Issuu

M K CM

MAJ 2021

A K S N I D MLA VIJA RE

A G A Z I N

A K T O F A C E S ME

Foto: Ajda Zupan

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

CMK Magazin številka 48 Maj 2021 Uredništvo: Jaša Hedžet, Patrik Holz in Lana Kocjančič Sodelavci te številke: Gabriel Alonso Goy Uršula Debevec Andreja Čmaj Fakin Jaka Ivančič Zara Kastelic Veronika Kopačin Aljaž Novak Valentina Prodan Timotej Stibilj Urška Špende Ajda Zupan

Fotografija na naslovnici: Gabriel Alonso Goy Grafično oblikovanje in prelom: Elena Araujo Naslov uredništva: Center mladih Koper Gregorčičeva ulica 4 6000 Koper info@mladi-koper.si 051 393 670 mladi-koper.si Revija je brezplačna.

Vsebina člankov ne odraža stališč izdajatelja (CMK) in izdajatelj zanjo ne odgovarja.

KAZALO UVODNIK

SKRITI KOTIčKI

KULINARIčNI RECEPT

INTERVJU: Rudi Bučar

ZAHVALA

THROWBACK 20 JEFF 2020 CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

MESEČNA ČAČKARIJA

NAREDI SAM

FOTO

UTRINKI

LITERARNA ZIBELKA

KAZALO

UVODNIK

ra teče, nič ne reče. Drži.

tjo postavljamo temelje v vročih

Kljub temu pa se je v

poletnih mesecih.

tem, tihem času zgodilo in pripravilo marsikaj,

Star istrski pregovor pravi: »Je blo,

zato lahko uri pokažemo »sredinca«

kar je blo, je, kar je in bo, kar bo.«

in ji kaj povemo.

Tudi to drži.

Kot vam je najbrž že znano, smo ta

Tako da naj vam te uvodne besede

tihi čas izkoristili za novo estetsko

služijo kot motivacija in poziv za

podobo naših prostorov, ki nestrpno

obisk naših prostorov, saj je terasa

čaka na vaše oči. Izvedli smo števil-

že sončna, miza za namizni tenis

ne online projekte, z nekaj manjšimi

brez prahu in nogometaški možiclji

akcijami smo presenetili tudi v živo,

so dobili deodorant.

ko je to bilo mogoče. S sproščanjem ukrepov smo tako na prvi možen vi-

Lepo vabljeni na Gregorčičevo 4!

kend tudi »pomige-talkali« v družbo in zrak, kar nam je dalo nov zagon za nova druženja, pohajanja oz. razne

Jaša Hedžet

oblike telesno-socialnih aktivnosti, ki se bodo odvijale še naprej in čemur bomo v prvem valu sprostitev dajali tudi poudarek.

Prav tako nas čaka pester majski program, ki vključuje tako spletne kot analogne aktivnosti (glej napovednik!). Čeprav bo kulturni program zaenkrat še malo počival na hladnem, mu z vso silo in zagretos-

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Foto: Gabriel Alonso Goy

ZA VSE AKTUALNE NOVIČKE IN NOVE DOGODKE NAM SLEDI NA FACEBOOKU. PRIDRŽUJEMO SI TUDI PRAVICO DO SPREMEMBE PROGRAMA.

PONEDELJEK TOREK

ČETREK

SREDA

18.00 Fotografska delavnica za začetnike

20.00 Online po vanje: Bolgarija

21.00 Bunga #22 - stand up večer: Klemen Bučan

13:00 - 21:00 Delavnica barvanja miz

13:00 - 21:00 Delavnica barva

CMoKF

13.00 - 16.00: W ujemi zastavico Zbirno mesto: C 20.00 - 24.00: Ko magone, Satan B Aggrevil, MASAY Hiša Kulture Sv.

21.00 Bunga #23 - stand up večer

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

JUNIJ 2021 PETEK 03

SOBOTA 04

NEDELJA 05

17.00 Literarna delavnica: Pero srce #02

10 17:00 Delavnica: Peremo z zelišči

otopisno predaa

18.00: Mini festival zaključnih predstav Gledališke šole Talia

20.00: Mini festival zaključnih predstav Gledališke šole Talia

19.00: Mini festival zaključnih predstav Gledališke šole Talia

20.00 - 24.00: GimFest: Rockice + OK junior! + One Cupcake Away + JOKER OUT @Hiša Kulture Sv. Anton

17.00 - 24.00: Skate & bmx session @Skate park Koper 17.00 - 20.00: - Sejem stripov (delavnice, razstava) - Tolkalska delavnica @CMK 20.00 - 24.00: Koncert Italijanska srednja šola in Ekonomska šola: xBrothers + Maja Koželj + Beverly Šuštar + DORMIOTTI @Hiša Kulture Sv. Anton

anja miz

FEST 2021

Watergun fight / o CMK oncert STŠ: KarBloody Reign, AYAH, NEVERMIND v. Anton

CMoKFEST 2021

13.00 - 17.00: - Turnir v Street fighter 5 ter rekreativno igranje PS4 - Turnir v kalčetu in turnir v Air hokeju @CMK

CMoKFEST 2021

S kriti

kotički : spoznajte ušesa I stre

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Na skrajnem jugu Kraškega roba, ob vasi Sočerga, se nahajajo stene previsnih oblik, imenovane tudi »ušesa Istre«.

edaleč od vasi Sočerga, do katere se pripeljete mimo vasi Kubed in Gračišče, so v ostenju pod Velim Badinom mogočni spodmoli, ki jih je oblikovala narava in jim pra-

vimo tudi »ušesa Istre«. Prav tako je na tem območ-

Foto: Jaka Ivančič

ju tudi naravni skalnati most, ki je vsekakor vreden ogleda. Spodmoli in naravni kamniti most sodijo med največje naravne znamenitosti slovenske Istre. Na izlet do spodmolov se lahko odpravite skozi vse leto, ker pa je ob poletnih dnevih na tem območju zelo vroče, sta bolj primeren čas za obisk pomlad in jesen. Sicer je to območje zanimivo tudi zaradi prehoda s Kraškega roba na mediteransko podnebje. Ker v stenah gnezdijo ogrožene ptice, je treba slediti opozorilom na opisnih tablah.

TESTENINE CACIO É PEPE P

ostopek za pripravo je tehničen in ne dopušča veliko odmika. Čar te jedi je v njeni preprostosti, za pripravo potrebujemo okoli 20 minut in zgolj 3 sestavine.

Sestavine za 2 osebi: - 200g špagetov ali bavette - 100g sira pecorino romano ali parmezan - 1 žlička črnega popra oziroma količina po okusu - 10g soli za kuhanje testenin

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

K E P O POST 1. Najprej v lonec natočimo res veliko ko-

ličino vode, da se lahko testenine dobro skuhajo. V vodo dodamo sol.

2. Nato v veliko ponev naribamo/zdrobimo črni poper in ponev pristavimo na kuhalnik na srednjo temperaturo, dokler poper ne zadiši.

3. V ločeni posodici na drobno naribamo sir.

4. Ko voda zavre, dodamo testenine. V ponev dodamo 2 zajemalki vode, v kateri so se kuhale testenine. Kuhamo jih 1 minuto manj od navodil na embalaži.

Foto: freepik.com

5. Testenine damo v ponev, kjer se bodo kuhale še to preostalo minutko.

6. Vodo v kateri so se kuhale testenine,

ne zavržemo, ampak del nje (največ 1 zajemalko) dodamo v naribani sir. V tem postopku je treba biti zelo pazljiv, da ne dodamo preveč vode. Raje dodajate vodo postopoma.

7. Med dodajanjem obvezno mešajte sir,

dokler ne nastane kremi podobna masa. V kolikor se sir zgosti in postane kepast, ste dodali preveč vode. Rešitve ni, na novo naribajte sir in ponovite postopek. Tokrat bolj natančno in pravilno.

8. Ko je krema pripravljena, ugasnite

ogenj in testeninam v ponvi dodajte kremo. Bodite pozorni, da je v ponvi še vedno nekaj vode, v kolikor je izhlapela, jo še malo dodajte.

9. Mešajte še nekaj minut, da se vse skupaj lepo prepoji.

Pripravil in skuhal: Patrik Holz

Ta-da!

... Cacio é pepe je pripravljen!

Intervju: Rudi Bučar Pričujoči intervju je nastal na podlagi pobude in izvedbe dijakov in dijakinj gimnazije Koper. Prišli so namreč z idejo, da bi izvedli interaktivni live stream koncert z Rudijem Bučarjem - sproščen pogovor oziroma intervju, z vmesnimi glasbenimi prekinitvami. Koncert se je izvedel na večer 13. maja in tako otvoril prihajajočo koncertno sezono.

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Veronika: Kdo te je navdušil, da si se odločil postati glasbenik?

Rudi: Glasba mi je bila položena že v zibelko. Vsi v družini so se ukvarjali z glasbo, peli po razno raznih zborih, tako da sem že od majhnega osvajal melodije in harmonije. Starši so me seveda pri tem zelo podpirali in zdaj ... Sem tu.

Veronika: Kaj ti pomeni Izola oz. Istra na splošno? In ali si kdaj razmišljal, da bi se iz Izole izselil?

Rudi: V bistvu je odgovor zelo kratek. O Izoli ne morem govoriti objektivno. (smeh)

Veronika: Kaj te žene k obnavljanju in ohranjanju istrske glasbe?

Rudi: Začelo se je kmalu po srednji šoli.

Rudi: Če bi vedel, kako ga izzvati, bi imel verjetn

Takrat sem imel bend, Spirits, kjer smo

o kakšno ploščo več. (smeh) Sem pa eden od tistih, ki

preigravali grunge glasbo. Ravno v trenutku,

se rad prepusti. Znam sicer zelo trdo delat, na drugi

ko bi se nam lahko začelo odpirat, je nasto-

strani pa znam dobro lenarit. Tako da je odvisno od

pil vojaški rok, kar je pripomoglo k razpadu

faze, v kateri sem, od idej ... Zdaj dejansko uporabljam

banda. V tistem obdobju mi je prijatelj Alen

telefon, za si kaj zapisat ali posnet, ko dobim navdih.

Antolovič približal ljudsko in kantavtorsko glasbo. Kmalu za tem sem spoznal Lučana

Veronika: Prej si omenil, da ti je gospod Kleva predsta-

Klevo, akademskega slikarja, ki se je ukvarjal z

vil istrske inštrumente. Ali igraš kakšnega?

istrsko glasbo in mi je predstavil veliko istrskih inštrumentov ter napevov. Veliko vlogo je

Rudi: Istrskih niti ne. Tu in tam poprimem za kakšen

imel tudi Marino Kranjac, eden večjih istrskih

inštrument, ki je bolj moderne narave. Včasih se rad

muzikologov.

usedem za bobne, čeprav je moj enajst letni sin veliko

Veronika: Kako dobiš nadvih za pisanje glasbe?

boljši od mene.

Veronika: Bi se rad naučil igrati še kakšnega?

Rudi: Tej izzivi so vedno sladki. Nekaj časa sem pozornost posvečal lutnji, kasneje sem poizkusil tudi bugarijo. Sicer pa ne vem. Mogoče se bom lotil orglic, če me bo Tomi naučil. (smeh)

Veronika: Imaš morda še vedno tremo pred koncerti? Rudi: Tremo imam, ampak bolj zaradi samokritičnosti, ne zaradi javnega nastopanja. Ta trema je vezana bolj na nek občutek odgovornosti.

Veronika: Kaj pa narediš v primeru treme? Kaj ti pomaga? Rudi: Uzanca, ki jo imam že nekaj let, je recimo ta, da se nekaj minut pred koncertom raztegnem. Deset do petnajst minut, recimo. Naredim nekaj vaj, ki mi poženejo kri in me »zrelaksirajo«. Res pomagajo, sploh ko vključim še dihanje. V srednji šoli sem imel dihanje za samoumevno, ampak po tem, ko sem spoznal, da lahko s pravilnim dihanjem tudi marsikaj pozdraviš, sem videl, da pomaga. Sploh pri pevcih.

Veronika: Kaj jemlješ za največji uspeh v karieri in življenju? CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Rudi: Rojstvo mojega sina. Veronika: Kariera?

Veronika: Pred kratkim smo intervjuvali skupino Mi2, s katerimi si tudi sodeloval. Kako je sodelovati z drugimi glasbeniki na splošno?

Rudi: Upam, da je nisem še končal. (smeh) Hotel

Rudi: Meni osebno je to nekaj najlepšega. Gre za neko

sem povedat, da nisem še naredil inventure. Gremo

posebno sinergijo. Ravno prej sva se s Tomijem pogo-

dalje. (smeh)

varjala o tem; kako neverjetn občutek je, ko se vidiš s

Veronika: Si kdaj igral na ulici? Rudi: Sem. Že kot mulc sem imel željo, da bi igral

prijatelji glasbeniki in veš, da boš zvečer z njimi igral. To mi veliko pomeni. Že samo druženje. Sicer pa na splošno mislim, da je povezovanje in sodelovanje zelo

na ulici. Sicer pa je problem v tem, da imaš ulice

pomembno, tudi zaradi stapljanja stilov, kultur ... V

in imaš ulice. Imaš države, ki so temu nekoliko bolj

Sloveniji imamo to bogastvo, da imamo veliko narečji

naklonjene in pa države, ki so temu manj naklon-

na majhnem prostoru, kar nudi možnost za zanimive

jene oz. nimajo urejenega sistema, kako naj bi to

rezultate skozi stapljanja, interakcije ...

potekalo. Neko smo šli z bando v Dublin na koncert od U-2 za tri dni. Hotel sem izkoristit priložnost,

Veronika: Kaj misliš, da se bo zgodilo z glasbo, na

da bi na kakšni ulici kaj zaigral. Tam, recimo, deluje

primer, leta 2050?

tako, da greš na upravno enoto in dobiš številko parcele, kjer lahko igraš ali počneš kakršno koli dru-

Rudi: Kot rečeno, jaz se rad prepuščam. »Kaj je bilo«

go performativno dejavnost. Na koncu pa nisem

in »kaj bo« sta si v bistvu precej podobna. Mislim, da

izkoristil prilike, ker sem dobil klic od žene v zvezi z

se je boljše ukvarjati s »tukaj in zdaj«, živeti ta trenu-

naraščajem.

tek, saj če bomo v tem trenutku delali dobro, bo tudi za prihodnost dobro poskrbljeno. Pozabljamo živeti v

danem trenutku. V času korone smo imeli veliko časa razmišljati, kar je lahko prednost, ampak preveč razmišljati, pa tudi ni najbolj ...

Veronika: Prej si omenil, da te je glasba spremljala skozi celo življenje. Kdaj pa se je zgodil trenutek, ko si vedel, da se boš profesionalno ukvarjal z glasbo?

Rudi: Jaz mislim, da boljše. Tudi rad gledam tako, sem nekakšen optimist. Tudi mene sicer kdaj sesuje, ampak se vedno trudim narediti čim boljši izdelek.

Veronika: Najlepša hvala. Bi še kaj dodal? Rudi: Komaj čakam, da se vidimo na kakšnem koncertu v živo. Predvsem na kakšnem vašem koncertu, vas,

Rudi: Odlično vprašanje. Pravzaprav zelo hitro.

mladih, ki vas bomo še kako potrebovali!

Že v 6. razredu osnovne šole sem imel prvi band

Veronika: Hvala lepa. In hvala za pogovor in tvoj čas!

in to so bili časi, ko smo veliko raziskovali svet glasbe. Kasneje, ko je prišla tudi istrska glasba v moje življenje, se je hitro zgodilo, da sem začu-

Rudi: Hvala vam, za povabilo!

til, da imam neko poslanstvo s to Istro. Neko breme na ramenih, ki ga pa nosim z veseljem, ker počnem točno to, kar si želim.

Veronika: Kakšno glasbo rad poslušaš? Rudi: Zelo različno glasbo. Všeč mi je folk, všeč mi je etno, všeč mi je rock, celo jazz mi je včasih všeč. (smeh) Všeč mi je zborovska glasba, saj izviram iz takega okolja. Tudi pišem za zbore.

Veronika: Je kakšna stvar, ki bi jo spremenil v svojem življenju, če bi lahko?

Rudi: Summa-summarum, ne. Veronika: Misliš, da ti gre delo vedno boljše ali slabše?

Rudi: Jaz upam, da boljše. Veronika: Ampak kaj ti misliš?

Foto: Lana Kocjančič Intervju pripravili: Veronika Kopačin in Valentina Prodan

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Throwback JEFF 2020

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

eto 2020 kulturi ni bilo naklonjeno. Zapi-

Gre za samouka, ki se je z leti oblikoval v virtuoza na

rala so se vrata muzejev, gledališč, galerij

strunah – na kitari, balalajki, bouzoukiju, violini, tambu-

in organizatorji prireditev so bili primorani

rici, sazu in mandolini. Ker so medmrežni festivali brez

odpovedati večino dogodkov. Klub študen-

tehničnih težav skoraj nemogoči, je bil nastop bobnarja

tov občine Koper je pa kljub vsem oviram, v sodelovanju

Gaja Bostiča prestavljen na petkov večer. Vredno je bilo

s Skupnostjo Italijanov Santorio Santorio, uspel priča-

počakati. Za šesti festivalski večer sta Laura in Sven, ki

rati kar dve ediciji festivala JEFF. Po uradnem izbruhu

skupaj tvorita duo Zajtrk, pripravila glasbeno-gledališko

epidemije je ekipa Jazz Etno Funky Festivala prišla do

poslastico in narisala nasmeh na obrazu vsem virtualno

točke, ko ni bilo jasno, ali bo spreminjajoča se situaci-

prisotnim gledalcem. JEFF on the NET je bil kanal, pre-

ja sploh omogočala izvedbo tradicionalnega festivala.

ko katerega je bil pričaran JEFF v vsej njegovi domač-

Na virtualnih sestankih se je, ob budnem spremljanju

nosti. In ravno v domačnosti je bil čar nastopa Čunfe

novic in upanju na izboljšanje epidemiološke situacije,

in Gašperja Flajsa. V sedmem glasbenem večeru sta za

premlevalo ideje o potencialni izvedbi festivala.

ples in nekontrolirano skakanje poskrbela duo Oudini.

V času, ko bi se običajno pripravljale vse potrebne zade-

Glasbena zasedba, katera uspešno združuje orientalske

ve za prihajajoči festival, je postalo jasno, da dogodka

zvoke z elektronskimi ritmi. Očitno ima petek res svojo

ne bo možno izpeljati po prvotno zastavljenih ciljih.

moč, saj je svojo priložnost preigravanja na odru končno

Festival JEFF je kot prvi v Sloveniji vzpostavil cikel vir-

dobil Gaj Bostič. Tokrat v nekoliko drugačni preobleki,

tualnih koncertov, imenovan JEFF on the NET, med-

saj smo bili priča zmesi elektronike in progresive, kakrš-

mrežni izolacijski festival, namenjen vsakemu, ki si je

ne običajno nismo vajeni. Po sedmem večeru je bil med-

želel v turobnih časih vsaj malo popestriti večere in nam

mrežni festival JEFF on the NET uradno zaključen.

izkazati podporo. Na družbenem omrežju Facebook se

Po uspešno izpeljanem virtualnem glasbenem festi-

je tako zvrstilo sedem glasbenikov v sedmih večerih.

valu, je bilo zaznati le še tlečo žerjavico upanja, da bo

JEFF on the NET je otvorila Tamara Ristić, srbska glas-

poletna izvedba festivala le lahko zasijala. Po nadaljn-

benica z umetniškim imenom Kezz, ki nam je preko

jem nenehnem spremljanju videokonferenc in branju

zvočnih kanalov pričarala magično vzdušje, kakršne-

ponavljajočih se novic so se razmere počasi pričele iz-

ga smo vajeni na »klasični« izvedbi festivala JEFF. Iz

boljševati in ekipi JEFF dale nov zagon in motivacijo za

nonine kleti sta se javila naslednja glasbenika, in sicer,

izvedbo dogodka. Vrstili so se sestanki in začele inten-

nečak in stric, bobnarja David Nik Lipovac in Boris Beš-

zivne priprave na drugo izvedbo festivala. Na koncu je

tjak. Njun intenzivni nastop bi lahko na kratko opisa-

bil ves trud poplačan, saj je končno zasijala zelena luč,

li kot pravi bobnarski pogovor. Na tretjem akustično

ki je naznanila odločitev - JEFF 2020 BO! V palači Gra-

obarvanem večeru se je predstavil izolski kitarski vir-

visi-Buttorai bo potekalo magično glasbeno in filmsko

tuoz Elvis Šahbaz. Prisotnost, ki je zasijala iz najlonskih

dogajanje.

strun njegove klasične kitare, se je dotaknila vsakega

V skladu s predpisanimi navodili in ukrepi je festivalski

gledalca in poskrbela za čustveno nevihto. Pri četrtem

cikel JEFF 2020 zaobjemal 4 glasbene in 1 filmski večer.

večeru smo v začetku imeli manjše tehnične težave, saj se je Alejandro Montero javljal neposredno iz Argentine.

estival sta otvorila kantavtor in multiinštrumentalist Samuel Blues ter virtuoz na ustni harmoniki

Miha Erič. Po njunem živahnem nastopu je sledila afrobeat-funk-blues zasedba BorZ. Obiskovalci so dobili prvi vtis kako se bo festival odvijal skladno s priporočenimi navodili in ukrepi. V drugem večeru sta nas na glasbeno popotovanje popeljali multiinštrumentalist Jan Tomšič – Yatanu in multikulturna zasedba Wild String Trio. Zasedbi sta pričarali magično vzdušje, ki so ga nedvomno začutili tudi gosti, saj so nekateri vstali in pričeli poplesavati. V tretjem četrtkovem večeru so se obiskovalci prepustili zasanjanim ritmom bossanove in jazza. Na odru je blestel jazz duet, in sicer kitarist Andrej Ofak in harmonikar Borut Mori. Med njima se je razvila čudovita sinergija, ki smo jo čutili vsi prisotni na dogodku. Na koncertni oder se je po več letih premora vrnila skupina Bossa De Novo in z brazilskimi ritmi očarala vsakega poslušalca. Naslednji dogodek je potekal v nekoliko bolj umirjeni atmosferi. Na sporedu se je zvrstila okrogla miza z imenom “1,5 m”, ki jo je moderiral Borut Jerman in se je osredotočala na organizacijo dogodkov v času epidemije. Povabili smo tri goste, in sicer Tanjo Hladnik (Kino Otok – Isola Cinema), Simona Karduma (Kino

Avtor: Urška Špende in Aljaž Novak

Šiška) in Iztoka Novaka (Poletje z biseri). Beseda je tekla

Foto: Ajda Zupan in Timotej Stibilj

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

o tem, s kakšnimi ovirami in preprekami so se takrat soočali, saj so vsi takrat aktivno delovali na področju kulture in organizacije dogodkov. Po okrogli mizi je sledila še filmska projekcija, kjer smo predvajali film islandskega režiserja in skladatelja Johanna Johannsson-a z imenom “Zadnji in prvi ljudje”. Zaveso festivala JEFF 2020 sta zagrnili dve zelo posebni glasbeni zasedbi. Na odru so odmevale razigrane melodije uspešnega glasbenika Kristijana Krajnčana, ki deluje pod umetniškim imenom DrummingCellist, sledil mu je pa še zadnji glasbeni nastop festivala – mlada in talentirana sedemčlanska zasedba Pijammies je z nasmehom na obrazu preigravala mešanico jazza, rocka in funka ter uradno zaključila festival. Leto 2020 je bilo brez dvoma zelo pestro leto, ki je pustilo ogromne posledice na področju kulture in izvedbe dogodkov. Festivalu JEFF je uspelo v času epidemije ustvariti nepozaben glasbeni dogodek, kjer so lahko ljudje vsaj za tisto uro ali dve pozabili na trenutno dogajanje po svetu in se lahko ob izvrstnem glasbenem programu sprostili ter se brezskrbno med seboj pogovarjali in uživali na dogodku.

Mesečna čačkarija Zara Kastelic

ara najraje ustvarja v tehniki olja na platno. Zadnje čase (beri: v času karantene) pa se je zbližala še s tehniko akvarelov, saj ne zahtevajo veliko prostora in kup ostalih dodatkov (medijev, stojal itd.). Pri ustvarjanju jo navdihuje predvsem glasba - čim bolj mračna in pa fotografije, ki jih posname med sprehodi v naravi.

FOTO UTRINKI

i V d re

a N m sa

prejšnji številki smo se v rubriki Throwback spominjali

delavnice, ki so jo organizirali Mladi za podnebno pravičnost (MZPP) in vam predstavili Obrečke - vrečke iz oblek.

Ravno pred kratkim, 22. aprila, smo obeležili Dan Zemlje. Le nekaj dni nazaj, 20. maja, pa smo se spomnili na čebele in poudarili, kako pomembno je ohranjanje njihovega habi-

tata, zato je tokratni “naredi

ahranili bomo dve muhi

sam” namenjen prav njim.

(oziroma čebeli) na en mah! Konzervi, ki bi sicer

romala v smetnjak, lahko damo

še eno priložnost: vanjo posadimo domorodno rastlino in jo ponudimo našim koristnim opraševalcem na pašo. Poskusite tudi sami - marsikatera čebelica se bo z veseljem ustavila na vaši cvetoči postojanki. CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

ilustracija: Lana Kocjančič

t U o t o F

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

i k rin Miget

alkanje

Foto: Jaša Hedžet

t c e j o r P Y T R A P

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Foto: Patrik Holz

Postaja pri planetu Šus Potencialni podnaslov-Znanstveno fantastična zgodba (ali satira ali kar želite) Uršula DEBEVEC

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

udilka zazvoni že petič. Torej lahko še dvakrat, ker protestiram. Brez slabe vesti se obrnem in zaprem oči. Pomislim na lepo Zlatobradko, upam, da pride tudi da-

nes po žvečke... K&U zelene... Odkar ne smemo prodajati pijač, razen vode, ne prihaja več redno... Ne požveči cele škatlice na dan, vsaj malo manj se zastruplja, ni ji čisto vseeno za zdravje. Lahko bi šla kdaj skupaj plezat na kak asteroid... Sivi Kamen obvladam, lahko bi jo marsikaj naučil... Prekleti Olivarič. Mogoče pa ne žveči samo navadnih žvečkov, lahko bi kdaj skupaj poskusila kakšnega mojega... Z dodatkom vitehaceja... Zopet zazvoni budilka. Joj, samo še enkrat jo lahko prestavim. In to tudi odločno naredim. Oh, Zlatobradka... Nakar zaslišim tuljenje nujnega sporočila. Upam, da me je končno spet zasačil. Ko protestiram, bi rad, da kdo to tudi opazi. Na hitro vstanem in trikrat poskočim, da se zbudim in zvenim čim bolj jezno. Nadenem si okence in sprejmem sporočilo: »Hola! Spet štrajkaš! Direktorica me je klicala, dobil bom kazen in ti jo boš plačal!« »Kakšno kazen!? A, ker mi še nisi plačal prejšnjega tedna!?«, zahrulim. Po trenutku tišine me naslovi s sladkim glasom: »Saj ti bom plačal. Čim dobim. Ampak, da kaj dobim, moraš čimprej na postajo! Nekdo je hotel kupiti žvečke, pa nas je prijavil, ker smo bili še zaprti. Veš koliko je ura?« Seveda vem, zgodaj je! Najraje bi mu rekel, da sem zbolel in sploh ne pridem. Ampak sem delaven in boljši od njega, on je vse zagonil v tri pasje starce. S pomirjenim glasom mu potrdim, izklopim okence in ga zataknem za pas. Konec protesta.

Vstopim v tuš kabino in nastavim na srednjo intenzivnost. Toliko lahko postaja še počaka. Če hočejo hitrejše in boljše delavce, naj več plačajo. Za pasom imam vse: oba okenca, ključ, žetončnico, in tri zelenjavne ploščice za tri malice. Oblečem se, si nadenem pas in zajaham moj zjahan štiricikel. Še ena skrb več, moral ga bom servisirati, ampak ta teden bo še zdržal. Dobro se še drži za zajlo, malo škripa ampak dvomim, da me bo pustil na cedilu po poti. No, če bi me pustil na cedilu, bi bilo še dobro, samo da me ne spusti v žrelo črne luknje ali česa še hujšega.

zamem zalet na okenski polici in se spustim skozi vrata v jutranjo meglico zvezdnega pra-

hu. Še 15 minut blaženosti do postaje. Zdi se mi, da gre danes nekam počasi. Prižgem motor in dodam malo gasa. Kako lepo, obožujem hitrost in spuščanje po zajli. Med kruzanjem mi misli zatavajo na začetke mojega dela na postaji. Takrat štiricikel še ni škripal in na postaji pa je še delal upravljalec avtomatov, gospod Jože. Zdaj ga je zamenjal veliki megamat. Bilo je nujno, če ga ne bi, bi vse propadlo – edini možni rezultat bi bil bankrot. Zapeljem se mimo planeta Šus. Kar mrgoli od kupcev in sprehajalcev. Sploh ne morem razumeti teh čudakov. Še dve leti nazaj so se vsi z veseljem ustavljali na postajah. Zdaj pa pridejo samo, ko se jim mudi in ne utegnejo v Šusa. Nevem komu bi se ljubilo prehoditi cel planet za eno sirovo štručko – ko bodo po planetu montirali zajle in dovolili policikle, bomo res propadli. Tistih, ki hodijo v Šusa samo na pijačo, pa sploh ne razumem. Kako lahko uživaš ob čaju, če imaš razgled na živčne ljudi in kičaste izložbe? Včasih so se ljudje ustavili na naši postaji tudi za nekaj ur. Pri Jožetu so kupili vse za dom, pri meni žvečke in novice, v slow-foodu so se okrepčali in si privoščili čaj. S postaje je lep razgled na pet pisanih planetov, poleg tega so se lahko seznanili z najaktualnejšimi športnimi rezultati in za zabavo prišli nazaj k meni oddati stave. To so bili časi... Toliko se zamislim, da na postaji pozabim izklopiti motor in »Bum!« - zaletim se v tablo z navodili za uporabo megamata. Že drugič ta teden, pa komaj torek je... Ko se odpenjam s štiricikla zadržujem solze in s kotičkom očesa za seboj opazim postavo. Pomislim, da me bo ta neznanec verjetno kregal, ker sem pozen, ali pa me bo spraševal o megamatu. Za take imam že pripravljen govor, nejevoljno se obrnem in že hočem začeti nergavo razlagati kje v navodilih piše kaj, ko prepoznam postavo. Saj to je vendar... moja Zlatobradka.

»Dobro jutro! A sem prišla malo prezgodaj?«, vpraša z očitno zadrego v glasu. Kako bi moralo biti šele mene sram, ker sem jaz tisti pozen. Ampak me ni, protestiram. Z najbolj šarmantnim glasom, kar jih premorem, jo pomirim: »Dobro jutro se začne z dobro stranko, nič prezgodaj, ob ravno pravem času. Takoj bom, saj boš K&U zelene, ne?«. Odvihram do vhoda za zaposlene, na hitro pomaham Fedorju iz slow-fooda in poskušam vtakniti ključ v ključavnico. Seveda se moja roka upira zakonom fizike in ključ mi zleti iz roke. No pa me vendarle postane sram. Naposled mi le uspe odkleniti vrata in pritisniti na gumb za vžig. Od živčnosti vzamem žvečka in pomislim na vitehace. Joj, ne morem si privoščiti še ene sramotne zamere danes, ne upam si ponuditi vitehaceja Zlatobradki. Lahko pa bi jo vprašal po imenu... Ne – nimam jajc. Raje ji ponudim enega svojih žvečkov in medtem ko se postaja odklepa in razstavlja skupaj veselo žvečiva in molčiva. Prižgejo se lučke, zažene se žetonsko okence in lahko začnem s prodajo. Veselil sem se klepeta z Zlatobradko, a sem ga zamudil. Ravno, ko sem dobil idejo, o čem bi lahko debatirala, se postavita v vrsto dve stranki. Veselo na delo.

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

Prva ura mine hitro in brez zapletov. Strank ni bilo dosti, vse razstavne artikle sem ažuriral brez problemov in si za nagrado privoščil enega – veselega žvečka. Okence sem nastavil na moj najljubši program, FunLife, pojedel prvo zelenjavno ploščico in se udobno namestil. A ne bi protestiral brez tehtnega razloga. Poleg tega, da plača vedno zamuja, je tudi prenizka. In že drugo uro se pojavi prvi razlog za potrebo po višji plači. K pultu pristopita turista – par srednjih let. Iz kretenj razberem, da sta razburjena. Suhljati ne neha preklinjati, medtem ko poskuša ta močnejši na svojem okencu vklopiti MiPrevajalca. Še mene naredi živčnega in z debelinkotom bi lahko eksplodirala ter raznesla cel planet Šus. Končno mu uspe usposobiti aplikacijo in lahko se sporazumeva. »Oprostite, imava problem z megamatom.«, mi reče. To ni moje delo. Najraje bi molčal in čakal, da mi ponudi podkupnino. A ker sem prijazen in pod vplivom vitehaceja, mu pomagam. Po moji oceni pride več kot polovica mimoidočih do mene, ker ima težave z megamatom. Eni ga sploh ne znajo uporabljati, drugim pa se je zataknil žeton. Jaz pa se moram z njimi ukvarjati, saj na postaji ni nikogar drugega, razen Fedorja, ki je funkcionalno nepismen. Gospod Jože je bil plačan samo za upravljanje z avtomati toliko, kot sem jaz plačan SAMO za prodajo žvečk, novic, stav in kartic. Vse drugo naj bi bilo samopostrežno. Samopostrežno, moja jajca!

ledi dolgčas, kot vsak dan ob tem času. Izkoristim ga za malico, ki mi sicer ne pripada. Jedel naj bi kar tu pa tam, medtem ko delam in dela ni, med dolgčasom, torej... Skočim do Fedorja po sirovo štručko in se zaradi protesta odločim, da jo bom pojedel kar pri njemu. Usedem se za mizo, ki je najbližja moji proda-

jalni. Tako, za vsak slučaj, če pride kakšna stranka. Tudi Fedorju je očitno dolgčas, še preden uspem ugrizniti v štručko prisede in se sproži: »Koša, stari, si vidu kaj sem uspel pridelat, čisti, 100% vitehace, poglej to barvo...«. Na mizo postavi najbolj oranžen in masten vitehace, kar sem jih videl v življenju. Ne morem reči, da me vsaj malo ne zanima. Škodit mi ne more bolj, kot žvečki sami. Medtem ko žvečim, ne uspem slediti njegovi razlagi o tem, kako ga je pridelal. Škoda, lahko bi se tudi sam naučil... Lahko bi zaslužil za nov štiricikel, namesto tega životarjenja... »Ti, meni je zmanjkalo vode, a maš ti kej viška?«, vpraša Fedor. Rečem mu, naj pride z mano, da se greva v prodajalno malo ohladit pod klimo in pogledat zaloge. Med brskanjem po shrambi ugotovim, da šef sploh ne preverja rokov uporabe. »Poglej to! Ta voda je potekla že prejšnji mesec! Še dobro, da si me spravil gledat v shrambo«, pokažem plastenke Fedorju. Nekaj dobrih plastenk zložim v vrečko in mu jih ponudim. V blagajno vnesem vode in mu povem ceno: »18 žetonov bo to.« Pogleda me, kot da bi kaj narobe zračunal. Še enkrat preštejem plastenke, a vse štima. »Kaj pa vrečke mi ne boš zaračunal?«, me vpraša. Pomislim, da še nikoli nisem nikomur računal vrečke: »Ne, te so promocijske.«. Domnevno funkcionalno nepismeni sosed stopi do blagajne in s prstom pokaže na tipko, na kateri z velikimi črkami piše: »PVC VREČKE«. Prebledim. Pritisnem tipko in izpiše se cena, 1 žeton. Fedor mi pomežikne, da 20 žetonov in zadržujoč smeh gre skozi vrata. Medtem, ko jaz zadržujem solze, ali bruhanje, saj ne vem, se še enkrat obrne in proti meni zaluča košček vitehaceja: »Da se boš malo potolažil« ter zapre vrata za seboj. Oranžnega cofka seveda nisem ujel, tudi pobrati s tal sem ga pozabil. Pobrskal sem po spominu in štel, koliko vrečk sem dal zastonj. Končno se pojavi prva skupina popoldanskih strank, tako da sploh ne vem, koliko sem preštel. Vsekakor več kot 100. Nekam dosti se ozirajo po artiklih, vohljajo in se hihitajo, nenazadnje me ena gospa tudi vpraša: »Prodajate tudi

kaj... oranžnega? Sicer smo vas prišli samo nekaj vprašat, ampak se mi je zazdelo, da sem zavohala...«. Spomnim se na cofek vitehaceja, ki sem ga pozabil pobrati. Vzamem vrečko in jo neopazno spustim nanj, nato pa oboje še pohodim, da zadušim vonj. Danes se mi dogaja katastrofa za katastrofo. Naredim se neumnega: »ne bi vedel, kaj pa ste me prišli vprašat?«. »Smo hoteli kupiti ene krompirčke, ampak nikjer ne piše cena. A vrača žetone?«, me vpraša in pričakuje ljubeznivo pomoč. Najbolje, da kar odskakljam do megaokenca in jim postrežem. Povrh vsega bi jim moral častiti še PVC vrečko. Kako si sploh predstavlja, da bom poznal cene vseh artiklov, ki jih ne prodajam, na pamet? Zberem se in poskusim biti prijazen: »Seveda piše, vse piše. Poleg megamata, na desni, je velika tabla in gor vse piše v treh različnih jezikih.«. Poskusim zadržati prijazen nasmešek, gospa pa: »Nič ne piše, kje piše?«. Pogoltnem slino in poskusim poiskati pomoč s pogledom na njene spremljevalce. Opazim gospodično, ki pogleduje proti tabli in zdi se mi, da ji postaja malce nerodno. »Poglejte. Desno od megamata je tabla, lahko vam jo tudi pridem pomagat prebrati.« rečem. Upam, da si gospa ne bo upala prositi za pomoč pri branju, saj je že velika in glede na to, da je prepričana v pomanjkljivost zapisanega, sklepam, da zna brati. Pogledam še gospodično, ki me k sreči ne razočara: »Mislim, da bomo znali sami prebrati, hvala.«.

Odločim se, da bom pozabil na probleme in užival v dolgčasu. Udobno se namestim na stol, noge dvignem na polico in okence nastavim na FunLife. Mega, moja najljubša oddaja. Vzamem še

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

sirovo štručko in upam, da mi jo končno uspe pojesti. Medtem ko tako uživam, se mi zazdi, da slišim čudno šumenje v ozadju in da postaja šumenje vse bolj glasno. Snamem okence in se prepričam v to, da sem debil. Toliko sem se zatopil v okence, da nisem opazil ne meteorne nevihte, ne utripajoče lučke na stropu, ki me je že nekaj minut opozarjala na prihajajoče neurje. Lahko bi bil bolj pozoren glede na to, da sem napoved slišal že včeraj pri večernih novicah. Hitro si nadenem zaščitni plašč, pograbim zložljivo protimeteoritsko ponjavo in stečem pred prodajalno. Medtem, ko jo nameščam čez artikle, sproti štejem, koliko luknjic so vroči delci naredili na mojih novicah. Preluknjalo je tudi vsaj 5 zelenjavnih ploščic in dve reklami, nimam šanse, da bi se zmazal iz tega. Odhitim not na varno in poskusim najti rešitev. Luknje v novicah bom že nekako zakrpal, vsaj tiste manjše. Ploščice bom moral plačati, nekaj novic tudi, saj to je grozno. Danes sem torej na delu zaslužil približno nič žetonov. Glede na to, da ne vem, kdaj me bo šef plačal, sem šel krepko v minus. Moram ga poklicati, ne morem drugače rešiti te težave. Glede na to, da so tudi reklame preluknjane, ne bom mogel dolgo skrivati katastrofe, nove reklame moramo naročiti še danes, če ne bomo dobili še eno kazen... Mogoče pa bom vendarle dobil odpoved, raje sedim doma in počnem kaj bolj produktivnega kot tu, plača je tako ali drugače večinoma enaka nič. Nadenem si okence in pokličem šefa: »Živijo, oprosti, še nekaj sem zagonil v tri pasje starce. Nisem pravočasno opazil nevihte... Ampak ni večje škode. Samo dve novici sta šli. Pa reklame moramo naročiti nove.«, zadržim se, da ne bi povedal še za vrečke. Morda pa le ni pravi čas, lahko počaka do inventure. »Kako nisi opazil, saj smo vedeli kaj prihaja danes. A ne dela lučka na stropu?«, me vpraša, a takoj nadaljuje: »Poslušaj, nekaj izrednega bo treba narediti danes. Dobro me poslušaj. Jutri pridejo ob dostavi tudi glavni iz uprave.«. »Jaz sem jutri fraj.«, ga prekinem. »Poslušaj! Vem, da si jutri fraj. Ampak ne zaupam temu novemu delavcu, on je samo vajenec. A bi lahko ti še danes preveril vse artikle, če so postavljeni na pravem mestu?«, vpraša. »Ne, nimam časa, zakrpati moram novice, a me nisi slišal, da so preluknjane?«, odvrnem. »Poslušaj me do konca! Tiste tri novice boš zakrpal v petih minutah. Potem pa poglej na planogram in preveri vse artikle!«, mi ukaže. Hočem oporekati, a v tem trenutku opazim bleščeč osemcikel pobiralca žetonov. Sranje, spet sem pozabil: »Oprosti, ne morem se zdaj kregat, prišel je pobiralec žetonov! Čisto sem pozabil, se slišiva potem!«. Prekinem in začnem bliskovito šteti žetone. Spomnim se na cof vitehaceja pod vrečko in ga pograbim in hočem spraviti v žep, a se nekaj zatika. Istočasno vzamem blokec za vpisovanje oddaje žetonov in istočasno se odprejo vrata. Nevihta se še ni čisto pomirila in močan sunek vetra zašelesti skozi prodajalno, po poti pobere nekaj novic, zvrne stransko stojalo za žvečke in ko poskušam vse skupaj ujeti, zalučam cofek vitehaceja skupaj z ostalimi artikli, ki jih odpihne

naravnost skozi za centimeter odprto okno ven, na ploščad in čez njen rob v prostrano vesolje. Pa je odletela moja sreča skupaj z mojo službo. Pogledam pobiralca žetonov in vidim, da je danes na izmeni tisti najbolj tečen, Ploščič. Iz obupa in jeze zakolnem. Pričakujem, da me bo Ploščič nahrulil, a izgleda, da ima za seboj res dolg in naporen dan, tako da mi samo zaničljivo reče: »Moral bi biti hvaležen, da te razbremenimo odgovornosti. Postajo pri Markovem satelitu so oropali, ker je prodajalka bila raztresena in neresna, tako kot ti!«. To mu moram priznati. Že res, da bi lahko potrkal, preden je vstopil in s tem preprečil katastrofo. Ampak do katastrofe sem se privedel sam, saj mi ne bi bilo treba toliko žvečiti in razmišljati o protestiranju ali o tem, katera ima najlepšo brado. Oropana prodajalka se mi vseeno zasmili in zmoti me to, da si je ne morem predstavljati. »A je vsaj lušna?«, ga vprašam. »Zelo!«, takoj odgovori, zatem pa na njegovem obrazu opazim zadrego. Naglo pograbi paket z žetoni, vzame moj podpis in odide. Medtem ko odhaja, pa še zabrunda: »Samski potrebnež...«. Zdaj sem pa jaz v zadregi. Dolgo razmišljam, kako bi šefu pojasnil, da nisem sam kriv za nastalo nesrečo. Pomislim, da bi lahko izkoristil nalogo preverjanja artiklov, kar se izkaže za edino možnost. Pokličem šefa, ki se javi kar z vprašanjem: »A si preveril vse artikle?«. »Seveda.«, se zlažem. »Precej novic manjka. Tudi nekaj žvečk in veliko zelenjavnih ploščic. Jaz ne vem, kako je to možno.«, mu natvezim. Na mojo žalost pa ne nasede: » Kaj si izmišljuješ? To ni mogoče, saj je bila pred kratkim inventura! Kaj si storil!? Vem, da ni nič manjkalo, zanimalo me je samo, če je vse na pravem mestu!«. Prebledim. Nimam druge izbire, kot priznati: »Oprosti. Res je, vse kar manjka, je pred pol ure zletelo skozi okno, čez rob postaje, v vesolje. Šel sem pogledat, vse je odletelo kdo ve kam.« Seveda me nahruli: »To je nedopustno! Nesposoben si, že zdavnaj bi ti moral dati odpoved. Jaz pa se sekiram, ker te še nisem plačal. Nikoli te ne bom plačal, opravila sva!« in prekine. To je torej to, konec zabave. Razmišljam o tem, ali mi je bilo sploh treba protestirati. Ostal sem brez službe in brez plače. Moj štirikolesnik bo torej kmalu odtaval na odpad, sirove štručke bom jedel samo še za praznike, žvečke bom moral opustiti, če bom hotel karkoli jesti. Lahko bi se povezal s Fedorjem in mu pomagal pri distribuciji vitehaceja. Lahko bi oropal lastno prodajalno in na črno prodajal žvečke, vsaj mesec ali dva bi preživel na ta račun. Joj, kakšne grozne misli mi hodijo po glavi... Raje bi se osredotočil na kaj bolj perspektivnega. Spomnim se na to, da bom lahko prejemal socialno nadomestilo, kar me izredno razveseli. Dobil bom dovolj denarja za preživetje, lahko bi pisal novice in s tem zaslužil še za kak zavojček žvečk, tu pa tam za cofek vitehaceja! Pomislim še na sto drugih stvari, ki bi jih lahko počel in ugotovim, da to, da sem dobil odpoved, ni tako zelo negativno. Z nasmeškom se lotim pospravljanja prodajalne – še zadnjič. Tik preden zaključim, vidim šefov polikolesnik. Pričakovano, saj mu moram vrniti ključ. Šef ne vstopi, nasloni se na prodajalni pult in začne šteti luknje v artiklih. Pomolim mu ključ: »A lahko kar odidem, saj boš ti zaklenil?«. »Poslušaj me, uslugo rabim.«, reče s sumljivo mirnim glasom. Sledi dolg premor in v tišini mi začne piskati v ušesih. Upam, da ne bo zahteval bajne vsote denarja za kritje vse škode. S cmokom v grlu nadaljuje: »Novinec je dal odpoved, jutri boš moral priti na delo.«.

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

… Se nadaljuje!

CMK MAGAZIN ŠTEVILKA 48

CMK magazin #48