CMK magazin #29

š t . 2 9 1 2 - 2 0 1 8

?

Skriti kotički: Prešernov trg

Inter vju: AKAMI

R e v i C e n t m l a d K o p

j r i e

a a h r

Športni rok: z dogodkov

Z m el k o o w v j a n u a r j u!

Gledališki vtis: Gloria

Recept: Liverpoolski Vege tatarski hrošči biftek

2 Vsebina

__________________________________________

Kazalo CMK Magazin številka 29 december 2018 Uredništvo: Patrik Holz Sodelavci te številke: Andrej Zubin Rok Črtalič, Urška Novak, Tadeja Ajdič, Vid Karlovšek, Tim Mavrič, Stefano Carnevali Joris Degas.

Fotografija na naslovnici: Urška Novak Grafično oblikovanje in prelom: Patrik Holz

Naslov uredništva: Center mladih Koper Gregorčičeva ulica 4 6000 Koper info@mladi-koper.si 051 393 670 mladi-koper.si

Revija izhaja zadnji ponedeljek v mesecu in je brezplačna.

Vsebina člankov ne odraža stališč izdajatelja (CMK) in izdajatelj zanjo ne odgovarja.

• Napovednik dogodkov

4

• Intervju: Akami

6

• Športni rok: fotografije z dogodkov (avtor: Rok Črtalič)

11

• Po svetu: Liverpoolski hrošči (avtor: Tadeja Ajdič)

14

• Recept: Vege tatarski biftek

17

• Skriti kotički Kopra: Prešernov trg ali vrata Muda (avtor: Tim Mavrič)

18

• Nagradna križanka (avtor: Andrej Zubin)

21

• Gledališki vtis: Gloria (avtor: Vid Karlovšek)

22

• CMK foto utrinki

24

6 14

18 22

___________________________________________________________________________

Uvodne besede 3

__________________________________________

Vesel Božič in srečno novo leto!

CMK ekipi se bosta januarja 2019 pridružila nova EVS prostovoljca - Lison Herledan iz Francije in Francisco Guerreiro iz Portugalske.

Do takrat preberite kakšen članek v reviji. Izpostavil bi dva: zgodovino Beatlov in

intervju s skupino AKAMI.

Lepe praznike vsem, urednik in mladinski delavec

Patrik Holz

_________________________________________________________________________

4 Napovednik

__________________________________________

I Z P O S TAV L J A M O

SREDA 9. 1.

Mladi za mlade: brainstormanje idej za Koper (delavnica) 17.00 - 20.00 ČETRTEK 10. 1.

Predavanje: Odkrij, začni in razvij svojo misijo 18.00 - 20.00 Gosti sok #02: > Marina Martensson (pogovor in akustični nastop) 20.00 - 22.00 PETEK 11. 1.

Delavnica irskega plesa 18.00 - 20.00 Bunga #11 (stand up večer): open mic, povezuje Uroš Kuzman 21.00 - 23.00

SREDA 16. 1.

Delavnica izdelave tiskanega vezja 18.00 - 20.00

ČETRTEK 17. 1.

Predavanje: Transformacija odnosov med "otroki" in starši 18.00 - 20.00 Delavnica: Želim postati DJ z DIESIS-em 20.00 - 23.00 PETEK 18. 1.

Koncert: > ZMELKOOW + support 20.00 - 24.00

TOREK 24. 1.

Predavanje: Spremeni in oplemeniti svoje odnose ter doživi pravi mali čudež 18.00 - 20.00

PETEK 25. 1.

Koncert: > Nika Solce: Tiha misel: uglasbena poezija Srečka Kosovela 20.00 - 22.00

Brainstormanje i (delavn

Sreda, 9. 1. 2019, 17

ZMELKO + sup Petek, 18.

20.00 -

__________________________________________________________________________________

Napovednik 5

__________________________________________

mladi

za mla

idej za Koper nica)

de

7.00 - 20.00

OOW pport 1. 2019, 24.00

REDNI PROGRAM Gledališke vaje PEF teater: ponedeljek 19.30 - 22.00 Gledališke vaje ŠtudenTeater torek 19.30 - 22.00 Družabni torkovi večeri: 19.00 - 22.00 Vadnica je brezplačna za uporabo glasbenim skupinam

in posameznikom.Vključno z ozvočenjem in bobni.

Zainteresirani bendi pošljite povpraševanje na naš elektronski naslov: info@mladi-koper.si Igranje namiznega nogometa, namiznega tenisa in biljarda je BREZPLAČNO med obratovalnim časom mladinskega centra.

______ ________________________________________________________________________________

AKAMI

P i š e

Slovenske alternativce Akami sno gostili v soboto 1. 12. 2018. Na odru so se jim pridružili tudi Tovariš Strmoglavljen s Psihadelavci.

Patrik Holz

Po koncertu sem se zadržal z ustanoviteljem in frontmanom Domnom Slovinićem iz skupine Akami. Na naslednjih straneh si lahko prebereš o čem sva se pogovarjala.

Intervju 7 __________________________________________ 7 1. Predstavite se ...

Akami smo Domen Slovinič (vokal, kitara), Brigita Gračner (vokal, klaviature), Martin Ukmar (bas kitara), Samo Pavlica – Linč (kitara) in Kristijan Buzeti (bobni). Naš prvi basist je bil Boštjan Franetič.

2. Domen, svojo pot si začel samostojno. Kako je prišlo do sodelovanja z ostalimi člani benda in kakšni so bili razlogi za to?

Ja, na začetku je bil Akami one-man band – nekaj let sem v glavnem ustvarjal in objavljal večžanrsko avtorsko glasbo (od klasičnih akustičnih komadov do eksperimentalnih noise kosov) na mojem še vedno delujočem Youtube kanalu nosferatu3285 in sicer v obliki lo-fi demo albumov, iz katerih sem naredil playliste. Leta 2014 pa me je na dveh nastopih v živo spremljal tudi Boštjan (takrat še na kitari in klaviaturah), nato pa sem nekaj svojih stvari poslal na natečaj Klubski marataton Radia Študent in bil sem izbran kot eden izmed petih izvajalcev na turneji po Sloveniji. K sodelovanju sem poleg Boštjana povabil še Kristijana in Brigito (vsi štirje smo v tistem času imeli občasen bend, ki je na vajah preigraval priredbe nekaterih bendov, ki so nam bili všeč), kasneje se je ekipi pridružil še Linč, ki je bil naš tonski mojster, ko smo posneli dva komada za KM14 kompilacijo. Sodelovati smo začeli zato, ker sem hotel, da moja glasba v živo zveni bolj bendovsko in v zvočnem smislu večnivojsko, saj bi v solistični maniri komadi izgubili določeno zvočno globinskost. Kar seveda ni slabo samo po sebi in rad imam akustične ali eksperimentalne solo koncerte, vendar se mi je takrat zdelo smiselno poskusiti z rocknoise varianto bendom.

3. No, zdaj pa o vašem imenu - Akami. Od kod in zakaj?

Besedna igra iz nekega pogovora o eksistencializmu, v katerega sta bila predmet debate Albert Camus in Jean-Paul Sartre. Zvenelo mi je japonsko, kasneje sem ugotovil, da je to najboljši del japonske tune.

4. Tvoji vzorniki na slovenski in tuji sceni so?

Uff, preveč jih je. Pridejo in grejo, nekateri ostanejo.

Recimo Radiohead. Ali pa Nick Cave & the Bad Seeds.

Swans. Oba, Nick Cave in Michael Gira, sta genijalca. Drugi dobri darkerji, izpostavil bi Joy Division pa Death in June. Pa grunge je pri meni seveda svoje naredil že v mladosti, benda kot sta Pearl Jam in Alice in Chains. Mark Lanegan. Še pred tem sem imel metal fazo (v glavnem trash metal in Pantera), še prej pa različne faze poslušanja klasičnih rock bendov (od Beatlov, Stonesov, Led Zeppelin, Pink Floyd, Doors ...). Nekje vmes obdobje klasičnih in eksperimentalih skladateljev (György Ligeti, Brian Eno), pa tudi veliko eksperimentalne elektronike (Aphex Twin, Ben Frost ...) in eksperimentalne pop elektronike, npr. Björk. Iz bivše Juge Riblja Čorba, definitivno. Pa Bruce Springsteen v zgodnji osnovni šoli. David Bowie. Queen. Na splošno najbolj cenim dobre songwriterje, ki me afektirajo s svojo brutalno iskrenostjo v tekstih in glasbi.

Tu seveda ne morem mimo Leonarda Cohena. Nisem pa nek velik fen slovenske scene (odraščal sem predvsem z angleško, ameriško in jugoslovansko glasbo), čeprav je tudi tu trenutno veliko dobrih izvajalcev. Recimo naši sodobniki nevemnevem, ki so res hud bend.

Ali Tovariš Strmoglavljen. SSMkosk iz brutalne noise scene. Scene iz slovenskega podtalja torej, ki je raznoliko in žal tudi povečini precej spregledano. Sem pa imel obdobje poslušanja Kreslina na primer, ki je dober avtor in izvrsten izvajalec. A od tega je že cela večnost. Bi pa definitivno izpostavil ploščo Ogenj v ustih (2000), na kateri Dane Zajc recitira svojo poezijo, Janez Škof pa preigrava Zajčeve pesmi s harmoniko. Ali pa plošče šansonov Svetlane Makarovič. To so zame pravi biseri slovenske produkcije.

5. Kako je ustvarjati lastne komade? Je lažje ali težje kot preigravanje priredb?

Predvsem je drugače, to sta dva različna koncepta. Pri priredbah imaš komad že postavljen, kar pomeni, da ti ga ni treba komponirati. Nisem pa ljubitelj priredb na

___________________________________________________________________________

8 Intervju __________________________________________ prvo žogo, v smislu zgolj imitacije nečesa. Tudi komadom, ki niso tvoji, lahko vdahneš nek svoj pečat, svojo izkušnjo, kar se mi zdi zelo pomembno. Tako se mi zdi priredba komada Hallelujah Leonarda Cohena v preobleki Jeffa Buckleya izvrstna ravno zato, ker ga je Jeff naredil »za svojega«. To je kar težko, ni pa nemogoče, čeprav so pomoje redki tisti, ki to dosežejo.

Ustvarjati lastne komade pa je itak vedno izziv. Osebno sem potreboval kar nekaj let, da sem prišel do nekega zadovoljstva v tem smislu, predvsem na besedilnem nivoju, saj se mi je prej zdelo, da pišem v nekem zanosu mladostniškega svetobolja, ki je bilo precej črnobelo obarvano in brez neke interpretacijske širine. Na neki točki sem nehal izhajati zgolj iz sebe za vsako ceno in začel obračati perspektive, pisati bolj arhetipsko in konceptualistično. Večpomensko, eksistencialno. Da sem torej našel nek svoj izraz, pa tudi nek svoj glas, slog v čisto glasbenem smislu. Kombinirati oboje, torej neko notranje »bistvo«, ki je meni nujno izrazno sredstvo in pa prelitje tega v neko želeno obliko skladbe, da mi zveni avtentično in neprisiljeno.

Zdaj ustvarjam kompozicije (tako instrumentalne kot tudi tekstovne) že 8, 9 let, materiala se je kar nabralo.

Se je zgleda tudi obrestovalo to, da nisem odnehal, saj

če vztrajaš pri neki svoji umetniški viziji, se prej ali slej nekaj premakne. Je pa zanimivo, da je kakšnih 80% mojih stvari nastalo na klasični kitari. Ostalo pa na takšnih in drugačnih klaviaturah. Pri Akami se potem aranžmajev lotimo skupaj in vsak član ima možnost pridodati nekaj svojega, če seveda to komadu ustreza. Obenem mi je všeč komade preigravati na različne načine, jih nekako »slačiti« in »preoblačiti« v drugačne aranžmaje, saj se tudi komadi sami spreminjajo skozi čas. Zdi se mi, kot da imajo svoje lastno življenje in svojo lastno pot. So neke vrste kosmate živalice, ki znajo kdaj tudi opraskati, če se jih ne počoha na pravem mestu.

‘‘

Včasih se mi zdi, da je publika, ki posluša alter glasbo, precej zadržana do obiskovanja koncertov nečesa, česar ne pozna.

Verjetno je svoje naredila tudi tehnologija, saj zakaj bi hodil na koncerte, če to lahko počneš preko svojega računalnika iz naslonjača. Očitno nam vlada vsesplošna apatija ...

,,

6. Kakšne načrte imate za prihodnost?

Moja trenutna želja je, da bi posneli material, ki smo ga skupaj ustvarili in aranžirali z bendom Martina Ukmarja Tovariš Strmoglavljen, s katerim smo nastopili tudi v Kopru. Pri tem kolektivu sta še Linč na bobnih, Martin Jogan na kitari/klaviaturah in Nastja Janžekovič na violi, kar potencialno pomeni dodano vrednost k ___________________________________________________________________________

Intervju

__________________________________________ obiskovanja koncertov nečesa, česar ne pozna. Verjetno je svoje naredila tudi tehnologija, saj zakaj bi hodil na koncerte in odkrival ter podpiral nove bende, če to lahko počneš preko svojega računalnika iz naslonjača. Očitno nam vlada vsesplošna apatija, ampak to je itak eden od glavnih problemov na vseh področjih v današnjem času. Sam sem po izobrazbi literarni kritik in v sferi literature ni nič drugače. Kulturo se klesti, kjer se le da, kreativni posamezniki imajo na izbiro takšno ali drugačno komercializacijo, da lahko vsaj nekaj spodobnega zaslužijo s svojim delom, ali pa životarjenje, oziroma iskanje drugih preživitvenih virov. Posledica tega pa je seveda tudi takšna apatičnost, nezainteresiranost do drugačnih, nekonvencionalnih vsebin. To pomeni ožanje obzorij, kar pa lahko zelo hitro zdrsne v ignoranco. To sicer ni zgolj stroga specifika današnjega časa, stigmatizacija kulturniškega poklica je zgodovinsko dejstvo. Po drugi strani pa je res, da se z novimi tehnologijami večajo možnosti za to, da se izvajalci organizirajo in spromovirajo – glasbo posnamejo doma, jo objavljajo na spletu, ipd. Problem pa je, da imajo ista orodja na voljo tudi povprečno talentirani ljudje, ki potem objavljajo sto in eno priredbo Rihanne na Youtubu, ki zvenijo vse enako. Žal je takih vedno več od nadpovprečnih, izvirnejših izvajalcev. Ampak tako je v resnici vedno bilo.

raznolikosti glasbe. Septembra smo namreč s Tovariši gostovali na rezidenci v Kranju v okviru Dvocikla in tam smo reciklirali en moj starejši komad, mu dodali nove aranžmaje ter ustvarili enega čisto novega. Poleg tega smo združili moči še pri izvajanju dveh skladb v naboru Tovariša in to bi radi posneli ter zacementirali nekam kot nek zeitgeist tega obdobja. Drugače pa imamo 2. februarja še en skupni koncert v klubu Metulj v Bistrici ob Sotli. Upam tudi, da ne bo minilo pet let do izida nove Akami plošče, je pa res, da smo vsi precej zagužvani tudi z drugimi projekti/bendi, pa s službami, garanjem za trdo skorjico kruha v tem turbo kapitalističnem času, skratka, z raznoraznimi obveznostmi, delanje in snemanje plošč pa vzame svoj čas. Sploh, če si pikolovske sorte človeka, kar mislim, da kar smo, vsak po svoje. Kar se mi zdi tudi koristno. 8. Kaj svetuješ mladim glasbenikom?

Iskanje lastnega zvoka, sloga, izraznosti. Širina v poslušanju, odkrivanju in v kreiranju glasbe, ki te v 7. Kaj pa misliš, da manjka na slovenskem glasben- danem trenutku premakne. Mreženje na terenu in po em področju? spletu. Čim manj predalčkanja po raznih žanrih, več Več radijskih postaj ala Radio Študent – torej ne- kombiniranja elementov, ki morda na prvi pogled ne komercialnih trobil, ki vrtijo še kaj drugega kot main- delujejo najbolj logično. Sledenje svojim občutkom in stream pop, ki je sploh v današnjih časih, povečini res zaupanje samemu sebi. Ščepec naivnosti, a ne preveč generičen in slab (če se spomnim kvalitetne radijske v tem smislu so izkušnje izjemnega pomena. Vsak naj pop glasbe v 80-ih in 90-ih letih, da o 60-ih niti ne si jih nabere sam. Strast do tega, kar delaš, tudi takrat, govorim, primerjava sploh ni možna). Večjo podporo ko se zdi, da ne gre nikamor. Včasih je pač treba kakšklubom in prostorom, ki organizirajo »alternativne« no stvar tudi prespati in jo pustiti na hladnem za drug koncerte, ki so povečini spregledani, oziroma tistim dan. Stvari se prej ali slej izkristalizirajo. Fokus. ljudem, ki se trudijo in delajo s srcem ter požrtvovalnostjo na tem. Manj scene na prvo žogo. Nenazadn- 9. Kaj pa mladim nasploh? je večje zanimanje za nove bende in nove izvajalce s Vse zgoraj našteto se lahko aplicira tudi na ostala strani ljudi. Včasih se mi zdi, da je publika, predvsem področja v življenju. Vsekakor veliko sreče, pa tudi mlajša, ki kao posluša alter glasbo, precej zadržana do drznosti v iskanju in formiranju lastne osebnosti ter identitete, ki razmišlja s svojo glavo in ne sledi večinskemu črednemu nagonu.

10. Kako je bilo nastopati v CMK-ju?

Zelo fino, bi radi definitivno še kdaj ponovili. Že samo atmosferično gledano imate res dober stage setting (luči, megla in kar je teh darkerskih zadev). Sem pa tam nastopal že dve leti nazaj v solo maniri v okviru festivala Obalnih rim, lani pa v okviru multi umetniškega kolektiva IGNOR in vsakič se je dobro izšlo.

F.: Stefano Carnivali (EVS prostovoljcec); arhiv benda Akami. ________________________________

9

10

Å port

___________________________

___________________________________________________________________________

Å port 11

__________________________________________

___________________________________________________________________________

Športni Rok Kdo sem?

Sem Rok Črtalič prostovoljec Centra mladih Koper. Od februarja letos fotografiram športne dogodke v Kopru, ker me to dejansko zanima. In seveda, ker imam nasploh rad šport. Uživam v fotografiranju in upam, da so vam fotke zanimive. Trudim se iz dneva v dan, da boljše fotografiram in napredujem.

Hvala ekipa CMK, ker me pri temu podpirate.

Fotografije: Rok Črtalič

Å port

__________________________________________

13

14 Po svetu

__________________________________________

P Tadeja Ajdič i š e

L I V E R P O O L S K I H R O Š Č I “Let it be, let it be …” so besede, ki še danes odmevajo na ulicah mesta in v brezskrbnem

ozračju Liverpoola, v katerem je nastala ena izmed najvplivnejših (rock) glasbenih skupin v zgodovini – The Beatles.

‘The Fab4’

– McCartney, Lennon, Harrison in Starr so si svoje ime in slavo pridobili z igranjem po barih v Liverpoolu in Hamburgu. Njihova priljubljenost v Združenem kraljestvu je narasla po izdaji njihovega prvega singla “Love me do” leta 1962, ki je sprožila Beatlemanijo. Le-ta se je kmalu razširila čez ocean, vse do Amerike (ter drugod po svetu), in začela britansko invazijo na ameriški pop-glasbeni sceni, katera je trajala vse do razpada skupine leta 1970.

Beatli so poznani po svetu kot eden izmed največjih rock/rock’n’roll bandov, vendar njihovega talenta ne moremo omejiti le na en oz. dva glasbena žanra. Skozi desetletje kraljevanja na vrhovih glasbenih lestvic so se Beatli igrali z različnimi žanri; njihove skladbe so ene izmed najbolj poznanih v popu, R&B-ju ter psihe-

deličnemu rocku; znani pa so bili tudi po eksperimentiranju z elementi klasične glasbe.

Med letoma 1962 in 1970 so samo v Združenem kraljestvu izdali 12 albumov, 13 EP-jev (ang. extended play) in 22 solo pesmi. Med njihova najuspešnejša dela sodijo Hey Jude, A Day In the Life, Let it be, Yesterday, Here Comes The Sun in Yellow Submarine, med albumi pa je največji uspeh doživel Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, ki je po mnenju mnogih eden izmed najboljših albumov na svetu.

Kako so Beatli postali Beatli Vprašanje je, kakšna bi bila današnja glasbena zgodovina, če leta 1957 Lennon ne bi bil tako očaran nad McCartneyevim talentom za kitaro, da ga je pov-

___________________________________________________________________________

Po svetu 15

__________________________________________

Foto 1: Zadnji nastop Beatlov

Na žalost odraslih je modni stil Beatlov imel močan vpliv na mlade. Fantje so bili najbolj prepoznavni po njihovi ‘mop’ frizuri, ki je sploh s strani ameriških medijev prejela številne prekrasne komentarje kot npr. ''Izgledajo kot dlakavi Peter Pani, z gobastimi pričeskami in dolgimi belimi ovratniki.'' (revija Time).

Pričeska ala Beatli je bila med mladimi tako priljubljena, da so korporacije z igračami začele proizvajati lasulje v stilu Beatlov. V 60-ih je bil tak stil frizure jasen znak upora; številni mladi so bili prisiljeni celo iti na policijo, kjer so jim postrigli lase.

Beatli in Liverpool abil naj se pridruži njegovemu bandu ‘The Quarryman’.

Rock’n’roll je bil takrat nezaželena zvrst glasbe, zaradi česar se je skupina bolj osredotočala na skittle glasbo.

Leta 1958 se je Lennonu in McCartneyu pridružil še mlad George Harrisson.

Tako kot vsaka glasbena skupina so se tudi oni razvijali in kmalu je postalo jasno, da jim je bil (kljub nepopularnosti) bolj povšeči rock’n’roll kakor skittle, kar je vodilo tako do spremembe njihovega stila oblačenja in do spremembe imena, s katerim so l. 1960 precej eksperimentirali (Johnny & The Moondogs, Long John & the Beatles, The Beetles, The Silver Beetles).

Leta 1961 so se Beatli prvič srečali s svojim menadžerjem Epsteinom, ki je njihovo prvo srečanje opisal s temi besedami: ''Ne morem se spomniti, zakaj nisem odšel iz taverne po nekaj minutah … Ti štirje slabo predstavljeni mladeniči in njihova slabo urejena pričeska. '' (Ingham, Chirs: The rough Guide to The Beatles; 2006, str. 13).

Leta 1962 so podpisali pogodbo z EMI, kasneje pa se jim je pridružil še Richard Starkley, danes poznan pod psevdonimom Ringo Starr. Tako je nastala zasedba Beatlov oz. ‘fantastičnih štirih’, kot jo poznamo danes.

Vpliv Beatlov Beatli so vplivali na vse: na glasbeno sceno, kulturo, filozofijo in modo. Bili so šolski primer stila 60-ih let: pametni, idealistični, razigrani, nepopustljivi in eklektični. Na popularno glasbo 20. stoletja so imeli več vpliva kot katerikoli drug band. Spremenili so zvok in pomen rock’n’rolla in dokazali, da je tudi v tem žanru mogoče neomejeno eksperimentirati s harmonijo, strukturo in zvokom. ____________________________________________

Beatle je v Liverpoolu tako lahko najti, da se jih včasih kar spregleda. Njihova prisotnost se je spojila z živahnostjo mesta, da marsikateri obiskovalec mesta Beatlov ne vidi, pa čeprav so tik pred njegovim nosom. Seveda Liverpool ni slaven le po Beatlih, ogleda vredne so še številne druge zanimivosti npr. Pomorski muzej Merseyside (ang. Merseyside Meritime museum) in galerija Tate (ang.Tate Galery) na Albertovem pomolu (ang. Albert Dock). Za ljubitelje arhitekture so kot nalašč Dvorana Sv. Georga (ang.St. George’s Hall), Liverpoolska katedrala (ang. Liverpool’s Catherdral) in Zbombardirana cerkev (ang. The Bombed out Church). Knjižni molji pa se morajo nujno ustaviti v Osrednji knjižnici Liverpool (ang.Liverpool Central Library).

Fotogenične dušice in ljubitelji zabave bodo svoj raj odkrili v Baltskem trikotniku (ang. Baltic Triangle), kjer se nahajajo številni bari ter fotografske točke kot npr. ‘liverpoolska krila’.

Ampak! Beatli so še vedno ena izmed največjih ikon mesta in tudi če niste oboževalec banda, se mar-

Foto 2: The Fab 4

16 Po svetu

__________________________________________

sikaj povezanega z Beatli mora/splača pogledati.

Na kozarec piva se lahko zmeraj zatečete na Mathew Street, kjer se nahajata dva bara, ki imata z Beatli močne vezi – Casbah in The Cavern Club. Mimogrede se lahko še fotografirate s kipom Johna Lennona, ki se nahaja na isti ulici. Tam najdete tudi muzej Magical History Museum, ki je muzej posvečen skupini.

Foto 5: The Cavern Club

Foto 3: Osrednja knjižnica Liverpool

Z vsemi člani skupine se lahko fotografirate na Albertovem pomolu, kjer se nahaja tudi njihov muzej – The Beatles Story.

Možno je tudi obiskati ulico Penny Lane, ki je navdihnila Beatle ter McCartneyevo hiši na Forthlin Road 20 Na koncu (ali začetku) pa je seveda treba obiskati kraj, kjer se je vse začelo – kraj kjer sta se leta 1957 prvič srečala Lennon in McCartney – cerkev Sv. Petra (ang. St. Pete’s Church).

Foto 6: Vhod v muzej The Beatles Story

T.: Tadeja Ajdič.

F.: Tadeja Ajdič; unsplash.com

Foto 4: Liverpool wings

___________________________________________________________________________

Recept 17

__________________________________________

Vegetarijanski tatarski biftek

Sestavine za eno posodico: • približno 150 g kuhane rjave leče • 1/4 skodelice (4 ali 5 kosov) v olju vloženih rdečih paradižnikov • 1 srednja čebula (ali 2 mladi čebuli) • 1 strok česna • 1 čajna žlička gorčice • 1 čajna žlička kaper • 1 čajna žlička olivnega olja poper • paprika v prahu • svež peteršilj

Č

e še ne veš, kaj v prihajajočih prazničnih dneh pripraviti za najbližje ali zase, je odlična ideja vegetarijanski tatarski biftek oziroma lečin namaz. Prepričal bo tudi stroge mesojedce. Zagotovljeno!

Priprava je zares enostavna. Lečo skuhamo v slani vodi, splaknemo pod mrzlo vodo in odcedimo.

Vložene paradižnike dobro odcedimo in s pomočjo papirnatih kuhinjskih brisač odstranimo odvečno olje. Vse sestavine damo v eno posodo in s paličnim mešalnikom zmešamo do gladkega.

Potresemo s sesekljanim peteršiljem, položimo v hladilnik za kakšno uro ali dve ter postrežemo. In to je to. Oblizni si prste. Gremo!

Avtor recepta: Iris Bremec Fotografija: Sabina Tomažič

___________________________________________________________________________

18 Skriti kotički Kopra P i Tim š Mavrič e

Prešernov t rg ali vrata M u d a

Draga omladina, sedaj pa po ne vem kolikih šetnjah po zabačenih ulicah spet prihajamo na območje, za katerega sem siguren, da ga zelo dobro poznate vsi. Zadnjič smo ostali na vrhu Ulice Talcev, ki se odcepi od Ulice agrarne reforme in vodi navzdol po klančku, kjer spremeni ime v Soško ulico in tam dol na koncu, če bi stali na istem mestu 100 let nazaj, bi videli morje. Danes vidite nekdanji bar Battirame in pred njim avte, ki šfigajo po Vojkovem nabrežju. Ulica, ki jo gledamo pred sabo je precej široka in tudi precej priročna za to, da se mimo peljejo avti. Nekoč pa pač vpreženi vozovi.

S

urprise surprise! Ni bilo vedno tako. Če se spustimo po ulici dol do klančka, bomo opazili zanimive stare zidove na naši levi strani, nato pride ven Sabinijeva ulica, po kateri smo že hodili in na koncu je dol še ena rumena hiša s parimi velikimi oporami na fasadi.

Podobne takšne opore (kontrafor

se temu reče strokovno) smo že videli na vrhu Kosovelovega trga, kjer smo razlagali, da so nekoč bila mestna vrata v zgornjem oz. starem mestnem obzidju. No, tu je ista pašta. Na drugi strani starih zidov in kontraforjev ne boste videli, ker so hišo na drugi strani pred leti porušili in sezidali na novo. Nič

novega torej. Staro mestno obzidje je potekalo ob Sabinijevi ulici (če pobrskamo po spominu, bomo se tudi spomnili, da smo o tem govorili, ko smo plezali od Rampina gor po tistih stopnicah) in naprej ob Dimnikarski ulici, ki se nadaljuje malo zgoraj. Vmes kjer stojimo je stal visok stolp z vrati sv. Marjete,

_________________________________________________________________________

Skriti kotički Kopra 19

‘‘

Tu so trgovci, ki so vstopali v mesto morali plačat davek, da so lahko vstopili in temu davku se je reklo “muda”.

Tako so vrata dobila ime.

ki so bila ena izmed številnih mestnih vrat notranjega obzidja. Po tej svetnici, zavetnici nosečih žensk, so se vrata imenovala, ker je zgoraj v prvem štuku stolpa bila cerkvica posvečena njej. Tudi to sceno smo nekje že videli v Kopru ne? To pa bom prepustil vam, da se spomnete.

Mi se sedaj vrnemo malo navzgor in mimo t.i. “piassal de feri” (trg pri železih, ker je tam železna ograja), zavijemo po Dimnikarski ulici navzdol. To je, podobno kot Sabinijeva, ena taka mala ozka ful kjutkana ulica, ki poteka malček navzdol.

Kmalu pridemo do križišča z nekaj drugimi ulicami in navzdol se nam odpre pogled na drugi najpomembnejši trg v mestu (no, mogoče tretji, sej nima veze :D). Samo še malo navzdol gremo po lepi s kamnom tlakovani Dapontejevi rebri in smo že na trgu, kjer lahko marsikaj zanimivega povemo. Najprej, zakaj je ta plac tako pomemben in zakaj ga tudi vsi poznamo še po svojem starem imenu? Alora, ker vsi vemo dobro, da je Koper bil otok in da si lahko peš prišel na otok zgolj po

zelo dolgem mostu, ki se je zaključeval prav tukaj na tem trgu, lahko hitro sklepamo, da je bil to en glavnih prostorov stika. Koga?

Kmetov in meščanov. Slovencev in italjanov. Revnih in bogatih. Skratka, to je bil glavni prostor, kjer si enostavno moral it mimo če si želel prit v mesto ali iz njega. Sem so prihajali kmetje iz podeželja prodajat svoje pridelke meščanom. Čeprav še takrat ni blo avtobusov in železnice, bi se temu placu lahko reklo neka “glavna postaja” preteklosti. In glede na to, da je bilo mesto velikokrat čisto drugi svet kot podeželje, tudi neke vrste mejni prehod.

Najpomembnejša so tu seveda vrata. Mudina vrata, bolj natančno vrata Muda, so bila osrednji vhod v staro mesto skozi mestno obzidje. Tu so trgovci, ki so vstopali v mesto morali plačat davek, da so lahko vstopili (tako kot smo nekoč plačevali carino na meji) in temu davku se je reklo “muda”. Tako so vrata dobila ime. Tu seveda je bila tudi vojaška posadka, ki je stražila vrata in morda še kak uradnik. Sk-

‘‘

___________________________________________________________________________

20 kotički Kopra 20 Skriti Kultura __________________________________________ __________________________________________ ratka, to je bil nek pomemben prostor, kjer so kontrolirali in določali, kdo gre v mesto in kdo gre iz njega.

Vrata so v srednjem veku zgledala precej drugače, bolj kot nek stolp z dvižnim mostom (zaradi tega se je tudi predelu mesta reklo “in Ponte”), v Renesansi pa so jih čisto predelali. Podestat Sebastiano Contarini, leta 1515 ni v Koper pripeljal samo slavnega slikarja Vittoreja Carpaccia (tudi o njem smo že nekaj bluzili, ne?), ampak tudi takrat najbolj famozna beneška kiparja, brata Pietra in Tulia Lombarda.

Ona dva sta poskrbela takrat, da so vrata dobila bolj moderen videz in s tem lahko tudi rečemo eno

izvira nekje daleč v Šalari napeljali pod zemljo lesene cevi, ki so prišle do Mude in tukaj napajale fontano, odkoder so si vsi lahko prišli natočit svežo vodo. Edina druga opcija so bili vodnjaki in cisterne za deževnico, vendar vodnjaka si ni mogel privoščit vsak. V srednjem veku je tu stal najbrž nek mali vodnjak, ki se ni ohranil. Leta 1666 je podestat Lorenzo da Ponte dal postavit nov vodnjak v baročnem slogu in si z njim tudi naredil en tak mali slavospev. Gospod da Ponte je namreč imel v grbu most (kaj ne povem a?) in je tudi vodnjak dal naredit v obliki mostu. Istega mostu, ki ga je imel sam v grbu.

nekoč hospic oz. špital. Kaj je to?

Danes bi temu rekli bolnica, ampak v srednjem veku so te zadeve funkcionirale malo drugače. Vse to kar danes nudi socialna država (šolstvo, zdravstvo, sociala) je v srednjem veku nudila cerkev. In tudi ta špital je bil cerkvena ustanova, kjer so pač skrbeli za boge in bolane. Najbrž bolj z molitvijo kot s kako medicino. V cerkvi sv. Basa se je nahajal tudi lep lesen križan jezus, za katerega so verjeli, da ima neke posebne zdravilne moči. No, danes za ziher vemo le to, da je lep primer gotskega lesenega kiparstva in če se vam kdaj posreči, ga lahko vidite v krstilnici blizu zdravstvenega doma. Upajmo, da ne bomo rabili to zimo niti križanega in niti zdravstvenega doma. Lepe praznike vsem, se šetamo naprej v letu 2019!

‘‘

F.: digitalizirane OKSV Koper

Kako nečimerno, a? Je pa lepo kamnoseško delo, treba priznat. Čeprav bi lahko malo bolj pogosto spucali vodo v njem, to je tudi res. Okoli trga se nahajajo večinoma stavbe, kjer je živel običen folk.

Samo takoj nasproti vodnjaka, tam kjer je danes knjigarna Libris, je stala cerkvica sv. Petra. Pač moto srednjega veka: od dodatne cerkve ne bo bolela glava! To pa ni bila edina cerkev na trgu, ta druga stoji še danes. Na levi strani trga stoji velika cerkev sv. Basa, ki ima tri bogato okrašene marmorne oltarje.

Stavba med cerkvijo in vrati je bila

Ja, prav ste slišali, vodovod v srednjem veku. Po nasipu in mostu so iz nekega izvira nekje daleč v Šalari napeljali pod zemljo lesene cevi, ki so prišle do Mude.

‘‘

najlepših renesančnih arhitektur v Sloveniji. Zraven so kasneje nastala še ena mičkena vrata imenovana “porta dei Soccorsi”, očitno so jih naredili, ker ena vrata nekako niso bila dovolj. Še ena mičkena dodatna so prišla prav. Prav tukaj pa lahko seveda opazujete čisto mičken košček zunanjega mestnega obzidja, ki še stoji). Trg za vrati je služil pa seveda trgovanju in je bil ves čas živahen. Služil pa je tudi vodnemu napajanju mesta, saj je sem vodil vodovod. Ja, prav ste slišali, vodovod v srednjem veku.

Po nasipu in mostu so iz nekega

razglednice

Nagradna križanka 21

__________________________________________

Nag r ad na k rižan k a Pošlji nam vse rešitve križanke na e-mail magazin@cmk.si, ali jo oddaj na info točki in se poteguj za zastonjski

ZMELKOOW 18. 1.

vstop na koncert *Ne pozabi se podpisat*

Namig: nekatere rešitve najdeš v trenutni številki magazina.

Za lažje reševanje sprintaj križanko ali pa jo preriši na list papirja. :))

___________________________________________________________________________

22 22 Gledališki Kultura vtis __________________________________________ __________________________________________ GLEDALIŠČE KOPER

Vtis iz predstave

GLORIA

P i š e

Vid Karlovšek

Tekst: Branden Jacobs-Jenkis; Prodoukcija: Mestno gledališče ljubljansko; Režija: Branko Šturbej; Prevajalka: Valerija Cokan; Igralci: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič, Gašper Jarni; Fotografije: MGL.

G

loria je dramsko besedilo relativno mladega ameriškega dramatika Brandena Jacobs-Jenkinsa (rojen 1984). Gre za sporočilno izredno močno dramo, ki nam prikazuje blišč in bedo novinarskega in medijskega sveta. Po zgradbi je trodelna. Vseh dramskih oseb je 13, vendar pa je igralcev zgolj 6 večino igralcev smo torej videli v dvojnih oz. celo v trojnih vlogah, za kar je zagotovo potreben velik talent - igralci pa so se s tem izzivom uspešno in strokovno spopadli.

Zanimivo je, da je bil oder razdeljen na tri dele - vsak del je predstavljal drug dogajalni čas in prostor z nekaj starimi, predvsem pa novimi osebami, ki v prejšnjih delih niso nastopile (vendar pa jih igrajo isti igralci).

Na robu odra se odvija prvi del predstave, ki se tudi kronološko zgodi najprej, nato pa se v drugih dveh delih pomikamo vedno bolj nazaj na notranjo stran odra. V prvem (najdaljšem) delu nastopi več oseb, vse zaposlene v novinarski hiši. Že s pomočjo projekcije na platnu v ozadju, ki z neskončnim premikajočim se posnetkom enainistega pisarniškega prostora ponazarja monotonost, brezizhodnost in kruto rutino pisarniškega in novinarskega dela. S tem je ustvarjen vtis, da so (skoraj) vse osebe s svojim življenjem in delovnim okoljem skrajno nezadovoljne. Ambiciozna, jezikava Kendra je povzpetniška, makjavelistična novinarka, ki bi za slavo in uspeh naredila vse. Njen sodelavec Dean pa je po drugi strani realist, empatičen in miroljuben posameznik. Poleg njiju imamo

v tem dejanju še stereotipno ‘kratkoumno’ tajnico in novinarko Ani in študentskega pomočnika Milesa, ki mu je bolj malo mar za pravzaprav karkoli, ter seveda članico uredništva, naslovno dramsko osebo Glorio.

Vse dramske osebe (morda z izjemo Milesa) pa so neizmerno utesnjene in nesrečne v svojem birokracije polnem delovnem vsakdanu, kjer so tudi medčloveški odnosi postavljeni na kocko. Poleg tega se njihova založniška hiša sooča tudi z vse večjo prevlado spletnih medijev - kot časopisni hiši jim naklada strmo upada. Dean ima mačka, saj se je kot edini zaposleni prejšnji dan udeležil rojstnodnevne zabave sicer (zaradi svoje ‘čudnosti’) precej nepriljubljene sodelavke Glorie. Drugi ga zaradi tega zasmehujejo, nihče namreč z Glorio ne želi imeti stikov. Gloria je Deanu zaradi udeležbe na zabavi hvaležna, medtem ko je vidno prizadeta zaradi zaničevalnega odnosa s strani drugih.

Nenadoma, povsem nepričakovano, se ji zaradi vseh do zdaj naštetih dejavnikov dokončno zmeša, pograbi pištolo in postreli svoje sodelavce in na koncu ubije še sebe. Preživita edino Kendra (ki je še pred pokolom odšla ven) in Dean (ki se ga edinega Gloria usmili), in novinar z drugega konca oddelka, Lorin, ki se je uspel skriti in je tudi sicer imel o Glorii relativno dobro mnenje. S tem streljanjem se prvo dejanje zaključi.

V drugem dejanju, ki je postavljeno v sredino odra, in ki se odvija v mestnem baru nekaj mesecev po streljanju, se spet srečamo s preživelima Deanom in Kendro. Oba sta vidno travmatizirana zaradi tragičnega

_________________________________________________________________________

Gledališki vtis 23

__________________________________________

dogodka, čutiti je napetost med njima, pride celo do agresivnih izbruhov. Kasneje v bar prisedeta še dve novinarki. Ena izmed njiju, Nan, je v času streljanja delala v firmi, v kateri je prišlo do napada. Vidimo lahko, da je Nan izredno brezčutna in narcisoidna, po glavi ji hodi samo, kaj bi lahko iztržila iz dogodka, v katerem je bila komajda udeležena. Njen karakter je primerno opisan z njenim lastnim stavkom, ki je tudi zaključni stavek drugega dela drame: “Kaj misliš, koliko bi lahko zaslužila s to zgodbo?”

Tretje dejanje, ki je postavljeno čisto na notranji del odra, se odvija v neki drugi novinarski hiši, nekaj let po Gloriinem streljanju. Lorin, novinar, ki je streljanje preživel, zdaj išče novo zaposlitev. Na delovni razgovor pride v prej omenjeno firmo in glavni urednik Rashaad ga zaposli za določen čas. Kmalu spozna svoje nove sodelavce, med drugim mlado novinarko Callie. Pogovor med njima nanese na tragični dogodek iz Lorinove prejšnje službe - ko Callie izve, da je Lorin poznal Glorio, dobesedno ponori od veselja - Gloriina zgodba je namreč postala prava medijska senzacija, vsi pišejo o njenem streljanju in vsi o tem govorijo! Lorina nato vsi začnejo zasliševati o Glorii, o tem, kakšna je bila - želijo namreč ustvariti novo medijsko zgodbo, ki jim bo prinesla nov zaslužek.

Lorin na njihova vprašanja odgovarja zelo realistič-

no, brez napihovanja in senzacionalizma, kar ostalim novinarjem ni ravno pogodu. Lorin pravi, da je bila Gloria čisto normalna, prijazna do vseh, čeprav je bila vedno črna ovca. Do njenega strahotnega dejanja so jo privedle razmere, v katerih je delala in odnos njenih zaposlenih do nje. Lorin ne more razumeti, kako so lahko ljudje tako brezčutni in kako jim je lahko edino gonilo v življenju slava. Novinarski druščini se nato pridruži nastopajoča v drugem dejanju, Nan. Nan je v času od drugega do tretjega dela drame zaslovela - postala je prava medijska zvezda zaradi svoje ‘tragične življenjske zgodbe’ v povezavi z Gloriinim pokolom. Še vedno ostaja enako brezčutna in samovšečna, le da je zdaj s svojo zgodbo obogatela in postala svetovna zvezda (‘ženska, ki je preživela Gloriin napad’). Tretji del (in tudi predstava) se zaključi s presunljivim prizorom, ko je na odru samo Lorin.

Za konec lahko povem, da je Gloria presunljivo močna drama, polna neposredne kritičnosti do po eni strani družbe, v kateri živimo, po drugi pa vseh posameznikov, ki merilom in standardom te družbe podlegajo. Dogajanje je postavljeno v novinarski svet (področje, ki ga je Jacobs-Jenkins najbolje poznal, tudi sam je bil namreč novinar), ne glede na to pa ga lahko prenesemo na katero koli področje današnjega sveta - želja po uspehu, dobičku in slavi je namreč pri ljudeh na žalost večja, kot raven empatije, človeškosti in dobrote, kar je tudi glavno sporočilo drame.

Slovenska uprizoritev Glorie je vsekakor vrhunska, polna prizorov in delčkov dialoga, ki se gledalcu vtisnejo v spomin in obenem polna komičnih zapletov, ki nekoliko blažijo sicer precej tragično dramo - igralci so svoje delo opravili korektno, še posebej pa je treba pohvaliti scenarij - je namreč strokovno preveden in poln vtisov ter sporočilno izredno bogat in kompleksen. Predstava, vredna ogleda, skratka!

F.: MGL T: Vid Karlovšek

___________________________________________________________________________

leto 2016

CMK foto utrinki 25

__________________________________________

leto 2016

CMK foto utrinki 27

__________________________________________