Križev pot 1945 (angl.: Ordeal 1945) Sinopsis scenarija za celovečerni film Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega. Tragično dogajanje leta 1945 si ne zasluži večnega obeležja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi 30 let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala zadostna kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela. Po moji oceni si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940. Zato je tudi film »Križev pot 1945« zasnovan zelo ambiciozno, daleč preko trenutnih kapacitet in zmožnosti slovenske kinematografije. Za realizacijo bi bilo nujno pritegniti tudi tuje ustvarjalce in predvsem tudi sofinanciranje. To kar so včasih predstavljale mednarodne koprodukcije, bi morda nadomestil že kak posamičen producent. Prepričan sem, da bo polovico dela že opravljenega, če bi nam uspelo pritegniti k sodelovanju kakšnega Netflixa ter ga prepričati, da bi se s takšnim filmom, tudi glede na močno in univerzalno vsebino (o neskončni človeški zlobi), vključil med kandidate za Oskarja. Pri zasnovi scenarija sem se zavestno odločil, da mora film »igrati« predvsem na čustva. Na eni strani usoda nesrečnih vojnih ujetnikov, poražencev, izdanih in trpečih, na drugi strani pa pijano maščevanje zmagovalcev, ki sprošča najnižje strasti v posameznikih, za katerimi stoji totalitarna oblast. Tudi tujim gledalcem, ki o razmerah v Sloveniji ob koncu druge svetpvne vojne ne vedo kaj dosti, filmska zgodba ne bo povedala skoraj nič o pravkar končani vojni, okupaciji, partizanih, domobrancih, državljanski vojni, narodno-osvobodilni borbi, kolaboraciji. Jih bo pa morda vzpodbudila, da bodo sami poiskali kaj več informacij, da bi lahko razumeli okoliščine filmske grozljivke o nekaj peklenskih dnevih, kateri so bili priča. Morda pa bodo gledalci, predvsem tuji, pa tudi mnogi domači, le presenečeno spoznali precej zamolčano zgodovinsko resnico: o tragični izdajalski vlogi angleške vojske, ki je že v povsem
mirnem času imela vse pod kontrolo, pa je vendarle zvijačno predala desettisoč vojnih ujetnikov Titovim silam, pri čemer je bilo povsem jasno, da jih čakajo takojšnji izvensodni poboji. Film obravnava le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju krvoločnih in pijanih varuhov revolucije ter tudi skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusov križev pot. Višek filma se dogaja ob samem morišču na robu kraške vrtače in se seveda ne more izogniti realistično prikazanim prizorom streljanja, klanja ter celo razbijanja čeljusti zaradi ropanja zlatih zob. Prizori so podobni, (a še hujši) kot v filmu Andzeja Wajde. Presežejo pa prizore iz Katina o tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev! K sreči se je nakaj od tisočev žrtev »čudežno« rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bi dober režiser (in predvsem tudi spremljajoča filmska ekipa snemalcev, maskerjev, scenografov) prikazal kot nekaj doslej še nevidenega. Enega od njih spremlja filmska zgodba še na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati. Kot avtor scenarija se pri pisanju nisem izmislil skoraj nobenega dogodka in okoliščin. Izhajal sem izključno iz številnih dobro opisanih spominov ljudi, ki so vse to preživeli, vendar pa sem jemal od vsakega nekaj, spremenil imena, po potrebi pa tudil vrstni red. Poleg treh pričevalcev, ki so preživeli pobijanje in kasneje uspeli splezati iz jame ter pobegniti, obstaja še veliko več pričevalcev o dogodkih od Vetrinja do Šentvida, kjer pa so mladoletne »pomilostili« in jih niso poslali na morišče. Uporabil sem njihove spomine na to, kaj vse se je dogajalo do njihove izpustitve. V scenariju sem za doseganje potrebnih umetniških učinkov dodal tudi precej napotkov, ki bi morda bolj sodili v snemalno knjigo. Prevladovali naj bi makro posnetki; veliko zumiranja, pogosto do zenice očesa, kapljice krvi, menjavanje tempa posnetkov, od upočasnjenega do pospešenega. Zelo zahtevna (in draga) bo morala biti scenografija: natančna replika stanja ob koncu 2. svetovne vojne. Potrebnih bo zelo veliko statistov. Dialogov bo zelo malo; mrmranje, šepeti, molitve, kratki vzliki v različnih jezikih. Tudi za tujino ta film za razumevanje skoraj ne bo potreboval podnapisov!
Vir, 20. 11. 2020
Anton Tomažič
O AVTORJU Anton Tomažič (1950) je kot pravnik in inovator imel pionirsko vlogo pri uvajanju računalništva v pravo ter leta 1989 ustanovil Pravni informacijski sistem IUS-INFO. V 80-ih letih se je pridružil disidentskim gibanjem ter aktivno sodeloval pri osvoboditvi in osamosvojitvi Slovenije, tudi kot Demosov poslanec v prvem svobodnem parlamentu, kar je opisal v knjigi »V objemu slovenske pomladi«. V knjigi »Velika priložnost« je kot podjetnik mlade vzpodbujal k optimizmu in navdušenju ob novih priložnostih, ki se odpirajo v času sploščenega sveta. Kot popotni fotograf je veliko potoval po svetu in svoje vtise objavljal tudi na družbenih omrežjih, izdal pa tudi slovensko in angleško vezijo knjige »Drugi kraj rojstva: Nevis«. Leta 2019 je kot edini Evropejec prejel prestižno priznanje Mednarodnega združenja krščanskih poslovnežev (UNIAPAC, ki šteje 30.000 članov) Poslovna dejavnost kot plemenita poklicanost (Bussines as a Nobel Vocation Award).
REFERENCE Moja mladostna ljubezen je bila film in če me ne bi starši pregovorili, naj grem študirat pravo, bi šel po gimnaziji gotovo študirat režijo. V meni pa je vedno ostala želja po kreativnem umetniškem ustvarjanju. In zato sem se v svojih zrelih letih odločil, da pa le skušam priti v filmske vode in sem napisal scenarij ZLOM ter ga leta 1985 poslal tedaj navečji (edini?) filmski hiši Viba film. Na moje presenečenje in veliko radost pa je bil celo sprejet in potrjen za realizacijo, potem, ko je uspešno prešel skozi številna strokovna »branja«. Že tedaj pa sem dobil občutek, da bo za tem projektom stal kar sam direktor Bojan Štih, ki je bil za tiste čase nenavadno močna osebnost in takšna avtoriteta, da si je lahko privoščil celo podporo disidentskim umetniškim gibanjem. Za režiserja je bil določen sam Jože Pogačnik, ki je že tedaj veljal za najboljšega aktivnega slovenskega režiserja. Imel sem to srečo, da sem ga dobro spoznal, saj sva se v pripravah na snemanje mojega ZLOMA dobivala na zaupnih pogovorih v kavarni hotela Slon. Producenti so me celo peljali predstavit k pisatelju Marjanu Rožancu, da bi pomagal »obdelati dialoge«. Počutil sem se kot v sedmih nebesih, da sem lahko v takih umetniških krogih, posebno še, ker sem se jim pridružil tudi ob večdnevnih dogodkih največjega filmskega festivala v Puli. Na realna tla pa sem se spustil, ko je naslednje leto Bojan Štih umrl in so vodenje Viba filma prevzeli drugi, na mojo žalost dosti manj »pogumni«, da bi še naprej podpirali že tredaj kontroverznega režiserja in naš za tiste čase dokaj družbeno kritičen projekt. Kot človek iz prakse, zaposlen v Litostoju, sem namreč že temeljito spoznal in v scenariju tudi prikazal veliko razliko med začetnim navdušenjem za samoupravljanje in razočaranjem ter delavsko apatijo v praksi. Izgovor, da je bil naš filmski projekt ZLOM prekinjen, je bil seveda vedno uporaben izgovor, da ni sredstev. Kljub mojem razočaranju, ali pa ravno zato, sem v svojem »literarem obdobju« napisal še nekaj drugih scenarijev in celo kakšno radijsko igro, vendar si niti nisem prizadeval za realizacijo, kaj dosti več, kot da sem to poslal na kakšen razpis. Ker sem se počasi že znašel v objemu slovenske pomladi in kasneje podjetništva, so šli moji scenariji kar lepo v arhiv. Leta 2020 sem izdal knjigo »ZLOM Zgodbe iz Jugoslavije«: https://www.iskreni.net/trgovina/product/zlom-zgodbe-iz-jugoslavije/