Odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe

Za zadevo I U 704/2020-61 Anton Tomažič Parmova 1 1230 Domžale

Upravno sodišče Republike Slovenije Fajfarjeva 33 1000 Ljubljana

Odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke s priglasitvijo vstopa ter zahtevo za izdajo začasne odredbe št. I U 704/2020-61 z dne 23. 9. 2020

Nasprotujem predlogu za izdajo začasne odredbe iz naslednjih razlogov:

Glede pogojev za izdajo začasne odredbe Navedeni postopek pred Upravnim sodiščem poteka zaradi zaščite pravic in pravne koristi – tožnika Matjaž Medveda (dodatno tudi stranki z interesom Irena Ostrouška in Petra Majer) in le v tem obsegu bi bilo eventualno možno izdati začasno odredbo. Nikakor pa ne zaradi zaščite zavoda RTV Slovenija ali celo njenega generalnega direktorja, ki sploh nista stranki v postopku! Če bi bil kakorkoli ogrožen njun interes, bi morala sama sprožiti poseben postopek. Pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, kar bi moralo sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti, saj predlagatelj niti ne zatrjuje nevarnosti nastanka težko popravljive škode tožniku (oziroma takšno nevarnost zatrjuje povsem pavšalno). Zakon (ZUS-1) določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. (2. odstavek 32. člena ZUS-1). Težko popravljiva škoda, ki bi nastala tožniku, je torej vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožnik pa v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, pa tudi sicer v svojih vlogah v temu postopku, niti ne poskusi dokazati obstoja težko popravljive škode njemu samemu. Tožnik sicer na nekaj mestih povsem pavšalno trdi, da bi mu brez začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda, vendar ne pojasni, kakšna (finančna škoda, škoda zaradi okrnjenega ogleda, itn). Tako tudi njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Tožnik zgolj

pavšalno in neutemeljeno trdi, da bi s (hipotetičnim!) predlogom nadzornega sveta na (hipotetično!) naslednji seji nadzornega sveta bila njemu (!) prizadejana hujša škoda, za dobro mero pa navrže, da bo takšna škoda nastala tudi javnemu interesu. Teh trditev pa z ničemer ne utemelji. V nobenem primeru namreč ne more na način, kot tožnik trdi v predlogu za izdajo začasne odredbe, njemu nastati nobena škoda. Škoda bi kvečjemu lahko nastala generalnemu direktorju RTV Slovenija, v kolikor bi ga Programski svet (hipotetično!) na podlagi (hipotetične!) pobude Nadzornega sveta, sprejete (hipotetično!) na naslednji seji, dejansko razrešil. V kolikor bi do tega prišlo, ima generalni direktor po izrecni določbi Statuta javnega zavoda RTV Slovenija pravico do sodnega varstva, zato ta hipotetična škoda za ta konkretni postopek ni pravno relevantna, niti izkazana, kaj šele da bi bilo izkazano, da bi nastala tožniku! Poleg uvodoma izpostavljenega neizpolnjenega vsebinskega pogoja za izdajo začasno odredbo (izkazan nastanek težko popravljive škode tožniku) se želim tudi opredeliti do ostalih navedb tožnika v predlogu, čeprav menim, da bi sodišče moralo predlog zavrniti že iz zgoraj navedenega razloga. V svojem predlogu za izdajo začasne odredbe predlagatelj nujnost utemeljuje s tem, da 1) je naslednja seja nadzornega sveta predvidena (in tudi že sklicana!) za 30. september 2020, kar dokazuje s predloženim predlogom dokumenta z naslovom »PROGRAM DELA NADZORNEGA SVETA RTV SLOVENIJA V LETU 2020 - OKVIRNE VSEBINE«, 2) da je že na naslednji sklicani seji (torej na seji, sklicani za 30. september 2020), kolikor bi bila ta v »nezakoniti sestavi z novoimenovanimi nadzorniki«, utemeljeno pričakovati predlog za razrešitev generalnega direktorja RTV Slovenija, kar bi pomenilo nepopravljivo škodo tako tožniku, kot nedvomno tudi javnemu interesu, in 3) da naj bi bila predčasna razrešitev razrešenih nadzornikov in imenovanje novih »politična«. Prva dva razloga za izdajo začasne odredbe sta neločljivo povezana. Tožnik v bistvu trdi, da utemeljeno pričakuje, da bo že na naslednji seji nadzornega sveta prišlo do predloga za razrešitev generalnega direktorja. Po njegovi logiki, v kolikor bo izdana začasna odredba, do te nepopravljive škode (tako tožniku kot tudi javnemu interesu) ne bo prišlo. Predlagatelj z ničemer ne podkrepi svojega »utemeljenega pričakovanja«, da bo do predloga za razrešitev generalnega direktorja prišlo, razen z mojimi navedbami. Ob tem predlagatelj pozablja, da Nadzorni svet RTV Slovenija odloča z večino glasov vseh članov (4. odstavek 27. člena ZRTVS-1), kar pomeni, da mora za vsak sklep, tudi za predlog za razrešitev generalnega direktorja, glasovati najmanj 6 članov nadzornega sveta. Ni jasno, na kakšni podlagi, oziroma na podlagi kakšnih dejstev, tožnik »utemeljeno pričakuje«, da bo do takšnega predloga prišlo na naslednji seji, zato se teh navedb ne da preizkusiti. Ravno obratno: predlagatelj »pozabi«, da je Nadzorni svet RTV Slovenija že dvakrat odločal v »novi« sestavi, in sicer na 23. seji, ki je potekala dne 27.5.2020, in na 24. seji, ki je potekala 17.6.2020. Na teh sejah ni bilo niti v razpravi članov nadzornega sveta, kaj šele v smislu predlaganih sklepov, omenjena morebitna pobuda nadzornega sveta RTV Slovenija za razrešitev generalnega direktorja. Zato utemeljeno menim in trdim, da je namen predlagateljevih trditev zgolj ustvariti pri naslovnemu sodišču vtis nujnosti, čeprav ta nujnost ni z ničemer izkazana v dejstvih. Tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe tudi ne pojasni dejanske teže morebitne (hipotetične!) pobude nadzornega sveta za razrešitev generalnega direktorja. Nadzorni svet je eden izmed dveh možnih predlagateljev razrešitve generalnega direktorja proti njegovi volji: drugi je tretjina

članov Programskega sveta RTV Slovenija (49. člen Statuta javnega zavoda RTV Slovenija). S prejemom pobude katerega od omenjenih predlagateljev (nadzornega sveta ali 10 članov Programskega sveta) se začne postopek za predčasno razrešitev generalnega direktorja, ki pa mora temeljiti na zakonsko določenih razlogih in na glasovanju članov Programskega sveta po opravljenem zagovoru generalnega direktorja ki pa mora temeljiti na v zakonu navedenih razlogih in do katerega lahko pride le na podlagi glasovanja članov Programskega sveta po opravljenem zagovoru generalnega direktorja. Za razrešitev generalnega direktorja mora glasovati večina vseh članov Programskega sveta (torej najmanj 15 članov sicer 29-članskega Programskega sveta). Predlagatelj torej zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s težko popravljivo škodo, ki sploh ne bi nastala njemu, temveč generalnemu direktorju oziroma »javnosti« (s čimer spet ne izkaže, s čimer bi bil prizadet javni interes, v kolikor bi do razrešitve generalnega direktorja prišlo), pri čemer je nastanek teh okoliščin, ki jih predlagatelj utemeljuje kot škodo, odvisen od številnih, med seboj tudi nepovezanih dejavnikov (6 članov nadzornega sveta glasuje za predlog za razrešitev, pri čemer morajo obstajati z zakonom opredeljeni razlogi, ki spadajo v pristojnost nadzornega sveta, razrešitev generalnega direktorja mora podpreti najmanj 15 članov Programskega sveta), obenem pa predlagatelj povsem spregleda dejstvo, da bi bila lahko (hipotetično!) zakonita predčasna razrešitev generalnega direktorja lahko celo izrazito v javnem interesu! S predlogom za izdajo začasne odredbe tožnik očitno zasleduje drugačen, ravno obraten cilj: z morebitno izdajo začasne odredbe bo dosežena ohromljenost nadzornega sveta, ki ne bo mogel odločati o pomembnih vprašanjih (da nadzorni svet RTV Slovenija odloča o pomembnih vprašanjih, npr. o finančnem načrtu javnega zavoda, je izpostavil tudi tožnik v svoji prvi vlogi, ki mi sicer s strani sodišča ni bila vročena, sem pa zasledil objave o njej v medijih). Z morebitno izdajo začasne odredbe nadzorni svet ne bo mogel učinkovito izvrševati svoje vloge v javnem zavodu (nadzorni svet skupaj s Programskim svetom izvršuje del ustanoviteljskih pravic v imenu ustanovitelja), zaradi česar bo lahko nastala večja škoda ustanovitelju oziroma javnosti. Nadalje, navedba predlagatelja, da naj bi Vlada pojasnila svoj sklep o predčasni razrešitvi nadzornikov in imenovanju novih s »spremembami v sestavi Vlade, zaradi katerih obstoječe članstvo v NS RTVS ni več odražalo zastopanosti političnih strank v njem«, kar naj bi predstavljalo prostodušno priznanje lastnega pogleda na položaj RTVS kot plena političnih strank vsakokratne koalicije in dodatna potrditev nezakonitosti predčasne razrešitve same, s čimer svoje stališče utemeljuje z navedbo, za »Zakon o RTVS namreč nikjer ne določa, da mora sestava NS odražati zastopanost političnih strank, ki sestavljajo vsakokratno vladno koalicijo«, je prima facie neresnična in zavajajoča. Od navedenega drži zgolj, da zakon v drugem odstavku 26. člena izrecno določa, da v Nadzorni svet RTVS ne morejo biti imenovane osebe, ki so člani organov političnih strank. Tožnik pa spregleda, da njegove predhodne trditve negira določba prvega odstavka 26. člena, ki govori o Nadzornem svetu RTV Slovenija. Po tej določbi ima RTV Slovenija Nadzorni svet, ki šteje 11 članov. Državni zbor imenuje pet članov, pri čemer mora upoštevati zastopanost političnih strank v državnem zboru, štiri člane imenuje vlada, zaposleni v javnem zavodu RTV Slovenija pa na neposrednih volitvah izmed sebe izvolijo dva člana. Verjetno je bil namen zakonodajalca, da tudi sestava nadzornega sveta RTV Slovenija odraža zastopanost različnih pogledov v družbi, kar se izraža tudi prek vsakokratne sestave strank v Državnem zboru, in ne, da bi bil RTVS plen političnih strank.

V nobenem primeru pa ne držijo trditve tožnika, da bi navedbe tožene stranke potrjevale tožnikove insinuirane navedbe; ravno nasprotno, pojasnilo tožene stranke ima jasno podlago v prvem odstavku 26. člena ZRTVS-1! Povsem irelevantno je dejstvo, da je Nadzorni svet sklican za 30. 9. 2020, saj ima na dnevnem redu običajne točke, ki nikogar ne ogrožajo (Priloga 1), seveda tudi niti najmanj tožnika in stranki z interesom. Ni res, da sodno varstvo za tožnika brez začasne odredbe ne bi več moglo doseči svojega namena in je takšno sodno varstvo še vedno lahko učinkovito in smiselno, če je speljano v rednem postopku. Morebitni več mesecev trajajoči upravni spor pa v enaki meri kot tožniku ogroža tudi moje pravice in pravne koristi (kot tudi še dvema drugima članoma Nadzornega sveta). Ni torej res, da bi morebitni predlog za razrešitev generalnega direktorja »na naslednji sklicani seji Nadzornega sveta… pomenil nepopravljivo škodo tako tožniku (zakaj?) kot nedvomno tudi javnemu interesu!«! Morebiten tak predlog bi šel po normalnem postopku na Programski svet RTV Slovenije, ki edini lahko o njem odloča! Povsem neprimerno je utemeljevanje začasne odredbe z mojim, povsem odkritim, transparentnim in na poziv RTV SLO k javni razpravi vloženim »Prispevkom k javni razpravi o medijski zakonodaji – še z druge strani«. Kdor bo moj prispevek prebral v celoti, bo lahko ugotovil, da prav z ničemer ne ogrožam niti položaja, niti vloge, niti obsega, niti neodvisnosti ter nevtralnosti javnega zavoda (in s tem tudi javnega interesa), ampak ravno obratno – sem njegov velik zaveznik, celo z vidika predlogov nove medijske zakonodaje! Ko smo imeli na moji stranki Novi Sloveniji na pristojnem odboru razpravo o novi medijski zakonodaji, sem predlagal, naj stranka ne podpre predlaganih sprememb glede zavoda RTV-SLO, saj »ni logično, da ima paket medijske zakonodaje nekakšno naravo sankcioniranja in celo tendence po razgradnji nacionalke preko finančnih pritiskov. Takšen pristop bi imel lahko zaželjeno izboljšanje stanja v letu 2020, dolgoročno pa več negativnih, kot pozitivnih posledic. Po moji oceni ima obstoječa nacionalka RTV SLO velik pomen in zasluge za številna pomembna področja, predvsem pa kulture, izobraževanja, dokumentaristike, arhiviranja, športa, okolja, religije, mladine, zgodovine, itd. kar bi bilo vse treba obdržati, ne pa rušiti. Ogromna večina novinarjev in drugih soustvarjalcev je tudi izrazito strokovna in tudi politično nevtralna, zato bi bilo škoda, da bi trpeli posledice neodgovornega odnosa do javne funkcije s strani majhnega števila posameznikov.” Takšna moja stališča podpornika javnega zavoda RTV-SLO so lahko znana tudi širši javnosti, saj sem jih vedno širil po socialnih omrežjih, kot nasprotje mnogim predlogom o “rušitvi”, “neplačevanju” itd. Primer: Priloga 2… Res je, da sem odkrito in javno predlagal, da “bi bilo nujno zamenjati trenutnega generalnega direktorja, še posebno, ker se je v zadnjih letih trmasto branil izvajati sklepe in pozive Nadzornega sveta RTV SLO po racionalizaciji in izogibanju izgube, kar je pripeljalo celo do potrebe po sanaciji zavoda… Če bo takšna

zamenjava generalnega direktorja RTV SLO izvedena in bo za novega postavljena močna osebnost, ki ne bo le politično usmerjena v eno smer, ampak bo avtonomna ter povezana s kolektivom, potem se bodo gotovo tudi mnogi drugi novinarji začeli obnašati bolj objektivno in enakovredno do vseh političnih opcij. Posebno še, ker bodo sproščeni ob umiku rigoroznih predlogov po “rezanju” finančnih osnov celotne hiše.” Zaradi tekega mojega odkritega podpiranja RTV Slovenije kot sodobnega, kakovostnega in politično nepristranskega javnega servisa, je povsem deplasirano v predlogu za izdajo začasne odredbe navajati »mnenja strokovnjakov s tega področja (dr. Brankice Petković, dr. Sandre Bašič-Hrvatin in dr. Marka Milosavljeviča)«, kot nekaj nasprotnega mojim stališčem.« Verjamem, da tudi druga dva člana Nadzornega sveta, ki naj bi bila zamenjana, v ničemer ne delujeta v smeri »vzpostavljanja nadzora oblasti nad delovanjem javnega medija.« Sodišče bo kakršnokoli odločitev, posebno še tudi glede izdaje začasne odredbe, lahko sprejelo šele po zaslišanju naslednjih oseb:

Zato predlagam zaslišanje: dr. Boruta Rončevića in Draga Zadregala o njunem odnosu do funkcije Nadzornega sveta -

Predsednika Nadzornega sveta g. Andreja Grah Whatmougha o vsebini sklicane seje za 30. 9. 2020

O delni pravnomočnosti in interesu za vložitev upravnega spora Tožnik v tožbi vztraja pri ugotovitvi nezakonitosti in odpravi izpodbijanega sklepa v celoti, torej za vse tri domnevno nezakonito razrešene nadzornike, čeprav je iz dosedanjega postopka pred Upravnim sodiščem razvidno, da je zgolj tožnik v roku vložil tožbo v upravnem sporu, ter da preostali dve razrešeni nadzornici v roku nista vložili tožbe v upravnem sporu, niti nista priglasili svoje udeležbe v postopku kot stranski udeleženki oziroma stranki s pravnim interesom. Tožnik "pravni interes" za izpodbijanje celotnega sklepa utemeljuje s tem, da naj bi "ne le z njegovo, pač pa tudi z nezakonito razrešitvijo 1. in 2. stranke z interesom, poseženo v tožnikove pravice in koristi, ker bi se, v primeru da izpodbijani sklep vlade delno obveljal za preostali razrešeni nadzornici, tožnik znašel v situaciji, da bi bil član nezakonito sestavljenega nadzornega sveta, kar bi nedvomno pomenilo tudi poseg v njegove pravice in pravne koristi, s čimer je zagotovo izkazan njegov pravni interes za izpodbijanje sklepa Vlade RS o predčasni razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija v celoti in ne le v delu, ki se izrecno nanaša nanj."

Strinjam se z in se pridružujem navedbami, ki sta jih glede delne pravnomočnosti že podala 4. in 5. stranki s pravnim interesom (druga dva nadzornika, imenovana z izpodbijanim sklepom Vlade), temu pa želim dodati zgolj naslednje: Vrhovno sodišče je že večkrat - v nadaljevanju citiram zgolj en nedavni primer - razložilo pomen pravnega interesa za tožbo oziroma pritožbo. Tako je Vrhovno sodišče v Sklepu VSRS I Up 72/2018 med drugim zapisalo, da "po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku." Tožnik v tožbi zgolj pavšalno trdi, da je z razrešitvijo preostalih dveh nadzornic poseženo v njegove pravice in koristi, oziroma svojo pravno korist vidi v tem, da bi bil sicer (če bi sklep Vlade delno ostal v veljavi) član nezakonito sestavljenega nadzornega sveta, kar bi nedvomno pomenilo tudi poseg v njegove pravice in pravne koristi. Menim, da mora v tem delu sodišče nedvomno ugotoviti, da ta - morda celo legitimni moralni zadržek – vseeno ne pomeni in ne predstavlja pravno relevantnega pravnega interesa oziroma izboljšanja pravnega položaja tožnika, kar pa je procesna predpostavka, na katero morda sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora. V kolikor bi namreč sodišče štelo, da je v tem delu tožnik izkazal pravni interes tožnika kot člana nadzornega sveta, bi moralo sodišče po isti logiki - in po uradni dolžnosti - priznati aktivno legitimacijo in možnost stranske udeležbe v tem postopku vsem članom nadzornega sveta, saj potemtakem ta postopek vpliva na pravne interese prav vsakega člana nadzornega sveta. Dodatno želim glede tega tudi pripomniti, da obstaja sodna praksa prav na primeru javnega zavoda RTV Slovenija, in sicer ravno glede »nezakonito sestavljenega« Programskega sveta. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 1036/2015 namreč med drugim ugotovilo, da je bilo zmotno sodišče prve stopnje, ki je štelo, da član Programskega sveta ni izpolnjeval zakonskih pogojev za imenovanje za člana Programskega sveta RTV Slovenija, in posledično, da je kolegijski organ odločal v sestavi, ki ni bila v skladu z zakonom. Nasprotno, sodišče je v tem primeru ugotovilo, da je bil organ (Programski svet) pravilno oziroma »zakonito« sestavljen kljub temu, da je bil vanj imenovana oseba, ki ni izpolnjevala pogojev za članstvo v Programskem svetu. Ključno je bilo, da je bil »sporni« član Programskega sveta imenovan s strani upravičenega organa in po predpisanem postopku, prenehanje članstva v Programskem svetu pa je bilo ugotovljeno za naprej, čeprav je bilo nesporno, da član že ob imenovanju ni izpolnjeval pogojev. Sodišče je posledično ugotovilo, da glas tega člana ni vplival na zakonitost konkretne odločitve Programskega sveta, pri kateri je sporni član z glasovanjem sodeloval. Zato so navedbe predlagatelja glede domnevne »nezakonite sestave« nadzornega sveta povsem zgrešene in irelevantne. Ne le, da predlagatelj iz tega naslova ne uveljavlja nobene dokazljive škode, njegove trditve o »nezakonito sestavljenem« nadzornem svetu niso v skladu s sodno prakso, ki sicer velja za Programski

svet RTV Slovenija (ki se, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, imenuje in konstituira na smiselno enak način kot nadzorni svet).

O štiriletnem mandatu in individualni pravici člana Tožnik v svoji vlogi z dne 23.09.2020 nadalje trdi, da naj bi Vrhovno sodišče s sklepom I Up 117/2020 z dne 10.09.2020 jasno potrdilo, da je izpodbijani sklep Vlade RS o predčasni razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija nedvomno nezakonit, pri čemer se sklicuje na 9. in 10. točko obrazložitve, ki naj bi po mnenju tožnika izrecno navajali, da imajo člani Nadzornega sveta štiriletni mandat ter da iz zakona izhajata zgolj dva možna primera predčasnega prenehanja mandata: če imenovani nadzornik ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje ali če odstopi sam, s čimer je torej »vzpostavljeno posebno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bodo posegli mimo ali preko primerov oziroma razlogov določenih z ZRTVS-1. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Po mojem mnenju si tožnik napačno razlaga citirani del sklepa Vrhovnega sodišča. Zakon sicer res določa, da je mandat članov Nadzornega sveta štiri leta (5. odstavek 26. člena ZRTSV-1), vendar pri tem spregleda, da iz zakonske dikcije jasno izhaja, da gre za mandat članov nadzornega sveta oziroma nadzornega sveta kot kolegijskega organa. Da je temu tako, nedvomno izhaja iz naslednjega odstavka, ki določa, da se za konstituiranje Nadzornega sveta smiselno uporabijo določbe tega zakona o konstituiranju Programskega sveta. V zvezi s konstituiranjem Programskega sveta pa zakon izrecno določa, da je mandat članov Programskega sveta štiri leta od dneva, ko je Programski svet RTV Slovenija konstituiran v skladu s tem zakonom, ter da je programski svet konstituiran, ko generalni direktor na podlagi pisnih obvestil ugotovi, da sta v skladu s tem zakonom imenovani oziroma izvoljeni vsaj dve tretjini od skupnega števila vseh članov sveta (2. in 5. odstavek 18. člena ZRTVS-1). Nadalje 7. odstavek 26. člena ZRTSV-1 navaja, da se za nadomestitev člana Nadzornega sveta, ki mu je zaradi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje oziroma izvolitev predčasno prenehal mandat ali če je odstopil sam, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadomestitvi članov Programskega sveta. V zvezi s tem pa tretji in četrti odstavek 18. člena ZRTVS-1 navajata, da članu Programskega sveta, ki ne izpolnjuje več pogojev za imenovanje oziroma izvolitev, določenih v tem zakonu, preneha mandat, ter nadalje, da se član Programskega sveta, ki mu je prenehal mandat po prejšnjem odstavku oziroma je odstopil sam, nadomesti po postopku, ki je predviden za imenovanje oziroma izvolitev članov Programskega sveta. Vse navedeno pomeni, da štiriletni mandat člana Nadzornega sveta RTV Slovenija ni, kot to zmotno prikazuje tožnik, individualna pravica posameznega člana, temveč gre za kolektivni mandat Nadzornega sveta kot takega (enako velja tudi za Programski svet, kar pa za ta primer ni bistveno). Glede na to, da do nadomestitev članov Nadzornega sveta prihaja relativno pogosto, navedene določbe ZRTVS-1 tožniku ne morejo biti neznane. V mandatu 2018-2022 je zaradi odstopa dveh članov nadzornega sveta pozimi leta Državni zbor Republike Slovenije imenoval dva nadomestna člana za čas do konca trenutnega mandatnega obdobja članov nadzornega sveta in ne za štiriletno obdobje, kakor bi izhajalo iz navedb tožnika.

O prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (kontradiktornosti postopka) Kot že izpostavljeno uvodoma zgoraj, mora po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 naslovno sodišče pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na to je izrecno opozorilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu številka I Up 117/2020 z dne 10.9.2020, s katerim je predhodno izdano začasno odredbo v tej zadevi že razveljavilo. V zvezi s tem želim poudariti, da sem pošto s pozivom Upravnega sodišča in drugopis tožbe v upravnem sporu ter predloga za izdajo začasne odredbe prejel s pošto v dopoldanskih urah v petek, 25.9.2020, sodišče pa je postavilo rok za odgovor v ponedeljek, 28.9.2020 do 12. ure. To pomeni, da za pripravo odgovora nisem imel na voljo niti enega celega delovnega dne, zaradi česar nisem mogel pravočasno poiskati pravne pomoči (odvetnika) in sem odgovor pripravil sam. Zaradi izredno omejenega časa (efektivno sem lahko odgovor pisal zgolj čez vikend) mi je onemogočen učinkovit odgovor na navedbe predlagatelja in je zato v konkretnem primeru kršeno načelo kontradiktornosti, oziroma je v odnosu do mene to načelo izvotljeno. Dodatno je do kršitve kontradiktornosti prišlo tudi zaradi tega, ker mi Upravno sodišče prvo tožbo v upravnem sporu in predlog za izdajo začasne odredbe sploh ni posredovalo, tožnik in predlagatelj pa se na predhodna pisanja izrecno sklicuje v tem postopku. Nazadnje se želim opredeliti tudi do prizadetosti javne koristi. Kot sem zapisal že zgoraj, se tožnik oziroma predlagatelj v predlogu za izdajo začasne odredbe sicer sklicuje na javno korist, vendar te navedbe ostanejo na ravni pavšalnih, neizkazanih navedb. Predlagatelj se sklicuje na javno korist takrat, ko bi moral svojo aktivno legitimacijo (ločeno za upravni spor in za predlog za izdajo začasne odredbe) izkazati z lastno pravno koristjo. Tehtanje, ki ga mora v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe opraviti sodišče, pa je v tem, ali javna korist upravičuje izdajo začasne odredbe (in to v primeru, ko oziroma če sodišče presodi, da so pogoji za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru sploh izpolnjeni). V konkretnem primeru menim, da prav noben argument javne koristi ne govori v prid izdaji začasne odredbe. Z izdajo začasne odredbe se bo namreč posegalo v pravni položaj treh novoimenovanih članov nadzornega sveta RTV Slovenija, ki niso bili imenovani nezakonito, kot to trdi tožnik, temveč zakonito, po predpisanem postopku in s strani predpisanega subjekta (Vlade Republike Slovenije). Morebitna nezakonitost razrešitve namreč ne pomeni, da so bili novi oziroma nadomestni člani imenovani nezakonito. Prav tako predlagatelj nima legitimnega pričakovanja uspeha v glavni stvari, saj so prav o primeru predčasne razrešitve članov nadzornega sveta RTV Slovenija odločila številna sodišča (Upravno sodišče, Vrhovno sodišče in Ustavno sodišče), prav nobeno sodišče pa ni štelo, da bi bilo biti član nadzornega sveta upravno ali ustavno varovana človekova pravica (gl. npr. sodbo II U 441/2012 z dne 18.9.2013). Tožniku oziroma predlagatelju to ne more biti neznano, saj je bil prav on eden izmed tožnikov v omenjenih sodnih zadevah.

Na podlagi vsega navadnega naslovnemu sodišču

p r e d l a g a m,

da izdajo predlagane začasne odredbe zavrne.

Vir, 27. 8 2020

Anton Tomažič

Priloga 1

Priloga 2