Shs2018 1 all

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 18 (2018), št. 1

ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2018

Studia Historica Slovenica

Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194

Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Jože Mlinarič, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Dragan Potočnik, dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria), dr. Zinka Zorko Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.

No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account:

Prevajanje / Translation: Lektoriranje / Language-editing

Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by:

Nova KBM d.d.

SI 56041730001421147 David Hazemali, Uroš Turnšek Ana Šela, Nastja Stropnik Navršnik, Natalija Posavec, Nastja Spasković Knjižni studio d.o.o.

Knjižni studio d.o.o.

Itagraf d.o.o.

http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d).

Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'.

This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d).

Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487.

Izdajo časopisa sta omogočili Agencija za raziskovalno dejavnost RS in Mestna občina Maribor.

Co-financed by the Slovenian Research Agency and City of Maribor.

S tudia

H istorica

S lovenica Ka­za­lo / Con­tents Jubilej / Anniversary BOŽO REPE: Ob življenjskem jubileju zaslužnega profesorja

dr. Dušana Nećaka ..........................................................................................11

Član­ki in raz­pra­ve / Pa­pers and Es­says ANDREJ KIRBIŠ: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih

v Sloveniji: severovzhodna Slovenija v primerjalni perspektivi..................23 Regional Differences in Cultural Participation of Slovenian Youth: Northeastern Slovenia in Comparative Perspective MIRAN LAVRIČ in DARKO FRIŠ: Institucionalna in zasebna

religioznost v severovzhodni Sloveniji. Primerjalna

analiza slovenskih regij po letu 1969 ...........................................................41 Institutional and Private Religiosity in Northeastern Slovenia.

Comparative analysis of Slovenian Regions since 1969 ANDREJ KIRBIŠ: Levels and Determinants of Youth Political

Participation: Regional Inequalities and Northeastern Slovenia ......................61

Ravni in dejavniki politične participacije mladih: regionalne

neenakosti in severovzhodna Slovenija ŽIGA OMAN in DARKO DAROVEC: In landt hochverbotten –

sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem,

Kranjskem ter v Istri

ali o reševanju sporov med običajem

maščevanja in novoveškim kazenskim pravom ..........................................83 In landt hochverbotten – Enmities among Nobility in Seventeenth-Century Styria, Carniola and Istria or on Conflict Resolution between the Custom of Vengeance and Early Modern Criminal Law

S tudia

H istorica

S lovenica ANDREJ RAHTEN: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno...............121 Austro-Hungarian Diplomacy and US Entry into the War TIN MUDRAŽIJA: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado

v slovenskem nogometu in nastanek reprezentančnega

ljubljanskega nogometnega moštva z imenom SK Ljubljana ...................141 The Rivalry Between SK Ilirija and AŠK Primorje for the Dominance in Slovenian Football and the Formation of the Representative Football Team of Ljubljana Named SK Ljubljana ANDREJ RAHTEN: Radić na štajerski fronti. Hrvaško-slovenska

politična razmerja v mariborskem volilnem okrožju v

Kraljevini SHS ..............................................................................................171

Radić on the Styrian front. Croatian-Slovenian political

relations in the Maribor electoral district in the Kingdom

of Serbs, Croats and Slovenes DARKO FRIŠ: Maribor po prevratu in vladni komisar

dr. Josip Leskovar ..................................................................................................................................191 Maribor after the Uprising, and Government Commissioner

Dr. Josip Leskovec GORAZD BAJC: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je

postala severovzhodna Slovenija za Britance res

prvič geopolitično pomembna...................................................................................................217 Macro and Micro Consequences of the Anschluss:

When North-eastern Slovenia Became for the First Time

Geopolitically Significant for the British MIRO HRIBERNIK: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991........................... 251 Bitka za Vukovar leta 1991 MARTIN BELE: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno

revolucijo in prvo svetovno vojno.............................................................. 277

Some Aspects of the Development of Ljubljana between the March Revolution and the First World War GREGOR PIVEC, EVA LINA FRIŠ in MATEJA MATJAŠIČ FRIŠ:

Maribor Doctor Filip Terč and his "Bee Therapy".......................................................299 Mariborski zdravnik dr. Filip Terč in njegova "čebelja terapija"

S tudia

H istorica

S lovenica Avtorski izvleÄ?ki / Authors' Abstracts .................... 321 UredniĹĄka navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors .................................................... 329

S tudia

H istorica

S lovenica Jubilej / Anniversary

S tudia H istorica S lovenica

Ob življenjskem jubileju zaslužnega profesorja dr. Dušana Nećaka

Zaslužni prof. dr. Dušan Nećak se je rodil 21. januarja 1948 v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti leta 1971 diplomiral iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Po krajši zaposlitvi v zunanjepolitični redakciji Dela, kjer je spremljal problematiko zamejskih Slovencev, je leta 1972 postal raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani. Tam se je ukvarjal predvsem z zgodovino koroških Slovencev in širšimi narodno manjšinskimi vprašanji. Iz te problematike je izbral tudi temo doktorske disertacije Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni. Z njenim uspešnim zagovorom je leta 1978 postal doktor zgodovinskih znanosti. S pedagoškim delom je začel kot docent leta 1980 na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete. Kot univerzitetni učitelj je prvi začel predavati slovensko, jugoslovansko in občo zgodovino po drugi svetovni vojni, bil pa je tudi med prvimi profesorji za to obdobje na jugoslovanskih univerzah. Leta 1985 je bil izvoljen za izrednega profesorja, leta 1989 pa je postal redni profesor za sodobno zgodovino. Do upokojitve leta 2014 je predaval občo zgodovino od prve svetovne vojne do najnovejših obdobij. Sedaj predava na doktorskem študiju. Osem let je predaval sodobno zgodovino tudi na Pedagoški fakulteti v Mariboru (sedaj Filozofska fakulteta). Posebno skrb je posvetil vzgoji znanstvenega naraščaja; bi je mentor 18 doktorjem in 16 magistrom iz sodobne zgodovine, predvsem iz časa po letu 1945, pri skoraj vseh doktorskih disertacijah o problematiki novejših obdobij pa je bil predsednik ali član komisij za zagovor.

Na Filozofski fakulteti je opravljal številne, tudi vodstvene funkcije. V letih 1985–1987 je bil njen prodekan, v obdobju 1987–1989 pa dekan v času, ko

11

B. Repe, M. Stiplovšek: Ob življenjskem jubileju zaslužnega ...

je moral z njemu lastno diplomatsko sposobnostjo reševati hudo zaostrene probleme. Tedaj je po stavki zaposlenih na fakulteti uspešno vodil pogajanja z vlado za izboljšanje njihovega gmotnega položaja. Zelo pomemben je njegov delež na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti kot vodja Znanstvenega inštituta FF v letih 1996–2002. Dve mandatni obdobji je bil tudi predstojnik Oddelka za zgodovino FF. Od leta 2002 do upokojitve je bil vodja katedre za sodobno zgodovino. Sedaj je koordinator skupine avtorjev za pripravo publikacije ob 100-letnici Filozofske fakultete. Na Univerzi v Ljubljani je opravljal dve pomembni funkciji, in sicer je bil v letih 1999–2004 član njenega upravnega odbora, kar sedem let pa član in podpredsednik univerzitetne habilitacijske komisije.

Leta 1994 mu je Filozofska fakulteta podelila veliko priznanje, "ker je s svojim znanstvenim, pedagoškim, organizacijsko-vodstvenim delom pomembno prispeval k njenemu razvoju in ugledu". Leta 2013 mu je Študentski svet Filozofske fakultete podelil priznanje "za nadpovprečno uspešno pedagoško delo" z utemeljitvijo, "da je prof. Nećak izjemen predavatelj, a še bolj kot to, študenti cenimo njegovo človeškost, pripravljenost pomagati in ne nazadnje tudi to, da po toliko letih poučevanja svoje delo še vedno opravlja z odkritim entuziazmom". To študentsko priznanje je prof. Nećak še posebej cenil. Leta 2015 mu je univerzitetni senat za pomemben prispevek k razvoju znanosti in predano opravljanje pedagoškega ter mentorskega dela podelil naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Za svoje znanstveno delo je dobil več nagrad, tudi najvišje državno priznanje, nagrado za vrhunske dosežke v znanosti za leto 1996.

Posebno priznanje njegovemu pedagoško-znanstvenemu delu so bila vabila za predavanja na univerzah v Avstriji in Nemčiji. V akademskih letih 1986/87 in 1997/98 je bil gostujoči profesor na Univerzi na Dunaju oziroma njenem Inštitutu za sodobno zgodovino, dvakrat (1993/94 in 2005/06) na Univerzi v Celovcu, kot gost, raziskovalec in predavatelj je bil leta 1995 na Univerzi v Kölnu pri prof. Jostu Dülfferju ter v letih 2000, 2003 in 2006 na Vzhodnem inštitutu Freie Universität Berlin pri prof. Holmu Sundhausnu. Predaval je tematike, kot so: "Historični elementi za razumevanje slovenskega narodnega vprašanja", "Sodobna slovenska/jugoslovanska zgodovina po 1918", "Informbirojevski spor 1948", "'Nemci' na Slovenskem po drugi svetovni vojni". Te tematike je praviloma povezoval s spoznanji iz lastnega raziskovanja zgodovine dežel gostiteljic: v Nemčiji problematiko t. i. Hallsteinove doktrine (1955–1961); v Avstriji problematiko narodnih manjšin, zgodovine časa med obema vojnama, posebej nacističnega puča 1934 in prihoda avstrijskih nacističnih beguncev v Jugoslavijo (Slovenijo in Hrvaško); v Severni Koreji s problematiko korejske vojne (1950–1954). O teh tematikah je napisal tudi knjige, v dveh primerih znanstvene monografije (Avstrijska legija II, Maribor 1995, Dunaj 1996; Hallsteinova doktrina in Jugoslavija, Ljubljana 2002, Zagreb 2004), v tretjem pri-

12

S tudia H istorica S lovenica

Zaslužni profesor dr. Dušan Nećak (Foto: Miroslav Stiplovšek)

meru pa leta 1992 potopis po Demokratični republiki Koreji in strokovni oris korejske vojne. Nemška akademska institucija DAAD (Deutscher Akademischer Austauschdienst), ki s štipendijami podpira tudi raziskovalno delo uveljavljenih tujih znanstvenikov, ga je kar petkrat povabila na nekajmesečno raziskovalno delo v ZRN, kjer je delal v arhivih in knjižnicah v Berlinu, Potsdamu, Koblenzu, Bonnu in Münchnu. Dvakrat je bil tudi štipendist dunajske fundacije Konstantina Jirečeka. Zaradi mednarodne odmevnosti je bil oz. je tudi član različnih strokovnih združenj in uredništev v tujini. Bil je član historične komisije dunajske nadškofije "Pro Oriente", član uredništva dunajske revije Osthefte za zgodovino Jugovzhodne Evrope in sourednik njene tematske številke o Sloveniji, član uredništva znanstvenih publikacij graške univerze, član habilitacijskih komisij dunajske in celovške univerze, podpredsednik Alumnov DAAD za Slovenijo, član univerzitetnega sveta, najvišjega organa Univerze v Celovcu.

Med strokovnimi kolegi v Nemčiji in Avstriji si je kolega Nećak ustvaril velik ugled, z navedeno dejavnostjo pa je veliko prispeval tudi k prepoznavnosti slovenskega zgodovinopisja in širše humanistične znanosti v svetu. Kot raziskovalec, ki se že skoraj trideset let povezuje s tujimi kolegi pri raziskovanju domačih in občih historiografskih problemov, je veliko prispeval k temu, da je slovenska historiografija, vsaj kar zadeva sodobno zgodovino, kljub relativni

13

B. Repe, M. Stiplovšek: Ob življenjskem jubileju zaslužnega ...

majhnosti ostala na primerljivi ravni s sosednjimi in drugimi razvitimi državami. Bil je sosnovalec in soizvajalec skupnih raziskovanj italijanskih, avstrijskih, ameriških in slovenskih zgodovinarjev na temo zgodovina koroških Slovencev, koroški plebiscit in zgodovina regije Alpe-Adria. Rezultat teh prizadevanj so bile monografije v nemškem in angleškem jeziku. Prav tako je tvorno sodeloval pri nastajanju in uresničevanju ideje pokojnih profesorjev s celovške univerze dr. Andreasa Moritscha in dr. Karla Stuhlpfarrerja o slovensko, italijansko, avstrijski poletni univerzi v Bovcu. Na njej je bil dvajset let redni predavatelj in voditelj seminarjev in je kot koordinator Filozofske fakultete skrbel za njeno uspešno delovanje in sodelovanje študentov treh sosednjih dežel.

Ugled in védenje o slovenski znanosti je še posebej zaznavno ponesel v svet z dvema mednarodnima raziskovalnima projektoma. Kot edini slovenski znanstvenik s področja humanistike in družboslovja je bil na Dunaju v okviru velikega avstrijskega projekta "Milenium", pripravljenega v počastitev tisočletnice omembe Avstrije, izbran za nosilca mednarodnega interdisciplinarnega projekta z naslovom "Avstrija, Jugoslavija, Slovenija. Slovenska naroda zavest v času" (1996). Slovenska verzija rezultatov projekta je izšla leta 1997.

Drugi mednarodni, slovensko-nemški projekt je bil zaključen leta 1997 in nosi naslov "'Nemci' na Slovenskem 1941–1945". Ker je šlo za zelo občutljivo in zanimivo temo o usodi nemške narodne manjšine v Sloveniji, so rezultati projekta odmevali tako v Avstriji kot tudi Nemčiji in seveda Sloveniji. Priložnost za promocijo slovenske, še posebej humanistične in družboslovne znanosti v tujini, ki je na ta način nastala, je dr. Nećak s pridom izrabil in rezultate raziskave ter publikacijo predstavljal v tujini, med drugim zlasti v ZDA, Italiji, Nemčiji in Avstriji. Njegovo delo je bilo izredno pozitivno ocenjeno tudi v tujini, še posebej s stališča znanstvene objektivnosti in nepolitičnega pristopa k tej zelo spolitizirani temi, kar nedvomno ugodno vpliva na ugled slovenske znanosti. Med odmevnejšimi mednarodnimi sestanki o medkulturnih in mednacionalnih odnosih, ki jih je soorganiziral, kaže izpostaviti posvet o mejah v Jugovzhodni Evropi, s katerega je v njegovem uredništvu leta 2004 nastal večjezični zbornik Meje v Jugovzhodni Evropi: kultura in politika od XVIII. do XXI. stoletja. Podoben prodor v evropsko historično znanost mu je uspel s tem, da je ljubljanska univerza, njena Filozofska fakulteta in Znanstveni inštitut FF postal soorganizator, skupaj s celovško in tržaško univerzo, 5. avstrijskih dni sodobne zgodovine, največjega tradicionalnega, mednarodnega srečanja sodobnih zgodovinarjev v tem prostoru.

Znanstvena in strokovna dela prof. dr. Dušana Nećaka lahko razdelimo v več problemskih sklopov, o katerih so podrobnejši podatki v izbrani bibliografiji njegovih znanstvenih del, ki jo je pripravila mag. Barbara Šatej, vodja knjižnice na Oddelku za zgodovino.

Prvi sklop je raziskovanje narodnostnih in narodno-manjšinskih vprašanj.

14

S tudia H istorica S lovenica

Največ raziskovalne pozornosti je posvetil raziskovanju sodobne zgodovine koroških Slovencev in na to temo objavil dve monografiji in celo vrsto znanstvenih in strokovnih razprav, kar ga še danes uvršča med naše najboljše poznavalce avstrijske manjšinske problematike. Za knjigo Volitve na Koroškem po drugi svetovni vojni je leta 1983 prejel Kajuhovo nagrado. Delo Koroški Slovenci v drugi avstrijski republiki (1945–1976) je še danes edini pregled politične zgodovine koroških Slovencev v času, ki ga zajema, in ki je naletela na široko zanimanje najširše javnosti. Delo je bilo nagrajeno z nagrado vstaje slovenskega naroda za leto 1986.

Poleg problematike položaja avstrijskih narodnih manjšin se je v sklopu proučevanja narodno-manjšinske in narodnostne tematike ukvarjal še z nekaterimi vprašanji, kot so problemi asimilacije; potem s problemi politične konotacije pri narodno manjšinski terminologiji; s problemi kategorizacije manjšinskih skupnosti in renesanse narodno-manjšinskih gibanj v Evropi ter z drugimi podobnimi temami.

Ukvarjanje s koroško slovensko problematiko je dr. Nećaku v osemdesetih letih narekovalo tudi širši pristop in ga je pripeljalo k raziskovanju drugega, osrednjega sklopa, to je avstrijsko-slovenskih/jugoslovanskih odnosov in avstrijske sodobne zgodovine nasploh, kar je kasneje nadgradil še z raziskovanjem nemške zgodovine in nemško jugoslovanskih (slovenskih) odnosov. Iz tega razširjenega pogleda je najprej nastala vrsta študij, med njimi: Avstrijska emigracija 1941–1945 in jugoslovansko vprašanje; Avstrijska socialistična emigracija med drugo svetovno vojno in jugoslovansko vprašanje; Jugoslavija in anšlus.

Intenzivno raziskovanje sodobne zgodovine nemškega govornega prostora, posebej Avstrije in Nemčije (še posebej je treba poudariti ukvarjanje z diplomatskim arhivskim gradivom, ki je bilo v slovenskem zgodovinopisju dotlej le skromno uporabljeno), je posrečeno povezoval z nacionalno oz. jugoslovansko zgodovino. Izbiral je namreč take raziskovalne teme, ki so združevale različne probleme vseh: tako nemške kot avstrijske, slovenske in jugoslovanske sodobne zgodovine. Eno njegovih najbolj odmevnih del je nastalo prav iz te tematike.

Gre za delo Avstrijska legija II (1995), ki sega v čas med obema vojnama in prikazuje dotlej popolnoma neobdelano problematiko usode nacističnih beguncev po neuspelem puču 25. julija 1934 v Avstriji, ki so pribežali v Jugoslavijo (Slovenijo in Hrvaško). Knjiga je zlasti v avstrijskem prostoru tako odmevala, da se je ena najuglednejših založb za znanstveni tisk s področja humanistike in družboslovja z Dunaja, Kölna in Weimara, Böhlau, leta 1996 odločila, da jo v seriji Zeitgeschichtliche Bibliothek objavi tudi v nemškem jeziku. Tudi doma je delo naletelo na ugoden odmev (knjiga je bila povod, da je na predlog Oddelka za zgodovino avtor dobil najvišje državno priznanje za znanstveno delo).

Drugo delo iz "nemškega" tematskega sklopa je njegova knjiga o Hallste-

15

B. Repe, M. Stiplovšek: Ob življenjskem jubileju zaslužnega ...

inovi doktrini in Jugoslaviji, ki je izšla leta 2002. Z njo se je avtor tako rekoč približal sedanjosti in tudi v praksi uresničil svoje metodološko prepričanje, da je zgodovina vse, kar se je "zgodilo" do danes, in da "polpretekle zgodovine" ni.

Pomen knjige za poznavanje slovenske/jugoslovanske diplomatske zgodovine in zgodovine odnosov med Jugoslavijo ter najpomembnejšo jugoslovansko gospodarsko partnerico ZRN so spoznali tudi na Hrvaškem. Knjiga je v Zagrebu v hrvaščini izšla leta 2004 in tam doživela živahen odmev strokovne in širše javnosti.

Tretja knjiga s tega področja je kombinacija tistega dela jubilantove dejavnosti, ki zadeva narodno manjšinsko področje, a ga hkrati umeščamo v ta del, ki govori o njegovem zanimanju za "nemško" zgodovino. Gre namreč za njegovo nekajletno intenzivno raziskovanje ene od belih lis slovenskega zgodovinopisja – usode pripadnikov nemške narodne manjšine na Slovenskem po letu 1945. Iniciral je raziskovalni projekt in ga vodil ter s sodelovanjem kolegov izdal zbornik "Nemci" na Slovenskem 1945–1955, ki je izšel leta 1998. Zbornik je bil v kratkem razprodan, saj je imela vsebina poleg historičnega naboja še dnevno politični naboj in leta 2002 je bil zbornik z dodatkom ponatisnjen.

Odmevi nanj so bili različni, vendar ob temeljni ugotovitvi, da gre pri njem za prvo sintetično delo na naslovno temo. In da te bele lise v slovenskem zgodovinopisju ni več.

Nadaljevanje v raziskovanju tega sklopa je bila leta 2013 izdana monografija "Ostpolitik" Willyja Brandta in Jugoslavija (1963–1969). Nastala je s proučevanjem tako zahodnonemškega kot vzhodnonemškega diplomatskega gradiva. To delo je leta 2015 izšlo tudi v hrvaškem prevodu v Zagrebu. Obdobje hladne vojne in njenih posledic je tudi sicer ena glavnih tem njegovega pisanja in nastopanja v javnosti, zato je leta 1999 med drugim izdal tudi komentirano zbirko dokumentov o hladni vojni za šolske potrebe.

V drugi tematski sklop sodi tudi delo o eni najpomembnejših osebnosti avstro-ogrske vojske, feldmaršalu Svetozarju Boroeviću (skupaj z Božom Repetom). O njegovi poveljniški vlogi na frontah v Galiciji in ob Soči je imel tudi objavljen referat na univerzi v Krakovu. O Boroeviću je imel več predavanj, tudi na Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju. Dodamo naj še, da se je dr.

Nećak leta 2006 ukvarjal tudi z nekaterimi problemi madžarskih dogodkov leta 1956 in odnosa Jugoslavije do njih.

Tretji raziskovalni sklop je problematika zahodne meje in t. i. tržaškega vprašanja. Pravzaprav je s to tematiko začel svojo znanstveno pot, ko je leta 1972 objavil diplomsko nalogo Pisarna za zasedeno ozemlje. V ta sklop sodi še vrsta drugih člankov, med njimi: Prispevek k vprašanju primorskih beguncev v letih 1918–1920; O vojni z Italijo (1914–1915; Dejavnost Slovencev in Hrvatov iz Julijske Krajine v emigraciji v Jugoslaviji (v soavtorstvu s pokojnim dr. Andrejem Vovkom); Jugoslovanski odnos do tržaškega vprašanja (junij–september

16

S tudia H istorica S lovenica

1945); Trst, mesto nakupov. Četrti sklop zadeva proučevanje slovenske in jugoslovanske zgodovine ter s tem povezanimi metodološkimi vprašanji. Ko je leta 1980 dr. Nećak kot docent prišel na Oddelek za zgodovino FF, se je najprej začel sistematično ukvarjati s proučevanjem povojne slovenske, jugoslovanske in obče zgodovine. Že kmalu po prihodu se je raziskovalno lotil zelo občutljive teme znanih Dachauskih procesov. Sredi osemdesetih let je bil iniciator interdisciplinarnega projekta – pravniško-zgodovinarskega, rezultat katerega je bil leta 1990 izdan zbornik Dachauski procesi (raziskovalno poročilo z dokumenti, ki obsega več kot 1000 strani). Prav tako se je začel poglobljeno ukvarjati z metodologijo proučevanja povojne zgodovine, zlasti slovenske/jugoslovanske. Med njegovimi najbolj odmevnimi prispevki s tega področja je bilo objavljeno predavanje na dunajskem Ost- und Südosteuropa-Institut leta 1986 z naslovom "Zur Erforschung der jugoslawischen Geschichte nach 1945". Na to temo je predaval in objavljal doma in po svetu, pa tudi na temo o historiografskih vprašanjih, zlasti historičnih elementih za razumevanje razpada Jugoslavije. Med članke o metodoloških vprašanjih sodijo: In kje so bile druge družboslovne vede? – razmišljanje ob (namišljenem) sporu zgodovina : etnologija; Preteklost in perspektive znanstvenega sodelovanja na področju humanistike – zgodovinopisja: znanstveno sodelovanje ustvarjajo ljudje; O vlogi in pomenu slovenskega zgodovinopisja v sodobni družbi; Sodobna slovenska zgodovina danes; "Historia magistra vitae" in /ali najširša humanistična veda?; O nekaterih posebnostih raziskovanja "časa, ki ga živimo"; Problematika proučevanja povojnega razvoja v Jugoslaviji; Slowenische Historiographie: Das Projekt einer anderen Geschichte.

Problematiko razpada Jugoslavije posebej s slovenskega vidika pa obravnavajo članki: O vizijah reševanja slovenskega narodnega vprašanja med nastankom in razpadom Jugoslavije; Jugoslavija, historična nujnost ali napaka?; Historische Elemente zum Verständnis der "jugoslawischen Frage"; A Chronology of the Decay of Tito's Yugoslavia 1980–1991.

Znanstvena dozorelost, ki jo je dr. Nećak dosegel že zelo zgodaj, nato pa nadgrajeval in širil, je v zadnjih letih privedla tudi do strokovno-poljudnih publikacij za širši bralni krog, ki so bile vse dobro sprejete. Mednje sodijo tako dela s pedagoškega področja (izdaja univerzitetnega učbenika za sodobno zgodovino Oris v soavtorstvu z dr. Božom Repetom, učbenik za osnovno šolo v soavtorstvu z Božom Repetom in Nušo Kern, ki se je na trgu obdržal več kot dvanajst let in doživel številne ponatise) kot iz posameznih obdobij sodobne zgodovine. Tako je leta 2005 v soavtorstvu z Božom Repetom izšla knjiga Prelom, ki zadeva prvo svetovno vojno in čas tik po njej. Knjiga je izšla tudi v ruskem prevodu. Sledila ji je knjiga Kriza, ki zajema čas do srede tridesetih let 20. stoletja. V nemščini sta leta 2006 izdala še kratek pregled slovenske zgodovine Slowenien, ki je izšla pri založbi Wieser v Celovcu.

17

B. Repe, M. Stiplovšek: Ob življenjskem jubileju zaslužnega ...

V osebni bibliografiji od leta 1970 do 2017 je več kot 1.100 enot v slovenskem, srbskem, hrvaškem, makedonskem, nemškem, angleškem, francoskem, italijanskem, poljskem in madžarskem jeziku. Od tega lahko izpostavimo 83 izvirnih in preglednih znanstvenih člankov, 48 samostojnih znanstvenih sestavkov v monografskih publikacijah in 18 znanstvenih monografij.

Pomembna Nećakova odlika je bila posredovanje raziskovalnih dosežkov na številnih vabljenih predavanjih, v referatih na kongresih in simpozijih doma in v tujini (Avstrija, Nemčija, Italija, Madžarska, Velika Britanija, Poljska, ZDA, Severna Koreja, Hrvaška, Srbija in Makedonija). Številni so tudi njegovi radijski in televizijski nastopi v Sloveniji, v tujini pa na Dunaju, v Celovcu, Berlinu in Kölnu ter Bernu. Skratka, ne gre za "kabinetnega" znanstvenika, ki se izogiba javnemu soočanju z občutljivimi temami in opredeljevanju do njih (kar je v delu slovenskega zgodovinopisja postala praksa), ampak čuti tudi dolžnost za posredovanje svojega poznavanja različnih problemov ne le strokovnim krogom, temveč tudi najširši publiki. Zato je še vedno pogosto prisoten v slovenskih in tujih medijih.

Nećakovo delo ne bi bilo celovito predstavljeno, če ne bi omenili tudi njegovih uredniških in organizacijskih sposobnosti. Kot eden od pobudnikov znanstvene zbirke Oddelka za zgodovino Historia je bil urednik ali sourednik številnih njenih izdaj, mnogokrat tudi soavtor. Uredil pa je tudi nekaj drugih zbornikov.

Nesporno je zelo veliko časa, energije, znanja in truda posvetil dvema velikima projektoma. Prvi je bil predlog za ustanovitev Slovenskega znanstvenega središča (SZI) na Dunaju, drugi pa predsednikovanje Avstrijsko-slovenski komisiji zgodovinarjev. Za uresničitev ideje o ustanovitvi inštituta, ki naj bi v enem najpomembnejših evropskih središč političnega, znanstvenega in kulturnega življenja promoviral slovensko znanost in skrbel za mednarodno in bilateralno sodelovanje, izmenjavo študentov in profesorjev, logistično podporo raziskovalcem in nudil možnosti za predstavljanje rezultatov slovenske znanosti v svetu, se je trudil sedem let. Za inštitut je izdelal podroben načrt dela, ki je bil ob njegovi ustanovitvi v celoti prevzet in na znanstvenem področju je domala v celoti pripravil teren za začetek njegovega dela. Brez njega bi do uresničitve ideje zagotovo prišlo mnogo kasneje ali pa sploh ne. To je bilo javno poudarjeno tudi v govorih ob odprtju inštituta leta 1998. Povsem neznanstveni razlogi so mu onemogočili, da bi lahko svoje delo dokončal in ga kot prvi direktor inštituta uresničil tudi v praksi. (Več o tem: Kratka zgodovina uresničevanja ideje ali prispevek k slovenskemu zgodovinskemu spominu).

V občutljivem času pristopnih pogajanj Slovenije za vstop v Evropsko unijo je bil dr. Nećak eden od treh pobudnikov (poleg njega dr. Peter Vodopivec in dr.

Božo Repe) za ustanovitev avstrijsko-slovenske zgodovinske komisije. Vložil je veliko časa in energije, da je do sestave in delovanja komisije sploh prišlo, vode-

18

S tudia H istorica S lovenica

nje komisije, ki je izjemno občutljivo in zelo pomembno za bilateralne odnose med obema državama, pa je v zadovoljstvo članov komisije opravljal zelo premišljeno, z veliko mero diplomatske spretnosti, dokler iz načelnih razlogov, ki so zadevali enakopravnost obeh delov komisije, ni odstopil. Kljub temu je bil rezultat vodenja slovenskega dela avstrijsko-slovenske komisije (za njim jo je prevzel dr. Božo Repe) objava obsežnega dvojezičnega slovensko-nemškega zbornika Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju. V uredništvu Dušana Nećaka, Borisa Jesiha, Boža Repeta in Petra Vodopivca ga je objavil slovenski del bilateralne komisije (Več o komisiji glej Nećak, Repe: O nastanku in namenu Avstrijsko-slovenske komisije zgodovinarjev).

Prof. Nećak se je že pred ustanovitvijo SZI na Dunaju zavedal pomembnosti mednarodnega sodelovanja in potrebe po promociji in povezovanja slovenske znanosti s tujino. Ko je v začetku devetdesetih let iz sosednje Avstrije prišel namig, da bi se v Ljubljani ustanovil "Avstrijski znanstveni inštitut", je idejo ne samo takoj tvorno podprl, ampak se skupaj z nekaterimi drugimi kolegi (posebej prof. dr. Peter Vodopivec) potrudil, da je dobil ta inštitut primerno vsebino mednarodnega in bilateralnega znanstvenega sodelovanja, prostore, kadrovsko zasedbo in da se je do danes tako rekoč integriral v ljubljansko univerzo, Filozofsko fakulteto. Tudi po njegovi zaslugi je bil ta inštitut pomembno okno v svet za slovensko znanost.

Podoba Dušana Nećaka ne bi bila popolna, če ne bi poudarili še njegovega predanega in požrtvovalnega dela na humanitarnem področju. Je vodnik reševalnega psa, poldrugi mandat je bil predsednik Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije, potem pa mnoga leta podpredsednik svetovne organizacije vodnikov reševalnih psov Internationale Rettungshunde Organisation/International Rescuedog Organisation. Uveljavil se je tudi kot avtor prispevkov o problematiki reševalnih psov. Za sodelovanje in vodenje mednarodne skupine vodnikov reševalnih psov pri reševalni akciji ob rušilnem potresu v Turčiji avgusta 1999 je dobil tudi priznanje turške vlade in bronasto plaketo Civilne zaščite Slovenije, leta 2007 pa še najvišje priznanje civilne zaščite Mestne občine Ljubljana. Prav v zadnjem času je to svojo humanitarno dejavnost združil tudi z znanstvenim raziskovanjem in po slovenskih ter avstrijskih arhivih napisal knjigo o potresu v Brežicah leta 1917, ki je v tisku in jo bosta izdala Znanstvena založba FF in Posavski muzej Brežice.

V zadnjih petih letih ima dr. Nećak pomembno vlogo pri urejanju problematike obrambnih objektov, ki so jih v tridesetih letih pod vodstvom generala Leona Rupnika zgradili ob meji z Italijo. Zanje se je začel zanimati že pred več kot petdesetimi leti, ko je kot vikendaš prišel v Gorenjo vas. Občina Gorenja vas si prizadeva za turistično in splošno zgodovinsko predstavitev t. i. Rupnikove linije, dr. Nećak pa je kot predsednik občinske komisije tudi z organiziranjem dveh simpozijev v letih 2013 in 2015, ki sta bila zelo odmevna in ju je obiskalo

19

B. Repe, M. Stiplovšek: Ob življenjskem jubileju zaslužnega ...

okrog 400 poslušalcev, zaslužen za predstavitev pomena obnovljenih objektov strokovni in širši javnosti. Prek komisije je spodbudil tudi domačine k zbiranju gradiva in ostankov predmetov, povezanih z Rupnikovo linijo.

Raziskovalni rezultati zaslužnega profesorja dr. Dušana Nećaka, pa tudi njegova širša družbena dejavnost, ki izhaja iz danes že pozabljenega občutka za skupnost in solidarnost ter socialno pravičnost, v krogu njegovih kolegov in prijateljev doma in v tujini zbujajo veliko spoštovanje. Za vse, kar je prispeval k obogatitvi zgodovinopisne znanosti na Slovenskem in v drugih državah ter k razvoju oddelka, fakultete in univerze, s katerimi še vedno redno in tvorno sodeluje, mu sodelavci in prijatelji ob sedemdesetletnici posvečamo knjigo. Z njo se mu zahvaljujemo za njegov izjemen pedagoško-znanstveni opus, prizadevno strokovno povezovanje in iskreno prijateljstvo.

Božo Repe Dr., redni profesor

Miroslav Stiplovšek Dr., zaslužni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Oddelek za zgodovino

20

S tudia

H istorica

S lovenica ÄŒlanki in razprave / Papers and Essays

S tudia H istorica S lovenica UDK 316.346.32-053.6:316.7(497.41) 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-01

Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji: severovzhodna Slovenija v primerjalni perspektivi Andrej Kirbiš Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: andrej.kirbis@um.si

Izvleček:

Kulturna participacija je ena pomembnejših dimenzij družbenega življenja.

Prispevek predstavlja rezultate raziskave, katere namen je bil preučiti pogostost kulturne participacije med mladimi v Sloveniji, primerjati pogostost participacije v slovenskih statističnih regijah in preučiti, ali so razlike pogojene z makrokarakteristikami regij. Avtor je analiziral podatke raziskave Mladina 2010, kjer so ciljno populacijo predstavljali vsi prebivalci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji stari med 15 in 29 let. Višje povprečne ravni vseh petih kazalnikov kulturne participacije smo zaznali v regijah z višjo stopnjo BDPja, višjo povprečno mesečno bruto plačo in višjo izobrazbeno strukturo prebivalstva, medtem ko se povezave z regionalnimi ravnmi brezposelnosti niso izkazale za tako enoznačne. Regionalni BDP in povprečna mesečna bruto plača še posebej zvišujeta verjetnost pogostejšega branja in večjega zanimanja za kulturo in umetnost. Ugotovili smo tudi precejšnjo variabilnost v pogostosti kulturne participacije znotraj regij severovzhodne Slovenije. Med njimi se Koroška in Podravska uvrščata najnižje na rangih kulturne participacije, Savinjska in Pomurska pa najvišje. Severovzhodne Slovenije tako ni mogoče smatrati kot monolitne celote, ko gre za ravni kulturne participacije mladih.

Ključne besede:

kulturna participacija, neenakosti, regije, Slovenija, mladi, kulturni kapital, prosti čas, socioekonomska razvitost

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 23–40, 43 cit., 2 preglednici Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

23

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

Uvod1 Kulturna participacija – udeležba na kulturnih prireditvah in dogodkih in izvajanje kulturnih dejavnosti – je eden stebrov družbenega in posameznikovega razvoja. Raziskave npr. kažejo, da so posamezniki, ki se v večji meri kulturno udejstvujejo, tudi bolj politično aktivni – bolj verjetno se denimo udeležujejo volitev, podpisujejo peticije in kontaktirajo politične odločevalce.2 Obenem so taki posamezniki tudi bolj družbeno orientirani, saj v povprečju izkazujejo višje stopnje zaupanja drugim ljudem, druge ljudi bolj verjetno percipirajo kot pripravljene pomagati in kot pravične.3 Ob tem se je pogostejša kulturna participacija v preteklih raziskavah izkazala za pozitivno povezano še z drugimi vidiki posameznikovega razvoja in blagostanja: npr. z boljšimi šolskimi izidi slovenskih mladostnikov4 in mladostnikov v drugih državah5, kulturna participacija pa je povezana tudi z ugodnejšimi zdravstvenimi izidi, med drugim z boljšim samoocenjenim zdravjem, nižjo verjetnostjo prekomerne telesne teže, večjim zadovoljstvom z življenjem, boljšo samopodobo, nižjo anksioznostjo, depresivnostjo itd.6 Glede na pomen kulturne participacije mladih za njihov razvoj in za druž-

1

Ta članek je nastal v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom.

2 Liam Delaney in Emily Keaney, "Cultural Participation, Social Capital and Civil Renewal in the United Kingdom: Statistical Evidence from National and International Survey Data" (Dublin, 2006), www. ippr.org/files/uploadedFiles/research/projects/Democracy/cultural%20participation%20social%20 capital%20etc.pdf?noredirect=1, pridobljeno: 5. 11. 2017 (dalje: Delaney in Keaney, "Cultural Participation").

3 Delaney in Keaney, "Cultural Participation".

4 Andrej Kirbiš, "Prostočasovne dejavnosti", v: Kdo je uspešen v slovenski šoli?, ur. Sergej Flere (Ljubljana, 2009).

5 Alyce Holland in Thomas Andre, "Participation in Extracurricular Activities in Secondaryschool – What is Known, What Needs to be Known", Review of Educational Research 57 (1987), str. 437–466; Barbara Young, Carol Helton in Marilyn Whitley, "Impact of School-Related, Community-Based, and Parental Involvement Activities on Achievement of At-Risk Youth in the High School Setting". Paper presented at the Annual Meeting of the Mid-South Educational Research Association (Memphis, 1997).

6 Boinkum Koonlaan, Lars Bygren in Sven-Erik Johansson, "Visiting the cinema, concerts, museums or art exhibitions as determinant of survival: A Swedish fourteen-year cohort follow-up", Scandinavian Journal of Public Health 28 (2000), str. 174–178; Markku Hyyppä, Juhani Mäki, Olli Impivaara in Arpo Aromaa, "Leisure participation predicts survival: a population-based study in Finland", Health Promotion International 21 (2006), str. 5–12; Norma Daykin, Judy Orme, David Evans, Debra Salmon, Malcolm McEachran in Sarah Brain, "The impact of participation in performing arts on adolescent health and behavior: a systematic review of the literature", Journal of Health Psychology 13 (2008), str. 251–264; Lars Olov Bygren, Sven-Erik Johansson, Benson Boinkum Konlaan, Andrej Grjibovski, Anna Wilkinson in Michael Sjöström, "Attending cultural events and cancer mortality: a Swedish cohort study", Arts & Health 1 (2009), str. 64–73; Koenraad Cuypers, Karin De Ridder, Kirsti Kvaløy, Margunn Skjei Knudtsen, Steinar Krokstad, Jostein Holmen in Turid Lingaas Holmen, "Leisure time

24

S tudia H istorica S lovenica

bo v kateri živijo7, so trendi, ki smo jih zaznali v zadnjih treh reprezentativnih raziskavah slovenske mladine, skrb vzbujajoči. Mladi v Sloveniji v zadnjih letih vse manj kulturno participirajo,8 podobni trendi pa so zaznani tudi v Evropi med mladimi in odraslimi.9 Analiza kulturne participacije Evropejcev v letih 2007–2013 je denimo pokazala na upad osmih od devetih kulturnih dejavnosti10, v slovenski raziskavi Mladina 2010 pa smo zaznali podoben trend upada med letoma 2000 in 2010.11 Hkrati mladi najpogosteje preživljajo svoj prosti čas v okviru pasivnih dejavnosti12, posebej pa izstopajo ugotovitve, da se mladi vse pogosteje ukvarjajo z računalnikom oz. informacijsko-komunikacijsko teh-

7

8

9

10

11

12

activities in adolescence in the presence of susceptibility genes for obesity: risk or resilience against overweight in adulthood? The HUNT study", BMC Public Health 12 (2012), str. 820 (dalje: Cuypers idr., "Attending cultural events"); Andrej Kirbiš, "Creativity, culture and leisure", v: Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, ur. Miran Lavrič (Ljubljana–Maribor, 2011) (dalje: Kirbiš, "Creativity"); Elisabeth Hansen, Erik Sund, Margunn Skjei Knudtsen, Steinar Krokstad in Turid Lingaas Holmen, "Cultural activity participation and associations with self-perceived health, life-satisfaction and mental health: the Young HUNT Study, Norway", BMC Public Health 15 (2015), str. 544.

Reed Larson, "Toward a psychology of positive youth development", American Psychologist 55 (2000), str. 170–183; Kevin McCarthy, Elizabeth Heneghan Ondaatje in Laura Zakaras, "Gifts of the Muse: Reframing the Debate About the Benefits of the Arts" (Santa Monica, CA, 2004); Joan Abbott-Chapman in Margaret Robertson, "Leisure, place and identity", v: International Handbook on Youth and Young Adults, ur. Andy Furlong (Oxford, 2009); Regina List, Olga Kononykhina in Jessica Leong Cohen, "Cultural Participation and Inclusive Societies. A thematic report based on the Indicator Framework on Culture and Democracy", educult.at/wp-content/uploads/2011/08/Cultural-Participation-andSocial-Cohesion-04092016.pdf, pridobljeno: 5. 11. 2017.

Kirbiš, "Creativity"; Andrej Kirbiš in Marina Tavčar Krajnc, "Leisure and lifestyle", v: Slovenian Youth 2013: Living in times of disillusionment, risk and precarity, ur. Sergej Flere (Maribor, 2014) (dalje: Kirbiš in Tavčar Krajnc, "Leisure and lifestyle").

Paul DiMaggio in Toqir Mukhtar, "Arts participation as cultural capital in the United States, 1982– 2002: Signs of decline?", Poetics 32 (2004), str. 169–194; Eurobarometer 399, Cultural access and participation: Summary, (Brussels, 2013), ec.europa.eu/commfrontoffice/publicopinion/archives/ebs/ebs_399_sum_en.pdf, pridobljeno: 31. 1. 2018 (dalje: Eurobarometer 399); Henk Roose in Stijn Daenekindt, "Trends in cultural participation", v: The International Encyclopedia of the Social and Behavioral Sciences, 2nd Ed., ur. James Wright (Amsterdam, 2015) (dalje: Roose in Daenekindt, "Trends in cultural participation"); Astrid Van Steen, Jef Vlegels in John Lievens, "On intergenerational differences in highbrow cultural participation. Is the Internet at home an explanatory factor in understanding lower highbrow participation among younger cohorts?", Information, Communication & Society 18 (2015), str. 595–607 (dalje: Steen idr., "On intergenerational differences").

Eurobarometer 399.

Kirbiš, "Creativity"; Bojan Musil in Miran Lavrič, "Values, sustainable social functioning and visions of the future", v: Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, ur. Miran Lavrič (Ljubljana– Maribor, 2011) (dalje: Musil in Lavrič, "Values").

Kirbiš, "Creativity"; Andrej Kirbiš, "The virtualisation of everyday life", v: Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, ur. Miran Lavrič (Ljubljana–Maribor, 2011) (dalje: Kirbiš, "The virtualisation"); Kirbiš in Tavčar Krajnc, "Leisure and lifestyle"; Andrej Kirbiš in Barbara Zagorc, "Media use", v: Slovenian Youth 2013: Living in times of disillusionment, risk and precarity, ur. Sergej Flere (Maribor, 2014) (dalje: Kirbiš in Zagorc, "Media use").

25

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

nologijo (IKT), predvsem internetom. Podobno kot v tujih raziskavah,13 smo tudi za slovensko mladino ugotovili, da je pogostejša poraba interneta in spletnih socialnih omrežij pogosto povezana z manj ugodnimi vidiki njihovega razvoja, vključno z večjim občutkom odtujenosti, anomije, vdanosti v usodo oz. fatalizma in deviantnosti.14 Po drugi strani pa je internet lahko tudi pomemben vir informacij in dostopa do kulturnih vsebin, še posebej med mladimi, kjer za namene pridobivanja vsebin o kulturi internet uporablja 41,2 % mladih tedensko, v Sloveniji pa nekoliko manj (31,8 % mladih do 34 let), kar pa je večji delež kot med odraslimi starimi 35–64 let (21,7 %).15 Poleg upadajočih trendov kulturne participacije v Sloveniji in Evropi je podobno problematična ugotovitev vrednotne dimenzije oz. stališč do kulture, ki se med drugim kaže preko izražanja nizkega zanimanja za kulturo, še posebej v primerjavi z drugimi področji družbenega življenja. V okviru raziskave Mladina 2010 smo denimo ugotovili, da se je izmed sedemnajstih področij družbenega življenja zanimanje za "umetnost in kulturo" uvrstilo šele na štirinajsto mesto; "zelo" ali "precej" se zanj zanima le 23,2 % mladih, nižje stopnje zanimanja pa so mladi izkazali le še običajno najmanj popularnim področjem: politiki, vojski in veri.16 Na drugi strani so se na prva tri mesta po zanimanju uvrstila "spolnost in ljubezen" (75,2 %), "služba in poklic" (71,5 %) in "zabava in razvedrilo" ("zelo" ali "precej" zanimalo 70,4 % mladih). Poleg nizkih ravni zanimanja za kulturo pa smo v zadnjem desetletju in pol zaznali tudi upadajoče trende, saj je med leti 2000 in 2010 zanimanje za umetnost in kulturo med mladimi v Sloveniji zaznavno upadlo.17 V splošnem torej velja, da je kulturna participacija v Evropi in v Sloveniji relativno nizka in v upadu.18 Branje, denimo, ki se v različnih raziskavah uvr-

13

Media Effects: Advances in Theory and research (3rd Edition), ur. Jennings Bryant in Mary Beth Oliver (New York, 2009); Carolyn Lin, "Effects of the Internet", v: Media Effects: Advances in Theory and research (3rd Edition), ur. Jennings Bryant in Mary Beth Oliver (New York, 2009); Ethan Kross, Philippe Verduyn, Emre Demiralp, Jiyoung Park, David Seungjae Lee, Natalie Lin, Holly Shablack, John Jonides in Oscar Ybarra, "Facebook use predicts declines in subjective well-being in young adults", PLoS One 8 (2013), str. e69841; Jennifer Walsh idr., "Female College Students’ Media Use and Academic Outcomes results from a Longitudinal Cohort Study", Emerging Adulthood 1 (2013), str. 219–232 (dalje: Walsh idr., "Female College").

14 Kirbiš, "The virtualisation"; Kirbiš in Zagorc, "Media use".

15 Eurobarometer 399.

16 Mladina 2010, Družbeni profil mladih v Sloveniji [datoteka podatkov] (Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta [izdelava], 2010, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribucija], 2011), ADP - IDNo: MLA10 (Maribor–Ljubljana, 2011) (dalje: Mladina 2010).

17 Musil in Lavrič, "Values".

18 Kirbiš, "Creativity"; Musil in Lavrič, "Values"; Eurobarometer 399; Roose in Daenekindt, "Trends in cultural participation"; Steen idr., "On intergenerational differences".

26

S tudia H istorica S lovenica

šča med eno izmed najpogostejših individualnih oblik kulturnih dejavnosti19, se med mladimi v Sloveniji, gledano primerjalno z drugimi državami, uvršča nizko na lestvici pogostosti, čeravno se je ta aktivnost v tujih raziskavah izkazala za povezano s številnimi pozitivnimi izidi zdravja in razvoja mladostnikov.20 Natančneje, slovenska mladina v primerjalnem državnem vidiku bere manj pogosto kot npr. mladi na Hrvaškem in na Kosovu.21 Poleg branja so nizko na lestvici pogostosti in v upadu tudi druge kulturne dejavnosti, ki so prav tako povezane s pozitivnimi vidiki mladostnikovega razvoja22, medtem ko so IKT dejavnosti med mladimi pogoste oz. popularne in v porastu, a se za razliko od kulturnih dejavnosti – tudi med mladimi v Sloveniji – IKT dejavnosti povezujejo s številnimi neželenimi izidi.23 Upad kulturne participacije in sprememb njenih najpogostejših oblik med odraslimi in mladimi v Sloveniji in Evropi je mogoče umestiti v širši kontekst kulturnih in vrednotnih sprememb od druge svetovne vojne naprej, ki so bile še posebej izrazite od leta 1970 naprej, s prehodom iz modernih v t. i. postindustrijske, pozno moderne oz. postmoderne družbe, v katerih so v zadnjih desetletjih v porastu postmaterialistične oz. emancipatorne vrednote oz. vrednote samoizražanja, ki predstavljajo osrednji element demokratične politične kulture in so tako ključni poganjalec demokratičnih družb in učinkovitega delovanja demokratičnih institucij.24 Kljub pozitivnim učinkom vrednotnih sprememb na kvaliteto demokracij pa imajo na številne oblike kulturne in siceršnje participacije v javnem življenju lahko nove vrednote tudi negativni učinek.

Jedro postmaterialističnih vrednot, ki so najbolj razširjene ravno med mlajšimi generacijami25, namreč predstavljajo demokratične ideje osebne svobode in izbire. To lahko vpliva tudi na spreminjanje vzorcev kulturne participacije, saj se

19

Koen van Eijck, "The impact of family background and educational attainment on cultural consumption: a sibling analysis", Poetics, 25 (1997), str. 195–224; Cuypers idr., "Attending cultural events"; Margriet van Hek in Gerbert Kraaykamp, "Cultural consumption across countries: A multi-level analysis of social inequality in highbrow culture in Europe", Poetics, 41 (2013), str. 323–341 (dalje: van Hek in Kraaykamp, Cultural consumption); Eurobarometer 399.

20 Laura Levine, Bradley Waite, in Laura Bowman, "Electronic Media Use, reading, and Academic distractibility in College Youth", Cyber Psychology & Behavior, 10 (2007), str. 560–566 (dalje: Levine in dr., Electronic Media); Loris Vezzali, Sofia Stathi, in Dino Giovannini, "Indirect contact through book reading: Improving adolescents’ attitudes and behavioral intentions toward immigrants", Psychology in the Schools, 49 (2012), str. 148–162; Walsh idr., "Female College"; Kirbiš in Zagorc, "Media use".

21 Kirbiš in Zagorc, "Media use".

22 Kirbiš, "Creativity"; Musil in Lavrič, "Values".

23 Kirbiš, "The virtualisation"; Kirbiš in Zagorc, "Media use".

24 Ronald Inglehart, "Modernization and postmodernization: cultural, economic, and political change in 43 societies" (Princeton, 1997); Ronald Inglehart in Christian Welzel, "Modernization, cultural change, and democracy: the human development sequence" (New York, 2007) (dalje: Inglehart in Welzel, Modernization); Christian Welzel, "Freedom Rising: Human Empowerment and the Quest for Emancipation" (Cambridge, 2013).

25 Inglehart in Welzel, Modernization.

27

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

za nekatere (predvsem visoke oblike kulture) mladi lahko odločajo za neizbiro, ali pa se vzorci njihove izbire v večji meri selijo k popularni ali nižji kulturi.

Makrodejavniki kulturne participacije Pretekle raziskave so pokazale, da se družbenopolitične enote (npr. države ali regije) razlikujejo v pogostosti kulturne participacije njihovih prebivalcev, razlike pa je mogoče pojasniti v okviru poznavanja makrodejavnikov kulturne participacije. Eno ključnih vprašanj je torej kako so temeljne karakteristike držav povezane s kulturno participacijo mladih teh državah oz. drugače, ali makroznačilnosti držav prispevajo k kulturni participaciji njihovih državljanov. Pretekle raziskave kulturne participacije odraslih so denimo pokazale, da kulturna participacija variira med državami, a obstaja tudi določena nekonsistentnost preteklih rezultatov. Van Hek in Kraaykamp sta npr. ugotovila, da je potrošnja visoke kulture v evropskih državah odvisna od ekonomske razvitosti države, ravni družbene mobilnosti, ravni financiranja kulture in obstoječe ponudbe kulturne potrošnje.26 Na drugi strani pa je raziskava Nottnove in sodelavcev pokazala, da obstajajo variabilnosti med državami v kulturni potrošnji (merjene preko pogostosti obiskovanja kulturnih prireditev, npr. kina, predstav in koncertov) in v pogostosti branja knjig, a se ekonomska razvitost in družbena mobilnost nista izkazali za statistično značilen dejavnik kulturne potrošnje, je pa družbena mobilnost bila dejavnik pogostosti branja knjig.27 Kot že omenjeno, so pretekle raziskave medregionalnih razlik znotraj posameznih držav prav tako pokazale, da makroznačilnosti regij lahko igrajo pomembno vlogo pri pojasnjevanju medregionalnih razlik v kulturni participaciji prebivalcev. Rössel in Weingartner sta denimo v Švici primerjala participacijo v visoki in popularni kulturi in ugotovila, da prebivalci regij, ki imajo kvalitetnejšo kulturno ponudbo in infrastrukturo, pogosteje kulturno participirajo. Z drugimi besedami to pomeni, da bolj razvit "kulturni trg" – npr. večje financiranje umetnosti in kulture v posameznih kantonih in boljša obstoječa infrastruktura in posledično večja dostopnost do obiskov koncertov, gledališč, kina in muzejev – spodbuja kulturno participacijo prebivalcev. Ob tem, zanimivo, avtorja ugotavljata tudi, da imajo individualni sociodemografski in socioekonomski dejavniki večji vpliv na kulturno participacijo kot kulturna infra-

26

van Hek in Kraaykamp, Cultural consumption.

Natascha Notten, Bram Lancee, Herman van de Werfhorst in Harry Ganzeboom, "Educational stratification in Cultural Participation: Cognitive competence or status motivation?", Journal of Cultural Economic, 39 (2015), str. 177–203.

27

28

S tudia H istorica S lovenica

struktura in ponudba.28 Če povzamemo pretekle raziskave, lahko sklenemo, da je eden ključnih dejavnikov meddržavnih in medregionalnih razlik v kulturni participaciji socioekonomska razvitost držav oz. regij. Višje stopnje socioekonomske blaginje neke regije namreč njenim prebivalcem omogoča boljšo dostopnost do in posedovanje več virov, ki lahko pomembno prispevajo k njihovim kulturni participaciji. Socioekonomsko razvitost je mogoče razumeti kot dimenzijo družbenega razvoja, ki se med drugim meri z ekonomsko razvitostjo regije/ države in povprečnimi stopnjami izobrazbe v neki regiji/državi.29 Za primer: boljši ekonomski pogoji regije lahko njenim prebivalcev omogočijo večjo dostopnost do kulturnih prireditev, dogodkov in udejstvovanja v dejavnostih, ki sicer terjajo posedovanje določenih (zadostnih) finančnih virov, prostega časa, kulturne infrastrukture in kulturne ponudbe (našteto je tendenčno boljše v socioekonomsko bolj razvitih regijah), višje izobrazbenih ravni prebivalcev pa jim med drugim omogočajo boljšo informiranost in kompetence prepoznavanja in cenjenja kulturnih proizvodov, pa tudi siceršnjo mobilizacijo njihovih kognitivnih sposobnosti.30 V kontekstu Slovenije je tako nujno raziskati ali ostajajo medregionalne razlike v kulturni participaciji in ali socioekonomske značilnosti regij prispevajo k tem razlikam.

Namen raziskave Pretekle raziskave praviloma kažejo, da participacija v (visoki) kulturi v razvitih družbah praviloma upada. Obenem so preteke raziskave makrodejavnikov participacije – izvedene praviloma na meddržavni ravni – zaznale povezanost med makroznačilnostmi geografskih območij in kulturno participacijo. Vendar pa v preteklih raziskavah obstajajo tudi nekatera neskladja rezultatov predvsem kot posledica dejstva, da so raziskovalci analizirali različne oblike kulturne participacije, kar otežuje primerljivost rezultatov. Ob tem imajo pretekle raziskave tudi nekatere druge pomanjkljivosti. V njih denimo neredko ne gre za analizo širšega nabora oblik kulturne participacije mladih (bodisi združene v lestvicah kulturne participacije bodisi ločene analize posameznih kazalnikov), ampak se pogosto analizira ozek nabor kazalnikov kulturne participacije. Ob tem velja

28

Jörg Rössel in Sebastian Weingartner, "Opportunities for cultural consumption. How is cultural participation in Switzerland shaped by regional cultural infrastructure?", Rationality and Society, 28 (2016), str. 363–385 (dalje: Rössel in Weingartner, Opportunities).

29 United Nations Development Programme, "Human Development Report: Work for Human Development" (New York, 2016), hdr.undp.org/sites/default/files/2016_human_development_ report.pdf, pridobljeno: 24. 1. 2018.

30 Inglehart in Welzel, Modernization.

29

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

omeniti tudi, da poglobljena primerjalna regionalna analiza kulturne participacije mladih v Sloveniji še ni bila opravljena.

Namen pričujoče raziskave je tako zapolniti nekatere omenjene raziskovalne vrzeli preteklih študij. V okviru raziskave tako primerjamo ravni petih posameznih kazalnikov kulturne participacije, kot tudi skupne lestvice kulture participacije (petih kazalnikov združenih v lestvico kulturne participacije).

Ob tem preučimo, ali so razlike v pogostosti kulturne participacije povezane s socioekonomskimi makroregionalnimi značilnostmi. V analizah posebej izpostavljamo tudi rezultate štirih regij severovzhodne Slovenije (Pomurske, Podravske, Koroške in Savinjske) in jih primerjamo z drugimi regijami. V nadaljevanju opisujemo metodo naše raziskave, prikažemo rezultate empiričnih analiz in sklenemo prispevek z razpravo in kontekstualizacijo rezultatov.

Metoda Vzorec Ciljno populacijo raziskave Mladina 2010 so predstavljali vsi prebivalci s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji stari med 15 in 29 let (N = 1.257, Mstarost = 22,90; SD = 4,25; 48,3 % žensk). Zbiranje podatkov je potekalo med 27. julijem in 24. septembrom v obliki osebnega anketiranja. Vzorčenje je potekalo na podlagi podatkov centralnega registra prebivalcev Slovenije, ciljna populacija pa je bila predhodno stratificirana glede na 12 statističnih regij in 6 tipov naselja.31

Merski instrument Kulturno participacijo smo za namene raziskave merili v okviru štirih dimenzij: 1) kulturno potrošnjo, tj. udeležbo na kulturnih prireditvah oz. kulturnih dogodkih; 2) kulturno udejstvovanje, tj. aktivno udeležbo pri organiziranih in individualnih kulturnih dejavnostih; 3) zanimanje za umetnost in kulturo; in 4) neformalno izobraževanje (izven šole oz. pouka) na področju kulture in umetnosti.

V anketni vprašalnik raziskave Mladina 2010 je bilo za prvo dimenzijo (kulturna potrošnja) in drugo dimenzijo (kulturno udejstvovanje) na voljo vpraša-

31

Miran Lavrič, Marko Divjak, Andrej Naterer in Petra Lešek, "Research Methods", v: The Social Profile of Young People in Slovenia, ur. Miran Lavrič (Ljubljana, 2011).

30

S tudia H istorica S lovenica

nje: "Pomisli na čas, ki ti ostane po opravljenih službenih, šolskih, gospodinjskih obveznostih, torej na svoj prosti čas. Kako pogosto opravljaš v svojem prostem času naslednje dejavnosti?". Možni odgovori so bili: 1 = nikoli; 2 = manj kot 1 krat na mesec; 3 = 1–3 krat na mesec; 4 = 1–3 krat na teden; 5 = 4–6 krat na teden; 7 = vsak dan). Kulturno potrošnjo smo merili s trditvijo "Hodim v kino, gledališče, na koncerte", kulturno udejstvovanje pa s trditvama "Pišem (dnevnik, pesmi, pisma)" in "Berem", ki smo jo analizirali ločeno.

Zanimanje za umetnost in kulturo je bilo merjeno z vprašanjem "Oceni z ocenami od 1 do 5, koliko si zainteresiran/a za področje kulture. Zanima nas, ali si zelo (5), precej (4), srednje (3) ali malo zainteresiran/a (2), ali pa za področje sploh nisi zainteresiran/a (1).

Neformalno kulturno/umetniško izobraževanje je bilo merjeno z vprašanjem "Prosimo te, da pomisliš na različne tečaje, usposabljanja in delavnice, ki niso del rednega šolskega izobraževanja in jih uvrščamo v okvir neformalnega izobraževanja. Koliko takšnih izobraževanj si se udeležil/a v zadnjih 12 mesecih na področju kulturne oz. umetnosti?" (1 = noben krat, 4 – več kot trikrat).

Analize, ki sledijo, smo izvedli 1) ločeno po petih kazalnikih, 2) v okviru skupne lestvice kulturne participacije, kjer smo združili vseh pet kazalnikov tako, da smo posameznike na vsaki izmed spremenljivk razvrstili v tri skupine (od 1 (najredkeje) do 3 (najpogosteje)), nato pa iz razdelitve v skupine izdelali sumacijsko lestvico kulturne participacije. Glavni namen dveh ločenih analiz – posameznih kazalnikov in skupne lestvice kulturne participacije – je bil preučiti, ali so makrodejavniki (regionalni BDP, bruto plače, stopnje brezposelnosti, povprečne ravni izobrazbe) s posameznimi kazalniki participacije različno povezani. V prvi vrsti je seveda pomembno kako so dejavniki povezani s celotno, skupno kulturno participacijo, po drugi strani pa je poznavanje (morebitno različnih) dejavnikov posameznih oblik kulturne participacije pomembno tudi za oblikovalce kulturne politike v Sloveniji, saj poznavanje raznolikosti (dejavnikov in dimenzij) kulturne participacije v večji meri omogoča tvorbo učinkovitih ciljnih ukrepov za dvig participacije.

Kazalnike makrodejavnikov kulturne participacije smo pridobili s Statističnega urada Republike Slovenije.32 Ker je bila raziskava Mladina 2010 izvedena v letu 2010, smo v analizo vključili regionalne podatke za leto 2009, saj smo želeli zagotoviti ustrezno časovno zaporedje analiziranih spremenljivk, ki potencialno omogočajo vzročno-posledično pojasnjevanje vpliva makrodejavnikov na kulturno participacijo mladih v Sloveniji.

32

SURS, Podatkovna baza SI-STAT, pxweb.stat.si/pxweb/dialog/, pridobljeno: 23. 1. 2018) (dalje: SURS, Podatkovna baza).

31

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

Regionalne makroznačilnosti Preučili smo štiri socioekonomske makrodejavnike kulturne participacije: 1) regionalni bruto domači proizvod na prebivalca (v EUR); 2) povprečno mesečno bruto plačo v regiji; 3) stopnjo registrirane brezposelnosti v regiji; 4) delež prebivalcev v regiji starih 15 in več let, ki imajo višješolsko ali visokošolsko izobrazbo.

Rezultati Preglednica 1 prikazuje opisno statistiko kazalnikov kulturne participacije po statističnih regijah glede na anketne podatke raziskave Mladina 2010. Za celotno Slovenijo (povprečja vseh slovenskih regij so navedena v zadnji vrstici preglednice 1) vidimo, da je najpogostejša oblika kulturne participacije branje, saj vsaj tedensko v prostem času bere 37,4 % slovenske mladine. Slaba desetina jih tedensko obiskuje kulturne dogodke (obiskovanje kina, gledališča ali koncertov), zgolj 5,6 % mladih pa tedensko piše. Precej ali zelo se za kulturo oz. umetnost zanima dobra petina mladih (20,9 %), slaba četrtina pa se jih je vsaj enkrat že udeležila neke oblike neformalnega izobraževanja na temo kulture oz. umetnosti.

Iz preglednice 1 je razvidna tudi pogostost posameznih oblik kulturne participacije po regijah. Pred vsak regijo je v prvem stolpcu preglednice 1 naveden njen povprečni rang po pogostosti vseh kazalnikov (izračunan kot povprečje rangov na posameznih kazalnikih kulturne participacije, ki so navedeni v ostalih stolpci pri vsaki regiji). Savinjska, Osrednjeslovenska in Pomurska regija se uvrščajo na prva tri mesta, pri dnu pa so Posavska, Koroška in Podravska). Za regionalno primerjavo pogostosti kulturne participacije v preglednici 1 izpostavljamo primer obiskovanja kulturnih dogodkov (drugi stolpec). V Goriški regiji denimo največji delež mladih (18,3 %) vsaj tedensko obiskuje kino, gledališče ali koncerte, medtem ko je ta delež v Zasavski in Posavski zgolj 3 % oz. 4,8 %, kar kaže na precejšnje medregionalne razlike.33 Koroška in Podravska sta dve izmed regij severovzhodne Slovenije, ki se uvrščata najnižje na lestvici kulturne participacije. Na drugi strani pa najvišje range med slovenskimi regijami zasedata preostali dve regiji severovzhodne Slovenije: 1. rang zaseda Savinjska, 3. rang pa Pomurska. Podatki torej kažejo, da kulturna participacija variira med vsemi slovenskimi regijami, še posebej pa močno variira znotraj regij severovzhodne Slovenije.

33

Ob tem je potrebno opozoriti, da ima predvsem Zasavska regija nizko števil respondentov in da podatek za to regijo ni nujno zadostno zanesljiv.

32

S tudia H istorica S lovenica

V nadaljevanju smo preverili, ali so razlike med posameznimi regijami v vzorcu dovolj velike, da jih lahko posplošimo na celotno populacijo mladih Sloveniji – ali so torej razlike statistično značilne. Preglednica 1 prikazuje statistično značilnost regionalnih razlik (hi-kvadrat test). Statistično značilne razlike med regijami (p < 0,05) so označene z zvezdico. Vidimo, da obstajajo statistično značilne razlike (p < 0,001) na treh izmed petih kazalnikov kulturne participacije, in sicer v pogostosti obiskovanja kina, gledališča oz. koncertov, v zanimanju za umetnost in kulturo ter v pogostosti neformalnega izobraževanja na področju kulture in umetnosti. Pogostost branja in pogostost pisanja se med regijami statistično značilno ne razlikujeta.

Preglednica 1: Opisna statistika spremenljivk kulturne participacije po statističnih regijah v Sloveniji

Kino, gledališče, koncerti (vsaj enkrat tedensko)*

Pišem Branje (vsaj (dnevnik, enkrat pesmi, pisma) tedensko) (vsaj enkrat tedensko)

Zanimanje za umetnost in kulturo (precej ali zelo)*

Neformalno izobraževanje na področju kulture ali umetnosti (vsaj enkrat v življenju)*

3. Pomurska (N = 80) (M = 5,2)

10,5 % (5)

28,3 % (11)

7,2 % (3)

25,4 % (4)

33,1 % (3)

9. Podravska (N = 190) (M = 7,4)

11,2 % (3)

32,7 % (10)

5,8 % (6)

15,6 % (10) 20,5 % (8)

11. Koroška (N = 49) (M = 10,2)

7,0 % (10)

36,7 % (8)

3,0 % (10)

7,2 % (12)

11,9 % (11)

1. Savinjska (N = 171) (M = 2,4)

13,5 % (2)

41,5 % (4)

11,5 % (1)

33,8 % (1)

29,1 % (4)

6. Zasavska (N = 29) (M = 6)

3,0 % (12)

47,8 % (1)

5,6 % (7)

17,5 % (9)

38,8 % (1)

12. Posavska (N = 46) (M = 10,8)

4,8 % (11)

24,1 % (12)

5,3 % (8)

7,6 % (11)

7,6 % (12)

7. Jugovzhodna Slovenija (N = 97) (M = 6,2)

7,9 % (9)

39,7 % (5)

4,4 % (9)

27,5 % (2)

23,9 % (6)

2. Osrednjeslovenska (N = 301) (M = 4)

9,2 % (8)

44,3 % (2)

6,0 % (5)

27,2 % (3)

34,0 % (2)

9. Gorenjska (N = 131) (M = 7,4)

9,7 % (6)

33,5 % (9)

6,5 % (4)

19,8 % (8)

12,7 % (10)

5. Goriška (N = 31) (M = 5,8

18,3 % (1)

44,1 % (3)

0 % (12)

23,2 % (6)

23,7 % (7)

4. Obalno-Kraška (N = 71) (M = 5,6)

9,4 % (7)

39,1 % (7)

9,2 % (2)

21,3 % (7)

27,5 % (5)

8. Notranjsko-Kraška (N = 55) (M = 7)

10,6 % (4)

39,4 % (6)

2,7 % (11)

25,1 % (5)

19,3 % (9)

Slovenija (regionalna povprečja)

9,6 %

37,4 %

5,6 %

20,9 %

23,5 %

Vir: Mladina (2010).34 Opombe: *p < 0,001. N = število respondentov v anketi v posameznih statistični regiji. M = povprečni rang statistične regije na petih spremenljivkah kulturne participacije. Poleg deležev so v oklepajih navedeni rangi (uvrstitev regije od 1. do 12. mesta) na posameznem kazalniku kulturne participacije.

34

Mladina 2010.

33

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

Nazadnje smo izvedli še bivariatno analizo makrodejavnikov kulturne participacije v slovenskih regijah. V preglednici 2 prikazujemo odnose med regionalnimi makrokazalniki in regionalnimi ravnmi kulturne participacije. Kljub odsotnosti statistično značilnih regionalnih razlik na dveh kazalnikih participacije v preglednici 1 smo v preglednici 2 analizirali odnose med vsemi petimi kazalniki kulturne participacije in regionalnimi makrodejavniki.

Najprej sta iz tabele razvidni dve pomembni točki. Prva je povezanost med regionalnimi makrokazalniki razvitosti – ne preseneča, da so številni medsebojno močno pozitivno povezani (koeficienti v poševnicah). Višji regionalni BDP je npr. močno pozitivno povezan z višjo povprečno mesečno bruto plačo (r = 0,89; p < 0,001), negativno povezan z brezposelnostjo (r = -0,57; p > 0,05) in močno pozitivno povezan z višjim deležem visoko izobraženih v regiji (r = 0,88; p < 0,001). Ostali koeficienti povezanosti regionalne socioekonomske razvitosti so prav tako v predvideni smeri.

Iz preglednice 2 lahko prav tako razberemo, da so medsebojno povezane povprečne regionalne ravni nekaterih kazalnikov kulturne participacije (podčrtani koeficienti), a ne vse. Statistično značilna sta dva koeficienta, in sicer imajo regije z višjim deležem mladih, ki pogosto berejo, tudi statistično značilne višje deleže mladih, ki so se v življenju že neformalno izobraževali na področju kulture/umetnosti (r = 0,61; p < 0,05). Prav tako imajo regije z višjim deležem mladih, ki se za umetnost in kulturo bolj zanimajo, statistično značilne višje deleže mladih, ki so se v življenju že neformalno izobraževali na področju kulture/umetnosti (r = 0,61; p < 0,05). Ostali koeficienti so večinoma pozitivni, a so manjši in statistično neznačilni. Izjema so povezave med ravnmi pogostosti pisanja in ravnmi pogostosti obiskovanja kina in branja, ki so edine negativne, kar pomeni, da mladi iz regij, kjer v povprečju pogosteje pišejo, v povprečju redkeje obiskujejo kulturne prireditve in redkeje berejo.

Tretja in za namene naše raziskave najpomembnejša ugotovitve je povezanost med regionalnimi makrokazalniki razvitosti in ravnmi kulturne participacije (koeficienti v preglednici 2 v krepki pisavi). Vidimo, da so v povprečju višje ravni vseh petih kazalnikov kulturne participacije v regijah z višjo stopnjo BDP-ja, enako velja tudi za odnos med kulturno participacijo in povprečno mesečno bruto plačo v regiji. Oba ekonomska makrokazalnika (BDP in povprečna bruto plača) še posebej zvišujeta verjetnost visokih ravni branja in zanimanja za kulturo in umetnost. Enako velja tudi za izobrazbeno strukturo prebivalstva, ki sicer prav tako zvišuje ravni vseh petih kazalnikov kulturne participacije, najbolj branje (r = 0,41) in zanimanje za kulturo/umetnost (r = 0,41). Vsi omenjeni koeficienti so pozitivni, pri brezposelnosti trije pričakovano negativni (višja brezposelnost znižuje obiskovanje kulturnih prireditev, branje in zanimanje za kulturo/umetnost), dva pa presenetljivo pozitivna (pogostejše pisanje in neformalno umetniško/kulturno izobraževanje v regijah z višjo brezposelnostjo).

34

S tudia H istorica S lovenica

Preglednica 2: Makrodejavniki kulturne participacije v Sloveniji na regionalni ravni

Regionalni BDP (2009)

Bruto plače

Brezposelnost

Izobrazbena struktura

Pogosto obiskovanja kulturnih prireditev (kino, gledališče, koncerti)

Pogostost branja

Pogostost pisanja

Bruto plača

0,89**

Brezposelnost

- 0,57

0,64*

Izobrazbena struktura

0,88**

0,96**

- 0,75*

Kino, gledališče, koncerti

0,22

0,11

- 0,21

0,23

Branje

0,31

0,39

- 0,46

0,41

0,17

Pisanje

0,13

0,05

0,22

0,01

- 0,13

- 0,12

Zanimanje

0,34

0,23

- 0,17

0,28

0,51

0,45

0,35

Neformalno izobraževanje

0,20

0,27

0,18

0,13

0,05

0,61*

0,32

Kulturna participacija (lestvica)

0,36

0,34

-0,15

0,33

Zanimanje za umet-nost oz. kulturo

0,61*

Viri: Mladina (2010)35; SURS (2017)36.

Opombe: * p < 0,05; ** p < 0,01. Statistično značilnost navajamo kljub omejitvi nizkega števila regij (N = 12). Podatki regionalnih makrokazalnikov so za leto 2009.

Iz zadnje vrstice v preglednici 2 je prav tako razvidno, da je skupna lestvica kulturne participacije povezana z vsemi štirimi kazalniki v pričakovani smeri, in sicer, da je višja stopnja participacije mladih zaznana v socioekonomsko bolj razvitih regijah. Tri izmed štirih makrodejavnikov izkazujejo presenetljivo podobno raven povezanosti, najmanj pa h kulturni participaciji prispevajo stopnje brezposelnosti. Po drugi strani pa ravno brezposelnost daje najmočnejši koeficient s posameznim kazalnikom kulturne participacije, in sicer branjem (r = -0,46).

Razprava in sklep Namen naše raziskave je bil dopolniti pretekla spoznanja v znanstveni literaturi o kulturni participaciji tako, da smo v regionalni perspektivi analizirali in primerjali ravni posameznih kazalnikov kulturne participacije kot tudi skupne

35

Mladina 2010.

SURS, Podatkovna baza.

36

35

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

ravni kulturne participacije med mladimi v Sloveniji. Preučili smo, ali so razlike v pogostosti kulturne participacije povezane s makroregionalnimi značilnostmi socioekonomske razvitosti.

Najpriljubljenejša kulturna dejavnost mladih je branje. Četudi drži, da mladi v Sloveniji berejo redkeje kot vrstniki na Hrvaškem in na Kosovu,37 branje ostaja njihova najpogostejša kulturna dejavnost. To je spodbuden podatek, saj vemo, da je branje povezano s številnimi pozitivnimi vidiki razvoja mladostnikov.38 K priljubljenosti branja med mladimi najverjetneje prispeva tudi dejstvo, da za branje ni potrebno posedovati obsežnih ekonomskih virov; to še posebej velja v Sloveniji, ki ima dobro razvit sistem splošnih knjižnic, vanje pa je vpisanih približno četrtina prebivalstva, kar prispeva h krepitvi bralne kulture. Ob tem velja izpostaviti tudi, da je mogoče brati tudi elektronska gradiva oz. tekste in da tudi visoka dostopnost do informacijsko-komunikacijske tehnologije v Sloveniji lahko prispeva k visoki pogostosti branja med slovensko mladino.

Na drugi strani so rezultati naše raziskave pokazali tudi, da zgolj 5,6 % mladih tedensko piše. Ta odstotek je najverjetneje nizek, ker je razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije v zadnjih dveh desetletjih prispeval k povečanju elektronskih oblik komuniciranja, tudi med mladimi v Sloveniji,39 tako da mladi danes morda celo pišejo pogosteje kot v preteklih letih, vendar predvsem v kontekstu komunikacije z drugimi. Seveda se postavlja vprašanje, ali bi bilo tudi tovrstno pisanje (torej komunikacijo) smiselno smatrati kot obliko kulturne participacije. V raziskavi smo ugotovili, da slaba desetina mladih v Sloveniji tedensko obiskuje kulturne prireditve, ob tem pa iz naše raziskave ni mogoče razbrati, ali gre za obiske prireditev popularne kulture ali visoke kulture. Zanimanje za področje kulture oz. umetnosti je v Sloveniji kljub temu relativno nizko: petina mladih se za ti področji zanima, približno enak delež mladih pa se na kulturno-umetniškem področju tudi dodatno neformalno izobražuje.

Prav tako smo ugotovili, da je skupna lestvica kulturne participacije ter večina posameznih kazalnikov kulturne participacije povezana s kazalniki regionalne razvitosti. To pomeni, da tudi za Slovenijo velja, da mladi pogosteje kulturno participirajo v socioekonomsko razvitejših regijah. To je skladno s preteklimi raziskavami v drugih državah, kjer se je izkazalo, da prebivalci bolj razvitih regij, ki imajo praviloma tudi boljšo kulturno ponudbo, pogosteje kulturno participirajo, ob tem pa je bila v preteklih raziskavah potrjena tudi povezanost med ekonomski statusom in kulturno participacijo tudi na individualni ravni.40 Korelacije med posameznimi kazalniki kulturne participacije

37

39

40

38

Kirbiš in Zagorc, "Media use".

Levine idr., Electronic Media; Walsh idr., "Female College".

Kirbiš, "Creativity"; Kirbiš, "The virtualisation"; Kirbiš in Zagorc, "Media use".

Rössel in Weingartner, Opportunities.

36

S tudia H istorica S lovenica

in makroznačilnostmi regij so povečini pokazale na enotnost smeri povezanosti, izjema je le kazalnik regionalne brezposelnosti, ki ima (nepričakovano) dva pozitivna koeficienta, obenem pa je brezposelnost najmočneje povezana s posameznim kazalnikom kulturne participacije, in sicer z branjem. V splošnem rezultati torej kažejo, da neglede na kazalnik višja socioekonomska regionalne razvitost prispeva v pogostejši kulturni participaciji mladih. Ugotovili smo tudi močno variabilnost v pogostosti kulturne participacije znotraj regij severovzhodne Slovenije. Koroška in Podravska se uvrščata najnižje na lestvici kulturne participacije, Savinjska in Pomurska pa najvišje. Rezultati tako kažejo, da severovzhodna Slovenija ni monolitno geografsko območje ko gre za ravni kulturne participacije mladih.

Tako kot vse ima tudi pričujoča raziskava nekatere pomanjkljivosti, nekatere izmed njih v nadaljevanju izpostavljamo. Prva pomanjkljivost je relativno nizko število respondentov v nekaterih regijah. Iz te pomanjkljivosti izhaja tudi druga, in sicer da vzorec slovenske mladine reprezentativen za mlade v celotni državi, ni pa reprezentativen za mlade v posameznih regijah. Zato bi v prihodnje za zanesljivejšo analizo kulturne participacije mladih analize bilo potrebno izvesti na podatkih, ki bi bili reprezentativni za vsako posamezno slovensko regijo. Hkrati se v raziskavi nismo osredotočili na dejavnike kulturne participacije na individualni ravni. Prav tako nismo analizirali nekaterih makrodejavnikov kulturne participacije, ki so se v drugih raziskavah izkazali za pomembne, npr. že omenjeno kulturno ponudbo in kulturno infrastrukturo v regijah.

Zadnji dve omejitvi bi lahko presegle prihodnje raziskave, ki bi (idealno) hkrati – na individualni in regionalni ravni – analizirale mikro- in makrodejavnike kulture participacije mladih. Prav tako bi bilo potrebno v prihodnje analizirati še bolj raznolik nabor dejavnosti kulturne participacije, npr. dejavnosti v visoki, srednji in nizki ter popularni kulturi. V prihodnje ne gre pozabiti na analizo pojava t. i. kulturne omnivornosti. Za kulturne omnivore je med drugim značilna potrošnja raznolikih kulturnih vsebin in žanrov, torej večja širina potrošnje, v primerjavi z ozkostjo potrošnje "univorjev". Tuje raziskave so denimo pokazale, da so omnivori v večji meri višje izobraženi oz. iz višjega družbenega razreda41, zanimivo pa bi bilo preučiti ali to velja tudi v Sloveniji na regionalni ravni.

Kljub nekaterim omejitvam pa raziskava ponuja nekatere pomembne implikacije za odločevalce in tvorce kulturne politike v Sloveniji. Pomembno je, da bi se kulturno participacijo mladih spodbujalo predvsem v socioekonomsko podpovprečno razvitih regijah, zlasti v Zasavski, Koroški in Podravski regiji,

41

Tak Wing Chan in John Goldthorpe, "The Social Stratification of Theatre, Dance and Cinema Attendance", Cultural Trends, 14 (2005), str. 193–212; Alexander Vander Stichele in Rudi Laermans, "Cultural participation in Flanders: testing the cultural omnivore thesis with population data", Poetics, 34 (2006), str. 45–64.

37

A. Kirbiš: Regionalne razlike v kulturni participaciji mladih v Sloveniji

ki na lestvicah kulturne participacije rangirajo najnižje. Še posebej je potrebno spodbujati kulturno participacijo v regijah z nizkim BDP-jem, ki je najmočnejši makrodejavnik kulturne participacije. Obenem ne gre pozabiti na tarčno usmerjene ukrepe v specifične oblike kulturne participacije; ravni brezposelnosti so npr. najmočneje izmed vseh dejavnikov povezane s posamezno kulturno dejavnostjo, branjem. Obenem velja, da se v sledenju cilja zviševanja kulturne participacije v manj razvitih regijah ni smiselno osredotočati le ne programe spodbujanja participacije ali širitev kulturne ponudbe, saj bi pozitivni učinek na dvig participacije v teh regijah najverjetneje imel že morebiten dvig socioekonomskih kazalnikov regionalne razvitosti. To je verjetno celo ključnega pomena, saj bi izboljšanje makroregionalnih kazalnikov (dvig BDP-ja, izboljšana izobrazbena struktura prebivalstva, zmanjšanje brezposelnosti idr.) imelo pozitivni vpliv ne samo na kulturno participacijo, ampak tudi na druge vidike izboljšanja kvalitete prebivalcev v teh regijah, vključno z boljšimi zdravstveni izidi42, višjimi stopnjami politične participacije, npr. volilno udeležbo43 ipd.

Povzamemo lahko, da v Sloveniji obstajajo regionalne neenakosti v kulturni participaciji mladih in da so te v veliki meri povezane z regionalnimi neenakostmi v družbenoekonomski razvitosti. Za spodbujanje kulture participacije, ki se je v razvitih družbah izkazala kot pomemben vidik posameznikove, družbene in demokratične razvitosti in integriranosti, je potrebno moči usmeriti predvsem v nižje razvite slovenske regije (v okviru severovzhodne Slovenije še posebej v Podravsko in Koroško regijo), tako v izboljšanje kvalitete življenja njihovih prebivalcev, kot tudi v izboljšanje kulturne ponudbe in infrastrukture.

Ključno vlogo pri tem lahko igra predvsem tudi spodbujanje zanimanja za kulturo in umetnost, še posebej med otroci in mladostniki, kar bi imelo dolgoročne pozitivne posledice na kulturno življenje v Sloveniji.

42

Jae-Won Yun, Young-Ju Kim in Mia Son, "Regional Deprivation Index and Socioeconomic Inequalities Related to Infant Deaths in Korea", Journal of Korean Medical Science, 31 (2016), str. 568–578.

43 Boštjan Rogelj in Jernej Tiran, "Geografska analiza volilne udeležbe v Sloveniji", Geografski vestnik, 86 (2014), str. 25–43.

38

S tudia H istorica S lovenica

Andrej KirbiĹĄ REGIONAL DIFFERENCES IN CULTURAL PARTICIPATION OF SLOVENIAN YOUTH: NORTHEASTERN SLOVENIA IN COMPARATIVE PERSPECTIVE

ABSTRACT Cultural participation is one of the key aspects of social life. Past research has shown that differences exist in the frequency of cultural participation at the individual and macro (national and regional) level. The aim of our study was to examine the frequency of cultural participation among young people in Slovenia, compare participation in Slovenian regions and to examine whether it is impacted by macro-regional characteristics. We analysed Slovenian Youth 2010 Study data, where the target population were residents of the Republic of Slovenia, who were between 15 and 29 years old (N = 1,257; Mage = 22.90; SD = 4.25; 48.3% of women). The most frequent form of cultural participation was reading, with 37.4% of young people reporting reading at least weekly in their free time. One in ten reported visiting cultural events weekly (cinema, theatre or concerts), while only 5.6% of young people reported writing at least weekly.

Interest in culture/art was expressed by one fifth of young people, and a quarter reported having attended some forms of non-formal culture/art education.

Higher average levels of all five examined indicators of cultural participation were detected in regions with higher regional GDP, higher average gross income and better educational structure of the population, while associations with regional unemployment levels warried. Regional GDP and average gross income particularly increased the likelihood of more frequent reading and a greater interest in culture/art. We have also detected variability in cultural participation within the regions of northeastern Slovenia. Among them, Carinthia and Drava regions rank the lowest on cultural participation, while Savinja and Mura regions are at the top. Northeast Slovenia can therefore not be considered as a monolithic whole in terms of levels of cultural participation of young people.

Authors conclude that encouraging cultural participation in Slovenia should be directed especially to young people residing in less developed regions, in particular Carinthia, Drava and Central Sava region.

39

S tudia H istorica S lovenica

UDK 316.74:2(497.41)"2016/..."

1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-2

Institucionalna in zasebna religioznost v severovzhodni Sloveniji: Primerjalna analiza slovenskih regij po letu 1969

Miran Lavrič

Dr., docent Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: miran.lavric@um.si

Darko Friš

Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: darko.fris@um.si

Izvleček:

Na osnovi podatkov anketnih raziskav v okviru projekta Slovensko javno mnenje (SJM) je bila izvedena primerjalna analiza slovenskih statističnih regij z vidika trendov na področju religioznosti. Analiza je bila glede na razpoložljive podatke omejena na obdobje med letoma 1969 in 2016, temelji pa predvsem na primerjavi štirih regij severovzhodne Slovenije (Pomurska, Podravska, Koroška, Savinjska) s preostalimi regijami v državi. Posebna pozornost je bila namenjena tezi o privatizaciji religije in s to tezo povezani sekularizacijski tezi. Primerjalna analiza je pokazala, da se je religioznost v Sloveniji spreminjala skladno z že objavljenimi opažanji nekaterih drugih raziskovalcev: V obdobju do leta 1978 je religioznost upadala, nato je do osamosvojitve Slovenije naraščala, v obdobju postsocializma pa se več ni bistveno spreminjala. Pri tem je bistvena ugotovitev, da so se specifike severovzhodnih regij ohranjale skozi celotno obravnavano obdobje. Te specifike se kažejo predvsem v sorazmerno visoki religioznosti nasploh, znotraj tega pa v visoki prisotnosti institucionalne religioznosti in sorazmerno nizki prisotnosti zasebne dimenzije religioznosti.

Ključne besede:

religija, severovzhodna Slovenija, regije, privatizacija religije Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 41–60, 31 cit., 3 preglednice, 6 grafikonov Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

41

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

Uvod1 V prispevku so primerjalno obravnavane ključne značilnosti in spremembe religioznosti prebivalcev štirih statističnih regij severovzhodne Slovenije: Pomurske, Podravske, Koroške in Savinjske regije. Religioznost prebivalcev teh regij je bila analizirana in primerjana z drugimi regijami na osnovi dostopnih in relevantnih podatkov projekta Slovensko javno mnenje (SJM) od leta 1969 do leta 2016.

Logično teoretično izhodišče za analizo religijskih sprememb na tem območju predstavlja obstoječa literatura o religijskih spremembah v širšem evropskem kontekstu. Za klasičen sociološki pristop v tej zvezi velja t. i. sekularizacijska teza, ki predvideva splošen upad v razširjenosti, ugledu in moči religije v okvirih modernih družb.2 Ta pristop je našel največ empirične opore prav v študijah religijskih sprememb v okviru evropskih držav.3 Po drugi strani pa so mnogi avtorji dokazovali trend revitalizacije vsaj nekaterih vidikov religije v številnih delih sodobnega sveta, vključno z nekaterimi evropskimi državami.4 Te ugotovitve so bile tudi teoretično podprte, morda najbolj prepričljivo s strani zagovornikov t. i. teorije racionalne izbire.5.

V skladu s tem pristopom, modernost sama po sebi ni močno posegla v "religijsko povpraševanje",6 kar pomeni, da lahko spremembe v stopnjah religioznosti znotraj stabilnih sodobnih družb večinoma pripišemo spremembam v "religijski ponudbi".

Med temi nasprotujočimi stališči tretja skupina znanstvenih prizadevanj ugotavlja, da se je v zadnjih nekaj desetletjih religioznost ljudi v Evropi na 1

Ta članek je nastal v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom.

2 Med prepoznavnejše avtorje oziroma dela, ki dokazujejo veljavnost sekularizacijske teze, lahko danes štejemo: Steve Bruce, God is Dead: secularization in the West (Oxford, 2002); Steve Bruce, Secularization: In Defence of an Unfashionable Theory (Oxford, 2011); Pippa Norris in Ronald Inglehart, Sacred and secular: Religion and politics worldwide (New York, 2004) (dalje: Norris in Inglehart, Sacred and secular: Religion and politics worldwide).

3 Še posebej v delu: Grace Davie, Europe: The Exceptional Case: Parameters of Faith in the Modern World (London, 2002).

4 Glej: Peter Berger, The Desecularization of the World: Resurgent Religion and World Politics (Washington, 1999); Jose Casanova, Public Religions in the Modern World (Chicago, 1994); Grace Davie, "Praying alone and Church going in Britain and social capital: A reply to Steve Bruce", Journal of Contemporary Religion 17 (2002), str. 329–334; Andrew Greeley, Religion in Europe at the End of the Millenium: A Sociological Profile (New Bruswick N.J., 2002).

5 Predvsem: Rodney Stark in Laurence Iannaccone, "A Supply-Side Reinterpretation of "Secularization" in Europe", Journal for the Scientific Study of Religion 36 (1994), št. 3, str 230–252; Rodney Stark in Roger Finke, Acts of Faith: Explaining the Human Side of Religion (Berkeley, 2000).

6 Čeprav modernizacija prinaša olajšanje življenja ljudi na različnih področjih, so ključne "nagrade" (stvari, ki si jih ljudje želimo) še vedno izven dosega večine ali vseh ljudi. Ena takšnih nagrad je gotovo preseganje nujnosti smrti.

42

S tudia H istorica S lovenica

splošno premikala v smeri stanja, ki ga lahko označimo z izrazom "vera brez pripadnosti"7 ali bolj splošno "privatizacija religije". Privatizacija religije je po Thomasu Luckmannu8 logična posledica bolj splošnega modernega trenda funkcionalne diferenciacije družbe in z njim povezane emancipacije/avtonomizacije posameznika. Religija se v tem kontekstu postopno umika iz javne sfere, ohranja pa se pretežno v zasebni sferi. V svoji analizi religije v kontekstu globalizacije tudi Peter Beyer ugotavlja, da se religija v sodobni globalni družbi ne bo mogla izogniti trendu privatizacije.9 Zanimivo je, da nekatere raziskave v ZDA10 na splošno podpirajo tezo o trendu privatizacije religioznosti že od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej.

Druga pomembna skupina ugotovitev v zvezi z religijskimi spremembami v evropskem kontekstu je, da obstajajo velike razlike med evropskimi državami, ki so najbolj očitne, če primerjamo manj religiozne države "protestantskega severa" in bolj religiozne države "katoliškega juga". Dodatne analize kažejo na velike razlike tudi znotraj teh dveh skupin.11 Kar zadeva Slovenijo, lahko religioznost njenega prebivalstva sistematično spremljamo od leta 1968, ko se je izvedla prva raziskava v okviru projekta Slovensko javno mnenje. Sekularizacija se je na Slovenskem, tako kot drugod po Evropi, začela seveda že bistveno prej. Aleš Maver12 denimo identificira začetke laicističnih teženj v obdobju med obema svetovnima vojnama, ko se je "katoliški monolit" prvič po reformaciji znašel v širšem okviru, ki ni bil večinsko katoliški, in katolištvu tudi ni bil naklonjen. Intenzivna sekularizacija pa se je seveda začela šele po koncu druge svetovne vojne s prevlado socialistične ureditve.

Obdobje, ki ga zajemajo podatki SJM (torej od leta 1968 naprej), je na drugi strani že bilo obdobje postopnega mehčanja restriktivne politike države do religije, ki se je začelo s podpisom protokola med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Svetim sedežem leta 1966. Ta sporazum je katoličanom znotraj socialistične ureditve omogočil nekoliko več manevrskega prostora v javnosti. Leta 1971 je bila na primer ustanovljena revija Znamenje, ki 7

O tem je pisala Grace Davie v več delih, npr.: Grace Davie, Religion in Britain since 1945: Believing without Belonging (London, 1994); Grace Davie, "Praying alone and Church going in Britain and social capital: A reply to Steve Bruce", Journal of Contemporary Religion 17 (2002), str. 329–334; Grace Davie, Europe: The Exceptional Case: Parameters of Faith in the Modern World (London, 2002).

8 Thomas Luckmann, Invisible Religion: The Problem of Religion in Modern Society (New York, 1967) (dalje: Luckmann, Invisible Religion).

9 Peter Beyer, Religion and globalization (London, 1994), str. 107.

10 Na primer: Robert Wuthnow, After Heaven: Spirituality in America Since the 1950s (Berkeley, 1998); Wade Clark Roof, Spiritual Marketplace: Baby Boomers and the Remaking of American Religion (New York, 1999).

11 Glej na primer: David Martin, On Secularization: Toward a Revised General Theory (Aldershot, 2005); Grace Davie, Religion in Modern Europe. A Memory Mutates (Oxford, 2000).

12 Aleš Maver, "V (ne)znanem novem svetu. Paberki iz verskega življenja v Celju med svetovnima vojnama", Studia Historica Slovenica 14 (2014), št. 2–3, str. 505–518.

43

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

se je ob sicer pretežni podpori socialistični ureditvi, kot ugotavljata Maver in Ravnikar,13 razmeroma dosledno upirala ateističnemu dojemanju sveta.

Trende na področju religioznosti prebivalcev Slovenije v obdobju merjenja z raziskavo SJM, Smrke in Uhan14 razdelita na tri temeljna obdobja: (1) obdobje izrazite sekularizacije od leta 1968 do leta 1978; (2) obdobje desekularizacije od leta 1978 do približno leta 1990; (3) obdobje relativne stagnacije religioznosti v zadnjem desetletju 20. stoletja.

Na osnovi podatkov za obdobje po letu 1990 so se pojavile tudi nekatere študije, ki kažejo na privatizacijo religije na Slovenskem. Pollack in Müller15 sta na primer s pomočjo lastnih anketnih podatkov, zbranih v letu 2000, poskušala potrditi hipotezo o individualizaciji /privatizaciji religije v Srednji in Vzhodni Evropi. Njune analize, vsaj po njuni oceni, sicer ponujajo podporo privatizacijski hipotezi, vendar velja pri tem opozoriti, da je njun projekt zasnovan kot presečna študija, ki po definiciji ne more prepričljivo odgovoriti na vprašanja glede dolgoročnih gibanj. Vzorec privatizacije religioznosti v Sloveniji je v okviru analize podatkov za obdobje med leti 1991 in 1998 identificiral tudi Niko Toš.16 V tem obdobju se je delež tistih, ki sebe označujejo kot religiozne nekoliko povečal (iz 61 % na 65 %), medtem ko se je odstotek tistih, ki zaupajo v cerkvi v istem obdobju bistveno zmanjšal (iz 37 % na 11 %). Tezo o privatizaciji religije za Slovenijo potrjujejo tudi novejši podatki, zbrani v okviru Svetovne raziskave vrednot (WVS). Analiza teh podatkov17 je pokazala, da se je med leti 1995 in 2008 v Sloveniji občutno zmanjšalo obiskovanje verskih obredov in izražanje pripadnosti katerikoli verski skupnosti, medtem ko se je v istem obdobju samoizražena pomembnost Boga v osebnem življenju celo nekoliko okrepila.

Relativno odsotnost obiskovanja verskih obredov in navezanosti na cerkev so v Sloveniji zaznali tudi nekateri drugi avtorji. Že omenjeni Niko Toš je na osnovi podatkov iz raziskave religioznosti v sedmih srednje- in vzhodnoevropskih državah (Aufbruch der Kirchen, 1997), izdelal tipologijo, ki je posameznike z vidika religioznosti razdelila v tri skupine: nereligiozni, avtonomno 13

Aleš Maver in Anton Ravnikar, "Zastrta znamenja: vprašanje disidentstva katoliške cerkve v Sloveniji v obdobju "vzhodne politike" in revija Znamenje", Annales, Series Historia et Sociologia 27 (2017), št. 4, str. 793–806.

14 Marjan Smrke in Samo Uhan, "Na vrhu gričev – toda ob vznožju socialne piramide", v: Podobe о cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih), ur. Niko Toš (Ljubljana, 1999), str. 147–158 (dalje: Smrke in Uhan, "Na vrhu gričev – toda ob vznožju socialne piramide").

15 Detlef Pollack in Olaf Müller, "Religiousness in Central and Eastern Europe: Towards Individualization?", v: Religions, Churches and Religiosity in Post-Communist Europe, ur. Irena Borovik (Krakow, 2006), str.

22–36.

16 Podobe o cerkvi in religiji (na Slovenskem v 90-ih), ur. Niko Toš (Ljubljana, 1999) (dalje: Podobe o cerkvi in religiji).

17 Miran Lavrič, "Religious change and the impact of religiosity upon emancipative values in post-Yugoslav countries", v: 20 years later: problems and prospects of countries of former Yugoslavia, ur. Sergej Flere (Maribor, 2013), str. 223−243.

44

S tudia H istorica S lovenica

religiozni in cerkveno religiozni. Za Slovenijo je ugotovil predvsem sorazmerno nizko prisotnost cerkvene religioznosti in visoko prisotnost nereligioznosti.

Pokazalo pa se je tudi, da je razmerje med cerkveno religioznimi in avtonomno religioznimi v Sloveniji nadsorazmerno v prid slednjim. Na ravni celotnega vzorca sedmih držav je namreč cerkvenih vernikov (27 %) nekoliko več kot avtonomnih vernikov (24 %), medtem ko je v Sloveniji ravno obratno; avtonomni verniki (21 %) rahlo prevladujejo v primerjavi s cerkvenimi (19 %).18 Do podobnih sklepov sta prišla tudi Flere in Klanjšek19, ki sta se spraševala, ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem. Na osnovi analize podatkov Svetovne raziskave vrednot (1999−2001) in nekaterih drugih podatkovnih baz sta sklenila, da je odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Opažata namreč, da je lojalnost do verske ustanove pri slovenskih katoličanih manjšinski pojav, da glede verske motivacije prevladuje odsotnost tako intrinzične kot ekstrinzične motivacije, ter da izstopa tudi nepripravljenost slovenskih vernikov na žrtvovanje in podobna dejanja, ki naj bi ugajala Bogu.

V navedenih študijah je bila Slovenija obravnavana v širšem kontekstu evropskih držav in ni bila analizirana podrobneje, še posebej ne z vidika regionalne primerjave. Edino vidnejšo regionalno primerjavo na področju religije v Sloveniji je leta 2008 objavila Sonja Bezjak20 v okviru raziskovanja ženskega redovništva v 20. stoletju Sloveniji. Njena analiza je pokazala, da je bilo v zadnji četrtini 20. stoletja daleč največ v jugovzhodni statistični regiji, več kot 40 na 1.000 žensk. Regije severovzhodne Slovenije so se razporedile okoli sredine.

Med njimi izstopa Pomurska regija, ki je s 24 redovnicami na tisoč žensk zasedla četrto mesto med dvanajstimi regijami. Sledita Savinjska (17) in Podravska (10) regija. V okviru severovzhodne Slovenije je bilo najmanj razvito žensko redovništvo na Koroškem, kjer je na tisoč žensk prišlo le 6 redovnic.

Regijske primerjave se je v svoji analizi učinkov velikih finančnih težav mariborske nadškofije okoli leta 2010, lotil tudi Marjan Smrke.21 Ugotovil je, da je zaupanje v cerkev v obdobju okoli finančne krize najbolj upadlo v podra-

18

Niko Toš, "Primerjalna analiza religioznosti: v Sloveniji in državah Srednje in Vzhodne Evrope", Teorija in praksa 37 (2000), št. 2, str. 197−228. Glej tudi: Podobe o cerkvi in religiji.

19 Sergej Flere in Rudi Klanjšek, "Ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem?", Družboslovne razprave 56 (2007), str. 7−20 (dalje: Flere in Klanjšek, "Ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem?").

20 Sonja Bezjak, "Dejavniki gibanja števila redovnic v Sloveniji v 20. stoletju", Družboslovne razprave 57 (2008), str. 97−113.

21 Marjan Smrke, "Učinki "svete polomije" na zaupanje v cerkev", Teorija in praksa 49 (2012), str. 1, str.

9−31.

45

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

vski in koroški regiji,22 in da sta prav ti dve regiji bili leta 2011 regiji z najnižjim zaupanjem v cerkev. Glede na to, da se obe omenjeni regiji nahajata v mejah mariborske nadškofije, Smrke sklepa, da je upad zaupanja predvsem posledica finančnih operacij in težav gospodarskih družb, ki jih je koordinirala mariborska nadškofija.

Osnovni cilj pričujoče študije je v luči teze o privatizaciji religije analizirati trende na področju religioznosti v regijah severovzhodne Slovenije, ter te trende primerjati s trendi v drugih statističnih regijah Slovenije.

Raziskovalna metoda Zastavljeni raziskovalni cilj je bil dosežen na osnovi sekundarne analize podatkov, zbranih na osnovi anketnih raziskav v okviru projekta Slovensko javno mnenje (SJM).23 Celotna analiza je glede na razpoložljive podatke omejena na obdobje med letoma 1969 in 2016. Pri tem smo bili omejeni samo na tiste konkretne raziskave SJM, katerih dostopni podatki vključujejo tudi spremenljivko statistične regije. Ta omejitev je bistveno zmanjšala možnosti različnih primerjav in analiz. Konkretno smo analize izvajali na naslednjih podatkovnih bazah: • Slovensko javno mnenje 1969 [SJM69], • Slovensko javno mnenje 1978 [SJM78], • Slovensko javno mnenje 1986 [SJM86], • Slovensko javno mnenje 1996/1 [SJM961], • Slovensko javno mnenje 2006/2 [SJM062], • Slovensko javno mnenje 2012/1 [SJM121].

V analizi so uporabljene relevantne spremenljivke, ki so bile v okviru posamezne baze na voljo, pri čemer smo ves čas težili k maksimalni časovni primerljivosti uporabljenih indikatorjev.

V okviru teze o privatizaciji religije sta bila za merjenje prisotnosti institucionalne religioznosti uporabljena dva indikatorja: 1. Konfesionalna identifikacija, pri čemer je bil večji delež prebivalcev

22

Zaupanje v cerkev je na ravni celotne Slovenije sicer upadalo že vsaj od leta 1992, ko je SJM nameril, da 39 % odraslih prebivalcev Slovenije v celoti ali precej zaupa cerkvi. Do leta 2005 je ta delež upadel na 34 %, do leta 2011 pa na 25 %. Glej: Matija Grah, "Sveta polomija in padec zaupanja v slovensko RKC", Delo, 11. 8. 2014, www.delo.si/ozadja/sveta-polomija-in-padec-zaupanja-v-slovensko-rkc.html, pridobljeno: 20. 1. 2018.

23 Projekt Slovensko javno mnenje (SJM) je najširša longitudinalna družboslovna empirična raziskava v Sloveniji, ki temelji na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev Slovenije. V okviru SJM potekajo raziskave na področju socialne stratifikacije in mobilnosti, migracij, političnega javnega mnenja, volilnih procesov in političnih strank, raziskave razširjenosti množičnih medijev ipd.

46

S tudia H istorica S lovenica

neke regije, ki izraža pripadnost (katerikoli) verski skupnosti uporabljen kot mera za višjo raven institucionalne religioznosti.

2. Udeležba pri verskih obredih, pri čemer je višja raven udeležbe uporabljena kot indikator višje ravni prisotnosti institucionalne religioznosti.

Kot osnovni indikator zasebne religioznosti je bil uporabljen indikator trdne vere v posmrtno življenje. Dejstvo sicer je, da gre v tem primeru za osrednji del uradne doktrine katoliške cerkve, ki torej nedvomno lahko pomembno izraža tudi institucionalno pripadnost vernika. Na ta pomislek je možno ponuditi dva odgovora. Prvič, trdna vera v posmrtno življenje je po drugi strani nujno tudi zelo globoko osebna (in zasebna) stvar, ki pomembno zaznamuje življenje posameznika ne glede na raven njegove pripadnosti instituciji cerkve.

In drugič, ta indikator je bil izbran v odsotnosti drugih, ki bi bili bolj primerni.

Potrebno je dodati, da smo zaradi omejene razpoložljivosti podatkov lahko naš temeljni indikator zasebne religioznosti (vero v posmrtno življenje) uporabili le v okviru nekaterih konkretnih raziskav SJM (1969, 1986 in 1996/1).

Kot drugi indikator prisotnosti zasebne religioznosti je bil uporabljen delež posameznikov, ki se opredeljujejo kot (vsaj malo) verni, vendar ne obiskujejo verskih obredov. Takšna kombinacija odgovorov dokaj jasno kaže na stanje, ko posameznik ni pomembno navezan na versko institucijo in svoje vernosti ne izraža javno, kljub temu pa je vernost v njegovem zasebnem življenju prisotna.

Poleg že omenjenega dejstva, da raziskava SJM ponuja le omejen nabor indikatorjev religioznosti, ki bi bili dostopni in primerljivi skozi daljše časovno obdobje, je prišlo v začetku devetdesetih let 20. stoletja do večje spremembe osrednjega indikatorja. Prenehalo se je namreč uporabljati dotlej standardno in temeljno vprašanje o religioznosti, ki glasi takole: "Ali bi nam lahko zaupali, če ste verni (religiozni) ali ne, in ali obiskujete verske obrede ali ne?". Ponujeni odgovori vsebujejo različne kombinacije samo-ocenjene vernosti in pogostosti obiskovanja verskih obredov: 1. sem veren in redno (vsako nedeljo) obiskujem verske obrede 2. sem veren in pogosto (vsaj enkrat mesečno) obiskujem verske obrede 3. sem veren in le včasih (ob velikih praznikih in ob posebnih priložnostih) obiskujem obrede 4. sem veren in ne obiskujem verskih obredov 5. ne morem reči ali sem veren ali ne, čeprav obiskujem verske obrede 6. ne morem reči, ali sem veren ali ne, in ne obiskujem verskih obredov 7. nisem veren vendar obiskujem verske obrede 8. nisem veren in ne obiskujem verskih obredov To vprašanje je bilo zaradi dvojne vsebine v 90-tih letih 20. stoletja nadomeščeno z dvema ločenima vprašanjema – enim, ki meri zgolj samo-ocenjeno

47

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

vernost respondenta in drugim, ki meri pogostost obiskovanja verskih obredov. Zaradi te spremembe smo, v želji po zagotavljanju časovne primerljivosti podatkov, morali časovno sedijo razdeliti na dva dela: pred letom 1990 in po letu 1990.

Rezultati Obdobje SFRJ Temeljna logika analiza sledi časovnemu sosledju, zato jo začenjamo v prvem letu dostopnih podatkov, v letu 1969.

Preglednica 1: Religioznost prebivalcev slovenskih regij v letu 1969 Sem veren in vsako nedeljo obiskujem verske obrede

Sem veren in vsaj enkrat mesečno

Sem veren in Sem veren le ob prain ne znikih obiskujem… obiskujem…

Ne morem reči ali sem veren, a obiskujem…

Ne morem reči, ali sem veren, in ne obiskujem…

Nisem veren vendar obiskujem…

Nisem veren in ne obiskujem verskih obredov

Prekmurje

26%

17%

29%

8%

3%

2%

2%

13%

Maribor

17%

15%

29%

7%

3%

4%

3%

22%

Celje

23%

16%

22%

7%

3%

4%

2%

23%

Gorenjska

21%

10%

19%

8%

2%

6%

3%

30%

Zasavje

8%

12%

21%

14%

1%

5%

2%

38%

Dolenjska

28%

13%

18%

5%

1%

5%

2%

27%

Primorska

14%

13%

25%

7%

1%

3%

2%

35%

Ljubljana

7%

7%

16%

9%

1%

8%

4%

48%

Slovenija

18%

13%

23%

8%

2%

5%

3%

29%

V tem obdobju so bile sicer statistične regije definirane drugače kot danes, vendar razpoložljivi podatki kljub temu dajejo dovolj natančen vpogled v stanje na področju religioznosti v severovzhodni Sloveniji. Če v ta okvir štejemo Prekmurje ter regiji s središči v Mariboru oziroma Celju, velja glede stanja v SV Sloveniji leta 1969 izpostaviti tri ugotovitve: Delež nereligioznih prebivalcev je bil sorazmerno nizek. Medtem, ko je ta delež na ravni Slovenije znašal 29 %, je bil v Celjski regiji 23 %, v Mariborski 22 %, v Prekmurju pa le 13%. Prekmurje se po tem indikatorju izkaže kot daleč najbolj religiozna pokrajina v Sloveniji.

Izrazito je bila prisotna institucionalna razsežnost religioznosti.

Ta se kaže v velikem naskoku treh regij SV Slovenije, če seštejemo deleže vseh

48

S tudia H istorica S lovenica

ALI VERUJETE V POSMRTNO ŽIVLJENJE? (Samo redni obiskovalci obredov) SV Slovenija

44%

Preostali del Slovenije

23%

57% 0%

10%

20%

30%

21%

16% 40%

50%

60%

70%

12%

18% 80%

Da, trdno sem prepričan v to

Da, toda včasih tudi dvomim

Ne morem reči...

Ne verujem v posmrtno življenje

9% 90%

100%

Grafikon 1: Vera v posmrtno življenje med rednimi obiskovalci verskih obredov, SV Slovenija in ostale regije, 1969

kategorij, ki kažejo na obiskovanje obredov. Medtem, ko je ta skupni delež na ravni celotne Slovenije znašal 58 %, je bil v Celjski regiji 66 %, v Mariborski 67 %, v Prekmurju pa kar 76 %.

Prisotnost zasebne religioznost je bila pod slovenskim povprečjem. To lahko sklepamo iz sorazmerno nizkih deležev respondentov, ki so sicer izražali neko stopnjo vernosti, hkrati pa niso obiskovali verskih obredov.

Takih je bilo na ravni celotne Slovenije 13 %, v Celjski in Mariborski regiji 11 %, v Prekmurju pa kar 10 %.

Zadnjo navedeno ugotovitev lahko potrdimo še z enim indikatorjem zasebne religioznosti.

Kot je razvidno iz grafikona 1, je med rednimi obiskovalci obredov iz SV Slovenije vera v posmrtno življenje bistveno manj prisotna v primerjavi z rednimi obiskovalci obredov iz drugih regij. Povedano drugače, v SV Sloveniji se kaže občutno višja stopnja prisotnosti cerkvenih ritualistov, ki temeljnih doktrinarnih elementov vere ne jemljejo prav resno.

Preglednica 2 razkriva, da se osnovne značilnosti SV Slovenije, kar zadeva religioznost njenih prebivalcev, niso bistveno spremenile. V primerjavi z drugimi regijami vse štiri (tokrat je kot posebna regija vključena tudi Koroška) izkazujejo sorazmerno nizke deleže nereligioznih posameznikov, kar (ponovno) še posebej velja za Prekmurje.

49

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

Preglednica 2: Religioznost prebivalcev slovenskih regij v letu 1978

Sem veren in vsako nedeljo obiskujem verske obrede

Sem veren in vsaj enkrat mesečno

Sem veren in le ob praznikih obiskujem…

Sem veren in ne obiskujem…

Ne morem reči ali sem veren, a obiskujem…

Ne morem reči, ali sem veren, in ne obiskujem…

Nisem veren vendar obiskujem…

Nisem veren in ne obiskujem verskih obredov

Pomurska

26%

12%

22%

5%

4%

7%

2%

22%

Podravska

14%

12%

29%

4%

2%

7%

2%

30%

Koroška

12%

7%

28%

5%

4%

9%

1%

32%

Savinjska

10%

14%

22%

5%

3%

8%

2%

35%

Gorenjska

7%

7%

13%

7%

Zasavska

9%

12%

26%

4%

Os. Slovenska

5%

5%

15%

Sp. Posavska

10%

4%

14%

Dolenjska

13%

9%

Goriška

13%

Obalno-kraška

13%

Kraška Slovenija

11%

56%

7%

14%

28%

8%

4%

7%

2%

54%

5%

1%

7%

2%

57%

16%

4%

2%

7%

5%

44%

9%

20%

7%

18%

2%

31%

11%

22%

4%

2%

5%

3%

40%

5%

3%

16%

5%

3%

15%

10%

45%

12%

9%

20%

5%

2%

8%

3%

41%

K temu velja dodati, da se je v obdobju 1969 in 1978 na ravni celotne Slovenije, vključno z regijami SV Slovenije, delež nereligioznih bistveno povečal; iz 29 % na 41 %. Te spremembe niso presenetljive in sodijo v okvir pospešene sekularizacije v Evropi po drugi svetovni vojni, ki je v Sloveniji dobila dodaten zagon s socialistično družbeno ureditvijo.

Za našo razpravo je pomembneje, da se za SV Slovenijo tudi v letu 1978 potrjuje sorazmerno visoka prisotnost obredne oz. institucionalne religioznosti. Medtem, ko je delež obiskovalcev verskih obredov na ravni Slovenije znašal 46 %, je bil v Savinjski regiji 52 %, na Koroškem 53 %, v Podravju 59 %, v Prekmurju pa kar 66 %. Prekmurje se torej ponovno izkaže kot daleč najbolj religiozna pokrajina v Sloveniji.

K temu velja dodati, da regije SV Slovenije izstopajo tudi po sorazmerno visokih deležih vernikov, ki obiskujejo cerkev ob večjih praznikih in posebnih priložnostih. To kaže na specifičen vzorec sekularizacije, ki je še posebej v tem delu Slovenije pri številnih vernikih zreduciral obiskovanje obredov na praznike in posebne priložnosti. V tej točki se je za mnoge oddaljevanje od institucionalne navezanosti na religijo ustavilo.

Nekoliko nižja prisotnost zasebne religioznosti (vernost brez obiskovanja obredov) se tokrat pokaže v Pomurski in Podravski regiji, deloma (v desetinkah odstotka) pa tudi v Savinjski regiji. Kljub rahlemu odstopanju Koroške regije,

50

S tudia H istorica S lovenica

kjer je zasebno religioznih za odstotek več v primerjavi s celotno Slovenijo, se na ravni celotne SV Slovenije še vedno potrdi vzorec nižje prisotnosti zasebne religioznosti.

Preglednica 3: Religioznost prebivalcev slovenskih regij v letu 1986

Sem veren in vsaj enkrat mesečno

Sem veren in le ob praznikih obiskujem…

Sem veren in vsako nedeljo obiskujem verske obrede

Sem veren in ne obiskujem…

Ne morem reči ali sem veren, a obiskujem…

Ne morem reči, ali sem veren, in ne obiskujem…

Nisem veren vendar obiskujem…

Nisem veren in ne obiskujem verskih obredov

Pomurska

19%

11%

35%

4%

4%

2%

3%

22%

Podravska

8%

12%

33%

4%

5%

7%

3%

28%

Koroška

8%

15%

39%

8%

5%

4%

4%

16%

Savinjska

11%

14%

30%

9%

6%

4%

2%

23%

3%

4%

4%

26%

Gorenjska

18%

16%

22%

7%

Zasavska

9%

11%

15%

9%

7%

Os. Slovenska

11%

8%

15%

6%

4%

8%

Sp. Posavska

9%

16%

33%

6%

3%

8%

Dolenjska

15%

8%

22%

10%

3%

5%

6%

22%

5%

8%

15%

2%

5%

49% 3%

45% 24%

1%

36%

7%

1%

34%

9%

2%

64%

Goriška

18%

Obalno-kraška

2%

Kraška

11%

11%

28%

6%

8%

9%

Slovenija

12%

11%

25%

6%

5%

6%

28% 2%

33%

Vzorec višjih ravni religioznosti v regijah SV Slovenije se nadaljuje tudi v letu 1986. V vseh štirih regijah je bil namreč delež povsem nereligioznih občutno nižji v primerjavi s celotno Slovenijo (33 %). Še posebej to velja za Koroško, kjer se je za povsem nereligiozne opredelilo samo 16 % vprašanih.

Prav tako se ponovno potrjuje sorazmerno visoka prisotnost institucionalne religioznosti. Deleži obiskovalcev verskih obredov so namreč v vseh štirih regijah SV Slovenije daleč nad nivojem celotne Slovenije, ki je pri 55 %. V Podravju je obiskovalcev obredov 61 %, v Savinjski regiji 62 %, na Koroškem in v Pomurju pa 72 %. Še bolj izrazito vse regije SV Slovenije izstopajo po deležu "prazničnih katolikov", ki v vseh štirih regijah močno presega slovensko raven.

Tudi v letu 1986 je SV Slovenija kot celota beležila nižji delež (11 %) vernih neobiskovalcev obredov v primerjavi s celotno Slovenijo (13 %).

Na osnovi grafikona 2 lahko povzamemo značilnosti regij SV Slovenije za celotno obdobje od leta 1969 do leta 1986: Skozi celotno obdobje je delež nereligioznih občutno nižji v primerjavi z ostalimi regijami. Ta strukturna razlika se ohranja ne glede na precejšnja seku-

51

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

ALI BI NAM LAHKO ZAUPALI, ČE STE VERNI (RELIGIOZNI) ALI NE, IN ALI OBISKUJETE VERSKE OBREDE ALI NE? 24% 20%

Nisem veren in ne obiskujem verskih obredov

30% 39% 35%

3% 2% 3%

Nisem veren vendar obiskujem…

SV Slovenija 1986 SV Slovenija 1978 SV Slovenija 1969 Preostali del Slovenije 1986

2% 3% 3% 5% 7%

Preostali del Slovenije 1978 Preostali del Slovenije 1969

3%

Ne morem reči, ali sem veren, in ne obiskujem…

7% 8% 5% 5% 3% 3%

Ne morem reči ali sem veren, čeprav obiskujem….

4% 2% 1% 6% 5% 8%

Sem veren in ne obiskujem…

6% 5% 9% 25% 27%

Sem veren in le ob praznikih/priložnostih obiskujem…

33%

20% 17% 20%

13% 12% 16%

Sem veren in vsaj enkrat mesečno obiskujem…

9% 6% 11% 11% 15%

Sem veren in vsako nedeljo obiskujem….

21%

13% 10% 16% 0%

10%

20%

30%

40%

Grafikon 2: Spreminjanje religioznosti prebivalcev slovenskih regij v obdobju 1969-1986

52

49%

50%

60%

S tudia H istorica S lovenica

larizacijska nihanja. Iz grafikona je namreč lepo razvidno izrazito povečanje deleža nereligioznih posameznikov v obdobju 1969−1978, čemur sledi t. i. sekularizacijski preobrat: delež neverujočih se do leta 1986 občutno zmanjša in približa nivoju iz leta 1969.

1. Skozi celotno obdobje je delež obiskovalcev verskih obredov nesorazmerno visok, kar še posebej velja za obiskovanje cerkve ob praznikih in posebnih priložnostih. To kaže na poudarjeno prisotnost institucionalne dimenzije religioznosti.

2. V regijah SV Slovenije delež rednih obiskovalcev obredov skozi celotno obdobje upada. Iz podatkov je mogoče sklepati, da se ta segment populacije v veliki meri seli med praznične obiskovalce cerkve, katerih delež je v obravnavanem obdobju bistveno narasel.

3. Skozi celotno obravnavano obdobje so deleži zasebno verujočih (tj. vernih neobiskovalcev obredov) v SV Sloveniji nekoliko nižji v primerjavi z drugimi regijami.

Sorazmerno odsotnost zasebne/avtonomne religioznosti lahko potrdimo tudi s pomočjo indikatorja vere v posmrtno življenje, ki je bil uporabljen že za leto 1969. Tudi v letu 1986 je bil med rednimi obiskovalci verskih obredov delež takih, ki trdno verjamejo v posmrtno življenje, občutno manjši v regijah SV Slovenije.

Sklenemo torej lahko, da je bila v obdobju SFRJ na območju SV Slovenije institucionalna oziroma cerkvena religioznost bistveno bolj prisotna kot v drugih delih Slovenije. Hkrati pa je bila na tem območju sorazmerno podzastopana zasebna dimenzija religioznosti. Povedano drugače, v SV Sloveniji je bilo med verniki sorazmerno več takih, katerih religioznost je bila "votla" oz. površinska; vsaj v smislu, da se je za rednim obiskovanjem maše sorazmerno pogosto skrivala skepsa glede nekaterih temeljnih doktrinarnih elementov krščanstva.

Obdobje postsocializma Za obdobje po osamosvojitvi Slovenije so dostopni podatki po svoji strukturi nekoliko drugačni. Kot je bilo že omenjeno, je bilo v tem času vprašanje o vernosti in obiskovanju obredov opuščeno, oziroma razdeljeno na dve samostojni vprašanji. Hkrati je bilo kot redni element vprašalnika dodano vprašanje o verski pripadnosti. Nadaljnje analize so prilagojene tem spremembam v podatkih.

V grafikonu 4 lahko razberemo stanje religioznosti v slovenskih regijah glede na tri osnovne indikatorje, ki so na voljo v poosamosvojitvenem obdobju, k temu pa je dodan še indikator vere v posmrtno življenje, ki je dostopen

53

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

ALI VERUJETE V POSMRTNO ŽIVLJENJE? (Samo redni obiskovalci obredov)

SV Slovenija

38%

Preostali del Slovenije

28%

53%

0% Trdno prepričan

10%

20%

30%

Včasih tudi dvomim

12%

14%

40%

50%

60%

Ne morem reči,..

12%

16%

70% Ne vem

11%

6%

80%

10%

90%

100%

Ne verujem

Grafikon 3: Vera v posmrtno življenje med rednimi in vernimi obiskovalci verskih obredov, SV Slovenija in ostale regije, 1986

samo za leto 1996.

Iz grafikona 4 je razvidno, da vse štiri regije SV Slovenije presegajo ostale slovenske regije po treh indikatorjih religioznosti; obiskovanju obredov, religijski pripadnosti, in po samoocenjeni vernosti. Medtem, ko je zadnji od naštetih indikatorjev kar zadeva našo osnovno tipologijo religioznosti pretežno nevtralen, smo obiskovanje obredov in pripadnost religiji v naši metodološki zasnovi opredelili kot indikatorja institucionalne religioznosti. Podatki iz grafikona 4 torej kažejo na nadaljevanje trenda poudarjene institucionalne dimenzije religioznosti v regijah SV Slovenije.

Nasprotno kaže primerjava glede vere v posmrtno življenje. V tej primerjavi so vse regije SV Slovenije manj religiozne v primerjavi s preostalim delom Slovenije. To velja, če upoštevamo razlike v desetinkah odstotka, tudi za Pomursko regijo. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da je Pomurska regija izrazito religiozna kar zadeva druge indikatorje religioznosti. Tudi za to regijo lahko torej sklenemo, da je relativna prisotnost zasebne religioznosti izrazito nizka.

Skratka, tudi v 90tih letih se je ohranila temeljna poteza religioznosti regij SV Slovenije, ki se kaže v sorazmerno visoki institucionalni religioznosti ob relativno šibki prisotnosti notranje, zasebne vernosti.

V nadaljevanju so predstavljene spremembe treh dostopnih indikatorjev religioznosti do leta 2012.

Kar zadeva izražanje pripadnosti verski instituciji, so vse regije SV Slovenije ohranile svojo prednost glede na preostali del države vse do leta 2012. Za tri regije podobno velja tudi kar zadeva samoocenjeno vernost in obisk verskih

54

S tudia H istorica S lovenica

100%

95%

90%

79%

80% 70%

50% 40% 30% 20%

49%

43% 32%32%32% 20% 12%

18%

75%

62%

60%

60%

85%85%

51%

45%

30%

20% 13%

10% 0%

Vera v posmrtno življenje Pomurska

Obisk obredov vsaj 1x mesečno Podravska

Koroška

Samo-ocenjna vernost Savinsjska

Pripadnost religiji

Ostale regije

Grafikon 4: Religioznost prebivalcev slovenskih regij po štirih osnovnih pokazateljih, 1996

obredov. Pomembna izjema je v tej primerjavi Podravska regija, ki je že v letu 2006 "zaostajala" za ostalimi slovenskimi regijami, do leta 2012 pa se je, še posebej kar zadeva obiskovanje obredov, ta zaostanek še bistveno poglobil. Čeprav za temi spremembami gotovo tiči več vzrokov, lahko s precejšnjo zanesljivostjo trdimo, da so pomemben delež k upadu religioznosti v Podravju pripomogli finančni zapleti mariborske nadškofije, ki so se začeli že z ekspanzionistično ekonomsko politiko v začetku 21. stoletja, vrhunec pa dosegli v letu 2010 z razkritjem velikanskega dolga z mariborsko nadškofijo povezanih družb in leta 2012 z razglasitvijo stečaja družb Zvon1 in Zvon224.

Dostopni podatki nam omogočajo še spremljanje trenda dveh indikatorjev do leta 2016.

Kot je razvidno iz grafikona 6, SV Slovenija ostaja sorazmerno močno institucionalno religiozna tudi v letu 2016. Edina izjema ostaja obiskovanje verskih obredov v Podravju, kjer se je delež rednih (mesečnih) obiskovalcev v primerjavi z letom 2012 sicer povečal iz 13 % na 18 %, vendar očitno še vedno ostaja precej pod slovenskim povprečjem.

Velja opozoriti še na zanimiv splošni trend povečanja pripadnosti verski skupnosti po letu 2006, ki je na ravni vseh obravnavanih regij v letu 2016 pribli-

24

Sergej Flere, Miran Lavrič in Danilo Jesenik, "Church-state relations in Slovenia: constant tensions", v: Religion in the post-Yugoslav context, ur. Branislav Radeljić in Martina Topić (Lanham, 2015), str.

39−59.

55

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

63% Pripadnost religiji

92%

75%

2012

93%

70%

2006 72%

78% 76%

79%

1996 75%

Samo-ocenjna vernost

62%

44%

51% 51%

Obisk obredov vsaj 1x mesečno

45%

20%

28% 28% 31%

20%

2006

39%

25%

31% 32% 32% 32% 30%

1996

0%

10%

62%

51%

40%

13%

2012

56% 60%

49%

1996

95% 85% 85%

73%

55% 53%

2006

92%

74%

47%

2012

84%

20% Pomurska

30% Podravska

40%

43%

50% Koroška

60% Savinsjska

70%

80%

90%

100%

Ostale regije

Grafikon 5: Religioznost prebivalcev slovenskih regij po treh osnovnih pokazateljih, 1996–2012

žno na ravni iz leta 1996. Podobno velja tudi za obiskovanje verskih obredov, ki je v letu 2012 sicer še vedno (bolj ali manj) občutno pod nivojem iz leta 1996, vendar višje od leta 2016.

56

S tudia H istorica S lovenica

Pripadnost religiji

74% 2012 63% 2006

92% 93%

75% 70%

78% 76% 72%

75%

18%

2016

Obisk obredov vsaj 1x mesečno

84%

79%

1996

40% 28% 28%

20% 25%

31%

39% 31% 32% 32% 32% 30%

1996 0%

95% 85% 85%

34%

20% 2006

92%

28% 27% 23%

13%

2012

97%

84% 84% 82%

2016

20% Pomurska

43%

40% Podravska

60% Koroška

80% Savinjska

100%

120%

Ostale regije

Grafikon 6: Religioznost prebivalcev slovenskih regij po dveh osnovnih pokazateljih, 1996–2016

Sklep Na koncu lahko ugotovimo, da je naša analiza potrdila obstoj treh obdobij religijskih sprememb v Sloveniji, o katerih govorita Smrke in Uhan.25 Kot prelomno se pokaže leto 1978, ko pride do obrata od trenda sekularizacije k trendu revitalizacije religioznosti. Tudi ta trend pa se v devetdesetih letih 20. stoletja ustavi in, vsaj po naših podatkih, celo rahlo obrne.

Druga splošna ugotovitev se nanaša na religioznost in religijske spremembe v SV Sloveniji. Gre za to, da se kljub precejšnjim nihanjem na ravni celotne Slovenije specifike severovzhodnih regij dosledno ohranjajo skozi celotno

25

Smrke in Uhan, "Na vrhu gričev – toda ob vznožju socialne piramide", str. 147–158.

57

M. Lavrič, D. Friš: Institucionalna in zasebna religioznost ...

obravnavano obdobje. To kaže na globoko družbeno zakoreninjenost teh specifik in kliče po njihovi interpretaciji.

Ta interpretacija je možna samo na osnovi tretje ključne ugotovitve iz naših analiz, in sicer, da je za regije SV Slovenije značilna sorazmerno visoka prisotnost obiskovanja verskih obredov in identifikacije z versko skupnostjo ob sorazmerno nizki prisotnosti vere v posmrtno življenje in od kolektivnega obredja neodvisne vernosti. Z drugimi besedami, za SV Slovenijo je značilna sorazmerno visoka institucionaliziranost religioznosti. Verniki se v tem delu države predvsem javno izražajo kot verni, manj pa v resnici verujejo. Če sta Flere in Klanjšek26 govorila o votlosti religioznosti na Slovenskem, lahko torej to značilnost še posebej pripišemo prebivalcem iz severovzhodnega dela države.

Sorazmerno visoko religioznost regij SV Slovenije lahko najprej povežemo s splošno teorijo sekularizacije, po kateri gospodarski napredek kot sestavni del modernizacije tendenčno erodira religioznost. Dejstvo je, da je za regije severovzhodne Slovenije značilna sorazmerna nizka stopnja gospodarske razvitosti, vključno s sorazmerno visokimi stopnjami brezposelnosti.27 V eni izmed sodobnejših interpretacij sekularizacijske teorije, ki jo ponujata Pippa Norris in Ronald Inglehart, gre v tem okviru predvsem za zastoj v upadanju eksistencialnih negotovosti, ki jih prinaša gospodarski razvoj.28 Vendar pa v interpretaciji ugotovljenih razlik ne moremo mimo osnovne teze Thomasa Luckmanna, po kateri je gospodarski razvoj praviloma povezan z vse večjo diferenciacijo in fragmentiranostjo družbe, ta pa vodi v privatizacijo religije.29 Na ta način torej lahko povežemo tudi relativno odsotnost privatiziranosti religije v SV Sloveniji s sorazmerno gospodarsko nerazvitostjo tega dela države.

Ob sorazmerno nizki gospodarski razvitosti se v SV Sloveniji kaže tudi izrazito visok delež starejših prebivalcev. Glede na to, da so se v vseh obravnavanih datotekah v naši analizi starejši izkazali za tendenčno bolj religiozne, lahko del ugotovljenih religijskih specifik SV Slovenije pripišemo tudi starostni strukturi prebivalstva.

Posebej za sorazmerno zelo visoko religioznost prebivalcev Pomurja bi lahko ob dejstvu, da gre za gospodarsko najmanj razvito regijo z izrazito visokim deležem starejšega prebivalstva, pomembno vlogo igrala tudi tako imenovana "konfrontacijska identiteta", o kateri govori na primer Reinhard Henkel30.

26

28

29

30

27

Flere in Klanjšek, "Ali je votlost značilnost vernosti na Slovenskem?", str. 7.

Glej na primer: UMAR, Poročilo o razvoju (Ljubljana, 2017), str. 51.

Norris in Inglehart, Sacred and secular: Religion and politics worldwide.

Luckmann, Invisible Religion.

Reinhard Henkel, "Religions and religious institutions in the post-Yugoslav states between secularization and resurgence", Acta Universitatis Carolinae 44 (2009), str. 49−61.

58

S tudia H istorica S lovenica

Njegova teza je sicer povezana s slovitim konceptom "kulturne obrambe", ki ga je razvil britanski sociolog Steve Bruce31. Pomurje je namreč edina statistična regija v Sloveniji, v kateri "katoliški monolit" trči ob večjega konkurenta. To je evangeličanska cerkev, ki ji pripada približno 10 odstotkov prebivalcev Pomurja. Jasno je, da v Pomurju danes ni mogoče govoriti o kakšni resni konfrontaciji med katoliki in evangeličani. Vendar obe navedeni tezi (Henklova in Bruce-ova) predvidevata pozitivne učinke na religioznost tudi zgolj v primeru povečane stopnje zavedanja prisotnosti druge religije. Z drugimi besedami, verska pripadnost je verjetno v Pomurju višja tudi zato, ker se nekateri sicer neverni katoliki versko opredeljujejo predvsem zato, da se na ta način kulturno/identitetno ločijo od evangeličanov. In seveda obratno.

Miran Lavrič, Darko Friš INSTITUTIONAL AND PRIVATE RELIGIOSITY IN NORTHEAST SLOVENIA Comparative Analysis of Slovenian Regions since 1969

SUMMARY A comparative analysis of religiosity across Slovenian statistical regions was conducted based on the survey data from the Slovenian Public Opinion project (SPO). It took into consideration available data from 1969 to 2016 and compared four regions of northeast Slovenia (Pomurska, Podravska, Koroška and Savinjska) with other regions in the country.

Special attention was devoted to the thesis on privatization of religion in (post)modern societies, as well as to a more general thesis of seculariza-

31

Steve Bruce, "Status and Cultural Defense: The Case of the New Christian Right", Sociological Focus 20 (1987), str. 242−246.

59

M. LavriÄ?, D. FriĹĄ: Institucionalna in zasebna religioznost ...

tion. Within this framework, two indicators of institutional religiosity were employed: confessional identification and attendance at religious practices.

The basic indicator of private religiosity was (firm) belief in afterlife. As an additional indicator of private religiosity, we used self-assessed religiousness lacking religious rituals attendance.

Results of the analyses showed that fluctuations in religiosity in Slovenia as a whole were compatible with some previous observations: Until 1978, there was a significant decline in religiosity. This trend then reversed and revitalization of religion took place up until early 1990s. Since then, during the postsocialist period, religiosity did not change much in any direction.

The crucial observation within these fluctuations is that the specific features of northeast regions endured through the entire observed period. These specific features are visible mostly in terms of relatively high levels of religiosity in general, as well as in very high levels of institutional religiosity and relatively low levels of private religiosity. In other words, the four analysed regions of northeast Slovenia were specific in terms of high levels of confessional identification and in terms of attendance at religious rituals. But at the same time, firm belief in afterlife was relatively rare in this part of the country.

We interpret these findings mostly in relation to relatively low level of economic development and high level of population aging in the regions of northeast Slovenia. Specifically in relation to the Pomurska region, we relate very high levels of institutional religiosity also to the relative heterogeneity of the religious landscape, especially in terms of historical and tangible presence of the Evangelical Church of the Augsburg Confession.

60

S tudia H istorica S lovenica

UDC 316.346.32-053.6:32(497.41) 1.01 Original Scientific Paper

DOI 10.32874/SHS.2018-3

Levels and Determinants of Youth Political Participation: Regional Inequalities and Northeastern Slovenia Andrej Kirbiš Ph.D., Associate Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Sociology Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-mail: andrej.kirbis@um.si

Abstract:

The main purpose of our study was 1) to analyse previously unexamined regional inequalities in four dimensions of political participation among Slovenian youth (self-reported voter turnout, non-electoral conventional participation, protest participation and civic participation); 2) to examine macro-determinants of regional inequalities in political participation; and 3) to examine regional variation in individual-level determinants of political participation. We found several substantial regional inequalities in youth political participation, although the extent of inequalities differed depending on examined participation dimension. Regional inequalities exist particularly in voter turnout and civic participation, while at the same time, regions that score higher on one dimension in some cases score lower on other dimensions.

Key words:

political participation, determinants, youth, Slovenia, regional inequalities, democracy, civic participation, democratization, democratic consolidation, post-communism

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 61–82, 43 notes, 1 figure, 3 tables Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

61

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Introduction1 In cross-national comparative perspective, Slovenia is among socioeconomically and democratically most developed countries. For example, it ranks 25th among 188 countries on the Human Development Index, which is a summary measure of three indicators of quality of life, as indicated by average levels of health in a given population, its educational levels and its levels of economic development.2 Slovenia also ranks high on measures of law and order, according to the Gallup Global Law and Order Report, which among other reflects perceptions of Slovenian citizens, who are among the most likely to report feeling safe walking alone at night (87 %).3 In terms of democratic development, Slovenia is in the group of countries with the highest levels of democratic development according to Freedom House index.4 Other organizations, such as Transparency International, OECD etc., also rank Slovenia high on measures of economic, social and democratic development.

On the other hand, there are important aspects of Slovenia's comparative democratic performance that have been identified as problematic. One of the key conditions of democratic functioning are citizens' behaviours, including their political participation patterns. Political participation includes those acts that aim to influence public policies and decisions, or that aim to influence the selection of public figures, who create such policies.5 In recent years, numerous studies have indicated low levels of political participation among Slovenian citizens. Thus, despite high levels of institutional democratic functioning and socioeconomic development of Slovenia, in comparative perspective both young and adult Slovenian public is politically rather inactive.

Among adults, for example, KirbiĹĄ reported low party membership rates

1

This article is the product of research of the Department of History (Faculty of Arts, University of Maribor) programme group P6-0138 (A): History of Northeastern Slovenia between the middle Europe and European southeast (Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom).

2 United Nations Development Programme, Human Development Report: Work for Human Development (New York, 2016), hdr.undp.org/sites/default/files/2016_human_development_ report.pdf, received: 4. 1. 2018.

3 Gallup, Global Law and Order Report 2017 (Washington, D.C., 2017).

4 Freedom House, Freedom in the World 2015 (2015), freedomhouse.org/sites/default/files/01152015_ FIW_2015_final.pdf, received: 15. 12. 2016.

5 Max Kaase and Alan Marsh, "Political Action. A Theoretical Perspective", in: Political Action: Mass Participation in Five Western Democracies, eds. S. H. Barnes et al. (London, 1979); Geraint Parry, George Moyser and Neli Day, Political Participation and Democracy in Britain (Cambridge, 1992) (hereinafter: Parry et al., Political Participation); Stephen Macedo, Yvete Alex-Assensoh and Jeffrey M. Berry, Democracy at Risk: How Political Choices Undermine Citizen Participation and What We Can Do About It (Washington, DC., 2005); Cliff Zukin, Scott Keeter, Molly Andolina, Krista Jenkins and Michael X. Delli Carpini, A New Engagement? Political Participation, Civic Life, and the Changing American Citizen (Oxford, 2006) (hereinafter: Zukin et al., A New Engagement)

62

S tudia H istorica S lovenica

and low protest engagement of Slovenians compared to other post-Yugoslav countries. Similarly, low levels of political participation have also been detected among youth.6 For example, Kirbiš and Flere examined political participation patterns in Slovenia and Europe and found that political participation among Slovenian youth was lower that the EU average on several indicators of political participation. Specifically, examining European Values Study data they found self-reported voting abstinence increased among Slovenian youth from 32.5 % in 1999 to 39.7 % in 2008. While increases in self-reported voter abstinence (from 17.7 % to 28.2 %) were also detected among European youth, their abstinence levels were much lower. Longitudinal increases of voter abstinence among Slovenian youth were also substantially higher than those of Slovenian adults; among the latter, no substantial increase in the observed 1999–2008 period was detected (increase was only minimal – from 22.8% to 23.2%). Moreover, Slovenian adults also report going to the voting polls significantly more frequently than youth.7 Similar results of low and/or declining levels of political participation have also been detected for other forms of conventional political participation in Slovenia, in particular among youth. For example, membership in political parties was much lower among Slovenian youth in the 1992–2008 period compared to average Slovenian and European adults, and compared to average European youth. Overall, these patterns hold true for numerous indicators of political participation – for membership in political parties and for other forms of conventional political participation, including its cumulative measure (composed of respondents' self-assessed average frequency of carrying out four forms of conventional participation activities: contacting politicians or public officials, performing work for political parties, performing work in other organisations, and wearing or publically displaying a badge/sticker supporting a candidate or party). Furthermore, non-institutional conventional political participation forms, such as the frequency of discussing political issues or watching and listening to political and informative content in the mass media, are also low, in particular among Slovenian youth.8 Low levels of political participation and engagement have also been reported by Kirbiš and Zagorc, who examined a representative sample of Slovenian Youth 2013 study and compared Slovenian youth's political participation and political attitudes levels with those of Croa-

6

Andrej Kirbiš, "Political participation and non-democratic political culture in Western Europe, East-Central Europe and post-Yugoslav countries", in: Political Participation in the European Union (Democracy in Transition Series), ed. Kyriakos Demetriou (Berlin, 2013) (hereinafter: Kirbiš, "Political participation").

7 Andrej Kirbiš and Sergej Flere, "Participation", in: Youth 2010: The social profile of young people in Slovenia, ed. Miran Lavrič (Ljubljana–Maribor, 2011) (hereinafter: Kirbiš and Flere, "Participation").

8 Kirbiš and Flere, "Participation".

63

A. Kirbiš: Levels and Determinants of Youth Political Participation

tian and Kosovar youth. Only 15 % of eligible Slovenian youth voted in all previous elections (despite the fact that young people have, due to their age, not had the opportunity to take part in a high number of elections due to their relatively infrequent nature).

Social norms, country's historical background and general socio-political climate in Slovenia all partially explain low political participation levels among youth. For example, Slovenian (2013), Croatian and Kosovar youth surveys asked about perceived social "popularity" of political engagement in its societies. Respondents from three post-Yugoslav countries indicated what they thought was "in" (popular) at the time of the survey in their countries, thereby indicating their perceptions of popular areas of life, of social norms, and of behaviours. "Politics" was found to be more popular in Croatia, where 36 % of youth believed that "being active in politics" was "in", while only 10 % of Slovenian youth gave the same answer. Furthermore, 46 % of Kosovo youth believed that "participating in civic actions/initiatives" was "in", while only 28 % of Slovenian youth agreed with this statement.9 On the other hand, previous studies of Slovenian youth have also reported a few encouraging findings. For example, in 2008 Slovenian youth were in comparative perspective found to be most likely to be protest engaged compared to other examined groups. It is particularly noteworthy that protest engagement increased from 1992 to 2008 among Slovenian youth, more so than among Slovenian adults, European adults or European youth.10 High levels of protest engagement among Slovenian youth is – among otherwise mostly negative longitudinal trends – a somewhat optimistic sign for the future of democratic functioning in Slovenia, as previous studies across established and post-communist democracies haven indicated that protest participation is higher in democratically more developed countries, and that within democracies more pro-democratically oriented citizens express highest levels of protest engagement.11

9

Andrej Kirbiš and Barbara Zagorc, "Politics and democracy", in: Slovenian youth 2013: living in times of disillusionment, risk and precarity, ed. Sergej Flere (Maribor, 2014) (hereinafter: Kirbiš and Zagorc, "Politics and democracy").

10 Kirbiš and Flere, "Participation".

11 Ronald Inglehart and Christian Welzel, Modernization, Cultural Change, and Democracy: The Human Development Sequence (New York, 2007); Jan Teorell, Paul Sum and Mette Tobiasen, "Participation and Political Equality: An Assessment of Large-Scale Democracy", in: Political Disaffection in Contemporary Democracies. Social Capital, Institutions, and Politics, eds. Mariano Torcal and Jose Ramon Montero (New York, 2007); Kirbiš, "Political participation".

64

S tudia H istorica S lovenica

Regional Inequalities in Political Participation and its Macrodeterminants Numerous previous studies have also compared political participation at the cross-national level. One key issue that has not been sufficiently addressed is whether spatial within-country variations in political participation among Slovenian youth exist, with one such possible determinant of youth's political participation being regional context. Previous results on political participation of adults have namely detected spatial inequalities in voter turnout patterns. For example, Rogelj and Tiran conducted a geographical analysis of the electoral participation in Slovenian parliamentary elections in 1992–2014 period. The results of their analysis showed that there were no increases in spatial differences in electoral participation, but there was a change in the spatial structure of electoral participation, with the polarization between the eastern and western parts of Slovenia, which was prominent in the 1990s, being replaced by polarization between the central Slovenia and the rest of the country. In 1992–2000 period, for example, voter turnout was below national average in Mura, Drava, Savinja, Carinthia and Lower Sava regions, indicating that northeastern Slovenian public had particularly high voter abstinence. In 2004–2014 period voter turnout was below average in the same regions, which again indicated that northeastern Slovenian public remained relatively inactive at the polls throughout the 25 years of Slovenia's independence, although some other Slovenian regions also had low turnout in this latter period (Coastal Kast, Littoral–Inner Carniola and Southeast Slovenia). The authors also found that voter turnout was higher in electoral districts with higher average level of education and lower unemployment rates. Interestingly, at the electoral district level, authors also found that participation was moderately and positively related to a higher proportion of pupils and students in a district. They argue that this could indicate a higher level of electoral engagement of younger voters in comparison with those not involved in educational process, but that this should be examined at the level of individual data in future studies.12 Several other study have also examined spatial patterns of political participation, but as Tiran and

12

Boštjan Rogelj and Jernej Tiran, "Geografska analiza volilne udeležbe v Sloveniji", Geografski vestnik 86 (2014), 25–43 (hereinafter: Rogelj and Tiran, "Geografska analiza").

65

A. Kirbiš: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Rogelj13 summarize, previous studies14 have largely dealt with voter turnout and voting results of the general Slovenian population, which means that regional participation patterns of youth on different dimensions of political participation have systematically not yet been examined.

Individual-level Determinants of Political Participation From the point of view of normative democratic theory, one would wish for low levels, or ideally, absence of sociostructural inequalities in political participation, as this would indicate that all citizens are engaged in the democratic political process to a similar (preferably high) degree, despite differences in their positions within the social structure. Yet the reality of political life in modern-day democracies is different than democratic ideals would suggest.

Although in the present study we do not go into in-depth analysis of individual determinants of political participation, our aim in nevertheless to examine the extent of regional inequalities in individual-level determinants of political participation.

We next briefly summarize some of the most frequent individual-level determinants of political participation detected in previous studies of Slovenian youth and in other Western democracies, which have reported that political participation is unevenly distributed among their citizens. As political participation among Slovenian youth is particular low, the question that needs to be addressed is which are the key determinants that lower youth's political participation. Studies of adult populations have indicated that women tend to have lower participation rates, although these differences are dependent on the national and historical context and on the examined participation dimension. Additionally, respondents' higher educational levels and higher personal or family income all tend to have a positive impact on political participation levels, both on voter turnout and on protest participation.15 Previous studies of political participation of Slovenian youth have similarly detected several sociodemographic and socioeconomic variables that impact political partici13

Jernej Tiran and Boštjan Rogelj, "Geografski vidiki volitev v Podravju", Geografije Podravja 1 (2017), 189–205.

14 Samo Kropivnik, Slovenski volivci v geografskem, družbenem in ideološkem prostoru (Ljubljana, 1998); Jernej Tiran, "Settlement area type as a factor of electoral behaviour in Slovenia", Hrvatski geografski glasnik 73 (2011), 87–98; Jernej Tiran, "Urbano proti ruralnemu: (nov) razcep v slovenskem političnem prostoru?", Teorija in praksa 52 (2015), 271–290; Boštjan Rogelj, "Uspeh nestrankarskih kandidatov na lokalnih volitvah 2006", Dela 27 (2007), 163–181.

15 Andrej Kirbiš, "Determinants of political participation in Western Europe, East-Central Europe and post-Yugoslav countries", in: 20 years later: problems and prospects of countries of former Yugoslavia, ed. Sergej Flere (Maribor, 2013) (hereinafter: Kirbiš, "Determinants of political participation").

66

S tudia H istorica S lovenica

pation. For example, Kirbiš and colleagues carried out multivariate analyses of a wide array of determinants of political participation among Slovenian youth using 2010 national survey data and found that older youth and female gender both had the most consistent positive impact on political participation, while family economic status and parental education had no significant impact.16 Not all studies have indicated similarly consistent results; among them, for example, bivariate analyses of determinants of political participation employing a representative sample of Slovenian youth in 2013 indicated insignificance of some sociodemographic determinants.17 Specifically, gender proved to play no significant role in neither political participation nor in political interest, while more educated, older young people, and those with better educated fathers and mothers expressed higher interest in politics. The same study also found that older youth and youth with higher-educated fathers were more likely to attend elections. 18 In previous studies, particularly the resource model has been tested, as it is one of the most widely used models to explain inequalities in political participation.19 Its proponents argue that personal and family resources, especially those involving better socioeconomic status (SES), increase the likelihood of one's participation in public life, since SES resources tend to increase citizens' knowledge and skills in management and understanding of political information and political content, which consequently increases the likelihood of one's participation in a political process. Individuals with more resources – especially higher (personal or parental) educational levels, higher income and higher occupational status – have a better ability to participate in political life more frequently and with less effort.20 Resource model has not been univocally confirmed in previous studies of Slovenian youth. Previous studies from other

16

Andrej Kirbiš and Sergej Flere, "Political culture in the Yugoslav successor states", in: Building Democracy in the Yugoslav Successor States: Accomplishments, Setbacks, and Challenges since 1990, eds. Sabrina P. Ramet, Christine Hassenstab and Ola Listhaug (Cambridge, 2017).

17 Kirbiš and Zagorc, "Politics and democracy".

18 Ibidem.

19 Pippa Norris, "Democratic Phoenix: Reinventing Political Activism" (Cambridge, 2002).

20 Wendy K. Tam Cho, James Gimpel and Tony Wu, "Clarifying the Role of SES in Political Participation: Policy Threat and Arab American Mobilization", Journal of Politics 68 (2006), 977–991; Julianna Sandell Pacheco, "Political Socialization in Context: The Effect of Political Competition on Youth Voter Turnout", Political Behavior 30 (2008), 415–436 (hereinafter: Sandell Pacheco, "Political Socialization"); Sidney Verba, Kay L. Schlozman and Henry Brady, Voice and Equality: Civic Voluntarism in American Politics (Cambridge, 1995) (hereinafter: Verba et al., Voice and Equality); Sidney Verba, Nancy Burns and Kay L. Schlozman, "Unequal at the Starting Line: Creating Participatory Inequalities across Generations and among Groups", American Sociologist 34 (2003): 45–69.

67

A. Kirbiš: Levels and Determinants of Youth Political Participation

countries have also found that – besides age21 and gender22 – size of residential settlement23 and family structure24 may also be determinants of political participation. For this reason we also included these variables in our study in order to examine regional variation in these determinants of political participation.25 In sum, based on the results of previous studies of Slovenian youth, an important question that needs to be answered is whether determinants of political participation are similar across Slovenian geographical regions, or in other words, whether key determinants impacting political participation of Slovenian youth on a national level can be replicated on geographical regions. In our study we also compare northeastern Slovenia with the remaining regions. Rogelj and Tiran, for example, argued that besides district-level analysis of determinants of political participation, individual-levels survey data should also be used in the future studies, and that other forms of citizen participation, besides voter turnout, should also be examined.26

Purpose of the study Despite Slovenia's comparatively good overall standing on several objective measures of quality of life, socioeconomic and democratic development, one of the more troublesome issues of Slovenian society is the relative lack of political

21

Russell J. Dalton, The Good Citizen: How a Younger Generation Is Reshaping American Politics (Washington, DC, 2008); Eldin Fahmy, Young Citizens: Young People's Involvement in Politics and Decision Making (Burlington, 2006); Zukin et al., A New Engagement.

22 Parry et al., Political participation; Verba et al., Voice and Equality; Francesca Vassallo, "Political Participation and the Gender Gap in European Union Member States", Journal of Contemporary European Studies 14 (2006), 411–427.

23 Srečko Mihailović, "Odnos omladine prema politici", in: Položaj, svest i ponašanje mlade generacije Jugoslavije: preliminarna analiza rezultata istraživanja, ed. Srđan Vrcan (Belgrade, 1986); Ronald Inglehart, Modernization and Postmodernization: Cultural, Economic, and Political Change in 43 Societies (Princeton, 1997); Doh C. Shin, Mass politics and culture in democratizing Korea (Cambridge, 1999).

24 Timol Hener, Helmut Rainerand Thomas Siedler, "Political Socialization in Flux? Linking Family NonIntactness during Childhood to Adult Civic Engagement", IZA Discussion Paper no. 9042, www.diw. de/documents/vortragsdokumente/220/diw_01.c.425241.de/v_2013_hener_political_eea.pdf, accessed: 15. 12. 2016.

25 For analyses of these variables at the national level, see Andrej Kirbiš, Sergej Flere, Darko Friš, Marina Tavčar Krajnc and Tina Cupar, "Predictors of Conventional, Protest, and Civic Participation among Slovenian Youth: A Test of the Civic Voluntarism Model", International Journal of Sociology 47 (2017), 182–207 (hereinafter: Kirbiš et al., "Predictors").

26 Rogelj and Tiran, "Geografska analiza".

68

S tudia H istorica S lovenica

activity of Slovenian citizens, both the adult and young population.27 The main purpose of our study was to add to the existing literature by focusing on several issues, which have previously not been investigated in Slovenian context. First, we examined the extent of regional inequalities in political participation among Slovenian youth. When comparing Slovenian regions, we also aimed to show how northeastern Slovenian regions (Mura, Drava, Carinthia and Savinja region) fare on youth political participation compared to other regions. Second, we examined macro-determinants of regional inequalities in political participation.

Third, we examined regional variation in individual-level determinants of political participation. All three questions deal with whether politically more active youth are representative of the total Slovenian population of young people, both as to regional representation, as well as to sociodemographic and socioeconomic characteristics. From the perspective of normative democratic theory, it would be desirable, if only a few (or ideally none) inequalities existed, or, in case they do, that these inequalities would be relatively small.

Method Sample We analyzed Slovenian Youth 2010 survey data, which consisted of a representative random sample of Slovenian youth. The target population (332,211 young people) were all residents of the Republic of Slovenia, who on July 26, were between 15 and 29 years old (N = 1,257; Mage = 22.90; SD = 4.25; 48.3 % women). A field survey was conducted between July 27 and September 24 in the form of face-to-face interviews. The target population of the study was previously stratified into 12 statistical regions and 6 types of settlements. The survey questionnaire consisted of two parts: oral and written. The oral part of the questionnaire was conducted in face-to-face interviews with interviewers reading the questions aloud to interviewees and with interviewers filling out survey responses they received from the respondents. Upon completion of the oral part of the questionnaire the interviewer handed the respondent the written questionnaire and asked him or her to fill it out. The written part of the questionnaire consisted of questions that were more personal and intimate in nature.28 27

Kirbiš and Flere, "Participation"; Kirbiš, "Political participation"; Andrej Kirbiš, "Determinants of political participation"; Kirbiš and Zagorc, "Politics and democracy"; Mitja Hafner-Fink and Samo Uhan, "Vrednote, ekonomska rast in družbeni razvoj", Teorija in praksa 53 (2016), 232–250; Kirbiš et al., "Predictors".

28 Miran Lavrič, Marko Divjak, Andrej Naterer and Petra Lešek, "Research Methods", in: The Social Profile of Young People in Slovenia, ed. Miran Lavrič (Ljubljana, 2011).

69

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Variables Dependent variables: political participation We examined four dimensions of political participation. Electoral political participation (self-reported voter turnout) was examined with the following question: "Did you attend the last Slovenian parliamentary elections that took place September 2008"? Only data of respondents that were of legal age to vote in September 2008 elections were analysed (1 = did not vote; 2 = voted).

Non-electoral conventional political participation was measured with five items. The following question was asked for all participation items: "People are active in politics in different ways. Have you ever engaged in the following activities or would you engage in them if you had the possibility?" The items were: "Try to convince others to vote for the same candidate or party as me"; "Contact politicians"; "Contribute money to a political party"; "Work for a political party or candidate"; and "Hand out leaflets with political content." All items were rated on a scale from 1 to 3 (1 = would definitely not do; 2 = would probably do; 3 = have already done). A summation scale was formed and the reliability of the scale was found to be sufficiently high (Cronbach's alpha = 0.70).

Protest participation was tapped with the following four items: [Did you ever] "Sign a petition (printed or electronic)?"; "Attend lawful demonstrations?"; "Boycott buying certain products for political, ethical, or environmental reasons?"; "Buy certain products for political, ethical or environmental reasons?"

All items were rated on a scale from 1 to 3 (1 = would definitely not do; 2 = would probably do; 3 = have already done). A summation scale was formed and the reliability of the scale was found to be sufficiently high (Cronbach's alpha = 0.65).

Civic participation was measured with four items on the frequency of: "Helping peers with learning"; "Counselling peers on their problems"; "Helping the elderly"; "Helping physically/mentally challenged." All items were rated on a scale from 1 to 3 (1 = would definitely not do; 2 = would probably do; 3 = have already done). A summation scale was formed and the reliability of the scale was again sufficiently high (Cronbach's alpha = 0.73).

Independent variables: micro level We examined the impact of four sociodemographic variables: age (measured as

70

S tudia H istorica S lovenica

year of birth, recoded into age in years and into age groups: 1 = 15â&#x20AC;&#x201C;18 years29; 2 = 19â&#x20AC;&#x201C;24 years; 3 = 25â&#x20AC;&#x201C;29 years), gender (female = 1, male = 2), size of current residential settlement (1 = countryside/village, 2 = small town [between 1,000 and 50,000 inhabitants], 3 = larger city [above 50,000 inhabitants]), and family structure (1 = presently living in a traditional family [with biological father and mother]; 2 = all other family forms).

With regard to socioeconomic resources, we examined respondent's family and personal socioeconomic status by means of several commonly used indicators of SES. Family SES was measured with 1) parental educational level, which was formed as a composite index of maternal and paternal educational level; and (2) self-perceived family material status of respondents. We measured father's and mother's educations with two identical questions on a ninepoint scale: "What is the highest achieved level of [your father's / your mother's] education?" (1 = uncompleted primary school; 9 = completed master or doctorate degree). For the purposes of statistical analyses, the values were recoded into a three-point scale: 1 = uncompleted secondary education (original values 1, 2, 3); 2 = completed secondary education (original values 4, 5, 6); 3 = completed tertiary education (original values 7, 8, 9). Respondents' family material (economic) status was assessed by them with the following question: "How do you rate the material situation of your family compared to the Slovenian average?" Family material status was coded on a five-point scale (1 = highly below average; 5 = highly above average). We recoded the five-point scale into a threepoint scale of family's relative material status: 1 = (highly) below average, 2 = average; 3 = (highly) above average. The family SES was a composite score of all three indicators (Cronbach's alpha = 0.73).

Personal SES was measured via indicator of a personal income. The question was: "Assess the size of your available overall monthly income (in Euros).

Combine all incomes.". We recoded the open-coded question into four groups (1 = lowest monthly income; 4 = highest monthly income).

Of course, we also examined the impact of respondents' regional affiliation, which was our main point of interest.

Independent variables: macro level Macro (regional) data was acquired from the Statistical Office of the Republic

29

Voter turnout was examined only for young people of legal age in September 2008 at the time of Slovenian parliamentary elections.

71

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

of Slovenia.30 We included four sets of macro-level data in our analyses. We examined regional data for 1) gross domestic product per capita (in EUR); 2) average gross monthly earnings; 3) rates of registered unemployment; 4) the proportion of the population aged 15 and over with higher educational level.

Since Slovenian Youth 2010 survey was conducted in 2010, our macro-analysis included regional data from 2009, since we wanted to ensure the appropriate timing sequence, which would be consistent with the potential causal explanation of the influence of macro-variables on political participation of young people in Slovenia.

Plan of analysis We first examined differences in the frequency of four dimensions of political participation among twelve statistical regions. Next, we examined macro-determinants of political participation in Slovenian regions by carrying out bivariate analyses at the regional (macro) level. Finally, we examined the variability of micro-determinants of political participation on a regional level by carrying out bivariate analyses at the individual level. Below we present the results of our analyses.

Results Regional inequalities in political participation Figure 1 indicates inequalities in four dimensions of political participation among twelve statistical regions. We show mean values (on a scale from 1 to 3) of three political participation dimensions in columns (non-electoral conventional, protest and civic participation), while the fourth (self-reported voter turnout) shows percentage data (shown with a line graph).

30

SORS, Podatkovna baza SI-STAT, pxweb.stat.si/pxweb/dialog/, accessed: 23. 1. 2018 (hereinafter: SORS, Podatkovna baza).

72

S tudia H istorica S lovenica

31

Figure 1: Regional inequalities in youth political participation in Slovenia Note: Columns indicate the frequency of four dimensions of political participation. 1 = would definitely not do; 2 = would probably do; 3 = have already done.

First, looking at the total sample on the far right, we see that self-reported voter turnout among Slovenian youth was 56 %. On a scale from 1 to 3, we see that green columns (civic participation) was highest at the national level and in all individual regions, followed by red columns (protest participation), while non-electoral conventional participation was lowest at the national level and in all statistical regions.

Figure 1 also indicates that there are substantive differences on several dimensions of political participation. Coastal Karst, Carinthia, Gorizia and Drava regions had the highest voter turnout, while Savinja, Central Sava and Littoral-Inner Carniola had the lowest turnout. On non-electoral conventional participation (blue columns), Mura and Gorizia scored highest, while Lower Sava, Central Sava and Littoral-Inner Carniola scored lowest. On protest participation (red columns), Littoral-Inner Carniola, Coastal Karst and Central Sava regions scored highest, while Carinthia, Savinja and Drava regions scored lowest. Finally, on civic participation (green columns), Central Sava, Drava and

31

Slovenian Youth, Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji [data file] (Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta [production], Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov [distribution], 2011), ADP - IDNo: MLA10 (Maribor–Ljubljana, 2011) (hereinafter: Slovenian youth, Mladina 2010).

73

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Upper Carniola scored highest, while Littoral-Inner Carniola, Central Slovenia and Gorizia regions scored lowest. Northeastern Slovenian regions (Mura, Drava, Carinthia and Savinja region), as a group, had the lowest scores on protest participation compared to other Slovenian regions, and northeastern Slovenia was below the national average (see the second group of columns from the right). At the same time, there was large variation within northeastern regions on some participation indicators, especially in voter turnout. For example, Savinja region had the lowest turnout of all twelve regions, Mura region was just below the national average, Drava region was slightly above it, while Carinthia region had the second highest self-reported voter turnout among all Slovenian regions.

These results indicate that substantial regional inequalities exist in some dimensions of political participation of Slovenian youth, in particular in voter turnout and civic participation. On the other hand, no clear pattern was detected whereby regions that score higher on one dimensions would also score higher on other participation dimensions. We further test this finding in Table 1.

Marco-level determinants of political participation Table 1 shows macro-determinants of political participation at a regional level.

We see that several macro-determinants are correlated with mean regional political participation levels (see bivariate associations in bold), yet there are no significant coefficients. Regional GDP is positively associated with three out of four participation dimensions, while civic participation was the only exception with a negative coefficient. Identical pattern was detected for gross income and participation association and for higher educational structure and participation association (in both cases civic participation had the only negative coefficient). Higher unemployment decreased voter turnout and protest participation, increased civic participation, but had not association with non-electoral conventional participation. We again note that none of the associations were significant.

We were also interested whether results in Figure 1 could be interpreted as to showing a clear pattern of regional inequalities in total participation. Table 1 shows the underlined coefficients of associations between regional participation levels. Positive coefficients between different participation dimensions indicate that regions scoring higher on one participation dimension also score higher on second dimension. Since three out of six underlined coefficients in Table 1 are negative, this seems to not to the case. Regional inequalities in participation do exist, but regions high on one participation dimension are in

74

S tudia H istorica S lovenica

some cases lower on other dimensions, and vice versa.

Table 1: Macro-determinants of political participation in Slovenia at the regional level

Regional GDP

Gross earnings

Unemployment rates

Higher education (%)

Voter turnout

NonProtest electoral p. p.

Gross earnings

0.89**

Higher education (%)

-0.57

-0.64*

Voter turnout

0.88**

0.96**

-0.75**

Nonelectoral p.

0.32

0.35

-0.28

0.27

Protest p.

0.42

0.45

0.00

0.42

0.23

Civic p.

0.21

0.37

-0.43

0.34

0.06

0.07

Regional GDP

-0.30

-0.16

0.47

-0.29

-0.15

-0.01

-0.37

Sources: Slovenian Youth32; SORS33.

Notes: * p < 0,05; ** p < 0,05. Table shows Pearson coefficients. Coefficients also have statistical significance levels indicated, though we note that the number of statistical regions was low (N = 12). Regional macrodata is from 2009.

Individual-level determinants of political participation Finally, we examined and compared variations in determinants of political participation in Slovenian regions by performing bivariate analyses at the individual level. Table 2 shows those coefficients that are statistically significant (at p < 0.05 or p < 0.01 levels) between all examined individual-level determinants and four participation dimensions in twelve statistical regions.

32

Slovenian youth, Mladina 2010.

SORS, Podatkovna baza.

33

75

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Table 2: Individual-level determinants of political participation in Slovenia in twelve statistical regions

VO

NE

PR

CI

Mura Age

0.53

VO

NE

PR

CI

Drava 0.34

0.22

Gender (male)

VO

NE.

PR

CI

Carinthia 0.15

0.33

-0.15 -0.18

Family structure Size of residential settlement Family SES Personal SES

0.24

0.34

0.33

0.49 Savinja

Age

0.19

Central Sava 0.20

Gender (male)

-0.17

-0.42

Family structure

0.38

0.41

Size of residential settlement

0.28

Family SES

0.40

0.38

0.20

Personal SES

0.28 Southeast

Age

Lower Sava

Central

Upper Carniola

0.26

0.22

Gender (male)

-0.16

-0.24

Family structure Size of residential settlement

0.31

0.43

Family SES

0.28

0.37

0.19

Personal SES Gorizia Age

Coastal-Karst 0.27

Littoral-Inner Carniola 0.27

0.33

Gender (male) Family structure

76

-0.35 0.27

0.23

S tudia H istorica S lovenica

Size of residential settlement

-0.36

-0.26

Family SES Personal SES

0.52

Source: Slovenian Youth34; SORS35.

Notes: * p < 0,05; ** p < 0,05. VO = voter turnout; NE = non-electoral conventional participation; PR = protest participation; CI = civic participation.

Results in Table 2 indicate that among Slovenian youth, higher age of youth is most consistently a significant determinant of more frequent political participation, with twelve significant associations. Gender has eight significant coefficients, with seven of those indicating women scoring higher on participation scales. Size of residential settlement also has eight associations, with six of them indicating more frequent political participation in urban environments. Family SES, personal SES and family structure have only five, four and three significant coefficients, respectively.

Table 3: The number of significant determinants of political participation in twelve statistical regions and at the national level

Slovenian regions

Number of significant coefficients

Number of significant coefficients

Total sample

Mura

Drava

Carinthia

Savinja

Central Sava

Lower Sava

10 (42 %)

4 (17%)

4 (17%)

3 (13%)

7 (29%)

2 (8%)

2 (8%)

northeastern Slovenia

Southeast

Central Slovenia

Upper Carniola

Gorizia

CoastalKarst

Littoral-Inner Carniola

(19%)

5 (21%)

1 (4%)

3 (13%)

1 (4%)

6 (25%)

2 (8%)

Source: Slovenian Youth.36 Notes: Data indicate the number of significant coefficients within each region (out of 24 coefficients).

The numbers in the parentheses indicate the percentage of significant coefficients within each region.

Table 3 indicates the number of significant coefficients in each statistical region and at the national level. The higher number of significant coefficients in 34

Slovenian youth, Mladina 2010.

SORS, Podatkovna baza.

36 Slovenian youth, Mladina 2010.

35

77

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

a given region indicates that a larger number of examined micro-level determinants significantly impact political participation. Two important aspects have to be taken into account when interpreting these results. First, the number of significant coefficients in each region may be smaller than in the total sample partly due to a smaller regional subsample size, as significance levels are also impacted by the number of respondents in a regional subsample. Nevertheless, we argue that a basic picture can be provided by our analyses, at least in terms of comparing the number of significant coefficients between different Slovenian regions (though here we also have to take into account that the number of respondents also differs between regions). Second, the number of coefficients does not indicate the extent of participation inequalities on a particular determinant (this can be examined in Table 2, where a higher coefficient indicates greater participation inequalities on a given determinant), but does indicate the variety of participation inequalities (a higher number of significant coefficients indicates a greater number of determinants that impact political participation in a given region).

Table 3 indicates that at the total sample level, ten coefficients (42 %) were significant. The smallest number of significant coefficients were in Central Slovenia and Gorizia (both had only one significant coefficient), while Savinja, Coastal-Karst and Southeast regions had the highest number of coefficients (seven, six and five, respectively). We also examined whether the number of significant coefficient is associated with macro-regional characteristics. While there were no significant coefficients, insignificant associations indicated that greater variety of participation inequality was linked with higher regional unemployment (rho = 0.29), lower gross mean income (rho = -0.24), lower proportion of highly educated population (rho = -0.18), but with slightly higher regional GDP (rho = 0.12). Taking into account a low number of cases (regions) and a cut-off point of rho > 0.2, our results tentatively suggest that youth participation inequalities are present to a higher degree in regions with higher proportion of unemployment and lower gross earnings, i.e. in socioeconomically more disadvantaged regions, despite a lightly positive link with the regional GDP. Looking again at the northeastern Slovenian regions as a group (Mura, Drava, Carinthia and Savinja region; second column in the second row in Table 3), we see that northeastern Slovenia has 19 % of significant coefficients, yet there are again substantial differences within its regions. For example, Mura and Drava regions have 17 % significant coefficients, Carinthia 13 %, while Savinja has 29 %. This again indicates that there in not only substantial regional variation in participation in Slovenia, but that there is also regional variation within northeastern Slovenia. Furthermore, socioeconomic inequalities in political participation are particularly salient in three out of four northeastern Slovenian regions, compared to other regions (Table 2).

78

S tudia H istorica S lovenica

Discussion and implications The main aim of our study was examine some key issues of political participation of Slovenian youth, which have so far not yet been investigated. First, we examined whether there are substantive regional inequalities in four dimensions of political participation, and second, whether regional inequalities could be partly explained by macro-level characteristics. We detected several substantial regional inequalities in youth political participation, although these inequalities differed according to participation dimension. Regional inequalities exist in particular in voter turnout and civic participation, while at the same time, regions that score higher on one dimension in some cases score lower on other dimensions. Third, we also found that female gender and higher age are most consistent individual-level predictors of youth political participation in Slovenian regions, and that there is a greater variety of individual-level youth participation inequalities in regions with higher rates of unemployment and lower gross mean earnings.

In the context of northeastern Slovenian regions (Mura, Drava, Carinthia and Savinja region), our results indicate that they can hardly be taken as a monolithic whole when examining youth political participation patterns (with the exception of protest participation, which is low across northeastern regions).

In fact, the opposite might be true. Among northeastern regions, Savinja region seems to be the most problematic from the standpoint of low youth participation rates (with the lowest voter turnout of 47 %) and from the extent of participation inequalities, which are also highest in Savinja region. Furthermore, socioeconomic inequalities in political participation are particularly salient in three out of four northeastern Slovenian regions.

The questions we attempted to answer in our study are particularly important for democratic functioning, especially for newer democratic states, including Slovenia. Political participation is the cornerstone of a democracy.37 More democratically and socioeconomically developed states also tend to have more participatory citizens.38 Furthermore, political participation patterns of youth are also indicative of their participation patterns as adults and of the future state of affairs in a country, thereby indicating the direction the democracy might take in a given country.39 It is thus crucial to examine, in the present and

37

Gabriel A. Almond and Sidney Verba, The Civic Culture: Political Attitudes and Democracy in Five Nations, (Princeton, NJ, 1963); Parry et al., Political participation.

38 Kirbiš, "Political participation"; Kirbiš, "Determinants of political participation".

39 Jelena Obradović and Ann S. Masten, "Developmental Antecedents of Young Adult Civic Engagement", Applied Developmental Science 11 (2007), 2–19; Eric Plutzer, "Becoming a Habitual Voter: Inertia, Resources and Growth in Young Adulthood", American Political Science Review 96 (2002), 41–56; Sandell Pacheco, "Political Socialization".

79

A. KirbiĹĄ: Levels and Determinants of Youth Political Participation

in the future studies, whether politically more active youth are representative of the general Slovenian population of young people, with regard to regional representation, as well as to other sociodemographic and socioeconomic characteristics.

From the point of view of normative democratic theory, and for the realization of democratic ideals through equal participation of all social groups, it is important to realize that regional participation inequalities among Slovenian youth do exist, together with numerous other issues of Slovenian democracy, as researchers have recently argued.40 Yet regions also differ according to different participation dimensions. For this reason, it is crucial that participation inequalities are investigated separately in the future, as the focus should not be only on electoral political participation, especially since other forms of participation are becoming more and more widespread, especially among youth41.

Indeed, as researchers have increasingly reported in recent years, and as our study results confirmed, different participation dimensions have different micro- and macro-level determinants, and policy- and decision-makers should take that into account when forming policy at national, regional and local level.

Our study has several important limitations that need to be addressed. Slovenian youth 2010 data provided only a small number of respondents in some regional subsamples. Second, only bivariate analyse were performed in the present study, although we did examine different forms of political participation and its macro- and micro-level determinants. Future studies would benefit if the data collection was carried out in a way to ensure larger regional subsamples. Another issue that might be interesting to examine in the future would be to analyse youth participation levels according to polarization between central Slovenia and the rest of the country, as spatial shift took place in the recent decade in adults' voter turnout, as Rogelj and Tiran have reported.42 Additionally, a longitudinal analysis may be carried out in the future comparing Slovenian Youth 2000 and 2010 data on participation. This would enable an examination of whether inequalities have remained relatively stable, or if the extent of inequalities changed significantly in either direction. Of course, the authors of such investigations would have to keep in mind that Youth 2000 survey questionnaire contains fewer political participation and engagement items, though several indicators could still be meaningfully compared. Interestingly, previous

40

Alenka KraĹĄovec and Sabrina P. Ramet, "Liberal Democracy in Slovenia: From Seventh Heaven to the Lobby of Hell in Only Two Decades?", in: Building Democracy in the Yugoslav Successor States: Accomplishments, Setbacks, and Challenges since 1990, eds. Sabrina P. Ramet, Christine M. Hassenstab and Ola Listhaug (Cambridge, 2017).

41 KirbiĹĄ and Flere, "Participation".

42 Rogelj and Tiran, "Geografska analiza".

80

S tudia H istorica S lovenica

analysis of adults' voter turnout at the electoral district levels found only a few changes in the determinants of electoral participation comparing 2011 and 2014 national parliamentary elections43, and it would be interesting to examine these patterns among youth, taking into account the variety of participation dimensions.

In sum, we argued that from the perspective of normative democratic theory, it would be desirable if very few or even none sociostructural participation inequalities existed. We know that such ideal democracies do not exist in reality, yet these basic democratic ideals should be strived for nonetheless. Our study indicated that regional inequalities in youth political participation exist, and that there is regional variation in individual-level determinants of political participation among Slovenian youth. Several policy implications stem from our study, with one of them being that encouraging programs and interventions that would specifically target regions with low levels of political participation might have a significant impact on participation rates of present-day youngsters (i.e. future adults), and might also have a beneficial impact on Slovenian democracy as whole. The question is, of course, whether policy makers, political institutions and political parties will act in accordance to national and democratic common interest, or whether regional inequalities are something they have no interest in reducing, as increases in participation in certain regions might potentially change the political party landscape in Slovenia. This may be one of the reasons why one may be sceptical whether a reduction of inequalities in participation are something decision makers will strive for on their own, unless citizens exert bottom-up democratic pressures on the elites.

43

Ibidem.

81

A. Kirbiš: Levels and Determinants of Youth Political Participation

Andrej Kirbiš RAVNI IN DEJAVNIKI POLITIČNE PARTICIPACIJE MLADIH: REGIONALNE NEENAKOSTI IN SEVEROVZHODNA SLOVENIJA

POVZETEK Ena ključnih težav, s katero se v zadnjih desetletjih sooča demokracija v Sloveniji, je relativno nizka stopnja politične participacije slovenskih državljanov, tako odraslih kot mladih. Glavni namen pričujoče raziskave je bil 1) analizirati obstoj do sedaj še neraziskanih regionalnih neenakosti v štirih dimenzijah politične participacije mladih v Sloveniji (volilne in nevolilne konvencionalne politične participacije, protestne in civilnodružbene participacije); 2) preučiti makrodejavnike regionalnih neenakosti v politični participaciji; in 3) preučiti regionalno variabilnost dejavnikov politične participacije na individualni ravni.

Ugotovili smo obstoj regionalnih neenakosti v politični participaciji mladih, čeprav se je obseg neenakosti razlikoval glede na preučevano dimenzijo participacije. Regionalne neenakosti so večje pri volilni udeležbi in civilnodružbeni participaciji, hkrati pa so regije z višjimi stopnjami ene dimenzije participacije v posameznih primerih nizko na drugi dimenziji. Regije severovzhodne Slovenije (Mura, Drava, Koroška in Savinjska) imajo kot celota v primerjavi z drugimi regijami najnižje stopnje protestne participacije, čeprav obstaja na nekaterih kazalnikih participacije znotraj severovzhodnih regij velika variabilnost, npr. v volilni udeležbi mladih. Prav tako se je izkazalo, da sta na individualni ravni ženski spol in višja starost najbolj konsistentna dejavnika više stopnje politične participacije mladih in da obstajajo večje neenakosti v participaciji v regijah z višjo stopnjo brezposelnosti in nižjimi povprečnimi bruto plačami. Na podlagi rezultatov sklenemo, da bi se bilo potrebno pri sprejemanju ukrepov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni osredotočiti na različnost dimenzij participacije, zlasti ker so nekatere oblike participacije med mladimi vse bolj razširjene in ker lahko imajo različne dimenzije participacije na mikro in makroravni različne dejavnike.

82

S tudia H istorica S lovenica

UDK 929.7:341.322(497.4+497.57)"16" 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-4

In landt hochverbotten – sovražnosti med plemstvom v 17. stoletju na Štajerskem, Kranjskem ter v Istri ali o reševanju sporov med običajem maščevanja in novoveškim kazenskim pravom Žiga Oman

Mag., asistent, mladi raziskovalec Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor e-pošta: ziga.oman1@um.si

Darko Darovec

Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI–2000 Maribor e-pošta: darko.darovec@um.si

Izvleček:

Prispevek na primerih medgospoščinskih sporov na Kranjskem, Štajerskem ter v Istri v 17. stoletju oriše dolgo preživetje maščevanja kot običajnega sistema reševanja sporov in predstavlja njegovo prilagoditev družbenim, političnim ter pravnim spremembam v zgodnjem novem veku. Osrednjo pozornost namenja najopaznejši in najbolj razvpiti stopnji običaja maščevanja, stanju oziroma odnosu sovražnosti. Le-ta je za rešitev spora dopuščal omejeno uporabo nasilja (vključno z ubojem), katere namen je bil od nasprotnika izsiliti zadoščenje, ga prisiliti v poravnavo kake krivice oziroma v pristanek na neke zahteve.

Prispevek je osredotočen na spore plemstva.

Ključne besede:

maščevanje, sovražnost, fajda, vendetta, plemstvo, Kranjska, Štajerska, Istra, Radovljica, Dovje, Bled, Fram, Slivnica, Vurberk, Ravno polje, Voličina, Ptuj, Koper, 17. stoletje Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 83–120, 136 cit., 7 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

83

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Minulo leto je preteklo 340 let, odkar so v mejaškem sporu med gospoščinama ravnopoljski podložniki 31. maja 1677 v Staršah ubili vurberškega gospoda Güntherja grofa Herbersteina.1 Dogodek se je, zlasti zaradi uboja, ohranil v lokalnem zgodovinskem spominu in je bil do neke mere že obdelan v slovenskem zgodovinopisju.2 A pričujoča razprava si ne zadaja za nalogo natančnejše analize spora med Ravnim poljem in Vurberkom. S primerjavo z drugimi medgospoščinskimi in siceršnjimi spori v 17. stoletju na Slovenskem (Kranjska, Štajerska, Istra) si spopad v Staršah prizadeva umestiti v družbeni in pravni kontekst sovražnosti, osrednje in najbolj razvpite stopnje maščevanja kot običajnega sistema reševanja sporov, v prvi vrsti v obliki, ki je preživela v novi vek.

Uvod: maščevanje kot običajni sistem reševanja sporov in vloga sovražnosti v njem Maščevanje kot starodavni občečloveški sistem reševanja sporov oziroma družbena norma je tudi v evropskem srednjem in zgodnjem novem veku sledilo v nadaljevanju opisanim (idealnim) stopnjam oziroma obredju ter je narekovalo opisane družbene odnose. Povzročena krivica (dar) je po družbenem načelu menjave zahtevala zadoščenje (protidar).3 Če zadoščenje ni bilo dano, je krivici lahko sledilo kulturi časti primerno povračilo (nasilje), ki je zadoščenje izsililo.

Zadoščenje je spor pomirilo s sklenitvijo premirja in trajnega miru. Slednji je med sprtima stranema vzpostavil ali obnovil slogo in mir, v skupnosti pa vnovič vzpostavil družbeno ravnotežje. Primerno povračilo je pomenilo, da je bilo nasilje v maščevanju praviloma in v idealnem primeru omejeno ter relativno uravnoteženo. Stopnja reševanja spora, na kateri je bilo za poravnavo krivice upravičeno tudi nasilje, ne nujno vzajemno, je vzpostavila odnos sovražnosti ali, s starogermanskim izrazom, fajdo.4 Kadar sprti strani sami nista zmogli ali

1

Ta članek je nastal v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom.

2 Marija Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje", Časopis za zgodovino in narodopisje 75=NV40 (2004), št. 1, str. 51–58 (dalje: Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje"); Sašo Radovanovič, Polona Vidmar, Starše, 31. maj 1677 (Maribor, 2002) (dalje: Radovanovič, Vidmar, Starše).

3 Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi (Ljubljana, 1996); Claude Lévi-Strauss, Uvod v delo Marcela Maussa (Ljubljana, 1996), str. 253; Darko Darovec, "Blood Feud as Gift Exchange: The Ritual of Humiliation in the Customary System of Conflict Resolution", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 57–96.

4 Etimološki izvor slovenske besede maščevanje je v pomenu zamenjava (Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar (Ljubljana, 1997), str. 327). Beseda fajda je starogermanskega izvora in pomeni stanje sovražnosti. V srednjem in zgodnjem novem veku je bila za fajdo v uporabi kopica sinonimov.

Najpogostejši latinski, germanski, nemški in italijanski izrazi v Svetem rimskem cesarstvu so bili spor (lat. altercatio, discordia, intentio, querrella, nem. irrung, misshelung, ungute, unrat, zwayung, zwitracht), sovražnost (lat. inimicitia, ger. faida, nem. vhede, fedeschafft, feindtschafft), vojna (lat. bellum, ger.

84

S tudia H istorica S lovenica

želeli skleniti miru, zlasti če je nasilje že izbruhnilo, se je v spor vmešala skupnost, da je ohranila ali obnovila družbeni red, ravnotežje in mir. To je stopnja mediacije. V sporu so najprej posredovali tisti, ki so z obema sprtima stranema imeli družinske ali zavezniške odnose, in sta jih obe, če niso bili sami vpleteni v spor, pojmovali kot nepristranske. Če posredovanje ni uspelo, so se za pomiritev spora vanj lahko vmešale oblasti (vladar) ali pravni izvedenci skupnosti, denimo z razsodbo. Tudi razsodnike sta morali kot nepristranske sprejeti obe sprti strani. Uspešna mediacija je določila pogoje pomiritve. Najprej se je moralo končati vse nasilje. Sklenjeno je bilo premirje, med katerim sta sprti strani imeli priložnost, da spor rešita mirno. Če sta pogoje premirja šteli za primerne (častne), sta sovražnost končali in sklenili trajen mir. Mir je bil dodatno okrepljen s sklenitvijo ne le prijateljskih ali zavezniških, temveč tudi družinskih vezi: s poroko, bratstvom oziroma bratovščino ali botrstvom. Mir je ključna stopnja običaja in cilj, h kateremu maščevanje teži. Integralni del sklepanja miru je bilo plačilo kompozicije (spravnina, krvnina) v ženah, dobrinah ali denarju.5 Grožnja s sovražnostjo in nasiljem je v sporu večidel (idealno) spodbujala pomiritev. Nasilje je bilo predvideno kot sankcija za tiste, ki bi zavrnili mirno rešitev spora. Z uzakonitvijo maščevanja v postavljeno pravo v visokem srednjem veku so pomembno vlogo pri reševanju sporov, zlasti v mestih, prejeli pravni strokovnjaki (notarji, odvetniki, sodniki). A sprte strani so lahko prisilili zgolj v sklenitev premirja, ne pa tudi trajnega miru. Povračila za krivico tudi ni nujno izvršila najbolj prizadeta stran, kar je grožnjo z nasiljem še okrepilo.

Nasilje je lahko doletelo vse, ki so bili z eno od strani tako ali drugače (rodbinsko, zavezniško itd.) povezani, zato so slednji težili k mirni rešitvi spora. Še posebej je to veljalo v krvnem maščevanju. A tudi sicer je povračilo lahko zadal

(g)werra, nem. krieg, reisa, urlog), maščevanje (lat. ultio, vindicta, ita. vendetta, nem. rache), spopad (nem. auflauf, stöss), izziv (nem. vordrung), krivica (lat. iniuria, nem. unrecht) in nemir (nem. unfrid) (Darko Darovec, Angelika Ergaver, Žiga Oman, "The Language of Vengeance: A Glossary of Enmity and Peace, Acta Histriae 25 (2017), št. 2, str. 399–401 (dalje: Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance").

5 Rolandino de' Passageri, Summa totius artis notariae [anastatični ponatis], ur. Arnaldo Forni (Bologna, 1977 (1546)), fol. 147r–159v (dalje: Rolandino, Artis notariae); Max Gluckman, Custom and Conflict in Africa (London, 1955), str. 1–26 (dalje: Gluckman, Custom); William Ian Miller, Bloodtaking and Peacemaking: Feud, Law, and Society in Saga Iceland (Chicago, 1996), str. 179–299 (dalje: Miller, Bloodtaking); Monika Mommertz, "Von Besen und Bündelchen, Brandmahlen und Befehdungsschreiben: Semantiken der Gewalt und die historiographische Entzifferung von "Fehde"Praktiken in einer ländlichen Gesellschaft", v: Streitkulturen: Gewalt, Konflikt und Kommunikation in der ländlichen Gesellschaft (16.–19. Jahrhundert), ur. Magnus Eriksson, Barbara Krug-Richter (Köln, 2003), str. 222–247 (dalje: Mommertz, "Von Besen"); Darko Darovec, "Turpiter interfectus: The Seigneurs of Momiano and Petrapilosa in the Customary System of Conflict Resolution in Thirteenth-century Istria", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str. 14–32 (dalje: Darovec, "Turpiter interfectus"); Angelika Ergaver, "Pomiritev v običaju krvnega maščevanja: mediacija, arbitraža in obredje 'nove zaveze' med strankama v sporu v črnogorskih in albanskih običajih", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str.

106–125 (dalje: Ergaver, "Pomiritev"); Žiga Oman, "Will auss der Vnordnung nit Schreitten: A Case of Fehde from 17th Century Styria", Acta Histriae 24 (2016), št. 1, str. 76–91 (dalje: Oman, "Vnordnung").

85

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

kdo drug, npr. fevdalni gospod za vse člane svoje fevdalne familiae, od vazalov do podložnikov, ki bi jim bila storjena krivica.6 V nadaljevanju podani primeri so odražali enake odnose, ki jih je narekoval običaj maščevanja. Obstoj fajde v 17. stoletju naj ne preseneča. Četudi si je zgodnjenovoveška država neutrudno prizadevala za monopolizacijo reševanja sporov, je v pravni in družbeni praksi starodavni pravni običaj še globoko v zgodnji novi vek ostal konkurenčen oziroma komplementaren državni zakonodaji in njeni implementaciji. Slednje je še posebej opazno pri krvnem maščevanju.7 Maščevanje, s krvnim vred, je država ves srednji in zgodnji novi vek potiskala v "subsidiarnost", dokler ni bilo do konca ancien régime tudi v družbi delegitimirano kot zločin. Šele tedaj se je država uveljavila kot edina upravičena do tega, da zada povračilo za krivico, kot edina maščevalka ali kaznovalka. Sistematična zamenjava običajev pomiritve (restorativna pravica) z zakonodajo kaznovanja (inkvizitorni postopek, sodna tortura; retributivna pravica) se je začela v 16. stoletju, a zaradi počasne in postopne uveljavitve ni bila zaključena do konca 18. stoletja.8 Zato velja subsidiarnost maščevanja z zadržkom jemati še globoko v zgodnji novi vek. Sodna pot tudi za poravnavo najhujših krivic, z ubojem vred, ni zmeraj veljala za primerno, še posebej ne na začetku spora.9 Dejansko je bila v pravni in družbeni praksi do konca pravne pluralnosti subsidiarna oziroma sekundarna prav sodna pot.10 Tako viri v dolgem tranzicijskem obdobju pričajo o soobstoju maščevanja in kazenskega prava. Pri tem slednje ni nujno diktiralo reševanja sporov za noben11 družbeni stan.

Sovražnost12 (inimicitia, Feindschaft, Fehde) kot stopnjo maščevanja, v kateri je uporaba nasilja primerna, je bilo treba, kot vse spremembe družbenih odnosov, obelodaniti. V Svetem rimskem cesarstvu je bila napoved sovražnosti v visokem srednjem veku uzakonjena, kar je ostala do konca srednjega

6

Glej zgornjo opombo.

Paul Frauenstädt, Blutrache und Todschlagssühne im deutschen Mittelalter (Leipzig, 1881), str. 93, 126 in 168 (dalje: Frauenstädt, Blutrache); Žiga Oman, "Modern Age, Ancient Customs – Settling Blood in the Eastern Alps between the Late Middle Ages and Early Modernity", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str.

153–178 (dalje: Oman, "Modern Age").

8 Claudio Povolo, "Feud and Vendetta: Customs and Trial Rites in Medieval and Modern Europe: A Legal-Anthropological Approach", Acta Histriae 23 (2015), št. 2, str. 196–199, 211 in 221–233 (dalje: Povolo, "Feud").

9 Frauenstädt, Blutrache, str. 125–134 in 168; Hillay Zmora, "Values and Violence: The Morals of Feuding in Late Medieval Germany", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 157–158.

10 Prav tam; Gerd Althoff, Spielregeln der Politik im Mittelalter: Kommunikation in Frieden und Fehde (Darmstadt, 1997), str. 60, 87–88 in 98 (dalje: Althoff, Spielregeln).

11 Za 16. in 17. stoletje v Svetem rimskem cesarstvu glej npr.: Mommertz, "Von Besen"; Oman, "Vnordnung"; Oman, "Modern Age"; Jan Peters, "Leute-Fehde: Ein ritualisiertes Konfliktmuster des 16.

Jahrhunderts", Historische Antropologie 8 (2000), št. 1, str. 62–97 (dalje: Peters, "Leute-Fehde").

12 Za ostale stopnje maščevanja glej: Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance", str. 402–415.

7

86

S tudia H istorica S lovenica

veka. Drugod, denimo v Črni Gori, je napoved narekoval običaj: če premirje ni bilo ponujeno v predvidenem roku, je sledilo nasilje.13 V krvnem maščevanju je za napoved sovražnosti veljalo javno priznanje uboja, načeloma z begom v azil, zatočišče ali tujino.14 Nasploh je v srednjem in zgodnjem novem veku beg lahko pomenil željo po običajnopravni rešitvi spora.15 Zmeraj pa je bilo nasilje po običaju legitimno in legalno ("subsidiarno") šele, ko so bile izčrpane vse možnosti za mirno rešitev spora.16 V skladu s srednjeveškim obredjem je napoved sovražnosti pomenila odpoved zvestobe ali vere (fides)17 oziroma miru (diffidatio, Absage, Widersage). S tem je nasprotnik postal sovražnik (inimicus, hostis, Feind), ki mu je bilo dovoljeno škodovati. Napovedi sovražnosti je sledil krajši rok, ki je nasilje še prepovedoval in sovražniku omogočil, da je le ponudil zadoščenje ali se primerno (častno) pripravil na povračilo.18 Ker je maščevanje na vsaki stopnji običaja, od napovedi sovražnosti do sklenitve miru, temeljilo na principu kolektivne odgovornosti, je vključevalo mrežo zavezništev vsake strani, najsi so ta temeljila na sorodstvu, privrženosti, odvisnosti ali obvezah. Vsi našteti odnosi so vzpostavljali prijateljstvo (amicitia, Freundschaft). V srednjeveškem Svetem rimskem cesarstvu so bili ljudje v skladu s tem v grobem razdeljeni na pomočnike (cooperatores, Helfer), ki so v fajdi opravljali specifične naloge, služabnike (servitores, Diener), ki so bili uslužbenci ali podložniki voditelja fajde, in na podpornike (fautores, Gönner), ki so v fajdi delovali kot zastopniki, denimo plemič, ki jo je vodil za meščana. Povsod pa so pomočniki opravljali naloge oskrbe, namestitve in izvidništva (vse tri so lahko opravljale tudi ženske) ter, seveda, izvajali nasilna povračila.19 Srednjeveške omejitve nasilja v sovražnosti, ki so se večidel ohranile v zgodnji novi vek, so določale kultura časti, Cerkev ter običajno pravo, kar je v druž13

15

16

Ergaver, "Pomiritev", str. 108–110.

Prav tam, str. 108; Frauenstädt, "Blutrache", str. 51–87; Gluckman, Custom, str. 15.

Oman, "Modern Age", str. 161 in 173.

Gluckman, Custom, str. 14–17; Christopher Boehm, Blood Revenge: The Enactment and Management of Conflict in Montenegro and Other Tribal Societies (Philadelphia, 1993), str. 125 (dalje: Boehm, Blood Revenge).

17 Franz Miklosich, "Die Blutrache bei den Slaven", v: Denkschriften der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften: Philosophisch-historische Classe 36 (Wien, 1888), str. 139.

18 Mommertz, "Von Besen", str. 219–223 in 228; Otto Brunner, Land und Herrschaft: Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter (Darmstadt, 1990 (1939)), str. 11–12, 64, 68 in 73 (dalje: Brunner, Land).

19 Brunner, Land, str. 57–61; Mommertz, "Von Besen", str. 218–219, 225–231, 244 in 247; Peters, "LeuteFehde", str. 74, 77–84 in 90; Christine Reinle, Bauernfehden: Studien zur Fehdeführung Nichtadliger im spätmittelalterlichen römisch-deutschen Reich, besonders in den bayerischen Herzogtümern (Wiesbaden, 2003), str. 171, 183 in 197 (dalje: Reinle, Bauernfehden); Regina Schäffer, "Fehdeführer und ihre Helfer: Versuch zur sozialen Schichtung von Fehdenden", v: Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 204–205 in 219–220.

14

87

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

bi vzpostavilo razne časovne, prostorske in osebne imunitete. V srednjem veku se je uveljavila zlasti prekinitev sovražnosti ob nedeljah in najpomembnejših cerkvenih praznikih, kar je zajemalo zlasti celotni božični, postni in velikonočni čas cerkvenega leta. Primerno je bilo tudi, da so sovražnosti mirovale v obdobjih, ki so narekovala sodelovanje celotne skupnosti, v vojni in času kolektivnih del.20 Nasilje je bilo zmeraj neprimerno tudi na svetih krajih (cerkev, pokopališče) in v prostorih z določeno sakralno vrednostjo, kot so bili dom (hiša, grad), naselje (vas, mesto), skupnostna in pravna fora (veča, sodišče), vladarske rezidence (dvor). Prav tako ni bilo primerno uničevati skupnostnih proizvodnih obratov in sredstev agrarne produkcije; oboji so nudili tudi zatočišče pred sovražniki. Vse kulture pa so za skrajno neprimerno (nečastno) imele maščevanje nad ženskami, otroki, starci, duhovščino in drugimi sloji družbe, ki načeloma niso smeli nositi orožja. Z izjemo krvnega maščevanja (za uboj, najhujše žalitve in težke rane), je bil tudi uboj sovražnika večidel neprimeren.21 Zmeraj pa je bilo primerno nasilje nad sovražnikovim premoženjem, zlasti plenjenje oziroma ropanje (živine, pridelka) in požig (staj, kašč). Ob omejitvah sovražnosti po običaju so nasilje omejevala sredstva, ki sta jih sprti strani imeli na voljo. Obleganja in pravi vojaški spopadi so bili redki celo v fajdah plemstva, podložniki pa so uporabljali zlasti požig. Sredstvo sovražnosti so bile hkrati tožbe, še posebej v zgodnjem novem veku, četudi so tudi tedaj še bile pogosto pojmovane kot manj častne, zlasti pa so bile sredstvo šibkejše strani.22 "Magija" je bila ravno tako pogosto sredstvo sovražnosti. Predvsem pa je zelo pomembno vlogo v maščevanju igral spomin. Sovraštvo (čustvo) so napajale ter vzdrževale zgodbe, pesmi ali kronike, ki so nudile širok nabor "krivic" za "legitimacijo" kršitev premirja in celo miru. Nosilke družinskega spomina so bile zlasti ženske.23

20

Gluckman, Custom, str. 8; Boehm, Blood Revenge, str. 210–211 in 222; Miller, Bloodtaking, str. 193; Ilija M. Jelić, Krvna osveta i umir u Crnoj Gori i Severnoj Albaniji: istorijsko-pravna studija (Beograd, 1926), str. 96 (dalje: Jelić, Krvna osveta).

21 Frauenstädt, Blutrache, str. 57–58; Jelić, Krvna osveta, str. 34; Gluckman, Custom, str. 8–9; Brunner, Land, str. 32–33, 51–52 in 95–102; Boehm, Blood Revenge, str. 58, 198 in 212; Miller, Bloodtaking, str. 193 in 207; Ergaver, "Pomiritev", str. 110; Elmar Wadle, Zur Delegitimierung der Fehde durch die mittelalterliche Friedensbewegung, v: Der Krieg im Mittelalter und der frühen Neuzeit: Gründe, Begründungen, Bilder, Bräuche, Recht, ur. Horst Brunner (Wiesbaden, 1999), str. 79 (dalje: Wadle, Zur Delegitimierung).

22 Reinle, Bauernfehden, str. 124–133; Christian Wieland, Nach der Fehde – Studien zur Interaktion von Adel und Rechtssystem am Beginn der Neuzeit: Bayern 1500 bis 1600 (Epfendorf an der Neckar, 2014), str. 426–427 in 515 (dalje: Wieland, Nach der Fehde).

23 Brunner, Land, str. 84–89; Gluckman, Custom, str. 9; Boehm, Blood Revenge, str. 59; Peters, LeuteFehde, str. 83 in 96; Stuart Carroll, Blood and Violence in Early Modern France (Oxford, 2006), str.

9, 17 in 20 (dalje: Carroll, Blood); Trevor Dean, "Italian Medieval Vendetta", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 137; Jesse L. Byock, "Defining Feud: Talking Points and Iceland's Saga Women", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur. Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 98–111; Edward

88

S tudia H istorica S lovenica

Srednji vek: uzakonitev in regulacija Uzakonitev običaja maščevanja je v zgodnjem srednjem veku zajela zlasti kompozicijo, šele v visokem srednjem veku je prišlo do občutnejše regulacije vodenja sovražnosti. Najizraziteje v Svetem rimskem cesarstvu, kamor je sodila tudi večina slovenskih historičnih dežel.

Najprej je treba opozoriti, da uzakonitev običaja ni smela prinesti prevelikih novosti,24 če naj bi bil zakon upoštevan, saj je legitimnost zakonodajalca temeljila tudi na njegovem upoštevanju pravne tradicije. Kot opozarja William Ian Miller, "primeri, ko zakon kodificira uveljavljene vzorce obnašanja, povedo manj o spoštovanju zakona kot pa o zakonovem spoštovanju običaja". V pravni praksi je bilo to opazno ves srednji vek, saj je bila "želja po Zakonu [običaju] premočna, da bi jo bilo moč omejiti zgolj z zakoni".25 To je ključnega pomena za razumevanje dolgega obstoja običaja maščevanja, njegove uzakonitve in adaptacije, pa tudi recepcije zakonodaje v družbi.

Edictum Rothari, zbirka langobardskih pravnih besedil, začeta leta 643 po odloku kralja Rotarja, v 45. členu vsebuje znamenite besede: faida hoc est inimicitia. Latinizirana germanska beseda je pomenila stanje sovražnosti, tudi v krvnem maščevanju. Vsi zapisi izraza v langobardskem pravu se nanašajo na plačilo kompozicije, ki je sovražnost zaradi uboja, prilaščanja sporne posesti itd. preprečila ali pa jo končala.26 Primerno vodenje sovražnosti je po pravu germanskih gentes zahtevalo zlasti javnost dejanj. Sploh v krvnem maščevanju je moral biti povračilni uboj obelodanjen, denimo z razkazovanjem (delov) sovražnikovega trupla pri salijskih Frankih. Skrivanje trupla so vse germanske leges pojmovali kot umor. V merovinški družbi 6. stoletja so bila sovražnost ter njena sredstva uboj, rop in požig primerna šele, ko so propadli vsi predhodni poskusi mirne rešitve spora.

Za kroniste je bilo nasilje primerno zlasti, ko ga je uporabila "prava" stran v

Muir, "The Feuding Spectrum: From the Mountains of Albania to the Court of Charles V", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 4–8; Christine Reinle, "Überlegungen zu Eigenmacht und Fehde im spätmittelalterlichen Europa: Einfuhrung in Fragestellung und Ergebnisse des Sammelbandes Fehdehandeln und Fehdegruppen im spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Europa, v: Fehdehandeln und Fehdegruppen im spätmittelalterlichen und frühneuzeitlichen Europa, ur. Mathis Prange, Christine Reinle (Göttingen, 2014), str. 10.

24 Thomas Vogel, Fehderecht und Fehdepraxis im Spätmittelalter am Beispiel der Reichsstadt Nürnberg (1404–1438) (Frankfurt am Main, 1998), str. 42–43 (dalje: Vogel, Fehderecht).

25 Miller, Bloodtaking, str. 225 in 229; prim. Frauenstädt, Blutrache, str. 21 in 169.

26 Monumenta Germaniae historica (dalje: MGH), Legvm: Tomvs 4. inde ab anno Christi qvingentesimo vsqve ad annvm millesimvm et qvingentesimum: I. Edictus Langobardorum, ur. Friedrich Bluhme (Hannover, 1868), 45., str. 20; Daniel Lord Smail, Kelly Gibson, Vengeance in Medieval Europe: A Reader (Toronto, 2009), str. 62–68 (dalje: Smail & Gibson, Vengeance).

89

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

sporu, zakonodajalca pa je zanimalo predvsem sklepanje in ohranjanje miru.27 Občo težnjo družbe k miru28 je pod Karolingi, zlasti od Karla Velikega (vl.

768–814) naprej, okrepila ideologija, po kateri je bil krščanski kralj odgovoren za uveljavljanje in vzdrževanje božjega reda in miru. Čeprav ni ostala brez vpliva, je v družbi morala tekmovati s starejšimi normami reševanja sporov, ki so hkrati prevladale. Sovražnost, s krvnim maščevanjem vred, je Karel sprva prepovedal in ukazal končanje vseh sporov s plačilom kompozicije, povračilo za uboj pa pridržal zgolj kralju (cesarju) in njegovim sodiščem. Vendar je bila družbena resničnost drugačna in Karlovi kasnejši kapitularji so sovražnost že regulirali z uzakonitvijo časovnih in osebnih imunitet. Že v merovinškem času so bili pod kraljevo zaščito Cerkev29 in njeni ljudje, Karel pa je to zaščito razširil na vse ženske, sirote, romarje, reveže in druge samoobrambe nezmožne ljudi.

Razširil je tudi nabor prepovedanega nasilja nad njimi (uboj, posilstvo, požig, nasilni vdor v bivališče in uničenje le-tega) in prepovedal vodenje sovražnosti ob nedeljah in praznikih, zlasti velikonočnih. Družbeni praksi se je še bolj približal njegov sin, cesar Ludvik Pobožni, ki je za upravičen uboj, ki ga Karlovi kapitularji ne poznajo, v 9. stoletju znova zahteval plačilo kompozicije.30 V karolinški dobi je frankovsko pravo vplivalo na pravo podvrženih gentes, a zapisi prava Slovanov v Vzhodnih Alpah niso znani.31 "Sosednje" bavarsko pravo je v 9. stoletju ob cerkvah in domu kodificiralo še druga območja miru: javne kraje kot so vojvodov dvor, kovačije in mlini.32 Namen uzakonitve običaja v zgodnjesrednjeveškem postavljenem pravu je bil predvsem utrditev pomiritvene oziroma razsodniške vloge vladarja v skladu s krščanskimi ideali, monopolizacija nasilja pa je še dolgo ostala v prvi vrsti ideal. Normativna regulacija vodenja sovražnosti je izhajala iz običaja: osrednje mesto poskusa mirne rešitve spora, javnost dejanj, uravnoteženost nasi-

27

Smail & Gibson, Vengeance, str. 54–61 in 107–109; Heinrich Brunner, Deutsche Rechtsgeschichte: Zweites Buch: die fränkische Zeit (Leipzig, 1892), str. 627–629 (dalje: Brunner, Rechtsgeschichte); Warren C. Brown, Violence in Medieval Europe (Harlow, 2011), str. 34, 39–41 in 56–57 (dalje: Brown, Violence).

28 John Michael Wallace-Hadrill, "The Bloodfeud of the Franks", Bulletin of John Rylands Library 41 (1959), str. 485–487.

29 Cerkveni azil je leta 437 uzakonil Teodozijev zakonik (Smail & Gibson, Vengeance, str. 40–41), sledeč Svetemu pismu (5 Mz 19,4–6), le-to pa običaju (prim. Gluckman, Custom, str. 15).

30 Brown, Violence, str. 69–78, 83–87 in 93; Smail & Gibson, Vengeance, str. 69–70 in 121–122; Althoff, Spielregeln, str. 283–285; Brunner, Rechtsgeschichte, str. 530; Alexander Patschovsky, "Fehde im Recht: eine Problemskizze", v: Recht und Reich im Zeitalter der Reformation: Festschrift für Horst Rabe, ur.

Christine Roll (Frankfurt am Main, 1996), str. 159 (dalje: Patschovsky, Fehde im Recht).

31 Katja Škrubej, "Ritus gentis" Slovanov v vzhodnih Alpah: model rekonstrukcije pravnih razmerij na podlagi najstarejšega jezikovnega gradiva (Ljubljana, 2002), str. 19.

32 MGH, Leges nationvm Germanicarvm: tomi V. pars II.: Lex Baiwariorvm, ur. Ernst von Schwind (Hannover, 1926), IX/2, str. 367–368; prav tam, XI/1–2, str. 396; Miriam Czock, "Zentralität in der Peripherie: Kirchengebäude als Orte des 'Sonderfriedens' in den frühmittelalterlichen leges", Rechtsgeschichte – Legal History 23 (2015), str. 73–74.

90

S tudia H istorica S lovenica

lja, izvzetost samoobrambe nezmožnih ljudi ter obstoj časovnih in prostorskih imunitet.

Regulacija sovražnosti se je nadaljevala v visokem srednjem veku. Kodifikacija običaja maščevanja se je tedaj zaključila, običaj pa je bil prilagojen potrebam zakonodajalcev. Najprej v italijanskih mestih, kar je bila zlasti posledica vzpona pismenosti in recepcije rimskega prava v 12. in 13. stoletju, ki sta izšli iz vzpostavitve prvih univerz.33 V Svetem rimskem cesarstvu so kralji in cesarji kot nasledniki karolinške ideologije kraljeve monopolizacije nasilja, spodbujeni tudi z gibanjem za božji mir in recepcijo rimskega prava, v 12. stoletju začeli z izdajanjem t. i. mirovne zakonodaje (cesarski in deželni mir). Pri tem je severno od Alp prišlo do posebnosti pri uzakonitvi običaja. Slednja ni zajela ni le pomiritve34 kot njegove (za)ključne stopnje, temveč podrobneje tudi vodenje sovražnosti. V poznem srednjem veku se je izdajanje mirov v cesarstvu okrepilo po posamičnih deželah, pri čemer so deželni miri sledili cesarskim.

Zahodno od Rena se je do konca 10. stoletja dikcija zakonodaje že povsem približala realnemu stanju. Temu je sledilo tudi gibanje za božji mir (pax Dei), s cerkvenimi zbori za mir. Eden prvih je bil leta 989 sklican v samostanu Charroux, tudi zaradi neupravičenega nasilja nad Cerkvijo. Kot sankcijo za vse, ki se za nasilje niso želeli poravnati, je zbor uvedel izobčenje. V 11. stoletju se je gibanje zavzemalo predvsem za spoštovanje imunitet, zlasti časovnih, kakršna je bila božje premirje (treuga Dei). Zbori so ob zaščiti Cerkve, njenih posesti, ljudi in neoborožene duhovščine zahtevali še zaščito žensk, romarjev, trgovcev, podložnikov in njihovih delovnih živali pred neupravičenim nasiljem. Hkrati je gibanje, ki se mu je z regionalnimi prisegami k miru pridružilo tudi plemstvo, priznavalo vso legitimnost upravičenim sovražnostim plemstva. Območja miru so bila še naprej cerkve, mlini in domovi, časovne imunitete pa so zahtevale prekinitev sovražnosti ob nedeljah in praznikih, še posebej v času posta in velike noči kot najsvetejših obdobij cerkvenega leta.35 V Svetem rimskem cesarstvu je običaj maščevanja urejala tudi t. i. mirovna zakonodaja, cesarski (Reichslandfriede) in deželni miri (Landfriede). Izdajanje mirov je tudi v cesarstvu služilo zlasti legitimaciji vladarjeve oblasti, a sočasno so mu botrovale politične napetosti, ki so izšle iz investiturnega spora proti koncu 11. stoletja. Oslabljeno avtoriteto je cesar lahko krepil z udejanjanjem želja mirovnega gibanja (in družbe), v vlogi vrhovnega skrbnika miru, ki je bila od

33

Brown, Violence, str. 225–226; Povolo, "Feud", str. 206– 207; Darovec, "Turpiter interfectus", str.

15–16; Jacques Le Goff, Se je Evropa rodila v srednjem veku? (Ljubljana, 2006), str. 92 in 150–158; Marko Kambič, Recepcija rimskega dednega prava na Slovenskem s posebnim ozirom na dedni red Karla VI. (Ljubljana, 2007), str. 13–22.

34 Prim. Rolandino, Artis notariae, fol. 147r–159v.

35 Brown, Violence, str. 101–102 in 116–121; Smail & Gibson, Vengeance, str. 141–142.

91

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Fajda je v zgodnjem novem veku postala kazenskopravni pojem (Joos de Damhouder, Praxis rerum criminalium (Antwerpen, 1554))

njega pričakovana.36 V odgovor na razne knežje zaveze k miru so cesar Henrik IV. in državni knezi leta 1103 v Mainzu sklenili prvi mir (Pax Moguntina), ki je veljal za celotno cesarstvo. Delovanje cesarskega miru in deželnih mirov je bilo vzajemno, saj cesar ni imel moči, da bi neposredno vladal celotnemu cesarstvu.

Kasnejši cesarji, zlasti Staufa Friderik I. Barbarossa (vl. 1155–1190) in njegov vnuk Friderik II. (vl. 1212–1250), so formalizirali prisege k miru med cesarjem in državnimi knezi v vzajemno korist. Knezi so prisegli, da bodo vzdrževali

36

Vogel, Fehderecht, str. 37.

92

S tudia H istorica S lovenica

cesarski mir, na deželni ravni pa k temu zavezali svoje plemstvo. Miri se glede regulacije vodenja sovražnosti niso bistveno razlikovali ne od zahtev gibanja za božji mir ne od omejitev običaja. Vodenje sovražnosti je omejevala uzakonitev območij miru, zlasti v cerkvah in na glavnih (cesarskih, deželnih) cestah, ter zaščita določenih skupin ljudi, predvsem duhovščine, žensk, trgovcev in Judov.

Drugače kot ob cerkvenih zborih za mir kršiteljem mirovne zakonodaje ni grozilo izobčenje, temveč globe, telesne in smrtna kazen. Njihov izrek in izvršitev sta bila pridržana sodnim oblastem zakonodajalca.37 Nadaljnjo regulacijo sovražnosti v cesarstvu je začrtal cesar Barbarossa.

Sprva je skušal doseči splošno prepoved maščevalnih ubojev, a neuspešno.38 Enako je bilo s splošno prepovedjo maščevanja v miru v Roncaglii iz leta 1158.

Barbarossova zgodnja pravna besedila so se napajala predvsem v rimskem pravu, po posredovanju bolonjskih pravnikov in sodnikov iz severnoitalijanskih mest. Mir v Roncaglii je zrcalil zlasti njihova pričakovanja do vladarja, ki niso bila nujno identična tistim severno od Alp.39 Slednje kaže renskofrankovski mir (Innovatio pacis Franciae Rhenensis, 1179), ki sovražnosti ni prepovedal, ampak jo je reguliral. Območja miru je ob cerkvah, samostanih ter mlinih razširil na celotne vasi in na pluge, tj. na zaščito podložnikov v času poljedelskih opravil. Sovražnosti so morale mirovati vse dni v tednu z izjemo ponedeljka, torka in srede, pa tudi tedaj jih je bilo treba voditi javno, čez dan, ne ponoči. Sovražnike je bilo dovoljeno zasledovati le na odprtem (ne doma), prepovedano je bilo škodovati njihovi posesti, v spopadu pa jih je bilo dovoljeno zgolj zajeti (ne ubiti) in nato spraviti pred pristojnega sodnika (za pomiritev spora). Razširjena je bila skupina ljudi pod kraljevo zaščito: kmetje (na realni domet zaščite kaže plug kot območje miru), ženske, duhovščina, trgovci, Judje in goniči pri lovu. Kršitve omejitev so bile sankcionirane z globo sodišču.40 Pomembno novost je v postavljeno pravo leta 1186 prinesel odlok zoper požigalce (Constitutio contra incendiarios, Brandstifterbrief). Iz splošne prepovedi požiga je izvzel sodnike, ki so zločince s požigom kaznovali (oziroma z odlokom kazen prepustili skupnosti) ter požig v sovražnosti zavzetih gradov in stavb v neposredni bližini le-teh. Kdor bi požgal kaj drugega, je moral škodo plačati. A ključni pomen odloka je uzakonitev napovedi sovražnosti, ki je sle-

37

Brown, Violence, str. 223–224.

MGH, Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: tomvs 1. inde ab a. DCCCCXI. vsqve ad a.

MCXCVII, ur. Ludwig Weiland (Hannover, 1893), 140., str. 195 in 198 (dalje: Const. 1); Brunner, Land, str. 83.

39 MGH, Const. 1, 176. §4, str. 246; Jürgen Dendorfer, "Roncaglia: Der Beginn eines lehnrechtlichen Umbaus des Reiches?", v: Staufisches Kaisertum im 12. Jahrhundert. Konzepte – Netzwerke – Politische Praxis, ur. Stefan Burkhardt et al. (Regensburg, 2010), str. 113–116 in 120.

40 MGH, Const. 1, 277. §§2–3, str. 381; Brown, Violence, str. 224–225.

38

93

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

dila41 običaju. Prvič je bila uzakonjena formalna odpoved miru (diffiducia), do katere je moralo priti najmanj tri dni pred začetkom sovražnosti, da je bila le-ta legalna.42 Odtlej je do konca srednjega veka pravilna napoved sovražnosti pomenila eno ključnih normativnih ločnic med legalno in protipravno fajdo.

Do izteka visokega srednjega veka so cesarski in deželni miri pridobivali zakonodajni značaj. Za kulminacijo tega razvoja velja v Mainzu leta 1235 izdani mir cesarja Friderika II., dotlej daleč najobsežnejše in najpodrobnejše tovrstno besedilo, ki je odločilno vplivalo tudi na razvoj deželnih mirov.43 Bistvena novost miru je bila uzakonitev še ene ključne omejitve običaja: reševanje spora z nasiljem je bilo upravičeno le, kadar so propadli vsi poskusi mirne rešitve. Le kdor pravice ni dosegel na (raz)sodišču, je lahko odpovedal mir. S tem je bila sovražnost oziroma fajda v Svetem rimskem cesarstvu dokončno uzakonjena kot subsidiarno pravno sredstvo. Regulacija sovražnosti se v osnovi ni spremenila, postala pa je podrobnejša. Napovedana je morala biti pri belem dnevu in šele, ko je nastopil četrti dan od napovedi, je bilo nasprotniku dovoljeno "povzročati škodo na telesu ali na posesti". Mir je prvič tudi izrecno prepovedal nasilje (požig, rop, rubež) nad cerkveno posestjo ali ljudmi zaradi krivice, ki bi jo kdo doživel od njenega odvetnika (Vogt). Sankcija za kršitev določila je bilo trikratno poplačilo povzročene škode (ob pomiritvi), od katere sta dve tretjini šli oškodovani cerkvi, ena pa pristojnemu sodniku. Kdor je kršil pravila napovedi sovražnosti, se je moral opravičiti pred pristojnim sodnikom in s sedmimi poroki priseči (premirje) pri svetníkih, sicer je bil za vekomaj izobčen. Izobčenje je lahko končala le izguba roke (desne dlani), s katero je kršitelj prisegel k premirju, za kršitev premirja z ubojem pa je grozila smrtna kazen.44 Omejitve vodenja sovražnosti, ki so izhajale iz običaja, so bile v Barbarossovih in miru Friderika II. kodificirane v pravni inštitut, t. i. Fehderecht,45 ter vključene v razna zakonodajna besedila po "nemških" deželah cesarstva. Drugod v Evropi napoved in vodenje sovražnosti nista bila uzakonjena,46 kar je v zgodovinopisju privedlo do pogostega tolmačenja Fehde kot specifičnega "nemškega" običaja maščevanja.

41

Prim. Vogel, Fehderecht, str. 41.

MGH, Const. 1, 318. §§1,11 in 17, str. 450–451.

Brown, Violence, str. 229–230; Patschovsky, "Fehde im Recht", str. 164; Vogel, Fehderecht, str. 44.

MGH, Constitutiones et acta pvblica imperatorvm et regvm: Tomvs 2. inde ab a. MCXCVIII. vsqve ad a.

MCCLXXII, ur. Ludwig Weiland (Hannover, 1896), 196a., str. 253–255, 258 in 260 (dalje: Const. 2).

45 Vogel, Fehderecht, str. 42–43. Posebno "fajdno" pravo, za razliko od npr. fevdnega, sicer ni obstajalo.

46 Podobne omejitve sovražnosti kot v cesarstvu so sicer veljale tudi drugod in so sledile omejitvam običaja, mdr. v Franciji (prim. Justine Firnhaber-Baker, "From God’s Peace to the King’s Order: Late Medieval Limitations on Non-Royal Warfare", Essays in Medieval Studies 23 (2006), str. 29; Justine Firnhaber-Baker, "Techniques of seigneurial war in the fourteenth century", Journal of Medieval History 36 (2010), str. 95 in 97), ne pa tudi uzakonjena odpoved miru.

43

44

42

94

S tudia H istorica S lovenica

Cesarski miri so odmevali v deželnih, z regulacijo vodenja sovražnosti vred, ki so jo večidel povzemali, ponekod z razširitvijo ali natančnejšo določitvijo imunitet. Drugi, denimo mir tirolske škofije Brixen iz leta 1229, so reševanje sporov z nasiljem povsem prepovedali.47 Tudi bavarski deželni miri so se v 13. stoletju glede reševanja sporov posvečali zlasti sklepanju premirja, regulacijo sovražnosti pa so povzeli po miru Friderika II. Razširili so le območja miru, ki so ob cerkvah, samostanih in mlinih zajela še pokopališča in sredstva agrarne produkcije: pašnike, vinograde, sadovnjake in čebelnjake.48 Mir avstrijskega vojvoda Otokarja iz leta 1254 (Forma pacis quam instituit Otacharo dux in Austria, Pax Austriaca), tj. češkega kralja Otokarja II. Přemysla, je v regulaciji sovražnosti sledil cesarskemu miru iz leta 1235.49 Mir njegovega naslednika, rimskega kralja Rudolfa I. Habsburžana, za vojvodine Avstrijo, Štajersko in Koroško ter Kranjsko in Slovensko marko iz leta 1276 pa je glede vodenja sovražnosti zahteval zgolj predhodni poskus rešitve spora pred sodiščem.50 Dve leti mlajše avstrijsko deželno pravo je že natančno sledilo cesarskemu miru iz leta 1235. Izjema je izrecna prepoved neupravičene fajde vazala zoper njegovega gospoda, ki je bila sankcionirana tako, da je fevd zapadel slednjemu. Povsem pa običaju sledi prepoved sovražnosti znotraj družine. Kdor je fajdo vodil zoper svojega očeta, je lahko izgubil vso pravico do dediščine svojih staršev, če se je oče tako odločil.51 Poznosrednjeveška regulacija fajde je do druge polovice 15. stoletja sledila visokosrednjeveški. Zlata bula cesarja Karla IV. Luksemburžana iz leta 1356 je najnatančneje dotlej predpisala način napovedi sovražnosti. Ta je morala potekati javno ter s pričami vsaj tri dni pred začetkom sovražnosti, in sicer na domu ali običajnem bivališču tistega, ki mu je bila napovedana.52 V 15. stoletju se je mirovna zakonodaja začela bolj posvečati neupravičeni ali "zlonamerni" fajdi. Mir volilnih knezov iz leta 1438 je povsem prepovedal požig v sovražnosti, če naj je bila le-ta legalna. Gotovo je šlo tudi za odmev husitskih vojn, enako

47

MGH, Const. 2, 426., str. 568–570.

MGH, Const. 2, 427. in 438., str. 570–579 in 596–602.

MGH, Const. 2, 440. §§1–3, 9 in 20, str. 604–607.

Ernst Schwind, Alphons Dopsch, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der Deutschösterreichischen Erblande im Mittelalter (Innsbruck, 1895), 55., str. 106–108 (dalje: Schwind, Dopsch, Urkunden).

51 Prav tam, 34. §34 in 65, str. 64 in 70. Deželno pravo je v delu narobe datirano v leto 1237 (Max Weltin, "Das österreichische Landrecht des 13. Jahrhunderts im Spiegel der Verfassungsentwicklung", v: Recht und Schrift im Mittelalter, ur. Peter Classen (Sigmaringen, 1977), str. 402–413).

52 MGH, Constitutiones et acta publica imperatorum et regum = Dokumente der Geschichte des Deutschen Reiches und seiner Verfassung, Elfter Band 1354–1356, ur. Wolfgang D. Fritz (Weimar, 1978–1992), str. 605–607.

49

50

48

95

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

kot člen zoper plačance brez zaposlitve, ki so se klatili in plenili po cesarstvu.53 Splošno prepoved požiga je leta 1442 povzela t. i. kraljeva reformacija rimskega kralja Friderika IV. Habsburžana (vl. 1440–1493), ki je sicer sledila starejši regulaciji sovražnosti.54 Ključna sprememba je nastopila leta 1467, ko je cesar (od 1452) Friderik III. zaradi pričakovane vojne z Osmani izdal nov cesarski mir. V njem je fajdo povsem prepovedal, tudi pod vplivom okrepljene recepcije rimskega prava, prepoved pa podaljševal do smrti.55 Leta 1486 je prepoved fajde zakoličil z mirom v Frankfurtu ob Majni (am Main). Vodenje sovražnosti je bilo prepovedano za vse stanove, enako njena sredstva: ropanje, zapiranje, napadanje in obleganje nasprotnika, nasilno prisvajanje njegovih gradov, mest, trgov, utrdb, vasi itd. ali škodovanje le-tem s požigom ali kako drugače. Prepoved fajde in ustavitev vseh potekajočih je Friderik III. izpeljal iz svoje cesarske oblasti. Kršitelje miru so čakale kazni in cesarsko izobčenje, zoper njih je bilo moč nastopiti tudi z bojnim pohodom. Očetovo prepoved fajde je leta 1495 kot večno uzakonil cesar Maksimilijan I. 56 Dotlej, ponekod pa še dlje, so deželni miri sledili visokosrednjeveški regulaciji sovražnosti. Denimo na Bavarskem, kjer pa je bil že leta 1374 povsem prepovedan požig v sovražnosti. To je v 15. stoletju vodilo v delegitimacijo podložniških sovražnosti, čeprav je bila fajda za vse stanove v vojvodini normativno prepovedana šele leta 1508. Že od konca 15. stoletja je bavarsko pravo več pozornosti posvečalo potujočim tujcem, od nezaposlenih plačancev do t. i. dela zmožnih beračev, oblasti pa so začele izvajati okrepljen nadzor nad cestami, gostišči in deželo nasploh. Sočasno je razno nasilje, zlasti kršitve miru z uboji, ropanjem, požigi, izsiljevanjem in vdori v domove, z neupravičenimi fajdami

53

Karl Zeumer, Quellensammlung zur Geschichte der deutschen Reichsverfassung in Mittelalter und Neuzeit: Quellensammlungen zum Staats-, Verwaltungs- und Völkerrecht, Band 2 (Tübingen, 1913), 164. §§1–7, str. 251–252 (dalje: Zeumer, Quellensammlung).

54 Prav tam, 166. §§1, 6–8 in 12, str. 261–263.

55 Joseph Chmel, Regesta chronologico-diplomatica Friderici III. Romanorum Imperatoris (Regis IV.): Auszug aus den im k. k. geheimen Haus-, Hof- und Staats- Archive zu Wien sich befindenden Reichsregistraturbüchern

vom Jahre 1440–1493. Nebst Auszügen aus Original-Urkunden, Manuscripten und Büchern. Zweite Abtheilung:

vom Jahre 1452 (März) bis 1493, Carl Gerold's Sohn, Wien 1859, 5143.–5146., str. 521; Christine Ottner, Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet, Heft 22: Die Urkunden und Briefe des Österreichischen Staatsarchivs in Wien, Abt. Haus-, Hof- und Staatsarchiv: Allgemeine Urkundenreihe, Familienurkunden und Abschriftensammlungen (1464–1469) (Wien, 2006), str. 34; Eberhard Isenmann, "Weshalb wurde die Fehde im romisch-deutschen Reich seit 1467 reichsgesetzlich verboten? Der Diskurs über Fehde, Friede und Gewaltmonopol im 15. Jahrhundert", v: Fehdefühhrung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 335– 474.

56 Zeumer, Quellensammlung, 171. §§1–9, str. 274–275; prav tam, 173., str. 281.

96

S tudia H istorica S lovenica

podložnikov amalgamiralo v t. i. deželno nasilništvo (Landzwang). Maščevanje nižjih slojev se je začelo izenačevati z zločinom in iracionalnimi dejanji.57 Nasploh je na odnos družbe in zakonodaje do maščevanja od konca srednjega veka neprimerno bolj kot zakonske prepovedi fajde vplivala zlasti nezmožnost soočanja tradicionalnih načinov reševanja sporov (običaja) z novimi oblikami družbenega pritiska.58 Srednjeveška regulacija sovražnosti izpričuje željo zakonodajalcev po prepovedi najhujšega nasilja, a izrecno še zgolj neupravičenega, neprimernega že po običaju. Tozadevno se med 6. in 15. stoletjem ni spremenilo veliko. Nasilje sta (de)legitimirala njegov namen in družbeni položaj sprtih strani. Spremenilo pa se je razumevanje tega, kdo je določal legitimnost povračil. Vse bolj se je uveljavljal izključni diktat države, izražen v kazenski zakonodaji.

A dokler država monopolizacije prava in nasilja ni zmogla, ne mirovna ne kazenska zakonodaja nista bili edini, ki sta v družbi urejali reševanje sporov.

Sovražnost pri neprivilegiranih stanovih so regulirala statutarno pravo in pravna napotila, četudi so se slednja posvečala zlasti pomiritvi uboja.59 Med plemstvom pa so sovražnost v 15. stoletju regulirale tudi razne viteške zveze, ki so vodenje fajd med člani prepovedovale, s tem pa prispevale k delegitimaciji najhujšega nasilja pri reševanju sporov plemstva.60 Tudi sicer regulacija sovražnosti ni nujno povsem sledila mirovni zakonodaji. Kljub trodnevnemu roku za napoved sovražnosti, je bil ta po posameznih deželah cesarstva od enega dneva in noči do šestih tednov in treh dni.61 Tudi uboj nasprotnika je ponekod, denimo v Schleswig-Holsteinu,62 ostal ne neobičajen del sovražnosti.

Zgodnji novi vek: prepoved in delegitimacija Z večnim cesarskim mirom (Ewiger Landfriede, De pace imperii publica) cesarja Maksimilijana I. iz leta 1495 je splošna prepoved fajde postala večna,63 a se

57

Reinle, Bauernfehden, str. 80–93 in 105–109.

Povolo, "Feud", str. 214–215.

Oman, "Modern Age", str. 158–163.

Hillay Zmora, State and Nobility in Early Modern Germany: The Knightly Feud in Franconia 1440– 1567 (Cambridge, 1997); str. 123–129 (dalje: Zmora, State); prim. Schwind & Dopsch, Urkunden, 161., str. 304–306.

61 Christine Reinle, "Einleitung", v: Fehdeführung im spätmittelalterlichen Reich: Zwischen adeliger Handlungslogik und territorialer Verdichtung, ur. Julia Eulenstein, Christine Reinle, Michael Rothmann (Affalterbach, 2013), str. 13–14, op. 25.

62 Mikkel Leth Jespersen, "Die Fehdekultur in den Herzogtümern Schleswig und Holstein im Übergang vom Spätmittelalter zur Frühen Neuzeit", Zeitschrift der Gesellschaft für Schleswig-Holsteinische Geschichte 134 (2009), str. 17–57.

63 Zeumer, Quellensammlung, 173., str. 281–284.

59

60

58

97

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

v praksi še dolgo ni uveljavila. Do prvih sprememb je prišlo po leta 1555 sprejetem državnem izvršnem redu (Reichsexecutionsordnung), ko je državno komorno sodišče (Reichskammergericht), glavno sredstvo večnega miru, ki naj bi pri reševanju sporov med plemstvom zamenjalo fajdo, že bolje delovalo.64 Vendar sodišče ni bilo pristojno za celotno cesarstvo.65 Njegovo vlogo je dopolnjeval cesarski dvorni svet (Reichshofrat), kot najvišje apelacijsko sodišče za vse prebivalstvo.66 Spremembo odnosa do reševanja sporov z nasiljem so v cesarstvu z vzpostavitvijo dostopnejšega sodnega sistema narekovale tudi deželnoknežje oblasti, a je večja dostopnost sodišč, zaradi povečanega števila tožb, sprva pogosto vodila v eskalacijo sporov.67 Plemstvo se je spremenjenim razmeram moralo prilagoditi, če je želelo ohraniti privilegije.68 Prilagajanje je zlasti od 17. stoletja naprej opazno v večjem delu Evrope.

Plemstvo je močne vladarje sprejelo kot najprimernejše razsodnike v sporih, s čimer je poudarjalo svojo privilegiranost. Tudi podložniki so centralizacijo sodne oblasti naklonjeno sprejeli tam, kjer je uspela vzdrževati družbeni red in nuditi zaščito pred zlorabami zemljiške gospode. Torej povsod, kjer so sodišča ohranila vlogo skrbnic družbenega reda. Cilj pravdanja je ostala poravnava prizadete krivice in ohranitev časti, saj sprtim stranem ob zadoščenju ni šlo za iskanje resnice, temveč za ohranitev ugleda. Srednjeveška in novoveška sodišča so to omogočala brez potrebe po uporabi nasilja v sporih. S težnjo k poravnavi so ohranjala družbeni red, tj. tradicionalne vloge župnika, vaških starešin in zemljiškega gospoda.69 Kljub rasti pomena sodišč je odnos plemstva do njih dolgo ostal ambivalenten. Christian Wieland je na primeru Bavarske v 16. stoletju pokazal, da je kljub povečani uporabi sodišč reševanje sporov v jedru še naprej sledilo običaju. Ker je takojšnja uporaba sodne poti, naj je bila tožba še tako legitimna, še naprej veljala za nečastno, je plemstvo tožbe utemeljevalo s tem, da spora ni bilo moč rešiti izven sodišča. Preživela je tudi fajda, čeprav sta se spremenili njena dikcija in legitimacija. Spori bavarskega plemstva kažejo, da je nasilje v 16. stoletju ostalo legitimno sredstvo reševanja sporov. Pri tem prizadeta stran nasilja ni delegitimirala s tožbo, da je proti njej vodena (prepovedana) fajda, temveč da je nasprotnik kršil deželni mir. Tožbe so bile podkrepljene s trditvami, da je bila

64

Brunner, Land, str. 34–35.

Tudi v habsburških dednih deželah ne, leta 1637 pa je pristojnost tam izgubil še dvorni svet (Harm Klueting, Das Reich und Österreich 1648–1740 (Münster, 1999), str. 13 in 38–39).

66 Wieland, Nach der Fehde, str. 506.

67 Stuart Carroll, "The Peace in the Feud in Sixteenth- and Seventeenth-Century France", Past and Present 178 (2003), str. 98. (dalje: Carroll, "Peace").

68 Zmora, State, str. 127–137 in 145–146.

69 Stuart Carroll, "Introduction", v: Cultures of Violence: Interpersonal Violence in Historical Perspective, ur. Stuart Carroll (Houndmills, 2007), str. 16–17 (dalje: Carroll, "Introduction").

65

98

S tudia H istorica S lovenica

kršitev nenadna, tajna, neizzvana ali dejanje "rojenega nasilneža". Obtoženci pa so se sklicevali na silobran in obrambo gospoščinskih pravic. Ker je bil poseg v sosedove gospoščinske pravice poseg v njegovo čast, sta tudi posek enega drevesa ali košnja delčka travnika, še posebej pred pričami, kaj šele prisvajanje podložnikov ali patronata nad vaško cerkvijo, spor lahko zaostrila in vodila v nasilje. Do posegov je prihajalo zlasti v času "šibkosti" gospoščine, denimo, ko so jo prevzeli vdova ali skrbniki mladoletnih naslednikov. Kot nasilje niso bili pojmovani le uboji in zapiranje podložnikov ali rubež, kot eno najpogostejših sredstev novoveških sovražnosti, temveč tudi zastraševanje s prikazom "bojne moči", četudi le z nekaj deset oboroženci. Uporaba nasilja je bila še naprej odvisna od njegove uspešne legitimacije v skupnosti, tj. na sodišču in v plemiški "javnosti". Pri tem so sprte strani posegale po uslugah tistih sodišč, na katerih so pričakovale največ uspeha.70 Ker so v zgodnjem novem veku slednja še zmeraj težila k pomiritvi spora in ohranitvi družbenega reda, so sprte strani pred sodišči nastopale kot tiste, ki ves čas stremijo k mirni rešitvi spora. Plemiška kultura časti je v zgodnjem novem veku sočasno narekovala takojšnjo uporabo nasilja za ubranitev pravic ter nenehno pripravljenost na pomiritev.71 Kljub preživetju sovražnosti je iz besedišča plemstva v zgodnjenovoveškem Svetem rimskem cesarstvu pojem Fehde večidel izginil, zamenjale so ga sopomenke in evfemizmi. To je bila posledica kriminalizacije fajde, njenega omejevanja znotraj viteških zvez, večje dostopnosti sodišč in nasilja kmečkih uporov.

Našteto je fajdi v 16. stoletju nadelo slabšalni zven, postala je "zgrešen občutek za pravico" oziroma kriminalna "iracionalnost" nižjih slojev.72 Legalna uporaba nasilja se je pri plemstvu ohranila le kot "silobran" in obramba gospoščinskih pravic. Vodenje sovražnosti je sledilo dikciji kazenske zakonodaje, ki druge "samopomoči" kot silobrana ni več dopuščala.

Začetni porast pravd pred novoveškimi sodišči je v 17. stoletju v cesarstvu prekinila tridesetletna vojna, med plemstvom je sledil drastičen upad tožb zaradi kršitev deželnega miru. Primerjava s francoskimi verskimi vojnami stoletje poprej omogoča sklep, da je tudi v cesarstvu zlom družbenega reda med tridesetletno vojno spore okrepil ter odpravil tradicionalne omejitve vodenja sovražnosti. Hkrati je sprožil nove sovražnosti, ki jih vestfalski mir nikakor ni nujno končal. Tudi reformacija ni prinesla delegitimacije običaja maščevanja. Še več, družbeni red in mir je protestantska teologija zamajala že pred verskimi vojnami, saj reformatorji z obredjem pomiritve niso hoteli imeti nobenega

70

Carroll, Blood, str. 79; prim. Reinle, Bauernfehden, str. 124–133.

Wieland, Nach der Fehde, str. 419–431, 440, 444–458 in 509–515; Hillay Zmora, "Values and Violence: The Morals of Feuding in Late Medieval Germany", v: Feud in Medieval and Early Modern Europe, ur.

Jeppe Büchert Netterstrøm, Bjørn Paulsen (Aarhus, 2007), str. 147– 160.

72 Prim. Carroll, Blood, str. 12; Peters, "Leute-Fehde", str. 66–71 in 84; Reine, Bauernfehden, str. 112–122.

71

99

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

opravka; za človeške grehe naj bi zadostno zadoščenje dal že Kristus na križu.

Le kalvinci, ki so tožbe razumeli kot sramotno neslogo v verski skupnosti, so bili v tradicionalnem reševanju sporov sprva uspešnejši od luteranov. Družba, ki sta jo vodili kodeks časti in težnja k miru, si z avguštinsko teologijo milosti ni mogla kaj prida pomagati. Človekov notranji mir je bil manj pomemben od družbenega, zato je običaj preživel. Šele krvave izkušnje verskih vojn so v najširših krogih prebivalstva prispevale k večji delegitimaciji nasilja pri reševanju sporov. Kolaps družbenega reda zaradi omenjenih vojn v 16. in 17. stoletju je mislece, kot sta bila Michel de Montaigne in Thomas Hobbes, po besedah Stuarta Carrolla povedel v "iskanje najmanj škodljive možne družbe, ki bi ljudem omogočila, da se izognejo opustošenju, ki ga je prinesla krvava kombinacija iskanja osebne slave in fanatične ljubezni do Boga". Postavili so tezo, da sovražnosti napaja togo vztrajanje pri kodeksu časti, zato ga je bilo treba omiliti.73 K delegitimaciji maščevanja je nadvse pomembno prispevala tudi prevlada rimskega prava in inkvizitornega postopka. Obenem so novoveško kazensko zakonodajo vse bolj izdajali le vladar oziroma njegove oblasti. A uvajanje inkvizitornega postopka v sodni praksi je bilo v Svetem rimskem cesarstvu počasno. Kot opozarja Claudio Povolo, je v praksi mestnih sodišč osrednje in severne Italije, ki je vplivala tudi na pravno prakso severno od Alp,74 še v zgodnjem novem veku opazna precejšnja fleksibilnost celo v postopkih inkvizitornega tipa. Ohranili so vključenost sprtih strani v postopek ter mediacijo, tudi primarni cilj sodnega postopka sta ostali sklenitev miru in obnova družbenega reda, s pogosto uporabo sodnega izgona vred.75 Vpeljava novoveškega kazenskega prava je sočasno prinesla konec občutljivosti sodišč na družbeni položaj sprtih strani, kar je oslabilo zlasti plemstvo.

Sodnik je sčasoma prejel veliko diskrecijsko moč, s čimer je ogrozil reševanje sporov v skladu z običajem maščevanja. A kazenski sistem je z običajem ostal uglašen še v 17. stoletju, saj je v funkciji družbenega nadzora težil k ohranjanju javnega reda in miru. Zato tudi vzpostavitev državnega sodnega sistema ni takoj prinesla konca pravnega pluralizma. V praksi je pravni aparat namreč vzpodbujal obstoj več možnosti za sklenitev miru, saj bi lahko omejitev sistema na zgolj eno sodišče destabilizirala odločitve drugih sodišč, s tem pa ogrozila družbeni red in mir. Novost je bila profesionalizacija sodnih uslužbencev, ki zakonov in drugih pravnih aktov niso več smeli prikrajati v skladu s svojo vestjo. V

73

Frauenstädt, Blutrache, str. 167; Carroll, Blood, str. 1, 7–8 in 13–16; Carroll,"Introduction", str. 10 in 16; Stuart Carroll, "Revenge and Reconciliation in Early Modern Italy", Past and Present 233 (2016), str.

133–137.

74 Marko Kambič, "Razvoj kazenskega prava na Slovenskem do leta 1848", v: Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: ljubljanski kazenski sodni red, ur. Marko Kambič, Nataša Budna Kodrič (Ljubljana, 2005), str. 206 (dalje: Kambič, "Razvoj").

75 Frauenstädt, Blutrache, str. 168–173; Povolo, "Feud", str. 215–216.

100

S tudia H istorica S lovenica

habsburških dednih deželah se je to uveljavilo v 18. stoletju.76 Tolmačenje zakonov po sodnikovi osebni presoji je postalo pojmovano kot slabitev integritete in avtoritete vladarja oziroma države. Zlasti od začetka 17. stoletja naprej se je zato začela vpeljava pravega ali strogega inkvizitornega postopka, ki je omejil pravico obtoženca do obrambe in sprtih strani do sodelovanja v postopku, globe pa je praviloma spremenil v telesne kazni, s smrtno vred. Postopna prevlada retributivne pravice nad restorativno je do konca ancien régime najprej prinesla omejitev, nato pa odpravo reševanja sporov v skladu s starodavnim običajem oziroma obredjem maščevanja.77 K delegitimaciji sta pripomogli tudi okrepljena družbena in geografska mobilnost, kot posledici raznih družbenih, gospodarskih in podnebnih78 sprememb ter kriz. Nemoč tradicionalnih orodij družbenega nadzora pri soočanju z njihovimi posledicami, zlasti z banditizmom in zločinskim klateštvom, je razgalilo šibkost lokalnih sodnih oblasti. S tem je dodatno okrnilo njihovo legitimnost, ki jo je načela že novoveška kazenska zakonodaja. Postopna delegitimizacija običaja maščevanja je pri vseh slojih vodila tudi v slabitev tradicionalnih pojmov sorodstva, prijateljstva in časti oziroma obratno. Proces je bil počasnejši tam, kjer je bila politična in administrativna fragmentacija ali marginalnost nekega ozemlja večja.79 V Svetem rimskem cesarstvu je bila fajda v kazenski zakonodaji na državni ravni, kot zločinsko dejanje, sankcionirano z obglavljenjem ali grmado (za požig v sovražnosti), prvič opredeljena v Constitutio Criminalis Carolina,80 leta 1532 izdanem krvnosodnem redu Maksimilijanovega vnuka, cesarja Karla V. Na Carolino je močno vplival tudi Constitutio Criminalis Bambergensis, krvnosodni red škofije Bamberg iz leta 1507. Iz splošne prepovedi fajde sta reda izvzela le lastnike t. i. represalij,81 sicer je bila legitimna zgolj kot silobran.82 V habsburških dednih deželah je fajdo na deželni ravni najprej prepovedal Maksimilijanov malefični red (Malefizordnung) za Tirolsko iz leta 1499.83 Le76

78

79

80

Kambič, "Razvoj", str. 214–217.

Povolo, "Feud", str. 220–224.

Peters, "Leute-Fehde", str. 86 in 88.

Povolo, "Feud", str. 214–217 in 223–235.

K. Karls deß V., vnd deß h. Roemischen Reichs Peinlichs Gerichts Ordnung (Frankfurt am Main, 1609 (1532)), §§128–129, str. 57–58.

81 Iz vrst plemstva. Repressalia ali Vehdsbrieff (dovoljenje za fajdo, ne pisna napoved slednje) je določalo napoved sovražnosti v skladu z običajem: s predhodnim opozorilom in grožnjo (za izsilitev zadoščenja) ter odpovedjo miru tri dni pred začetkom nasilja (Abraham Sawr, Fascicvlvs de Poenis vulgo Straffbuch, Gruͤndtliche vnd rechte Vnderweÿsung /.../ (Frankfurt am Main, 1590), str. 98).

82 Bambergische halßgerichts ordenung = Constitutio Criminalis Bambergensis (1507), §§53–54, fol.

42v–43r, www.uni-mannheim.de/mateo/desbillons/bambi.html, pridobljeno: 23. 1. 2018.

83 Gesatz vnd ordnungen der ynzichten Malefitz Rechten vnnd annderer nottirftigen hendeln des lands der Graueschafft Tyroll (Augsburg, 1506), fol. 5r, opacplus.bsb-muenchen.de/metaopac/search?View =default&db=100&id=BV012416956, pridobljeno: 23. 1. 2018.

77

101

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

-temu, njegovim naslednikom v deželi Avstriji pod Anižo (1514) ter Carolini so glede prepovedi fajde in sankcij zanjo v 16. stoletju sledili še deželskosodni redi (Landgerichtsordnung) za Kranjsko leta 1535,84 Štajersko leta 157485 in Koroško86 leta 1577. Na nižji ravni je bilo enako, denimo v ljubljanskih malefičnih svoboščinah (Malefizfreiheiten) leta 1514.87 Tudi pravna napotila so v zgodnjem novem veku začela slediti kazenski zakonodaji, čeprav je v sodni praksi vsaj pomiritev uboja še v 18. stoletju neredko sledila običaju maščevanja.88 V kazenski zakonodaji 16. stoletja se pojavlja besedna zveza "zlonamerna fajda", a za razliko od srednjeveške mirovne zakonodaje, po kateri je ta pomenila kršitev omejitev sovražnosti, je bila fajda po novoveški kazenski zakonodaji zločin sama po sebi. Dikcija novega kazenskega prava je na to morala posebej opozarjati: vsaka fajda je zlonamerna. Sodišče je lahko ugotovilo zgolj olajševalne okoliščine, tj. silobran.

Nadaljnji razvoj delegitimacije fajde v 17. ter 18. stoletju pokažeta t. i. Ferdinandea, deželskosodni red nadvojvodine Avstrije pod Anižo, ki ga je leta 1656 izdal cesar Ferdinand III., predvsem pa Constitutio Criminalis Theresiana, kazenskopravni red cesarice Marije Terezije iz leta 1768. Do vpeljave slednjega, ki bistvenih novosti sicer ni prinesel, saj je bil že v zasnovi kompilacija starejšega kazenskega prava, so v notranjeavstrijskih deželah v veljavi ostali deželskosodni redi iz 16. stoletja in njim subsidiarna Carolina.89 Ferdinandea in Theresiana fajdo prištevata med kršitve deželnoknežje oblasti oziroma javnega reda. Ferdinandea jo zgolj prišteva k žalitvam veličanstva, uporu ali zaroti zoper vladarja, deželnemu izdajstvu, ponarejanju, siceršnjim kršitvam deželnega miru ter varnega spremstva.90 Theresiana je natančnejša in kot kršitev javnega reda pojmuje kršitev deželnega miru, vdor v dom, rop ter umor na javni cesti, upiranje sodnim in drugim javnim organom, fajdo ali odpoved miru (Befehdung, Absagerey, Crimen diffidationis), pomoč pri naštetih dejanjih, kršenje javnega reda ter miru in skrunjenje grobov. V obeh

84

Des Herzogthumbs Crainn, vnd der angeraichten Herrschafftn vnd Graffschafften der Windischen March, Meetling, Ysterreich, vnd Karst, Lanndtgerichtß-Ordnung ([Wien], 1535), pag. 7, digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/ferdinand1535, pridobljeno: 23. 1. 2018.

85 Des Löblichen Fürstenthumbs Steyer Landt vnd Peindlich Gerichts Ordnung (Augsburg, 1583), I §§93– 94, fol. 21r–v.

86 Des Erzherzogthumbs Khärndten New aufgerichte Landtgerichtsordnung (Graz, 1577), §§39–40, fol.

23v–24r, daten.digitale-sammlungen.de/~db/0002/bsb00029178/images/, pridobljeno: 23. 1. 2018.

87 "Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn" (1514) (faksimile), v: Malefične svoboščine Ljubljančanov = Deren von Laibach Malefitzfreyhaittn: Ljubljanski kazenski sodni red, ur. Marko Kambič, Nataša Budna Kodrič (Ljubljana, 2005), fol. 5v–6r.

88 Oman, "Modern Age", str. 158–172.

89 Kambič, "Razvoj", str. 209–216.

90 "Land-Gerichts-Ordnung Deß Ertz-Hertzogthums Oesterreich unter der Ennß", v: Codicis Austriaci ordine alphabetico compilati. Pars prima /.../ (Wien, 1704), 61., str. 690.

102

S tudia H istorica S lovenica

zakonikih se je maščevanje že znašlo med po običaju večinoma povsem neprimerljivimi dejanji.91 Vodenje sovražnosti je dikcija Theresiane ločila po stanu: podložniki so napovedovali fajde, gospoščine pa so kršile deželni mir. Kršitve deželnega miru zakonik opredeli kot dejanja, ko nekdo s sklicem, zvonenjem ali kako drugače zbere ljudi, ki nato oboroženi, naj bo s strelnim orožjem, gorjačami, koli, kamni ali drugimi smrtonosnimi predmeti, javno, iz maščevanja, zaradi domnevne pridobitve pravice in podobnih "zlih namenov", koga namenoma in nevarno napadejo ali vdrejo v njegov dom ali na njegovo ozemlje. Obteževalni okoliščini za kršitev deželnega miru sta bili priprave nanjo ter siljenje ljudi vanjo z orožjem, olajševalni pa, če se je množica zbrala sama ali ni bila oborožena. Torej v primeru, ko ljudje niso bili sklicani z namenom, da bi napadli, temveč kot priče ali zato, da bi izrazili nasprotovanje nasprotnikovemu početju. Če je ljudi sklical posameznik ali pa je do kršitve prišlo zaradi govoric, je šlo le za nasilno dejanje, ne za kršitev deželnega miru.92 Napoved fajde in kršitev deželnega miru je Theresiana sankcionirala z zasegom storilčevega premoženja, v primeru olajševalnih okoliščin še s telesno, v primeru obteževalnih pa s smrtno kaznijo. Če ni bila izrečena smrtna kazen, je prizadeta stran od storilca lahko kot jamstvo pred nasiljem zahtevala njegovo posest. Kdor jamstva ni želel dati, ga je čakal zapor, enako, če je z jamstvom odlašal zaradi "sle po maščevanju, predrznosti ali zlobe". Splošne obteževalne okoliščine so sledile omejitvam običaja. Mednje so tako sodili napad na oblasti, uradnike, vdove, sirote, in onemogle, napad ponoči, posebna zahrbtnost pri dejanju ipd. Splošna olajševalna okoliščina je bila obramba pred napadom (silobran), prav tako so bile kazni blažje, če napad ni povročil škode oziroma je bila ta majhna.93

Medplemiške sovražnosti na Slovenskem v 17. stoletju Delegitimacijo običaja maščevanja je narekoval regionalni razvoj. V habsburških dednih deželah je srednjeveškemu načinu vodenja sovražnosti med plemstvom konec naredilo več dejavnikov. Konsolidacija deželnoknežje oblasti se je končala s habsburško zmago v fajdi nad Celjskimi in izumrtjem slednjih sredi 15. stoletja, nakar je izbruh večjih sporov med plemstvom preprečevala tudi

91

Consitutio Criminalis Theresiana oder der Römisch Kaiserl. zu Hungern und Boeheim /.../ Koenigl.

Apost. Majestaet Mariä Theresiä Erzherzogin zu Oesterreich, /.../ Gerichtsordnung (Wien, 1769), 73., str. 201.

92 Prav tam, str. 201–205.

93 Prav tam.

103

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

zunanja nevarnost, zlasti osmanska. Svoje so v 16. stoletju prispevala še medkonfesionalna trenja med večidel protestantskimi deželnimi stanovi in katoliškim deželnim knezom, ki so krepila medplemiško solidarnost. Le-tej v prid so bili tudi kmečki upori v 16. in 17. stoletju. V slednjem je eskalacijo sporov med plemstvom krotil zgodnji absolutizem, okrepljen s protireformacijo, ki je deželnemu knezu omogočila, da se je znebil protestantske opozicije in si ustvaril privržene oziroma podvržene katoliške stanove.94 Običaj maščevanja sicer ni izginil, se je pa postopoma spremenil odnos plemstva do njega. Če so leta 1519, ob smrti cesarja Maksimilijana, kranjski deželni stanovi deželnega glavarja še pozivali, naj pomiri "javne fajde, spore in napetosti" (offene Fehden, Irrungen und Späne), ki jih med deželani še kar ni hotelo biti konec,95 je beseda fajda kmalu "prišla iz mode". Maščevanje je sicer deloma že pred sredino 16. stoletja dobilo pridih iracionalnosti, nekaj, kar pritiče kvečjemu podložnikom.96 Odnos je v 18. stoletju povzela Theresiana, ki je fajdo normirala kot zločinsko iskanje "domnevne pravice".

Družbena praksa seveda ni takoj sledila zakonodaji. Za ponazoritev dolgega obstoja običaja maščevanja oziroma fajde med plemstvom naj služi nekaj medgospoščinskih in siceršnjih medplemiških sporov iz 17. stoletja na Kranjskem, Štajerskem in v Istri. Nasilje so sprte strani večidel vršile s pomočjo oboroženih gospoščinskih uslužbencev in podložnikov. Njihovo število je bilo odvisno od namena akcije, pa tudi od pričakovanega nasprotnika in še posebej od sredstev, ki so bila gospoščini na voljo. Sklici so bili namenjeni predvsem zastraševanju nasprotnika, a tudi škodovanje kot orodje sovražnosti ni manjkalo.

Gospoščina Radovljica oziroma njeni lastniki, grofje Thurn-Valsassina, so bili nenehno v sporih zaradi razmejitve posesti s sosednjimi gospoščinami. Zlasti z gospoščino Bled, v kateri so imeli severno od Bohinjskega jezera tudi večjo

94

Bogo Grafenauer, Boj za staro pravdo: vzroki, predhodniki, potek in pomen slovenskega kmečkega upora l. 1515 s pregledom poznejših kmečkih uporov na Slovenskem (Ljubljana, 1944); Wolfgang Sittig, Landstände und Landesfürstentum: Eine Krisenzeit als Anstoss für die Entwicklung der steirischen landständischen Verwaltung (Graz, 1982); Jože Koropec, Mi smo tu: veliki punt na Slovenskem v letu 1635 (Maribor, 1985); Günther R. Burkert, Landesfürst und Stände: Karl V., Ferdinand I. und die österreichischen Erbländer im Ringen um Gesamtstaat und Landesinteressen (Graz, 1987); Katolische Reform und Gegenreformation in Innerösterreich 1564–1619 = Katoliška prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih deželah 1564–1619 = Riforma cattolica e controriforma nell' Austria interna 1564–1619, ur. France M. Dolinar, Werner Drobesch (Wien, 1994); Peter Štih, "Celjski grofje, vprašanje njihove deželnoknežje oblasti in dežele Celjske", v: Grafenauerjev zbornik, ur. Vincenc Rajšp et al. (Ljubljana, 1996), str. 247–252; Arno Strohmeyer, Svoboda politike in moč vere: študije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vrenj (ok. 1550–ok. 1650) (Ljubljana, 2011).

95 August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Teil 2: Vom Regierungsantritte Maximilians I. (1493) bis zum Tode Kaiser Ferdinands I. (1564) (Ljubljana, 1875), str. 69.

96 Prav tam, str. 56; Sergij Vilfan, "Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju", Slovenski pravnik 10 (1943), str. 224.

104

S tudia H istorica S lovenica

Radovljica (Janez Vajkard Valvasor, Die Ehre deß Hertzogthums Crain (Ljubljana, 1689))

eksklavo. Sredi 17. stoletja so se Thurni zapletli še v spor z gospoščino Škofja Loka (posest škofije Freising) oziroma njeno sosesko Dovje v zgornji Savski dolini. Thurni so si v Dovju, ležečem na ozemlju blejskega deželskega sodišča, lastili določene pravice in sosesko večkrat nadlegovali. Zato je prihod oskrbnika in nekaj podložnikov Janeza Ambroža grofa Thurna-Valsassina v Dovje 21. januarja 1652 pričakalo baje čez sto oboroženih škofjeloških podložnikov, ki so Thurnove ljudi zajeli, njihove konje in vozove pa zasegli. Kranjski deželni upravitelj je teden dni po dogodku od upravitelja loške gospoščine sicer zahteval pojasnilo zaradi kršitve deželnega miru, a kako se je zadeva izšla, ni znano.97 Sklepati gre, da so deželnoknežje oblasti sprti strani pozvale k poravnavi, Škofjo Loko pa še k plačilu povzročene škode. Tako so ravnale leto poprej, ko je eskaliral spor istega grofa Thurna z gospoščino Bled, posestjo škofije Brixen.

Janez Ambrož je, kot kaže, želel izkoristiti menjavo zakupnika oziroma upravitelja blejske gospoščine. Njen zakupnik je leta 1651 postal kranjski deželni

97

Arhiv Republike Slovenije (ARS), Gospostvo Škofja Loka, fasc. 10, Pisanje kranjskega deželnega upravitelja upravitelju loške gospoščine glede napada soseske Dovje na uradnika in podložnike Janeza Ambroža grofa Thurna, 28. januar 1652, Ljubljana; Ferdo Gestrin, "Bled v fevdalnem obdobju – do konca 18. stoletja", Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino (Iz zgodovine Bleda) 32 (1984), št. 2–3, str. 123; Milko Kos, "O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bleda", Geografski vestnik: časopis za geografijo in sorodne vede (Melikov zbornik) 23 (1960), str. 131–132; Miha Preinfalk, "Radovljica in grofje Thurn-Valsassina", v: Anton Tomaž Linhart: jubilejna monografija ob 250-letnici rojstva, ur. Ivo Svetina et al. (Ljubljana, 2005), str. 511.

105

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

glavar Wolf Engelbert grof Auersperg,98 upravitelj pa Jurij Dienstmann.99 Zamenjala sta briksenškega upravitelja Krištofa Karla Weidmanna. Razni mejni spori z Radovljico, deloma izhajajoči iz delitve blejskega deželskega sodišča enkrat v 15. stoletju,100 so se do 17. stoletja zaostrili do te mere, da so v Brixnu od novih zakupnikov izrecno zahtevali obrambo gospoščine pred Thurni.101 Dovolj je omeniti eno epizodo spora.

V soboto 22. aprila 1651, očitno na dan menjave upravitelja gospoščine, je pod blejski grad prišel102 Janez Ambrož grof Thurn-Valsassina v spremstvu svojih s strelnim ter hladnim orožjem oboroženih uslužbencev in podložnikov. Namenili so se uničit senožeti in nekatera gospodarska poslopja treh blejskih podložnikov, kar pa jim je preprečila blejska grajska posadka, ki se jim je postavila v bran. Do spopada ni prišlo, obe strani sta zgolj razkazovali svojo moč, kar sta podkrepili z grožnjami, gotovo pa tudi z žalitvami. Thurn naj bi podložnikom hkrati grozil s požigom in siceršnjim uničenjem (anstekh: vnd zerschlaiffung).103 Dienstmann se je pritožil upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, ker je Thurn motil posest in kršil pristojnosti blejske gospoščine in deželskega sodišča (landtgericht, vnd gruntstör). Poudaril je, da naj razen po sodni poti ne bi mogel ukreniti ničesar, zato je želel, da grofa pozovejo k poravnavi in ga oglobijo s 500 dukati v zlatu (2.500 goldinarji104 kranjske veljave), saj da so "sovražni vpadi" (feindtsellige einfall) "v deželi najstrožje prepovedani" (in landt hochverbotten). Očitno se je deželnemu glavarstvu odškodnina zdela prenizka, ker jo je dvignilo na 3.000 dukatov v zlatu (15.000 goldinarjev). Gotovo tudi zato, ker je Thurn že 6. maja znova vpadel na ozemlje gospoščine Bled in s pomočjo oborožencev uničil (zuverschlaiffen, abzuholzen, und zuverwiesten) nekaj plotov, lastnoročno (z orožjem) pa baje še sušilnico enega od blejskih podložnikov.

98

Miha Preinfalk, "Auersperg, Wolf Engelbert, grof (1610–1673)", v: Slovenska biografija (Ljubljana, 2013), www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001000/#novi-slovenski-biografski-leksikon, pridobljeno: 5. 1. 2018.

99 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Pritožba Jurija Dienstmanna upravitelju kranjskega deželnega glavarstva čez Janeza Ambroža grofa Thurna-Valsassina zaradi vpada v deželsko sodišče Bled, s.d.

100 Katja Škrubej, "Courtroom oaths and patrimonial court in 18th-century Carniola: vestiges of 'ius proprium' and local autonomy (The case of the Estate of Veldes/Bled)", Lex localis: revija za lokalno samoupravo = Journal of Local Self-Government = Revue für lokale Selbstverwaltung 10 (2012), št. 3, str. 211.

101 Peter Ribnikar, Slovenske podložniške prisege patrimonialnega sodišča Bled (Ljubljana, 1976), str.

12–13 (dalje: Ribnikar, Podložniške prisege).

102 Dienstmann mu je očital, da je prišel skrivoma (ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Pritožba Jurija Dienstmanna upravitelju kranjskega deželnega glavarstva čez Janeza Ambroža grofa ThurnaValsassina zaradi vpada v deželsko sodišče Bled, s.d.), s čimer je njegovo početje delegitimiral (prim.

Wieland, Nach der Fehde, str. 447).

103 ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Proces: Bled, Dienstmann Georg [proti] Radovljica, Thurn Johann Ambros, zaradi uničenja plotu in sušilnice 1651 (več dokumentov).

104 Ribnikar, Podložniške prisege, str. 29.

106

S tudia H istorica S lovenica

Grad Fram (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681))

Ker Thurn odškodnine proti koncu julija še kar ni plačal, je deželno glavarstvo odredilo rubež z njegovih gospoščin Radovljica in Pusti grad (Wallenburg) v korist gospoščine Bled. Več o tem delu spora ni znanega.105 Takšno "nastopaštvo" kot na Bledu, zastraševanje nasprotnika, da bi se ga prisililo k pristanku na zahteve, je lahko zaradi razgretih čustev vodilo tudi v nasilje med ljudmi, ne le v uničevanje premoženja. Pri tem je to nasilje lahko kulminiralo v spopade, ki so kdaj terjali celo kakšno smrtno žrtev.

To se je zgodilo v sporu zaradi varovanja proščenja v Slivnici, v katerega so se v prvi polovici 17. stoletja zapletli podložniki gospoščin Slivnica in Fram oziroma lastnika slednjih, Hans Jakob baron Herberstein in gospa Uršula Kohler, roj. pl. Pain, vdova pl. Schneeweiß.106 Varovanje proščenja oziroma semanjih stojnic je bilo praviloma v pristojnosti deželskih sodišč, hkrati pa izrednega pomena za podložnike oziroma njihovo dojemanje (župnijske, vaške, osebne) časti, saj so proščenje pogosto varovali sami. Obenem je varovanje proščenja sodilo med najpomembnejše

105

ARS, Gospostvo Bled, fasc. 25, Proces: Bled, Dienstmann Georg [proti] Radovljica, Thurn Johann Ambros, zaradi uničenja plotu in sušilnice 1651 (več dokumentov).

106 Jože Koropec, "Framsko Morje skozi čas: do leta 1800", Časopis za zgodovino in narodopisje 66=NV31 (1995), št. 1, str. 39–40 (dalje: Koropec, "Framsko Morje").

107

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

gospoščinske pravice, ker je zadevalo tudi patronatske.107 Prav tako so podložniki znali spore gospoščin izkoristiti za svoje potrebe.108 Varovanje proščenja hkrati ni pomenilo zgolj zagotavljanja semanjega miru, lahko je pomenilo tudi obrambo pred napadi. Denimo pred meščani, ki so proščenja neredko napadali zaradi konkurenčnega trgovanja. Tako so Tržačani med 16. in 18. stoletjem večkrat napadli proščenje v Devinu, leta 1565 pa požgali vas Lokev zaradi tamkajšnjega sejma. Pogostejši od meščanskih so bili napadi drugih gospoščin, če je bil kraj proščenja sporen.109 Tako je bilo tudi v Slivnici pri Mariboru. Pri slivniški župnijski cerkvi so si varovanje proščenja delili podložniki Slivnice in Frama, nakar so si framski delež okoli leta 1625 začeli prilaščati baron Herberstein oziroma njegovi podložniki. Framski podložniki, brez dvoma s privolitvijo svoje zemljiške gospe, so se prilaščanju 3. junija 1627 z izvlečenimi sabljami uprli in slivniške pregnali.

Herberstein je zato vložil tožbo na štajersko dvorno pravdo v Gradcu, ki je na teren poslala komisijo. Pričanja več ducat podložnikov, tudi Herbersteinovih, so potrdila framsko pravico do varovanja dela proščenja. Slivniški gospod naj bi si framski delež začel prisvajati potem, ko proščenj zaradi kuge nekaj let ni bilo.110 Reševanje spora se je preneslo na ograjno sodišče v Gradec, ki je sprti strani pozvalo k poravnavi, a zaman. Na binkošti leta 1631 je spor znova eskaliral, ko se je gospoščina Fram odločila za prikaz svoje moči – prikaz pripravljenosti na obrambo svojih pravic. Na varovanje proščenja ni poslala le treh ali štiri ljudi, kot naj bi bilo običajno, temveč je Uršulin mož, gospod Wolf Sigmund Kohler, v Slivnico povedel baje več kot sto oboroženih podložnikov, ki so k cerkvi prišli s plapolajočimi zastavami in bobni, kot majhna vojska. Tam se je

107

V sporu za nadzor nad proščenjem v bavarski vasi Bissingen je leta 1561 prišlo do pravega vojaškega spopada med Sebastianom Schertlinom pl. (von) Burtenbachom in grofi Oettingeni. Schertlin je vas s stotimi izurjenimi strelci uspel ubraniti pred napadom, v katerem naj bi Oettingeni uporabili 40 konjenikov, 300 pešakov in štiri topove (Sebastian Schertlin von Burtenbach, Leben und Thaten des weiland wohledlen und gestrengen Herrn Sebastian Schertlin von Burtenbach, durch ihn selbst deutsch beschrieben (Münster, 1858), str. 121–124). Prisvojitev proščenja je pomenila prisvojitev patronata, s tem pa vasi, v kateri je cerkev stala. V sporu med Volilnim palatinatom in državno neposrednimi grofi Leuchtenbergi je leta 1534 okoli 30 palatinatskih konjenikov in pešcev v času proščenja napadlo sporno vas Weihern. Napad je terjal pet žrtev, ki pa niso bile naključne: šlo je za leuchtenberške ljudi, s sodnikom, ki je bil poslan varovati proščenje, vred. S klici vojakom, naj uničijo vse, kar je grofovskega, so napadalci podložnike prisilili, da so v sporu izbrali stran, tj. zemljiškega gospoda (Wieland, Nach der Fehde, str. 452–453).

108 Carroll, "Peace", str. 106.

109 Sergij Vilfan, "Žegnanja v slovenski pravni zgodovini", Etnolog: glasilo Etnografskega muzeja v Ljubljani 17 (1944), str. 19–22.

110 Steiermärkisches Landesarchiv (StLA), Landesarchiv-Antiquum (LAA), XIII. Landrecht, Karton 382, Heft 2 (dalje: LR 382/2 itd.), Komisijsko poročilo štajerskemu deželnemu upravitelju glede pričanja prič v sporu med Hansom Jakobom baronom Herbersteinom in gospo Uršulo Kohler, 20. marec 1630, Fram; Koropec, "Framsko Morje", str. 39.

108

S tudia H istorica S lovenica

Grad Vurberk (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681))

začelo izzivanje, ki naj bi ga Kohler po Herbersteinovih besedah še spodbujal, in je preraslo v spopad, v katerem je bil "v besu" (inter furiâ) ubit anonimni Herbersteinov oskrbnik. Hans Jakob je notranjeavstrijski vladi v Gradec o dogodku poročal kot o "neredu in napadih, ki kršijo deželni mir" (tumult vnd die landtsfridtbrüchigen attentaten). Vlada je zahtevala neko v viru nedoločeno kazen (gotovo odškodnino), ki pa še leto kasneje ni bila izvršena (plačana).111 Spor med gospoščinama se je končal z Uršulino smrtjo leta 1631, ko je zaradi njenih dolgov Herbersteinu gospoščina Fram pripadla slednjemu in bila sčasoma inkorporirana v slivniško. Vendar to ni pomenilo konca Herbersteinovih sporov s framskimi podložniki. Slednji so se novemu zemljiškemu gospodu uprli že dve leti pred t. i. drugim slovenskim kmečkim uporom leta 1635, ki so se mu nato tudi pridružili.112 Iz zgodnjenovoveške slovenske Štajerske je še gotovo najbolj znana eska-

111

StLA, LAA, LR 382/2, Protitožba Uršule Kohler zoper Hansa Jakoba barona Herbersteina glede preprečevanja proščenja v Slivnici, s.d.; prav tam, Ukaz štajerskega deželnega upravitelja komisiji glede spora med Hansom Jakobom baronom Herbersteinom in gospo Uršulo Kohler, 21. april 1629, Gradec; StLA, LAA, LR 1112/5, Poročilo notranjeavstrijski vladi glede nereda in uboja ob proščenju za binkošti leta 1631 pri slivniškem gradu, 30. januar 1632, Gradec; prav tam, Pravno mnenje v zadevi slivniškega nereda, 21. maj 1632, Gradec.

112 Koropec, "Framsko Morje ", str. 40.

109

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

lacija desetletja trajajočega spora zaradi meje na reki Dravi med gospoščinama Vurberk ter Ravno polje, med Herbersteini in Gallerji. Spor naj bi končala že poravnava leta 1662, a jo je Günther grof Herberstein večkrat kršil z rubežem živine in brodov, predvsem pa s podiranjem jezov, s katerimi so podložniki Marije vdove grofice Galler želeli zaščititi svoje pašnike. Pohode so izvajali Herbersteinovi oboroženi hlapci in podložniki. Včasih se jim je pridružil tudi grof, ki je na ravnopoljske podložnike ob Dravi hkrati streljal ali s spremstvom jezdil čez njihova polja. Njegovo prisvajanje ribolovnih pravic, ki so zajemale tudi lov na bobre, se je končalo pri Staršah 31. maja 1677. Novemu Herbersteinovemu vpadu čez reko se je gospoščina Ravno polje postavila v bran z več kot stotimi večidel oboroženimi podložniki, ki jih je vodil gospoščinski oskrbnik. Srboritega grofa je spopad tistega dne stal življenja, podložnike in oskrbnika, ki so jih spoznali za krive uboja, pa je čakal zapor v Gradcu, od koder se vsi niso vrnili. Preživeli so v ječi životarili do leta 1680, oskrbnik in podložnik, ki je zadal smrtni udarec, še dve leti dlje. Nato so prvega doživljenjsko izgnali, drugega pa napotili na prisilno delo.113 Stroge kazni kljub upravičeni obrambi gospoščine so bile brez dvoma zlasti posledica uboja člana pomembne štajerske plemiške rodbine po rokah pripadnikov nižjega sloja. A sporov s pomočjo oziroma grožnjo nasilja v zgodnjem novem veku niso reševale le gospoščine, meščani in podložniki,114 temveč tudi župnije.

Leta 1674 je Erazem Friderik grof Herberstein tožil ptujskega kaplana in mestnega župnika Ciprijana de Colonia, da je kršil njegovo pomirje pri Spodnji Voličini v Slovenskih goricah. Župnikovi ljudje naj bi ga kršili, ko so 12. februarja 1674 oboroženi s strelnim in hladnim orožjem čez njegovo pomirje "marširali" (marchirn) do cerkve sv. Ruperta, kjer so vdrli v župnišče, z župnikom Lukom Creinerjem ter njegovimi ljudmi pa "grobo postopali" (ÿbel zu tractirn) in mu odvzeli (zarubili) vse njegove knjige in konja oziroma ga oropali navedenega.

Zaradi močno poškodovanega dokumenta več o sporu ni znanega.115 Tudi plemstvo, ki je živelo v mestih, je sovražnosti včasih vodilo s pomočjo podložnikov. Najbolj znani primer iz zgodnjenovoveške slovenske Štajerske je gotovo spor med poplemenitenima meščanskima oziroma nižjeplemiškima družinama Moscon in Qualandro na Ptuju leta 1654. Dolgotrajen zapuščinski spor med Simonom Mosconom in njegovim ujcem Fermom Qualandrom je tisto jesen v sovražnost eskaliral, ker je slednji zasedel sporno Qualandrovo svobodno hišo. Zasedba je bila povračilo za sodbo, s katero je deželnoglavar-

113

Hernja Masten, "Kungota in Ravno polje"; Radovanovič, Vidmar, Starše.

Oman, "Vnordnung"; Oman, "Modern Age".

115 StLA, LAA, LR 392/4, Zapis prvega sodnega dne v sporu Erazma Friderika grofa Herbersteina proti ptujskemu župniku Ciprijanu de Colonia zaradi kršitve deželnega miru, s. d.

114

110

S tudia H istorica S lovenica

Ptuj (Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae (Graz, 1681))

sko sodišče v Gradcu hišo dosodilo njegovemu nečaku. Moscon je na zasedbo 22. oktobra odgovoril s poskusom vdora v sredi Ptuja stoječo hišo, ki jo je baje napadel s kar štiridesetimi oboroženimi podložniki. Tudi Qualandro je hišo zasedel oziroma branil s šesterico uslužbencev in podložnikov družine. Ker je Fermo pri obrambi s strelom iz karabinke, ki je bil baje strašilen, ubil Mosconovega podložnika Luka Pankicherja, je spor prešel v krvno maščevanje. Fermo se je pred povračilom žrtvinega gospoda, Simona Moscona, zatekel v azil v ptujski minoritski samostan, Fermov prav tako ogroženi sin Mark Antonij pa v meščanski stan. Ptujski mestni sodnik in svet, organa lokalne skupnosti, sta ob izbruhu "nereda" (vnordnung), tj. sovražnosti, v tej nemudoma posredovala in jo uspela s premirjem prekiniti 16. novembra. Dne 23. junija 1655, po Fermovem uspešnem zagovoru s silobranom na mestnem sodišču, je bila sovražnost končana s sklenitvijo miru po običaju. Qualandro je moral plačati 150 goldinarjev odškodnine, po tretjino družini ubitega (krvnina), sodišču (globa) in za darovanje maš za ubitega (pokora). Avtonomnim mestnim oblastem nadrejena notranjeavstrijska vlada v Gradcu se je z načinom pomiritve sovražnosti in uboja strinjala ter ga konec leta potrdila.116

116

Oman, "Vnordnung".

111

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Koper (Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli, 1781, sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Veduta_ Kopra_1781.jpg)

Če je v sporu na Ptuju sredi 17. stoletja krvno maščevanje le grozilo, je konec stoletja dejansko izbruhnilo v sporu med plemiškima rodbinama pl. (del) Tacco in pl. Bello v Kopru v Beneški republiki. Jedro spora med rodbinama je bila poroka Oktavija pl. Bella s Cecilijo pl. Tacco. Natančnejši vzrok ni znan, morda je bila posredi prepovedana ljubezen. Spor je v sovražnost eskaliral po zaključku zasedanja koprskega mestnega Velikega sveta 5. septembra 1683, zaradi razdeljevanja donosnih občinskih služb. Po odhodu z zasedanja okoli 23. ure, se je na stopnišču koprske Pretorske palače vnel oster prepir med pripadniki obeh rodbin, med županom (sindaco) dr. Julijem, Dominikom in Alvisom pl. Bellom ter Nikolajem pl. Taccom in njegovim spremstvom. Med vzajemnimi žalitvami na trgu pred palačo je Nikolaj proti Dominiku pl. Bellu naredil kretnjo, kot da ga bo ustrelil, nakar je Dominikov nečak Alvise potegnil pištolo, smrtno ranil Nikolaja in pobegnil.117 Podestat in kapitan, predstavnika beneških oblasti v Kopru, sta naslednji dan odredila preiskavo in pridržanje vodilnih predstavnikov sprtih rodbin, a je dotlej že izginil tudi poglavitni potencialni maščevalec, brat ubitega, Franc pl. Tacco. Svet deseterice, najvišji sodni organ v Benetkah, je podestatu ukazal

117

Archivio di Stato di Venezia (ASVe), Capi del Consiglio di Dieci (dalje: Capi Cons X), Lettere Rettori, b.

258, n.o. 187, 9. junij 1683; Domenico Venturini, "Il casato dei marchesi Gravisi", Atti e memorie della Società istriana di Archeologia e Storia Patria XXII (1906), str. 329.

112

S tudia H istorica S lovenica

kazenski proces servatis servandis, tj. strožje ukrepe pri pregonu storilca, kot so jih določali lokalni običaji, češ da se je v Kopru zgodil izjemno resen zločin.

Tak je bil po eni strani zaradi uporabe strelnega orožja, kar je bilo po zakonih prepovedano, in po drugi strani zaradi dejstva, da je Alvise ustrelil Nikolaja pred vrati stražnice mestne straže pred Pretorsko palačo.118 Strogi ukrepi so zajemali hišni pripor za sprti strani in možnost rubeža njunega (ne)premičnega premoženja. Oboje je spor lahko dodatno zaostrilo, sočasno pa je sprti strani prisililo v iskanje rešitve. Ni pa Svet deseterice v Kopru leta 1683 ukazal inkvizitornega postopka, čeprav je to bilo konec 17. stoletja že pravilo v vseh primerih uboja in umora, tako v zakonodaji kot v sodni praksi.119 V danem primeru so si koprske in beneške oblasti na vse pretege prizadevale, da bi sprti strani pomirile po običaju. V prvi vrsti brata žrtve, Franca pl.

Tacca, z bratom storilca, županom dr. Julijem, in njunim stricem Dominikom pl. Bellom. Čeprav je največji pritisk za pomiritev uboja in sovražnosti vršil osrednji beneški sodni organ, je pri reševanju spora sodelovala celotna lokalna skupnost, tj. skoraj vse koprsko plemstvo. Z mediacijo je prav slednjemu, ob pritisku sveta deseterice, marca 1684 uspelo doseči prisego k premirju med sprtima stranema, ki pa ni zajela nosilcev sovražnosti, Franca pl. Tacca ter dr. Julija in Dominika pl. Bella. Spor se je tako poleti nadaljeval. Vanj so bili vključeni tudi sorodniki sprtih strani.120 Svet deseterice je 17. novembra 1684 nosilce sovražnosti pozval v Benetke, kjer naj bi poskrbeli tudi za spokojnost in mir med podložniki (la quiete, e la pace tra sudditi). Kasneje sta bila v Benetke pozvana še ujca ubitega, markiza Nikolaj in Janez Krstnik Gravisi. Poziv je pomenil nekaj dni zapora v prostoru brez svetlobe in več dni v prostoru s svetlobo, s sočasnim strogim inkvizitornim postopkom, tudi z uporabo sodne torture. Vsi pozvani so se pred sodiščem v Benetkah zglasili šele naslednjo pomlad, ko je bilo enkrat pred koncem marca 1685 med sprtima stranema doseženo soglasje in sklenjen svečani (trajni) mir.121 Sklenitev miru vpričo sveta deseterice je brez dvoma potekala po obredju, po katerem se je storilec oziroma storilčeva stran z gestami samoponižanja in prošnjami za oprostitev morala v znak zadoščenja pokloniti užaljeni strani. Po sprejemu oprostitve je sledila prisega o prijateljstvu, temu pa je v znak trajnega miru sledilo rokovanje, objem in poljub miru med predstavnikoma sprtih strani.122

118

ASVe, Consiglio di Dieci (dalje: Cons X) – Parti Comuni, Registro 133 (1683).

Povolo, "Feud", str. 232.

120 ASVe, Capi Cons X – Lettere Rettori, b. 258, n.o. 206–210 (1685); prav tam, n.o. 197 (16. junij 1684).

121 ASVe, Cons X – Parti Comuni, filza 771 (17. junij 1686).

122 Prim. Darovec, Ergaver, Oman, "Language of Vengeance", str. 410–414.

119

113

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Vendar so Benetke mir marca 1685 izsilile z arestom in rubežem, zato je bil sklenjen s stisnjenimi zobmi, ne iskreno, kot je (v idealnem primeru) veleval običaj.123 Zlasti rodbina markizov Gravisi je zamerila pl. Taccom, da so jih znova vmešali v spor, potem ko so se že pomirili. Posledice poziva sveta deseterice, tj. aretacije, zapor in rubež, so namreč močno prizadele tudi čast markizov. Zanje je bil mir s pl. Belli sramoten.124 Nikolaj je že marca beneškega doža prosil, naj dovoli vrnitev njegovega (zaradi uboja Dominika Valle leta 1673) izgnanega125 brata Leandra v republiko. Prošnja je bila odobrena, Leander pa je prišel tudi v Koper, kjer so Gravisiji od pl. Bellov pričakovali zadoščenje za sramotni mir. Kolikšna je bila pričakovana odškodnina za krivico, če je sploh bila določena, ni izpričano. V vsakem primeru so Gravisiji in pl. Tacchi pričakovali, da bodo pl. Belli nadaljevali reševanje spora po običaju, namreč da bodo z mediacijo in odškodnino dosegli častno rešitev za obe strani. A pobude s strani pl. Bellov ni bilo.126 Posledično je spor znova eskaliral. Na nedeljski dopoldan 6. junija 1686 je na polnem osrednjem trgu v Kopru znova počilo. Pred vhodom v pretorsko palačo, približno na mestu uboja tri leta poprej, so odjeknili besni krik A te! ("Zate!") in dva strela, pod katerima je obležal dr. Julij pl. Tacco.127 V maščevanju (vendetta) ga je ubil markiz Leander Gravisi, ki je takoj nato pobegnil na ladjo in z njo v habsburški Trst.128 Iz Trsta je Leander že naslednji dan pisal dožu ter priznal in zagovarjal uboj.

Trdil je, da je od dr. Julija pl. Bella, kot ujec umorjenega Nikolaja pl. Tacca, zahteval krvni davek, pl. Bello pa se mu ni ne opravičil ne nakazal možnosti povračila. Še več, iz Leandra se je še norčeval in ga s prstom podrezal po brkih (più tosto mostró di beffarsi anco di me col passegiarmi con sprezzo sul mustacio), kar je slednjega tako razjezilo, da ga je na licu mesta ustrelil, na istem kraju, kot je bil ustreljen njegov nečak. "Ti razlogi," kot je zapisal Gravisi, "so bili vsem znani, zato vem, da sem ravnal pravilno. Če pa se še najde kdo, ki ga vodi strast ali nevednost in ima drugačne občutke, sem pripravljen svoje stališče braniti z mečem v roki ali na kak drug viteški način, vse do zadnjega duha, ki ne laže; kar

123

Rolandino, Artis notariae, fol. 158v–159v.

Pokrajinski arhiv Koper (PAK), Rodbina Gravisi, Zgodovinski podatki o rodbini Gravisi, t. e. 7, signatura: SI_PAK/0299/004/001 (dalje: Gravisi, Zgodovinski podatki), Difesa del Nicolò Gravisi.

125 ASVe, Cons X – Parti Comuni filza 771 (17. junij 1686).

126 PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 3.

127 ASVe, Cons X – Parti Comuni, filza 771 (17. junij 1686).

128 PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 12.

124

114

S tudia H istorica S lovenica

sem naredil, je prav, in to sem storil na časten način."129 Drugače kot ob uboju Nikolaja pl. Tacca je svet deseterice poleti 1686 odredil inkvizitorni postopek, za vodenje katerega so Benetke pooblastile koprskega podestata in kapitana. Odločitev je bila sprejeta na podlagi poročila podestata in kapitana Vettorja pl. Mosta in pisma Julije pl. Bello, matere ubitega, ki je trdila, da so Leandru pri umoru pomagali njegov brat Nikolaj Gravisi ter nečaka Franc in Jožef pl. Tacco. Podestat je prejel pravico, da je lahko pričam obljubil anonimnost, za ustrezne informacije oprostil krivdo sostorilcem, če niso bili glavni akterji ali naročniki uboja, ter da je krivce lahko v imenu sveta deseterice kaznoval telesno, s smrtjo, izgonom in zasegom premoženja.130 Proces je sovražnost med rodbinama prenesel pred sodišče. V tedaj značilnem sočnem pravnem jeziku, ki mu ni manjkalo literarnih vstavkov, dovtipov, domislic, sklicevanja na mnenja tedanjih pravnih strokovnjakov, citatov iz svetih spisov, pa tudi ponižnosti ter sklicevanja na božjo pričo, milost in resnico, je Nikolaj Gravisi zavrgel vse točke obtožnice. Kot "čudaški argument" (un cosi sinistro argomento) je tudi zavrnil možnost, da bi bil lahko kdo osumljen krivde zato, ker bi bil užaljen (offeso) zaradi smrti nečaka. "Sovražnost mora biti živa, moja pa je ugasnila s sklenitvijo miru,"131 je pristavil markiz. V svojem zagovoru je vseskozi poudarjal, da je storilec znan, da se je uboj zgodil podnevi in na javnem mestu ter da ga zato nimajo pravice preganjati, saj da z ubojem ni imel ničesar.132 Z obtožbo so namreč želeli dokazati, da je bil Nikolaj Gravisi sovražnik (inimico) pl. Bellov, kar naj bi dokazalo, da je imel motiv za sodelovanje pri uboju.

Slednje naj bi podkrepili dve obtožbi. Prvič, da markiz ubitega ni pozdravljal z rahlim privzdigom klobuka,133 kadar ga je srečal na ulici, kar je veljalo za gesto izražanja sovražnosti. In drugič, da se, kar je bil še močnejši izraz sovražnosti in nasprotovanja sklenitvi miru po običaju,134 kot član storilčeve družine ni ude-

129

Ma se a caso ritrovasse alcuno che, portato da passione o condoto d'ignoranza, avesse sentimento diverso, son pronto di mantenerlo con la spada alla mano o con altra forma da cavalliero sino all'ultimo spirito che mente, perché quello ho fatto è giustamente e fu fatto onorevolmente (ASVe, Capi del Consiglio di Dieci (dalje: Capi Cons. X – Lettere Rettori, b. 258, n.o. 230; PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Manifestum del Leandro Gravisi).

130 ASVe, Cons X – Parti Comuni, Registro 136 (19. junij 1686).

131 [L]a inimicitia deve esser viva, e la mia è stata estinta con la pace (PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 2).

132 Prav tam.

133 Mi si è opposto in secondo luoco del Costituto che mai cavassi il Cappello al d:r Giuliano, se ben da lui provocato (prav tam, str. 4).

134 Prim. Angelika Ergaver, "'First my Brother, then a Blood-taker, then my Brother Forever' The Efficiency of the Traditional Peace-making Custom in Early Modern Age Montenegro and the role of the Venetian Authorities in the Peace-making Process", Acta Histriae 25 (2017), št. 1, str. 192.

115

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Leander Gravisi (Giuseppe Caprin, Istria Nobilissima (Trieste, 1905–07)

116

S tudia H istorica S lovenica

ležil pogreba žrtve.135 Gravisijev zagovor tudi priča, da so pogajanja potekala po posrednikih, preko katerih sta sprti strani sporočali predloge pogojev za pomiritev, nakar jih je vsaka stran pretehtala in šele ko sta jih uskladili, sta lahko razpravljali in sprejeli odločitev za sklenitev sporazuma.136 Prav tako dokumenti o obravnavanem sporu in maščevanju razkrivajo še druge dimenzije sporov, ki so potekali med koprskimi plemiškimi družinami.

Gravisiji so bili zaradi uboja enega od članov plemiške rodbine Vida v sporih tudi z njo, slednja pa je bila v sorodu s pl. Belli. Prav sorodstvene povezave znotraj koprskega plemstva so bile temeljne za sklepanje raznih zavezništev, ki so se skozi stoletja spreminjala, preoblikovala ter menjavala, in sicer v glavnem skozi spore in/ali poroke.

Reševanje sporov med sorodniki, z uboji vred, je po običajnem pravu sodilo v zasebno pravo in je bilo zato izvorno prepuščeno rodbini. A kot v večini evropskih dežel je tudi v Beneški republiki od 16. stoletja naprej država postopoma prevzela pristojnost nad hujšimi kršitvami s področja zasebnega prava, zlasti nad uboji in umori. Podani koprski primer kaže, da je bil proces prenosa sodnih pristojnosti na centralne državne organe precej dolgotrajen, strogi kazenski zakonodaji navkljub. Še posebej, ker je bil običaj v družbenih odnosih globoko ukoreninjen.

Zagovor je markizu Nikolaju Gravisiju uspel enkrat med septembrom in novembrom 1686, potem ko je nekaj časa, vsaj s Francem pl. Teccom vred, preždel po zaporih in prestajal muke inkvizitornega sodnega postopka. Jedro celotnega spora, namreč poroka in morda celo prepovedana ljubezen med Oktavijem pl. Bellom in Cecilijo pl. Tacco, je v virih zadnjič izpričana 27. januarja 1688.

Oktaviju in njegovi družini je tedaj svet deseterice zagotovil varno spremstvo do očetove hiše, ki ga je Oktavij potreboval zaradi minulih peripetij s sorodniki.137 Leander Gravisi pa je verjetno, enako kot že Alvise pl. Bello, do smrti spal s pištolo pod blazino. Kariero je nadaljeval v Svetem rimskem cesarstvu, kjer je leta 1689 stopil v službo bavarskega vojvoda in volilnega kneza. Očitno je s svojim maščevalnim dejanjem tudi zaključil spor svoje rodbine s pl. Belli.

135

Mi è stato rinfaciato il non esser andato sopra il Cadavero (PAK, Gravisi, Zgodovinski podatki, Difesa del Nicolò Gravisi, str. 16).

136 Prav tam, str. 2–3.

137 [I]n riguardo degli accidenti passati tra' suoi Congionti (ASVe, Capi Cons. X, Lettere, b. 141, 27. januar 1687 (m.v.)).

117

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

Sklep Obravnavani primeri jasno kažejo, da je vsem spremembam navkljub omejena uporaba nasilja v zgodnjem novem veku ostala del reševanja sporov, četudi sovražnost ni več smela biti izrecno (javno) napovedana. K njej pa so še naprej sodili razkazovanje moči, grožnje, škodovanje, rubež in spopadi kot orodje za pridobitev oziroma obrambo določene pravice, tj. poravnave krivice. Tudi krvno maščevanje je bilo še naprej del medplemiških sovražnosti, kot kažeta primera iz Kopra in s Ptuja. Ostali obravnavani primeri iz novoveške Kranjske in Štajerske jasno kažejo, da se je vodenje sovražnosti, kot tista stopnja običaja maščevanja, ki dopušča uporabo omejenega nasilja, tudi med plemstvom na Slovenskem obdržalo v zgodnji novi vek. Pri tem na obstojnost običaja ne kaže le uporaba nasilja, temveč zlasti pozivi sprtih strani in sodišč k poravnavi, tudi namesto (nadaljevanja) tožbe. Tožba pred sodiščem je, kot kaže, za kranjsko, štajersko in istrsko plemstvo 17. stoletja še naprej pomenila stanu ne najprimernejšo pot. Ubralo jo je šele, ko se spora ni dalo rešiti drugače. Navsezadnje se je celo po običaju šele tedaj smelo poseči (tudi) po nasilju.

Žiga Oman, Darko Darovec IN LANDT HOCHVERBOTTEN – ENMITIES AMONG NOBILITY IN SEVENTEENTH-CENTURY STYRIA, CARNIOLA AND ISTRIA OR ON CONFLICT RESOLUTION BETWEEN THE CUSTOM OF VENGEANCE AND EARLY MODERN CRIMINAL LAW

SUMMARY Conflict resolution among nobility in historically Slovene lands, including Carniola, Styria, and Istria, remained much the same in the seventeenth century as it had during the previous centuries. Notwithstanding the increased monopo-

118

S tudia H istorica S lovenica

lisation of law and violence by the early modern State, the strengthened implementation of Roman canon law and the publishing of new criminal codes, social and legal practice was, until the end of the Ancien RĂŠgime, permeated by the ancient and universal social norm or customary system of conflict resolution: vengeance.

Following the social principle of exchange, vengeance demanded satisfaction (countergift) for a suffered injustice (gift). If satisfaction was not acquired peacefully, according to the culture of honour injury could be requited by violent retaliation. Violence was envisioned as the sanction for those refusing peaceful conflict resolution. In the Medieval, and even in the early modern, period, it was deemed equally inappropriate to respond to injustice with either violence or lawsuit without previously exhausting all means of peaceful settlement.

In customary conflict resolution, the stage that allowed for the use of limited retaliatory violence was enmity or, originating from an Old Germanic word for it, feud. Enmity had to be declared publicly and appropriately (i.e. in time), so that the threat of violence could already force the offending party to give satisfaction. Satisfaction settled the conflict by allowing truce and lasting peace to be made. As was the objective of the custom of vengeance, lasting peace (re) established concord and peace among parties to the conflict, and restored social equilibrium in the community.

Appropriate retaliation meant that violence in vengeance was, as a rule (and ideally), limited. Medieval limitations of violence in enmity, which for the most part persevered into the early modern period, were dictated by the culture of honour, the Church, and customary law, and this created temporal, spatial, and personal immunities. Hostilities were to be suspended on Sundays and the most important Church holidays, and the custom was always adverse to violent retaliation in sacred spaces (e.g. churches) and areas of certain sacral value, such as homes, settlements, fora, and residences of authority. Moreover, communal production facilities and agricultural means of production were not to be damaged. Vengeance upon women, children, the elderly, the ordained, and other segments of society generally prohibited from carrying arms, was also highly inappropriate and dishonourable. Except in blood feud (for homicide, grave insults or severe wounds) the killing of an enemy was also generally inappropriate. Violence upon an enemy's property, mostly by raiding or robbery and arson, was always appropriate. Lawsuits were also an instrument of enmity, especially in the early modern period, even though the judicial path was regarded as less honourable.

While customary limitations of enmity were already partially codified in the Early Middle Ages, the codification of the custom of vengeance into law was concluded in the High Middle Ages, especially its key rituals of truce and peace.

In the Holy Roman Empire the codification included the declaration of enmity

119

Ž. Oman, D. Darovec : In landt hochverbotten – sovražnosti ...

as a distinctive feature of the Imperial and Provincial peace legislation, which at the same time codified limitations of enmity in more detail than the legislation in the rest of Europe. Due to these features, historiography often interpreted the German word for enmity or feud, Fehde, as a distinctive "German" custom of vengeance.

A few conflicts among nobility in seventeenth-century Slovene lands also attest to the survival of the custom of vengeance and role of enmity therein.

The conflicts of the Lordship of Radovljica with those of Škofja Loka and Bled in (Upper) Carniola, as well as the conflicts of the Styrian Lordships of Slivnica and Vurberk with those of Fram and Ravno polje respectively, attest to the custom's adaptation to social, political, and legal changes in the early modern period. Despite the implementation of criminal codes based on Roman canon law, the cases presented in this article are proof of the custom's survival into early modernity in Slovene lands. While public declarations of enmity disappeared, the use of limited violence for the defence of one's rights or the acquisition of new ones had, to a degree, remained legitimate. Likewise, so too did blood feud, as is attested by the conflicts between the Moscons and Qualandros in Ptuj, and of the del Taccos with the del Bellos and the marquis Gravisis in Koper/Capodistria. The reactions of the Habsburg princely and the Venetian highest legal authorities show that enmity had remained part of social practice, while only regarded as legal when proven to be a case of self-defence. Although authorities in the seventeenth century still strived for conflict resolution based on the custom of vengeance and the culture of honour on the local level, the State's new attitude towards conflict resolution was already visible on the horizon. As indicated in the case from Koper/Capodistria, by the end of the early modern period the State had established itself as the only avenger or punisher of injustice. .

120

S tudia H istorica S lovenica UDK 94(100)"1914/1918" 327(436:73)"1914/1918" 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-5

Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno Andrej Rahten Dr., redni profesor, znanstveni svetnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: andrej.rahten@zrc-sazu.si

Izvleček:

V članku je predstavljeno delovanje avstro-ogrske diplomacije v Združenih državah Amerike med prvo svetovno vojno. Ovrednoteni so razlogi za ohladitev odnosov med velesilama, pri čemer avtor na podlagi biografskih raziskav opozarja tudi na pomembno vlogo dveh Slovencev v avstro-ogrski konzularni službi: Ivana Švegla in Josipa Goričarja.

Ključne besede:

Thomas Woodrow Wilson, habsburška monarhija, Združene države Amerike, Ivan Švegel, Josip Goričar

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 121–140, 58 cit., 3 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

121

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

Združene države Amerike so v načrtih diplomacije habsburške monarhije na predvečer prve svetovne vojne še vedno uživale relativno malo pozornosti. V bistvu nikoli niso bile med najbolj priljubljenimi cilji avstro-ogrskih diplomatov. Od preloma stoletja do leta 1913 je bil vodja avstro-ogrskega predstavništva v Washingtonu Ladislaus baron Hengelmüller von Hengervár. Svoje imenovanje za poslanika je štel za neke vrste kazen, saj je bilo službovanje v ZDA bolj ali manj v znaku ukvarjanja z "imigracijo in carinskimi vprašanji". Prav tako si je dolgo neuspešno prizadeval, da bi na Ballhausplatzu in dvoru podprli dvig predstavništva na veleposlaniško raven, pri čemer je Avstro-Ogrska krepko zaostajala za drugimi velesilami, tudi Rusijo. Odločanje se je zavleklo tako dolgo, da je o tem pisalo ameriško časopisje. Celo predsednik Theodore Roosevelt je na neki večerji v Beli hiši izrazil obžalovanje. Če so bili sprva razlogi bolj prestižne narave, se je na koncu zavleklo zaradi pomanjkanja financ, tako da se je Hengelmüller šele od leta 1903 lahko začel podpisovati kot veleposlanik.1 Vseeno je habsburška monarhija v ZDA vzdrževala relativno močno konzularno mrežo. Konzulati so imeli namreč zelo pomembno vlogo pri zastopanju avstrijskih gospodarskih interesov. To so bili začetki danes popularno imenovane "gospodarske diplomacije", ki je – tudi po zaslugi blejskega diplomata Josefa Schwegla – postala še pomembnejša, ko so leta 1898 ustanovili Eksportno akademijo2 Drugo pomembno področje delovanja avstro-ogrskih konzulov v ZDA je bila zaščita interesov velikega števila izseljencev. C. k. zunanji minister Agenor Gołuchowski je 1899 izdal uredbo, da morajo avstro-ogrska predstavništva poleg poročil o trgovini pošiljati tudi informacije o položaju izseljencev, še zlasti delavcev. Pri tem je predstavljalo poseben problem to, da večina osebja na konzulatih ni obvladala jezikov tistih narodov, ki so imeli največjo stopnjo izseljevanja: poljščine, slovaščine, slovenščine in hrvaščine. Poseben problem so predstavljali častni konzulati, kjer so bile jezikovne kompetence še slabše, da ne govorimo o njihovem bornem poznavanju razmer v državi, ki so jo zastopali.3 Ogrska vlada je celo sistematično spodbujala selitve prek oceana. Ministrski predsednik István grof Tisza je sklenil pogodbo s podjetjem Cunard Line in subvencioniral prevoz na relaciji Reka–New York. Pri tem so ogrski oblastniki računali predvsem dvoje. Po eni strani so prihranki, ki so jih izseljenci pošiljali

1

William Godsey, Aristocratic Redoubt: The Austro-Hungarian Foreign Office on the Eve of the First World War (West Lafayette, 1999), str. 174–175.

2 Heinrich Pfusterschmidt-Hardtenstein, "Die Orientalische- und spätere Konsularakademie 1848–1918. Eine frühe Fachhochschule im Zeitalter der Industrialisierung," v: 250 Jahre. Von der Orientalischen zur Diplomatischen Akademie in Wien, ur. Oliver Rathkolb (Innsbruck–München– Wien–Bozen, 2004), str. 80 in 91.

3 Zygmunt Gargas, Zur Reform des österreichisch-ungarischen Konsularwesens (Wien, 1910), str. 10, 23–24 in 33–34.

122

S tudia H istorica S lovenica

Ivan Švegel alias Hans Schwegel, avstroogrski konzul slovenskega rodu, ki je med prvo svetovno vojno služboval v St. Louisu (www.dlib.si)

v domovino, pozitivno vplivali na socialni položaj njihovih družin, dotok zlata pa je imel tudi splošne finančne učinke na plačilno bilanco države. Po drugi strani so nekateri v Budimpešti razmišljali, da se bodo iz države izseljevali zlasti revni Slovaki, Romuni in Srbi, s čimer naj bi se vsaj deloma uravnotežila narodnostna sestava Ogrske, kjer je bila demografska moč "državnega naroda" Madžarov v zatonu. To zadnje je bil bolj račun brez krčmarja, saj so izseljenske agencije uspele prepričati tudi del madžarskih kmetov, da se izselijo. Ko in če

123

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

so se slednji vrnili, pa so zastopali povrhu še radikalna republikanska stališča.4 Med avstro-ogrskimi konzuli slovenskega rodu v ZDA velja omeniti zlasti Ivana Švegla, ki je leta 1899 začel svojo kariero v tujini v Chicagu. Švegel, ki se je v konzularni službi podpisoval kot "Hans Schwegel", je razmere v ZDA podrobno raziskal, o čemer med drugim pričata dve knjižici izpod njegovega peresa iz leta 1904: o novi nemško pisani literaturi o Ameriki in o izseljevanju v ZDA s posebnim ozirom na Avstro-Ogrsko. Prva je v bistvu ponatis njegovega predavanja na Dunaju 15. decembra 1903 in zajema širok spekter značilnosti sodobnih ZDA, druga pa je podrobna statistična študija. V slednji je Švegel prišel do naslednjega sklepa, v katerem je povezal svoj avstrijski patriotizem z ameriškim zgledom: "Ko bi le primer Amerike vplival nazaj na našo očetnjavo, da bi narodi Avstro-Ogrske gospodarskemu napredku na ljubo zakopali bojno sekiro in našli nacionalni mir po vzoru na višjo enotnost amerikanizma."5 Švegel je po Chicagu služboval tudi v Pittsburghu in New Yorku, nato pa se po intermezzu v Kanadi zavihtel najprej na mesto konzula v Denverju, prvo svetovno vojno pa pričakal v St. Louisu.

Avstro-Ogrska je na predvečer prve svetovne vojne poslala v Washington novega veleposlanika – Constantina Dumbo.6 Njegov predhodnik Hengelmüller se je upokojil šele po dvainštiridesetih letih službovanja v diplomaciji, pri čemer je menjava sovpadla tudi z nastopom administracije ameriškega predsednika Thomasa Woodrowa Wilsona marca 1913. Dumba je izhajal iz bogate cincarske družine, ki je prišla na Dunaj iz Makedonije. Njegov oče Nikolaus je slovel kot mecen dunajske umetnosti, med drugim naj bi bil zaslužen, da je Johann Strauss sin pred dobrimi 150 leti napisal svoj najznamenitejši valček Na lepi modri Donavi. Constantin je vstopil v diplomacijo leta 1879 in napravil lepo kariero vse do veleposlaniškega mesta, ki so bila praviloma rezervirana za aristokrate. Tako je z nastopom v Washingtonu postal sploh prvi staroavstrijski veleposlanik meščanskega porekla.7 Kot je zapisal v spominih, Dumba ni bil nič kaj navdušen nad selitvijo prek

4

Constantin Dumba, Dreibund- und Entente-Politik in der Alten und Neuen Welt (Zürich–Wien, 1931), str. 304–306 (dalje: Dumba, Dreibund- und Entente-Politik).

5 H[ans] Schwegel, Über die neue deutsche Amerika-Literatur. Beitrag zu den "Beiträgen zum Verständnis Amerikas" (Wien, 1904); Isti, Die Einwanderung in die Vereingten Staaten von Amerika mit besonderer Rücksicht auf die österreichisch-ungarische Auswanderung (Wien–Leipzig, 1904).

6 O veleposlaniškem mnadatu Dumbe podrobno Kurt Bednar, Der Papierkrieg zwischen Washington und Wien 1917/18 (Innsbruck, 2017), str. 55–75 (dalje: Bednar, Der Papierkrieg).

7 Od srede 19. stoletja do leta 1918 je sicer odstotek uradnikov meščanskega porekla na vodilnih položajih v avstrijskih predstavništvih po svetu narasel z 28 % na 44 %, v dunajski centrali na Ballhausplatzu pa celo s 50 % na 66 % (Helmut Rumpler, "Die rechtlich-organisatorischen und sozialen Rahmenbedingungen für die Aussenpolitik der Habsburgermonarchie 1848–1918," v: Die Habsburgermonarchie 1848–1918. Die Habsburgermonarchie im System der internationalen Beziehungen, zv. VI/1, ur. Adam Wandruszka in Peter Urbanitsch (Wien, 1989), str. 1–121, tu 106– 107).

124

S tudia H istorica S lovenica

oceana, saj Washington z vidika Ballhausplatza ni predstavljal ravno dobitka na tomboli. Na tamkajšnje diplomate so bodisi "pozabili" ali pa so veljali za "postavljene na hladno". Po tistem niso več mogli dobiti diplomatskega mesta v Evropi. Zunanji minister Leopold grof Berchtold, ki je bil Dumbi na začetku kariere med službovanjem v Parizu podrejen, se je menda za ambicioznega meščanskega kolega odločil zaradi znanja angleščine, premoženja in mondenega obnašanja soproge. Dumba je kljub temu, da ni pripadal aristokratski eliti, veleposlaniško življenje užival na veliki nogi. Veliko časa je preživel v letovišču Lenox, v spominih pa ni pozabil omeniti, da sta se z atraktivno in precej mlajšo soprogo znašla v središču diplomatskega življenja. Slabše pa se je znašel v komunikaciji z Belo hišo. Wilson ga je sprejel v avdienco dvakrat. Prvič v zvezi z zakonom, ki naj bi omejil priseljevanje zgolj na pismene. Razlog za drugo, ki je bila že med prvo svetovno vojno, pa je bil težak položaj prezeblih in lačnih avstro-ogrskih ujetnikov v Rusiji, zato je Dumba prosil ameriškega predsednika za posredovanje pri carju Nikolaju II. Obakrat sta Dumbo zmotila predsednikova pasivna drža in redkobesednost. Drži pa, da je Wilson carju poslal osebno pismo glede položaja avstro-ogrskih ujetnikov in tako po Dumbovih trditvah rešil številna življenja. Predsednikova nedostopnost je bila sicer splošno znana, tako da so imeli tudi diplomati z daljšim stažem v ZDA, kot je bil nemški veleposlanik Johann Heinrich grof Bernstorff, težave v navezovanju stikov z novo, demokratsko administracijo. Kljub temu se je kot dobrodošel posrednik kmalu profiliral predsednikov svetovalec, polkovnik Edward Mandell House, ki so mu kmalu nadeli vzdevek "tihi partner" ali "asistent predsednika". V diplomatskem zboru pa so ga poimenovali kar "Père Joseph".8 Švegel novega veleposlanika ni ohranil v lepem spominu. Motilo ga je, da je med službovanjem v Beogradu kot poslanik enemu ruskih diplomatov uspel speljati njegovo lepo baltsko ženo: Žena je brzo demoralizirala ambasadorja in poslanstvo. Spomnim se kako so avstrijski sekretarji, ki so v letovišču bivali skupaj s turškimi uradniki, pustili ChiffreCode odprtega na sofi ležati. Na srečo so bili Turki sami preveč površni in leni, da bi priložnost izkoristili, – ali če bi bil British Intelligence Service blizu prišel!9

Znano je, da je bilo jugoslovansko vprašanje eden ključnih državnopravnih problemov habsburške monarhije. Tega so se vedno bolj zavedali tudi avstro-ogrski diplomati v ZDA. Nasprotja med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Srbijo, ki si je želela izpolniti svojo vlogo "jugoslovanskega Piemonta", so dobila nove

8

Dumba, Dreibund- und Entente-Politik, str. 307, 343–345, 358 in 424–425.

Arhiv Slovenskega biografskega leksikona (ASBL), Osebna mapa Ivana Švegla, Avtobiografija.

9

125

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

pospeške med balkanskima vojnama v letih 1912–1913. Kranjski deželni predsednik Theodor baron Schwarz je 19. maja 1913 prenesel navodilo notranjega ministrstva, da je potrebno resno obravnavati tudi napade v južnoslovanskih časopisih in protestna zborovanja v ZDA, ki so bili habsburški monarhiji sovražni. Še zlasti so bili moteči pozivi južnoslovanskim rezervistom, naj se ne odzivajo na mobilizacije in naj raje vstopijo v vojsko kakšne od slovanskih držav.

Posebno pozornost je bilo treba posvetiti povratnikom v domovino, da ne bi širili državi sovražne agitacije. Strogo zaupnemu navodilu deželnega predsedstva je bil priložen tudi seznam prepovedanega emigrantskega časopisja, na katerem so bili večinoma srbski in hrvaški časopisi, a se je med njimi znašla tudi slovenska Clevelandska Amerika.10 Avstro-ogrsko veleposlaništvo v Washingtonu je januarja 1914 vsem konzulatom v ZDA poslalo inštrukcijo, naj poročajo o sumljivih pojavih. Švegel je z denverskega konzulata poslal obširno poročilo, v katerem je opisal patriotična čustvovanja podanikov monarhije. Tako je o Slovanih, živečih v Pueblu, zapisal, da se delijo na tri skupine: slovensko-katoliško, slovaško-češko-poljsko in hrvaško-srbsko-rusko. Vendar pa se nobena od skupin ni pretirano zanimala za narodnopolitična vprašanja, saj so imeli njihovi pripadniki pred očmi predvsem vsakdanje skrbi, kako naj si zagotovijo kruh. Ob tem pa je Švegel opozoril na živahno dejavnost italijanskega generalnega konzulata, ki je agitiral med Italijani iz Tirolske in iz drugih avstrijskih dežel. Švegel je poskušal to delovanje nevtralizirati s podporo zvezi italijanskih Tirolcev, ki se je poimenovala po cesarju Francu Jožefu.11 Takrat Švegel še ni mogel vedeti, da bodo prav Tirolska in ozemlja habsburške monarhije že kmalu predmet barantanj med italijansko in avstro-ogrsko diplomacijo.

Znano je, da je bila za mir na Balkanu ter posledično v celi Evropi in svetu usodna pot prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevo, kjer je 28. junija 1914 klonil pod streli Gavrila Principa. Nekoliko pa je pozabljeno, da je prva javna grožnja pred to potjo prispela iz ZDA. Že decembra 1913 je namreč chicaški Srbobran povsem odkrito pozival, naj Srbi v njihovih očeh osovraženega Habsburžana v imenu "svetega maščevanja" pričakajo z vsem, kar lahko zagrabijo: z noži, puškami, bombami in dinamitom.12 Po atentatu je sledil avstro-ogrski ultimat Srbiji. Dumba je obiskal Housa in mu v zvezi z ultimatom zatrdil, da izhajajo "vse legende" o avstrijskem prodo-

10

Inštitut za narodnostna vprašanja Ljubljana, Arhiv Gustava Golie, Navodilo deželnega predsedstva policijskemu direktorju v Ljubljani in okrajnim glavarstvom, 19. maj 1913.

11 Rudolf Agstner, Austria(-Hungary) and its Consulates in the United States of America since 1820.

"Our nationals settling here count by the millions now…" (Wien–Zürich–Berlin, 2012), str. 112 (dalje: Agstner, Austria(-Hungary) and its Consulates in the United States of America).

12 Friedrich Funder, Vom Gestern ins Heute. Aus dem Kaiserreich in die Republik (Wien–München, ³1971), str. 371.

126

S tudia H istorica S lovenica

ru do Soluna iz bujne fantazije srbskih patriotov in ruskih panslavističnih hujskačev. Nekdanji avstro-ogrski zunanji minister Aloys Lexa baron Aehrenthal se je ob aneksiji Bosne in Hercegovine tako zavestno odpovedal Sandžaku, češ da habsburška monarhija zasleduje v Srbiji zgolj trgovinsko-politične cilje.

Po drugi strani pa so ruski diplomati podpirali srbsko agitacijo v južnoslovanskih provincah habsburške monarhije, zato je bil potreben energičen odgovor.

Dumba je kasneje v spominih zapisal, da je Housu izrazil nestrinjanje z Berchtoldovim ultimatom. Podobno kot ogrski ministrski predsednik Tisza je bil proti priključitvi novih južnoslovanskih ozemelj. Ultimat pa naj bi bil v vsakem primeru napačna poteza. Če bi ga Srbi formalno sprejeli, bi ga po svoji stari navadi v praksi nato že nekako zaobšli. Če pa bi ga zavrnili, bi zaradi ruske podpore sledil svetovni spopad.13 Veleposlanik se ni motil, svet se je znašel v vojni. 14 Kot je ugotovil Rudolf Agstner v eni svojih zadnjih študij, so se po izbruhu prve svetovne vojne delovne razmere za avstro-ogrske diplomate in konzule v ZDA dramatično poslabšale. Čeprav razbitje Avstro-Ogrske skoraj do konca vojne ni bil cilj ZDA, so se odnosi med državama vendarle postopno slabšali. Komunikacije z domovino so bile močno otežene, saj je diplomatska pošta, poslana z ladjami nevtralnih držav v nevtralna pristanišča, kot je bil Rotterdam, potrebovala štiri do pet mesecev, da je – če sploh – prispela do Dunaja.15 Veleposlanik Dumba in njegovi kolegi na konzularnih postojankah so bili tako bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Svoje so seveda naredili tudi varčevalni ukrepi.

Službene poti izven sedeža konzulatov so bile omejene na najnujnejše, čeprav je Dumba po drugi strani ugotavljal, da je prav v časih "kolosalnega aparata laži", ki ga med avstro-ogrskimi državljani v ZDA uporablja sovražnik, nujno ohraniti z njimi neposreden stik.16 ZDA so sicer sprva razglasile nevtralnost, a kot so ugotavljali tamkajšnji avstro-ogrski predstavniki, med drugim v posebnem poročilu tudi Švegel, je bila ta nevtralnost za nekatere bolj striktna kot druge.17 V Dumbovih spominih lahko tako preberemo, da so ameriške oblasti tolerirale prodajo orožja zasebnih firm antantnim silam, hkrati pa so dovoljevale in celo financirale prevoz njihovih vojnih obveznikov. Poleg tega so dovolile britanskim posrednikom, da so

13

Dumba, Dreibund- und Entente-Politik, str. 359–360.

Prim. Dušan Nećak, "Svet v prvi svetovni vojni," Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 267– 296.

15 Agstner, Austria(-Hungary) and its Consulates in the United States of America, str. 115.

16 Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien (HHStA), Ministerium des Äußern, Administrative Registratur, Fach 8, karton 268, Dumbova depeša zunanjemu ministrstvu, 15. februar 1915. V depeši se je Dumba sicer skliceval na neko Šveglovo prošnjo za odobritev službene poti in s tem povezanih stroškov.

17 Prim. M. Ryan Floyd, Abondoning American Neutrality (Basingstoke, 2013); Gregor Antoličič, "Združene države Amerike in vélika vojna I. Zgodovina ZDA med letoma 1914 in 1917," Časopis za zgodovino in narodopisje 87=NV52 (2016), št. 1–2, str. 125–158.

14

127

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

nadzirali dotok nekaterih strateških surovin in na njih temelječo industrijo. To je veljalo tudi za proizvodnjo konzerv. Tako je bil izvoz nekaterih ključnih ameriških izdelkov v rokah Britancev, hkrati pa prepovedan njihov izvoz v Nemčijo in Avstro-Ogrsko.18 Američani so ostali seveda zanimivi za oba vojna tabora, a se dolgo niso želeli usodno vezati za nobeno od strani. Njihov geografski položaj jim je to tudi omogočal, ali, kot je 2. avgusta 1914 v pismu Wilsonu zapisal ameriški veleposlanik v Londonu Walter Hines Page, "Vedno znova sem hvaležen nebu za Atlantski ocean."19 Wilson se je sicer v zunanji politiki opiral predvsem na Housa, ki si je vse od začetka vojne prizadeval za njen čimprejšnji konec. Pri tem je sprva ocenjeval, da bi britanska zmaga v vojni še okrepila dominantni položaj njene vojne mornarice, kar naj bi bilo v nasprotju z ameriškimi interesi. Tudi po tragediji s potopljeno britansko ladjo Lusitania v začetku maja 1915, ko se je med številnimi žrtvami znašlo tudi 128 Američanov, je poskušal posredovati med Berlinom in Londonom, a neuspešno.20 Da bi ZDA posredovale za mir v svetovnem spopadu, si je vztrajno prizadeval tudi državni sekretar William Jennings Bryan, a mu Wilson ni sledil. Precej bolj pa naj bi bil slednji dovzeten za ženske nasvete.

Predsedniku je v začetku vojne umrla soproga Ellen, vendar se je že pol leta po njeni smrti ogrel za vdovo Edith Galt in se kmalu vnovič poročil. Na podlagi njune korespondence je mogoče sklepati, da je slednja sodelovala celo pri redakciji predsednikovih državniških pisem. Eno od teh, namenjenih cesarju Viljemu II., je menda tako razburilo Bryana, da je v začetku junija 1915 odstopil.

Vmešavanje prve dame v državne zadeve je skrbelo tudi Housa, a je njen vpliv samo še naraščal.21 Po Šveglovem pričevanju je zasebno življenje precej vplivalo tudi na ravnanje veleposlanika Dumbe, ki se v vojnih razmerah ni najbolje znašel. Medtem ko se je njegov nemški kolega Bernstorff po sarajevskem atentatu vrnil v Washington, je Dumba sprva "ostal v kopališču, ker je tako ugajalo njegovi mnogo mlajši ženi in njenim zabavam".22 Predstavniki Centralnih sil so se skušali znajti po svoje, da bi kljub ameriški "nevtralnosti" pomagali svojim v Evropi. Sprva so želeli prek firm Krupp, Škoda in Steyr prevzeti del ameriške proizvodnje orožja in streliva, med drugim tudi Remington. To se ni izšlo, zato pa so želeli preprečiti pošiljke v ZDA izdelanega materiala na drug način: z organizacijo stavk svojih

18

Dumba, Dreibund- und Entente-Politik, Dreibund- und Entente-Politik, str. 399–401.

Die Briefe des Botschafters Walter H. Page an Woodrow Wilson, ur. Burton Jesse Hendrick (Berlin, 1926), str. 99 (dalje: Hendrick, Die Briefe).

20 Andrew Roberts, A History of the English-Speaking People (London, 2006), str. 93 in 100–103 (dalje: Roberts, A History).

21 Larry Flint in David Eisenbach, One Nation under Sex. How the Private Lives of Presidents, First Ladies and Their Lovers Changed the Course of American History (New York, 2011), str. 71–77.

22 ASBL, Osebna mapa Ivana Švegla, Avtobiografija.

19

128

S tudia H istorica S lovenica

Constantin Dumba, avstro-ogrski veleposlanik v ZDA od marca 1913 do novembra 1915 (Library of Congress, Prints and Photographs Division, Washington, D.C., commons.wikimedia.org/wiki/, pridobljeno: 20. 2. 2018)

rojakov.23 ZDA so postale tudi zanimivo pribežališče za različne antihabsburške skupine. Med drugim je začel tja pošiljati svoje člane Jugoslovanski odbor, ki ga je vodil nekdanji dalmatinski državnozborski poslanec Ante Trumbić.24 V začetku leta 1915 je odbor poslal v ZDA Franka Potočnjaka, njegovo pot pa je financiralo srbsko poslaništvo v Rimu. Takoj po prihodu je začel obiskovati različne južnoslovanske predstavnike, med njimi tudi slovenske. Sestal se je tudi z vplivnim profesorjem fizike na newyorški univerzi Mihajlom Pupinom, ki je bil od leta 1911 srbski častni konzul. Potočnjak je imel tudi pomembno vlogo na "prvem jugoslovanskem narodnem zboru" sredi marca 1915 v Chicagu, na katerem se

23

Agstner, Austria(-Hungary) and its Consulates in the United States of America, str. 115–116.

Prim. Bogumil Vošnjak, Jugoslovanski odbor v Londonu (Ob 25-letnici nastanka) (Ljubljana, 1940).

24

129

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

je zbralo 468 delegatov iz ZDA in Kanade. Na njem je bil prvič v Ameriki razglašen program združitve južnih Slovanov habsburške monarhije s Kraljevino Srbijo in Kraljevino Črno Goro v neodvisni državi. Na zboru je bil ustanovljen Narodni jugoslovanski odbor, za njegovega predsednika pa je bil izbran Ante Biankini, Šveglov znanec iz časov, ko je še služil v Chicagu. Ob podpori avstro-ogrskega konzulata so se sicer v Chicagu sestali tudi habsburški monarhiji zvesti izseljenci in protestirali proti sklepom zbora. Dumba je zaradi Potočnjakove agitacije interveniral pri ameriških oblasteh zaradi kršenja nevtralnosti, a je bila njegova zahteva predana policijskemu uradniku dalmatinskega porekla Ivanu Grgureviću, ki ni našel razlogov za izgon.25 Potočnjak še zdaleč ni bil edini južnoslovanski politični agitator, ki je po odhodu iz Avstro-Ogrske povzročal velike težave avstro-ogrski diplomaciji v ZDA. Konec februarja 1915 je v San Francisco prispel Mozirjan Josip Goričar, nekdanji Šveglov konzularni kolega.26 Podobno kot Švegel je tudi Goričar od preloma stoletja opravljal številne konzularne funkcije po svetu, zlasti v Romuniji in Srbiji. V času, ko je Švegel služboval v Kanadi, je bil Goričar najprej vicekonzul v Pittsburghu, nato pa še v Denverju, kjer se je januarja 1911 tudi po nazivu izenačil z gorenjskim rojakom, nato pa prevzel vodenje konzulata v San Franciscu, kjer je ostal dve leti. Po enem od poročil nekdanjega kolega, ki ga je nedavno objavil Martin Moll, sta si bila slovenska konzula očitno značajsko precej podobna. Goričar naj bi bil namreč "skrajno nervozen, vzkipljiv in razdražljiv", čeprav je znal biti po drugi strani "dobrovoljen in zgovoren". Tudi Goričar se je močno zanimal za jugoslovansko vprašanje, čeprav se je za razliko od Švegla, ki je bil v avstrodinastičnem patriotizmu trdneje zasidran, očitno že med službovanjem v Beogradu in Nišu navzel srbofilske miselnosti. V omenjenem poročilu je bilo sicer zaslediti tudi Goričarjevo "na satiriazo meječo spolno nagnjenost, ki ga je stala veliko denarja, čeprav jo je vselej izživljal na najzakotnejših mestih". Zaradi takšnega vedenja ga je že na začetku kariere menda doletela premestitev iz Bukarešte, kjer ga je najemodajalec vrgel iz stanovanja, v Odeso, a je tudi tam moral bivališče zapustiti, češ da "občuje z vsakovrstno sodrgo".27 V uradni avtobiografiji, ki jo je Goričar pripravil za Slovenski biografski leksi-

25

Franko Potočnjak, Iz emigracije, I–IV (Zagreb, 1919, 1926 in 1927), tu III, str. 23–109 (dalje: Potočnjak, Iz emigracije, III); Ivan Čizmić, Jugoslavenski iseljenički pokret u SAD i stvaranje jugoslavenske države 1918 (Zagreb, 1974), str. 49–68 (dalje: Čizmić, Jugoslavenski iseljenički pokret).

26 Prim. ASBL, Osebna mapa Josipa Goričarja, Avtobiografija.

27 Martin Moll, "Propaganda, vohunjenje in sabotaža. Prva svetovna vojna in vloga uglednih štajerskih Slovencev med južnimi Slovani v emigraciji," Signal/Znak (2016), št. 17, str. 128–139, tu 131 (dalje: Moll, Propaganda). Že štiri leta pred Mollovo objavo je sicer večino avstrijskih diplomatskih dokumentov, povezanih z Goričarjevo subverzivno dejavnostjo v ZDA, zbral in opisal v seminarski nalogi na mariborski univerzi Bojan-Ilija Schnabl.

130

S tudia H istorica S lovenica

kon, teh podrobnosti zasebnega značaja seveda ni najti. So pa potrjene avstro-ogrske obveščevalne ocene o Goričarjevih simpatijah do Srbije. Še leta 1913 je v svojih poročilih Dumbi vestno poročal o antimonarhističnih aktivnostih dela južnoslovanskih izseljencev v Kaliforniji. A že takrat je bilo mogoče med vrsticami razbrati njegov dvom v pravilnost odločitev vladnih krogov.28 Vest o sarajevskem atentatu ga je doletela med študijskim potovanjem po ruski Srednji Aziji, od koder je takoj krenil na Dunaj. Po vrnitvi se je po lastnem pričevanju zavzel proti vstopu v vojno, s čimer si je prislužil buden nadzor oblasti in premestitev v Berlin, kjer je nastopil delo v začetku septembra 1914. Tu naj bi v tajnosti zbiral pomembne informacije, ki jih je nameraval predati antantnim krogom. Konec oktobra je iz Berlina odpotoval v Rim, kjer se je za njim izgubila vsaka sled. Policija ga je iskala po celi Avstro-Ogrski in Nemčiji, družina Goričar v Mozirju pa je bila postavljena pod nadzor.29 Tik pred božičem 1914 se je oglasil iz rimskega hotela Flora z dopisom zunanjemu ministrstvu, kjer je navedel razloge za prošnjo za odpoved službe. Pri tem se je razglasil za žrtev nemškonacionalne gonje, pri čemer ga ministrstvo menda ni hotelo zaščititi. Kot glavni razlog za odhod je navedel domnevno ponujeno mesto trgovskega agenta pri nekem izvoznem podjetju.30 Po prihodu v ZDA je nemirni Goričar sprožil živahno publicistično dejavnost. Verjetno je pri tem deloval v soglasju z delom antihabsburške emigracije, saj se je po obveščevalnih poročilih že v Rimu sestal z etnologom Nikom Županičem, enem od glavnih akterjev Jugoslovanskega odbora. Rim je sicer kmalu postal prevroč za jugoslovanske emigrante. Po začetnem taktiziranju ob začetku svetovne vojne ob prestopu iz Trozveze na stran Velike Britanije, Francije in Rusije so si Italijani zagotovili 26. aprila 1915 podpis Londonskega pakta.31 Ta je določil, da v primeru zmage Italiji pripade velik del dotedanjih habsburških posesti: Trentinsko, Južna Tirolska, Goriška-Gradiščanska, Trst, Istra, Kvarnerski otoki in Dalmacija.32 Čeprav podrobnosti italijanskih načrtov dolgo niso poznali, so se jugoslovanski emigranti tako znašli v spornem položaju. Po eni strani so odkrito pomagali rušiti habsburško monarhijo v imenu "osvoboditve" južnoslovanskih ozemelj, po drugi pa so s tem Italiji objektivno pomagali pripravljati teren za njihovo okupacijo in priključitev.

Goričarja pa italijanske ambicije očitno niso skrbele. V svojih nastopih in

28

Prim. HHStA, Politisches Archiv XXXIII, karton 51, Goričarjevo poročilo Dumbi, 25. avgust 1913.

ASBL, Osebna mapa Josipa Goričarja, Avtobiografija.

30 Rudolf Agstner, Das etwas andere Lesebuch zum 1. Weltkrieg. Unbekannte Dokumente der österreichisch-ungarischen Diplomatie (Wien–Berlin, 2013), str. 187–188.

31 Gregor Antoličič, "Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo!," Studia Historica Slovenica 15 (2015), št. 2, str. 273–274.

32 Piero Purini, "Demografske in etnične spremembe Trsta in Primorske v prvi svetovni vojni," Studia Historica Slovenica 15 (2015), št. 2, str. 425–426.

29

131

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

člankih je ostro napadal politiko Centralnih sil, med drugim je pri neki češki emigrantski založbi objavil brošuro o domnevnih avstrijskih in nemških "političnih intrigah" proti balkanskim državam. Spričo svoje bivše službe avstro-ogrskega konzula je bil Goričar pri razkrinkavanju metod delovanja svojih nekdanjih kolegov za ameriške medije seveda še posebej zanimiv.33 Dumba in njegovi sodelavci so se sicer trudili odgovarjati na enak način. O tem priča knjižica, s katero je avstro-ogrski generalni konzulat v New Yorku poskušal prepričati ameriško javnost, da habsburška monarhija vodi zgolj obrambno vojno proti panslavistični Rusiji in Srbiji.34 Podobno se je trudil zagovarjati avstrijsko stvar med izseljenci Švegel, pri čemer je bil zelo osovražen v očeh emisarja Jugoslovanskega odbora Potočnjaka. V emigrantskih spominih je konzulu očital, da je vzpostavil močno "ovaduško gardo", med njegove informante pa naj bi sodila tudi "višja inteligenca".35 Tu velja izpostaviti Šveglovo podporo hrvaškemu župniku v Kansas Cityju Martinu Davorinu Krmpotiću. Slednji je bil tradicionalni pravaš, ki se je navdihoval v ideologiji "očeta hrvaške domovine" Anteja Starčevića. Bil je oster kritik velikosrbske in jugoslovanske ideje, v okviru skupine hrvaških in slovenskih duhovnikov pa je z Našo izjavo zavrnil sklepe chicaškega zbora. Ivan Mladineo, eden od projugoslovansko usmerjenih izseljencev iz St. Louisa, je Krmpotića obtožil, da za svojo dejavnost prejema Šveglovo materialno podporo.36 Toda vse avstro-ogrske propagandne poskuse je konec poletja 1915 preglasila zloglasna "afera Dumba", ki je usodno posegla v ameriško-avstrijske odnose. Šlo je za res nenavaden splet nesrečnih naključij in naivnosti avstro-ogrskih diplomatov v ZDA. Na banketu ob cesarjevem rojstnem dnevu 18. avgusta 1915 je newyorški generalni konzul Alexander Nuber de Pereked predstavil Dumbi urednika madžarskega etničnega časopisa Szabadság, sicer emigranta, ki se je po neki podkupovalni aferi bana Károlyja Khuen-Héderváryja v hrvaškem saboru moral umakniti prek Atlantika. Slednji se je ponudil, da pomaga organizirati stavko v jeklarskih obratih v Betlehemu. To naj bi lahko storil, saj je imel menda časopis velik vpliv na madžarske rojake in bi bili ti pripravljeni celo dati odpoved. Ker pa bi s tem izgubil tudi veliko abonentov, je pričakoval od avstro-ogrskih oblasti določeno denarno kompenzacijo (10 do 15 tisoč dolarjev). 19. avgusta je tako Dumba prek Nuberja prejel novinarjevo spomenico v madžarščini, ki pa bi jo moral seveda poslati na zunanje ministrstvo in prositi

33

Moll, Propaganda, str. 133.

Prim. Constantin Dumba, "Why Austria-Hungary is at War with Russia," v: Austria-Hungary and the War (New York, 1915), str. 25–31.

35 Potočnjak, Iz emigracije, III, str. 128. Potočnjak je Švegla kot konzula v St. Louisu prekrstil v "Schweigerja".

36 Čizmić, Jugoslavenski iseljenički pokret, str. 96–99.

34

132

S tudia H istorica S lovenica

za inštrukcije. Ker bi to zaradi slabih povezav trajalo predolgo, je Dumba zamisel opustil. Na večerji istega dne pri veleposlaniku Bernstorffu je po naključju naletel na novinarja Jamesa Francisa Jewella Archibalda, ki je slovel kot prijatelj Centralnih sil. Slednji naj bi se naslednji dan vkrcal na ladjo Rotterdam, zato se je ponudil, da vzame s sabo diplomatsko pošto za Berlin in Dunaj. Dumba se je strinjal, vendar ni imel namena pošiljati tudi madžarske spomenice, saj ni znal madžarsko in sploh ni poznal njene celotne vsebine. Toda Nuber ga je naslednje jutro presenetil z nemškim prevodom.37 Dumba se je v naglici odločil, da v newyorškem hotelu St. Regis napiše spremno pismo zunanjemu ministru Istvánu baronu Buriánu, kjer je podprl namen madžarske spomenice, da se v Betlehemu in Srednjem Zahodu podpre stavkovno gibanje. Pri tem naj bi se mu v tekst med drugim prikradla tudi tipkarska napaka, ko je bila namesto besede stavka (Ausstand), uporabljena precej hujša – vstaja (Aufstand).38 Pošiljko je Dumba dopolnil še s Šveglovim poročilom, "ki je obravnavalo vprašanje neutralitete, katero so takrat Amerikanci že začeli interpretirati v prid zapadnim zaveznikom". Kot lahko preberemo v Šveglovi avtobiografiji, je Dumba v zavoj vtaknil še zasebno pismo nemškega vojaškega atašeja Franza von Papena njegovi ženi, sicer "polno arogantnih in prezirljivih izrazov o Ameriki". S tem zaupnim in v naglici sestavljenim zavojem se je Archibald vkrcal na ladjo. Toda zavoj ni nikoli prispel na Dunaj – prestregli so ga Britanci in njegova vsebina je bila objavljena v zahodnih časopisih. Britanci so na tej podlagi sestavili celo belo knjigo. Švegel se je kasneje pohvalil, da so Američani izjavili, da je bilo njegovo poročilo "edino pametno pismo v tem zavoju zgolj, ker ni vsebovalo nobene neumnosti".39 Odkritje Archibaldove pošte, o kateri je Page 1. septembra 1915 obvestil Washington, je seveda v temeljih zatresla Dumbov diplomatski položaj. 40 Ameriški veleposlanik na Dunaju Frederic Courtland Penfield je v pismu Buriánu zahteval njegov takojšen odhod. Dumba se je sicer v pogovoru pri ameriškem državnem sekretarju Robertu Lansingu z neprepričljivimi razlagami poskušal rešiti, a je slednji ostal neomajen. Ob slovesu avstro-ogrskemu veleposlaniku ni podal niti roke, ampak je obsedel za pisalno mizo, dokler ta ni zapustil pisar-

37

Dumba, Dreibund- und Entente-Politik, str. 403–407.

Lothar Höbelt, "Stehen oder Fallen?". Österreichische Politik im Ersten Weltkrieg (Wien–Köln–Weimar, 2015), str. 136 (dalje: Höbelt, "Stehen oder Fallen").

39 ASBL, Osebna mapa Ivana Švegla, Avtobiografija. Točen naziv omenjenega britanskega zbornika 16 zaseženih dokumentov se glasi: Austrian and German Papers Found in Posssession of Mr. James F. J. Archibald (Falmouth, August 30, 1915, HMSO, London 1915). Šveglova študija o kršenju nevtralnosti ZDA v trgovanju z Antanto se nahaja znotraj dokumenta 10 (Bednar, Der Papierkrieg, str. 156–157).

40 Prim. Václav Horčička, "Die Dumba- (Archibald-) Affäre und ihr Einfluss auf die österreichisch-ungarisch – amerikanischen Beziehungen," Prague Papers on the History of International Relations (2004), str. 139–157 (dalje: Horčička, Die Dumba- (Archibald-) Affäre).

38

133

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

Josip Goričar, avstroogrski konzul slovenskega rodu (Library of Congress, Prints and Photographs Division, Washington, D.C., commons.wikimedia. org/wiki/, pridobljeno: 20. 2. 2018)

ne.41 Franc Jožef se kljub temu – ali pa morda prav iz monarhičnega kljubovanja ameriški republiki – ni odločil za odpoklic veleposlanika, ampak mu je odobril podaljšani dopust. Posle je 1. oktobra 1915 prevzel svetnik na ambasadi Erich baron Zwiedinek von Südenhorst, Dumba pa se je nekaj dni kasneje vkrcal na ladjo.42 ZDA so generalnemu konzulu Nuberju v New Yorku odvzele eksekvaturo, sankcije pa so doletele tudi njegovega kolega v Filadelfiji Grivičića.

Naslednjih 16 mesecev je tako habsburška monarhija ostala v ZDA brez veleposlanika, kar je spričo naraščajočega Wilsonovega vpliva na svetovno politiko 41

Dumba, Dreibund- und Entente-Politik, str. 410–411.

"Recall of Dr. Constantin Theodor Dumba, Austro-Hungarian Ambassador at Washington", The American Journal of International Law 10 (1916), št. 4, str. 361–362.

42

134

S tudia H istorica S lovenica

močno ohromilo avstro-ogrsko diplomatsko moč.43 Goričar je medtem pridno nastopal v ameriškem časopisju in še naprej obtoževal nekdanje kolege, da snujejo načrte, kako s stavkami in atentati škoditi ZDA. Novembra 1915 je na seznam članov antiameriškega omrežja konzulov uvrstil tudi Švegla v St. Louisu.44 Torej se ni ustavil niti pred tem, da ne bi v javnosti "zašpecal" za njegov okus preveč lojalnega slovenskega rojaka, ki je ostal v konzularni službi. V vsakem primeru je nemirni Mozirjan močno prispeval k slabšanju imidža habsburške monarhije v javnosti. Nič čudnega, da se mu je za delovanje "v korist jugoslovanske stvari" pisno zahvalil Mihajlo Pupin.45 Peripetije v stilu "afere Dumba" so nedvomno povzročile veliko škodo v dvostranskih odnosih. Po drugi strani pa je res, da so si ameriški oblastniki že v začetku vojne svojo nevtralnost razlagali zelo liberalno, ko je šlo za trgovino z Antanto. Do pomladi 1915 so po avstro-ogrskih izračunih, temelječih na javno dostopnih podatkih, Američani prodali Antanti za približno milijardo dolarjev vojnega materiala. Na Dumbove proteste pa so zvito pripominjali, da je Avstro-Ogrska nekoč tudi kršila načelo nevtralnosti do Velike Britanije – v burski vojni.46 Vseeno se je v Washingtonu ugled habsburške monarhije, ki jo je državni vrh obravnaval bolj pozitivno od Nemčije, še nekako ohranjal. Avstro-ogrska diplomacija bi tu morala odigrati svojo vlogo, a kaj, ko so na Dunaju ''mečkali'' z umestitvijo naslednika nezaželenega Dumbe. Šele 9. novembra 1916 je Franc Jožef imenoval dotedanjega poslanika v Sofiji Adama grofa Tarnowskega za veleposlanika v Washingtonu. To je bilo sploh zadnje imenovanje kakšnega veleposlanika s strani ostarelega monarha, ki je dva tedna zatem umrl. Njegov naslednik Karel pa je imel nato premalo časa, da bi imenoval še kakšnega. Diplomat poljskega rodu, ki ga je izbral Franc Jožef, se je zdel Američanom sprejemljiv, toda njegova pot prek oceana se je zaradi vojnih razmer močno zavlekla. V New York je prispel šele v začetku februarja 1917, kar pa je bilo prepozno, da bi lahko pred dokončno zaostritvijo odnosov med ZDA in Nemčijo še predal Wilsonu poverilna pisma.47 Američani so namreč 3. februarja nemškemu veleposlaniku Bernstorffu vrnili potne listine, kar je bil jasen signal, da se bliža vojna napoved. Ameriški predsednik je sicer obžaloval, da Tarnowskega ne more sprejeti, vendar ta poteza naj ne ni bila posledica kakšne posebne sovražnosti do habsburške monarhije, ampak zgolj načelne narave. Tarnowski 43

Agstner, Austria(-Hungary) and its Consulates in the United States of America, str. 118–119; Bednar, Der Papierkrieg, str. 75.

44 Moll, Propaganda, str. 134.

45 ASBL, Osebna mapa Josipa Goričarja, Avtobiografija.

46 Horčička, Die Dumba- (Archibald-) Affäre, str. 141–143.

47 Rudolf Agstner, "Die Hitze hier ist wieder kolossal…". Des Kaisers Diplomaten und Konsuln auf Reisen.

Reisenschilderungen 1808–1918 (Münster, 2014), str. 49–50.

135

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

si je ob podpori zunanjega ministra Ottokarja grofa Czernina še naprej prizadeval, da bi tudi brez akreditacije v Washingtonu deloval pomirjevalno, vendar zaman.48 Slab znak za habsburško monarhijo je bilo tudi odprtje srbskega poslaništva v Washingtonu, ki je pod vodstvom Ljube Mihailovića začelo delovati 1. januarja 1917.49 6. aprila 1917 so ZDA napovedale vojno Nemčiji.50 Razlog gotovo ni bila samo zaostrena nemška podmorniška vojna. Svoje so naredili tudi – sicer nespretni – nemški poskusi, da privabijo na svojo stran Mehiko, ki bi ji bila v zameno za pristop k Centralnim silam po vojni vrnjena ozemlja, ki jih je sredi 19. stoletja izgubila v vojni z "jenkiji".51 Zloglasni Zimmermannov telegram, ki je vseboval to "nespodobno povabilo" in so ga ameriški časniki objavili 1. marca 1917, je imel velik vpliv na javno mnenje.52 Ne da bi komentirali neizvedljivost domišljijskega nemško-mehiškega projekta državnega sekretarja Arthurja grofa Zimmermanna, je dejstvo, da je po "aferi Dumba" nova nerodna in neustrezna diplomatska komunikacija zapravila še zadnje možnosti Centralnih sil, da obdržijo ZDA izven vojne.53 Ob aprilski razglasitvi vojne Nemčiji se je Wilson v govoru pred kongresom izrecno zavzel za ohranitev nevtralnosti do habsburške monarhije.54 Toda dva dni po vojni napovedi ZDA Nemčiji je Avstro-Ogrska prekinila odnose z ameriško velesilo.55 Lansing je sicer še vedno računal, da se bo mogoče izogniti vojni s habsburško monarhijo, podobno kot je bilo to v primeru osmanskega imperija in Bolgarije. To je poudaril tudi na zadnjem pogovoru s Tarnowskim 1. maja 1917, ko je apeliral na njegovo poljsko poreklo in se zavzemal za separatni mir, ki bi omogočil ohranitev habsburške monarhije ob osamosvojitvi Poljske. Šele postopno je pri Wilsonu prevladalo prepričanje, da "nemški gospodarji vojne" obvladujejo tudi Avstro-Ogrsko, njena vlada pa naj ne bi ravnala v skladu z željami svojih narodov, ampak druge države. Formalna razglasitev vojne napovedi s strani ZDA, ki je zaradi prekinitve bilateralnih odnosov potekala prek špan-

48

Höbelt, "Stehen oder Fallen", str. 147–149. Čizmić, Jugoslavenski iseljenički pokret, str. 257.

50 Podrobneje o tem glej James Brown Scott, "War Between Austria-Hungary and the United States", The American Journal of International Law 12 (1918), št. 1, str. 165–172.

51 Niall Ferguson, Colossus. The Rise and Fall of the American Empire (London, 2005), str. 62.

52 Roberts, A History, str. 127–128.

53 Prim. zanimivo korespondenco ameriškega veleposlanika v Londonu Pagea v: Hendrick, Die Briefe, str. 246–273.

54 "Declaration of War Against Austria-Hungary", The American Journal of International Law 11 (1917), št. 4, str. 373–374; Uroš Lipušček, Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919–1920 (Ljubljana, 2003), str. 117.

55 Walter Kleindel, Der Erste Weltkrieg. Daten – Zahlen – Fakten (Wien, 1989), str. 173.

49

136

S tudia H istorica S lovenica

skega in švedskega poslaništva, se je sicer zavlekla vse do 7. decembra 1917.56 Avstro-ogrski diplomati in konzuli so se z nizozemsko ladjo Ryndam v Evropo vrnili že maja. Na ladji, ki je svojo pot začela 5. maja 1917 ter prek Halifaxa prispela v Rotterdam, se je znašel tudi Ivan Švegel.57 Zastopstvo avstro-ogrskih interesov v ZDA je prevzela švedska diplomacija.58 Poseben ameriški interes za "prestolnico ob lepi modri Donavi" je kljub temu preživel vojne vihre 20. stoletja in se ohranil vse do danes.

Andrej Rahten AUSTRO-HUNGARIAN DIPLOMACY AND US ENTRY INTO THE WAR

SUMMARY After the outbreak of the First World War, the working conditions for Austro-Hungarian diplomats and consuls in the United States worsened dramatically.

Although the break-up of Austria-Hungary was not the goal of the US almost until the end of the war, relations between the two countries worsened gradually. Communication with the homeland was severely hampered, and Ambassador Constantine Dumba and his colleagues at consular posts were thus more or less left to themselves. Austro-Hungarian representatives believed that the

56

Laurence Evance, United States Policy and the Partition of Turkey, 1914–1924 (Baltimore, 1965), str.

34 in 38; Bednar, Der Papierkrieg, str. 77–78 in 120.

57 HHStA, Ministerium des Äußern, Administrative Registratur, Fach 8, karton 267, telegram s seznamom avstro-ogrskih diplomatov in konzulov, 21. maj 1917.

58 Tako je bila na primer v St. Louisu najemna pogodba za avstro-ogrski konzulat prekinjena, Šveglovo pohištvo pa je ostalo v enem od skladišč. Za njegovo hrambo je stroške redno poravnaval švedski konzulat v Chicagu (HHStA, Ministerium des Äußern, Administrative Registratur, Fach 8, karton 269, nota švedskega konzulata v Chicagu za avstro-ogrsko zunanje ministrstvo, 17. december 1917).

137

A. Rahten: Avstro-ogrska diplomacija in vstop ZDA v vojno

policy of neutrality proclaimed by the United States was to the detriment of the Central Powers.

In Dumba's memories, we can read that the US authorities tolerated the sale of arms of private companies to the entente, while also allowing and even financing the transportation of their conscripts. In addition, they allowed British brokers to monitor the flow of some of the strategic raw materials and the industry based on them. This was also the case with the production of cans.

Thus, the export of some key US products was in the hands of the British, and at the same time their exports to Germany and Austria-Hungary were prohibited.

The Americans remained, of course, interesting for both military alliances, but for a long time they themselves did not want to side exclusively with neither side. The United States has also become an interesting refuge for various antiHabsburg groups. The United States also became an interesting haven for various anti-Habsburg groups. Among others, the Yugoslav Committee, the diplomacy of which aligned with that of the Kingdom of Serbia, began to send its members. At the beginning of 1915, the Committee sent Frank Potočnjak to the United States, and his path was financed by the Serbian mission in Rome.

Immediately after his arrival, he began to visit various South Slavic representatives, including the Slovenian ones. He also met with an influential professor of physics at New York University, Mihajlo Pupin, who has been the Serbian Honorary Consul since 1911. Potočnjak also played an important role in the "first Yugoslav National Assembly" in mid-March 1915 in Chicago, where 468 delegates from the United States and Canada gathered. The assembly proclaimed for the first time in United States the political program of merger of the southern Slavs of the Habsburg monarchy with the Kingdom of Serbia and the Kingdom of Montenegro into an independent state. The former Austro-Hungarian consul of Slovenian descent Josip Goričar, who has developed a vibrant journalistic activity in the United States, also sided with the Entente. On the contrary, his Slovenian counterpart, Ivan Švegel, who was at the time of war the Austro-Hungarian consul in St Louis, worked hard to retain the reputation of the Habsburg monarchy. However, at the end of 1915, all the Austro-Hungarian propaganda experiments were overshadowed by the infamous "Dumba Affair", which severely impacted the US-Austrian relationship. Consequently, the Habsburg monarchy now had to operate in the US without an ambassador, which, in light of the increasing influence of US president Wilson on world politics, crippled Austro-Hungarian diplomatic power. The Habsburg monarchy, which was seen by the state leadership in Washington in a more positive light than Germany, still managed to somehow preserve its reputation. Austro-Hungarian diplomacy should have played its role here, but in Vienna they were too busy looking for a worthy successor to the undesired Dumba. It was not until November 9, 1916 that Francis Joseph appointed the then representative in

138

S tudia H istorica S lovenica

Sofia, Adam Count Tarnowski, as ambassador to Washington. This was the last appointment of an ambassador by the elderly monarch who died two weeks later. His successor, Charles I, then had too little time to name any more. The diplomat of Polish descent, chosen by Francis Joseph, seemed acceptable to the Americans, but his journey across the ocean had been greatly delayed due to the war. He arrived in New York in early February 1917, but it was too late then to give credentials to Wilson before the final diplomatic fallout between the US and Germany. When war was declared on Germany on 6 April 1917, Wilson in a speech before the Congress explicitly advocated maintaining neutrality towards the Habsburg monarchy. But two days after the declaration of war on Germany, Austria-Hungary broke relations with the US superpower, and the formerâ&#x20AC;&#x2122;s diplomats left the country in May 1917. The representation of AustroHungarian interests in the US was put in the hands of Swedish diplomacy.

139

S tudia H istorica S lovenica UDK 796.332:658(497.12)"192/193" 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-6

Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem nogometu in nastanek reprezentančnega ljubljanskega nogometnega moštva z imenom SK Ljubljana Tin Mudražija Dr. zgodovine Ob bregu 8, SI – 2000 Maribor e-pošta: tinmudrazija@yahoo.com

Izvleček:

Avtor v svojem prispevku obravnava nogometno rivalstvo med največjim, najuspešnejšim in vseh pogledih najdominantnejšim slovenskim nogometnim klubom prve polovice dvajsetega stoletja z imenom SK Ilirija (Sportni klub Ilirija) in njegovim največjim konkurentom, osrednjim nogometnim klubom ljubljanskih Primorcev z imenom AŠK Primorje (Akademski športni klub Primorje). Avtor pri tem opozarja na dejstvo, da je vodilna kluba ta borba stala ogromno moralnih in materialnih sil; pravo športno delo so morali zanemarjati, ves trud so usmerjali v borbo za oblast v Ljubljanski nogometni podzvezi, s pomočjo katere so si pogosto poizkušali za zeleno mizo zagotoviti uspehe, ki jih na športnem igrišču niso dosegli. Glavni namen prispevka je osvetliti ozadje kaotičnih razmer v slovenskem nogometu v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, ki so vzniknile kot posledica medklubske borbe dveh najuspešnejših slovenskih nogometnih klubov prve polovice dvajsetega stoletja, ter komentirati okoliščine, ki so pripeljale do združitve nogometnih sekcij SK Ilirije in AŠK Primorja in nastanka novega, reprezentančnega ljubljanskega nogometnega moštva z imenom SK Ljubljana (Sport klub Ljubljana).

Ključne besede:

zgodovina športa, nogomet, 1919–1940, Ljubljana, SK Ilirija, AŠK Primorje, SK Ljubljana

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 141–170, 113 cit., 12 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

141

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Uvod Razpad Avstro-Ogrske in ustanovitev nove skupne države Južnih Slovanov, Kraljevine SHS/Jugoslavije, sta tudi razvoju športa na Slovenskem odprla nove možnosti, saj je telovadba kot ena od obeh oblik telesne vzgoje v kraljevini uživala prednost. Že spomladi 1919 je najprej obnovila svoje delovanje Ilirija, malo kasneje pa ji je v Ljubljani sledil še SK Slovan. Ustanavljanje številnih novih nogometnih klubov in njihova živahna dejavnost sta že 13. aprila leta 1919 – ko na splošno še ni bilo jasno, kako organizirati in povezati šport v kraljevini – privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze.1 Slednja je bila prva strokovna športna zveza v kraljevini, ki je povezala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. V tem okviru je bila 24. aprila 1920 ustanovljena Ljubljanska nogometna podzveza kot organ osrednje zveze, ki je imela svoj sedež v Zagrebu.2 Podzveza je bilo tisto torišče, na katerem je vladajoči lahko rezal članstvu večji ali manjši kos pravice ali krivice, izkazoval naklonjenost ali nenaklonjenost, podeljeval podpore, razveljavljal tekme ali potrjeval neupravičene dosežke, skratka, odločal o življenju klubov. Slovenski nogomet se je tako razdelil s svojimi klubi na skupnem podzveznem torišču na dva tabora: na skupino okoli Ilirije in skupino okoli Primorja. Delitev ni temeljila na načelnih družbenopolitičnih razlikah, zaradi katerih bi nasprotja bila vsaj deloma razumljiva, čeprav tudi neopravičljiva, temveč je spor izviral iz povsem nenačelnih in športni morali nasprotnih pogledov. Okoli obeh skupin so se zbirali tudi drugi, manjši klubi, ki so želeli razmere v podzvezi izkoriščati sebi v prid. Vodilna kluba je ta borba stala ogromno moralnih in materialnih sil; pravo športno delo so morali zanemarjati, ves trud so usmerjali v borbo za oblast v podzvezi, s pomočjo katere so si pogosto poizkušali za zeleno mizo zagotoviti uspehe, ki jih na športnem igrišču niso dosegli. 3

1

Hrvatski državni arhiv (HDA), fond Zemaljska vlada, Odjel za unutarnje poslove, VI-21, 25414/1919, AŠ 4698, Izvadak iz zapisnika osnivačke skupštine Jugoslavenskog nogometnog saveza održane 13. travnja 1919 u prostorijama kavane "Medulić" u Zagrebu.

2 "Turistika in sport", Slovenski narod", 23. 4. 1920, št. 92, str. 4; "Športna zveza, Olimpijski pododbor in Nogometna podzveza – Ljubljana", Slovenec, 23. 4. 1920, št. 92, str. 4; "Nogometni podsavez za Slovenijo", Slovenec, 23. 4. 1920, št. 92, str. 4; "Turistika in sport", Slovenski narod, 24. 4. 1920, št. 93, str.

4; "Deset let Ljubljanskega nogometnega podsaveza", Sportni list, 31. 5. 1930, št. 16, str. 2; "Organizacija jugoslovanskega nogometa", Sport, 9. 6. 1920, št. 3, str. 3.

3 Drago Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, Nogometna zveza Slovenije (Ljubljana, 1970), str. 18−25 (dalje: Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem).

142

S tudia H istorica S lovenica

SK Ilirija: zeleno – beli paradni konj slovenskega nogometa O najstarejšem slovenskem civilnem nogometnem klubu in mnogoplastnosti njegove vloge v začetnem obdobju razvoja nogometne igre na Slovenskem je bilo že toliko napisanega, da je težko reči ali napisati kaj novega. SK Ilirija je vsekakor jugoslovanski največji, najuspešnejši in vseh pogledih najdominantnejši nogometni klub prve polovice dvajsetega stoletja, ki je s svojo (za tiste čase) vizionarsko strategijo klubskega delovanja postavil trdne temelje za nadaljnji razvoj nogometa na našem območju.

S koncem prve svetovne vojne in po organiziranju jugoslovanske države so se spomladi 1919 na občnem zboru zbrali preživeli Ilirijani.4 Potrdili so predvojno usmeritev v širjenje športnega programa ter sklenili preurediti Ilirijo iz nogometnega v športni klub, iz enovitega ali homogenega v raznovrstni ali heterogeni športni klub. Ponovno so se soočili z vprašanjem športnega prostora, kajti stari prostor ob Tivolskem drevoredu je avstrijska vojaška oblast v obdobju 1914−1918 z vsem klubskim inventarjem koristila za vojaške namene in je bil le-ta posledično za športne namene začasno povsem neuporaben. Pri iskanju novega zemljišča so Stanko Bloudek, Evgen Betetto in dr. Janko Berce, ki so bili istočasno pobudniki obnavljanja Ilirije, navezali stike z rodbino Kozler, lastnikom posesti Cekinov grad. Ilirijani so se s Kozlerji dogovorili za najem travnika ob pivovarni Union, na katerem so še v istem letu uredili nogometno igrišče. Lokacija travnika, med današnjo Celovško cesto ter Rusko, Medvedovo in Malgajevo ulico, je bila za Ilirijo ugodna, kajti če so želeli imeti dober obisk svojih tekem, so morali iskati lokacijo blizu mesta, dostopno peš ali z javnim prevozom, slednje pa jim je s pridobitvijo travnika ob Celovški cesti tudi uspelo.

To igrišče je Ilirija uporabljala vse do leta 1933, ko so Kozlerji zemljišče prodali in so bili na območju dotedanjega Ilirijinega igrišča zgrajeni bloki, med tedanjimi Ljubljančani bolj znani po imenu "Ilirijanski bloki".5 Med letoma 1919 in 1921 (ko je bilo zgrajeno igrišče Primorja ob Tyrševi cesti6) je bilo Ilirijino igrišče ob Celovški cesti sploh edino urejeno ljubljansko nogometno igrišče, na katerem so svoje prvenstvene tekme igrali prav vsi tedaj obstoječi ljubljanski nogometni klubi. Slednje so Ilirijani s pridom izkoriščali, saj so uporabo svojega igrišča pogojevali z relativno visokimi odškodninami in prestopi nekaterih igralcev v njihove vrste. Ilirija je tudi sicer vseskozi svojim

4

Za več podrobnosti o zgodovinskem razvoju SK Ilirije pred letom 1919 glej: Tin Mudražija, "Začetno poglavje slovenske nogometne zgodovine", Studia Historica Slovenica 16 (2016), št. 3, str. 571–599.

5 Tomaž Pavlin, "Šport v Kozlerjevem vrtu: razvoj športnih igrišč pod Cekinovim gradom in ob njem", Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 55 (2007), št. 3, str. 470 (dalje: Pavlin, "Šport v Kozlerjevem vrtu").

6 "Otvoritev sportnega prostora", Sport, 27. 05. 1921, št. 22, str. 175; "Otvoritev igrišča S.S.K. Šparta – S.K. Primorje", Sport, 3. 6. 1921, št. 23, str. 178.

143

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Moštvo SK Ilirije, ki je osvojilo premierno prvenstvo Ljubljanske nogometne podzveze leta 1920 (Sport, 14. 8. 1920, št. 8, str. 1)

konkurentom "kradla" najboljše igralce (npr. Vekoslav Dolinar in Josip Pleš iz SK Hermesa), velikokrat pa so zeleno-beli v svoje vrste tudi pripeljali kakšnega nogometaša le za to, da bi s tem oslabili svojega nasprotnika. Na to je na izredni seji Ljubljanske nogometne podzveze že decembra 1921 opozarjalo tudi vodstvo delavske SK Svobode.7 O tem, kako dominantna je bila vloga Ilirije v začetnem poglavju pisanja ljubljanske in slovenske nogometne zgodovine, priča tudi izjava dolgoletnega tajnika ljubljanskega kluba SK Slovan, Antona Bucika: Igrali smo prvenstveno tekmo proti Iliriji. Rezultat prvega polčasa je bil zasluženo vodstvo Slovana z 1:0, za nadaljnji potek tekme pa so poskrbeli emisarji, ki so kar med odmorom skaprali k Iliriji naša dva najboljša igralca. Končni rezultat tekme je bil 8:1 za Ilirijo. Takih in podobnih primerov pa je bilo še veliko.8

SK Ilirija na čelu z Evgenom Betettom je bila glavni pobudnik ideje o ustanovitvi foruma, v katerem bi bili včlanjeni vsi nogometni klubi iz območja Slovenskih dežel, Ilirijani pa so bili prav tako najzaslužnejši, da je prišlo 24. aprila 7

"Izredna glavna skupščina L.N.P.", Sport, 31. 12. 1921, št. 49−50, str. 376−380.

Evgen Bergant, Zveza športnih društev Slovan 1913−2013, Zveza športnih društev Slovan (Ljubljana, 2013), str. 12 (dalje: Bergant, Zveza športnih društev Slovan 1913−2013).

8

144

S tudia H istorica S lovenica

1920 do nastanka krovnega slovenskega nogometnega telesa – Ljubljanske nogometne podzveze.9 Vodstvo kluba se je ob ustanovitvi Ljubljanske nogometne podzveze in kasneje tudi drugih strokovnih teles vedno zavedalo, da je Ilirija ne samo najstarejši, temveč tudi matični klub, jedro, iz katerega izhajajo poleg nogometa tudi skoraj vse druge športne panoge, ki jih gojimo v našem športu. To naj bi opravičevalo klub – ki mu njegovega matičnega značaja sicer ni mogoče odrekati – do vodilnih položajev v višjih organizacijskih telesih, zlasti podzvezah, ki so vse imele svoj sedež v Ljubljani. Velik del klubov se s takimi nazori upravičeno ni strinjal. Zlasti so Iliriji nasprotovali delavski klubi, predvsem zato, ker je slednja ob sleherni priložnosti poudarjala, da je Ilirija klub ljubljanskih meščanov. Delavski klubi so se zato pridružili drugemu jedru, ki je predstavljalo opozicijo in ki je začelo nastajati okoli leta 1920 ustanovljenega SK Primorja. Nasprotja so se kmalu sprevrgla v najostrejšo, športu škodljivo borbo; poleg ljubljanskih je hitro zajela tudi vse zunanje klube, ki se tej nesreči ne bi mogli izogniti, tudi če bi hoteli. V borbi za oblast v podzvezi se je bilo treba opredeliti za eno ali drugo stran. Nevtralnost je pomenila toliko kot nasprotovanje in zamero pri vsakokratnem vodstvu, kar je neizogibno prinašalo neprijetne posledice: neopravičeno kaznovanje igralcev in funkcionarjev, globe, nagajanje pri uporabi igrišč in določanju sodnikov, sploh vse, kar je lahko vladajoči uporabljal v borbi proti nasprotniku. Ta načelna, nešportna in zato skrajno škodljiva medklubska borba je leta 1936 ljubljanski nogomet pripeljala na rob propada, škodo pa so občutili vsi slovenski klubi. Dejstvo je, da bi lahko tako SK Ilirija kot njen največji konkurent, moštvo AŠK Primorja, v normalnem in predvsem bolj mirnem nogometnem okolju, ki ne bi vsebovalo škodljivih borb, rezultatsko dosegla veliko več, s skupnimi močmi pa bi morda celo lahko posegala po najvišjih mestih v jugoslovanski konkurenci, od katerih so bili oboji vseskozi milje oddaljeni.10 V Iliriji je igralo nekaj resničnih legend slovenskega nogometa: osrednje ime v prvi polovici preteklega stoletja, Evgen Betteto – odlični vratar, znan po svojih izjemnih refleksih, Stane Pelan11 – rekorder po številu nastopov na prvenstvenih tekmah, Hugo Beltram – edini slovenski član izbrane jugoslovanske nogometne vrste na njenem premiernem nastopu na olimpijskih igrah v Antwerpnu leta 1920, Stanko Tavčar – eden najboljših slovenskih napadalcev vseh časov, ki je zbral tudi več kot 300 nastopov v zeleno-belem dresu SK Ilirije,

9

"Deset let ljubljanskega nogometnega podsaveza 1920−1930", Sportni list, 31. 5. 1930, št. 16, str. 2.

Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 24.

11 Stane Pelan je bil tudi odličen smučarski skakalec, ki je Stanku Bloudku pomagal pri gradnji Srednje skakalnice v Planici. Slednja še danes nosi ime Skakalnica Stane Pelan. Več o tem: Borut Batagelj, "Od skokov k poletom: začetki smučarskih skokov na Slovenskem in uveljavitev Planice v času med obema vojnama", Zgodovinski časopis 57 (2003), št. 3−4, str. 379−430.

10

145

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Atraktivno posredovanje legendarnega vratarja SK Ilirije Staneta Pelana na tekmi med mestnima reprezentancama Ljubljane in Zagreba 5. junija 1921 v Zagrebu (Sport, 17. 6. 1921, št. 25, str. 197)

Oto Oman – najvidnejši in najboljši igralec predvojne Ilirije, ki je nato na višku svoje kariere prestopil k beograjskemu BASK-u, Sandi Lah – sloviti bratje Janez, Grabrijel, Milan in Lado Zupančič – odlično levo krilo Mirko "Inke" Pevalek (kasneje znan športni novinar) in še mnogi drugi odlični igralci. Poznavajoč razmere, ki so v slovenskem nogometu vladale v obdobju med obema vojnama (povsem amatersko pojmovanje športa in kronično pomanjkanje denarja), je iz današnje perspektive resnično težko razumeti, kako veliko popularnost so že v prvi polovici dvajsetih let preteklega stoletja uživali nekateri slovenski nogometaši. Zvezdniški status Ilirijinih nogometašev tistega časa nam lepo ponazori tudi zanimiv satirični tekst, objavljen 17. junija 1924 v časniku Jutro: Ali boste šli? Gori za Kozlarjem bodo igrali v torek, točno en četrt na sedem popoldne bodo začeli. Čurinova muzika pa že ob pol šestih. Igralci se bodo šli nogomet, pri nas ženske kar noré. Vse imajo že vstopnico. Pravijo, da bodo uradi in vsi obrati že ob petih zaprti. Mi je pravil neki načelnik, da so njegove uradnice zahtevale, da delajo samo do petih. Kakor da je narodni praznik. Pa pri narodnih praznikih da so vsaj prosile, pri igralskem nogometu pa kar zahtevajo /.../ Daleč smo prišli. Ženske kar noré.12

SK Ilirija je najbolj plodna leta klubske zgodovine preživljala med leto-

12

"Igralci nogometalci", Jutro, 17. 6. 1924, št. 142, str. 5.

146

S tudia H istorica S lovenica

Moštvo SK Ilirije iz leta 1925. V prvi vrsti sedi kot prvi z desne branilec Hugo Beltram, igralec z največ nastopi v zeleno-belem dresu (Zasebni arhiv Nebojše Jakovljevića, Subotica, Srbija)

ma 1919 in 1928. Ilirijani so tako med letoma 1920−1927 (spomladanska13 in jesenska14 sezona 192015 ter sezone 1921,16 1921−1922,17 1922−1923,18

13

"Sport", Marburger Zeitung, 12. 8. 1920, št. 178, str. 3; "Zaključek slovenskih prvenstvenih tekem", Sport, 14. 8. 1920, št. 8, str. 1−2.

14 "Pregled prvenstvenih tekem Lj. N. P.", Sport, 20. 11. 1920, št. 22, str. 6; "Prvenstvo Slovenije 1920", Sport, 27. 11. 1920, št. 23, str. 4−5.

15 V letu 1920 sta bila organizirana dva samostojna (spomladansko in jesensko) državna nogometna prvenstva.

16 "Neodločena tekma za prvenstvo Slovenije v nogometu", Jutro, 19. 7. 1921, št. 160, str. 3; "Zanimiva tekma za nogometno prvenstvo Slovenije", Jutro, 28. 9. 1921, št. 229, str. 2;"Tekma za nogometno prvenstvo Slovenije", Jutro, 3. 10. 1921, št. 234, str. 2; "Prvenstvena tekma Ilirija – Athletiki, Celje 4:4 (2:3)", Sport, 22. 7. 1921, št. 30, str. 236; "Borba za prvenstvo Slovenije v nogometu ", Sport, 30. 9. 1921, št. 40, str. 310; "Ilirija – Athletiksportklub, Celje 7:2 (2:2). Prvak S.K. Ilirija, Ljubljana. Zaključek sezone 1920/21", Sport, 7. 10. 1921, št. 41, str. 318.

17 "Odločilna tekma za nogometno prvenstvo Slovenije", Jutro, 9. 7. 1922, št. 160, str. 2; " S.K. Ilirija : I. S.S.K. Maribor 5:1 (2:1). Ilirija prvak Slovenije", Jutro, 11. 7. 1922, št. 161, str. 2; " Odločilna tekma za prvenstvo Slovenije v nogometu za leto 1921−1922", Slovenski narod, 9. 7. 1922, št. 153, str. 4; " Ilirija : Maribor 5:1", Slovenski narod, 11. 7. 1922, št. 154, str. 5; "Odločilna tekma za prvenstvo Slovenije v nogometu za l. 1921/22", Slovenec, 9. 7. 1922, št. 153, str. 5; "Finale za prvenstvo Slovenije v nogometu za 1921/1922. Ilirija – Maribor 5:1 (2:1)", Sport, 22. 7. 1922, št. 11, str. 85.

18 "Š.K. Ilirija : S.K. Maribor 6:1 (2:0) ", Jutro, 12. 6. 1923, št. 136, str. 6; "Finalna tekma za prvenstvo Slovenije", Slovenski narod, 13. 6. 1923, št. 133, str. 3; "Finale nogometnega prvenstva Slovenije za leto 1922−23", Slovenec, 10. 6. 1923, št. 129, str. 5.

147

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

1923−1924,19 1924−1925,20 1925−192621 in 1926−192722) devetkrat zapored osvojili naslov prvaka Ljubljanske nogometne podzveze, prvaki pa so bili tudi v sezonah 1929−1930,23 1931−1932,24 1933−193425 in 1934−193526.27 SK Ilirija je kot paradni konj slovenskega nogometa slednjega v letih 1923,28 1924,29 1925,30 192631 in 192732 zastopala tudi v zaključnih bojih za naslov prvaka kraljevine Jugoslavije. V jugoslovanski konkurenci so bili Ilirijani v zaključnih bojih praviloma nekonkurečni; edini vidnejši dosežek jim je uspel leta 1927, ko so v kvalifikacijah za vstop v končnico zveznega prvenstva na krilih trikratnega strelca, Miodraga "Vaneta" Doberleta, kateremu sta po zadetek dodala

19

Nogometno prvenstvo Slovenije: S.K. Ilirija : I. S.S.K. Maribor 5:0 (3:0) ", Jutro, 17. 6. 1924, št. 132, str.

6; Ilirija : Maribor 5:0 (3:0), "Ilirija ostane prvak Slovenije za leto 1924", Slovenski narod, št. 137, 17. 6.

1924, str. 3; "Finale za nogometno prvenstvo Slovenije za 1923−24", Slovenec, 15. 6. 1924, št. 136, str.

7.

20 "Ilirija : Primorje 6:0 (5:0). Tekma predčasno zaključena", Jutro, 31. 3. 1925, št. 77, str. 6; "Sport", Jutro, 19. 5. 1925, št. 116, str. 6; " Prvenstvo I. razreda", Jutro, 23. 5. 1925, št. 119, str. 6; "Službene objave LNP", Jutro, 5. 6. 1925, št. 129, str. 6; "Včerajšnje domače in inozemske nogometne tekme", Slovenski narod, 23. 5. 1925, št. 115, str. 2; "Turistika in sport ", Slovenec, 23. 5. 1925, št. 114, str. 5.

21 "Ilirija : Rapid 6:1 (3:0). Ilirija si v ponovni tekmi pribori prvenstvo Slovenije", Jutro, 22. 6. 1926, št. 140, str. 5; " Ilirija prvak Slovenije. Finalna tekma Ilirija : Rapid (Maribor) 6:1 (3:0)", Slovenski narod, 22. 6.

1926, št. 138, str. 2; "Ilirija : Rapid (Maribor) 6:1 (3:0)", Slovenec, 23. 6. 1926, št. 140, str. 7.

22 "Finalna tekma za prvenstvo LNP. Ilirija : Rapid 4:3 (2:2, 2:1)", Jutro, 17. 5. 1927, št. 116, str. 7; "Ilirija prvak Slovenije. Ilirija : Rapid 4:3 (2:2, 2:1)", Slovenski narod, 17. 5. 1927, št. 111, str. 2; "Nogometno prvenstvo Slovenije za leto 1926−27", Slovenec, 17. 5. 1927, št. 110, str. 6.

23 "SK Ilirija – novi prvak LNP", Ponedeljek, 12. 5. 1930, št. 19, str. 3. "Prizor iz zaključne tekme za prvenstvo Slovenije ", Ilustrirani Slovenec, 25. 5. 1930, št. 21, str. 162.

24 "Nogometno prvenstvo LNP je končano", Jutro: ponedeljska izdaja, 17. 5. 1932, št.113a, str. 5; "Primorje : Ilirija 3:2 (2:1)", Ponedeljski Slovenec, 17. 5. 1932, št. 20, str. 1.

25 "V prvenstvenem vrtincu", Jutro: ponedeljska izdaja, 25. 6. 1934, št.143a, str. 5; "Ilirija: Čakovski SK 5:1 (4:1)", Ponedeljski Slovenec, 25. 6. 1934, št. 26, str. 4.

26 "Ilirija – prvak LNP", Jutro: ponedeljska izdaja, št.154a (26), 8. 7. 1935, str. 3; "Ilirija: Rapid (Maribor) 4:1 (2:1)", Ponedeljski Slovenec, 8. 7. 1935, št. 27, str. 4.

27 Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 33−38.

28 "Nogometno prvenstvo Jugoslavije", Jutro, 4. 9. 1923, št. 206, str. 4; "Turistika in sport", Slovenec, 4. 9.

1923, št. 199, str. 5; "Juče u Zagrebu i Ljubljani", Politika, 3. 9. 1923, št. 5517, str. 6; "Utakmice za prvenstvo kraljevine S. H. S.", Vreme, 3. 9. 1923, št. 612, str. 2.

29 "Nogometno prvenstvo Jugoslavije (Sašk : Ilirija 3:1 (1:1)) ", 10. 9. 1924, Jutro, št. 213, str. 5; "Turistika in sport", Slovenec, 10. 9. 1924, št. 207, str. 5; "SAŠK : Ilirija 3:1", Politika, 9. 9. 1924, št. 5881, str. 6; "Utakmica u Ljubljani", Vreme, 9. 9. 1924, št. 978, str. 2; "Sport ", Pravda, 8. 9. 1924, št. 246, str. 3.

30 "Tekme za državno prvenstvo v nogometu", Jutro, 16. 6. 1925, str. 6; "Turistika in sport", Slovenec, 16.

6. 1925, št. 132, str. 6; "Bačka pobednik u Ljubljani", Politika, 15. 6. 1925, št. 6155, str. 6; "Utakmice za prvenstvo kraljevine S. H. S.", Vreme, 15. 6. 1925, št. 1264, str. 2; "Bačka : Ilirija 3:0 (1:0)", Pravda, 15. 6.

1925, št. 160, str. 6.

31 "Začetek nogometnih tekem za državno prvenstvo", Jutro, 13. 7. 1926, št. 157, str. 5; "I. kolo nogometnih tekem za prvenstvo Jugoslavije", Slovenec, 13. 7. 1926, št. 155, str. 7; "Građanski – Ilirija 7:1 (6:1)", Politika, 12. 7. 1926, št. 6541,str. 4; "Utakmice za državno prvenstvo", Vreme, 12. 7. 1926, št. 1637, str. 7; "Građanski – Ilirija 7:1 ", Pravda, 12. 7. 1926, št. 187, str. 5.

32 "Tekmovanje za državno prvenstvo v nogometu končano", Jutro, 12. 7. 1927, št. 162, str. 5; "Hajduk prvak države", Politika, 11. 7. 1927, št. 6896, str. 6; "Ilirija : Građanski 5:0", Pravda, 27. 5. 1927, št. 141, str. 5; "Zahvalnost i čestitka Iliriji ", Pravda, 28. 5. 1927, št. 142, str. 5.

148

S tudia H istorica S lovenica

Legendarni napadalec SK Ilirije in ljubljenec ženskega dela občinstva Oto Oman, ki je v svoji bogati karieri zbral več kot 300 nastopov v zeleno-belem dresu (Sport, 10. 6. 1921, št.

24, str. 187).

še Branko Verovšek in Oto Oman, doma senzacionalno premagali zagrebški

149

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

1. HŠK Građanski s kar 5:0.33 Žal so nato povsem odpovedali v sami končnici (le-ta je bila v tej sezoni odigrana po dvokrožnem ligaškem sistemu), kjer so z le eno zmago v osmih tekmah pristali na nečastnem zadnjem mestu prvenstvene lestvice.34 Eden izmed hujših udarcev za Ilirijane je bil izpad proti velikim rivalom iz vrst AŠK Primorja v kvalifikacijah za vstop v končnico jugoslovanskega nogometnega prvenstva za leto 1933. Primorjani so bili na obeh srečanjih boljši nasprotnik od zeleno-belih (zmaga z 2:135 ob izjemni igri Hermana Slamiča na prvi tekmi ter zmaga s 3:2 na drugi tekmi36) in jim s tem prizadejali udarec, od katerega si niso nikoli več povsem opomogli. Za razliko od Jutra, ki je v svojem poročanju vseskozi koval v zvezde dobro igro Primorjanov in njihovo uvrstitev v končnico, je časnik Slovenec (upravičeno) veliko več pozornosti posvečal dogodkom izven igrišča. Medklubske borbe med Ilirijo in Primorjem so bile tedaj na višku, ali, kot je zapisal Slovenec, "odnošaji, v katerih živita omenjena kluba že precejšnjo dobo let, so vse prej kakor prijateljski", ter nadaljuje, čudno je le to, da merodajni faktorji ne iščejo vzrokov za neuspeh tam, kjer faktično so in kateri so tako vidni, da bi jih lahko z roko otipali. V interesu našega športa in nogometa še prav posebej je, da se stvar spravi enkrat v pravi tir. To velja prav za oba kluba, ker so povsod iste hibe, kar se vzgoje nogometašev tiče, ne glede na to, da je danes zopet Primorje zmagalo. Kajti v tem pogledu ni prav nobenega napredka, ravno nasprotno, samo nazadovanje moramo na žalost beležiti in to se pokaže v tem slabši luči, s čim boljšim moštvom iz kake druge podzveze igramo, da kakega boljšega inozemskega moštva niti ne omenjamo.37

Za Ilirijo se je z izpadom v kvalifikacijah za vstop v končnico zveznega prvenstva začela strma pot navzdol, ki se je nadaljevala še istega leta z izgubo igrišča ob Celovški cesti, ki je bilo skoraj desetletje in pol dom Ilirijanov. Kozlerji so se odločili, da bodo travnik prodali, kar je Iliriji povzročilo hude težave, saj

33

"Ilirija : Gradjanski 5:0 (1:0): senzacionalna v lepem stilu izvojevana zmaga Ilirije nad državnim prvakom Gradjanskim", Jutro, 27. 5. 1927, št. 125, str. 4; "Ilirija : Gradjanski 5:0", Slovenec, 28. 5. 1927, št.

119, str. 6; "Sport", Vreme, 28. 5. 1927, št. 1952, str. 5; "Posle jučerašnjih finalnih utakmica za prvenstvo Hajduk je pobedom nad Ilirijom postao prvak države za ovu godinu ", Pravda, 11. 7. 1927, št. 184, str.

5.

34 "Tekmovanje za državno prvenstvo v nogometu končano", Jutro, 12. 7. 1927, št. 162, str. 5.

35 "Primorje – na pol pota v ligo", Jutro: ponedeljska izdaja, 6. 2. 1933, št. 31a, str. 5; "Primorje : Ilirija 2:1 (0:1)", Jutro: ponedeljska izdaja, 6. 2. 1933, št. 31a, str. 5; "Dvoboj Primorje : Ilirija", Ponedeljski Slovenec, 6. 2. 1933, št. 6, str. 2.

36 "ASK Primorje v nacionalni ligi", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 2. 1933, št. 43a, str. 5; "Primorje : Ilirija 3:2 (3:1)", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 2. 1933, št. 43a, str. 5.

37 "Primorje: Ilirija 3:2 (3:1): ASK Primorje predstavnik slov. nogometa v državnem prvenstvu", Ponedeljski Slovenec, 20. 2. 1933, št. 8, str. 2.

150

S tudia H istorica S lovenica

je bil s tem dejanjem ogrožen obstoj nogometne sekcije. Ilirija si je nadomestila med drugim iskala tudi s tem, da se je poskušala pogoditi z upravo zadruge Stadion, ki je bila v klerikalnih rokah, da bi smela na njenem prostoru (na današnjem Centralnem stadionu za Bežigradom) urediti igrišče. Med obema stranema je prišlo do okvirnega dogovora glede najemnine in Stanko Bloudek je kmalu, še brez podpisane pogodbe, začel na lastne stroške urejati igrišče in tribune.38 Ilirija je tako svojo prvo tekmo za Bežigradom odigrala 3. junija 1934 proti mariborskemu SK Železničarju, prvi strelec Ilirijanov na novem igrišču pa je bil Jug.39 Ilirijani so na novem igrišču odigrali tudi kvalifikacije za vstop v končnico državnega prvenstva (v kvalifikacijah so nastopali AŠK Primorje, 1.

HŠK Građanski, HAŠK in SK Ilirija, Ilirijani pa so na koncu osvojili zadnje mesto v skupini), nato pa se je že oktobra istega leta ponovno zapletlo.40 Uprava zadruge Stadion je želela imeti višjo najemnino, na kar pa Ilirijani niso hoteli pristati. Po besedah Stepišnika je šlo pri tem za klasičen primer političnega izsiljevanja; uprava zadruge Stadion je bila pripravljena podpisati dolgoročno najemno pogodbo z Ilirijo samo v primeru, če bi bila le-ta pripravljena slediti klerikalni politiki. Katoliški tabor je tako želel dobiti Ilirijo pod svoje okrilje, ko pa mu to ni uspelo, se je spor manifestiral v nenormalno visokih najemninah.41 Ilirijani so tako ponovno postali brezdomci (tekme so igrali na različnih lokacijah v mestu, največkrat na stadionu Hermesa v Šiški), kar je še dodatno ohromilo kakršen koli klubski napredek in ponovno postavilo pod vprašaj nadaljnji obstoj nogometne sekcije. Stanko Bloudek je o zadnjem obdobju obstoja Ilirijine nogometne sekcije dejal sledeče: Sekcija je bila v latentni krizi pravzaprav že odkar smo izgubili staro igrišče ob Celovški cesti, brezupen pa je postajal njen položaj, ko se je izjalovil poskus s stadionom – za SK Ilirijo zelo drag in boleč poskus! – in so propadla prizadevanja za pridobitev drugega igrišča. Njen položaj je bil tem slabši, ker je bila pri sistemu, ki ga izvajajo dan danes takozvani vodilni klubi v državi – in SK Ilirija je na vsak način hotela biti med vodilnimi klubi – vsako leto brez stroškov za igrišče pasivna za 40.000 do 50.000 Din. Največji del teh primanjkljajev in vsi stroški za igrišče (najemnina in vzdrževanje) so tako padli na breme kluba.42

Naslednji žebelj v krsto Ilirijinih ambicij je predstavljala poteza vodstva 38

Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 23.

"Ilirija : Železničar 4:4 (1:3)", Jutro: ponedeljska izdaja, 4. 6. 1934, št. 125a, str. 5.

"Preveč je bilo golov", Jutro: ponedeljska izdaja, 8. 10. 1934, št. 231a, str. 5.

Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 23−24; Matjaž in Mankica Kranjec, Ilirija za vedno, ND Ilirija (Ljubljana, 2011), str. 40 (dalje: Kranjec, Ilirija za vedno).

42 Stanko Bloudek, Sportni klub Ilirija v 11. olimpijskem letu 1936, Sportni klub Ilirija (Ljubljana, 1936), str. 11 (dalje: Bloudek, Sportni klub Ilirija v 11. olimpijskem letu 1936).

40

41

39

151

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Dolgoletno desno krilo SK Ilirije Janez (Ivan) Zupančič, član znamenite "bratske četverice" Milan Janez - Gabrijel - Lado Zupančič v vrstah zeleno-belih (Sport, 10. 6. 1921, št. 24, str.

187).

Jugoslovanske nogometne zveze, ki je približno v tem času legalizirala pogodbena razmerja med klubi in igralci; v vrhu Jugoslovanske nogometne zveze so tako že od leta 1935 začeli uradno dovoljevati prikrito obliko profesionalizma s formulacijo, da so klubi "smeli" igralcem plačevati štipendije − pravno formalno je šlo za neke vrste finančno "nadomestilo" za njihovo odsotnost z dela − kadar so slednji bili v finančni stiski, v zameno pa so se slednji morali zavezati,

152

S tudia H istorica S lovenica

da kluba določen čas ne bodo zapustili. Jasno je bilo, da niti Ilirija in niti Primorje nista imela denarja za takšne "štipendije", zato je bila povsem pričakovana poteza Ilirijinih odbornikov,43 ki so na rednem klubskem občnem zboru konec februarja 1936 odklonili uvedbo profesionalizma v Ilirijino nogometno sekcijo.44 Bloudek pri tem navaja, da so se dogodki po omenjeni seji začeli naglo razvijati: "Z okrnjenim moštvom smo po vrsti izgubili podsavezne prvenstvene tekme, prepustili nekatere brez igre nasprotnikom in se našli na zadnjem mestu tabele", ter nadaljuje, "sporedno so dozorela tudi pogajanja za združitev naše sekcije z nogometno sekcijo SK Primorja v nov nogometni klub 'Ljubljana', za katero se je zavzemala tudi večina našega starešinstva."45 Vrhunec pa je zapleten položaj dosegel 16. februarja 1936 na prvenstveni tekmi proti večnemu rivalu, AŠK Primorju, ki je bila v 65. minuti pri rezultatu 1:0 v korist Primorjanov zaradi vsesplošnega kaosa na igrišču prekinjena. Šlo je za izredno živčno tekmo z veliko grobe igre, edini zadetek na tekmi pa je dosegel Pepček Bertoncelj iz enajstmetrovke, ki jo je sodnik dosodil po grobem prekršku nad njim v kazenskem prostoru Ilirije. Ko je sodnik Jokšič v 65. minuti po še enem prekršku nad legendarnim Pepčkom ponovno pokazal na belo točko in pri tem še izključil branilca zeleno-belih Ludvika "Luceja" Žitnika, je Ilirijanom dokončno prekipelo. Ilirijani so Pepčku fizično preprečili izvajanje enajstmetrovke, prišlo je do vsesplošnega prerivanja in sodniku ni preostalo nič drugega, kot da tekmo prekine. Vendar neljubih scen s tem še ni bilo konec; ob vhodu v kabino je nato za nameček še nekdo iz občinstva udaril primorskega igralca Vinka Juga, ki je od udarca ves okrvavljen padel na tla. Okoliščine so praktično v istem trenutku ušle nadzoru in prerasle v vsesplošen pretep, ki ga je prekinilo šele posredovanje žandarjev na konjih.46 Časnik Jutro je naslednji dan ostro obsodil izgrede na igrišču in na svojih straneh zapisal, "da fakinaži, ki izkorišča take napete momente, ni mesta na sportnih prostorih",47 Slovenec pa se je pri tem upravičeno spraševal: "Kje je krivda? Ali na sodniku, ali na posameznih igralcih, ali pa na prenapetem občinstvu, ali - smrdi riba pri glavi? To se izprašujemo in čakamo, kako bo zadevo rešila zelena miza."48 Dogodki so imeli seveda svoj tretji polčas za zeleno mizo, kjer je Ilirijane doletela resnično visoka kazen; vodstvo Ljubljanske nogometne podzveze je že nekaj dni za tem svojemu odboru predlagalo, da se zeleno-beli

43

"Sport", Jutro, 20. 2. 1936, št. 42, str. 5; "Občni zbor SK Ilirije", 21. 2. 1936, Jutro, št. 43,str. 7.

Bloudek, Sportni klub Ilirija v 11. olimpijskem letu 1936, str. 12; Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 32.

45 Prav tam.

46 "Primorje: Ilirija 1:0", Ponedeljski Slovenec, 17. 2. 1936, št. 7, str. 3.

47 "Primorje: Ilirija 1:0", Jutro: ponedeljska izdaja, 17. 2. 1936, št. 39a, str. 3.

48 "Primorje: Ilirija 1:0", Ponedeljski Slovenec, 17. 2. 1936, št. 7, str. 3.

44

153

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

kaznujejo kar po dveh točkah kazenskega zakonika (67. točka, ki je pomenila suspenz celotnega Ilirijinega moštva za dobo 1-12 mesecev, ter 23. točka, ki je pomenila suspenz za še dodatnih 3-6 mesecev), kar je pomenilo, da SK Ilirija vsaj leto dni ne bi mogla igrati uradnih nogometnih tekem.49 Na koncu je bilo celotno prvo moštvo Ilirije kaznovano po 23. točki kazenskega pravilnika za dobo treh mesecev, kar pa je vseeno pomenilo, da je Iliriji že vnaprej odvzeta možnost, da bi se kvalificirali v državno ligo.50 Kljub vsemu pa tekma proti AŠK Primorju ni bila zadnja v klubski zgodovini. Slednjo so Ilirijani odigrali teden dni kasneje, natančneje 23. februarja 1936 proti mestnemu tekmecu SK Hermesu na igrišču v Šiški.51 Moštvi sta tekmo odigrali pred reci in piši mizernimi 40 (!) gledalci, močno oslabljeni Iliriji (celotno prvo moštvo je bilo zaradi dogodkov na zadnji tekmi med Primorjem in Ilirijo suspendirano, zaradi česar so Ilirijani nastopili v postavi, ki je bila kombinacija mladincev in veteranov: Malič − Dado, Žitnik II − Bogme, Ice, Joško − Smerdu, Kveder, Aljančič, Doberlet, Erber) pa na tekmi pričakovano ni uspelo iztržiti kaj več kot visok poraz s 4:0.52 Tako pri SK Iliriji kot tudi pri AŠK Primorju so vedeli, da tako ne gre več naprej. Časnik Jutro je kot prvi 5. marca 1936 na svojih straneh objavil senzacionalno vest, da se v Ljubljani snuje nov nogometni klub: Kakor doznavamo iz poučenih krogov, pripravljajo dosedanji voditelji ljubljanskega nogometnega športa, ki delujejo v obeh velikih klubih Iliriji in Primorju, ustanovitev novega skupnega kluba. Zamisel o enotnem ljubljanskem klubu ni nova. Pojavila se je že pred leti in se je nato o njej pri vsaki bolj kritični situaciji v našem nogometu znova razpravljalo. Naši nogometaši prihajajo vedno bolj do prepričanja, da je v naših razmerah potreben tak klub, ki bi dostojno reprezentiral ljubljanski nogomet ter mogel postaviti proti Zagrebu in Beogradu enakovredna moštva.53

Ilirija, izčrpana finančno in tudi moralno, se je zavedala, da ne more več slediti širšemu jugoslovanskemu nogometnemu razvoju;54 tako je upravni odbor po nekaj žolčnih sejah v kavarni Emona (slednja se je nahajala v pritličnih prostorih stavbe na vogalu sedanje Slovenske ceste in Cankarjeve ulice v Ljubljani)

49

"Službene objave LNP", ", Jutro, 29. 2. 1936, št. 50, str. 7.

"Službene objave LNP", Jutro, 8. 4. 1936, št. 83, str. 7.

"Danes Ilirija : Hermes", Jutro, 23. 2. 1936, št. 45, str. 13.

"Hermes : Ilirija 4:0 (1:0)", Jutro: ponedeljska izdaja, 24. 2. 1936, št. 45a, str. 3;" Hermes : Ilirija 4:0 (1:0)", Ponedeljski Slovenec, 24. 2. 1936, št. 8, str. 3.

53 "Važen preobrat v našem nogometu?", Jutro, 5. 3. 1936, št. 54, str. 5.

54 Stepišnik, 50 let ustanovitve vodstvene nogometne organizacije na Slovenskem, str. 32.

51

52

50

154

S tudia H istorica S lovenica

Dolgoletni najvplivnejši funkcionar AŠK Primorja Ivo Sancin (1872−1954) (www.dlib.si)

marca 1936 sklenil,55 da razpusti svojo nogometno sekcijo.56 Stanko Bloudek je o tej potezi povedal sledeče: "Upravni odbor, ki je imel na izbiro: ali opustiti nogometno sekcijo – ali pa dopustiti, da nogometna sekcija finančno upro-

55

Sport", Jutro, 25. 2. 1936, št. 46, str. 7; "S.K. Ilirija", Jutro, 26. 2. 1936, št. 47, str. 7; "S.K. Ilirija", Jutro, 3. 3.

1936, št. 52, str. 7; "Službene objave LNP", Jutro, 7. 3. 1936, št. 56, str. 7; "S.K. Ilirija", Jutro, 10. 3. 1936, št. 58, str. 7.

56 "Hermes se drži dobro", Jutro: ponedeljska izdaja, 9. 3. 1936, št. 57, str. 3.

155

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

pasti ves klub, se je odločil za manjše zlo."57 Upravni odbor je še isti mesec na plenarni seji odobril združitev nogometnih sekcij Ilirije in Primorja ter najavil izstop Ilirije iz Jugoslovanske nogometne zveze, na temeljih AŠK Primorja (ki je bil podobno kot Ilirija finančno in moralno povsem izčrpan klub) pa je bila ustanovljena SK Ljubljana, ki je nato v naslednjih letih igrala glavno vlogo v ljubljanskem in slovenskem nogometu.58

"Vse za Primorje in Primorje", so rekli Primorci "Vse za Primorje in Primorje". Klubsko geslo, ki še najbolje opiše modus operandi tega znamenitega nogometnega kluba ljubljanskih Primorcev, ki se je v zgodovino zapisal kot eden izmed dveh – drugi je bil seveda SK Ilirija – daleč najuspešnejših slovenskih nogometnih klubov v tem obdobju.59 SK Primorje je bil posledica migracije, ki jo je sprožil politični razvoj po prvi svetovni vojni. Z novimi državnimi mejami na tem prostoru in agresivnim nacionalizmom nad slovenskim prebivalstvom onstran meja so se sprožile migracije Primorcev v matično domovino.60 Tako so se znašli v novem okolju, čeprav

57

Bloudek, Sportni klub Ilirija v 11. olimpijskem letu 1936, str. 12.

"Ustanovni občni zbor SK Ljubljana", Jutro: ponedeljska izdaja, 27. 4. 1936, št. 97a, str. 3.

59 Arhiv Jugoslavije, fond Dvor Kraljevine Jugoslavije, AŠ 74 (Kancelarija kralja), Akademski športni klub Primorje: prošnja na Njeg. Vel. Kralja Petra II. za sprejem pokroviteljstva proslave 15 letnice obstoja.

60 Za več podrobnosti o družbenem položaju Primorcev in njihovih migracijah v obdobju med obema vojnama glej: Vlado Valenčič, "Izseljevanje Slovencev v tujino do druge svetovne vojne", Dve domovini – Two homelands, št. 1 (1990), str. 43−82; Marjan Drnovšek, Slovenski izseljenci in Zahodna Evropa v obdobju prve Jugoslavije, Založba ZRC (Ljubljana, 2012), str. 16−18; Marjan Drnovšek, "Fragments from Slovenian Migration History, 19th and 20th Centuries", v: Transnational Societies, Transterritorial Politics: Migrations in the (Post-) Yugoslav Region, 19th–21st Century, ur. Ulf Brunnbauer (Műnchen, 2009), str. 51–72; Ulf Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe: emigrants, America, and the state since the late nineteenth century (London, 2016), str. 207−257; Vlado Valenčič, "Izseljevanje Slovencev v druge dežele habzburške monarhije", Zgodovinski časopis 44 (1990), št. 1, str. 68−70; Aleksej Kalc, "Selitvena gibanja ob zahodnih mejah slovenskega etničnega prostora: teme in problemi", Annales 7 (1997), št. 1, str. 193−214; Marjan Drnovšek, Aleksej Kalc, "Poklicne migracije Slovencev v jugoslovanskem prostoru med svetovnima vojnama", v: Priseljevanje in društveno delovanje Slovencev v drugih delih jugoslovanskega prostora: zgodovinski oris in sedanjost Založba ZRC (Ljubljana, 2014), str. 91−119; Andrej Vovko, "Organizacije jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine do leta 1933", Zgodovinski časopis 32 (1978), št. 4, str. 449−473; Andrej Vovko, "Delovanje Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine v letih 1933−1940", Zgodovinski časopis 33 (1979), št. 1, str. 67−102; Bruno Hartman, Kultura v Mariboru (Maribor, 2001), str. 108−120; Gorazd Bajc, "Premična meja Julijske krajine", v: 60-letnica priključitve Primorske k matični domovini in umika zavezniške vojaške uprave iz Sežane: zbornik referatov, ur. Stanislav Renčelj (Koper, 2009), str. 95−111; Simon Purgar, Slovenska Istra in njeni Čedermaci, Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske (Škofije, 2009), str. 37−59; Darko Darovec, Kratka zgodovina Istre (Koper, 2009), str. 211−217; Jože Pirjevec, "Trst je naš!": boj Slovencev za Primorje (1848−1954) (Ljubljana, 2007), str. 111−143; Tanja Mljač, Luč nad Trstom (Koper, 2009), str. 27−30; Marta Verginella, Meja drugih: primorsko vprašanje in slovenski spomin (Ljubljana, 2009), str. 73−97; Dušan Nećak, Božo Repe, Svet in Slovenci od prve svetovne vojne do sredine tridesetih let (Ljubljana, 2008), str. 232−237.

58

156

S tudia H istorica S lovenica

so bili tudi sami Slovenci, zato je bilo naravno, da so se združevali v lastnih organizacijah, ena teh pa je bil tudi leta 1920 ustanovljeni Sportni klub Primorje.

SK Primorje je sprva povezovalo primorsko mladino, starejši pa so bili podporni člani in klub je kmalu postal nekakšno središče ljubljanskega primorstva.

Mnogi so se v začetku bolj kot zaradi športa v klub včlanjevali, da bi prišli v stik s čim večjim številom Primorcev, saj so bile tekme Primorja, kot pravi Pavlin, "zbirališče vseh, ki so vsaj malo dišali po primorsko".61 Klub je izražal neverjeten športni in organizacijski elan in je dodobra zaznamoval slovensko in jugoslovansko športno zgodovino. Primorje se je namreč hitro športno dvignilo in prekosilo marsikateri ljubljanski klub ter nenazadnje tudi Ilirijo. Najodmevnejše je bilo nogometno in nasploh rivalstvo med Primorjem in Ilirijo in njuni derbiji so bili stalnica ljubljanskega mestnega življenja.62 Ljubljanski Primorci so svojo športno pot začeli z ustanovnim občnim zborom 9. maja 1920. Kdo so bili ciljna populacija novonastalega športnega društva, lahko razberemo tudi iz vabila na ustanovni občni zbor v časnikih Slovenec in Slovenski narod: "Vabi se vljudno vse Primorce, prijatelje športa, k obilni udeležbi ustanovnega občnega zbora športnega kluba Primorje, ki se vrši v nedeljo, 9. maja ob 10. dopoldan v posebni sobi kavarne Zvezda z običajnim dnevnim redom."63 Primorjani sprva niso imeli svojega lastnega igrišča, meseca maja 1921 pa so skupaj s SSK Sparto dobili v najem igrišče ob Dunajski (Tyrševi)64 cesti tik za tedanjo Aleksandrovo topničarsko vojašnico; šlo je za travnato površino, ki se je nahajala točno na mestu, kjer danes stoji bežigrajska bencinska črpalka.65 Igrišče je bilo slavnostno odprto 29. maja 1921 s tekmo kombiniranih zasedb Sparte in Primorja. Po razpustitvi SSK Sparte leta 1922 je igrišče prešlo v last Primorja in ostalo njegov "dom" vse do klubskega konca leta 1936.66 Klub je sprva sodeloval v drugorazrednem tekmovanju ljubljanskega okrožja nogometne podzveze, že leta 1921 pa se je kot prvak II. razreda uvrstil v najmočnejši tekmovalni sistem Ljubljanske nogometne podzveze.67 Primorjani

61

Tomaž Pavlin, "Grenka tržaško-ljubljanska božičnica", Šport mladih (2009), št. 97a, str. 6−7.

Prav tam; Arhiv Jugoslavije, fond Dvor Kraljevine Jugoslavije, AŠ 74 (Kancelarija kralja), dokument 412 − AŠK Primorje; Arhiv Jugoslavije, fond Dvor Kraljevine Jugoslavije, AŠ 74 (Kancelarija kralja), dokument 413 – AŠK Primorje.

63 "Športni klub Primorje", Slovenski narod, 8. 5. 1920, št. 104, str. 3; "Turistika in sport", Slovenec, 8. 5.

1920, št. 104, str. 5.

64 Dunajska cesta v Ljubljani je med leti 1932 in 1941 nosila ime Tyrševa cesta. Več o tem: Jože Suhadolnik, "Slovenska cesta skozi čas", AB Arhitektov bilten 43 (2013), št. 197–198, str. 11−28.

65 "Otvoritev sportnega prostora", Sport, 27. 5. 1921, št. 22, str. 175.

66 "Otvoritev igrišča S. S.K. Šparta – S.K. Primorje", Sport, 3. 6. 1921, št. 23, str. 178.

67 "Prvenstvene tekme", Sport, 8. 7. 1921, št. 27−28, str.218−219.

62

157

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Moštvo SK Primorja, ki je osvojilo naslov prvaka II. razreda Ljubljanske nogometne podzveze leta 1921 (Sport, 22. 7. 1921, št. 30, str. 232).

so omenjenega leta, natančneje 16. oktobra,68 odigrali tudi svojo prvo tekmo s kasnejšim velikim rivalom iz vrst SK Ilirije in visoko izgubili s 7:1. Častni zadetek za črno-bele je dosegel Peter Birsa. Primorjani v tem obdobju seveda še niso bili dorasel nasprotnik izkušenejši, predvsem pa kvalitetnejši SK Iliriji, vseeno pa so se izkazali z neverjetno borbenostjo, požrtvovalnostjo in pravim timskim duhom.69 Že omenjeni neverjetni športni in organizacijski elan, ki je bil vseskozi neke vrste zaščitni znak kluba,70 je ključno pripomogel k temu, da je SK Primorju uspel meteorski vzpon med elito slovenskega nogometa.71 Konec maja leta 1923 – se pravi, v drugi sezoni klubskega obstoja – je prišlo do senzacije; ekipa Primorja je dosegla svojo prvo, zgodovinsko zmago nad SK Ilirijo z 1:0 in ji s tem prizadejala njen sploh prvi poraz na prvenstvenih tekmah. Senzacionalni poraz je Ilirijino vodstvo zelo težko sprejelo, saj je predstavljal, kot je nekoč zapisal

68

"Turistika in sport", Slovenski narod, 16. 10. 1921, št. 233, str. 5; "Turistika in sport", Slovenec, 16. 10.

1921, št. 236, str. 3.

69 "Turistika in sport", Slovenski narod, 18. 10. 1921, št. 234, str. 3; "Turistika in sport", Slovenec, 18. 10.

1921, št. 237, str. 4; "Sport", Jutro, 18. 10. 1921, št. 246, str. 3.

70 "S.K. Primorje", Sport, 29. 7. 1921, št. 31, str. 244.

71 "Občni zbor S.K. Primorje", Sport, 15. 3. 1922, št. 5, str. 35.

158

S tudia H istorica S lovenica

Eden redkih vrhunskih ljubljanskih nogometašev, ki je v svoji karieri nastopal tako v vrstah SK Ilirije kot tudi AŠK. Primorja: branilec Kazimir Pretnar, med navijači bolj znan po svojem vzdevku "Balinc" (Sport, 12. 8.

1921, št. 33, str. 257).

Pavlin, "šok ljubljanskokranjskim purgarjem, da so jih na domačem dvorišču premagali primorski prišleki",72 dodatno sol na rano Ilirije pa je predstavljalo

72

Tomaž Pavlin, "Radio in sport v objemu", Šport mladih (2009), št. 147, str. 6–7.

159

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

dejstvo, da je edini zadetek na tekmi dosegel njen bivši igralec Kazimir Pretnar.73 Leta 1925 je sledila združitev SK Primorja z Ljubljanskim akademskim športnim klubom (LASK), zaradi česar so Primorjani svoj uradni naziv spremenili v Akademski športni klub (AŠK) Primorje, med navijači pa se jih je prijelo ime Aškovci in Akademičarji. Ob združitvi je iz vrst LASK-a k Primorju prestopilo nekaj odličnih igralcev in klubskih funkcionarjev, med katerimi velja izpostaviti predvsem Nedeljka Buljevića, ki je kmalu po združitvi obeh klubov sedel na klop Aškovcev.74 AŠK Primorje je postalo v naslednjem desetletju zelo močno društvo, a obenem tudi nenehni tekmec domačemu osrednjemu mestnemu Športnemu klubu Iliriji, katerega člani so bili pretežno stari ljubljanski meščani, domačini.

Razgreta nasprotja med obema kluboma, ki niso imela športne osnove, so bila usodna za tedanji razvoj športa v Ljubljani, saj so temeljila na boju za prevlado v športnih podzvezah, v katerem so bili dinamični Primorci večinoma uspešnejši od "domačinov", spori med kluboma in njihovimi privrženci pa so povzročili mnogo moralne in športne škode.75 S prihodom Nedeljka Buljevića na trenerski stolček AŠK Primorja leta 1925 se je pričelo najuspešnejše obdobje v zgodovini kluba;76 Primorjani ali Aškovci so v tem obdobju dvakrat slavili v prvenstvu Ljubljanske nogometne podzveze (1927−1928,77 1928−192978), v sezonah 1932−193379 in 1934−193580 pa so

73

"Turistika in sport", Slovenec, 29. 5. 1923, št. 119, str. 3; "Prvenstvena tekma SK Primorje – SK Ilirija 1:0 (1:0)", Slovenski narod, 29. 5. 1923, št. 121, str. 3; "Primorje : Ilirija 1:0 (1:0): nepričakovana, toda zaslužena zmaga Primorja", Jutro, 29. 5. 1923, št. 125, str. 5.

74 Tomaž Pavlin, "Športne organizacije v Ljubljani do druge svetovne vojne v luči statistike in pravilnikov", Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 50 (2002), št. 3, str. 397 (dalje: Pavlin, "Športne organizacije v Ljubljani do druge svetovne vojne").

75 Bojan Pavletič, Tržaški sokol in njegov let 1869−1999 (Trst/Trieste, 1999), str. 116.

76 "Občni zbor ASK Primorje", Jutro, 8. 7. 1930, št. 155, str. 6.

77 "Nogometno prvenstvo Slovenije", Ponedeljek, 4. 6. 1928, št. 23, str. 3; "Tri zanimive prvenstvene tekme", Ponedeljek, 11. 6. 1928, št. 24, str. 3; "Izredni občni zbor ASK Primorje", Jutro, 6. 6. 1928, št.

131, str. 5; "SSK Maribor nogometni prvak Slovenije", Slovenec, 5. 6. 1928, št. 127, str. 5;"Pričetek nogometnih tekem za državno prvenstvo: I. SSK Maribor zastopa slovenski nogomet", Slovenec, 6. 6. 1928, št. 129, str. 5;"Prvenstvo L.N.P. JNS je priznal prvenstvo ljubljanskemu Primorju!", Slovenec, 9. 6. 1928, št. 130, str. 5.

78 "ASK Primorje – prvak Slovenije", Ponedeljek, 13. 5. 1929, št. 19, str. 3; "Sportna senzacija", Ilustrirani Slovenec, 19. 5. 1929, št. 20, str. 159.

79 "Nedeljski sport", Ponedeljski Slovenec, 20. 11. 1933, št. 47, str. 2; "… izven nevarnosti!", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 11. 1933, št. 272a, str. 5; "Ljubljana : Jugoslavija 1:0 (1:0)", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 11. 1933, št. 272a, str. 5; "Gruba, surova i puna incidenata sa publikom utakmica Primorje – Jugoslavija 1:0 ", Vreme, 22. 11. 1933, št. 4266, str. 10; "Jugoslavija je izgubila sa Primorjem 1:0", Politika, 20. 11. 1933, št. 9167, str. 11; "Nevesela svečanost ", Pravda, 21. 11. 1933, št. 10434, str. 9.

80 ''BSK-ponovno državni prvak'', Jutro: ponedeljska izdaja, 26. 8. 1935, št. 33, str. 3; "Nogometno prvenstvo – BSK ponovno prvak", Slovenec, 27. 08. 1935, št. 195a, str. 7; "Sport", Politika, 27. 8. 1935, št. 9794, str. 10; "Najuzbudljivije kolo ligaškog prvenstva izbacilo je BSK kao novog prvaka države", Vreme, 26.

8. 1935, št. 4892, str. 9; "B.S.K. siguran prvak ", Pravda, 27. 8. 1935, št. 11073, str. 6.

160

S tudia H istorica S lovenica

Moštvo AŠK Primorja iz leta 1935, ki je še drugič po letu 1933 uspešno nastopalo v končnici državnega prvenstva kraljevine Jugoslavije in na koncu v konkurenci desetih klubov zasedlo relativno skromno deveto mesto (Zasebni arhiv Nebojše Jakovljevića, Subotica, Srbija)

nastopali v zaključnih bojih za naslov prvaka kraljevine Jugoslavije.81 Leta 1933 je prišlo do združitve tudi med AŠK Primorjem in ljubljansko SK Svobodo, kar je še dodatno okrepilo že tako izjemno kvaliteten igralski kader črno-belih.82 Primorjani so na prvenstvenih tekmah zadnjič nastopili 19. aprila 1936 proti kranjskemu SK Korotanu in visoko zmagali z 8:1. Omenjeno tekmo je zaznamoval tudi trojni jubilej Hermana Slamiča, Viktorja Hassla in Vinka Juga, ki so slavili svoj 400. oziroma 350. in 300. nastop v dresu AŠK Primorja. Poleg omenjene trojice je v črno-belem dresu AŠK Primorja v obdobju 1920−1936 nastopalo še nekaj resničnih legend slovenskega nogometa: Stanko Bertoncelj, Franjo Boncelj, Julij Sočan, Adolf Erman, Alojzij Jež, Franci Slapar, Ivan Zemljič, Emil Uršič, Josip Janežič in eden najboljših slovenskih nogometašev v obdobju med obema vojnama, Josip "Pepček" Bertoncelj.83 S tekmo AŠK Primorje – SK Korotan se je tako končalo pomembno poglavje slovenske nogometne zgodovine, ki se je nadaljevalo z združitvijo nogometnih sekcij SK Ilirije in AŠK Primorja in nastankom novega, reprezentančnega

81

Arhiv Jugoslavije, fond Dvor Kraljevine Jugoslavije, AŠ 74 (Kancelarija kralja), dokument 414 – AŠK Primorje – podatki.

82 "10-letnica SK Svobode", Jutro, 31. 5. 1939, št. 124, str. 7.

83 "Primorje : Korotan 8:1 (3:0)", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 4. 1936, št. 91a, str. 3.

161

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

ljubljanskega nogometnega moštva z imenom SK Ljubljana.84

SK Ilirija in AŠK Primorje združita moči pri novem nogometnem projektu z imenom SK Ljubljana "Fuzija, to je danes 'šlager' ljubljanskih športnih poročevalcev, nogometašev in prijateljev nogometa", so zapisali pri Slovencu, "s fuzijo bomo prišli do enajstorice, ki bo uspešnejše zastopala naš nogomet, s fuzijo bo odpadla tudi večna in za nogomet škodljiva rivaliteta med Ilirijo in Primorjeni, skratka, nogomet bo po fuziji zopet pridobil na svoji privlačnosti."85 Takšni in podobni zapisi so preplavili slovenske časnike v trenutku, ko je bilo jasno, da slovenski nogomet potrebuje korenite spremembe. Dolgoletna škodljiva medklubska borba je pripeljala ljubljanski nogomet leta 1936 na rob propada; tako SK Ilirija kot tudi AŠK Primorje sta desetletje in pol ves svoj trud vlagala v boj za oblast, uvedba prikrite oblike profesionalizma pa je še dodatno poglobila agonijo obeh (obubožanih) slovenskih nogometnih velikanov.

Rešitev so našli v ustanovitvi novega nogometnega kluba, ki je pomenil začetek skupne poti dveh nekdaj velikih rivalov v slovenskem nogometu. Od trenutka, ko je časnik Jutro kot prvi 5. marca 1936 na svojih straneh objavil vest, da se v Ljubljani snuje nov nogometni klub in med drugim zapisal, da "kakor doznavamo iz poučenih krogov, pripravljajo dosedanji voditelji ljubljanskega nogometnega športa, ki delujejo v obeh velikih klubih Iliriji in Primorju, ustanovitev novega skupnega kluba",86 pa do realizacije same ideje je minil le dober mesec dni. Kljub temu je slovenska športna javnost, sita desetletje in pol dolgih medklubskih bojev med obema najmočnejšima slovenskima nogometnima kluboma, govorice o nastanku novega, reprezentančnega ljubljanskega kluba (upravičeno) sprejemala z veliko mero skepse.87 Časnik Jutro je tako 14. aprila 1936 na svojih straneh zapisal: S križi in težavami kuje zdaj peščica idealnih prijateljev te igre iz ostankov obeh sekcij novo nogometno enajstorico, ki naj spet dvigne nogometno ime Ljubljane in pribori njenim nogometašem dostojno mesto med ostalimi središči te vrste v državi. Precej – pravijo – je kandidatov za ta novi in brezkonkurenčni nogometni klub Ljubljane, toda kdo ve, če bodo močni in vztrajni dovolj, da bodo popravili vse, kar je bilo na tem polju slabo ali narobe v zadnjih letih. Kdo ve, če tudi oni in

84

86

87

85

"Ustanovni občni zbor SK Ljubljana", Jutro: ponedeljska izdaja, 27. 4. 1936, št. 97a, str. 3.

"Kako bomo rešili naš nogomet?", Slovenec, 21. 4. 1936, št. 91, str. 7.

"Važen preobrat v našem nogometu?", Jutro, 5. 3. 1936, št. 54, str. 5.

"Kako bomo rešili naš nogomet?", Slovenec, 21. 4. 1936, št. 91, str. 7.

162

S tudia H istorica S lovenica

njihovi današnji voditelji ne bodo nazadnje opešali pod težo prevelikih bremen in pretežke naloge. Tako je danes z najboljšimi!88

Slovenec je k temu še dodal, da je "najprej treba urediti razmere na igriščih.

Nedeljo za nedeljo opažamo na igriščih iste reči. Podivjanost posameznikov presega že vse meje."89 Konkretnih informacij o nastanku novega kluba je bilo – kljub dejstvu, da se je v zakulisju o tem veliko šušljalo – relativno malo. Tako Slovenec kot tudi Jutro sta velikokrat javnost obveščala o pogajanjih med vodstvoma obeh klubov, toda kakšnih konkretnejših podatkov v časnikih ni bilo mogoče zaslediti.

Nato pa bomba …"SK Ljubljana ante portas," so 23. aprila 1936 zapisali pri ljubljanskemu Jutru ter dodali, "tako se je šusljalo že dolgo, zadnje dneve pa že skoraj gotovo vedelo o ustanovitvi novega nogometnega kluba v beli Ljubljani." Kljub svoji evforičnosti so pri Jutru vseeno še enkrat opozorili na dogodke iz preteklosti, ki so skoraj uničili slovenski nogomet. Pa prisluhnimo časniku Jutro: Saj so še vsem prijateljem te igre v spominu veliki uspehi, pa tudi porazi belozelenih in črno-belih čet, ki so v boljših časih, pa tudi srečnejših razmerah, požele nemalo lovorik. Vsevprek utesnjeno stanje gospodarske stiske, ki je poseglo tudi v napredek športa na zelenem polju, pa je pomaknilo zadnja leta nivo našega nogometa v smer, iz katere so prijatelji te lepe igre le zdaj pa zdaj izvlekli kak bežen, srečen spomin na one lepe čase, ko so tisoči športnikov zadovoljni zapuščali naša igrišča. Še bolj kot gospodarska stiska se je v napredek naših najboljših klubov zajedla večna rivaliteta, ki se je zagrizla celo v občinstvo. Napori idealizma obeh enajstoric niso našli solidarne spontane opore obeh skupin simpatizerjev. Cepile so se zdrave sile, cepila ljubezen občinstva, ki si je želela velikih uspehov.

Časnik Jutro je za konec še takole povzel novonastalo situacijo: Te besede so nam silile v pero, ko smo zvedeli o vsebini brzojavke Jugoslovenskega nogometnega saveza, ki veli, da je Ilirija črtana iz seznama in da se dovoli Primorju, da spremeni svoje ime v SK Ljubljana. Kaj to pomeni, ve vsakdo, ki se le malo zanima za razvoj in napredek našega nogometa. Nogometaši naših vodilnih klubov SK Ilirije in ASK Primorja, ki imata toliko zaslug za naš nogomet, se bodo strnili v skupne vrste ter s skupnimi napori dvignili ta lepi šport zopet na stopnjo, na kateri je bil v boljših časih in ki mu tudi gre.90

88

"Sportni prazniki…brez vremena iz brez sporeda", Jutro: ponedeljska izdaja, 14. 4. 1936, št. 86a, str. 3.

"Kako bomo rešili naš nogomet?", Slovenec, 21. 4. 1936, št. 91, str. 7.

90 "SK Ljubljana že trenira", Jutro, 23. 4. 1936, št. 94, str. 7.

89

163

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Ustanovni občni zbor SK Ljubljane je bil naposled organiziran 26. aprila 1936 v ljubljanskem hotelu Slon. Obisk je bil nepričakovano visok, ali, kot so zapisali v Jutru, "dvorana pri Slonu je bila premajhna, da bi zajela vse zanimanje, ki je spremljalo nastanek novega kluba. Okoli 100 ljudi je našlo prostora v njej, vsi ostali so morali počakati na rezultat zborovanja zunaj. Za začetek je to kar dober omen", so še optimistično dodali pri Jutru. Po uvodnem nagovoru predsednika pripravljalnega odbora in predsednika Ljubljanske nogometne podzveze, dr. Janka Köstla, ki je po poročanju Jutra med drugim tudi "apeliral na prijatelje našega nogometa, naj ne samo moralno, temveč tudi gmotno podprejo novi klub, ki bo zlasti ob težavnem začetku svojega delovanja potreboval znatnih sredstev", so prisotni soglasno sprejeli pravila novega kluba in izvolili prvi klubski odbor.91 Prvi predsednik novoustanovljenega reprezentančnega ljubljanskega moštva SK Ljubljane je tako postal Karel Soss, I. podpredsednik Ivan Kralj, II. podpredsednik Aleksander Friedrich, I. tajnik Oktavij Cek, II. tajnik Ivan Ilovar, I. blagajnik Anton Kane, II. blagajnik Herbert Gangl, finančnik ing. Josip Kobi, tehnični referent Nedjeljko Buljevič, prvi klubski odborniki pa so postali Nahtigal, Šibenik, Rebec, Klavora in Kuhar.92 Še isti dan sta dve kombinirani zasedbi, sestavljeni iz igralcev nekdanje Ilirije in Primorja, ki naj bi predstavljali prvo in drugo moštvo novega kluba, odigrali svojo prvo medsebojno tekmo, na kateri so drugokategorniki presenetljivo visoko premagali na papirju "boljše" klubske prvokategornike s 5:1.

Prvokategorniki (beli), ki jim je sicer manjkalo nekaj članov udarne enajsterice (predvsem se je poznala odsotnost Pepčka Bertonclja in Josipa Repotočnika-Pupa) so nastopili v postavi Mirko Rožič, Vinko Jug, Stanko Bertoncelj, Julij Sočan, Herman Slamič, Franjo Boncelj, Vili Šlamberger, Josip Grintal, Viktor Pikič, Alojzij Jež in Franc Slapar, ta dan veliko bolj razpoloženo drugo moštvo (rdeče-beli) pa je nastopilo v postavi Peter Logar, Viktor Hassl, Žitnik II, Šinkovec, Vladimir Kukanja, Sandi Lah, Janko Grošelj, Sovinc, Josip Janežič, Luce Žitnik in Franc Vodišek.93 Proces združitve obeh klubov je bil močno povezan s politično voljo oblastnikov okrog župana dr. Jura Adlešiča ter z Ilirijinimi težavami glede igrišča pod Cekinovim gradom. Je pa sama združitev precej spletkarski dogodek, saj je formalno šlo za ustanovitev novega kluba, ki je v tekmovalnem smislu dobil mesto v končnici na osnovi že kvalificirane sekcije AŠK Primorja, medtem ko je Ilirija pred tem izstopila iz tekmovanja. SK Ljubljana na svojem grbu ni upora-

91

"Ustanovni občni zbor SK Ljubljana", Jutro: ponedeljska izdaja, 27. 4. 1936, št. 97a, str. 3.

"SK Ljubljana je začel delovali", Ponedeljski Slovenec, 27. 4. 1936, št. 17, str. 3.

93 "Zadnji nastop brez imena", Jutro: ponedeljska izdaja, 27. 4. 1936, št. 97a, str. 3; "Rdeči-beli : Beli 5:1 (1:0)", Ponedeljski Slovenec, 27. 4. 1936, št. 17, str. 3.

92

164

S tudia H istorica S lovenica

Ljubljanski župan dr.

Juro Adlešič (1884−1968) je bil velik zagovornik združitve nogometnih sekcij SK Ilirije in AŠK Primorja v reprezentančno ljubljansko moštvo z imenom SK Ljubljana (www.dlib.si).

bljala letnice, je pa de facto vodstveno strukturo novega kluba obvladoval predvsem del Primorja in slednji je navkljub drugačnim sklepom ob pritoževanju zeleno-belih v SK Ljubljani uveljavil večinoma svoje igralce in tudi svojo črno-belo kombinacijo.94 Svojo prvo uradno tekmo (ki je bila obenem tudi prva klubska tekma v zaključnih bojih za naslov prvaka Ljubljanske nogometne zveze za sezono 1935−1936, kjer je SK Ljubljana zasedla mesto AŠK Primorja) je SK Ljubljana odigrala 3. maja 1936 proti moštvu Čakovečki SK na nekdanjem igrišču Pri-

94

snportal.si/drugo/kdaj-je-bila-ustanovljena-olimpija/, pridobljeno: 16. 12. 2015.

165

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Moštvo SK Ljubljane (v belih majicah), ki je leta 1936 prvič nastopilo v končnici državnega prvenstva kraljevine Jugoslavije. Kot prvi z desne stoji eden najboljših slovenskih nogometašev v obdobju med obema vojnama, Josip "Pepček" Bertoncelj (Zasebni arhiv Nebojše Jakovljevića, Subotica, Srbija)

morja ob Dunajski (Tyrševi) cesti in tesno zmagala s 4:3.95 Tako Jutro kot Slovenec sta bila do premiernega nastopa SK Ljubljane zelo kritična; predvsem je bil kritičen Slovenec, ki je zapisal da "z današnjim uvodom Ljubljana ni mogla nikogar prav navdušiti, kajti igralci so podali nenavadno mizerno igro." Ljubljančani so svojo prvo tekmo za točke v tekmovalnih sistemih Ljubljanske nogometne podzveze odigrali v postavi Peter Logar, Vinko Jug, Stanko Bertoncelj, Franjo Boncelj, Herman Slamič, Julij Sočan, Josip Janežič, Josip Grintal, Sandi Lah, Alojzij "Lute" Jež in Franc Jug. Ljubljančani so tako v svojem premiernem nastopu v končnici prvenstva dosegli štiri zadetke in vknjižili prvi dve točki, vendar so si bili po tekmi vsi enotni, da bodo morali v prihodnje igrati veliko bolje, če bodo hoteli – kot navaja Slovenec – slovenski športni javnosti dokazati, da "se zavedajo težke in odgovorne naloge, ki jo nalaga nanje klubsko vodstvo, še bolj pa prijatelji nogometnega športa, ki vidijo v tej fuziji – vsaj nekateri – edino rešitev našega nogometa."96

*** SK Ljubljana je bila ves čas svojega obstoja prvo ime slovenskega klubskega nogometa. Po osvojitvi naslova prvaka Ljubljanske nogometne podzveze v

95

"Danes prva bitka Ljubljane za točke", Jutro, 3. 5. 1936, št. 102, str. 14.

"Ljubljana : Čakovečki SK 4:3 (1:3)", Ponedeljski Slovenec, 4. 5. 1936, št. 18, str. 3; "Ljubljana : Čakovečki SK 4:3 (1:3)", Jutro: ponedeljska izdaja, 4. 5. 1936, št. 102a, str. 3; "Ognjeni krst SK Ljubljane", Jutro: ponedeljska izdaja, 4. 5. 1936, št. 102a, str. 3.

96

166

S tudia H istorica S lovenica

sezoni 1935−193697 so Ljubljančani nato (ob tem, da so bili oproščeni obveznosti v tekmovalnih sistemih Ljubljanske nogometne podzveze) v sezonah 1935−1936,98 1936−1937,99 1937−1938100 in 1938−1939101 nastopali v končnici državnega prvenstva kraljevine Jugoslavije. Po rezultatih daleč najuspešnejša je bila pri tem za Ljubljančane prav premierna sezona 1935−1936; črno-beli so v tej sezoni poleg osvojitve naslova prvaka Ljubljanske nogometne podzveze sodelovali tudi v končnici prvenstva kraljevine Jugoslavije (slednja je bila v tej sezoni odigrana po sistemu na izpadanje), v kateri se jim je uspelo prebiti vse do polfinala, kjer pa se je z dvema zmagama proti Ljubljančanom za premočnega nasprotnika pokazal kasnejši državni prvak BSK iz Beograda (3:1102 in 3:1103). Uvrstitev med štiri najboljše ekipe v Jugoslaviji (SK Ljubljana, BSK Beograd, NAK Novi sad in SK Slavija Sarajevo) je predstavljala največji uspeh slovenskega klubskega nogometa v obdobju med obema vojnama, Pepček Bertoncelj pa se je v omenjenem prvenstvu izkazal tudi za

97

"Binkoštni nogomet", Jutro: ponedeljska izdaja, 2. 6. 1936, št. 126a, str. 3.

"Nedelja malega formata", Jutro, 21. 6. 1936, št. 142, str. 14; "Z zmago iz Banjaluke", Jutro: ponedeljska izdaja, 22. 6. 1936, št. 142a, str. 3; "Nogomet", Ponedeljski Slovenec, 22. 6. 1936, št. 25, str. 3; "Ljubljana je pobedila Krajišnik sa 3:1", Politika, 22. 6. 1936, št. 10085, str. 15; "Utakmice za državno prvenstvo", Vreme, 22. 6. 1936, št. 5184, str. 7; "Ljubljana : Krajišnik 3:1 (2:1)", Pravda, 23. 6. 1936, št. 11374, str. 17; "SK Ljubljana v polfinalu", Jutro: ponedeljska izdaja, št. 148a, 30. 6. 1936, str. 3; "Ljubljana : Krajišnik 4:1 (0:0)", Ponedeljski Slovenec, 30. 6. 1936, št. 26, str. 7; "Polufinalisti državnog prvenstva", Politika, 30.

6. 1936, št. 10093, str. 15; "SK Ljubljana – Krajišnik 4:1", Vreme, 29. 6. 1936, št. 5191, str. 7; "Ljubljana : Krajišnik 4:1 (0:0)", Pravda, 29. 6. 1936, št. 11380, str. 16; "SK Ljubljana v Beogradu", Jutro: ponedeljska izdaja, 6. 7. 1936, št. 153a, str. 3; "BSK : Ljubljana 3:1 (0:0)", Ponedeljski Slovenec, 6. 7. 1936, št. 27, str. 3; "Polufinalne igre za državno prvenstvo: tek u poslednjim minutama igre B. s. klub je izbojevao pobedu nad Ljubljanom 3:1 (0:0)", Politika, 6. 7. 1936, št. 10099, str. 13; "BSK pobeđuje SK Ljubljanu u finišu sa 3:1 (0:0)", Vreme, 6. 7. 1936, št. 5198, str. 7; "BSK : Ljubljana 3:1 (0:0): jedva iščupana pobeda", Pravda, 7.

7. 1936, št. 11388, str. 13; "Zopet 3:1 za BSK", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 7. 1936, št. 153a, str. 3; "BSK : Ljubljana 3:1 (1:0)", Ponedeljski Slovenec, 20. 7. 1936, št. 29, str. 2; "BSK je pobedio Ljubljanu sa 3:1 (0:0)", Vreme, 20. 7. 1936, št. 5212, str. 6; "BSK se kvalifikovao za finale", Pravda, 21. 7. 1936, št. 11402, str. 14.

99 "Sportna nedelja: Ljubljana ostane v ligi", Jutro: ponedeljska izdaja, 31. 5. 1937, št. 123a, str. 3; "Nedeljski sport: Ljubljana : Slavija 4:1 (1:1)", Ponedeljski Slovenec, 31. 5. 1937, št. 22, str. 7; "BASK je juče zasluženo pobedio i B. s. klub 3:1", Politika, 31. 5. 1937, št. 10422, str. 13; "Ljubljana je pobedila sarajevsku Slaviju sa 4:1 (1:0)", Vreme, 31. 5. 1937, št. 5531, str. 7; "Tabela državnog prvenstva ", Pravda, 1. 6. 1937, št.

11715, str. 9.

100 "Ljubljana nad prepadom", Jutro: ponedeljska izdaja, 16. 5. 1938, št. 112a, str. 3; "Sportna nedelja: Hašk državni prvak", Jutro: ponedeljska izdaja, 7. 6. 1938, št. 130a, str. 3; "Ljubljana : BSK 2:2 (2:1) ", Ponedeljski Slovenec, 7. 6. 1938, št. 23, str. 4; "Titulu prvaka države osvojio je zagrebački HAŠK", Politika, 6. 6. 1938, št. 10784, str. 15; "HAŠK je osvojio juče prvi put titulu prvaka države", Vreme, 6. 6.

1938, št. 5883, str. 7; "Kraj ovogodišnjeg državnog prvenstva: na Srednjeevropski kup odlaze HAŠK i B.S.K.", Pravda, 7. 6. 1938, št. 12084, str. 10.

101 "Konec v ligi: Ljubljana je deveta", Jutro: ponedeljska izdaja, 1. 5. 1939, št. 100a, str. 7; "Šport: Državno liga tekmovanje", Slovenec, 2. 5. 1939, št. 100a, str. 8; "HAŠK – Ljubljana 2:0 (0:0)", Politika, 1. 5. 1939, št 11105, str. 16; "HAŠK je u dosta ležernoj igri savladao Ljubljanu sa 2:0 (0:0)", Vreme, 1. 5. 1939, št. 6204, str. 7; "Kraj prvenstvene groznice ", Pravda, 3. 5. 1939, št. 12385, str. 10.

102 "SK Ljubljana v Beogradu", Jutro: ponedeljska izdaja, 6. 7. 1936, št. 153a, str. 3.

103 "Zopet 3:1 za BSK", Jutro: ponedeljska izdaja, 20. 7. 1936, št. 165a, str. 3.

98

167

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

enega najboljših nogometašev v Jugoslaviji.104 Po veliki reformi jugoslovanskega nogometa v letu 1939, ki je prinesla ukinitev Jugoslovanske nogometne zveze ter nastanek samostojnih slovenske, hrvaške in srbske nogometne zveze ter vrhovne nogometne zveze s sedežem v Beogradu, je SK Ljubljana nato v sezoni 1939−1940 nastopila v novonastali hrvaško-slovenski ligi, kjer so poleg črno-belih nastopala še moštva Građanskega, HAŠK-a, Hajduka, Concordije, SAŠK-a iz Sarajeva, Slavije iz Osijeka, RNK Splita, Slavije iz Varaždina ter Bačke iz Subotice. Sezona, v katero so Ljubljančani krenili z željo po uvrstitvi v zaključni del državnega prvenstva, se je tako za SK Ljubljano končala s katastrofalnim zadnjim mestom na prvenstveni razpredelnici in izpadom iz hrvaško-slovenske lige. Ljubljanski črno-beli so v celotni sezoni le trikrat zmagali (SK Ljubljana : Bačka Subotica 5:3,105 SK Ljubljana : RNK Split 4:0106 in 3:0107 ) in trikrat remizirali, ostale tekme pa so izgubili, visoki porazi proti HAŠK-u z 8:2,108 osiješki Slaviji s 7:0109 ter varaždinski Slaviji s 5:0110 pa so bili jasen znak, da je v obrambnih vrstah črno-belih vse prevečkrat škripalo. Časnik Jutro je po zadnji prvenstveni tekmi proti osiješki Slaviji celo sarkastično zapisal, "da v moštvu sploh ni bilo prave volje za igro in se je treba res vprašati, zakaj se je sploh odšlo na to daljno pot, da je še enkrat spravilo v slabo voljo onih nekaj prijateljev, ki jih je pustilo v Ljubljani."111 Ljubljančani v omenjeni sezoni sicer niso vedno igrali slabo, vendar jim je vse prevečkrat v ključnih trenutkih primanjkovalo borbenosti. Prav pomanjkanje borbenosti je bila glavna rak-rana ljubljanskega kluba, s katero so se črno-beli spopadali skozi celotno obdobje svojega delovanja.112 Po še eni spremembi načina tekmovanja je SK Ljubljana v sezoni 1940−1941 nastopila v samostojni slovenski nogometni ligi, ki je delovala pod okriljem Slovenske nogometne zveze. SK Ljubljana je bila sicer od samega začetka veliki (in obenem edini) favorit za končni naslov državnega prvaka, vendar je potek prvenstva jasno pokazal, da Ljubljančani v slovenskem nogometnem prostoru niso več tako dominantni, kot so bili v prvih nekaj letih svojega obstoja.

104

Prav tam.

"Dve točki in tri mesta za naše", Jutro: ponedeljska izdaja, 2. 10. 1939, št. 229a, str. 7; "Nogomet v slovensko-hrvatski ligi", Slovenec, 3. 10. 1939, št. 226, str. 8.

106 "Prva vesela vest o Ljubljani", ", Jutro: ponedeljska izdaja, 23. 10. 1939, št. 247a, str. 7.

107 "Trije goli in dve točki za Ljubljano", Jutro: ponedeljska izdaja, 8. 4. 1940, št. 80a, str. 7; "Hrvaškoslovenska liga", Slovenec, 9. 4. 1940, št. 80, str. 8.

108 "Ljubljana čez zimo na osmem mestu", Jutro: ponedeljska izdaja, 27. 10. 1939, št. 276a, str. 7.

109 "Šest najboljših moštev iz države", Jutro: ponedeljska izdaja, 29. 4. 1940, št. 98a, str. 7; "Tekmovanje v ligah pretekle nedelje", Slovenec, 30. 4. 1940, št. 98, str. 8.

110 "Presenečenja v III. kolu", Jutro: ponedeljska izdaja, 11. 3. 1940, št. 58a, str. 7; "Nogometne tekme", Slovenec, 12. 3. 1940, št. 59, str. 8.

111 "Šest najboljših moštev iz države", Jutro: ponedeljska izdaja, 29. 4. 1940, št. 98a, str. 7.

112 "Remis in poraz Varaždincev", Jutro: ponedeljska izdaja, 2. 10. 1939, št. 229a, str. 7.

105

168

S tudia H istorica S lovenica

Moštvo SK Ljubljane iz leta 1939, ko so črno-beli še zadnjič nastopili v končnici jugoslovanskega državnega nogometnega prvenstva (Zasebni arhiv Nebojše Jakovljevića, Subotica, Srbija)

Tekmeci, predvsem tisti iz vrst mariborskega SK Železničarja, so začutili priložnost, da bi se SK Ljubljani lahko približali in morda ogrozili njihovo pot do ligaškega naslova, kar se je na koncu izkazalo za izvedljivo. Gledalci so bili tako priče verjetno najbolj izenačenemu prvenstvu na slovenskih travnatih zelenicah v obdobju med obema vojnama, odločitev o prvaku pa je padla šele v zadnjih kolih, saj so mariborski Ajznponarji do konca dihali za vrat Ljubljančanom. Ljubljančani so si na koncu z veliko mero sreče sicer vseeno uspeli zagotoviti naslov najboljšega moštva v slovenski nogometni ligi, z zmago v prvenstvu pa so si obenem zagotovili tudi nastop v zaključnih bojih za naslov prvaka kraljevine Jugoslavije, vendar je bilo jasno, da se v slovenskemu nogometnemu prostoru v prihodnje obeta bolj izenačen boj za najvišja mesta v državnem prvenstvu, mnogi pa so bili prepričani, da je le še vprašanje časa, kdaj bo SK Ljubljano na slovenskem nogometnem Olimpu zamenjal kak drug klub. Odgovora na to vprašanje slovenski ljubitelji nogometa žal niso nikoli dobili, saj je začetek druge svetovne vojne za nekaj časa povsem prekinil vsako nogometno aktivnost v Jugoslaviji, Ljubljančane pa tudi prikrajšal za nastop v končnici državnega prvenstva za sezono 1940−1941.113

113

"SK Ljubljana – prvak za sezono 1940−41", Jutro: ponedeljska izdaja, 9. 12. 1940, št. 288a, str. 7; "Športni izidi minule nedelje", Slovenec, 10. 12. 1940, št. 284, str. 8.

169

T. Mudražija: Boj med Ilirijo in Primorjem za prevlado v slovenskem ...

Tin Mudražija THE RIVALRY BETWEEN SK ILIRIJA AND AŠK PRIMORJE FOR THE DOMINANCE IN SLOVENIAN FOOTBALL AND THE FORMATION OF THE REPRESENTATIVE FOOTBALL TEAM OF LJUBLJANA NAMED SK LJUBLJANA

SUMMARY The disintegration of Austria-Hungary and the foundation of the new state of South Slavs, the Kingdom of SCS/Yugoslavia provided new opportunities for the development of sports in Slovenia. In the spring of 1919, SK Ilirija resumed its operations, which was followed by the establishment of many new clubs.

SK Ilirija was our biggest, most successful and the most dominant football club of the first half of the 20th century and it set the foundation stone for further development of football in our area. The most successful period of SK Ilirija was between 1919 and 1928. SK Primorje was the result of migration triggered by the political development after the First World War. New state borders in this area and aggressive nationalism over Slovenian population on the other side of the border triggered migration of people from Primorska to their homeland. As a result, they found themselves in a new environment. Since they were themselves Slovenian, it was natural for them to associate in their own organizations, one of which was Sportni klub Primorje, established in 1920. Strong tensions between the two clubs that had nothing to do with sports proved fateful for the development of sports in Ljubljana, because they were based on the struggle for superiority in sports sub-associations, in which the dynamic people from Primorska were more successful than the "locals", and the conflicts between the two clubs and their fans was causing considerable moral and sports damage. The long-year devastating struggle between the two clubs from Ljubljana pushed football to the verge of collapse in 1936; both SK Ilirija and AŠK Primorje put all of their efforts for a decade and a half in the struggle for power. The solution was found in the establishment of a new football club, which meant the beginning of the joint path of once-great rivals in Slovenian football. In March 1936, the administrative board of SK Ilirija approved that the football teams of Ilirija and Primorje merge and announced that Ilirija would leave the Yugoslav Football Association. On the basis of AŠK Primorje, SK Ljubljana was established, which in subsequent years played the main role in the Ljubljana and Slovenian football.

170

S tudia H istorica S lovenica UDK 94(497.12:497.13):929Radić 329(497.12:497.13)"192/193" 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-7

Radić na štajerski fronti

Hrvaško-slovenska politična razmerja v mariborskem volilnem okrožju v Kraljevini SHS

Andrej Rahten Dr., redni profesor, znanstveni svetnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: andrej.rahten@zrc-sazu.si

Izvleček:

V članku so predstavljena hrvaško-slovenska politična razmerja v mariborskem volilnem okrožju v Kraljevini SHS, pri čemer je v središču pozornosti agitacija Stjepana Radića in njegovih zaveznikov. Na podlagi mariborskih in drugih časopisnih virov je prikazan zlasti odnos med Radićevo Hrvaško kmečko stranko in Slovensko ljudsko stranko, ki jo je vodil Anton Korošec.

Ključne besede:

Stjepan Radić, Anton Korošec, Štajerska, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, parlamentarna zgodovina

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 171–190, 80 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

171

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

Letos mineva 90 let od usodnih strelov v beograjski skupščini, za posledicami katerih je umrl ključni hrvaški politični voditelj v ustanovni dobi jugoslovanske kraljevine, prvak Hrvaške kmečke stranke Stjepan Radić. Po tem atentatu v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev nič več ni bilo, tako kot je bilo. Znano je, da je vajeti vladnega kabineta na željo kralja Aleksandra prevzel Anton Korošec, takrat že vsemogočni voditelj Slovenske ljudske stranke, ki se je med prvo svetovno vojno zavihtel na sam vrh slovenskega političnega Olimpa. Svojih antipatij do hrvaškega "ljudskega tribuna" ni nikoli skrival, slednji pa mu ni dajal prav nobenega povoda, da jih ne bi vzdrževal vse od ustanovnih let jugoslovanskih države do tragičnih dogodkov v parlamentu. V tem članku bo predstavljeno, kako sta se narodna voditelja soočala v Koroščevi izvorni politični trdnjavi na Štajerskem oz. v mariborskem volilnem okrožju.* Že Janko Prunk je namreč v svoji temeljni razpravi pred več kot tremi desetletji tehtno ugotovil, da so bili pomembni deli omenjenega volilnega okrožja priljubljena tarča Radićeve agitacije med slovenskimi kmeti.1 Kljub temu da je Radić v času pozne habsburške monarhije veljal za prijatelja slovenskih katoliških narodnjakov, je v novi državi prišlo do ohladitve odnosov med nekdanjimi zavezniki.2 Radić je s svojo karizmo in radikalnimi gesli proti centralistični politiki jugoslovanskih unitaristov ter velikosrbskih krogov kmalu po prevratu na svojo stran pridobil ogromno večino Hrvatov. Korošec, ki se je ob razpadu habsburške monarhije kot načelnik Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu navadil, da mu sledi tudi velik del hrvaške politike, je kmalu spoznal, da se je v novi državi Radićeva Hrvaška republikanska kmečka stranka (HRSS) uveljavila kot glasnica hrvaškega prebivalstva. Sprva se je sicer zdelo, da se je o sodelovanju mogoče vsaj pogovarjati. 16. januarja 1919 je tako prišlo v Ljubljano odposlanstvo Radićeve stranke, da bi se s Koroščevo ekipo dogovorilo o prihodnjem sodelovanju, a se je v Zagreb vrnilo praznih rok. Prvaki Vseslovenske ljudske stranke, kot se je takrat zaradi njenih vseslovenskih razsežnosti še imenovala, so jim namreč zatrdili, "da neomajno vztrajajo na proglašenem narodnem edinstvu in ujedinjenju, da smatrajo sedanje stanje kot

*

Ta članek je nastal v okviru raziskav v programski skupini Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru P6-0138 (A): Preteklost Severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom.

1 Janko Prunk, "Radić in Slovenci 1919–1928", Zgodovinski časopis 39 (1985), št. 1, str. 25–34, tu 25 (dalje: Prunk, "Radić". Prim. Mateja Ratej, "Slovenska ljudska stranka na Štajerskem med leti 1923 in 1929", Studia Historica Slovenica 5 (2005), št. 1–2–3, str. 493–512, tu 494. Mariborsko volilno okrožje je obsegalo širše ozemlje od nekdanje Spodnje Štajerske, saj je poleg območja okrožnih sodišč v Mariboru in Celju vključevalo tudi Prekmurje, prevaljski in slovenjegraški volilni okraj.

2 Matija Škerbec, Pregled novodobnega katoliškega gibanja, I–II (Cleveland, 1956–1957), tu II, str. 124.

Na splošno o Koroščevem odnosu do slovensko-hrvaških političnih razmerij Andrej Rahten, "Korošec in hrvaška politika", Časopis za zgodovino in narodopisje 77=NV42 (2006), št. 2–3 str. 54–65, tu 59 (dalje: Rahten, "Korošec in hrvaška politika").

172

S tudia H istorica S lovenica

izvršeno samoodločbo našega naroda".3 Propadlemu sestanku so sledili ostri Radićevi napadi na Korošca in slovenske "klerikalce".

Odgovor si je hrvaški tribun lahko kmalu prebral v Slovencu, ki mu je naprtil odgovornost za "hrvatski kaos". Glasilo Vseslovenske ljudske stranke je obžalovalo nesoglasja v odnosih z nekdanjim zaveznikom: Ko se je svoj čas pojavila med našimi brati onstran Sotle pod vodstvom bratov Radićev nova stranka z izrazitim malokmetijskim programom in s pozitivnim verskim stališčem ter razvijala z geslom 'Vera u Boga i seljačka sloga!' veliko agilnost, smo spremljali s simpatijami ta pojav in voditelj Radić je sam čutil nekako sorodnost z našim stremljenjem.

Vendar so bile stare simpatije premalo, da bi Vseslovenska ljudska stranka podprla Radićev boj proti velikosrbskim krogom, saj naj bi bil njegov strah pred Veliko Srbijo "naravnost naiven". Prav tako je obsojala Radićevo zavzemanje za republiko, pa čeprav so bili sprva tudi v njenih vrstah številni republikanci. Po mnenju Slovenca naj bi šlo za "tragedijo nadarjenega človeka, a tudi traged[ijo] stranke, ki je /.../ obsojena na brezpomembnost in izpostavljena smešenju".4 Precej bolj uspešni so bili prvaki Vseslovenske ljudske stranke pri povezovanju s političnim krilom hrvaškega katoliškega gibanja, v katerem so prevladovali učenci Janeza Evangelista Kreka. Slednji so v njem videli političnega mentorja in so gojili Krekov kult tudi po njegovi smrti leta 1917, ko so sami že začeli prevzemati pomembne funkcije v Hrvaškem katoliškem senioratu.

Krekovi učenci so predstavljali tudi jedro pomladi 1919 ustanovljene Hrvaške ljudske stranke. Nanjo se je naslonil Korošec pri uresničevanju ambicij vodstva Vseslovenske ljudske stranke, da v novem državnem okviru razširi svoj vpliv tudi preko slovenskih meja.5 Hrvaška ljudska stranka je ostala v Kraljevini SHS vseskozi Koroščev najbolj lojalen zaveznik, njeni poslanci pa so v Začasnem narodnem predstavništvu skupaj z zastopniki Vseslovenske ljudske ustanovili Jugoslovanski klub.6 O izboru načelnika kluba ni bilo nobenega dvoma – izbran je bil Korošec.7 Klub je sprejel sklep, da se pristopi k ustanovitvi vsejugoslovanske stranke, "ki bo na kulturnem polju delala za religiozno vzgojo naroda po avtonomnih veroizpovedovanjih". Stranka naj bi zastopala v prvi vrsti interese kmetov, delavcev in obrtnikov. Njen državnopravni program naj bi teme3

"Odposlanci Hrvatske seljačke stranke v Ljubljani", Slovenec, 17. 1. 1919, št. 13, str. 3.

"Hrvatski kaos", Slovenec, 5. 2. 1919, št. 29, str. 1.

5 Prim. Zlatko Matijević, Slom politike katoličkog jugoslavenstva. Hrvatska pučka stranka u političkom životu Kraljevine SHS (1919.–1929.) (Zagreb, 1998) (dalje: Matijević, Slom).

6 Neda Engelsfeld, Prvi parlament Kraljestva Srba, Hrvata i Slovenaca – Privremeno narodno predstavništvo (Zagreb, 1989), str. 112.

7 "Strankarske razmere v parlamentu", Slovenec, 7. 3. 1919, št. 55, str. 1.

4

173

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

ljil na načelu "državnega in narodnega edinstva", pri čemer pa naj bi se izvedla "notranja ureditev države na temelju kulturnih ter gospodarsko-geografskih razmer".8 Vendar kljub začetnim organizacijskim uspehom pri ustanavljanju Hrvaške ljudske stranke na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini ni nikoli prišlo do ustanovitve enotne vsejugoslovanske stranke na katoliški podlagi. Tudi znotraj Jugoslovanskega kluba sta obe sestrski stranki ohranili svojo individualnost. Vseeno je Vseslovenska ljudska stranka še naprej podpirala svojo hrvaško zaveznico pri njenih prizadevanjih za povečanje vpliva med hrvaškim prebivalstvom. Zato so "pučkaše" nasprotniki pogosto napadali, da so zgolj privesek Koroščevih "klerikalcev".9 Zavezništvo z Radićem se je s tem še dodatno oddaljilo. Četudi bi Korošec nekako le prezrl izpade hrvaškega tribuna, ki je povrhu še zelo pogosto radikalno menjal svoja stališča, je imel zelo zožen manevrski prostor za sodelovanje z njim. Radić je bil namreč kot nasprotnik političnega katolicizma tudi nasprotnik Hrvaške ljudske stranke, ki pa je vendar bila zvesta zaveznica Vseslovenske ljudske stranke in se je zato Korošec seveda težko povezoval z njeno neposredno tekmico na volitvah. Koroščevo mariborsko glasilo Straža je povrhu Radićeve nazore enačilo celo z "ruskim boljševizmom".10 A Korošec ni bil izključni krivec za hladne odnose med Slovensko ljudsko stranko in Radićevim gibanjem. Dejstvo je, da je Radić zaradi svojih protiklerikalnih izjav in pozivov k ustanovitvi republike sam močno otežil možnosti za sodelovanje s Korošcem, ki je bil duhovnik in monarhist. K otoplitvi odnosov prav gotovo tudi ni prispevalo vztrajno agitiranje hrvaškega tribuna v vzhodni Sloveniji.

Radić je s svojo listo v Sloveniji nastopil na treh volitvah: 1923, 1925 in 1927.11 Njegov glavni nasprotnik je ostal Korošec, ki je zaradi povojnih slovenskih ozemeljskih izgub nasproti Italiji in Avstriji moral iz naziva svoje stranke črtati "vse". Na štajerski volilni fronti je Korošec z Radićem komuniciral predvsem preko svojih mariborskih glasil Slovenski gospodar in Straža.12 Besednjak člankov je bil pogosto zmerljiv, kot to dokazuje uvodnik 1. marca 1923, v katerem o Radiću piše, da "nemarno dve leti doma sedi za pečjo in molči, kakor štor".13

8

Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v beograjski skupščini. Jugoslovanski klub v parlamentarnem življenju Kraljevine SHS 1919–1929 (Ljubljana, 2002), str. 44 (dalje: Rahten, Slovenska ljudska stranka).

9 Matijević, Slom, str. 106.

10 Prunk, "Radić", str. 26.

11 Bojan Balkovec, "Kandidati na volitvah v narodno skupščino v medvojni Jugoslaviji", Zgodovinski časopis 63 (2009), št. 1–2, str. 394.

12 Priimek Stjepana Radića je bil v Slovenskem gospodarju in Straži skoraj vedno zapisan s trdim "č", kar je bila tudi pogosta praksa drugih slovenskih časopisov.

13 "Slovenski Babilon", Slovenski gospodar, 1. 3. 1923, št. 10, str. 1.

174

S tudia H istorica S lovenica

Stjepan Radić (commons.wikimedia.org, pridobljeno: 20. 2.

2018)

Že pomladi 1922 je Radić za volilne namene začel z intenzivnim iskanjem zaveznikov na Slovenskem.14 Našel ga je v disidentu iz vrst Samostojne kmetijske stranke, celjskem odvetniku Antonu Novačanu, ki je 18. marca 1922 ustanovil Zemljoradniško stranko za Slovenijo.15 Ta je začela agitirati v celjski, brežiški, krški in novomeški okolici. Stranko je že po enomesečnem delovanju preimenoval v Slovensko republikansko stranko, s čimer jo je tudi po imenu še dodatno približal Radiću, ki je takrat še imel v nazivu svoje tudi pridevnik "republikanska". Korošca je to očitno zaskrbelo. 9. maja 1922 je namreč k 14

Prunk, "Radić", 28. Prim. Aleksandra Berberih-Slana, "Stjepan Radić in republikansko gibanje v Sloveniji. Od nastanka Kraljevine SHS do volitev v narodno skupščino leta 1923", Prispevki za novejšo zgodovino 45 (2005), št. 1–2, str. 37–60.

15 Več o tem Igor Grdina, "Kratka zgodovina Slovenske zemljoradniške in Slovenske republikanske stranke Antona Novačana", Zgodovinski časopis 43 (1989), št. 1, str. 77–95 (dalje: Grdina, "Kratka zgodovina").

175

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

Radiću napotil celo odposlanca, a brez uspeha. Na Koroščevo srečo pa sta se pred marčnimi skupščinskimi volitvami leta 1923 Radić in njegov celjski zaveznik sprla. Kot lahko beremo v standardni Prunkovi razpravi, so Hrvati Novačanu predlagali oblikovanje skupne liste za Slovenijo, ki bi jo na Štajerskem vodil Vladko Maček.16 Sicer vsaj deloma še en rojeni Slovenec, saj je Mačkova družina po očetovi strani izhajala iz bližine Celja.17 Težko je reči, ali je prebrisani Radić zavestno igral na karto Mačkovega porekla, a dejstvo je, da vsaj Novačana ni mogel prepričati za španovijo s "celjskim rojakom".

Za volitve 18. marca 1923 je bil v mariborskem volilnem okrožju za nosilca postavljen Korošec osebno. Sicer je med volilno kampanjo Slovenski gospodar večinoma napadal "centralizem in velesrbsko nadvlado", ki jo je poosebljal Nikola Pašić. Seveda pa je bilo govora tudi o Radiću, ki da "sili ob mejah v Slovenijo". Glavni očitek je letel na njegovo parlamentarno abstinenco, "ker se je bal priti v Belgrad in rentačil samo iz varnega zavetja v Zagrebu".18 Občasno so bralci lahko zasledili tudi kakšno vest o njegovih privržencih na Štajerskem.

Tipičen primer je bil dopis iz Sv. Barbare v Slovenskih goricah, ki je posmehljivo ocenjeval možnosti krčmarja Ivana Žurana, češ da je bil nekoč "nemškutar", sedaj pa da misli, kako ga bo "Radič napravil za krčmarskega ministra v Stojcih".19 Podobno je zvenelo poročilo o volilnih shodih njegove stranke v Ormožu in Brežicah: Radič je že svoje Zagorce štirikrat nalagal, da bo republika, njegovi agitatorji lažejo sedaj ob meji, in tako je vse zidano na laži. Osel gre enkrat na led, Zagorec Radiču že petič, pametni Štajerc pa nobenkrat! Konec.20

Če je že Radić ribaril v mariborskem volilnem okrožju, pa mu Korošec ni ostal dolžan s podporo Hrvaški ljudski stranki. Slovenski gospodar je med volilno kampanjo posredoval tudi dopis iz Medmurja, v katerem je avtor optimistično poročal o krepitvi Koroščeve hrvaške sestrske stranke in domnevnem nazadovanju Radića. Slednji verjetno ni bil navdušen nad namigi, da si Medmurci

16

Prunk, "Radić", str. 28.

Mačkov oče Ivan je bil slovenskega rodu, njegova mati Ida pa poljsko-hrvaškega. Njegov slovenski ded je bil Andrej, po njem pa je Vladko Maček dal ime tudi svojemu sinu. Hčeri je dal sicer ime Neža, a so jo klicali Nena. Prav tako je vztrajal, da se njegov priimek sklanja "Maček – Mačka", ne pa "Maček – Mačeka", kot je to običajno na Hrvaškem. V drugi polovici tridesetih let so na rojstni hiši Ivana (Janeza) Mačka v Lisičnem pri Celju postavili celo ploščo, ki so jo menda nacisti leta 1941 uničili.

Andrej Maček in Nino Škrabe, Maček izbliza (Zagreb, 1999), str. 7–9; Vladko Maček, Memoari (Zagreb, 2003), ur. Boris Urbić, str. 12 (dalje: Maček, Memoari).

18 "Nasprotne fronte", Slovenski gospodar, 8. 3. 1923, št. 12, str. 1.

19 "Iz protikmetske politike", Slovenski gospodar, 6. 3. 1923, št. 11, str. 2.

20 "Iz volilne borbe", Slovenski gospodar, 8. 3. 1923, št. 12, str. 2.

17

176

S tudia H istorica S lovenica

menda želijo "ožje zveze s Slovenijo".21 Na marčnih volitvah 1923 je Radić na Slovenskem osvojil dva mandata, večinoma po zaslugi glasov v Prekmurju in na Dravskem polju. Toda zmagovita Slovenska ljudska stranka je dobila 21 od 26 slovenskih mandatov, Korošec pa je na Štajerskem zbral kar 55.734 glasov.22 Straža je v povolilni analizi sicer izpostavila, da je Radić dobil precejšnje število glasov v Prekmurju, Posavju in Obsotelju. A to naj bi bila posledica lokalnih razmer, pri čemer naj bi kmalu tudi tamkajšnji prebivalci spoznali, da je njihov napredek odvisen od Slovenske ljudske stranke.23 Nekdanji Radićev zaveznik Novačan se je po drugi strani odrezal zelo slabo. Ni mu pomagalo niti to, da je širil zavajajoče informacije o številki volilne skrinjice Slovenske ljudske stranke.24 A njegova žalost ni trajala dolgo, saj si je kmalu poiskal tolažbo v diplomatski službi, v katero je vstopil, ko se je v dogovoru s kraljem odpovedal republikanskemu programu. 25 Maček se je 22. marca 1923 sestal s Korošcem v Ljubljani, pet dni kasneje pa je bil s podpisom sporazuma med strankama in Jugoslovansko muslimansko organizacijo ustanovljen Federalistični blok.26 Toda prekaljeni šef Narodne radikalne stranke Pašić je s kraljevo podporo uspel Radićevo stranko še naprej držati daleč od vladnih soban, federalistični blok pa se je postopno rahljal.

Ponovno so prišla na dan stara nasprotja med Radićevo in Koroščevo stranko, spet pa je bilo pogosto kamen spotike Prekmurje. Radićeva agitacija na ozemlju, imenovanem tudi Slovenska krajina, je bila večinoma omejena na tajne sestanke, septembra 1924 pa je bil napovedan njegov prihod na velik shod v Puconcih. Na shod ni uspel priti, Prekmurce pa sta v bodočo hrvaško republiko vabila dva njegova poslanca. Korošec je na shodu zaupnikov v Ljubljani 23. novembra 1924 obtožil Radića, da naj bi si želel prigrabiti Prekmurje in "ga uvesti v hrvatski narodni in kulturni krog", nato pa še "vpreči Slovence v svoj hrvatski voz". Načelnik Slovenske ljudske stranke ni skrival ogorčenja nad Radićevimi potezami, ki jih je označil za "grd imperializem". Hrvaškemu tribunu je dal jasno vedeti, čigavo je Prekmurje:

21

"Iz volilne borbe", Slovenski gospodar, 13. 3. 1923, št. 13, str. 2.

"Sijajna zmaga slovenskega ljudstva", Slovenski gospodar, 22. 3. 1923, št. 14, str. 1.

"Veličastna zmaga SLS", Straža, 21. 3. 1923, št. 32, str. 1.

"Naša volilna skrinjica je na vseh voliščih druga (štev. 2)!", Straža, 14. 3. 1923, št. 30, str. 1.

Grdina, "Kratka zgodovina", str. 94. Slovenski gospodar si je v zvezi s politiko deklariranega potomca celjskih grofov tik pred volitvami privoščil naslednjo parodijo: "Republikanska zvezda dr. Novačan je imel zadnjič slabo noč. Ko se je zjutraj pogledal v špegel ali zrcalo, je videl, da je imel vse lice nagubančeno od samih skrbi. Ker je pesnik, filozof in patentirani doktor, je začel študirati te gube in gubice in z grozo opazil, da se zlivajo na levem licu v črke: 'Ne boš, pravi Radič!', na desnem licu pa: 'Bog se te usmili – Korošec.' Vrgel je zrcalo na tla in zbežal kakor Kajn iz Slovenije." ("Iz volilne borbe", Slovenski gospodar, 8. 3. 1923, št. 12, str. 2).

26 Prunk, "Radić", str. 28.

23

24

25

22

177

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

Prekmurje se je zavedalo slovensko, se danes zaveda slovensko in ne bo zapustilo nikdar slovenske zajednice. In vsi Slovenci bomo budno stali na straži, da nam našega lepega Prekmurja nihče ne otme.27

Na skupščinskih volitvah, razpisanih za 8. februarja 1925, je Radića v Sloveniji podpirala Slovenska republikanska stranka kmetov in delavcev, v katero so se povezali ostanki Novačanove stranke ter pristaši avtonomistov Albina Prepeluha in Dragotina Lončarja. V ljubljanskem volilnem okrožju je na čelu njene liste nastopil Prepeluh, v mariborskem pa je nastopila neposredno Radićeva stranka.28 Na zboru zaupnikov Slovenske ljudske stranke v Celju 12. decembra 1924 je Korošec javno obsodil Prepeluhovo politiko in njegovo sodelovanje z Radićem. Slednjega je pred 2000 zborovalci napadel tudi na velikem predvolilnem shodu v Murski Soboti 11. januarja 1925, Slovensko ljudsko stranko pa označil kot garanta, da Prekmurje ostane "samostojen deo v slobodnoj Sloveniji".29 V Slovenskem gospodarju so zelo kritično spremljali delovanje "Radičevih agitatorjev" med volilno kampanjo. Avtor dopisa iz Sv. Jakoba v Slovenskih goricah, ki ga je Slovenski gospodar objavil 29. januarja 1925, je hrvaškemu državniku namenil kup neprijaznih opazk: "Radič je imel štiri leta časa, kaj narediti za Hrvate pa ni ničesar storil, ampak jih je s svojo republiko, na katero sam ne veruje, imel samo za norca, sedaj pa, ko mu Hrvati več ne verujejo, pa bi rad nas Slovence vodil za nos."30 Radićeve privržence je Koroščev tisk obtoževal, da vodijo "nepošteno agitacijo", pri čemer naj bi jih v Slovenskih goricah zastopal celo eden od "agitatorjev Pašičeve velesrbske radikalne stranke".31 Slovenska ljudska stranka je na februarskih volitvah 1925 dobila 20 mandatov, Radiću pa je v mariborskem volilnem okrožju uspelo osvojiti 16.404 glasove ali 3 poslanske sedeže.32 Medtem ko je nekdanja Kranjska torej za Radića ostala neosvojljiva trdnjava, pa je na Štajerskem in v Prekmurju očitno vztrajno povečeval število glasov. V Prekmurju jih je osvojil celo več od Koroščeve stranke, na Radićevi listi pa je bil za poslanca izvoljen Ivan Tisaj.33 Zanimivo je, da v glavni povolilni analizi Slovenski gospodar Radića sploh ni omenil, ampak je kritično razmišljanje posvetil narodnim radikalcem Nikole Pašića in samostoj-

27

Katja Peršak, "Anton Korošec in slovensko-hrvaška nasprotja v Prekmurju", Pilar 4 (2009), št. 7–8, str.

133–150, tu 143 (dalje: Peršak, "Anton Korošec").

28 Prunk, "Radić", str. 29.

29 Peršak, "Anton Korošec", str. 145–146.

30 "Dopisi", Slovenski gospodar, 29. 1. 1925, št. 8, str. 2.

31 "Nepoštena agitacija radićevcev", Slovenski gospodar, 26. 2. 1925, št. 11, str. 1.

32 "Po volitvah", Slovenski gospodar, 13. 1. 1927, št. 2, str. 4.

33 Peršak, "Anton Korošec", str. 143–145.

178

S tudia H istorica S lovenica

nim demokratom Svetozarja Pribićevića.34 Pritisk beograjskega režima na Radića se je medtem stopnjeval. Kralj ni nameraval popustiti in Radić je bil, potem ko ga je vlada strpala v ječo, naposled prisiljen, da se odpove republikanskemu programu. Hkrati se je začel približevati Pašiću.35 Korošec je prek svojega časopisja spremembo Radićeve politike označil za "sramotno kapitulacijo".36 Sredi julija 1925 je Pašić sestavil "RR" vlado, v katero so vstopili tudi ministri Radićeve stranke. Slovenec je zapisal, da mora Pašić "občutiti isto zadovoljstvo, kakor ga je pred več kot pol stoletjem Franc Jožef". Hrvaško podporo vladi je Koroščevo glasilo namreč primerjalo z ravnanjem na smrt obsojenih madžarskih revolucionarnih zagovornikov neodvisnosti, ki so klonili pred "centralizmom habsburške monarhije". Vendar je "hrvatski Gandi" Radić za razliko od madžarskih politikov, ki so kljub represalijam dolgo vztrajali v svojem odporu, kapituliral že po dobrem mesecu zapora.37 A čeprav je bil od srede novembra 1925 prosvetni minister, so bili Radićevi govori na strankarskih shodih še vedno takšni, kot da je v opoziciji.38 Tako je še naprej opozarjal na nepravično obdavčenje "prečanskih" krajev, agitiral v Vojvodini ter v Bosni in Hercegovini in s tem hodil v zelje politikom Narodne radikalne stranke, občasno pa je načenjal tudi vprašanje revizije Vidovdanske ustave. Njegovi koalicijski partnerji so ga zato vedno težje prenašali. Ob živahni protikorupcijski agitaciji, ki je pomladi 1926 zajela vso državo, Radić ni mogel ostati ravnodušen. V opoziciji je slovel kot največji borec proti malverzacijam v državni upravi. Ko je marca opozicija v interpelaciji razkrinkala korupcijske posle Pašićevega sina, jo je podprl tudi Radić. S tem je bilo potrpljenja prvakov Narodne radikalne stranke konec. Pašić je sicer moral 4. aprila odstopiti in zamenjal ga je Nikola Uzunović. Vendar so bili dnevi v vladi šteti tudi Radiću.39 Narodna radikalna stranka je sedaj začela iskati novega zaveznika in ga našla v Koroščevi stranki.

Poleti 1926 so se številni Prekmurci začeli organizirati proti vse glasnejšim govoricam, da naj bi Slovensko krajino priključili Hrvaški. Protiodcepitveno gibanje je doživelo vrhunec na shodu v Murski Soboti 29. avgusta 1926, na katerem se je menda zbralo prek 6000 ljudi. Nastopil je tudi Korošec, ki je kritiziral Radićevo delovanje v vladi, češ da ta ni naredila ničesar za kmeta. Odločno je seveda zavrnil tudi Radićeve prekmurske ambicije. Rojake je pozval:

34

"Po volitvah", Slovenski gospodar, 13. 1. 1927, št. 2, str. 4.

Podrobno o tem Ferdo Čulinović, Jugoslavija između dva rata, I–II (Zagreb, 1961), tu I, str. 464–477 (dalje: Čulinović, Jugoslavija, I,).

36 "Koalicijska vlada RR pred durmi: Sramotna kapitulacija HSS", Slovenec, 5. 7. 1925, št. 148, str. 1.

37 "RR", Slovenec, 16. 7. 1925, št. 157 str. 1.

38 Podrobno o Radićevem ministrovanju v slovenski luči Aleksandra Berberih-Slana, "Minister Stjepan Radić in Slovenci", v: Stiplovškov zbornik, ur. Dušan Nećak (Ljubljana, 2005), str. 237–266.

39 Čulinović, Jugoslavija, I,, str. 484–486.

35

179

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

Ne dajte se zbegati od ljudi, ki vas vabijo pod Zagreb, ki vam pravijo – niste Slovenci, Hrvati ste. Stoletja vas niso poznali, se niso zmenili za vas. Tudi sedaj se ne bi brigali, če ne bi pričakovali od tega koristi za sebe. Toda sami ste jim danes pokazali, da ste in hočete ostati Slovenci. Ko dobi Slovenija svojo samoupravo, bo Slovenska krajina zopet zacvetela, nova lepša bodočnost jo čaka. To ji želimo vsi Slovenci ter kličemo: Živela Slovenska krajina.40

Korošec je na zboru zaupnikov 14. novembra 1926 v Celju zahteval, "da pridemo Slovenci v vlado". Med drugim je ugotovil, da so Slovenci potem, "ko nas je Radić izdal in pokopal svoj program", na političnem prizorišču "neprimerno bolj osamljeni". Zato je potrebno spremeniti taktiko. Korošec je zborovalcem zagotovil, "da Jugoslovanski klub vedno najde pravo pot v vsakem političnem položaju".41 1. februarja 1927 je Uzunović ob rekonstrukciji vlade namesto Radićeve stranke vanjo povabil 3 člane Slovenske ljudske stranke. Ta vlada je imela prehoden značaj, o čemer priča tudi odsotnost Korošca. Opozicijske stranke so bile do nje dokaj strpne, saj so računale na razširitev vladne koalicije.42 Koroščevo časopisje je v boju z Radićem dokončno snelo rokavice: Radič je kaos brez opredeljene oblike, zmožen neskončnih oblik, ki se fantastično menjavajo, prelivajo in na svojih skrajnostih druga drugo zanikujejo. /…/ Bilo bi krivično, oziroma napačno smatrati Radiča za brezverca, framasona ali načelnega antikristijana. Njega sploh ni mogoče spraviti v nobeno vrsto in red, kajti on je zanikanje vsake vrejenosti v kaj; on je – če naj to shemo, katero nam sam ponuja, rabimo – iztočnjak, ki ne pozna sistema, doslednosti, mere, discipline, samoomejevanja in logike. On je brezbrežno čuvstvo, neomejena fantazija, drzen kombinator, ki se igraje kreče v irealnem svetu in dejanskost izprevrača po svojih željah z uprav otroško genijalnostjo.

In samo ob takšnem značaju si je bilo menda mogoče razlagati Radićev "skok" od "vse izravnajočega pacifizma v pruskemu podobni imperializem, ki ga je časih v vladi propagiral".43 Slovenski gospodar je ob vstopu v volilno leto 1927, ki so ga že januarja zaznamovale volitve v oblastni skupščini, objavil bojevito poročilo s Kozjanskega, v katerem je Radiću odrekel pravico zastopati slovenske kmete:

40

42

43

41

Peršak, "Anton Korošec", str. 149.

"Zbor zaupnikov slovenske ljudske strank", Slovenec, 16. 11. 1926, št. 262, str. 1–2.

Branislav Gligorijević, Parlament i političke stranke u Jugoslaviji 1919–1929 (Beograd, 1979), str. 224.

"Radić in katolištvo", Slovenec, 16. 2. 1927, št. 37, str. 1.

180

S tudia H istorica S lovenica

Radičevci, ki so zadnjič še nalovili nekaj glasov s svojo republiko, razpadajo, odkar je Radič republiko zamenjal za centralizem, odkar je iz bojevitega republikanca postal pohleven sluga centralistične gospode. /…/ Politično centralistična in protislovenska, gospodarsko protikmetska – ali zamore slovenski kmet in posestnik tako stranko voliti v oblastno skupščino?

V očeh štajerskih katoliških narodnjakov je bil kamen spotike tudi Radićev odnos do vere: "Ali more dalje veren Slovenec voliti stranko, koje voditelj Radič je že ponovno zasramoval katoliško vero in cerkev in javno izjavil, da hoče prepeljati katoličane v pravoslavno vero?" Koroščevo štajersko glasilo se je obregnilo še ob Radićeve slovenske zaveznike, ker priznavajo domnevno kmetom sovražnega politika "za svojega vrhovnega voditelja".44 Puščica je letela na Slovensko kmetsko stranko, v kateri je ključno vlogo igral Ivan Pucelj, ki se je po prevratu iz mesarja prelevil v uspešnega politika, sposobnega občasno mešati štrene Koroščevi ekipi na podeželju. 45 Seveda je Koroščevo časopisje igralo tudi na nacionalno karto. Ob poročanju s shoda štajerskega katoliškega narodnjaka Josipa Hohnjeca v Vitanju je Slovenski gospodar 13. januarja 1927 pogrel zgodbo iz jeseni preteklega leta.

Takrat je namreč tam nastopil Radić in ob koncu govora napovedal, da se bo vrnil. Od slovenskih kmetov je menda požel klice: "Če boš hotel, da te poslušamo, boš moral slovensko govoriti!"46 Slovenska ljudska stranka se je na Štajerskem na predvečer oblastnih volitev razglasila za voditeljico "skupne slovenske fronte", pri čemer sta bila poleg samostojnih demokratov njena glavna tarča prav Radić in njegova zaveznica Slovenska kmetska stranka: Stejpan [pravilno: Stjepan] Radič je pretekli teden moral nagloma na avtomobilu pobegniti pred množico razjarjenih hrvatskih kmetov v Dalmaciji. Kdo bi bil v Sloveniji tako politično neumen, da bi Radiču, ki beži pred strašno obsodbo hrvatskega kmetskega ljudstva, pripravil zavetišče v volilni skrinjici s tem, da bi mu poklonil volilno kroglico.

Podobno ostrih diskvalifikacij je bil deležen tudi Pucelj, ki je kot poljedelski minister v vladi "RR" menda razočaral.47 V ljubljanski oblasti je Radićeva koalicija nato na volitvah prejela 12.300 glasov in 5 od možnih 50 poslanskih sedežev

44

"Poročila S. L. S.", Slovenski gospodar, 6. 1. 1927, št. 1, str. 8.

Podrobno o Pucljevem političnem profilu Nina Steinbacher, Liberalizem na slovenskem podeželju – politični profil Ivana Puclja, diplomska naloga, Univerza v Mariboru (Maribor, 2012).

46 "Poročila S. L. S.", Slovenski gospodar, 13. 1. 1927, št. 2, str. 4.

47 "V nedeljo, 23. januarja bo nastopila skupna slovenska fronta!", Slovenski gospodar, 20. 1. 1927, št. 3, str. 1.

45

181

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

v oblastni skupščini, v mariborski pa 10.000 glasov in 4 poslance.48 Ob rekonstrukciji Uzunovićeve vlade februarja 1927 je vanjo vstopila tudi Slovenska ljudska stranka, Korošec pa je dobil resor za notranje zadeve.49 Pomladi in poleti 1927 se je nadaljevalo približevanje med dvorno frakcijo srbskih radikalcev in slovenskimi katoliškimi narodnjaki. Sredi julija 1927 je novi ministrski predsednik Velja Vukićević, ki je veljal za kraljevega osebnega prijatelja, javnost seznanil, da sta z načelnikom Slovenske ljudske stranke sklenila "prijateljski pakt".50 Okoliščine nastanka in vsebina sporazuma, ki naj bi bil predvsem (vendar ne samo) rezultat pogovorov na Bledu, so bili predmet številnih ugibanj in razprav.51 A bilo je jasno, da Radića v boju proti novi koaliciji čakajo zahtevni izzivi.

Nove volitve v beograjsko skupščino so bile razpisane za 11. septembra 1927.52 Radić je "slovenskim prijateljem" tokrat pripravil še prav posebno presenečenje. Na kandidatno listo je namreč postavil nekdanjega avstro-ogrskega konzula Ivana Švegla, sicer nečaka bolj znanega blejskega diplomata Josefa barona Schwegla. Radićev slovenski kandidat je imel za sabo že tudi kratko poslansko kariero v Začasnem narodnem predstavništvu, kjer je zastopal mesto Trst, vendar takrat na vabilo – Koroščeve stranke. Posebnost Šveglove kandidature je bila predvsem v tem, da je šlo za kandidaturo slovenskega poslanca, vendar izven Slovenije. Radić je namreč Švegla osebno povabil, da kandidira v volilnem okraju Delnice-Vrbovsko v Gorskem Kotarju, bivšem volilnem okraju "očeta hrvaške domovine" Anteja Starčevića in tvorca predvojne politike "novega kurza" Frana Supila. Švegel je sicer agitiral tudi v makedonskem Kumanovu, a je postal na skopski železniški postaji žrtev napadov srbskih nacionalističnih razgretežev. Ti dogodki so se mu seveda vtisnili v spomin, saj je dobil udarec v glavo in nekdo mu je ukradel veliko preprogo, ki si jo je pravkar kupil.

Z nekdanjim ministrom Augustom Košutićem so ga "brahijalnom silom vrgli v vagon vlaka Solun–Belgrad". Švegel jo je še dobro odnesel, zlasti v primerjavi s Pavletom Radićem, ki mu je od udarca v čelo ostala vidna velika brazgotina.53 V volilni kampanji je Korošec ostro nastopil proti uvrščanju Hrvatov in sploh "drugorodcev" na liste slovenskih strank ter proti vmešavanju Radića v slovenske razmere. Radićeva poteza, ko je s postavitvijo Švegla kandidiral Slovenca v enem od – za njegovo stranko tradicionalno izvoljivih – hrvaških volil-

48

50

51

Prunk, "Radić", str. 32. Čulinović, Jugoslavija, I, str. 514.

"Velepolitična nedelja na Bledu", Slovenec, 12. 7. 1927, št. 153, str. 1.

Prim. Darko Friš, "SLS in slovensko nacionalno vprašanje med sprejetjem vidovdanske ustave in blejskim protokolom", v: Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti. Mednarodni znanstveni simpozij.

Maribor 16.–17. 4. 1998, ur. Stane Granda in Barbara Šatej (Ljubljana, 1998), str. 180–184.

52 Čulinović, Jugoslavija, I, str. 497–498.

53 Arhiv Slovenskega biografskega leksikona (ASBL), Osebna mapa Ivana Švegla, Šveglova avtobiografija.

49

182

S tudia H istorica S lovenica

nih okrajev, je bila nedvomno še razlog več za Koroščevo jezo.54 Na slovenskih volilnih gradivih so Radića kot nosilca liste kar slovenizirali v "Štefana".55 Glasilo njegovih slovenskih privržencev Kmetski list je privoščljivo ugotavljalo: "Za klerikalce je že sama beseda 'Radić' to, kar je za purmana rdeča cunja."56 Avgusta 1927 se je velikega zborovanja Slovenske kmetske stranke, s katero je sestavil skupno listo, na Krškem polju udeležil Radić osebno.57 V istem mesecu pa je še zadnjič nastopil v Prekmurju, ko se je na njegovem shodu v Murski Soboti zbralo okoli 250 poslušalcev. Za primerjavo: Korošca je na predvolilnem shodu v Črenšovcih 28. avgusta menda poslušalo kar kakih 2000 ljudi. Slovenski prvak je takrat že zadovoljno ugotavljal, da moč Radićeve stranke v Prekmurju upada.58 Hrvaška kmečka stranka je na septembrskih volitvah leta 1927 osvojila 61 od 315 poslanskih mandatov, zmagali pa so srbski radikalci.59 Koroščeve predvolilne napovedi so bile pravilne: Radić ni dobil v mariborskem volilnem okrožju nobenega mandata. 60 V ljubljanskem volilnem okrožju pa se je na skupni listi Radića in Slovenske kmetske stranke uspelo uveljaviti samo Puclju. Po volitvah je Koroščevo časopisje cinično komentiralo trditve Kmetskega lista, da slovenske kmete v skupščini poleg Puclja predstavlja tudi Ivan Švegel, ki je bil prav tako izvoljen, vendar izven Slovenije. Pri tem se je najbolj izpostavilo Koroščevo štajersko glasilo Slovenski gospodar. V njem je izšel zapis, da "mesarju" dela družbo "baron Schwegl, veleposestnik in lastnik vile na Bledu, kamor se Radič hodi solnčit". Nevede ali pa zavestno napačno, je torej glasilo štajerskih katoliških narodnjakov Šveglu pripisalo stričev plemiški naziv, hkrati pa mu odrekalo pravico, da nastopa v imenu slovenskih kmetov: "Povdariti moramo, da je torej g. baron dr. Schwegl zastopnik Hrvatov, ker slovenski kmetje niso tako politično nezreli, da bi si sami zopet postavljali barone, ki naj zastopajo kmetske koristi".61 Nasprotno je Kmetski list hvalil Radićevo potezo, ki naj bi nevtralizirala kritike "klerikalcev" na račun vmešavanja Hrvatov v slovenske razmere. Po mnenju glasila Slovenske kmetske stranke naj bi bila Šveglova postavitev na izvoljivo mesto na Hrvaškem "najboljši dokaz, kako izgleda 'komanda' Štefana Radića

54

"Radićevci", Kmetski list, 31. 8. 1927, št. 35, str. 2.

Arhiv Republike Slovenije (ARS), Zapuščina Albina Prepeluha, škatla 1, Kandidatna lista za mariborsko volilno okrožje za volitve 11. septembra 1927.

56 "Razne politične vesti", Kmetski list, 13. 7. 1927, št. 28.

57 Prunk, "Radić", 31.

58 Peršak, "Anton Korošec", str. 144 in 147.

59 Čulinović, Jugoslavija, I, str. 500–502.

60 Peršak, "Anton Korošec", str. 147.

61 "Da bomo nasprotnike poznali", Slovenski gospodar, 29. 9. 1927, str. 2; "Razne politične vesti", Kmetski list, 3. 10. 1927, št. 40, str. 2.

55

183

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

Anton Korošec (www.rtvslo.si/slike/ photo/224421/, pridobljeno: 20. 2. 2018)

nad Slovenijo v resnici". Sledilo je hudomušno vprašanje slovenskim katoliškim narodnjakom, "ali bi oni postavili za kandidata v Sloveniji kakšnega hrvaškega duhovnika".62 Radić se je ponovno znašel v opoziciji, kjer se je povezal z nekdanjim velikim nasprotnikom Svetozarjem Pribićevićem v Kmečko-demokratsko koalicijo. Korošec pa je v novi vladi, ki jo je oblikoval skupaj z Vukičevićevimi radikalci, dobil resor notranjih zadev. Radić in Pribićević sta ga začela napadati z vsemi topovi. Tako je bilo tudi 18. marca 1928, ko sta z velikim pompom obiskala

62

"Dva Slovenca – poslanca NSS", Kmetski list, 21. 9. 1927, št. 38, str. 1.

184

S tudia H istorica S lovenica

Ljubljano. Radić ga je označil za "slepo črevo" vladajoče "cincarsko-radikalske večine", Pribićević pa je o politiki voditelja Slovenske ljudske stranke povedal naslednje: "G. Korošec ima zgodovinsko zaslugo, da se je skupno s Hrvati, Srbi in Slovenci iz naših krajev pridružil v usodepolnem času Narodnemu Vijeću v Zagrebu, toda zagrešil je tudi zgodovinski zločin, da je v enako usodepolnem času postal nekak cincarski sluga, ki pomaga se boriti proti enakosti in enakopravnosti v naši državi. Namesto da bi SLS nas podpirala, je poceni prodala narodni interes za majhno provizijo, da sme preganjati svoje nasprotnike v Sloveniji."63 Slovenski gospodar se je pritoževal nad silovitostjo napadov opozicije v beograjski skupščini: Ko so prišli Radičevci v vlado in hodili vestno po Pašičevih stopinjah, naši poslanci niso tulili v skupščini, ne razbijali in ne kričali: Na vojno! /…/ Opozicija danes ne šiba svojega lastnega otroka centralizem s stvarnimi ugovori, ampak s psovanjem v parlamentu, s kričanjem, razbijanjem in celo z vojno hujskarijo.64

Da je bila Kmečko-demokratska koalicija takrat v parlamentu zelo ostra in ni obetala nič dobrega, so kasneje priznavali celo njeni voditelji.65 V takšnem vzdušju so torej 20. junija 1928 počili usodni streli v beograjski skupščini. Puniša Račić je s pištolo obračunal z nasprotniki iz Hrvaške kmečke stranke. Ubil je dva, Stjepan Radić pa je bil težko ranjen.66 V Slovenskem gospodarju je tragedijo podrobno opisal štajerski poslanec Slovenske ljudske stranke Ivan Vesenjak. Vendar se ni ustavil zgolj pri povzetku dogajanja, ki ga je zakrivil Puniša Račić. Na koncu članka je poskusil Račićev "grozen čin" tudi "tolmačiti", pri čemer se ni mogoče znebiti vtisa, da je odgovornost za tragedijo v veliki meri pripisal "brezobzirni surovosti in blatenju", ki so ju v zadnjih tednih uprizarjali poslanci Kmečko-demokratske koalicije. Račiću so pač zaradi provokacij popustili živci, "star črnogorski ponos" pa je imel za posledico nasilje.67 Ob takšnih razlagah atentatorjevega ravnanja, kot jih je navedel štajerski poslanec Slovenske ljudske stranke, verjetno ni čudno, da so se takoj po atentatu v opozicijskem tisku pojavile obtožbe na račun Korošca, češ da naj bi kot notranji minister vedel, kaj se pripravlja, pa tega ni preprečil. Od tod do sklepa, da naj bi bile za tragične dogodke v skupščini odgovorne "klerikalne hijene", ni

63

"Veličastna manifestacija za prečansko fronto", Kmetski list, 21. 3. 1928, št. 12, str. 2.

"Samo podirati znajo", Slovenski gospodar, 21. 6. 1928, št. 25, str. 1.

Maček, Memoari, str. 111.

Podrobno o poteku atentata Zvonimir Kulundžić, Atentat na Stjepana Radića (Zagreb, 1967) (dalje: Kulundžić, Atentat). Prim. Čulinović, Jugoslavija, I, str. 524–531.

67 "Kri in smrt v Narodni skupščini", Slovenski gospodar, 28. 6. 1928, št. 26, str. 1.

65

66

64

185

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

bilo daleč.68 Dokazov o vpletenosti Slovenske ljudske stranke v atentat ni, se je pa ohranil spominski zapis, da naj bi se Korošec na predvečer atentata pogovarjal z Račićem in izvedel, da bo "nesreča". Radićev poslanski kolega Ivan Pernar je izjavil, da v času streljanja v skupščini ni bilo nikogar od članov Jugoslovanskega kluba, češ da so se "poskrili", ker naj bi vedeli, kaj se pripravlja. Takšne očitke je Jugoslovanski klub v sporočilu za javnost označil za "navadne laži" in zatrdil: "Razen dr. Korošca in par poslancev, ki so bili slučajno na intervencijah, so bili vsi drugi v dvorani."69 To izjavo potrjujejo tudi spomini prekmurskega poslanca Ivana Jeriča, ki je bil takrat prisoten na zasedanju.70 Ni pa možno spregledati, da je na predvečer umora Račić predložil predsedniku skupščine Ninku Periću predlog, da se Radića razglasi za "umobolnega" in zato odstrani iz skupščine.71 In med dvaindvajsetimi podpisniki tega predloga se je znašel tudi Slovenec – Ivan Vesenjak.72 Precej bolj častno vlogo v teh dogodkih pa je kot poslanec odigral Švegel, ki je po lastnem pričevanju sedel v bližini Pribićevića, ko je Račić začel streljati na Radića in njegove privržence. Švegel je še pravi čas opazil, da je bilo veliko število srbskih poslancev oboroženih s pištolami, instinktivno pa je čutil, da se mu ob srbskem vodji opozicije Pribićeviću ne more zgoditi nič hudega: Veliko število srbskih poslancev je bilo oboroženo z močnimi samokresi, ki so jim zadaj iz hlač ven gledali, in če bi se bili Hrvatje branili proti strelcu iz govorniškega odra, je bilo vse pripravljeno, da pride do še večjega pokolja. Jaz sem sedel v prvi vrsti, desno od Pribićevića na katerega levi so bili vsi po vrsti zadeti: Pernar, Grandja, Radić; ali sem imel občutek, da se Pribićeviću kot Srbu, četudi najostrejšemu opozicionalcu ne bo nič hudega zgodilo. Desno od nas je skrvavel Pavle Radić, pred nami Basariček, katera sta oba dva od zadaj priletela, samo da atentatorja pri njegovem zločinu ustavita.

Švegel je bil menda tako priseben, da je Pribićevića med streljanjem pomagal izvleči iz klopi. Oba so odpeljali v bolnišnico, Šveglu pa se je vtisnilo v spomin, da je kralj Aleksander ranjenemu Radiću poljubil roko.73 Literatura sicer Šveglovega gibanja med atentatom ne omenja. Po nekaterih objavljenih rekonstrukcijah naj bi desno od Pribićevića sedel Pucelj, vendar obstajajo tudi zapisi, da je slednji sedel poleg Radića. Vsekakor pa v času

68

70

71

72

73

69

"Klerikalne hijene", Kmetski list, 27. 6. 1928, št. 26, str. 5.

Rahten, Slovenska ljudska stranka, str. 149.

Ivan Jerič, Moji spomini (Murska Sobota, 2000), str. 140.

Kulundžić, Atentat, str. 321–323.

"Neoprana slovenska sramota", Kmetski list, 26. 9. 1928, št. 39.

ASBL, Osebna mapa Ivana Švegla, Šveglova avtobiografija.

186

S tudia H istorica S lovenica

usodnega, četrtega strela Puniše Račića, ko je Stjepana Radića zadel v trebuh, v klopeh ni bilo več ne Pribićevića ne Puclja.74 Toda dunajski časnik Neue Freie Presse je v svojem natančnem poročilu iz skupščine izrecno izpostavil Švegla, da je spravil Pribićevića iz nevarne situacije.75 Slovenska kmetska stranka je po atentatu na "hrvaške mučenike" okrepila svoje napade na Korošca. 7. julija 1928 se je sestal strankin mariborski okrožni odbor, ki je v ostri resoluciji poudaril, da je Slovenska ljudska stranka osramotila slovenski narod: "S hlapčevstvom, znanim iz starih časov, je po svojih glasilih in izjavah voditeljev bolj cinično in žaljivo razpravljala o tem zločinu, kakor vladni srbijanci sami." Mariborski okrožni odbor Slovenske kmetske stranke je razglasil, da z navdušenjem sprejema boj za revizijo ustave.76 V skrajno zaostreni politični situaciji po atentatu je bil spet Korošec tisti, ki je kralja in srbske zaveznike rešil iz težav. 27. julija 1928 je prišel prvič v zgodovini na čelo ministrskega sveta Kraljevine SHS premier slovenskega rodu.

Koroščevo predsedovanje vladi je po mnenju njegovih nasprotnikov negativno vplivalo na zdravstveno stanje Radića, ki je počasi okreval od dobljene rane. Ko je namreč izvedel, da je njegov stari nasprotnik pripravljen sprejeti premiersko mesto, naj bi ga po Pucljevem pričevanju od razburjenja celo zadela srčna kap.

Sicer to zanj ni bilo usodno, vendar ga nato vse do smrti (8. avgusta) niso več seznanjali s političnim položajem, da se ne bi še bolj razburil.77 Takšne trditve je treba seveda obravnavati z veliko rezervo, vendar pa Koroščevo predsedovanje vladi gotovo ni pripomoglo k izboljšanju Radićevega počutja. Če potegnemo črto pod zgodovino hrvaško-slovenskih volilnih bojev v mariborskem volilnem okrožju v dvajsetih letih 20. stoletja, lahko ugotovimo, da se je Korošec na štajerski fronti uspešno ubranil pred, kot jih je sam imenoval, "imperialnimi" ambicijami hrvaškega konkurenta. Radić je v mariborskem volilnem okrožju dosegel najboljši rezultat leta 1925, ko je osvojil 3 poslanske sedeže. Že na naslednjih volitvah leta 1927, ko je nastopil v koaliciji s Slovensko kmetsko stranko, mu tam ni uspelo osvojiti nobenega mandata. S tem je bila potrjena uspešnost Koroščeve politike, ki je dobro izkoristil sodelovanje v vladi na državni ravni s srbskimi radikalci. Nasprotno se zdi, da je Radiću prav vstop v Pašićevo vlado leta 1925 med štajerskimi volivci škodil. Korošec je namreč domnevno Radićevo "izdajo" spretno obrnil v svoj prid, kmečka volilna baza pa je prisluhnila njegovim kritikam, češ da Radić v vladi ni storil nič za kmetski stan.

74

"Kako je morilec ubil Št. Radića", Kmetski list, 22. 8. 1928, št. 34, str. 6; Kulundžić, Atentat, str. 344, 369 in 474.

75 "Die Vorgänge in Jugoslawien", Neue Freie Presse, 22. 6. 1928, št. 22905, str. 4.

76 "Iz stranke", Kmetski list, 11. 7. 1928, št. 28, str. 4.

77 "Ob mrtvaškem odru", Kmetski list, 15. 8. 1928, št. 33, str. 3.

187

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

*** Nasprotja med Hrvaško kmečko stranko in slovenskimi katoliškimi narodnjaki so se ohranila tudi po Radićevi smrti, čeprav se zdi, da sta na osebni ravni Korošec in Radićev naslednik Vladko Maček bolje komunicirala. Da bodo hrvaško-slovenska politična razmerja ostala napeta, je bilo mogoče razbrati tudi iz govora na enem od prvih odmevnih političnih shodov, ki jih je imel Maček v vlogi novega hrvaškega voditelja. Politično sporočilo Slovencem je 28. oktobra 1928 poslal iz Celja. Ozirajoč se na svoje družinsko poreklo, je Maček takrat poudaril: "Bratje Slovenci in sestre Slovenke! Prav rad bi Vam govoril v slovenskem jeziku, toda tega ne morem. Dovolite mi torej, da združim slovenščino svojega očeta s hrvaščino svoje matere." Shod v mestu ob Savinji je sicer izzvenel kot velika kritika najmogočnejšega slovenskega politika Korošca, "ki se je postavil, kamor se ne bi smel postaviti niti kot človek zapadno-evropske civilizacije, niti kot Slovenec, najmanj pa kot katoliški duhovnik".78 V svojih povojnih spominih je bil Maček do Korošca sicer precej bolj prizanesljiv, na določenih mestih celo zelo razumevajoč. V enem od pogovorov ga je Maček vprašal, zakaj za razliko od Hrvatov vodi tako zmerno politiko do Beograda. Korošec je poudaril, da so Slovenci v novi državi veliko pridobili predvsem na področju šolstva. Drugi razlog, ki ga je navedel, pa je bilo prepričanje, da bodo lahko Slovenci samo skupaj s Srbi in Hrvati osvobodili rojake, ki so ostali izven meja jugoslovanske države. Maček je Korošcu, na primer, štel za dobro, ko je sredi julija 1935 kot notranji minister ostal pasiven ob velikih demonstracijah, ki so jih Hrvati z razobešanjem hrvaških zastav in prižiganjem kresov prirejali na Mačkov rojstni dan.79 Seveda pa ne gre pozabiti tudi Koroščeve pomirjevalne vloge že ob Radićevem pogrebu, ko je s svojo avtoriteto verjetno prav tako preprečil, da bi prišlo do nemirov. Vodstvo Hrvaške kmečke stranke je takrat namreč zahtevalo, da bo samo skrbelo za varnost, srbsko poveljstvo vojske in žandarmerije pa je zagovarjalo poostrene ukrepe. Prevladala je Koroščeva odločitev, ko je zagrozil z odstopom s premierskega mesta, če se ne bi upoštevale hrvaške želje.80 Kljub še svežemu spominu na silovite volilne boje na štajerski fronti je očitno prevladala tudi ocena, da brez temeljnega spoštovanja političnih nasprotnikov država nima prihodnosti.

78

"Za svobodno Slovenijo", Kmetski list, 31. 10. 1928, št. 44, str. 1–2.

Maček, Memoari, str. 92–93 in 168–169.

80 Rahten, "Korošec in hrvaška politika", str. 61.

79

188

S tudia H istorica S lovenica

Andrej Rahten RADIĆ ON THE STYRIAN FRONT Croatian-Slovenian political relations in the Maribor electoral district in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes

SUMMARY In the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, both key leaders of Slovenians and Croats – the leader of the Slovenian People's Party, Anton Korošec, and the chair of the Croatian Peasant Party, Stjepan Radić, were great competitors and often bitter opponents. If the Slovenian Catholic patriots expressed their support for Radić’s movement in times of the Habsburg Monarchy, there was no cooperation between the champions in the period of the Yugoslav constitution. In seeking the support of voters, they also interfered with the territories outside their own ethnic areas: Korošec sought the support of Croatian Catholic patriots with the help of the Croatian People's Party, while Radić, backed by his allies, tried to limit the success of the Styrian Champion, especially in the Maribor electoral district. Initially, Radić joined the Republicans of Anton Novačan; after the rapid collapse of their alliance, he linked with the Independent Agricultural Party in which Ivan Pucelj played a key role. The former Lower Styria and Slovenska krajina (or Prekmurje) were perceived by Anton Korošec as very important battlefields, so he was very attentive to Radić's agitation. Styrian newspapers of the Slovenian People's Party reported very critically about the work of Radić's Slovenian followers. Korošec was especially sensitive to Radić's ambitions in Prekmurje and he accused the Croatian champion of wanting to dispose of this territory from other Slovenians. Radić participated with his list in Slovenia in three elections: 1923, 1925 in 1927. He won two mandates in the 1923 election, largely thanks to votes in Prekmurje and Dravsko polje. In the Maribor electoral district he achieved the best result in 1925 when he won 3 seats. In this election, he took part in a coalition with the Slovenian Republican Party of Peasants and Workers, which included the remains of Novačan's party and the supporters of the autonomists Albin Prepeluh and Dragotin Lončar.

In 1925 in Prekmurje, Radić won even more votes than the Slovenian People's Party. Already in the next election in 1927, when he joined the coalition with the Slovenian Peasant’s Party, he was unable to win any mandate there. This confirmed the success of Korošec’s policy, which made good use of state-level government cooperation with Serbian radicals. On the contrary, it seems that Radić’s decision to enter Pašić's government in 1925 was a failure, particularly noticeable among the Styrian voters. Namely, Korošec skilfully turned Radić's

189

A. Rahten: Radić na štajerski fronti

supposed "treason" into his favour, while the peasant electoral base listened to his criticisms that Radic did not do anything for the peasant class while in the government. When the situation in the Belgrade Assembly was aggravated in the spring of 1928, the Styrian MP of the Slovenian People's Party, Ivan Vesenjak, also spoke against Radić and his Peasant Democratic Coalition. In response to the shooting in the Belgrade Assembly on 20 June 1928, Vesenjak attacked in his article the shooter, but at the same time also Radić’s policy. If we take into consideration the entire history of Croatian-Slovenian electoral fights in Maribor's electoral district in the 1920s, we can conclude that Korošec successfully defended himself on the Styrian front before, in his words, the "imperial" ambitions of a Croatian competitor. Controversy between the Croatian Peasant Party and the Slovenian Catholic patriots continued after Radić's death, although it seems that Korošec and Radić's successor, Vladko Maček, got along better.

190

S tudia H istorica S lovenica

UDK 929Leskovar J.:352.075.51(497.4Maribor)"1920" 94(497.4Maribor)"192" DOI 10.32874/SHS.2018-8 1.01 Izvirni znanstveni članek

Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar Darko Friš Dr., redni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: darko.fris@um.si

Izvleček:

Dr. Josip Leskovar je bil marca 1920 postavljen za vladnega komisarja za Maribor. Dolžnost je opravljal slabih 9 mesecev – do konca decembra istega leta. V začetku januarja 1921 je naloge predal novoimenovanemu komisarju Ivu Poljancu. Prispevek podaja Leskovarjevo kratko biografijo ter na podlagi literature, časopisnih virov in arhivskega gradiva osvetljuje nekaj najpomembnejših projektov, ki so bili izpeljani v njegovem času. Leskovar je vodil priprave na sprejem regenta Aleksandra Karađorđevića, ki je Maribor obiskal junija 1920, v mestu pa so v poletnih mesecih organizirali vseslovenski orlovski tabor in zlet Sokolske zveze SHS. Največji problem za mesto je predstavljalo pomanjkanje osnovnih živil, stanovanjskih prostorov in kurjave.

Ključne besede:

Josip Leskovar, Maribor, občina, vladni komisar, 1920, politika, gospodarstvo, komunalni razvoj, urbanizem, mariborski vladni komisar, Slovenska ljudska stranka, Kraljevina SHS Aleksander Karađorđević, orlovski tabor, Sokolska zveza SHS, pomanjkanje

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 191–216, 86 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

191

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

Namesto uvoda1 Mariborsko mestno občino so v letih med koncem ene in začetkom druge svetovne vojne zaznamovali trije vladni komisarji, trije župani in dva mestna načelnika. V času pred razpadom Avstro-Ogrske je mesto ob Dravi vodil župan dr.

Johann Schmiderer (1902–1919), ki se je trudil ohraniti nemški značaj mesta in je vodil izrazito protislovensko politiko. Mandat "zadnjega župana avstrijske dobe" se je končal z razpustom občinskega sveta v začetku januarja leta 1919, ko je upravo v Mariboru prevzel vladni komisar dr. Vilko Pfeifer.2 S tem je mariborska občinska oblast prvič v svoji zgodovini prešla v slovenske roke. Liberalca Vilka Pfeiferja, ki je prišel iz Krškega, je na vodilno pozicijo mesta postavila Narodna vlada v Ljubljani, funkcijo vladnega komisarja za Maribor pa je opravljal do leta 1920. Ob nastopu njegovega mandata se je v mestni upravi uradovalo v nemškem jeziku, saj med 250 uradniki na mestni občini ni bilo nobenega "Slovenca".

Dva od vodilnih uslužbencev sta celo sodelovala v demonstracijah, ki so jih proti novi slovenski oblasti 27. januarja 1919 pripravili mariborski Nemci. Oba sta bila iz "disciplinskih" vzrokov takoj odpuščena, Pfeifer pa je obenem odpustil še 16 vodilnih magistratnih uslužbencev, ki so odklanjali sodelovanje z novo oblastjo.

V tem obdobju je Maribor postopoma pridobival vse bolj slovensko podobo, Pfeifer pa je s svojim delom postavil temelje za nadaljnji razvoj mesta.3 Svoj mandat je končal marca leta 1920, na mestu vladnega komisarja ga je nasledil dr. Josip Leskovar, član Slovenske ljudske stranke (SLS).4 Vladni komisar dr. Josip Leskovar kot tudi njegov predhodnik dr. Vilko Pfeifer sta mestno gospodarstvo prevzela v "obupnem stanju". V Mariboru je primanjkovalo hrane, kurjave in drugih osnovnih življenjskih potrebščin, stavbe so bile nevzdrževane, higienske in zdravstvene razmere izjemno slabe, ceste so bile razrite in uničene zaradi vojaških transportov. Predvojno cvetoče mesto ob Dravi je v prvi svetovni vojni strašno nazadovalo, nove oblasti so se poleg vojne dediščine morale spopadati še s 13 milijonskim "mestno-hranilničnim" dolgom za vojno posojilo, izjalovila pa se je tudi aprovizacija. Pred koncem vojne je bilo mesto pred konkurzom. Mestna podjetja so prinašala izgube, ki so

1

Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom, št. P6-0138, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

2 Gregor Jenuš, "Ljubi Bog, kako varovati, česar ni; saj vendar pri vseh koncih in krajih sili v Mariboru slovenski značaj na dan!: Johann Schmiderer – zadnji mariborski župan avstrijske dobe", Studia Historica Slovenica 17 (2017), št. 3, str. 901 (dalje: Jenuš, "Ljubi Bog, kako varovati, česar ni").

3 Gregor Antoličič, "Dr. Vilko Pfeifer – prvi Slovenec na čelu mariborske občine po prevratu (1919– 1920 ", Studia Historica Slovenica 17 (2017), št. 3, str. 930, 940.

4 O vladnem komisarju dr. Josipu Leskovarju je v svoji diplomski nalogi pisala Mojca Zadravec, Mestna občina Mariborska 1919–1921, diplomsko delo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru (Maribor, 2010), (dalje: Zadravec, Mestna občina Mariborska).

192

S tudia H istorica S lovenica

jih pokrivali iz mestnega proračuna. Po prevratu se je v okviru mlade Kraljevine SHS pričela nova gospodarska doba v zelo spremenjenih okoliščinah. Tedanji objektivni poznavalci razmer mlademu vladnemu komisarju dr. Vilku Pfeiferju njegovega položaja nikakor niso zavidali. Izkušen ekonomist bi se veliko bolje znašel, za mladega vladnega komisarja pa je bilo breme pretežko.5 V katoliškem taboru so za katastrofalne razmere v mestu krivili komisarja Pfeiferja in vse od jeseni leta 1919 so ga v konzervativnih časnikih silovito napadali. Očitali so mu, da je Maribor po njegovem prevzemu mestne uprave postal umazana, "pravcata zakotna vas", polna kupov smeti, da so bile varnostne razmere v mestu katastrofalne in da so v razmere v bolnišnici vedno bolj "balkanske".6 Opozarjali so, da je slovenizacija v mestu potekala prepočasi, na magistratu so še naprej uradovali Nemci, jezik v uradih je ostajal nemški, nemške so ostajale tudi uradne tiskovine. Pri zaposlovanju naj bi dajal prednost Nemcem, ki so kljub stanovanjski stiski obdržali svoje privilegije in ostajali v velikih občinskih stanovanjih. V katoliškem taboru so se obregnili še na Pfeiferjevo protežiranje liberalcev, trdili so celo, da je prekoračeval svoja komisarska pooblastila ter posegal v pristojnosti Deželne vlade. Seveda so mu očitali zavoženo gospodarstvo in mu pripisovali krivdo za veliko pomanjkanje kurjave, elektrike in hrane v mestu.7 Na drugi strani pa so v liberalnem taboru Pfeiferja seveda na vse pretege zagovarjali.8 Mariborskemu vladnemu komisarju je v začetku leta 1920 stopil v bran celo strankarski kolega predsednik Deželne vlade dr. Gregor Žerjav. Kljub temu je Pfeifer pod težo silovitih političnih napadov omagal in zaprosil za daljšo bolniško odsotnost, na čelu mesta ob Dravi pa ga je od konca februarja 1920 nadomeščal vodja oddelka za prehrano dr. Milan Mlakar. 9 Mladi liberalec Vilko Pfeifer izjemno zapletenim razmeram po vojni in prevratu v mestu, ki ga sploh ni dobro poznal, preprosto ni bil dorasel.

6. marca 1920 je vodilni politik SLS dr. Janko Brejc, ki je 24. februarja 1920 ponovno postal predsednik Deželne vlade za Slovenijo,10 dr. Vilka Pfeiferja pri-

5

"Mariborsko mestno gospodarstvo", Tabor, 15. 1. 1921, št. 11, str. 1.

"Tedenske novice. Maribor je bil pred razsulom nežno snažno mesto", Straža, 5. 1. 1920, št. 2, str. 2‒3; "Tedenske novice. Varnostne razmere v Mariboru", Straža, 5. 1. 1920, št. 2, str. 3; "Tedenske novice.

Razmere v naših bolnicah niso zdrave", Straža, 5. 1. 1920, št. 2, str. 3.

7 Zadravec, Mestna občina Mariborska, str. 138‒144.

8 Npr. "Mariborske novice. Da je Maribor brez plina", Mariborski delavec, 19. 1. 1919, št. 41, str. 1–2; "Mariborske novice. Maribor jutri znova razsvetljen", Mariborski delavec, 4. 3. 1919, št. 51, str. 3; "Dnevne vesti, Živilsko industrijo bi 'Straža'", Mariborski delavec, 29. 3. 1920, št. 71, str. 2.

9 "Eine Abfuhr", Marburger Zeitung, 17. 1. 1920, št. 13, str. 1.

10 Slovenski biografski leksikon. 1. knjiga (Ljubljana, 1925–1932), str. 58; Janko Pleterski, "Janko Brejc", v: Enciklopedija Slovenije. 1. knjiga (Ljubljana, 1987), str. 36.

6

193

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

čakovano razrešil s položaja11,12 in 13. marca 1920 na mesto mariborskega vladnega komisarja imenoval dotedanjega člana mariborskega sosveta in svojega strankarskega kolega dr. Josipa Leskovarja.13

Vladni komisar v Mariboru dr. Josip Leskovar Josip Leskovar je bil rojen 15. marca 1875 v Čadramu pri Konjicah. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem kraju in na mariborski gimnaziji maturiral leta 1896.

Pridružil se je pobudi domačih župnikov za borbo proti štajercijanstvu v rojstnem kraju. Svoje narodnoobrambno delo je nadaljeval kot visokošolec in v vrsti predavanj nastopal proti delovanju Südmarke in Schulvereina v Podravju.

Vojsko je služil kot enoletni prostovoljec v Linzu, nato pa je študiral pravo v Gradcu in na Dunaju, kjer je bil leta 1902 promoviran. Poročen je bil z Anko (roj. Kovačič), v zakonu pa se jima je rodilo pet otrok: hči Berta (kasneje poročena Zeilhofer), sin Josip (Jožef) ml., Anica (poročena Voršič), sin Rudolf in najmlajša hči Ljubinica (poročena Fūrst). Pripravniško prakso je opravljal v Ljubljani, leta 1910 pa se je preselil v Maribor in odprl odvetniško pisarno v nekdanjih prostorih klasične gimnazije na Koroški cesti 1. Leta 1920 je svojo pisarno preselil na tedanjo Sodno ulico 12 v neposredno bližino sodne palače (danes Ulica talcev). Politično se je začel udejstvovati leta 1911, ko je v lipniškem okraju kandidiral proti nemškemu kandidatu Maliku. Bil je načelnik mariborske mestne organizacije Slovenske ljudske stranke in predsednik podružnice katoliškega narodnoobrambnega društva Slovenska straža v Mariboru. Med prvo svetovno vojno je kot poročnik služil v Boki Kotorski, kjer se je leta 1916 odlikoval kot pravni zagovornik domačega prebivalstva, in se še pred koncem vojne vrnil v Maribor. V 26. septembra 1918 ustanovljenem Narodnem svetu za Štajersko je postal načelnik obrambnega odseka. Na zahtevo generala Rudolfa Maistra je pri vojaškem poveljstvu v Ljubljani izposloval ukinitev mariborske belo-zelene garde, ki je bila razorožena 23. novembra 1918. Josip Leskovar je v času od

11

Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Pismo dr. Vilka Pfeiferja članom sosveta mesta Maribora, 17. 3. 1920, str. 17–18.

12 Dr. Vilko Pfeifer je po razrešitvi z mesta mariborskega vladnega komisarja na člane mestnega sosveta naslovil pismo: "Zahvaljujem se vsem, ki ste mi v težkih časih pomagali brez izjeme z dobrimi nasveti ter mi olajšali nelahko nalogo. Izrekam tem potom vsem gospodom sosvetovalcem svojo globoko zahvalo za ves trud in delo! Poslavljam se z vročo željo za nadaljnji čim najboljši promik našega lepega jugoslovanskega Maribora!" (PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Pismo dr. Vilka Pfeiferja članom sosveta mesta Maribora, 17. 3. 1920, str. 18).

13 Dr. Janko Brejc, "Razglasi deželne vlade za Slovenijo. Objava", Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 12. 3. 1920, str. 145; PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisniki o seji mestnega sosveta v Mariboru, 23. 3. 1920, str. 21; "Tedenske novice. Maribor je bil pred razsulom nežno snažno mesto", Straža, 5. 1. 1920, št. 2, str. 2‒3.

194

S tudia H istorica S lovenica

leta 1919 do leta 1926 opravljal naloge gerenta mariborskega okrajnega zastopa. Ko je 2. januarja 1919 Vilko Pfeifer od župana Ivana Schmidererja prevzel oblast v mestu, je bil Leskovar imenovan za člana mestnega sosveta, leta 1920 pa je postal drugi vladni komisar mariborske mestne občine. Na prvih občinskih volitvah leta 1921 je doživel neuspeh, na naslednjih volitvah leta 1924 je postal mariborski župan. Tri leta kasneje je bil izvoljen za predsednika oblastne skupščine in oblastnega odbora mariborske oblasti. Mariborsko oblastno samoupravo je vodil do jeseni 1929. Od leta 1935 do leta 1941 je bil predstavnik mesta Maribor v banskem svetu Dravske banovine, leta 1940 je predlagal ustanovitev Banovine Slovenije. 29. avgusta 1935 je bil med podpisniki nekdanjih članov Slovenske ljudske stranke (SLS), Narodne radikalne stranke (NRS) in Jugoslovanske muslimanske organizacije (JMO) za ustanovitev Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ).

Ker je bil ob začetku druge svetovne vojne star že 66 let, ga Nemci niso izselili v Srbijo, tako kot njegovega sina Josipa ml., ki je bil po izobrazbi prav tako pravnik in je še pred vojno nasledil očeta v njegovi odvetniški pisarni. Josip Leskovar st. je tako vojni čas deloma preživel v Mariboru, delno pa v Nemčiji. Še pred odhodom v Nemčijo je uspel s pomočjo nemških prijateljev, s katerimi je pred vojno poslovno in politično sodeloval, družinsko vilo na Kamniški ulici 9 prodati, po končani vojni pa jo je ponovno odkupil. Zaradi predvojnega aktivnega političnega udejstvovanja in svetovnonazorske usmeritve je po letu 1945 njega in sina Josipa ml., ki mu je bila odvzeta odvetniška licenca, nadzorovala Udba. Umrl je 23. julija 1965 v 90. letu starosti in je pokopan na pobreškem pokopališču.14

*** Vladno imenovanje dr. Josipa Leskovarja na mesto komisarja v Mariboru so v SLS sprejeli z navdušenjem. Na drugi strani pa so strankarski kolegi odstavlje-

14

"Slovesna zaprisega mariborskega župana", Tabor, 12. 12. 1924, št. 243, str. 1; Franc Ksaver Lukman, "Josip Leskovar", v: Slovenski biografski leksikon. 1. knjiga (Ljubljana 1925), str. 638; "Dr. Josip Leskovar", Ilustrirani Slovenec, 18. 1. 1925, št. 4, str, 1; Franjo Baš, Božidar Gajšek, Vodnik po Mariboru (Maribor, 1932), str. 94‒96, 262; Arhiv republike Slovenije (ARS), fond, AS 1931, MF Mm 84909, Mm 84911, Mm 84912; Antoša Leskovec, "Zgodovina uprave v Mariboru 1752−1941", v: Maribor skozi stoletja. Razprave I., ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec (Maribor, 1991), str. 281 (dalje: Leskovec, "Zgodovina uprave v Mariboru"); Bojan Godeša, Ervin Dolenc, Izgubljeni spomin na Antona Korošca : iz zapuščine Ivana Ahčina (Ljubljana, 1999), str. 169; Miroslav Stiplovšek, "Josip Leskovar", v: Enciklopedija Slovenije. 16. knjiga, (Ljubljana, 2002), str. 121; Mateja Ratej, "Slovenska ljudska stranka na Štajerskem med leti 1923 in 1929", Studia Historica Slovenica 5 (2005), št. 1‒3, str. 495, 496, 504, 510; Mateja Ratej, "Kraji na slovenskem Štajerskem in Maribor v letih 1918‒1941", Studia Historica Slovenica 6 (2006), št. 2‒3, str. 454 in 460 (dalje: Ratej, "Kraji na slovenskem Štajerskem"); Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 104‒105.

195

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

nega vladnega komisarja dr. Vilka Pfeiferja v Jugoslovanski demokratski stranki (JDS) Leskovarjevemu imenovanju ostro nasprotovali. Proteste proti imenovanju so izrekali tudi v Jugoslovanski socialdemokratski stranki (JSDS), imenovanju pa so prav tako nasprotovali mariborski Nemci – vse politične stranke so v en glas zahtevale izvedbo občinskih volitev, kjer bi Mariborčani demokratično izbrali svoje mestno vodstvo.15,16 V časniku Marburger Zeitung so šli še korak naprej in obtožili vse politične stranke v mestu, da skrbijo le za svoje gospodarske interese in da je mestni sosvet le orodje v njihovih rokah za dosego političnih in finančnih ciljev.17

Mestni sosvet Novopostavljenemu vladnemu komisarju dr. Josipu Leskovarju je bil dodeljen 9 članski mestni sosvet, v katerem so bili člani, imenovani še v času vladnega komisarja Pfeiferja, in pričakovano je bilo, da bo Deželna vlada imenovala nove "sosvetnike". Da bi liberalci in socialisti, ki so zdaj pristali v opoziciji, obdržali vpliv pri vodenju mesta tudi po Leskovarjevem imenovanju, sta njihova sosvetnika liberalec Vilko Weixl in socialist Franc Jahr18 Leskovarju predlagala, da bi v mestnem sosvetu sestavili kar se da široko koalicijo in vanj povabili vse politične stranke. Leskovar je pobudo sprejel, vendar so si tako liberalci kot socialisti kasneje premislili in njegovo ponudbo zavrnili – v mestnem sosvetu pa niso želeli sodelovati niti mariborski Nemci.19 Že v maju je prišlo do pričakovane zamenjave članov mariborskega sosve-

15

"Was ist mit den Wahlen", Marburger Zeitung, 10. 3. 1920, št. 57, str. 1; "Marburger und Tages Nachrichten.

Neuer Regirungskommissär für Maribor", Marburger Zeitung, 10. 3. 1920, št. 57, str. 2.

16 V začetku leta 1920 so se politične razmere v državi pričele počasi normalizirati in slovenske politične stranke so pričakovale občinske volitve že v začetku leta 1920. Deželna vlada je objavila volilni red 15. maja 1920, ki je uvajal žensko volilno pravico. Po devetih mesecih, ko so vladali liberalci je izšla uredba o dopolnitvah občinskega reda, ki je žensko volilno pravico ukinila zaradi strahu, da bi katoliška stranka prejela preveliko število glasov. Zaradi državnih razlogov volitev v letu 1920 ni bilo mogoče izvesti na Koroškem, Prekmurju in vseh občinah sodnih okrajev: Marenberg, Maribor, Sv. Lenart v Slovenskih goricah in Gornja Radgona. Centralna vlada v Beogradu je nato odobrila izvedbo občinskih volitev šele prihodnje leto aprila 1921, volilni red pa se je razlikoval od tistega iz začetka leta 1920, saj so črtali volilno dolžnost in pa žensko volilno pravico (Vasilij Melik, "Politična slika Ravnikarjevega časa", v: Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan Nećak (Ljubljana, 1979), str. 14 (dalje Melik, "Politična slika Ravnikarjevega časa"); "Občinske volitve razpisane", Straža, 9. 1. 1920, št. 3, str. 1; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 121.

17 "Skandalose Mißwirtschaft beim Statmagistrat", Marburger Zeitung, 27. 3. 1920, št. 70, str. 3.

18 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 23. 3. 1920, str. 25.

19 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 19. 5. 1920, str. 75; Bogumil Remec, "Razglasa poverjeništva za notranje zadeve o izpremembah v občinskih gerentstvih ", Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 19. 5. 1920, št. 60, str. 27; "Iz seje mariborskega sosveta", Straža, 21. 5. 1920, št. 54, str. 3.

196

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Josip (dLib)

Leskovar

ta (prisednike gerentskega sveta), ko je 12. maja 1920 poverjenik za notranje zadeve Deželne vlade za Slovenijo Bogumil Remec imenoval novi mariborski sosvet in število članov povečal na 13. Med novoimenovanimi člani mestnega sosveta ni bilo sosvetnikov iz Pfeiferjevega sklica, dr. Josip Leskovar je iz sosveta izstopil, ker je bil imenovan za vladnega komisarja, izstopil je tudi Leopod Barta. Novi mariborski sosvetniki so postali: dr. Pavel Valjavec (finančni tajnik v Mariboru), Ivan Tomažič (nadučitelj na III. deški šoli v Mariboru), dr. Karel Capuder (profesor v Mariboru), dr. Josip Somrek (profesor bogoslovja v Mariboru), Matija Obran (hišni posestnik v Mariboru), Drago Kobi (lesni trgovec v Mariboru), Frano Starčič (trgovec in hišni posestnik v Mariboru), Anton Krepek (poduradnik v Mariboru), Franc Veronek (uslužbenec Južne železnice), Franc Horvat (slikar v Mariboru), Franc Veber (poštni poluradnik v Mariboru), Josip

197

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

Golec (gostilničar v Mariboru) in Franc Žebot (uradnik v Maribor).20 V opozicijski Jugoslovanski socialdemokratski stranki (JSDS) so razširitvi mariborskega sosveta nasprotovali in junija 1920 na notranjega ministra v Beograd naslovili interpelacijo zaradi, po njihovih besedah, samovoljnega povečanja števila članov sosveta in njegove pristranske sestave, v kateri je SLS imela večino. Še zlasti pa so socialisti nasprotovali sestavi sosveta, ker je bil vanj imenovan "klerikalni" politik Franjo Žebot, ki je bil nedavno obsojen na plačilo 400 K ali 40 dni zaporne kazni zaradi podkupovanja mestnega uradnika.21 Vendar pa je bilo imenovanje članov sosveta v pristojnosti Deželne vlade in ne centralne vlade v Beogradu, zato se v prestolnici SHS v njihovo odločitev niso vmešali.

Na seji mariborskega sosveta 19. maja 1920 so imenovali člane šestih odsekov:22 Gospodarsko-finančnega odseka, Obrtnega odseka, Odseka za klavnico in plinarno, Odseka za električne naprave, Stavbnega odseka in Odseka za pogrebni zavod in kopališče.23 Na seji čez teden dni pa so sosvetniki v odsekih izvolili svoje načelnike: dr. Pavel Valjavec je postal načelnik gospodarsko-finančnega odseka, Frano Starčič načelnik obrtnega odseka, Ferdo Leskovar načelnik odseka za klavnico in plinarno, dr. Josip Somrek načelnik odseka za električne naprave, Ivan Tomažič načelnik stavbnega odseka in dr. Anton Jerovšek načelnik odseka za pogrebni zavod in kopališče.24 Novi vladni komisar Leskovar se je po prevzemu funkcije soočil s katastrofalnim stanjem v mestni upravi. Predhodnik Pfeifer mu je zapustil izjemno površno knjigovodstvo, gospodarski urad pa je deloval izjemno slabo in neekonomično. Na seji mestnega sosveta so preprosto ocenili, da so "finance mesta /…/ naravnost obupne".25 Za pokritje proračunskega primanjkljaja "mestnega zaklada" je Leskovar povišal oziroma na novo uvedel "doklade" oziroma "pristojbine".26 Na zadnji seji leta 1920 so sosvetniki medvojni dolg Mestne hra20

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 19. 5. 1920, str. 75; Bogumil Remec, "Razglasa poverjeništva za notranje zadeve o izpremembah v občinskih gerentstvih ", Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 19. maj 1920, št. 60, str. 27; "Iz seje mariborskega sosveta", Straža, 21. 5. 1920, št. 54, str. 3; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 109.

21 "Dnevne vesti. Obsodba urednika Žebota", Mariborski delavec, 4. 6. 1920, št. 120, str. 2; "Marburger und Tages Nachrichten. Eine Interpellation des hiesigen Gemeindebeirates", Marburger Zeitung, 25. 6.

1920, št. 140, str. 3.

22 "Marburger und Tages Nachrichten.Sitzung des Gemeinde Beirates", Marburger Zeitung, 10. 2. 1920, št.

32, str. 3.

23 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 19. 5. 1920, str. 86–87.

24 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 27. 5. 1920, str. 96.

25 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik sestavljen o seji mestnega sosveta, 18. 3. 1920, str.

40; "Mariborske vesti. Dr. Pfeifer in 'najlepši red'", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3; "Mariborske vesti", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 71.

26 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik sestavljen o seji mestnega sosveta, 26. 4. 1920, str. 63–70; Prav tam, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 19. 5. 1920, str. 85; Prav tam, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 8. 7. 1920, str. 103–105; Prav tam, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 24. 9. 1920, str.

141; Prav tam, Zapisnik o XXVII. seji mestnega sosveta, 23. 11. 1920, str. 179.

198

S tudia H istorica S lovenica

nilnice v višini dveh milijonov kron Štajerskem deželnem zboru spremenili v "stalen občinski dolg", vnovčljiv v 55. letih.27 Mariborski sosvet je imel v času vladnega komisarja dr. Josipa Leskovarja (od marca do decembra 1920) 19 sej,28 na katerih so se ukvarjali s kadrovskimi, upravnimi, finančnimi, trgovskimi, gospodarskimi in gradbenimi zadevami.29

"Prehrana Maribora v nevarnosti"30 Maribor so tudi drugo leto po koncu vojne še naprej pestile težave zaradi pomanjkanja hrane in drugih osnovnih življenjskih potrebščin. Zato je bila oskrba prebivalstva ena izmed najpomembnejših nalog vladnega komisarja Leskovarja, ki pa ni bila enostavna, saj so bila skladišča v mestu popolnoma izpraznjena.31 Za težave s pomanjkanjem živil so v konzervativnem lokalnem časniku Straža seveda krivili odstavljenega komisarja Pfeiferja: "Za prehrano ni storil popolnoma nič. Ko je dr. Pfeifer oddal ta famozni svoj urad svojemu nasledniku dr. Leskovarju, je Gospodarski urad imel za Mariborčane samo še kištico žajfe, drugače so bila skladišča popolnoma prazna. Moke ni bilo nobene, masti tudi ne."32 Šele 15. junija 1920 so ukinili živilske nakaznice za krušno moko in o tem obvestili pekarne, še naprej pa so bile v veljavi nakaznice za sladkor, petrolej, usnje in premog.33 Vladni komisar Josip Leskovar se je takoj po prevzemu oblasti odločno lotil reševanja problema oskrbe in že na 2. sejo mariborskega sosveta, ki je bila le teden dni po prvi seji,34 povabil mariborske trgovce-grosiste in mlinarje (vsa pomembna trgovska in živilsko-predelovalna dejavnost je bila v rokah mariborskih Nemcev) ter dosegel, da so podpisali izjavo (mlinarji s pridržkom), v kateri so zagotovili, "da bodo po svojih najboljših močeh in po svojih zmožnostih prevzeli oskrbo mesta Maribora s potrebnimi živili in sicer: z moko, mastjo, žitom, in drugimi glavnimi življenjskimi potrebščinami." Podpisniki izjave so

27

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 179.

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisniki sej mestnega sosveta, 18. 3. 1920–28. 12. 1920, str. 21–219.

29 "Marburger und Tages Nachrichten. Sitzung des Gemeinde Beirates", Marburger Zeitung, 10. 2. 1920, št. 32, str. 3.

30 "Prehrana Maribora v nevarnosti", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3.

31 "Mariborske vesti. Dr. Pfeifer in 'najlepši red'", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3; "Mariborske vesti", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3; "Prehrana Maribora v nevarnosti", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3; Zadravec, Mestna občina mariborska 1919–1921, str. 71.

32 "Prehrana Maribora v nevarnosti", Straža, 26. 3. 1920, št. 32, str. 3.

33 "Mariborske vesti. Mestni magistrat", Straža, 9. 6. 1920, št. 61, str. 3.

34 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik sestavljen o seji mestnega sosveta, 18. 3. 1920, str.

39.

28

199

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

Obisk regenta Aleksandra v Mariboru 29. junija 1920 (PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 5266)

se bili primorani zavezati, da bodo občino obveščali o vseh prispelih pošiljkah živil, občina pa je nato razdelila živila med posamezne trgovce in bdela, da so živila dobili v prvi vrsti meščani, podobno, kot je potekala oskrba s sladkorjem v mestu. Da bi preprečil oderuštvo, so se podpisniki izjave zavezali tudi, da bodo živila prodajali mestnim trgovcem "po dnevnih cenah, ki se bodo izračunale na podlagi nakupne cene, h kateri se pribijejo stroški dovoza in pa pošten trgovski dobiček". V magistratu pa so se zavezali, da bodo skušali trgovcem olajšati transportne težave.35 Zaradi pomanjkanja osnovnih potrebščin, predvsem hrane, je v mestu cvetela "črna borza" in oderuštvo. Mestni sosvetnik dr. Valjavec je julija 1920 ugotavljal, da je bila cena češenj v trgovinah dopoldan 1–2 kroni za kilogram, popoldan pa je cena poskočila na 5 ali celo 7 kron. Ali pa cena jajc: na tržnici so se jajca prodajala po 50 do 60 vin., vendar so jih že zjutraj pokupili "verižniki" in jih prodajali v stranskih ulicah, kjer je cena jajca poskočila na krono in dvajset.36 Težav z oderuštvom oz. verižništvom seveda ni bilo mogoče rešiti čez noč, zato

35

Izjavo so podpisali trgovci Andreas Mayer G.m.b.H, Hartinger in Zeiger. Mlinarja Scherbaum in Franc sta podpisala izjavo s pridržkom in le za žito in živila, ki bi jih v mesto dostavili s pomočjo magistrata (PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 23. 3. 1920, Izjava, str. 21 in 23; Prav tam, Zapisnik sestavljen o seji mestnega sosveta, 18. 3. 1920, str. 31).

36 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 8. 7. 1920, str. 118.

200

S tudia H istorica S lovenica

so v drugi polovici leta 1921, že v času županovanja Viktorja Grčarja, ustanovili celo "Sodišče za navijanje cen", ki je preganjalo oderuhe in preprodajalce in jih za njihove prekrške strogo kaznovalo.37

Pomembni dogodki v Mariboru v času vladnega komisarja dr. Josipa Leskovarja "Zgodovinski dogodek obisk našega vladarja regenta Aleksandra"38 Med najpomembnejše dogodke v času mariborskega vladnega komisarja dr.

Josipa Leskovarja zagotovo sodi sicer le nekajurni obisk regenta Aleksandra Karađorđevića, ki se je v Mariboru ustavil 29. junija 1920 na svoji večdnevni turneji po Sloveniji.39 Maršalat dvora je imel prvotno v načrtu, da bi regent obiskal le slovensko prestolnico Ljubljano, vendar so v mariborskih časnikih začeli pozivati politike, da si tudi Maribor zasluži obisk visokega gosta: Časi so minili, ko je bila še Krajnska edina slovenska dežela in Ljubljana srce naroda. Težišče našega plemena se je preložilo daleč proti severu, Štajerska, ki je včasih igrala tužno ulogo 'obmejnih Slovencev', se je dvignila, stari Maribor je postal drugo središče Slovencev in bode v marsikaterem oziru v prihodnjosti celo prekosil Ljubljano.40

Po pisanju Franje Baša sta bila takratna štajerska ministra v vladi dr. Milenka Vesnića dr. Anton Korošec in dr. Vekoslav Kukovec zaslužna, da so v protokolarni program zadnji trenutek vključili tudi regentov obisk Podravja. V Mariboru so za obisk visokega gosta izvedeli šele 20. junija 1920, ko je predsednik deželne vlade dr. Janko Brejc sporočil vladnemu komisarju dr. Josipu Leskovarju, da bo prestolonaslednik na svoji poti obiskal tudi štajersko prestolnico.41 Komisar Leskovar je 22. junija sklical razširjeno sejo sosveta in nanj povabil zastopnike uradov in društev. Za priprave na sprejem so imenovali dva odseka:

37

39

40

41

38

Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 71.

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 214.

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 214.

"Obisk princa regenta", Straža, 9. 6. 1920, št. 61, str. 1.

Franjo Baš, "Vladarji v Mariboru", v: Mariborski koledar (Maribor, 1935), str. 44–55 (dalje Baš, "Vladarji v Mariboru").

201

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

za "razvrstitev" in za "olepšanje mesta".42 Organizatorji regentovega obiska – v obeh odsekih – so se znašli pred celo vrsto težav. Med prvo svetovno vojno in po prevratu so se v Mariboru ukvarjali z osnovnimi eksistenčnimi težavami, za vzdrževanje "estetske in arhitektonske" zunanjosti hiš terurejanje cest in pločnikov, ki so ostali uničeni od vojaških transportov, pa v izpraznjeni mestni blagajni ni bilo veliko sredstev. V mestu so se soočili tudi s pomanjkanjem slovenskih zastav, ki so jih v splošnem povojnem pomanjkanju imeli le redki "razboriti narodnjaki". Kljub vsem težavam in izjemno kratkemu času za priprave so uspeli okrasiti poslopja ob cestah in ulicah z zelenjem in papirnatimi zastavicami. Veliko bolj slavnostno, z velikimi zastavami, pa so bila okrašen javna poslopja: magistrat, glavna pošta, klasična gimnazija in moško učiteljišče. Slavnostno okrašene so bile tudi trgovine na Kralja Petra trgu (danes Trg revolucije), Glavnem trgu in Aleksandrovi cesti (danes Partizanska cesta). Pričakovali so, da se bo v Mariboru zbralo več kot 25.000 ljudi, sprejeti takšno množico, pa je bilo v mestu, ki ga je pestilo pomanjkanje živil, zelo velik logistični zalogaj. Poleg tega so se bali, da vsem gostom, ki so bili povabljeni na slavnostno kosilo, ne bodo zmogli zagotoviti dovolj hrane.43 29. junija 1920 se je regent in prestolonaslednik Aleksander Karađorđević po obisku Gorenjske in Ljubljane odpravil na Štajersko ter preko "Vojnika, Konjic, Celja in Slovenske Bistrice pripotoval v spremstvu 24 avtomobilov" v Maribor. Njegov prihod je naznanilo 21 topovskih strelov. Na Tržaški cesti ob železniškem tiru so prvemu "jugoslovanskemu vladarju" železničarji pripravili "umetniško" okrašen slavolok z napisom "Živel naš osvoboditelj!" – ob slavoloku pa je na vladarja čakala kraljeva garda (12 časnikov, 200 mož in 70 konj).

Regent Aleksander se je s spremstvom, v katerem je bil tudi ministrski predsednik dr. Milenko Vesnić, odpravil proti državnem mostu, na mariborskih ulicah pa ga je v špalirju pozdravljala množica domačinov in obiskovalcev iz okoliških krajev, ki so se v Maribor pripeljali s posebnimi vlaki. Slavolok so regentu pripravili tudi ob novem dravskem mostu, na Glavnem trgu, ki je bil nabito poln, pa je vladarja pričakala častna četa. Na sprejemnem odru pred magistratom so goste

42

Predsednik prvega odseka je postal liberalec odvetnik dr. Vladimir Sernec, ki je skrbel za razporeditev meščanov, društev in šolarjev v posamezne dele mesta. Predsednik drugega odseka pa je postal Viktor Cotič, njegova naloga pa je bila okrasitev ulic in hiš. Operativno delo pa so izvajali v posameznih društvih in mestnem gradbenem uradu (PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mest. sosveta, 22. 6. 1920, str. 99–100; Baš, "Vladarji v Mariboru", str. 45).

43 "Naš princ regent prihaja!", Straža, 21. 6. 1920, št. 66, str. 1; "Regent Aleksander prihaja v Maribor", Straža, 21. 6. 1920, št. 66, str. 3; "Priprave za sprejem regenta Aleksandra v Mariboru", Straža, 23. 6.

1920, št. 67, str. 2; "Našemu vladarju na obmejnih tleh!", Straža, 28. 6. 1920, št. 69, str. 1; "Regent v Sloveniji", Straža, 28. 6. 1920, št. 69, str. 2; "Regent Aleksander na obmejnih tleh v Mariboru", Straža, 30. 6. 1920, št. 70, str. 2; "Regent na Gorenjskem in Štajerskem", Slovenec, 1. 7. 1920, št. 146, str. 1–3; "Regentov obisk – naš up glede zesedenega ozemlja in naš kažipot napram Nemcem", Straža, 7. 7.

1920, št. 73, str. 1; Baš, "Vladarji v Mariboru", str. 44–55.

202

S tudia H istorica S lovenica

pozdravili vladni komisar dr. Josip Leskovar, lavantinski škof dr. Mihael Napotnik, člani sosveta ter zastopniki koroških in prekmurskih Slovencev in raznih društev. V imenu mariborskih žena je regentu podarila šopek soproga generala Maistra Marija. V dvorani magistrata je prestolonaslednika pričakal predsednik Deželne vlade dr. Janko Brejc, Aleksander pa je nato sprejel 105 deputacij javnega življenja iz Podravja, kakor tudi deputaciji Prekmurcev in Primorcev, živečih na Štajerskem. Regent Aleksander je nato v spremstvu dr. Leskovarja in dr.

Antona Korošca z balkona magistrata pozdravil zbrano množico na Glavnem trgu. Po kratkem nagovoru se je s spremstvom odpravil v stolno cerkev, kjer ga je sprejel knezoškof dr. Mihael Napotnik s stolnim kapitljem. Celotna povorka se je nato odpravila po mariborskih ulicah, ob množici, ki mu je navdušeno aklimirala, proti Narodnemu domu, kjer so častno stražo postavili Sokoli. Regent je obedoval s stopetdesetimi gosti iz Štajerske, Koroške in Prekmurja. Najvišja državna delegacija se je iz glavnega kolodvora, kjer so se od regenta poslovili predstavniki Deželne vlade, vseh uradov, duhovščina in emigranti, odpravila z dvornim vlakom, ki je ob 15.15 odpeljal iz Maribora.44 Seveda pa vsi Mariborčani niso z enakim veseljem pričakali regenta Aleksandra. Nekateri mariborski Nemci so skušali izkoristiti njegov obisk in v znak protesta okrasiti svoja okna s staroavstrijskimi zastavami, kar pa jim je mestna oblast preprečila, zato je veliko njihovih oken ostalo neokrašenih.45 V deputaciji mariborskih Nemcev, ki so pozdravili regenta, pa sta bila nekdanji župan Johann Schmiderer in Julius Pfrimer.46 Celotni obisk regenta Aleksandra v Mariboru je trajal le tri ure, Josip Leskovar pa ga je na zadnji seji mestnega sosveta, ki jo je vodil kot vladni komisar, 28. decembra 1920 označil za zgodovinski dogodek: "Ves Maribor je takrat tekmoval, da dostojno sprejme prvič svojega vladarja in kralja Slovencev."47 Nasprotno pa je v slovenskem liberalnem taboru regentov obisk vzbudil veliko hude krvi.

V časopisu Mariborski delavec so vladnega komisarja Leskovarja napadali in mu očitali, da je regentov obisk organiziral sam, obisk visokega gosta pa zlorabil v strankarske namene, ker sta regenta sprejela samo on in knezoškof Mihael Napotnik. Vladni komisar naj bi bil skupaj s Karlom Verstovškom sam zasnoval protokol celotnega obiska, ki ga je nato potrdila Brejčeva Deželna vlada.

Na takšen način naj bi Leskovar, po besedah opozicije, sosvet pri organizaciji

44

"Regent na Gorenjskem in Štajerskem", Slovenec, 1. 7. 1920, št. 146, str. 1–3; "Regentov obisk – naš up glede zesedenega ozemlja in naš kažipot napram Nemcem", Straža, 7. 7. 1920, št. 73, str. 1; Baš, "Vladarji v Mariboru", str. 44–55.

45 "Regent na Gorenjskem in Štajerskem", Slovenec, 1. 7. 1920, št. 146, str. 1–3; "Regentov obisk – naš up glede zesedenega ozemlja in naš kažipot napram Nemcem", Straža, 7. 7. 1920, št. 73, str. 1; Baš, "Vladarji v Mariboru", str. 44–55.

46 Baš, "Vladarji v Mariboru", str. 51.

47 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 214.

203

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

obiska regenta preprosto zaobšel.48 Pri svojih obtožbah pa so pozabili, da so podobni očitki, takrat iz katoliškega tabora, leteli tudi na Leskovarjevega predhodnika Vilka Pfeiferja, češ, da je kot vladni komisar protežiral svojo liberalno stranko.

Orlovski tabor Na seji 8. julija 1920 je vladni komisar dr. Josip Leskovar člane sosveta seznanil s pisno vlogo, ki ga je na mestno upravo naslovilo predsedstvo osrednjega pripravljalnega odbora za prvi slovenski orlovski tabor v Mariboru.49 28. julija je Leskovar sklical sejo sosveta z eno samo točko dnevnega reda: "Orlovski tabor". Na njej je sosvetnikom predstavil spored orovskega tabora, na sosvetu pa so določili dva člana, ki sta se 30. julija s komisarjem udeležila sprejema tujih gostov – čeških predstavnikov orlovskih organizacij. Komisar je člane sosveta povabil na nedeljsko slovesno mašo, v mestu pa so v času Orlovskega tabora v gostilnah podaljšali čas obratovanja t. i. "policijsko uro". Leskovar je ocenil, da je vseslovensko orlovsko srečanje za "periferijski" Maribor nacionalnega pomena – "narodna manifestacija in narodno slavje". Zgražal se je "nad nečuvenim hujskanjem proti tej slavnosti od strani izvestnega časopisja" in naprosil sosvetnike , naj pomagajo "protiagitacijo" vsaj omejiti.50 Orlovski tabor je potekal v Mariboru med 29. julijem in 3. avgustom 1920, na njem pa so sodelovali poleg slovenskih še hrvaški, bosanski in hercegovski orli, predstavniki francoskih telovadnih organizacij in predstavniki slovenskih katoliških organizacij iz ZDA. Otvoritvena slavnost, ki so jo posvetili katoliškemu jugoslovanskemu dijaštvu, se je je pričela 29. julija zvečer v nabito polni Götzovi dvorani (današnja Unionska dvorana). Prvi govorec je bil predsednik Jugoslovanske katoliške dijaške lige Kolarik, za predsednika otvoritvene slovesnosti pa so izbrali "ministra na razpoloženju" dr. Fr. Jankovića. Med slavnostnimi govorniki sta bili lavantinski škof Mihael Napotnik, ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič in sarajevski škof Ivan Šarić ter vodilni politiki SLS dr. Josip Hohnjec, Ivan Vesenjak, dr. Josip Leskovar, Franjo Žebot in dr. Karel Verstovšek.51 Naslednjega dne so po maši v stolni cerkvi priredili orlovske tekme na telovadišču na Teznu. V Kazinski dvorani Narodnega gledališča se je zjutraj priče48

"Najsramotnejša zloraba", Mariborski delavec, 7. 7. 1920, št. 145, str. 2; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 159.

49 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 8. 7. 1920, str. 102.

50 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 7. 1920, str. 121–122.

51 "Orli so se zbrali", Slovenec, 31. 7. 1920, št. 174, str. 1; "Orlovski tabor v Mariboru", Slovenec, 31. 7.

1920, št. 174, str. 4; "Največja manifestacija Jugoslavije", Slovenec, 3. 8. 1920, št. 174, str. 1–3; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 166–168.

204

S tudia H istorica S lovenica

Vseslovenski orlovski tabor – prihod Orlov v Maribor (PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 14374)

lo zborovanje dijaških počitniških društev, v Narodnem domu so nadaljevali z zborovanjem srednješolcev, v Zavodu šolskih sester pa je potekalo žensko zborovanje. Različne prireditve so potekale tudi popoldan, zvečer pa sta bili na sporedu dve prireditvi: v Gambrinovi dvorani zborovanje orlovskih delegatov, v Götzovi dvorani pa so na čast gostov priredili gledališko igro Antona Medveda "Za pravdo in srce". 52 30. julija 1920 je na Orlovski tabor pripotovalo okoli 500 Orlov in Orlic s Češke z vlakom v St. Ilj (danes Šentilj), kjer so jim domačini pripravili slavnostni sprejem. Gostje iz Češke so bili slavnostno sprejeti tudi v Mariboru, kjer jih je v češčini pozdravil predsednik Zgodovinskega društva Maribor dr. Franc Kovačič53. Nato je slavnostna povorka slovenskih in čeških Orlov – z godbo na pihala – krenila po okrašenih mariborskih ulicah na Slomškov trg, kjer je udeležence tabora pozdravil lavantinski škof dr. Mihael Napotnik. Naslednjega dne so bile tekme v telovadnici državne gimnazije in na telovadišču na Teznu, kjer je bila tudi zaključna prireditev s skupinskimi vajami. V okviru tabora so potekala razna zborovanja katoliških družb, društev in zvez, potekali so tečaji, sprevodi, organizatorji pa so zatrjevali, da se je na šestdnevnih orlovskih prireditvah zbra52

Prav tam.

Mateja Matjašič Friš, "Dr. Franc Kovačič – ustanovitelj in sodelavec revije Voditelj v bogoslovnih vedah", Studia Historica Slovenica 9 (2009), št. 2–3, str. 615–632.

53

205

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

lo nekaj desettisoč udeležencev. 54 V katoliškem taboru so dogodku, za katerega so trdili, da ni strankarska prireditev, posvetili izjemno pozornost – časnik Slovenec je prireditev naslovil "Največja manifestacija Jugoslavije".55 Njihovi politični nasprotniki v liberalnem taboru pa so organizatorje Orlovskega tabora silovito napadali in jim očitali politizacijo prireditve: "Orlovski tabor sam pa ne le ni slovan­ska, ampak tudi telovadna prireditev ni – to je samo prireditev v propagando črne internacijonale, farovške diktature."56 V zapisniku seje mestnega sosveta najdemo Leskovarjev komentar: "Velike množice slovenskega ljudstva so se zbrale v Mariboru in zbudile s svojo vzorno discipline priznanje tudi pri naših narodnih nasprotnikih."57

Prvi pokrajinski Sokolski zlet v Mariboru V Mariboru se je še v istem mesecu 29. avgusta 1920 odvijal tudi enodnevni Prvi pokrajinski sokolski zlet. Udeleženci so v mesto ob Dravi prihajali s posebnimi vlaki iz celotne Jugoslavije, gostili pa so tudi češke Sokole. Med slavnostnimi gosti so bili minister dr. Vekoslav Kukovec, dr. Živojin Rafajlović, podpredsednik Narodne skupščine Ivan Ribar, dr. Albert Kramer in dr. Gregor Žerjav. Ob 14.00 uri je po Mariboru krenil sprevod okoli 4.000 Sokolov in Sokolic v sokolskih uniformah "krojih", 7 godb in 30 zastav ter praporjev, ki so bili razdeljeni po župah. Po sprevodu so se udeleženci zbrali pred magistratom, kjer je stala tribuna za goste.

Slavnostni govorec je bil dr. Vladimir Sernec. Popoldne se je na Teznu pričela "javna telovadba", ki si jo je po ocenah liberalnega časopisja ogledalo med 20.000 in 25.000 gledalcev. Po telovadni predstavi je sledila velika ljudska slavnost.

Naslednjega dne je v Narodnem domu potekala glavna skupščina "Sokolskega Saveza". Organizatorji so zatrjevali, da je bila sokolski zlet v Mariboru prireditev, "ki je služila izključno ciljem sokolske ideje, brez vsakoršne politične primesi. To razlikuje prireditev blagodejno od svoječasne orlovske prireditve, katere glavni in edini namen je bila klerikalno-politična propaganda."58 Brez dvoma so v tako v katoliškem kot liberalnem taboru izkoristili prireditve svojih telovadnih dru-

54

"Orlovski tabor v Mariboru", Slovenec, 1. 8. 1920, št. 173, str. 4; "Orli so se zbrali", Slovenec, 31. 7. 1920, št. 174, str. 1; "Orlovski tabor v Mariboru", Slovenec, 31. 7. 1920, št. 174, str. 4; "Največja manifestacija Jugoslavije", Slovenec, 3. 8. 1920, št. 174, str. 1–3.

56 Mariborsko prebivalstvo, "Posetnikom Orlovskega tabora", Mariborski delavec, 31. 7. 1920, št. 168, str.

1–2.

57 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 216.

58 "Sokolski zlet v Mariboru", Nova doba, št. 104, str. 1; O rli so se zbrali", Slovenec, 31. 7. 1920, št. 174, str. 1; "Orlovski tabor v Mariboru", Slovenec, 31. 7. 1920, št.

174, str. 4; "Največja manifestacija Jugoslavije", Slovenec, 3. 8. 1920, št. 174, str. 1–3; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 166–168.

55

206

S tudia H istorica S lovenica

Povorka sokolske konjenice ob priložnosti pokrajinskega sokolskega zleta v Mariboru (PAM, Zbirka fotografij in razglednic, inv. 3150)

štev tudi v politične namene. V mariborskem mestnem sosvetu so razpravljali o Orlovskem taboru na dveh sejah, ena je bila sklicana celo samo s to točko. Zapisa o sokolskem zletu v zapisnikih mestnega sosveta ni najti.59 Leskovar je kasneje pojasnjeval, da na sokolski zlet ni bil uradno povabljen, vso politične razprave okoli dogajanja na obeh prireditvah pa so že nekaj mesecev kasneje botrovala njegovi odločitvi, da odstopi s položaja vladnega komisarja.60

Pogled vladnega komisarja dr. Josipa Leskovarja na svoje upravljanje mesta Leskovar si je v času svojega upravljanja mesta prizadeval predvsem, kot je zatrjeval na zadnji seji mestnega sosveta leta 1920, urediti mariborsko gospodar59

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 216.

PAM, fond Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 214; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 161–163.

60

207

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

stvo. V ta namen je racionaliziral tiste izdatke mesta, ki niso bili nujno potrebni, da niso več bremenili mestnega proračuna. Na drugi strani si je prizadeval sanirati mestna podjetja, ki so prinašala izgubo.

Gospodarski urad. Po imenovanju za mariborskega vladnega komisarja je dr. Leskovar pregledal dokumentacijo urada, ki je izkazovala 394.531,30 kron premoženja. Kasneje pa se je izkazalo, da v tem izračunu niso bili upoštevani razni mestni dolgovi. Tako je mesto moralo izplačati "Žitnemu zavodu" za zaplenjene stvari 300.000 kron več, kot je bilo knjiženo. Pred izvršbo je bil znesek 400.000 kron, saj je magistrat izstavil gospodarski družbi Warenverkehrsbureau garantno pismo za dobavo živil iz Avstrije, pogodbenih obveznosti pa v družbi niso izpolnili. Gospodarski urad prav tako ni plačal 800.000 carine za izvoz svinj v Avstrijo, 35.000 kron pa so dolgovali še "Žitnemu zavodu".

Poleg tega je imel Gospodarski urad knjižene terjatve v višini 600.000 kron, ki niso bile izterljive. Tako je imel Gospodarski urad v času komisarja Pfeiferja 2.3330.959,40 kron izgube.

Premogovna komisija. Mesto je prevzelo "premogovno komisijo" in racionaliziralo stroške prevoza premoga. Poleg tega je knjigovodstvo "komisije" prevzelo stavbni urad, kar je zmanjšalo stroške za 200.000 kron. 61 Klavnica. Komisar Leskovar je delovanje klavnice usmeril v izvoz, pozitivni rezultati pa so se poznali že oktobra, ko je zavod imel mesečno več dohodka kot poprej v celem letu.62 Pokopališče.63 Vladni komisar Leskovar se je uspel dogovoriti, da je mestna občina pobreško pokopališče prodala stolni župniji, ki se je ob tem še zavezala, da bo na tezenskem pokopališču sezidala mrliške vežice. Poleg tega so se v stolni župniji odrekli možnosti tožbe proti mestni občini, ki je brez dovoljenja pokopavala pokojnike na Pobrežju, ki je bilo namenjeno le za magdalenski okraj.64 Prodaja zemljiških parcel. Mestna občina je odprodala zemljišča na Trgu kralja Petra (današnji Trg revolucije) za skoraj milijon kron. Zemljišča, ki so jih ugodno kupili, so v občini odprodali, ker so bila preozka. 65

61

PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 216– 218.

62 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 218.

63 Mestno pokopališče leta 1920 ni bilo zakonsko urejeno. Pokopi iz stolne in frančiškanske župnije bi se morali opravljati le na pokopališču na Teznem. S perečo problematiko se je dr. Josip Leskovar spoprijel že na začetku komisarskega mandata. Na seji 18. marca ga je sosvet pooblastil, da prepove pokopavanje mrličev iz stolne in frančiškanske župnije na pokopališču na Pobrežju (PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 18. 3. 1920, str. 39; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 197–201).

64 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 216– 218.

65 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 219.

208

S tudia H istorica S lovenica

Električno podjetje.66 V Leskovarjevem komisariatnem obdobju se je mesto začelo pospešeno elektrificirati, sam pa je – zanimivo – temu izjemnemu projektu namenil le malo prostora. Omenil je le smrt vodje podjetja inž. Gostiše, ki je zaustavilo mnoge zastavljene projekta in pa težave ob iskanju njegovega namestnika, Slovenca, ki bi bil ustrezno usposobljen.67

Pogledi opozicije na upravljanje mesta vladnega komisarja dr.

Josipa Leskovarja "Mestne blagajne prazne, mestne ulice polne nesnage in razdrapane", so rohneli v liberalnih časnikih, ki so bili nad Leskovarjevim upravljanjem mesta dobesedno ogorčeni. Celo več: v tisku opozicije je doživljal prav takšne napade in očitke, kot jih je bil deležen v konzervativnem tisku njegov predhodnik dr. Vilko Pfeifer. Po Leskovarjevem odstopu so v časniku Tabor dramatično zapisali: "Gospodarstvo mesta Maribora se nahaja v tako obupnem stanju, ko gospodar privatnega imetja ne najde drugega izhoda, kot konkurz ali – vrv."68 Če strnemo liberalne očitke Leskovarju: očitali so mu, da je izpraznil občinsko blagajno, da je razprodajal mestno imovino, krivdo naj bi nosil tudi za razraščanje korupcije v mestnih podjetjih, mestni kino je bil pred polomom. Kot "klerikalec" naj bi kmetom, kljub pomanjkanju in draginji, dopuščal svobodno oblikovanje cen prehrambenim izdelkom, krivdo naj bi nosil tudi zaradi pomanjkanja plina in "električnih mrkov" v mestu. Krivdo so mu pripisovali tudi za slabe in nevzdrževane ceste, ulice naj bi bile neurejene in nesnažne. Leskovarju so v liberalnem tisku očitali, da je narodna politika v času njegovega upravljanja mesta nazadovala, Nemci v mestu naj bi bili vedno bolj samozavestni, v mestu je bilo mogoče še naprej najti nemške napise, pojavljati pa naj bi se začeli tudi novi, nemški uradniki so še naprej ostajali na svojih položajih. Higiena na obeh kopališčih

66

"Mestno električno podjetje" je bilo ustanovljeno leta 1919. Podjetje je mesto oskrbovalo z električno energijo, gradili so daljnovode, razvodna omrežja in transformatorske postaje. Mesto je maja 1920 najelo skoraj 4 milijonski kredit za elektrifikacijo mesta, avgusta pa sklenilo pogodbo z družbo "Steiermärkische-Elektrizitäts Gesellschaft" iz Gradca o dobavi električne energije iz elektrarne Fala.

Konec novembra pa so na sosvetu sklenili, da zaradi manjše porabe plina prodajo inventar "mestne elektrarne o priliki ustavitve proizvodnje električnega toka". Na isti seji pa so razpravljali o uvedbi električne razsvetljave v rotovško mestno hišo (PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 3. 8. 1920, str. 123–124; PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o XXVII. seji mestnega sosveta, 23. 11. 1920, str. 178 in 183; Zadravec, Mestna občina mariborska, str.

182).

67 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 219.

68 "Mariborsko mestno gospodarstvo", Tabor, 15. 1. 1921, št. 11, str. 1.

209

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

naj bi bila pod vsako kritiko in šole brez kuriva.69 Očitali so mu tudi koncentracijo moči v mestu; bil je vladni komisar, načelnik okrajnega zastopa in gerent70 Maribora, njegov koncipient in predsednik stanovanjske komisije. Pa tudi svoji odvetniški pisarni naj bi se veliko bolj posvečal, kot samemu upravljanju mesta.

Opozicija je pod drobnogled vzela tudi Leskovarjeve dohodke, ki naj bi bili krepko višji, kot jih je prejemal njegov predhodnik Vilko Pfeifar.71 In upravičenost vseh očitkov? Prihajali so iz liberalnega tabora in so bili pogosto mnogo pretirani. Dejstvo pa je, da je bil gospodarski in socialni položaj v mestu izjemno slab in da ga Leskovarju v kratkem času vodenja mesta seveda ni uspelo urediti. Še več napadov političnih nasprotnikov je bil Leskovar deležen po obisku regenta Aleksandra 29. junija 1920, orlovskem taboru, ki ga je Maribor gostil med 28. julijem in 2. avgustom 1920, in Zletom sokolskega saveza Kraljevine SHS avgusta 1920. Dr. Leskovar je na seji mestnega sosveta 28. decembra 1920, na kateri je sosvetnike obvestil o svojem odstopu, takole opisal svoje videnje obeh dogodkov: Radi teh prireditev se me je napadalo v časopisju in tožilo tudi v Beogradu, da sem postopal pristranski. Ugotavljam na tem mestu, da pritožbe niso bile utemeljene.

Mestna blagajna ni izplačala na račun za orlovsko prireditev niti vinarja, na drugi strani pa sem ustregel vsem prošnjam odboru sokolskega zleta. Konstatujem, da nisem bil povabljen na sokolsko prireditev in da tudi nisem bil obveščen o prihodi ministrov. Vsled tega je tudi očitek, da sem ravnal netaktno brez vsake podlage. Moje načelo kot vladni komisar je bilo vedno to, da nisem na tem mestu kot zaupnik kake stranke, ampak, da moram objektivno nastopati in poslovati glede vseh strank in glede obeh narodnosti.72

Načrtovanje Leskovarjeve odstavitve V mariborskem liberalnem časopisu Tabor so Leskovarjevo odstavitev napovedali že v začetku septembra 1920. Odstavljen naj bi bil zato, ker kot vladni komisar na Sokolskem zletu v Mariboru ni pozdravil ministrov centralne vlade

69

"Mariborske novice. Komisar dr. Leskovar pri koritih", Nova doba, št. 32, 8. 7. 1920, str. 2; "Dnevne vesti. Mestno kopališče", Mariborski delavec, 4. 8. 1920, št. 171, str. 2–3; "Dnevne vesti. Posledice grehov bivšega klerikalnega komisarja", Slovenski narod, št. 91, str. 3; "Dnevne vesti. Mariborske novice", Slovenski narod, št. 91, str. 3; "Mariborsko mestno gospodarstvo", Tabor, 15. 1. 1921, št. 11, str. 1; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 157–161.

70 Gerent, v Kraljevini SHS od vlade začasno imenovani prestojnik občinske uprave.

71 Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 69 in 154.

72 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 216.

210

S tudia H istorica S lovenica

v Beogradu.73 Minister za notranje zadeve Kraljevine SHS Milorad Drašković je 30. septembra 1920 res poslal brzojavno zahtevo Deželni vladi v Ljubljani, da Leskovarja razreši, na njegovo mesto pa imenuje političnega uradnika.

Poverjenik za notranje zadeve dr. Leonid Pitamic je zavzel stališče, da je dolžan ministrov ukaz izvršiti in je sporočil v Beograd, da bo na mesto mariborskega vladnega komisarja imenoval vladnega svetnika dr. Rudolfa Andrejko. Še preden je o odstavitvi Leskovarja poverjenik dr. Pitamic obvestil predsednika vlade dr. Janka Brejca,74 sta o njej že poročala časnika Tabor in Marburger Zaitung. Z mastnimi črkami sta na prvi strani zapisala: "Dr. Leskovar razrešen posla vladnega komisarja", in "Dr. Leskovar enthoben",75 o njegovi odstavitvi pa so navdušeno pisali tudi drugi liberalni časniki.76 Poverjenik Pitamic je nato o odstavitvi le obvestil predsednika Deželne vlade dr. Brejca, ki pa je opozoril, da minister za notranje zadeve Drašković za komisarjevo odstavitev ni pristojen in da njegova zahteva pomeni poseganje v avtonomijo Slovenije. O razrešitvi so razpravljali na seji Deželne vlade, kjer so ugotavljali, da razmerja med ministrstvi in "pokrajinskimi vladami" niso natančno opredeljena in da bi Leskovarjeva razrešitev pomenila presedan, saj je minister brez zaslišanja in sodelovanja Deželne vlade v preteklosti razrešil le enega političnega uradnika in nato ta sklep preklical.

Tudi praksa imenovanja vladnih komisarjev v Mariboru, Celju in na Ptuju je bila različna. Večino jih je imenoval poverjenik za notranje zadeve, dr. Leskovarja je imenoval dr. Brejc še preden je bila vlada sestavljena, njegovega predhodnika dr. Pfeiferja pa so imenovali na seji vlade. Poverjenik za pravosodje dr. Gregor Žerjav se je skliceval na nedorečenost zakonodaje in pozival, da naj zadeve ne politizirajo. Ni pa "smatral za primerno, da zavzame to važno mesto tako izrazit strankar, kot je dr. Leskovar". Menil je, da interesi SLS s predlaganim imenovanjem dr. Andrejke ne bodo oškodovani in da lahko v katoliškem taboru "iz oportunih vzrokov" pristanejo na njegovo imenovanje ter se tako izognejo novemu konfliktu z osrednjo vlado. Predsednik Brejc pa je še naprej zagovarjal stališče, da je minister v konkretnem primeru posegel v kompetence Deželne vlade. Prav tako je ostro zavrnil Žerjavov predlog, da naj Deželna vlada iz oportunih vzrokov akceptira ministrov ukaz in ga označil za nelojalnega, saj je minister izdal odlok o odstavitvi "na impulz ali po informacij poverjenika ali drugih 73

"Zunanja in notranja politika. Dr. Leskovar pojde", Tabor, 3. 9. 1920, št. 30, str. 2.

Predsednik Brejc, zapisnikar Bogataj, "Zapisnik 171. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 4. oktobra 1920", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlada za Slovenijo 1918–1921. 3 del od 22. mar. 1920 do 9. jul. 121, ur. Peter Ribnikar (Ljubljana, 2002), str.

195–197.

75 "Dr. Leskovar razrešen posla vladnega komisarja", Tabor, 1. 10. 1920, št. 30, str. 1; "Dr. Leskovar enthoben", Marburger Zaitung, 1. 10. 1920, št. 30, str. 1.

76 "Dr. Leskovar odstavljen", Tabor, 1. 10. 1920, št. 30, str. 2; "Mariborske novice. Mariborski gerent", Nova doba, 2. 10. 1920, št. 118, str. 3; "Dnevne vesti. Konec klerikalnega gerentstva v Mariboru", Slovenski narod, 1. 10. 1920, št. 224, str. 3; "Dr. Leskovar odstavljen", Tabor, 1. 10. 1920, št. 30, str. 2.

74

211

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

članov JDS". Oponiral je tudi zahtevam, da je dr. Leskovarja potrebno razrešiti ker je "pronosiran strankar", saj bi zaradi takšnega vzroka morali zamenjati tudi ljubljanskega župana. Dr. Brejc je poudaril, da mora vztrajati pri svojem stališču, ker so liberalci želeli izvesti Leskovarjevo zamenjavo "na tako žaljiv način, ne da bi zastopniki JDS poprej iskali sporazuma". Predsednik je tudi ostro protestiral, ker so v liberalnem taboru v vseh mogočih stvareh posredovali pri centralni vladi in s tem izzivali vedno ostrejše konflikte. Sprejel je odločitev, da bo sporno razrešitev dal na glasovanje ministrskemu svetu. Dr. Žerjav je ugovarjal, da bi se o razrešitvi dr. Leskovarja še razpravljalo in glasovalo, saj je bila v pristojnosti poverjenika za notranje zadeve, poleg tega pa Deželna vlada ni imela kompetenc razpravljati o veljavnosti ministrovih odlokov. Razprava o Leskovarjevi razrešitvi z mesta vladnega komisarja za Maribor se je tako zaostrila, da jo je predsednik Brejc umaknil iz dnevnega reda in o njej poročal na ministrskem svetu. Leskovarjeva razrešitev s strani poverjenika za notranje zadeve dr. Pitamica bi lahko pripeljala do velikega konflikta, ki bi vodil do njegove odstavitve ali celo padca Deželne vlade. To pa bi bilo v času pred izvedbo plebiscita na Koroškem, napovedanega za 20. oktobra 1920, po mnenju dr. Brejca izjemno škodljivo za narodne interese.77 14. decembra 1920 je prišlo do spremembe na čelu Deželne vlade. Leskovarjevega strankarskega kolega Janka Brejca je nadomestil univerzitetni profesor dr. Leonid Pitamic.78 Brez politične podore v Deželni vladi so bili dnevi vladnemu komisarju Leskovarju šteti in vprašanje dneva njegove razrešitve je viselo v zraku. Leskovar je v takšnem položaju z mesta mariborskega vladnega komisarja odstopil sam. Na zadnji seji sosveta v vlogi komisarja 28. decembra 1920 je pojasnil, da ne zmore več opravljati dvojnega dela – v svoji odvetniški pisarni in na magistratu. Dejansko pa se je zavedal, da s spremembami v Deželni vladi ni imel več politične zaslombe in bi bil razrešen, če bi sam ne podal odstopne izjave. "Tudi dobro vem, da bi se s časom bila zahtevala moja odstavitev iz političnih ozirov, češ, da pristaš Slovenske ljudske stranke ne more biti vladni komisar mesta Maribora, kakor se je to dognalo o priliki sokolskega zleta."79 Deželna vlada je nato 30. decembra 1920 na njegovo lastno prošnjo razrešila dr. Josipa Leskovarja poslov vladnega komisarja za mesto Maribor in na izpra77

Predsednik Brejc, zapisnikar Bogataj, "Zapisnik 171. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 4. oktobra 1920", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlada za Slovenijo 1918–1921. 3 del od 22. mar. 1920 do 9. jul. 121, ur. Peter Ribnikar (Ljubljana, 2002), str.

195–197.

78 Predsednik Pitamic, zapisnikar Bogataj, "Zapisnik 181. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 29. januarja 1921", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlada za Slovenijo 1918–1921. 3 del od 22. mar. 1920 do 9. jul. 121, ur. Peter Ribnikar (Ljubljana, 2002), str.

250.

79 PAM, fond Maribor, AŠ 162, Zapisnik o seji mestnega sosveta, 28. 12. 1920, str. 214; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 161–163.

212

S tudia H istorica S lovenica

znejno mesto imenovala Iva Poljanca, vladnega tajnika v Celju.80 Novoimenovani mariborski vladni komisar Poljanec je prvič vodil sejo mestnega sosveta v Mariboru 28. februarja 1921, dr. Josip Leskovar pa je bil v njegovem mandatu še naprej član mestnega sosveta.81 Na prvih demokratičnih mariborskih občinskih volitvah v novi državi Kraljevini SHS januarja 1921 je Leskovar kandidiral za župana, po neuspeli županski kandidaturi, v času županovanja Viktorja Grčarja82, pa je deloval še naprej kot član občinskega sveta do septembra 1924, ko je je bil na naslednjih občinskih volitvah ponovno izvoljen na čelo mesta Maribora, tokrat v vlogi župana.83

Namesto zaključka Zadnje mariborske občinske volitve pred prvo svetovno vojno so bile leta 1912,84 že med prvo vojno pa so se zelo skrčile pravice občinskih svetov. Po prevratu je politični položaj nove države prisilil narodno vlado, da je ukinila mariborski nemški mestni svet, odstavila župana in imenovala vladnega komisarja, ki je prevzel mestno upravo. V mestni upravi pa so ostali še naprej stari mestni uslužbenci, ki so se zavedali, da v novi državi svojih mest ne bodo več dolgo zasedali. Temu primerno so opravljali tudi svoje delo, kar je prinašalo deficit v mestnih podjetjih v letih 1918 in 1919. Cene različnim storitvam so rastle, mestna uprava pa si ni prizadevala za povišanje mestnih dohodkov. Do večjega odpuščanja nemških magistratnih uslužbencev je prišlo po demonstracijah mariborskih Nemcev 27. januarja 1919, nato pa je odpuščanje potekalo postopoma. Z odpuščanjem so se izpraznila uradniška mesta, ki jih je bilo potrebno nadomestiti z usposobljenim slovenskimi uslužbenci. Novozaposleni mestni uslužbenci "so imeli zelo težavno stališče, preden so se vživeli v svoje nove nalo-

80

Leonid Pitamic, "Razglas poverjeništva za notranje zadeve o izpremembi v občinskih gerentstvih v Mariboru in Celju", Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 11.

1. 1921, št. 3, str. 30; Leonid Pitamic, "Popravek, Razglasi deželne vlade za Slovenijo. Izpremembe v osebju", Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 13. 1. 1921, št. 4, str. 35; "Maribor. Novo imenovani vladni komisar mesta Maribor", Jugoslavija, 13. januar 1921, št. 11, str. 3; "Celje novice. Imenovanje", Nova doba, 26. 10. 1920. št. 128, str. 2–3; Zadravec, Mestna občina mariborska, str. 161, 162, 172.

81 Dragan Potočnik, "Vladni komisar Ivan Poljanec (1921)," Studia Historica Slovenica 17 (2017), št. 3, str. 950–951.

82 Dragan Potočnik, "Mariborski župan Viktor Grčar (1921-1924)," Studia Historica Slovenica 17 (2017), št. 3, str. 967.

83 PAM, fond Mestna občina Maribor, AŠ 162, Zapisnik o 1. seji občinskega sveta v Mariboru, 8. 8. 1921, str. 138; David Hazemali, Mateja Matjašič Friš, Ana Šela, Majda Schmidt Krajnc, "Med priložnostmi in pomanjkanjem: Maribor v času prvega županskega mandata dr. Alojzija Juvana, 1928–1931," Acta Histriae 26 (2018), št. 1, str. 161.

84 Jenuš, "Ljubi Bog, kako varovati, česar ni", str. 911.

213

D. Friš: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

ge in spoznali napake delovanja svojih prednikov zadnjega časa. Izgleda celo, kakor da bi odstavljeni uslužbenci nalašč pustili vse v največjem neredu. Manjkali so razni zapiski, nekaterih aktov sploh ni bilo mogoče najti."85 Z menjavo uradništva v občinah je tako zastalo vse delo, menjave pa so se dogajale tudi ministrstvih in njim podrejenih uradih, kjer so uradnike menjevali s svojimi političnimi pristaši.86 Potrebno je poudariti, da je vladne komisarje imenovala Narodna oziroma Deželna vlada, ki jih je praviloma izbirala med svojimi političnimi somišljeniki – kar je že ob imenovanju vzbujalo proteste in nasprotovanja v drugih političnih strankah. Protesti opozicije na delovanje političnih komisarjev so se nato nadaljevali z vso silovitostjo celotno komisarsko dobo. Tudi meščani niso prav dobro razumeli vloge vladnega komisarja in so bili do njih pogosto indiferentni ali celo sovražni. Nekateri, zlasti Nemci, so po tihem upali, da se bodo vrnili "stari dobri avstrijski časi". Vladnim komisarjem je oteževalo uspešno delovanje tudi njihovo začasno imenovanje, ki se je kazalo v njihovi pogosti zamenjavi in s tem posledično povezanim kratkim mandatom, v katerem v tako težavnih povojnih in prevratnih razmerah ni bilo mogoče veliko postoriti.

85

"Pomen občinskih volitev", Ptujski list, 17. 4. 1921, št. 16, str. 1.

"Dnevne vesti, Živilsko industrijo bi ‘Straža’", Mariborski delavec, 29. 3. 1920, št. 71, str. 2.

86

214

S tudia H istorica S lovenica

Darko Friš MARIBOR AFTER THE UPRISING, AND GOVERNMENT COMMISSIONER DR. JOSIP LESKOVAR

SUMMARY As expected, on March 6, 1920, the new president of the Regional Government and one of the leading members of the Slovenian People's Party (SPP), Janko Brejc, relieved the Liberal Vilko Pfeifer, the first government commissioner of Maribor, of his position, and on March 13, 1920, he found Pfeifer’s replacement in the former member of the Maribor Advisory Council and his party colleague Dr. Josip Leskovar. Government commissioners for individual cities were nominated by the National (Provincial) Government, the members of which, as a rule, chose among their political associates – which prompted protests and opposition in other political parties. The opposition protests then continued for the entire length of a government commissioner’s mandate. The townspeople, too, did not understand the role of the government commissioner very well, which is why they were often indifferent or even hostile towards him.

Some hoped that the "good old Austrian times" would return. Government commissioners were also hampered by the temporariness of their appointment, which was reflected in their frequent dismissals and substitutions, and in their short-term mandates during which it was impossible to achieve much, especially in light of such difficult post-war and post-overthrow circumstances.

Dr. Josip Leskovar, who headed the Maribor city administration for only nine months, was also constantly verbally attacked by the Yugoslav Democratic Party (YDP). Among his more important achievements is the start of the electrification of Maribor. During his short his mandate as government commissioner, the city hosted Regent Aleksandar Karadjordjevic, an Orel Association camp, and a gathering of the Sokol SHS Association. All three events greatly disturbed the local politics, and the disagreements between the Catholic and the Liberal Camp were also transferred to the Provincial Government in Ljubljana and even the Central Government in Belgrade. The YDP accused Leskovar of openly supporting the interests of his political party, the SPP, which led to his dismissal by the Interior Minister Milorad Drašković. In the Provincial Government, Leskovar's dismissal was strongly advocated by the Commissioner for Justice, the Liberal Dr. Gregor Žerjav, and the Trustee for the Commission of the Interior Dr. Leonid Pitamic. However, Dr. Janko Brejc prevented the dismissal with an exceptional political manoeuvre. On December 14, 1920, there was a change at the head of the Provincial Government. Leskovar's party colleague

215

D. FriĹĄ: Maribor po prevratu in vladni komisar dr. Josip Leskovar

Janko Brejc was replaced by Dr. Leonid Pitamic. Without the political support of the Provincial Government, the days of the government commissioner Leskovar were numbered, and the day of his dismissal hung in the air. In December 1920, Leskovar himself announced his resignation.

During his mandate as government commissioner, Leskovar sought to reorganize the economy of Maribor. He relieved the city budget considerably by rationalizing the expenses of the City Municipality. What is more, he made efforts to rehabilitate the city's businesses that had been making losses until his term in office. Leskovar took over the management of the "Coal Commission", and because of irregularities and the great general shortage, the Office for Economy was abolished. He also rationalized the functioning of the City Administration and reduced the number of officials, for which he was accused by his political opponents of carrying out political "cleansing".

216

S tudia H istorica S lovenica UDK 94(497.4:436)"1938/1941" 327(497.4:436)"1938/1941" 1.01 Izvirni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-9

Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala severovzhodna Slovenija za Britance res prvič geopolitično pomembna Gorazd Bajc Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-mail: gorazd1.bajc@gmail.com

Izvleček:

V članku so predstavljene nekatere makro in mikro posledice anšlusa, nacistične aneksije oziroma priključitve Avstrije "veliki Nemčiji" marca/aprila 1938, ko je slovenski severovzhodni prostor (in na splošno severni del Dravske banovine) čez noč pridobil na pomenu, saj je ravno tu Kraljevina Jugoslavija neposredno mejila na Tretji rajh. Na podlagi analize manj poznanih virov iz osrednjega britanskega arhiva v Londonu ter ob upoštevanju objavljenih dokumentov in najbolj relevantne literature so osvetljena predvsem prizadevanja Britancev po ustanovitvi učinkovitejšega protinacističnega sistema obveščevalnih služb, ki se je naposled razvil v posebno Upravo za posebne operacije, Special Operations Executive. Prikazan je razvoj te službe med Slovenci, prizadevanja britanskih diplomatov po odprtju konzulata v Ljubljani in razmere na terenu.

Namen članka je predstaviti eno izmed zelo pomembnih problematik obdobja na predvečer druge svetovne vojne in izpostaviti ključno dejstvo, da sta od anšlusa dalje severovzhodna Slovenija in na splošno slovenski prostor izredno pridobila na geopolitičnem pomenu – vsaj kar se tiče Britancev celo prvič v zgodovini. Upoštevali smo časovni okvir od pomladi 1938 do aprilske agresije 1941.

Ključne besede:

anšlus, severovzhodna Slovenija, Kraljevina Jugoslavija, Tretji rajh, Velika Britanija, tajne/obveščevalne službe, Special Operations Executive, diplomacija, britanski konzulat v Sloveniji, 1938–1941 Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 217–250, 121 cit., 2 sliki Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

217

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

Uvod1 Pred osmimi desetletji se je zgodilo tisto, kar se za države zmagovalke prve svetovne vojne ne bi smelo: 12. marca 1938 je nacistična Nemčija izvedla vojaško intervencijo v Avstriji in slednjo po nadvse uspešno izvedenem ljudskem glasovanju (ki pa ni potekalo v povsem normalnih razmerah) aprila istega leta tudi priključila. Prva konkretna razširitev Hitlerjeve Nemčije in s tem ustanovitev Tretjega rajha (Drittes Reich), znana kot "anšlus" (Anschluss), je pustila za seboj do tedaj nepredstavljive posledice na makro in mikro ravni. V pričujoči razpravi vseh ne bomo analizirali, ukvarjali se bomo predvsem z reakcijo Britancev in njihovo percepcijo nove slovenske vloge ob meji z "veliko Nemčijo" – britanski diplomati v Jugoslaviji so si namreč v Ljubljani prizadevali odpreti konzulat. Zanimalo nas bo tudi, kako so ocenjevali razmere na terenu, ter kako je prišlo do reorganizacije britanskih obveščevalnih služb, ki so med drugim kaj kmalu postale zelo aktivne tudi na Slovenskem. Upoštevali smo naslednji časovni okvir: od pomladi 1938 do aprilske agresije 1941. leta. Postavili smo si osnovno hipotezo, da je po anšlusu severovzhodna Slovenija za Britance res prvič postala geopolitično pomembna. Študija temelji na analizi in interpretaciji do sedaj manj poznane dokumentacije, shranjene v osrednjem britanskem arhivu v Londonu (The National Archives, to je nekdanji Public Record Office), in sicer Foreign Officea kot tudi obveščevalnih služb. Upoštevali smo tudi objavljene primarne vire in najbolj relevantno znanstveno literaturo, predvsem tisto, ki je v slovenski zgodovinski stroki manj znana. Kar se tiče arhivskih gradiv, želimo izpostaviti serijo Zunanjega ministrstva Velike Britanije, ki je bila vsaj med zgodovinarji na Slovenskem do sedaj malodane povsem spregledana: nosi kratico FO 369 in v njej je shranjena korespondenca posameznih konzularnih predstavništev.

Druga polovica tridesetih let: poruši se kolektivna evropska varnost Naslovno tematiko je najprej potrebno vključiti v širši kontekst dogajanja od druge polovice tridesetih letih dalje, ko so se razmere v Evropi in svetu zaostrovale in naposled privedle do globalne vojne. Spomnimo le na najpomembnejše

1

Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa Preteklost severovzhodne Slovenije med srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom št. P6-0138 (A) in raziskovalnega projekta Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode J7-8283 (A). Oba financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

218

S tudia H istorica S lovenica

Glasovnica za plebiscit o formalni priključitvi Avstrije Nemčiji, ki je potekal 10. aprila 1938, ko so se skoraj vsi opredelili za Hitlerja. Na glasovnici je bilo očitno nesorazmerje med "DA" in "NE" (Wikimedia Commons)

krize.2 Italija Benita Mussolinija je 3. oktobra 1935 začela osvajati Etiopijo in jo v okviru t. i. Abesinske vojne 5. maja naslednjega leta osvojila; proglasila je imperij in med drugim dokazala neučinkovitost sankcij mednarodne skupnosti. Pred

2

Obdobje od druge polovice tridesetih let do aprila 1941 ali pa le posamezne faze teh ključnih let, predvsem kar se tiče Jugoslavije, sosednjih držav, jugovzhodne Evrope in Velike Britanije, obravnava veliko del. Na tem mestu lahko omenimo le nekatera: Llewellyn Woodward, British Foreign Policy in the Second World War. Vol. I (London, 1970); Jean-Baptiste Duroselle, Storia diplomatica dal 1919 al 1970 (Roma, 1972), str. 169–237; Dušan Lukać, Treći Rajh i zemlje jugoistočne Evrope. Zvezek II: 1937–1941 (Beograd–Ljubljana, 1982); Donatella Bolech Cecchi, Non bruciare i ponti con Roma. Le relazioni fra l'Italia, la Gran Bretagna e la Francia dall'accordo di Monaco allo scoppio della seconda guerra mondiale (Pavia–Milano, 1986); Silvio Pons, Stalin e la guerra inevitabile 1936–1941 (Torino, 1995); Renzo De Felice, Mussolini il duce. Lo Stato totalitario 1936–1940 (Torino, 1996); Paul W. Doer, British Foreign Policy 1919–1939 (Manchester–New York, 1998), str. 179–266; Rosaria Quartararo, Roma tra Londra e Berlino. La politica estera fascista dal 1930 al 1940 (Roma, 2001); ista, L’Anschluss come problema internazionale: le responsabilità anglo-francesi (Roma, 2005); Ennio Di Nolfo, Storia delle relazioni internazionali 1918–1999 (Roma–Bari, 2006), str. 189–303; Massimo Bucarelli, Mussolini e la Jugoslavia (1922–1939) (Bari, 2006), str. 317–383; Ian Kershaw, Fateful Choices. Ten Decisions that Changed the World, 1940–1941 (London, 2007); Peter Neville, Hitler and Appeasement: the British attempt to prevent the Second World War (London, 2007); Richard Overy, 1939. Countdown to War (London, 2009); Andrej Rahten, Od Svete alianse do Združenih narodov: svet in politika velesil 1815–1945 (Kranj, 2010), str. 163–184.

219

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

tem je 7. marca 1936 Adolf Hitler "pokazal zobe", saj je prišlo do ponovne militarizacije Porurja, s čimer je Nemčija kršila določila Versajske pogodbe in Pakta iz Locarna (s konca leta 1925). Obenem je dokazala neučinkovitost deklaracije, ki so jo aprila 1935 v kraju Stresa sprejeli Velika Britanija, Francija in Italija, ter tako začela spreminjati ravnovesje moči v Evropi v svojo korist in predvsem na račun Francije. Dne 17. julija 1936 se je v Španiji začela državljanska vojna (trajala je do prvega aprila leta 1939), v katero so se za premoč v Evropi vmešale države konkurentke. Dne 24. oktobra istega leta 1936 sta Rim in Berlin podpisala sporazum, s katerim sta zastavila zvezo sil osi, ki se je med drugo svetovno vojno v družbi nekaterih drugih držav borila proti zaveznikom. Njena prva nadgradnja se je zgodila 25. novembra 1936 (čeprav so se domenili že 23. oktobra), ko sta Nemčija in Japonska podpisali pakt proti Kominterni. Slednji se je Italija pridružila naslednje leto, 6. novembra. Malo pred tem, 26. julija, je Japonska začela vojno proti Kitajski. Spomladi 1938 je Nemčiji anšlus uspel. Hitler je svoje zahteve prenesel v smeri Sudetov. London in Pariz (ob nekakšni mediaciji Rima) sta mu naposled konec septembra na konferenci v Münchnu popustila, tako da je oktobra sledila aneksija najbolj zahodnega dela Češkoslovaške; istega meseca si je nekatere dele te države prisvojila Poljska, novembra Madžarska, marca 1939 pa je prišlo do njenega definitivnega razkosanja, ko je na političnem zemljevidu ostala le manjša Slovaška – satelit nacistične Nemčije.

Po Münchenski konferenci, ko se je kolektivna varnost v Evropi zrušila (in med drugim so se povečala sumničenja Sovjetske zveze, saj je na konferenco niso povabili), so se začele nemške zahteve po Gdansku. Poljska je tedaj pokazala pripravljenost upreti se takim zahtevam. Britanski ministrski predsednik Neville Chamberlain je sprva upal na širše zavezništvo med Veliko Britanijo, Francijo in Sovjetsko zvezo, ki bi branilo poljsko neodvisnost, a je zaradi poljskega nezaupanja do Moskve odpadlo. Merjenje moči se je nadaljevalo in ko so bili marca 1939 odnosi med Nemčijo in Poljsko na najnižji točki, so se zadnjega v mesecu Britanci in Francozi odločili, da opustijo dotedanjo politiko: dali so ji zagotovila o maksimalni pomoči v primeru, če bi bila njena neodvisnost ogrožena (podobna zagotovila so dali Grčiji in Romuniji).

To je gotovo bila najpomembnejša poteza v tedanjem obdobju, ki je Hitlerju pokazala, da mu London ne bo dopustil širjenja proti vzhodnim teritorijem. Če se je na eni strani prepričal, da se mu bo splačalo doseči dogovor s Sovjeti (uspelo mu je z dogovorom Ribetropp-Molotov, ki so ga podpisali 23. avgusta 1939 v Moskvi), se mu je po drugi izbristrilo, da do dogovora z Britanci ne bo prišlo (čeprav je na to upal vse do spomladi 1940). Kot je sintetično a učinkovito opisal eden izmed njegovih biografov,3 je bil nanje besen, tako da je nacistič-

3

Joachim C. Fest, Hitler: il Führer e il nazismo (Milano, 1997), str. 704–705.

220

S tudia H istorica S lovenica

ni propagandni stroj na piko še najbolj vzel Veliko Britanijo. Že 3. aprila je Hitler Wehrmachtu poslal navodila (Fall Weiss), naj se pripravi na vojaški poseg proti Poljski. V Evropi sta zavladali še večja nestrpnost in napetost, propaganda/protipropaganda pa je ozračje še dodatno segrela. Mussolini je prispeval svoje, saj je 7. aprila 1939 Italija izvedla zasedbo Albanije, 22. maja pa je z Nemčijo podpisala jekleni pakt, torej zavezništvo glede obrambne, a hkrati napadalne politike – Rim je tedaj definitivno izbral Berlin.

Ob nobeni izmed navedenih kriz reakcije držav zmagovalk prve svetovne vojne, v prvi vrsti Francije in Velike Britanije, niso bile dovolj odločne, skladno s t. i. politiko popuščanja, appeasementa, razen seveda ob napovedi pomoči poljski državi, za kar pa je bilo že prepozno in se naposled po napadu Nemčije prvega septembra 1939 ni niti konkretizirala. Med britanskimi politiki je bilo manj takih, ki so bili za odločnejšo držo pred nacističnimi pretenzijami.

Med izjemami sta bila Winston Churchill in Anthony Eden, ki sta leta 1937 tudi zbližala svoje poglede4 in naposled bila med protagonisti druge svetovne vojne: prvi kot ministrski predsednik Velike Britanije, drugi kot njen minister za zunanje zadeve. Kot vemo, niti Združene države Amerike niso kazale odločnejše drže, saj se po prvi svetovni vojni v evropske prepire niso želele vmešavati.

Jugoslavija v primežu nemškega in italijanskega pritiska ter slovensko območje kot mostišče na Jadran Iz dokumentacije je razvidno, da so bili Britanci zelo zainteresirani za razmere v Jugoslaviji in njene odnose z drugimi državami, saj je obstajala nevarnost destabilizacije zahodnega Balkana in s tem širšega območja jugovzhodne in srednje Evrope. V prvi polovici tridesetih let jim je bilo na primer jasno, da jim preti nevarnost zaradi nemške in italijanske agresivne politike.5 Toliko bolj se je to odražalo po anšlusu, čeprav jugoslovanske oblasti večinoma na začetku niso kazale večje zaskrbljenosti – najbrž niso želele oziroma si niso upale tega javno pokazati.6 Nemški pritisk je kmalu postajal močnejši. Po eni strani je že proti

4

Dovolj nazorno je njuno približevanje opisala Elisabeth Barker, Churchill in Eden v vojni (Zagreb, 1980), str. 29–33.

5 Podrobneje npr. poročilo v The National Archives, Kew-London, nekdanji Public Record Office (TNA), fond Foreign Office (FO) 371/22473 R 5187/74/92, C.B. 1806. Yugoslavia and Rumania Intelligence Report, March, 1934, ki so ga maja 1938 britanski diplomati ponovno preposlali v London.

6 Podrobneje npr. Campbell to Halifax (No. 61): Yugoslavia, Annual Report 1938, 28. 3. 1939, v: Rober L. Jarman ur., Yugoslavia Political Diaries 1918–1965. Vol. 3: 1938–1948 (Slough, 1997), str. 40–43 (dalje: Jarman, YPD/3); tudi v: Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji. Godišnji izveštaji Britanskog poslanstva u Beogradu 1921–1938. Knjiga druga (1931–1938) (Beograd–Zagreb, 1986), str. 625–630; Dušan Nećak, "Jugoslavija in anšlus", Borec 41 (1989), št. 3–4, str. 444–450; Srđan Mićić, Kraljevina Jugoslavija i anšlus Austrije 1938. godine (Beograd, 2010).

221

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

koncu leta 1938 (v s strani britanskih predstavnikov v Beogradu zelo izčrpnem poročilu, za katerega so bili v Foreign Officeu zelo zainteresirani in avtorje poročila posebej pohvalili) trgovinska izmenjava z Nemčijo znašala približno 50 %, po drugi pa je Jugoslavijo skrbelo povečanje nemške vojaške moči. Že po italijansko-etiopski vojni sta se knez Pavle Karađorđević in ministrski predsednik Milan Stojadinović odločila, da se morajo zbližati z Berlinom. Razmere so se v tej smeri dodatno povečale po nacistični intervenciji v Avstriji in nato po priključitvi zahodnega dela Češkoslovaške. Predstavniki londonske diplomacije so menili, da bo Jugoslavija lahko parirala nemški strani, če se bo še bolj zbližala z italijansko.7 Rim in Beograd naj bi namreč imela po anšlusu in toliko bolj po aneksiji Sudetov skupni interes zoperstaviti se nemškemu vplivu na Jadranu.8 Tako usmeritev so britanskim kolegom nakazovali sami jugoslovanski diplomati.9 Zbližanje med Rimom in Beogradom se je v resnici zgodilo že na začetku leta 1937, ko je bil 25. marca podpisan pakt Caino-Stojadinović. Po anšlusu sta ga oba ministra – torej v novih okoliščinah – želela na nek način dodatno oplemenititi. Kazala sta pripravljenost po vedno tesnejšem sodelovanju, zlasti zaradi možnosti ustvarjenja protiuteži nemškemu pritisku na političnem in ekonomskem področju. Jugoslavija je pred Italijo vsekakor želela ohraniti določeno stopnjo avtonomije, da se Nemčiji in drugim sosednjim državam ne bi zamerila.10 Zasuk se je začel na začetku februarja 1939, ko se je knez Pavle odločil zamenjati Stojadinovića. Odnosi med Italijo in Jugoslavijo so kmalu zašli v krizo oziroma ponovno krizo, ki je bila značilna za celotno obdobje od ustanovitve jugoslovanske države dalje, z izjemo Stojadinovićevega "intermezza". Mussolini je na primer kmalu ponovno začel podpirati hrvaške separatiste – ustaše.

Vzporedno je bila konec tridesetih let ena izmed ključnih značilnosti vedno tesnejše sodelovanje med Rimom in Berlinom. Menimo, da je to na začetku leta 1939 posrečeno opisal britanski veleposlanik v Rimu Eric Drummond (Lord Perth), ko pravi: Nemčija in Italija sta prijateljski državi, ker to morata biti ("Germany and Italy are friends, because they have to be."), a obenem upata, da jima bo uspelo v prihodnje uskladiti nadaljnje poteze in se njuni interesi ne bodo

7

TNA FO 371/22473 R 8931/74/92, British Legation Belgrade to Southern Department, FO (G.P. 11/38), 6. 11. 1938: Intelligence Report, [str. 21, 24–25]. O pohvali s strani Zunanjega ministrstva, prav tam, FO Minute, 16. 11. 1938 in FO to The Chancery, British Legation Belgrade, 23. 11. 1938.

8 TNA FO 371/23824 R 1189/1189/22, Perth to Halifax (No. 92): Italy, Annual Report 1938, 31. 1. 1939, str. 78.

9 TNA FO 371/22480 R 5624/3361/92, Campbell, Belgrade to FO (No. 38), 15. 6. 1938; R 5701/3361/92, FO Minute, 21. 6. 1938.

10 Predvsem file TNA FO 371/23886, ki vsebuje številna poročila na začetku leta 1939 veleposlanika iz Beograda Campbella; cfr. TNA FO 371/22480 R 6049/3361/92, Campbell, Belgrade to FO, 4. 7. 1938; TNA FO 371/23824 R 1189/1189/22, Perth to Halifax (No. 92): Italy, Annual Report 1938, 31. 1. 1939, str. 79.

222

S tudia H istorica S lovenica

(pretirano) križali.11 Po svoje, predvsem za Mussolinija, je to bila shizofrena situacija. Še konec aprila 1939 so bili namreč v Londonu prepričani, da je Italija tista, ki bo največ tvegala, če bo v Evropi prišlo do nemške hegemonije.12 Zaradi tega in/ali zaradi drugih razlogov – interpretacij je namreč bilo od nekdaj kar nekaj, na primer biti na strani vedno močnejše Nemčije – je 22. naslednji mesec fašistični vodja definitivno izbral svojo pot: s Hitlerjem je podpisal jekleni pakt in s tem še bolj utrdil italijansko-nemško zavezništvo.

Posledično se je dodatno večal pritisk na države srednje in jugovzhodne Evrope in tako tudi na Jugoslavijo, na primer na gospodarskem področju – Nemčija je namreč imela dodatno prednost, saj je bila jugoslovanska stran v nezavidljivem položaju zaradi težav trgovanja, ker je prišlo do blokade in na splošno vojne v Sredozemlju. Campbell je avgusta 1940 tudi predvideval, da se bo Jugoslavija na dolgi rok težko izognila nemškemu novemu ekonomskemu redu. Britanski diplomati so nato od tedaj dalje tudi vedno bolj poudarjali, da se pritisk Berlina in Rima stopnjuje, od novembra dalje, ko je zašla Romunija v krizo, pa še bolj. Posledice so se kazale v napetih razmerah notranje politike: nekateri so se vedno bolj nagibali k temu, da bi morala Jugoslavija preiti na stran sil osi. Britanci so tako držo zaznali zlasti v potezah prvaka Slovenske ljudske stranke (SLS) Antona Korošca, in sicer zaradi njegovega nasprotovanja prostozidarstvu in protisemitske zakonodaje.13 Na britanski strani so zaradi tega poskušali z več načini Jugoslavijo odvrniti od zavezništva s silami osi. Ponujena je bila na primer pomoč v oborožitvi, spomladi 1939 je beograjska vlada tudi preventivno na angleški otok prepeljala večjo količino zlata, Britanci so obenem skušali povečati ekonomske izmenjave z Jugoslavijo in ji nuditi večje kredite ter težili k temu, da bi se povezala z nekaterimi sosednjimi državami.14 Beograd je pritisk sil osi dolgo zdržal, dokler ni 25. marca 1941 klonil in pristopil k t. i. trojnemu paktu. Šlo je za zanimivo in obenem komplicirano dogajanje, ki ga bomo podrobneje predstavili ob kaki drugi priliki. V pričujočem članku nas bolj zanimajo aspekti, ki se vežejo na slovensko območje, in sicer kot potencialno mostišče Nemčije na Jadran.

11

TNA FO 371/23824 R 1189/1189/22, Perth to Halifax (No. 92): Italy, Annual Report 1938, 31. 1. 1939, str. 44.

12 TNA FO 371/23824 R 1189/1189/22, FO Minute, 25. 4. 1939.

13 Campbell (No. 559): Fortnightly report, 13. 4. 1940; Campbell (No. 637): Fortnightly report, 1. 9. 1940; Campbell (No. 750): Fortnightly report, 11. 10. 1940; Campbell, Belgrade (No. 966), 20. 11. 1940, v: Jarman, YPD/3, str. 142–146, 148–149, 158–159; Shone, Beograd za Halifax (Br. 176, Poverljivo), v: Živko Avramovski, Britanci o Kraljevini Jugoslaviji. Knjiga treća (1939–1941) (Beograd, 1996), dok.

79, str. 213–216 (dalje: Avramovski, Britanci/3).

14 Alfredo Breccia, Jugoslavia 1939–1941. Diplomazia della neutralità (Milano 1978), str. 153–163, 182–195, 208–229, 267–278; Elisabeth Barker, Britanska politika prema jugoistočnoj Evropi u drugom svjetskom ratu (Zagreb, 1978), str. 87–98; Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (Koper, 1995), str. 104–107.

223

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

Na splošno se je od anšlusa naprej dogajanje odvijalo hitro in nelinearno, ko je kazalo, da bo marsikaj mogoče. Med predvidevanji, ki jih je britanski veleposlanik v Nemčiji, Nevile Henderson, izpostavil le nekaj tednov po vojaški intervenciji v Avstriji, je bila tudi možnost, da bodo nacisti ustvarjali nerede v Ukrajini, pa zaradi naftnih polj v Romuniji ter v Sredozemlju, in sicer na Balkanu ali v okviru pomorskih poti od Trsta dalje.15 V igri je bilo namreč predvsem novo ravnovesje sil v Sredozemlju,16 a je pot do tja za Nemčijo tekla preko jadranskega morskega "kanala". Že od druge polovice 19. stoletja sta si bili za prevlado nad Trstom in zaledjem Nemčija in Italija konkurentki.17 Tržaško mesto in Jadran sta bila poseben interes nacističnega režima, ki se v objavljenih dokumentih o britanski zunanji politiki nekajkrat pojavlja. Nekateri romunski diplomati so na primer januarja 1939 celo sklepali, da je Nemčija tista, ki hujska spore med Italijo in Francijo, da bi med njima sprovocirala konflikt, ki bi eno ali drugo ali pa kar obe ošibil. V vsakem primeru bi Nemčija na koncu vojne lahko zahtevala Trst: ali kot nagrado za pomoč Italiji ali pa kot vojni plen.18 Govoric o nemškem zanimanju po Trstu (Italijo je skrbela tudi meja na Južnem Tirolskem) je bilo še nekaj, čeprav nobena ni bila povsem potrjena, je pa bilo v Italiji občutiti določeno zaskrbljenost zaradi potencialnih zahtev močnejšega "partnerja".19 Italijanski poseg v Albaniji naj bi zato bil tudi signal Nemčiji, da svojo pozornost odvrne od Jugoslavije in na splošno Jadrana.20 Zaskrbljenost v zvezi z nemškimi skominami po Trstu in širše po dostopu do Jadrana oziroma njenem nadzoru – ki je predstavljal naravno pot v Sredozemlje, najkrajša pot pa je tekla po slovenskem ozemlju – je bilo zaznati tudi v jugoslovanskih krogih. Knez Pavel je na primer marca 1939 britanskemu veleposlaniku zaupal bojazen, da Italija pripravlja izgovor za zasedbo Slovenije, in sicer ravno zato, da bi preprečila nemški pohod na Jadran.21 Jugoslovanska stran je tedaj britanski dala vedeti, da ne obstaja nič manjša nevarnost na nje-

15

Henderson, Berlin to Halifax (No. 324), 1. 4. 1938, v: Documents of British Foreign Policy 1919–1939 (London, 1947–1954) (dalje: DBFP), Series III, Vol. I, 1938, No. 121, str. 108–112.

16 TNA FO 371/22480 R 5858/336/92, Perth, Rome to FO (No. 124), 25. 6. 1938; FO Minute, 28. 6. 1938.

Ciano je pozneje Stojadinoviću sicer potrdil, da je Nemčija Sredozemlje prepustila Italiji in tako izbiro je februarja 1939 eden izmed vodilnih nacističnega režima Hermann Göring ponovil jugoslovanski strani (Campbell, Beograd za Cadogan, FO (Lično i tajno), 20. 2. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok.

13, str. 81).

17 Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji 1933–1941 (Ljubljana, 1966), str. 93–103 (dalje: Biber, Nacizem in Nemci). Tudi nekateri slovenski intelektualci so se že pred prvo svetovno vojno zavedali, kako velik je bil nemški interes po Trstu (Jože Pirjevec, "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848– 1954) (Ljubljana, 2007), str. 46–142).

18 Minute by Mr. Strang, FO, 28. 1. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, No. 43, str. 41–42.

19 Phipps, Paris to Halifax (No. 2), 29. 1. 1939; Perth, Rome to Halifax (No. 196), 21. 3. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, No. 50 in 375, str. 48–49, 349–350.

20 Charles, Rome to Halifax (No. 378), 29. 4. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. V, 1939, No. 317, str. 375–377.

21 Campbell, Belgrade to Halifax (No. 54), 23. 3. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, No. 379, str. 352.

224

S tudia H istorica S lovenica

nih severnih mejah22 – očitno je bila mišljena predvsem meja med Slovenijo in avstrijskim delom Rajha.

Marca 1939 je tudi datiran interni memorandum britanskega Zunanjega ministrstva o razmerah v srednji, vzhodni in jugovzhodni Evropi. V njem med drugim beremo naslednjo analizo: po anšlusu se je Jugoslavija znašla v velikih težavah, saj sedaj direktno meji na Tretji rajh; Nemčija si prizadeva podpirati sile, ki bi skupno državo razbile; temu nasprotuje Italija, ker bi razkroj Jugoslavije odprl pot direktni nemški penetraciji na Jadran (pa tudi v Egejsko morje); politike kneza Pavla in Stojadinovića – igrati na prijateljske odnose z vsemi – očitno ne bo mogoče še naprej vzdrževati.23 Zanimiva teza, ki dodatno potrjuje kritično, a obenem kaotično situacijo. Pravzaprav lahko rečemo, da so bile razmere še slabše, saj je tudi Italija po Stojadinovićevem padcu ponovno pričela "razbijati" Jugoslavijo.

Konec aprila 1939 so v Foreign Officeu ocenjevali, da je po tem, ko je Italija na začetku meseca zasedla Albanijo, postala pozicija Jugoslavije še bolj negotova, toliko bolj zaradi slabih odnosov z Bolgarijo. Beograjska strategija o dobih odnosih z vsemi sosednjimi državami se je zelo majala. Dodatna težava je bila seveda nerešeno t. i. hrvaško vprašanje in pa ocene, da jugoslovanska vojska ne daje velikih jamstev o učinkovitosti. Veleposlanik Campbell je jugoslovansko stran poskušal hrabriti, a bilo je jasno, da so postajale razmere vedno bolj zaostrene. V okviru Ministrstva za zunanje zadeve v Londonu so se obenem dobro zavedali, da je geopolitična lega Jugoslavije ključna, saj kot edina država jugovzhodne Evrope meji bodisi na Nemčijo in na Italijo.24 Čeprav naj bi sam Hitler konec aprila 1939 zagotavljal jugoslovanski strani, da so meje med državama nedotakljive in da si Nemčija ne želi dominacije na Jadranu,25 je očitno, da je bil ravno slovenski del skupne jugoslovanske države najbolj izpostavljen.

V ožjem smislu je bila to meja na severu Slovenije, v širšem pa kot najbližji južni prehod iz avstrijskega dela Rajha do morja. Seveda je bila tedaj obala del italijanske države (kot posledica Rapalskega dogovora 1920), kar pa ni predstavljalo prevelikega jamstva glede na razmerje moči v okviru sil osi. Že same govorice so bile torej pokazatelj živčne igre, pri kateri je nemška stran seveda ves čas igrala v nadrejenem položaju. Z italijansko stranjo so se zadeve precej uredile po sklenitvi jeklenega pakta, toliko bolj pa so bile pod udarom druge države srednje in jugovzhodne Evrope.

22

Halifax to Campbell, Belgrade (No. 79), 27. 3. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, No. 542, str. 521– 523.

23 FO Memorandum on the Situation after the Absorption of Czecho-Slovakia, and on the Policy of his Majesty’s Government, 29. 3. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, Appendix IV, str. 615–622.

24 Beležka FO za državnega sekretarja, 25. 4. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 27, str. 100–101.

25 Campbell za FO (Br. 97), 30. 4. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 33, str. 108.

225

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

Reorganizacija britanskih obveščevalnih služb za posebno delovanje Po anšlusu so Britanci odločnejšo držo zavzeli v zakulisju. V okviru obveščevalnih služb so se namreč odločili, da jih bo treba reorganizirati in to kljub dejstvu, da je tedanji premier Chamberlain – kot je na primer dobro razvidno iz ene izmed najnovejših tovrstnih študij26 – do leta 1939 izkazal bolj malo interesa zanje. Naivno je namreč verjel Hitlerjevim obljubam oziroma je nacističnega voditelja podcenjeval, ker je bil na primer pod vplivom britanskega veleposlanika v Berlinu Hendersona, osebnega prijatelja Hermanna Göringa, obenem pa je verjel, da Mussolini ne bo pretiraval. Sicer Chamberlainu tajne intrige niso bile tuje, posluževal pa se jih je v boju zoper politične konkurente – med temi je bil omenjeni Eden, ki je 20. februarja 1938 kot zunanji minister tudi protestno odstopil, in sicer na veliko zadoščenje fašističnega režima. S slednjim je Chamberlain vzdrževal tajne stike preko svojih osebnih odposlancev in tudi na tak način šibil britansko intelligence. Italijanskim službam je predhodno uspelo marsikaj izvedeti o načrtovanju oziroma zadržanju Londona. Na splošno v tridesetih letih razmere v okviru britanskih služb niso bile rožnate, a ne samo zaradi Chamberlainove drže – kot ministrski predsednik je nastopil maja 1937.

Sposobnost Britancev dešifrirati prestrežena sovražnikova sporočila (kar poznamo kot SIGINT – Signal Intelligence) je po prvi svetovni vojni doživela določen zastoj,27 čeravno so bile njihove posebne službe za tovrstno delovanje že med vojno v Španiji (1936–1939) dokaj uspešne. Dokumentirano in nazorno je to prikazal eden izmed najpomembnejših preučevalcev te posebne oblike obveščevalne dejavnosti, pokojni Alberto Santoni, ki je v slovenskem zgodovinopisju malodane nepoznan.28 Vsekakor britanski SIGINT tedaj ni odigral še tiste zelo pomembne vloge, ki jo je v letih druge svetovne vojne.

Klasično delovanje pridobivanja tajnih informacij s pomočjo t. i. človeškega faktorja (kar poznamo kot HUMINT – Human Intelligence), se pravi osrednje britanske tajne obveščevalne službe, ki so jo ustanovili leta 1909 in je imela nalogo delovati v tujini, Secret Intelligence Service (SIS) ali Military Intelligence 6 (MI6), je predvsem od polovice tridesetih let doživljalo večjo krizo. Od leta 1935 se je njen vodja, admiral Hugh Sinclair, zaman trudil, da bi služba pridobila več finančnih sredstev. Politika v Veliki Britaniji namreč ni bila naklonjena oborožitvi in tako je bila tajna služba skoraj pred propadom. Morala se je

26

Richard J. Aldrich in Rory Cormac, The Black Door. Spies, Secret Intelligence and British Prime Ministers (London, 2017), str. 69–89.

27 Richard Aldrich, GCHQ. The Uncensored Story of Britain’s Most Secret Intelligence Agancy (London, 2011), str. 15–29.

28 Alberto Santoni, ULTRA Intelligence e macchina ENIGMA nella guerra di Spagna 1936–1939 (Milano, 2010).

226

S tudia H istorica S lovenica

odpovedati delovanju v nekaterih državah in koncentrirati svoje napore le tja, kjer so bili primarni interesi britanske vlade. Večinoma se je tako usmerila proti Nemčiji, nič pa ni bilo storjenega na primer proti Italiji, ki so jo obravnavali kot prijateljsko državo. SIS/MI6 je leta 1939 začela tako rekoč na novo, a večjih vsot do spomladi 1940 ni bilo na razpolago. Razmere so se izboljšale šele leta 1942.29 Nacizem je bil ocenjen kot največja grožnja, čeravno je bilo pred tem – pravzaprav od leta 1917 dalje – precej pozornosti v smeri ideološko nasprotne Sovjetske zveze. Le-tej pa je že v tridesetih letih uspelo plasirati svoje dvojne agente v različne britanske obveščevalne oziroma vodilne strukture (najbolj znana je t. i. petorica krtov iz Cambridgea). Drugi osrednji britanski HUMINT službi, ki je nastala leta 1909 (sicer nekateri datirajo njen začetek leto prej) in je imela prvenstveno nalogo delovati na protiobveščevalnem področju, Military Intelligence 5 (MI5) ali Security Service, v tedanjem času teh sovjetskih vrinjencev ni uspelo odkriti. Na splošno je v drugi polovici tridesetih let tudi MI5 doživljala težave (ne pa tolikšnih kot sorodna SIS/MI6), saj politika ni vedno upoštevala njenih predhodnih opozoril, na primer na negativne posledice Münchenskega podpisa in pozneje, ko je Hitler marca 1939 definitivno "razbil" Češko-Slovaško.30 Ofenzivno delovanje, predvsem službe SIS/MI6, je torej v ključnih letih pred drugo svetovno vojno doživljalo več težav. Iz znanstvene literature nam je že znano, kako se je pred anšlusom, na začetku leta 1938, Vojno ministrstvo (War Office) stalno pritoževalo, ker je bila služba neučinkovita v pridobivanju informacij o nemški vojski. Več podatkov je medtem uspelo nabrati Vojnemu letalstvu (Air Ministry). Obe ministrstvi sta bili prepričani, da je SIS/MI6 neuspešna, ker naj bi svoje skromne resurse večinoma namenila iskanju in posredovanju podatkov glede špekulacij o nemških namenih. Februarja 1938 so bili nad njo razočarani tudi v Foreign Officeu. Alexander Cadogan, stalni podsekretar zunanjega ministrstva – torej odgovoren za SIS/MI6 (le mesec pred tem je nadomestil Roberta Vansittarta, ki je to funkcijo opravljal od leta 1930 in bil eden izmed redkih odločnih nasprotnikov popuščanja Hitlerju) – je tedaj priznal, da so zadnje informacije o grožnjah prejeli od drugih virov in ne s strani SIS/MI6. Služba je utrpela več udarcev, med temi je bila aretacija 17. avgusta 1938 vodilnega predstavnika na Dunaju, ob nemškem zavzetju Prage spomladi

29

Več kritičnih analiz razmer v SIS/MI6 dobimo npr. v zelo zanimivem obsežnem fasciklu (file) TNA, fond Admirality (ADM) 223/851. Podrobneje: Keith Jeffery, MI6. The History of the Secret Intelligence Service 1909–1949 (London et al., 2010), str. 271–323; Nigel West, MI6. British Secret Intelligence Service Operations 1909–45 (London, 1988), str. 90–121; Michael Smith, SIX. The real James Bonds 1909–1939 (London, 2011), str. 356–385.

30 Cristopher Andrew, The Defence of the Realm. The Authorized History of MI5 (London, 2009), str. 160– 213; John Curry, The Security Service 1908–1945. The Official History (London, 1999), str. 109–141; Nigel West, MI5. British Security Service Operations 1909–1945 (New York, 1982), str. 78–107.

227

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

1939 je razpadla njena organizacija na Češko-Slovaškem, novembra pa je nemškemu Gestapu v Haagu uspelo ugrabiti dva agenta SIS/MI6, ki sta pod prisilo marsikaj izdala (znani Venlo incident). Do leta 1939 službi svojim agentom na terenu niti ni uspelo posredovati brezžičnih radijskih oddajnikov/sprejemnikov, (wireless-telegraph – W/T), čeravno so razmere narekovale čim hitrejše komuniciranje. V času Münchenske krize, septembra 1938, so na primer imeli velike težave prenašati sporočila, saj je prišlo do zaprtja meje med Nemčijo in Dansko.31 Omenili smo le nekaj primerov, saj naš namen ni podrobneje opisati tedanje težave britanske intelligence.32 Za nas je pomembno, da imamo pred sabo splošno sliko, ki je po anšlusu vplivala na reorganizacijo enega dela HUMINT-a in s katerim so pred aprilsko zasedbo sodelovale tudi nekatere skupine Slovencev. Britanci so postavili na noge tri nove posebne agencije.

Prva, Sekcija IX (Section IX), nato Sekcija D (Section D, verjetno je bila to okrajšava za uničenje – Destruction), je bila poseben oddelek SIS/MI6. Njen šef je namreč aprila 1938 majorja Lawrencea Granda pooblastil, naj poskusi sestaviti načrt ofenzivne organizacije, podobno takim, ki so jih imeli v Nemčiji in Italiji. Konec maja je Grand predstavil svoj predlog o tajnem subverzivnem delovanju, ki naj bi vključevalo sabotaže in posebno propagando, pa naslonitev na nasprotnike nacističnega režima v Nemčiji (omenjeni so bili komunisti) in doživel odobravanje; sicer so v SIS/MI6 poudarjali, da morajo biti v času miru izjemno previdni, saj se je na vsak način potrebno izogibati diplomatskim incidentom. Sekcija je nadaljevala z delom, torej z iskanjem vsakršne možnosti za napad na potencialne sovražnike brez uporabe klasičnih vojaških sil. Do spomladi 1939 je njeno vodstvo štelo le nekaj ljudi, nato se je število sodelavcev večalo, tudi po nekaterih državah. Vsekakor je prvo leto minilo predvsem v okviru vzpostavitve dela. Prvo direktivo glede delovanja na terenu je Sekcia D prejela maja 1939, in sicer naj sabotira naftna polja v Romuniji. Kljub neuspehu se je Sekcija s tem trudila še naslednji dve leti – a ponovno zaman.33 Zamisel o drugi agenciji, General Staff (Research) s kratico GS(R), nato Mili31

Francis Harry Hinsley et al., British Intelligence in the Second World War. Its Influence on Strategy and Operations. Volume One (London, 1979), str. 55–57. Glej tudi opombe 29, 30 in 32.

32 Poleg omenjenih del v prejšnjih treh opombah glej tudi Cristopher Andrew, Her Majesty’s Secret Service. The Making of the British Intelligence Community (New York, 1986), str. 376–411; Michael S. Goodman, The Official History of the Joint Intelligence Committee. Volume I: From the Approach of the Second World War to the Suez Crisis (London, 2016), str. 36–55.

33 W.[William] J. M. Mackenzie, The Secret History of SOE: The Special Operations Executive 1940–1945 (London, 2000), str. 4–5, 12–37 (dalje: Mackenzie, The Secret History); M.[Michael] R. D. Foot, SOE. An Outline History of the Special Operations Executive 1940–1946 (London, 1999), str. 4–25 (dalje: Foot, SOE); David Stafford, Britain and European Resistance 1940–1945. A survey of the Special Operations Executive, with Documents (London, Basingstoke, 1980), str. 19–23 (dalje: Stafford, Britain and European Resistance); Nigel West, Secret War. The Story of SOE, Britain’s Wartime Sabotage Organisation (London et al., 1992), str. 9, datira začetek Sekcije D marca 1938.

228

S tudia H istorica S lovenica

tary Intelligence Research Branch, ki jo poznamo kot MI(R), je izhajala iz splošnih direktiv Vojnega ministrstva z dne 9. marca 1938 o potrebi po manjši sekciji, ki bi raziskovala nove tehnike nerednega oz. tudi gverilskega vojskovanja.

Prvo konkretnejše delovanje se je tu nato začelo decembra 1938, ko je na čelo sekcije prišel polkovnik John Holland. Prejel je podporo britanskih oblasti in sekcija je z aprilom 1939 postala aktivnejša. Poleg omenjenega raziskovanja je začela vzdrževati stike s predstavniki nekaterih držav, ki so že bile pod nacisti ali pa so to tvegale, predvsem s Čehi in Poljaki, kakor tudi z večino balkanskih držav, pa tudi s Kitajci.34 Na Zunanjem ministrstvu so po anšlusu začeli razmišljati, ali bi ponovno vzpostavili učinkovit sistem propagande, kot ga je med letoma 1917–1918 uspešno vodil Alfred Harmsworth (Lord Northcliffe), ko je pripomogel k zmanjšanju morale v nemški vojski. Skepse v okviru nekaterih ministrstev ni manjkalo in niti Chamberlainov krog nekaj mesecev ni kazal večjega posluha, dokler se po Münchenski krizi ni odločil, da je na področju "vojne besed" vendarle potrebno nekaj ukreniti. Prava oseba za nov izziv je bil Kanadčan Campbell Stuart, glavni urednik časopisa The Times, tudi sam aktiven na področju propagande med prvo svetovno vojno. Nova služba, za katero so uporabljali ime Campbell Stuart's Organization (CS) ali pa, glede na njeno lokacijo v eni izmed londonskih četrti, Electra House (EH), bi se morala ukvarjati s tajno oziroma "čisto in umazano" propagando in tako parirati dotedanji premoči nacistične propagande ministra Josepha Goebbelsa. Stuartu je uspelo zbrati nekaj sposobnih novinarjev, a se je že v kratkem izkazalo, da so odnosi s Sekcijo D in MI(R) na eni in EH na drugi strani problematični (značilni so bili tudi vsa leta vojna). Agencija za posebno propagando je tudi najprej odgovarjala Ministrstvu za informiranje (Ministry of Information), sredi oktobra 1939 so jo premestili v Zunanje ministrstvo, junija 1940 pa je ponovno prešla pod informacijski resor.

Pravzaprav se je pravo delovanje začelo septembra 1939, se pravi na začetku vojne. Medtem je tedanji najsodobnejši sistem informiranja, se pravi radio – torej britanska javna postaja British Broadcasting Corporation (BBC) – začel v eter pošiljati propagando proti silam osi že januarja 1938.35 Prvi stik med Sekcijo D in MI(R) je potekal 20. marca 1939, sledili so poskusi koordinacije obeh agencij, kar pa ni bilo enostavno. Pravi mejnik je nato

34

Mackenzie, The Secret History, str. 7–11, 38–55; Foot, SOE, str. 6–17; Stafford, Britain and European Resistance, str. 19.

35 David Garnett, The Secret History of PWE. The Political Warfare Executive 1939–1945 (London, 2002), str. 2–33 (dalje: Garnett, The Secret History of PWE); Charles Cruickshank, The Fourth Arm. Psychological Warfare 1938–1945 (Oxford, 1981), str. 16–21; Michael Stenton, Radio London and Resistance in Occupied Europe. British Political Warfare 1939–1943 (Oxford, 2000), str. 5–12; Stanley NewcourtNowodworski, Black Propaganda in the Second World War (Stroud, 2005), str. 55–64; Mackenzie, The Secret History, str. 5–7; Foot, SOE, str. 3–5; Stafford, Britain and European Resistance, str. 20–21.

229

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

predstavljal Churchillov prihod na čelo vlade maja 1940. Odločno se je zavzel za posodobitev ter večjo učinkovitost obveščevalne dejavnosti in dal pobudo za ustanovitev nove službe. Predvsem ga je zanimalo konkretno delovanje na terenu, propagandi je prisojal precej manjšo vlogo. Julija 1940 so obe agenciji za posebne operacije, D in MI(R), združili v Special Operations 2 (SO2), in sicer z nalogo netenja in nato koordiniranja upora v zasedenih državah. 4. septembra 1941 so jo preimenovali v znano Upravo za posebne operacije, Special Operations Executive (SOE), ki je prešla pod Ministrstvo za ekonomsko bojevanje (Ministry of Economic Warfare). Na začetku bi v novo službo morali vključiti tudi agencijo za propagando EH – slednjo so poleti 1940 preimenovali v Special Operations 1 (SO1) – a so jo po hudih sporih med vodstvom SO2 in britanskim Ministrstvom za informiranje avgusta 1941 preusmerili v organizacijo Political Warfare Executive (PWE), ki je ponovno prešla pod Zunanje ministrstvo. Tretjo sekcijo – Special Operations 3 (SO3), ki naj bi prevzela nadzor nad načrtovanjem, so kmalu ukinili. SOE in PWE sta se nato močno razvili in delovali vsa leta vojne.36

Geopolitični pomen Slovencev po anšlusu in problem nacistične penetracije v luči britanskih diplomatov v Jugoslaviji Čeprav so bili Britanci med prvo svetovno vojno in po njenem koncu na tekočem o slovenskih razmerah,37 so bili v obdobju med obema vojnama očitno za Slovence relativno zainteresirani. Da je bil do tedaj zanje slovenski prostor manj pomemben, dokazuje tudi primerjava s tem, kdaj so Britanci odprli svoj konzulat v "bližini", v Trstu. Po podatkih obsežne študije o konzulatih v tržaškem mestu so namreč Britanci svojega, ki je bil odgovoren za celotno primorsko območje, tukaj odprli prvič že leta 1774. Po prvi svetovni vojni so ga ponovno aktivirali marca 1919, deloval pa je do junija 1940, ko je Italija napovedala vojno Veliki Britaniji.38 Leta 1932 so nekateri britanski diplomati v Jugoslaviji tudi prvič izpostavili vprašanje, ali bi Velika Britanija odprla podkonzulat v Ljubljani, a predlog ni bil sprejet.39 Na novo priložnost je bilo treba počakati, ko je anšlus razmere bistveno spremenil, saj se je geopolitični pomen slovenskega območja znatno povečal: Dravska banovina se je namreč izmed vseh jugoslo36

Podrobneje literatura, ki je omenjena v opombah 33 in 35.

Gorazd Bajc, "Diplomacija Velike Britanije in Slovenci v času nastajanja Jugoslovanske države", v: Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, ur. Andrej Rahten in Janez Šumrada (Loka pri Mengšu–Ljubljana, 2011), str. 99–156.

38 Aldo Colleoni, Il ruolo geopolitico dei consoli a Trieste dal 1732 al 2006 (Trieste, 2006), str. 561, 571– 572, 576, 578.

39 TNA FO 369/2517 K 7709/5831/292, Campbell, Belgrade to Scott, FO (58/11/38), 16. 6. 1938, str. 2.

37

230

S tudia H istorica S lovenica

Banovine v Kraljevini Jugoslaviji. Dravska (se pravi slovensko območje) je neposredno mejila z Avstrijo in po anšlusu na Tretji rajh (Wikimedia Commons)

vanskih okrajev znašla najbližje Tretjemu rajhu.

Po usodnem marcu 1938 so se debate o konzulatu v Ljubljani oziroma, da bi tu najprej postavili kariernega podkonzula, začele relativno zgodaj, 4. maja 1938. Jasno je bilo, da so se novih razmer v Sloveniji najprej zavedali britanski diplomati v Jugoslaviji, med tem ko so bili v Londonu nekaj časa skeptični.

Vprašanje namreč ni bilo enostavno. Interno se je v Foreign Officeu tudi razvila živahna debata, ki jo je vredno pobliže spoznati, saj vsebuje nekatere ključne elemente za razumevanje po eni strani dotedanjega skromnega pomena slovenskega prostora za britansko diplomacijo, po drugi pa, kako je anšlus postavil zadeve na glavo, istočasno pa slovenski prostor v ospredje. Četrtega v mesecu je torej konzul Terence C. Rapp iz Zagreba svojemu veleposlaniku v Beograd, Ronaldu Hughu Campbellu, predlagal, da bi v Ljubljani vzpostavili mesto konzularnega predstavnika. Osebno se je namreč prepričal v potrebo take izbire, tudi zaradi velike naklonjenosti Slovencev. Pomenljiv je naslednji del njegovega pisma: I have as a consequence gained a strong impression that the whole situation of Slovenia has so far changes as a result of the disappearance of Austria as an indipendent state that it is now extremly desirable that developements should be watched with considerable care. /.../ in the course of my short stay I found the authorities

231

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

and others very anxious to be helpful and informative.40

Ali je Rapp že tedaj razmišljal o možnosti, da bi lahko Britanci sodelovali s Slovenci na področju tajnega delovanja, nam ni še znano. Lahko tudi sklepamo, da nadrejenemu ni želel ali pa ni smel neposredno posredovati tako občutljivih informacij. Vsekakor so bili v Rappovem pismu prisotni tudi drugi elementi o geopolitični vlogi slovenskega območja, na katere moramo biti pozorni. Poleg ofenzivnega delovanja, ki so ga nekateri krogi kaj kmalu začeli izvajati in jih bomo v nadaljevanju podrobneje spoznali, je bila pomembna tudi defenzivna vloga Slovenije proti nacistični penetraciji. Rapp je namreč tako razlagal – in vredno je poudariti, da so prejemniki v Londonu spodnji stavek posebej in dvojno podčrtali: It would moreover, I have reason to belive, be welcomed by the authorities as well as by many other people in Ljubljana to whom it would be a gratifyng proof of our interest in Slovenia and it would also tend to encourage resistance to German penetration.41

Rapp je torej predlagal naslednje: For several reasons it would, I think, be necessary to envisage the appointment of a career vice consul in preference to an honorary officer.42

Rapp je tudi opozoril na to, da velik problem predstavlja pomanjkanje primernih kandidatov. Predstavnik bi vsekakor prvenstveno moral delovati na političnem področju in se manj ukvarjati z ekonomskimi vprašanji, čeravno bi njegova prisotnost bila pomembna tudi glede te problematike. Moral bi tudi bistveno okrepiti delovanje dveh anglofilskih združenj v Ljubljani in Mariboru.

Tedaj so bili v Ljubljani, kot je nadaljeval Rapp, že štiri konzularna predstavništva, in sicer: italijanski generalni konzul, konzul Francije (druge kategorije),

40

"Posledično sem pridobil močan vtis, da se je celotna situacija v Sloveniji zaradi izginotja Avstrije kot neodvisne države spremenila, in da je sedaj izjemno zaželeno, da je treba razvoj skrbno spremljati. /.../ v času mojega kratkega bivanja sem ugotovil, da so oblasti in drugi zelo nestrpni, da bi nam pomagali in da bi bili koristni v informiranju." (TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Rapp, Zagreb to Campbell, Belgrade (No. 8, Confidential), 4. 5. 1938, str. 1).

41 "Poleg tega imam razlog, da verjamem, da bi bil sprejet s strani oblasti in več drugih oseb v Ljubljani, za katere bi to bil atraktiven dokaz našega interesa v Sloveniji in prav tako bi se nagibali k spodbujanju odpora proti nemški penetraciji." (TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Rapp, Zagreb to Campbell, Belgrade (No. 8, Confidential), 4. 5. 1938, str. 2).

42 "Iz več razlogov menim, da bi bilo treba predvideti imenovanje kariernega podkonzula, kar bi imelo prednost pred honorarnim častnikom." (TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Rapp, Zagreb to Campbell, Belgrade (No. 8, Confidential), 4. 5. 1938, str. 2).

232

S tudia H istorica S lovenica

češki konzul in bivši generalni konzul Avstrije, ki je postal podrejen generalnemu konzulatu Nemčije v Zagrebu; obenem je na tem prostoru pet ali šest honorarnih konzulov različnih držav. Francoski konzul se je Rappu zdel dobro na tekočem glede obsega in metod nemške penetracije. Rapp je tudi svetoval, da britanski podkonzul ne bi bil premlad, saj bi tako lahko lažje pridobil zaupanje Slovencev, hkrati pa bi moral obvladati nemški jezik. Pogoji zanj bi bili dobri, tudi stroškov bi imeli malo.43 Iz Beograda je Campbell čez nekaj dni ministru za zunanje zadeve Velike Britanije preposlal kopijo omenjenega pisma in kolega iz konzulata v Zagrebu povsem podrl. Dodal je, da je o tem tudi sam razmišljal od marca dalje,44 se pravi odkar je Nemčiji uspel anšlus.

V nasprotju s pričakovanji so bila mnenja v Foreign Officeu nasprotna predlogu,45 tako da so 28. maja iz Londona Campbellu sporočili odločitev, da se s predlogom ne strinjajo. Sklicevali so se na samo pisanje Rappa, češ da bi bilo možno spoznati razmere z mesečnimi obiski, ki bi trajali nekaj dni; podobno so delovali leta 1932. V Londonu so priznali, da jim ni bilo čisto jasno, kako vzpostaviti neko konzularno mesto v kraju, kot je Ljubljana, saj s podobnimi območji niso imeli dobrih izkušenj.46 To je posredni dokaz, da vsaj del britanske diplomacije ni vedel, kako obvladovati slovenskih razmer, najverjetneje, ker so mu bile bolj tuje.

Rapp je maja 1938 res obiskal Slovenijo in podal mnenje o politični vlogi Slovencev v jugoslovanskih vladah, in sicer, da zaradi srbsko-hrvaškega spora poskušajo čim več doseči. Če bi prišlo do pomiritve med Srbi in Hrvati, bi se njihov pomen močno zmanjšal, "če ne upoštevamo nemškega problema", kot je zapisala Jerca Vodušek Starič.47 Očitno je bilo mišljeno ravno vprašanje novih razmer zaradi nacističnega posega v Avstriji. Če izhajamo iz pisanja Dušana Bibra,48 je britanski konzul iz Zagreba po anšlusu (čeprav ni povsem jasno, kdaj) tudi analiziral nevarnost nemške penetracije na Slovenskem. Britanci so bili torej o razmerah na tem delu Jugoslavije kaj kmalu obveščeni, na primer tudi o tem, da se je situacija slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem poslabšala in da se bo po vsej verjetnosti v prihodnje še bolj.49

43

TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Rapp, Zagreb to Campbell, Belgrade (No. 8, Confidential), 4. 5.

1938, str. 2–4.

44 TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Campbell, Belgrade to Halifax (No. 103, 58/9/38), 9. 5. 1938.

45 TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, FO Minute, 12. in 17. 5. 1938.

46 TNA FO 369/2517 K 5831/5831/292, Scott, FO to Campbell, Belgrade, 28. 5. 1938.

47 Jerca Vodušek Starič, Slovenski špijoni in SOE 1938–1942 (Ljubljana, 2002), str. 118–119 (dalje: Vodušek Starič, Slovenski špijoni).

48 Dušan Biber, "Britanska diplomatska poročila o nemški manjšini v Jugoslaviji v letih 1933–1945", Prispevki za novejšo zgodovino 35 (1995), št. 1–2, str. 98–99 (dalje: Biber, "Britanska diplomatska poročila o nemški manjšini").

49 TNA FO 371/22321 R 3419/3419/3, Mack, Vienna to Halifax (No. 89), 25. 3. 1938; FO Minute, 31. 3.

1938.

233

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

Campbell se ni dal. Svoj pogled je Londonu dodatno argumentiral v kar sedem strani dolgem pismu. Najbolj relevantni poudarki so bili, da so razmere na Hrvaškem in v Sloveniji zelo različne od tega, kar so pred leti spoznavali konzuli iz Zagreba. Bil je očitno jezen na kolege. Razmere v Sloveniji po anšlusu je ocenil na sledeč način: All I will say is that I consider conditions there to be so uncertain and so important both from the internal and external points of view, as to make it worth while for us to have the most accurate reports on them that can be got.50

Veleposlanik je tudi menil, da Rappu ne bi uspelo stalno obiskovati Ljubljane, drugih krajev Slovenije pa sploh ne. Obenem leta 1932 ni bilo veliko dela na področju kulture, medtem ko je bil leta 1938 že aktiven British Council, kar je konzula dodatno zaposlovalo. Stalni obiski bi vzbudili tudi veliko pozornosti – je nadaljeval Campbell – ter se strinjal z Rappom, da bi bilo vredno dati Slovencem dokaz, da se zanimajo zanje. Menil je, da bi bilo veliko bolje odpreti podkonzulat v Ljubljani, kot pa konzulat v Zagrebu spremeniti v generalnega.

Zagovarjal je aktivno udeležbo med Slovenci in podčrtal, da bi moral biti kandidat, ki bi bil sposoben preprečiti predviden porast nemške propagande in vpliva, na nivoju. Tedanja britanska prisotnost v Ljubljani je bila namreč zelo skromna. Da bi ponovno poudaril, kateri razlog je pravi za njegov angažma, je zapisal naslednje: /.../ the 'Anschluss' has created an entirerly new situation; that on of the most important question in Europe to-day is whether or not the Ygoslavs will succeed in resisting German domination; that Slovenia, being on the frontier, will bear the first shock of German penetration; and that it is important for the Foreign Office to have early, accurate and full information of what is going on there, such as can hardly be supplied by a consular officer residing in Zagreb.51

V Foreign Officeu se niso pustili prepričati. Osebno se je eden izmed funkcionarjev, David Scott, tudi pogovoril z Rappom in le-ta je priznal, da bi, če

50

"Vse kar lahko rečem, je to, da tam razmere ocenjujem kot tako negotove in tako pomembne, bodisi zaradi notranjih kot zunanjih vidikov, da bi bilo o njih vredno prejemati čim natančnejša poročila."

(TNA FO 369/2517 K 7709/5831/292, Campbell, Belgrade to Scott, FO (58/11/38), 16. 6. 1938, str.

2–3).

51 "/.../ 'anšlus' je ustvaril povsem nov položaj; da je danes najpomembnejše vprašanje v Evropi, ali bo Jugoslovanom uspelo nasprotovati nemški dominaciji ali pa jim ne bo; da bi Slovenija, ki je na meji, nosila prvi šok nemškega prodora; in da je za Zunanje ministrstvo pomembno, da ima zgodnje, natančne in popolne informacije o tem, kaj se tam dogaja, kar bi težko priskrbel konzularni uradnik s stalnim prebivališčem v Zagrebu." (TNA FO 369/2517 K 7709/5831/292, Campbell, Belgrade to Scott, FO (58/11/38), 16. 6. 1938, str. 6–7).

234

S tudia H istorica S lovenica

bi prejel nekaj pomoči, lahko osebno sledil razmeram v Sloveniji. Zadoščalo bi namreč nekaj denarja (50 £ letno), da bi vzdrževal stike s Slovenijo, enega izmed njegovih sodelavcev, ki je bil do tedaj polovično zaposlen, pa bi polno zaposlili.52 Sta bila Campbell in Rapp popolnoma v sozvočju? Nimamo dovolj elementov, da bi lahko trdili, da je slednji želel izrabiti priložnost, da bi "svojo ceno dvignil".

Kljub vsemu Campbell ni popustil in konec junija 1938 sporočil v London, kako je ban v Ljubljani (torej Marko Natlečen) preko posrednika izrazil veliko upanje, da bi Britanci odprli svoj konzulat v Ljubljani. Ban se je nato z britanskim predstavnikom Stenbockom kljub številnim obveznostim tudi osebno srečal in ponovil pričakovanje, da si tega želijo tudi jugoslovanske oblasti.53 London je nadaljeval s svojo linijo in razlagal, da bi poskusili z Rappovim predlogom, da bi slednji zaradi anšlusa pokrival razmere v Sloveniji. Tudi Southern Department (Južni oddelek Foreign Officea, odgovoren za Balkan) je bil prepričan, da je konzul iz Zagreba do takrat dobro opravil svoje delo glede Slovenije, vsekakor pa so se v britanski prestolnici "salomonsko" odločili, da poskusijo s tako rešitvijo šest mesecev in da bodo nato ponovno vzeli v pretres Campbellov predlog; iz ročno pisanih komentarjev funkcionarjev Zunanjega ministrstva je vsekakor že jasno, da so na veleposlanikova prizadevanja gledali s simpatijo. Scott je tedaj upal, da bo ban Dravske banovine zadovoljen s povečanim obiskov Slovenije s strani Rappa pa tudi predstavnikov iz veleposlaništva. Ob tem je menil, da bi odprtje konzularnega predstavništva na tem manjšem predelu zraven nemške meje vzbudilo še večje zanimanje kot Rappova potovanja.54 Naposled so na veleposlaništvu v Beogradu ne ravno navdušeno sprejeli kompromis.55 Minilo ni le šest mesecev, ampak skoraj leto dni, a zamisel o predstavništvu v Ljubljani se ni premaknila z mrtve točke. Med tem časom je Rapp nekajkrat obiskal Slovenijo. Marca 1939 je ponovno opozoril na nacistično dejavnost, ki je bila zelo močna in postajala nevarna tudi na avstrijskem Koroškem.56 Kmalu za njim je Campbell ponovno opozoril nadrejene, da so Nemci zelo aktivni v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem.57 Na splošno so tedaj predstavniki Londona iz Jugoslavije opozarjali na nemško manjšino v Sloveniji (pa tudi v Vojvodini),

52

TNA FO 369/2517 K 7811/5831/292, FO Minute, Scott, 21. 6. 1938.

TNA FO 369/2517 K 7867/5831/292, Campbell, Belgrade to Scott (No. 44), 25. 6. 1938.

54 TNA FO 369/2517 K 7867/5831/292, Scott, FO to Campbell, Belgrade, 19. 7. 1938; FO Minute, 30. 6., 5. in 6. 7. 1938, idr.; Scott, FO to Rapp, 19. 7. 1938.

55 TNA FO 369/2517 K 9468/5831/292, Shone, Belgrade to Scott, FO, 26. 7. 1938.

56 TNA FO 371/23886 R 1934/1032/92, Campbell, Belgrade (No. 45, Confidential), 19. 3. 1939 [ki prepošilja poročilo Rapp, Zagreb to Shone, Belgrade (Confidential), 18. 3. 1939, ter Rapp, Zagreb to Campbell, Belgrade (No. 1), 18. 3. 1939] (tudi v: Avramovski, Britanci/3, dok. 15 in 16, str. 84–86).

57 Campbell, Belgrade to Halifax (No. 54), 23. 3. 1939, v: DBFP, Series III, Vol. IV, 1939, No. 379, str. 352.

53

235

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

predvsem zaradi njene iredentistične nastrojenosti.58 Pravzaprav so ponovili podobne podatke, ki so jih zbrali že jeseni 1938, ko so ocenjevali, da je v Jugoslaviji med 600.000 in 700.000 pripadnikov nemške manjšine, od katerih sta bili najpomembnejši skupnosti v Vojvodini in Sloveniji. Tu naj bi jih bilo kakih 70.000. Na meji z Avstrijo je bila njihova nacionalna zavest še posebej izrazita, tako je posledično na tem mestu nacionalsocialistična doktrina padla na plodna tla, oblasti pa so bile večkrat prisiljene izvajati represijo. Glede varnosti države – so zaključili – sicer niso predstavljali grožnje, v prihodnje pa bi jo lahko.59 Naslednje dokumente, ki smo jih dobili o diskusijah o odprtju konzulata na Slovenskem, so nam pokazale, da so leto dni po omenjenem predlogu, torej maja 1939, na Zunanjem ministrstvu prejeli informacije s strani gospe Elisabeth Wiskemann, ki se je osebno prepričala, kako se v Sloveniji sprašujejo, zakaj Britanci konzulata ne odprejo tudi pri njih, saj je med tem postalo nemško konzularno predstavništvo v Ljubljani nadvse aktivno ter številno in ravno tako v Mariboru.60 Kot vemo so nacisti tu svoj konzulat ustanovili sredi marca 1939, po tem, ko so ga predstavniki štajerskih Nemcev predlagali že junija 1938. Kot je pisal Dušan Biber v svojem še zmerom temeljnem delu o Nemcih in nacizmu v predvojni Jugoslaviji,61 je postalo mariborsko diplomatsko predstavništvo obenem eno izmed najpomembnejših oporišč nemške obveščevalne dejavnosti na Slovenskem, na splošno pa je bila na Štajerskem nacistična propaganda nadvse aktivna. O tem so se Britanci tudi posebej seznanili in jim je je bilo vsaj od polovice leta 1939 že dovolj jasno, da Nemci na severu – torej na Slovenskem – zelo aktivno pripravljajo teren, da bi lahko v vsakem trenutku izvali incidente in tako imeli povod za poseg. Italijani so medtem bili zelo aktivni glede ustvarjanja napetih razmer na Kosovu in Makedoniji.62 Veliko oporo je nemška stran imela v vodstvu njihove manjšine v Sloveniji (in Vojvodini), še toliko bolj od začetka avgusta 1939, saj je prešlo popolnoma v roke privržencem nacizma.

Malo pred tem so odprli tudi konzularno predstavništvo v Mariboru, kar so v dokumentih posebej podčrtali britanski diplomati v Beogradu.63 Ponovno se je torej pojavil problem konzulata Velike Britanije v Ljubljani.

Na pisanje gospe Wiskemann so v Foreign Officeu, v okviru Southern Depart-

58

Campbell to Halifax (No. 61): Yugoslavia, Annual Report 1938, 28. 3. 1939, v: Jarman, YPD/3, str. 72.

TNA FO 371/22473 R 8931/74/92, British Legation Belgrade to Southern Department, FO (G.P. 11/38), 6. 11. 1938: Intelligence Report [str. 7–8, 21].

60 TNA FO 369/2550 K 6245/6245/292, Wiskemann to Warner, FO, 12. 5. 1939.

61 Biber, Nacizem in Nemci, str. 150–152.

62 Campbell, Beograd za Halifax (Br. 119, Strogo poveljivo), 5. 6. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 49, str. 138–140.

63 Shone, Beograd za Halifax (Br. 176, Poveljivo), 11. 8. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 79, str.

213–216.

59

236

S tudia H istorica S lovenica

menta, priznali, da tu razmer očitno ne bodo uspeli obvladovati kljub do tedaj dobro opravljenem delu konzula Rappa. Njihova ocena o nacistični prisotnosti na slovenskem območju je seveda vredna naše pozornosti: /.../ in Slovenia a few miles from the German frontier (in districts like South Styria and South Carinthia) which are full of Germans, on a scale comparable to the Reich.64

Vsekakor so v Južnem oddelku opozarjali, da bi vzpostavitev kariernega konzularnega mesta lahko nekateri v Sloveniji izrabili v poskusih separatizma.

Na podobno nevarnost so opozarjali glede Hrvaške. Nazadnje so menili, da bi lahko svoje gledanje na Slovenijo ponovno pretehtali.65 Iz konteksta je povsem jasno, da se je zaključek nanašal ravno na vprašanje konzularnega predstavništva v Ljubljani. Da pa so se zavedali tveganja, kako bi lahko na lokalni ravni vsaj nekateri izrabili priložnost za notranjepolitične spremembe, nas niti ne sme pretirano čuditi; tedaj se je predvsem SLS poskušala odmikati od jugoslovanskega/beograjskega centralizma.

Julija 1939 so iz britanske ambasade v Beogradu ponovno opozorili, da žal Rappova prizadevanja ne morejo zadoščati: njegova poročanja z občasnih obiskov Slovenije so sicer bila zanimiva, dvomili pa so, da mu bo uspelo ustrezno kriti ta del države – odprtje predstavništva v Ljubljani je torej neobhodno potrebno. Sicer so želeli najprej govoriti z Rappom, kateremu naj bi v Londonu še naprej nudili dodatno finančno pomoč, da bi lahko pokrival razmere v Sloveniji. Hkrati so se na veleposlaništvu angažirali, da bi britanska diplomacija poskrbela za konzularno predstavništvo tudi v Skopju. Italija je namreč že izvedla zasedbo Albanije in Britanci so na tem delu Jugoslavije potrebovali prejemati verodostojne informacije.66 Kaže, da v Londonu niso imeli zadržkov, vendar je bil problem v pomanjkanju primernih kandidatov bodisi za Ljubljano kot Skopje. Razmišljali so, da bi morda postavili kakega upokojenega oficirja vojske, ki bi moral govoriti enega izmed slovanskih jezikov in bi se čim prej začel učiti lokalnih jezikov ("local dialect" sic.).67 Veleposlaništvo Velike Britanije v jugoslovanski prestolnici je vztrajalo na svojem. Na začetku avgusta 1939 je razlagalo, da je Rapp v Sloveniji vzpostavil več koristnih kontaktov, nima pa dovolj časa, da bi jih uporabil. Obenem

64

"/.../ v Sloveniji nekaj milj od nemške meje (v okrožjih kot sta južna Štajerska in južna Koroška), je polno Nemcev, primerljivo kot jih je v Rajhu." (TNA FO 369/2550 K 6245/6245/292, FO Minute, 18.

5. 1939).

65 TNA FO 369/2550 K 6245/6245/292, FO Minute, 18. 5. 1939.

66 TNA FO 369/2550 K 9696/6245/292, Shone, Belgrade to Scott, FO, 24. 7. 1939.

67 TNA FO 369/2550 K 9696/6245/292, FO Minute, 3. 8. 1939.

237

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

se je delo na konzulatu v Zagrebu zelo povečalo, predvsem zaradi dejavnosti British Councila, kar je pomenilo, da je bil Rapp torej še bolj zaseden. Na veleposlaništvu so prišli do naslednjega zaključka: najbolje bi bilo postaviti novega podkonzula v Zagrebu, ki bi prevzel del Rappovih poslov, in najeti eno ali dve sobi v Ljubljani, kjer bi imeli dan ali dva na teden odprt svoj sedež, kamor bi lahko tudi Rapp občasno zahajal. Tak podkonzulat v Ljubljani ne bi predstavljal velikih stroškov, vsekakor pa bi ohranili večjo dotacijo za Rappa. Ker so predvidevali, da naj bi v kratkem prišlo do rešitve hrvaškega vprašanja (kar se je v resnici zgodilo 26. avgusta 1939 z dogovorom Cvetković-Maček), naj bi se tudi pomen Zagreba povečal in bi tako osebje imelo še manj časa za kaj drugega.68 Iz Foreign Officea so Campbellu sporočili, da žal na razpolago nimajo nobene ne-karierne osebe. Sicer je bil primerni ne-profesionalni podkonzul za Zagreb že napredek.69 Dne 16. septembra 1939 so Britanci naposled sprejeli odločitev povečati število osebja na konzulatu v Zagrebu, da bi lahko poročali o političnih in ekonomskih razmerah v Sloveniji. Kazalo je, da ponovno niso želeli ustreči Campbellu, ki je želel kariernega podkonzula za Ljubljano (in v Makedoniji). Tokrat je moral poseči sam zunanji minister Halifax, ki je po eni strani zavrnil ponovno izpostavljeni predlog, češ da je takih prošenj Foreign Office prejemal od marsikod, po drugi strani pa je dodal, da bi lahko poskusili s kakim ne-kariernim oficirjem. Poudaril je tudi, da so se v zadnjih dveh tednih razmere radikalno spremenile: Zagreb je zaradi dogovora med Hrvati in Srbi pridobil na pomenu, začetek vojne z Nemčijo pa je tudi pomenil, da je jugoslovansko-nemška meja v Sloveniji pomembna točka za pridobivanje informacij o Nemčiji. Iz Londona so tako razlagali: The political agreement between the Serbs and the Croats has much increased the political importance of Zagreb and given a more autonomous position to both Croatia and Slovenia, and the outbreak of war with Germany has made the YugoslavGerman frontier in Slovenia an important point for gleaning information about conditions in Germany and for keeping a watch on the trade and other relations between Yugoslavia and the enemy.70

Od septembra 1939 so v britanskih krogih dalje tekle diskusije glede

68

TNA FO 369/2550 K 10580/6245/292, Shone, Belgrade to Scott, FO, 9. 8. 1939.

TNA FO 369/2550 K 10580/6245/292, FO to Campbell, Belgrade (No. 250), 15. 9. 1939.

70 "Politični dogovor med Srbi in Hrvati je močno povečal politični pomen Zagreba in dal bolj samostojni položaj tako Hrvaški kot Sloveniji, obenem je z izbruhom vojne z Nemčijo postala jugoslovansko-nemško meja v Sloveniji pomembna točka za pridobivanje informacij o pogojih v Nemčiji in za nadzor nad trgovino in drugimi odnosi med Jugoslavijo in sovražnikom." (TNA FO 369/2550 K 10580/6245/292, Scott, FO to Secretary to the Treasury, 16. 9. 1939).

69

238

S tudia H istorica S lovenica

možnosti povečanja konzularnega predstavništva v Zagrebu in Skopju.71 25. v mesecu je veleposlanik iz Beograda naposled predlagal Trevorja Jamesa Glanvillea, ki naj bi prvenstveno sledil v zakulisju glede poročanja o ekonomski vojni ("Economic War Reporting"). Za Glanvillea se je zavzel tudi Rapp.72 V Londonu so se s predlogom strinjali.73 Bil je pravi človek, saj je bil eden izmed najsposobnejših pripadnikov britanske intelligence na Hrvaškem in Slovenskem.74 Iz dokumentov ni jasno, ali je bila britanskim diplomatskim predstavnikom tedaj že poznana prava narava dela novega kandidata. Sicer je bilo nekaj drugih kandidatov, ki pa niso ustrezali pričakovanjem.75 Septembra 1939 se je hrvaški lider Vlatko Maček naposled osebno zavzel, da bi britansko predstavništvo v Zagrebu povišali v generalni konzulat. Campbell je menil, da si Rapp kljub svoji mladosti to zasluži in Foreign Office je to tudi takoj sprejel. Določili so, da bo do formalne spremembe prišlo s prvim decembrom 1939.76 Očitno so se v Londonu zavedali, da je bil sporazum Cvetković-Maček še kako pomemben in so tako Hrvatom želeli izkazati neko pozornost.

To je hkrati pomenilo, da bi zagrebška izpostava britanske diplomacije imela še več dela in torej manj časa za Slovenijo. Kljub temu je Rapp še nekajkrat poročal iz Slovenije.77 Vsa njegova poročila bo sicer v prihodnje potrebno podrobneje analizirati.

Britanci so naposled svoje konzularno predstavništvo v Ljubljani odprli enkrat v letu 1940. Žal podrobnejših podatkov nismo uspeli izbrskati. Iz generične informacije v nekem sporočilu novega veleposlanika Velike Britanije v Beogradu, Ronalda Iana Capmbella, lahko vsaj sklepamo, da je deloval kar nekaj mesecev.78 Taisti veleposlanik je aprila 1940 poročal, da ni ravno veliko političnih novic iz Slovenije, razen o aktivnosti notranjega ministra Korošca in njegovih posegov proti komunistom in tujim agentom. Veleposlanik je tudi

71

Podrobneje TNA FO 369/2550 K 12164/6245/292; K 12400/6245/292; K 13234/6245/292.

TNA FO 369/2550 K 12756/6245/292, Campbell, Belgrade to Halifax (No. 208, 143/32/39), 25. 9.

1939.

73 TNA FO 369/2550 K 12756/6245/292, FO Minute, 2. 10. 1939; Scott, FO to Shone, Belgrade (No. 330, Confidential), 4. 10. 1939.

74 Vodušek Starič, Slovenski špijoni, str. 81; Gorazd Bajc, Iz nevidnega na plan. Slovenski primorski liberalni narodnjaki v emigraciji med drugo svetovno vojno in ozadje britanskih misij v Sloveniji (Koper, 2002), str. 48 (dalje: Bajc, Iz nevidnega na plan).

75 TNA FO 369/2550 K 14821/6245/292, Rapp, Zagreb to Urquhart, FO, 23. 10. 1939; cfr. K 16521/6245/292, Rapp, Zagreb to Hutcheon, FO, 20. 11. 1939; FO minute, 28. in 29. 11. 1939.

76 TNA FO 369/2550 K 12133/12133/292, Campbell, Belgrade (No. 228), 19. 9. 1939; FO Minute, 20.

9. 1939; FO to Campbell, Belgrade (No. 275), 21. 9. 1939; K 16437/12665/292, Scott, FO to Shone, Belgrade, 9. 11. 1939; FO: List of Superintending Officers in H.M. Consular Services, 16. 11. 1939.

77 Npr. Rapp, Zagreb za Shone, Beograd, 5. 11. 1939; Rapp, Zagreb za Shone, Beograd (Br. 28, Poverljivo), 9. 11. 1939, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 103 in 117, str. 285–286, 327–330; cfr. Vodušek Starič, Slovenski špijoni, str. 119–123.

78 TNA FO 371/30238 R 816/816/92, Campbell, Belgrade (No. 191), 5. 2. 1941.

72

239

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

poudaril, da je v Jugoslaviji veliko nemških agentov, predvsem na Hrvaškem v Bosni in Sloveniji; samo tu naj bi jih bilo kar 300. Njihove aktivnosti (kot sicer tudi italijanske) so se povečale po začetku vojne. Na splošno so v Jugoslaviji podpirali komunistične demonstracije, ki pa niso imele večjega učinka. Na Slovenskem so se agenti opirali na pripadnike nemške manjšine.79 Poleg zanimivih podatkov – predvsem o številu agentov na Slovenskem – lahko iz zapisanega sklepamo, da predstavništva v Ljubljani spomladi še niso odprli.

Na začetku januarja 1941 so končno odprli pravi konzulat v slovenskem glavnem mestu in za konzula imenovali Leonarda C. Pettitta. Takoj so se sicer pojavile težave: beograjske oblasti so namreč doživljale močan pritisk s strani Nemčije in Italije, češ naj ga zaprejo, saj sta sili osi obtoževali, da konzulat posreduje eksploziv za atentate na nemškem in italijanskem ozemlju. Na jugoslovanskem ministrstvu za zunanje zadeve so predlagali, naj Pettitta odpokličejo in na njegovo mesto postavijo podkonzula. Campbell ni bil navdušen nad jugoslovanskim predlogom in podal svojega, naj raje z zadevo zavlačujejo, s čimer so se v Londonu strinjali. Nadrejene je sicer spomnil, da se obtožbe verjetno nanašajo na prejšnje obdobje, v zvezi s tajnim delovanjem, ki pa naj bi se končalo.80 Ne sme nas presenetiti, da so se tedaj za Ljubljano zanimali tudi v vodstvu službe SOE, ki so na začetku leta 1941 zapisali naslednje pomenljive besede: "/.../ Owing to increase of our work in Slovenia we have asked for the consulate at Ljubljana to be reestablished. /.../".81 Kljub omenjenemu pritisku je na začetku februarja 1941 Foreign Office pokazal pripravljenost sprejeti, da bo podkonzul v Ljubljani pripadnik službe SO2. Na splošno je v strategijo Zunanjega ministrstva spadala okrepitev konzularnih predstavništev na območjih blizu Italije, od koder je bilo pričakovati, da bodo prihajali poskusi mirnih rešitev oziroma, kot so jim pravili, "peace feelers".82

79

Campbell to Halifax, FO (No. 133, Confidential), 4. 4. 1940, v: Jarman, YPD/3, str. 137–140. O nemški manjšini je naslednje leto pisal, da je postajala vedno močnejša, pravzaprav arogantna do Slovencev (Campbell, Beograd za FO (Br. 3), 14. 2. 1941, v: Avramovski, Britanci/3, dok. 279, str. 607); cfr. Biber, "Britanska diplomatska poročila o nemški manjšini", str. 99.

80 TNA FO 371/30238 R 816/816/92, Campbell, Belgrade (No. 191), 5. 2. 1941; Campbell, Belgrade, (No. 192), 6. 2. 1941; R 1868/816/92, Campbell, Belgrade (No. 319), 27. 2. 1941; FO to Campbell (No. 283), 5. 3. 1941; cfr. Vodušek Starič, Slovenski špijoni, str. 214.

81 "/.../ Zaradi povečanja našega dela v Sloveniji smo zahtevali ponovno vzpostavitev konzulata v Ljubljani. /.../." (TNA, fond Special Operations Executive (HS) 8/216, SOE Executive Committee, Weekly progress report, 2. 1. 1941, str. 7; cfr. TNA HS 8/195, A/D1 to C/D, Note on Meeting at FO, 20.

1. 1941, str. 3).

82 TNA HS 8/195, A/D1 to C/D, Note on Meeting at FO, 6. 2. 1941 (enako v: TNA HS 6/777).

240

S tudia H istorica S lovenica

Rezultati sodelovanje Slovencev z britansko intelligence pred zasedbo Kdaj se je sodelovanje Slovencev z britanskimi tajnimi službami začelo, ne moremo z gotovostjo datirati. Velja vsekakor podčrtati dejstvo, da so aktivnosti, in med drugim tudi sabotaže, potekale v času, ko je bila Jugoslavija še nevtralna.

Na splošno so bili v Jugoslaviji agenti Sekcije D, torej ene izmed predhodnic SOE, na začetku septembra že pripravljeni začeti s posebnim delovanjem,83 druga sekcija za posebno delovanje, MI(R), pa v Jugoslaviji ni uspela razviti večjega obsega svojega dela, o agenciji za posebno propagando pa imamo le nekaj podatkov.

Kot je pred dobrimi 15. leti podrobneje pisala Jerca Vodušek Starič,84 so bile vzpostavljene številne zveze, v Sloveniji v okviru liberalnih krogov, in sicer predvsem v Ljubljani, Mariboru, Celju in na Primorskem. Organizirali so ilegalne kanale za begunce, obveščevalne mreže, sabotaže, diverzije, tajne radijske postaje in skladišča orožja. Pomembno vlogo so seveda imeli britanski diplomati, določeno podporo ali kritje pa so nudile druge britanske izpostave, na primer podjetja, British Council, pomembne so bile tudi povezave s prostozidarstvom idr.

Vsekakor smo do sedaj imeli, razen nekaterih izjem – predvsem študija Toneta Ferenca85 – malo podatkov o konkretnih sabotažah in drugih akcijah s strani slovenske ilegale v korist britanske intelligence na predvečer napada na Jugoslavijo. Vedeli smo, da so dobili precej eksploziva in drugega materiala ter propagandno gradivo in da so spomladi 1940 uspešno izvedli nekaj akcij proti nemškim komunikacijam na železniških progah na jugu Avstrije in to še pred vstopom Jugoslavije v vojno. Glede sabotaž in subverzije na avstrijskem Koroškem je v zadnjih letih specialist Peter Pirker tudi prepričljivo prikazal,86 da je tu potekalo sodelovanje med slovenskimi in avstrijskimi sodelavci britanskih služb.

Na razpolago imamo interne rekonstrukcije Sekcije D, v katerih se nahajajo statistike o pošiljkah pomoči protifašističnim skupinam. Poleg materiala, ki ga je sekcija namenila enotam za obrambo, centrom za urjenje in pomožnim

83

TNA HS 7/202, Mission to General Mihailovic and conditions in Yugoslavia by Colonel S. W. Bailey: Yugoslavia, str. 1.

84 Vodušek Starič, Slovenki špijoni.

85 Tone Ferenc, Akcije organizacije TIGR v Avstriji in Italiji spomladi 1940 (Ljubljana, 1977) (dalje: Ferenc, Akcije).

86 Npr. Peter Pirker, Gegen das "Dritte Reich". Sabotage und transnationaler Widerstand in Österreich und Slovenien 1938–1940 (Klagenfurt, 2010); isti, "Transnational Resistance in the Alps-AdriaticArea in 1939/40. On Subversive Border-Crossers, Historical interpretations, and National Politics of the Past", Acta Histriae 20 (2012), št. 4, str. 765–788.

241

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

enotam, je največ pošiljk poslala za delovanje na Balkanu ter hkrati na Srednji/ Bližnji Vzhod, da bi od tam oskrbovali Balkan. Precej pošiljk je bilo namenjenih za skandinavske države, za Francijo in organizacije Poljakov ter Čehov, manj za Finsko, Nizozemsko, Španijo, še najmanj pa za Italijo, kamor je poslala le nekaj propagandnega gradiva. Sekcija D je pripravila tudi zemljevid velikih dimenzij, na katerem so označene sabotaže, količina poslane pomoči, kateri so glavni objekti, ki jih namerava sabotirati, ter posebne naloge.87 Pošiljke pomoči so imele seveda namen vzpodbuditi sabotaže v zasedenih deželah.

Za Britance je bila obenem pomembna tudi protifašistična oziroma protinacistična propaganda. V Jugoslaviji so tiskali protifašistično in protinacistično propagandno gradivo in ga potem razdeljevali po Italiji in južni Nemčiji ter z njimi mdr. "preplavili" Beograd in druga večja srbska, hrvaška in slovenska mesta.88 Slovenci so tudi na splošno po severni Italiji širili neresnične govorice, ki jih je pripravljala britanska intelligence, in sicer s "šepetalno kampanjo".89 Posebno vlogo v propagandi so imele oddaje postaje BBC, kjer so 15. septembra 1939 v okviru programa za Evropo pričeli z dnevnimi oddajami v slovenskem jeziku, in sicer dnevno 15 minut po nerednem urniku; 22. aprila 1941 so oddaje šle v eter po rednem urniku.90 Poglobljenih raziskav o posebnem delovanju BBC-ja nimamo. Malo na primer vemo o tem, koliko so ljudje sploh poslušali "londonski" radio. Med redkimi podatki je poročanje britanskega konzula iz Splita s konca novembra 1940, ko je razlagal, da predstavlja poslušanje BBC-ja v zasebni obliki protiutež pisanju časopisov, v javnosti pa se, na primer v hotelih in na ladjah, posluša samo nemške ali italijanske postaje.91 Sabotaže in "umazane propagande" je tudi s pomočjo virov britanskih obveščevalnih služb težko rekonstruirati. Kljub temu bomo na tem mestu navedli, katere sabotaže in propagande akcije v obdobju od konca leta 1939 do julija 1940, v katere so bili vpleteni Slovenci oziroma z njimi povezani sodelavci, so omenjali Britanci sami. Pri tem smo upoštevali izsledke iz omenjena Ferenčevega dela ter podatke v nekaterih drugih virih. Opozoriti velja na vsaj dva nezanemarljiva aspekta: o nekaterih akcijah so bili podatki bolj v obliki govoric in zanje nimamo drugih potrdil, za Britance pa je bila dodatna težava v tem, da

87

TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, statistični podatki v obliki tabel, str. 1–4; TNA HS 7/5, D section: statistični zapis: Sabotage Material Distribuited na zemljevidu: Substantial Evidence Exists for the Section's Direct Responsibility for Every Act of Sabotage Indicated Here.

88 TNA HS 5/934, Yugoslavia, str. 3; cfr. TNA HS 7/3, History 3, D section: Early history to September 1940; Mackenzie, The Secret History, str. 33–36; Bickham Sweet-Escott, Baker Street Irregular (London, 1965), str. 23.

89 Vodušek Starič, Slovenki špijoni, str. 61.

90 Garnett, The Secret History of PWE, str. 12.

91 Vibert, Split to Halifax, FO (No. 56, Confidential), 27. 11. 1940, v: Jarman, YPD/3, str. 151–155.

242

S tudia H istorica S lovenica

so nemške službe 17. avgusta 1938 uspele aretirati glavnega predstavnika SIS/ MI6 v Avstriji, saj bi slednji lahko nadrejenim pošiljal potrdila; služba SOE oziroma njene predhodnice (v našem primeru Sekcija D) je želela pred nadrejenimi svoje "uspehe" prikazati v najsvetlejši luči.

• 4. novembra 1939: v Avstriji so se širile govorice o nekem železniškem incidentu. Predvidevalo se je, da je bila to sabotaža.92 • 24. novembra 1939: v Avstriji je prišlo do mitinga monarhistov.93 • 16. decembra 1939: zlasti na Tirolskem in v južni Avstriji je prišlo do neredov.94 • 25. februarja 1940: v Klani nad Reko je zletela v zrak smodnišnica, ki ni zahtevala žrtev, je pa povzročila veliko škode.95 • 17. aprila 1940: pri Judenburgu v Avstriji sta iztirila dva vlaka, ki sta prevažala nemške čete.96 Ferenc pravi,97 da sta bili prvi sabotaži na železnico pri Judenburgu 15. aprila (oziroma piše tudi o 16. aprilu), in sicer proti tovornim vlakom. Ferenc tudi dodaja, da so storilci izbrali zelo pomembno progo med Italijo in Rajhom. Med obema državama so bile železniške zveze pomembne zaradi prevoza premoga iz Nemčije v Italijo.

• 19. aprila 1940: pri Judenburgu v Avstriji sta iztirila dva tovorna vlaka, in sicer na posebno občutljivem delu železnice, ki je povezovala Dunaj in Beljak. Poleg te sabotaže so bile izvršene še nekatere manjše na odseku med kraji Sankt Velt in Sankt Michael, tako da je bil celoten železniški promet med Beljakom in Dunajem blokiran. Istočasno so subverzije prekinile promet v smeri Češke. V Sekciji D so ocenjevali, da je podobna prekinitev prometa proge Dunaj–Maribor–Trst in tiste Dunaj–Salzburg–Tauern–Beljak v bistvu nemogoča.98 • 27. aprila 1940: pri Beljaku sta trčila tovorni in vojaški vlak; 60 oseb je umrlo, veliko je bilo ranjenih. O dogodku časopisje ni poročalo, so podčrtali Britanci.99 Nemška stran se je očitno zavedala, da ne sme

92

TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

93 TNA HS 7/5, D section, Appendix II: Propaganda Results.

94 TNA HS 7/5, D section, Appendix II: Propaganda Results.

95 Lavo Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941: spomini in beležke (Ljubljana, 1962), str. 48; Ferenc, Akcije, str. 147; Marija Ščuka Kerže, Moj oče Zorko (Gorica, 2008), str. 23 (dalje: Ščuka Kerže, Moj oče Zorko).

96 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

97 Ferenc, Akcije, str. 10, 14–16.

98 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

99 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

243

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

•

•

• •

•

• • • •

100

dajati publicitete sovražniku. To dejstvo bo v prihodnje verjetno precej otežkočalo podrobnejše raziskave. maja 1940: v kraju St. Pölten (v Avstrji, pribl. 50 km severovzhodno od Maribora oziroma skoraj 80 km jugovzhodno od Gradca) je prišlo do še neidentificirane akcije.100 maja 1940: po podatkih OZNE/UDBE so pripadniki slovenske primorske ilegale (TIGR), povezani z britanskimi obveščevalnimi službami, izvršili sabotažo na nemškem teritoriju na progi Trbiž–Beljak, pripravljali pa so tudi podobno sabotažo na italijanskem teritoriju na progi Trbiž–Videm.101 17. maja 1940: po Avstriji je prišlo do trošenja propagandnega materiala.102 25. in 26. maja 1940: v kraju Bruck-an-der-Mur (v Avstrji, pribl. 60 km severno od Gradca) je prišlo do sabotaže na vlaku, ki je prevažal strelivo. Železnica je bila precej poškodovana, bolnice in šole pa so bile polne ranjenih. V istem kraju je naslednji dan delno uspel poskus sabotaže tovarne.103 27. maja 1940: radijska postaja v Strasbourgu je pozvala nemške železničarje, naj s sabotažami onemogočajo prevoz vojaškega materiala in vojakov in naj zlasti iztirjajo vlake s premogom.104 13. junija 1940: v kraju Malborghetto (Naborjet) je prišlo do eksplozije večjega skladišča nafte in 11 hiš v bližini je bilo porušenih.105 20. junija 1940: v kraju Šentilj (21 km severno od Maribora) je prišlo do trčenja dveh vlakov, ki sta prenašala premog in drugi tovor.106 julija 1940: naj bi skočil v zrak železniški most pri Beljaku.107 julija 1940: madžarski tisk je pisal, da mora policija na Madžarskem in v Jugoslaviji raziskati od kod izvira protinacistična propaganda.108

TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

101 Arhiv Republike Slovenije, AS 1931/403-1, Angleška obveščevalna služba pred in med vojno v Sloveniji, Poročilo: Angleško – jugoslovanska obveščevalna služba.

102 TNA HS 7/5, D section, Appendix II: Propaganda Results.

103 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

104 Ferenc, Akcije, 11.

105 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

106 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

107 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

108 TNA HS 7/5, D section, Appendix II: Propaganda Results.

244

S tudia H istorica S lovenica

• • •

0. julija 1940: železniška postaja Gorica–Plave (17 km severno od 1 Gorice) je bila huje poškodovana.109 15. julija 1940: Sekcija D je ocenjevala, da so Slovenci vsak teden uničili v Avstriji dva vlaka na glavnih progah.110 18. julija 1940: most blizu Beljaka je bil uničen.111

K navedenim lahko omenimo še dva velika atentata v notranjosti Italije, zaradi katerih so italijanske oblasti krivile pripadnike primorske ilegale, čeprav jim niso uspele dokazati direktne odgovornosti; pri obeh ni niti še povsem potrjeno, ali sta bila neposredno v sozvočju z Britanci, čeravno kontekst to nakazuje: osmega avgusta 1940 v Piacenzi, ko je umrlo 82 oseb, 756 pa je bilo ranjenih, ter 25. v mesecu v Bologni, ki je zahteval 95 življenj in 300 ranjenih.112 V prvem primeru so časopisi že takoj poročali,113 o drugem pa ne.114 Očitno so se pri taki cenzuri fašistične oblasti zgledovale po nacističnih.

Zaradi sabotaž je bilo poleti 1940 občutiti vedno večji pritisk Nemčije in Italije na Jugoslavijo, zaradi česar je bilo julija delovanje Sekcije D v Jugoslaviji skoraj v celoti onemogočeno. Italijanski varnostni organi so s pomočjo nemških marca tudi začeli s serijo aretacij, ki so nato privedle do drugega tržaškega procesa decembra 1941, ki je precej ohromil primorsko ilegalo (TIGR). Sekcija D je "bila na žalost prisiljena prekiniti sodelovanje z našo Slovensko Organizacijo" ("and unfortunately we have been forced to suspend the activities of our Slovene Organisation."), so zapisali Britanci, ki pa so vseeno upali, da prekinitev ne bo dokončna. Tedaj so ponovno poudarili, da so Slovenci na teden povzročili uničenje povprečno dveh vlakov v Avstriji.115 Število do tedaj sabotiranih delov konvojev sil osi je bilo za Britance visoko, statistika je namreč pokazala,116 da je bilo poškodovanih: preko Maribora 6.216 nemških delov vlaka, 2.632 italijanskih, 62 grških, 324, bolgarskih in 295 madžarskih, preko Jesenic 2.818 nemških, 1.465 italijanskih in 438 bolgarskih, preko Ljubljane 268 madžarskih.

Proces sabotiranja se je uspešno odvijal tudi v notranjosti Jugoslavije, in sicer

109

TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

110 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

111 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940, Appendix III: Sabotage Results; TNA HS 7/5, D section, Appendix III: Sabotage Results.

112 Ferenc, Akcije, 147; Ščuka Kerže, Moj oče Zorko, 23.

113 Npr. "Lo scoppio di Piacenza", La Stampa, 9. 8. 1940, str. 4.

114 Zasebno pismo v obliki elektronske pošte ge. Marije Ščuka Kerže avtorju, Trst, 6. 3. 2009.

115 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940: Report VIII on the activities od D Section during July 1940, str. 7.

116 TNA HS 8/214, Section D (SOE's SIS predecessor) activities in Europe May-August 1940: Report VIII on the activities od D Section during July 1940, str. 8–9.

245

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

proti vlakom iz Romunije.

Politika delovanja britanske intelligence v Jugoslaviji in na Balkanu se je med tem nekoliko spremenila. Prednost pred sabotažami, ki bi lahko škodovale britanskim interesom (saj je postajal pritisk Nemčije in Italije vedno močnejši in bi to onemogočilo delo britanskih diplomatov, obenem bi sile osi lahko dobile povod za intervencijo v Jugoslaviji) so dobile priprave na vojno in eventualno okupacijo, in sicer v obliki organiziranja mreže po celi Jugoslaviji, ki bi jo vodili sami domačini. Prevzeli bi mesto Britancev, saj bi se ti najverjetneje morali umakniti ob okupaciji sil osi. Druga naloga je bila vzpostavljanje političnih stikov s skupinami, ki naj bi vodile odpor proti okupatorjem.117 Delovanje v sozvočju s Sekcijo D in nato SOE se je kljub aretacijam nadaljevalo. Na koncu 1940 je nekaj tigrovcev (v dokumentih so označeni kot Slovenci iz Jugoslavije z italijanskim potnim listom) preko svoje organizacije v Trstu razdelilo po celi Italiji več deset tisoč kopij raznega propagandnega gradiva in številne plakate.118 V drugi polovici januarja 1941 so iz Londona vodilnemu v Jugoslaviji, Tomu Mastersonu, naročili, naj pripravi načrt sabotaž proti rafineriji, ki je v dokumentu imenovana Romsa, tovarni torpedov na Reki, rafineriji Aquila pri Trstu, ladjedelnici pri Tržiču in v Pulju ter tovarni celuloze v kraju Torre Zuino. Masterson je upal, da bi lahko kljub omenjenim aretacijam sodelavci onesposobili približno 15 % vagonov, ki so prevažali nafto preko Jugoslavije. V Londonu so medtem dobili brzojavko s sporočilom, da je bilo 6 nemških lokomotiv na nujnem popravilu v Mariboru, ker so jih "sub-agents" jugoslovanske vojaške obveščevalne službe trenutno onesposobili.119 V centralo SOE je prihajalo tudi več poročil o aktivnosti organizacije AHN, ki je tesno sodelovala s Sekcijo D in nato SOE ter imela svoj sedež v Zagrebu. Iz spiska imen in njihovih tajnih šifer je razvidno,120 da so pri njej sodelovali tudi nekateri Primorci, aktivna pa je bila tudi na severu Slovenije. Z njeno pomočjo je bilo v Italijo in Avstrijo vtihotapljenega veliko propagandnega materiala; s sabotažo je bil nato popolnoma uničen hotel Krone v Postojni, kjer je bil štab italijanske pehote; podtaknjeni požari so uničili skladišče orožja na Videmskem v kraju Špeter Slovenov – San Pietro al Natisone (16. marca), sabotaže so bile tudi v tovarni hidroplanov v Tržiču – Monfalcone (1. in 17. marca) in v Moši – Mossa na Goriškem (konec februarja); prišlo je do sabotiranja nekaterih italijanskih lokomotiv pri Trbižu; v Pulju je zaradi sabotaže produkcija podmor-

117

Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 48–49.

TNA HS 8/216, SOE Executive Committee weekly progress reports, 19. 11. 1940, 9. 1. 1941 in 13. 2.

1941.

119 Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 59–60.

120 TNA HS 8/971, Balkans, Middle East, Russia, Romania, Yugoslavia and Cairo: pseudonyms.

118

246

S tudia H istorica S lovenica

nic zaostala za en teden; februarja in marca se je nekajkrat ustavilo delo v tovarni torpedov na Reki. Tako je bila otežkočena oskrba italijanske vojske v Albaniji.

Namen je bil še organizirati stavke in pripraviti manjše sabotaže po tovarnah. V Mariboru je med tem prišlo do uničenja 7 ton nemškega propagandnega materiala (okoli 20. marca). Organizacijo AHN je na začetku 1941 SOE nameravala tudi uporabiti, da bi pisma italijanskih ujetnikov iz Grčije in Libije pošiljala dalje na njihove domove po Italiji. Na splošno je bilo ocenjeno, da je organizacija AHN opravila veliko dela na propagandnem področju proti Italiji in Nemčiji oziroma Avstriji. Več drugih poročil govori o sabotažnih akcijah Slovencev, tako da so na primer na začetku marca 1941 Britanci pisali izvlečke iz raznih telegramov, da je "naša slovenska organizacija" nekaj mesecev "obdelovala" naftne in druge železniške vagone sil osi, ki so potovali v smeri Nemčije, Italije, Bolgarije in Madžarske. Sabotaže so bile še v bližini meje pri Rakeku, Jesenicah, Mariboru in Ljubljani. Okvirna statistika kaže, da je bilo "obdelanih" 13.834 delov vlakov, od teh 5.215 nemških, 5.193 italijanskih, 1.448 bolgarskih, 278 madžarskih, 1.700 pa brez označbe.121

Zaključek Hipotezo, da je po anšlusu severovzhodna Slovenija za Britance res prvič postala geopolitično pomembna, lahko potrdimo. Videli smo, da so se tega sicer na začetku najprej zavedali britanski diplomati v Jugoslaviji, naposled pa so očitno prepričali tudi London. Slovenski severovzhodni prostor (in na splošno severni del Dravske banovine) je na pomenu pridobil predvsem marca/aprila 1938, ker je prav tu Kraljevina Jugoslavija neposredno mejila na Tretji rajh. Nov pomen slovenskega prostora se je v največji meri kazal v tem, da so predstavniki Foreign Officea v Jugoslaviji vztrajno predlagali in naposled tudi dosegli odprtje konzularnega predstavništva oziroma konzulata v Ljubljani (na začetku 1941).

Vsekakor velja opozoriti na dejstvo, da je bil pomen tega britanskega konzulata očitno velik, saj so se tega zavedali tudi v Berlinu in Rimu. Po anšlusu je v očeh Britancev dogajanje na Slovenskem okarakteriziral po eni strani vedno večji nacistični pritisk, ki se je posluževal nemške manjšine, po drugi pa sodelovanje nekaterih slovenskih krogov z britanskimi tajnimi oziroma obveščevalnimi službami za posebne operacije – le te je Velika Britanija postavila na noge ravno po anšlusu. Zbrani podatki nam pokažejo, da je bila na Slovenskem aktivna ena izmed predhodnic znane Uprave za posebne operacije, Special Operations Executive (znana pod akronimom SOE), Sekcija D (Section D). Od leta 1939

121

Bajc, Iz nevidnega na plan, str. 60–61.

247

G. Bajc: Makro in mikro posledice anšlusa: ko je postala ...

naprej je bilo storjenih več sabotaž in druga subverzivna dejanja proti nacizmu in fašizmu. Namen članka je bil torej predstaviti eno izmed zelo pomembnih problematik obdobja na predvečer druge svetovne vojne, ki je v določenih aspektih poznana, a je pri tem bilo praviloma v zgodovinopisju premalo – če sploh – izpostavljeno ključno dejstvo, da sta od anšlusa naprej severovzhodna Slovenija in na splošno slovenski prostor izredno pridobila na geopolitičnem pomenu – vsaj kar se tiče Britancev celo prvič v zgodovini.

Gorazd Bajc MACRO AND MICRO CONSEQUENCES OF THE ANSCHLUSS: WHEN NORTH-EASTERN SLOVENIA BECAME FOR THE FIRST TIME GEOPOLITICALLY SIGNIFICANT FOR THE BRITISH

SUMMARY There were many consequences of the Anschluss (Nazi annexation and incorporation of Austria into "Greater Germany" in March/April 1938), whether on a macro or micro level. Among the Great Powers, parallel to the appeasement policy, the UK sought to put on its feet a more effective system of anti-Nazi/ anti-Fascist intelligence services, which eventually evolved into the Special Operations Executive (SOE). At the micro level, in the meantime, the Slovenian north-eastern region (and the entire northern part of the Drava banovina) gained significance practically overnight, since there the Kingdom of Yugoslavia bordered directly on the Third Reich. For this reason, starting in May 1938, the British Consulate in Zagreb and the British Embassy in Belgrade began to propose to their superiors that the British presence should increase in said region and, among other things, to open the consular representation (and subsequently the consulate) in Ljubljana. At the same time, an incentive was given to British intelligence agents to initiate contact and gather acquaintances with Slovenian illegal circles, especially those of liberal political orientation. In the autumn of 1938, after the Munich agreement, the entire region of central and south-eastern Europe gained additional significance, which was even more

248

S tudia H istorica S lovenica

reflected in the desire of the British for their more active role in Slovenia. The study presents the analysis and interpretation of the lesser known sources from the National Archives in London (either Foreign Office or the SOE); it also takes into account the published primary sources and the most relevant scholarly literature, especially that which is less known in Slovenian Historiography. In the light of less known primary and secondary sources, we wanted to highlight the issues of the reorganization of the secret intelligence of London and its development among Slovenians, the efforts for the consulate in Ljubljana (formally the United Kingdom succeeded in this on the eve of the occupation), and the situation on the ground. We took into account the time frame from the spring of 1938 to the April aggression of 1941. The purpose of the article is to present one of the key issues of the period right before the eve of the Second World War, which is known in certain aspects, but its key fact has not been highlighted appropriately in historiography â&#x20AC;&#x201C; if at all; namely, that following the Anschluss, north-eastern Slovenia and the Slovenian ethnic territory in general gained great geopolitical significance â&#x20AC;&#x201C; for the British, for the first time in history.

249

S tudia H istorica S lovenica UDK 94(497.5Vukovar)"1991" 355(497.3Vukovar)"1991" 1.01 Wissenschaftlicher Aufsatz

DOI 10.32874/SHS.2018-10

Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991 Miro Hribernik Dr., Prof. der Geschichte und der Geographie Center za sluh in govor Maribor Vinarska ulica 6, SI – 2000 Maribor e-mail: miro.hribernik@gmail.com

Die Kurzfassung:

In seinem Artikel befasst sich der Autor mit der Schlacht um Vukovar, die in der intensivsten Zeit des Krieges in Kroatien stattfand. Basierend auf Archivquellen, Zeitungen und Literatur versucht er, den Verlauf der Kämpfe, die für die Stadt im Osten von Kroatien in der zweiten Hälfte in August 1991 stadt fanden, den ganzen Weg bis zum Fall der Stadt in die Hände der JNA, die serbische TO und serbischen paramilitärischen Einheiten am 18. November 1991 zu zeigen.

Die serbische Seite in der Schlacht hatte immer Überlegenheit in der Zahl der Truppen, wie der Menge und Vielfalt der Waffen. Nach dem Fall der Stadt, hatte eine Mehrheit der kroatischen Bevölkerung, ihre Häuser verlassen, und die serbischen Truppen haben mit Kriegsverbrechen begonen.

Die Schlüsselwörter:

SFRJ, Kroatien, Kroaten, Serben, ostslavonisches Schlachtfeld, die Schlacht um Vukovar, die JNA, TO, KOS, ZNG, Serbische Freiwillige, Mile Dedaković-Jastreb, die Verwundeten, die Opfer der Schlacht um Vukovar

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije

Maribor, 18 (2018), No. 1, S. 251–276, 84 Fußnoten, 3 Bilder Sprache: Original in Deutsch (Kurzfassung in Deutsch und Slowenisch, Zusammenfassung in Slowenisch und Englisch)

251

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Die Einführung Die Einführung in den Krieg in Kroatien begann schon vor der ersten Mehrparteienwahl, als der Teil der kroatischen Serben begonnen hat, sich für den bewaffneten Widerstand vorzubereiten. Begonnen haben auch die Einschüchterungskampagnen gegen die serbische Bevölkerung "Ustascha"-Regime und der Terror-Ablenkungs und subversive Aktivitäten. Begonnen haben auch die Plünderung von Waffen in der Polizeistationen nach einen vorher festgelegten Plan, die Verhandlungen zwischen der kroatischer Regierung und der örtlichen Serben, für die zurückgabe sind aber nicht erfolgreich gewesen. In Knin wurde im Juni 1990 die Vereinigung der Gemeinden der Nord-Dalmatien und Lika Süden gegründet, am Ende des gleichen Monats ist der serbische Nationalrat gegründet worden, es wurde auch eine Erklärung der serbischen Autonomie innerhalb Kroatien vereinbart. Ein paar Tage später verenibarte das serbische Nationalrat eine Entscheidung über einen Referendum, in dem sich die Serben in Kroatien einigten solten, ob sie für die Autonomie innerhalb Kroatien sind.

Die Kroatische Führung, hat die Entscheidung von einem Referendum über Autonomie für Serben in Kroatien verboten, deshalb fürchteten die aufständischen Serben eine Intervention der kroatischen Polizei und so beganen sie mit der Straßen Barrikaden und bewaffneten Dorfschutz.

Indem die Straßensperren in Kroatien beganen, hat der grosser serbischer Aufstand gestartet. Der kroatische Präsident Tuđman schickte am 17. August 1990 gegen Rebellen Serben Hubschrauber mit Specialen einheiten, um Frieden und Ordnung zu etablieren, aber hier, hat zum ersten Mal die Jugoslawischen Volksarmee (JNA) eingegriffen, sie gestoppt und an den Ausgangspunkt geschickt.

Am selben Tag erklärte der Bürgermeister von Knin in Knin den Kriegszustand, in der zwischen Zeit bewafnete die jugoslawische Volksarmee, die lokale serbische Bevölkerung, somit ist auch klar geworden, auf wessen Seite sie in dem kommendem Konflikt stehen wird. Basierend auf den Ergebnissen des Referendums, wurde am Ende September Autonomie der serbischen Gemeinden in Kroatien bekannt gegeben. In den nächsten Monaten werden abwechselnd die Verstopfungen und Blockaden von Straßen und Eisenbahnlinien gemacht, es blieb die ständige Angst, das Waffen verwendet werden. Im Herbst 1990 gab es viele Vorfälle, wo die Serben die kroatische Polizei angegriffen haben. Anfang 1991 einigte sich der Vorsitz der Sozialistischen Föderativen Republik Jugoslawien (SFRJ) mit der kroatischen Seite darüber, wie die Spannung, durch die Entwaffnung Paramilitärs vorübergehend zu reduzieren.

Die Landschaftichen Serben versuchten in der ersten Hälfte des Jahres 1991, das Gebiet unter ihre Kontrolle zu erweitern, so gab es neue Eskalationen und Vorfälle. Der erste Konflikt zwischen serbischen Rebellen und der kroati-

252

S tudia H istorica S lovenica

schen Regierung fand in Pakrac, dann in Plitvice und Anfang Mai 1991 im Borovo Selo stadt. Der Vorsitz der Sozialistischen Föderativen Republik Jugoslawien schickte die JNA, nachdem diese Vorfälle vorkammen in alle Bereiche, in denen die Serben die Mehrheit haten, um den Bürgerkrieg zu verhindern, jedoch hat die JNA damit die serbischen Streitkräfte dadurch nur weiter ermutigt.

Zwei Tage nach der Volksabstimmung am 18. und 19. Mai 1991, wenn sich die Kroaten mit überwältigender Mehrheit für die Unabhängigkeit entschieden haben, hat sich die Landschaft für die Sezession der Serben aus Kroatien entschieden. Mit der Unabhängigkeitserklärung Sloweniens und Kroatiens am 26. Juni 1991 sind in Kroatien militärische Konflikte ausgebrochen. Die serbischen Kräfte haben die kroatischen Städte und Dörfer angegriffen, so dass sich mehrere Schlachtfelder entwickelt haben: Ost-Slawonien Schlachtfeld, West-Slawonien Schlachtfeld, Schlachtfeld auf dem Bani und in Pokolpje, Karlovac und kordunsko Schlachtfeld, Lika Schlachtfeld, norddalmatischer Schlachtfeld, Süd-Schlachtfeld und See Schlachtfeld. Die JNA konnte sich in ihrem Wunsch nach Erhaltung Jugoslawiens, nicht auf seine dann noch gültige defensive Strategie oder das allgemeine Konzept der Widerstand der Bevölkerung verlassen, weil dieser nicht für die internen Konflikte geignet war, deswegen hat sie die defensive Strategie geändert, um die Offensive, die die Eigenschaften von Konflikt niedriger Intensität hatte. Die Frontlinien näherten sich langsam den größten kroatischen Städten, so dass sie direkt Gospic, Karlovac, Sisak, Sibenik, Zadar, Osijek und Vukovar bedrohten. Die kroatischen Truppen haben mehrere JNA-Kasernen gefangen genommen und damit bekamenn sie die dringend benötigten Waffen für die Verteidigung. Der erste Teil des Krieges in Kroatien endete Ende August 1991, als die Jugoslawische Volksarmee in Knin und der gesamten kroatischen Baranja das Dorf Kiew besetzte. Wendepunkt im Krieg in Kroatien wurde eine Offensive Jugoslawischer Volksarmee, die im Oktober begann, wurde aber mit schweren Widerstand als geplant erfüllt. Die Jugoslawische Marine hat alle kroatischen Häfen blokiert, Luft und Artillerie haben gnadenlos die kroatischen Städte angegriffen. Ein Schlüsselfaktor in den kroatischen Widerstand, war eine mehrere Monate laufende Belagerung von Vukovar in Ost-Slawonien.1

1

Mehr dazu in: Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990–1995, Central Intelligence Agency (CIA), Office of Russian and European Analysis (Washington, DC, 2002–2003) (weiter: Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990–1995); Nigel Thomas and Krunoslav Mikulan, The Yugoslav Wars, Part 1: Slovenia & Croatia 1991–95 (Oxford, 2006); Confronting the Yugoslav Controversies, eds. Charles Ingrao, Thomas Emmert (West Lafayette– Indiana, 2009); Sabrina P. Ramet, Die drei Jugoslawien: eine Geschichte der Staatsbildungen und ihre Probleme (München–Oldenbourg, 2011); Josip Glaurdić, The hour of Europe: Western powers and the breakup of Yugoslavia (New Haven–London, 2011); Norman Cigar, "Croatia's War for Independence: The Parameters of War Termination", The Journal of Slavic Military Studies 10 (1997), Nr. 2, 34–70; Norman Cigar, "The Serbo-Croatian War, 1991: Political and Military Dimensions", The Journal

253

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Die Schlacht um Vukovar Vukovar ist eine Stadt, die an der Mündung der Vuke in der Donau geschaffen und entwickelt wurde, Zusammen mit dem Vinkovci bildet sie Vukovar-Vinkovci Region, die West Srem und den Bereich zwischen der Donau und Vuko im Norden, Sava Fluss im Süden, Rečica Jošavo im Westen und die Grenze zu Serbien im Osten repräsentiert. Die Stadt liegt an der östlichen Grenze von Kroatien, der der breite Strom der Donau, die zum größten Teil Staat und Gemeindegrenze herstellt. Das Gelände in diesem Bereich ist hauptsächlich flach, gutes Einschwingverhalten und günstig für den Einsatz von gepanzerten und motorisierten Einheiten, vor allem in der Umgebung von Vinkovci, Osijek und Djakovo. Im SFRJ galt Jahre lang, dass dieser Bereich günstig, für das Eindringen von sowjetischen Truppen aus Ungarn gegen den nordwestlichen Jadran, entlang des Flusses Sava in Richtung Srem und Belgrad aber zur gleichen Zeit die Umkehrrichtung von Belgrad zum Inneren des Kroatien ist.2 Nach der Volkszählung von 1991 hatte die Gemeinde von Vukovar 84.189 Einwohner, davon hatten die mehrheit die Kroaten mit 36.910 Bewohnern und Serben mit nur 31.445 Bewohner. In der Stadt lebten 21.065 Kroaten und 14.425 Serben. Andere Nationalitäten in der Gegend waren zahlenmäßig viel kleiner als die Anzahl der Kroaten und Serben.3 Die nationale Zusammensetzung der Gemeinde Vukovar wurden von zwei räumlichen Einheiten gekennzeichnet: der süd-östlicher Teil, der von Vukovar zu Ilok reichte, und in dem die kroatische Bevölkerung dominiert, und der nordwestlicher Teil über den Fluss Vuke, wo meist Serben lebten.

Nach dem Zweiten Weltkrieg hatt die kommunistische Behörde auf grund der Kolonisierung und Agrarreform auf den Bereich der deportierten Deutschen die Serben besiedelt, besonders viele von ihnen kamen ins Vukovar.4 In einem erweitertem Sinne begann die Schlacht um Vukovar schon in der zweiten

of Strategic Studies 16 (1993), Nr. 3, 297–338; John Hagan in Sanja Kutnjak Ivković, "War Crimes, Democracy, and the Rule of Law in Belgrade, the Former Yugoslavia, and Beyond", The Annals of the American Academy of Political and Social Science 605 (2006), 130–151; Michel Grappe, "Les enfants et la guerre, un regard clinique Vukovar, Sarajevo, Kosovo, au cours des années 1990", Vingtième Siècle.

Revue d'histoire 89 (2006), 93–98; Maja Povrzanović Frykman, "The Forgotten Majority On Civilians' War Experiences", Ethnologie française 38 (2008), Nr. 2, 315–324; Theodor Meron, "War Crimes Law Comes of Age", The American Journal of International Law 92 (1998), Nr. 2, 462–468.

2 Davor Marijan, Bitka za Vukovar (Zagreb–Slavonski Brod, 2004) (weiter: Marijan, Bitka za Vukovar), 14.

3 Die Gemeinde Vinkovci hate im Jahr 1991, mit 98.455 Einwohnern eine absolute Mehrheit mit meistens Kroatischen Einwohnern (78.313), Serben zählen nur 13.170 Einwohner. In der Gemeinde bestand die Bevölkerung von 165.253 Menschen in Osijek aus 110.934 Kroaten, Serben, während dessen nur 33.146. In der Gemeinde Županja bestand die gesamte Bevölkerung von 49.026 Einwohner aus 42.960 Kroaten, Serben, aber nur 1.209 (Narodnosni sastav stanovništva Hrvatske po naseljima, Republički zavod za statistiku Republike Hrvatske (Zagreb, 1992), 146–147, 196–197, 206–209, 214–215.

4 Marijan, Bitka za Vukovar, 14.

254

S tudia H istorica S lovenica

Hälfte des Juli 1991, als die bewaffneten Angriffe, minierungen der Eisenbahn und Einrichtungen, der aufständischen Serben begannen, es begannen auch Zerstörungen der einheimischen und neu gereiften "Tschetniks", Plünderungen und mitnahme des geplunderten ins Serbien. Über die Brücke in Batina und später in Erdut kammen die dünne des Novi Sad Corpus, über die Brücke in der nähe der Županja zwingte der Tuzla Corpus. In Richtung der Sid Tovarnik Orolik–Negoslavci kämmen starke Kräfte der JNA und der Territorialen Verteidigung (TO) von Serbien. Die JLA hatt sich in Negoslavcih, Bršadinu, Trpinja, Pačetinu, Bobot, Kiefer Selo und an der Donau zusammengefasst. Der Kampf um Vukovar begann am 25. August 1991, als der jugoslawischer Volksarmee LKW, der als Transport von Lebensmitteln aus Vukovar in den Borovo selo diente, eine Mine überfahren hatt, wobei ein Soldat der JNA starb.5 Nach diesem Zwischenfall maschierte die JNA aus der Kaserne in Vukovar und Borovo Selo, zusammen mit den aufständischen Serben aus den umliegenden Dörfern um Borovo Naselje um Vukovar anzugriffen.6 Am Tag zuvor hatt die kroatische Seite zwei Flugzeuge der Jugoslawischen Volksarmee, die Silo "Đergaj" in Bršadinu angegriffen haben, abgeschossen.7 Vier Tage später hat die Jugoslawischen Volksarmee von der Richtung des Dorfes Negoslavci in die Richtung des südlichen Teil Vukovars (Schlagbaum, Sajmište) mit Panzer Vermögenswerten angegriffen. Am nächsten Tag, wiederholte die Jugoslawische Volksarmee den Angriff auf die Stadt und Borovo Naselje, intensive Kämpfe fanden auch am 27.

August statt, als auf die erweiterte Umgebung von Vukovar etwa 700 Granatten gefalen sind.8 Außer Waffen, Munition und Soldaten brauchte Vukovar auch eine organisierte Verteidigung, die Ende August der Mile Dedaković-Jastreb (der Geier) übernommen hat und organisierte die Verteidigung von Vukovar in sechs Sektoren. Die Verteidiger hatten ein paar Minenwerfer und Panzerabwehrwaffen und eine größere Menge von Minen.9 Vor dem kommen des Jastrebs

5

"Informacija Komande 17. korpusa OS SFRJ podređenim postrojbama o sukobima oko Vukovara i Osijeka, i upute o ponašanju u borbenim djelovanjima, str. pov. broj 1085-1/9, 2. 9. 1991", in: Republika Hrvatska i Domovinski rat 1990.–1995., dokumenti, knjiga 1: Oružana pobuna Srba u Hrvatskoj i agresija oružanih snaga SFRJ i srpskih paravojnih postrojbi na Republiku Hrvatku (1990.–1991.)

(Zagreb, 2007), 278–280 (weiter: Oružana pobuna Srba u Hrvatskoj i agresija oružanih snaga SFRJ i srpskih paravojnih postrojbi na Republiku Hrvatku (1990.–1991.), dokumenti, knjiga 1).

6 Krunoslava Banić, "Vojska bombardira Vukovar, Vjesnik", 26. 8. 1991, Nr. 15781, 2; "JNA koristi kasetne bombe", in: Kronologija rata, Agresija na Hrvatsku i Bosnu i Hercegovinu (s naglaskom na stradanju Hrvata u BiH) 1989.–1998., ed. Miroslav Krmpotić (Zagreb, 1998), 88 (weiter: Kronologija rata).

7 Radovan Popović, "Širi se miris baruta", Narodna armija, 31. 8. 1991, Nr. 2728, 10.

8 Davor Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", Scrinia Slavonica 2 (2002), 375 (weiter: Marijan, "Bitka za Vukovar 1991."); Krunoslava Banić, "Vukovar izdržao nalet", Vjesnik, 27. 8. 1991, Nr. 15782, 2; "Žestoke borbe oko Vukovara", Politika, 29. 8. 1991, Nr. 27980, 1.

9 Anton Tus, "Rat u Sloveniji i Hrvatskoj do Sarajevskog premirja", in: Dušan Bilandžić und andere, Rat u Hrvatskoj i Bosni i Hercegovini 1991–1995 (Zagreb–Sarajevo, 1999) (weiter: Tus, "Rat u Sloveniji i Hrvatskoj do Sarajevskog premirja"), 80.

255

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

hat die Verteidigung von Vukovar Tomislav Merčep geführt und organisiert. Er wurde von Vukovar nach Zagreb von Innenministerium geschickt, um dort einen Klub der Freunde von Lika und Gospić zu gründen. Um Merčep versammelten sich die Bewohner von Lika, die im Zagreb lebten. Er hatte sie ausgebildet und bewaffnet, und ging mit ihnen nach Likas Schlachtfeld.10 Die Kämpfe um Vukovar folgten bis Ende August mitt Angriffen auf die Stadt von den umliegenden serbischen Basen.11 Die Waffenruhe, die am 30. August abgeschlossen wurde, hat die kroatischen Seite um den Status zu regeln und die Verbreitung von Waffen, die uber privaten Kanäle von Slavonski Brod, Vinkovci und Zagreb kammen, ausgenutzt.12 Viele Waffen und Munition, erhielt die kroatische Seite von der Militäreisenbahnkompositionen der Jugoslawischen Volksarmee, die von Slowenien nach Serbien und Bosnien und Herzegowina entzogen wurden.

Die Waffenruhe hat die JNA gebrochen, da sie am 2. September aus Dem Dalj wieder Vukovar angegriffen hat, der am 5. September den schlimmsten Angriff bis dahin erlebte. Die Einheiten der JNA besetzten das Dorf Berak und konsolidierten auf der Linie-Orolik Berak.13 Die Aufgabe der Versammlung der Nationalgarde (ZNG) in Ostslawonien war, dass Sie zusammen mit der Polizei und der Landesverteidigung den Schutz organisiert und dem Feind die größten möglichen Verluste in der Manschaft und Militärtechnik verursacht und ihm schnell die ubernahmme dieses Bereiches verhindert. Die Aufgabe der kroatischen Truppen in Vukovar war die Verteidigung der Stadt in Zusammenarbeit mit dem 2. Bataillon 3. "A" und der 109.

Brigade ZNG-s. Der Schwerpunkt der Verteidigungsanstrengungen hat sich auf die Richtungen Borovo Selo–Vukovar und Negoslavci–Vukovar konzentriert.

In Richtung der Šid–Vinkovci bekamm die Aufgabe der Verteidigung die 3. "A" Brigade des ZNG, mit Hilfe der 109. Brigade.14 Am Ende des September 1991 hatt die JNA für den Angriff auf Vukovar zwei Betriebsgruppen "Nord" und "Süd" organisiert. Die Betriebsgruppe "Süd", unter dem Kommando von Oberst Mile Mrkšić, hatte die Aufgabe die Stadt Vukovar zu besetzen, deren Basis wurde von "Der Garden" motorisierte Brigade des Bundessekretariats für nationale Verteidigung (SSNO) vertreten, zusammen mit der 20. Partisanenbrigade von Leskovac und TO-Kräften in Serbien und der Vojvodina sowie örtlichen serbischen Rebellen.15 Laut Aussage von dem JNA

10

12

13

14

15

11

Jasmin Krpan, "I Stojčević se nalazi u četničkom štabu", Globus, 31. 10. 1991, Nr. 47, 9.

Radovan Popović, "Širi se miris baruta", Narodna armija, 31. 8. 1991, Nr. 2728, 10.

Krunoslava Banić, "Pomoć stigla Vukovaru", Vjesnik, 31. 8. 1991, Nr. 15786, 2.

Krunoslava Banić, "Nova razaranja u Vukovaru", Vjesnik, 5. 9. 1991, Nr. 15791, 2.

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 377.

Genau so, 369; M. Marjanović, "Priznanja jedinicama prve borbene linije", Narodna armija, 23. 11.

1991,. 2752, 5.

256

S tudia H istorica S lovenica

Ost-Slawonischer Schlachtfeld (Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990– 1995, Maps (separate case), Map 3, Croatia: Eastern Slavonia, September 1991– January 1992, Central Intelligence Agency (CIA), Office of Russian and European Analysis (Washington, DC, 2002–2003))

Major Veselin Šljivančanin waren im Bereich der Betriebsgruppe "Süd" keine unabhängigen Freiwilligenverbände, aber sie waren alle in den regulären Einheiten der JNA und unter dem Kommando von ihnen enthalten.16 Die Betriebsgruppe "Nord" unter dem Kommando von Generalmajor Andrija Biorčević formierten aus einem Teil das Oberkommando und die Einheiten des neuen Sadská Korpuses, und zusätzliche Verstärkungen aus Kragujevac und Niš Korpusen.17 Die Gruppe hatte zwei Aufgaben: den Angriff auf den nördlichen Teil der Verteidigung von Vukovar, Borovo Naselje und die Arbeit in Richtung Osijek. Die bekannteste Gruppe von Freiwilligen, die in der Zusammensetzung des Novi Sad-Korps kämpfte, war die serbische Freiwilligengarde vom Željko Ražnjatović Arkan, sowie freiwillige Ablösung "Dušan Silni", wie auch die Mitglieder der Serbischen Radikalen Partei und der Serbischen Garde. Die besetzung von Vukovar wurde von dem Militärkommandant des ersten Militärbereiches überwacht, bis Ende September 1991 war es der Generaloberst Alexandar Spir16

S. Ristić, "Ženevsko primirje pod okriljem UN", Narodna armija, 28. 11. 1991, Nr. 2753, 6.

Ljubiša Stojimirović, "Ime koje se pamti po slobodi", Narodna armija, 28. 11. 1991, Nr. 2753, 13; M. Marjanović, "Priznanja jedinicama prve borbene linije", Narodna armija, 23. 11. 1991, Nr. 2752, 5.

17

257

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

kovski, später General-Lieutenant Života Panić. Die Hauptrichtung der JNA auf das Innere der Kroatien war die Richtung Šid–Vinkovci, was das Abschneiden nicht nur von Vukovar, sondern auch Vinkovci, Osijek und Djakovo bedeuten würde. Die 109. Brigade ZNG bekam daher die Aufgabe der Installation der Verteidigung von den Richtungen: Nijemci–Komletinci–Otok und Jankovci– Vinkovci–Mikanovci, der Großteil der Streitkräfte sollten im Bereich der Vinkovci, Marinci und Nuštra verwendet werden um damit die Einkreisung von Vukovar zu verhindern.18 JNA arbeitete gegen Vukovar in Richtungen Negoslavci–Sajmište, Borovo Selo–Borovo Naselje und Bršadin–Borovo Naselje.19 Der Präsident der SFRJ Präsidentschaft Stipe Mesic befiel am 11. September der JNA, innerhalb von 48 Stunden in die Kasernen zurückzuziehen, dass Befehl hatt aber der Militärischergipffel als illegal bezeichnet und abgelehnt.20 Einen Tag später begann die kroatische Seite mitt der Blockade der JNA-Kasernen, die eine potenzielle Quelle für dringend benötigte Waffen waren. Die Blokade der Kasernen hatt den Militärgipffel so geffördert, dass er mit der strategischen Offensivoperation gegen Kroatien begann. Die Kroatischen Streitkräfte haben es nie geschafft, die JNA-Kaserne "Petrova gora" in Vukovar zu erobern, dies war der Ausgangspunkt für den serbischen Angriff auf Vukovar, den sie schon den ganzen September erobern wollten. Die Eroberung von Vukovar war die schwierigste Aufgabe der JNA Truppen aus den ersten Militärgebiet, aber sie hat sich unerwartet verzogen. Die Stadt hat immer weniger ein militärisches Problem dargestellt und hat sich in einen echten Krieg verwandelt, den aber die JNA für die Serben kämpfte. Es wäre logisch, die Stadt mitt kleineren Kräften leicht zu blockieren und umzugehen, aber die Jugoslawische Volksarmee wolte in Ihrem Marsch in Richtung Westen kein rohes Gelände hinter sich verlassen.21 Die JNA hatt am 14. und 15. September starke Angriffe auf Vukovar ausgeführt und die Stadt so von Vinkovci veggeschnitten.22 Die Stadt war eingekreist, deswegen versuchte am 18. September die kroatische Seite durch den Ring zu brechen, dies ist aber durch die Ankunft von neuen Einheiten der JNA gescheitert. Zwei Tage später wurde Vukovar jedoch in Richtung Nuštar–Marinci–Bogdanovci– Vukovar entsperrt, so dass die Verteidigung mit Waffen, Munition und Nahrung versorgt werden konnte.23

18

20

21

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 377.

Tus, "Rat u Sloveniji i Hrvatskoj do Sarajevskog premirja", 79.

Borisav Jović, Zadnji dnevi SFRJ (Ljubljana, 1996), 375.

Davor Marijan, "Jugoslovenska narodna armija u agresiji na Republiku Hrvatsku 1990.–1992. godine", Časopis za sovremeno povijest 33 (2001), Nr. 2, 308.

22 Krunoslava Banić, "Novo rušenje Vukovara", Nedjelnji Vjesnik, 15. 9. 1991, Nr. 15801, 2; Krunoslava Banić, "Vukovar i Vinkovci neosvojeni", Vjesnik, 16. 9. 1991, Nr. 15802, 2.

23 Krunoslava Banić, "Hrvatski tenkovi brane Vukovar", Vjesnik, 21. 9. 1991, Nr. 15807, 2; Krunoslava Banić, "Osnažena obrana Vukovara", Vjesnik, 22. 9. 1991, Nr. 15808, 2.

19

258

S tudia H istorica S lovenica

Dieser Korridor vertrat die einzige Landverbindung zwischen Vukovar und Vinkovci, und er würde von der kroatischen ZNG überwacht. Von der Mitte September kamm in Richtung des Šid–Vinkovci die Mehrheit der ersten proletarischen Garde mechanisierte Division auf das Schlachtfeld, die eine Menge Probleme mit der Arbeit der Reservisten aus Valjevo gehabt hatte, die haben nähmlich massenhaft die zweite proletarischen Garde mechanisierte Division verlassen, was den vorgesehenen Plan behinderte. 24 So endete die erste Phase der Schlacht um Vukovar, in derem klar geworden wurde, dass die Jugoslawischen Volksarmee um in das Innere Kroatiens voran zu kommen mehr Aufwand als bisher investieren musste.

Die zweite Phase der Schlacht um Vukovar begann am 30. September und dauerte bis Mitte Oktober, sie wurde durch die Kämpfe für den Koridor Vinkovci–Marinci–Vukovar gekenzeichnet. Die Grundidee der JNA für die Besetzung von Vukovar war die Blokade der Stadt, und danach die energische Funktion der Sturmtruppen, um die wichtigsten Teile des Gebiets südlich und nördlich des Flusses Vuke, dann solte die Reinigung und die vollständige Kontrolle über die Stadt starten.25 Seit Beginn der Kämpfe versuchte die militärische Luftfahrt der JNA, das Schlachtfeld in der weiteren Umgebung zu isolieren, während dessen kontrollirte die militärische Fluss Flottille den Verkehr auf der Donau. Geplant wurde auch, dass bei der Besetzung der Stadt in der gleichen Zeit die Äusseren und die Inneren Kommandogruppen in der Stadt zusammen arbeiteten.26 In die Kämpfe ist am 29. september die 211. Panzerbrigade von Niš eingetretten. Bald danach folgte dann auch die Garden motorisierte Brigade aus Belgrad.27 In der Eroberung von Vukovar, in Richtung von Šid bis Županja, Vinkovci und im Kor-

24

"Svi začini valjevske kaše", Narodna armija, 2. 10. 1991, Nr. 2737, 11; "Smrtna kazna za neposlušne vojnike JNA", in: Kronologija rata, 107.

25 Milorad Pantelić, "Dragocen doprinos ratnoj veštini", Narodna armija, 30. 12. 1991, Nr. 2760, 18.

26 Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 377.

27 Davor Marijan, "Slavonija u ratnoj 1991. godini", Scrinia Slavonica 1 (2001), Nr. 1, 297 (1 (weiter: Marijan, "Slavonija u ratnoj 1991. godini"); "Vukovar je ostao u meni", Narodna armija, 22. 12. 1991, Nr. 2758, 27; Ljubiša Stojimirović, "Ime koje se pamti po slobodi", Narodna armija, 28. 11. 1991, Nr. 2753, 13; Mirko Sajler, "Nedjeljni ručak u podrumu", Vjesnik, 30. 9. 1991, Nr. 15816, 2; Mladen Smrekar, "Očekajući naoružane promatrače, tenkovski pritisak na Hrvatsku", Vjesnik, 1. 10. 1991, Nr. 15817, 1. Schon vor der Abreise der Garden motorisierte Brigade gegen Vukovar sollte eine Gruppe von Offizieren der Brigade, deren um sich herum der Chef des kabinetts der SSNO Oberst Vuk Obradovič sammelte, versuchte am 28. September 1991 den Bundesministeri für Nationale Verteidigung Allgemeine Kadijevic mit einem kämpferischen General Adžić, der die Möglichkeit aber ablehnte, ersetzen. Ein ähnlicher wiederstand fand auch an der Medizinischen Militärakademie in Belgrad statt, und auch unter den Mitgliedern der militärischen Luftfahrt und Luftabwehr, die Generalleutnant Božidar Stevanović, der Kommandeur des Fliegerkorpuses, führte. Letzteren forderten den Ersatz von ihr Kommandant General Zvonko Jurjević, weil die Luftabwehr nicht wie sie sollte funkcionirte, und auch, weil Jurjević Kroate war (Dragan Vukšić, JNA i raspad SFR Jugoslavije. Od čuvara do grobara svoje države (Stara Pazova, 2006), 235–238).

259

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

ridor Vinkovci und Vukovar koordinierte die Elite erste proletarische Garden mechanisierte Division. Bis 19. September waren in dieser Gegend deren erste proletarische Garden mechanisierte Brigade aus Belgrad und 453 mechanisierte Brigade aus Sremska Mitrovica.28 Nach dem 19. September kam auf diesen Bereich die 2. proletarischen Garden mechanisierte Brigade aus dem Valjevo, die mit der Deblokade der JNA-Kaserne in Vinkovci beauftragt wurde.29 Der Angriff auf die Vinkovci und der Versuch der Deblokade der örtlichen Kaserne begann mit der Ankunft der 3. proletarischen Garden mechanisierten Brigade aus Požarevca auf den Bereich Ilač–Orolik–Čakovci.30 Der Druck auf die Vinkovci wurde nach dem 26. September reduziert, wenn die JNA aus den lokalen Kasernen zurückgetretten ist. Der Proletarischen Garden mechanisierten Division hat 252. Panzerbrigade aus dem Kraljevo geholfen, die am 1. Oktober die Verkehrsstraße Marinci–Bogdanovci–Vukovar angegriffen hatt und große Erfolge erzielte, indem sie die Marinci eroberte.31 Mit dem Fall der Marinci blokierte die Jugoslawische Volksarmee die sogenante "Mais-Weg" von Vukovar nach Vinkovci, die Bogdanovci wurden Umstellt (Die Karte Nr. 2).

Nach der Eroberung der Marinci hatt die Jugoslawische Volksarmee am 2.

Oktober den Vukovar stark angegriffen, aber die Verteidiger haben den Angriff erfolgreich abgewehrt, trotzdem besetzte die JNA den Dorf Cerič. In den ersten Oktobertagen bekammen die kroatischen Streitkräfte im Bereich der Vinkovci aus Inneren Kroatiens Verstärkung von Waffen und Ausrüstung, und haben mehrmals erfolglos versucht, die Marinci zu befreien.32 Die Aufgabe der Entsperrung des Korridor Nuštar–Marinci–Bogdanovci–Vukovar bekam die 109.

Brigade, verstärkt von der zweiten Bataillon 3. "A" Brigade des ZNG, die gleiche Aufgabe bekam aber auch die kroatische Verteidigung von Vukovar, aber ein Durchbruch gelingte nicht, weil die Aktion schlecht organisiert wurde .33 Am Morgen des 4. Oktober versuchten die Kroatischen Streit- und Tank-kräfte mit einem angriff die Marinci zu erobern, die JNA verhinderte alerdings diesen Angriff mit starkem Artilleriebeschuss im Bereich um Orolika.34 Der Versuch des Durchbruchs scheiterte auserdem in der Nacht vom 4.–5. Okto-

28

"Ti divni ljudi, mladi ratnici, 2.", Narodna armija, 25. 12. 1991, Nr. 2759, 12.

"Ti divni ljudi, mladi ratnici", Narodna armija, 22. 12. 1991, Nr. 2758, 21.

30 "Zapovijed 1. proleterske gardijske mehanizovane brigade Komandi 252. oklopne brigade za napadna djelovanja na području Nuštra, Marinaca i Vukovara, str. pov. br. 851-18, Šid, 4. 10. 1991", in: Oružana pobuna Srba u Hrvatskoj i agresija oružanih snaga SFRJ i srpskih paravojnih postrojbi na Republiku Hrvatku (1990.–1991.), dokumenti, knjiga 1, 363–365; Nema mira u Mirkovcima, Narodna armija, 19. 10. 1991, l. 47, Nr. 2742, 8.

31 "Nasrtaj na tri kraja Hrvatske", Vjesnik, 2. 10. 1991, Nr. 15818, 1.

32 Mladen Smrekar, "Teške borbe oko Dubrovnika, protuudar na istočnom ratištu", Vjesnik, 4. 10. 1991, Nr. 15820, 1.

33 Marijan, "Slavonija u ratnoj 1991. godini", 298.

34 "Žestok protunapad hrvatske vojske", Vjesnik, 5. 10. 1991, Nr. 15821, 2.

29

260

S tudia H istorica S lovenica

Koridor Nuštar–Marinci–Bogdanovci–Vukovar ("Mais-Weg") (Mile Dedaković-Jastreb, Alenka Mirković-Nađ, Davor Runtić, Bitka za Vukovar (Zagreb, 2007), 205–206))

ber und während des Tages am gleichen Tag. Alerding gelang aber der 109. Brigade des ZNG zusammen mit Einheiten der Nationalen Schutz in der Nacht vom Oktober 5. bis 6. den Nuštar erfolgreich unter die kroatische Kontrolle zu bekommen und in Richtung Marinci voranzukommen. Der erneute Versuch der Freigabe des Vukovars wurde am Nachmittag am 9. Oktober durchgeführt, war aber nicht erfolgreich. Während des Versuchs des kroatischen Durchbruchs beschoss die JNA Vukovar und Borovo Naselje ständig, später versuchte sie mit der Verteidigung auf dem östlichen und südlichen Teil von Vukovar durchzubrechen, wass aber die Verteidiger abgelehnt haben. Ein erneuter Versuch des Durchbruchs wurde in der Nacht vom 10. bis 11. Oktober konzipiert, aber ein Teil der kroatischen Einheiten auf dem Schlachtfeld wollte nicht in den Kampf, eine andere Einheit ist alerdings nicht rechtzeitig angekommen.35 Der größte von allen Versuchen fand in dem Morgen am 13. Oktober statt, als nach der Artillerievorbereitung und der Ankunft der Verstärkung von Zagreb und Osijek einen neuen Angriff der kroatischen Streitkräfte in Richtung der

35

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 383–386.

261

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Marinci und Cerič startete.36 Spezialeinheiten des kroatischen Innenministeriums drangen am Morgen in den Marinci ein, waren aber aufgrund der stärkeren Gegner Kräfte nicht in der Lage das Dorf zu halten. Am Nachmittag am selben Tag, forderte der Präsident Tuđman die Aussetzung des Angriffs, da die Europäischen Gemeinschaft (EG) dass von ihm verlangte, weil sie einen Konvoi nach Vukovar von der internationalen humanitären Organisation Ärzte ohne Grenzen schicken wollte, die Sie die Stadt von der Verwundeten retten wollten.37 Tuđman forderte später wieder dass abbruch des Angriffs, weil die EG Kroatien wegen des Vergehen der Waffenruhe anklagen sollte, hatt Ihn aber niemand respektiert. Zwei Tage maneurierte der Konvoi auf dem Kampffeld und hinderte die kroatische Seite, um den Durchbruch fortsetzen.38 Die JNA brachte zu dieser Zeit in der Nachbarschaft Marinci Verstärkungen und schlieste so den offenen Raum im Richtung Vukovar.

Der Konvoi transportierte aus dem Vukovar einen Teil der Verwundeten, die JNA verwendete ihn aber auch um die Mannschaft in der Kaserne in Vukovar zu stärken, wohin mit dem Konvoi auch mehrere Busse Freiwilligen und 28 Panzer angekommen sind.39 Mitte Oktober 1991 war die Situation in Ost-Slawonien am Rande des Chaos, die Ankunft der neuen Einheiten der JNA verursachte eine Massenflucht der kroatischen Bevölkerung, die kroatischen Landesregierung hat sich beinähe aufgelöst. Die Proletarische Garden mechanisierte Division besetzte bis in die zweite Oktoberhälfte, das kroatische Dorf im östlichen Teil der Gemeinde Vukovar und Vinkovci, die Stadt Ilok wurde ethnisch gesäubert, als Ergebnis einer Vereinbarung zwischen den Vertretern der Stadtverwaltung und der Jugoslawischen Volksarmee.40 Durch die bessere Organisation der Verteidigung in Ostslawonien wurde in der zweiten Oktoberhälfte die operative Gruppe Vukovar, Vinkovci und Županja etabliert, derren Aufgabe die

36

"Na kratko iz Hrvaške", Večer, 14. 10. 1991, Nr. 239, 3; "U vukovarskom paklu čekaju dolazak konvoja", Vjesnik, 14. 10. 1991, Nr. 15830, 1; Mladen Kevo, "Protunapad hrvatske vojske", Vjesnik, 14. 10. 1991, Nr. 15830, 2.

37 "Prvo kreče konvoj pomoči ka Vukovaru", Politika, 13. 10. 1991, Nr. 28025, 6; Miroslav Koprivica, "Anton Tus: Zašto je pao Vukovar?", Nedjelnji Vjesnik, 1. 12. 1991, Nr. 15877, 11.

38 "Spletke s konvojem zdravil", Večer, 15. 10. 1991, Nr. 240, 3; Peter Potočnik, "Konvoj s pomočjo Vukovarju tudi tokrat ni prispel na cilj", Delo, 15. 10. 1991, Nr. 241, 1; Goran Dijaković i redakcijski izvještaj, "Konvoj opet u Vinkovcima, pregovori opet ispočetka", Vjesnik, 15. 10. 1991, Nr. 15831, 1.

39 Peter Potočnik, "Armada uporabila konvoj za trojanskega konja", Delo, 15. 10. 1991, Nr. 241, 3; Sanja Kapetanović, "U vojarni 300 talaca Hrvata?", Vjesnik, 16. 10. 1991, Nr. 15832, 2; "Evakuirano 109 ranjenika", Vjesnik, 20. 10. 1991, Nr. 15836, 2.

40 "Kao nekad, pod razvijenom ratnom zastavom", Narodna armija, 2. 10. 1991, Nr. 2737, 4;" I dezerteri se vračaju", Narodna armija, 13. 11. 1991, Nr. 2749, 19; "Ti divni ljudi, mladi ratnici", Narodna armija, 22. 12. 1991, Nr. 2758, 21; "Pod prijetnjom topovskih cijevi tragični egzodus Hrvata iz Iloka", Vjesnik, 18. 10. 1991, Nr. 15834, 1; G. Katić, "Iseljavanje po dogovoru", Borba, 18. 10. 1991, Nr. 292, 3; "Iz Iloka prognano 10.000 Hrvata", in: Kronologija rata, 104.

262

S tudia H istorica S lovenica

Deblokade von Vukovar und die Verteidigung von Vinkovci und Županja war.41 Mitte Oktober fuhr der Novi Sad Corpus mit intensiven Angriffe auf Vukovar und Borovo naselje fort. Dass warren die schlimmsten Angriffe mit deren der JNA gelungen ist, die Verteidigungslinie im Bereich Mitnice, südlich des Dorfes Lužac, Strasse Sajmište und Trpinskoj Strasse durczubrechen.42 Mit dem Durchbruch der Verteidigung, befand sich die serbische Infanterie nur wenige hundert Meter von der Innenstadt entfernt, deswegen sind harte Straßemkämpfe ausgebrochen. Die Vukovar Verteidiger müssten alle Ihre Kräfte einsetzen, um die grosse Verkehrslinie zwischen Vukovar und Borovo Naselje zu deaktivierten, was eine Aufgabe der 51. mechanisierten Brigade der JNA mit der Panzerzug und einem großem Anzahl von Infanterie war.43 Nach einem Zeitraum von weniger intensiven Schlachten war am 23. Oktober, obwohl ein Waffenstillstand unterzeichnet wurde, Vukovar ständig befäuert, einschließlich Krankenhaus, auf dem um die 40 Raketen gefalen sind.44 Zur Versorgung der bedrengten Stadt war der unabhängige Luftkanal Osijek beauftragt, die Verteidiger mit den Nachtflügen mit Waffen, Munition, hausgemachten Bomben und Hygienematerialien zu versorgen. Am meisten haben sie Flugzeuge Antonov An 2 verwendet, die auf eine Höhe von 3.000 Meter außerhalb der Reichweite von kleinen Kanonen und Raketen und Fracht geflogen sind und im Stadtzentrum neben dem Krankenhaus das material abgeworfen haben. Die Aufgabe konnte ziemlich genau ausgeübt werden, weil der Staffelkapitän Hauptmann Ilija Živkovič in der Flugzeug die GPS-Navigation eingebaut hat, die das Dumping Genauigkeit von 10 Metern ermöglichte.45 Außer Besorgung der Einwohner und Verteidiger der Vukovar war ein großes Problem ein Mangel an Munition für die Artillerie, die mit Abstand der umringter Stadt helfen könnte.46 Am Ende Oktober 1991 verstärkte die Jugoslawische Volksarmee die Angriffe auf Vukovar und Vinkovci, mit Panzern und Infanterie hat sie aus der Richtung der Marinci Bogdanov-

41

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 388.

"Agresori tuku Vukovar i Dubrovnik i planiraju napad na Karlovac i Sisak", Vjesnik, 23. 10. 1991, Nr. 15839, 1.

43 Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 389.

44 "Mir samo – zatišje", Vjesnik, 24. 10. 1991, Nr. 15840, 2.

45 Mehr darube im: Vojislav Jereb, Danijel Frka, Hrvatski zrakoplovi (Zagreb, 1994). Unter dem Flügel des Sport Flugzeugs UTVA-75 montierten sie die Handraketenwerfer Osa 90 mm und Zolja 64 mm, sie habenn auch die sogenannten Boiler Bomben und Acetylen, und andere Zylinder unter Druck hergestellt. Der Landwirtschaftlicher Doppeldecker Antonov 2 war auf der Ost-Slawonien Schlachtfeld als Bomber eingesetzt, denn er hatt eine grosse Passagier- und Frachtkapazität, Bomben wurden durch die Seitentür geworfen. In der Nacht Aktion am 2. November 1991 war er in Vinkovci durch eine Rakete Erde-Luft der Antonov AN 2, in dem der Staffelkapitän Živković starb, abgeschossen (Tus, "Rat u Sloveniji i Hrvatskoj do Sarajevskog premirja", 84; Vinko Šebrek, "Treći memorijal slavonskih zrakoplovaca", Hrvatski vojnik, 7. 10. 1994, Nr. 74, 79.

46 Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 391.

42

263

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

ci angegriffen.47 Um eine morale Unterstutzung zu erhoffen besuchte die erste militärische Einheit am 31. Oktober und am 1. November der Jugoslawische Volksarmee Stabschef General Blagoje Adžić.48 Anfangs November begann die JNA neue Kräfte in der Zusammensetzung des Korps Tuzla im Gebiet südlich der Županja zu akkumulieren, deren Aufgabe war, sich in Richtung Županja– Mirkovci–Vinkovci zu erkämpfen, so dass sie die Südliche Verteidigung von Vinkovci und Vukovar bedrohten. Während dieser Zeit arbeiteten die kroatischen Streitkräfte auf dem Schlachtfeld hauptsächlich mit Typ-Gruppen in der Nähe der gegnerischen Hinterland, die eine Distanzfunktion mit Artillerie herstelten. In Vorbereitung auf den zweiten Versuch, den Ring um Vukovar durchzubrechen, begannen die kroatischen Streitkräfte Anfang November die serbischen Positionen in der Nähe von Vukovar zu beschiessen. Über den Zorn des Kampfes zeugnete auch die Tatsache, dass eine der Granaten am 3. November den Korpskommandant von Novi Sad Major General Mladen Bratić getötet hatt.49 Kroatien versuchte am 2. November Cerić zu befreien, darauf reagirte die JNA mit Luftangriffen auf den Bereich Cerić und Vinkovci. Der Angriff der serbischen Seite mitt schwerem Beschuss von Waffen griffen die Panzer und Infanterie, auf Ceric hatte keinen Einfluss auf Vukovar, was die Verteidiger abgelehnt haben. Angegriffen wurden auch Bogdanovci, wo der Angriff aber zurück prallte . Am 2. November hat die JNA Lušac besetzt und ist in die Verteidigung der Stadt eingetreten in dem Teil zwischen der Borovo Naselje und Vukovar und trente somit die Verteidigung auf zwei Teile.50 Die Situation in Vukovar war nach dem Fall von Lušac von Tag zu Tag schlechter.51 Am 7. November griffen die JNA Luftstreitkräfte intensiv den Bereich Nuštra, Vinkovci, Ivankova, Mikanovci, Cerne und Spačva an.52 Über die Situation in Vukovar spricht auch die Tatsache, dass die kroatische Artillerie die Gegner bereits in der Stadt, im Dorf Boško Buha, Cvjetni Dorf und Lušac beschossen hat.53 Die Finalen Kämpfe um die Stadt begannen am 10. November als die JNA in Richtung Lušac angegriffen hat, der Grund dazu war die Überführung in Richtung Zentrum von Vukovar und die Fusion mit den Kräften die Trpinjska Strasse angegrifen haben. Zur gleichen Zeit wurden auch Bogdanovci

47

"Dosad najžešće borbe", Vjesnik, 30. 10. 1991, Nr. 15846, 2; "Žestoke borbe", Vjesnik, 31. 10. 1991, Nr. 15847, 2.

48 "Priznanja hrabrima", Narodna armija, 6. 11. 1991, Nr. 2747, 5.

49 "Padel general Mladen Bratić", Večer, 5. 11. 1991, Nr. 257, 2; Peter Potočnik, "Odločilni spopadi v hrvaško-srbski vojni", Delo, 5. 11. 1991, Nr. 258, 1; "Mladen Bratić", Narodna armija, 6. 11. 1991, Nr. 2747, 5.

50 Knežević, "Vojska prodrla duboko u Vukovar", Politika, 1. 11. 1991, Nr. 28044, 9.

51 "Apel za pomoć u obrani Vukovara", Vjesnik, 4. 11. 1991, Nr. 15850, 2.

52 "Silovite borbe bez predaha", Vjesnik, 8. 11. 1991, Nr. 15854, 5.

53 Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 395; "Armija ušla u naselje 'Boško Buha'", Politika, 10. 11. 1991, Nr. 28053, 7.

264

S tudia H istorica S lovenica

angegriffen, die von der serbischer Seite besetzt waren, nachdem sie Wochenlang der JNA Panzerbrigade wiederstand leisteten. Der starke Druck auf Vukovar verursachte das die kroatische Seite erneut die Deblokade und Entriegelung der Stadt plante. Geplant wurde auch ein Durchbruch in Richtung Nuštar– Marinci–Bogdanovci–Vukovar, eine Versicherung des etablierten Koridors, die Deblokade von Vukovar und Borovo Naselje, Stärkung der Abwehrkräfte in Vukovar und regelmäßige Pflege und Evakuierung der Verwundeten und Kranken.54 Um die Verteidigung der Stadt zu stärken, war nach der erfolgreichen Entsperrung die 105. Brigade der Kroatischen Armee (HV) von Bjelovar vorgesehen, die in die Stadt, wie die zweite Staffel kommen würde, die erste Staffel sollte Oberst Gorinšek von seiner Einheiten und der dritten Brigade der ZNG bilden.55 Der Versuch der Deblokade wurde am 12. November in den Abend gestartet und in den ganzen folgenden Tag fortgesetzt. Die Penetration war sehr langsam aufgrund der großen Konzentration von Panzereinheiten, Artillerie und Raketenwaffen der JLA, das die erste kroatische Schockwelle gebrochen hat. Aufgrund von Verlusten in den Menschen und zerstörten Panzern ist ein Teil der ersten kroatischen Staffel zusammengebrochen, der andere Teil wurde zurückgezogen. Der Versuch der Entsperrung ist somit aufgrund fehlender Einheiten gestoppt wurden, die verfügbaren Einheiten haben mit den Vorbereitungen für den Durchbruch der Stadt begonnen.56 Die Situation in Vukovar wurde hoffnungslos. Während der schlimmsten Schlachten um die Stadt sollte die kroatische Staatsspitze in Absprache mit der serbischen und jugoslawischen Volksarmee eine Entscheidung treffen, von dem Schlachtfeld Vukovar 15 neue Tanks M-84 zu entfernen, die von der kroatischen Seite, von der Fabrik in Slavonski Brod auf das Schlachtfeld geschickt wurden, und sendete sie nach Kuwait, wie im Vertrag von Jugoslawien mit diesem Land vor dem Krieg vereinbart gewesen sei.57 Die Verteidiger begannen Zagreb zu beschuldigen, dass er den Vukovar bewusst opfern wollte um internationale Sympathie zu gewinnen.

Der Kapitän Jastreb (Geier), ging nach Zagreb, um Tuđman zu betten, Vukovar

54

56

57

55

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 396.

Tus, "Rat u Sloveniji i Hrvatskoj do Sarajevskog premirja", 84.

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 396.

Am Vorabend des Krieges in Kroatien, hatt die jugoslawische Regierung mit Kuwait einen Vertrag für den Verkauf der 175 jugoslawischen Panzer M-84, die von der Firma "Duro Đaković" von Slavonski Brod hergestellt wurden, vereinbart. Dass Business, die mehr als tausend jugoslawische Unternehmen einbezogen hatte, war mehr als 600 Millionen US-Dollar wert. Tanks wurden der kuwaitischen Armee zu einem Preis von einer Million und einer Hälfte, oder um zwei Millionen Dollar verkauft, abhängig von der Ausstattung des Tanks. Ein großer Teil der vereinbarten Anzahl der Tanks wurde der kuwaitischen Seite geliefert, mit dem Beginn des Krieges, jedoch ist die Zufuhr gestoppt worden, aber es wurde später beschlossen, dass der Vertrag mit Kuwait in Hinsicht gennomen wird und Tanks geliefert werden (Denis Krnić, "Tenkovi za Vukovar, u dogovoru s JNA, usred borbi prodani Kuvajtu", Slobodna Dalmacija, 12. 2. 2007, Nr. 16536, 2–3; "Iz Broda u Kuvajt još 64 tenka M84!", Slobodni tjednik, 4. 3. 1992, Nr. 121, 31.

265

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Die Abschlussoperation der Schlacht um Vukovar (Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990–1995, CIA, Maps (separate case), Map 2, Croatia: Battle of Vukovar, September – November 1991, Central Intelligence Agency (CIA), Office of Russian and European Analysis (Washington, DC, 2002–2003))

zu helfen. Jastreb hatt schon zuvor wiederholt Tuđman und Verteidigungsminister Šuška angerufen und bat sie, mit Gewehrausrustung Vukovar zu helfen, was aber Tuđman lieber den Kroaten in der Herzegowina sendete.58 In Vukovar begannen Straßenschlachten von Mann zu Mann. Wie sie verlaufen sind, wird von einem Uberlebendem-verwundetem serbischem Reservisten beschrieben: Ich nahm an der" Säuberung "von Vukovar teil. Es ist schlimm, wenn man den ersten Mann tötet, wenn mann schon blutige Hände hat wird alles Routine. In diesen Kämpfen tötet man alles – von den kroatischen Mäusen, ein Kind und eine alte Frau. Dies sind nun Straßenschlachten. Sie haben auch alles getötet – von Mäusen bis zu Serbischen Kinder und alten Frauen. Bevor ich verwundet

58

Ein Journalist von RTV Slowenien Marjan Jerman war bei seinem Besuch in Vinkovci in engem Kontakt mit den Jastreb, der ihm den Tonband seiner Gespräche mit Tuđman und Šušak gegeben hat, die Jerman sofern dann in seinem Buch Aus der Hölle veröffentlichte, selbst veröffentlicht (Marjan Jerman, Iz pekla (Ljubljana, 2001), 222–233). Aus Gesprächen mit Jastreb zeigte sich Tuđmans zeigt völligen Mangel an Interesse für die Situation in Vukovar.

266

S tudia H istorica S lovenica

wurde, "sauberte" ich eine Straße. Es gab keine Menschenseele, mit Ausnahme der 80-jährigen Frau. Einer unserer bestand darauf, dass wir sie in Ruhe lassen, weil sie seinen Sohn und Enkel kennt. Obwohl wir wissen, dass dies verrückt war, hörten wir ihm zu. Weitere hundert Meter von dieser Straße haben wir 2 Stunden erobert, dann wurden wir plötzlich mit Granaten von Mörtel beworfen. Die alte Frau sagte ihnen, wo wir sind. Seitdem tötet auch dieser Freund alles von Mäusen bis zu ... 59

In der Nacht am 17. November, gingen die Verteidiger von Vukovar, von Komandant der Abwehr Branko Borković-Mladim Jastrebom (junger Geier) geleitet, in den Durchbruch der Stadt, für die Verteidiger von Borovo Naselje kam aber der Durchbruch nicht ins Spiel, weil sie völlig umgeben waren. Trotz dem Abgang des Kommandanten der Verteidigung sind die Kämpfe fortgesetzt worden in die Stadt sind während der Nacht am 17. und 18. November noch die letzten Verteidiger durchgedrungen. Die Stadt wurde am 18. November besetzt, dem Tag danach auch Borovo Naselje, das dass Ende der organisierten Verteidigung von Vukovar bedeutete.60 Die serbische Seite hat den Niedergang der Stadt mit den folgenden Worten beschrieben: "Die Befreier, die Einheit der JNA, TO und Freiwillige, haben Haus für Haus zurückerobert, und dabei das Leben des eigenen Volkes und Bürger beschützt, sie zeigten Einfallsreichtum in Kämpfen in bebauten Gebieten, und bestätigt damit die Menschlichkeit und Mut."61 Der Abbruch von Vukovar wurde mit den folgenden Worten gerechtfertigt: Vukovar ist nicht eine eroberte Stadt. Diese Stadt ist vom dunklem neofaschismus und Ustascha-Ideologie befreit worden. Aus diesem Grund konnte der Abriss der Stadt nicht vermeidet werden. Je mehr der Neo-Faschismus zäh und hartnäckig war, desto mehr war es notwendig, die vorhandenen Ressourcen zu nutzen. Es gab keine andere Wahl.62

Durch die Straßen der zerstörten Stadt maschierten siegreich die Einheiten der JNA und serbische Freiwilligen mit Tchetnicher Kopfbedeckung, von denen singten viele Lieder mit Texten, bei denen die Blut in Blutgefäßen zu Eis wurde. Die Zivilisten, die Wochen in Notunterkünften verbracht haben, waren

59

"Od miši do starke", Delo, 17. 10. 1991, Nr. 243, 6.

Marijan, "Bitka za Vukovar 1991.", 398; "Gardisti u Vukovaru se predali", Politika, 19. 11. 1991, Nr. 28062, 1; R. K., "Vukovar konačno slobodan", Politika, 20. 11. 1991, Nr. 28063, 1.

61 "Oslobođen Vukovar", Narodna armija, 20. 11. 1991, Nr. 2751, 3.

62 Nikola Ostojić, "Žrtvovani radi separatizma", Narodna armija, 23. 11. 1991, Nr. 2752, 15.

60

267

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

endlich in der Lage zu gehen.63 JNA und die kroatische Regierung kammen zu einem Abkommen über die Neutralisation des Vukovar Krankenhauses, unter der Aufsicht des EG-Beobachter und das Internationale Rote Kreuz, das die JNA aber am Tag danach dem Fall der Stadt abgelehnt hat.64 Am selben Tag am Nachmittag (19. November) kammen der Feldkommandant der JNA Gegenspionage (KOS) in Negoslavci und der Chef KOS-Generalsekretär Aleksandar Vasiljevic und Fachklassifikant und Vorräte Gegner Jugoslawischen Volksarmee Oberst Bogdan Vujić. Aus dem Krankenhaus von Vukovar brachten am Abend dieses Tages, Major Šljivančanin und sein Assistent für Spionageabwehr der JNA Kapitän Mladen Karan in den KOS-Kommando Negoslavce Pflege Bücher und Inventar, das für die Evakuierung durch das Rote Kreuz dr. Vesna Bosanac vorbereitet hat. In der Nacht des 20. November haben in der KOS-Basis in Negoslavcih Vujić Oberst und Hauptmann Karan mit hilfe der Mitgenomener-Dokumentation aus dem Krankenhaus Vukovar das Inventar und die Menschen klasificiert. Am Morgen des 20. November kammen zwei Stunden vor der angekündigten Räumung des Krankenhauses Vukovar PCS Offiziere unter der Führung von Šljivančanin und einige Militärärzte aus Novi Sad, und überprüfen ob die Beschreibungen der Situation im Krankenhaus entsprechen. Šljivančanin forderte dann, dass alle Mitarbeiter zusammen mit ihm in einem anderen Zimmer gingen, währenddessen die Offiziere KOS aber mit lokalen Serben die Personen von der Liste ausgesuch haben. Diese ausgegrenzten Menschen warteten in der Nähe des Krankenhauses sechs Busse, die versteckt vor den Augen der internationalen Beobachter, die JNA zu Ovčaro gefahren hat, wo sie von der serbischen Territorialverteidigung und den Mitglieder der Tschetnik-Einheiten erwartet worden, unter dem Kommando des Šljivančanin und KOS-Kapitän Miroslav Radić.65 Bis zum Abend, wenn die internationalen Beobachtern in die Klinik kammen, hat die Jugoslawische Volksarmee unkontrolliert die Kranken und Verwundeten evakuiert. JLA hat für einen Monat die Verwalterin des Vukovar Krankenhaus dr. Vesna Bosanac in Haft genommen und sie beschuldigt, dass sie die verwundeten serbischen Zivilisten nicht heilen wollte, aber nach Protesten von internationalen Fachgesellschaften, wurde sie später freigelassen.66 Die JNA trente im Vukovar die Frauen und Kinder von den

63

R. Subotić, P. Kočić, "Među preživelim civilima najmanje Srba", Politika, 19. 11. 1991, Nr. 28062, 9.

Danko Kobali, "Dogovorena evakuacija Vukovaraca", Vjesnik, 20. 11. 1991,. 15866, 4.

65 Višnja Starešina, Zaustavljeni glas, dokumentarni film o Siniši Glavaševiću, Braniteljski portal, www. braniteljski-portal.hr/sadrzaj/video-vijest/7664, Zugang: 3. 10. 2012.

66 "Drama Vukovarja še ni končana", Večer, 25. 11. 1991, Nr. 274, 3; Nino Košutić, "Dr. Vesna Bosanac na prostosti", Večer, 11. 12. 1991, Nr. 288, 5; "Smrt na Ovčari", Vukovarske novine, 23. 12. 1992, Nr. 15–16, 14; "Svi užasi Vukovara", Vjesnik, 21. 11. 1991, Nr. 15867, 4; Željko Luburović, "Dr. Vesna Bosanac – obveza čovječanstva !", Vjesnik, 25. 11. 1991, Nr. 15871, 1; "Preživjeli smo pakao konc-logora", Vjesnik, 11. 12. 1991, Nr. 15887, 6; "Dr. Bosanac je živa", in: Kronologija rata, 116.

64

268

S tudia H istorica S lovenica

Männern. Die Lätzten wurden später freigelassen, während Männer ins Lager in der Vojvodina oder gemeinsam mit den Verwundeten aus dem Krankenhaus in Vukovar in Ovčara liquidiert wurden.67 Unter ihnen war auch Sinisa Glavašević, Berichterstatter des kroatischen Vukovar-Radio-Studio.68 Reuter Belgrad Büros berichteten am Tag des Sturzes von Vukovar das die kroatischen Truppen vor dem Rückzug aus Borovo Naselje 41 serbische Kinder abgeschlachtet haben.69 Reuter hat die News in 24 Stunden zurückgezogen, dr. Bosanec erklärte, dass die Armee nach dem Fall von Vukovar eine Liste von 40 Kinder fand, die für die Evakuierung aus der Stadt zur Verfügung gestellt wurde, und haben es für Propaganda ausgenutzt.70 Die JNA hat am 21. November für Journalisten eine Führung durch "befreiten" Vukovar organisiert.71

Der Abschluss Die kroatische Seite hat am Anfang der Kämpfe in Ostslawonien drei strategische Fehler gemacht, die zur Belagerung und Fall von Vukovar geführt haben: – sie hat alle Brücken an der Donau nicht zerstört, die Pfade Šid–Vinkovci bei Tovarnik und Ilač nicht geschnitten, später hat sie auch erlaubt, dass die serbische Seite die Marinci übernahm. Laut dem Kommandeur der Verteidigung von Vukovar Jastreb verteidigte die Stadt rund 1.803 kroatische Kämpfer, die im Besitz von nur vier 105 mm Kanonen mit 450 Granaten, 12 Trägerraketen für "Wespe", ein Handheld-Projektoren und Handheld-Raketenwerfer und Maschinengewehre waren. Nach Angaben der kroatischen Seite wurden in Vukovar rund 1.100 Zivilisten und rund 600 Verteidiger getötet.72 Aus den

67

"Dio zbjega iz Vukovara stigao u Đakovo", Vjesnik, 22. 11. 1991, Nr. 15868, 1; "Povratnici iz pakla", Hrvatsko pravo, 20. 12. 1991, Nr. 9–10, 13. Die Situation in der Vojvodina Lager für Gefangene im Vukovar beschrieb in seinem Buch Bojan Krajnc von Maribor. Krajnc hatt sich nach dem Krieg in Slowenien bei ZNG gemeldet und beteiligte sich an dem westlichem slawonischen Schlachtfeld.

Aufgrund der Lage und der Beziehungen in ZNG war er zufrieden, deswegen hatte er eine Gruppe von Männern organisiert, die durch Ungarn und der Vojvodina nach Vukovar versuchen zu kommen und bei der Verteidigung der Stadt zu helfen. Allerdings wurde seine Gruppe in der Vojvodina entdeckt, so dass sie in einem Lager in der Nähe von Subotica landeten. Krajnc hatt 19 Tage im Lager verbracht, und rettete sich dann zusammen mit ein paar Gefährten mit dem Geld, mit dem er einen führenden in der JNA bestohen hatt (Bojan Krajnc, Slovenec v gardi. "Pravica do ubijanja" (Maribor, 1993).

68 Nino Košutić, "Dr. Vesna Bosanac na prostosti", Večer, 11. 12. 1991, Nr. 288, 5.

69 "Reuter o zločinih hrvaških vojakov", Večer, 21. 11. 1991, Nr. 271, 5; "Reuter širi propagandu", in: Kronologija rata, 115.

70 "Obljublja mir, govori z orožjem", Večer, 23. 11. 1991, Nr. 273, 1; Nino Košutić, "Dr. Vesna Bosanac na prostosti", Večer, 11. 12. 1991, Nr. 288, 5; "Ispravak i isprika agencije Reuter", Vjesnik, 22. 11. 1991, Nr. 15868, 1.

71 Svetlana Vasović, "Vukovar: Zadnji prizor", Mladina, 26. 11. 1991, Nr. 48, 9; Svetlana Vasović, "Masovna strijeljanja pred srušenim zidinama", Globus, 29. 11. 1991, Nr. 51, 34–36.

72 "Poginulo 2.710 osoba", in: Kronologija rata, 122.

269

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Massengräber wurden im Jahr 2001 – 1264 Menschen, darunter etwa 200 in Ovčara ausgegraben. Verwundet waren rund 2.500 Menschen, von denen blieben 570 dauerhaft mit Behinderungen. Es wurden etwa 22.000 Bewohner von Vukovar vertrieben und 1.500 sind in die serbischen Lager gebracht worden.73 Laut kroatischen Daten und Bewertungen der ausländischer Analysten sollte die JNA in der Schlacht 50 Panzer, 250 Schützenpanzer, zwei Artelerie divizionen, 29 Flugzeuge und einen Hubschrauber verloren haben; in dem gesamten Ost-Slawonischem Schlachtfeld würden rund um 6.000 bis 8.000 Soldaten getötet.74 Die serbische Seite hat Verluste nur für den Korpus Novi Sad in der höhe von 1.300 Toten angekündigt. Den Jastreb gab Tuđman nach dem Fall der Stadt verhaften, weil er behauptete, dass er ein Agent des KOS sein sollte und er durch die Übergabe von Vukovar, Kroatien ausgestellt haben sollte, und dass er Geld, dass zur Verteidigung der Stadt zu vefügung war zu sich gerisen hatte.75 Es wurde ihm auch nachgetragen dass er sich über die mangelfafte Hilfe, bei dem Kampf um Vukovar ärgerte.76 So sagte der Jastreb (Geier) in einem Interview noch vor dem Fall der Stadt: "In Vukovar, muss ich gegen einen starken Feind kämpfen. Ich muss auch gegen den gleich starken fünften Spalten kämpfen. Außerdem muss ich auch mit Politikern und verschiedenen Vermittlern, die Kroatien noch nie Liebten, sondern nur um ihre eigenen Interessen kämpfen."77 Er wurde in einem heißen Kesselraum gesperrt und geschlagen. Jastreb (Geier) sagte später, er hätte sich mehr solcher "Kosovisten", die 400 Panzer und Schützenpanzerwagen, 51 Flugzeuge zerstörten und 15.000 "Tschetniks" töteten, und zerstörten Dutzende von Waffen und Fahrzeuge, gewunscht.78 Der Jastreb (Geier) war schließlich am Ende vom Dezember 1991 aus der Haft entlassen und sollte berichten, dass ein Teil der dringend benötigten Waffen für die Verteidigung von Vukovar an die Geburtsstätte den damaligen kroatischen Verteidigungsminister Gojko Šuška in der Herzegowina gingen.79 In Vukovar kämpften neben dem ZNG und kroatischen Polizeieinheiten die Kroatische Partei des Rechts (HOS), die häufig Aufgaben durchführte, die ZNG nicht abschliesen konnte.80 Dem kroatischen Präsident Tuđman gefiel

73

Marijan, Bitka za Vukovar, 284.

Ozren Žunec, "Rat u Hrvatskoj 1991.–1995.: 1. dio: uzroci rata i operacije do sarajevskog primirja", Polemos 1 (1998), Nr. 1, 82.

75 Gordana Grgas, "HOS, Paraga i Jastreb", Nedjelnji Vjesnik, 22. 12. 1991, Nr. 15898, 17.

76 Roman Majetić, "Ja sam stvorio obranu Vukovara", Globus, 8. 11. 1991, Nr. 48, 3–4.

77 Genau so wie 4.

78 Borko De Corti, "V letu zadet jastreb", Večer, 30. 12. 199, 1Nr. 302, 5.

79 Peter Potočnik, "Poveljnika Jastreba so izpustili iz pripora", Delo, 27. 12. 1991, Nr. 301, 2; Željko Peratović, "Mučili so me v kotlarni", Delo, 30. 12. 1991, Nr. 303, 2; Drago Pavić, "Svijet priznaje pobjednika", Hrvatsko pravo, 5. 9. 1992, Nr. 12, 20–21.

80 Davor Ivanković, "HOS-ovci su mi spasili život", Hrvatsko pravo, 20. 12. 1991, Nr. 9–10, 13.

74

270

S tudia H istorica S lovenica

der Betrieb von HOS nicht, vor allem weil die negativen Bewertungen dieser Organisation in der ausländischen Presse erscheinten und die Art und Weise, in der der Präsident des Kroatischen Partei des Rechts Dobroslav Paraga an den Pressekonferenzen die Behörden angegriffen hat, im Sinne, dass sie Vukovar verraten haben. Drei Tage nach dem Fall von Vukovar gab Tuđman neben Geier auch Parago verhaften.81 Für die meisten Kroaten war der Fall von Vukovar eine schmerzhafte psychologische und militärischen Niederlage, die eine neue Welle von Protesten gegen Tuđmans-Regierung provoziert hat. Es erschien sogar ein fürchten um den Bürgerkrieg zwischen Regierungstruppen und Mitglieder des HOS-a.82 Für die JNA und kroatischen Serben war die Erstürmung der Stadt ein psychologischer Anreiz für die weitere Eroberung von Kroatien. Der General Života Panić erinnert sich: In dem Moment als Vukovar fiel hat Kroatien den Krieg verloren. Den leicht könnten wir gegen Zagreb marschieren. Wir marschierten in Osijek, der verlassener war. Wir hatten dass Befehl, Osijek und Županja zu der Zeit, als der Fall von Vukovar geschah zu erobern , und der Marsch in Richtung Zagreb weiterhin in zwei Säulen entlang der Flüsse Drau und Sava zu führen. Und dies könnte in zwei Tagen durchgeführt werden. /…/ Allerdings, sagte Präsident Milosevic unter anderem, dass wir aufhören sollen.83

Der Milošević hat die Geduld mit der Jugoslawischen Volksarmee und zwingte den Generalstab den General Panić abzusetzen. Jugoslawien, das es die JNA wollte, war tot, und der serbische Präsident hat verhindert, dass die jugoslawische Volksarmee für Ziele kämpfte, die nicht mehr ereichbar waren.84

81

83

84

82

Gordana Grgas, "HOS, Paraga i Jastreb", Nedjelnji Vjesnik, 22. 12. 1991, Nr. 15898, 17.

Marko Franjić, "Za Starčevićev dom spremni", Globus, 31. 10. 1991, Nr. 47, 37–38.

Laura Silber, Allan Little, Smrt Jugoslavije (Ljubljana, 1996), 205–206.

Balkan Battlegrounds: A Military History of the Yugoslav Conflict, 1990–1995, 102.

271

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

Miro Hribernik BITKA ZA VUKOVAR LETA 1991

POVZETEK Del hrvaških Srbov se je začel pripravljati na oborožen odpor proti Hrvaški že pred prvimi večstrankarskimi volitvami na Hrvaškem. Po vnaprej pripravljenem načrtu so se začela ropanja orožja na postajah milice, ki ga uporni Srbi na poziv hrvaških oblasti niso hoteli vrniti. Poleti 1990 so kninski Srbi razglasili avtonomijo znotraj Hrvaške in pričeli postavljati cestne barikade. Hrvaška oblast je bila pri poskusu zadušitve velikosrbske vstaje neuspešna, saj se je med sprte strani postavila JLA in tako dejansko zavarovala uporne Srbe. Druga polovica leta 1990 je minila v znamenju incidentov, ko so Srbi napadli hrvaško policijo. Ko so krajinski Srbi v prvi polovici leta 1991 poskušali razširiti ozemlje pod svojim nadzorom, je prišlo do novega zaostrovanja in incidentov. Prebivalci Hrvaške so se maja 1991 na referendumu odločili za neodvisnost od SFRJ, krajinski Srbi pa za odcepitev od Hrvaške.

Z razglasitvijo neodvisnosti Slovenije in Hrvaške, 26. junija 1991, so na Hrvaškem izbruhnili vojaški spopadi. Srbske sile so krenile v odkrit napad na Hrvaško, boji so tako izbruhnili na več bojiščih. Hrvaške sile so z osvojitvijo več vojašnic JLA prišle do prepotrebnega orožja za obrambo. JLA je defenzivno taktiko zamenjala z ofenzivno, ki je imela značilnosti spopada nizke intenzivnosti. Ključni dejavnik hrvaškega odpora je bilo večmesečno obleganje mesta Vukovar v vzhodni Slavoniji. Bitka za mesto se je začela začela 25. avgusta 1991, ko je tovornjak JLA zapeljal na mino, zato je JLA skupaj z upornimi Srbi krenila v napad na Vukovar. Dan pred tem je hrvaška stran sestrelila dve letali JLA. Konec avgusta je obrambo mesta prevzel in organiziral Mile Dedaković-Jastreb.

Hrvaškim silam je primanjkovalo orožja, streliva in vojakov. Konec septembra 1991 je JLA za napad na Vukovar ustanovila operativni skupini "Sever" in "Jug", v bojih pa se je angažirala tudi elitna 1. gardna proletarska mehanizirana divizija in prostovoljci iz Srbije. Sredi septembra je JLA izvedla močne napade na Vukovar in ga tako odrezala od Vinkovcev. Mesto se je znašlo v obkolitvi, zato je hrvaška stran skušala prebiti obroč, kar ji ni uspelo zaradi prihoda novih enot JLA. Tako se je končala prva faza bitke za Vukovar, v kateri se je pokazalo, da bo JLA za napredovanje v notranjost Hrvaške morala vložiti večji napor od dotedanjega. Druga faza bitke za Vukovar se je začela konec septembra in je trajala do sredine oktobra, zaznamovali pa so jo boji za koridor Vinkovci–Marinci– Vukovar. JLA je 1. oktobra zavzela Marince in tako blokirala "koruzno pot", ki je še edina vodila iz obkoljenega Vukovarja. Hrvaški branilci so v prvi polovi-

272

S tudia H istorica S lovenica

ci oktobra 1991 poskušali večkrat prebiti obroč okoli mesta, vendar so se vsi poskusi končali neuspešno. Sredi oktobra so se pričeli do tedaj najhujši napadi JLA na Vukovar, s katerimi je JLA uspelo prebiti obrambno črto mesta. Vukovar je bil neprestano obstreljevan, granate so padale tudi na mestno bolnico.

Zaključni boji za mesto so se začeli 10. novembra, močan pritisk na Vukovar pa je povzročil, da je hrvaška stran začela ponovno načrtovati preboj in deblokado mesta. Poskus deblokade mesta, ki se je pričel 12. novembra, je bil zaradi pomanjkanja enot zaustavljen. Branilci so začeli Zagreb obtoževati, da hoče zavestno žrtvovati Vukovar za to, da bi si pridobil mednarodno naklonjenost.

Ponoči 17. novembra so branilci Vukovarja krenili v preboj iz mesta, Vukovar je v srbske roke padel 18. novembra 1991. Na ulice porušenega mesta so stopile zmagovite enote JLA in srbskih prostovoljcev s četniškimi pokrivali, iz zaklonišč je prišlo tudi civilno prebivalstvo. Ranjence iz vukovarske bolnice je JLA odpeljala na Ovčaro, kjer so jih likvidirali. Za večino Hrvatov je bil padec Vukovarja boleč psihološki in vojaški poraz, za JLA in hrvaške Srbe je bilo zavzetje mesta psihološka vzpodbuda za nadaljnje osvajanje Hrvaške, mednarodna skupnost pa je, tudi zaradi napada na Dubrovnik, končno nehala brezglavo zagovarjati ohranitev Jugoslavije.

THE BATTLE OF VUKOVAR, 1991

SUMMARY A part of Croatian Serbs started preparing for armed resistance against Croatia even before the first multiparty elections took place in Croatia. In accordance with the already prepared plan, the looting of weapons from police stations started, which the Serbs refused to return after being asked to do so by Croatian authorities. In the summer of 1990, the Serbs in Knin proclaimed their autonomy inside of Croatia and began erecting road barricades. Croatian authorities were unsuccessful in their attempts to supress the Greater Serbia uprising as the YPA intervened in the conflict and thus actually protected the rebellious Serbs.

273

M. Hribernik: Die Schlacht um Vukovar im Jahr 1991

The latter half of 1990 was marked with incidents when Serbs attacked Croatian police. When Krajina Serbs tried to expand the area under their control in the first half of 1991, there came new escalation and incidents. In a referendum held in May 1991, the inhabitants of Croatia voted to secede from SFRY and Krajina Serbs voted to secede from Croatia.

With the proclamation of independence of Slovenia and Croatia on 26 June 1991, fighting erupted in Croatia. Serbian forces openly attacked Croatia, and the fighting started across all theatres. Croatian forces managed to acquire much needed weaponry by capturing several YPA barracks. YPA switched from defensive to offensive tactics, which had the characteristics of a low intensity conflict. A key factor of Croatian resistance was the siege of the city of Vukovar in eastern Slavonia, which lasted several months. The battle for the city began on 25 August 1991, when a YPA truck hit a mine which prompted an attack on Vukovar by the YPA and the rebellious Serbs. A day prior the Croatian side managed to shoot down two YPA planes. At the end of August, the defence of the city was entrusted to and organised by Mile Dedaković-Jastreb. The Croatian side was lacking weapons, ammunition, and soldiers. At the end of September 1991, the YPA founded operational groups "North" and "South" for an attack on Vukovar. The elite 1st Proletarian Guard Mechanized Division and volunteers from Serbia also engaged in the fighting. In mid-September the YPA carried out strong attacks on Vukovar and cut it off from Vinkovci. The city was encircled, so the Croatian side tried to breach the encirclement but failed due to the arrival of new YPA troops.

The first phase of the battle for Vukovar was ended and showed that the YPA would have to invest more effort than it had so far to advance further into Croatia. The second phase of the battle for Vukovar began in late September and lasted until mid-October, and was marked by the fighting for the corridor Vinkovci–Marinci–Vukovar. The YPA managed to take Marince on 1 October, and thus blocked the "corn route" that was the only remaining route out of an encircled Vukovar. The Croatian defenders tried to breach the encirclement several times in the first half of October 1991, but all attempts ended in failure.

The worst of the YPA attacks on Vukovar until then started in mid-October, with which the YPA managed to break through the city’s line of defence. Vukovar was shelled constantly, and shells also landed on the city hospital. The final fights for the city began on 10 November. The intense pressure on Vukovar also prompted the Croatian side to once again plan a breakthrough and end the encirclement of the city. The attempt to end the encirclement which began on 12 November was halted due to a lack of units. The defenders started accusing Zagreb for trying to gain favour internationally by sacrificing Vukovar. In the night of 17 November, the defenders of Vukovar pushed for a breakthrough and the city fell to the Serbs on 18 November 1991. The victorious units of the

274

S tudia H istorica S lovenica

YPA and Serbian volunteers with chetnik caps marched on the streets, while the civilian population emerged from their shelters. The wounded from Vukovar hospital were taken by the YPA to OvÄ?ara where they were executed. For most Croatians the fall of Vukovar was a painful psychological and military defeat, while the YPA and Croatian Serbs gained encouragement for their continued conquest of Croatia, while the international community, also because of the attack on Dubrovnik, stopped mindlessly supporting the preservation of Yugoslavia.

275

S tudia H istorica S lovenica

UDK 94(497.4Ljubljana)''1848/1918'' 1.02 Pregledni znanstveni članek

DOI 10.32874/SHS.2018-11

Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo in prvo svetovno vojno Martin Bele Dr., docent Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor e-pošta: martin.bele@gmail.com

Izvleček:

Pričujoče besedilo obravnava večstranski razvoj današnjega slovenskega glavnega mesta med marčno revolucijo leta 1848 ter koncem prve svetovne vojne leta 1918. Ljubljana je v obravnavanem časovnem obdobju napredovala v več ozirih. Ljubljanska občina se je povečala, mesto je dobilo statut, dosegla ga je tudi južna železnica. Ljubljansko prebivalstvo se je več kot podvojilo. V mestu se je odprlo več novih industrijskih obratov, prav tako pa je bilo tedaj zgrajenih nekaj reprezentativnih ljubljanskih stavb. Največjo prelomnico glede novogradenj pomeni v Ljubljani sicer potres aprila 1895. Mesto je tedaj začelo prejemati pomoč iz vseh strani tedanje države in se za nekaj časa spremenilo v živahno gradbišče. V omenjenih desetletjih je Ljubljani načelovalo deset županov, med katerimi so bili nekateri (pretežno) proslovensko, drugi pronemško usmerjeni.

Ključne besede:

Ljubljana, ljubljanski potres, Cukrarna, marčna revolucija, Južna železnica, prva svetovna vojna

Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 277–298, 90 cit., 4 slike Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški)

277

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

Uvod V pričujočem članku avtor obravnava razvoj Ljubljane med letoma 1848 in 1918. Leta 1848 se je na Avstrijskem namreč končala t. i. predmarčna doba, leta 1918 pa je bilo konec tako prve svetovne vojne kot stare avstro-ogrske države.

Mesto se je v tem času povečalo, povišalo se je število njegovega prebivalstva, dobilo je težko pričakovano železnico,1 dokončno pa se ga je prijel sloves centra slovenskega naroda.2 V omenjenem časovnem obdobju je Ljubljani načelovalo deset županov, in sicer Janez Fischer (1847–1851), Matija Burger (1851– 1857), Mihael Ambrož (1861–1864), Etbin Henrik Costa (1864–1869),3 Josef Suppan (1869–1871), Karl Deschmann (1871–1874),4 Anton Laschan (1874– 1882), Peter Grasselli (1883–1896), Ivan Hribar (1896–1910) ter Ivan Tavčar (1912–1921). Moč županov je naglo naraščala, Ljubljana je dobila lasten statut, hkrati pa je bila deželna prestolnica. Tukaj se je začela formirati slovenska politična elita.

V obravnavanem časovnem okviru je bil državni poglavar Avstrijskega cesarstva oz. Avstro-Ogrske cesar Franc Jožef tako rekoč ves čas. Pravzaprav se je vladarska doba omenjenega državnika, ki je kranjsko prestolnico tudi večkrat obiskal, skoraj pokrivala z obravnavanim obdobjem.5 Da bi bolje razumeli razvoj Ljubljane v zadnjih desetletjih habsburške monarhije, se moramo na začetku raziskave posvetiti političnim razmeram, ki so tedaj vladale v njej.

1

France Prešeren, Poezije in pisma, ur. Janko Kos (Ljubljana, 1998), str. 31–33 (Od železne ceste) (dalje: Prešeren, Poezije in pisma).

2 Ivan Cankar, Očiščenje in pomlajenje – predavanje v tržaškem Delavskem domu na Ul. Madonnina 15 (20. april 1918) (Ljubljana, 1976), str. 1–3.

3 Stane Granda, "Mihael Ambrož in Etbin Henrik Costa – prva ljubljanska demokratična župana", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 480–481, 484–485, 490 (dalje: Granda, "Mihael Ambrož in Etbin Henrik Costa").

4 Dragan Matić, "Ljubljanska župana Josef Suppan (1869–1871) in Karel Deschmann (1871–1873)", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 496–500 (dalje: Matić, "Ljubljanska župana Josef Suppan (1869–1871) in Karel Deschmann (1871–1873)").

5 Franc Jožef, ki je vladal med letoma 1848 in 1916, je bil v Ljubljani maja 1850, novembra 1856, aprila 1862, julija 1883 in maja 1895. Julija 1857, marca 1869, aprila 1875 ter septembra 1900 se je očitno le peljal skozi. Kakor drugod po državi, so ga ljudje tudi v Ljubljani sprejeli z velikim navdušenjem. Po poročanju Kmetijskih in rokodelskih novic o cesarjevem obisku leta 1856 ni bil noben "jezik v stanu dopovedati veselje, v kterem so igrale serca neštevilne mno­žice ljudstva, ko je zagledalo premilostljivega Očeta in premilo Mater svojo" ("Nji veličanstvi", Kmetijske in rokodelske novice, 19. november 1856, št. 93, str. 372–373; "Nji veličanstvi", Kmetijske in rokodelske novice, 29. november 1856, št.

96, str. 383–384; Eva Holz, "Potovanja cesarja Franca Jožefa na slovensko ozemlje", v: Franc Jožef, ur.

Gregor Antoličič (Ljubljana, 2016), str. 91, 96–98, 101–102, 107, 110–112).

278

S tudia H istorica S lovenica

Politične razmere Leto 1848 je za slovensko ozemlje pomenilo konec predmarčne dobe, ki se je začela z Dunajskim kongresom (1815) in je veljala za čas hudega vladarskega absolutizma in brzdanja narodnih gibanj. Volitve v prvi avstrijski državni zbor so potekale sredi junija leta 1848. Decembra je cesar Ferdinand oblast prepustil nečaku Francu Jožefu.6 Mladi vladar Franc Jožef je marca 1849 razglasil oktroirano ustavo in razpustil državni zbor, medtem ko je med veliko ljudmi vladala zmeda o tem, kaj ustava sploh je. Kmetijske in rokodelske novice so se z več prispevki trudile, da bi ljudem pojasnile novi pojem.7 Trudu navkljub so mnogi spremembe slabo razumeli. Ljudje so celo mislili, da zaradi ustave zapitkov v krčmah ne bo več treba plačevati.8 Medtem ko so mnogi prebivalci njegovih dežel že delali račune brez krčmarja, je cesar konec decembra 1851 ustavo ukinil in razglasil, da so ministri odgovorni samo njemu. V letih, ki so sledila, je imel v vladi velik vpliv notranji minister Alexander von Bach. Slednji je uvedel je strogo cenzuro in nadzor nad sumljivimi državljani.9 Cesar je oktobra 1860 izdal t. i. oktobrsko diplomo, februarja 1861 pa še februarski patent, s čimer se je parlamentarno življenje v cesarstvu ponovno začelo.10 Z letom 1860 se je v Avstrijskem cesarstvu začela t. i. ustavna doba, ki je trajala vse do razpada Avstro-Ogrske po koncu prve svetovne vojne. Leta 1861 so državo zaznamovale prve volitve v deželne zbore.

Po pogajanjih in ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867 je nastala t. i dvojna monarhija.11 Uveljavljena je bila tudi pravica do združevanja v društva, omogočena pa so bila tudi javna zborovanja. Po avstro-ogrski zasedbi Bosne in Hercegovine (1878) so se na jugu monarhije vse bolj krepile ideje o povezova-

6

Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja (Ljubljana, 2006), str. 57–71 (dalje: Vodopivec, Od Pohlinove slovnice).

7 Na tem mestu je navedenih le nekaj primerov: "Kako bomo konstitucijo po slovensko imenovali?", Kmetijske in rokodelske novice, 3. maj 1848, št. 18, str. 76; "Pogovor dveh kmetov", Kmetijske in rokodelske novice, 10. maj 1848, št. 19, str. 1; "Laži po kmetih", Kmetijske in rokodelske novice, 14. marec 1849, št. 11, str. 50; "Konstitucija – in povišanje davkov", Kmetijske in rokodelske novice, 14. november 1849, št. 46, str. 200; "Deželna vstava Krajnske kronovine", Kmetijske in rokodelske novice, 16. januar 1850, št. 3, str. 10.

8 "Kako nekateri ljudje konstitucijo razumejo", Kmetijske in rokodelske novice, 7. marec 1849, št. 10, str. 41 ("V Višavi na Marskim ste spile dve drušini v neki kerčmi veliko vina in vola. Ko jima kerčmar rajtingo naredi, se branite plačati rekoč: "Ne platime nic, wčil mame konstituci" to se pravi po našim: Ne plačamo nič, sej imamo konstitucijo. To bi bila konstitucija, de Bog pomagaj!").

9 Janez Cvirn, "Gospodarske in politične razmere na Slovenskem v času neoabsolutizma", Studia Historica Slovenica 10, št. 2–3 (2010), str. 342.

10 Več avtorjev, Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992 (Ljubljana 2006), str. 21–27.

11 "Novičar iz domačih in ptujih dežel", Kmetijske in rokodelske novice, 29. maj 1867, št. 10, str. 181–182.

279

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

nju južnih Slovanov.12 Leta 1879 so nemški liberalci izgubili večino v dunajskem državnem zboru, cesar pa je za ministrskega predsednika imenoval konservativnega Eduarda Taaffeja. Slednji je s koncesijami nenemškim narodom skušal ublažiti nacionalna nasprotja ter v državi zagotoviti notranje ravnovesje. Vladni pritisk k ponemčenju je popustil, Taaffejeva vlada (1879–1893) pa se je opirala na stranke nenemških narodov ter na nemške konservativce. To obdobje je bilo pomembno predvsem za Kranjsko, ki jo je Dunaj končno priznal za slovensko deželo. Razni tamkajšnji karieristi, ki so v sedemdesetih letih še podpirali nemško stran, so zdaj naglo prestopili na slovensko. Prav tako je izginjala le strogo kranjska deželna zavest in se krepila tudi narodna – slovenska.13 Nemcem v Ljubljani in drugje na Kranjskem je šlo to slednje sicer strašno v nos. Trdili so, da je ves napredek in blaginja dežele odvisna od nemške kulture, Slovenstvo pa da je izmišljotina iz let 1848 in 1860. Podeželsko ljudstvo naj bi se imelo le za Kranjce,14 izjeme pa, da so le v Ljubljani in posameznih mestih, kjer živijo naročniki Bleiweisovih Novic.15 Seveda so obstajali tudi Slovenci, ki so se deklarirali za nemško stran, med katerimi je še najbolj razvpit (vsekakor pa ne edini) že zgoraj omenjeni župan Karl Deschmann (rojen še kot Dragotin Dežman).16 Leta 1882 so Slovenci sicer dobili večino v ljubljanskem mestnem svetu, leto zatem pa tudi v kranjskem deželnem zboru. Kranjski trgi in mesta so drug za drugim podpirali slovenske poslanske kandidate, edina pomembnejša nemška postojanka je ostalo Kočevje. Nemščina je kljub maloštevilnosti Nemcev

12

Aleš Gabrič, "Od Zedinjene Slovenije do razpada Avstro-Ogrske", v: Slovenski zgodovinski atlas, ur. Drago Bajt in Marko Vidic (Ljubljana, 2011), str. 139–141, 147 (dalje: Gabrič, "Od Zedinjene Slovenije").

13 Tudi pri Prešernu iz prve polovice stoletja opažamo, da še ne govori striktno le o Slovencih, temveč mestoma večkrat tudi o Kranjcih in celo Gorenjcih (Prešeren, Poezije in pisma, str. 25 (Zdravljica), str. 85 (V spomin Matija Čopa), str. 86–92 (Nova pisarija), str. 97–98 (Glosa), 104 (Narobe Katon), str. 113 (Očetov naših imenitne dela), str. 119–132 (Sonetni venec), str. 145 (Ne bódmo šalobarde!

Moskvičánov), str. 188–190 (Elegija svojim rojakom), str. 215 (Zbadljivi napisi), str. 211 (Različni napisi), str. 250–253 (Dem Andenken des Mathias Čop), str. 312–314 (Františku L. Čelakovskemu – 1), str. 328–331 (Stanku Vrazu – 4); str. 331–333 (Stanku Vrazu – 5), str. 333–335 (Stanku Varzu – 6), itd.; Granda, "Mihael Ambrož in Etbin Henrik Costa", str. 488).

14 Sredi stoletja je bilo to očitno v veliki meri še res ("Slovenci-slovenski jezik", Kmetijske in rokdelske novice, 3. januar 1849, št. 1, str. 2–3).

15 Matić, "Ljubljanska župana Josef Suppan (1869–1871) in Karel Deschmann (1871–1873)", str. 494.

16 Tudi s pojavom deklariranja Slovencev za nemško stran bi lahko na več mestih citirali Prešerna, ki ga je omenjena reč žalostila že v predmarčni dobi. Npr. "Skeleče misli, de Slovenec mile ne ljubi matere, vanj upajoče /…/ z bridkostjo so srcé mi napolnile", ali pa "Nicht mehr wird Dich die alte Wunde brennen, Daß fremd das Vatrerland ist seinen Söhnen, Daß sie sich scheu'n Slowenen sich zu nennen, Daß abhold sie den treuen, süßen Tönen, In denen sie die Mutter auferzogen, Nur fremder Sitte, fremder Sprache fröhnen." (Prešeren, Poezije in pisma, str. 127 (Sonetni venec) in str. 251 (Dem Andenken des Mathias Čop); Jožica Čeh Steger, "Dežmanov prestop v nemški tabor in njegova kulturna identiteta v luči literarne zgodovine", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 508–509).

280

S tudia H istorica S lovenica

na Kranjskem ostala uradni in deželni jezik vse do zatona dvojne monarhije.17 Po uboju Franca Ferdinanda se je julija 1914 začel spopad, ki je prerasel v prvo svetovno vojno. Franc Jožef je po skoraj 68 letih vlade umrl novembra 1916.

Stari mož je enotnost kopice narodov iz vseh strani države zagotavljal predvsem sam. Njegov naslednik Karel ni imel te sreče, ob koncu vojne je Avstro-Ogrska razpadla, 29. oktobra 1918 pa so v Ljubljani in Zagrebu že proslavljali ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.18 Občine na Kranjskem je marca 1849 neposredno po izdaji oktroirane ustave vpeljal občinski zakon. Prve volitve so bile izvedene, naslednje pa je oblast "odložila". Nov zakon je bil izdan marca 1862 in je odpiral možnost občinskih volilnih redov za posamezne dežele. Kranjska ga je dobila leta 1866. Po občinski zakonodaji je občino vodil voljeni občinski zastop, sestavljen iz občinskega odbora in občinskega predstojništva. Volivci so bili na podlagi skupne vsote davkov razdeljeni na tri volilne razrede. Mestni statuti so lahko določili tudi nekoliko drugače. Po volilnem redu iz leta 1887 so v Ljubljani prvo skupino tvorili tisti, ki so plačevali nad 100 gld davka, drugo med 25 in 100 gld, tretjo pa med pet in 25 gdl ter neobdavčeni z meščanskimi pravicami. Za tri leta izvoljeni občinski odbor je izbral predstojništvo, ki ga je sestavljal iz občinskega odbora izvoljeni župan ter svetniki.19 V letih po marčni revoluciji je bila potrebna potrditev župana s strani cesarja,20 ki pa se z izvoljenimi župani (tudi v primeru Ljubljane) ni vedno strinjal.21 Novi župan je predstavnikom višje deželne oblasti moral tudi poslati lastnoročno prisego. Glede plačila in drugih županovih prejemkov je odločal občinski odbor.22 Ljubljanska občina je leta 1850 obsegala t. i. notranje mesto, Šempetrsko, Poljansko, Kapucinsko predmestje, Gradišče, Karlovško predmestje s Kurjo vasjo, Trnovsko predmestje s karolinsko zemljo ter Krakovsko predmestje. Leta 1866 se je njeno ozemlje razširilo, saj ji je bil takrat priključen Kolizej. V pri-

17

Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 103–105; Dragan Matić, Nemci v Ljubljani: 1861–1918 (Ljubljana, 2002), str. 7–9.

18 Gabrič, "Od Zedinjene Slovenije", str. 144–145, 159.

19 Stane Granda, "Župani – simbol slovenske lokalne samouprave in demokracije", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 454–455 (dalje: Granda, "Župani").

20 Jurij Perovšek, "Tavčarjevo župansko devetletje 1912–1921", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 560 (dalje: Perovšek, "Tavčarjevo župansko devetletje 1912–1921").

21 Na začetku našega časovnega okvira je cesarjevo nestrinjanje imelo vzrok predvsem v preveč goreči udeležbi nekaterih kandidatov v prevratnih dneh leta 1848. Tako pred izvolitvijo Matije Burgerja najprej ni bil potrjen Mihael Ambrož, zatem pa še Ivan Baumgartner. Tudi slednjega vlada cesarju namreč ni predlagala v potrditev. Izgovor za to je bil uradno le carinski prestopek, zaradi katerega je bil Baumgartner kaznovan, pravi vzrok pa je bil v resnici isti kot pri Ambrožu – torej Dunaju neljube politične poteze leta 1848 ("Pozabljeni ljubljanski župan 1", Jutro, 30. november 1944, št. 275, str. 3; Martin Bele, "Matija Burger, ljubljanski župan 1851–1857", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 472 (dalje: Bele, "Matija Burger").

22 Granda, "Mihael Ambrož in Etbin Henrik Costa", str. 480.

281

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

bližno istem času je pridobila še Podturn z delom Tivolija, nato pa leta 1896 Vodmat, leta 1905 Grad in leta 1914 Spodnjo Šiško.23 Ljubljanska občina je bila t. i. statutarna občina. Statutarne občine je predvideval že zakon iz leta 1849. To naj bi postala na podlagi lastnih statutov pomembna mesta, ki so bila z njimi izvzeta iz splošne deželne zakonodaje o občinah, prav tako pa tudi niso bila podrejena okrajnim glavarstvom, temveč deželnim vladam. Ljubljana je svoj statut dobila leta 1850. Na slovenskem etničnem ozemlju so imela status statutarnega mesta ob Ljubljani še Gorica, Celovec, Maribor, Celje in Ptuj, Trst pa je imel raven dežele.24

Gospodarske razmere in rast prebivalstva Začetek druge polovice 19. stoletja je bil za slovenski prostor pomembna prelomnica v gospodarskem in družbenem razvoju. Z dokončno osvoboditvijo kmeta ter svobodnejšo trgovinsko in obrtno politiko25 se je začel razvoj tržnega gospodarstva. Velika gospodarska prednost za kranjsko prestolnico je bila v tistem trenutku dejstvo, da je bilo mesto med letoma 1849 in 1857 končna postaja Južne železnice in je tako delovalo kot pomemben prometni in trgovski center. Zaradi tega so najbolj profitirali prevozniki, ki so prevažali blago med Ljubljano in pristanišči na severnojadranski obali. Prebivalstvo je med letoma 1851 in 1860 zraslo s 17.256 na 21.194 prebivalcev. Leta 1875 je bilo Ljubljančanov 23.675, ob koncu stoletja 33.955, tik pred prvo svetovno vojno pa 49.653. V začetku dvajsetih let 20. stoletja je številka že presegala 50.000.26 Še po napoleonskih vojnah je bila Ljubljana po številu prebivalstva približno 1000 ljudi pred Gorico in Zagrebom, malo več pred Reko in Celovcem. Najbližja mesta, ki so jo presegala, so bila Gradec, Trst ter furlanski Videm. Pred prvo svetovno vojno sta jo prehitela Pulj in Reka, a sta nato pod Italijo spet zaostala.27 Edino mesto na slovenskem etničnem ozemlju, ki se je po številu prebivalcev sploh lahko primerjalo z večjimi evropskimi mesti, je bil Trst, ki se je pred prvo svetovno vojno skupaj z zaledjem približal številu četrt milijona prebivalcev.28

23

Sonja Anžič et al., Ljubljanska mestna uprava od prvega župana dalje: 1504–2004 = Ljubljana city administration from the first mayor onwards: 1504–2004 (Ljubljana, 2004), str. 39–40.

24 Granda, "Župani", str. 455–456.

25 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 65.

26 Lojze Pipp, "Razvoj števila prebivalstva Ljubljane in bivše vojvodine Kranjske", Kronika slovenskih mest 2, št. 1 (1935), str. 66–72.

27 Vasilij Melik, "Nekatere strani razvoja Ljubljane", v: Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo: gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, ur. Ferdo Gestrin (Ljubljana, 1984), str. 201–202.

28 Gabrič, "Od Zedinjene Slovenije", str. 143.

282

S tudia H istorica S lovenica

V ljubljanskem pristanišču ob Ljubljanici so pred odprtjem železniške proge proti Trstu letno iztovorili in natovorili do dva milijona dunajskih stotov trgovskega blaga, ki ga je prevažalo skupno okrog 900 čolnov, 1000 velikih tovornih voz ter 35.000 majhnih kmečkih vozov.29 Poleti 1857 je Južna železnica dosegla tudi Trst. Prevozništvo je naenkrat prenehalo uspevati, v veliki meri pa se je zmanjšal tudi promet trgovskega blaga po Ljubljanici. V drugi polovici desetletja so se razmere vidno poslabšale. Kmetje, ki so v povprečju imeli za seboj nekaj zelo uspešnih gospodarskih let, so prisluženi denar v veliko primerih zapravili, poleg tega pa so jih pestili davki, odškodnine ter odprta vprašanja v zvezi z uporabo pašnikov in gozdov, še vedno v rokah velikih zemljiških posestnikov. Zadolževanje je v naslednjih desetletjih spravilo mnoge kmečke lastnike ob hišo in kmetijo.30 Ljubljana je bila v zadnjih štirih desetletjih 19. stoletja predvsem mesto trgovine, manj obrti in industrije. T. i. Cukrarna (rafinerija sladkorja), ki so jo konec dvajsetih let postavili tržaški trgovci, je leta 1858 pogorela.31 Kasneje je služila pretežno kot vojašnica. Danes je še najbolj znana kot kraj, kjer sta svoje življenje končala tako Josip Murn kot Dragotrin Kette.32 William Moline, Anglež, ki se je leta 1830 naselil v Ljubljani, je bil najprej ravnatelj in družabnik sladkorne rafinerije, leta 1838 pa je zgradil bombažno predilnico. Poleg predilnice je bila leta 1848 ustanovljena še mehanična tkalnica s 150 statvami, ki so se 1eta 1853 pomnožili na 200, 1eta 1870 pa na 240 statev. Tovarniški obrat sta oskrbovala dva parna stroja. Omenjeni podjetji sta bili do leta 1870 edini res veliki industrijski podjetji v Ljubljani.33 Poleg vrste tiskarskih obratov, pivovarne bratov Kozler (1864/67) ter Kolinske (1908/9) je treba na tem mestu omeniti predvsem ljubljansko Tobačno tovarno, ustanovljeno leta 1871 na pobudo ljubljanske finančne uprave. Tovarna, kjer je bilo zaposlenih več kot 80 % žensk, je sprva izdelovala cigare, cigarete, rezani tobak za pipe, nosljanec ter žvečil-

29

Jože Žontar, "Ljubljana v 18. in prvi polovici 19.stoletja", v: Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo: gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, ur. Ferdo Gestrin (Ljubljana, 1984), str. 157–170.

30 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 65.

31 "Iz Ljubljane. Naše cukrofabrike ni več", Kmetijske in rokodelske novice, 1. september 1858, št. 35, str.

279–280.

32 Dragotin Kette (avtor spremnega besedila je Anton Aškerc), Poezije (Ljubljana, 1900), str. III–IV; "Dnevne novice v Ljubljani", Slovenec, 27. april 1899, št. 96, str. 2–3.

33 William Moline, rojen februarja 1793 v Londonu, je bil tretji sin veletrgovca Sparksa Molina in njegove žene Rebecce Gulson. V naš konec Evrope je prišel že 1eta 1820, in sicer najprej na Reko, kjer je izdeloval strojilni ekstrakt iz hrastovega lubja (in ga pošiljal v Anglijo). Pozneje je na Reki ustanovil cukrarno in pivovarno. V Ljubljani se je William Moline naselil po zgraditvi cukrarne (1830). V tej cukrarni je bil tehnični vodja čistilnega obrata njegov nečak Frank. Okrog leta 1863 je (William) Ljubljano spet zapustil in se vrnil v Anglijo. Umrl je leta 1878 v Bristolu (Vesna Krmelj, Cukrarna (Ljubljana, 2010), str. 12–13; Rudolf Andrejka, "Najstarejše ljubljanske industrije", Kronika slovenskih mest 1, št. 2 (1934) str. 3, 136–137, 186).

283

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

ni tobak.34 Slednjič je bila leta 1881 odprta nova ljubljanska, za takratne čase najmodernejša javna klavnica, ki si jo je kmalu po otvoritvi prišla ogledat celo komisija iz Münchna. Res je tudi, da so štiri leta kasneje v Münchnu odprli klavnico, ki je bila popolnoma podobna ljubljanski.35 Do leta 1861 so v Ljubljani poznali le oljno razsvetljavo. Prve plinske luči na ljubljanskih ulicah so zagorele novembra 1861. Plin so pridobivali v retortnih pečeh s suho destilacijo lesa, kasneje premoga. Za razsvetljavo stanovanj se je v večji meri uporabljal šele od leta 1906 dalje. Ljubljanski mestni vodovod je bil zgrajen leta 1890,36 pred tem pa so Ljubljančani pitno vodo dobivali iz zasebnih in javnih vodnjakov ter studencev iz okolice mesta.37 Za ostale potrebe so uporabljali kar vodo iz Ljubljanice. Mestni očetje so dali vodovod zgraditi predvsem zato, ker je bila voda iz vodnjakov marsikdaj oporečna. Poleg izdelave splošnega programa kanalizacije (1898) se je mestna uprava ukvarjala tudi s problemom smeti v mestu, ki so jih ljudje včasih odvrgli kar v Ljubljanico.38 Počasi se je uveljavljal sistem zbiranja in odvažanja z vozovi, a jih je mesto še leta 1900 imelo le štiri. Septembra 1901 je začel po mestu voziti tramvaj.39 Neposredno zatem so se županu Hribarju začeli pritoževati razni mestni izvoščki in kočijaži. Zaradi tramvaja so namreč izgubili velik del svojega zaslužka, predvsem od prevoza potnikov z železniške postaje.40 Na pritožbo jim je Hribar odgovoril, da sam svoje kočije ne bo prodal, posel pa bo kočijažem priskrbel tako, da bo daleč na ljubljansko polje premestil pokopališče. Dobra štiri leta zatem se je dejansko začelo pokopavati na novem pokopališču pri sv. Križu – današnjih Žalah.41

34

Slavko Kamenšek, "Izvir in okolje delavk ljubljanske tobačne tovarne do prve svetovne vojne", Slovenski etnograf 29 (1976), str. 91; Enciklopedija Slovenije 13, str. 268, geslo: Tobačna Ljubljana (T. Č.).

35 Marija Mojca Peternel, "Anton Laschan pl. Moorland / Anton Ritter Laschan von Moorland, zadnji nemški župan Ljubljane 1874–1882", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 523; Ivan Pestotnik, "Mestna klavnica ljubljanska in njen razvoj", Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934), str.

202–203.

36 "Dnevne novice," Slovenec, 19. maj 1890, št. 113, str. 4.

37 Darinka Kladnik, Ljubljana z nostalgijo (Ljubljana, 2010), str. 53 (dalje: Kladnik, Ljubljana z nostalgijo).

38 Ivan Hribar, Moji spomini, I. del (Ljubljana, 1983), str. 276–283 (dalje: Hribar, Spomini I).

39 Marjan Drnovšek, "Oris odnosa ljubljanskega občinskega sveta do mestnega razvoja 1850–1914 s posebnim poudarkom na Hribarjevi dobi", v: Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo: gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, ur. Ferdo Gestrin (Ljubljana, 1984), str. 216–224.

40 Tomaž Kladnik in Mateja Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar, ljubljanski župan 1896–1910", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 546 (dalje: Kladnik, Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar").

41 Hribar, Spomini I, str. 298–300.

284

S tudia H istorica S lovenica

Ivan Hribar (commons.wikimedia.org)

Nove gradnje Stari del ljubljanskega mesta je bil še do konca 18. stoletja obzidan. Predmestja (Karlovško, Trnovsko, Krakovsko, Gradiško, Kapucinsko, Šentpetersko in Poljansko) so se v teku 19. stoletja pozidala gosteje in se združila z osrednjim delom mesta. Razen v Trnovskem in Krakovskem predmestju so jedro naselij v predmestjih tvorile stare ceste, ki so vodile v mesto. Ob le-teh so bila pred-

285

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

mestja gosteje poseljena, drugod pa so bila polja in vrtovi, ki so segali ponekod daleč proti mestnemu središču.42 Dograditev Južne železnice v mesto je močno vplivala na njegov gradbeni razvoj. Kolodvorsko poslopje, zgrajeno leta 1849, je ležalo izven mesta in ga je bilo potrebno navezati nanj z novimi cestami. O rasti mesta v naslednjih dveh desetletjih je mogoče reči, da je šlo v veliki meri za zgradbe med kolodvorom in mestom, ki so bile maloštevilne in v glavnem nepomembne.43 Ljubljanske mestne finance so bile v začetku našega časovnega okvira v zelo slabem stanju. V prvih letih se ni zgradila skoraj nobena večja stavba, čeprav je bila potreba po novih šolskih poslopjih zelo velika. Edina večja javna stavba, ki se je je v tem času zgradila, je bila nova trnovska cerkev, zidana med junijem 1854 in novembrom 1855. Šlo je za naslednico prvotne cerkve iz leta 1753, v kateri se je na veliko soboto 1833 Prešeren zaljubil v Julijo Primic.44 Ob koncu županovanja Matije Burgerja (1857) je bilo mesto torej še zmeraj prav majhno in je tako ostalo še nekaj desetletij. Leta 1867 je bil postavljen prvi litoželezni most v Ljubljani – Hradeckega most. Posledica splošnega gospodarskega razvoja v sedemdesetih letih je bil razcvet gradbene dejavnosti. Finančno ga je podpirala predvsem Kranjska hranilnica, ki je leta 1871 začela graditi višjo realko v današnji Vegovi ulici (dokončana je bila leta 1874).45 Od sedemdesetih let naprej se je v Ljubljani zelo povečala zasebna gradbena dejavnost. Kranjska stavbna družba je v tem času med drugim začela graditi dve hiši na začetku današnje Cankarjeve ulice, povečala je svoj hotel "Stadt Wien", zgradila šolo na današnji Zoisovi cesti ter upravno poslopje Kranjske hranilnice. Posebej velja omeniti še neogotsko cerkev na Taboru, ki je bila končana leta 1883. T. i. Rudolfinum, neorenesančna palača na današnji Prešernovi cesti, v kateri imata svoje prostore Narodni muzej Slovenije in Prirodoslovni muzej Slovenije, je bil dokončana leta 1888. Zanj je pet let pred tem temeljni kamen položil sam cesar Franc Jožef.46 Med letoma 1893 in 1896 je bila med današnjima Prešernovo cesto in Prežihovo ulico zgrajena še monumentalna neoklasicistična palača kot ljubljanski in vseslovenski Narodni dom. Danes je tam Narodna galerija Slovenije. V približno istem času (1890–1892) je bilo v

42

Gustav Ogrin, "Ljubljana pred in po potresu", Kronika slovenskih mest 2, št. 1 (1935), str. 44 (dalje: Ogrin, "Ljubljana pred in po potresu").

43 Jože Suhadolnik, "Arhitektura in urbanizem v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja (od 1849 do 1895) in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana", Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 48, št. 3 (2000), str. 112 (dalje: Suhadolnik, Arhitektura in urbanizem v Ljubljani).

44 Bele, "Matija Burger", str. 474.

45 Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, str. 137.

46 Igor Sapač in Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (Ljubljana, 2015), str. 476 (dalje: Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja); Suhadolnik, Arhitektura in urbanizem v Ljubljani, str. 112– 113; Darinka Kladnik, Preobrazbe Ljubljane (Ljubljana, 2004), str. 84–92 (dalje: Kladnik, Preobrazbe Ljubljane)

286

S tudia H istorica S lovenica

Jan Vladimir Hrasky (commons.wikimedia.org)

neorenesančnem slogu zgrajeno Deželno gledališče oz. današnja Opera. Eden izmed njenih arhitektov je bil Jan Hrasky. Februarja 1887 je ogenj popolnoma uničil Stanovsko gledališče na Kongresnem trgu. Kar je še ostalo od zidov, so podrli. Naslednje leto je zemljišče odkupila Filharmonična družba. Ta je leta 1889 začela graditi stavbo današnje Slovenske filharmonije. Nova zgradba je bila končana leta 1891.47 Največjo prelomnico v vsem obravnavanem obdobju pomeni na področju novogradenj v Ljubljani potres aprila 1895.48 V potresu je življenje izgubilo sedem oseb. Mesto samo, ki je bilo spričo potresa močno poškodovano,49 je začelo prejemati pomoč z vseh strani tedanje države. Državna pomoč v višini

47

Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 478–479; Suhadolnik, Arhitektura in urbanizem v Ljubljani, 113; Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, str. 84, 94, 96–97.

48 "Šibe potresa reši nas Gospod!", Slovenec, 16. april 1895, št. 86, str. 1–2.

49 Hribar, Spomini I, str. 244–255.

287

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

10.000 goldinarjev je bila odobrena že nekaj dni po potresu. Denarno pomoč je obljubilo tudi cesarsko-kraljevo finančno ministrstvo.50 Zaradi zelo ugodne zakonodaje za nove gradnje je Ljubljana postala živahno gradbišče,51 kjer so gradili mnogi arhitekti iz današnjega avstrijskega in češkega prostora. Občinski možje so obravnavali tudi regulacijske načrte, ki so jih izdelali Camillo Sitte, Adolf Wolf, Maks Fabiani, Jan Duffe ter že omenjeni Jan Hrasky. V petnajstih letih po potresu je v mestu zraslo 436 novih stavb.52 Mnoge izmed pred potresom že stoječih so po potresu le obnovili ali popravili in jih zato ne bomo vključili v pregled, ki sledi.

Mestna uprava se je po potresu odločila, da naj se mesto uredi po vseh novodobnih načelih graditve mest, upoštevajoč predvsem naraščajoči promet, vse nove pridobitve ter nove zdravstvene zahteve. Do konca potresnega leta so od 1373 hiš, kolikor jih je v času potresa štelo mesto, podrli le 49. Med temi so bile brez dvoma tudi take, ki jih niso podrli le iz varnostnih razlogov. Hišni lastniki, ki so podrli in na novo zgradili svoje hiše, so bili namreč deležni večjih ugodnosti in je zato verjetno, da je marsikateri to izkoristil ter si raje zgradil novo hišo, kot pa bi popravljal staro. Podiranje starih hiš je pospeševala tudi občina sama, ki je nameravala znatno preurediti staro mesto. V njeno korist je bilo, da se hiše v ulicah, ki jih je nameravala razširiti, podrejo, in se na ta način pridobi prostor za nove ceste, trge in javna poslopja. Na arhitektonsko vrednost starih poslopij ni, kot kaže, nihče mislil. Vse je bilo prežeto z edino mislijo po preureditvi mesta. Občinski svet si je že tedaj zadal nalogo, "da dvigne iz razvalin novo, lepšo, z vsemi modernimi napravami preskrbljeno Ljubljano, dostojno središče dežele slovenskega naroda". S tem namenom so iskali ideje predvsem v tujini.

Zdi se, da je mesto upoštevalo nasvet deželnega predsedstva, naj delo prepusti tujim gradbenim podjetjem in naroča izdelavo načrtov pri tujih strokovnjakih, češ da bodo imeli domači ljudje itak še pozneje dovolj dela.53 V mestu je bila neposredno po potresu zgrajena palača današnje Glavne pošte v Ljubljani. Palačo so zgradili po načrtu, ki ga je med letoma 1894 in 1896 na Dunaju izdelal Friderich Setz. Končana je bila novembra 1896. V njej so leta 1897 namestili telefonsko centralo, ki je imela zvezo z Gradcem, Dunajem in Trstom. Poslopje je imelo na fasadi vdelan državni (avstrijski), deželni (kranj50

Kladnik, Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar", str. 540.

Gradilo, prenavljalo in moderniziralo se je predvsem v času Hribarjevega županovanja – v času Tavčarjevega že nekoliko manj. Kot v svojih spominih piše Hribar, je bil Tavčarju marsikateri načrt nesimpatičen že zato, ker je nosil na sebi načrt Hribarjeve inicijative. Tavčar, ob Hribarju najvidnejši predstavnik slovenskega klasičnega liberalizma, prebivalcev Ljubljane tako baje ni preveč vznemirjal s podjetnim ravnanjem (Perovšek, "Tavčarjevo župansko devetletje 1912–1921", str. 568; Branka Vičar, "Ivan Tavčar in njegova antisemitska narativa v kontekstu evropskega antisemitizma pred drugo svetovno vojno", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 616).

52 Enciklopedija Slovenije 6, str. 228, geslo: Ljubljana (V. Mel.); Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, str. 131.

53 Ogrin, "Ljubljana pred in po potresu," str. 40, 130.

51

288

S tudia H istorica S lovenica

ski) in mestni grb.54 Kot rečeno, je dajalo razdejanje, ki ga je zapustil potres, velike možnosti za vsesplošno modernizacijo mesta. Pri tem je imel velike zasluge tedanji župan Ivan Hribar, ki je bil pobudnik in organizator gradnje vrste pomembnih mestnih zgradb, med njimi tudi novega deželnega dvorca, današnjega sedeža ljubljanske univerze. Na seji februarja 1896 je kranjski deželni zbor sklenil, da se naj na mestu, kjer stoji stari deželni dvorec, zgradi novo stavbo. Eden izmed arhitektov, ki je zanjo izdelal načrte (ki so bili kasneje popravljani), je bil že večkrat omenjeni Jan Hrasky. S kopanjem temeljev za novo zgradbo deželnega dvorca so pričeli julija 1899, prvo zasedanje kranjskega deželnega zbora v novi zgradbi pa je bilo septembra 1903.55 Po potresu sta v Ljubljani med drugim nastala še Zmajski in Šentjakobski most. Zmajski most, prvi železobetonski most na današnjem Slovenskem, je bil zgrajen po načrtih dalmatinskega arhitekta Jurja Zaninovića in odprt leta 1901. Šentjakobski most je bil odprt šele 14 let zatem.56 Med zgradbe, ki so nastale hitro po potresu in hkrati še vedno sodijo v obravnavan časovni okvir, spadata še ljubljanska sodna palača (zgrajena v letih 1898–1902) ter Grand Hotel Union (zgrajen v letih 1903–1905).57 Vse to je v mesto privabljalo vedno več tujcev.58 Takoj po potresu so začeli graditi tudi palačo (dokončana je bila aprila 1899), v kateri so bili do leta 1918 nastanjeni kranjski deželni predstavniki.

Pozneje so v njej uradovali narodna vlada, veliki župani ljubljanske oblasti, bani Dravske banovine in po drugi svetovni vojni Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije ter ustavno sodišče. Po letu 1975 je bilo v njej slovensko predsedstvo, od leta 1993 pa je v njej sedež predsednika republike in urad predsednika vlade.59 Pred zgoraj že omenjeno sodno palačo so leta 1906 dokončali nov trg. Načrtovanje tega t. i. Slovenskega oz. Miklošičevega trga je kranjski deželni zbor zaupal Maksu Fabianiju. Načrt je Fabiani naredil leta 1900, gradnja

54

Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, str. 134–135.

Jan Vladimir Hrasky je bil češki hidrotehnik in arhitekt. Rodil se je češkim staršem aprila 1857 v kraju Babule v Galiciji. Po študiju v Pragi je stopil kot stavbeni inženir v službo kranjskega deželnega odbora. V Ljubljani se je kmalu vživel v krajevne razmere, se naučil slovenščine ter sodeloval pri izgradnji mest in reševanju raznih tehničnih problemov. Poleg že omenjene ljubljanske opere in kranjskega deželnega dvorca je sodeloval tudi pri izdelavi načrtov za Narodni dom v Celju, kjer je danes sedež celjske občine. Hrasky je bil med letoma 1887 in 1897 član ljubljanskega občinskega sveta. Zatem je postal profesor na Cesarski in kraljevi češki tehniški visoki šoli v Pragi. Umrl je aprila 1939 v Pragi, njegova smrt pa je (v manjši meri) odmevala tudi v tedanjem slovenskem tisku ("Prof. dr. J. V. Hrasky je umrl; smrt češkega arhitekta, ki je zgradil ljubljansko operno gledališče in številne druge stavbe v Sloveniji", Jutro, 16. april 1939, št. 88, str. 3; Enciklopedija Slovenije 4, str. 46, geslo: Hrasky, Jan Vladimir (D. Prelovšek)).

56 Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 475; Kladnik, Ljubljana z nostalgijo, str. 35.

57 Stane Bernik, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja = Slovene architecture of the twentieth century (Ljubljana, 2004), str. 26–27.

58 Kladnik, Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar", str. 546–547.

59 Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 481.

55

289

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

pa je potekala med letoma 1902 in 1906. Leta 1908 so na trgu postavili kip Franca Jožefa. Čez deset let so le-tega zamenjali s kipom Frana Miklošiča. Stavba, v kateri sta danes Lutkovno in Šentjakobsko gledališče (na današnjem Krekovem trgu), se imenuje Mestni dom, dokončan jeseni 1899. Pobudo zanj je dal župan Ivan Hribar, v začetku pa je bilo še največ prostora v novi stavbi namenjenega prostovoljnemu gasilskemu društvu.60 Prve gledališke predstave v Ljubljani so se odvijale že vsaj v drugi polovici 16. stoletja. Približno tam, kjer stoji Drama, je bilo v 18. stoletju igrišče, imenovano Ballhaus – balovž oz. polovž. To hišo je leta 1892 kupila občina in jo po potresu (skupaj s tremi sosednjimi hišami) dala podreti. Na nastalem zemljišču je Kranjska hranilnica začela graditi novo, nemško gledališče. Kranjska stavbna družba je delo opravila leta 1911, gledališče (v katerem so sprva uprizarjali le nemške igre) pa so poimenovali Jubilejno gledališče Franca Jožefa I.61 Za konec je treba omeniti še t. i. Kresijo, Hotel Štrukelj, Urbančevo hišo, Bučarijo ter nenazadnje sam Prešernov spomenik. Kresija danes stoji na Adamič-Lundrovem nabrežju ob Tromostovju na desni strani Ljubljanice. Pred potresom je na tem mestu stal meščanski špital, ki je obstajal vsaj že od leta 1326. Poleg njega je stala cerkev sv. Elizabete. Ko je špital konec 19. stoletja zamajal potres, so ga morali zaradi hudih poškodb podreti. Novo zgradbo so dokončali leta 1898. V njej so danes upravne stavbe ljubljanske občine.62 Hotel Štrukelj so zgradili na kraju, kjer je pred tem stala stara gostilna pri Bitencu.

Le-ta je bila leta 1899 porušena, tedanji lastnik Franc Štrukelj pa je na njenem mestu sezidal hotel, ki se danes imenuje City. Urbančeva hiša na robu Prešernovega trga je svoje ime dobila po prvem lastniku in naročniku, veletrgovcu Feliksu Urbancu († 1937). Gre za prvo slovensko veleblagovnico, ki je svoja vrata odprla leta 1903. Danes ima v njej prostore trgovska hiša Emporium. Kjer danes stoji Prešernov spomenik, je sredi 17. stoletja stala obokana stavba, kjer sta delovali dve prodajalni. Streho sta od zgodnjega 19. stoletja na obeh koncih krasili dve kovinski buči, zato so podjetje začeli imenovati Pri Bučarju. Za obema stavbama – tisto z bučami in tisto ob njej – je ob koncu 19. stoletja zrasla nova klasicistična palača, zgrajena leta 1897. V njej je imela svoje prostore kavarna Prešeren. Sam Prešernov spomenik je bil slovesno odkrit septembra 1905. Načrte za podstavek je izdelal Maks Fabiani, kip z muzo pa Ivan Zajec.63

60

62

63

61

Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, str. 60–61.

Prav tam, str. 89.

Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 475–476.

Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, str. 112, 132–133, 158–159.

290

S tudia H istorica S lovenica

Šolstvo, kultura in društveno življenje V desetletjih po predmarčni dobi je ljubljansko šolstvo doživljalo pogoste spremembe. Po letu 1848 so za šolstvo v Ljubljani še najbolj značilna povečanje števila šol vseh vrst, pereča prostorska stiska ter postopno uveljavljanje slovenščine kot učnega jezika (predvsem v osnovnih šolah). Nemščina od tretjega razreda v ljubljanskih občinskih šolah slednjič sploh ni bila več obvezen predmet.64 V naslednjih vrsticah je navedenih le nekaj primerov ustanavljanja novih šolskih zavodov. Poleg prenapolnjene normalke je leta 1861 nastala I. mestna deška osnovna šola, devet let kasneje pa še II. mestna deška osnovna šola. Trnovska trivialka je leta 1875 prenehala delovati. Po raznih gostovanjih sta se (dvojezični) mestni šoli ustalili v novih poslopjih na Ledini ter na Grabnu. V istih letih sta redno začeli delovati šoli v Šentvidu in Ježici. Leta 1867 je nastalo ljubljansko učiteljišče z vzorno osnovno šolo – vadnico. Slednja ni bila mestna, temveč državna šola in je za učni jezik imela nemščino. Spričo dejstva, da je bilo dvojezičnih vedno manj osnovnih šol ter na pritisk deželnih oblasti, so leta 1884 ustanovili mestno nemško deško, leto zatem pa še dekliško šolo.

V zameno je mesto lahko odprlo prva slovenska otroška vrtca (v letih 1885 in 1889).65 Ljubljanske univerze na prelomu 19. in 20. stoletja seveda še ni bilo, segajo pa tja začetki Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu. Ta je bil tedaj sicer samostojna občina, ločena od Ljubljane. Pobudnik gimnazije je Anton Bonaventura Jeglič, ki se je leta 1898 iz Sarajeva vrnil v Ljubljano in postal tamkajšnji škof.66 Skoraj takoj si je začel prizadevati za ustanovitev katoliške gimnazije,67 katere gradnja se je začela sredi leta 1901. Septembra 1905 so se sprejeti dečki prvič zbrali v zavodu. Leta 1913 so dijaki prvič v zgodovini maturo v celoti opravljali v slovenskem jeziku.68 Kakor izvemo iz Jegličevega dnevnika, je od ministrstva prišlo navodilo, naj se "zrelostni izpit" opravlja tudi iz nemškega jezika, sicer spričevala ne bodo državno veljavna.69 Iz prejšnjega obdobja podedovana lju-

64

Dragan Matić, "Peter Grasselli, ljubljanski župan 1883–1896", Studia Historica Slovenica 17, št. 2 (2017), str. 534–535.

65 Andrej Vovko, "Oris ljubljanskega šolstva od 1848 do 1945", v: Zgodovina Ljubljane: prispevki za monografijo: gradivo s Posvetovanja o zgodovini Ljubljane, 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani, ur.

Ferdo Gestrin (Ljubljana, 1984), str. 274 (dalje: Vovko, "Oris ljubljanskega šolstva").

66 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi251699/, pridobljeno: 6. 9. 2018.

67 Kladnik, Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar", str. 549–550; Hribar, Spomini I, str. 343–349.

68 Edvard Protner, "Splošnoizobraževalne zasebne šole na Slovenskem med preteklostjo in sedanjostjo = General education private schools in Slovenia from the past to the present", Sodobna pedagogika 61, št. 5 (2010), str. 62.

69 Anton Bonaventura Jeglič, Jegličev dnevnik–znanstvenokritična izdaja (Celje–Ljubljana, 2015), str.

570 (25. junij – Zavod, prva matura).

291

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

Anton Bonaventura Jeglič (commons. wikimedia.org)

bljanska akademska gimnazija je leta 1900 dobila naziv I. državna, potem ko so leta 1899 ustanovili drugo gimnazijo, ki je dobila naziv II. državna. Nemška manjšina je leta 1907 izsilila ustanovitev III. državne gimnazije z nemškim učnim jezikom, medtem ko je bil na prvih dveh pouk dvojezičen. Strogo nemški duh je vladal na realki (ustanovljeni leta 1851). Škofijska klasična gimnazija je bila vse do leta 1918 edina popolnoma slovenska gimnazija.70 Leta 1888 je bila ustanovljena Strokovna šola za obdelavo lesa in za umetno vezenje, ki se je leta 1911 preoblikovala v Državno obrtno šolo in preselila v

70

Vovko, "Oris ljubljanskega šolstva," str. 275.

292

S tudia H istorica S lovenica

novozgrajeno stavbo.71 Že leta 1900 je bila v Ljubljani ustanovljena tudi gluhonemnica. Devet let zatem so ustanovili še prvi slovenski zasebni trgovski tečaj za dekleta, leto prej pa slovensko trgovsko šolo. Poleg njiju sta obstajala tudi Christofov učni zavod iz leta 1903 (šlo je za trgovsko šolo s slovenskim učnim jezikom, katere ustanovitelj in prvi ravnatelj je bil Josip Christof)72 ter nemška t. i. Mahrova trgovska šola, ki je delovala že pred letom 1848.73 Njen ustanovitelj Jakob Franc Mahr se je leta 1833 odzval vabilu ljubljanskih trgovcev, se preselil v njihovo mesto ter novonastalo šolo vodil do svoje smrti (leta 1845). Pred tem je Mahr vodil privatno trgovsko šolo v Gradcu. Daleč naokrog slovečo Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani so razen domačinov obiskovali zlasti Italijani, Hrvati in Srbi, posamezniki pa so prihajali tudi iz Češke, Grčije, Ogrske in drugih dežel.

Delovati je prenehala leta 1918.74 Leta 1861 je bila ustanovljena ljubljanska čitalnica, ki je vzpodbujala slovenski jezik in prirejala razne kulturne prireditve. Postala je matica vseh čitalnic, ki so bile posodobljena oblika predmarčnih bralnih društev.75 V naslednjem desetletju so nastala še mnoga druga pomembna društva, ki so bila namenjena vsemu slovenskemu ozemlju, npr. Dramatično društvo iz leta 186776 in Južni sokol. Slednji je bil prvo telovadno društvo na Slovenskem, ustanovljeno oktobra 1863 po zgledu češkega Sokola, ki sta ga leto pred tem v Pragi ustanovila Miroslav Tyrš (izvorno Friedrich Emmanuel Tiersch) in Jindřich (izvorno Heinrich) Fügner.77 Ljubljanski grafični delavci so leta 1868 ustanovili izobraževalno društvo za tiskarje, kar je pomenilo začetek delavskih strokovnih organizacij na Slovenskem. Ljubljana je začela vedno bolj pritegovati razne politične, kulturne in druge delavce, ki so tu videli boljše možnosti za uspeh pri svojem delu. Končno se je izoblikovala v slovensko politično in kulturno prestolnico. Iz Maribora se je (leta 1872) tja preselil liberalni Slovenski narod, naslednje leto pa je tam začel izhajati še katoliški Slovenec. Ustavoverno glasilo Laibacher Tagblatt se je zatem spremenilo v tednik (leta 1880), Slovenec pa je postal dnevnik (leta 1883), tako da je slovensko dnevno časopisje dokončno prevladalo nad nemškim.78 S prihodom Slovenskega naroda in Slovenca so Kmetijske in rokodelske novice izgubile vodilno vlogo v politiki in kulturi, čeprav so izhajale še vse do leta 1902. V šestdesetih letih je Ljubljana še vedno ohranjala nemški videz, a slo-

71

Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 162–165.

"Ustanovitev zavoda in njega pomen", Trgovsko učilišče Christofov učni zavod – Ljubljana, 1936/1937, str. 1–2.

73 Vovko, "Oris ljubljanskega šolstva," str. 275.

74 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi339900/, pridobljeno: 6. 9. 2018.

75 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 78.

76 Enciklopedija Slovenije 2, str. 317, geslo: Dramatično društvo (B. Hartman).

77 http://www.sokol.eu/obsah/5406/sokolske-osobnosti, pridobljeno: 7. 9. 2018.

78 Enciklopedija Slovenije 6, str. 227, geslo: Ljubljana (J. Adelšič).

72

293

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

venska društva so se v njej kar množila. Poleg že omenjenih je leta 1864 nastala še Slovenska matica, prvo slovensko znanstveno društvo.79 Slovenska literatura je od začetka šestdesetih let doživljala nagel razcvet, kar je razkrivalo vedno večje število publikacij. V knjižnem ustvarjanju je prevladovala postromantika, vedno bolj pa tudi realizem. Med ustvarjalci so izstopali Fran Levstik, Simon Jenko ter Josip Jurčič. Izšel je prvi slovenski roman Desti brat (leta 1866).80 Leta 1866 je ljubljanska čitalnica na oder postavila prvo slovensko komično opereto (oz. spevoigro) izpod peresa Benjamina Ipavca, takrat najpomembnejšega predstavnika slovenske glasbene romantike.81 Pesnik, skladatelj in politik Miroslav Vilhar je v začetku leta 1863 začel izdajati časopis Naprej. Urejal ga je vsestranski pisec Fran Levstik82 z obsežnim pisateljskim opusom. List se je zavzemal za Zedinjeno Slovenijo in povezovanje z drugimi južnoslovanskimi narodi. Vodstvo časopisa si je pri avstrijskih oblasteh očitno prislužilo črne pike spričo o mnenj o tem, da Avstrija zatira svoje slovanske narode (predvsem glede jezika),83 med drugim, da njeni funkcionarji na Kranjskem s svojim objestnim ravnanjem preprečujejo uradovanje v slovenščini.84 Vilhar je bil zaradi več člankov obsojen na zaporno in denarno kazen, kar je pomenilo konec lista – konec septembra 1863 je bilo izhajanje časopisa tudi prekinjeno.85 Nasprotja med Slovenci in Nemci so se zaostrovala. Zgoraj že omenjeno nemško gledališče je nastalo iz nasprotovanja deželnemu gledališču pod slovenskim vodstvom. Večkrat je obstajalo za isto področje eno slovensko in eno nemško društvo – tako nemška Filharmonična družba in slovenska Glasbena matica, Slovensko planinsko društvo in podružnica Nemškega in avstrijskega 79

"Slovenska Matica", Kmetijske in rokodelske novice, 27. julij 1864, št. 30, str. 242.

Josip Jurčič, Deseti brat (Celovec, 1866).

Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 79. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi327676/, pridobljeno: 8. 9. 2018.

"Misli o sedanjih mednarodnih mejah I.", Naprej, 17. februar 1863, št. 14, str. 54 ("Ali gotovo je, da tisti, kterih je več, bodo vselej premagovali une , kterih je menj, vzlasti v narodnih rečeh. Tako je bilo v državnem zboru na Dunaji; tako se je godilo v sedanjem deželnem zboru v Celovcu, kjer se je potezal g.

Einspieler, da bi se zborovi zapisniki prestavljali na slovenski jezik, in razpošiljali županom slovenskih krajev; toda prehrula ga je velika nemška množina, in ravnopravnost je Slovencem vzeta."); "Misli o sedanjih mednarodnih mejah II.", Naprej, 20. februar 1863, št. 15, str. 57–58; "Misli o sedanjih mednarodnih mejah III.", Naprej, 24. februar 1863, št. 16, str. 62 ("Da bi le hoteli razumeti, kako bi Avstrii koristilo, pa ne škodilo, ko bi Slovanom pomagali na noge, a ne trli jih!").

84 "Kaj se nekterim zdi ravnopravnost.", Naprej, 26. maj 1863, št. 42, str. 167 ("Pojte po vsej deželi, in zbirajte podpise, da kmet neče po pisalnicah imeti slovenščine, pa dobite še več nego 20.000 podpisov; ali pri zbiranji ne smete pozabiti vedno in vedno pristavljati, da bodo zarad slovenskega uradovanja veči stroški! Po tem poti se bodemo na veke zastonj borili… Gospodje po pisalnicah se pa ne primejo ravnopravnosti, dokler ne bodo videli, da se morajo. Godilo se bode vedno, kakor se zdaj godi; celo posmehovali se bodo, kakor se zdaj časi posmehujejo nekteri, če se kdo oglasi s kako slovensko rečjo pred njimi.").

85 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790108/, pridobljeno: 8. 9. 2018; "Čestitim gg. naročnikom.", Naprej, 29. september 1863, št. 78, str. 311.

81

82

83

80

294

S tudia H istorica S lovenica

Današnji Prešernov trg leta 1912 (commons.wikimedia.org)

planinskega društva, Sokol in Turnverein, Družba sv. Cirila in Metoda in Deutscher Schulverein.86 Vsaka stran je imela v Ljubljani svoja središča in zbirališča – slovenski Narodni dom in nemška Kazina. V drugih večjih mestih (Maribor, Celje, Ptuj) je bilo podobno.87 Napetosti med obema stranema so vrelišče dosegla septembra 1908, ko je bilo zaradi napadov na Slovence na Ptuju v Ljubljani (v petek 18. septembra) organizirano protestno zborovanje.88 Sledilo je odstranjevanje nemških napisov z lokalov in s to akcijo je mesto dokončno dobilo slovensko podobo.89 Državni vrh in vlada na Dunaju sta od začetka šestdesetih let načelno sicer zagovarjala stališča o narodni in jezikovni enakopravnosti. Sodiščem in deželnim uradom sta pri občevanju s strankami, ki niso razumele nemščine, priporočala uporabo lokalnih jezikov. V vsakodnevnem življenju je bila praksa, vladnim razglasom navkljub, odvisna od konkretnih deželnih razmer. Veliko vlogo je mnogokrat igrala dobra volja posamičnih uradnikov oz. njihovo znanje deželnega jezika. Na drugi strani so si stranke svoje pravice morale priboriti z veliko mero vztrajnosti. Slovenščina si je v urade v praksi le počasi utirala pot.

Na Kranjskem je na sodiščih pri občevanju s strankami, ki so znale le slovensko, postala obvezna šele leta 1867. V kranjskem deželnem zboru se je uspela uveljaviti šele po tem letu. Celo ljubljanska občina, ki je bila do leta 1868 v slovenskih rokah in je imela slovenskega župana, je uradovala v nemščini. V slovenskih krajih izven Kranjske je bil položaj še mnogo slabši.90

86

Hribar, Spomini I, str. 227–228.

Kladnik, Preobrazbe Ljubljane, str. 138; Sapač, Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, str. 478.

88 Po mestu je spričo naelektrenega vzdušja začela red delati vojska, ki je v nedeljo streljala na skupino ljudi ter ubila dvaindvajsetletnega Rudolfa Lunderja ter petnajstletnega Ivana Adamiča ("Večen spomin narodnim mučenikom", Slovenski narod, 23. september 1908, št. 221, str. 1; Kladnik, Čoh Kladnik, "Neso naj moje pozdrave vsem rojakom: Ivan Hribar", str. 550–551).

89 Enciklopedija Slovenije 6, str. 227, geslo: Ljubljana (J. Adelšič).

90 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 80.

87

295

M. Bele: Nekateri vidiki razvoja Ljubljane med marčno revolucijo ...

Martin Bele SOME ASPECTS OF THE DEVELOPMENT OF LJUBLJANA BETWEEN THE MARCH REVOLUTION AND THE FIRST WORLD WAR

SUMMARY The decades between 1848 and 1918 were, for Ljubljana, a time of great progress. The city grew in size; it became modernized; it was reached by the so called southern railway; the population more than doubled. Many of the brand new factories opened its doors; some of the city’s most representative buildings were also built, mostly by architects from what today are Austria and the Czech Republic. The Ljubljana earthquake in 1895 presents the biggest turning point in the building history of the city. Ljubljana began receiving help from all sides of the country and became a lively construction site. Among the buildings that grew in that period were the so called Kranjski deželni dvorec (which today serves as the main building of the University of Ljubljana), the so called Kresija, the Urbanec house, the court palace of Ljubljana, the Grand Hotel Union and so forth.

In the decades in question ten mayors stood at the head of the Ljubljana administration. Some of those mayors were (more or less) pro-Slovenian, others more pro-German. The mayors were Janez Fischer (1847–1851), Matija Burger (1851–1857), Mihael Ambrož (1861–1864), Etbin Henrik Costa (1864–1869), Josef Suppan (1869–1871), Karl Deschmann (1871–1874), Anton Laschan (1874–1882), Peter Grasselli (1883–1896), Ivan Hribar (1896–1910) and lastly Ivan Tavčar (1912–1921). Ivan Hribar most of all should be remembered as one of the most important Slovenian politicians of the pre-WWI period.

In the decades after the Mach Revolution, the school system in Ljubljana underwent many changes. After 1848 the number of schools of all kinds increased greatly, many of them faced the problem of lack of space – especially elementary schools. At the turn of the century the University of Ljubljana itself of course did not yet exist, on the other hand that was the time when the so called Bishopric’s Classical Gymnasium in Št. Vid was started. Its initiator was bishop Anton Bonaventura Jeglič. The building of the gymnasium began in the middle of 1901 and the first schoolboys were gathered there in September 1905. The Matura exam (in 1913) was – for the first time in history – fully carried out in the Slovenian language. Up until 1918 the Bishopric’s Classical Gymnasium was the only fully Slovenian gymnasium.

In 1861 the so called Čitalnica or reading room was established in Ljubljana. Its members encouraged the use of the Slovenian language and took part in

296

S tudia H istorica S lovenica

organizing various kinds of cultural events. In became the middle point of all the reading rooms, which were the modernized version of the pre-1848 reading clubs. In the decade after 1861 many other important associations were formed â&#x20AC;&#x201C; associations which were meant for the entire Slovenian ethnic area.

They were for example the so called Dramatic club, form 1867 or the so called Southern Sokol. Ljubljana attracted more and more political, cultural and other intellectuals, who saw in the city a convenient environment for their work.

Finally Ljubljana became the Slovenian political and cultural capital. The liberal Slovenian newspaper Slovenski narod moved there from Maribor in 1872. In the year after that the catholic newspaper Slovenec was started. Slowly Slovenian newspapers prevailed over the German ones.

In the 1860s Ljubljana still had a German outward appearance, although Slovenian associations, clubs and other organizations were becoming more and more numerous. The tension between Slovenians and Germans intensified. In more than one instance it just so happened that there were associations for the same thing, one for the Slovenian side and the other for the German side. The boiling point was reached in September 1908. As a reaction to Slovenians being attacked in Ptuj, a large protest was organized in Ljubljana. After that many German signs were removed from shops and consequently Ljubljana finally got a distinct Slovenian look.

297

S tudia H istorica S lovenica UDC 929Terč F.:638.1 615.324:638.16/.17(091) 1.01 Original Scientific Paper

DOI 10.32874/SHS.2018-12

Maribor Doctor Filip Terč and his "Bee Therapy" Gregor Pivec

Ph.D., Assistant Professor University Medical Centre Maribor Ljubljanska 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia e-mail: gregor.pivec@ukc-mb.si

Eva Lina Friš

Student of Medical Faculty, University of Ljubljana Vrazov trg 4, SI – 1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: evalina.fris@gmail.com

Mateja Matjašič Friš

Ph.D., Research Fellow University Medical Centre Maribor, Medical research department Ljubljanska 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia e-mail: mateja.matjasic-fris@ukc-mb.si

Abstract:

Doctor Filip Terč (1844–1917), an important but little-known figure in the field of medicine and health care in Maribor and the Slovenian Lands, was besides working in a clinic also involved in beekeeping. This led him to great discoveries, for which he is nowadays considered to be a pioneer of modern apitherapy and immunology in Central Europe. He also played an important role in the field of social life; in 1878 he became chairman of the Maribor branch of the Styrian Beekeeping Society. He was also a member of the Slavic Reading Society and an influential member of the Supervisory Board of the Maribor Loan Bank, in the framework of which he financially supervised the construction of the National Home in Maribor

Key words:

Filip Terč (1844–1917), apimedicine, apitherapy, Styrian Beekeeping Society, Maribor National Home Studia Historica Slovenica Humanities and Social Studies Review

Maribor, 18 (2018), No. 1, pp 299–320, 69 notes, 4 pictures Language: Original in English (Abstract in English and Slovene, Summary in Slovene)

299

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

Introduction Doctor Filip Terč, an important but little-known figure in the field of medicine and health care in Maribor and the Slovenian Lands, has established itself as a successful general practitioner and experienced beekeeper soon after his arrival to Maribor in 1875. He played an important role in the fields of socio-political and social life. In 1878, he became chairman of the Maribor branch of the Styrian Beekeeping Society. He was also a member of the Slavic Reading Society and an influential member of the Supervisory Board of the Maribor Loan Bank, in the framework of which he financially supervised the construction of the National Home in Maribor.1 Terč was of Czech descent, but from 1875 until his death in 1917 he worked in health care in the Slovenian Lands, more precisely in Maribor. In 1878 he began treating rheumatic diseases with bee stings. When working in the apiary, it is difficult to avoid unwanted bee stings, something doctor Terč got plenty of. Over time, he found that bee stings had a soothing effect on his rheumatic pain. And it was this that gave Terč the idea to use the previously undesired bee stings, frequently causing severe pain and swelling, as a remedy for rheumatism, especially for rheumatoid arthritis. He studied the effects of different doses of apitoxin (bee venom) on various rheumatic diseases and in healthy individuals with correctly set and precisely planned trials and critical clinical observation.

Based on his findings he developed the so-called "Bee Therapy", which paved the way for later scientific medicine.2 The Bee (lat. Apis) has always been important for humans, being his companion and one of the most important insects on Earth, as more than 30 per cent of global food production depends on bees' pollination of plants. Bees are fascinating not only for their exemplary and precisely organized life, but, as research has shown, also for the very complex composition of bee products and their undisputed value for preventing illnesses and nursing the sick back to health. Apitherapy (the wider term – apimedicine – has recently seen an

1

Eman Pertl, "Terč, Filip (1844–1917)", Slovenska biografija (2015), http://www.slovenska–biografija.si/oseba/sbi692294/, accessed: 10. 12. 2017 (hereinafter: Pertl, "Terč, Filip (1844–1917)"); Zvonka Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)", in: Österreichisches biographisches Lexikon : 1815– 1950. Lfg. 64 (Wien, 2013), 252–253 (hereinafter: Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)"); Gregor Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije (Maribor, 2013) (hereinafter: Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije); Gregor Pivec, "Filip Terč, začetnik moderne apiterapije", v: Za človeka gre: interdisciplinarnost, transnacionalnost in gradnja mostov, 5th nternational scientific conference, proceeding book, Maribor, 10. –11. 3. 2017 (Maribor, 2017), 1104–1112.

2 Zvonka Zupanič Slavec, "Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije", Interno (Interno glasilo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana) 4 (2012), 27–29 (hereinafter: Zupanič Slavec, "Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije").

300

S tudia H istorica S lovenica

increase in use) is a medical concept about how we can strengthen and preserve health through bee products. It is grounded in the scientific arguments of several-thousand-year empirical experience of use of bee products, the beginnings of which date back to prehistory and later to ancient Egyptian, Greek, Chinese, Babylonian and Arab cultures.3 The scientific study of bee products began at the beginning of the 20th century, but it gradually diminished with the discovery of antibiotics and other effective synthetic drugs. However, since the resistance of microorganisms to antibiotics is on a steady increase alongside many drugs having very damaging side effects, scientists have in the past decades re-started the intensive study of the benefits of bee products and natural medicines, especially those of plant origin.4 Today, apitherapy is part of complementary medicine and is therefore used as a complementary method of treatment.5 Apitherapy can treat a variety of diseases and health conditions such as immune system diseases (multiple sclerosis, rheumatoid arthritis), neurological diseases (multiple sclerosis, ALS), infectious diseases (bacterial, viral and fungal infections), acute and chronic wounds, burns, benign and malignant tumours.6 It is interesting to note that it was on Slovenian soil (in a cave near Koper) that a 6,500-year-old jawbone was found, with a tooth filled with beeswax. It is probably the oldest evidence of prehistoric dentistry in Europe and the oldest known case of pain relief by filling.7 Bee Venom (apitoxin – apis venenum purum) is formed in the stinging apparatus of the bee, in the back of the abdomen. Apitoxin has always been used to treat rheumatic diseases. Recent studies have found that it reduces pain, lowers blood pressure and cholesterol, and reduces risks of infections and inflammations of the joints and vessels. On the other hand, it can cause local toxicity, pain, increased blood vessel permeability, and consequently swelling and increased heart rate. Therefore, there are also risks that need mentioning.

As biological substances, bee products can cause unwanted immune responses such as allergy and anaphylactic shock.8 Dr. Filip Terč also came across such

3

Majda Kurinčič Tomšič, "Apiterapija – uporaba čebeljih pridelkov v skrbi za boljše zdravje", Isis 19, No. 8–9 (2010), 62–65 (hereinafter: Kurinčič Tomšič, "Apiterapija – uporaba čebeljih pridelkov v skrbi za boljše zdravje", 62–65).

4 What is apitherapy. The American Apitherapy Society Inc., http://www.apitherapy.org/about–apitherapy/what–is–apitherapy/, accessed: 10. 12. 2017.

5 Elko Borko, "Dr. Filip Terč – oče apiterapije moderne dobe", Slovenski čebelar 67 (2015), No. 5, 174– 176 (hereinafter: Borko, "Dr. Filip Terč – oče apiterapije moderne dobe").

6 Peter Kapš, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija) (Novo mesto, 2012) (hereinafter: Kapš, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija)).

7 Marko Borko, "V Sloveniji najdena prazgodovinska zobna zalivka iz čebeljega voska", Slovenski čebelar 65, No. 1 (2013), 12.

8 Kapš, Zdravljenje s čebeljimi pridelki (apiterapija), 127–131.

301

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

cases, but he was not able to properly tackle them, since in the medical profession of his time little was known about the effects of bee stings. The first to describe hypersensitive Allergic reactions was Maurice Arthus in 1903, but it was not until Terč's death that serious research on the mentioned reactions was conducted by the Viennese paediatrician Clemens von Pirquet and his assistant, Béla Schick.9 A considerable amount of recent research has focused on the detection of the antitumor effect of apitoxin. According to recent research findings, we can expect apimedicine in the future in some areas to be recognized as part of conventional medicine.10

Dr. Filip Terč (1844–1917) Dr. Filip Terč was born on March 30, 1844 in Prapořiště (German Braunbusch), which was then part of the Austrian Empire. Today, it lies in the Czech Republic, in its western part, along the Bavarian border. His father Jan and his mother Barbara (born Štěpán) were farmers. He began his schooling in Kdynĕ where he was registered in the "golden school book" in 1852 and 1854 for being an exceptional student.11 After graduating from grammar school in Domažlice12 in 1963, Terč began to study medicine at the University of Vienna, completing his studies on April 16, 1869. The young Doctor of Medicine completed his residency at Vienna General Hospital earning the title of Surgeon's Assistant. After completing general medical studies, he earned the titles Magister of Obstetrics (July 5, 1874) and Doctor of Surgery (July 31, 1874).13 In 1873 or 1874, he married Rudolfina Valent in Vienna, and their son Rudolf was born soon after that, namely on April 12, 1875 in Plzeň. He also studied medicine in Vienna and became an Ophthalmologist, but in 1931 he, unfortunately, passed away. Dr. Filip Terč moved to Maribor in the summer of

9

Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 9.

Kurinčič Tomšič, "Apiterapija – uporaba čebeljih pridelkov v skrbi za boljše zdravje", 62–65; Apitherapy — could therapy based on bee venom sting conventional medicine?, The Health Site, http:// www.apitherapy.org/about–apitherapy/what–is–apitherapy/, accessed: 10. 12. 2017; Apitherapy: Homeopathic Bee Venom Therapy, HolisticMD, http://www.holisticmd.org/treatments/apitherapy– homeopathic–bee–venom–therapy/, accessed: 10. 12. 2017.

11 Slátni oblastni arhiv v Plzňi (SOAP), Sbírka matrik západních Čech, matrika ŕim. Katol. Fary Kdynĕ, sv 12, fol. 85, Birth and christening book; Slátni okresni arhiv Domažlice (SOAD), Golden school book in Kdynĕ, 1852-2, 1854.

12 According to the information acquired from the Austrian biographic lexicon he completed his Matura in Vienna. (Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)", 252.

13 Pertl, "Terč, Filip (1844–1917)"); Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)", 252; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 24–26.

10

302

S tudia H istorica S lovenica

1875, most likely together with the family of his father-in-law Dr. Rudolf Valenta. According to the testimony of Dr. Filip Terč's grandson, Dr. Rudolf M. Tertch, Dr. Rudolf Valenta was not only a doctor-of-medicine and a pharmacist, but was also had a strong influence on his son-in-law Filip.14 Choosing Maribor as the new home of the Valenta-Terč family was probably not a coincidence. After 1846, the city gained in strategic importance, mainly due to the construction of the Vienna-Trieste railway line.15 The municipality of Maribor (Marburg Stadt), founded in 1849 on the basis of a provisional law on municipalities, had by the time of the arrival of the Valenta-Terč family expanded by absorbing three suburbs and the village of Melje. The number of inhabitants increased from 6706 (in 1851) to 12,670 (in 1876). During the mentioned period it was led by Mayor Dr. Othmar Reiser. In the years 1853– 1856, the Austro-Hungarian monarchy in Maribor commissioned the building of a military high school – the 'Kadetnica'. Also, the city obtained a more modern appearance; many new residential buildings, industrial buildings, schools and military buildings were built. The transfer of the seat of the Lavantine diocese from Št. Andraž in Carinthia to Maribor in 1959, and the emergence of related institutions finally confirmed the dominant position of Maribor in the Slovenian part of the Habsburg monarchy.16 Due to the city's excellent transient position, the Southern Railway Company built a railway plant in Maribor, which became operational in 1963 and was the first large industrial plant in the city with more than 1000 employees. Mayor Andreas Tappeiner saw to it that the city got its own municipal statute and thus its own self-governance. What is more, the first city savings bank was established, the sewage system constructed, and several city streets and markets built.17 On the basis of the 1967 statutory law, the Styrian provincial assembly of Maribor in 1871 elevated Maribor to the level of statutory city, which meant it was not subordinate to the Maribor district, but directly to the provincial leadership. Maribor thus received a place among those cities in "old Austria", which had the largest number of state offices. Consequently, more and more German officials settled in the city, strengthening the power of the Maribor liberal German-oriented bourgeoisie with the

14

Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 26.

Stane Granda, "Župani – simbol slovenske lokalne samouprave in demokracije", Studia historica Slovenica 17, No. 2 (2017), 451.

16 Martin Bele, Tone Ravnikar, "Othmar Reiser: mariborski župan v letih 1850–1861", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 747–749.

17 Andrej Hozjan, "Manj znano in neznano o rodbini, zasebnosti in karierni poti mariborskega župana Andreasa Tappeinerja. Ob 150. obletnici njegove smrti (1868–2018)", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 787–793.

15

303

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

Dr. Filip Terč (1844– 1917) (PAM, fond Eman Pertl, AŠ 60, file 6)

help of Mayor Dr. Ferdinand Duchatsch.18 We assume that the first member of the Valenta family to move from Vienna to Maribor was the brother of Terč's wife, Camilo Washington Valenta, who took the position of lead engineer at the plants of the Southern Railway Company. He was followed by his parents who moved to the city on the Drava River for its favourable job opportunities. The last to come was the young family of Dr. Filip Terč from Plzeň.

Immediately after his arrival in Maribor, the then hardly 31-year-old doctor Filip Terč opened an independent private medical practice at the then Schiller-

18

Boštjan Zajšek, "Ferdinand Duchatsch – slovenski Nemec oziroma nemški Slovenec", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 843–847.

304

S tudia H istorica S lovenica

strasse 191 (now Gregorčičeva street)19 for internal and external illnesses, especially for eyes, ears, throat and skin. Until 1904, when he retired, he frequently changed the location of the clinic.20 Advertisements published in August 1875 in both Maribor newspapers, the German Marburger Zeitung and the Slovenian Slovenski gospodar, attest to the fact that his clinic was open to patients of both nationalities, German and Slovenian, from the very beginning.21 His wife's family was very prominent in Maribor. In 1881, Terč's father-inlaw Dr. Rudolf Valenta bought a house at the then Tegetthoffstrasse 1 (now Partizanska street). This was the place where Dr. Terč's family lived, while his wife's brother Camilo Washington Valenta, a mechanical engineer at the Southern Railways Company, owned the neighbouring house at Tegetthoffstrasse 3.

Unfortunately, the Valenta family suffered several tragic losses in the following years. First Terč's mother-in-law Franziska passed away in 1883, then, 14 years later, Rudolf Valenta succumbed to heartburn on August 8, 1897, at the age of 79.22 Life was difficult also for Dr. Terč. His wife Rudolfina passed away quite young even before her father, on August 14, 1896. The now widowed Dr. Terč remarried on November 3, 1897. His new wife, a 22-year-old assistant from the Scherbaum family, Katarina Karasek, gave birth to their son Johan (Hans) Filip on March 9, 1897, which was before they got married. After the marriage, Dr. Terč recognized Johan Filip as his own. In 1900 Katarina gave birth to their daughter Margareta Barbara. Dr. Terč's second wife, Katarina, was born on October 16, 1866 in Maribor into a working-class family that had moved here from the village of Chvalatic (German Chvallatitz) in Moravia. Her father Franc Karasek was a turner, and he worked at the plants of the Southern Railway Company in Maribor. The Karasek family lived in the new Railway Colony in the Magdalena suburb until Katarina's marriage. After that the retired parents moved together with Dr. Terč's family first to Koroška Street 20, and then, after

19

"Ph. Terč, Doctor der Medizin & Chirurgie, Magister der Geburtshilfe, Operateur", Marburger Zeitung, 1. 8. 1875, No. 92, 3. "Filip Terč, doctor zdravilstva in ranocelništva, magister porodništva, ranocelnik, dosluženi podvračnik Dunajske občne bolenišnice in pomočni pristav v vračilnih–ranocelnih poslih", Slovenski gospodar, 12. 8. 1875, No. 33, 274; "Ph. Terč, Doctor der Medizin & Chirurgie, Magister der Geburtshilfe, Operateur", Marburger Zeitung, 18. 8. 1875, No. 99, 4.

20 Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 32.

21 "Ph. Terč, Doctor der Medizin & Chirurgie, Magister der Geburtshilfe, Operateur", Marburger Zeitung, 1. 8. 1875, No. 92, 3; "Filip Terč, doctor zdravilstva in ranocelništva, magister porodništva, ranocelnik, dosluženi podvračnik Dunajske občne bolenišnice in pomočni pristav v vračilnih–ranocelnih poslih", Slovenski gospodar, 12. 8. 1875, No. 33, 274; "Ph. Terč, Doctor der Medizin & Chirurgie, Magister der Geburtshilfe, Operateur", Marburger Zeitung, 18. 8. 1875, No. 99, 4.

22 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), Sv. Marija IV., Book of deaths, 534–535; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 32–33.

305

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

the birth of Margaret Barbara (Greta), to Gosposka Street 2.23 The outbreak of the First World War brutally interfered with the Terč family.

Johan Philip showed his loyalty to the Emperor and the Habsburg monarchy by serving as a medical volunteer in the 47th Infantry Regiment of the Austro-Hungarian Land Army24. He died at the Imperial-Royal Reserve Hospital in Maribor on May 5, 1916, before reaching the age of 20. Not long after that, on October 28, 1917, Dr. Filip Terč, too, died. He is buried at the old Franciscan Cemetery in Maribor.25

Social and Educational Engagement of Dr. Filip Terč Dr. Filip Terč had established himself in Maribor as a successful general practitioner and an experienced beekeeper. In addition, he also played an important role in the fields of social and socio-political life in the city.26 Member of the Slavic Reading Society. Soon after his arrival in Maribor, Terč became a member of the Slavic Reading Society, which was founded by the Slovenian national-oriented citizens in 1861 in this nationally differentiated city.27 Although the Slavic Reading Society proclaimed itself as a non-political society, its activities also extended to the political field, which led to a large resistance of the German nationally-oriented Maribor bourgeoisie. Its basic orientation was to support the effort to introduce the Slovenian mother tongue as a public communicational and official language, and that of education, by which it challenged the absolute dominance of German in Maribor public life. The Slavic Reading Society membership included individuals from the Maribor-based Slovenian-oriented bourgeoisie, as well as Czechs living in Maribor. The Society members were lawyers, trainees, judges, notaries, loan officers, priests, doctors, engineers, professors at Maribor secondary schools and theology, teachers, journalists, some traders and military officers.28 By taking part in this endeavour,

23

NŠAM, Janez Krstnik, Matrimonial book, 1889–1898, 368; NŠAM, Sv. Janez Krstnik, Book of baptism XI, 1893–1898, 199; NŠAM, Sv. Janez Krstnik, Book of baptism XII, 1898–1905, 60; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 34–35..

24 More on this see: Gregor Antoličič, "Bog Ohrani, Bog obvari Nam Cesraja, Avstrijo! Izbruh prve svetovne vojne v habsburški monarhiji", Studia historica Slovenica 15, No. 2 (2015), 259–280 .

25 Pertl, "Terč, Filip (1844–1917)"); Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)", 252; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 35.

26 Borko, "Dr. Filip Terč – oče apiterapije moderne dobe", 175; Andrej Fidelj, "Dr. Filip Terč in njegovo delo na področju apiterapije (1844–1917)", Slovenski čebelar 61, No. 11 (2004), str. 325–327 (hereinafter: Fidelj, "Dr. Filip Terč in njegovo delo na področju apiterapije (1844–1917)".

27 Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 85.

28 Bruno Hartman, "Slovanska čitalnica v Mariboru in njeni knjižnici", in: Bruno Hartman, Kultura v Mariboru : gibanja zvrsti osebnosti (Maribor, 2001), 521–524.

306

S tudia H istorica S lovenica

Memorial charter, issued at the opening of the National Hause in Maribor (11 July 1898), signed also by Dr. Fipil Terč as a memeber of the Supervisory Board of the Maribor Loan Bank (PAM, fond Posojilnica Maribor, file 1)

Terč strengthened his position and gained an outstanding reputation among the Slovenians of Maribor.

Member of the Supervisory Board of the Maribor Loan Bank. Members of the Slavic Reading Society were also the main initiators for the establishment of the first Slovenian monetary institution in Maribor, which would become the pillar of Slovenian banking and would save Slovenian farmers from the German monetary institutions.29 When the Slovenian Loan Bank was established in Maribor in January 1882 (its newly appointed chairman Dr. Jernej Glančnik also being the chairman of the Slavic Reading Society), Terč became its business partner, and in February 1896 the General Assembly appointed him member of its Supervisory Board. This function was entrusted to him in the time of Maribor's most important construction campaign – the construction of the National Home, in which new premises were planned for the Loan Bank, as well as for other national organizations and cultural societies. The task of the

29

"Posojilnica v Mariboru (Narodni dom)", Kronika slovenskih mest 2 (1935), 58–59.

307

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

Supervisory Board, whose members were alongside Terč also the lawyer Dr. Ferdinand Dominus, Prof. Janez Majciger, the postal inspector Franc Pavlič and adviser to the provincial court dr. Franc Voušek, was reviewing and supervising the operations of the Loan Bank. After the opening of the National Home in July 1889, Terč was re-elected to the Supervisory Board of the Loan Bank and, as a result of excellent and meticulous work, he performed the tasks of supervisor until 1904.30 Chairman of the Beekeeping Society. Being an experienced beekeeper, Terč immediately joined the Maribor branch of the Styrian Beekeeping Society (based in Graz) and became its president in January 1878. At the meeting of the committee of the Maribor branch, held on January 5, 1878, it was found that "so far only very little has been done for beekeeping". In order to increase membership, popularize the beekeeping activity and raise it to a higher professional level, the new President Terč prepared an ambitious work plan for the Society, based on the intelligent use of allocated financial resources, and especially on education, teaching and publishing of professional articles and books on beekeeping "in Slovenian and German". On behalf of the committee, Dr. Terč published their work plan in the Slovenian newspaper Slovenski gospodar.31 The next day, a similar report was published in the Marburger Zeitung32 with a bold announcement that the committee decided "that it will not only make up for lost time, but will, in accordance with the importance and favourable position of our city, elevate the Maribor branch of the Beekeeping Society to the level of one of the most important branches, if not the most important one. Since Terč was aware that the biggest obstacles to the implementation of his plans were "prejudice, indifference and underestimation of this important part of agriculture by the wealthy, and stubborn insistence on antiquities and suspiciousness towards novelties on the part of the poorer population",33 his focus was primarily on education, particularly on priests and teachers. In the following years, he led several apiculture courses for students and teachers of the Maribor male college of education34, and worked to set up hives in the courtyards of the Maribor folk schools (primary schools) for the education of schoolchildren.35 Dr. 30

Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Posojilnica Maribor, file 1; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 88–95..

31 "Gospodarske stvari. Načrt mariborske podružnice štirskega bučelorejskega društva (Sestavljen v odborovej seji dne 5. januarja 1878)", Slovenski gospodar, 17. 1. 1878, No. 3, 18–19.

32 "Eingefandt. Programm der Filiale Marburg des steiermärkischen Bienenzuchtvereines", Marburger Zeitung, 18. 1. 1878, No. 8, 3.

33 Ibid.

34 "Marburger Berichte. Jahresbericht der Filiale Marburg des steiermärkischen Bienenzucht=Vereines", Marburger Zeitung, 27. 2. 1881, No. 25, 3.

35 "Marburger Berichte. Jahresbericht der Filiale Marburg des steiermärkischen Bienenzucht=Vereines", Marburger Zeitung, 18. 4. 1880, No. 25, 3.

308

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Filip Terč (sits first on the left), lecturer and auxiliary teacher at the Maribor male college (PAM, fond Eman Pertl, AŠ 60, file 6)

Terč was also a lecturer on beekeeping in the advanced agricultural course for teachers held at the Regional Fruit and Vine School in Maribor.36 The Beekeeping Society additionally participated in the organization of regional agricultural exhibitions in which beekeeping activities were presented.37 On April 1, 1894, the Marburger Zeitung reported on the annual general assembly of the Maribor branch of the Styrian Beekeeping Society, at which the "father of beekeeping" Dr. Terč was awarded special acknowledgment for his endeavour to preserve and promote this sector during his career as a teacher of beekeeping at the Regional Fruit and Vine School in Maribor. As a result of his successful work, he was also re-elected to the presidency of the Society.38 Lecturer and auxiliary teacher at the Maribor male college of education. Dr. Terč received an even greater recognition for his successful educational work in the autumn of 1892, when he was invited by the headmaster of the Maribor male college of education Henrik Schreiner, who, like Terč, was a member of the Slavic Reading Society and board member of the Maribor Loan Bank, to

36

"Marburger Berichte. Landwirtschaftlicher Fortbildungskurs für Lehrer", Marburger Zeitung, 9. 9. 1883, No. 108, 3.

37 "Marburger Berichte. Bienenzucht", Marburger Zeitung, 23. 9. 1885, No. 113, 3.

38 "Marburger Berichte. Bienenzuchtverein", Marburger Zeitung, 1. 4. 1894, No. 26, 5.

309

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

teach trainee teachers school hygiene and somatology (the study of the human body). Both subjects were carried out over a period of one semester. He taught somatology two hours a week in the first grade, and school hygiene once a week in the fourth year until 1909.39 With his beekeeper's experience, he was also able to assist Prof. Janez Koprivnik in the practical training of beekeeping.

He donated the apiary and beekeeper's tools to the school's learning garden, and at the same time encouraged trainee teachers to nurture beekeeping in the countryside and to train their own pupils for this useful branch of the economy.

According to the testimony of one of the Slovenian students, Terč was considered an excellent teacher, a progressive Czech, and nationally conscious Slav.40 Member of the Maribor branch of the German and Austrian Alpine Association. Terč was also an enthusiastic mountaineer who actively participated in the Maribor branch of the German and Austrian Alpine Association. Several societies renowned for their tradition existed in the city, however their public language of communication was German. As a Slovenian mountaineering association had not yet been founded in Maribor at the time, several Slavic- or Slovenian-conscious citizens of Maribor became active members of German speaking associations. Terč even appeared in the Alpine Association as a lecturer (1893, Spaziergang durch die Tauern, and 1896, Touren in den Sannthalern und Besteigung des Triglaw). Accordingly, there are mentionings of his name in a booklet reflecting on the 25 years of operation of the Maribor branch of the German and Austrian Alpine Association in Maribor.41 Member of the Maribor Philharmonic Society. Alongside his activity in the Slavic Reading Society, Terč actively participated in the city's cultural life by being a supporting member of the Maribor Philharmonic Society. The latter society was in 1881 founded by mostly German-oriented musicians and music lovers with the help and support of the then mayor of Maribor, dr. Matthäus Reiser.42 The society organized regular annual concerts of symphonic and chamber music, and under its auspices also functioned the choir and music school.43 Member of the Schlaraffia Marpurghia Society. Although Dr. Terč socialized with Slovenian-conscious intellectuals in the Slavic Reading Society and was held in high regard for his important function on the Supervisory Board of the Loan Bank, he did not get involved in the national tensions between Sloveni39

PAM, fond Eman Pertl, file 6 with records on Filip Terč from 11. 5. 1978.

Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 73–74.

41 PAM, fond Eman Pertl, file 6 with records on Filip Terč from 11. 5. 1978 42 More on him, see: Aleš Maver, Tone Ravnikar, "Ein echter deutscher Biedermann: Matthäus Reiser in njegovo županovanje v Mariboru", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 819–836.

43 Bruno Hartman, "Mariborsko filharmonično društvo", in: Bruno Hartman, Maribor – dogajanja in osebnosti (Maribor, 2009), 187.

40

310

S tudia H istorica S lovenica

Dr. Filip Terč, dressed as a member of the Schlaraffia Marpurghia Society (PAM, fond Eman Pertl, AŠ 60, file 6)

ans and Germans. These intensified at the turn of the 20th century44, during the tenure of Maribor Mayor Alexander Nagy. Faithful to the profession he pursued and his reputation, Terč socialized with individuals of equal footing regardless of political or national beliefs. He had good friends among distinguished Slovenians as well as among representatives of the liberal German-conscious bourgeoisie. He was a member of the elite Maribor male society Schlaraffia Marpurghia, founded in 1899, which brought together members of the upper classes of Maribor Germans. The members were called the schlaraffs – fans of art and humour. They abode by a prescribed ceremonial, their fundamental principle

44

More on this, see: Vinko Skitek, "Alexander Naagy – župan mestne občine Maribor na prelomu iz 19. v 20. stoletje", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 897–898.

311

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

being the respect of friendship and everything German. Membership of the Maribor Schlaraffia consisted mainly of military officers and military officials, actors and theatre directors, doctors, traders, pharmacists (including the head of the city Savings Bank, Josef Rupert Bancalari45 – the son of the former mayor Josef Dominic Bancalari), some prominent Maribor industrialists, among them the owner of the steam mill Gustav Scherbaum and the owner of the brewery Anton Götz. The main purpose of socializing was merrymaking and organizing witty social and cultural events, where they entertained and devoted themselves to culinary delights. The use of the German language was compulsory, and the members had to use witty alias names derived from the medieval German knightly tradition, mixed with Latin and Ancient Greek expressions.46 Thus, bearing in mind his beekeeping activity, Terč was nicknamed the knight Immenholt der Grausame ("Honey-sweet kind the Terrible").47 Regardless of his membership in the German merrymaking society, Dr. Filip Terč was among Maribor Slovenians regarded a Slovenian physician from his very arrival from Vienna. He is also mentioned as such in the Maribor Slovenian Calendar, published in 1913, together with Dr. Ivan Turšič and dentist Dr. Viktor Kac.48

Professional Medical Work Dr. Filip Terč led a successful private medical practice in Maribor. He was especially known for his work in the field of rheumatic diseases, which he strove to cure with bee poison. In the years 1878–1989 he devoted himself to studying the impact of apitoxin on both, healthy and sick organisms. During this time, 173 patients were systematically treated with 39,000 bee stings. By 1912, out of 658 cases, this had helped 544 patients.49 Dr. Filip Terč, who himself was a rheumatic patient, was convinced that he found the connection between bee poison and the symptoms of the illness in patients with actual rheumatism, as there were signs of clinical improve-

45

More on him, see: Žiga Oman, "Josef Dominic Bancalari: lekarnar na čelu Maribora", Studia historica Slovenica 17, No. 3 (2017), 801–818.

46 Bruno Hartman, "Društvo Schlaraffia Marpurghia v Mariboru", in: Bruno Hartman, Maribor – dogajanja in osebnosti (Maribor, 2009), 157–167.

47 Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, str. 97.

48 "Slovenski zdravniki v Mariboru", in: Mariborski slovenski koledar za leto 1914 (Maribor, 1913), 54.

49 Rudolf Tertch, "Das Bienengift im Dienste der Medizin", a report by dr. Rudolf Terch, eye doctor, on the convention of the Austrian beekeeper's society in Vienna, 11. 2. 1912 (hereinafter: Tertch, "Das Bienengift im Dienste der Medizin"); Eman Pertl, "Dr. Filip Terč, pionir apiterapije u Srednjoj Europi", Acta historica medicinae, stomatologiae, pharmaciae, veterinae 19, No. 1–2 (1979), 131–141.

312

S tudia H istorica S lovenica

ment. He also noted that it was necessary to make decisions about treatment of chronic forms even before the signs of deformation of joints were visible, which are of course irreversible. In total, Terč treated 658 cases of rheumatism, complete recovery was achieved in 544 patients, improvement was seen in 99 cases, and 16 patients were treated unsuccessfully primarily due to the fact that the disease had advanced too far already prior to treatment. He described the primary reaction of the body to the bee sting as local pain, swelling and itching, which disappears after two to three days, while the secondary reaction is general nausea, vomiting, dizziness, loss of consciousness and, in exceptional cases, death (anaphylactic shock).50 He also found that the therapeutic dose should be increased gradually until the patient became completely immune to bee poison. In his opinion, fewer stings were needed in the lighter forms of rheumatic diseases, while the more severe ones required several hundred or even a thousand stings. The therapy started with one sting, continued with another after half an hour and then with a third sting in another hour's time. With patients who had a high tolerance for bee venom, Terč would perform 100 to 150 stings per day, totalling to as many as 600. Among the examples that he described was also a hospital, where he had applied more than 2,000 bee stings in the time span of three to four months.51

Selected individual cases of treatment •

•

17-year-old has suffered from acute myalgia since the age of six. ApiA therapy was used as an emergency treatment and the boy was cured within four weeks. Nevertheless, the treatment was continued and repeated for a further a year or two. The boy is completely healed; Dr. Terč also treated patients with early stages of heart disease resulting from rheumatism. The results were promising: out of a total of 48 patients, 36 completely recovered, in seven cases he noticed an improvement in health, while five did not recover.

50

Ibid.

Filip Terč, "Über eine merkwürdige Beziehung des Bienenstriches zum Rheumatismus", Wiener Medizinische Presse 35 (1988) – Slovenian translation "Nenavadna povezava med pikom čebele in revmatizmom" v: Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 47–66 (dalje: Terč, "Über eine merkwürdige Beziehung des Bienenstriches zum Rheumatismus/ Nenavadna povezava med pikom čebele in revmatizmom"); Zupanič Slavec, "Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije", 27–29; Elko Borko and Gregor Pivec, "Dr. Filip Terč, začetnik moderne imunologije", Isis 21, No. 5 (2012), 38–41.

51

313

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

•

•

•

erč treated 186 patients with chronic rheumatism of the joints. TreT atment was successful in 151 patients, while the rest cancelled treatment. Terč reported the latter cases as either having healed completely or at least improved in health.

Terč also treated 253 patients with acute muscular rheumatism, of whom 212 were completely rehabilitated, and 41 only partially because they stopped treatment early.

Treatment was also successful for healing rheumatism of the head (muscle and membrane disease).52

Filip Terč also found that this type of treatment was not suitable for children, old people and patients with heart disease.53 Terč's pioneering research work in the field of therapeutic healing with bee stings, of course, triggered various problems. When Dr. Terč published the results of his findings in the Wiener Medizinische Presse in 188854, he received many verbal and written concerns from his Vienna peers. The reason for this was, primarily, that the then Viennese and Austrian medicine represented a scholarly peak in the field of clinical medicine and basic research, and all those who conducted research outside these narrow professional circles encountered rejection or were frowned upon.55 For Dr. Terč, however, the negative and disapproving opinions of other doctors were not the only factors that aggravated his work; it was also his working environment. Provincial Maribor was completely different from that time Vienna, where a doctor had all the possibilities for professional development and research. Maribor also had fewer therapeutic and diagnostic possibilities.

Because his method of treating rheumatic diseases was new and untested, he had difficulties finding patients ready to undergo his treatment. It was even more difficult for him to find patients from Vienna.56 Due to misunderstanding and ridicule in prominent medical circles, Dr. Terč no longer appeared in professional medical literature. However, his belief in "bee therapy" and the correctness of his findings remained unwavering. But the fact remains that as a result of professional misunderstanding regarding his method of treatment, he suffered profoundly. And although he continued his study and supplemented it with new successful cases of treatment, he ceased to 52

Terč, "Über eine merkwürdige Beziehung des Bienenstriches zum Rheumatismus/ Nenavadna povezava med pikom čebele in revmatizmom", 47–66.

53 Ibid.

54 Ibid.

55 PAM, fond Eman Pertl, file 6 with records on Filip Terč, a letter by dr. Rudolf M. Tertch to dr. Pertl, 22.

7. 1979.

56 Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 39.

314

S tudia H istorica S lovenica

inform other scholars in the field about his results.57 It took Terč a decade and a half to describe some examples in professional beekeeping literature. His first contribution, titled "Bee sting – a medicinal product against rheumatism", which was written on the basis of the lecture he had given at the assembly of the Styrian Beekeeping Society in Graz on 12 February 1904, was published in their society's bulletin the Steierischer Bienevater.

In 1905 this article was (divided into six sequels) summarized in the Slovenian beekeeper bulletin the Slovenski čebelar.58 Terš's contributions with similar content can be found also in both bulletins for years 1907, 1909 and 1910.59 It was only after 1911 that the first signs of approval of Dr. Terč and his professional work appeared in medical circles. This change was most likely related to his son's specialization in Vienna. Thus, the Viennese doctor and state councillor Dr. Ernst Fuchs allowed Dr. Rudolf Tertch, who, like his father, believed in bee therapy, to perform apitherapy in his ophthalmic clinic. Later, Prof. Pal (the head of the first medical clinic of the Vienna General Hospital) allowed Dr. Rudolf Tertch to treat a patient with severe joint rheumatism. The same decision was reached by the state councillor von Wagner, who allowed Dr. Rudolf Tertch to test the effects of bee poison on mental patients and those with nervous disorders.60 The next step towards a wider recognition of the work and results of the Maribor doctor Filip Terč was Dr. Rudolf Tertch 's (an obstetrician in Vienna at the time) public presentation of his father's findings and problems with treatment with apitoxin titled "Bee Venom in the service of Medicine" at the assembly of the Austrian Beekeeping Association on 11 February 1912. Rudolf Tertch's presentation described his father's cases, as he himself did not have enough experience in this respect. In his presentation, he mentioned that his father had since 1879 cured almost 700 patients with rheumatic diseases. Treatment with bee stings was not as successful in patients with rheumatic neuromuscular disorders. Later, his son Dr. Rudolf Tertsch himself found that for such cases, apitherapy is not the most appropriate form of treatment.61

57

PAM, fond Eman Pertl, file 6 with records on Filip Terč, a letter by dr. Rudolf M. Tertch to dr. Pertl, 22.

7. 1979.

58 Filip Terč, "Čebelni pik – zdravilno sredstvo proti revmatizmu", Slovenski čebelar 8, No. 4–9 (1905), 61–62, 81–82, 96–98, 106–107, 121–123, 139–141.

59 Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 74.

60 Tertch, "Das Bienengift im Dienste der Medizin".

61 Ibid.

315

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

The Importance of Dr. Filip Terč's Research on the Development of Apitherapy The Maribor physician Dr. Filip Terč can be referred to as a pioneer in the field of apitherapy, as he was the first to carefully study the relationship between bee venom and rheumatic agents and thus lay the foundations for a later scientific approach to this problem. He indirectly stimulated the pharmaceutical industry to begin the production of apitoxin preparations. Among the most enthusiastic individuals was also the Swiss physician Carl August Forster, who around 1930 made the first preparation with apitoxin – "Forapin".62 Alongside Terč, French and Russian physicians arrived at similar conclusions about the health benefits of apitoxin and its connection to rheumatism.

Later on, others followed Terč and his treatment of rheumatoid arthritis with bee stings: in the 1930s, for example, the Budapest physician Bodog F. Beck, responsible for the development of apitherapy in the United States, and the beekeeper Charles Mraz, who treated autoimmune diseases with bee stings.63 It is due to Mraz's results that Terč is also considered to be the forerunner of scientific immunology and allergology.64

Conclusion Like most new discoveries, Terč's idea of treating ​​ rheumatism with bee stings was initially negatively accepted and was, in some cases, even subjected to ridicule. The disapproval of his Viennese colleagues had a great influence on Dr. Terč – he was nowhere to be found in medical circles and scientific medical literature. Nevertheless, his confidence in the effectiveness of the therapy remained firm, which he demonstrated with the recorded cases of patients he treated. The success of his therapy was as much as 82%, while in the remaining 15% of patients he could prove a significant improvement in their health.65 The reasons for such disapproval can be found primarily in the mentality of the scientific and research medical environment of the time. Back then, Viennese medicine was considered one of the most developed in the world. This development was justified by perceiving the experiment as the only basis for

62

Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)" 252.

Budok. F. Beck, The Bible of Bee Venom Therapy (New York, 1935).

64 Zupanič Slavec, "Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije", 27–29.

65 Fidelj, Dr. Filip Terč in njegovo delo na področju apiterapije, 326; Zupanič Slavec, "Terč (Tertsch) Filip (Phipipp)" 252.

63

316

S tudia H istorica S lovenica

scientific research. On top of that, there was an increasing resistance to some other methods of scientific research, such as observation and experience. With this way of thinking, medicine split into faculty medicine and non-faculty medicine, the latter being undesired or condemned. Thus, in a broader sense, medicine was significantly at a loss, deprived of discoveries that were not the fruit of experiments, but other scientific research methods (for example, observation).

It is also worth mentioning how faculty medicine could be biased about when to make an exception and allow some complementary method of treatment to become widely used, even if it was not discovered and grounded in the desired methods of research. For example, chemotherapy and irradiation can be taken as complementary methods for the treatment of malignancies (the primary treatment is, of course, surgical removal of cancerous tissue). Despite an abundance of statistical data showing that the therapies are successful, there is still no precise explanation on the physiological functioning of the mentioned methods of treatment. This is therefore not in line with the classical principle of faculty medicine, but it has made an exception here, since chemotherapy and radiation are widely used today.66 Medicine was not nearly so lenient to apitherapy; the latter has long been labelled as part of folk medicine. Even to this day, apitherapy has not established itself in official Western European medicine, but it is certainly more valued than it was at the time of its discovery and testing. Indeed, the question here is how to define it and into which area of m ​​ edicine or treatment to include apitherapy. Some call it an alternative (exclusion) method of treatment. This would mean that it cannot be used with faculty medicine, because the alternative is based on the principle "either-or", that is, it excludes either one form or another form of treatment. Of course this is not true. Treatment with bee products should therefore in no way be conducted separately from other scientifically proven methods of treatment; it can take place at the same time. Therefore, it is more appropriate to define apitherapy as a complementary method of treatment (often also practiced by homeopaths), which is how it is nowadays largely defined by scientific circles.67 Despite the difficult beginnings of apitherapy, which Dr. Filip Terč experienced first-hand, the circumstances are gradually improving. Treatment with bee products is gaining more and more attention. On the one hand, the growing desire of people to get in touch with nature and to use natural products

66

Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 7.

Apitherapy — could therapy based on bee venom sting conventional medicine? The Health Site, http:// www.apitherapy.org/about–apitherapy/what–is–apitherapy/, accessed: 10. 12. 2017; Apitherapy: Homeopathic Bee Venom Therapy, HolisticMD, http://www.holisticmd.org/treatments/apitherapy– homeopathic–bee–venom–therapy/, accessed: 10. 12. 2017.

67

317

G. Pivec, E. L. Friš, M. Matjašič Friš: Maribor Doctor Filip Terč

for health promotion significantly contributes to this. Such inclination is even more understandable from the standpoint of bee products, since they have long been known for their medicinal effects and benefits. On the other hand, apitherapy also attracts interest in scientific circles. As a result, more research is being devoted to related research, and we can expect new discoveries in this field in the future.68 After the discovery of the composition of apitoxin and its scientifically proven pharmacological effects (in vitro and in vivo), it is expected without doubt that apimedicine will in the future in certain areas (after additional laboratory and clinical investigations) become part of official conventional medicine. For this, great merit also belongs to the Maribor physician Filip Terč – the pioneer of modern science-based apitherapy and immunology.

In honor of Dr. Terč, the International Congress of apitherapy declared March 30, his birthday, the International Apitherapy Day.69

Gregor Pivec, Eva Lina Friš, Mateja Matjašič Friš MARIBORSKI ZDRAVNIK DR. FILIP TERČ IN NJEGOVA "ČEBELJA TERAPIJA"

POVZETEK Čeh dr. Filip Terč (1844–1917) je bil v Mariboru uveljavljen kot uspešen zdravnik splošne prakse in izkušen čebelar. Imel je tudi pomembno vlogo na področju družbeno-političnega in družabnega življenja. Leta 1878 je postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva, bil je tudi član Slovanske čitalnice in eden od članov nadzornega odbora mariborske Posojilnice, ki je finančno nadziral gradnjo Narodnega doma v Mariboru. Od leta

68

Zupanič Slavec, "Revmatolog dr. Filip Terč (1844–1917), začetnik apiterapije in predhodnik znanstvene imunologije", 27–29; Elko Borko and Gregor Pivec, "Dr. Filip Terč, začetnik moderne imunologije", Isis 21, No. 5 (2012), 38–41; Pivec, Filip Terč, začetnik moderne apiterapije, 7–9.

69 Moises Asis, Apiterapia 101 Para Todas (English translation of summary) (Miami, 2007), 76–80.

318

S tudia H istorica S lovenica

1890 je na moškem učiteljišču na povabilo ravnatelja Henrika Schreinerja kot pomožni učitelj poučeval šolsko higieno in somatologijo, pomagal pa je tudi pri praktičnem pouku čebelarstva. To ga je pripeljalo do velikih odkritij, zaradi katerih ga danes v Srednji Evropi imenujemo za začetnika moderne apiterapije.

Pri delu v čebelnjaku se je težko izogniti neželenim pikom čebele, ki jih je bil deležen tudi dr. Terč. Sčasoma je ugotovil, da čebelji piki blagodejno učinkujejo na njegove revmatične bolečine. Ravno to je dalo Terču idejo, da prej neželeni čebelji strup, ki lahko povzroči hude bolečine in oteklino, uporabi kot zdravilo za revmatizem, predvsem revmatoidni artritis. S pravilno zastavljenimi in natančno načrtovanimi poizkusi ter kritičnim kliničnim opazovanjem je preučeval učinek različnih odmerkov apitoksina (čebeljega strupa) pri različnih revmatičnih obolenjih in pri zdravih ljudeh ter na podlagi izsledkov postavil t. i. "čebeljo terapijo", s katero je utiral pot kasnejši znanstveni medicini. Čeprav je članek o povezavi med čebeljimi piki in revmatoidnim artritisom leta 1888 objavil v ugledni Wiener Medizinische Presse, pa to ni bilo dovolj, da bi uspel uveljaviti svojo terapijo v širšem smislu, saj je dunajski kolegi niso odobravali. Šele po letu 1911, najverjetneje zaradi vpliva Terčevega sina dr. Rudolfa Tertcha, okulista, ki je deloval na Dunaju, so Terčevo "čebeljo terapijo" začeli upoštevati tudi v strokovnih medicinskih krogih. Vzporedno s Terčem so do enakih spoznanj o zdravilnosti apitoksina in povezavi med njim in revmatizmom prišli tudi francoski in ruski zdravniki, pozneje pa so Terčevemu vzoru zdravljenja revmatoidnega artritisa s čebeljimi piki sledili tudi drugi: npr. Švicar dr. Karl August Forster, ki je ok. 1930 izdelal prvi pripravek z apitoksinom "Forapin", Bodog F. Beck, ki je zaslužen za razvoj apiterapije v ZDA, in Charles Mraz, ki je s čebeljimi piki zdravil avtoimune bolezni, zato lahko dr. Terča štejemo tudi za predhodnika znanstvene imunologije in alergologije. V čast dr.

Terču je bil leta 2006 na mednarodnem kongresu apiterapije 30. marec, njegov rojstni dan, razglašen za mednarodni dan apiterapije.

319

S tudia

H istorica

S lovenica Avtorski izvleÄ?ki / Author's Abstracts

S tudia H istorica S lovenica DOI 10.32874/SHS.2018-01 UDK 316.346.32-053.6:32(497.41) Author: KIRBIŠ Andrej Ph.D., Associate Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Sociology Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: R EGIONAL DIFFERENCES IN CULTURAL PARTICIPATION OF SLOVENIAN YOUTH: NORTHEASTERN SLOVENIA IN COMPARATIVE PERSPECTIVE Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 23–40 , 42 notes, 2 tables Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: cultural participation, determinants, regions, Slovenia, youth, cultural capital, leisure time, socioeconomic development Abstract: Cultural participation is one of the key aspects of social life. The aim of our study was to examine the frequency of cultural participation among young people in Slovenia, compare participation in Slovenian regions and to examine whether it is impacted by macro-regional characteristics. We analysed Slovenian Youth 2010 Study data, where the target population were residents of the Republic of Slovenia, who were between 15 and 29 years old Higher average levels of all five examined indicators of cultural participation were detected in regions with higher regional GDP, higher average gross income and better educational structure of the population, while associations with regional unemployment levels warried. Regional GDP and average gross income particularly increased the likelihood of more frequent reading and a greater interest in culture/art. We have also detected variability in cultural participation within the regions of northeastern Slovenia. Among them, Carinthia and Drava regions rank the lowest on cultural participation, while Savinja and Mura regions are at the top. Northeast Slovenia can therefore not be considered as a monolithic whole in terms of levels of cultural participation of young people.

DOI 10.32874/SHS.2018-02 UDC 316.74:2(497.41)"2016/..."

Author: LAVRIČ Miran Ph.D., Associate Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of Sociology Co-author: FRIŠ Darko Ph.D., Full Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: INSTITUTIONAL AND PRIVATE RELIGIOSITY IN NORTHEASTERN SLOVENIA Subtitle: Comparative analysis of Slovenian Regions since 1969 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 41–60, 31 notes, 3 tables, 6 diagrams Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: religion, northeast Slovenia, statistical regions, privatization of religion Abstract: A comparative analysis of religiosity across Slovenian statistical regions was conducted based on the survey data from the Slovenian Public Opinion project (SPO). It took into consideration available data from 1969 to 2016 and compared four regions of northeast Slovenia (Pomurska, Podravska, Koroška and Savinjska) with other regions in the country. Special attention was devoted to the thesis on privatization of religion in (post)modern societies, as well as to a more general thesis of secularization. Results of the analysis showed that fluctuations in religiosity in Slovenia as a whole were compatible with some previous observations: Until 1978, there was a significant decline in religiosity. This trend then reversed and revitalization of religion took place up until early 1990s. Since then, during the post-socialist period, religiosity did not change much in any direction. The crucial observation within these fluctuations is that the specific features of northeast regions endured through the entire observed period. These specific features are visible mostly in terms of relatively high levels of religiosity in general, as well as in very high levels of institutional religiosity and relatively low levels of private religiosity.

323

DOI 10.32874/SHS.2018-03 UDC 316.346.32-053.6:316.7(497.41) Avtor: KIRBIŠ Andrej Dr., izredni profesor Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: R avni in dejavniki politične participacije mladih: regionalne neenakosti in severovzhodna Slovenija Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 61–82, 42 cit., 1 diagram, 3 preglednice Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: politična participacija, dejavniki, mladina, Slovenija, regijske neenakosti, demokracija, državljanska participacija, demokratizacija, demokratična konsolidacija, postkomunizem Izvleček: Glavni namen pričujoče raziskave je bil 1) analizirati obstoj do sedaj še neraziskanih regionalnih neenakosti v štirih dimenzijah politične participacije mladih v Sloveniji (volilne in nevolilne konvencionalne politične participacije, protestne in civilnodružbene participacije); 2) preučiti makrodejavnike regionalnih neenakosti v politični participaciji; in 3) preučiti regionalno variabilnost dejavnikov politične participacije na individualni ravni. Ugotovili smo obstoj regionalnih neenakosti v politični participaciji mladih, čeprav se je obseg neenakosti razlikoval glede na preučevano dimenzijo participacije. Regionalne neenakosti so večje pri volilni udeležbi in civilnodružbeni participaciji, hkrati pa so regije z višjimi stopnjami ene dimenzije participacije v posameznih primerih nizko na drugi dimenzij.

DOI 10.32874/SHS.2018-04 UDC 929.7:341.322(497.4+497.57)"16"

Author: OMAN Žiga M.A., Assistant, Junior Researcher Co-author: DAROVEC Darko Ph.D., Full Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: I n landt hochverbotten – ENMITIES AMONG NOBILITY IN SEVENTEENTH-CENTURY STYRIA, CARNIOLA AND ISTRIA OR ON CONFLICT RESOLUTION BETWEEN THE CUSTOM OF VENGEANCE AND EARLY MODERN CRIMINAL LAW

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 83–120, 136 notes, 7 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: vengeance, enmity, feud, vendetta, nobility, Carniola, Styria, Istria, Radovljica, Dovje, Bled, Fram, Slivnica, Vurberk, Ravno polje, Voličina, Ptuj, Koper/Capodistria, seventeenth century

Abstract: With cases of conflicts among nobility in seventeenth-century Carniola, Styria, and Istria, this paper outlines the long survival of vengeance as the customary system of conflict resolution and presents its adaptation to social, political, and legal changes in the early modern period. The primary focus is on the most noticeable and most infamous stage of the custom of vengeance, namely, the state or relationship of enmity. In customary conflict resolution, enmity sanctioned the limited used of violence (including retaliatory homicide), with the intention of forcing the offending party to provide satisfaction, settle an injustice or give in to certain demands. This paper is focused on conflicts among nobility.

324

S tudia H istorica S lovenica DOI 10.32874/SHS.2018-05 UDC 94(100)"1914/1918" 327(436:73)"1914/1918" Author: RAHTEN Andrej Ph.D., Full Professor, Research Counselor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: AUSTRO-HUNGARIAN DIPLOMACY AND US ENTRY INTO THE WAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 121–140, 58 notes, 3 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Thomas Woodrow Wilson, Habsburg Monarchy, United States, Ivan Švegel, Josip Goričar Abstract: The article presents the work of Austro-Hungarian diplomacy in the United States during the First World War. The reasons for the cooling of relations between the superpowers are evaluated, and on the basis of biographical research, the author also draws attention to the important role of two Slovenians in the Austro-Hungarian consular service: Ivan Švegel and Josip Goričar.

DOI 10.32874/SHS.2018-06 UDC 796.332:658(497.12)"192/193"

Author: MUDRAŽIJA Tin Ph.D. in History Ob bregu 8, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: T HE RIVALRY BETWEEN SK ILIRIJA AND AŠK PRIMORJE FOR THE DOMINANCE IN SLOVENIAN FOOTBALL AND THE FORMATION OF THE REPRESENTATIVE FOOTBALL TEAM OF LJUBLJANA NAMED SK LJUBLJANA

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 141–170, 113 notes, 12 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: history of sport, football, 1919–1940, Ljubljana, SK Ilirija, AŠK Primorje, SK Ljubljana Abstract: The article deals with the football rivalry between the biggest, most successful and most dominant Slovenian football club of the first half of the 20th century named SK Ilirija (Sportni klub Ilirija) and its main rival, the main football club of the people from the Primorska region living in Ljubljana named AŠK Primorje (Akademski športni klub Primorje). The author points out that the rivalry cost both clubs tremendous moral and material resources; instead of focusing on sports endeavors, they fought for power in the Ljubljana Football Sub-association, trying to score by administrative decisions when unable to win games on the pitch. The main objective of the article is to present the background of the chaotic situation in Slovenian football in the 1920s and 1930s that was the result of struggle between two most successful Slovenian football clubs in the first half of the 20th century. The article also comments on the circumstances that led to the merger of the football teams of SK Ilirija and AŠK Primorje and the foundation of the new, national football team from Ljubljana named SK Ljubljana (Sport klub Ljubljana).

325

DOI 10.32874/SHS.2018-07 UDC 94(497.12:497.13):929Radić 329(497.12:497.13)"192/193" Author: RAHTEN Andrej Ph.D., Full Professor, Research Counselor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: RADIĆ ON THE STYRIAN FRONT Subtitle: C roatian-Slovenian political relations in the Maribor electoral district in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 171–190, 80 notes, 2 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Stjepan Radić, Anton Korošec, Styria, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, parliamentary history Abstract: The article presents Croatian-Slovenian political relations in the Maribor electoral district in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, with focus on the agitation of Stjepan Radić and his allies. On the basis of sources from Maribor-based and other newspapers, the relationship between Radić's Croatian Peasant Party and the Slovenian People's Party, which was led by Anton Korošec, is shown in particular.

DOI 10.32874/SHS.2018-08 UDC 929Leskovar J.:352.075.51(497.4Maribor)"1920" 94(497.4Maribor)"192" Author: FRIŠ Darko Ph.D., Full Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: MARIBOR AFTER THE UPRISING, AND GOVERNMENT COMMISSIONER DR. JOSIP LESKOVAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 191–216, 86 notes, 4 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Keywords: Josip Leskovar, Maribor, Municipality, Government Commissioner 1920–1921, Aleksander Karađorđević, Orel Association Camp, Sokol SHS Association, Shortage

Abstract: Dr. Josip Leskovar was appointed government commissioner for Maribor in March 1920. He was in office for nine months – until the end of December of the same year. At the beginning of January 1921, he handed over the tasks to the newly appointed commissioner, Ivo Poljanec. The article presents Leskovar's short biography, and on the basis of literature, newspaper sources, and archival material highlights some of the most important projects that were carried out in his time. Leskovar led preparations for the reception of Regent Alexander Karadjordjevic, who visited Maribor in June 1920, and in the city, in the summer, organized an all-Slovenian Orel Association camp and a gathering of the Sokol SHS Association. The biggest issues the city was facing were food, housing, and fuel shortages.

326

S tudia H istorica S lovenica DOI 10.32874/SHS.2018-09 UDC 94(497.4:436)"1938/1941" 327(497.4:436)"1938/1941" Author: BAJC Gorazd Ph.D., Associated Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: M ACRO AND MICRO CONSEQUENCES OF THE ANSCHLUSS: WHEN NORTH-EASTERN SLOVENIA BECAME FOR THE FIRST TIME GEOPOLITICALLY SIGNIFICANT FOR THE BRITISH

Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 217–250, 121 notes, 2 pictures

Category: 1.01 Original scientific paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Anschluss, north-eastern Slovenia, Kingdom of Yugoslavia, Third Reich, Great Britain, secrets/intelligence services, Special Operations Executive, diplomacy, British consulate in Slovenia, 1938–1941

Abstract: The article presents selected macro and micro consequences of the Anschluss, the Nazi annexation and incorporation of Austria into "Greater Germany" in March/April 1938, when the Slovenian north-eastern region (and the entire northern part of the Drava banovina) gained significance practically overnight, since there the Kingdom of Yugoslavia bordered directly on the Third Reich. Based on an analysis of lesser known sources from the National Archives in London and taking into account published documents and relevant literature, the article sheds light on the efforts of the British to establish a more effective counter-Nazi intelligence service, which finally evolved into the Special Operations Executive; the development of this service among Slovenians; the efforts of the British diplomats to establish a consulate in Ljubljana; the situation on the ground. The purpose of the article is to present one of the key issues of the period right before the eve of the Second World War and to point out the crucial fact that following the Anschluss, north-eastern Slovenia and the Slovenian ethnic territory in general gained great geopolitical significance – for the British, for the first time in history. We took into account the time frame from the spring of 1938 to the April aggression of 1941.

DOI 10.32874/SHS.2018-10 UDK 94(497.5Vukovar)"1991" 355(497.3Vukovar)"1991" Avtor: HRIBERNIK Miro Dr., prof. zgodovine in geografije Center za sluh in govor Maribor Vinarska ulica 6, SI – 2000 Maribor, Slovenia

Title: BITKA ZA VUKOVAR LETA 1991 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 251–276, 83 cit., 3 slike

Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: nemški (izvleček nemški in slovenski, povzetek slovenski in angleški) Ključne besede: SFRJ, Hrvaška, Hrvati, Srbi, vzhodnoslavonsko bojišče, bitka za Vukovar, JLA, TO, KOS, ZNG, srbski prostovoljci, Mile Dedaković-Jastreb, poboj ranjencev, žrtve bitke za Vukovar

Izvleček: V svojem prispevku avtor obravnava potek bitke za Vukovar, ki se je odvijala v najintenzivnejšem obdobju vojne na Hrvaškem. Na podlagi arhivskih virov, časnikov in literature skuša prikazati potek bojev za mesto na skrajnem vzhodu Hrvaške, ki so se odvijali od druge polovice avgusta 1991, pa vse do padca mesta v roke JLA, srbske TO in srbskih paravojaških enot, 18. novembra 1991. Srbska stran v bitki je imela vseskozi premoč tako v številu vojakov kot v količini in raznovrstnosti orožja. Po padcu mesta je moralo večinsko hrvaško prebivalstvo zapustiti svoje domove, srbske enote pa so zagrešile vojne zločine.

327

DOI 10.32874/SHS.2018-11 UDC 94(497.4Ljubljana)''1848/1918'' Author: BELE Martin Ph.D., Assistant Professor University of Maribor, Faculty of Arts, Department of History Koroška cesta 160, SI – 2000 Maribor, Slovenia Title: S OME ASPECTS OF THE DEVELOPMENT OF LJUBLJANA BETWEEN THE MARCH REVOLUTION AND THE FIRST WORLD WAR Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 18 (2018), No. 1, pp. 277–298, 90 notes, 4 pictures Category: 1.02 Review Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Ljubljana, the Ljubljana earthquake, Cukrarna, March Revolution, the southern railway, First World War Abstract: The following text deals with the many-sided development of today’s Slovenian capital city between the so called March Revolution of 1848 and the end of the First World War. In the described time period Ljubljana made significant progress in many aspects. The municipality of Ljubljana grew in size; the city got its statute; also it was reached by the newly built railway. The city population more than doubled. Many of the brand new factories opened its doors; some of the city’s most representative buildings were also built. The Ljubljana earthquake in 1895 presents the biggest turning point in the building history of the city. Ljubljana began receiving help from all sides of the country and became a lively construction site. In the decades in question ten mayors stood at the head of the Ljubljana administration. Some of those mayors were (more or less) pro-Slovenian, others more pro-German.

DOI 10.32874/SHS.2018-12 UDC 929Terč F.:638.1 615.324:638.16/.17(091) Avtor: PIVEC Gregor Dr., docent UKC Maribor Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor, Slovenia Soavtor: FRIŠ Eva Lina Študentka Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Vrazov trg 4, SI – 1000 Ljubljana Soavtor: MATJAŠIČ FRIŠ Mateja Dr., znanstvena sodelavka UKC Maribor, Oddelek za znanstveno raziskovalno delo Ljubljanska ulica 5, SI – 2000 Maribor Naslov: MARIBORSKI ZDRAVNIK DR. FILIP TERČ IN NJEGOVA "ČEBELJA TERAPIJA" Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, letnik 18 (2018), št. 1, str. 299–320, 69 cit., 4 slike Kategorija: 1.01 Izvirni znanstveni članek Jezik: angleški (izvleček angleški in slovenski, povzetek slovenski) Ključne besede: Filip Terč (1844–1917), apimedicina, apiterapija, Štajersko čebelarsko društvo, Narodni dom v Mariboru Izvleček: Zdravnik dr. Filip Terč (1844–1917), pomembna, a premalo znana osebnost na področju medicine in zdravstva v Mariboru in na Slovenskem, se je ob delu v ordinaciji ljubiteljsko ukvarjal tudi s čebelarstvom. To ga je pripeljalo do velikih odkritij, zaradi katerih ga danes v Srednji Evropi imenujemo za začetnika moderne apiterapije in imunologije. Pomembno vlogo je igral tudi na področju društvenega in družabnega življenja; leta 1878 je postal predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva, bil je tudi član Slovanske čitalnice in eden od pomembnih članov nadzornega odbora mariborske Posojilnice, ki je finančno nadziral tudi gradnjo Narodnega doma v Mariboru.

328

S tudia

H istorica

S lovenica UredniĹĄka navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors

S tudia

H istorica

S lovenica Uredniška navodila avtorjem 1.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca (SHS) je znans­tve­na pe­rio­dič­na pub­li­ ka­ci­ja, ki jo iz­da­ja Zgo­do­vin­sko društvo dr. Fran­ca Ko­va­či­ča, Ko­roš­ka ce­sta 160, Ma­ri­bor. Re­vi­ja ob­jav­lja član­ke s po­droč­ja zgo­do­vi­ne in os­ta­ lih hu­ma­ni­stič­nih in druž­bo­slov­nih ved, ki me­ji­jo na zgo­do­vin­sko zna­ nost.

2.

Re­vi­ja Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca iz­ha­ja v treh šte­vil­kah let­no. V dveh šte­vil­kah ob­jav­lja pris­pev­ke v slo­ven­skem je­zi­ku – s pov­zet­kom (sum­ mary) v an­gleš­kem, nemš­kem, ita­li­jan­skem, fran­co­skem ali ru­skem je­zi­ku in iz­vleč­kom (ab­stract) v an­gleš­kem je­zi­ku. Ena šte­vil­ka je tu­je­ je­zič­na in je na­me­nje­na ob­ja­vam pris­pev­kov do­ma­čih in tu­jih av­tor­jev v enem od sve­tov­nih je­zi­kov – s pov­zet­kom (sum­mary) v slo­ven­skem je­zi­ku in iz­vleč­kom (ab­stract) v slo­ven­skem je­zi­ku.

3.

Pris­pe­vek, od­dan ali po­slan ured­niš­tvu, lah­ko ob­se­ga do 30 eno­ stran­sko tip­ka­nih stra­ni s po 30 vr­sti­ca­mi na stran (52.750 zna­ kov). Pris­pe­vek mora biti od­dan na di­ske­ti (pra­vi­lo­ma z ure­je­val­ni­kom Word for Win­dows) in v iz­ti­ska­ni ob­li­ki. Sli­kov­ni ma­te­rial v ob­li­ki la­ser­ske ko­pi­je ali v elek­tron­ski ob­li­ki (PDF ali TIF for­mat) mora biti oprem­ljen s pod­na­pi­som in na­ved­bo vira.

4.

Av­tor mora na­ve­sti na­sled­nje po­dat­ke: ime in prii­mek, aka­dem­ski na­slov, de­lov­no me­sto, us­ta­no­vo za­po­sli­tve, njen na­slov in mo­re­bit­ni na­slov elek­tron­ske po­šte (e-mail).

5.

Od­da­ni pris­pe­vek mora biti oprem­ljen: s pov­zet­kom (30-45 vr­stic), iz­vleč­kom (6-10 vr­stic) in ključ­ni­mi be­se­da­mi.

Iz­vle­ček mora biti ra­zum­ljiv sam po sebi brez bra­nja ce­lot­ne­ga be­se­di­ la član­ka. Pri pi­sa­nju se upo­rab­lja­jo celi stav­ki, izo­gi­ba­ti se je tre­ba slab­ še zna­nim kra­ti­cam in okraj­ša­vam. Iz­vle­ček mora vse­bo­va­ti av­tor­jev pri­mar­ni na­men ozi­ro­ma do­seg član­ka, raz­log, za­kaj je bil na­pi­san, ter opis teh­ni­ke ra­zi­sko­val­ne­ga pri­sto­pa (os­nov­na me­to­do­loš­ka na­če­la).

Ključ­ne be­se­de mo­ra­jo odra­ža­ti vse­bi­no pris­pev­ka in biti pri­mer­ne za kla­si­fi­ka­ci­jo (UDK).

Pov­ze­tek mora pred­sta­vi­ti na­men pris­pev­ka, glav­ne zna­čil­no­sti in me­to­do­lo­gi­jo ra­zi­sko­val­ne­ga dela ter naj­po­mem­bnej­še re­zul­ta­te in skle­pe.

6.

Be­se­di­lo pris­pev­ka mora biti pre­gled­no in ra­zum­lji­vo struk­tu­ri­ra­ no (na­slo­vi po­gla­vij, pod­po­gla­vij), tako da je mo­go­če raz­bra­ti na­men, me­to­do dela, re­zul­ta­te in skle­pe.

S tudia

H istorica

S lovenica 7.

Opom­be mo­ra­jo biti pi­sa­ne enot­no kot sprot­ne opom­be pod čr­to.

So vse­bin­ske (av­tor­jev ko­men­tar) in bib­lio­graf­ske (na­ved­ba vira, upo­ rab­lje­ne – ci­ti­ra­ne li­te­ra­tu­re).

Bib­lio­graf­ska opom­ba mora ob prvi na­ved­bi vse­bo­va­ti ce­lo­ten na­slov oz. na­ha­ja­liš­če: ime in prii­mek av­tor­ja, na­slov dela (ko gre za ob­ja­vo v re­vi­ji ali zbor­ni­ku na­slov le-tega), kraj in leto izi­da, stra­ni (pri­mer – mo­no­gra­fi­ja: Jo­že Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­ stan : ok. 1245–1782 (Ce­lje, 2005), str. …; pri­mer – re­vi­ja: Dar­ko Friš, "Ba­no­vin­ska kon­fe­ren­ca Ju­go­slo­van­ske na­cio­nal­ne stran­ke leta 1937 v Ljub­lja­ni", Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 59, št. 1–2 (2005): str. …; pri­mer – ča­snik: (av­tor), "Vo­li­tve v ma­ri­bor­ski mest­ni za­stop", Slo­ven­ski gos­po­dar, 27. no­vem­ber 1873, št. 48, str. …; pri­mer – zbornik: Va­si­lij Me­lik, "Vpra­ša­nje re­gij v na­ši pre­te­klo­sti", v: Re­gio­nal­ni vi­di­ki slo­ven­ske zgo­do­vi­ne : zbor­ nik re­fe­ra­tov XXXI. zbo­ro­va­nja slo­ven­skih zgo­do­vi­nar­jev, ur. Peter [tih in Bojan Bal­ko­vec (Ljub­lja­na, 2004), str. …), nato pa se upo­rab­lja smi­sel­ na okraj­ša­va (da­lje: Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan, str. …).

Pri na­va­ja­nju ar­hiv­skih vi­rov je tre­ba na­ve­sti: ar­hiv (ob prvi na­ved­bi ce­lot­no ime, v pri­me­ru, da ga upo­rab­lja­mo več­krat, je tre­ba na­ve­sti okraj­ša­vo v ok­le­pa­ju), ime fon­da ali zbir­ke (sig­na­tu­ro, če jo ima), šte­vil­ ko fas­ci­kla (škat­le) in ar­hiv­ske eno­te ter na­slov na­va­ja­ne­ga do­ku­men­ta (pri­mer: Po­kra­jin­ski ar­hiv Ma­ri­bor (PAM), fond Pa­vel Tur­ner, škat­la 7, pi­smo Da­vo­ri­na Tr­ste­nja­ka Pa­vlu Tur­ner­ju iz Sta­re­ga Trga, 7. ju­ni­ja 1889.)

8.

Pris­pev­ki so re­cen­zi­ra­ni; re­cen­zi­je so ano­nim­ne. Na os­no­vi po­zi­tiv­ne­ ga mne­nja re­cen­zen­tov je čla­nek uvrš­čen v ob­ja­vo.

9.

Za znans­tve­no vse­bi­no pris­pev­ka in toč­nost po­dat­kov od­go­var­ja av­tor.

10. Ured­niš­tvo pre­je­te pris­pev­ke lek­to­ri­ra, av­tor lek­tu­ro pre­gle­da in jo av­to­ri­zi­ra. Ured­niš­tvo po­sre­du­je av­tor­ju prvo ko­rek­tu­ro pris­pev­ka, ki jo mora vr­ni­ti ured­niš­tvo v roku treh dni; šir­je­nje ob­se­ga be­se­di­la ob ko­rek­tu­rah ni do­vo­lje­no. Pri ko­rek­tu­rah je tre­ba upo­rab­lja­ti ko­rek­tur­na zna­me­nja, na­ve­de­na v Slo­ven­ski pra­vo­pis (1962), Slo­ven­ski pra­vo­pis 1.

Pra­vi­la (1990). Dru­go ko­rek­tu­ro opra­vi ured­niš­tvo.

11. Do­dat­na po­ja­sni­la lah­ko av­tor­ji do­bi­jo na ured­niš­tvu.

Ured­niš­tvo SHS

S tudia

H istorica

S lovenica Editor's Instructions to Authors 1.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca (SHS) is a pe­rio­di­cal scien­ti­fic pub­li­ca­tion pub­lis­hed by the Hi­sto­ri­cal as­so­cia­tion of Franc Ko­va­čič Ph­D, Ko­roš­ ka ce­sta 160, Ma­ri­bor. The pub­li­ca­tion pub­lis­hes hi­sto­ri­cal ar­tic­les and ot­her hu­ma­ni­stic and so­cio­lo­gi­cal ar­tic­les that ad­join hi­sto­ri­cal scien­ce.

2.

Stu­dia hi­sto­ri­ca Slo­ve­ni­ca is is­sued in three vo­lu­mes a year. The first two vo­lu­mes pub­lish ar­tic­les in Slo­ve­ne lan­gua­ge – with sum­ma­ries in En­ glish, Ger­ man, Ita­ lian, French or Rus­ sian lan­ gua­ ge and ab­ stracts in En­glish. The third vo­lu­me is a fo­reign lan­gua­ge vo­lu­me, which is in­ten­ded for pub­lis­hing ar­tic­les writ­ten by lo­cal and fo­reign aut­hors in one of the world lan­gua­ges – with sum­ma­ries and ab­stracts in Slo­ve­ne lan­gua­ge.

3.

An ar­tic­le, de­li­ve­red or sent to the edi­to­rial board, can com­pri­se of at most 30 one-si­ded typed pa­ges with 30 li­nes per page (52,750 print signs). It has to be de­li­ve­red on a com­pu­ter di­sket­te (edi­ted in Word for Win­dows) and in a prin­ted form. Ima­ge ma­te­rial in the form of a la­ser print or in elec­tron form (PDF or TIF for­mat) must be equip­ ped with sub­tit­les and the sour­ce quo­ta­tion.

4.

The aut­hor must sub­mit fol­lo­wing data: name and sur­na­me, aca­de­mic tit­le, oc­cu­pa­tion, in­sti­tu­tion of oc­cu­pa­tion, its ad­dress and e-mail.

5.

De­li­ve­red ar­tic­le must be equip­ped with: a sum­mary (30-45 li­nes), an ab­stract (6-10 li­nes) and key words.

Sum­mary must be un­der­stan­dab­le by it­self, wit­hout rea­ding the ar­tic­ le as a who­le. In wri­ting who­le sen­ten­ces must be used, less known ab­bre­via­tions and shor­te­nings should be avoi­ded. Sum­mary must con­ tain the aut­hor's pri­mary goal and the pur­po­se of the ar­tic­le, the rea­son why it was writ­ten and the des­crip­tion of re­search tech­ni­ques (pri­mary met­ho­do­lo­gi­cal prin­ci­ples).

Key words must ref­lect the con­tent of the ar­tic­le and must be ade­qua­ te to clas­si­fi­ca­tion (UDK).

The ab­stract must pre­sent the pur­po­se of the ar­tic­le, its main cha­ rac­te­ri­stics and the met­ho­do­logy of re­search work as well as the most sig­ni­fi­cant re­sults and conc­lu­sions.

S tudia

H istorica

S lovenica 6.

The text of the ar­tic­le must be clear and in­tel­li­gibly struc­tu­red (chap­ ter tit­les, sub-chap­ters) for the pur­po­se of clear re­cog­ni­tion of ar­tic­le's aim, work met­hods, re­sults and conc­lu­sions.

7.

No­tes must be uni­quely for­med as foot­no­tes, which can be con­tex­tual (aut­hor's com­ment) and bib­lio­grap­hi­cal (sour­ce quo­ta­tion, quo­ted li­te­ ra­tu­re).

On first quo­ta­tion, a bib­lio­grap­hi­cal foot­no­te must con­tain an en­ti­ re tit­le or lo­ca­tion: aut­hor's name and sur­na­me, tit­le (re­view or mis­cel­ lany tit­le when pub­lis­hed in it), pla­ce and date of is­sue, pa­ges (exam­ple – mo­no­graph: Jo­že Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan: ok.

1245–1782 (Ce­lje, 2005), p…; exam­ple – re­view: Dar­ko Friš, "Ba­no­ vin­ska kon­fe­ren­ca Ju­go­slo­van­ske na­cio­nal­ne stran­ke leta 1937 v Ljub­ lja­ni", Zgo­do­vin­ski ča­so­pis 59, No. 1–2 (2005): p. …; exam­ple – pa­per: (aut­hor), "Vo­li­tve v ma­ri­bor­ski mest­ni za­stop", Slo­ven­ski gos­po­dar, 27. no­vem­ber 1873, No. 48, p. …; pri­mer – mis­cel­lany: Va­si­lij Me­lik, "Vpra­ ša­nje re­gij v na­ši pre­te­klo­sti", in: Re­gio­nal­ni vi­di­ki slo­ven­ske zgo­do­vi­ne: zbor­nik re­fe­ra­tov XXXI. zbo­ro­va­nja slo­ven­skih zgo­do­vi­nar­jev, ed. Peter [tih and Bojan Bal­ko­vec (Ljub­lja­na, 2004), p. …). On fol­lo­wing quo­ta­ tions lo­gi­cal shor­te­nings are used (Mli­na­rič, Stu­de­niš­ki do­mi­ni­kan­ski sa­mo­stan, p. …).

Whi­le quo­ting arc­hi­val sour­ces, the arc­hi­ve must be sta­ted: arc­hi­ve (who­le name on first quo­ta­tion, on fol­lo­wing quo­ta­tions use a shor­te­ ning in brac­kets), name of fond or col­lec­tion (sig­na­tu­re, if gi­ven), num­ ber of fas­cic­le (box) and arc­hi­val unit, ad­dress of quo­ted do­cu­ment (exam­ple: Po­kra­jin­ski ar­hiv Ma­ri­bor (PAM), fond Pa­vel Tur­ner, box 7, let­ter Da­vo­ri­na Tr­ste­nja­ka to Pa­vel Tur­ner from Sta­ri Trg, 7. June 1889.)

8.

Ar­tic­les are re­vie­wed; re­views are anony­mous. An ar­tic­le is pla­ced for pub­lis­hing on the ba­sis of re­vie­wer's po­si­ti­ve view.

9.

Aut­hor is res­pon­sib­le for ar­tic­le's scien­ti­fic con­tent and ac­cu­racy of data.

10. The edi­to­rial board ar­ran­ges the lec­tu­res­hip, which is re­vie­wed and aut­ho­ri­zed by the aut­hor. Edi­to­rial board sends the first cor­rec­tion to the aut­hor, who has to re­turn it in three days; en­lar­ge­ment of text whi­le cor­rec­ting is not per­mit­ted. Whi­le cor­rec­ting cor­rec­ti­ve signs, as sta­ted in the ort­ho­graphy, must be used. The edi­to­rial board per­forms the se­cond cor­rec­tion.

11. Ad­di­tio­nal ex­pla­na­tions are avai­lab­le at the edi­to­rial board.

Ed­to­rial board of SHS