Issuu

Ljubljana 2008

Kazalo O knjigi

Dva klika do 100-milijonskega trga

Predgovor

Prodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Krasni novi splet

Znanje kot ekonomska kategorija

Prvič izenačene možnosti

Pretok znanja kot poslovni model

Blagor današnji generaciji

Pametne uporabnine

Omejitev je le v naši iznajdljivosti

Ati ljudem prodaja čas

Najtežje je zaslužiti prvi milijon

Pismo brez odgovora

Kako v eni minuti pritegniti investitorja

Poskusiti ni greh

Pogumno začeti tudi z majhnimi sredstvi

Knjiga v manj kot minuti

Strežnik, ki vam streže z drugega konca sveta

Nove možnosti v sploščenem svetu

101

Kaj pravzaprav hočemo

Kdor ne napreduje, nazaduje

103

Znanje kot glavni naravni vir

Kaj bo jutri najbolj perspektivno

107

Več in bolje misliti

Neprijetna resnica je velik izziv

109

Cagav fant še ni pri punci spal

Vzemimo, kar nam Sonce daje sproti

111

Noben zajtrk ni zastonj

Lep nasad vetrnic

115

Svetovna zakladnica znanja na dlan(čn)i(ku)

Najčistejša energija je vetrna

117

Brez umetne inteligence je računalnik neumen

Kakšen je tipičen slovenski turist

119

Umetna inteligenca za telebane

Državne subvencije so škodljive

121

Osnutek sodne odločbe iz računalnika

Država, ven iz gospodarstva!

123

Vse slovensko pravo na obesku za ključe

V slogi je moč

125

Koga naj volim

Dobra ideja še ni vse

127

Zakaj ne bi volil od doma

Velika priložnost v gospodarski krizi

131

Nepremočljive knjige

10 avtozapovedi

135

Industrija računalniških iger

Namesto sklepa

137

Koga ste pa vi danes kliknili

Priporočeni linki

145

Velika priložnost

O knjigi Podjetniki nam le redko razkrijejo, o čem razmišljajo, kaj načrtujejo in nad čim se navdušujejo. Pogosteje v knjigah predstavijo svoje minule dosežke. Velika prilož nost pa je knjiga uspešnega podjetnika, ki ne govori o že uveljavljeni in uspešni podjetniški zgodbi, o podjetju IUS SOFTWARE, niti o informacijski pravni storitvi IUS-INFO, ampak o avtorjevih trenutnih snovanjih in razmišljanjih. V knjigi avtor pogosto nagovarja mlade bralce in jih želi spodbuditi k podjetniškem razmišljanju in delovanju, vendar moramo avtorjevo pojmovanje mladosti relativizirati. Sodeč po njegovi mladostni radovednosti, zagnanosti in navdušenju se mladost podjetnika razteza tja do poznih petdesetih let ali pa še dlje. Rdeča nit Velike priložnosti so poslovne priložnosti, kot jih v sodobnem vse bolj povezanem svetu vidi Anton Tomažič. Bralec, ki se vsaj malo spozna na splet, bo hitro vzpostavil odnos do podjetniških idej avtorja, nekateri se bodo nalezli podjetniškega navdušenja, drugi bodo skeptično zmajevali z glavo. Navdušencem in skeptikom, pa tudi tistim, ki še nikoli niso slišali za Facebook, Skype, OCR-iranje ali Linux, se ponuja priložnost, da spremljajo, kako podjetnik združuje svojo motivacijo, izkušnje in znanje v poslovne zamisli ali pa zavzema stališča do določene tematike, na primer do ekologije. Psihologi so ob preučevanju podjetništva nanizali najpomembnejše osebne značilnosti uspešnih podjetnikov. Podjetniki imajo veliko potrebo po samouveljavljanju, verjamejo, da so rezultati povezani s trudom posameznika, so bolj samozavestni in osredinjeni, a tudi bolj tolerantni do nekonvencionalnih rešitev. Te lastnosti so delno podedovane, delno pa so rezultat vpliva staršev, družine, šole, prijateljev in drugih socialnih omrežij. Kako se osebne lastnosti izrazijo v konkretnih življenjskih situacijah, je odvisno od spleta okoliščin. Koliko pridobljeno znanje, izkušnje in spretnosti ustrezajo kon-

Velika priložnost

kretni poslovni priložnosti, je večinoma odvisno od naključja, kako pa se podjetnik odzove na priložnost, ki ustreza njegovim sposobnostim, je odvisno od motiva. Na pomen motivacije je opozoril že Joseph Schumpeter, ki je menil, da podjetnik »sanja o svojem zasebnem kraljestvu ali dinastiji«, ... kjer ga motivira »želja po boju, po dokazovanju svoje sposobnosti in želja po uspehu zaradi uspeha samega«. Branje Velike priložnosti je spodbuda za številne miselne eksperimente. Ko se bralec sprašuje o podjetniških lastnostih avtorja, si lahko hkrati odgovarja tudi na vprašanje, ali je sam iz primernega testa za podjetniško dejavnost. Lahko pa zastavi razmišljanje tudi širše in se vpraša, kaj je glavna značilnost podjetnika in kako naj se do podjetnikov opredeli družba. O bistvu podjetništva so se največ spraševali politični filozofi in ekonomisti. Prvi je opredelil podjetnika Richard Cantillion, sam uspešen finančni špekulant, ki je konec osemnajstega stoletja zapisal, da je podjetnik tisti, ki kupuje po znani ceni in prodaja po neznani ceni. S tem se je osredinil na tveganje in sposobnost sprejemanja tveganja kot osrednjo značilnost podjetnika. V tej smeri je v začetku prejšnjega stoletja nadaljeval tudi Frank Knight, utemeljitelj čikaške ekonomske šole, ki je menil, da je tveganje osnovna značilnost podjetništva. Podjetnik tvega kapital, čas, kariero za negotovo prihodnost. Do tveganja imamo Slovenci preveč zadržan odnos in Velika priložnost je spodbuda, da se te zadržanosti otresemo. Pogled harvardskega ekonomista Josepha Schumpetra je bolj usmerjen na prispevek podjetnika h kreaciji novih produktov in storitev. Zanj so podjetniki inovatorji, nosilci novega, ki v praksi uveljavijo še nepreizkušene metode dela in pro izvodnje. V knjigi Velika priložnost se lepo kaže, kako avtorja ženejo sile »kreativne destrukcije«, kako svoje ideje pretvarja v predloge za inovacije. Podjetništvo, h kakršnemu nas nagovarja avtor, pa po mojem mnenju najlepše opredeli Israel Kirzner, ekonomist iz četrte, ameriške generacije avstrijske šole, ki pravi, da so podjetniške priložnosti povsod okoli nas ter da jih izrabljajo tako inovatorji kot imitatorji. Obojim lahko rečemo podjetniki in oboji na nov način izkoriščajo obstoječe vire in priložnosti. Podjetniki po Kirznerju skušajo doseči ravnovesje proizvodnih odnosov na nekem novem kvalitetnem nivoju. Temeljna lastnost, ki opredeljuje Kirznerjevega podjetnika, ni niti inovativnost niti nagnjenost k tveganju, ampak čuječnost (alertness). Po Kirznerju je podjetnik stalno na preži.

Velika priložnost

K čuječnosti pa bralca vabi tudi Velika priložnost. Novi načini komunikacije, ki jih omogoča internet, so namreč neznansko pomnožili število podjetniških prilož nosti. Za mnoge od teh priložnosti je trenutno celo nemogoče ugotoviti, koliko kapitala je potrebnega za njihovo uresničitev in koliko bi z njihovo uveljavitvijo lahko zaslužili. A nič zato. Zaslužek je pomemben, a ni glavni motiv za podjetniško delovanje. Tudi knjiga Velika priložnost je dokaz za to. Matej Kovač

Velika priložnost

Predgovor Ko te zasrbijo prsti, zgrabiš pisalo, poiščeš črnilo in vržeš na papir(us), kar je v tebi. Če bo to bralcem všeč, bodo morda zvitek celo prepisali, da bo tvoje misli lahko spoznalo več ljudi. Največje uspešnice razmnožijo (prepišejo) tudi v več desetih izvodih. Tehnični problemi: gosja peresa niso več tako ostra in čvrsta, kot včasih tista z Moravske. Črnilo je preredko, papir pa preveč vpojen (1008). Ko dobiš navdih, poiščeš pisalni stroj in šop papirjev ter začneš tipkati, kolikor ti duša da. Če boš navdušil kakšnega založnika, ti bo morda celo izdal knjigo. Ker se nisi nikoli naučil pravilno tipkati z vsemi prsti, najbolj trpita oba kazalca … na enem se je pojavil žulj. Tehnični problemi: če se zmotiš in proti koncu strani izpustiš eno samo črko, bo morda treba vse še enkrat prepisati, saj manjkajoče črke ni mogoče kar vriniti med druge (1974). Ko ti šine v glavo dobra misel, jo prek tipkovnice vržeš na zaslon. Ko si zadovoljen z vsebino in obliko, odpreš svoj blog in tam objaviš, kar ti je ležalo na duši. Čez kakšno uro preveriš, ali je kateri od prijateljev že objavil kakšno pripombo ali pohvalo. Če bodo navdušeni, se bo besedilo hitro razširilo po socialnem omrežju in če bo to zaznal Google, bo čez nekaj dni to bralo že na tisoče ljudi. Tehnični problemi: če nimaš nastavljenega samodejnega shranjevanja in po dveh urah divjega pisanja zmanjka elektrike, so tvoji genialni stavki že pozabljena zgodovina, ti pa ena nesrečna izžeta cunja (2008). Ker sem pisal tudi že v prejšnjem tisočletju, znam zelo ceniti današnje možnosti pisanja in objavljanja. Uživam celo v malenkostih, katerih se nove generacije ne bodo nikoli niti zavedale. Kako preprosto je v besedilo vriniti novo črko, besedo ali celo stavek! Enostavno: na tisto mesto postaviš kazalček (preveriš, da je vključen način vrivanja, ne pa prekrivanja) in začneš pisati. Obstoječe besedilo za kazalč kom se kar samo premika na desno in ko pride do konca vrstice, se kar samo premakne v naslednjo vrstico. Na koncu se da vse lepo poravnati in se še vidi

Velika priložnost

ne, da je bilo nekaj novega vneseno. Podobno je z brisanjem. Postaviš kazalček desno od znakov, ki jih nameravaš zbrisati, in pritiskaš tipko Del toliko časa, da izbriše vse, kar želiš. Preostalo besedilo se spet samo poravna. Ne vem, kako navdušena bi bila nad čim takim Tolstoj in Cankar … Še dobro se spominjam, koliko listov papirja sem zmečkal, ker sem se zmotil, ko sem na (čisto nov!) pisalni stroj pisal svojo maturitetno nalogo. Saj, če sem se zmotil že v prvih vrsticah, ni bilo nič hudega še enkrat vse prepisati … Hudo je bilo, če si se zmotil proti koncu strani. Malenkosti smo seveda lahko popravljali s korekcijskim čopičem, ampak izdelek ni bil več idealno lep. Predvsem pa nisi mogel vrivati dodatnih besed ali stavkov. Na začetku moje podjetniške kariere – pred 20 leti – smo kolege pravnike začeli navduševati nad uporabo računalnikov v pravu, tudi tako, da smo jim kazali prve urejevalnike besedil. (Najbolj so bili navdušeni nad tem, kako hitro si lahko našel določeno besedo v obsežnem besedilu). Študentje na Pravni fakulteti so nato kmalu začeli spoznavati nove tehnike pri posebnih predmetih pravne informatike. Potem se je računalniško opismenjevanje premaknilo v srednje šole. Danes podrobnosti spoznajo že v osnovni šoli. Vrivanje besed pa ne navdušuje (tako kot mene) več niti malčkov v vrtcih … Navdušen sem tudi nad čarobno lahkoto objavljanja v tem našem tretjem tisočletju! Urednika lahko kar odmislimo. Če je avtor prepričan o kakovosti svojega pisanja, ga lahko takoj objavi, vsaj na svojem blogu. Če se bo tam začelo kopičiti kaj dobrega, se bo tudi obisk povečal in bralci ga bodo poveličali s številnimi kliki, kar pa bo na koncu pritegnilo tudi kakšnega založnika. V svobodnem in konkurenčnem okolju izmenjave idej se lahko dobri avtorji tudi brez večjih vlaganj in klečeplazenja okrog založnikov prebijejo na lestvice najbolj branih. V zadnjem letu sem imel srečo, da sem lahko objavljal redne tedenske (petkove) kolumne na Pravnem informacijskem sistemu IUS-INFO. Tako, kot so jih tudi dr. Miro Cerar, Vlasta Nussdorfer in Vasilij Vasko Polič. Potem ko se bralci navadijo, da na primer ob sredah kaj dobrega objavlja profesor Cerar, njegov nov prispevek že kar pričakujejo. Ko pa jih nekaj zamudijo, se pojavijo želje po tem, da bi celoto dobili kar v obliki knjige. GV Založba je tako leta 2007 res tudi izdala knjigo Pravnikov mozaik. Vlasta Nussdorfer je svoje kolumne izdala v knjigi Abeceda živ

Velika priložnost

ljenja pri Mladinski knjigi, vrhovni sodnik Polič pa bo tudi kmalu svoje pravniške humoreske izdal v knjigi. Pri podjetniški praksi se mi pojavlja veliko več idej, kot sem jih sam sposoben ures ničiti, zato si ne morem kaj, da ne bi o tem vsaj pisal in za ambiciozno podjetni štvo navduševal še drugih, predvsem mlajših Slovencev. Pri seriji kolumen Velika priložnost sem sicer že sproti dobil veliko pozitivnih odzivov, vendar sem ugotovil, da z enim dnevom objave prispevka na pravniškem portalu pač ne dosežeš zelo velikega kroga bralcev. Ko pa je ta enkrat umaknjen s prve strani, ga lahko najdejo in preberejo samo še naključni obiskovalci. Pa sem si rekel, zakaj ne bi še s knjigo skušali priti do več (predvsem mladih) bralcev? In tako je pred vami tale knjiga. Da pa bi bila morda privlačnejša tudi »za prvo listanje«, sem dal oblikovalki več sto svojih (digitalnih seveda) fotografij, da izbere tiste, ki bi knjigo malo popestrile … Mislim, da sva se dobro ujela. Anton Tomažič

Velika priložnost

rasni novi splet

Krasni novi svet je že tukaj, če še niste opazili! Huxley je sicer ta izraz ironiziral, saj je pri njegovi družbi šlo v bistvu za strašni novi svet. Tudi na začetku 21. stoletja se zavedamo nevarnosti, če bi kakšen orwellovski Veliki brat v osebi tirana zlorabil fantastične možnosti, ki jih prinašajo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa ni razloga za pretiran pesimizem in še manj za paniko.

Od zloma komunizma naprej je očitno, da bo na tem planetu prevladala demokracija, številni skup ni problemi (globalno ogrevanje, pomanjkanje čistih energetskih virov itd.) pa bodo večino držav in nacij prisilili h konstruktivnemu sodelovanju in tudi k odpravljanju (možnosti) nevarnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije in bi lahko »krasni« novi svet spremenile v »strašnega«. Namesto da strašimo pred nevarnostjo Googla, če bo res skeniral vse obstoječe knjige in jih po-

vezal v eno samo ogromno digitalno knjižnico in s tem pridobil (pre)veliko moč, si je bolje na vseh ravneh prizadevati, da se izostrujejo merila in predpisi glede varstva zasebnosti, hrambe in uporabe osebnih podatkov, nadzor nad (zlo)rabo podatkovnih baz itd. Še najbolj pomembno pa je, da demokratični svet neguje svoje visoke standarde upravljanja družb ter da se na vsem planetu odpravijo črne lise avtoritarnih sistemov. Tudi Združeni narodi še zdaleč niso izkoristili svojih potencialov. Velika priložnost

Če se nam torej ni treba bati Velikega brata kot neke konkretne nevarnosti (lahko pa seveda s tem pojmom še naprej operiramo v prenesenem smislu, ko opozarjamo na razne možnosti zlorab), potem se lahko že danes resnično veselim, da živimo v nekem povsem novem svetu, katerega si pred nekaj desetletji (v bistvu pa pred pojavom interneta!) nismo mogli niti zamišljati. Več možnosti smo dajali uresničitvi znanstvenofantastičnih napovedi, da bodo v vseh zidovih okrog nas prisluškovalne naprave, kot pa da bomo sedli za (svojo) mizo in v eni minuti lahko: 1. pogledali, kolikšni so trenutno valovi na plaži Waikiki, 2. prebrali, kako se v portugalščini glasi zadnji stavek Svetega pisma, 3. poslušali evropsko himno, 4. pisali sestrični v Argentino in tudi že dobili odgovor … Mladini 21. stoletja je seveda samo po sebi umevno, da lahko prek Googla takoj najde katerikoli podatek ali sliko, kar pač potrebuje za domačo nalogo. Nas iz prejšnjega tisočletja pa še vedno fascinira, da imamo pred seboj na voljo (tudi za takojšno in brezplačno uporabo) večino doslej zbranega človeškega znanja (pretiravam? – pa vnesite v iskalnik npr. »kozolec« ali pa poglejte v spletno Aleksandrijsko knjižnico …).

Velika priložnost

Večino doslej zbranega človeškega znanja? Prosim? Pač! Informacij je seveda (vedno bilo in jih vedno bo) – preveč – vendar jih je zdaj z malo spretnosti in s pomočjo številnih odličnih orodij (na primer Wikipedije) prav lahko obvladati in dobiti to, kar potrebujemo. Gibalo napredka pa je vedno bila ekonomija in zato tudi ni čudno, da se bo v tej svetovni poplavi informacij (in znanja) vedno našlo mesto za podjetništvo in nešteto oblik zadovoljevanja potreb (z vse večjo dodano vrednostjo). Primer: Skoraj vse pravne informacije, ki jih ponuja IUS-INFO, so danes že na voljo tudi drugje na internetu, velika večina tudi brezplačno, pa vendar uporabniki z veseljem in zadovoljstvom uporabljajo sistem, ki je plačljiv, saj jim prihrani ogromno časa. Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, pa prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek svoje ožje in širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

rvič izenačene možnosti

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za razvoj in napredek svoje ožje in širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Še nikoli v zgodovini Zemlje niso imeli vsi njeni prebivalci toliko možnosti, da izkoristijo vse svoje potenciale in postanejo uspešni – najboljši – tudi v materialnem smislu, da torej obogatijo ali celo postanejo najbogatejši na svetu. Dokaze za to najdemo že kar na vrhu. Na lestvici svetovnih milijarderjev so do nedavnega kraljevali sami Američani, z Billom Gatesom na čelu, pa še kakšni srečneži, ki so se rodili nad naftnimi polji ali podedovali v stoletjih nakopičeno bogastvo. Zdaj pa se jim nezadržno približujejo uspešneži iz »dežel v razvoju«: na drugem mestu je že Car-

los Slim Helu iz Mehike, med prvimi desetimi pa še Mukesh Ambani, KP Singh, Oleg Deripaska … Kdo je v zadnjih nekaj letih pokupil vse največje jeklarske zmogljivosti na svetu: Lakshmi Mital iz Indije … Pa ne mislite, da je v 21. stoletju uspeh rezerviran le za velike države. Enega najhitrejših tehnoloških prodorov in finančnih uspehov so se lotili v Estoniji (Šved in Danec), kjer so zaplodili Skype, ga nato prestavili v Luksemburg in nazadnje za bajne denarje prodali ameriški družbi e-Bay. Velika priložnost

Res je, da se (je) prej ali kasneje vsak večji podjet niški uspeh konča(l) v ZDA, kar pa še ne pomeni, da so tudi vsi ključni nosilci Američani (prej nasprotno). Omenjeni e-Bay je zaplodil iranski podjetnik P. Omidyar, drugo »zgodbo o uspehu« pa Kitajec Jerry Yang (danes seveda tudi milijarder).

nimi življenjskimi potrebami, da mnogi niti ne poznajo interneta, niti ne pomislijo nanj ali na druge bolj sofisticirane civilizacijske pridobitve. Vendar pa imajo njihovi otroci (če so nadarjeni) realne možnosti, da preskočijo tisočletne predsodke in ovire, se znajdejo in uspejo v sodobnem svetu.

Uspeh in bogastvo tudi nista več rezervirana le za starejše, saj se da na lestvico milijarderjev priti tudi že v dvajsetih letih. Mark Zuckerberg je svojo podjetniško kariero začel še kot študent, prepričal poslovne angele, da ima dobro podjet niško idejo – Facebook, ter jo tudi uresničil in je danes, pri 23 letih, »vreden« poldrugo milijardo dolarjev.

Bistveno je, da imajo pred sabo lahko zelo visoke cilje in da ni formalnih ovir, da jih sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli.

Saj se zavedamo, da takšni primeri še ne pomenijo, da imajo vsi Zemljani danes enake možnosti za uspeh. Nasprotno: v revnih deželah imajo toliko sprotnih težav s hrano, vodo in drugimi osnov-

Velika priložnost

Tako, kot se morda tudi jaz ne bi lotil tega pisanja, če bi mislil, da ga bo prebralo le nekaj naključnih »obiskovalcev« in nanj že naslednji dan pozabilo. (Potem bi rajši sedel pred televizijo in dal možgane na pašo …) Tako pa si (lahko) zamislim, da pišem prva poglavja neke knjige, ki bi bila lahko tako zanimiva in koristna, da bi jo prevedli v angleščino in prek Amazona ponudili celotnemu svetovnemu trgu … How about that?

lagor današnji generaciji

Blagor današnji generaciji! Uspeh posameznika je bolj kot kadarkoli v zgodovini odvisen predvsem od njegovih ambicij in sposobnosti. Za mlade ljudi je bistveno to, da imajo lahko pred sabo zelo visoke cilje in da ni formalnih ovir, da jih sčasoma ne bi tudi (lahko) dosegli. Ideja o hitri obogatitvi je bila verjetno že od nekdaj lastna vsem podjetnežem, vendar pa še nikoli ni bila tako uresničljiva, kot je danes. Seveda ne morejo in ne bodo nikoli mogli uspeti vsi, ki si to želijo, in bodo realne možnosti še vedno podobne kot takrat, ko kupimo srečko na loteriji. Bistvo pa je seveda v tem, da brez nakupa srečke zadetka sploh ne more biti in da tudi podjetniškega uspeha ne more biti, če si ga ne postavimo za svoj cilj.

vem, da je kaj takega nemogoče napisati.) Rad bi le spodbudil (opogumil) vse tiste (predvsem mlade), ki se čutijo sposobne, da se tudi lotijo svoje ideje izpeljati. Seveda jim pa ne priporočam, da se tega lotijo sami. Nasprotno: nujno se je povez(ov)ati in združevati potenciale za prodor na neusmiljeno tekmovalen svetovni trg.

Hopla! Stoj! Ali bo to spet ena izmed serij Kako postati uspešen podjetnik? To nikakor ni moj namen. (Pa ne, da si tega ne bi želel … ampak

Iz zadnjega stavka logično izhaja, da se ni treba truditi z nadaljnjim branjem vsem tistim potencialnim podjetnikom, ki bi bili povsem zadovoljni, Velika priložnost

če bi imeli soliden frizerski lokal, najboljši spa center v občini ali največji avtoservis v (bodoči) pokrajini. To so vsega spoštovanja vredni in tudi zelo težko dosegljivi podjetniški cilji, ki lastnika morda tudi povsem zadovoljijo, mu omogočijo visok standard in pričakovan življenjski slog. Niso pa začetek kakšne bolj zanimive zgodbe o uspehu. Mi pa se bomo ukvarjali bolj s tistimi zgodbami, ki so se začele v garaži, končale pa na svetovnih borzah. Takšni primeri so se pojavili že v 19. stoletju, seveda predvsem v Ameriki, povezani pa so ponavadi z avtomobili, motorji, elektriko, nafto (oglejte si film: Tekla bo kri) … V dvajsetem stolet ju je sicer ogromno podjetnikov uspelo tudi »z ničle«, vendar pa je značilno, da je to vsekakor moralo biti v eni od najbolj razvitih (zahodnih) držav, predvsem v ZDA in v Evropi. V drugih delih sveta so nekateri postali bogataši predvsem po sreči zaradi izkoriščanja naravnih virov, kdor pa

Velika priložnost

ni bil vladajočega (posestniškega) stanu, ni imel kaj dosti možnosti, da postane milijonar. Tudi Bill Gates ne bi imel nobene možnosti, da uspe, tako kot je uspel, če bi bil rojen v Indiji, saj je otrok dvajsetega, predinternetnega stoletja. Za svoje prve podjetniške uspehe je še vedno moral (fizično) trkati na številna vrata, nadlegovati IBMove velikane, posedati na mučnih sestankih – in to na pravih (ameriških) mestih. Navidezne pisarne (virtual offices) so nastale šele kasneje, tudi po njegovi veliki zaslugi … Danes, na začetku 21. stoletja, pa že lahko rečemo, da ima kakšen zelo bister in s še drugimi potrebnimi darovi obdarjen deček (in celo deklica) iz Indije (pa tudi iz Gvatemale, Ukrajine ali Slovenije) resnično enake možnosti za uspeh kot podoben deček iz Seattla, New Yorka ali Londona. Njegov prvi in najpomembnejši korak do uspeha je, da pride do (povprečnega) računalnika in do (dobre) povezave v internet.

mejitev je le v naši iznajdljivosti

Danes ima kakšen zelo bister in s še drugimi potrebnimi darovi obdarjen deček (in celo deklica) iz Indije (pa tudi iz Gvatemale, Ukrajine ali Slovenije) resnično enake možnosti za uspeh kot podoben deček iz Seattla, New Yorka ali Londona. Njegov prvi in najpomembnejši korak do uspeha je, da pride do (povprečnega) računalnika in do (dobre) povezave v internet! Tako se bo na(j)prej izobrazil, razgledal in povezal v ta krasni novi poslovni svet …

Pa bo šlo tudi brez začetnega kapitala? So se razmere tako spremenile, da ni potrebno niti osnovno vlaganje v ustanovitev podjetja, prostore in opremo niti denar za druge sprotne stroške? Okoliščine so se zelo spremenile, vendar so res izjemni primeri, ko lahko nekdo začne denar služiti kar takoj, brez vsakega vlaganja. S kakšnim masovnim klikanjem se lahko pride le do drobiža. Več možnosti je v svetu navidezne resničnosti. V

SecondLifeu je mogoče s svojimi storitvami najprej zaslužiti prve »navidezne« dolarje, ko pa se bo teh nabralo veliko, jih bo mogoče tudi unovčiti za prave. S temi se nato lahko kupijo »prave« parcele in druge nepremičnine v navideznih mestih in začne »pravi« biznis. No, lepo po vrsti: kako v navideznem svetu zaslužiti tiste prve, tako zaželene in (pre)potrebne dolarje (pa naj bodo »navidezni« ali »pravi«). Brez

Velika priložnost

daru nikakor ne bo šlo! Iznajdljivost je verjetno tista lastnost, ki bo prva dala rezultate. Kakšna 16-letna deklica iz vasice na maldivskem koralnem otočku (ki je imela to srečo, da so njeni šoli mednarodne humanitarne organizacije v okviru pomoči ob cunamiju omogočile solidno internet no povezavo v svet) bo morda znala tako lepo dekorirati navidezne apartmaje in lokale na SecondLifeu, da ji bodo navdušenci radi odrinili kakšen dolar. Med milijoni vsakdanjih mladih indijskih obiskovalcev svetovnega spleta se bo gotovo našel kakšen genialen (potencialni) pisatelj. Do nedavnega bi se lahko prej postaral, kot pa doživel zasluženo svetovno slavo. Zdaj pa bo prišel uspeh veliko lažje in hitreje. Sunit Bumbasa si lahko (da bo šlo še hitreje) pod imenom Dough Phillips namesti (seveda brezplačno) svoj blog (na podlagi predlog takoj profesionalno oblikovan) in začne pisati. Če bo pisal res dobro, se bo zelo hitro začelo povečevati število bralcev, začel se bo vzpenjati po blogerskih lestvicah in slava (z njo pa tudi denar) se mu ne bo izmuznila. Inspiracije mu pa tudi ne bo zmanjkalo, če ima le dovolj domišljije in raziskovalne žilice. Ne pozabite: pred sabo ima, le nekaj klikov oddaljeno (skoraj) celotno svetovno znanje, zgodovino, vsakdanje dogajanje, novice, slavne ljudi … Omejitev je le njegova (naša) iznajdljivost! Tako je bilo na primer še pred nekaj leti pred Francijem Hribarjem iz Hotedršice (Slovenija) kar veliko ovir, če je čutil, da ima talent za poklicnega fotografa in je imel veliko željo, da se tega čim

Velika priložnost

prej loti. Nujen bi bil fotografski studio, zelo draga oprema, vsaj nekaj uspešnih razstav, posredniške agencije itd. Da ne bo pomote: oprema je (lahko) draga tudi danes (ali pa še bolj) – vendar pa zdaj je mogoče začeti tudi z zelo malo denarja. Tudi s kompaktnim, nekaj deset evrov vrednim fotoaparatom (ali celo z mobilcem) se da narediti dobro fotografijo! Prvotni posnetek namreč lahko neverjetno izboljšamo, obogatimo ali celo po vsem spremenimo z zelo dobrimi programi, tudi brezplačnimi. Da boste imeli vsaj kakšno korist od tega branja, naj vam priporočim prvi takšen program, ki deluje izključno prek vašega brskalnika – Photoshop Express: https://www.photoshop.com/express/ landing.html. Neverjetno se je tudi skrajšala pot do kupcev fotografij, saj obstajajo odlične borze (Stock Photo), kjer lahko vsakdo takoj začne prodajati svoje umetnine. Franci bo tako iz svoje deške sobe dosegel že kar zavidljiva profesionalna orodja, tako za obdelavo kot tudi za distribucijo in promocijo njegovih fotografij. Za začetek kar dovolj. Čeprav je danes mogoče začeti posel tudi po vsem brez začetnega kapitala, pa je taka možnost omejena le na dejavnosti, ki so odvisne predvsem od osebnih darov njihovih nosilcev. Ponavadi pa brez denarja tudi ne bo šlo in v tem primeru bo pač treba postrgati prihranke, »nažicati« kaj od staršev (pa tudi babica bo nekaj dala?), ali pa najti (in predvsem prepričati) kakšnega poslovnega angela.

ajtežje je zaslužiti prvi milijon Vsak uspešen podjetnik se bo strinjal, da je (bilo) najtežje prislužiti prvi milijon. Začne se ponavadi z »genialno« idejo, iskanjem in prepričevanjem partnerjev, s poslovnim načrtom, pripravami …, (prvič) pa se zatakne pri povsem banalni zadevi: pri pomanjkanju nujnih začetnih sredstev. Ker se ta lahko vedno zreducirajo na čisto navaden denar, se (bodoči) podjetniki navadno lotijo najožje okolice ter »žicajo« od bližnjih sorodnikov in prijateljev.

Kmalu se izkaže, da nekaj deset tisoč (evrov ali dolarjev) ne bo zadoščalo, ampak bo treba zbrati nekaj sto tisoč. Takrat pa sorodstvena in prijateljska solidarnost odpove. Ker so resne banke in veliki investitorji (in po pravilu tudi investicijski skladi ter VC – venture capital) kar previsoko oddaljeni, se je treba obrniti na poslovne angele. Tudi ta blagoslovljena elita je sad nekaj zadnjih desetletij, sestavljajo pa jo dokaj različno motivi-

rani in premožni posamezniki (vse bolj pa tudi povezani v jate in omrežja). Nekateri so morda upokojeni milijonarji, ki bi radi pomagali mladim in tudi njim omogočili vstop v poslovni svet, zraven pa se morda še izkazali kot priljubljeni mentorji ali celo dobrotniki. Drugi so povsem špekulantsko usmerjeni: sanjajo le o tem, da bodo za zelo malo denarja postali večinski lastniki hitro rastočega podjetja (start-up) z veliko prodajno uspešnico, čez eno leto izvedli dokapitalizacijo, Velika priložnost

pretvorbo v delniško družbo (IPO), čez dve leti našli drugega kupca in pri tem bajno zaslužili. Najdejo pa se tudi takšni, ki jih resnično zanima sama vsebina proizvoda ali storitve, jih to veseli in bi morda radi mladim idealistom pomagali uresničiti to, kar njim samim ni uspelo … Mladi podjetniki, ki poslovne angele (ponavadi) krvavo potrebujejo, pogosto privolijo v oderuške pogoje, saj druge izbire morda niti nimajo. Sprijaznijo se, da bodo (enkrat, čez dolgih nekaj let) dobili prav majhen del pogače – da bo le velika ali celo ogromna. Tudi če bodo ostali le 5-odstot ni lastniki »svojega« podjetja, bo to morda enkrat pomenilo milijonsko premoženje. Prav nič izbirčni niso pri odločitvi za poslovnega angela – ta je lahko tudi ateist. Obema skupinama pa je skupno tole: zelo veliko tveganje! Prav majhen odstotek »genialnih« podjetniških idej se namreč tudi uspešno uresniči. Razlogov za to je neskončno veliko. Lahko so objektivni ali subjektivni, na eni ali na drugi strani. Morda je mladi podjetnik sicer zaplodil dobro poslovno idejo, vendar pa je ni sposoben tudi uresničiti (nima organizacijskih sposobnosti, dobrih sodelavcev itd.). Morda so zadevo dobro izpeljali že do (odličnega) proizvoda, pa je zmanjkalo denarja za marketing, poslovni angel pa ne spozna, da je za rešitev projekta nujna dokapitalizacija … Poslovne angel(čk)e imamo tudi že v Sloveniji, tako posameznike kot tudi združenja. Mladi podjetniki jih bodo zlahka našli, saj jim jih bodo

Velika priložnost

priporočili tudi v številnih valilnicah, na razvojnih centrih, šolah, seminarjih, tečajih. Imam to srečo, da poznam zadevo z obeh strani. Pred leti sem se s svojimi projekti prilizoval marsikateremu angelu, zdaj pa si kdaj »pripnem krila« tudi že sam in upam, da bom s svojimi izkušnjami lahko pomagal kakšnemu začetniku. Zaradi svojih izkušenj bom skušal biti čim bolj uvideven in logičen. Takšen pač ni bil tisti angel, ki je nas z zanimanjem poslušal in ko smo povedali vse ter se z upanjem zazrli vanj, nam je dejal nekako takole: »Fantje – odlično! Dobra ideja! Ste me prepričali! No, skoraj – zdaj mi morate dokazati le še nekaj: da se da s to idejo tudi res dobro in hitro zaslužiti! Pridite spet čez eno leto in mi pokažite en kovček denarja. Potem se bomo pa naprej pogovarjali!« Mi smo se seveda spogledali, poslovili in si mislili: »Ja, kar misli si! Če bomo mi čez eno leto imeli poln kovček denarja, pač ne bomo več k tebi hodili.« V času prve .com balonske ekonomije (konec prejšnjega stoletja) so bili poslovni angeli (in drugi investitorji) tako pomembni in vzvišeni, da je bilo mladim podjetnikom zelo težko priti do njih, kaj šele imeti dovolj časa, da jim predstavijo svoje poslovne načrte. Takrat je nastal izraz Elevator pitch: sposobnost, da v eni minuti, kolikor traja vožnja z dvigalom, predstaviš svojo podjetniško idejo vsaj toliko, da te bo investitor povabil v svojo pisarno (za pet minut). Sicer te bodo varnostniki vrgli ven.

ako v eni minuti pritegniti investitorja

Mladim podjetnikom (in drugim začetnikom) je zelo težko priti do poslovnih angelov in drugih investitorjev, kaj šele imeti dovolj časa, da bi jim predstavili svoje poslovne načrte. Ko se z njimi končno le srečajo, pa četudi le v dvigalu, jih je treba prav na hitro in spretno pritegniti za svoj projekt. Tako je nastal izraz Elevator pitch: sposobnost, da v eni minuti, kolikor traja vožnja z dvigalom, predstaviš svojo podjetniško idejo.

Uspeh (v tej prvi, a zelo pomembni fazi) je že v tem, če te investitor povabi v svojo pisarno in ti da naslednjih pet minut, da mu podrobno (hic?) razložiš svojo podjetniško idejo in vse bistvene sestavine (hic?) poslovnega načrta. Če boš pri tem preveč okleval, jecljal in kompliciral, potem pri tem gospodu ne boš imel nikoli več (svojih) pet minut. In če boš z njim skušal ponoviti trik v dvigalu, te bodo naslednjič vrgli ven varnostniki.

Glede na veliko pomembnost sposobnosti svoje ideje učinkovito in hitro predstaviti (včasih tudi v javnosti), se po svetu organizirajo tudi tekmovanja Elevator pitch. »Prepričajte investitorja v eni minuti« je dogodek, ki ga v Sloveniji organizira Podjetniški center CEED Slovenija. Gotovo se bomo vsi tisti poslušalci, ki smo bili na prvem »šprintu« (leta 2007 v hotelu Mons), česa podobnega z veseljem še kdaj udeležili, saj je bila to

Velika priložnost

zelo zanimiva, koristna, na trenutke pa celo zabavna prireditev. Jaz sem si jo še posebno dobro zapomnil iz dveh razlogov. Zmagovalec prvega »državnega prvenstva« v (dobrem) predstavljanju (dobre) ideje je bil namreč moj prijatelj, partner, sodelavec in direktor (družbe INform, d. o. o.) – Boris Kozlevčar. Žirijo in poslušalstvo je najbolj prepričal s podjetniško idejo, ki smo jo skupaj zaplodili pred nekaj leti – pametni obrazci na internetu. Zanimivo je bilo tudi primerjati tekmovalce, na kako različne načine so skušali pridobiti pozornost in simpatije poslušalcev. Nekdo je tvegal vsaj kakšnih 20 sekund, da se je počasi privlekel do mikrofona, šepajoč in z berglo. Namesto, da bi nas začel zasipati s številkami in velikimi obljubami o profitabilnosti njegove ideje (tako kot vsi drugi), je mirno zajel sapo in dejal nekako takole: »Priznam, da bi se vam rad vsaj toliko zasmilil, da bi me povabili na drugi del (v finale), ko bi imel malo več časa, da bi vam razložil svojo podjetniško idejo …« Še vedno ne vem, ali je imel nogo res poškodovano, ali se je le (dobro) pretvarjal. Dobro je, da so bili v žiriji tudi izkušeni poklicni ocenjevalci investicijskih projektov iz tujine in da so nam vsem skupaj predstavili tudi precej izkušenj in koristnih nasvetov za vse tiste, ki priprav ljajo podjetniške načrte. Mislim, da smo bili vsi tisti, ki smo kdaj sestavljali poslovne načrte, kar malo pretreseni ob njihovem (tako rekoč soglas nem) priznanju, da nikoli ne preberejo celotnega dokumenta. Predstavnica tveganega kapitala iz Amerike je izrecno posvarila pred predolgimi (preobširnimi) poslovnimi načrti: takšnega z več 28

Velika priložnost

kot 50 stranmi ni še nikoli prebrala. Takšne z več kot 100 stranmi takoj vrže v koš. Morda v celoti kdaj prebere prvo stran, nato jih nekaj »diagonalno« preleti … Kar šokantno, kajne? Ja, zakaj se pa potem tako mučimo z vsebino poslovnih načrtov? Naj jih kar drastično skrajšamo in izločimo čim več konkret nih argumentov? Lahko poskusite, ampak jaz tega ne bi svetoval: ocenjevalec bi si utegnil to napačno razlagati – da nimate argumentov in dokazil za obetavnost vaše podjetniške ideje. To je podobno kot s formalno izobrazbo v podjet ništvu. Ni ravno nujna, saj je že mnogim uspelo z nedokončanimi fakultetami in brez študijev MBA. Zakaj bi končeval še četrti letnik ekonomske fakultete, če pa sem že tako uspešen direktor? Zakaj bi se loteval še podiplomskega študija, ko pa vsi vidijo, da sem pravi talent za finančne manipulacije in sem bogat že pri tridesetih? Odločite se sami. Ampak jaz bi vsakomur svetoval, da naj se izobražuje, kolikor se le da. In če bom imel kdaj pred sabo dva kandidata s približno enakimi (ocenjenimi) sposobnostmi, se bom odločil za tistega, ki ima tudi višjo formalno izobrazbo. Po statistiki pač od njega lahko več pričakujem. Če se vrnemo k poslovnim angelom (to pa so včasih tudi starši ali celo babica) in drugim investitorjem: ali (zakaj) so res tako pomembni? Je v vsakem primeru treba »žicati« in se poniževati za (investicijski) denar? Ali (obetavnega) podjetja ni mogoče začeti tudi brez (kakršnegakoli) denarnega vlaganja? Odvisno od dejavnosti …

ogumno začeti tudi z majhnimi sredstvi

Ker je tole pisanje namenjeno predvsem (mladim) začetnikom v podjetništvu, se že takoj kot zelo pomembno postavi vprašanje začetnega kapitala. Ali je v vsakem primeru treba »žicati« in se poniževati (če ne drugače, pri sorodnikih in prijateljih) za (investicijski) denar? Ali (obetavnega) podjetja ni mogoče začeti tudi brez (kakršnegakoli) denarnega vlaganja?

Vesela novica: okolje za podjetniške pobude še nikoli ni bilo tako ugodno, kot je danes – in lahko vam zagotovim, da bo jutri še bolj. In to prav glede vprašanja, koliko sredstev potrebujemo za začetek delovanja, da se kot nova družba lahko predstavimo okolju in začnemo vsaj z osnovnimi poslovnimi komunikacijami. Še pred desetimi leti (ko je bilo sicer tudi računalništvo že normalna sestavina vsake solidne pisarne) so bili nujni začetni stroški veliko večji,

kot so danes. Potreben je bil vsaj en dober (in zato precej drag) računalnik, na katerem je bil nameščen strežnik. Precej stroškov je bilo tudi z izdelavo in namestitvijo domače strani, poštnega odjemalca itd. Nujni so bili Windowsi in (pošteno priznajmo) vsaj najcenejša verzija programa Office, pa še marsikakšen drug program. Da niti ne omenjamo časa, energije in stroškov postavitve svoje lastne spletne trgovine (ja, prodajati je pač nujno, kajne).

Velika priložnost

Danes si novopečeni podjetnik za deset (ali manj) evrov lahko takoj kupi domeno in za kak šnih 40 $ (da, dolarjev – prav ste prebrali) na leto (da, na leto) najame kompletno strežniško storitev z 10 GB (da, gigabajti) ter 100 e-naslovi (da, sto – prav ste prebrali). S tem pa dobi tudi spletno trgovino, forume, bloge itd., za tiste bolj zapravljive in ambiciozne pa je tu še DeLux Plan, ki navedene nujne poslovne stroške bistveno poveča, saj je mesečna naročnina kar 6,64 $ (da, na mesec – prav ste prebrali!), ampak za 150 GB + 25 MySQL databases … GoDaddy. Tudi načelo odprte kode že deluje in tisti najbolj »škrti« si ne bodo privoščili niti Windowsov (jaz bi si jih, da ne bo pomote), saj jim zadošča brezplačno (no, skoraj) Linux. Za Škote in Gorenjce tudi ne bo dileme med MS Office (1 $) in OpenOffice (brezplačno). Resnici na ljubo nam (bo) Google s svojimi spletnimi storitvami (Docs) nudi(l) večino bistvenih funkcionalnosti, zaradi katerih se nam je MS Pisarna doslej zdela nepogrešljiva. Nasprotno: temu se bo moral pridružiti tudi Microsoft. Konvencionalni starejši podjetniki ob tem branju gotovo nejeverno (ali celo malo ljubosumno) zmagujejo z glavami, češ: »Pa je vendar še veliko drugih nujnih potrebnih zagonskih sredstev…«

Velika priložnost

Kot na primer? Na primer oblikovanje? Seveda, če so (že takoj na začetku) nujne kvalitetne profesionalne in edinstvene storitve. Vedno pa (na začetku) niso. In tako lahko vsakdo za svojo prvo domačo stran (tudi za svoje novo podjetje) izbere (brezplačno) super predlogo (template), kakršne so pripravljene za bloge. Lahko si izdela ekspres banerje, z veliko animacije in najnovejših zvijač. Živimo pač v »krasnem novem sploščenem svetu« in vse vrste storitev, ki jih je mogoče širiti prek interneta (frizerji, oddahnite si: za vas to ne velja) so izpostavljene neusmiljeni konkurenci, ki cene znižuje do ničle. Zato se bo gotovo (če se že ni) pojavila tudi storitev brezplačne telefonske tajnice in bo tudi ta strošek odpadel za našega vrlega podjetnika začetnika. Da, računalniki res niso več to, kar so včasih (pred nekaj leti) bili! Naši otroci nanje občasno še kaj nameščajo (inštalacija), vnuki pa si niti ne bodo mogli predstavljati, zakaj bi morali nekaj dajati prav v (samo) njihov računalnik. Ta naprava, sestavljena iz tipkovnice in ekrana (no, to se pa še dolgo ne bo spremenilo) bo služila le za komunikacijo! Da se priklopi(mo) na splet – na »računalniški oblak« (cloud computing) in s tem na katero od družbenih omrežij (social networking).

trežnik, ki vam streže z drugega konca sveta

Računalniki res niso več to, kar so včasih (pred nekaj leti) bili. Vse manj imamo na njih nameščenih kompleksnih in spominsko zahtevnih programov. Ta naprava, sestavljena iz tipkovnice in ekrana (no, to se pa še dolgo ne bo spremenilo) vse bolj služi le še za komunikacijo! Da se – z univerzalnim brskalnikom – priklopi(mo) na splet, na računalniški oblak (cloud computing) in vse pogosteje tudi na katero od družbenih omrežij (social networking) …

Cloud computing lahko opišemo na dva načina. V tehničnem smislu je ta tehnologija šele v povojih, vendar z ogromnimi potenciali: v idealni obliki (prihodnosti) bi (bo) omogočala, da si bodo lahko (če jim bomo to dovolili) vsi računalniki, ki so povezani v internet, med seboj delili procesorske in spominske zmogljivosti. Z njihovo povezavo se bodo sprostile ogromne doslej neizrabljene rezerve pri strojni in programski opremi. Priznajmo,

da naši računalniki ponavadi »garajo« le z nekajodstotno sposobnostjo. In če bi pustili prižgane še ponoči … Ker vem, da se vam že kar lasje ježijo od ogorčenja nad idejo, da bi svoj računalnik imeli toliko odprt, da bi se v njem dogajalo (marsi)kaj iz širnega (pokvarjenega) sveta in da bi bila povsem ogrožena vaša zasebnost ter varstvo podatkov itd., svoj predlog umikam za nekaj let (dokler ne

Velika priložnost

bodo zagotovljeni tudi vsi potrebni varnostno-tehnični ukrepi za računalniške oblake) in se omejujem na povsem preprosto in danes že povsem realno definicijo najemanja prostih spominskih zmogljivosti.

smo se zato borili? Vsekakor bo morala biti pri zagotavljanju storitev »računalniškega oblaka« zagotovljena prava konkurenca! Verjetno jo bodo morale zahtevati in zagotavljati tudi (med)državne regulative.

Podjetja, ki so v preteklih letih imela svoje strežnike, se dobro zavedajo, da je njihovo nameščanje in vzdrževanje (bilo) kar zahtevno profesionalno opravilo. Zato se vse bolj odločajo za uporabo strežnikov (točneje: strežniških storitev) na tujih lokacijah. Za obstoječe informacijske sisteme je takšna odločitev vsekakor zelo težavna in zahteva temeljit premislek, za nove sisteme pa skoraj ni dileme: prihranili bodo veliko denarja.

No, pa pustimo takšne dileme (bodočim) politikom in se zadovoljimo s trenutnim stanjem, ki gre vsekakor odločno v smer spletnih storitev (z vidika ponudnikov je to tudi SaS – Software as a Service), zelo koristnih in ugodnih (poceni) tudi za podjetnike. Kot primer naj navedem Salesforce.com, ki lahko nadomesti kar nekaj komercialistov in marketingarjev. Kot v vseh podobnih primerih je njihova prednost predvsem v tem, da na enem mestu lahko ponudijo najbolj kvalitetne storitve, nasvete, kadre, analitična orodja, praktične pripomočke itd. Priporočam, da si najprej ogledate kakšen njihov »demo«, pa boste takoj vedeli, za kaj gre.

Da bi si zagotovili veliko in dolgoročno zanes ljivost, pa je treba biti previden in izbrati ponud nika (storitev strežniškega gostovanja), ki ima najboljše reference. Ste že uganili? Potem se bo najbolje opreti kar na velikega Googla, ki ponuja tudi največje strežniške zmogljivosti. Posebno še, ker sta se pred kratkim povezala z velikim IBM-om, kar je res kar (pre)velika kombinacija. Paradoksalno je namreč to, da se s tem vračamo na izhodiščni položaj izpred 30 let, ko so se osebni računalniki pojavili prav kot odgovor (rešitev) zaradi premogočnih in preokornih velikih IBM-ovih (mainframe) računalniških sistemov. Ali

Velika priložnost

Na podobne storitve z raznih poslovnih področij bom opozoril še kasneje. Pri odločitvi za podjet ništvo pa se mi zdi najpomembnejše, da si najprej odgovorimo na vprašanja: s čim se bomo ukvarjali, kaj bomo prodajali, kaj znamo bolje od drugih, kje so naše konkurenčne prednosti, kaj je perspektivno, kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne sinergije in kaj je naš končni cilj.

aj pravzaprav hočemo

Pri odločitvi za podjetništvo si moramo najprej odgovoriti na vprašanja: s čim se bomo ukvarjali, kaj bomo prodajali, kaj znamo bolje od drugih, kje so naše konkurenčne prednosti, kaj je perspektivno, kje lahko najdemo in izkoristimo kakšne sinergije in kaj je naš končni cilj.

Čeprav je (naj bi bil) danes svet že »ena velika vas«, smo še vedno precej omejeni (vezani) glede startnih pozicij in ponavadi ne moremo kar ignorirati okoliščin, ki so posledica okolja, v katerem smo se rodili.

ampak se bo treba znajti in prilagoditi. Morda z zelo avtomatiziranim pridelovanjem trave za hotelske parke in igrišča za golf ali pa vsaj s kmečkim turizmom, podprtim z domačo naravno pridelano hrano?

Če smo se rodili na kmetiji, kjer so naši predniki več rodov gradili »grunt« z ljubeznijo in odpovedovanjem, potem je najbolje, da svoje podjetniške ambicije skušamo uresničiti kar doma. Verjetno pa ne bo šlo na enak način kot v prejšnjih stoletjih (desetletjih), z repo, koruzo in kravami,

Če so bili naši očetje kot obrtniki zelo uspešni z usnjenimi izdelki, pa bo nov začetek verjetno zelo težak (ker so oni verjetno že bankrotirali zaradi nesramno nizkih cen kitajskih izdelkov). Takšni izdelki so namreč lahki za prevoz in jih ni noben problem uvoziti s povsem drugega kon-

Velika priložnost

ca sveta, seveda po nevzdržno konkurenčnih cenah. Treba bo najti nekaj bolj lokalno obarvanega, predvsem kakšne storitve, ki jih ni tako lahko uvoziti. Turizem, gostinstvo, prevozništvo, gradbeništvo, servisne storitve lahko za mlade ljudi pomenijo kar dobro prihodnost, če so po naravi bolj »ziheraši«. Če pa jih mikajo novejše tehnologije, se bodo srečali z dosti večjo (širšo) konkurenco, vendar pa so tudi možnosti za (velik) uspeh dosti večje. Brez inovacij, v eni ali drugi obliki, pa tukaj seveda ne bo šlo. Svetovno gospodarstvo je eno samo tekmovanje, za nove proizvode in storitve, za izboljševanje kakovosti in za večjo ekonomičnost (nižje cene). In na teh področjih smo pač takoj v tem neusmiljenem svetovnem okolju. Kdor za takšno (nenehno) tekmovanje nima občutka (in veselja!), naj se pač ne podaja v svet podjet ništva. Saj je še dosti drugih lepih, zanimivih in plemenitih poklicev in poslanstev. Marsikdo se (lahko) loti podjetništva tudi brez jasnih odgovorov na (vsa) prej našteta vprašanja. Takole previdno in postopoma … Potem se bo pa že videlo, ali gre … Gospodarsko družbo ustanovi nekako še bolj »honorarno«, za popoldanske dejavnosti. Predvsem pa še zadrži obstoječo (»gotovo«) službo, za vsak primer, če ne bo šlo. Tudi to je mogoče, vendar pa je bolje, če smo kaj bolj odločni: ali imamo (le) lokalne ambicije

Velika priložnost

ali globalne? To je že dobro vedeti, saj je od tega odvisno marsikaj, začenši z imenom družbe. Zase lahko rečem, da sem (pred 20 leti) od prvega dne, ko sem pustil zelo varno službo pravnega svetovalca generalnega direktorja Litostroja in postal podjetnik, mislil na možen nastop na tujih trgih. Popolnoma zavestno sem izbral takšno firmo, ki bo razumljiva v vseh jezikih: IUS (latinska beseda za pravo) in SOFTWARE. Podobne ambicije sem imel tudi leto pozneje, ko sem skoval blagovno znamko IUS-INFO. Danes se mi to zelo obrestuje, ko vse bolj posegamo na tuje trge, imamo hčerinske družbe v drugih državah ter lahko uveljavljamo IUS-INFO kot regionalno blagovno znamko (brand). Kdor pa ima ob ustanavljanju predvsem lokalne ambicije, je lahko do slovenščine dosti manj mačehovski kot sem bil jaz (priznam, da tudi še kasneje, s firmama INform ter AI-in-Law) in lahko mirno ustanavlja družbe kot Kozolček, Mozolček ali Kozliček, d. o. o. Svet pač ni bil pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali, npr. Združeni arabski emirati) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če svojega gospodarstva ne bi opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač.

nanje kot glavni naravni vir Svet pač ni bil pravično porazdeljen med različne narode. Nekateri veliki (pa tudi mali) imajo neprimerno več naravnih virov in njihovi državljani bi bili neumni, če svojega gospodarstva ne bi opirali predvsem na ta bogastva (nafta, plin, rude, rodovitne pokrajine in bogati oceani). Kaj pa naša mala Slovenija? Ali nima nobenih velikih naravnih bogastev? O, pač.

Največji in daleč najpomembnejši (in najobetavnejši) naravni vir je znanje! Še tako velika (materialna) naravna bogastva nič ne pomenijo, če jih ne znamo izkoristiti. Posameznim (tudi najpomembnejšim) surovinam je čas omejen, treba jih bo nadomestiti z drugimi. Samo eno naravno bogastvo pa se ves čas povečuje in kopiči ter nam daje upanje za (rešitev) prihodnost(i): človeško znanje. Tega pa imamo Slovenci pač dovolj, (vsaj) toliko kot drugi (več pa tudi ne)! Morali pa bomo seve-

da čimbolj izkoristiti tiste ugodne okoliščine, ki nam omogočajo kakšne primerjalne prednosti. Imamo kar srečo z geografskim položajem in zgodovinsko tradicijo. Izrazito ugodna lega – najrazvitejša Evropa in Sredozemlje, zahodna civilizacija, Evropska unija, MittelEuropa … Večstoletna kulturna tradicija in zgodnja ter visoka pismenost; vključenost v industrijsko revolucijo 19. stoletja; razvite meščanske in podjetniške vrednote; solidne: demokracija, stabilnost, solidarnost in varnost … (Ja, ja, vem, marsikdo že Velika priložnost

maje z glavo. Ampak bodimo objektivni in realni, poglejmo po širnem svetu. Stavim, da bi več kot polovico prebivalcev tega planeta nam Slovencem kar zavidalo.) Bistvo je namreč v tem, da tega tako pomembnega znanja ni nujno imeti nakopičenega v nekih formalno določenih okvirih (v fakultetnih diplomah in doktoratih, odobrenih patentih, ogromnih knjižnicah, bogatih inštitutih itd.), temveč v sposobnosti obstoječe svetovno znanje ujeti, koristno uporabiti, nadgraditi, mu dodati vrednost, ga oplemeniti in materializirati. Se, skratka, znajti v tem novem svetu!

Na področju IT se namreč z novimi proizvodi in storitvami kar sproti pojavljajo novi problemi in možnosti optimizacij ter izboljšav. Tu lahko dobro idejo uveljavi prav vsakdo! In tudi obogati, če si tega morda (verjetno) želi … Drobna ilustracija takšne storitve, kakršne si pred časom sploh ne bi mogli zamišljati, danes pa nam je kar simpatična, je: www.TinyURL.com Ker si moramo kar naprej izmenjevati linke, so nam dolgi URL-ji pogosto kar v napoto (še posebno pri vse pogostejši rabi mobilnih naprav ali pa pri Twitterju). Pa ni problema.

Saj konec koncev: informacije kot podlaga in rezultat znanja so danes že vsem na dosegu roke (klika miške)! Internet nam odpira vrata vseh knjižnic sveta, laboratorijev (skoraj) vseh raz iskovalnih inštitutov, pisarniške predale najboljših svetovnih profesorjev …

Tako dolgega: http://www.informiran.si/portal.aspx?content=pr irocniki&showMenu=1&showRightFrame=1

Obstoječa uspešna slovenska industrijska podjetja, kot sta Gorenje in Krka, naj svojo dejavnost še naprej razvijajo s prilagajanjem sodobnim tehnologijam (npr. tako, da podpirajo blogiranje), izu mitelji naj se lotevajo tudi povsem novih proizvod nih investicij … Vsi tisti mladi podjetniki, ki (še) nimajo izrazito določene dejavnosti, pa naj se vsekakor dobro razgledajo okrog sebe (po planetu) z namenom, da razvijejo kakšne povsem nematerialne storitve (to bo namreč lahko dosti cenejša naložba), predvsem seveda v smeri informacijskih tehnologij. Na tem področju bodo namreč lahko hitreje unovčili (a ste tudi vi mislili, da se piše »vnovčili«? – ne, mi je z rdečim podčrtal) svoje dobre ideje – če jih bodo seveda imeli.

In kje je tu ekonomija? Tisti fantje in punce, ki so »iznašli« Twitter, že vedo:

Velika priložnost

si daste lahko takoj skrajšati na tako kratkega: http://tinyurl.com/5stqlv

»Our goal is to create interesting things that ma tter to the world – and a great place for creative, smart people to work.« V tem »krasnem novem svetu« pride denar šele v drugi fazi! Najprej je treba pritegniti pozornost. Spominjam se, da sem vsaj kakšni dve leti (med prvimi) uporabljal Google in da sem se spraševal: Ja zakaj pa tole delajo takole, kar zastonj? Ob zadetkih namreč ni bilo nobenih oglasov in tudi nobenega denarja (še) niso zaslužili. Zbirali so namreč le tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najpomembnejši: pozornost.

eč in bolje misliti

Kdor je uporabljal Google že pred več kot 10 leti, tako kot jaz, se je lahko (naivno) spraševal: »Zakaj se pa toliko trudijo s temle iskalnim gonilnikom (meni je slovenski prevod za search engine kar simpatičen)? Saj je povsem brezplačen, pa tudi nobenih reklam ni zraven.« Genialni ustanovitelji pa so že vedeli, kaj delajo. Zbirali so namreč tisti kapital, ki je (bo) v sploščenem svetu najpomembnejši: pozornost.

Nekaj let kasneje so tako zbrani kapital – danes bi mu rekli tudi število uporabnikov – lahko tudi (zelo uspešno) pretvorili v dolarje in druge valute. Šlo pa je prav za bistvo podjetništva: 1. imeli so dobro idejo (s spletnimi pajki slediti medsebojnim linkom na internetu in zbirati čimbolj relevantne podatke), 2. vanjo so verjeli (trdo delali nekaj let, ne da bi že kaj zaslužili), 3. pridobili so dodatne investitorje (ustanovitelj Suna Andy Bechtolsheim je najprej vložil 100.000 dolarjev).

Ko so enkrat tudi drugi spoznali genialnost njihove podjetniške ideje, so imeli že neulovljivo prednost. Potem so le še pobirali (tudi tisti klasični kapital), med drugim tudi z javno dokapitalizacjo, ko so naenkrat zbrali več kot 2 milijardi dolarjev. Ko sem tole pred kratkim omenil nekaterim od »najstarejših« sodelavcev družbe IUS SOFTWARE, so me spomnili na staro zgodbico, ki sem jo že pozabil. Takrat, ko sem jih prvič opozoril na Velika priložnost

Google (je bilo pa res kar nekaj let, preden je bil v Sloveniji širše poznan), sem bil menda ves navdušen, skoraj evforičen: »Poglejte tole! To je ta prava stvar! V tem je pa res bodočnost!« Očitno sem imel kar nos za zgodbe o uspehu (važič!). Ta zgodba – o velepomembnosti pozornosti – se danes še nadaljuje in pravzaprav prevladuje nad celotno ekonomijo, vsaj v digitalnem okolju (ampak spomnite se: sem spadajo tudi glasbena, filmska, igralniška, igračarska, softwarska industrija itd.). Najboljši primer za to, kako preprosta in uspešna je lahko dobra ideja, je YouTube – spletno mesto za izmenjavo in predvajanje videodatotek. Nobenih posebno inovacijskih novih tehnologij niti izredno kakovostnih vsebin ni bilo (na začetku), le uspešnost v pridobivanju pozornosti. Danes pa je že sama datoteka stotin milijonov uporabnikov vredna milijarde dolarjev. Na zadnjem Blogresu je znani futurist Gerd Leon hard napovedal nekaj takega, da mu celo jaz, kot velik infozanesenjak, nisem (takoj) verjel. Napovedal je, da ne le, da bo odpravljeno omejevanje prostega (brezplačnega) poslušanja glasbe (prek interneta in sploh kjerkoli), ampak da nam bodo za downloadanje glasbe enkrat celo plačevali (!!!). Mislim, da bi to lahko bili prvi samostojni prihodki moje hčerke in sina … »Lari, fari,« si je verjetno mislil še kateri med poslušalci, dokler nismo do konca poslušali tega simpatičnega predavatelja. Ko pa smo vse skupaj povezali, smo spet podvomili o lastnem dvomu.

Velika priložnost

Logično je, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo internet povsod brezplačen (tega mi menda ni treba posebej pojasnjevati, kajne?). Seveda bodo vse (še številne dodatne) naprav(ic)e povezane (on-line), tako kot so že danes (vse bolj) mobilni telefoni. Gerd je opozoril na rezultate nedavne raziskave, da ima 91 odstotkov uporabnikov mobilnih telefonov svoje igračke na dosegu enega metra, 24 ur na dan, 7 dni v tednu in da bo takih konec leta 2009 na tem planetu že 4 milijarde in pol. Predvidevam, da bo v bitki za pozornost vseh teh milijard imelo veliko prednost le nekaj največjih korporacij na svetu (med njimi seveda kot eden prvih kandidatov Google). Vsi drugi se bodo borili le še za ostanke pogače. Kar pa za nas Slovence še vedno lahko pomeni bajne možnosti za podjetniško dejavnost. Ne morem si kaj, da ne bi tu navdušeno citiral našega predsednika Danila Turka (oprostite, gospod predsednik, tele naše tipkovnice še vedno niso prilagojene tako, da bi lahko na hitro pravilno napisal vaš priimek), ki je na govoru ob praz novanju Dneva državnosti 24. junija 2008 rekel (približno) takole: Minil je čas »več in bolje delati« in zdaj je čas »več in bolje misliti«! Kapo dol! Ne bi se mogel bolj strinjati. Kaj ti pomaga nekaj delati, če se kas neje izkaže, da je bilo to nepotrebno, prepozno, preuranjeno, predrago, nekonkurenčno. Dobra ideja pa nam lahko delo poenostavi, izboljša, poceni ali celo odpravi. Morda jo lahko celo dobro prodamo?

Bojim se (in zato skušam s svojim pisanjem ter zgledom to vsaj malo spremeniti), da je danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala!) še vse premalo razumevanja in odprtosti za nove tokove, za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane)

projekte. Namesto da bi se bolj ambiciozno povezali z manjšimi in mlajšimi podjetniki (jim bolje prisluhnili) ter skušali skupaj z njimi ustvariti kakšne večje (svetovne) zgodbe o uspehu, se »ziheraško« držijo pravila »več in bolje vlagati« v (samo) že preverjene poslovne modele.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

agav fant še ni pri punci spal Želim si, da bi bilo danes med slovenskimi poslovneži (posebno še med tistimi, ki imajo zbranega največ kapitala) več razumevanja za nove informacijsko-poslovne tokove ter pripravljenosti za smele razvojne (s tem pa seveda tudi tvegane) projekte. Namesto da se odločajo le za vlaganja v že preverjene poslovne modele, bi z nekaj več vizije ter poguma lahko podprli številne (predvsem mlade) podjetnike z ambicioznimi projekti.

Kot smo videli iz številnih primerov, je začetni uspeh sicer mogoče tudi brez velikih vlaganj, toda v naslednji, drugi fazi se je treba, pa še kako (hitro), materialno okrepiti, da bi se podjetniški projekt uresničil tudi na zahtevnem svetovnem trgu. Kakor hitro namreč konkurenca vidi dobre ideje, jih takoj skuša posnemati, izboljšati in prehiteti. V zadnjem času se tudi pri nas pojavljajo domače oblike zbiranja tveganega kapitala (venture

capital) in celo poslovni angeli, vendar še premalo in v premajhnem obsegu (realno je pričakovati le vlaganja po nekaj sto tisoč evrov). Še bolj pa moti to, da pri nekaterih vodilnih slovenskih kapitalistih sploh ni pravega razumevanja (in pričakovanja) za nove inovativne podjetniške ideje. Od predlagateljev namreč pričakujejo (zahtevajo) podroben poslovni načrt, ki zelo natančno določa tisto popularno točko break-even, v kateri se rdeče številke spremenijo v črne. Velika priložnost

Nič nimam proti poslovnim načrtom, saj brez njih nikakor ne gre, vendar pa je nesmiselno pričakovati, da bi imel tak načrt enako (natančno) strukturo v primeru uvajanja neke povsem nove in perspektivne tehnologije kot pri povsem rutinski investiciji. Če ustanavljamo (podjetje za) novo kemično čistilnico, bo lahko (obvezno) poslovni načrt vseboval zelo podrobne številke o vseh mogočih začetnih stroških, opremi, delovni sili, marketingu, potrebnih kreditih, obrestih, vizitkah, pisemskih ovojnicah, znamkah itd. Celoten poslovni model je namreč povsem poznan in predvidljiv. Idealna naloga za kakšne teoretične ekonomiste, ki bi lahko doktorirali iz poslovnih načrtov, nobenega pa še niso uresničili … Povsem drugače pa je s kakšnim novim inovativnim produktom, storitvijo ali (povsem novim) poslovnim modelom! Iluzorno je pričakovati, da bo nosilec lahko v poslovnem načrtu do meseca natančno predvidel prodajne rezultate, finančna nihanja v tretjem letu poslovanja in višino dobička v 3. kvartalu leta 2011. Potek projekta je preveč negotov, saj je vsaka faza vsebinsko in stroškovno odvisna od rezultatov prejšnje. Investitor mora predvsem verjeti v poslovno idejo inovativnega podjetnika. Če ni prepričan, naj se raje loteva preprostejših investicij, morda kakšne dodatne picerije na robu mesta. Zaupati mora predvsem v sposobnost predlagatelja, da bo predvideni projekt tudi izpeljal, vsaj v glavnih gabaritih. Če ne bo šlo tako, kot je bilo sprva načrtovano, pa morda nekoliko drugače, čeprav mimo prvotnega poslovnega načrta. 42

Velika priložnost

Prvič je to seveda težko. Če predlagatelj doslej še ni dosegel nič kaj omembe vrednega, je dvom potencialnega investitorja upravičen. Za mladega človeka bi lahko še naredili izjemo: s svojimi odličnimi idejami, argumentiranim nastopom in velikim žarom bi nas morda še prepričal, da bo uspel – enkrat je treba začeti. Če pa nam velike ideje ponuja nekdo, ki se je do svojih srednjih ali celo poznih let že ukvarjal s podjetništvom, pa ne more pokazati kakšnih otipljivih rezultatov, je dvom več kot upravičen. Pred leti, ko sem bil vesel že vsake mednarodne poslovne zveze, mi je neki starejši gospod iz Francije predlagal, da bi skupaj ustanovila podjetje in začela poslovati na področju informacijskih tehnologij. Sprva sem bil navdušen, saj mi je zadoščalo že dejstvo, da se nekdo iz tako velike in razvite države, kot je Francija, zanima za joint venture v mali Sloveniji. Bil pa sem malo radoveden, kako to, da ta okrogli a simpatični gospod nima za sabo že kakšne uspešne družbe pri njegovih približno šestdesetih letih. In to pri tako velikih in naprednih idejah? Zato sem z najinimi poslovnimi zvezami kar malo zavlačeval. In ko sem videl, kako pomembna mu je za poslovno potovanje razlika v ceni med letalskim in železniškim prevozom, sem spoznal, da »ni vse zlato, kar je na zahodu«, in sem počasi najino razmerje omejil na izmenjavo božičnih in velikonočnih čestitk. Pač ni tisto pravo. Pa čeprav se šteje za francoskega podjetneža. Ker vidim, da se je po nekaj letih celo preselil v skromnejše stanovanje, sklepam, da sem ravnal prav. Vsak ni za vse! In ni vsakdo (lahko) podjetnik, pa če si to še tako želi. Poznam vrhunske stro-

kovnjake in vsestransko uspešne ter spoštovane in uveljavljene magistre in doktorje, ki pa niti ne pomislijo, da bi se lotili podjetništva, saj se zavedajo, da je za to potrebna prava (neka posebna) »žilica«, izrecna želja oziroma veselje in čisto posebni darovi, dostikrat precej drugačni od tistih, ki omogočajo pridobitev formalne izobrazbe in akademskih nazivov. Pameten investitor bi moral zato »izvohati« dobro poslovno idejo, katere avtor bi že imel določene reference (podjetniške uspehe), jo temeljito preučiti, sprejeti za svojo, podpreti s potrebnimi finančnimi

sredstvi, spremljati razvoj projekta, skupaj z nosilcem sproti korigirati poslovni načrt, po potrebi tudi dodatno financirati ali se povezati s tretjimi (strateškimi) partnerji, ki omogočajo dodatno sinergijo. Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so)investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev na globalnem trgu, pa je: kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželeno in težko pridobljeno) pozornost v denar? Veliki to že znajo (delajo). Kaj pa vsi drugi?

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

oben zajtrk ni zastonj Eden glavnih problemov, s katerimi se bodo v naslednjih letih srečevali podjetniki in njihovi (so) investitorji na področju informacijskih tehnologij in storitev (na globalnem trgu), je: Kako v razmerah vse več (pa čeprav le navidezno) brezplačnih informacij ter storitev spremeniti (tako zaželjeno in težko pridobljeno) pozornost v denar? Veliki to že znajo (delajo). Kaj pa vsi drugi?

Ja, znajti se bo treba! Čudežna beseda in (možna) rešilna bilka za marsikaterega spletnega podjetnika danes je reklamiranje. Če denarja ne bomo mogli zaslužiti drugače (direktno), bomo poskusili vsaj z reklamnimi oglasi (banerji). Potreben bo seveda (ah, kakšna malenkost) soliden promet, veliko dnevnih obiskov, klikov, ogledov, pa se bo našel kakšen velik(i) oglaševalec, ki nam bo plač(ev) al, da bomo njegov baner namestili na našo domačo stran.

Ste že uganili, da je ta(kšna)le računica (logika) še iz prejšnjega obdobja (Web 1.0)? Pred več kot desetimi leti je bila »in« tako imenovana »push tehnologija«, psihološko zasnovana še na TV-miselnosti: Pošljimo našemu (ubogemu) uporabniku (consumer) tisto, kar mi mislimo, da je dobro zanj, takrat in toliko, kot mi mislimo, da bo najbolje. Ni vrag, če mu bomo nekaj ponudili 100-krat, se bo pa že naveličal in enkrat kliknil. Začetek je bil še kar obetaven in nedolžen. Sledila pa je prava vojna. Vse več in več »porivanja«, Velika priložnost

vse bolj polni poštni nabiralniki, SPAM, ANTIspam, padajoče (drop-down) reklame, blokiranje padajočih reklam, triki in anti-triki … Pri vsem tem se je (bilo) najbolje zanesti na lastno obrambo: preprosto ignorirati čim več reklam(nih) banerjev. Kot da jih ni.

In tukaj se bodo morali oglaševalci (v najširšem smislu) vse bolj znajti: Pritegniti pozornost udeležencev (v pozitivnem smislu) z zanimivo vsebino. Jih nagraditi z drobnimi pozornostmi. Se jim zahvaliti in jih vljudno povabiti, naj se spet kaj oglasijo. Jih zadovoljiti.

Seveda to ni moglo dolgo trajati. Nastale so tako nemogoče deviacije, da človek težko verjame. Še do danes obstaja nekakšna »klikarska« industrija, ki obljublja plačevanje za samo klikanje. Veliko število klikov naj bi namreč bolj odprlo mošnjičke velikih oglaševalcev in prek vmesnih posrednikov naj bi nekaj priteklo tudi do ubogih klikajočih garačev. Navadna spletna kmečka logika nam da spoznati, da gre pri tem lahko le za časovno omejene špekulacije.

To se danes tudi že dogaja. Navzven se nam ta pojav (lahko) kaže tudi, kot da je (bo) nenadoma na internetu vse zastonj. Pravilo There is no such a thing as a free lunch! seveda še vedno velja, vendar je vse težje ugotoviti, v čem je zvijača, zakaj se nekomu »splača« nekaj dajati »zastonj«? Ponavadi vse okoliščine brezplačne storitve (predvsem pa glavni motiv) pozna le tisti, ki jih ponuja, vprašanje pa je, ali se mu bo računica tudi izšla.

Mislim, da se je v zadnjem času glavnina oglaševalskih zaslužkov preselila na samo nekaj velikanov, kot so Google, Yahoo, YouTube, velika večina drugih pa se mora (začasno?) zadovoljiti le z drobtinicami. Potrebni bodo povsem drugačni pristopi in prijemi.

Mi kot uporabniki (oprostite: udeleženci) pa si ponavadi niti ne belimo glave z vprašanjem, zakaj je nekaj zastonj, ampak to veselo uporabljamo. Tako, kot na primer novost, ki bi bila po svojem pomenu in ambiciji (s tem pa tudi po podjetniških dimenzijah) lahko tudi povsem globalna (gre pa za slovenski projekt): mojID.

Druga generacija interneta (Web 2.0) pomeni (bolj kot tehnološko) predvsem civilizacijsko (sociološko) revolucijo. Spreminja se odnos uporabnikov do interneta, ki ni več le okolje za enosmerne komunikacije, temveč vse bolj tudi za povratne. S tem, ko postajajo vse bolj aktivni uporabniki, pa se spreminja tudi narava oglaševanja. Namesto načela push se vse bolj uveljavlja pravilo pull. Uporabnik interneta ni več le potrošnik, temveč vse bolj udeleženec. Zato pričakuje tudi, da bo sam izbiral informacije, ki ga zanimajo, vključno z »reklamami«. 46

Velika priložnost

Na prvi pogled je to majhna storitev, ki pa bi nam lahko prihranila veliko časa in sivih las. Po mojem občutku se danes tudi že po več kot 10-krat na dan nekam prijavljam, izpolnjujem polja za uporabniško ime in geslo (tudi po dvakrat), vse to med seboj zamenjujem ter pozabljam (gesla). In zato še malo reklame (nenaročene s strani ponudnika storitve): »Z OpenID identiteto ne potrebujete več številnih uporabniških imen za prijavo na spletne servise.

Dovolj je le ena, centralna identiteta, s katero se lahko prijaviš povsod, kjer je omogočena Open ID prijava.« Storitev je za vas (seveda!) brezplačna, kako pa bo ponudnik spremenil pozornost v denar, pa že on sam ve. Tako kot se vedno znova in znova pri našem vsakdanjem delu vračam(o) na Google, tako ga

moram tudi tu pogosto omenjati in se mu ne morem izogniti, ko pišem o oglaševanju. Tudi največji iskalni stroji, ki poberejo večino ogromne oglaševalske pogače, se prilagajajo (in se bodo morali še bolj) na Web 2.0, tako po vsebini kot po obliki. In tudi tu se bi lahko našle kakšne drobtinice, ki bi lahko obogatile slovenskega podjetnika z dobrimi idejami.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

vetovna zakladnica znanja na dlan(čn)i(ku)

Google je sicer (prvi) največji in najpomembnejši iskalni stroj na svetu, vendar pa ni edini »veliki igralec«, saj imajo skoraj v vseh (večjih) državah tudi še kakšnega nacionalno (regionalno) usmerjenega. Slovenski Najdi.si žal nima tako (hvaležno) velikega trga, kot na primer ruski Yandex.

Če bi imel trenutno kaj prostih investicijskih sredstev, bi jih zlahka nekaj namenil tudi napovedanim novim delnicam Yandexa (IPO), saj že danes obvladuje kar 40 odstotkov ruskega trga iskanih strojev (Google le 30 odstotkov). Po velikosti je celo drugi največji (iskalni gonilnik) v Evropi. Očitno se tudi kar spodobno prilagaja razvojnemu trendu v smeri Web 2.0, saj je prevzel tudi MoiKrug.ru (ja, seveda: moj krog), ki je največje socialno omrežje za ruske poslovneže. Dobra kombinacija!

Poznavalci vedo, da se bo v naslednjih letih ogromno sredstev obrnilo (in porabilo) na področju SEO (Search Engine Optimization). Po že večkrat omenjeni svetovni zakladnici znanja na internetu je seveda treba iskati in ker je »zadetkov« praviloma vedno preveč, je zelo pomembno, kateri od teh so (nam) prikazani na začetku, na vrhu (vsi drugi bodo verjetno ostali neizkoriščeni, neprebrani). Tukaj pa se prepletajo vse mogoče tehnologije, algoritmi, zvijače in (oglaševalski) interesi.

Velika priložnost

Optimizacija se lahko izvaja na obeh straneh: »aktivno« pri samem iskalnem stroju in na »pasivni« strani – spletnih straneh, ki bodo poindeksirane ter vsrkane v »gooogabazo«. Poznam kar nekaj informatikov (tudi v Sloveniji), ki se jih drži sloves (pohvala), da znajo spletne strani tako dobro opremiti z ustreznimi (meta) oznakami, da jih bodo iskalniki kot Google ali Najdi.si prikazali visoko na seznamu zadetkov. V bistvu gre za razne zvijače, ki pa morajo biti seveda nenehno posodabljane, saj se na drugi strani upravljavci iskalnikov nenehno trudijo s protizvijačami (podobno razmerje, kot na področju nadlegovalne pošte). Takšna referenca »dobrega optimizatorja iskanja« je med poslovneži tako pomembna, da je lahko tudi odločilno merilo pri zaposlovanju informatikov. V tej novi spletni ekonomiji, posebno še pri trgovini, je pač bistveno, da se bo naš proizvod (ali storitev) znašel na vrhu seznama zadetkov. »Pa naj stane, kolikor hoče!« In tudi stane: če iskalnemu stroju (Googlu je to glavni prihodek!) dobro plačate, se pač lahko znajdete višje, kot bi se sicer. Na začetku smo se ob tem celo nekaj zmrdovali, češ da to »ni fair«, da gre za goljufanje, zaslužkarstvo. No, danes smo to pač sprejeli kot nekaj normalnega. Podobno, kot se tudi več ne zgražamo, ker so vrhunski športniki vsi po vrsti profesionalci. Pred nekaj desetletji so jih zaradi tega še izganjali z olimpijade. V bistvu je že lokalni pristop neka oblika optimiziranja iskalnih gonilnikov. In zato tudi priložnost za manjše lokalne Davide proti GG (Google Golijat). 50

Velika priložnost

Če iščete »lopato« na Googlu, dobite ponudbo družbe Lopata, Flegel & Company LLP za razne konzultantske in izobraževalne storitve, česar pa verjetno niste iskali. Če pa vnesete »lopato« na domačem Najdi.si, dobite to, kar ste iskali: nerjaveče lopate iz polipropilena, ki so izjemno lahke in primerne za odmetavanje snega ali drugih materialov (ProSigma). Naslednji razlog za pomembnost (in perspektivnost) tudi lokalnih iskalcev pa je povsem tehnični. Mi smo sicer probleme z našimi tremi šumniki večinoma že rešili (ali se jih navadili) in je prednost našega Davida (Najdi.si) pred Golijatom (da ga več ne ponavljam …) le še minimalna, drugače pa je pri nekaterih bolj vzhodnjaških civilizacijah. Popolnoma drugačne pisave (kitajska, japonska, korejska) so gotovo (vsaj na začetku) dajale prednost domačim rešitvam in zato ni čudno, da imajo tudi tam takšne lokalne velikane (pa še več je), kot je Yandex. Da, samo na začetku. Saj v drugi fazi se lahko tudi globalni igralci kar hitro ponižajo in prilagodijo. Kar vnesite malo drugačno verzijo Googla – http://www.google.ae/ – pa boste videli, da se iskalni izraz vnaša od desne proti levi, ker gre za arabsko pisavo … Prepričan sem, da se bo v prihodnosti največja optimizacija iskanja dosegla (izvedla) na strani »strežnika«, še najbolj seveda pri GG. Tukaj je še ogromno možnosti. Na začetku je šlo predvsem za takšne algoritme, ki so ugotavljali pogostost obiskovanja spletne strani (ki je predmet indeksiranja), njeno pomembnost (od kod so nanjo nameščeni linki), rangiranje pri drugih itd. Temu so

se dodajali vse bolj zahtevni statistični algoritmi, ki pa se vse doslej (vsaj kolikor je meni znano) niso spuščali v pravi pomen besedil, temveč so se omejevali na besede in besedne zveze v mehaničnem smislu. Največja revolucija na področju iskalnih gonilnikov je še pred nami. Dosedanja gola zapored-

ja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodno, ali smo pri iskanju izbrali ustrezne ključne besede, saj bo bolj pomemben pomen besedil (tudi iskalnega izraza) kot pa znaki, s katerimi so zapisana.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

rez umetne inteligence je računalnik neumen

Pred nami je največja revolucija na področju iskalnih strojev. Dosedanja gola zaporedja znakov (strings of characters) v besedilih se bodo dala računalniku prepoznati s pomočjo vse bolj razvite umetne inteligence. Potem ne bo več tako usodno, ali smo pri iskanju izbrali ustrezne ključne besede, saj bo bolj pomemben pomen besedil (tudi iskalnega izraza) kot pa znaki, s katerimi so zapisana.

Bolj ko razvijamo in obvladujemo informacijske tehnologije, bolj spoznavamo, kako fantastično razvita in popolna s(m)o že milijone let delujoča živa bitja – in mi ljudje kot krona stvarstva še posebej. Zdaj, ko imamo že super hitre procesorje, gigabajtne nosilce »spomina« in celo terabajtno svetovno omrežno podporo, uspevamo počasi (in zelo nezanesljivo) računalniško prepoznavati obraze na (ustrezno kakovostnih) slikah, kar je sicer prava malenkost za vsakega povprečnega

otroka, pa čeprav tudi skozi človeško oko informacije pridejo v možgane prek tisočih pikčastih impulzov (v bistvu tudi digitalnih). Družbe, kot Riya – : http://www.riya.com/ –, ki so doslej uspele najbolje spoznati vsebino slik (Visual Search), se hvalijo s tem, da so še največ dosegle na enem od področij umetne inteligence – computer vision. Slike, ki jih mi spoznamo in »razumemo, sprejmemo« v sekundi, morajo računalniki najprej spremeniti v matematične algo-

Velika priložnost

ritme in šifre (povprečne slike jih imajo vsaka po 6.000), nato pa se začne strašno zapleteno »računanje« zato, da bi se našle znane in smiselne kombinacije. In če naj bi neki obraz prepoznali za potrebe biometričnih potnih listov, potem je treba dobljene kombinacije primerjati še s tisoči in tisoči drugih slik (kar mi spet naredimo ponavadi kar mimogrede, ko se spomnimo znanca izpred 10 let).

tudi od visokega pritiska do ustreznih zdravil (s plačanimi oglasi). Za splošno iskanje je tudi to ponavadi dovolj, nikakor pa ni to prava smer za bolj zahtevno in kakovostno iskanje – predvsem ne na pravnem področju. Z vidika iskalnika je namreč celotni internet ena sama ogromna zaklad nica najrazličnejših besed (na določenih straneh), skupaj s povezavami med temi besedami in stranmi. Pa prav nič več!

Na vizualno področje sem opozoril zato, da bi si lažje predstavljali, na kako zapleten način se »neumni« računalnik loteva tudi besedil. Zaporedje črk in drugih znakov je treba najprej »na grobo« spoznati in razdeliti na besede in stavke. Umetna inteligenca je potrebna od tu naprej, začenši z že dokaj razvitimi jezikovnimi tehnologijami. Visoko raven (formalnega) prepoznavanja besedil tudi v slovenščini si lahko ogledate pri Microsoftovih orodjih v Pisarni – Office 2003, kjer vam računalnik lahko že kar koristno pomaga pri odpravljanju slovničnih napak.

Upam si celo trditi, da so še tako izpopolnjen(i) iskalnik(i) á la Google povsem neustrezna smer (dead end) nadaljnjega razvoja obdelave informacij, razen seveda, če jim bodo določili povsem novo arhitekturo. Kot si lahko predstavljate, bodo morali pri (zasnovi in) izdelavi novega (pravega) iskalnika na medicinskem področju sodelovati predvsem zdravniki, na pravnem področju pa predvsem pravniki. Med bilijoni in bilijoni besed (pogosto obdanih z morjem navlake) bo mogoče dobro informacijo najti le z uporabo pravega znanja (ki pa doslej ni bilo ustrezno vkomponirano v iskalnike).

Trdo delo pa se tu šele začenja: ugotoviti, kaj besedilo pomeni, in to potem povezati z drugimi ustreznimi pojmi in besedili. Za to pa je potrebno (mora biti vključeno) že zelo specifično znanje. Umetna inteligenca na področju medicine (ki je tudi že precej razvita) mora povezati težave s krvnim pritiskom z (ne)primerno prehrano in z ustreznimi terapijami in zdravili. Nepogrešljivi iskalni stroji doslej niso imeli ustrez nih rešitev niti vključenih elementov umetne inteligence. Google bi nas verjetno hitro pripeljal

Velika priložnost

Imamo srečo, da je prav pravo eno najbolj ustrez nih področij človeške dejavnosti za obvladovanje s pomočjo računalnikov, saj se študentje na neki način vsa leta študija učijo predvsem raznih pravil. S pomočjo umetne inteligence bo torej treba najprej vsa ta pravila (in njihove povezave) predstaviti računalniku, ki bo odslej znal prepoznati tudi nova (pravna) besedila in nam jih predstaviti prek iskalnika. Postopek bo sicer dopolnjen s

spoznanji strojnega učenja in statistike, vendar bo temeljil na znanju in pravilih, ki jih bodo definirali pravniki. Takšnega zelo ambicioznega (in dolgotrajnega) projekta uporabe umetne inteligence v pravu smo se prvi lotili Slovenci, skupaj s partnerji iz ne-

katerih najrazvitejših držav EU. Zaradi boljše možnosti zaščite intelektualne (industrijske) lastnine smo družbo AI-in-Law Future Technologies Inc. sicer ustanovili v ZDA, vendar lahko napovem, da bodo uporabniki sistema IUS-INFO eni prvih, ki bodo uporabljali pravi pravni iskalnik.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

metna inteligenca za telebane

Takšen naslov sem izbral zato, da bi se s tem prisilil neko zelo zahtevno in abstraktno tematiko prikazati tako, da bi jo lahko razumeli tudi nestrokovnjaki. Svoj načrt sem namreč moral predstaviti številnim kolegom pravnikom, potencialnim investitorjem, partnerjem …

Pred seboj imam več kot 1.000 strani debelo knji go Artificial Intelligence, A Modern Approach, second Edition, by Stuart Russell & Peter Norvig. Na koncu je še za 53 strani drobnega besedila bibliografije. Samo raznim definicijam AI je namenjeno celotno prvo poglavje. In jaz naj zdaj preprosto pojasnim širokemu krogu bralcev, kaj je umetna inteligenca, ter pravnike za povrh še prepričam, kako neizogiben je njen prodor na pravno področje? Pa poskusimo!

Da ne bo pomote: razni ekspertni sistemi, pa če so videti še tako »inteligentni« in so dejansko lahko tudi zelo koristni in prijazni, nimajo prav dosti skupnega z umetno inteligenco. Tako kot smo pri družbi IUS SOFTWARE že pred leti izdali disketo Družinski pravnik, so tudi že mnoge komercialne družbe v svetu pripravile odlične »inteligentne« uporabnine ali obrazce (na primer družba INform na portalu informiran.si), predvsem po posamez nih področjih. Na Nizozemskem imajo ekspertni

Velika priložnost

sistem za pravno pomoč na socialnem področju. Program uporabnika vodi od stopnje do stopnje, mu postavlja vprašanja in ga pripelje do neke koristne pravne informacije za konkreten primer. V Avstraliji so pripravili ekspertni sistem za rodbinsko in dednopravno področje, ki navzven morda deluje kot umetna inteligenca, vendar to ni … Ekspertni sistemi (dosedanji) so namreč izrazito determinirani: temeljijo na (lahko sicer zelo strokovnem in razvejenem, predvsem pa uporabnem) diagramu pravil, vprašanj in odgovorov. Pri tem pa so prav vse, do zadnje vejice, določili in postavili ljudje, strokovnjaki, ki to področje dobro poznajo. Če so potrebni kakršnikoli popravki (na primer zaradi odkritih napak) ali dopolnitve (na primer zaradi spremenjene zakonodaje), morajo vse to vnesti isti ljudje, avtorji, na enak način in v enaki obliki. Pri ožjih področjih in manjših količinah je to še obvladljivo, toda za bolj ambiciozne in širše (ali celo univerzalne) projekte postane človeški dejavnik preveč pomemben in začne vnašati preveč svojih slabosti. Sistem sam pa je v bistvu povsem neinteligenten (celo »neumen«, če hočete) in zato tudi neučinkovit ter komercialno neobetaven. Če bi se kljub temu (po mojem mnenju prehitro) odločili za smer ekspertnih sistemov, bi jih morali izboljšati z najnovejšimi informacijskimi orodji za upravljanje znanja (knowledge management) in obvladovanjem velikih količin podatkov (data mining). Vendar so to bile doslej le splošne tehnologije, na pravnem področju pa bodo potrebne posebne rešitve, v smeri »razumevanja« pomena besedil in s tem resnične umetne inteligence. 58

Velika priložnost

In celo, če bi (pravzaprav bomo to vsekakor morali) določili vsa obstoječa pravna pravila nekega pravnega reda (npr. slovenskega) in naredili takšen program, da jih bo v besedilih prepoznal (brez tega ne bo šlo), bi to po večini definicij še ne bila umetna inteligenca! To bi bil šele umetni »piflar«, kot tisti študent, ki se zna vso snov le naučiti na pamet, pri tem pa nič kaj dosti ne razmišlja. Pri umetni inteligenci se mora subjekt (program, agent, robot) znati tudi učiti in temu ustrezno prilagajati. Če študent lahko hitro odkrije očitno napako v učbeniku in ve, da se občine ne da podedovati, mora to (za)znati tudi program, ki naj bi vseboval umetno inteligenco. Če v umet(el)ne algoritme ustvarjalci (programerji) ne bodo vnesli pravila, da izraz kazen izvršbe ni logičen (in ga velikokrat tudi res ne bodo), bo program ta nesmisel lahko odkril v drugi fazi, s pomočjo strojnega učenja (machine learning) in drugih metod umetne inteligence (teorija iger, statistične metode). Zelo preprosto povedano: ker računalnik besedne zveze »kazen izvršbe« ali podobne ne bo našel v drugih pravnih dokumentih, se mu to ne bo zdel običajen izraz in bo na to opozoril. Nasprotno pa bo izraze, ki jih bo našel na mnogih mestih in že kar praviloma, spoznal kot običajne in sprejemljive (na primer: se kaznuje za prekršek fizična oseba), celo če bodo napisani z napako (na primer: se kaznuje za prekršek fuzična oseba)… Torej: umetna inteligenca bo v pravo vpeljana tako, da bo računalnik v pravnih besedilih znal najti in prepoznati pravna pravila, vendar z dodatno pomočjo posebnih tehnologij AI. Imel jih

bo uskladiščena v bogati bazi pravnega znanja, ki bo hkrati služila tudi kot podlaga za delovanje raznih prav(n)ih ekspertnih sistemov in tudi za avtomatsko kreiranje novih pravnih besedil (predvsem osnutkov).

Sicer pa velika opremljenost pravnikov z računalniškimi pripomočki (na katero prisegam) nikoli ne bo zamenjala človeka (pravnika) pri odločanju in bo še tako računalniško podprt sodnik še vedno odločil kot človek, in ne kot stroj.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

snutek sodne odločbe iz računalnika

Leta 2006 sem na internetu objavil svojo podjetniško pobudo (glej izvirno besedilo povzetka*) in pri tem naletel v mednarodnih krogih na tako dober odziv, da smo še istega leta ustanovili družbo AI-in-Law Future Technologies Inc., ki se ukvarja z uvajanjem umetne inteligence v pravo.

Čeprav je bila družba ustanovljena v ZDA, pa so njeni glavni partnerji in sodelavci iz Evrope, in sicer iz Slovenije, Nizozemske, Madžarske in Italije. Ker bo šlo za zelo inovativne tehnologije, ki zahtevajo zelo visoko stopnjo zaščite industrijske lastnine (vključno s patentiranjem programskih rešitev in algoritmov), je bila njihova presoja, da

je to trenutno bolje in lažje doseči v ZDA, poleg tega pa je na tem trgu čutiti tudi največji interes za komercialni razvoj družbe in celo oploditev s tveganim kapitalom. Družba AI-in-Law bo skušala s pomočjo večinoma pravniških timov zgraditi (dopolniti že obsto-

* We plan to connect the best researchers and developers from various countries on the field of AI & Law with investors who believe that well planed and produced modules of AI could be of great value for different future (say – 5 year) projects involving e-justice, e-administration, e-forms, e-legislation, on-line created documents, etc. The newly established company will try to take and maintain the leading position in this area of endless opportunities. We truly believe that this practical collaborative approach would first of all raise general awareness about tangible benefits AI would bring into the legal world, and secondly, motivate investors to help with the current and future projects and research. Velika priložnost

ječe) pravne ontologije (najprej splošne, kasneje pa tudi za posebna področja), tako da bodo programerji lahko iz besedil (celotne) zakonodaje in judikatov (preteklih sodnih odločb) potegnili pomen vsakega posameznega stavka. Z jezikovnimi tehnologijami se ne bodo ukvarjali, temveč bodo uporabili (kupili) že odlične rezultate (pri nas je to družba Amebis), ki so doseženi že skoraj v vseh pomembnejših jezikih. Del tega bo tudi izražanje v »naravnem jeziku«, kar bo kasneje omogočilo, da bo uporabnik svoj (pravni) problem vnesel opisno in neformalno, v obliki poljubnih stavkov.

vo ekspertnega sistema za spremljanje sodnih postopkov. Krona tega bo gotovo na koncu, ko bodo sodniki lahko s pomočjo računalnika dobili osnutek (predlog, katerega bodo lahko sprejeli, zavrgli ali dopolnili) sodbe z obrazložitvijo.

V drugi fazi bodo s pomočjo specialnih tehnologij (že razvite splošne umetne inteligence), predvsem »strojnega učenja« še zelo izboljšali odstotek natančnosti pri (raz)poznavanju besednih in stavčnih povezav. Tu si bodo pomagali z obstoječimi pravnimi slovarji in tezavri, predvsem pa s statistiko (pojmov, ki se ponavadi in normalno pojavljajo skupaj). Vse to jim bo omogočilo, da bodo v bistvu zelo obogatili praktično vrednost besedilnih podatkovnih zbirk.

Ko bodo celotne zakonodaje posameznih držav (EU) obdelane in obogatene z znanjem (meta podatki), jih bo tudi lažje med seboj primerjati in usklajevati (s predpisi EU). In ker bodo takšni sistemi med seboj povezani, bo neprimerno lažje naprej graditi kakovostne in kompatibilne pravne sisteme. Ob spremembi enega (člena) zakona bodo na več mestih zasvetili rdeči gumbi: v upravnem postopku za izdajanje potnih listov, v spletni aplikaciji za izvršilne predloge, v komercialnem programu za odvetniške pisarne, v službi za evropske zadeve, v mednarodnem programu za medsebojno obveščanje državnih tožilstev itd.

Tako obogatene zbirke (sedaj že tudi znanja) bodo služile za številne druge koristne namene in projekte, od katerih bo »matična« družba AI-inLaw razvijala le nekatere, praviloma pa jih bodo uporabljali drugi subjekti, na podlagi dokumentacije, specifikacije in navodil osnovnega razvojnega sistema. Moduli umetne inteligence (temelječi na obogatenih zbirkah pravnega znanja) bodo lahko koristno uporabljeni prav pri vsakem projektu modernizacije (kateregakoli) sodnega sistema, saj jih bodo izvajalci lahko uporabili za izdela62

Velika priložnost

Podobno (ali pa še bolj) uporabni bodo moduli AI (kot obogatene zbirke pravnega znanja) na področju javne uprave in drugih zahtevnih sistemov množičnega komuniciranja z uporabniki. Vloge v elektronski obliki so (le) prvi korak do končnega cilja, da vlagatelj dobi tudi dobro in hitro rešitev.

Jasno je, da se bo uporaba umetne inteligence v pravu, od zakonodajnega postopka naprej, poznala tudi pri kakovosti, saj bo v pravnih predpisih ter sodnih in upravnih odločbah manj leporečja, nejasnosti, dvoumnosti, napak, podvajanj itd. Družba AI-in-Law je svoje vmesne rezultate (po dveh letih petletnega projekta) tudi že javno predstavila na pomembni in odmevni mednarod ni konferenci »e-Pravosodje & e-Pravo 2008«, ki

jo je organizirala Slovenija v okviru predsedovanja EU. V Portorožu so bila vsa predavanja strokovnjakov družbe AI-in-Law pred 400 udeleženci sprejeta z velikim zanimanjem in odobravanjem.

Bil sem zelo ponosen, ko sem videl, da smo Slovenci enkrat za spremembo uspešno nekaj »učili« informacijske strokovnjake iz Avstrije, Nemčije, Francije, Velike Britanije, Španije.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

se slovensko pravo na obesku za ključe

Ko se lotevamo ambicioznega projekta umetne inteligence, po katerem bi v digitalno (računalniško) obliko spravili (tudi) pomenski del prava (z vsemi pravnimi pravili vred), se nam upravičeno postavi tudi vprašanje o možnem obsegu takšne na novo ustvarjene (ne več samo podatkovne) zbirke znanja.

Temeljit premislek pa nas pripelje do zapeljive pomisli, da bi dobro organizirano in kakovostno obdelano celotno znanje o pravnem sistemu ene države lahko stisnili kar na eno samo zgoščenko ali na USB-obesek za ključe? Kakšen bi bil lahko obseg (teža) celotne pravne vede neke države, npr. Slovenije. In kje bi lahko bolj(e) obvladali pravo, kot na Pravni fakulteti? Saj tam ga pravniki tudi predavajo. Seveda pa toliko spet ne bom poenostavljal, da bi iskal raz-

liko v teži med brucem in diplomiranim pravnikom. Konec koncev študentke v teh letih pazijo na postavo in bi na rezultate vplivali še drugi dejavniki. Kje je meja med navadnim (normalnim) človekom in pravnikom? V diplomi! Pravi pravnik je tisti, ki je prebral vse pravne učbenike, poslušal vsaj nekaj predavanj (zapiski), spoznal nekaj predpisov in morda še kakšen judikat – in potem na izpitu to tudi dokazal.

Velika priložnost

Po tej logiki lahko pridemo tudi do nekaj kvantitativnih ocen, seveda ne v kg, temveč v MB. Zložimo skupaj vse učbenike Pravne fakultete, jih skeniramo, OCR-amo, podobno storimo z zapiski, glede preostalega pa vzamemo kar točne podatke iz IUS-INFA. Ob tem naj opozorim, da ima golo besedilo v digitalni obliki, očiščeno raznih oblikovnih dodatkov, presenetljivo majhen obseg glede na današ nje spominske zmogljivosti naše računalniške opreme. Obligacijski zakonik obsega 614 kB. Povprečen učbenik kakšen MB (manj kot ena sama fotografija iz sodobnega žepnega fotoaparata). Tako imate lahko že na obesku za ključe po nekaj sto knjig (učbenikov). Čistopisi vseh veljavnih predpisov obsegajo manj kot pol Gigabajta podatkov (= 500 MB), relevantni judikati pa dva- do trikrat več. Zbirka strokovnih člankov iz preteklih let lahko obseg še poveča, po drugi strani pa lahko velik obraten učinek dosežemo z »zipanjem«. Hitro lahko ugotovimo, da bi na eno zgoščenko (DVD) zlahka spravili vsa pravna pravila nekega pravnega sistema. Toda – ali je to tudi že znanje? Seveda ne! To so le goli podatki. Znanje je treba iz njih šele izluščiti (knowledge extraction), ga na neki način (znati) interpretirati. Poudarjam: na neki način, do neke mere, kolikor se mehanično to sploh da. Toliko, da takšno »znanje« lahko postane dober pripomoček in koristno orodje – povprečnemu uporabniku, pravniku, sodniku. Pri tem se dobro zavedam velikega pomena pravnega občutka (ali kot nas v svoji kolumni na IUS-INFU večkrat opozarja prof. Miro Cerar: das Rechtsgefühl). 66

Velika priložnost

Ker bodo metapodatki (takšni, ki vidno besedilo sicer bogatijo, vendar se pri branju »ne vidijo«) gotovo za nekajkrat povečali obseg celotne podatkovne zbirke o nekem pravnem sistemu, si ne upam trditi, da bi že danes lahko celotno pravo stisnili na eno zgoščenko (DVD), upam pa si napovedati, da bo že ob kateri od prvih naslednjih generacij teh prenosnih medijev zagotovo mogoče »celotno pravo« nositi s seboj – ne samo v glavi, temveč tudi v žepu. Iz svoje kože pač ne moremo. In tako tudi mene vsakršno podjetniško razmišljanje prej ali kasneje privede na pravno področje. Sem pač pravnik in podjetnik. Ampak čisti »fah idiot« pa tudi nisem – in občasno dobim tudi kakšne ideje iz nepravniškega področja. Eno vam bom, zvestim bralcem v zahvalo, razkril v naslednjem prispevku. Ampak – pozor! To bo ena prav zares odlična in še neizkoriščena podjetniška ideja, vredna takole … kakšnih 50 milijonov evrov. Pričakujem, da mi bo prisvojitelj (kar izrecno dovolim) priznal vsaj kakšnih 5 odstotkov od čistega zaslužka. Ste radovedni, zakaj se potem realizacije ne lotim kar sam? Zaradi prezasedenih zmogljivosti. Pomanjkanje virov. Lahko mi zaupate, da bom kot dober patriot dal nekaj prednosti slovenskim podjetnikom: preden bo moja kolumna prevedena v še kak drug jezik (to pa bo gotovo šele čez nekaj mesecev), imajo lahko slovenski podjetneži že narejen poslovni načrt, morda pa tudi že prototip izdelka.

oga naj volim

Na to pomembno vprašanje, ki se nekaj tednov pred volitvami postavlja kar kakšni tretjini volivcev, bo odslej lahko pomagal odgovoriti tudi računalnik. Pripravili smo namreč spletno stran http://www.koganajvolim.si/, s katero uporabnik lahko preverja sorodnost njegovih stališč in vrednot do aktualnih družbenih vprašanj s stališči političnih strank.

Za začetek je pripravljenih 15 kartic s povsem jasnimi vprašanji (na primer glede uvedbe kazni dosmrtnega zapora) ter dvema nasprotnima odgovoroma (skrajni stališči) ter drsnikom, ki prikazuje pomembnost tega vprašanja. Na začetku akcije so dobile politične stranke enake vprašalnike, in so lahko odgovorile, kak šna so njihova stališča glede posameznih vprašanj (tako, da so se med obema skrajnostma pozicionirale z vnosom številke od 1 do 100) ter

kako pomembna se jim zdi ta tema (z vnosom številk od 1 – nepomembno, do 200 – zelo pomembno). Ko uporabnik na spletu odgovarja na vseh 15 vprašanj (tako, da z drsnikom določa stopnjo (ne)strinjanja in stopnjo (ne)pomembnosti problematike), se njegovi odgovori primerjajo s stališči strank in se na koncu ustvari »lestvica« strank glede na podobnost (sorodnost) stališč z volivčevimi.

Velika priložnost

Za vse tiste, ki so bili doslej še neodločeni, koga bodo volili, bi težko našli boljši nasvet, kako naj oddajo svoj glas. No, jaz si že predstavljam, kako bi se dalo aplikacijo še bistveno izboljšati, da bi bila še objektivnejša, in si bom po svojih močeh prizadeval, da bo pri naslednjih parlamentarnih volitvah (upam, da šele čez štiri leta!) to že mogoče. Treba bo namreč dodati še objektivne, zunanje, stvarne kazalnike stališč (in tudi aktivnosti!) političnih strank, predvsem parlamentarnih. Predvolilne obljube (parole) sicer nekaj že povedo o usmerjenosti in ideoloških izhodiščih strank, vendar pa se praktično delovanje od tega dostikrat precej razlikuje. Ker sem trden vernik v naraščajočo pomembnost umetne inteligence v prihodnosti (predvsem seveda na pravnem področju, vendar tudi na vseh drugih), sem prepričan, da bi bilo mogoče s kakovostno obdelavo vseh dokumentov in magnetogramov Državnega zbora (in vse to je že danes dosegljivo v digitalni obliki) preteklega štiriletnega mandata priti do ogromno sklepov o tem, za kaj so poslanci posameznih strank glasovali, kaj so predlagali, čemu nasprotovali, koga podpirali, kam so vlagali, kako dopolnjevali itd.

področje) je povsem nevtralna glede na običajne politične opredelitve, kot so desno – levo, napredno – nazadnjaško, liberalno – konservativno itd. Teh pojmov vprašalnik sploh ne vsebuje in jih boste zaman iskali. V bistvu smo jih tudi skrili, saj bodo drsnik enkrat odločno postavili na desno stran tisti, ki so sicer prepričani levičarji, drugič pa desničarji z največjim užitkom na levo. In prav je tako. Ljudje smo svobodna bitja in se tudi glede političnih vprašanj ne moremo (smemo) vedno opredeljevati le tako, kot se (naše) stranke. Če se morda (pogojno označene) tipične leve stranke v neki državi zavzemajo za nižje zaporne kazni, pa ima kakšen posamični levičar gotovo pravico, da pa se mu zdi boljši dosmrtni zapor. In če verjetno (pogojno označene) tipične desne stranke ne podpirajo porok istospolnih partnerjev, imajo pa gotovo posamični njihovi člani in simpatizerji do tega vprašanja lahko drugačno stališče.

Tako pridobljene matematične ponderje bi bilo treba dodati (korigirati) k uradnim predvolilnim stališčem, obljubam ter napovedim političnih strank in takoj bi dobili (še malo) bolj zanesljiva priporočila o tem, koga naj volim.

Če se bo »računalniško svetovanje« volivcem v prihodnosti še bolj(e) razvilo (in jaz sem prepričan, da se bo) in bo mogoče izpolniti še precej več kot 15 kartic, bo morda prišlo tudi do zanimivih situacij, ko bo marsikateri uporabnik spoznal, da doslej morda sploh ni glasoval za pravo stranko! Da je le nasedal lepim besedam in karizmi voditelja? In da dejansko njegove vrednote in stališča bolje zastopa neka druga stranka, ki pa morda ni imela tako dobrih »piarovcev«.

Naj opozorim še na eno pomembno odliko opisane spletne strani. Presenetljivo (za politično

Skratka: tudi na področju e-demokracije se bo zgodilo še marsikaj zanimivega in koristnega.

Velika priložnost

akaj ne bi volil od doma Glede na tako velik razvoj e-uprave, e-bančništva, predvsem pa tudi socialnih omrežij, smo lahko presenečeni, kako počasi se razvija e-demokracija in še posebno e-volitve. Če nam lahko takšna spletna stran, kot je www.koganajvolim.si pomaga pri vsebinski odločitvi, pa je še vedno (bolj) nerazumljivo, da ne moremo uradno glasovati prek interneta.

Poudarek na »elektronskih glasovalnih napravah« (nekaj jih bo zdaj tudi na slovenskih voliščih) verjetno izhaja iz ponesrečene ameriške prakse preteklih let, ko skušajo rešiti posledice floridske zmede ob predsedniških volitvah 2000. To je skoraj tako, kot če bi e-Bay pogojeval nakupe v njihovi spletni prodajalni s tem, da si vsak uporabnik kupi majceno posebno miško v obliki nakupovalnega vozička. Američani so nas sicer res že dvesto let učili demokracije in jo prav lepo prakticirali tudi s pomoč

jo svojih zapletenih (in smešnih) volilnih strojev, vendar se jim je na prehodu tisočletja pošteno zalomilo. Če smo iskreni, je bil glavni problem prav v neverjetno izenačenem rezultatu glasovanja med Bushem in Al Gorom – šlo je za samo 0,009 odstotka. Težko si predstavljamo sistem (človeški, mehanični ali elektronski), ki bi bil dovolj zanesljiv. Logično je, da so tudi rešitev iskali v isti smeri, kot so se je navadili v preteklih dveh stoletjih: v – odslej digitalnih – glasovalnih strojih. In so leta Velika priložnost

2002 sprejeli poseben zakon (HAVA – Help America Vote Act) ter takšne naprave začeli razpisovati, nabavljati, preizkušati, zlorabljati, preverjati, popravljati … danes pa je stanje bolj kaotično, kot je bilo pred letom 2000. Dodaten problem je pri njih namreč še, da imajo zvezne države veliko regulativno avtonomijo, lokalne skupnosti pa močno (pravo, ne takšno samo deklarirano, kot smo jo imeli v našem bivšem sistemu) samoupravo. V Sloveniji k sreči še nimamo pokrajin, tako da Američane skušamo posnemati le na dveh ravneh: na državni in na občinski, vendar pa je že to dovolj, da kakšnih relevantno obsežnih e-volitev letos še ne bomo imeli. Rešitev je (bo) seveda le softwarska, spletna. Ja, zakaj pa imamo brskalnike? Zato, da ne potrebujemo drug(ačen)ih programov! Če si državljani že množično upamo s preprostim klikom nakazovati velike vsote denarja, trgovati z vrednostnimi papirji itd., ja potem si bomo pa tudi upali glasovati za našega kandidata. Država naj celoten sistem pametno zasnuje, ga v celoti sprogramira, vsakemu državljanu ob (pismenem) vabilu na volitve pošlje njegovo unikatno geslo za (enkratno) glasovanje, volilcu pa prepusti, ali bo glasoval od doma (ali od kod drugod), ali pa bo šel fizično na volitve. Na vsakem volišču naj bo še računalnik, priklopljen na internet. Nikdar pač vsi ljudje ne bodo imeli splet nega dostopa od doma. Predvsem pa bo volilna komisija namesto papirnatih seznamov imela

Velika priložnost

vpogled v bazo podatkov (in bo s tem tudi lahko preprečila, da bi še enkrat glasoval nekdo, ki je morda pred tem že prek interneta). Na tak način bi bil tudi postopen prehod na glasovanje prek interneta dokaj spontan in tekoč: pri vsakih naslednjih volitvah bi se povečeval odstotek ljudi, ki bi tako volili, ker (če) bi jim tako ustrezalo. Tisti, ki računalnika (interneta) ne obvladajo, bi pač še vedno lahko glasovali tako kot doslej. Nesmiselno pa je mešati dva povsem različna problema: glasovanje prek interneta in pomoč tistim, ki ne morejo sami glasovati. Slednji bodo rabili pomoč tudi pri glasovanju s posebnimi napravami, pa če bodo te priklopljene na internet ali pa ne. Gotovo pa bo mnogim invalidom dobrodošla izboljšava že to, da je možno glasovanje na daljavo, tako da jim ne bo treba hoditi na volišče. Gotovo se bodo ob tako preprostem predlogu, da volivec dobi posebno (enkratno) geslo (v dobro zapečateni kuverti), s katerim lahko glasuje kjerkoli – pojavili tudi pomisleki glede varnosti in možnih zlorab. Tako kot pri kakršnemkoli sistemu. Rešitve (splošne) naj država išče v enakih smereh kot za druge oblike e-poslovanja, e-administracije, e-davkov itd. osebno pa mislim, da ne bi bil nujen niti elektronski podpis, če bi bilo geslo dovolj kakovostno, zagotovljena enkratnost in tajnost glasovanja ter onemogočeni poskusi zlorab.

epremočljive knjige Ste se že kdaj namakali v kakšni kadi, kjer je bilo prav prijetno, ste se pa vendarle dolgočasili? Ste že kdaj zdolgočaseno sedeli v kakšnem jaccuzziju (doma, v termah ali celo na križarjenju), pa niste vedeli, kako se tudi razvedriti? Bi vam prijalo ure in ure sedeti na peščeni plaži z nogami v vodi in brati napeto kriminalko? Ali pa brati celo na pozibavajoči se blazini, drvečem čolnu ali mokri jadrnici?

Jasno, da to ne gre! Ker se knjige ne smejo zmočiti (ali zamazati z oljem za sončenje …). Rešitev je v novem izdelku: Waterproof Books™ – Nepremočljive knjige™. Tako, kot ste doslej pri nakupu knjige izbirali med trdo in mehko vezavo ter žepno izdajo, pa bodo v prihodnosti imeli v (boljših) knjigarnah, letaliških prodajalnah, hotelskih trgovinah, v turističnih krajih, na stojnicah na plaži itd. knjige z (o)znako(m)

Waterproof Books™, ki jih boste lahko brez skrbi in povsem sproščeno brali, zamazali, prali ter namakali v vodi. Za izvedbo te moje genialne podjetniške ideje, ki pa vam jo velikodušno podarjam, je treba storiti le nekaj enostavnih korakov, po naslednjih navodilih: 1. Čim prej prijavite patent in registrirajte blagovno znamko (kdor bo čakal na ponedeljek, bo

Velika priložnost

mogoče že prepozen, zato priporočam splet no prijavo). Ne varčujte z denarjem in patentirajte v vseh državah, razen morda v Mongoliji. 2. Poiščite kakšnega dobrega inženirja (kemijske, grafične ali papirniške smeri), da se bo lotil tehničnega problema: kako izdelati nekaj papirju podobnega, kar pa se lahko brez posledic zmoči … Po mojem mnenju bi bila to neke vrste plastika? 3. Poiščite malo bolj napredno tiskarno, kjer vam bodo naredili prototip. Knjiga mora navzven izgledati povsem enako, kot če bi bila iz papirja, vključno s platnicami. 4. Namakajte jo vsaj dve uri v kadi, od tega pol ure pod močnim curkom vode. Ta faza testiranja je zelo pomembna, tako rekoč kritična točka projekta! Če vam bo knjiga razpadla, se vrnite na 2. točko. 5. Poiščite kakšnega pravnika, da vam bo pripravil predlog franšizne pogodbe, ki jo boste ponudili običajnim založnikom: knjige naj tiskajo tako kot papirnate, le da mora biti na teh novih oznaka Waterproof Books™, in vam pripada 5 odstotkov od prodajne cene.

Velika priložnost

6. Ko boste imeli podpisanih dovolj franšiznih pogodb (na primer z Mladinski knjigo, GV Založbo, od tujih pa priporočam predvsem Amazon), najemite še kakšnega ekonomista, da vam izdela poslovni načrt, ustanovi podjetje ter opravi druge formalnosti. Poslovnega načrta se sicer lahko lotite tudi sami … V tem primeru vam bodo prišli prav tile napotki: http://www.mta.ca/rendezvousbiosciences/ day3panel-ppt/Roger%20Bernier.ppt Nekaj prednosti in nekaj pomanjkljivosti: PROs: Ogromen (globalni) trg. Doslej brez konkurence. Milijonski profiti. Možnost razširitve od knjig tudi na revije. CONs: Hitra obogatitev (slovenski sindrom): ljudje vam bodo zavidali; morda vas bodo celo označili za tajkuna; nadležni mediji; psihološke težave. Morda še namig za tako imenovano Exit Strategy: ne najemajte kreditov, ne podpisujte nobenih dokumentov, nikomur nič ne zaupajte. Pa veliko uspeha!

ndustrija računalniških iger Upam, da ste opazili, da je bil prejšnji sestavek nekakšna humoreska … Če pa se boste predlaganega podjetniškega projekta kljub temu lotili, ne pozabite, kdo vam je dal idejo! Tokrat bom povsem resen, pa čeprav boste morda na začetku mislili, da spet nakladam. Opozoril bom namreč na velike možnosti, ki se potencialnim (mladim seveda) slovenskim (kot tudi vsem drugim, jasno) podjetnikom obetajo na področju računalniških igric.

Ta dejavnost (Game Industry) je namreč po prihodkih že nekajkrat prehitela – verjeli ali ne – glasbeno industrijo! Ob vseh milijardah, ki se zapravijo (pardon: porabijo) za igre na računalnikih, CD-jih, DVD-jih, internetu, konzolah, mobilcih …, bi se lahko gospodarstvo neke majhne države (saj ste uganili, na katero mislim, kajne?) specializiralo le na tovrsten razvoj in proizvodnjo ter opustilo vse druge dejavnosti, prišlo na prvo mesto

po DBP in imelo zagotovljeno svetlo (in bogato) prihodnost tja v naslednje stoletje. Značilno za področje računalniških iger je namreč to (in tako bo tudi še ostalo!), da se nenehno razvija in izboljšuje (v pogojih čiste konkurence). Igre so (in bodo) vse boljše in boljše! Liki so vse bolj realistični (ali pa fantazijski). Njihove kretnje vse bolj »naravne«. Njihova koža (oprostite – površina) vse bolj razločna. Njihovi izrazi vse

Velika priložnost

bolj zgovorni. Njihova okolica vse bolj zanimiva. Rastline vse bolj podrobne. Grafične zakonitosti vse bolj prepričljive. Bitke vse bolj zanimive, vojske vse bolj iznajdljive … Ja, seveda, tudi na tem področju bo (je) vse več umetne inteligence (ne samo na področju prava)! Naj samo omenim tudi velike dobičke, ki jih zaradi takšnega nenehnega razvoja dosegajo veliki proizvajalci strojne opreme, ki bi sicer povprečnemu uporabniku prodajali računalnik na vsakih 10 let, zaradi sinergije z interesi softverašev pa dosti pogosteje. Danes razvoja procesorjev ne narekujejo več zahtevni direktorji in profesorji, zaradi Excelovih tabel, temveč njihove 6-letne hčerke, ki bi rade imele bolj gladko gibanje njihovih ljubljenčkov Simsov. Pa pustimo hardware tistim največjim … Ogromne možnosti se danes odpirajo sposobnim posameznikom na področju izdelave (novih) in izboljšave (obstoječih) računalniških igric. Vse od idejne zasnove, vsebine, scenarija, oblikovanja likov, njihove konstrukcije, vesoljskega (domišljija) in zemeljskega (foto in video) ozadja, animacije (HriBar), govora, mode, glasbe, zvočnih in svetlobnih efektov do malih inovacij ter izboljšav … Ko se bo iskriv mladenič enkrat naveličal samega igranja (in se bo morda zgražal nad neumno, vedno enako reakcijo sovražnikovega ostrostrelca), se bo morda podal na (še dosti bolj vznemirljivo) področje ustvarjanja novih iger ali efektov. Dodatna spodbuda je lahko namreč tudi finančna!

Velika priložnost

(Občutljive osebe in mladoletnike opozarjam, da ta odstavek vsebuje izraze in pojme, ki niso za vsakogar primerni.) Kot na vsakem podjetniškem področju pa bo seveda bistvena samoiniciativnost. Če je naš mladenič opazil, da kaplje krvi, ki škropijo iz svežih strelnih ran, niso dovolj prepričljive, ker ne puščajo sence, se bo morda lotil tega novega problema in izdelal dodaten algoritem, ki bo odslej omogočal še bolj doživete prikaze raztreščenih trupel – grdih pošasti iz vesolja. Stavim, da bi lahko pri proizvajalcih raznih »streljačin« za svoj skromni prispevek k večji realnosti prikazanih dogodkov zaslužil kar nekaj tisočakov. (Konec odstavka z morbidno vsebino.) Opazil sem, da se je že kar nekaj slovenskih družb začelo (uspešno) ukvarjati z igračarskim podjetništvom. Upam, da bo tega vse več in več, saj priložnosti za zaslužek na tem področju ne bo nikoli zmanjkalo. Pa ne le za razne manjše dopolnitve in podizvajalske vloge, temveč tudi za samostojne projekte! Simpatičen mi je tale primer, ki je novost le v smislu poslovnega pristopa (modela). Njegovi nosilci so izkoristili stanje (nezadovoljstvo uporabnikov), ko je treba (še vedno) igre najprej namestiti (kako primeren slovenski izraz za inštalirati!) na lokalni računalnik, pred tem pa ponavadi tudi prenesti (download), včasih celo resetirati računalnik, se prijaviti, … tako da te že vse mine, ko se igra lahko začne … Pri InstantAction (http://www.instantaction.com/) pa so igre v celoti (prilagojene) na internetu.

Uporabniki ne obremenjujejo svojih računalnikov, vse gre prek brskalnika. No, saj takšnih primerov je (bilo) že veliko, posebno za otroke (sedejo za računalnik, »poguglajo« najljubše igrice in igrajo), tule pa je še nekaj drugih zanimivih zvijač … Uporabnikom igric morajo ponudniki najprej »priti pod kožo«, zato je na začetku vse brezplačno in zelo preprosto. To je pravi (sodobni) pristop. Pritegniti pozornost! In kako kasneje zaslužiti? Oni že vedo! Morda bodo prodajali nove vrste minometalcev, ki bodo močnejši od običajnih (brez-

plačnih). Morda se boste lahko malo nališpale in zamenjale vedno enake kostume. Morda se vam bodo odprli povsem novi svetovi. Če boste do takrat že dovolj zasvojeni, boste že plačali kakšen dolar ali dva … Predvsem pa imamo pred sabo (spet) novo kategorijo (poslovni model) – social gaming … Če bi le z enim samim klikom lahko na hitrico povabili oddaljenega kolega (v drugi službi), da se vam pridruži pri iskanju izgubljenega zaklada, zakaj pa ne? Za oba je pripravljena tudi že posebna tipka (EXIT), če se prikaže vaš (njegov) šef …

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

oga ste pa vi danes kliknili

Na Facebook sem vabil kmalu potem, ko sem se na to socialno omrežje priklopil. Zdaj, ko imam za sabo že veliko več vtisov in izkušenj (posebno pa še »prijateljev«), lahko vabilo le ponovim! V tem okolju sem precej zanimivih ljudi: spoznal; znova srečal; bolje spoznal; z njimi večkrat komuniciral … pri tem pa za to razkošje ne porabim kaj dosti več kot kakšnih 10 minut (no ja, morda 15) na dan.

Če ste samotarski in nedružabni, potem Face book ni za vas. Če pa ste radoživi in odprti, se nam kar takoj pridružite! Ali se ni prijetno po koncertu na družabnem sprejemu malo sprehoditi med drugimi obiskovalci, pozdraviti znance, spoznati nove ljudi, se prilepiti h kakšni zanimivi skupini, prisluhniti zanimivim pogovorom (ali vsaj čenčam)? In Facebook je namenjen prav temu. Priznam, da me na področju informacijskih tehnologij že dolgo ni nobena stvar bolj navdušila

kot Facebook (morda samo še pojav interneta samega). In potem si seveda ne morem kaj, da ne bi navduševal še drugih. Saj to ni edina oblika (danes tako modernega) družbenega mreženja (social networking), je pa verjetno najbolj dovršena in tudi že razširjena. Meni veliko pove že dejstvo, da je vstopil med solastnike (za več sto milijonov dolarjev) tudi Microsoft. Ali pa to, da sem že ob prijavi na Facebook tam našel 650 članov z gimnazije Bežigrad. Tam

Velika priložnost

je že tudi več kot 350 »prijateljev« s Pravne fakultete v Ljubljani, pa ne dosti manj iz Maribora. Prepričan sem, da se bo število slovenskih članov od 30.000 prav kmalu povzpelo na 100.000. To pa je že prav lepa zaloga potencialnih prijateljev. Zraven pa še na milijone drugih iz vsega sveta. Vsak od teh udeležencev je le nekaj klikov in nekaj sekund oddaljen od mene! Ali ni to fascinant no? Vem vem, takoj mi boste servirali cel kup pomislekov. Zato pa vam jih nekaj kar takoj (za)vračam: Kdor se boji razkritja svoje zasebnosti, si lahko namesti na stotine omejitev (tudi slike mu ni treba kazati, če si tega ne želi: mimogrede – tukaj so najprimernejši neokravateni, morda celo malo »odštekani« portreti). Kogar motijo drugi (na primer mladina s svojimi lahkotnejšimi in zabavnejšimi vsebinami), naj si izbira strokovne skupine (obstaja tudi že zelo raz-

Velika priložnost

vita Facebook Economy). Jaz sem našel super skupino mednarodnih navdušencev za umetno inteligenco. Kdor se boji, da bo izgubil preveč dragocenega časa, naj se potolaži s tem, da Facebook lahko (praviloma) prav dobro deluje, če ga vsak dan uporabljamo samo toliko, kot porabimo za eno kavico. Gre prav zato, kako učinkovit je in koliko časa nam (lahko!) prihrani. Kogar je strah, da bi se težko vključil v nekaj čisto novega, naj mu zagotovim, da bolj preprostega programa doslej gotovo še ni uporabljal! Pripravi naj si le eno (svojo) fotografijo, pa bo v 10 minutah že ON (»IN«). Delodajalec, ki se boji, da bodo zaposleni zapravili preveč dragocenega delovnega časa, naj jim uporabo Facebooka pač prepove, oni pa se bodo lahko, tako kot doslej, igrali pasjanso in druge igrice iz 20. stoletja (dokler ne najdejo druge službe, pri delodajalcu, ki spodbuja uporabo inovativnih tehnologij).

va klika do 100-milijonskega trga

Družbena omrežja, kot je Facebook, so lahko tudi velik podjetniški izziv, ki pa seveda zahteva povsem nov pristop. Najprej je treba najti (razumeti) bistvo nove »Facebook ekonomije«, nato pa izdelati povsem nove in okolju primerne uporabnine (kako lepa beseda za aplikacijo) ter se tudi marketinga lotiti povsem drugače.

Na prvi pogled gre pri družbenih omrežjih pravzaprav za veliko navlako in lahko bi kar zamahnili z roko in se strinjali tudi s tako precizno definicijo »Facebook ekonomije«, kot je tale: »How to make money by throwing crap at people.« Jaz pa rajši gledam na ta fenomen pozitivno in zato vidim neskončne nove možnosti, tudi za (mlade) slovenske podjetnike. Si predstavljate, da je pred vami ogromna tržnica (zaradi mene lahko tudi bolšji trg) z več kot 100 milijoni možnih kupcev, oddaljenih le po nekaj klikov in sekund.

Edina omejitev (in ovira do hitre obogatitve) je vaša domišljija in iznajdljivost! Bojim se, da česa takega (tako velike možnosti tudi za majhne) ni nikjer drugje na svetu. Ljudje so namreč pripravljeni kupiti (ali vsaj »kupiti«) prav vse, ob pravi motivaciji in v določenih situacijah. V resničnem (bolje: materialnem) svetu bi glede tega lahko imeli celo kakšne moralne pomisleke: Ali je pošteno, da jim prodajam tole kramo? Tule pa gre za tako nizke zneske (na primer 1 $), da se lahko tolažimo z mislijo: Ja, če Velika priložnost

so pa tako neumni, da plačajo za eno navadno sličico v gifu en dolar, so si pa sami krivi. In gremo lahko še naprej, tako kot gredo prodajalci daril (.gif sličic) in se iz naivnežev še malo ponorčujemo – tako kot se vsak dan avtorji popularne aplikacije »Gifts«: Ob (skrajno preprosti) sličici gumba napišemo: »Only 91.528 left!«, ob sličici banane pa: »Sold out!«. Ha ha ha, pa smo jih nafarbali. Če bodo pridni, bomo pa morda spet obnovili zalogo (sličic) banan in jih prodali še kakšnih 200.000 (po zelo ugodni ceni 1 $ za kos). Navali narode! Narod pa gleda, se zmrduje, klika naprej, pozabi, spet gleda, zavrne, gleda, pozabi, spet vidi, pa enkrat pač kupi … Kaj pa je to en dolar? Za rojstni dan kolegice … Pri plačevanju s kreditno kartico pa še malo zaokroži – navzgor – takole na 10 $ (in ima še 9 $ v dobrem). Čar je seveda v tem, da se gremo lahko take igrice v milijonski množici in še tako majhen odstotek (promil) prodajnega uspeha lahko daje prav solidne rezultate. Pri veliki večini Facebookovih aplikacij pa uporabniku ni treba ničesar plačati s pravim denarjem (niti tistega 1 $ ne). Menjalna enota je tukaj večinoma klik (beri: pozornost). Podjetniki – avtorji uporabnin – že sami kasneje unovčijo veliko zanimanje (število uporabnikov) za prave valute. Velika večina članov Facebooka se niti ne zaveda svoje pomembne vloge v tej novi ekonomiji, čeprav jo igra ves čas, od prvega do zadnjega klika. Če so dali podatek o svojem rojstnem dnevu, so s tem omogočili nekemu (komercialnemu) subjektu, da jim bo ob pravem času voščil, hkrati pa jim 80

Velika priložnost

še kaj ponudil. Če jih zanima komični video, ga bodo morda poslali še svojim prijateljem in s tem obogatili verižni marketing neke multinacionalke. Priznati je treba, da so takšna družbena omrežja, kot je Facebook (in sploh nova generacija interneta Web 2.0), dokaj demokratična in odprta za vse, tudi za izrazito podjetniške ambicije. V tem ogromnem oceanu je lahko ribič vsakdo, da si le zna ustvariti dobro mrežo in jo spretno uporabljati. Nosilci to celo spodbujajo, saj so pripravili posebna razvojna orodja – Facebook Platform, ki so vsakomur na voljo. Drugega jim tudi ne preostane, če želijo, da se bo omrežje razvijalo in širilo samo od sebe, izkoriščajoč ogromne inovativne potenciale »širokih množic«. In smo spet pri bistvu novega interneta: izkoristiti velike ustvarjalne potenciale posameznikov, zbranih na enotni »platformi«, da se pospešuje osnovna (podjetniška) ideja. Tako kot uporabniki z novimi aplikacijami povečujejo privlačnost omrežja Facebook (in s tem polnijo mošnjičke njenih lastnikov), tako bodo lahko tudi (sami!) razširjali vašo aplikacijo, če bo le zadosti zanimiva, posrečena, ljubka, odštekana, uporabna (to je morda še najmanj pomembno) in če boste tako privabili kakšen milijonček klikov, potem bo tudi v vaš mošnjiček kaj priteklo (če ne drugače od oglaševalcev). Ja, kot prave podjetnike je tudi nas zamikalo, da bi kaj priteklo tudi v naše mošnjičke. In smo si rekli: Ja, če so pa nekateri pripravljeni plačevati po 1 $ za navadne sličice, smo jim pa mi za ta denar sposobni ponuditi kaj bistveno boljšega! In smo se lotili projekta LLx …

rodati za 1 milijon dolarjev ljubezenskih pisem

Projekt LLx – Aplikacija za Facebook je bil v bistvu zasnovan že pred 20 leti. Takrat sem izdelal nekaj, kar je bilo še zelo pred časom (v DOS-u, brez grafike, brez interneta, brez uporabnikov) – program za pisanje govorov Govornik. Če ne verjamete, si oglejte članek v Mladini (tisti pravi Mladini iz časa slovenske pomladi), v katerem je bila ta moja inovacija opisana.

Približno 10 let kasneje sem Govornika posodobil in s pomočjo sodelavcev družbe IUS SOFTWARE tudi postavil na internet, kjer si ga lahko še danes ogledate. Marsikdo se je ob njem že do solz nasmejal, meni pa se zdi še posebej dragocena zbirka izrazov socialističnega žargona. Stavim, da mladina že vsaj pri polovici pojmov ne ve, za kaj gre. Starejši pa se še dobro spominjamo, kaj je to svobodna menjava dela, kajne? Danes ugotavljam, da bi bil prav Facebook idealno okolje za podobne »zafrkancije«, kot jih ponu-

ja Govornik. Glede na strukturo tega (mladega) družbenega (družabnega) omrežja, bi bilo vred no najprej začeti z Ljubezenskim pismom. Prilagoditev in izpopolnitev Govornika bi bila lahko zelo primerna za uporabo in marketing v okolju Facebook, v katerem je že več kot 100 milijonov ljudi. Ker so očitno mnogi pripravljeni plačati 1 $ za »darilo« (navadno sličico), bi bili gotovo pripravljeni kupiti kakšno aplikacijo z mnogo več dodane vrednosti. Velika priložnost

Ko sem to svojo idejo predstavil nekaterim svojim »FB-prijateljem«, so bili takoj za to (posebno še FB-prijateljice) in odprli smo posebno zaprto skupino (Secret Group) ter začeli zbirati ideje. Predvideli smo postopen vstop na trg Facebo oka, približno v naslednjih fazah (glede na rezulta te in izkušnje iz prejšnje faze): 1. Ljubezensko pismo v slovenščini (preprosto, tako kot na Govorniku) – brezplačna uporaba. 2. Ljubezensko pismo v angleščini (preprosto, prevedeno iz slovenščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno. 3. Ljubezensko pismo v nekaj drugih jezikih (preprosto, prevedeno iz angleščine) – brezplačno prvič, nato za nizko ceno. 4. Ljubezensko pismo – bolj poglobljeno, z več funkcionalnosti (različne nianse in razpoloženja, z lastnostmi, pobranimi iz Facebooka) – nekoliko višja cena. 5. Pogodbe in druge uporabnine – najprej v slovenščini, nato v angleščini in drugih jezikih (vključeno vse več znanja in razvojnih rezultatov družb INform, d. o. o., ter AI-in-Law Future Technologies Inc.). Glavna prednost: moduli umetne inteligence! Vedel sem, da je za uspeh projekta bistveno, da bodo njegovi (vsebinski) nosilci mladi ljudje, iz vrst bodočih uporabnikov (predvsem ljubezenskih pisem). Oni bodo najbolje vedeli, kaj je za mlade zanimivo in pozornosti vredno, kaj pa »brez zveze« in »beda«. Formalni nosilki sta bili sicer družbi AI-in-Law ter INform, d. o. o., ki pa sta večino aktivnosti zaupali 82

Velika priložnost

tistim posameznikom, ki so se najbolje izkazali s svojimi idejami in dejavnostmi (organizacija, programiranje, marketing, besedila, prevajanje itd.). Predvideli smo možnost partnerstva v projektu, ki bo omogočalo delitev prihodkov po odstotkih. Prvi cilj (milestone): prodati za 1 milijon dolarjev. Nato sledi druga faza, ki bo v primeru uspeha potekala v okviru nove gospodarske družbe, s solastništvom najbolj uspešnih partnerjev. Pred poletjem 2008 smo se vse zmenili, podpisali dogovor o sodelovanju pri projektu in začeli delati. Večina ustvarjalcev je bila pač študentov in jim je počitniški čas kar ustrezal. Pred časom mi je v Portorožu visoka funkcionarka EU povedala za nov način uvajanja projektov, ki bo v prihodnosti morda lahko nadomestil klasične razpisne postopke: Competitive dialogue. Pri velikih in zahtevnih postopkih (kar naš projekt sicer ni) bodo ki sodelovanju povabili več konkurentov, povsem transparentno, jim dali vsa potrebna izhodišča (razpisno dokumentacijo) in jih pozvali, naj kar začnejo delati. Občasno bodo spremljali potek del (v našem primeru programiranja) in preverjali, kako zadeva napreduje. Končno se bodo odločili za tistega ponudnika, ki bo največ (in najhitreje) pokazal. Zanimivo! Morda bi ta način lahko uporabili pri našem znamenitem informacijskem sistemu za DURS? Značilno za tak pristop je predvsem to, da morajo (vsi) kandidati prevzeti tveganje: Nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo posel dobili. Jaz bi se na njihovem mestu tolažil s tem, da bi se pri tem vseeno lahko kar veliko naučili pa morda svoje delo uporabil za kak drug soroden projekt.

nanje kot ekonomska kategorija Slovenski vladi res ni mogoče očitati pomanjkanja vizije, ko je za prioriteto svojih usmeritev in poudarkov v času predsedovanja EU 2008 določila razvoj in pospeševanje znanja. Prav tu ima Slovenija največje razvojne možnosti in največje potencialne vire. Znanje kot ekonomska kategorija!

Na kaj drugega pa naj se opremo? Na naravne vire? Tovarne z velikoserijskimi proizvodi smo večinoma že kar odpisali (predvsem zaradi konkurence). Če katera še vztraja in se hvali z dobrimi rezultati, kot npr. Helios, gre to predvsem na račun okoliških prebivalcev (na Viru), ki prenašajo smrad kemikalij, ali na račun narave, kot v primeru Papirnice Količevo ter njenega kanalizacijskega odtoka – Kamniške Bistrice. Upajmo, da jim bodo evropski normativi kmalu zmanjšali dobiček.

Naš (za zdaj še) paradni konj, farmacevtska industrija je že dosti bolj sofisticirana in manj onesnažuje okolje, predvsem pa svojo dodano vrednost ustvarja z zelo poudarjenim raziskovanjem ter znanjem belih ovratnikov. Bog daj, da bi se še dolgo držala tako dobro. Promocija kraških jam, lipicancev in kmečkega turizma (biohrane) ter idilične deželice kot rajskega otoka Evrope je sicer ena od naših možnih primerjalnih prednosti, vendar je žal dokaj omejena v možnostih svoje širitve.

Velika priložnost

Trgovina? Ja, seveda, doma smo nepremagljivi! Če pa kdo misli, da smo tudi za svetovno ekspanzijo bolj nadarjeni kot Židje, Kitajci in Arabci (Dubaj) s svojimi stoletnimi tradicijami, potem naj svoje trgovske verige kar neomajno razširja. Torej nam za potrebe 21. stoletja ostane kar tisto, kar je na tem planetu še najbolj enakomerno in pošteno (po)razdeljeno: znanje. (Kdo nas je že učil: učiti se, učiti se in še enkrat učiti se?). Toda ali je (čisto) znanje lahko tudi ekonomska (in s tem komercialna, podjetniška) kategorija? Seveda, in (v splošni obliki) že je! V izobraževanju (obveznem in prostovoljnem, red nem in izrednem, javnem in zasebnem) je (merska) enota človek. Gotovo se da oceniti, koliko stane 9-letno osnovno šolanje (dajanje znanja) enega učenca, in to gre pač na račun (stroške) države. Še bolj natančno se ve, koliko stane leto (ali celoten študij) na visokih šolah, in v nekaterih primerih to pokriva večinoma država, drugod pa tudi uporabniki. Še bolj po ekonomskih zakonitostih potekajo druge oblike izobraževanja, kot so seminarji, konference, sejmi itd. Tudi vsaka knjiga je oblika (pre)(pro)dajanja znanja. Tudi številne in najrazličnejše svetovalne storitve so (že dolgo) oblika pretoka znanja na ekonomski podlagi. Cene se lahko povsem prosto oblikujejo, v nekaterih primerih pa so celo državno urejene (potrjene), kot na primer odvetniške tarife.

Velika priložnost

Prepričan sem, da se bo prav kmalu prodajalo tudi (vse) več drugega znanja, za vsa področja in za vse potrebe. Na internetu (ki to novo gospodarsko dejavnost prvič omogoča) se bodo pojavile (preoblikovale že obstoječe) prave (vele)blagovnice znanja. Kupili bomo lahko prav vse mogoče znanje (če bomo imeli denar). Z enega mesta bomo v nekaj sekundah lahko dobili vse potrebne informacije, napotke, navodila, velikokrat pa tudi že povsem praktično pomoč za naše manjkajoče znanje. Kako preklicati darilno pogodbo? Kako zakupiti kmetijo? Kako vzgojiti limonino drevo? Kako urediti pripravništvo? Kako napisati opravičilo? Kako narediti poslovni načrt? Kako se poročiti in kako ločiti? Kako izterjati regres za letni dopust? Kako cepiti mačka? Kako lumparijo prijaviti tržnemu inšpektorju? Za vsako opravilo, pri katerem se zahteva neko znanje (pri katerem se pa ne?) je mogoče ustvariti (zaviti, »zapakirati«) modul, ki to znanje definira. Ponavadi bodo to vsaj (nekateri) naslednji elementi: opis problema, navodila, vprašalnik(i), inteligentni obrazci, postopkovnik, seznam potrebnih opravil in akcij, pravna podlaga, linki na druga ustrezna mesta. Internet je že zdaj povsem zadovoljiv medij za distribucijo tovrstnih (pozor: nov pojem) uporabnin. Kdor si bo s tem prihranil kakšno urico (za prijavo otroka v vrtec), bo rad plačal nekaj evrov, kdor

bo tako pridobil več dni ali celo tednov (izvedba projekta joint venture), pa tudi precej več.

ba le zagotoviti okolje in o(g)rodja za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki.

In kdo bo tu zaslužil? Tako kot pri vseh drugih proizvodih in storitvah: »proizvajalci« – avtorji in (nekaj tudi) trgovci (z znanjem). V prvi fazi bo tre-

Zanimivo, da je prva tako zasnovana (bodoča vele)blagovnica za pretok znanja začela poslovati prav na majhnem slovenskem trgu.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

retok znanja kot poslovni model

Če bi pred 10 leti trdil, da se lahko tudi majhna slovenska gospodarska družba le v nekaj letih vrtoglavo dvigne v družbo največjih in najbogatejših korporacij, bi me gotovo nihče ne jemal povsem resno (pravzaprav tega še sam ne bi verjel). Danes (v času interneta) pa sem o tem tako prepričan, da tega ne bom samo govoril, ampak se trudil to dokazati.

Opozarjam na primer, kot dokaz možnosti, da se lahko skupina mladih ljudi, ki ima pravo podjetniško vizijo in dovolj znanja, v nekaj letih povzpne v sfero milijardnih zaslužkov. Menim, da so uspeli predvsem zaradi tega, ker se niso dali »zastrupiti« neizprosnim pravilom uradne ekonomije o omnipotentnosti točke break-even in so namesto pisanja podrobnih elaboratov in poslovnih načrtov delali za uresničitev svoje osnovne podjetniške zamisli.

Družbo Skype je leta 2002 ustanovila skupina mladih zanesenjakov iz Luksemburga, septembra 2005 pa so jo prodali družbi e-Bay za 4,1 milijarde dolarjev (od tega 1,300.000.000 dolarjev v gotovini, 1,300.000.000 v delnicah ter 1.500.000.000 odloženo do leta 2009). Pri tem je najbolj zanimivo, da je družba Skype še eno leto prej (2004) imela samo 7.000.000 dolarjev prihodkov in da je šele dosti kasneje dosegla točko break-even!

Velika priložnost

V čem je (bila) torej njihova tako velika vrednost? V dobri (poslovni) ideji, ki obeta, da bo v prihod nosti in v rokah dobrega (ter premožnega) lastnika prinašala velike zaslužke (veliko večje, kot bi jih lahko ustvarili sami!). Skype smo prvič srečali, ko smo se lahko v živo (kot po telefonu) pogovarjali prek interneta. Seveda – bilo je brezplačno in kdor se je na ta način navadil, ga ni več opustil in tako je Skype do danes zbral prek 300 milijonov uporabnikov. Počasi sicer vpeljuje plačevanje za razne oblike z več dodane vrednosti, glavni potenciali pa se bodo razvili šele v okviru drugih večjih sistemov (za nakup so se zanimali tudi Microsoft, Yahoo, Google itd.). Ustanovitelj, direktor in novopečeni milijarder Zennstrom pojasnjuje, da nikoli niso bili usmerjeni (le) v hitro rast in velik dobiček, ampak je bil njihov cilj, da postavijo dobre temelje za dober posel (to build the business). Ko v Sloveniji srečam veliko mladih sposobnih ljudi (tudi pravih poslovnih genijev), pa tudi neizkoriščenega investicijskega potenciala, si ne morem kaj, da jih ne bi skušal zbližati in usmeriti v kakšno tako perspektivno smer visokih tehnologij, ki bi omogočila podobno zgodbo o uspehu, kot so jo napisali mladi iz Luksemburga. Ker mora biti to vsekakor povezano z internetom (ta izenačuje možnosti vseh poslovnih subjektov na vsem planetu in s tem tudi daje možnosti »manjšim«) in ker je naše največje bogastvo (bla bla)

Velika priložnost

seveda znanje, mislim, da smo imeli kar srečo z našo idejo o posredovanju pri pretoku znanja ter z ustanovitvijo družbe INform, d. o. o. Danes, po petih letih delovanja, lahko potrdim, da je naša inovativna ideja za povsem nov poslovni model preverjeno dobra in je tudi ekipa dovolj kakovostna, da načrtovano tudi izpelje, seveda z ustreznimi kadrovskimi in finančnimi okrepitvami. Vsakdo se lahko na portalu www.informiran.si sam prepriča, da smo ustvarili kakovostno okolje in orodja za izmenjavo (modulov) znanja, prve delujoče uporabnine pa tudi potrjujejo prijaznost in koristnost takšnega ustvarjanja in zajemanja informacij. Pozitivne so tudi reakcije zvestih uporabnikov, pa tudi samodejna rast obiskanosti, še pred začetkom pravega resnega marketinga. Glede na program bomo na slovenskem portalu skušali doseči cilj 5.000 praktičnih »obrazcev« in jih začeli komercialno izkoriščati. Pri tem pa nam je že zdaj jasno, da bo to lahko le prvi laboratorijski portal (kar naj bi ostal tudi v nadaljnjih fazah, ko bomo v uporabnine uvajali vse več umetne inteligence – v povezavi z družbo AI-in-Law Future Technologies Inc.), ki ga pa lahko prenesemo na katerikoli tuji trg. Začeli bomo tako, da bomo v vsaki državi dobili vsaj po enega lokalnega partnerja, ki bo portal napolnil z vsebino, mi pa bomo skrbeli za tehnologijo in nadaljnji razvoj.

ametne uporabnine

V začetku leta 2003 sem iskal soustanovitelje nove gospodarske družbe, ki bi se ukvarjala s posredovanjem pri pretoku znanja. Prepričan sem bil, da je takšna ideja preprosto »obsojena na uspeh«. Tako kot sem mislil pred 20 leti, ko sem ustanovil družbo IUS SOFTWARE, ki se ukvarja z distribucijo pravnih informacij v elektronski obliki.

Le da gre tokrat za dosti bolj široko, ambiciozno in obetavno dejavnost: INform uporabnikom ne bo prihranil časa le z dostavo informacije, temveč ga bo lahko prihranil še veliko več, s tem, da bo uporabnikom pomagal tudi ustvariti (bolj ali manj zahtevne ter kompleksne) informacije kot outpute. Zamisel, okrog katere se je takrat zbralo 20 soustanoviteljev, smo morali sprva marsikdaj razlagati tudi v dokaj banalni obliki – kot pametne

obrazce – ali vsaj poenostavljeni – kot koristne UPORABNINE. Začeti s tako inovativno dejavnostjo pač ni bilo mogoče samo z uveljavljenimi miselnimi obrazci in z obstoječimi oznakami pojmov, zato smo morali kakšno novo besedo tudi ustvariti. Primer za to je pojem »uporabnina«, brez katere nam preprosto ni šlo. V angleščini bi temu še nekako ustrezal izraz application, v slovenščini pa je bila najbližja tujka aplikacija, ki pa povprečnemu človeku sama po sebi ne pove nič več kot naša nova uporabnina. Velika priložnost

Prepričan sem, da se bo ta nova beseda uveljavila in prijela, kakor hitro jo bodo ljudje srečali v praksi. Da bi se lahko ukvarjali s pretokom znanja, ga bomo morali definirati v posebnih modulih (ustvarjenih v okolju in z orodji družbe INform), ki bodo v praksi sestavljeni iz navodil, vprašalnikov, obrazcev, postopkovnikov, pravne podlage, komentarjev, linkov itd. Uporabniki bodo kmalu spoznali, da med uporabnino za vpis otroka v vrtec in uporabnino za izvedbo projekta joint-venture ni bistvenih razlik v načinu priprave in izvedbe, ampak le v količini vloženega znanja, prihranku časa in končno tudi ceni.

Tako kot sem za doslej objavljene in nameščene obrazce na slovenskem delu interneta ocenil, da so v kameni dobi razvoja, tako tudi najnovejše uporabnine INforma postavljam v industrijsko razvojno dobo in se veselim nadaljnjega razvoja in prehoda v postindustrijsko in moderno dobo. Takrat bo (na podlagi naših sedanjih osnov in načel) prevladovala umetna inteligenca, predvsem pa bodo inputi in outputi povezani s končnimi subjekti (naslovniki) izdelanih informacij (znanja). Upam, da bomo tudi v prihodnosti ohranili našo vodilno vlogo na tem področju – in to ne samo v Sloveniji, temveč med najrazvitejšimi.

Že na začetku, ko smo programerjem razlagali, kako si zamišljamo osrednji portal kot okolje za izmenjavo znanja med avtorji in uporabniki, smo želeli, da bi bilo to okolje in vsa potrebna orodja izdelana tako, da bo vse delovalo 100-odstotno spletno: a) nikomur ne bo treba namestiti nobenega dodatnega programa, b) vsakdo lahko vse svoje funkcije (vključno z urejanjem WYSWYG) opravlja od koderkoli, samo z navadnim brskalnikom. Vesel sem, da so programerji to vzeli dobesedno in nam do danes pripravili prav takšno okolje. In čeprav se šele zdaj širše uveljavlja ideja »pametnih obrazcev«, se ne bojim, da bi nas možni konkurenti lahko prav hitro ujeli. Marsikdo lahko na hitrico sprogramira marsikakšen obrazec, na pogled morda tudi lepši, vendar pa brez vloženega dela približno dveh let (kot smo vložili mi) tudi ne bo razvil približno tako kompleksnega sistema (orodij, pravic, kontrole kakovosti, publiciranja, ažuriranja itd.) kot je tisti, na katerem temelji portal »informiran.si«.

Prepričan sem, da so slovenski strokovnjaki na vseh področjih – tudi na informacijskem – lahko med najboljšimi in polno konkurenčni. Treba jim je le dati ustrezne podjetniške usmeritve, razvojne cilje in naloge pa minimalna potrebna sredstva in orodja za nadaljnje delo. Pri družbi INform smo nekaj tega že dosegli, vidim pa še veliko več možnosti. Trenutno smo sami še prešibki za resen in obetaven nastop na tujih trgih. Upam, da se nas bo našlo več takšnih gospodarskih subjektov, ki ne bi zaplankano videli le možnosti konkurence v Sloveniji, ampak bi temu namenjeno energijo rajši izrabili za sodelovanje in skupen nastop navzven.

Velika priložnost

Opažam tudi (pre)veliko previdnost in premalo podjetniške drznosti med slovenskimi managerji in vlagatelji. Če jim bo kdo prikazal obsežen in dobro ilustriran ter opremljen poslovni načrt za novo trgovino ali restavracijo, se bodo dali kar hitro prepričati za akcijo in denar. Zelo redki pa so tisti, ki bi imeli malo več vizije in volje za večje

poslovno tveganje, čeprav jih (samo tako) lahko čaka veliko večji zaslužek in uspeh. S takšnimi podjetniki bi se z veseljem pogovarjal tudi o nadaljnjem razvoju naše nove dejavnosti, posredovanja pri pretoku znanja.

Že ob ustanovitvi sem vedel: če tega ne bomo naredili mi, bo pa kdo drug! Danes pa že vem, da smo imeli srečo tudi pri izbiri programerjev in vseh drugih ustvarjalcev novega sistema za pretok znanja in da nas bo težko kdo prehitel.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

ti ljudem prodaja čas Ko sem moral včasih svojima otrokoma pojasniti, kaj delam v službi, sem imel kar težave, če sem začel opisovati IUS-INFO kot pravno-informacijsko storitev. Dokler nisem zadeve malo poenostavil (pa še vedno ostal pri bistvu): »Ati ljudem prodaja čas. Da jim ni treba česa iskati dve uri, so pripravljeni plačati, da tisto najdejo v dveh minutah.« Ob tem pa sem kmalu prišel do ideje o novi storitvi s še večjo dodano vrednostjo.

Leta 2003 sem sprožil podjetniško pobudo za ustanovitev družbe INform – Pretok znanja, d. o. o. Vedel sem, da je ta investicija razmeroma tvegana, ker gre za povsem novo dejavnost, temelječo na zadovoljevanju (šele nastajajočih) potreb, katerih doslej na ta način drugi gospodarski sub jekti še niso zadovoljevali. Po drugi strani pa je prav zato ta tržna niša še dokaj nezasedeno področje in obeta prvim igralcem pomembno časovno prednost.

V sodobnem svetu nas obdaja vse več informacij, tako v zasebnem kot v poslovnem okolju. Informacije sprejemamo in oddajamo (proizvajamo). Sodobna informacijska tehnologija (IT) je doslej razvila dosti več orodij in pripomočkov za sprejemanje (iskanje) informacij kot pa za njihovo ustvarjanje. In vendar je možna dodana vrednost (high value added) za komercialno posredovanje pri ustvarjanju informacij lahko dosti višja kot pri (zdaj že tradicionalni) informacijski tehnologiVelika priložnost

ji, saj je mogoče človeku več časa prihraniti pri ustvarjanju intelektualnega outputa (informacij) kot le pri iskanju informacije (ki velikokrat šele služi za to, da se na njeni podlagi nekaj stori) in potem informacijo tudi poslati na pravo mesto (e-obrazci). Človekove intelektualne dejavnosti niso sestav ljene le iz unikatnih, inovativnih komponent, temveč tudi iz (če dobro premislimo, ogromno) rutinskih, ki jih je treba le ponavljati. In zato je treba dostikrat (ponavadi) porabiti tudi veliko časa za izvajanje (na primer pisanje) ponavljajočih se miselnih kombinacij. In zakaj ne bi poleg raznih »pasivnih« informacij (dobljenih vse pogosteje s pomočjo tradicionalne IT-industrije) imeli ljudje (v zasebnem in poslovnem življenju) tudi zalogo hitro dosegljivih »aktivnih« informacij – intelektualnih pripomočkov za njihovo izražanje? Z uporabo rutinskih miselnih sklopov bodo prihranili čas za pomembnejše ustvarjalne ideje. Ker se bo tako lahko povečala tudi njihova produktivnost, bodo za hitro dosegljive koristne pripomočke pripravljeni tudi plačati (več kot le za pasivne informacije). Te ugotovitve gotovo že odsevajo v raznih oblikah podjetniške pobude in jih je mogoče najti vsepovsod, tudi na svetovnem spletu (razni obrazci in drugi pripomočki), vendar kaže, da doslej le bolj slučajno in razdrobljeno. Doslej jih še nikjer nismo našli kot izrazito utemeljene in zavestno usmerjane v povsem novo industrijo – posredovanja pri izmenjavi znanja s pomočjo najsodobnejše IT – spletne tehnologije.

Velika priložnost

Usmeritev na prav specifičen način povezovanja med avtorji in uporabniki idej (znanja) kot sploš no metodo – na vseh področjih – pa daje njenim nosilcem določeno tržno prednost: če jim bo uspelo prvim vzpostaviti ustrezen poslovni model ter stkati (spletno) omrežje, ki bo omogočalo načrtovan in nadzorovan pretok znanja in temu ustrezno provizijo. Če bi nam takšen model uspelo ustvariti v Sloveniji, ne vidim nobenih ovir, da ne bi nečesa podobnega ponudili tudi v svetovnem merilu, seveda s povezovanjem z ustrez nimi tujimi partnerji. Z novim modelom pa bo na primer za odvetnike nastala še ena zanimiva (in ne za vsakogar pozitivna) posledica: prek spleta bo mogoče dobiti (narediti) veliko dokumentov, ki izhajajo iz raznih vzorcev (pogodb, oporok, poravnav, vlog itd.), in to precej ceneje kot pri njih. Pokazalo se bo, da tudi na njihovem področju dela ni vse čista pravna pomoč, ampak da veliko zaslužijo tudi z administrativnimi storitvami, ki jih v praksi izvedejo kar njihove tajnice. Ljudje pa si pri sestavi (tudi pravnih) dokumentov lahko pomagajo tudi sami, posebno če jim pri tem kdo pomaga s pomembnimi sestavinami ... in pri tem še kaj prihranijo. Tega zakon ne prepoveduje. Z odvetniki bo pa tako: nekateri bodo zato res malo manj zaslužili z rutinskimi opravili, bodo pa imeli več časa za tisto pravo in z zakonom zaščiteno pravno pomoč (ne pozabimo, da je pravno svetovanje dovoljeno vsakomur). Nekateri (verjet no mlajši in bolj računalniško vešči) odvetniki pa bodo lahko zaslužili še več: če se bodo povezali

z novo gospodarsko družbo in sodelovali pri pripravi in vzdrževanju obrazcev. Splošni rezultat bo tako gotovo družbeno koristen: povečanje stanov ske produktivnosti in zmanjšanje stroškov za končne uporabnike. Vsi poznavalci sodobne IT-dejavnosti priznavajo, da je njena prihodnost v vsebini (Content is the King). Dolgoročno se najbolj krepijo tiste gospodarske družbe, ki zbirajo in obvladujejo velike količine informacij.

Pri svojem poslovanju bo takšna nova gospodarska družba nenehno zbirala veliko kvalitet nega znanja – tega bo seveda morala nenehno nadzorovati in vzdrževati (ali vsaj izločati). S tem bo lahko postajala vse pomembnejši referenčni subjekt in potencialni partner tudi za številne druge fizične, gospodarske in druge subjekte, njena vrednost pa bo nenehno naraščala, tudi zaradi vse več lastnega akumuliranega znanja.

Velika priložnost

Velika priloĹžnost

ismo brez odgovora

Prodor z visoko inovativnimi slovenskimi tehnologijami in projekti v EU – tak je bil naslov pisma, ki sem ga poslal nekemu predsedniku (saj je že vseeno, kateremu). Takrat sem bil res še bolj naiven, ker sem mislil: prvič, da imajo predsedniki čas za takšne zadeve. drugič, da politika lahko kaj pomaga podjetnikom pri njihovih projektih. Danes mi je že jasno, da se je treba zanesti predvsem nase in na svoje partnerje ter na kakovost svojega izdelka oziroma storitve: »Uzdaj se use i u svoje kljuse.« In prav je tako!

Spoštovani gospod predsednik! Rad bi vašo pomoč pri navezovanju stikov z nekaterimi slovenskimi funkcionarji in najvišjimi uradniki v EU, ki bi nam lahko pomagali s kakšno koristno informacijo oziroma nasvetom pri naših podjetniških ambicijah za vključitev v tehnološko najzahtevnejše programe in projekte.

V okviru družbe INform, Pretok znanja, d. o. o., smo v preteklih treh letih razvili povsem originalen ter inovativen sistem izmenjave znanja med tistimi, ki ga imajo največ (avtorji in strokovnjaki z najrazličnejših področij), in tistimi, ki ga potrebujejo (uporabniki na vseh področjih poslovnega in zasebnega življenja). Ko bomo portal informi-

Velika priložnost

ran.si kot mesto za izmenjavo znanja dokončno preizkusili in utrdili v Sloveniji, bomo s pomočjo lokalnih partnerjev našo idejo, poslovni sistem, software in nadaljnji razvoj (v smeri vse večje stopnje umetne inteligence) začeli izvažati v tujino, začenši z najrazvitejšimi trgi. Ko smo junija 2005 naše okolje in orodja za sprotno (spletno) izdelavo pravnih dokumentov predstavili na mednarodni konferenci o uporabi umetne inteligence v pravu (v okviru sekcije The Role of Legal Knowledge in e-Government) v Bologni, smo naleteli na zelo dober odziv in velik interes, predvsem za področje prijaznega komuniciranja državnih organov oziroma javne uprave z državljani. Izkazalo se je, da tako naprednih rešitev nimajo še niti v najrazvitejših državah in da zato obstajajo velike poslovne možnosti (tudi) za slovensko znanje. Ker se zavedamo dejstva, da smo za zahtevnejšo mednarodno konkurenco (še) nekoliko premaj hni, smo se že povezali z nekaterimi domačimi in tujimi partnerji (družba IUS SOFTWARE, inštituti iz Italije, Grčije, Velike Britanije, Madžarske itd.), ki bi lahko po načelu konzorcija skupaj nastopali tudi v največjih projektih EU. Z italijanskim partnerjem, ki smo mu na njegovem sedežu v Firencah podrobno predstavili našo idejo in programsko opremo za posredovanje pri pretoku znanja, smo se že dogovorili, da bi lahko skupaj delovali pri modernizaciji in uva-

Velika priložnost

janju kvalitetnih e-storitev v EU. V mislih imamo predvsem prijavo na projekt eContentPlus, ki ima za glavni cilj omogočiti, olajšati, približati in bolje izkoristiti uporabo vseh mogočih vsebin v digitalni obliki. Ker pa je zasnova projekta (še) dokaj splošna, bi radi spoznali kakšne bolj konkretne potrebe in probleme, ki jih čutijo v administraciji EU, tako da bi se lahko usmerili na čimbolj žgoča in uporabna področja. Našo tehnologijo »inteligentnih obrazcev« (bolj natančno: uporabnin, aplikacij) bi lahko uporabili na primer za zelo prijazno komuniciranje organov (EU) z državljani članic, posebno še za invalide, za uresničevanje nekaterih osnovnih (skupnih) pravic, komuniciranje s sodišči, takojšnje izdajanje potrdil in raznih odločb itd. V ta namen bi se rad osebno sestal s kakšnim dobrim poznavalcem notranjega ustroja in praktične problematike administrativnega aparata EU, kot sta na primer komisar … ali generalni sekretar … V pogovoru bi si ustvaril bolj konkretno sliko problematike in potreb, kar bi nam lahko zelo koristilo pri (tudi tako potrebnem) vključevanju slovenskih podjetij v gospodarstvo EU. Gospod predsednik, za vaše sodelovanje in morebitno posredovanje te moje prošnje na (tudi še kakšen drug) ustrezen naslov se vam že vnaprej lepo zahvaljujem. Lep pozdrav, Anton Tomažič

oskusiti ni greh

Vsak človek ima v sebi skritega genija, čeprav se tega ponavadi niti ne zaveda in ga prav poredko tudi uresniči. Morda bi bil lahko odličen odvetnik, uspešen borzni posrednik, izvrsten kirurg … ali super voznik, strokovnjak za cepljenje dreves, prijazno postrežbo? Kdor pa ima dar za pisanje, ne bi mogel živeti v boljšem času, kot je sedanji.

Če mislite, da bi to lahko bili tudi vi (ali bi to radi vsaj preverili), naj vas kar takoj spodbudim, da naredite prvi korak: omislite si svoj blog, in to še danes (da vas ne bo minilo). Saj vas nič ne stane! Gostitelji vseh vrst blogov kar tekmujejo med seboj, kdo bo pritegnil več ustvarjalcev, jih čimbolj povezal, populariziral, ustvaril čimveč ogledov in klikov. Jaz sem pristal na blogerju, in sem kar zadovoljen.

Morda sploh nimate pojma o tem, kako se dela in piše blog? Nič hudega! Vam bo vse takoj jasno, ko boste začeli. Imate še kakšen izgovor? Pomanjkanje časa? (Hvala enako!) Vaš novi blog boste zasnovali (zaplodili), oblikovali in objavili v manj kot eni uri. Pisali pa boste pač kasneje, po potrebi in po navdihu (brez tega pa res ne bo šlo). Poskusiti ni greh …

Velika priložnost

Morda je to tudi prvi korak do vaše povsem samostojne knjige? Priznajte, da ste si že kdaj na skrivaj želeli, da bi se tudi vi enkrat pridružili tistim Nesmrtnikom, ki imajo objavljeno vsaj eno knjigo? Danes je tudi to lažje uresničljivo kot kadarkoli doslej. In dosti lažje niti nikoli več ne bo moglo biti: edina omejitev ste vi sami in vaša ustvarjalnost. Če bo vaše pisanje na blogu zanimivo za širši krog bralcev (sprva jih ne pričakujte kaj dosti), boste dobili spodbudo, da še več in bolje pišete (tako kot jaz). Veseli boste prvih komentarjev in boste po potrebi tudi malo korigirali svoj slog. Če boste dobri, vas bodo začeli množično obiskovati in celo linkati tudi z drugih blogerskih in drugih strani. Pa tudi, če se ne boste prebili v vrh kakšnega odstotka res zanimivih blogerjev, boste še vedno lahko imeli zadoščenje, pa tudi dober arhiv vašega razmišljanja in pisanja (lahko pa tudi seveda fotografij, videoposnetkov itd.). Če ne drugega, za domačo rabo, sorodstveno komuniciranje in na koncu za solidno zapuščino. Ja, tako je pač danes in še bolj bo tako v prihod nosti. Digitalne informacije zasedejo zelo malo (fizičnega) prostora in se bodo lahko kopičile v nedogled. Tale zapis se bo dosti lažje ohranil za

100

Velika priložnost

naslednjih 100 let (da ga bodo lahko imeli na voljo zgodovinarji), kot pa če bi bil le na papirju. Usmilite se svojih potomcev in jim prihranite utrudljivo skeniranje (vaših orumenelih fotografij in zapiskov) ter jim zapustite čimveč v digitalni obliki. Saj na papir boste lahko še vedno spravili, če bo treba. Tudi zelo preprosto in hitro. Kdor ima danes svojo rodoslovno zbirko (sam imam v njej okrog 1200 oseb) v računalniškem programu, lahko z enim ukazom make a book vse natisne v lični in pregledni obliki. Tudi če imate več kot 10.000 raznih fotografij (ja, toliko se jih v kakšnih 10 letih kar nabere), jih s sodobnimi orodji (z raznih fotostrani) zlahka obvladate. Ko sem jih začel zbirati v digitalni obliki, se mi še sanjalo ni, da se bodo nekoč pojavile tudi »foto knjige«, ko lahko prek interneta naročite tiskanje izvrstnih in zelo obsežnih foto albumov. Sam to izkoriščam za nekakšen dodaten back-up v fizični obliki. Dober in uspešen blog (ki ga ljudje z veseljem berejo) je lahko prvi korak k vaši knjigi. Z razvojem sodobnih informacijskih tehnik in orodij je namreč odpadla največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

njiga v manj kot minuti

Razcvet ustvarjalnosti, ki ga omogočajo sodobne informacijske tehnologije, se izraža tudi v veliko večji (lažji in cenejši) možnosti, da ambiciozni ljudje izdajo svoje knjige. Odpadla je namreč največja in najpogostejša ovira, ki je doslej onemogočala večini avtorjev, da bi izda(ja)li svoje lastne knjige: nobenega urednika ni več, ki bi odločal o (ne)objavi!

Knjigo lahko danes vsakdo napiše, izda in prodaja kar sam. Recimo, da ima za kakšnih 200 strani besedila pa še kakšnih 20 slik za dodatek. Prva in najpomembnejša odločitev je, ali ste pripravljeni za izdajo knjige tudi kaj seči v žep (in koliko) ali pa ne (morete). Pa tudi povsem (skoraj) brez stroškov bi šlo. Na internetu najdete kakšen brezplačen program za

urejanje knjig (publishing software), če nimate v računalniku že programa MS Office – Publisher. Svojo prvorojenko boste lahko v miru oblikovali in prevedli v format PDF ter »objavili« na svojem blogu. Tam si knjigo lahko vsakdo ogleda, naloži (download) ali celo stiska (na svoje stroške). Ob takšni skromni različici se lahko tolažite z mislijo na možnost, da bo vašo prvo knjigo prebral kak pravi založnik (direktor MK), se zanjo navdušil in vas prosil, da bi jo izdal(i) tudi v tiskani obliki …

Velika priložnost

101

Ampak to ni to, kajne? Saj moramo še kratke članke najprej natisniti, da jih potem lepo z užitkom beremo. Kdo bi torej čakal na direktorja MK? Knjiga pač mora biti v papirnati obliki in tudi zvezana, kot se spodobi. Pa naj stane, kar hoče! Tudi nekaj 100 dolarjev (ja, Američani so seveda v tem smislu najbolj podjetni). Za solidno ceno bomo dobili vsa potrebna navodila, orodja, vzorce (template á la Dr. Živago), marketinške poti … predvsem pa bomo knjigo lahko držali v rokah že danes. Šlo bo namreč za naredi sam, vendar z res odličnimi pripomočki. Primer takšne založbe je http://selfpublishing.com/. Bolj resni avtorji, ki bi si želeli res kvalitetno knjigo, pa bodo seveda le morali seči malo globlje v žep (za kakšnih 1.000 dolarjev). Knjigo bodo namreč izdali pri kakšni pravi (spletni) založbi, kot je na primer AuthorHouse, ob človeški pomoči pravih urednikov in tržnikov. Ko bodo skupaj definirali projekt, mu bodo odprli posebno delovno mesto, kjer se bo srečeval z uredniki, lektorji, oblikovalci, tiskarji. Takšen postopek bo trajal kar nekaj mesecev, vendar pa bo na koncu nastala res profesionalno pripravljena knjiga. Avtor jo bo seveda ves čas nastajanja že videval, natančno v takšni obliki, kot bo v določeni fazi, in tudi njeno končno podobo.

102

Velika priložnost

Ko bodo odobrene vse potrebne faze, bo knjiga pripravljena za tiskanje in avtor bo seveda nestrp no čakal na prvi fizični izvod. Ko ga bo dobil, bo sicer zadovoljen, kvaliteta pa (za zdaj) še ne bo enaka, kot bi bila pri MK. Tiskanje bo skoraj zagotovo po sistemu POD (print on demand). To pomeni, da založnik(i) nikoli ne bo(do) imel(i) na zalogi niti enega samega izvoda knjige. Vse bo le v računalniku – ker je takšen način skladiščenja neprimerno cenejši. Marketing bo potekal izključno prek interneta, predvsem seveda prek Amazona. Kadarkoli bo kdo naročil (kupil!) knjigo, bo ta informacija poslana v eno od posebnih, najmodernejših in ogromnih tiskarn (12 vzporednih tiskarskih strojev), kjer bo knjiga natisnjena, zvezana in zavita v manj kot minuti. Tako kot pri blogih bo seveda tudi pri samozaloženih knjigah kvaliteta dostikrat bolj tako tako, ampak to je problem avtorjev (katerih bralci ne bodo prav množično brali, kaj šele kupovali). Dejstvo pa je, da se bo med to maso izdelkov našlo tudi marsikaj zelo dobrega in da bo ta nova tehnologija (demokracija) zelo olajšala prodor mladim in nadarjenim avtorjem, ki bi se sicer morali (tako kot prej) boriti z birokratskimi in finančnimi ovirami.

ove možnosti v sploščenem svetu

Včasih smo imeli težave, ko smo majhnim otrokom razlagali, da je naša zemlja okrogla. Nekako jim ni (bilo) logično, da ne pademo kam dol (ali gor?). Danes pa je treba (nekoliko večjim) otrokom razlagati nekaj drugega: da je naš sodobni svet sploščen, tako kot v svoji knjigi Flat World lepo dokazuje Thomas Friedman.

To seveda ne velja za fizično obliko Zemlje, temveč za naše družbeno in predvsem gospodarsko okolje. Pred pojavom globalizacije in internetne revolucije je prevladovala vertikalna miselnost: države so bile avtarkične, tako so morala biti organizirana podjetja, vedelo se je, kdo je zgoraj in kdo (daleč) spodaj. Imeli smo razvito zahodno civilizacijo in podrejeno vzhodno … Trgi so bili lepo ločeni z varnimi oceanskimi pregradami, delovna sila je bila razdeljena na kakovostno (in drago) ter na tretjerazredno in neskončno poceni.

V sploščenem svetu pa prevladujejo horizontalni kontakti. Države in gospodarske družbe so med seboj vse bolj povezane. Razlike med posamičnimi trgi so vse manjše. Delovna sila je postala gib ljiva, predvsem pa so se neprimerno povečale možnosti za podjetnike z vsega sveta. Povečana konkurenčnost je v takšnem okolju seveda lahko tudi prava mora – za tiste podjetnike, ki se novemu okolju niso sposobni prilagoditi, lahko pa je tudi velika priložnost – za tiste, ki se znajdejo in pogumno zaplavajo v nove tržne oceane. Velika priložnost

103

Prvi del »trojne konvergence«, kot jo opisuje Friedman, je v tem, da se je v tem stoletju pojavilo neko novo okolje (igrišče, playing field), ki omogoča povsem nove oblike sodelovanja (kolaboracije) na vseh nivojih. Neverjetno se je razširila delitev znanja in dela in to v realnem času. Tega bo v prihodnosti še več in prepričan sem, da bo šel razvoj prav v smer, ki smo jo pred petimi leti zasnovali z ustanovitvijo družbe INform Pretok znanja d. o. o. (angleško: INform Knowledge Distribution). Hkrati in kot posledica tega so se pojavili tudi povsem novi načini zadovoljevanja potreb in poslovne prakse, kakršnih si pred tem nismo mogli niti zamisliti. Velikokrat pa zanje tudi ni bilo nobene potrebe. Sodobni sploščeni svet, prepreden z internetom pa ne omogoča novih poslovnih priložnosti le velikim igralcem, temveč vsem, celo najmanjšim (seveda bistrim) udeležencem. Ko se bodo začeli na primer slovenski trgovci zares vesti (še) malo bolj konkurenčno, bodo lahko uvajali nove prodajne metode in zvijače ter priboljške za svoje stranke. Morda bo kdo ponudil posebne popuste pri velikih nabavah? Če pri nas kupite pralni prašek za vse leto, lahko dobite dodaten popust, ni pa vam treba vseh vrečk takoj odpeljati, ampak jih lahko jemljete sproti. Vaša zaloga bo vedno evidentirana na vaši kartici ali v našem centralnem računalniku. Koristi bosta imeli obe strani …

104

Velika priložnost

Najpomembnejši del trojne konvergence pa je v tem, da so se v devetdesetih letih pojavili povsem novi igralci (ja, nam so se takrat kazali le v obliki poceni kitajskega blaga), in to na vseh ravneh, od aktivnih gospodarskih subjektov do porabnikov in delovne sile. Friedman ocenjuje, da se je kmalu po padcu Berlinskega zidu sploščeni svet povečal za 3 milijarde ljudi. Na »sceno« so namreč prišli Rusija in Vzhodna Evropa zaradi padca komunizma, Kitajska zaradi uvedbe tržnega kapitalizma in Indija zaradi opustitve dotedanjega avtarkičnega razvoja. Četudi je danes morda šele kakšna desetina teh novih množic že dovolj izobražena ter informacijsko »priklopljena«, gre še vedno za ogromne številke in fantastičen delovni, inovacijski ter podjetniški potencial. Seveda pa se bo ta odstotek zelo hitro povečeval, posebno še porabniški del: ti novi subjekti bodo hitro imeli enake potrebe, kot doslej razvajeni zahodnjaki. Na Kitajskem so fazo masovne ožičene telefonije večinoma kar preskočili in že takoj prehiteli ZDA po številu mobilnih telefonov. Ali naj se Slovenci kot majhen narod kaj ustrašimo tega hitrega razvoja in razširitve sploščenega sveta? Seveda ne! V tem moramo videti in izkoristiti nove možnosti ter večje trge za našo ustvarjalnost. Biti moramo celo med najboljšimi.

dor ne napreduje, nazaduje

Sploščeni svet, tesno preprežen z internetom, in ogromna zakladnica znanja, dostopna vsakomur, zelo izenačujeta možnosti vseh gospodarskih subjektov in posameznikov za enakopravno konkurenco, ne glede na geografski položaj in družbeno okolje. Majhna (tudi začetniška) podjetja še nikoli niso imela toliko možnosti za uspeh, kot jih imajo danes.

Še več: majhni se na neki način celo lažje prilagodijo najnovejšim tehnologijam in sodobnim poslovnim modelom kot pa velikani (čeprav znajo nekateri dobro izkoristiti prednosti, ki jih ponuja velika koncentracija kapitala). Še najbolj nevarno je, če veliki »zadremajo« zaradi svoje pretekle slave in ne opazujejo okolice ter se ji nenehno ne prilagajajo. Saj vemo: Kdor ne napreduje, nazaduje.

Oprostite, samo trenutek … Ja, odlična ilustracija: Medtem, ko sem tole pisal, me je poklical nekdo iz Amerike, za katerega nisem še nikoli slišal (prisegam, da je res). Začel je v pokvarjeni (izseljeniški) hrvaščini, nato pa sva nadaljevala kar v angleščini. Dela v eni največjih investicijskih družb (bila naj bi še iz 19. stoletja, vendar si imena nisem točno zapomnil), ki se ukvarja z zbiranjem prostih sredstev in vlaganjem v nove

Velika priložnost

105

projekte. Rekel je, da v ZDA pozna nekaj uspeš nih odvetnikov hrvaškega rodu, ki bi bili morda pripravljeni kaj vlagati v stari domovini, in če sem jaz kaj zainteresiran? Seveda sem, saj se tudi sami širimo na hrvaško tržišče – in sva si izmenjala e-naslove, da se bomo kaj več informirali.

Čar sodobnega sveta je v tem, da se zakladnica človeškega znanja nenehno kopiči in da je tudi vsem na voljo. Tako je mogoče (no, znati je pač treba in se potruditi) najti tudi rezultate najzahtevnejših in najdražjih raziskav ter razvoja s praktično vseh področij.

In zdaj tisto najpomembnejše, zaradi česar sem naredil tale ekskurz: Vprašal sem ga, kje je dobil mojo telefonsko številko. Ali me je kdo priporočil? »Ne, naše raziskovalne službe so vas našle na internetu!« O čem takem so podjetniki še pred nekaj desetletji lahko le sanjali. Da lahko začneš poslovne stike tudi brez posebnega vlaganja, marketinga, potovanj, velikih stroškov.

Zato je mogoče tudi, da se manjše organizacije ali skupine (podjetniki) lotijo (nadaljnjega) razvoja tudi na najzahtevnejših in najperspektivnejših področjih. Naj nekaj predlagam, kar se vam bo zdelo sprva kot nekaj nemogočega, pa vendar ni.

Naj navedem še primer družbe, ki je nastala povsem na robu, iz nič in v nekaj letih tako napredovala, da je prehitela vse glavne tekmece, tudi multinacionalke – in to zato, ker se je znala veliko hitreje (že takoj na začetku) povsem prilagoditi najnovejši informatiki ter internetnemu okolju. Gre za družbo Aramex, ki jo je ustanovil jordanski podjetnik najprej le kot podizvajalko velikih hitrodostavnih družb – DHL in FedExa. Ko je spoznal slabosti njunih dotedanjih informacijskih sistemov, je zbral nekaj dobrih jordanskih informatikov in zasnoval povsem nov sitem, v celoti temelječ na internetu, kar je kasneje lahko prodal celo konkurenci. Danes lahko v celotnem arabskem svetu (in to je kar velik ter bogat trg) vidite hitre dostavljače, kako na mopedih (ali celo kamelah) drvijo po puščavi in občasno preverijo smer na svojem dlančniku, prilagojenem na GPS.

106

Velika priložnost

Če bi kdo zbral nekaj desetin mladih slovenskih glavic (strokovnjakov, med njimi tudi nekaj nevrologov, psihologov, elektronikov, predvsem pa informatikov), bi se lahko lotil projekta, ki bi pripeljal do tega, da bi lahko računalniku (namesto z gibi ali glasom) ukazovali z mislijo. Kdor ima le malo domišljije, si lahko predstavlja, kako pomembno bo to v prihodnosti in kakšen komercialni potencial lahko to pomeni. Pa nikar ne mislite, da bi bile potrebne ne vem kakšne uvodne študije in raziskave. To je bilo že vse narejeno in je vsakomur dostopno na internetu. Samo zbrati je treba. Kaj pa draga oprema in laboratoriji? Mislim, da tudi to ni potrebno: vse bo temeljilo na običajnem EEG-ju (morda bi si ga lahko tudi izposodili). Treba bo zajemati veliko elektrosignalov iz naših glav, jih pravilno interpretirati, eksperimentirati, eksperimentirati, eksperimentirati, programirati, programirati … Na podlagi tega bo treba priti do določenih kombinacij oziroma algoritmov, ki ujamejo določeno človeško

misel. Na začetku le to, kaj je levo, kaj desno, kaj potrditev, kaj zanikanje, kako je z barvami itd. Pa nikar ne mislite, da bi bili prvi. Tega so se le lotili že štirje podjetniki leta 2003, ko so ustanovili družbo Emotiv Systems – http://emotiv.com/.

Čeprav se že ponašajo s prvim izdelkom (naglavnim aparatom s 16 senzorji, ki omogoča določeno ukazovanje računalniku z mislijo), se nikar ne ustrašite. Na (vsem svetovnem) trgu bo prostora za stotine podobnih proizvajalcev. Morda boste pa prav vi dosegli boljše rezultate?

VVelika elika priložnost 107 107

108

Velika priloĹžnost

aj bo jutri najbolj perspektivno

Kako naj se Slovenija odziva na globalizacijske izzive in kako naj se znajde v novem, sploščenem svetu? Država kot celota naj se še naprej demokratizira, skrbi za povečanje pravne varnosti (bolj učinkovito pravosodje), še naprej odpravlja birokratske ovire (tukaj je bilo v zadnjih letih veliko narejenega), se povsem umakne iz gospodarstva ter skrbi le za nujno javno infrastrukturo. Vse drugo pa naj prepusti prosti (predvsem podjetniški) pobudi.

Slovenski »klasični industriji« res ne kaže dobro. Tista, ki je temeljila (le) na povprečni delovni sili, ni imela niti najmanjših možnosti, da v globalizaciji preživi, in je (bilo) bolje čimprej izvesti (kakršnokoli že) likvidacijo, kot pa z državnimi subvencijami nadaljevati umiranje na obroke. Če pogledam skozi okno svojega doma, lahko v daljavi še vidim nekaj stavb, kjer so bile včasih tovarne, na primer Induplati, Toko, Univerzale. Upam, da se jim ne bo pridružila tudi Tosama.

Preživeli so lahko le tisti, ki so se vživeli v nove razmere, sprejeli nove izzive, pravočasno skočili na vlak, ki vozi v 21. stoletje. Vesel sem vsake naše klasične tovarne, ki je preživela in se prilagodila novim razmeram. V moji soseščini je to Papirnica Količevo. Še dobro, da so jo takrat, v začetku devetdesetih let, kar na hitro, potihem in v celoti prodali tujcem, sicer bi se morda še do zdaj vlekli razni pri(h)vatizacijski postopki in spori. Velika priložnost

109

Ne predstavljam pa si danes več vlagatelja, ki bi v Sloveniji začenjal s podobno (delovno intenzivno) investicijo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo? Morda smo bili v kakšnem obdobju res uspešna (fizično) industrijska družba, toda vrnitve ni in je tudi ne bo. Prihodnost je povsem drugačna, predvsem informacijsko intenzivna. Gledati je treba samo še v to smer. Seveda pa se dajo sodobne informacijske tehnologije kombinirati in razvijati praktično na vseh področjih. Treba je le najti praznine, ki še niso bile izkoriščene, ter vskočiti z novimi idejami, izumi, izboljšavami, racionalizacijami, pocenitvami, poenostavitvami. Slovenski strokovnjaki in podjetniki seveda to že na veliko delajo, v zelo različnih panogah. Naj omenim samo področje geografskih informacijskih sistemov, kjer se bomo lahko gotovo prebili v sam svetovni vrh. V Financah berem, kako so zadnje satelitske tehnologije in računalništvo še bolj olajšali delo geodetov. »Najbolj zapleteni izračuni so postali otročje lahki.« Slovenija je že danes do centimetra premerjena in evidentirana, kmalu pa bo lahko že do milimetra. To je – v kombinacijah z raznimi Googlovimi satelitskimi storitvami – odlično izhodišče za najrazličnejše aplikacije GPS, z velikim gospodarskim potencialom, tudi na tujih trgih. Kaj pa, če bi se nekdo odločil le investirati (nekaj milijonov dolarjev) v Sloveniji, povsem na

110

Velika priložnost

novo, in bi imel odprte vse možnosti (dileme)? Kaj bi mu svetoval(i)? Ali pa svojemu otroku, ko se odloča za izbiro poklica, če nima ravno neke posebne preference – da bi bilo le nekaj perspektivnega? Jaz bi razmišljal povsem globalno. S kakšnimi problemi se bo v naslednjih desetletjih ukvarjalo človeštvo? Kaj bo najbolj aktualno? V katere smeri bodo morale potekati najpomembnejše raziskave in razvoj? Kam bo treba največ vlagati? Kje bo informatika najpomembnejša? (Ja, samo po sebi se razume, da bo vse temeljilo na informacijah in na znanju.) Mislim, da je to tudi naša moralna dolžnost: da razmišljamo globalno, pa čeprav smo tako majhna država, da bi na prvi pogled lahko prav malo prispevala k reševanju svetovnih problemov. Žal (ali pa k sreči) smo vsi na isti ladji in za sebičnost tukaj pač ni prostora. Odgovori na prej zapisana vprašanja pa nas vodijo le v eno smer: najbolj perspektivni poklici in podjetniški izzivi bodo v naslednjih desetletjih na področju pridobivanja in izkoriščanja energije (predvsem tudi iz novih alternativnih virov), ekologije ter odpravljanja (posledic) segrevanja ozračja. Skratka: reševati moramo (tudi Slovenci) prihod nost tega našega dragega in edinega planeta, Zemlje.

eprijetna resnica je velik izziv S svojo knjigo in filmom Neprijetna resnica je Al Gore dosegel več, kot če bi postal ameriški predsednik, in v zgodovino se bo gotovo zapisal kot tisti Nobelov nagrajenec, ki je znal dobro in ob pravem času artikulirati tisto, kar sicer vsi že dobro vemo, vendar smo si doslej nekako kar zatiskali oči.

Priznajmo, naš planet je bolan in vsem skupaj se nam prav huda piše, če ga ne bomo znali (in pravočasno uspeli) ozdraviti. Ko vidiš vse te grafe in številke o toplogrednem segrevanju in ko na lastni koži (hiši) skusiš fizično potrditev v obliki doslej najhujšega vetra (kar ga je bilo kdaj v tvoji okolici), se kar zgroziš in se ti zdi kakršnokoli varčevanje z ugašanjem žarnic in zapiranjem pip popolnoma nepomembno in manj kot kaplja v morje. Zakaj naj bi se prav jaz obremenjeval z recikliranjem in prebiranjem umazane plastike, saj je več

kot očitno, da to ne bo niti za milijoninko milimetra ustavilo zmanjševanja ledenikov? Zakaj naj bi se še mi v tej majčkeni Sloveniji pretirano trudili za izboljševanje ozračja, ko pa ga vse bolj onesnažujejo Kitajci, Indijci in Brazilci. Pa vendar! Ko bodo začele drugače misliti in ravnati milijarde ljudi (in bodo morale), se bo na ledenikih to poznalo že v centimetrih. Kot nam je lepo razložil Al Gore, so v svetovnem merilu zelo pomembni že posamični centimetri morske gladine, posaVelika priložnost

111

mične stopinje temperature vode, posamezne stopnje onesnaženih delcev v zraku itd… Dobro se zavedamo, da bodo kratkoročno največ ji problem (doslej) nerazvite (velike) države, kjer si bodo z naraščanjem življenjskega standarda prebivalci upravičeno začeli prisvajati vse več energetsko potratnih dobrin (saj jim razviti ne moremo kar reči: »Ja, mi smo res imeli dobre in hitre avtomobile, ampak vi se jim boste morali pa kar odreči.«). To pa nas odvezuje od naše skupne zaveze, da ustavimo poslabševanje okolja ter iščemo boljše rešitve za prihodnost nas in naših potomcev. Naj se sliši še tako šablonsko, vendar je edina rešitev (nas vseh) v načelu: Misli globalno – ravnaj lokalno. V tem kontekstu tudi za Slovenijo ni nobene dileme: nenehno se je treba truditi za ohranjevanje svojega lastnega okolja, hkrati pa se vključevati v vse možne skupne aktivnosti za iskanje dobrih rešitev za skupno prihodnost. Zdaj, ko smo

112

Velika priložnost

del združene Evrope, pa seveda na to gledamo lahko tudi s te, nekoliko bolj samozavestne perspektive. In to velja tudi za vse vrste gospodarstvenikov in podjetnikov. Prevladati mora optimizem in iskanje novih možnosti. Tako, kot si sodobnega življenja niti ne znamo več predstavljati brez elektrike (no, jaz si ga za kakšen teden taborjenja na kakšni lepi karibski plaži že znam), tako tudi ni gospodarske dejavnosti, ki ni odvisna od energije (če ne drugega, od električne, zaradi informatike), in že to bo njena šibka točka v prihodnosti. Ko se dražijo vse energetske surovine, si ni težko zamišljati, kako se bodo današnji problemi še povečevali. Z nekaj več domišljije si lahko predstav ljamo tudi tiste (probleme), ki bodo šele nastali. Za vse to pa bo treba najti rešitve. Neprijetna resnica zato lahko postane tudi dodat na velika priložnost.

zemimo, kar nam Sonce daje sproti

Kdor je prebral knjigo Neprijetna resnica si lahko po zdravi kmečki pameti sam odgovori na vprašanje, s kakšnimi vprašanji in problemi se bomo ljudje največ ukvarjali v naslednjih desetletjih. Če ima pred seboj še podjetniške načrte ali celo izbiro poklica, potem lahko tudi sam ugotovi, kje se obetajo največji izzivi in kje je lahko tudi zanj skrita velika priložnost.

Prebivalci planeta Zemlja smo v zadnjih dobrih 100 letih porabili velik del najbolj koncentriranih energetskih zalog, ki jih je planet nakopičil (s pomočjo rastlin in živali) v milijonih let (predvsem kot fosilna goriva). Ker se naše potrebe zaradi nenehnega tehničnega razvoja in vse bolj razširjenega potrošništva še nikakor ne zmanjšujejo, ampak se bodo nekaj časa še povečevale, bo prav kmalu prišlo do tega, da nam bo energet-

skih zalog iz preteklosti zmanjkalo (vsaj tistih, ki jih znamo izkoristiti). Zato se bomo prisiljeni vse bolj zadovoljevati z energijo, ki jo dobivamo od Sonca kar sproti. K sreči je te zelo, zelo veliko in tako bo tudi še v vsej dogledni prihodnosti. Skratka: preiti bo treba od izkoriščanja preteklih zalog na izkoriščanje sprotno dostavljane sončne energije.

Velika priložnost

113

Po našem današnjem vedenju sončno energijo lahko izkoriščamo predvsem s pomočjo hidroelektrarn, sončnih celic in vetrnic, pa morda še z izkoriščanjem morskih valov. Že na prvi pogled (ko nas zaloti nevihta) lahko ugotovimo, da se ogromno sprotne sončne energije pojavlja v obliki strel in drugih vremenskih pojavov. Lahko si zamislimo (želimo), da bodo čez kakšnih 200 let ljudje morda imeli kakšne »zajemalnike viharjev« in »lovilce strel«, kar bi lahko imelo celo dvojni koristen učinek: pridobivali bi zelo čisto energijo in hkrati zmanjševali posledice neurja. Ampak, pustimo to možnost še za nekaj tisočletij in se rajši posvetimo dosti bolj realnim in tudi zelo perspektivnim možnostim – soncu in vetru. Meni se zdi izkoriščanje vetra vsaj toliko perspektivno kot sončne celice. To pa zato, ker veter piha tudi (ponekod celo predvsem) ponoči (ko je energija še bolj potrebna). Zavedati se je seveda treba dveh največjih problemov: prenosa in shranjevanja (pridobljene električne) energije. Daleč je namreč od tistih delov Zemlje, kjer je največ sonca in vetra za pridobivanje električne energije, pa do tistih delov, kjer je ta energija najbolj potrebna. Napeljava daljnovodov je zelo draga, poleg tega pa so na velike razdalje velike tudi izgube. Pa vendar bo treba to razdaljo nekako premagati. Tako, kot jo to že danes tudi s tisoče kilometrov dolgimi naftovodi in plinovodi. Ko nam bo dovolj »tekla voda v grlo«, bomo pa morda na kakšnih idealnih lokacijah postavili velikanske elektrarne 114

Velika priložnost

(na sonce in veter), zraven pa še tovarne (čistega tekočega) vodika, ki ga bomo razvažali uporabnikom s tankerji. Kdor ima na strehi sončni kolektor, se tudi dobro zaveda problema shranjevanja energije. Na žalost se največ vode segreje takrat, ko je najmanj rabimo (podnevi in poleti), najmanj pa takrat, ko bi je največ rabili (zvečer za prhanje in pozimi za gretje). Spominjam se, kako sem debelo pogledal, ko mi je sončni kolektor (ki sem ga naredil povsem sam) poleti segrel vodo v zalogovniku (v kleti) kar na 105° C. Dotlej sem mislil, da se voda lahko segreje le do 100° C, pa sem spoznal, da se pod pritiskom lahko tudi bolj … Tudi glede shranjevanja se mi zdi vodik perspektiven, posebno za nadomeščanje fosilnih goriv v prometu. Prepričan sem, da bomo v nekaj desetletjih bencinske črpalke povsem zamenjali z vodikovimi, kar bo imelo zelo pozitiven vpliv na ozračje. Avtomobili praktično ne bodo več onesnaževali ozračja. Tudi v Sloveniji je bilo že kar precej koristnih pobud in konkretnih predlogov za hitrejšo zamenjavo umazanih virov energije s čistejšimi, alternativnimi. O perspektivah vodika sem veliko zvedel na tematskem večeru z našim evropskim poslancem Lojzetom Peterletom. Kolega poslanec Tomaž Štebe pa me je opozoril na zelo zanimivo podjetniško pobudo inovatorja, ki je predlagal, naj bi celotno omrežje slovenskih železnic (kasneje pa seveda tudi drugih) prekrili s streho iz panelov sončnih celic. Tako bi letno lahko pridelali 2.600 GWh električne energije. Sprva

sem bil nekoliko skeptičen (kot ste verjetno tudi vi). Ko pa sem prebral strokovno utemeljitev, sem uvidel še številne stranske prednosti (zaščita pred vremenskimi vplivi, povečanje varnosti, prihranki pri vzdrževanju tirov, infrastruktura za nadzorne sisteme, sistem zgodnjega opozarjanja itd.).

Na koncu sem pri tem projektu videl le še en (pa ne tako malenkosten) problem: financiranje. Treba bi bilo dobiti investitorja, ki bi bil pripravljen nameniti (kar precejšnja) sredstva za dolgoročno, vendar perspektivno in donosno investicijo. Priporočeni link: http://www.greenbang.com/.

Velika priložnost

115

116

Velika priloĹžnost

ep nasad vetrnic Če želi človeštvo začeti s svojim planetom ravnati manj mačehovsko, potem se bo moralo zadovoljiti z uporabo tiste energije, ki jo sonce pošilja sproti. Virov, nakopičenih v milijonih let, bo namreč zmanjkalo, pa še dosti bolj umazani in okolju škodljivi so. Tako nujno električno energijo bo moralo pridelovati predvsem s pomočjo sončnih celic in izkoriščanja energije vetra.

Meni so najbolj simpatične vetrnice, saj si ne predstavljam bolj čistega in nedolžnega pridobivanja energije. Emisije praktično ni. Če se zaradi tega malo umiri ozračje, je to lahko kvečjemu pozitivno. Gibanja zraka – vetra je na Zemlji v vsakem trenutku ogromno in v tem se skrivajo neverjetni energijski potenciali. Spomnite se, kako vetrovno je ponavadi v gorah. Če ste bili en teden na jadranju ali križarjenju, ste bili (skoraj) nenehno

izpostavljeni kar močnemu vetru. In koliko je te nevidne moči šele v mrzlih nočeh na tisočih in tisočih osamljenih otokov po vsem svetu. Naša ljuba krogla se pač vrti in vrti (in se bo še do konca človeštva), ogreva in ohlaja ter s tem premika megatone zraka sem in tja. To je sončevo neskončno darilo vsem nam. Sprejmimo ga in izrabimo ta najčistejši možni vir energije. Da tega nismo že doslej bolj izkoriščali, obstajajo nekateri upravičeni in nekateri nepotrebni razloVelika priložnost

117

gi (izgovori). Trenutno glavni objektivni problem so veliki stroški in surovine, potrebne za izdelavo zelo velikega števila vetrnic. Če ne bo izbrana optimalna možnost (vključno z lokacijo), bomo lahko dosegli nasprotni učinek: za proizvodnjo bomo porabili (pre)več surovin in v zrak poslali več ogljika, kot bomo kasneje njegove emisije lahko preprečili. Dejanski problem je tudi prenos energije do uporabnikov. Verjetno še kar precej let ne bomo gradili večjih »nasadov« vetrnic tam, kjer je veter najmočnejši: na kakšnih samotnih vetrovnih otokih, na Ognjeni zemlji, na visokih gorah itd. Enkrat jih pa(č) bomo!

118

Ja, še vsaka znanstvena fantastika je prišla do tega, da bo svet v prihodnosti precej drugačen kot danes. Ne bo šlo drugače. Tole, kar bom zdajle zapisal, je za slovenskega bralca lahko tako šokantno, da me bodo morda še dolgo vlačili po rumenem tisku in se norčevali iz mene. Pa bom vendarle napisal: Zaradi mene je lahko v prihodnosti (po potrebi) kar ves Storžič na gosto posejan z vetrnicami, če bomo tako dobili veliko čiste energije! Tujci bodo ob izstopu iz letala na Brniku razumeli, zakaj je tako, in si bodo estetski čut zadovoljevali s pogledi na sosednje Karavanke in Kamniške Alpe.

Je pa tudi veliko povsem neutemeljenih pomislekov in predsodkov, ki zavirajo hitrejšo izrabo alternativnih virov energije. Za zdaj nas »neprijetna resnica« še ne zbada dovolj, da bi se sprijaznili s tem, da pa bo treba v prihodnosti tudi kaj žrtvovati. Na primer kakšen lep pogled.

Ko spremljam rezultate uspešnih projektov uporabe vetrne energije (drugod) po svetu, me prav nič ne moti, če vidim vetrnico ob veličastnem norveškem kanjonu, nizozemski kravi, nemškemu mestu ali na floridski plaži. Vem, za kaj gre, in sem vesel, da ni tam smrdečega dimnika ali nevarnega reaktorja.

Ko nam bo šlo še malo bolj za nohte, bomo spoznali, da se bo naše okolje moralo (še bolj) spremeniti v »estetskem« smislu. Ste videli film iz dvajsetih let preteklega stoletja – Metropolis?

Sicer pa so sodobne vetrnice ponavadi zelo estetske, verjetno zato, ker industrijskim oblikovalcem aerodinamične zakonitosti narekujejo preprostost in odsotnost vsakršnega balasta.

Velika priložnost

ajčistejša energija je vetrna Da ne bi zaradi svoje (upam, da zdrave) kmečke logike iz prejšnjega zapisa izpadel preveč naivno, sem še malo »pogooglal« po svetovnem spletu in se skušal prepričati, ali sem hudo mimo udaril. Pa nisem. Dobil sem veliko dokazov, da razmišljam prav in da bo imela energija vetra v prihodnosti zelo velik pomen, kar je lahko tudi za slovenske podjetnike velika priložnost.

Tako kot sem si mislil: po oceni ameriškega Ministrstva za energijo (U. S. Department of Energy) predstavlja potencialna energija vetra po vsem svetu kar 15-krat več energije, kot znašajo vse trenutne energetske potrebe človeštva. Sem si kar oddahnil: v naslednjih desetletjih in stoletjih imamo pač vsaj to rezervo, če se približamo kak šni desetinki izkoristka tega potenciala. Pa smo na zeleni veji.

Dobro se zavedam, da je omenjena številka le teoretična možnost, pa vendar imamo lahko pred sabo zelo realne cilje in možnosti za hkratno povečevanje proizvodnje (električne) energije, nadomeščanje fosilnih virov, očiščevanje ozračja in zmanjšanje globalnega segrevanja. Pomembno je tudi, da danes še dve milijardi ljudi živi v domovih brez električne napeljave in da bi bila tehnologija izkoriščanja vetra praviloma naj-

Velika priložnost

119

boljša rešitev za nove investicije, ki jim bi (bodo) pripeljale električno energijo, saj gre praviloma za dežele v razvoju, tam, kjer imajo še kako veliko (preveč) vetra. Vse druge rešitve za »tretji svet« so nesmiselne. Ali naj tam za zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb (upravičena pričakovanja prebivalcev po povečanju življenjskega standarda) gradijo nove termoelektrarne? Sir John Houghton je posledice globalnega segrevanja označil kot Weapons of Mass Destruction. K sreči se tega vse bolj zavedajo tudi najpomembnejše svetovne institucije, organizacije in države, vključno z (našo) Evropsko unijo. Tudi rezultati se že kažejo, predvsem pa se spreminjajo usmeritve. Evropsko združenje za vetrno energijo (EWEA – http://www.ewea.org/) v svojem poročilu Pure Power – Wind Energy Scenarios up to 2030 sporoča spodbudno novico, da so leta 2007 v Evropi zmogljivosti za izkoriščanje vetra rasle hitreje kot tiste za izkoriščanje nafte, medtem, ko so se zmogljivosti za izkoriščanje drugih oblik (premog in uran) že zmanjševale. Energija vetra že danes v Evropi pokriva potrebe za 19 milijonov gospodinjstev. S tem se prepreči

120

Velika priložnost

več kot 50 milijonov ton emisij ogljikovega dioksida na leto. Tudi Američani so odločeni, da se bo z vetrno energijo v letu 2030 pridobivalo že 20 odstotkov potrebne elektrike. Največji čar tega energetskega vira je, da pri njem sploh ni več nobenih neznank in nerešenih tehničnih problemov kot pri drugih vrstah alternativnih virov. Po treh desetlet jih je to postala že zrela industrija, proizvodi (vetrne turbine) pa dosegajo že do 200-krat večje izkoristke, kot so jih pred desetletji. Zavedam se, da bodo imele v prihodnosti velik vpliv na uporabo vetra kot idealnega obnovljivega vira energije tudi države in njihove zveze (vključno z našo EU), ki bodo lahko razvoj pospeševale ali zavirale (davčne olajšave, cenovna in elektrodistribucijska politika, lobiji itd.), ampak to ni moje področje. Vidim, da sem s svojo kmečko logiko odkril zelo perspektivno področje za vse vrste podjetniških aktivnosti. Priznam pa, da predvsem v malo bolj daljni prihodnosti. Rešiti bo treba še veliko novih problemov, predvsem na področju prenosa energije na velike razdalje ter shranjevanja energije in njene dostave (prevoza?) do končnih uporabnikov.

akšen je tipičen slovenski turist

Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah. Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci, in se na ta račun sproščeno zabavamo. Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste. Prav zanimalo me je,

kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka. Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal. Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do all inclusive storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti s tem,

Velika priložnost

121

da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje … »ker je bila plačana!« Veste, kaj pa se meni zdi tipično (negativno) slovensko? To, da v Sloveniji še vedno nimamo niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo in mečemo polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibnega boja za rešitev energetskih problemov in zmanjšanje onesnaževanja okolja. Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki rebri. In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino. (Po mojem jo bo še polepšalo.) Da se jih bodo morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati. Prosim? Ko sem malo preučeval najčistejši alternativni energetski vir – veter, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprot

122

Velika priložnost

niki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na ogrožanje habitata. Nekaj ptic je v preteklih dvajsetih letih res poginilo zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč poginilo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700-krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality). Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico kot pa vetrnice. Iluzorno je pričakovati, da bomo Slovenci lahko tako sebični, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v boju proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo. S tem se bomo morali sprijazniti. Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista. Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo«. Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu all inclusive. Morda storitev ni vsebovala le all you can eat, ampak tudi all you can drink?

ržavne subvencije so škodljive

Za uresničitev velike priložnosti, posebno pri iskanju in razvoju novih energetskih virov, lahko veliko naredijo tudi države, tako da promovirajo trajnostni razvoj, skrbijo za kakovostno šolstvo, spodbujajo znanstveno in raziskovalno dejavnost ter skrbijo za primerno (predvsem davčno ugodno) podjetniško okolje. Nikakor pa niso (dolgoročno) koristne direktne subvencije in pomoč gospodarskim subjektom.

Takšno crkljanje je bolj škodljivo kot koristno, saj neizogibno povečuje možnosti korupcije, pozornost podjetnikov pa preusmerja od vsebinskega iskanja najbolj optimalnih izdelkov in storitev na špekuliranje in prilagajanje projektov razpisnim pogojem ter finančnim akrobacijam.

kmetijstvo, pa zdaj nikakor ni dobro, da se vse več denarja zapravlja tudi za projekte na številnih drugih področjih. Zdi se, da se je ta praksa še povečala ob zadnji večji razširitvi, verjetno zaradi pritiska in ogromnih pričakovanj vseh novih članic, kako (koliko!) jim bo EU pomagala.

Bojim se, da je direktnega subvencioniranja tudi v Evropski uniji veliko preveč. Če je bilo na začetku še nekako razumljivo, da je treba podpreti

V nekaterih gospodarskih segmentih prihaja do bizarnih anomalij. Že nekajkrat sem bil povabljen k sodelovanju (in celo soustanavljanju)

Velika priložnost

123

v posebnih novih »perspektivnih« podjetjih na Poljskem, katerih glavna (dejanska) dejavnost je – prijavljanje na evropske razvojne in raziskovalne projekte!? Seveda imajo zaposlene odlične strokovnjake za pisanje projektov in poslovnih načrtov, prilagojenih na birokratsko okolje Bruslja. Do takšnih posrednikov ni prav nič težko priti, saj (za izvedbo svojega »razpisnega« projekta) v svoji družbi potrebujejo prave podjetnike, predvsem iz različnih držav članic (tako se lahko bolje predstavijo, kot da gre za pomemben mednarodni projekt). Zanimivo je, da te šele na koncu povprašajo o vsebini gospodarske dejavnosti, ki naj bi jo skupaj razvijali. Meni se takšna praksa upira, ker je družbeno škodljiva in ker države s tem podpirajo špekulante, ne pa pravih, dobrih podjetnikov. Kdor je dober podjetnik, se mora dokazati (izkazati) na trgu. Njegovo ustvarjalnost in dodano vrednost mora potrditi trg sam. Če ne more preživeti, ni dovolj dober (koristen) in je bolje, da se umakne. Resnici na ljubo zahteva prijavljanje na razne državne razpise in za subvencije tudi velik davek: ogromno energije in časa za izpolnjevanje kupov obrazcev ter zbiranje najrazličnejših prilog. Če bo na koncu prijavitelj dobil (čez kakšni dve leti) 25 odstotkov stroškov financiranja projekta, je veliko vprašanje, ali se mu je izplačalo toliko časa in energije porabiti za administracijo, ko bi medtem lahko vsebinsko razvijal svoj projekt.

124

Velika priložnost

Razen seveda, če gre le za finančno špekulacijo. Pa še nekaj o tako imenovanem odpravljanju administrativnih ovir za podjetništvo. Vlada Janeza Janše je na tem področju naredila kar veliko. Morda že kar dovolj. Pretiravanje pa spet ne bi bilo dobro. Na primer glede ustanavljanja gospodarskih družb … Seveda ni normalno, če je postopek ustanavljanja podjetja predolg, predrag in prekompliciran. Prav tako pa ni normalno (niti potrebno), da bi bil povsem zastonj in prehiter, na primer v enem dnevu (kar bi bilo tehnično prek spleta povsem mogoče). To bi lahko pripeljalo do prave inflacije lahkomiselno in nepremišljeno ustanovljenih papirnatih (praznih, nedelujočih) podjetij, v bistvu škodljivih za normalno podjetniško okolje. Kdor ima resen namen (in zadosti osnovnih sredstev) ustanoviti podjetje, bo pa že izpolnil nekaj obrazcev, prebral kakšno navodilo, plačal kakšno takso, odprl soliden bančni račun itd., saj se ne morem(o) kar lepega večera v pivski družbi spomniti, da bi ustanovili podjetje, in pričakovati, da bo po vlogi prek spleta naslednje jutro podjetje že ustanovljeno. Tudi (soliden) zahtevani osnovni kapital je potreben in logičen. Brez vsaj nekaj nujnih začetnih stroškov podjetje ne more začeti poslovati. Če pa ustanovitelj ni niti toliko sposoben (iznajdljiv), da bo zbral nekaj kapitala (če ne drugače, s pomočjo sorodnikov), potem pa … oprostite, potem pač ni za podjetnika.

ržava, ven iz gospodarstva!

Komunizem je bil največja naravna nesreča, ki je zadela Slovenijo. Družbena lastnina je bila katastrofa. Državna lastnina je neučinkovita. Politika in gospodarstvo morata biti daleč vsaksebi. Zasebna lastnina je edino jamstvo za dolgoročno uspešno in konkurenčno podjetništvo. Država se mora v celoti umakniti iz gospodarstva.

Tako odločna so moja stališča glede razmerja javno in zasebno v gospodarstvu. Ker pripadam generaciji, ki je več kot polovico življenja prebila v socializmu, sem lahko pač na podlagi lastnih izkušenj in opažanj prišel do takšnih sklepov. Če pa je med mlajšo generacijo še kakšen nejeveren Tomaž, naj navedem samo tale primer bizarne logike iz prejšnjega sistema. Potem ko je država počasi začela dovoljevati nekaj malega zasebne pobude (obrtnikom in raznim POZD-om – pogodbenim organizacijam združenega dela),

so lahko »privatniki« odprli tudi kakšno kavarno. Ampak – pozor: obstajal je predpis, ki je omejeval število dovoljenih stolov (mislim, da jih je bilo v nekem obdobju dovoljenih 12) v takšnih kavarnah. Če je imel takratni »socialistični podjetnik« 13 stolov, je bil že kar strogo kaznovan. Ali si vi, današnji mladi podjetniki, lahko predstavljate, kakšna ekonomija je bila to? Zakaj pa naj bi se danes država v celoti umaknila iz gospodarstva? Zato, ker je slaba lastnica. Za zasebnega lastnika je značilno, da bo načeloma Velika priložnost

125

do groba (z dedovanjem pa še čez) varoval svoje premoženje. Podjetniki ga bodo skušali tudi nenehno povečevati. Pri državni lastnini pa se nenehno menjavajo njeni »predstavniki« (politiki in funkcionarji), samo substanco pa prepuščajo v upravljanje svojim naslednikom. Nekateri pokvarjeni »upravljavci« državne lastnine (ki so sicer k sreči v manjšini) pa pred svojim odhodom (koncem funkcije ali službe) poskrbijo še za kakšne lastne koristi, politične ali materialne. Jasno je, da se tako nenehno vzdržujejo idealne razmere za korupcijo. Kaj sploh še obdržati v državni lasti? Čim manj. V Veliki Britaniji so privatizirali celo železnice in rud nike. Tega se pri nas gotovo še dolgo ne bomo lotili. Bi se pa verjetno šele v primeru, da bi Slovenske železnice prešle v zasebno last, kakšen investitor lotil tistega projekta postavitve strehe iz solarnih panelov za pridobivanje elektrike nad vsemi železniškimi tiri. Zgradil(i) bi seveda tudi kakšne nove donosne proge. Res pa je, da bi morda opustili našega priljubljenega Kamničana. Slovenci bi bili verjetno zelo ogorčeni, če bi Slovenske železnice v celoti prodali kakšnemu (domačemu ali tujemu) zasebniku za npr. 1.000.000 evrov (ali pa za en evro, saj ni bistvene razlike).

126

Velika priložnost

Jaz pa mislim, da bi bilo čudovito, če bi le dobili dobrega kupca, ki ne bi bil špekulant (nepremičnine) in ki bi prevzel tudi pokrivanje (dosedanjih) izgub. No, pa saj ga ne bomo. Malo sem preveril predvolilne programe slovenskih političnih strank, da bi videl, kakšen je njihov odnos do umika države iz gospodarstva (vsaj pred volitvami 2008). Pomagal sem si kar z vprašanjem, ki smo ga postavili sedem najpomembnejšim strankam v okviru projekta Koga naj volim. Imeli so možnost opredelitve med dvema skrajnima odgovoroma s številkami od 0 do 100. Številka 50 bi označevala nekakšen srednji, neodločen odgovor, jaz pa bi izbral številko prav blizu 100. Vprašanje: Kako naj se država umika iz gospodarstva? Odgovor A: (skrajnost za 0) Tako kot doslej, počasi in premišljeno ter čim bolj transparentno; delno lahko še obdrži lastništvo. Odgovor B: (skrajnost za 100) Čim hitreje in popolnoma; brez kakršnihkoli izjem. Dobili smo odgovore v razponu od 0 do 80. Povprečje pa je bilo samo 23.

slogi je moč

Upam, da bo Slovenija enkrat (spet) poznana kot dežela podjetništva. (Slogan? »Let’s Do Business Together!) To pa seveda ne pomeni, da bo večina prebivalcev podjetnikov. Ta poklic ni za vsakogar, tako kot tudi drugi niso. Nekateri ljudje so za to (kot) rojeni, drugi pa sploh ne. Uspeh bi bil, če bi aktivirali vsaj večino tistih, ki imajo veselje in primerne sposobnosti.

Upam, da se bo kakšen bralec mojih prispevkov (tudi) zaradi velike priložnosti, ki se ponuja naši srečni generaciji, odločil za prve korake v svet podjetništva. Zavedati pa se mora, da je začetek zelo težak. Če bo le imel dovolj volje, naj vztraja in se tolaži z mislijo, da bo kasneje postajalo vse lažje in da se bodo rezultati kmalu pokazali. Tokrat pa bi rad opozoril na velik (bistven) pomen povezovanja. Partnerstva, če hočete. Nihče ne more kaj dosti doseči (na gospodarskem po-

dročju) povsem sam. Nujno se je povezovati in razširjati krog udeležencev poslovnega projekta. Paradoksalno je, da sicer to novo okolje, sploščeni svet ter internetna zakladnica znanja, daje vse več možnosti za uspeh vsakemu posamezniku (na tem planetu), vendar pa bodo uspešni le tisti, ki se bodo znali dobro povezati. Nekateri novi podjetniki bodo takšno nujno povezavo uresničili tako, da bodo najeli kot pod

Velika priložnost

127

izvajalce managerje, kar je seveda tudi mogoče (posebno če bodo začeli z velikim budžetom), vendar bodo morali v tem primeru nameniti zelo veliko energije in časa tudi za to, da bodo te managerje nadzirali ter stimulirali. Nenehno bodo v nevarnosti, da sami »pregorijo«, ker bodo na koncu vse bistvene odločitve morali sprejemati sami. Vprašanje je seveda, kaj je za neko podjetje bistveno in kaj ne. Največja odlika dobrega podjetnika ali managerja (v odnosu do podrejenih) je v sposobnosti delegiranja. To pomeni, da nekomu neko delo oziroma opravilo zaupamo, da ga bo samostojno izpeljal, in da se sproti ne vmešavamo, ampak le na koncu preverimo rezultat. Delegiranje pa zahteva zaupanje. Podjetnik ali manager, ki svojim podrejenim ne zaupa, jim tudi ne bo upal delegirati pomembnih opravil in odločitev. Zato bo sam prisiljen narediti to, česar ni zaupal drugim. Spoznali ga boste po tem, da sedi v pisarni vsak dan vsaj do osmih zvečer. Kdor pa je že po naravi »malo len« (ta lastnost je lahko ena od bistvenih prednosti dobrega podjetnika), bo rajši svoji okolici malo bolj zaupal in se lotil posla s pomočjo tesnih sodelavcev – partnerjev. Najtesnejša oblika partnerstva pa je solastništvo. Če se kdo loti preprostega projekta, je res lahko tudi sam lastnik nove gospodarske družbe. Če

128

Velika priložnost

pa gre za zahtevne in kompleksne načrte, je dosti bolje, da je nova družba ustanovljena kot part nerstvo, v solastništvu. Tako bodo vsi imeli enak odnos do vseh bistvenih vprašanj, ki se bodo postavljala pri poslovanju (stopnja tveganja, višina plač, delitev dobička, nadaljnje investiranje itd.). Slovenska »zapečkarska« mentaliteta ni najbolj naklonjena ideji skupnega lastništva (partnerstva), vendar jo bomo morali odpraviti (saj je bila morda v preteklosti tudi ovira do še večjih gospodarskih uspehov). Zgledovati se bomo morali po številnih dobrih primerih na razvitem zahodu. Na primer pri tistem ameriškem milijonarju (ali pa je medtem že miljarder?), ki je bil na začetku 100-odstotni lastnik družbe, nato pa je začel pametno (delegirati in) razdeljevati deleže najboljšim managerjem in jih s tem tako stimulirati, da je imela družba fenomenalen razvoj in ustanovitelju danes omogoča bogastvo že na podlagi nekaj odstotkov lastništva. Ali ne bi bili tudi vi rajši milijonarji z 1-odstotnim deležem (v uspešni družbi) kot pa na robu preživetja s 100-odstotnim lastništvom? Naj povzamem svoj nasvet novim podjetnikom: Ambicioznih projektov velike priložnosti se lotite skupaj z (dobro) izbranimi partnerji, saj brez pravega sodelovanja ne bo velikih uspehov.

obra ideja še ni vse

Od dobre ideje – in tudi kakšne velike priložnosti – do uspeha (predvsem finančnega) je ponavadi še dolga in naporna pot. Genialna ideja še zdaleč ni jamstvo za to, da bo iz nje res kaj dobrega nastalo. Najmanj tako pomembna je realizacija in dobre sposobnosti ter lastnosti tistih, ki se je lotijo.

Marsikdaj uspe zelo dobremu podjetniku pripeljati do (finančnega) uspeha tudi povsem povprečno idejo, s pridnostjo, iznajdljivostjo in vztrajnostjo. Težko si sicer predstavljam, da bi bil to lahko uspeh v svetovnem merilu in da bi brez dobre ideje nekdo postal milijonar. Verjetno je skrajni doseg takšnega »rutinskega« podjetja na obrtniški ravni in v lokalnem okolju omenjene zgodbe o uspehu. Druga skrajnost so tako imenovani sejalci idej, ljudje, iz katerih kar vrejo poslovne pobude, nasveti, poduki, obljube, optimistične napovedi,

poslovni načrti, obetavne kalkulacije. Kdor se omejuje na produkcijo genialnih idej, ponavadi konča v kakšnem podjetniškem pospeševalnem centru, valilnici podjetij, tehnološkem parku, inovacijskem krožku. Ali pa celo napiše kakšno knjigo a’la Kako postati uspešen podjetnik, Kako ustanoviti dobro podjetje ali pa kar Kako obogateti. (Praviloma pa noben od takšnih avtorjev ni ravno bogat.) Paradoks je v tem, da je lahko knjiga z naslovom Kako dobro voditi kmečki turizem? avtorja Urba-

Velika priložnost

129

na Kralja resnično dobra in koristna v vsakem oziru, tako da bi jo morali imeti vsi, ki se s kmečkim turizmom poklicno ukvarjajo – da pa gospod Kralj ne bi nikdar sam uspel s takšnim podjetjem, ker pač nima primernih lastnosti. Tako kot Micka Podbregar čudovito vodi svojo turistično kmetijo in navdušuje številne obiskovalce, ne bi pa nikdar znala tega opisati v knjigi. In katere so primerne (potrebne) lastnosti za dobrega podjetnika (ki edini lahko dobro idejo tudi uresniči)? To je težko opisati, saj gre v bistvu kar za talent, ki kompleksno zaznamuje človeka. Razne šole, do slavne MBA, lahko iz mladega človeka samo izoblikujejo in usposobijo dobrega podjet nika, ne morejo pa ga narediti, če kandidat nima »prave žilice«. Intuicija je zelo pomembna, še bolj pa po mojem mnenju dober smisel za delo z ljud mi. Potreben je pozitiven pristop, ki sodelavce in partnerje priteguje in stimulira, ne pa odbija in odvrača. Da o kančku sreče niti ne govorimo … V dveh desetletjih svojega podjetništva sem bil ves čas obdan z (bolj ali manj) obetavnimi novimi idejami, pa vendar se jih je uresničilo zelo, zelo malo. Veliko sem jih imel že sam, vse več pa sem jih dobival tudi od (vse več) sodelavcev in partnerjev. Glavni problem je bil vedno v selekcioniranju resnično obetavnih (svojih in drugih) idej in v tem, da je bilo treba neskončno več idej zavreči in opustiti, kot pa jih sprejeti in se lotiti njihove realizacije. Vedno namreč obstajajo omejitve v virih, predvsem kadrovskih in finančnih, in pa nenehna časovna stiska. Umetnost pravega dobrega podjetništva (v nasprotju s teoretiki, ki o tem le pišejo knjige) je prav 130

Velika priložnost

v odločanju za uresničljive dobre ideje, močni volji za njihovo realizacijo in po potrebi tudi v njihovi (pravočasni) opustitvi. Ne vem, ali kdo lahko živi le od dobrih (poslovnih) idej. Če bi jih kje prodajali, bi bile verjetno bolj poceni in bi jih moral avtor prodati zelo veliko. Razne »borze idej« obstajajo že danes, še več pa jih bo verjetno v prihodnosti (eno tako zanimivo idejo sem našel tudi med slovenskimi podjetniki: Getidea.net). Če bi jaz na takšni borzi že kaj kupil, bi zahteval kar celoten paket: idejo in nekaj dobrih izvajalcev. Če bi dobil samo prvo, bi si jo verjetno kmalu zataknil za klobuk. Kot sem si tisto genialno idejo o izdajanju vodoodpornih knjig, Waterproof Books®. Zakaj? Zaradi pomembnih izkušenj o pomanjkanju virov … Če je bila na začetku ideja o Waterproof Books® še 100-odstotno dobra, se je z dobrim premislekom ta optimizem vse bolj zmanjševal: Če nimam prostih sredstev niti toliko časa, da bi iskal zunanje partnerje, je le še 50-odstotno dobra. Če še ni tehnične rešitve, ki bi papir nadomestila s plastiko, ostane le še 25 odstotkov. Če bo zato cena knjige višja, ostane še 10 odstotkov. Če me kdo prehiti, imam še 2 odstotka.. In sem se kot soliden podjetnik rajši lotil drugih projektov, ki so (zame) bolj obetavni. Na področju spletnega podjetništva se kar iskri od dobrih idej (tudi v Sloveniji!) Mnogi podjetniki znajo takšne dobre ideje tudi uresničiti in ustva-

riti res koristne, dobre in prijetne uporabnine (še vedno mislim, da je to dober prevod za aplikacijo). To pa je lahko seveda šele polovični uspeh, če ne znajo s tem tudi dobro zaslužiti (takšen polovični uspeh pa se seveda lahko prej ali kasneje spremeni v neuspeh).

Kljub tem realističnim opozorilom (in ravno zaradi njih) pa se moram kot večni optimist seveda spet vrniti na začetek in spodbuditi mlade podjetnike, da se lotijo ambicioznih projektov – v svetovnem merilu.

Morda pa je razhajanje med dobro spletno uporabnino in njenim finančnim uspehom še večje kot med (splošno) dobro idejo in njeno uresničit vijo. Dobro spletno uporabnino (na primer privlačen in dobro obiskan portal ali socialno omrežje) je zelo težko unovčiti. Posebno še, če se nosilci omejijo na tako majhen trg, kot je Slovenija.

Sodobna informacijska družba, s povsem omreženim planetom Zemlja, prvič v zgodovini izenačuje priložnosti za vse (velike in majhne), ki so sposobni in imajo voljo svojo ustvarjalnost izkoristiti podjetniško, za lasten razvoj in napredek svoje ožje in širše okolice. Enkratna priložnost tudi za Slovenijo!

Ponavljam:

Velika priložnost

131

132

Velika priloĹžnost

elika priložnost v gospodarski krizi

V normalnih časih za gospodarske subjekte velja pravilo: kdor ne napreduje, nazaduje. V obdobju finančnih in gospodarskih kriz se to še precej zaostri: kdor preživi, se okrepi. Za večino podjetnikov je veliko večja nevarnost, da propadejo, gredo v stečaj, za najbolj sposobne pa se odpre velika (največja!) priložnost, da hitreje in bolj uspejo (in celo obogatijo).

V turbulentnih časih se karte temeljito premešajo. Potres lahko povsem uniči veliko mesto. Strahovita nesreča, ki vse prizadene. Pa vendar – nova priložnost! Mesto se navadno potem povsem obnovi, na novo se zarišejo širše avenije, postavijo večje in lepše stavbe. Skoraj vsako lepo in uspeš no mesto je imelo v zgodovini kakšno katastrofo, ki pa je bila hkrati tudi prelomnica v razvoju.

Na pogorišču pogosto zraste novo življenje. Tudi vse bogate in močne države so nastale po razpadu prejšnjih imperijev, cesarstev, kraljestev, totalitarizmov. Kar je bilo v moji mladosti videti čvrsto in nepremagljivo za vse večne čase (ZSSR), je prav na hitro razpadlo in omogočilo številnim narodom, da so si (nekateri prvič v zgodovini) priborili svoje države in se začeli veliko bolj uspe-

Velika priložnost

133

šno razvijati. Tudi Slovenija je nastala iz velike družbene krize konec prejšnjega stoletja. Tako moramo gledati tudi na veliko finančno in gospodarsko krizo, ki se je začela v drugi polovici leta 2008. Kljub grozljivemu dogajanju ob (pro)padanju delnic, ekspresnih stečajih, bančnih polomijah, vse večji recesiji, naraščanju brezposelnosti … moramo pogumno gledati proti obzorju, kdaj se bo pojavila svetloba novih rešitev. Ko sem bil novembra 2008 v Ameriki, sem naletel na ta večni optimizem: nekateri so kot stransko posledico zadnje velike krize opazili tudi to, da se je dolar spet okrepil in da so cene goriva (končno) spet začele padati. Ti dve »malenkosti« sta namreč še pred pol leta Američane najbolj jezili. Hkrati so pri novem predsedniku tudi že iskali prve znake za izhod iz krize. Seveda nastajajo nepojmljive izgube in celo katastrofe za imetnike vrednostnih papirjev, ko tečaji na borzi strmo padajo. Njihovi večletni zaslužki so lahko izgubljeni v nekaj dneh. Po drugi strani pa prav tako nizki tečaji delnic pomenijo izvrstno, veliko priložnost za tiste, ki si lahko privoščijo, da vrednostne papirje kupijo. Potem bodo morali samo še čakati in njihovo premoženje se bo samo od sebe povečevalo (saj vemo, da se krivulje v daljšem obdobju vedno spet dvignejo). Prepričan sem, da se bo po letu 2008 pojavil nov rod bogatašev, tako kot so se na primer današnji tajkuni po obdobju tranzicije na prelomu tisočletja. Kaj pa realno gospodarstvo (podjetništvo)? Tukaj se pač ne da uspeti s špekuliranjem, ampak

134

Velika priložnost

le s trdim delom. Dopolnjujem: s pametnim trdim delom! »Štancarji« bodo na žalost obsojeni na propad, pa četudi bo zaradi tega ostalo brez dela na tisoče ljudi. Zasluži in preživi se lahko le s pametnim prilagajanjem na razmere globalnega trga in sploščenega sveta. Štancalo se bo lahko le tam, kjer bo obstajala optimalna kombinacija med surovinami, logistiko in ceno delovne sile. Podjetja se bodo morala še bolj kot doslej prilagajati zaostrenim razmeram, zmanjševati stroške, povečevati prodajo (to bo še dosti težje), uvajati nove izdelke in storitve, opuščati neuspešne programe, se združevati, iskati nove trge itd. Morda bo pa propadel njihov najhujši konkurent? Morda se bo v turizmu povečalo število domačih gostov, če ne bodo mogli več toliko potovati v tujino? Če si bodo ljudje težje privoščili avtomobile, se bo pa morda prodalo več motorjev? Veliko bo priložnosti za čisto nove storitve, predvsem finančne, ker se bo prav finančni sistem najbolj temeljito spremenil. Danes je še težko napovedati, v kakšno smer bo najbolje (zav)iti, gotovo pa bodo najboljši podjetniki to kmalu sami ugotovili in se tega tudi brez odlašanja lotili. Čez deset let bo gotovo v javnosti vsakomur znanih kar nekaj družb, za katere danes še nihče ne ve (ali sploh še ne obstajajo), in njihovi ustanovitelji bodo takrat uspešni in spoštovani podjetniki. Res zveni kar malo cinično, ko ugotavljamo, da bodo nekatera podjetja propadla, da bodo njihovi lastniki izgubili velik del svojega premoženja, delavci pa bodo izgubili delo, po drugi strani pa bodo novi uspešneži izkoristili veliko priložnost,

ki jo prinaša gospodarska kriza, in celo obogateli (delavci pa bodo pri njih dobili nove zaposlit ve). Ampak tako pač je. Nenehen boj za obstanek! Samo druga oblika stalne konkurence, ki človeški rod že tisočletja vodi naprej in naprej.

Naša generacija ima (v Sloveniji) svojevrstno srečo: bili smo priča velike družbene krize ob koncu dvajsetega stoletja, ki smo jo prav dobro izkoristili, da smo se osamosvojili v uspešni državi, zdaj pa se nam obeta še velika gospodarska kriza – nova velika priložnost.

Velika priložnost

135

10 avtozapovedi poštenje

Vedno daj avtorju, kar je avtorjevega, in državi, kar je državinega ... in boš dolgo posloval in mirno spal.

veselje do dela

Delaj tisto, kar te veseli. Če boš kdaj ugotovil, da že en mesec delaš samo to, kar te ne veseli, takoj zamenjaj delo(vno mesto) ali zaposlitev.

iskrenost

O tretjih osebah se izražaj tako, kot da so zraven. Potem bo tudi tvoja kritika bolj objektivna in boš povzročal manj problemov.

družabnost

Sodelavce vedno tikaj in se z njimi vsaj enkrat na dan do sitega nasmej. Ali: kako smo ustvarili uspešno podjetje in se pri tem celo zabavali.

nadomestljivost

Ne delaj po nepotrebnem tistega, kar lahko (bolje) naredi kdo drug. Vendar si moraš nujno vzgojiti namestnika, ki bo lahko takoj vskočil in te bo nadomeščal, ko boš bolan.

Velika priložnost

137

ideje

Vsak dan vsaj pol ure (več pa tudi ne) prosto surfaj. Ko pa boš ugotovil, da te med milijardami spletnih strani nič več ne zanima, zamenjaj Explorer in Outlook s HW-orodjem (lopata, motika, kangla za zalivanje).

delo na daljavo

Ne delaj na blizu, kar lahko storiš na daljavo. Sedenje na sestankih je (bilo) v premem sorazmerju z neorganiziranostjo in neučinkovitostjo.

organizacija

Imej vse svoje dokumente v enem samem direktoriju. Ta pa naj bo seveda ustrezno in večplastno naprej razčlenjen. Tako si boš prihranil veliko energije pri iskanju, »backupiranju«, zamenjavi računalnikov itd.

vljudnost

Takoj odgovarjaj na e-pošto. Če nimaš dovolj časa za vsebinski odgovor, potem se vsaj oglasi s (prijaznim) stavkom ali dvema, tako da bo pošiljatelj vedel, da si njegovo obvestilo dobil.

zdravje

138

Velika priložnost

10.

Ne delaj ob nedeljah. Če ti ni uspelo dovolj postoriti v 6 dneh, se moraš spočiti za naslednjih 6. Spoštovanje Gospodovega dne bo postajalo vse pomembnejše prav v času e-pošte in dela na domu.

Namesto sklepa Pogovor z avtorjem Letos mineva 20 let, odkar ste samostojni podjetnik. Kaj vas je leta 1988 tako motiviralo, da ste pustili varno službo pravnega svetovalca generalnega direktorja Litostroja in začeli povsem na novo in dobesedno iz nič? Takrat sem zaslutil slovensko pomlad tudi v smeri podjetniške svobode. Zato kar nisem mogel čakati do naslednjega leta, ko je bilo mogoče ustanoviti d. o. o. (kar sem potem tudi takoj storil), ampak sem imel za začetek kar status obrtnika – s firmo: IUS SOFTWARE – programska oprema in svetovanje. Kot že ime pove, pa sem se lotil tistega, kar sem dotlej imel že dolgo za hobi: uporabe računalništva v pravu. Čeprav tedaj za internet nisem še niti slišal, pa sem takoj zaslutil, da bo nujna sprotna komunikacija in sem tako zasnoval tudi že IUS-INFO, sistem za komunikacijo med pravniki, pač na drugačni, tedanji tehnologiji (BBS). Ste si firmo in blagovno znamko izmislili naključno, na hitro ali ste o tem dolgo tuhtali? Izbor je bil seveda tehtno premišljen. Zanimivo je, da sem že od samega začetka imel »izvozne« ambicije (– ki se bodo sicer začele uresničevati šele zdaj) in sem želel najti takšne izraze, ki bodo vsakomur povedali, s čim se ukvarjam(o) in bodo razumljivi v vseh jezikih. Tako sem seveda prišel do latinske besede za pravo – IUS in angleške SOFTWARE, ki pa je zdaj tudi že kar globalna. Pa je bilo v tistem času že kaj potrebe po vaših storitvah informacijske podpore pravnikom? Če sem odkrit, še prav nobene. Ampak jaz sem študiral tudi ekonomijo in sem vedel, da je bistvo podjetniškega uspeha v tem, da zaslutimo potrebe, ki jih sploh še ni, se šele pojavljajo ali so še premalo razvite, in jih začnemo zadovoljevati

Velika priložnost

139

prvi. In jaz sem dal prvi zakon, paradoksalno, Zakon o združenem delu, pretipkati v elektronsko obliko in nato sem začel na vse načine razlagati, kakšne so prednosti, če se ga lotevamo s pomočjo računalnika, kako izraze prej najdemo itd. V prvih letih mojega podjetništva je bilo največ aktivnosti porabljene za promocijo računalništva (v pravu) in za računalniško opismenjevanje kolegov pravnikov. In prav tako si je družba IUS SOFTWARE tudi ustvarila primerjalno prednost na slovenskem trgu – da je s svojim glavnim produktom, IUS-INFOM, slovenskim pravnikom počasi kar »zlezla pod kožo«? Seveda. Za to je bilo treba vlagati veliko dela in energije. Hkrati pa je družba v vsem tem obdobju nenehno, dan za dnem, bogatila (in jo še vedno) svojo ogrom no zakladnico pravnih informacij, izdelala svoj lastni register (ki ga danes uporablja tudi država) in s skrbnim odnosom do naročnikov dosegla pri njih veliko zadovoljstva ter ustvarila zanje »domače« okolje. V bistvu pa gre pri pravni informatiki kot gospodarski dejavnosti za to, da ponudnik svojim strankam prihrani veliko časa pri iskanju informacij, ki jih potrebujejo pri svojem delu. Takšne zgodbe o uspehu niste mogli ustvariti povsem sami. Kot nam je znano, ste bili vedno odprti tudi do raznih partnerstev. Če ne bi znal pritegniti in zaupati partnerjem, bi v najboljšem primeru dosegel kakšen uspeh na »obrtniški« (občinski) ravni. Za večje ambicije pa je nujno veliko sodelovanja, zaupanja, združevanja znanja in kapitala. Če ne gre drugače, je treba partnerje kdaj tudi zamenjati. Kot primer dobrega partnerstva naj omenim povezavo z GV-skupino, ki bi nam bila takrat lahko tudi konkurenčna, pa smo se rajši povezali (naše znanje in njihov kapital), da smo pospešeno razvili IUS-INFO. Za mene je sicer to pomenilo, da sem izgubil večinski delež in vpliv v družbi, vendar brez tega napredek ne bi bil dovolj hiter. Kasneje pa ste njihov delež spet v celoti odkupili. In poleg tega še njihovo »zad njo« družbo, GV Založbo. Kako pa vam je to uspelo? Izkoristil sem pač ugodno (veliko) priložnost, ki se mi je ponudila (precej naključno). Švedski lastniki so se odločili, da bodo prodali svoj 68-odstotni delež v družbi IUS SOFTWARE in 100-odstotni delež v družbi GV Založba in to v paketu. Ker si sploh niso mislili, da bi se kupec našel v Sloveniji, so izvedli mednarodno ponud140

Velika priložnost

bo (tender) in kmalu se je izkazalo, da je interes zelo velik, posebno za družbo IUS SOFTWARE. Nekatere multinacionalke so namreč videle, da bi se prek tako visoko tehnološko razvite in preizkušene družbe ter zaradi dobre lokacije lahko lotile tudi še nerazvitih trgov (na tem področju), vsaj v državah nekdanje Jugoslavije, če ne tudi v širši regiji. Tega pa sem se nameraval lotiti tudi jaz in zato sem za nakup pritegnil še nekaj večjih domačih investitorskih skupin. Po šestih mesecih je tako cena res že zelo narasla. Ali so interesenti želeli, da jim prodate svoj delež? Seveda, in ponudbe so bile zelo privlačne. Za ekspanzijske načrte je neprimerno bolje imeti 100-odstotno lastništvo kot le 68-odstotno. Po človeški plati je lahko možnost, da (takoj) dobiš več milijonov, kar privlačna. Vendar je pri meni prevladoval podjetniški pogled in izziv k še večji ustvarjalnosti in uspehom. Ti pa so gotovo lahko boljši na področju, ki ga poznaš, kot pa na povsem novih in neznanih (na primer borzno-finančnih). Zato sem se rajši začel pripravljati tudi na (sprva) povsem teoretično možnost, da izkoristim svojo prednostno pravico do nakupa, ki sem jo imel po družbeni pogodbi. Tu ste gotovo potrebovali pomoč (novih) partnerjev. Kako ste to finančno izpeljali, saj je bila končna cena zelo visoka? S pomočjo nekaj zelo sposobnih, zaupanja vrednih in premožnih prijateljev (vključno z direktorjem družbe IUS SOFTWARE) smo naredili res dobro finančno konstrukcijo in jo v trenutku, ko sem uveljavil predkupno pravico, predstavili prodajalcem oziroma dotedanjim solastnikom. Ti so jo sprejeli in smo nato vse pogodbeno uredili. Družba IUS SOFTWARE je kupila družbo GV Založba, mi pa ves preostali delež v družbi IUS SOFTWARE. Tega sem še posebej vesel zato, ker smo s tem dosegli možnost velike sinergije med dvema tako kompatibilnima medijema, kot sta IUS-INFO in revija Pravna praksa. In tako niste samo preprečili, da bi še ena slovenska gospodarska družba prešla v roke tujcev, ampak ste celo eno odkupili nazaj (od Švedov). Tako kot načeloma nimam nič proti mednarodni integraciji in vstopanju tujcev na slovenski trg, tudi v mojem konkretnem primeru nisem a priori nasprotoval, da bi kot partnerja dobil tujo družbo. Če bi (družbi IUS SOFTWARE) ta prinesla novejšo Velika priložnost

141

in naprednejšo tehnologijo, bi si tega celo želel. Ko pa sem ugotovil, da smo v marsičem mi celo naprednejši od tujcev, se mi je zdelo nepotrebno, da bi svojo »usodo« polagal(i) v tuje roke. Ko so mi tujci kasneje čestitali zaradi uspešnega »prevzema«, so namignili, da bi morda vseeno kaj sodelovali pri prodoru na jugovzhodne trge. Vendar bi (bo) šlo za enakopraven, pogodbeni odnos … Torej boste prodor na tuje trge vsekakor izvedli? Seveda, to je zdaj prioriteta. Ustanovili smo mešane družbe na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji in Bosni ter tam že ustvarjamo lokalne različice IUS-INFA. S to blagovno znamko bomo skušali v nekaj letih razviti regionalni »brand«, ki bo (spet) zanimiv tudi za velike multinacionalke. Pogajanja z njimi že (spet) potekajo. Kaj pa v Sloveniji? Ali ni vse več informacij brezplačnih? Bo še potreba po IUSINFU? Še večja! Prav paradoksalno, ampak več kot je (pravnih) informacij na voljo (brezplačno) v elektronski obliki, več je potrebe po takšnih sistemih, kot je IUS-INFO. To kažejo izkušnje iz Amerike, kjer imajo že vrsto let veliko (več in več) pravnih informacij vsem na voljo, pa prav zaradi tako velike količine narašča potreba po koncentraciji, kompilaciji, povezovanju, povzemanju, časovnih prihrankih itd. in tovrstna industrija (pravna informatika) cveti kot še nikoli. Zato sem tudi zelo vesel vse večjega obsega brezplačnih javnih informacij v Sloveniji, na vseh ravneh in pri vseh organih, saj to dviguje raven informacijske osveščenosti, s tem pa tudi povečuje število zahtevnejših, za profesionalno uporabo zainteresiranih možnih naročnikov na IUS-INFO. Zelo pozdravljam tudi pojav konkurence, s podobno ponudbo, kot jo ima družba IUS SOFTWARE, saj le to zagotavlja nenehen napredek in konkurenčnost ponudbe. Na slovenskem trgu je vsekakor prostora za več podobnih ponudnikov. Sedaj pa še nekaj besed o vašem drugem projektu, o katerem smo že nekajkrat brali. Kako ste prišli do ideje za ustanovitev družbe INform, pretok znanja, d. o. o.? Nadaljeval sem razmišljanje, ki sem ga že nakazal: če (zdaj že klasični) ponudniki pravnih informacij, kot je tudi IUS SOFTWARE, prihranijo pravnikom čas s tem, da jim najdejo prav(n)e informacije, pa bi jim lahko še več časa prihranili, če bi jim pomagali tudi kaj narediti, ustvariti. Na pravnem področju so to razni vzorci, 142

Velika priložnost

»šimelni«, pametni obrazci itd., vendar so možnosti še dosti širše in s tem ima ta moj drugi projekt tudi še veliko večje potenciale (tako rekoč na kvadrat). Internet nam namreč omogoča, da bi si delili (tudi prodajali) znanje z vseh področij človeške dejavnosti, poslovne in zasebne, in ne samo s pravnega področja. Treba bo le definirati module znanja (primer: uporabnina za izterjavo dolga, vendar tudi za vpis otroka v vrtec, za pritožbo zaradi prenizke plače itd.). In tako smo skupaj z 20 somišljeniki leta 2003 ustanovili družbo, ki si je zadala cilj, da v Sloveniji ustvari laboratorijski primer nove gospodarske veje: trgovanja z znanjem, kasneje pa to seveda prenese še v tujino. Lahko si mislite, da so možnosti nato neskončne. Trenutno stanje vašega projekta si lahko že ogledamo kot vse bolj priljubljen portal »informiran.si«. Kot smo lahko brali, se vam je pridružilo nekaj »poslovnih angelov«. Kaj je vaš naslednji cilj? V Sloveniji bomo z uspešnim poslovanjem dokazali, da je ta poslovni model v praksi uporaben in ekonomsko upravičen, nato pa bomo iskali poti v tujino. Počasnejša pot bo takšna, da bomo v posamezni državi dobili lokalnega partnerja (najbolje kakšnega založnika, ki že ima veliko tržnih izkušenj in uveljavljenih poti s klasičnimi mediji, kot so knjige, CD-ji itd.). Prva država naše širitve je Madžarska, kjer že imamo ustanovljeno hčerinsko družbo in skupaj z lokalnimi partnerji pripravljamo portal »informiran.hu«. Hitrejša možnost, da se naša nova poslovna pobuda izkoristi na res velikih trgih in v globalnem smislu, pa je ta, da uporabimo kanale VC – venture capitala ter skušamo za našo idejo navdušiti kakšnega res velikega igralca (kot so Google, Microsoft, e-Bay) in (se) prodati za velike denarje. Pri tem seveda mislim, da bomo vse bistvene razvojne niti ohranili v Sloveniji, pri tistih, ki so to novo idejo zasnovali. Kakšnih manjvrednostnih kompleksov nimate? Pa res mislite, da bi vam lahko uspelo v tako konkurenčnem svetovnem okolju? Vsekakor! Prepričan sem, da imamo Slovenci prav na področju IT največje razvojne in poslovne možnosti. Če se malo pošalim: Slovenija je v središču sveta! Kot so tudi vse druge države. Internet izenačuje velike in majhne. Internet zmanjšuje razdalje na stotinke sekunde. Pri svojem poslovanju vsak dan prihajam v stik z izredno sposobnimi in nadarjenimi mladimi ljudmi, programerji, ekonomisti, pravniki. In me ponavadi zamika: zakaj bi se tule šli skrivalnice in si nagajali zaradi pri-

Velika priložnost

143

mata v našem zapečku? Zakaj se ne bi rajši malo povezali, z dobrim in obetavnim mednarodnim projektom, in se pomerili z drugimi? In to ne le v smeri JV, ampak na najbolj razvitih trgih. Tam so velike možnosti, zakaj jih ne bi izkoristili? Ali ste tudi zato zastavili še tretji projekt? Mislite, da bi bila lahko Slovenija vodilna na tako visoko tehnološkem področju, kot je umetna inteligenca v pravu? Zakaj pa ne? Že več kot 20 let spremljam (tudi) razvoj AI na področju prava v svetu in ugotavljam, da se je v tem obdobju veliko delalo, projektiralo, teoretiziralo, naredilo, razvilo, pisalo, predavalo, zapravilo, vendar vse večinoma v akademski sferi. Poznam veliko združenj, avtorjev, razvojnih inštitutov, revij, konferenc itd. in sedaj je čas, da se tovrstne aktivnosti usmerijo v komercialne vode. Obstaja vse več praktičnih potreb po uporabi umetne inteligence v pravu in tega bo v prihodnjih letih več in več. Zato sem dal pobudo, da se nas združi nekaj najnaprednejših iz raznih držav (imam zveze tudi v Italiji, Nemčiji, Angliji, na Nizozemskem, v ZDA) in da smo ustanovili družbo AI-in-Law, Future Technologies Inc., ki bo najkasneje v 5 letih razvila nekaj izrazito uporabnih in komercialno zanimivih modulov AI, jih nato prodala razvijalcem sodnih, upravnih in drugih sistemov ter jih seveda še naprej vzdrževala in razvijala. In Slovenci bi lahko imeli v takšni družbi vodilno vlogo? Lahko – ne morete si misliti, koliko dobrih kadrov in njihovih dosežkov imamo tudi na področju umetne inteligence. Seveda bomo morali to kombinirati z nekoliko bolj aplikativnimi dosežki, kot so na primer jezikovne tehnologije. Če bi ustanovitelji kamniškega Amebisa svoje delo začeli v Ameriki, bi bili danes bogataši. In če bi bila ustanovitelja Googla Slovenca, bi danes imela vsega občudovanja vredno d. o. o., s tako odličnim iskalnikom, kot je Najdi.si. In kako nameravate vi obdržati vodilno vlogo tudi v podjetniškem (upravljavskem) smislu, če bodo tujci imeli tudi večino kapitala? Že iz dosedanjih stikov ugotavljam, da obstaja kar velik interes (predvsem v ZDA) za vlaganje v takšen projekt in gotovo bomo dobili toliko ustanovnih sredstev, da bom sam lahko le izrazito manjšinski lastnik. In to kljub našim jasnim napovedim, da bomo za razvoj res dobrih modulov potrebovali kakšnih 5 let, kar pomeni, da bodo morali biti vlagatelji potrpežljivi. Jasno pa je, da jih bomo morali sproti zelo

144

Velika priložnost

podrobno obveščati o porabi sredstev, razvoju modulov itd. Sam pa nameravam uporabiti podobno metodo za (nujno) zagotovitev svoje vodilne (vsebinske) vloge, kot sta jo uporabila ustanovitelja Googla: njune delnice imajo 10-kratno glasovalno pravico. Tako ambiciozen projekt, kot je vodilna vloga Slovencev pri razvoju umetne inteligence v pravu, bi bil verjetno lahko tudi zelo kompatibilen z napovedmi slovenske vlade ob predsedovanju Slovenije EU o poudarjenem pomenu znanja? Seveda. Saj smo to tudi že dokazali, ko smo sodelovali z razstavnim prostorom in nekaj zelo odmevnimi predavanji na mednarodni konferenci »e-Justice & e-Law 2008« v Portorožu (več kot 400 udeležencev z vsega sveta). Ob tej (veliki!) prilož nosti smo vzpostavili tudi precej koristnih stikov za naše prve praktične projekte. Nadaljevali bomo na naslednji tovrstni (Follow-up) konferenci v Franciji. Prepričan sem, da bomo našli skupen jezik tudi s politiki in slovenskimi funkcionarji v Brus lju ter projekt morda lahko tudi malo bolj »evropsko« usmerili in se najprej skoncentrirali na takšne naloge (module), ki bi se najbolje vključili v razvojne načrte EU ter prispevali k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Če se bo uresničilo vsaj nekaj vaših ambicioznih načrtov, boste postali pravi bogataš. Kdaj vam bo dovolj? Čeprav se sliši klišejsko, vam zagotavljam, da mi denar ne pomeni bistvenega motiva za podjetništvo. Morda je le vmesno sredstvo za uresničitev naslednje oblike ustvarjalnosti. Če pa ga bo kaj ostalo, ga bom takoj zapravil za svoj neprofitni projekt: www.darujmo.si. Pripravila: Tanja Krajc

Velika priložnost

145

Priporočeni linki Domača stran Anton Tomažiča http://www.tomazic.info/ Moy Blawg http://antontomai.blogspot.com/ IUS-INFO http://www.ius-software.si/ FinD http://www.findinfo.si/ INformiran.si http://www.informiran.si/ GV Založba http://www.gvzalozba.si/ AI-in-Law http://www.ai-in-law.com/ Koga naj volim? http://www.koganajvolim.si/ Govornik http://www.tomazic.info/govornik/Default.htm Darujmo.si http://www.darujmo.si/

Velika priložnost

147

Velika priložnost

Izdala in založila

Direktorica

Slika na naslovnici in fotografije

GV ZALOŽBA, d. o. o. VIDA ŠIBENIK ANTON TOMAŽIČ

Jezikovni pregled

mag. TANJA JERAS VESNA FORTUNA

ANJA TAVČAR

Oblikovanje naslovnice in prelom

Tisk

GRAFIKA SOČA, d. d. Nova Gorica

Prvi natis

Ljubljana 2008

Naklada

Cena

500 izvodov 28,00 EUR

Knjiga spada med proizvode, za katere se obračunava DDV po stopnji 8,5 odstotka.

GV Založba, založniško podjetje, d. o. o. Likozarjeva ulica 3, 1000 Ljubljana E-pošta: zalozba@gvzalozba.si Telefon: 01 30 91 820 Faks: 01 30 91 815 www.gvzalozba.si