NASLIKANI: Marco Galli

NASLIKANI: Marco Galli

Marcovo sodelovanje s Centrom mladih Koper se je pričelo lanskega septembra. Ko smo s sprostitvijo ukrepov komajda zadihali, smo se že morali malce podvizati, da bodo naši spreji prehiteli ponovno zaprtje mej. K projektu “Poslikava podhoda 2020” smo namreč povabili kar nekaj umetnikov iz tujine - iz italijanskega Viaregia se nam je tako pridružil tudi Marco Galli.

To, da ga velike stene ne prestrašijo, nam je pokazal že ob prvem obisku - velik kos stene v semedelskem podhodu je po štirih dneh v celoti prekrila barva. Tematiko tistega tedna “Teden mobilnosti” je Marco v svojem grafitu prikazal s futurističnim junakom - pisani AstroKid se tako skozi podhod razprostira kar 6 metrov v daljino in 4 metre v višino.

Naslednji obisk Gallija je bil zaradi pandemije vprašljiv in, tako kot so se spreminjali ukrepi, tako smo mi spreminjali barvo - najprej bledi, potem zeleni, rumeni, a ko smo zahajali v že rahlo vijolične odtenke slabosti, je decembra le posijala sveta in blažena luč - ukrepi so se dovolj sprostili in le še 8-urna vožnja z vlakom iz Toskane nas je ločila od nove poslikave v koncertni dvorani CMK-ja. Če je celoten CMK predstavljal časovni stroj in potovanje skozi čas, potem je Marco svoje delo opravil tako kot se šika. Tokrat še večji zalogaj stene je bil mala malica zanj in lahko bi rekli, da je skozi čas potoval hitreje kot Chuck Norris.

Čez nekaj mesecev nas je spomladansko vreme na terasi CMK-ja prepričalo, da umetnike ponovno povabimo k vihtenju sprejev. In ja, tudi če bi se mu hoteli izogniti, nam po vsej verjetnosti ne bi uspelo - italijanski umetnik se pri nas počuti že tako domače, da svoje Facebook objave naslavlja že v slovenščini. Tokrat si je na rame naložil kar dva projekta. Steno terase je spremenil v jamsko poslikavo, nato pa se je lotil še preobrazbe ene izmed koprskih trafo postaj. Barve izpod Marcovih rok so v veliki večini vpijale odobravanje domačinov. Vse je odvisno od okusa, seveda, a dejstvo je, da je prej surova betonska hišica zdaj daleč stran od dolgočasne sivine.

Grafiterja, ki nam je do te točke že dodobra prirasel k srcu, je pot iz Obale odpeljala v Ljubljano. Tam je svoj zadnji pečat odložil še na Metelkovi - zadnji, a ne poslednji, pravi. Da je naklonjenost obojestranska, se strinja tako Marco, kot zaposleni in prostovoljci v CMK-ju ter verjetno še marsikdo, ki mu je v tej zgodbi prekrižal pot. Skromen dečko je vselej izkazal svojo hvaležnost, četudi s posebnim smislom za humor, ki je bil v kombinaciji z našim zelo na mestu. Naj bo to pašta, ki ni najbolj aldente, ali pa “3 žita” z napačno izbiro omake (ne bom rekla, da je bila šalša, niti ne bom rekla, da ni bila), karkoli ga je pričakalo na krožniku, je cenil iz dna srca. Marco, to hvaležnost ti vračamo in se veselimo tvoje naslednje umetnine, ki bo dajala življenje koprskemu betonu. Ragazzo, a presto!

Piše: Lana Kocjančič

Foto: Gabriele Pascale, Gabriel Alonso