CMK magazin #33 by Center mladih Koper

UVODNIK MAJSKI FILING

… je v zraku, čeprav je danes vse prej kot majski dan. Na take dni pa še posebej paše razmišljati o pomladi in mesecu maju. In ob tem me kar ponese na teraso, če nam bo vreme naklonjeno, bomo nekaj dogodkov izpeljali tudi zunaj. V maju na terasi, v juniju pa v novem mestnem parku, ki že kaže svoj veliki potencial in se ti smehlja iz naslovnice.

Kaj pa prinaša magazin? Teme so pestre: lovilec sanj oz. dreamcatcher; sprehod po skritih kotičkih Pariza; tretji del glasbenega kotička z Andrea Effe; športni vtis iz nogometnega derbija Izola:Koper, gledališki vtis s predstave Deklice ne bi smele igrati nogometa; koncertni vtis o Pero Defforomero …

Lepe prvomajske praznike in se vidimo za vikend,

Patrik Holz, urednik

fotka mesca CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Foto: Timotej Stibilj

CMK MAGAZIN številka 33 april 2019

GLAVNI UREDNIK: Patrik Holz

SODELAVCI TE ŠTEVILKE: Tadeja Ajdič, Ket, Vid Karlovšek, Peter Cividini Peloza, Francisco Guereirro, Andrea Effe, Bogdan Sojič.

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Timotej Stibilj

GRAFIČNO OBLIKOVANJE IN PRELOM: Žana Šuran

NASLOV UREDNIŠTVA: Center mladih Koper Gregorčičeva ulica 4 6000 Koper info@mladi-koper.si 051 393 670 mladi-koper.si

Revija izhaja zadnji ponedeljek v mesecu in je brezplačna. Vsebina člankov ne odraža stališč izdajatelja (CMK) in izdajatelj zanjo ne odgovarja.

UVODNE STRANI

KOLEDARČEK

POTOPIS_ PARIZ

KOTIČEK Z ANDREO EFFE

ONCERTNI VTIS_ PERO DEFFORMERO

CMK FOTO UTRINKI

KOLUMNA_ OGDAN RAZMIŠLJA_01

ŠPORTNI ROK: ISTRIAN DERBY

INTERVJU_WCKD NATION

LOVILEC SANJ

GLEDALIŠKI VTIS_DEKLICE NE BI SMELE IGRATI NOGOMETA

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

KAZALO

ZA VSE AKTUALNE NOVIČKE IN NOVE DOGODKE NAM SLEDI NA FACEBOOKU. PRIDRŽUJEMO SI TUDI PRAVICO DO SPREMEMBE PROGRAMA.

PONEDELJEK

TOREK

ČETRT

SREDA

English bookclub 18:00 - 21:00

06 Izmenjava knjig 12.00 – 19.30 English bookclub 18:00 - 21:00

Delavnica shuffle plesa 19:00 - 20:30

Delav in javn 17:30

CMK triatlon 14:00 - 17:00

Intuic 19:00

Fransoščina s Francozinjo 15:00 - 17:00

Obaln 21:00

Delav in javn 17:30

English bookclub 18:00 - 21:00 Retro gaming event #02 19:00 - 22:00

Delavnica shuffle plesa 19:00 - 20:30

Večer komik 20:00

Fransoščina s Francozinjo 15:00 - 17:00

Potopisno predavanje 18:00 - 21:00 Delavnica shuffle plesa 19:00 - 20:30

English bookclub 18:00 - 21:00

Fransoščina s Francozinjo 15:00 - 17:00

English bookclub 18:00 - 21:00

Pef teater ponovitev premiere 17:30 - 21:30

Pef teater premiera 19:00 - 22:00

Delavnica shuffle plesa 19:00 - 20:30

STIK K upora v žepu 18:30

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Fransoščina s Francozinjo 15:00 - 17:00

Obaln 19:00

TEK

maj 2019

PETEK

SOBOTA

NEDELJA

Literarni klub 18:00 - 21:00 KONCERT: BODY SAYS NO, CRYPTIC COMMANDS 21:00 – 24.00

vnice komuniciranja nega nastopanja – 19:00

cija - šesti čut 0 - 20:40

Literarni klub 18:00 - 21:00

ne rime #40 0 - 22:00

Stand up večer 19:00 - 23:00

vnice komuniciranja nega nastopanja – 19:00

Literarni klub 18:00 - 21:00

ri smeha - EX YU ki 0 – 21:30

KONCERT: KALU & THE GRADIENT 21:00 – 24.00

Literarni klub 18:00 - 21:00 KONCERT: MATTER 21:00 – 24.00

KONCERT: Nastop mladih bendov 21:00 – 24.00

31 Literarni klub 18:00 - 21:00

KONCERT: LINK DER WASSER + JAN PACHES 21:00 – 24.00

ne rime #41 0 - 23:00

KONCERT: WCKD NATION 20:00 – 24.00

Koper - Trening za abo priročnika Mavrica u 0 - 20:30

KONCERT: CC, BRITOF, FRIED BRAIN 21:00 – 24.00

KONCERT: Nastop mladih bendov 21:00 – 24.00

KOLEDARČEK

GIMFEST 17:00 - 24:00

C’est Paris mon P

ariz je mesto luči in ena izmed najbolj obiskanih in cenjenih prestolnic v Evropi, še vedno vztrajno ohranja svoj sloves romantičnega in nekako čarobnega mesta. S svojimi očarljivimi uličicami, Eifflovim stolpom, kavarnicami in mešanico arhitekturnih stilov zagotovo očara marsikaterega obiskovalca. Vendar pa tako turisti, kot Parižani pogosto pozabijo na dele Pariza, ki so skriti vidnemu očesu in ravno takšni kraji predstavljajo češnjico na vrhu smetane vsakega potovanja.

elleville

Preden je Belleville postal del Pariza (leta 1860) je bil poznan kot vinarsko mestece in zagotovo ne daje občutka, kot da se nahajaš v središču Pariza. Tukaj ne boste našli finih stavb in dragih trgovin, temveč lokalno, umetniško vzdušje pisane soseske.

so prekrite z grafiti vseh stilov, oblik in barv, ki prepo-

Podobno kot Montmart ima tudi Belleville močno

jijo vsak delček naše domišljije. Tudi glasbeniki pri-

delavsko in umetniško dušo, razlikujeta se le v stilu;

dete na svoj račun, saj je Belleville tudi rojstna soseska

če je Montmart Picasso Pariza, potem je Belleville

Edith Piaf. Rojena je bila na ulici Rue de Belleville 72,

njegova ulična umetnost.

živela pa naj bi v majhnem stanovanju na Rue Crespin du Gast 5, kjer je danes tudi manjši muzej v njeno

Za nas umetniške dušice je Belleville raj - stene stavb

čast (pa še zastonj je).

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

ogleda že zaradi 5000-ih rokopisov v grščini. Prav

n ami

tako je skorajda greh spregledati La Butte aux Cailles, sosesko znotraj soseske. Gre za eno izmed vasic, ki jih je Pariz v času svoje širitve posrkal vase. Kljub temu je La Butte obdržala svojo vaško atmosfero, Italijanskim trgom, ulično umetnostjo (Passage du Moulin de Pres, Rue des cinq diamants) in La petite Alsace - skupino hišk, ki je svoje ime dobila zaradi načina gradnje in prekrasnega notranjega dvorišča. Osebno pa mi je najbolj pri srcu ostala La Villa Daviel, ki tako kot La petite Alsace izhaja iz leta 1912 in je pravi paradiž s svojimi slikovitimi hiškami, barvitimi vrati in cvetočimi rožami.

13.

območje

To območje je zagotovo mimo klasične turistične ture po Parizu, saj slovi predvsem kot poslovna cona, vendar to še ne pomeni, da ne skriva raznih draguljev, ki jih marsikdo spregleda. V 13. območju se nahaja Državna knjižnica Francije, ki je zagotovo vredna

POTOPIS: PARIZ

ère Lachaise

romenade Suspendue

Če do sedaj niste menili, da so pokopališča lahko

Ena izmed najlepših, skritih in blagodejnih prede-

interesantna, vam bo le-to pokopališče spremeni-

lov Mesta luči je zagotovo Promenade Suspendue,

lo mnenje. Père Lachaise se nahaja v 20. območju

poznana tudi kot Promenade plantée. Dolga je skora-

Pariza ter je mešanica angleškega parka in svetišča, ki

jda 5 km in se nahaja na vrhu nekdanje železnice v

daje občutek, kakor da si se znašel v pozabljeni deželi

12. območju Pariza. Promenada je pravi oddih od

Miyazakijevega filma. Na pokopališču prevladuje har-

bučnega mestnega vrveža, saj je prepojena z von-

monična in pomirjevalna atmosfera, ki se dotakne

jem cvetočih rož in zdi se, kot da je hrup avtomobi-

tvoje duše. Pokopališče je dom okoli 70.000 grobni-

lov in prometa sploh ne dosežeta, ljubitelji filmov pa

cam, ki se močno razlikujejo od naših ter je tudi pos-

boste promenado prepoznali po filmu ‘’Before sunset’’

lednje počivališče številnih znanih obrazov kot npr. že

režiserja Richarda Linklaterja.

prej omenjene Edith Piaf, Chopina, La Fontaina, Jima Morissona, Wilda itd.

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

zven Pariza

ulicah polnih butikov, pekarn, čokoladnic in kavarn. Druga skrivnost, ki sem jo odkrila izven meja središča

Pariz ni omejen samo na Pariz - tudi njegova okolica

Pariza, je še vasica Chevreuse. Zaspana vasica, se na-

ponuja številne predele, vasice, ki so vredne ogleda.

haja v okolišu Saint-Remy-les-Chevreuse, nad katero

Morda rahlo ‘’turistično’’ z moje strani, ampak Ver-

bdi čaroben, srednjeveški grad Château de la Made-

sailles je nedvomno vreden ogleda, vendar ne zgolj

leine, nekdaj ena izmed najmogočnejših trdnjav oko-

zaradi prekrasnih vrtov, ki so popolni za dolge spre-

li Pariza, danes pa nudi prekrasen pogled na dolino.

hode in različne športe. Tukaj je tudi kanal Grand Ca-

Znotraj same vasice pa se nahaja pešpot, poznana kot

nal - Male Benetke, ki je res the chill spot.

Les Petits Ponts sur l’Yvette, kjer se ti zazdi, da si zares v vilinski pravljici.

Tudi mestece Versailles je vredno ogleda, čeprav ga marsikdo spregleda. Ne da si zatiskati oči pred obupno visokimi cenami, je pa v mestu nujno obiskati versajski Notre-Dame iz 18. stoletja in se potikati po

POTOPIS: PARIZ

Piše: Tadeja Ajdič Foto: Tadeja Ajdič, unsplash.com

Eden najuspešnejših slovenskih glasbenih producentov, glasbenik, televizijski voditelj in radijski urednik, Andrea Flego.

ojdiva na začetek tvoje producentske poti - kako se je začela zgodba s produciranjem glasbe?

da pač zvenijo boljše, ali bolj dovršeno, pa so me

To je bila ena izmed tistih zgodb, ko so me enos-

novo zmiksam pesem »Storm« srbskega elektro

tavno povabili k temu. Med snemanjem materiala

benda Persijski Tepih – in od takrat se ni niko-

za svoj bend sem ugotovil, da me ta nekoliko skriv-

li ustavilo, ni enega leta ali meseca, ko bi bil brez

nostni svet aparatur, gumb, lučk, stikal in kablov

dela, brez kakšnega producentskega projekta.

iz katerih se rodi zvok izredno fascinira. Zato sem skušal čim dlje in čim več biti v studiu, čim več eksperimentirati. To je bilo namreč krepko pred dobo interneta; ne samo, da ni bilo nikakršnih YouTube tutorial-ov ali online seminarjev pa blogov o

začeli vabiti naj še za njih naredim isto. Prvo uradno nalogo sem dobil leta 1986, ko so me vprašali naj po neštetih njihovih neuspešnih miksih na

ar veliko časa preživiš na Tenerifih v svojem glasbenem studiu. Bi nam zaupal kaj več, kako se je ta zgodba začela in zakaj?

snemanju, niti tiskanih knjig o tem ni bilo oz. so bile izredno redke in zagotovo nedosegljive v takratni

Tenerife pomeni zame drugi dom. In tam imam

Jugoslaviji. Zahvaliti se moram pokojnemu Igorju

tudi svoj drugi snemalni studio, Ocean Spiral Studio.

Kosu, legendarnemu kitaristu skupine Prizma (in

(Prvi je Trylobyte Mix Room tukaj v Kopru, ki je, kot

enako legendarni tonski mojster), ki mi je nekoč

že samo ime pove, bolj studio za miksanje, kot pa

v odgovor na moja nešteta vprašanja o sneman-

za snemanje).

ju podaril kopijo ključev njegovega studia in rekel Začelo se je s tem, da sovražim mraz in zimo,

»Kadarkoli je frei, delaj kar češ!«.

morda zato, ker sem skoraj 7 let svojega otroštva Mimogrede ta svoj studio je ravno takrat pre-

preživel v Ghani, v Afriki, kjer je moj oče postavil

selil

točno

in vodil slovito podjetje Tomos. Ko sem prvič do-

tam, kjer imate danes spet snemalni studio!

pustoval na Kanarskih otokih me je presenetila in

prostore

današnjega

CMK-ja,

prevzela klima (zmerne spomladanske temperaZa tem se je zgodilo, da so številni drugi bendi in

ture skozi večino leta) ter narava, ki me je močno

izvajalci nekako opazili, da posnetki mojega ben-

spominjala na Afriko. Prevzel me je tudi španski

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Piše: Patrik Holz Fotografije: Eva Branc (muzikobala.com), unsplash.com Drugi viri: Freepik.com

slog življenja, ampak z evropskim standardom. Nikoli se namreč ne bi odločil za neko revno, manj razvito državo, kjer je lokalno prebivalstvo v revščini, a mi turisti smo s svojimi evri ali dolarji v žepu »carji« - ne bi mi bilo moralno sprejemljivo, pa naj bo še tako ugodno ali še tako lepa klima in plaže. No, rekel sem si, da na Kanarskih bi lahko pač živel … in sem dolgo delal na tem, da to tudi uresničim, kar pa seveda še zdaleč ni bilo enostavno. Kar se studia tiče sem v svojih dolgoletnih izkušnjah začel ceniti, kaj pomeni, ko ima studio lep razgled, prijetno okolje, ko kraj ponuja edinstvene možnosti za razvedrilo, navdih ali fotografiranje. Ko ni le kup sicer izvrstnih aparatur v izoliranem bunkerju brez oken. Zato sem si točno tak studio naredil, in ugotavljam, da tudi izvajalce to fascinira. Sploh, ker je zanimiva izkušnja in alternativa temu, da snemaš tam, kjer tudi hodiš v službo ali vsak dan zahajaš. To ni ogromen studio, je pa dobro opremljen ter ima vse tiste majhne praktične rešitve za katere sem ugotovil, da sem jih kdaj pogrešal ali so me zmotile v drugih studiih. In za goste studia je zraven poseben apartma za 5 oseb, kar je seveda pomembno, če se izvajalec odpravi na snemanje v oddaljeni kraj. V naslednji številki pa k novim temam z Andreo Effe

KOTIČEK Z ANDREO EFFE

WELCOME BALKANS

THE

here are bands that specialize themselves in the art of composing, arranging and producing the songs. They take their time to polish

every single second of the tracks, they hire famous and prolific producers and technicians to help achieve the perfect sonority. There are bands that lose their sleep over that painful white noise in back of the track that they cannot get rid of, the little click that for god knows what reason appeared on the guitar solo after hours of recording.

Some bands, or should I say a lot of bands, take themselves and their art way too seriously. They preconceive a deep concept in their heads of what their music should sound like, try to put that over intellectual heavy meaning into their songs, therefore distancing themselves and their sound away from their public and consequent practicality of playing those songs live. Art, whether it be music or any other form of artistic expression, is not but the approach of feelings to the mundane life. In fact, the good art takes something completely specific and objective and make it universal. The public or the audience should be the element that fishes for extra and deeper meanings out of a simple and achievable work of art. I would argue, even, that music should be the most obtainable and easiest to understand form of art there is. I am not sure I am in a good position now to explore the reasons why I feel this way, but letâ€™s just acknowledge that most people do not frequent art exhibitions or even give a damn about paintings or sculptures, but almost the totality of the human beings on earth listens to music on a regular basis.

There are bands that forget what it is to play for an audience and what it is to make music having in consideration that it exists in order to be appreciated. And then there are bands like Pero Defformero.

CMK MAGAZIN Ĺ TEVILKA 33

o talk about this band, I think it is important first to state the undeniable. I do not get the lyrics. Serbian is not one of the idioms I

am able yet to understand or speak (emphasis on the yet). Like I wrote on previous texts about bands I had the pleasure of seeing live at CMK, when I do not understand what they are singing about, I may be able to focus more on their sonority and hopefully on the musical message they want to pass to the crowd. For I do still believe that lyrics are secondary, music should be the main mean of communication. Well, there is a lot to be said about that to what concerns Pero Defformero.

Firstly, they are all great musicians, all the four of them. They are virtuous, their sound live is crystal clear but pragmatic. This is not a amateur band we are talking about.

Second of all, they are very good performers; energetic, entertaining and often really funny. Being a band that was formed in the nineties, and taking in consideration that all of them are way passed the age of thirty, they sure did not lose their youth spirit, and could actually put to shame a lot of punk bands on their mid-twenties I have seen live. They seem to have the spirit of someone who wants to go on stage to have fun rather than to present their latest masterpiece.

And thirdly, their sound is original, fresh and honest. They really sound relevant, and relevance is the best characteristic a band must have these days, in my modest opinion.

I never was in contact with such a sound as Pero Defformeroâ€™s. My first impression was that probably it is some kind of crossover between gipsy

KONCERTNI VTIS

folklore music with heavy metal. This kinds of cross-

metal power and guitar riffs with this folk genre that is

overs are not so rare. I have seen them in bands like

very popular in Serbia, Croatia and Greece.

Flogging Molly and Dropkick Murphys, that combine the speed and violence of punk-rock with the melo-

Their originality seems also to be popular in Slove-

dies (and often even autochthone instruments) of the

nia. CMK is packed. The audience? All ages. Literally

Irish folk music. Bands such as Korpiklaani also mix

all ages! Kids that are not ten yet. Adults that go from

heavy metal with native Finish folk music.

the range of twenties until forties, maybe fifties. And, I swear to god, I can guarantee you I saw a grannie in

If it is not gipsy folklore (like an untrained ear like

the middle of the crowd, shaking her head and boo-

mine could have guessed), it surely has to be some

ty to the sound of this fantastic band I am sure I will

sort of Balkan folk sonority. It turns out, as it is writ-

never forget.

ten in Wikipedia, that this music genre is often called turbo-folk. Pero Defformero intermingles itâ€™s heavy

The vocalist has total power over the audience. In be-

CMK MAGAZIN Ĺ TEVILKA 33

tween the songs, he is very communicative, telling

stage monster.

jokes I could not understand, friendly messing with his band mates. What a figure, this Goran Biševac! He

A band may have a very specific idea of what their

pops out from the rest of the band dressing in heavy

music should sound like. Usually, bands who take a

metal black wearing a full white suite: blazer, pants,

lot of time thinking about this kind of stuff end up also

shirt and hat. Pending on his neck, there can be seen

mentally giving birth to videoclips, imagining titles

three or four fake gold necklaces, like the ones Amer-

for new singles, fantasizing about the coolest ways

ican gangster rappers use on their videoclips. During

of giving interviews, and so on. Bands like these for-

the songs, he still has fun messing with the audience

get that music is to be enjoyed, bands like these take

and rest of the band. At a certain point, he started

themselves very seriously. Pero Defformero don’t.

smoking the electronic cigarette, blowing the smoke

Pero Defformero are on stage having fun.

to the back of the guitar player’s head. He danced weirdly, made faces to the crowd, he was an absolute

KONCERTNI VTIS

Piše: Francisco Guerreiro Foto: Francisco Guerreiro, Timotej Stibilj

CMK MAGAZIN Å TEVILKA 33

FOTO UTRINKI

CMK MAGAZIN Å TEVILKA 33

Avtorji> Foto str.: 18 - 20: Francisco Guerreiro, Timotej Stibilj

FOTO UTRINKI

Kolumna

o končani šoli grem na bus. Iz Trsta v Koper. Utrujen, zmečkan, lačen, tečen. Komaj čakam, da se usedem na toplo in zadremam. Razmišljam … kako sem za en drek … če mi danes na domofon Mick Jagger pozvoni in reče: »Hej Bogdan, kaj dogaja,« mu povem, da naj se spelje. Končno v toplem avtobusu zadremam ob poslušanju prijetne glasbe na radiu Koper. Zbudil sem se ravno na izstopni postaji v Kopru. Še bolj zmečkan, še bolj lačen, malo manj tečen še napol omotičen od spanca na avtobusu. Skočim na mestni avtobus proti hribu Monte Marco, kjer živim v Brankini rezidenci. Razmišljam … mhm, kako se veselim svoje tople postelje in hrane v upanju, da mi cimra ne izsesa kostnega mozga (v temu je namreč pravi ekspert). Nato iz zvočnikov na avtobusu na močni jakosti udari »TURBOFOLK« komad. V tistem trenutku bi bilo popolnoma vseeno tudi, če bi to bil kakšen hardcore metal komad.

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Bogdan razmišlja #01 Skratka. Sprašujem se, ali ta šofer slučajno ne posluša

na načela, zakone, če želite. Zgleda, da tako, kot piše

svoje glasbe, saj je đekson prepeval zraven. Zdaj pa

na avtobusu, da moramo odstopiti sedež starejšemu

sem tečen, jezen, užaljen, tako, da sem že pozabil, da

človeku, bi lahko vsakemu avtobusarju nalepili nalep-

sem lačen. Mislim. Zakaj ne bi bila tišina. Zakaj zlora-

ko ne nabijaj glasbe po svojem okusu. Javno je javno

bljaš stranke s svojimi okusi. Ne moreš nas tako po-

in to je zelo enostavno. Javno, bi moralo biti podprto

siliti na javnem prevozu. In to pred vsemi. Če dam

oz. pokrito s strani nacionalke, kjer glasbena zvrst ni

samo za primer zakon o namembnosti nekega pros-

specifično usmerjena na neko zvrst ali dve. »Naciona-

tora ali objekta. Kaj smeš in česa ne smeš narediti s

lka« podpira kulturo, izvajalce, avtorje domače in tuje.

prostorom/objektom, ki je lahko tudi tvoja last. Nam-

Prav tako vse kar je globalno aktualno. Neodvisno in

embnosti ne moreš kar tako spremeniti. Ne moreš iz

nevtralno. Tukaj je odgovornost radijskih urednikov

poslovnega prostora narediti kar svoje stanovanje.

zares velika. Neka regijska radijska hiša ima seveda

Ali lahko iz avtobusa narediš, karkoli že to je? Kako

poudarek na kulturo tistega kraja oz. regije v kateri se

lahko nekdo zlorablja javni prostor? Zrak. Eter. Skozi

nahaja. Ampak ali je Turbo naša kultura. Turbokultu-

zrak nas posiljuješ stari moj. Izgleda, da se to da. Vso

ra? Kulturbokultura?

moje kopičenje jeze, prekine oglas: »Radio Aktual«. In zdaj zaštekam, da frajer ni vrtel svoje glasbe, ampak brezobzirno na močni jakosti nabijal radio in prepeval zraven. Sprašujem se, ali ni javni prevoz Javni z veliko začetnico. Jaz sem javnost, sosed nasproti mene je javnost, gospa v zadku busa je tudi javnost. Med tem že naslednja »balkan diva« poje o »sudbini«. Mogoče bi morali imeti nekakšen etični kodeks? Nekaj! Vse kar

Bogdan Sojić, študent konservatorija za glasbo, bobnar pri priznanih glasbenikih (Eskobars, Ani En, Klemen Klemen, Vlado Kreslin, Rambo Amadeus, Aki Rahimovski, Chris Jagger ...)

vključuje javnost ga ima, vsaj neke smernice, moral-

KOLUMNA: BOGDAN RAZMIŠLJA

Piše: Bogdan Stojić Foto: Bogdan Stojić

Kaj je WCKD nation?

Kako ste prišli skupaj?

WCKD Nation je Fleksibilna 8-12 članska glasbe-

Skupaj smo prišli tako, da so Peter, Maša in Žiga bili

na zasedba z ogromno vizijo ustvarjanja glasbe in

istočasno na študiju v Celovcu, tam so se tudi odločili,

predstavljanja po Sloveniji, Evropi in Svetu.

da bodo začeli ustvarjat glasbo skupaj. Za dopolnitev zasedbe, ki je prerasla v to, kar je sedaj, pa vodijo ra-

Kdo sestavlja WCKD nation?

WCKD Nation sestavljajo Peter Smrdel (Bas), Žiga Smrdel (Bobni), Maša But (Vokal), Anže Vrabec (Kla-

zlične zgodbe, saj smo večinoma s celotne Slovenije.

Kakšno zvrst glasbe izvajate?

viature), Filip Vadnu (Kitara), Matic Mikola (Tenor

Zvrst glasbe, ki jo izvajamo je Neo-Soul, Funk, R&B na

Saksofon, Flavta), Grega Skaza (Alt Saksofon), Sandi

temelju Jazza.

Štor (Trobenta) in pa Urška Starovasnik (Vokal)

INTERVJU: WC CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Kako ste prišli do tega, da ste se odločili za tako zvrst glasbe?

da pa je to obojestransko. Če bodo obiskovalci več pozitivne energije pokazali v svojem odzivu, bomo mi lahko še več tega vrnili in skupaj lahko ustvarimo

Glede na to da smo vsi študirali Jazz glasbo in vemo

nepozaben koncert.

tudi da je to slušno in razumno ena najzahtevnejših glasbenih zvrsti za laike, smo želeli dati ljudem nekaj bolj razumljivega in oprijemljivega, ter na podlagi

Kaj lahko pričakujemo na vašem koncertu?

našega Jazzovskega znanja poenostavili glasbo in jo napolnili z energijo.

Na našem koncertu lahko pričakujete profesionalnost in resnost, kajti tudi mi kot skupina imamo daljšo

Kaj bi našim obiskovalcem sporočili pred vašim koncertom?

vizijo za ustvarit še veliko avtorske glasbe za Slovenijo in tujino, pričakujejo lahko kompaktno energijo z odra, ki se je ne da ponoviti na nobenem posnetku,

Obiskovalcem bi želeli sporočiti, da bomo z naše stra-

predvsem pa lahko pričakujete občutek in zvrst glas-

ni dali maksimalno energije v to, da se bodo oni na

be, ki je dandanes zelo redko slišimo oz. je ne slišimo

koncertu počutili dobro in uživali v naši glasbi, seve-

nikjer igrati v živo.

CKD KD NATION 25

INTERVJU: WCKD NATION

Piše: Peter Cividini Peloza Foto: WCKD Nation

hen one has the opportunity of enjoying

kids and young adults who call themselves Ribari) are

a classic football day that comes basically

the last to enter the stadium, and they do so being

unadvised, one should cancel all of one’s plans and

accompanied by the intervention police. They bring

go straight to the ticket line. Football is to be expe-

drums, very-lights, tuned throats for the singing and

rienced live. And there’s no football match like a der-

an endless source of energy to cheer for the lads.

by, whether it be Manchester United vs. Manchester

Calling them hooligans would perhaps be a bit too

City, or MNK Izola vs. FC Koper. It has history, rivalry,

much; in these lands they are called the tifozi, and

healthy hate (if there’s such a thing) and a lot of fun

they mean business. With not many more words left

mixed in between. Entire families await for the initial

to say, we shall let the fun rule our afternoon. It is

whistle blow. Children and grannies, moms cheer-

Saturday and it is sunny outside. Both teams are ready

ing for the sons who are now getting ready to enter

for the beginning of the Istrian derby, counting for the

the pitch. Proud dads who’s smiling faces denote the

third division championship. Afterall, it is just football

inebriated feeling of nerves intercalated with basic

and I like it.

happiness. The Izola cheering group (hundreds of

ISTRIAN DERBY CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

On one side, we have the historic team MNK Izola,

status, seems quite obvious. Problems with corruption

the home team. Being a squad that plays on the third

forced them to go to the last division of the Slovenia

Slovene division, their players are close enough to be

professional league. Rumours state that an obscure

considered amateur. The team is composed mainly

connection between the FC Koper president and the

by local young men that share the passion for foot-

mayor of the city of Koper was the main reason for

ball. They dress in blue shirt and white shorts, proba-

this extreme punishment. Since these happenings,

bly in reference to the sea which is a constant in this

and taking in consideration that FC Koper was a team

area. In fact, the Adriatic could also be considered a

that could fight for a place in Europa League, many

spectator of this game, making its presence a couple

of its supporters lost hope in the team and essential-

dozen meters in a straight line from the Izola Stadium.

ly stepped away from even watching the games. On this particular day, less than ten of Koperâ€™s tifozi are

On the opposite side, FC Koper is dressing in violent

cheering for the team, a mere shadow of their for-

yellow, shirt and shorts. They are a team of a different

mer notability. Needless to say, Koper has monetary

Ĺ PORTNI ROK

power where Izola has not. They’re not at the same

could be a good goal situation for Koper. To be quite

level and aspire for different things. For the derby, FC

honest, I found the referee’s decisions to be quite si-

Koper brought their second team, per se. That should

lent when they should be heard and vice-versa. In a

be enough, it seems.

counter-attack, right after the yellow card, Izola had a good chance of going to the lead but failed inside the

Teams presented, a brief resume of what went on that

goal area with a pointless kick to the ending line. With

day, ‘footbally’ speaking. The away team initiated the

the minutes passing, there were a couple of situations

game as it was expected, dominating. With a very well

when the referee could show yellow cards to mem-

trained and tactical football, FC Koper did not rush to

bers of the Koper squad but preferred not to. At the

the opponent goal, preferring to stay with the ball

minute thirty, in a beautifully played tactic that started

possession during the first ten minutes of the game.

on the goal keeper, FC Koper scores the first of the

On the other hand, whenever MNK Izola actually got

game by Kristijan Glavaš, number 18. MNK Izola ba-

the ball, they would very emotionally try a counter

sically dominated the game until the break, although

attack that was always stopped near the middle field

having too much heart and too little tactic. During all

line. One yellow card was showed to Izola, having the

the first half and also the break, Ribari never stopped

referee decided not to give advantage clause to what

chanting for their team. If there’s one thing Izola can-

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

not complain about is lack of support by their fans.

sides, taking in consideration the arsenal both teams possess. The third team, the referees, were the worst

The second half begins and now is the home team

on the pitch. No hard feelings.

that has most of the ball possession. As always, a lot of will, tons of heart and emotion, but with no actual

This is the best of football. Forgetting about corrup-

tactic that could lead to a goal. Koper had a couple of

tion, the millions of euros nobody knows where they

situations of imminent goal and Izola a couple more

came from to buy expensive players and to build

too. An important note to the amount of fair play both

megalomaniac stadiums and facilities, the hatred

teams presented the audience with. Honestly speak-

felt between fans from different clubs that turns into

ing, I could register only one simulation for fault by

violence; none of that, this is football at its best. A

FC Koper that did not work out for the referee. In this

Saturday with your beloved ones, a pretty well filled

particular case, the referee should have shown an yel-

stadium, tifozi singing, tuned throats that get thirsty:

low card, but he did not. I got the impression that it

an afternoon well spent, in my dictionary. I’ll be there

was easier for the referee to punish the Izola players

next time, for sure. Cheers.

than the Koper ones. End of the game, zero for MNK Izola, one for FC Koper. A very good game by both

ŠPORTNI ROK

Piše: Francisco Guerreiro Foto: Francisco Guerreiro

LOVILEC SANJ S

anje so že od nekdaj fascinirale ljudi. Čeprav smo v 21. stoletju in je znanost doživela nev-

erjeten napredek, sanje še vedno ostajajo skrivnost. Še danes precej ljudi verjame, da so lahko veliko več kot samo slike, čustva in občutki iz naše podzavesti. Pojavijo se, ko smo ljudje v petem stadiju spanja imenovanem REM (rapid eye movement oz. spanje s hitrim premikanjem oči), takrat je dejavnost možganov zelo visoka. Sanje so v tem stadiju najbolj žive in si jih človek najlažje zapomni.

Ker so sanje z nami že od vedno, ni presenetljivo, da so v starodavnih kulturah nanje gledali kot nekaj spiritualnega in magičnega. Imele so veliko bolj globok pomen, saj so različna ljudstva v preteklosti bila prepričana, da so to sporočila bogov, pogled v prihodnost ali mogoče svarilo pred nečem slabim. Nočne more so pomenile obisk demonov in možna prekletstva, še posebej, če so se sanje ponavljale.

Za zaščito pred temi demoni in da bi bile sanje bolj mirne še posebej tiste njihovih otrok, so pripadniki indijanskega plemena Ojibwe ustvarili talisman, ki ga

lovilca sanj še okrasili s peresi ali lesenimi kroglica-

danes poznamo kot lovilec sanj, po angleško dream-

mi. Talisman je po navadi visel nad posteljami in lovil

catcher ali v jeziku plemena asabikeshiinh. Ta talis-

sanje. Vsaka nočna mora se je ujela v mrežo na sred-

man je bil narejen iz tanke vrbove vejice, zvite v krog,

ini in tam ostala, dokler je jutranja svetloba ni uničila.

ki so jo nato povili z volno in v sredini ustvarili mrežo.

Dobre sanje so spustile po visečih okraskih navzdol in

Nanj so lahko obesili razne predmete, ki so bili sveti

v misli speče osebe. Vedno več plemen je sprejelo to

ali imeli kakršen koli globok pomen, na koncu pa so

tradicijo lovilca sanj in navada se je najprej razširila

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

obja in zaščite, ker lahko s svojo pajčevino ujame zle duhove. Pripoved govori o materi pajkovki imenovani Asibikaashi, zaščitnici plemena, še posebej majhnih otrok in dojenčkov. Ker je pleme iz dneva v dan raslo, je pajkovki postajalo vedno težje zaščititi vsakega otroka posebej. Pleme je imela zelo rada, zato se je odločila za naslednji korak. Vsem materam je naročila, da naj v njenem imenu vsakemu otroku spletejo po en talisman, da jih bo lahko tako dosegla s svojim blagoslovom.

Lovilce sanj vseh barv in velikosti se z lahkoto najde v trgovinah, stojnicah, kot motiv na oblekah, obeskih, uhanih in lahko jih tudi sami ustvarimo, če malo pobrskamo po internetu. Narejeni so lahko iz plastike, nekaj volne, lesenih kroglic in perja. Vse lahko preprosto kupimo v trgovini. Dokopati se do pravih lovilcev sanj, narejenih iz originalnih in naravnih materialov s posvečenimi okraski, ki so jih stari Indijanci uporabljali pa je veliko težje.

Medtem, ko nekatera indijanska plemena ne gledajo na komercializacijo talismana kot nekaj žaljivega, je to drugim plemenom ravno obratno. Lovilec sanj pomeni čisto nekaj drugega kot samo modni dodatek in so mnenja, da je način s katerim se 'prodaja' ta predmet neprimeren, saj se tako prodaja tudi njihova kultura in običaji, ki bi morali prej kot vse drugo, ostati ohranjeni.

med Indijanci severne Amerike in počasi še drugje. Tudi nekaj preprostega, kot lovilec sanj ima za sabo neko zgodbo. Neko legendo. Ta se začne z bitjem, ki ga večina ljudi kar sovraži. S pajkom oziroma pajkovko. Navajeni smo, da je pajek največkrat prikazan kot nekaj negativnega in strašnega, ampak za pleme Ojibwa je to ravno obratno. Prikazan je kot simbol ud-

LOVILEC SANJ

Piše: Ket Foto: unsplash.com, freepik.com Grafike: freepik.com

Gledališki vtis:

deklic igra

Piše: Vid Karlovšek Foto: Jaka Varmuž Vir: www.gledalisce-koper.si

eklice ne bi smele igrati nogometa. Sliši se kot stereotipna, seksistična in za današnji svet nerazumljiva izjava. Ravno vzbuditi in spodbuditi razmišl-

janje o tovrstnih nepravičnih ‘’nalepkah’’, predsodkih, ki jih pogosto ‘’lepimo’’ na drug drugega, pa je glavni namen gledališke predstave s tem naslovom katalonske avtorice Marte Buchaca. Gre namreč za največkrat izrečeno repliko v drami.

arta Buchaca (rojena 1979) velja za eno na-

Naslov predstave je, vsaj na prvi pogled, zavajajoč -

jpomembnejših katalonskih avtoric mlajše

hitro bi namreč lahko pomislili, da gre za kakšno la-

generacije. Deklice ne bi smele igrati nogometa je

hkotno dramo, morda celo komedijo - nič ‘’težkega’’,

njeno četrto dramsko besedilo, napisano leta 2009.

torej. Temu pa še zdaleč ni tako. Gre pravzaprav za

Še istega leta je bilo premierno uprizorjeno na gle-

izredno tragično igro, triler, skorajda kriminalko.

dališkem odru v avtoričini režiji, po drami pa so posneli tudi film.

V drami nastopajo tri dramske osebe. Dogajanje je postavljeno v čakalnico bolnišnične urgence. Skozi

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

ce ne bi smele ati nogometa dogajanje izvemo, da so dramske osebe svojci

pripisali pretresenosti ob tem dogodku, pa vendar.

udeležencev v hudi prometni nesreči, katerih živl-

Hrovatova igra mlado, na trenutke histerično žensko,

jenje še vedno visi na nitki in so v komi. Mojca Partl-

o kateri pa izvemo precej malo. Ko jo drugi dramski

jič igra mater 12-letnega dekleta, sicer navdušenke

osebi povprašata kaj o zasebnem življenju, se nam-

nad nogometom, Tjaša Hrovat hčer upokojenega

reč odgovoru izogne. Izvemo, da je s svojim očetom,

založnika, tistega, ki je vozil, Igor Štamulak pa krat-

ki sedaj leži v komi, v zelo slabem, nezdravem odno-

kotrajnega fanta drugega v nesreči udeleženega

su, čeprav naj bi živela z njim. Ostro zavrača očit-

dekleta.

ke, da je njen oče pedofil, čeprav sama proti koncu drame spozna, da svojih bližnjih sploh ni poznala,

Lik Partljičeve je prikazan kot tipična, zagrenjena

podobno, kot drugi dve osebi.

‘’stara devica’’, ki krivdo za nesrečo pripisuje vsem drugim, razen svoji hčeri. Prav tako večkrat očitno

Štamulak pa igra na prvi pogled zmedenega in raz-

namigne na pedofilijo - kaj naj bi vendar upokojenec

tresenega novega fanta ženske, ki se je poleg upoko-

počel v avtu skupaj z 12-letnim dekletom, s katerim

jenca in 12-letnice nahajala v avtomobilu. V doga-

se nikoli prej ni poznal? Ostala dva svojca v čakalnici

janje vstopi precej pozno, na očitke dekličine matere

obtožuje in kritizira vsak njun gib - kar bi sicer lahko

pa odgovarja, da klicev iz bolnišnice ni slišal. Videti

GLEDALIŠKI VTIS

je resnično pretresen in sprva samega sebe obtožuje cu vzbuditi in spodbuditi čustva ter razmišljanje o za nesrečo. Tekom dogajanja pa sprevidi, da svoje- medčloveških odnosih, odtujenosti, iskrenosti in o ga dekleta, zaročenke, pravzaprav sploh ni poznal - tem, koliko sploh vemo o svojih ‘’bližnjih’’. Zanimivo spozna, da mu je ob nešteto priložnostih lagala in je tudi dejstvo, da je predstava postavljena v malo celo bežala od njega.

dvorano, kjer je meja med nastopajočimi in občinstvom zabrisana in ki omogoča več svobode, kot veliki

Deklice ne bi smele igrati nogometa je brez vsakršne- oder. ‘’Oder’’ je prepolovljen s sivim zidom, kar simga dvoma izvrstna drama o medčloveških odnosih, o bolizira ozkost medosebnih odnosov in medsebojno njihovi tragiki in o tem, kako malo pravzaprav vemo odtujenost. Nad odrom visijo trije televizijski ekrao svojih bližnjih. Predstava in še posebej njen konec ni, na katerih so projicirane slike vseh treh svojcev sta zelo odprta za interpretacijo - dejansko preds- nastopajočih, ki večidel dogajanja seveda ležijo na tavo o tem, kaj se je zares zgodilo, si morajo gledalci bolnišničnih posteljah v komi. Na začetku predstave ustvariti sami, dramske osebe se namreč proti koncu pa smo gledalci tudi neposredno nagovorjeni preko izkažejo za nekredibilne in lažnive. Sam vrh pa dra- audio posnetka. ma nedvomno doseže v svojem - zelo domiselnem koncu (ki ga ne nameravam opisovati tukaj - pojdite Deklice ne bi smele igrati nogometa je brez vsakršnesi ogledat predstavo :)).

ga dvoma drama, vredna ogleda. Igra je prepričljiva, prav tako briljira tudi režija, najučinkovitejša pa je

Tokratna uprizoritev v produkciji Gledališča Ko- predstava na vsebinski ravni. Nepozaben gledališki per in v režiji Daniela Daya Škufce uspe v gledal- doživljaj, skratka!

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 33

Igralci: Zasedba:

Mati: Mojca Partljič Toni: Igor Štamulak

Režija: Daniel Day Škufca

Sara: Tjaša Hrovat

Prevajalka: Marjeta Drobnič Dramaturginja: Nina Šorak

Nastopajoči v videu:

Scenograf in avtor videa: Voranc Kumar

Kostumografinja: Anja Ukovič

Matija Vastl

Avtor glasbe: Tine Grgurevič - Bowrain

Daša Doberšek

Lektor: Martin Vrtačnik

Daniel Day Škufca

Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž

Marija Doberšek Kiralj

GLEDALIŠKI VTIS

CMK MAGAZIN Å TEVILKA 33