CMK magazin #85 by Center mladih Koper

CMK

Magazin Številka 85

september - oktober 2026

Uredništvo:

Tia Valand

Sodelavci te številke:

Darjan Jurinčič

Lana Kocjančič

Aleks Lipovac

Mark Godina

Maja Zadel

Sandra Končan

Beatriz Pires

Íris Rabelo Valério Rodrigues

Pierfrancesco Doggo

Beatrice Frank

Grafično oblikovanje in prelom:

Miguel Fernandez, ESE prostovoljec

Naslov uredništva:

Center mladih Koper

Gregorčičeva ulica 4

6000 Koper

info@mladi-koper.si

051 393 670

www.cmk.si    Revija je brezplačna.

Vsebina člankov ne odraža stališč izdajatelja (CMK) in izdajatelj zanjo ne odgovarja. 1

Uv od nik

Jesen je tu, dnevi so krajši, počitnice so pred vrati, mi pa smo spet nabrali dovolj materiala za novo številko CMK magazina.

Poleti smo dobili Strategijo za mlade 2026–2030, prvi celoviti razvojni dokument za mlade v Mestni občini Koper. Ker ste jo mladi tudi soustvarjali, se nam je zdelo prav, da jo v tej številki na kratko obnovimo. Kaj v njej piše, kaj si občina želi izboljšati in predvsem: kaj ima vse to opraviti z vami? Konec koncev je ideja preprosta – da Koper ne bo samo kraj, od koder mladi čim prej odidejo, ampak tudi mesto, kjer lahko živijo, ustvarjajo, sodelujejo in si predstavljajo svojo prihodnost.

Pogledali smo tudi, kaj se je dogajalo na letošnjem Street Art Festu, in končno dostavili obljubljeni intervju z lanskoletnimi zmagovalci CMK Studio Live - Market Garden. Bolje pozno kot nikoli, pravijo (Ali pa, glede na to, da smo skoraj pred novim finalom, ravno ob pravem času?). Vprašali smo se še, kaj nam pomenijo javni prostori srečevanja – in zakaj potrebujemo kraje, kjer smo lahko skupaj, ne da bi morali za to nujno kaj kupiti. Tudi tokrat se dotikamo mentalnega zdravja in dostojnega dela, za konec pa smo, ker se začenjajo krompirjeve počitnice, raziskali še, kaj ima krompir pravzaprav opraviti z njimi.

Skratka, nekaj za razmislek, nekaj za navdih in nekaj za potešitev radovednosti. Upamo, da med stranmi najdete kaj zase – pa tudi kakšno idejo, ki jo boste želeli deliti naprej.

Če pa se ti zdi, da imaš tudi ti kaj pametnega za dodati, bomo tvoje ideje vedno veseli. Piši nam na magazin@cmk.si, ali pa pristopi do nas v CMKju.

Ka za lo 3

1 3

1 5

1 9

2 3

2 7

2 8

2 9

3 5

F O T K A M E S E C A

S T R E E T A R T F E S T I V A L K O P E R

E S C v o l u n t e e r s a y s h i !

s t r a t e g i j a z a m l a d e

I n t e r v j u M a r k e t G a r d e n

D o s t o j n o D e l o

k r o m p i r j e v e p o č i t n i c e

P r e v i h a r i m o m o ž g a n e

Č a k a j o č n a j a v n i p r o s t o r

Foto utrinki

K op e r j e z a n e k a j d n i z a z i ve l v z n a m e nj u u l i C n e u m etn osti Če ste se med 16. in 20. septembrom sprehajali po Kopru, ste lahko hitro opazili, da se v mestu nekaj dogaja. Spreji, barve, glasba, grafiti in ustvarjanje v javnem prostoru so za nekaj dni postali del mestnega vsakdana. Tudi letos smo s Street Art Festom Koper povezali različne oblike ulične umetnosti in ustvarili prostor, kjer so se lahko srečali izkušeni ustvarjalci, mladi umetniki in vsi, ki jih zanima urbana kultura.

Ko prazen zid

postane zgodba

Eden osrednjih delov festivala je bila skupinska poslikava zidu na parkirišču Osnovne šole Dušana Bordona. Na njem so ustvarjali Servalotus, Zrklovina, Since, Superflinda, Orek.kolor in Pikolona, pri delu pa so sodelovali tudi učenci in učenke šole.

V nekaj dneh je tako nastala velika skupinska poslikava, ki skozi različne motive govori o povezovanju, sodelovanju, spoštovanju in nenasilju. Če si mural spremljal med nastajanjem, si lahko videl, kako se je iz praznega zidu počasi sestavljala celotna zgodba. Med motivi se je znašel tudi nekoliko bolj nepričakovan gost – Marko Brecelj na buldožerju.

Posebnost takšne poslikave je prav proces. Umetniško delo ni nastalo čez noč, ampak pred očmi mimoidočih in vseh, ki so se ustavili ob zidu. Del zgodbe pa so s svojimi risbami in podpisi postali tudi osnovnošolci in osnovnošolke.

Photos: Jaka Miklavčič

Od platna do zidu

Ulična umetnost ni bila namenjena samo izkušenim grafitarjem. Na delavnicah so se z njo spoznavali tudi mlajši in malo starejši udeleženci. Mlajši so svoje ideje prenesli na platna, starejši pa so lahko ustvarjali neposredno na zidu nad igriščem ob mladinskem centru.

Delavnice je vodil Tine Dekorti oziroma Mortis, ki je mladim skozi praktično delo približal osnove grafitiranja, uporabo sprejev in razmišljanje o tem, kako idejo iz skice prenesti na večjo površino. Namesto da bi o grafitiranju samo poslušali, so se ga lahko lotili kar sami.

Photos: Miguel Fernández & Beatriz Arruda

Photos: Beatriz Arruda

Artist: @Orek.kolor

Ko o naj b o ljs e m gr afit u o d lo caj o o bis kova lci

V nedeljo se je festival zaključil z Graffiti Session & Showcase na Ukmarjevem trgu. Na mandraču se je zbralo več grafitarjev, ki so svoje ideje in spretnosti prenesli na šestnajst panojev. Nastajanje del so lahko spremljali tudi obiskovalci, ki so na koncu dobili še eno pomembno nalogo – izbrati svojega favorita.

Svoj glas je oddalo kar 400 ljudi. O tem, kdo je prepričal največ obiskovalcev, je tako odločala publika, prvo nagrado pa je prejel Tine Dekorti – Mortis.

Photos: Beatriz Arruda

Vec kot

samo grafiti Street Art Fest je tudi letos pokazal, da ulična umetnost ni samo risanje po stenah. Je način izražanja, eksperimentiranja in ustvarjanja v prostoru, ki ga vsak dan uporabljamo. Je lahko velik mural, grafit na panoju, risba na platnu, glasba, ples ali preprosto ideja, ki jo nekdo prvič poskusi spraviti iz glave v fizični prostor.

Poleg ustvarjalnega programa smo festival dopolnili tudi z večernim dogodkom FORTEZZA V: KOPER V SENCI PRIHODNOSTI, ki ga je v koprskem Bastionu organiziral kolektiv RÆHAT. Kaj imata skupnega ulična umetnost in techno glasba? Oboje je tesno povezano z mestom, prostorom in ljudmi, ki ga soustvarjajo. Oboje se lahko pojavi tam, kjer ga najmanj pričakuješ, in oboje zna dobro premešati ustaljene predstave o tem, kaj sodi v javni prostor. In ta dogodek je dokaz, kako lahko tudi iz nepopolnega prostora ustvariš popolno izkušnjo.

Pet dni, precej barve, ogromno sprejev in še več idej. In nekaj novih zidov, panojev in platen, ki bodo še nekaj časa spominjali na to, kaj se zgodi, ko se urbana kultura preseli na ulice Kopra.

Photos: Beatriz Arruda

Zdravo! Moje ime Miguel

years

CMK.

probably I

try

old

Those

and

who

translates

control

come

know

into

any

from

bounty

type

Spain

may

consider

hunting artistic

year

since

techniques,

volunteering

artist, make

from

which

living

digital

and

traditional for making posters and illustrations to graffiti for muralism,

Furthermore this

field

with

load

find

also

studied

overloaded

experience

job

animation

with

profiles

which

with

this

don’t

although

and of

modeling very

have It’s

and a

skill

but

people

tricky

find that

to lose even though my chances to get a job related are very low.

nowadays

profesional very I

don’t

want

Nonetheless

aspiration

work as a tattoo artist

therefore

meet people who have been in the world for some time to know and learn from their experience - that is why - in part - I decided to look for

opportunities

which

design,

can

develop

illustration,

this

skills

photography

or any type of artistic discipline since I consider that to be a great artist in any field - It is necessary to

versatile

all

type

techniques. But how did I end up here you may wonder, first of all, when I finished my studies and saw myself completely adrift and not knowing what to do, a classmate in the same situation told me about the youth exchange projects of the European Union, and although we didn't know exactly what it was about - we decided to sign up for our first project in Croatia, and I say first because after discovering the Erasmus+ program I carried out four more projects until one of the people I met during this stage recommended that I look for long-term volunteering

That's

how

discovered

the

ESC

program

and

after

looking

for

several

projects that adapted to my preferences, I finally chose my volunteering at CMK where I come with a great desire to meet people, learn and improve my

artistic

who

skills

knows

and

live

whether

experiences find

future

that

can

remember

co-workers.

this

point

future on

story, my main objective is to enrich everything I can to the maximum.

The rest will be seen

Kaj prinaša nova Strategija za mlade 2026–2030? Koper ima novo Strategijo za mlade. Kaj to sploh pomeni za mlade, ki živijo, delajo, študirajo ali se izobražujejo v občini?

Junija je Občinski svet Mestne občine Koper sprejel Strategijo za mlade 2026–2030 – prvi celovit dokument, ki določa, na katerih področjih bo občina v prihodnjih petih letih izboljševala pogoje za življenje mladih.

In ne, strategija ni nastala nekje za zaprtimi vrati. Pri njeni pripravi je sodelovalo skoraj 1.200 mladih, ki so s svojimi izkušnjami, potrebami in predlogi pomagali oblikovati njeno vsebino. Strategija tako poskuša odgovoriti na precej konkretno vprašanje: kaj mladi v Kopru potrebujemo, da bi tukaj lažje živeli, se razvijali in si predstavljali svojo prihodnost?

Duševno zdravje na prvem mestu Eden najpomembnejših poudarkov strategije je duševno zdravje mladih. Predvideni so ukrepi za bolj dostopno psihosocialno podporo, skupinske pogovore za mlade v stiski in možnosti anonimnega svetovanja. Strategija vključuje tudi aktivnosti na področju preprečevanja zasvojenosti in medvrstniškega nasilja.

To je področje, ki ga mladi pogosto izpostavljajo tudi sami – ni dovolj samo govoriti o duševnem zdravju, pomembno je, da je pomoč dejansko dosegljiva takrat, ko jo potrebujejo.

Stanovanje? Ja, to je problem. Če si mlad človek v Sloveniji, verjetno ni treba posebej razlagati, zakaj je stanovanjsko vprašanje pomembno. Tudi koprska strategija ga postavlja precej visoko na seznam.

Med predvidenimi ukrepi so subvencije za stanovanjska posojila, pomoč pri nakupu ali obnovi prve nepremičnine, subvencioniranje najemnin za mlade in mlade družine ter prednostno vključevanje mladih med upravičence do javnih najemnih stanovanj.

Cilj je precej preprost: da osamosvojitev ne bi bila samo teoretična možnost.

Od prvega dela do prvega biznisa

Strategija se ukvarja tudi z zaposlovanjem in podjetništvom. Prizadevali si bomo ustvariti več priložnosti za pridobivanje praktičnih izkušenj, razvijanje podjetniških kompetenc in vključevanje mladih v podporno podjetniško okolje.

Posebna pozornost je namenjena tudi mladim z manj priložnostmi, saj je eden od ciljev ustvariti bolj dostopen vstop na trg dela.

Koper ni samo center Strategija ne pozablja na mobilnost in povezovanje mesta s primestjem in podeželjem. Cilj je izboljšati dostop mladih do izobraževanja, zaposlitve in prostega časa ne glede na to, kje v občini živijo.

To je pomembno predvsem za mlade, ki niso vsak dan v centru Kopra – saj mladinski center, priložnost za aktivnost ali dogodek niso zares dostopni, če do njih sploh ne moreš priti.

Kdo odloča o mladih? Tudi mladi Eden pomembnejših delov strategije je participacija. Ideja je, da mladi niso samo uporabniki programov in prostorov, ampak tudi sogovorniki pri odločanju o stvareh, ki vplivajo na njihovo življenje.

Cilj občine je mladim omogočiti več priložnosti za sodelovanje pri oblikovanju lokalnih politik in odločitev, ki vplivajo na njihovo življenje, ter okrepiti prostovoljstvo, aktivno državljanstvo in dialog med mladimi ter odločevalci.

In tukaj se zgodba pravzaprav začne: strategija sama po sebi ne bo spremenila mesta. Spremembe se zgodijo takrat, ko se mladi vključite, poveste kaj potrebujete, predlagate svoje ideje in preverjate, kaj se z njimi zgodi.

Kaj pa zdaj? Sprejem strategije je šele začetek. Naslednji korak je njeno izvajanje – torej vprašanje, katere od načrtovanih stvari bodo dejansko zaživele in kako bodo vplivale na vsakdanje življenje mladih.

S sprejemom strategije Mestna občina Koper potrjuje zavezo, da bodo mladi pomemben sogovornik pri načrtovanju prihodnosti lokalne skupnosti. Vizija dokumenta je jasna – ustvariti okolje, v katerem bodo mladi videli svojo priložnost, svoj prostor za razvoj in svoj dom.

Strategija za mlade 2026–2030 predstavlja pomemben korak k temu, da bo Koper mladim še prijaznejša občina, ki spodbuja aktivno, ustvarjalno in kakovostno življenje mladih generacij.

Njena glavna ideja pa je še širša: Koper naj bo mesto, v katerem mladi ne bodo samo preživeli nekaj let, preden se preselijo drugam, ampak bodo lahko tukaj našli prostor za življenje, razvoj, ustvarjanje in sodelovanje.

Zdaj je na vseh nas, da pogledamo, strategije preselilo iz papirja v resnično življenje.

kaj

Intervju z zmagovalcem CMK Studio

Live vol. 6:

MARKET GARDEN Kako hitro se je obrnilo leto. Zdi se nam, kot da sta še včeraj zmago na šestem CMK Studio Live proslavljala Mark Godina in Lia Lović iz zasedbe Market Garden, mi pa smo že skoraj na pragu novega finalnega večera. Medtem se je zgodilo marsikaj – od koncertov in novih skladb do novih odrov in izkušenj, ki jih prinese leto po zmagi.

CMK Studio Live ni le tekmovanje, ampak priložnost, da mlade glasbene ustvarjalce slišimo, spoznamo in spremljamo tudi po tem, ko ugasnejo luči finalnega večera. In kdo bi bil bolj primeren za kratek pogled nazaj na leto po zmagi kot Mark iz Market Garden? Preden krono predamo novemu zmagovalcu, smo mu zato postavili nekaj vprašanj o tem, kaj se je dogajalo po CMK Studio Live, kako se je spremenilo njihovo ustvarjanje in kaj pripravljajo naprej.

Z Markom je govoril naš prostovoljec in dijak na praksi Aleks Lipovac.

Kako je bilo na CMK Studio Liveu?

Enkrat sem s projektom Market Garden že igral v sklopu tega natečaja in sicer na drugi ediciji leta 2021. Bili smo trio bobni, bas in jaz na električni kitari ter glasu. Že od prve edicije spremljam natečaj in je super za spoznavanje glasbe novih mladih lokalnih bendov in predvsem pa nudi možnost spoznavanja novih ljudi in glasbenikov. Po temu, ko so najavili najino zmago sva imela možnost zaigrati še eno skladbo za občinstvo in sva povabila ostale zmagovalce natečaja na oder s katerimi smo skupaj vsi zaigrali “Where is my Mind” od The Pixies. To je bil najlepši trenutek natečaja.

Kako si se počutil, ko sta zmagala?

Prijavila sva se več ali manj zaradi možnosti predstavitve projekta publiki, ki rada raziskuje novo glasbo kot so ljudje, ki hodijo podpirat take dogodke. Verjamem da je težko ocenjevat glasbo in izbrat favorita, ker namreč vsak posameznik ima svoje gušte in mnenje. Ta koncept nama ni bil nikoli všeč in seveda nisva edina tega mnenja zato nama ta zmaga ne pomeni nekaj veliko. Želiva predvsem predstavit svojo glasbo, širit najine zgodbe in najti svojo publiko, ki bo rasla z nami in soustvarjala alternativno glasbeno skupnost. Sva pa definitvno vesela nad zmago saj nama to omogoča sodelovanja s profesionalno ekipo ter doživeti nove glasbene izkušnje.

Kako si ustvaril ime benda?

Ime projekta/benda, je vzeto po neuspeli vojaški operaciji iz druge svetovne vojne in se navezuje na prispodobo življenja kot bitko, kjer negotovost in upanje spremljata vsako odločitev, kar je tudi nekako glavna tema najinih komadov. Je tudi besedna igra na moje pravo ime (Mark Godina) in lepo je zvenelo, ker me spominja na enega mojih najljubših bendov in inspiracij Soundgarden.

Kdaj si ugotovil, da želiš, da je glasba tvoja kariera?

V osmem razredu, ko sem prvič poprijel za kitaro. Motivacija in vztrajnost sta bili že od začetka tam. Moj oče me je popeljal po prvih korakih in osnovah inštrumenta nato pa sem sam preko YouTuba, jam sessionov in bendov nadaljeval pot in dalje nabiral izkušnje.

Photos: Pierfrancesco Dogo

Kako to, da si razširil bend?

Začelo se je kot električni bend. Skromno število špilov smo dali skozi in zaradi časovnega usklajevanja je bend propadel. Ostal sem sam s kitaro in glasom ter se podal na kantavtorsko pot. To je bil super glasbeni izziv saj sem do takrat vedno igral v drugih projektih, ki so bili električni bend. Nato sem si pa želel sodelovanja z različnimi prijatelji glasbeniki, ki so občasno bili za idejo, da pridejo z mano odigrat kak komad v živo in tako je projekt ratal zelo odprte sodelovalne narave. Dolgoletna prijateljica in multiinštrumentalistka Lia Lović pa je dodala nekaj sonično neprecenljivega in je prišlo do te točke v projektu, da je postala stalna članica in se je projekt razvil v duo. Obožujem kolaboracije z različnimi glasbeniki saj vsak ima različne izkušnje in ideje, ki veliko dodajo k zvoku in interpretaciji takšne glasbe. In skozi leta se je nabralo kar nekaj ljudi s katerimi sem sodeloval in večina teh lahko slišite tudi na novem EPju, katerega bomo predstavili v razširjeni zasedbi 14.10. V Orto Baru v Ljubljani. Karte so že v predprodaji!

Ali ste ustvarili kakšne nove skladbe, odkar je bend zmagal na Studio Liveu?

Avgusta smo ravno zdali novi EP z naslovom “Don’t Throw Your Life Away”, ki zaznamuje novo zvočno podobo projekta in njegovih kolaboracij saj je na posnetkih kar nekaj gostov.

Skupaj smo ustvarili 6 komadov, ki predstavljajo različne zgodbe učenja iz napak in spodbujajo vztrajnost ter upanje tudi ko smo mnenja, da nam ni več pomoči.

Kako tvoje zasebno življenje vpliva na nove skladbe oziroma na ustvarjanje glasbe?

Ja.

Če bi Studio Live imeli ponovno, bi kaj spremenili in če ja kaj?

Več kolaboracij med nastopajočimi. Všeč mi je, ko se zgodijo nepredvidljive stvari na odru.

Photos: Pierfrancesco Dogo

Katera je najbolj čudna stvar, ki se vam je zgodila na koncertu?

To, da sva zmagala. Kaj bi raje: koncert pred 10.000 ljudmi ki ne poznajo vaših pesmi ali koncert pred 10 ljudmi ki vsi poznajo vaše pesmi?

Oboje nosi svoj čar. 10 ljudi, ki poznajo komade nosi svojo emocionalno težo ter povezuje publiko in bend na nek neopisljiv način, kar mislim da si vsak umetnik želi. Da nekam pripada in se lahko nekdo poistoveti z njihovo zgodbo in izkušnjo.

10.000 ljudi pa bi bila super priložnost, za predstavit svojo glasbo širši publiki in zrast kot glasbenik ter graditi novi fanbase. Seveda ne bi bil vsem všeč nekoga pa bi le potegnil s sabo na svojo pot. Sem pa definitvno fen manjših in bolj intimnih koncertov saj se lažje povežes s publiko in lažje pride sporočilo do poslušalca, vsaj za tako glasbo, kot jo delamo z Market Garden.

Kdo bi v bendu najverjetneje pozabil besedilo na koncertu?

Vsi ki imamo mikrofon. Na srečo ne istočasno tako, da neboste tega nikoli opazili.

Če Market Garden ne bi bil bend, kaj bi bili?

Market Garden je daleč od benda. To je odprta fronta za izražanje ranljivosti in odprta forma za raznolike kolektivne glasbene in umetniške podvige. Vedno več sodelujem tudi v sklopu različnih razstav, literarnih večerov in predstav. Projekt, ki ustvarja skupnost in povezovanje med glasbeniki in umetniki skozi svoje skromne zgodbe.

Ponosni smo, da CMK Studio Live ostaja prostor, kjer se rojevajo nove glasbene zgodbe in kjer mladi ustvarjalci dobijo priložnost, da svojo glasbo ponesejo med poslušalce. In če bi radi na poti do uspeha pomagali še kakšnemu mlademu bandu vas vabimo, da se udeležite letošnjega finalnega večera, glasujete za svojega favorita ter pomagate izbrati zmagovalca.

Photos: Pierfrancesco Dogo

PREKARNO DELO: SUMMA SUMMARUM

Darjan Jurinčič

Povzetek projekta: sindikat, prekarno delo, plače, pogodbe in s. p.

Leto 2026 se počasi približuje koncu in z njim tudi projekt

»Z mladinskim delom proti prekarnosti mladih – pilotni projekt«.

Od 1. junija, datuma začetka projekta, se je delavnic organiziranih s strani Zavoda za mladino, kulturo in turizem udeležilo skoraj 160 mladih med 15. in 29. letom starosti. V tokratnem članku si poglejmo povzetek obravnavanih tem, ki jih je vodja projekta Darjan Jurinčič tokom delavnic predstavil mladim:

In primis, sam pojem prekarnega dela; gre za negotove oblike dela, pri katerih delavcu pogosto ne pripadajo vse pravice, ki jih imajo redno zaposleni. Med takšne oblike sodijo različne oblike dela zunaj klasične zaposlitve za nedoločen čas. Prekarno delo je pogostejše med mladimi, starejšimi težje zaposljivimi, ženskami in nekaterimi poklicnimi skupinami. V primerjavi z redno zaposlenimi imajo prekarni delavci manj socialne varnosti in pogosto manj pravic,

kot so plačan dopust, regres, dodatki, odpravnina ter povračila stroškov. Besedilo poudarja, da je pomembno, da predvsem mladi poznajo svoje pravice in prepoznajo nevarnosti prekarnosti.

Sindikat je prostovoljna in samostojna organizacija delavcev, ki se povezujejo zaradi zaščite svojih ekonomskih in socialnih pravic. Njegova glavna naloga je zastopanje zaposlenih pri pogajanjih z delodajalci, na primer glede plač, delovnih pogojev in pravne zaščite. Posamezen delavec je v odnosu z delodajalcem pogosto v šibkejšem položaju, zato mu kolektivno organiziranje omogoča večjo pogajalsko moč. Članstvo v sindikatu je prostovoljno, člani pa imajo enake pravice in dolžnosti. Sindikat je mogoče ustanoviti kot pravno osebo ali kot organizacijo brez pravne osebnosti.

Pri ustanovitvi je treba sprejeti pravila oziroma statut, izvoliti predsednika in druge predstavnike ter pripraviti zapisnik ustanovitvenega sestanka. Sindikat, ki je pravna oseba, ima več administrativnih in finančnih obveznosti, medtem ko lahko sindikat brez pravne osebnosti še vedno zastopa interese delavcev in organizira sindikalne aktivnosti, vendar ne more samostojno nastopati v pravnem prometu in finančno poslovati.

Z minimalno plačo je povezana zaščita delavcev pred prenizkim plačilom. Minimalna plača predstavlja zakonsko določen najnižji znesek plačila za delo v polnem delovnem času. V Sloveniji velja za javni in zasebni sektor ter za vse dejavnosti. Leta 2009 je znašala 597,43 evra bruto, leta 2024 1.253,90 evra, za leto 2025 pa je bila določena v višini 1.277,72 evra bruto. Pomembna sprememba je bila tudi izločitev različnih dodatkov iz minimalne plače. Od leta 2016 se vanjo ne vštevajo dodatki za nočno, nedeljsko, praznično in nadurno delo, pozneje pa so bili izločeni tudi drugi dodatki. Minimalna plača predstavlja pomemben del delavskih pravic, hkrati pa opozarja, da so plače v Sloveniji na splošno relativno nizke. 23

Photos: Miguel Fernández

#BOJPROTIPREKARNOSTI 24

Photos: Miguel Fernández

Naslednja tema so različne pogodbe za delo. Podjemna pogodba je namenjena predvsem občasnim in časovno omejenim delom in ni enaka pogodbi o zaposlitvi. Oseba, ki dela na podlagi podjemne ali avtorske pogodbe, zato nima enakih pravic kot redno zaposlen delavec. Med drugim nima enake socialne zaščite in ni zavarovana za primer brezposelnosti ter starševskega varstva. Pri bruto honorarju 1.000 evrov je neto prejemek nezaposlenega podjemnika 611,05 evra, zaposlenega podjemnika pa 727,30 evra.

Posebej je predstavljena tudi pogodba za nedoločen čas; ta ne pomeni, da mora človek vse življenje ostati pri istem delodajalcu. Delavec lahko službo še vedno zamenja in poda odpoved v skladu s pravili odpovednega roka. Prednost pogodbe za nedoločen čas je predvsem večja stabilnost in možnost dolgoročnejšega načrtovanja življenja, na primer pri najemu ali nakupu stanovanja, pridobivanju kredita in načrtovanju prihodnosti.

Zadnji večji sklop govori o samostojnem podjetništvu oziroma s. p.. Čeprav samozaposlitev prinaša več samostojnosti pri organizaciji dela, vključuje tudi številne obveznosti in tveganja. Samostojni podjetnik mora sam iskati stranke, plačevati prispevke in druge stroške ter poskrbeti za poslovanje tudi v primeru bolezni ali zmanjšanja prihodkov. Obstajajo razlike med normiranim in navadnim s. p. Pri navadnem s. p. se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih davčno priznanih odhodkov, pri normiranem pa se upoštevajo normirani odhodki. Navadni s. p. lahko uveljavlja različne davčne olajšave, normirani pa jih ne. Pri izbiri oblike je zato treba upoštevati višino prihodkov, predvidene stroške, možnosti olajšav in davčne obveznosti.

Samostojni podjetnik si ne izplačuje plače na enak način kot zaposleni, vendar mora redno plačevati prispevke za socialno varnost, tudi če v določenem mesecu nima prihodkov. Poleg tega plačuje akontacijo dohodnine, katere višina je povezana s pričakovanim oziroma doseženim dobičkom. S. p. ima prednosti, kot so brezplačna ustanovitev, nizki začetni stroški, manj administracije in primernost za samostojno opravljanje dejavnosti. Po drugi strani pa podjetnik odgovarja z vsem svojim osebnim premoženjem, zato je ta oblika manj primerna pri dejavnostih z večjimi poslovnimi tveganji. Pri večjih prihodkih in potrebi po investitorjih je lahko primernejša drugačna organizacijska oblika, na primer d. o. o.

Skupno sporočilo delavnic je, da morajo mladi pred vstopom na trg dela dobro poznati svoje pravice, dolžnosti in posledice posamezne oblike dela. Sindikalno organiziranje lahko poveča pogajalsko moč zaposlenih, poznavanje minimalne plače pomaga prepoznati kršitve, razumevanje pogodb omogoča bolj premišljeno odločanje, pri samozaposlitvi pa je treba pred začetkom poslovanja poznati davčne, finančne in socialne obveznosti. Zato predavanja poudarjajo predvsem informiranost, socialno varnost in poznavanje delavskih pravic kot pomembne elemente varnega vstopa in delovanja na trgu dela.

#BOJPROTIPREKARNOSTI 26

Izvor krompirjevih počitnic Jesenske počitnice, ki jih poznamo tudi pod imenom 'krompirjeve počitnice', so vsem dobro poznane, predvsem tistim, ki so še v procesu šolanja ali pa imajo v družini mlajše otroke. Šolarji se namreč vedno razveselijo pouka prostih dni, družine pa lahko ob tej priliki odidejo na krajši dopust. Kljub temu pa veliko ljudi ne pozna njihovega ozadja in izvora.

Krompirjeve počitnice izhajajo iz časov poljedelstva, v katerih so se počitnice v šoli prilagodile potrebam dela na njivi. Ker je bila jesen čas pridelkov, predvsem krompirja, so morali otroci izostati od pouka, ne da bi počivali, temveč zato, da so lahko staršem pomagali pobirati krompir in ostale poljščine. Od tod tudi izvira ime krompirjeve počitnice. Ta dragocena poljščina pa je skozi številna leta postala in ostala eno izmed naših osnovnih živil, brez katerega si skoraj ne predstavljamo več obedovanja.

Čeprav te počitnice dandanes potekajo takrat, ko je krompir že zdavnaj pobran, pa se lahko v tem obdobju vseeno spomnimo na čase, ko ni bilo hrane in prostega časa v izobilju ter si hvaležno privoščimo kakšno krompirjevo jed.

Avtorica: Sandra Končan

Projekt Previharimo mogzane

Varen prostor

Kakšen je lahko varen prostor?

Je to prostor, kjer se lahko izražaš, si sprejet_a in se počutiš enakovrednega_o?

Kjer lahko priznaš, da ti je težko, brez obsojanja?

Ali pa tudi prostor, kjer ti je omogočeno, da postavljaš svoje meje in si upoštevan_a?

Vse to je lahko varen prostor.

Kaj pa ni varen prostor?

Nesprejemanje in obsojanje, diskriminacija, norčevanje iz stiske, ali pa širjenje informacij, ki jih nekdo v varnem prostoru zaupa, pa tudi razvrednotenje ali minimiziranje občutkov.

Vse to onemogoča varen prostor.

Varen prostor lahko ustvarjaš in nosiš s seboj, kamorkoli greš.

Tudi tvoja pravica reči ne, se umakniti ali povedati,

ko ti nekaj ne ustreza

- tudi to je varnost.

Projekt sofinancira Ministrstvo za zdravje

Čakajoč na javni prostor: Skupnostni prostor kot javni prostor, tretji prostor ali mesto kapitala? Avtorica: Maja Zadel

O javnih ali skupnostnih prostorih se ne govori pogosto – ali pa se jih omenja brez globljega premisleka, le zato, ker gre za ustaljeno besedno zvezo z lepim zvenom. Kaj pa besedna zveza sploh pomeni: kaj javni prostori sploh so? Ali so to prostori skupnosti? In kaj bi lahko bili?

Dovolite mi, da začnem s prologom; z izkušnjami aktivnega delovanja in upravljanja »svojega« prostora. Če smo se v kolektivu UPI (Ustvarjalna Platforma INDE) dobro zavedali pomena prostora, tudi fizičnega prostora, ki omogoča da v njem samo si, brez kapitalistično neoliberalne potrebe po monetizaciji – oziroma potrošnji obiskovalcev, je videti, da pomen ohranjanja in ustvarjanja takšnih prostorov hlapi. A iniciative po (javnih) prostorih skupnosti, vsaj sporadično, vendarle vznikajo.

Čeprav je bil za marsikoga INDE »luknja«, je vendarle omogočal veliko: da pride kdorkoli, ki ni naravnan sovražno do skupnostnih vrednot, da se pridruži za dogodek, druženje ali se aktivno priključi vrsti dejavnosti, ki so se odvijale znotraj in zunaj njegovih zidov. Ne razumite me narobe: vsakogar, ki je v prostor stopil, smo seveda prosili za prostovoljne prispevke, ki so, čeprav skromni, bili nujni za delovanje izven sistemskega financiranja. A tudi če ni nihče prispeval finančno ali s svojim delom, je tam lahko bil, se usedel, poklepetal, si preprosto odpočil ali kaj tretjega. 29

Photo: Kim Šain

Photo: Amadeja Smrekar, arhiv Kino Otok

Photo: Martina Šain

Photo: Kim Šain Ampak ta »luknja« je omogočila še več. Imeti možnost kolektivno »od spodaj navzgor« odločati, kaj se v nekem fizičnem prostoru dogaja, je neprecenljivo. »Kolektivno« je pri iniciativah, ki niso sistemsko podprte, nujno. Morda ni jasno, da kjer se dejavnosti organizira in izvaja prostovoljno, kjer ni elektrike in vode, se nekomu ne more preprosto naročiti, da nekaj izvede (»ker je to del njegove ali njene pogodbe«), kakor tudi tega ne more izvesti en sam človek. Edino, kar lahko deluje, je skupnost. Skupnost, ki v soovpletenosti in soaktivnosti uporabnikov izvaja svoj program. Ko pri izvedbi tvoje ideje pomagam jaz in ti pomagaš pri moji.

A v družbi, kjer se nadvse časti neodvisnost – neodvisnost v smislu »vse lahko naredim sam_a« – je težko obrazložiti doprinos, ki ga kolektivno delovanja prinaša. Poleg občutka zadovoljstva ob kulturnih ali družbenih dejavnostih, ki se na skupnosti ravni zazdijo pomembe, je to še cela kopica drugih stvari, kot na primer manj polarizirana družba ter družbena in politična participacija ter demokratizacija.

Uporabniki UPInde in drugih skupnostih iniciativ smo to vedeli, čutili in izkusili. Me je pa v zadnjem letu na pomen skupnosti in javnih prostorov v njihovem upravljanju ponovno spomnilo nekaj dogodkov. Na primer pogovor s članico Inštituta 8. marec, Alenko Kreč Bricelj, ki omenja, kako so mesta, ki imajo »neko luknjo«, veliko manj nagnjena k ekstremno desničarskim prepričanjem. Par dni za tem pa še prispevek Alexandra Hursta v The Guiardian z naslovom »Progressive Paris has many weapons to fight the far right, but the best? Spaces where you can simply hang out«, ki izpostavlja ravno to povezavo med skrajno desnico in odsotnostjo »tretjih« prostorov. In čeprav Ray Oldenburg v The Great Good Place in kasneje tudi s Karen Christensen v The Great Good Place II tretje prostore definirata kot mesta srečevanja (skupnosti) izven doma in dela, torej v »plačljivih« (a ne predragih) institucijah, kot so knjižnice, kavarne, pa tudi frizerski saloni, Alexander Hurst eksplicitno navaja prostore, kjer »preprosto lahko samo ste, ne da bi morali porabiti en sam evro«.

In če so tudi plačljivi tretji prostori po mnenju Oldenburg in Christensen pomembni elementi za državljansko udejstvovanje in proti polarizaciji družbe, je soupravljanje javnih prostorov še toliko pomembneje. V okviru projekta EXPECT_Art smo se posvetili skupnosti in skupnostnemu razreševanju problemov – tj. problemov, ki jih skupnost sama identificira kot pomembne. Prostori in iniciative, kot so Športno-kulturno društvo Bali, Center mladih Koper, 2.Skica, Klub študentov občine Koper, PiNA ipd., so pomembni prostori oblikovanja skupnosti. Poleg družbene participacije omogočajo tudi kulturno participacijo, usvajanje in ustvarjanje novega znanja – ali izkušenj, če bi se želela izogniti neoliberalnemu besednjaku – ter vključevanja različnih perspektiv. Predvsem pa omogočajo se skupnostno odločiti, kako se na svoj način soočiti s tistim, kar se nam zdi pomembno.

Photo: Martina Šain

Pokaže se, da so pomembni vsi tretji prostori, kot so mladinski centri, knjižnice ter druge kulturne institucije in prostori, kamor ljudje pridejo in za minimalni denarni vložek »tam tudi samo so«. A zakaj ne bi javnih prostorov razumeli že v osnovi kot takih, ki omogočajo delovanje in prepletenost skupnosti?

Javne prostore se vedno pogosteje razume kot območja, s katerimi upravljajo občine. In pri tem se ne prevprašujejo, ali delajo za dobro skupnosti – ali pač neoliberalno predpostavljajo, da je dobro skupnosti to, da javno površino, trge in pločnike, oddajajo tržnim subjektom, kot so restavracije in bari. V tem procesu pa še čim več parkov spremenijo v trge, saj imajo tako mize in stoli dovolj ravne podlage in se ne vdirajo v zemljo. Zanemarjeno pa je lokalno prebivalstvo, ki poleg tega, da si morda blaga in storitev v teh tržnih podaljških na javnih prostorih ne more privoščiti, sploh ni soudeleženo pri odločanju o vsebini na teh javnih prostorih. Kot prebivalka starega mestnega jedra bi si še kako želela sodelovati pri odločanju, kaj bo na trgu, ki je tudi moj javni prostor. Bo to bar in restavracija ali bodo to morda drevesa in drugo zelenje, ki bi vsaj malo ublažili vse močnejše in dlje trajajoče vročinske valove? Bo tam morda klopca, kamor se bodo prebivalci četrti usedli in ob večernem vetriču pokramljali? Ustvarjanje skupnosti terja čas in energijo, pri čemer je pomembna tudi fizična komponenta – torej da imamo tudi fizični prostor.

Zdrznila sem se tudi, ko sem se o projekcijah na prostem pogovarjala z direktorico festivala Kino Otok, Tanjo Hladnik. Odločili so se, da so projekcije, ki potekajo na Manziolijevem trgu, brezplačne za vse – da prizorišča niti ne ogradijo, saj bi tako onemogočili prehod v strnjenem delu mesta tako lokalni skupnosti kot vsem drugim. Odločitev se sliši morda nenavadno: vstopnica za ogled festivalskega filma stane le 6 evrov – in bi verjetno po mnenju ameriških sociologov lahko že spadalo v tretji prostor. Morda pa naša socialistična vzgoja zahteva več. Zato sem še dodatno »zastrigla z ušesi«. Kino Otok si prizadeva za kulturno v javnem prostoru. A, kot pravi Tanja Hladnik, so z leti pogodili z gostinskimi ponudniki. Gostinci imajo del Manziolijevega trga v najemu, kjer imajo kopico miz in stolov - za kar plačujejo občini. Če pa se tam predvaja film v okviru festivala, teh miz in stolov, za katerimi bi sicer sedeli gosti – in bi od njihove potrošnje gostinci zaslužili – ni. V okviru Kino Otoka so se odločili za morda »drzno« potezo: gostincem plačujejo odškodnino za dva večera dogajanja na Manziolijevem trgu, program pa ponujajo brezplačno.

In ja, čeprav se nam zdi morda povsem samoumevno, da seveda so gostinci oškodovani, ko dva večera festivala ne morejo tržiti svojih izdelkov in storitev, ko pa za to vendarle plačujejo občini, pa je mogoče srž problema iskati nekje drugje. Kako smo prišli do stopnje, da nam je vsem logično, da so oškodovanci v javnem prostoru privatni tržni subjekti in ne skupnost?

Photo: Amadeja Smrekar, arhiv Kino Otok

Prispevek je objavljen s finančno podporo programa Evropske unije Obzorje Evropa Program raziskav in inovacij po sporazumu o dodelitvi sredstev št.101132662.

Photo: Beatriz Arruda

Photo: Miguel Fernández

Photo: Beatriz Arruda

Photo: Miguel Fernández