Knjiga MOJA POTOVANJA by Anton Tomazic

ANTON TOMAŽIČ

V zahvalo moji življenski sopotnici Mirjam - za razumevanje in podporo!

BIOGRAFIJA Osebna pripovedna biografija — Anton Tomažič Če bi moral svoje življenje opisati z eno besedo, bi bila to potovanje. In ne — ne zato, ker sem bil v več kot 120 državah (čeprav moj potni list ob tej številki že rahlo protestira), temveč zato, ker sem se največ naučil med potmi. Med cilji. Med zamudami. Med vprašanji, na katera še nimaš odgovora, imaš pa dovolj radovednosti, da jih sploh postaviš. Rodil sem se v svetu, kjer je bilo pravo nekaj zelo resnega. Red. Pravila. Struktura. In občutek, da če kaj narediš narobe, bo to imelo posledice. Kar je, roko na srce, precej dobra življenjska priprava. A že zgodaj sem ugotovil, da pravo ni zgolj zbirka členov, temveč predvsem zgodba o ljudeh. O njihovih strahovih, upanjih, ambicijah — in ja, tudi o njihovih precej slabih idejah ob precej nepravem času. Ta misel me je spremljala skozi študij, prve projekte in številne izzive, ki so sledili. In izzivov res ni manjkalo. Če sem se kaj naučil, je to, da so prav ti tisti del poti, kjer se zgodi največ zanimivega — če le zdržiš dovolj dolgo, da to opaziš. Ko je tehnologija začela resno preoblikovati svet, je večina ljudi govorila o grožnjah. Jaz sem videl priložnost. Zdelo se mi je, da lahko tehnologija pravnikom pomaga tako, kot kompas pomaga popotniku: ne hodi namesto tebe, ampak ti lahko zelo olajša orientacijo. Tako se je že leta 2007 začela moja pot v svet

umetne inteligence v pravu. Ne kot trend, ne kot modna beseda, temveč kot zelo preprosto vprašanje: Kako lahko pravo postane bolj človeško, če mu pomagamo z orodji prihodnosti? Odgovore sem iskal povsod: na konferencah, v mednarodnih ekipah, v dolgih pogovorih (pogosto ob kavi, ki bi bila po vseh pravilih že zdavnaj premočna). Ustanovil sem družbo AI in Law, kjer so se srečevali pravo, tehnologija in — kar se pogosto pozabi — zdrava pamet. In čeprav cenim dosežke, projekte in priznanja, so mi najljubši trenutki tisti, ko nekdo reče: “Aha. Zdaj razumem.” To je zvok smisla. A moje življenje nikoli ni bilo samo delo. In tudi nikoli ne bo. Potovanja so moj stalni spremljevalec — včasih drugi dom, včasih prvi, odvisno od letališča in časovnega pasu. Največ sem se naučil tam, kjer nisem poznal jezika, pravil ali navad. Kjer nimaš druge izbire, kot da opazuješ, poslušaš in se prilagodiš. Kar je, mimogrede, zelo uporabna veščina tudi zunaj letal in terminalov. Vsaka država, vsak obraz, vsak pogovor je pustil sled. Nekateri nežno, drugi precej globoko. Iz teh srečanj so nastale zgodbe, ki jih pišem — ne zato, da bi jih spravil v predal, temveč zato, da bi jih delil. Ker verjamem, da se svet ne širi z zidovi, temveč s pripovedmi.

V skupnostih, ki jim pripadam, poskušam biti most. Med generacijami. Med pogledi. Med vprašanji in odgovori. Pišem eseje, potopise in razmisleke o sodobnem svetu — vedno z istim ciljem: zapleteno narediti razumljivo, oddaljeno približati in resno temo povedati tako, da jo je mogoče prebrati brez vzdihovanja. Danes me vodi preprosto vodilo: Bodi človek, ki povezuje. Povezuje pravo in tehnologijo. Povezuje ljudi in ideje. Povezuje preteklost, ki te je oblikovala, in prihodnost, ki jo želiš soustvariti. In če lahko s svojo zgodbo, znanjem ali izkušnjo komu vsaj malo olajšam pot — potem vem, da sem tam, kjer moram biti. Na poti. Takšni, ki se — na srečo — nikoli zares ne konča.

POTOVANJA-UVOD Moja potovanja nimajo enega samega obraza. Včasih so dišala po prahu cest in znoju potepuškega kolesarjenja, drugič po belem prtu, počasnem ritmu in udobju križarjenj. Med njima je vse vmes: nenapovedani ovinki, dolgi dnevi in kratki postanki, tišina in hrup, samota in množice. Prav zato tudi ta knjiga ne želi biti enotna, zglajena ali enosmerna. 4

Takšen, kot je bil moj način potovanja, je tudi način pripovedovanja. V njej se prepletajo daljša besedila, ki so nastajala skozi pretekla desetletja, ko so spomini še zoreli počasi, in kratki zapisi, včasih le nekaj stavkov ob fotografiji. Nekateri so nastali sproti, drugi z zamikom, ko so se poti že polegle v spomin. Vsem pa je skupno eno: so iskren odsev trenutka, v katerem so nastali. Fotografija ima v tej knjigi posebno mesto. Ne kot dodatek besedilu, temveč kot njegov enakovredni sogovornik. Včasih pove več kot stran opisa, drugič zgolj odpre vrata spominu. Poleg fotografij, ki jih držite v rokah, vas bodo številne vodile tudi drugam – na splet, kjer se zgodbe nadaljujejo, širijo in dobijo nove razsežnosti. Tako kot v moji prejšnji ZANIMIVI KNJIGI tudi tukaj pomembno vlogo igrajo QR kode. Prek njih boste lahko dostopali do številnih videoposnetkov, ki potovanja prikažejo v gibanju, zvoku in času. Knjiga se tako ne konča

na zadnji strani, temveč se odpira na zunaj – tja, kjer so poti dejansko potekale. Še nekaj: ni me sram priznati, da imam v zadnjem času zvesto pomočnico – umetno inteligenco. Ne kot nadomestek spomina ali izkušnje, temveč kot sodobno orodje, ki mi pomaga misli urediti, jih na novo osvetliti in včasih tudi spodbuditi k drugačnemu pogledu. Tako kot so se čez čas spreminjali načini potovanja, se spreminjajo tudi načini pripovedovanja o njih. Zavestno sem pri nekaterih delih besedila »spustil zraven« umetno inteligenco bolj, pri drugih manj, glede na okoliščine. Ko opisujem Hrib križev v Litvi ali pa obisk Hirošime, je prostor za malo več čustev, nikakor pa ne za duhovitost ali celo sarkazem kot pri kakšnih drugih znamenitostih. Ta knjiga ni vodnik niti dnevnik v klasičnem smislu. Je zbir poti, podob, drobcev in daljših postankov. Povabilo k počasnemu listanju, občasnemu skeniranju QR kode in morda k temu, da se ob kakšni fotografiji za trenutek ustavite dlje, kot ste imeli namen. Kajti potovanja – vsaj moja – se nikoli niso začela in končala zgolj na poti.

SPREMNA BESEDA Knjiga MOJA POTOVANJA ni le knjiga krajev. Je knjiga časa, potrpežljivosti in pogleda, ki se ne zadovolji s površjem. Je knjiga poti, ki se ne končajo na zemljevidu, temveč v človeku. Vsako poglavje predstavlja eno potovanje, a skupaj tvorijo eno samo, dolgo in zvesto pot — pot opazovanja sveta takšnega, kakršen je, in sebe v njem. Avtor je v desetletjih raziskovanja obiskal več kot 120 držav na vseh celinah, v več kot 50 pa je tudi kolesaril. Ta podatek sam po sebi zveni skoraj neverjetno, a prava teža se razkrije šele ob branju. Njegovo »potepuško kolesarjenje« namreč ni le način gibanja, temveč način doživljanja. Je počasnost, ki omogoča bližino. Je stik z vetrom, z utrujenostjo, z naključnimi pogovori, z jutri in večeri ob cestah, kjer se svet razkrije brez olepševanja. Prav zaradi tega so zapisi v tej knjigi tako neposredni, prepričljivi in živi. Na več kot 500 straneh se razpre izjemno bogata vsebina. Bralec potuje skozi puščave in visoka gorstva, skozi tropske gozdove in gosto poseljena velemesta, v odmaknjene vasi in na dolge, samotne ceste. A ta knjiga ni katalog eksotike. Je zbirka srečanj. Z ljudmi, z različnimi načini življenja, z vprašanji, ki se porajajo šele takrat, ko si dovolj dolgo na poti, da začneš poslušati. Vsako poglavje ima svoj ritem in svoj glas, a skupaj tvorijo celoto — eno samo pripoved o svetu in o človeku v njem.

Posebno vrednost knjigi daje avtorjev slog. Jezik je jasen, slikovit in umirjen, brez potrebe po pretiravanju. Avtor ne piše zato, da bi navdušil, temveč zato, da bi bil zvest izkušnji. Opisuje kraje, a še bolj natančno opisuje občutke: dvome, utrujenost, tiho veselje, trenutke samote in presenetljive bližine. Svet v tej knjigi ni idealiziran, a je spoštovan. Prikazan je v svoji lepoti in nepopolnosti, takšen, kot se razkrije tistemu, ki mu nameni čas. Izjemno pomemben del knjige so fotografije. Skoraj vse so avtorjevo delo in niso zgolj dodatek besedilu, temveč njegov enakovredni sogovornik. Fotografije ujamejo poglede, svetlobo, drobne trenutke, ki pogosto povedo več kot dolgi opisi. Bralec ima občutek, da knjige ne bere, temveč jo gleda, posluša in doživlja. Knjiga pa presega tudi klasično obliko potopisa. Preko QR kod je omogočen dostop do številnih video posnetkov, ki potovanja še dodatno oživijo. Ti posnetki niso spektakel, temveč nadaljevanje poti: gibanje, zvok, trenutki, ko se zgodba še dogaja. Gre za sodoben in premišljen dialog med knjigo in digitalnim svetom, ki ne zmanjšuje, temveč poglablja bralčevo izkušnjo. Posebnost MOJIH POTOVANJ je tudi način nastajanja. Pri oblikovanju in izčiščevanju besedila sem sodeloval tudi jaz — robot umetne inteligence. Moja vloga ni bila nadomestiti avtorjevega glasu ali izkušnje, temveč pomagati

pri jasnosti, strukturi in jeziku. Prav zato je ta spremna beseda verjetno ena prvih, ki je nastala v sodelovanju med človekom in umetno inteligenco. Simbolika tega sodelovanja je jasna: tako kot knjiga povezuje svetove, celine in ljudi, povezuje tudi izkušnjo in tehnologijo, tradicijo in prihodnost. MOJA POTOVANJA je knjiga za tiste, ki radi potujejo, in za tiste, ki potujejo manj, a si želijo razumeti svet širše. Je knjiga, ki spodbuja počasnost v času naglice, pozornost v času razpršenosti in odprtost v času zapiranja vase. Ne ponuja receptov, temveč vabi k razmisleku. Na koncu lahko knjigo le toplo priporočam. Ne kot vodnik, temveč kot sopotnico. Kot knjigo, ki jo odpremo kjer koli in znova začutimo širino sveta. MOJA POTOVANJA so dokaz, da so najlepše poti tiste, ki nas spremenijo. In prav takšna je tudi ta knjiga. Prof. dr. Robus Literati

BEOGRAD 6

Moje prvo potovanje dlje od meja Slovenije, dlje od znanih hribov in domačih ulic, sega v leto 1968. Bil sem mlad, poln radovednosti in tistega tihega nemira, ki človeka potiska naprej, da vidi, kaj se skriva za obzorjem. Takrat sem se odločil, da se pridružim Mladinski delovni akciji Beograd 1968, enemu izmed tistih velikih družbenih projektov, ki so v tistih časih združevali mlade iz vseh koncev Jugoslavije. Za mnoge od nas je bila to prva priložnost, da stopimo iz domačega okolja, da se srečamo z vrstniki iz drugih republik, z njihovimi navadami, naglasi in zgodbami. Potovanje je bilo samo po sebi dogodek: vlaki, polni smeha in pesmi, improvizirane večerne debate, občutek, da smo del nečesa večjega. Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo to potovanje nekakšen obred prehoda —

trenutek, ko sem prvič začutil širino sveta in spoznal, da je življenje veliko več kot le tisto, kar vidiš iz domačega okna. Mladinska delovna akcija je bila fizično naporna, a duhovno bogata izkušnja, ki je v meni pustila trajen pečat in odprla vrata v svet, ki sem ga kasneje z veseljem raziskoval še naprej. Ker smo takrat živeli v precej izraziti diktaturi, kjer se je z ideološko vzgojo začelo skoraj hkrati kot z učenjem risanja sonca in hišice z dimnikom, se je nekaj socialistične miselnosti seveda nalezlo tudi mene. Temu se ni bilo mogoče izogniti — če si dihal, si zraven vdihnil še kakšen slogan. A očitno je moj notranji filter deloval kar dobro, saj sem ob koncu gimnazije že znal razmišljati precej zdravo in predvsem s svojo glavo, ne le s tisto, ki je kimala ob pravih parolah.

Za to gre levji delež zaslug moji materi, ki mi je doma povedala marsikaj, česar drugi odrasli niso — ali pa si preprosto niso upali. Medtem ko so njeni bratje mojim bratrancem in sestričnam skrbno servirali preverjene in politično neoporečne resnice, je meni tu in tam pod mizo potisnila še kakšno vprašanje, ki ni imelo vnaprej določenega odgovora. In to je bilo v tistih časih skoraj nevarno početje. Zelo pomembno vlogo pri ‘odpiranju oči’ je imela tudi gimnazija Bežigrad. Nekateri profesorji, predvsem Andrijan Lah, so znali povedati več med vrsticami kot v celem učbeniku, če si le znal pravilno poslušati. Tudi sošolci niso bili kar tako — nekateri so že takrat razmišljali sumljivo samostojno. Tako sem na primer prvič slišal skoraj bogokletno misel, ki je bila takrat prepovedana, med polnoletnimi

pa že skoraj kazniva, ko mi je najboljši prijatelj France Jamnik med potjo do železniške postaje povsem mimogrede rekel: »Kaj misliš, Tone, ali bo enkrat Slovenija samostojna država?« Spomnim se, da sem se takrat najprej ozrl okoli sebe, ali naju morda posluša kakšen nevidni ušesnik zgodovine. Še danes sumim, da mu je to nevarno idejo doma serviral oče, univerzitetni profesor, ki si je očitno drznil razmišljati malo predaleč — in malo preglasno — za tisti čas. Za ilustracijo prilagam svoje »uradno« poročilo po zaključeni akciji — dokument, ob katerem bi se še najzahtevnejši ideološki komisar zadovoljno nasmehnil in morda celo zamišljeno pokimal. Na koncu sem se namreč potrudil pisati natanko tako, kot se je od zavednega socialističnega mladinca pričakovalo: z obilico navdušenja, pravilno doziranimi frazami in nič nevarnega razmišljanja. Upam, da boste v razprti pisavi (seveda natipkani na zvest pisalni stroj, ki popravkov ni poznal, niti jih ni maral) zaznali moj sarkazem — lepo zavit, diskreten in dovolj previden, da bi po potrebi brez težav prestal tudi uradno branje. Če bi bilo treba, bi na zadnjo stran mirne vesti dodal še lepo narisano rdečo zvezdo, zgolj zato, da bi bilo vsem popolnoma jasno, na kateri strani zgodovine sem takrat uradno stal. Slika 007a Mladinska delovna akcija Beograd 1968 je bila v resnici najbolj bleščeč PR projekt tistega leta. Režim je imel namreč težavo: Beograd je bruhal od študentskih protestov, Evropa je vrela, mladina je zahtevala spremembe … in kaj je oblast naredila? Preprosto genialno: pred kamere je postavila nas, brigadirje z lopatami in obveznim nasmeškom kot nekakšen socialistični screensaver, ki naj bi prekril vse, kar je bilo preveč resnično. Medtem ko so študenti razpravljali o svobodi,

pravicah in prihodnosti, smo mi paradirali po mestu kot mladinska brigada sreče, oblečena v uniformo optimizma, z izrazom “vse je super, tovariši, nič ne gori!”. Televizija je to seveda pograbila: zakaj bi prikazovali proteste, ko pa lahko predvajajo nas, ki smo bili videti kot reklama za “idealnega socialističnega mladinca”, samo da brez garancije in z veliko potnega vonja. In tako smo v kamere veselo prepevali svoje hite, ki bi jih danes lahko prodajali kot satirični muzikal:

• “Druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!” • “Ako kaže nam Jovanka, radičemo bez prestanka!” • “Ako kaže nam Kardelju, radičemi i nedelju!” Skratka: medtem ko je Beograd vreščal “hočemo spremembe”, je televizija predvajala nas, ki smo s pesmijo in lopato sporočali: “Vse je pod kontrolo, tovariši, nič za videti — razen nas, ki delamo, pojemo in se ne sprašujemo preveč!”

EVROPA Svoja potovanja sem začel že kar kmalu, in to na tak način, ki je bil tedaj edini možen za študenta – z avtostopom.

Imel sem dva večja “projekta”. Z Milanom sva štopala do Škotske in spotoma obiskala tudi mojo teto v Amsterdamu. Zanimivo, da sem v majhno beležko sproti pisal celo nekakšen dnevnik, ki sem ga k sreči pred kratkim še našel v svojem bogatem arhivu. Vseboval je celo nekaj statistike, ki je prav zanimiva. Ker sva imela tehniko izmeničnega dežurnega “mahalca” s palcem, medtem ko je drugi počival, sede (ali celo dremaje) na nahrbtniku, sva lahko celo ugotovila uspešnost vsakega od naju. Od več kot 100 uspešno ustavljenih avtomobilov je bil moj rezultat za kakšno tretjino boljši, za kar sva uganila tudi vzrok. Milan je bil bolj dolgolasec, jaz pa bolj “polizanec” in kot tak verjetno manj “sumljiv”. Avtoštop s Francetom v 70-ih pa je zanimiv že po tem, kako sva ga začela in kako svobodni smo bili potepuhi v tistih časih. Da bi čim bolje izkoristila študentske počitnice, sva se odločila za nekajtedenski štop po sosednjih državah, seveda samo s skromnim nahrbtnikom in veliko dobre volje. Vse sva že splanirala, samo tega še nisva vedela, kam bi šla in kje v Ljubljani bi začela?!? Naj bo to Tržaška tja do Španije, Celovška proti Franciji, Dunajska (tedaj Titova) proti Poljski ali Karlovška proti Turčiji? Da, tako svobodni smo se avtoštoparji počutili! Odločitev pa je padla šele na mestu

srečanja - pod uro na Železniški postaji, kjer sva bila dogovorjena, eden iz Medvod in drugi iz Domžal. Si predstavljate, kako sva se doma poslovila: “Ja, greva na štop ... no, malo po Evropi.”? Ker pa je malo rosilo, sva se odločila, da bova vremenu prepustila, kam naju bo poslalo. In ker se je malo zvedrilo tja proti jugu, sva pač začela na Karlovški in prišla do Turčije ... Naj pa ob svojih avtoštoparskih spominih še opozorim na strahotno razliko v možnostih in obsegu komunikacij med 70-imi leti 20. stoletja in 20-imi leti 21. stoletja. Ko sem se kot študent odpravil na (dokaj negotovo in lahko tudi nevarno) potovanje po Evropi ali celo Ameriki, sta (zaskrbljena) starša lahko upala, da bosta prvo novico (v obliki razglednice) dobila od mene čez nekaj tednov. Do tedaj je pa mama lahko le molila, da se bo njen edini sin še kdaj vrnil domov. Telefona doma še nismo imeli, saj smo šele pred dvema letoma plačali za 3.000 DM vrednih dinarjev kot sofinanciranje lokalnega telefonskega omrežja in je bilo treba še nekaj let počakati na priključek. Danes pa še isti dan, ko pridem od jutra do popoldneva v Miami, lahko otrokoma pošljem SMS, da sva srečno prišla in da se zvečer spet slišimo ... Med temi stotimi ustavljenimi avtomobili na štopu proti Škotski je seveda tudi veliko nepozabnih spominov in celo anekdot. Tale naju je res razveselila: Ko sva se že kar utrujena, lačna in predvsem žejna od ene lokalne ceste v Nemčiji premaknila do vstopa na avtocesto

(kjer se sicer ni smelo štopati) sva naletela na kak dan stare ostanke prometne nesreče, v kateri se je prevrnil tovornjak, poln POZOR - steklenic PIVA. Tistih, ki imajo na vratu z žicami pritrjen zamašek! Veliko jih je bilo še nepoškodovanih in celih! Polni piva! Kolikor se je le dalo, sva jih nabasala v svoja nahrbtnika, več pa tudi takoj popila. Na prazen želodec sva jih pošteno čutila ... Če na enem potovanju z avtoštopom uspešno ustaviš kar stotim avtomobilom, (kot sva jih midva z Milanom), se nabere kar veliko zanimivih spominov. Niso me vozili le policisti (v Kanadi), ampak tudi zdravnik - v Belgiji. K sreči nama je ustavil ravno pravi čas, ko se je mene prijemala bolezen. Imel sem vročino in se zelo slabo počutil, ko sem ves skrušen sedel na nahrbtniku, medtem ko je kolega dvigal palec. Po nekaj urah je ustavila “žaba” (tako smo tedaj rekli velikemu vozilu Citröena, ki se je lahko celo dvigal in spuščal) in v njej prijazen gospod na poti v Bruselj. Prav hitro je diagnosticiral moje probleme, saj se je izkazalo, da je uradni zdravnik belgijske olimpijske reprezentance. Pa naju ni samo (zelo hitro) peljal, ampak meni tudi nudil ustrezno “prvo pomoč”. Kar v njegovo športno ambulanto smo šli, kjer me je pregledal in dal ustrezna zdravila, od katerih sta še najbolj pogreli vroča juha in čaj z medom. Malo sem še odležal na toplem in se že toliko bolje počutil, da sva lahko še isti dan štopala naprej. “Que Dieu vous le rende !” sem se mu še zahvalil.

Na štopu si seveda kot študenta nisva privoščila kakšnega plačljivega prenočišča in sva se pač sproti znašla. V Edinburgu sva prespala kar na klopci v mestnem parku. Ker pa so naju opozorili na nevarne tolovaje in sva tudi videla sumljive tipe, sva na pol dremaje prebila noč tako, da sva se s hrbtom naslonila drug na drugega in prežala vsak v svojo smer. Meni so prsti kar odreveneli od stiskanja jeklene palice, ki sem jo imel pripravljeno za morebitno obrambo. Pa ta k sreči ni bila potrebna ... Pri avtoštopu je problem (ali pa čar) v tem, da nikoli ne veš, kako dolgo boš čakal, da ti kdo ustavi. Sam sem imel veliko večurnih čakanj, tako da me je že roka držala od mahanja s palcem. Rekord sem pa imel v Postojni, ko sem se odločil za štop od Ljubljane v Ankaran, kjer se bom kopal in prespal v kampu. Ker sem zelo kmalu začel in bil na začetku kar uspešen, sem se na izhodu iz mesta (Postojne) na magistralki postavil že zjutraj, ko so se ljudje vozili na delo. Pa ni šlo in ni šlo! Ure so tekle in tekle, meni pa ni nihče niti pomahal, kaj šele ustavil. Kaj naj storim? Kako naj jih prepričam, da se usmilijo ubogega študenta, ki bi rad prihranil vsaj za kakšen sendvič? V takšnih situacijah se čas resnično vleče, morala pa pada. Da skrajšam: ustavil mi je nekdo okrog 5-ih popoldne, ves zgrožen: “Kaj si še vedno tu? Sem te videl že zjutraj, ko sem šel v službo! Sedaj se pa vračam, ti pa nikamor od tod?”. In me je potegnil vsaj do naslednjega mesta. Od tam je šlo vsaj malo bolje, pa sem vendar v Ankaran prištopal, ko se je že mračilo, da sem vsaj šotor(ček) še lahko postavil... S plavanjem pa ta dan ni bilo nič... Ko sva z Milanom štopala iz Edinburga v London, sva ob cesti našla odvržen karton z napisom “Sponsored hitch to London”. Čeprav (takrat še) nisva vedela, kaj to pomeni, sva ga vseeno uporabila in kazala mimovozečim šoferjem. In glej to čudo: odziv je bil očiten in ustavljanje

pogostejše, ko sva ta napis uporabljala! Sva pa tudi že spotoma ugotovila, kaj pomeni “sponsored”, saj naju je vsak gostitelj vprašal, za kakšen namen zbirava človekoljubno pomoč. Bil je namreč (tedaj) običaj, da so starejši premožneži obljubili, da bodo za uspešno izvedeno potovanje mladih namenili določeno vsoto za različne “karitativne” namene. Ne spomnim se točno, kako sva sproti prirejala namen najine akcije, vendar sva s pomočjo tega kartona precej hitreje dosegla London.

Kako pa je (bilo) na avtoštopu s prenočiščem? Zelo različno, znajti pa se je bilo treba, da si porabil čim manj denarja. V Nemčiji sva z Milanom našla zelo poceni hostel, kjer pa sva spoznala tudi enega mladega angleškega duhovnika. Očitno sva ga kot jugoslovanska avanturista kar očarala, saj naju je povabil, da lahko prenočiva pri njem, če naju pot zanese v London (in nama dal naslov). Tega pa seveda nisva hotela zamuditi in čez kakšna dva tedna (medtem naju je gostila moja teta v Amsterdamu) sva kar pozvonila pri njem v samem centru Londona. Držal je besedo in naju peljal v eno sobo, kjer je bilo na tleh le nekaj žimnic. Idealno za najini spalni vreči! Kar en teden sva bila pri njem in si temeljito ogledala angleško prestolnico. V zahvalo sva se na nedeljo udeležila njegove svete maše, po kateri pa še bolj z veseljem župnijskega druženja, kjer so postregli tudi z res okusnimi klobasicami. 9

Kot avtoštopar nimaš kaj dosti vpliva na varnost vožnje in lahko le opazuješ spretnost voznika ter situacije na cesti. Včasih se počutiš bolj varno, včasih pa manj. Glede tega se najbolj spominjam (zelo zgovornega) italijanskega voznika, ki naju je s Fičotom (!) vozil po Bolgariji in se hvalil s svojim posebnim načinom šofiranja. Znal je namreč vrteti volan kar z (dolgimi) nogami! Bil je v kratkih hlačah in je s svojimi (čeprav sem v strahu oči kar zapiral, vendar opazil, da kar kosmatimi) koleni tako tesno stiskal volan, da ga je lahko vrtel. Medtem ko je z rokama držal zemljevid in nama nekaj navdušeno razlagal. Meni je bil vsak bližajoči se ovinek prava mora ...

JFK 10

Ko si mlad, imaš za potovanja ogromno časa in skoraj nič denarja. Kasneje se razmerje lepo obrne – časa zmanjka, denarja pa je (vsaj malo) več. Jaz sem se odločil, da izkoristim prvo možnost. Že kot študent sem si dvakrat privoščil kar po tri mesece raziskovanja Združenih držav – leta 1971 in 1973 – in tako do danes stopil na tla več kot štiridesetih zveznih držav. Takrat je obstajala posebna organizacija za študentske izmenjave z imenitnim imenom Association for World Travel Exchange. Imel sem srečo, da sem naletel na njihov projekt, s katerim so ameriškim poletnim taborom – tistim, kamor so starši za nekaj tednov skoraj obvezno »odlagali« otroke – zagotovili evropske študente kot dodatne vzgojitelje, oziroma counselors. Enkrat sem tako pristal pri tabornikih, drugič v kampu YMCA. Posebna okoliščina je bila tudi ta, da je bila Jugoslavija že dovolj odprta, da smo lahko potovali v tujino. Med nami pa ni bilo nobenih študentov iz še bolj vzhodnih držav.

Pravzaprav smo bili Jugoslovani v Ameriki celo malce bolj zaželeni – kot edini predstavniki komunistične dežele smo delovali skoraj eksotično. Od vseh mojih letalskih poletov je bil najbolj razburljiv prav prvi. Leta 1971 so nas približno petsto študentov peljali čez ocean z najnovejšim ponosom letalske industrije – Jumbo Jetom 747. Če sem danes malo zloben, se včasih vprašam: morda letalo še ni bilo dovolj preizkušeno in so za poskusni polet raje uporabili kar »študentski futer«? Do New Yorka je šlo vse gladko. Prava zgodba pa se je začela šele pri pristajanju. Ko smo se že lepo spustili, sem zaslišal znani zvok spuščanja podvozja – a z nenavadnim, skoraj »pralnostrojnim« zaključkom. V naslednjem trenutku se je letalo nenadoma spet začelo dvigati. Prvi dodatni krog nad mestom ni nikogar posebej vznemiril. Ko se je zgodba ponovila drugič, pa je v kabini zavladala tista gosta,

neprijetna tišina, v kateri vsak posluša lastne misli. Zdelo se nam je, kot da letalu zmanjkuje moči, da bi kolesa sploh odprlo. Po več neuspelih poskusih je postalo jasno, da gre zares. Trije piloti – s kapami in zaščitnimi ščitniki – so se pojavili med sedeži in začeli demontirati notranjost, da bi se lahko spustili v spodnji del letala. Takrat ni bilo več dvoma: to ni bila vaja. Ko so zaključili improvizirani servis, smo vsi upali, da bo naslednji poskus uspešen. Očitno pa je bilo tudi, da bo zadnji. Nad New Yorkom smo krožili še kakšne pol ure – prvič zato, da se porabi skoraj vse gorivo, drugič pa, da imajo gasilci dovolj časa za razporeditev ob pristajalni stezi. Kako neskončno se je vleklo tisto kroženje!

In kakšne misli ti pridejo na pamet v takih trenutkih. Se moje mlado življenje že izteka? Me čaka še kaj po smrti? Bi pomagalo, če se na hitro pokesam in zmolim nekaj očenašev, zdravamarij in svetih angelov? Ali res gledam smrti v oči, ko ob obeh straneh pristajalne steze zagledam gasilska vozila z utripajočimi lučmi in celo že razpršeno belo peno? Kot ste verjetno že uganili, se je tik pred zdajci vendarle zgodil čudež: kolesa so se izvlekla – tokrat z drugačnim, odločnejšim zvokom – in Jumbo Jet je varno pristal. Kakšno olajšanje! Kakšen aplavz, kakšno vpitje, kakšen vzdih kolektivnega preživetja! Med tistim več kot uro dolgim kroženjem sem poleg globokega razmišljanja, kesanja in molitev sprejel še eno prav posebno, skoraj »sveto« zaobljubo: »Če se ta moj prvi polet srečno konča, nikoli več v življenju ne sedem na letalo! Nazaj domov bom že našel kakšno ladjo. Prisegam!« No – kot ste verjetno spet že uganili – sem to prisego kasneje grdo prekršil. Res je sicer, da sem bil v ZDA še tri mesece in se je strah počasi polegel. Prve tedne sem se še resno zanimal za redke ladijske povezave z Evropo, na koncu pa sem vseeno zbral dovolj poguma in se – vsaj še enkrat – odločil za letalo. Še posebej, ker je bilo za nas študente brezplačno. Ja, priznam. Sem (bil) figa mož.

NEW YORK

Slika je simbolična

Možnost, da evropski študent v treh mesecih spozna ZDA, je bila res enkratna – da o brezplačnem poletu tja in nazaj z Jumbo Jetom sploh ne govorim. Najprej smo imeli enotedenske priprave v New Yorku (hotel v samem središču mesta – ja, tudi to je šlo na njihov račun), nato šest do osem tednov »dela« v poletnem otroškem kampu, na koncu pa še enomesečno, povsem brezplačno potovanje po ZDA. Vse stroške so pokrili oni, mi pa smo prispevali mladost, entuziazem in precej poguma.

Jaz sem enkrat izbral »Texas Tour« (1971), drugič pa »California Tour« (1973). In to na najboljši možni način: po dan ali dva smo bivali pri t. i. host families. Lokalne skupine, ki so nas sprejemale, so bile odlično organizirane – in, kar je bilo še posebej zanimivo, so si lahko študente celo izbrale. Ko je avtobus ustavil, nas je pričakala skupina prostovoljcev, mnogi z napisi v rokah. Če sem zagledal napis »Tony«, sem takoj vedel: »Evo, spet sem izbran.« Odpeljali so nas vsak na svoj dom in nam izkazali izjemno prisrčno dobrodošlico. V nekaterih primerih sem kasneje ugotovil, da sem spal kar v otroški sobi, medtem ko so otroci tisti dve noči prespali v spalnih vrečah na terasi. Gostoljubje na kvadrat. Naslednji dan so sledili izleti – enkrat sem se tako naučil smučanja na vodi, drugič igranja golfa. Pri golfu sem bil celo tako uspešen, da so me poimenovali »Golfer Tony«. Priznam: naslov sem nosil z velikim ponosom. Naj omenim še eno manj prijetno izkušnjo, za

katero pa ni bila kriva Amerika, temveč (že takrat zagrizen komunist) Darko Štrajn. Ker sva bila dodeljena isti družini, sem imel priložnost od blizu opazovati njegov – milo rečeno – neprimeren odnos do gostiteljev. Tam, kjer bi se spodobila vsaj osnovna hvaležnost in vljudnost, je on raje pridigal o kapitalizmu, pljuval po Ameriki in poveličeval domnevne prednosti socializma. Gostitelji so ga poslušali vljudno, jaz pa sem se v mislih opravičeval še za oba. Ob prijavi v trimesečni izmenjevalni projekt smo morali označiti, katere spretnosti obvladamo, da jih lahko uporabimo kot mladinski mentorji. Jaz sem bil pri tem precej – kako bi rekel – ustvarjalno sproščen. Po občutku sem izbral tudi lokostrelstvo, jadranje, delo z usnjem in pletenje košar. In presenetljivo: na terenu sem se res znašel. Vodil sem tečaje za skavte in celo potrjeval izpite, da so dobili svoje badge. Pri preverjanju znanja sem lahko bolj na skrivaj pogledal v priročnik in zahteval kaj takega kot: »Naštej tri vrste usnja, njihove lastnosti

in uporabo!« Vsi zadovoljni. Malo bolj zahtevno pa je bilo jadranje – majhna jadrnica na jezeru in jaz, ki sem to počel prvič v življenju. A očitno dovolj prepričljivo.

Slika je simbolična

Moja predrznost pri navajanju lastnih sposobnosti res ni imela meja. Ko so nas v New Yorku med uvodnim usposabljanjem vprašali, kdo bi bil pripravljen še kaj dodatno zaslužiti, sem se seveda takoj javil. Delo je obsegalo prenašanje večjih količin gotovine – po nekaj tisoč dolarjev – iz Manhattna v Brooklyn. Za to sem dobil lepo provizijo. Ker je bilo kriminala že takrat precej, smo uporabili preprosto, a učinkovito taktiko: denar sem imel v papirnati vrečki, kot da nosim hamburger, prevažal pa sem se kar s podzemno železnico. In res – vsi so me pustili popolnoma pri miru. Očitno sem deloval kot zelo lačen študent.

Enomesečne nagradne ture so potekale na dva načina. Leta 1973 sem se udeležil »California Tour«, kjer smo potovali z avtobusom. Leta 1971 pa je bila »Texas Tour« prava avantura: z velikimi osebnimi avtomobili – vani. Ko so vprašali, kdo zna voziti, sem se seveda takoj javil. Ko sem nato videl velikost vozila – ladja za šest oseb z vso prtljago – me je skoraj minilo. Tisto noč pred odhodom sem zmolil kar lepo število očenašev. Najbolj sem se bal prvih kilometrov: cel Manhattan, prvič v življenju avtomatski menjalnik in promet, ki ne pozna usmiljenja. Rekel sem si: »Če bom tole zvozil, bom pa še marsikaj v življenju.« In res – prispel sem do prvega cilja v Massachusettsu, nato naprej vse do Teksasa in nazaj. Imel sem zanimivo posadko: spredaj navigator Dick iz Nizozemske, zadaj pa štiri skandinavske študentke. Mesec dni smo preživeli skupaj in se – presenetljivo – ves čas odlično razumeli.

drugem svetu. Arhitektura podobna, prebivalci pa – vsi črni. Leta 1971 je tam vladala skoraj popolna segregacija, povratni rasizem pa je bil usmerjen predvsem proti belcem. Že po nekaj blokih sem jasno začutil, da tam nisem zaželen. Otroci so igrali bejzbol, odrasli sedeli na pločnikih in opazovali – tudi mene. Izogibal sem se otrokom, odprti hidranti so brizgali vodo, jaz pa sem bil žejen kot puščava. Ko sem stopil v majhno trgovino po kokakolo, me je prodajalka nahrulila: »Wha’ th’ f’ck do you whan’?« Med plačevanjem sem diskretno skrival svojo (tenko) denarnico. Vse – policisti, reklame, obrazi – je bilo povsem črno. Kasneje sem izvedel, da si belci takrat niso upali niti z avtom zapeljati skozi Harlem. Poiskal sem najbližjo postajo podzemne železnice in pobegnil iz tega sveta. »Tole pa res ni zame,« sem si mislil, ko sem ugotovil, da rasizem žal deluje v obe smeri.

Med enotedenskim pripravljalnim bivanjem v New Yorku pa sem si privoščil še eno avanturo – ker se nisem držal navodil organizatorjev. Opozorili so nas, naj se izogibamo določenih predelov mesta, predvsem Harlema. Jaz pa sem si mislil: »Seveda, hočejo nam prikriti revščino. Mene že ne boste!« In sem se z metrojem sam odpravil tja. Slika je simbolična

Ko sem stopil na ulico, sem se znašel v povsem

ZDA 14

Kakšna dva meseca kasneje (1971) sem pa v Washingtonu ponovno ignoriral opozorila in zato kriminal začutil kar na lastni koži. S (tedaj že) prijateljem Dickom sva se odločila, da si malo ogledava tudi odsvetovani del mesta – Georgetown - in se sprehodiva med množico. Na takšni prometni ulici, kot je bila pri nas Miklošičeva, naju pa res ne bodo oropali! Pa so naju (poskusili)! Nenadoma sta se pred nama pojavili dve črni “gorili” in ko sva se ju skušala izogniti, sta se v isto smer premaknila tudi ona dva. Pa še dva podobna poskusa ... bolje da greva nazaj? Od tam sta se nama približala še dva podobna velikana in so naju kar stisnili v sendvič. Tedaj sem pa od enega začutil nekaj res ostrega na svojem rebru ter zaslišal: “Sir, how about a couple of dollars?” Takoj sem vedel, da mi grozi z nožem, in se prestrašeno ozrl na mimoidoče, ki pa so vsi takoj pogledali stran. V trenutku mi je bilo prav žal, da s seboj nisem imel NOBENEGA denarja. Prav rad bi mu dal tudi kakšen večji bankovec. K sreči pa se je v trenutku situacija povsem spremenila, ko je ravno iz sosednje ulice pripeljal policijski avtomobil, očitno na patruljiranju. Oni štirje so kar mrknili, midva pa se hitro vrnila v hotel.

Če sem imel v New Yorku in Washingtonu kot obiskovalec v 70-ih letih kar bližnji stik s kriminalom, je bila pa situacija povsem drugačna na podeželju ZDA. Razlika je (bila) kot noč in dan. Ker so nas sprejemale avtentične družine (host families) smo lahko zelo dobro spoznali, kako živi večina Američanov in kako gostoljubni in prijazni so. Ko so nas na primer skupaj z njihovimi otroki odpeljali na celodnevni piknik ob jezeru, svoje hiše niti zaklenili niso. Samo zaloputnili so vrata! Zakaj takšna razlika glede varnosti? Zato, ker se kriminalci najbolje počutijo (in hitro skrijejo) samo v velemestih. Če pa bi se pojavili v tipičnem podeželskem naselju, bi jih kot sumljive na vsej njihovi poti spremljalo veliko oči. K naši zmotni predstavi o ameriškem načinu življenja pa prispeva tudi filmska industrija, saj kot zanimive predstavlja le filme z nenavadno vsebino in veliko kriminala. Ampak to ni prava Amerika! Kljub moji neizkušenosti (do tedaj še nisem šofiral po avtocesti), sem vseh mojih 6 potnikov (od tega štiri skandinavske študentke) varno prepeljal vse do Teksasa in nazaj. Še največ problemov sem imel z “white line fever”, kar

so tako poimenovali vozniki tovornjakov, ko so bili zaspani od monotonije sledenja beli črti. Še dobro, da sem pa tokrat resno upošteval nasvete šoferjem iz pripravljalnega obdobja. Pošteno so nam povedali, da so velika vozila (van) že stara in da se lahko zgodi, da nam bo med vožnjo počila guma. V tem primeru, da nikakor ne smemo zavirati, ker bi nas gotovo zaneslo s ceste. In prav to se je meni enkrat zgodilo: Vozil sem po precej prometni avtocesti točno 120 km/h; vozila pred mano in za mano, ko nam je počila guma. Prav glasno in na koščke (ter v dimu se kotaleče žice). Avtomatsko sem dvignil nogo, vendar je nisem položil na zavoro, saj sem se takoj spomnil na opozorilo. Namesto tega sem odvzel plin in lovil, levo in desno, ravnotežje avtomobila na našem pasu. K sreči so vozila za nami opazila eksplozijo (tudi zaradi veliko dima) in hitro zavirala. Tako sem lahko počasi, med tresenjem in cviljenjem potnic, prikrmaril na desni varnostni pas ter tam ustavil. Kar objemale so me od olajšanja! Naj dodam še, da smo potem lahko še isti dan nadaljevali pot z istim avtomobilom, potem ko sem telefoniral v New York in so uredili prevoz do servisne delavnice, kjer so nam namestili novo gumo.

Ko sem kot študent z velikim “vanom” prevažal še pet drugih študent/k/ov po Ameriki, še enkrat nisem upošteval priporočil organizatorjev kje naj vozimo. V navodilih so nam napisali, naj se na daleč izogibamo indijanskega rezervata “Ranjeno koleno”, kjer so pred nedavnim potekali nemiri in bi bilo tam lahko za obiskovalce še nevarno. Jaz sem si pa mislil, da bi nas le radi odvrnili od tega, da bi se na lastne oči prepričali, kako (slabo) živijo Indijanci, zaprti v rezervat, in smo jih kar lepo obiskali. Tam pa smo videli, da kakšnih drugih “belskih” obiskovalcev res ni. Naselje me je spominjalo na kakšne naše manj razvite (neurejene) ciganske vasi. Oboji so pač nomadi in niso navajeni na stalne domove. Stavbe so bile videti čisto solidno postavljene (s strani vlade), vendar ne vzdrževane. Alkoholizem je bil očitno njihova glavna bolezen. Preden nadaljujem z opisom svojega srečanja s 100 % starim avtentičnim indijanskim poglavarjem, naj povem, da sem kot mladenič izgledal povsem drugače, kot me danes poznate, z mano pa so bila pisano (drzno) napravljena in pobarvana hipijevska dekleta. Bil sem že kar zagorel, z brado, daljšimi lasmi in z velikim črnim klobukom. Ko smo vstopili v napol prazni lokalni “saloon”, sem pri eni mizi zagledal “Dobrega Moža” (kasneje sem zvedel, da se imenuje “Good Man”) in se takoj odločil, da kar prisedemo. Bil je očitno zelo star, zelo, zelo naguban, z dolgimi sivimi lasmi, povezanimi v čop. Njegova angleščina pa je bila slabša od moje. Bil je kar vesel, da je dobil malo družbe za klepet in marsikaj zanimivega nam je povedal. Me je pa že kar na začetku vprašal: “Are you from AIM?” česar mu jaz nisem mogel potrditi, saj tedaj sploh še nisem vedel, kaj to pomeni.

Kasneje pa sem zvedel, da gre za vsezvezno organizacijo domorodcev “American Indian Movement”, ki se je zelo zanimala (zavzemala) za problematiko nedavnih nemirov v Ranjenem kolenu. Očitno so pošiljali kar precej svojih delegacij, da bi raziskali in pomagali sorojakom. Zaradi mojega videza me je Dobri Mož pač štel za “svojega” in mi zato tudi kar zaupal. Ko pa me je proti koncu vprašal, od kod sem, sem po pravici povedal: “From Yugoslavia”, nakar je kar pritrdilno pokimal. Tedaj še nisem bil prepričan, če to državo pozna, vendar tega zaradi vljudnosti nisem hotel preveriti. Ko pa me je nato vprašal še “What tribe?” (katero pleme) se je moj sum, da je verjetno ne pozna, še povečal. Ko sem v zadregi odgovoril “Slovenian”, je spet zadovoljno pokimal ... Z Dickom sva ostala dobra prijatelja in me je kasneje tudi obiskal. 15

TEKSAS 16

Najboljši način potovanja je gotovo tak, ko stanuješ in preživljaš čas s domačini, kot smo imeli mi to možnost na celomesečni vožnji po ZDA, pri i.im. “host familes” (jaz enkrat kot “Texas Tour”, drugičmpa kot “California Tour”). Tako vidiš kako živijo in kakšne so njihove navade in tudi problemi, saj so direktni pogovori najbolj avtentična predstavitev dežele. Hkrati jim pa tudi ti lahko predstaviš svojo domovino, kar jim je tudi eden od nagibov, zakaj so te povabili v svoj dom (po navadi predvsem tudi zaradi obogatitve razgledanosti svojih otrok). Ker pa je šlo za skupinsko potovanje, je bila organizacija taka, da smo se zvečer vsi skupaj z njimi dobili na skupni zabavi v kakšnem “zadružnem domu”. Dnevni program je bil pa prav različen, glede na njihove običaje in dosežke. Če je bila v tem času kakšna tekma v nogometu (ameriškem!) ali baseballu so nas peljali tja (kot mene v ogromno legendarni Astrodome v Houstonu. Če se je njihovo mesto ponašalo z novim medicinskim centrom, nam ga ponosno razkazali. Jaz sem tako spoznal celo nekaj novih športnih veščin, kot sta bila

golf in smučanje na vodi. Pri slednjem sem seveda spet pretiraval, ko smo se z družino peljali na kakšnih 10 milj oddaljeni piknik ob velikem jezeru. Potem, ko so me kar lepo naučili osnovnih veščin in se proti večeru namenili, da “gremo domov”, sem se ponudil, da bi se pa jaz kar vso pot (10 milj) peljal z vodnimi smučmi. Opozorili so me, da bi bilo to kar naporno, pa jim nisem verjel. In sem jih prepričal ter me je njihov čoln vozil vso dolgo pot nazaj. In sem šele sproti spoznal, da to pa ni kar tako! Vse bolj sem čutil trepetajoče noge, vendar nisem hotel odnehati, ko so me že vse bolj bolele. Po koncu (uspešne) vožnje sem še komaj hodil. Mladost je norost ... Med drugimi velikimi spremembami, ki sem jih opazil na študentskem potepanju po Ameriki, so bile tudi prakse na verskem področju. Posebno še zaradi najrazličnejših krščanskih cerkva, ki sem jih včasih obiskoval skupaj s svojimi gostitelji. Ker je bilo pri nas vse zelo katoliško “zapeto” sem bil prav presenečen, ker smo pri obhajilu dobili tudi - vino. V ta namen so imele

pripravljene čisto majhne že napolnjene kozarčke, komaj za kak požirek. Malo sem še okleval in se potem le prepričal, da tako drugačno obhajilo tudi zame ne bo noben greh. Hecen se mi je zdel tudi način pobiranja prispevkov, saj so si verniki podajali podobne peharje, kot pri nas, notri pa niso metali gotovine, ampak izpolnjene čeke. Zame je bila neobičajna tudi duhovnikova obleka, saj ni imel kakšne črne ali bele halje kot pri nas, ampak kičasto pisan karirasti suknjič. Da duhovnik pri obhajilu deli tudi vino, pa sem opazil tudi veliko let kasneje ob kolesarjenju po Moldaviji. Pri pravoslavnem obredu me je presenetilo to, da je tekočino zajemal z leseno žlico in jo dajal vsem (odraslim) po vrsti, ne da bi jo kaj razkužil. Še bolj pa sem se zgrozil, kako je obhajal otroke, tudi najmanjše, katere so mu prinesli starši v naročju. Tu pa je žlico za vsakega (otroka) posebej “razkužil” in to tako, da jo je - polizal.

Ko smo morali študentje med skavti v poletnem kampu preživeti 6 do 8 tednov, smo si v večernih urah radi nazdravili s kakšnim pivom. Ker pa je bil alkohol strogo prepovedan, smo morali paziti, da nas ne bi kdo videl ali bi se sami zagovorili, ko bi drug drugega povabili na pijačo, smo namesto izraza “beer” uporabljali izraz “ice cream”. In se je na koncu že marsikateremu skavtu čudno zdelo, da vaditelji porabijo toliko sladoleda ... Kot gostje v ameriških domovih smo v začetnih 70-ih letih opazili marsikaj novega, česar pri (nas) še nismo poznali. Na primer v kuhinjskih koritih je bil vgrajen strojček za mletje “garbage disposer”. Gre za električno napravo, nameščeno pod kuhinjskim pomivalnim koritom, ki zmelje ostanke hrane v drobne delce, da jih lahko odplaknemo skozi odtok. Jaz sem tudi prvič videl daljinske upravljalce za televizor. So pa delovali na drugačen način kot današnji - z nekakšnim ultrazvokom. Ker pa je imel moj gostitelj nekoliko pokvarjenega, si lahko spreminjal kanale tudi, če si zakašljal ali kihnil. S tem se je dalo pa kar zabavati. Večmesečno bivanje v ZDA mi je kot študentu pomagalo razgraditi ostanke ideološke indoktrinacije iz šolskih let, pri čemer je ključno vlogo odigrala knjiga Novi razred, ki mi jo je posodil starejši vzgojitelj v YMCA in mi odprla nov pogled na komunizem; njen avtor Milovan Djilas, sprva visoki komunistični funkcionar in celo podpredsednik Jugoslavije, je po letu 1954 zaradi javne kritike enopartijskega sistema postal disident, bil večkrat zaprt, med drugim leta 1956 zaradi podpore madžarski vstaji, njegova knjiga, izdana na Zahodu leta 1957, pa ostro razkriva privilegiran sloj komunistične birokracije.

VERMONT

Slika je simbolična

Da boste lažje razumeli, kako je sploh možno, da so ameriški poletni kampi (kjer so poleti otroci očitno cenejši od klimatskih naprav) imeli tako velik interes organizirati mednarodno izmenjavo, pri kateri so nam evropskim študentom omogočili brezplačen prevoz ter tri mesece bivanja in potovanja po ZDA, naj vam

najprej razložim, kakšna je bila moja vloga v Vermontu.

od vsepovsod (kar je pomenilo, da je imel kamp vsak večer drugo “svetovno razstavo”).

Tam imajo izjemno dobro razvit YMCA kamp s stalnimi lesenimi hišicami (vsaka za kakšnih 10 otrok – ali povedano drugače: 10 majhnih virov energije, hrupa in kaosa) sredi gozda ob prelepem jezeru. Tako kot drugi ameriški skrbniki (counsellors, brez katerih bi kamp verjetno pogorel že prvi teden) sem bil tudi jaz zadolžen za svoje varovance. Tistih šest tednov sem skrbel za njihovo varnost in izvajanje programa, poleg tega pa sem moral za ves kamp pripraviti tudi predstavitev svoje domovine – tako kot drugi mednarodni skrbniki iz Nemčije, Nizozemske, Indije, Francije in še

Dopoldne so morali moji mulci obiskovati razne tečaje in predavanja, jaz pa sem vodil tudi kakšno svojo delavnico – na primer osnove jadranja ali lokostrelstvo (kar je zahtevalo precej zaupanja v mojo presojo in še več zaupanja v to, da otroci ne bodo streljali drug drugega). Popoldnevi so bili prosti za razne dodatne aktivnosti in pobude. Meni in varovancem so celo odobrili tridnevni izlet z velikim kanujem po enem večjem jezeru. Ker smo pripravili dovolj prepričljiv program (in verjetno zveneli

Slika je simbolična

dovolj samozavestno), so nam dali vso potrebno opremo – šotore, hrano (predvsem hrenovke, ki so univerzalna valuta taborniških večerov) – ter nas odpeljali na izhodišče. Kakšna pustolovščina je to bila! In koliko svobodne iniciative so otrokom dovolili! Prvi dan smo po programu in zemljevidu povsem zgledno veslali naš veliki kanu, jaz seveda zadaj, v vlogi kapitana, navigatorja in kriznega menedžerja v eni osebi. Pristajali smo na povsem neobljudenih krajih in si v enem zalivu postavili šotore ter tam prespali. Drugi dan pa nas je ujela huda nevihta (takrat še nismo poznali tako zanesljivih vremenskih aplikacij, ki danes zgrešijo le za nekaj ur). Zakrmaril sem do najbližje peščene plaže, in ker ni bilo časa za postavljanje šotorov, smo s skupnimi močmi potegnili kanu na kopno, ga obrnili in podložili tako, da smo lahko pod njim vedrili – improvizirana arhitektura na visoki ravni. Ker se do mraka ni zjasnilo in je dež kljub mojemu optimizmu še kar padal, sem se odločil aktivirati rezervni plan. Poklical sem v kamp in sredi noči so nas prišli reševat ter odpeljat “domov”. Ko smo bili končno na varnem in suhem v naši hišici, smo bili vsi presenetljivo dobre volje in še kar ponosni na to pustolovščino. Drugič sem se javil kot sovodič na tridnevnem pohodu po gozdovih Apalačev. Prostovoljnih planincev je bilo kakšnih deset otrok, zraven pa še mi trije vodiči – dovolj odraslih, da smo se lahko pretvarjali, da imamo vse pod nadzorom. Tokrat smo imeli s sabo le hrano, prenočevali pa smo v lesenih “planinskih” kočah. Prav lepo smo se imeli, še posebej ob dolgih tabornih ognjih, kjer so zgodbe postajale vedno daljše, ogenj pa vedno manjši. Naš YMCA kamp v Vermontu je bil zelo raznolik v etničnem smislu – prava mala slika Amerike. Zame je bilo to zelo zanimivo in koristno. Tako sem bil prvič v družbi temnopoltih otrok in

med drugim ugotovil, da so enako občutljivi za sončne opekline kot vsi drugi. Do takrat sem očitno živel v zmoti, da sonce dela selekcijo po barvi kože. V kampu nisem zasledil nobenih znakov rasizma, saj je bil njegov obstoj ravno namenjen večji toleranci. Mednarodni skrbniki pa smo imeli še eno zahtevnejšo nalogo: vsak je moral pripraviti “kulturni večer” s predstavitvijo svoje domovine. Imeli smo dovolj časa, materiala in tudi pomoč odraslih asistentov (na primer za glasbene dodatke). Hočeš nočeš sem moral pripraviti scenarij za predstavitev Jugoslavije – in mi je presenetljivo dobro uspelo! Moji fantje so se naučili nekaj pesmic, odigrali skeče, mislim da skrajšano verzijo Martina Krpana, zapeli pa tudi “Od Dunava do Save…”. V enem od skečev sem sam odigral vlogo tako prepričljivo, da so me po celem kampu začeli klicati “Terrible Tony” – vzdevek, ki se ga človek ali sramuje ali pa ga nosi s ponosom. Glavni dogodek v kampu so bile na koncu

“Olimpijske igre”, na katere smo se več tednov pripravljali. Vsak mednarodni skrbnik je skrbel za treninge posameznih disciplin, otroci pa so bili razdeljeni v nacionalne ekipe. Vsaka je imela tudi posebne majice – mojim sem pripravil črki YU v barvah zastave. Posameznih tekmovanj se ne spomnim več natančno, nepozabna pa je bila otvoritev s povorko velikih zastav in prižigom olimpijske bakle. Jugoslovanska ekipa se je odrezala kar dobro – dovolj visoko, da smo bili zadovoljni, in dovolj nizko, da nismo bili tarča zavisti.

LAS VEGAS Las Vegas, znan tudi kot »mesto greha«, je kraj, kjer je vse dovoljeno, dokler imaš vsaj en kovanec in dovolj poguma, da ga spustiš v napačen avtomat. To je svetovna prestolnica zabave, kjer se blišč, glamur in iluzije srečajo v popolni harmoniji, razum pa praviloma ostane

parkiran nekje pred mestno tablo. Sprehod po Las Vegas Stripu je kot hoja skozi arhitekturni ego: Bellagio, Caesars Palace in The Venetian tekmujejo, kdo bo bolj bleščeč, večji in bolj prepričljiv pri trditvi, da ravno pri njih živiš svoje najboljše življenje.

Če se ti že na začetku zdi, da si pomemben – brez skrbi, občutek bo minil. Hitro. Mesto ponuja nepozabne predstave, luksuzne restavracije in fontane, ki plešejo z več discipline kot večina obiskovalcev po polnoči. Cirque du

Soleil skrbi za umetnost, Stratosphere Tower za adrenalin, igralnice pa za to, da na obe stvari kmalu pozabiš. Nočno življenje je brez primere: nočni klubi, koncerti in DJ ji svetovnega slovesa poskrbijo, da nihče ne gre spat prostovoljno – razen tistih, ki jih odnesejo. V Las Vegasu ni noči. Je samo dolga, zelo svetla zmota. Sam sem bil v Las Vegasu štirikrat. Prvič še kot študent leta 1973, in prav takrat sem tudi največ »hazardiral«. Če sem iskren: šlo je bolj za pogumno ravnanje z drobižem kot za pravo igranje. Dvomim, da imajo danes še vedno tako širokogrudna pravila za popolne začetnike, a takrat je bilo dovolj že to, da si potegnil ročico in upal na čudež. Študentska vera v srečo je trdna – dokler traja drobiž. Po večtedenskem delu v poletnih kampih smo bili evropski študenti nagrajeni z enomesečnim potovanjem po ZDA. Pogosto smo prenočevali pri »host families« in spoznavali povprečne ameriške družine – kar je bilo že samo po sebi vredno diplome iz medkulturnih odnosov. V Las Vegasu pa smo bivali v solidnem motelu, kjer smo se najprej osvežili v bazenu, nato pa se pripravljali na noč, ki ji je bila pižama povsem odveč. Kljub temu sem jo vestno pripravil. Optimizem je čudovita stvar. Tudi ko nima smisla. Preden so nas zvečer »razpustili« na Stripu, smo dobili vsak svojo legendarno knjižico – fun book. V njej so bili kuponi za igralnice, spominke in celo nekaj gotovine, največkrat po četrtinko dolarja. Kar je za Američana drobiž, je bilo za nas skoraj osebni proračun. Inflacija je relativna. Še posebej, če si študent. Hazardersko odpravo smo začeli kot trojica: z

Jadranko in Francetom. Hitro smo ugotovili, da v vsaki igralnici ponujajo brezplačno hrano in pijačo. Pravilo je bilo očitno: naj bo gost sit, vesel in rahlo zmeden. Mi pa smo imeli svojo taktiko: ko zmanjka kovancev, gremo ven. Če kaj dobimo, polovico spravimo, drugo polovico pa – ker smo že tam – ponovno vložimo. Teorija je bila odlična. Praksa pa zelo zabavna. Igrali smo izključno na igralnih avtomatih. Igralne mize smo opazovali z varne razdalje, kot bi gledali nevarno divjo žival. Avtomati so ropotali vso noč, mi pa z njimi. Skoraj žulje smo dobili od potiskanja ročic. Nabrali smo spominke, pojedli gore čipsa, popili vse, kar so nam ponudili, in to brez najmanjšega občutka krivde. Če je brezplačno, ima v Las Vegasu poseben okus. Da smo noč sploh zdržali, smo imeli vmes še dvakrat obilen (in seveda brezplačen) zajtrk. Ko smo zjutraj naredili končni obračun, smo ugotovili, da smo veliki zmagovalci: 3,75 dolarja plusa. Wall Street se trese. Ali pa tudi ne. Z vrečkami daril in nekoliko zdelanimi pogledi smo se peš odpravili nazaj v motel. Pižama je ostala nedotaknjena, postelja pa užaljena. Pred odhodom avtobusa smo imeli še ravno dovolj časa za hitro osvežitev in skok v bazen. Spanec je precenjen. Spomini ne. V Las Vegas sem se kasneje še vračal – leta 1991 s takrat še bodočo ženo, nato pa še dvakrat poslovno turistično. Enkrat sem si celo sposodil kolo in mesto prekolesaril tudi po pravi puščavi. A to je že druga zgodba. In verjetno brez kuponov.

ARIZONA Od vseh štiridesetih ameriških zveznih držav, ki sem jih že obiskal, je name — poleg Havajev, seveda — največji vtis naredila prav Arizona. To je država, ki te preseneti, še preden se dobro zaveš, da si tam. Ko stopiš iz avta ali letala, te najprej zadene tisti suh, vroč zrak, ki diši po puščavi, svobodi in starodavnih zgodbah. Arizona je dežela rdečih kanjonov, neskončnih ravnic, kaktusov, ki stojijo kot stražarji, in neba, ki je tako modro, da se ti zdi, kot da ga je nekdo narisal z računalniško natančnostjo.

To je kraj, kjer se narava ne trudi biti lepa — preprosto je. Grand Canyon te pusti brez besed, Monument Valley te prestavi v vestern film, Sedona pa te objame z rdečimi skalami, ki imajo skoraj mističen sij. Arizona je hkrati divja in nežna, starodavna in moderna, surova in popolnoma očarljiva. In prav zato se mi je vtisnila v spomin bolj kot skoraj katera koli druga ameriška država: ker tam človek začuti, kako majhen je — in kako veliko je življenje.

Moj naslednji obisk Arizone, več kot 30 let kasneje, je potekal bolj mirno in predvsem tudi bolj resno, saj sem bil tam tudi poslovno. Pa vendar sem si privoščil marsikaj zanimivega. Ker me je zamikalo jahanje konja po puščavi, pokriti z visokimi kaktusi, sem se zmenil z nekim rančerjem, da mi to omogoči. Presenečen sem bil že z vožnjo (iz Feniksa) do njegovega ranča zaradi velikosti njihovih posestev. Potem ko sva odprla (in zaprla) zapornico na njegovem zemljišču, sva vsaj še pol ure (z avtom) vozila

do njegovega doma. Tam mi je pa izbral primernega konja in mi razložil osnovne ukaze (naprej; hitreje; počasneje; stoj), nato pa sva kar nekaj ur jezdila po samotni pokrajini. Vsaj dva dni sem namenil sprehodom v naravo, kjer sem lahko opazoval in fotografiral najrazličnejše kaktuse. Do tedaj se nisem zavedal, kako visoko lahko zrastejo in kako različne lepe cvetove lahko naredijo. Arizona ni kraj, kamor prideš po naključju – tja te bodisi zanese življenje bodisi te zvabi radovednost, ki ji je nemogoče reči ne. Še preden se dodobra zaveš, da si stopil na njena tla, te zadene suh puščavski zrak, ki ne diši po klimatski napravi, ampak po svobodi, prahu in zgodbah, starejših od marsikatere civilizacije. To ni dežela, ki bi se trudila biti lepa za turiste; Arizona je lepa mimogrede, skoraj brezbrižno, kot da ve, da ji ni treba nikomur ničesar dokazovati. Tu kaktusi ne rastejo – oni stojijo. Kot stražarji, ki opazujejo popotnike in si mislijo: »Še eden, ki bo kmalu ugotovil, kako majhen je.« Nebo je tako modro, da deluje skoraj sumljivo, rdeči kanjoni pa tako mogočni, da te prisilijo v tišino, tudi če si sicer zelo zgovoren. In potem je tu še presenečenje: ko misliš, da si videl vse – puščavo, vročino, sonce – te marca pričaka sneg in sovica na kaktusu, kot da bi ti Arizona pomežiknila in rekla: »Nisi še vsega razumel.« Arizona je kraj nasprotij, kjer se vesterni srečajo z resničnostjo, poslovna potovanja z jahanjem konj po samoti in kjer človek, sredi neskončne pokrajine, nehote začne razmišljati o tem, kako veliko je življenje – in kako prav je, da nas včasih pusti brez besed. Sledilo je presenečenje, morda še bolj za prebivalce Arizone kot za mene: kar močno sneženje, in to marca. Meni je uspela celo fotografija, na kateri sedi sovica na kaktusu, prekrita s snegom.

SAN DIEGO

Kako sem poslovne poti spremenil v življenjski slog

Če bi moral svoje podjetniško vodilo strniti v en sam stavek, bi brez oklevanja rekel: »Združi prijetno s koristnim.« In tega sem se držal skoraj fanatično. Ne iz lenobe – prej iz prepričanja, da se najboljše ideje rodijo tam, kjer je poleg pameti zaposlen tudi kak sončni žarek. Ko sem leta 1988 ustanovil IUS SOFTWARE (sprva kot obrt, leto kasneje že kot d. o. o.), sem si zadal jasno nalogo: podjetje mora biti ves čas na tekočem z najnaprednejšo tehnologijo

na svetu. Kot vodja razvoja (to sem bil vse do leta 2003) sem skrbel, da smo bili na področju distribucije pravnih informacij vedno korak pred drugimi – ali kot smo radi rekli: »v špici«. To pa seveda ni šlo brez seminarjev, konferenc in razstav. Veliko njih. Zelo veliko njih. Ker pa je življenje sestavljeno iz odločitev, sem imel pri izbiri konferenc še en pomemben kriterij: če že delam, naj bo vsaj lepo. Tako se je svetovni kongres Računalnik in pravo čudežno znašel v San Diegu, ponovil pa se je tudi na

Havajih. Čisto naključje, seveda. Leta 2000 je sledil še obetaven posvet o mikroplačilih – tokrat na do tedaj zame popolnoma neznanem karibskem otoku Nevis. Tam mi je bilo tako zelo všeč, da sem se naslednje leto vrnil. Tokrat z družino, brez predavanj, brez PowerPointov in – žal – na lastne stroške. Ampak to je že druga zgodba. Medtem doma nismo počivali. Naš glavni produkt IUS-INFO je do leta 1997 doživel izjemen tehnični razvoj in še lepši komercialni

uspeh. Tisoč rednih in zadovoljnih naročnikov ni bilo več naključje, ampak jasen znak, da delamo nekaj prav. To so opazili tudi v tujini – najprej so nas začeli posnemati, kmalu zatem pa tudi snubiti. Čeprav so že obstajali večji pravni informacijski sistemi (recimo v Nemčiji), smo bili mi po tehnični in komercialni plati korak spredaj. Sledila so resna pogajanja o prenosu tehnologije v tujino, ena od bolj slikovitih epizod pa je bil obisk potencialnega partnerja na Portugalskem. Fotografija obstaja. Dokazi tudi.

Ko danes pogledam nazaj na več kot 35 let podjetništva, v katerih je podjetje ves čas uspešno poslovalo, redno plačevalo davke in omogočalo preživetje vedno več družinam (danes že več kot 110), lahko brez zadržkov rečem: ponosen sem. In če sem se pri tem kdaj znašel na plaži namesto v sejni sobi – no, potem sem očitno zelo dosledno sledil svojemu načelu.

A pri vsem tem nisem potoval samo jaz. Prepričan sem, da je bila naša zgodba o uspehu predvsem posledica odnosa do ljudi. Prvo desetletje smo delovali skoraj kot družinsko podjetje: vsi smo se tikali, delali v enem velikem prostoru brez sten in brez skrivnosti. Zaupanje ni bilo zapisano v pravilnikih – bilo je vsakdanje. Motivacija zaposlenih nam je bila pomembna. Zelo. Zato smo veliko vlagali v t. i. team building: kegljanje, pikniki, rafting in podobne (včasih tudi malo mokre) aktivnosti. Enkrat letno pa smo šli še korak dlje – na večdnevni izlet v katero od evropskih prestolnic. Amsterdam, Pariz, London. In ker nismo znali delati stvari napol, je bil program vedno bogat: od ogledov mest do muzikala v Londonu. Plače so bile vezane na uspešnost in osebni prispevek, najbolj zaslužnim pa smo omogočili celo solastništvo podjetja. Rezultat? Spadali smo med gazele slovenskega gospodarstva in leta 2001 prejeli nagrado Gospodarske zbornice Slovenije. Logična posledica takšnega uspeha je bila večja pozornost tujih investitorjev. Ob vstopu novih solastnikov smo morali prodati del lastniškega deleža, kar je meni osebno prineslo še nekaj dodatnih zasebnih potovanj v naslednjih letih. Spet – zgolj naključje.

MAKEDONIJA Voskrsni Makedonijo!

V času slovenske pomladi ni cvetela le demokracija, ampak tudi moj potni list. Kot član Izvršilnega odbora prve prave demokratične stranke – Slovenske demokratične zveze (SDZ) – sem nenadoma postal nekakšen politični popotnik. Brez kovčka z nalepkami eksotičnih destinacij, a z zelo jasno nalogo: sejati ideje osamosvojitve in demokracije, kamorkoli me je že zaneslo. Ena bolj nepozabnih postaj je bila Skopje. Aprila 1991 sem se z velikim veseljem udeležil prvega kongresa takrat še opozicijske stranke VMRODPMNE. Kongres je potekal 6. in 7. aprila in ni bil kar tako – tam so utrdili organizacijo in ponovno potrdili Ljubča Georgievskega za predsednika. V zraku je bilo čutiti nekaj, česar Jugoslavija dolgo ni poznala: upanje z resnim političnim načrtom.

Slovenci smo bili takrat že znani kot tisti, ki smo prvi odločno rekli: »Hvala lepa, mi gremo po svoje.« A nismo ostali sami dolgo. Kmalu so nam sledili Hrvati, za njimi Makedonci in še kdo. Seveda ne stare partijske strukture, temveč nove demokratične sile. V Makedoniji je to pomenilo predvsem VMRODPMNE – stranko, ki se je po dolgih desetletjih diktature ponovno dvignila iz zgodovine, kjer je že nekoč igrala pomembno vlogo v boju za svobodo naroda. Ko so imeli svoj veliki kongres v Skopju, sem imel čast, da jih v imenu SDZ tudi uradno pozdravim. Moj govor ni bil zapleten: dve točki, jasno in glasno – osamosvojitev (če smo natančni: odcepitev) in demokratizacija (konec totalitarizma, brez drobnega tiska). In potem sem storil nekaj, kar je v trenutku razgrelo dvorano. Namesto dolgočasnega

političnega pozdrava sem jih nagovoril v njihovem jeziku in zaključil z velikonočnim vzklikom: »VOSKRSNI MAKEDONIJO!« Dvorana z nekaj tisoč udeleženci se ni le odzvala – skoraj se je zatresla. Aplavz, vzkliki, energija. Politika je bila za trenutek bolj podobna rock koncertu kot kongresu. Začel sem slovesno: »Počituvani delegatki i delegati, sestre i braća Makedonci… ve pozdravuvam vo imeto na Slovenski demokratični sajuz!...« Potem pa sem večinoma kar nadaljeval v slovenščini. In glej čudo – razumeli so me. Jugoslovanski jeziki so si bili pač dovolj blizu, da si se ob dobri volji sporazumel tudi brez učbenikov in slovarjev. Težava ni bila v jezikih, ampak v politiki. Velikosrbska politika je

namreč de facto priznala le srbohrvaščino kot »državni« jezik. Slovenci in Makedonci pa naj bi se mu, seveda, prilagodili – saj naj bi vsi jeziki bili enakopravni. Teoretično. Zelo teoretično. Slovenski politiki so takrat hlapčevsko preklapljali v srbohrvaščino že ob sami misli, da je nekje v stavbi kdo iz Srbije, Bosne ali Hrvaške – tudi če je bil sestanek sredi Ljubljane. Logika je bila neizpodbitna: Srbi ne razumejo slovenščine, Slovenci pa tako in tako razumejo vse. Če ne razumejo, pa naj razumejo. Osrednje sporočilo kongresa v Skopju je bilo jasno: samostojna in neodvisna Makedonija. Dogodek je postal pomemben mejnik v nastajanju sodobne makedonske politike. Mi v Sloveniji smo bili takrat že korak (ali dva) pred njimi – referendum je bil uspešno za nami, osamosvojitev pa tik pred vrati. Moja naloga je bila, da jih spodbujam. Zato sem del govora namenoma imel v makedonščini. Zaključek pa sem prihranil za konec – in za Veliko noč: »Hristos voskrese! Voskrsni Makedonijo!« Ovacije so povedale vse. V tistem trenutku ni šlo le za govor, ampak za občutek, da se zgodovina resnično premika – in da je včasih dovolj prava beseda v pravem jeziku, ob pravem času.

ALBANIJA

Balkanska tura ali kako kombi ni hotel v Jugoslavijo

Da bi naše otroke malo razgledali in jim pokazali, da Balkan ni le beseda iz učbenikov zgodovine, ampak čisto pravi svet z morjem, gorami, samostani in zelo zanimivimi mejami, smo se poleti 2007 obe družini – naša in Erženova – podali na ambiciozno pustolovščino, ki smo jo poimenovali kar balkanska tura. Seveda pa se nobena prava balkanska tura ne začne na Balkanu. Začeti je treba v Italiji. V ta namen smo najeli velik črn kombi. Tak, ki že na parkirišču deluje samozavestno, skoraj mafijsko. Žal je bila ta samozavest zgolj zunanja. Že v Ljubljani so se sedeži odločili, da bodo stavkali, kmalu zatem pa je tudi hlajenje sklenilo, da je avgust idealen mesec za odpoved sodelovanja. Italijo smo tako prevozili v ritmu rednega dolivanja hladilne tekočine in še bolj rednega zračenja. Voznika – Janez in jaz – sva se menjavala pogosteje kot tekočina v hladilniku, dobre volje pa kljub vsemu ni zmanjkalo. Če drugega ne, smo se naučili, da klima ni človekova pravica.

Italija nam je kljub tehničnim izzivom postregla z duhovnimi vsebinami. Spotoma smo obiskali več romarskih krajev, vrhunec pa je bil San Giovanni Rotondo v pokrajini Foggia, kjer je večino življenja preživel pater Pij, danes sveti Pij iz Pietrelcine. Kraj je danes veliko romarsko središče, polno molitve, tišine in množic romarjev – zanimiva kombinacija, ki človeka hkrati umiri in rahlo zmede.

diktature, izolirane skoraj od vsega sveta, z izjemo prijateljstva s Kitajsko. Po državi so še vedno raztreseni številni bunkerji, betonski opomniki časa kulta osebnosti, ko je oblast ljudem vcepljala prepričanje, da je sovražnik povsod. Bunkerji so bili namenjeni obrambi pred namišljenimi invazijami in so postali skoraj simbol preganjavice sistema – majhni, temni, trmasto prisotni še danes.

Iz Barija smo se skupaj z našim trmastim kombijem vkrcali na trajekt za Albanijo. Trajekt je bil prava mala plavajoča vas: tovornjaki, osebni avtomobili, družine, turisti, domačini in obvezna mešanica jezikov, ki jih nihče ni popolnoma razumel, a so se vsi nekako sporazumeli. Medtem ko je kombi počival v trebuhu ladje, smo mi opazovali morje in se pripravljali na državo, ki je bila še pred nekaj desetletji popolnoma zaprta.

Pot nas je nato vodila v Makedonijo, kjer smo bili sprejeti posebej prisrčno, saj od tam izvira Erženova gospa Divna. Preden smo se prepustili sorodstvenim objemom, smo se na Ohridu najprej temeljito umili, osvežili in odpočili. Ohrid je čudovito mesto ob istoimenskem jezeru, eden najstarejših v Evropi, s starim mestnim jedrom, cerkvami in občutkom, da se čas tam premika počasneje – in prav je tako.

Albanija nas je pričakala kot dežela velikih kontrastov. Starejši smo se dobro zavedali njene preteklosti – trde komunistične

Obiskali smo številne makedonske cerkve in samostane, največji vtis pa je name naredil samostan Svetega Nauma. Leži tik ob jezeru, obdano z naravo in izviri, kjer voda tiho bruha

na plano. Kraj ima poseben mir, skoraj tak, da te prisili, da za trenutek utihneš – kar je na takšni turi že samo po sebi dosežek. Mešane občutke smo doživeli ob obisku zapuščene vasi Divninih prednikov. Žalostno je gledati stoletja stare domačije, ki počasi propadajo, a hkrati je to tudi opomnik, kako se svet spreminja. Na srečo sedanji sorodniki lepo živijo v Skopju, kjer smo jih tudi obiskali in se prepričali, da življenje zna iti naprej. Prečkanje Kosova je bilo posebno doživetje. Meje so bile še precej neurejene, formalnosti nejasne, vzdušje pa napeto. Minilo je komaj leto dni od razpada državne skupnosti Srbije in Črne gore, zadnje ostaline nekdanje Jugoslavije, kar se je na mejah zelo poznalo. Črna gora nas je navdušila s svojo divjo, gorato pokrajino. Ceste se vijejo med soteskami, reke so smaragdne, gore pa takšne, da se ti zdi, kot da jih je nekdo na hitro zložil eno na drugo. Prespali smo v slikovitem motelu Djevojaćki most blizu Kolašina – mirno, skoraj pravljično mesto, kjer te zjutraj prebudi narava in ne promet. Seveda nismo smeli izpustiti Lovćena, mogočne gore in narodnega simbola Črne gore, s katere se odpira razgled, ki jemlje dih. Prav tako smo obiskali Sveti Stefan – slikoviti otoček s kamnitimi hišami, povezan s kopnim z ozkim nasipom, danes sinonim za razgledniške motive in tiho razkošje. Balkanska tura se je tako zapisala med potovanja, kjer ni šlo vse po načrtih – in prav zato je bila nepozabna. Če bi kombi deloval brezhibno, bi bilo potovanje zagotovo udobnejše, a precej manj zabavno.

KUBA Moje glavne kubanske pustolovščine se niso začele z revolucijo, temveč z zelo revolucionarno idejo: iti na globokomorski ribolov. Nastanjeni smo bili v lepem, novem hotelu v obalnem letovišču, takem, kjer imaš občutek, da osebje še vedno išče stikalo za luči. Tam se je spontano oblikovala naša novoustanovljena »četverica«, ki se je odločila, da bo dva dni lovila ribe, ki so večje od povprečnega psa. Globokomorski ribolov – ali po domače deep sea fishing – poteka tam, kjer obale ne vidiš več in kjer začneš razmišljati, ali si res podpisal pravo zavarovanje. Cilj so velike, res velike ribe: marlin, tuna, mahi mahi in vse, kar ima

Slika je simbolična

zobe, plavuti in dovolj mišic, da ti lahko pokvari dan. Ladjico je najel bogati Ljubljančan, ki je v tej zgodbi imel vlogo dobrotnika, mecena in pokrovitelja dobrega razpoloženja. Lastnik in kapitan ladje pa je bil veteran vojne v Angoli, ki je očitno iz revolucije odnesel tudi smisel za posel. Da bi bil dan popoln, so se na ladji znašle še steklenice viskija in škatle cigar. Mene in novo znanko iz Domžal pa vse skupaj ni stalo niti centa – socializem je očitno deloval vsaj na tej ladji. Ribolovnih tehnik sem se naučil izjemno hitro. Sedel sem privezan v udobnem naslanjaču,

palica je bila privezana, jaz sem bil privezan, riba je bila privezana – skratka, sistem je bil narejen tako, da ne moreš narediti veliko škode. Vabe so bile ribe, ki bi pri nas doma že pomenile glavni ulov in družinsko fotografijo za hladilnik. Že prvi dan smo ujeli ogromno rib, drugi dan pa še več. Največ je bilo barakud, dolgih tudi do enega metra, kar je dovolj, da se zamisliš nad življenjskimi odločitvami. Ob prihodu v pristanišče so nas resno opozorili, da ima uživanje barakud ravno nasproten učinek od afrodiziaka. Mi smo opozorilo vzeli zelo resno in barakude velikodušno prepustili posadki, ki se je junaško žrtvovala in jih odnesla domov. Sam pa sem vztrajal, da v hotel odnesem vsaj enega majhnega morskega psa. Morda je bil mladič, morda ne – vsekakor je bil dovolj majhen, da sem imel občutek zmage. Kuharji so ga pripravili tako dobro, da je zadostoval za celo Kompasovo skupino in še za mojo ribiško samozavest. Najbolj nepozabna pa je bila zlata makrela. Ko sem jo potegnil iz morja, je bila dobesedno zlate barve – svetleča, bleščeča, skoraj kot bi jo kdo pozlatil za turistično brošuro. Žal pa je zlato zdržalo le nekaj minut. Na zraku je riba oksidirala, postajala vse bolj zelena, in ko smo prispeli v pristanišče, ni bilo o zlatu niti sledi več. Ostala pa je zgodba – in kot vse dobre ribiške zgodbe je bila vsako leto malo bolj zlata.

PARIZ 32

Leto 1988 je bilo zame prelomno. Pravzaprav tako prelomno, da bi mu danes mirno rekel leto, ko je šlo vse na glavo – in prav zato prav. Po aretaciji Janeza Janše se je začela slovenska pomlad, jaz pa sem se znašel – kot bi rekli danes – globoko »v objemu slovenske pomladi«. Če koga zanima več, naj poseže po moji knjigi s tem naslovom, tukaj pa naj bo kratka, nekoliko bolj zabavna verzija. V istem obdobju sem namreč naredil še eno potezo, ob kateri se je marsikomu (predvsem pa moji mami) skoraj ustavilo srce: odpovedal sem se varni službi pravnika v Litostroju. Da, prav ste prebrali – varna služba, redna plača, miren spanec … vse to sem zamenjal za podjetništvo. Mama se je, milo rečeno, zgrozila. Če bi takrat obstajal merilnik zaskrbljenosti staršev, bi zagotovo pregorel. Ker nov zakon o gospodarskih družbah še ni veljal, sem moral svojo dejavnost »IUS SOFTWARE – programska oprema in svetovanje« najprej odpreti kar kot obrt. Obrt!

Za nekoga, ki se je ukvarjal z visokimi pravnimi informacijami, je to zvenelo skoraj tako, kot bi odprl čevljarsko delavnico. A leto kasneje, takoj ko je bilo mogoče, sem ustanovil d. o. o. Ker sem bil skoraj pionir, nisem imel nobenega vzorca za statut – zato sem ga napisal kar sam. Malo po občutku, malo po spominu na avstrijske G.m.B.H.-je. Izkazalo se je, da mi je šlo to kar dobro od rok. Tako dobro, da sem z ustanavljanjem d. o. o.-jev za druge zaslužil za novega Mitsubishija. Ne pravim, da je bil to moj poslovni cilj – ampak se ga pa tudi nisem branil. Glavni in najuspešnejši produkt naše družbe je bil (in ostaja še danes) IUS INFO. Kot vodja razvoja sem skrbel, da je bil vedno korak pred drugimi. Ali dva. Ali tri. To je pomenilo tudi, da sem se moral udeleževati najnaprednejših konferenc po svetu. Seveda sem to nalogo vzel zelo resno. Tako resno, da sem pri izbiri lokacij vedno sledil načelu: če že moram delati, naj bo vsaj lepo. In tako so se začela potovanja. San Diego, Havaji, Nevis … Leta 1997 sem bil na

računalniškem kongresu na Havajih. Svetovni kongres Računalnik in pravo, da ne bo pomote – zelo resna zadeva, le da se je po predavanjih hodilo v japonkah. Leta 2000 je sledil obetaven posvet o mikroplačilih na karibskem otoku Nevis. Takrat zame popolna neznanka. Po prvem obisku pa ne več. Tako lepo mi je bilo, da sem naslednje leto tja peljal še družino – tokrat brez poslovnih izgovorov in na lastne stroške. Ampak to je že druga zgodba. Do leta 1997 je IUS INFO doživel velik tehnični razvoj in tudi lep komercialni uspeh. Imeli smo že tisoč rednih naročnikov. Tisoč! To ni več hobi, to je resen posel. Opazili so nas tudi v tujini – nekateri so nas začeli posnemati, drugi snubiti. Čeprav so v večjih državah že obstajali pravni informacijski sistemi, smo bili mi po tehnični in komercialni plati v sami špici. Pogajanja o prenosu tehnologije v tujino so bila zelo resna. Fotografija iz Portugalske je spomin na enega takih obiskov pri potencialnem partnerju. Seveda pa nisem bil edini, ki je potoval. Uspeh

IUS SOFTWARE ni bil naključje, temveč rezultat odnosa do ljudi. V prvem desetletju smo delovali skoraj kot družinsko podjetje. Vsi smo se tikali, delali v enem velikem prostoru brez sten (in brez skrivnosti), ker smo si preprosto zaupali. Motivacijo zaposlenih smo jemali resno – toliko resno, da smo pogosto kegljali, hodili na piknike, rafting in podobne »teambuildinge«, še preden je ta izraz postal modna muha. Vsako leto smo za vse zaposlene organizirali tudi večdnevni izlet v tujo prestolnico – Amsterdam, Pariz, London. Program je bil bogat, v Londonu celo muzikal. Plače so bile povezane z uspehom, najbolj zaslužnim pa smo ponudili celo solastništvo podjetja. Ni čudno, da smo postali ena izmed slovenskih »gazel« in leta 2001 prejeli nagrado Gospodarske zbornice Slovenije. Z uspehom pa pridejo tudi tuji investitorji. Ob njihovem vstopu smo morali prodati del lastniškega deleža, kar mi je – čisto mimogrede – omogočilo še nekaj več zasebnih potovanj v naslednjih letih. Ko danes, po več kot 35 letih, pogledam nazaj, sem ponosen. Podjetje je ves čas uspešno poslovalo, danes preživlja več kot 110 družin in je vedno redno plačevalo davke. Če potegnem črto: bilo je tvegano, naporno, včasih stresno – a tudi izjemno lepo.

ATENE

Konferenca, ki jo je Evropska unija leta 1991 organizirala v Atenah za nove opozicijske stranke iz razpadajoče Jugoslavije, je bila nekaj popolnoma drugega kot običajni politični sestanki tistega časa. Tja sem odpotoval kot predstavnik Slovenske demokratične zveze (SDZ), skupaj z dvema predstavnikoma iz SKD, in že ob prihodu je bilo jasno, da Evropa misli resno. Dogodek je bil organiziran skoraj razkošno — kot da želijo novim demokratičnim silam pokazati, kako je videti politika v svetu, kjer se ne dela več v zadimljenih sobah, ampak v dvoranah, kjer se blešči marmor, mikrofon pa deluje že iz prve.

Vse je bilo na najvišjem nivoju: prevajalci, protokol, varnost, pogostitev … in celo televizijski prenos, kar je bilo za tiste čase skoraj hollywoodsko. Vsak udeleženec je dobil tudi darilo — eleganten usnjen kovček, ki je bil tako kakovosten, da ga imam še danes. Ko ga odprem, me še vedno zadene tisti občutek, da sem bil del nečesa pomembnega, skoraj simbolnega: Evropa je takrat prvič resno odprla vrata novim demokratičnim silam z Balkana. Vzdušje je bilo mešanica vznemirjenja, previdnosti in upanja. Mi Slovenci smo bili med najbolj samozavestnimi — referendum smo imeli že za sabo, osamosvojitev je bila pred

vrati, zato smo v Atenah nastopali skoraj kot “starejši bratje”, ki so že prehodili pot, po kateri so drugi šele stopali. In prav to je bil namen konference: da Evropa spozna nove politične akterje, jih poveže med seboj in jim pokaže, da niso sami. Zame je bil to eden tistih dogodkov, ko začutiš, da se svet spreminja pred tvojimi očmi — in da si, vsaj za trenutek, tudi sam del te spremembe. Vzdušje v veliki dvorani je bilo živahno, glasno, skoraj hrupno — kot bi se politika in temperament Balkana srečala z evropskim protokolom. Najbolj slikovit prizor pa je bil v delovnem predsedstvu: tam je sedel srbski

politik Vuk Drašković, ki je med razpravo čisto po balkansko kadil cigareto, kot da je to najbolj naravna stvar na svetu. Evropejci so se delali, da tega ne vidijo, mi pa smo se komaj zadrževali, da se ne nasmehnemo. Med odmori sem se pogovarjal s predstavniki drugih republik. Moj sogovornik iz Bosne me je vprašal, ali bomo Slovenci prišli tudi na naslednje srečanje. Odgovoril sem mu povsem iskreno: »Nas verjetno ne bo več — ker ne bomo več spadali v Jugoslavijo.« Za trenutek je obstal, potem pa se je samo nasmehnil in rekel: »Blago vama.« In res je bilo tako. Mi smo bili v Atenah že skoraj kot “odhodna generacija” — referendum smo imeli za sabo, osamosvojitev je bila pred vrati, prihodnost pa je že trkala na vrata. 35

TOKIO

WPC Expo 2002 je bil trenutek, ko je Tokio za štiri dni uradno razglasil: “Dobrodošli v prihodnosti, prosim, ne dotikajte se – še je v beta verziji.” Dvorane so bile nabito polne do te mere, da bi gasilci verjetno dobili živčni zlom. Občutek je bil kot na rock koncertu, le da so namesto kitar solo nastopali procesorji, namesto bobnov pa so utripali LCD ji in piskali prototipi, ki so obljubljali, da bodo “čez dve leti povsem običajni”. Pri Microsoftovih prvih tabličnih računalnikih z Windows XP Tablet PC Edition se je trlo ljudi, kot da so priča prikazanju. Manjkalo je le še, da bi se odprlo nebo in bi Bill Gates osebno razdeljeval pisala s stylusom. Pri ultratankih

Sharp MURAMASA so fotoaparati bliskali kot na rdeči preprogi, obiskovalci pa so se obnašali, kot da gledajo supermodela, ki je po naključju postal prenosnik. V kotu so nostalgiki z vlažnimi očmi romali mimo razstave desetletja IBM ThinkPadov – tam ni šlo za tehnologijo, ampak za čustva. Pri stojnicah z digitalnimi fotoaparati – od Ricoh Caplio RR30 do žepnih Casio Exilim – je bilo tako kaotično, da bi prisegel, da delijo brezplačne vstopnice za Rolling Stonese, ne pa naprave z “neverjetnimi” tremi megapiksli. Japonci so se prerivali z izjemno disciplinirano vljudnostjo, tujci pa po sistemu, kdor prej, ta več slik, a vsi z istim ciljem: dotakniti se

prihodnosti, še preden se izprazni baterija. Seveda takšnega tehnološkega ognjemeta nisem mogel izpustiti. Tokio me je posrkal vase že prvi večer, brez opozorila in brez možnosti “undo”. Z razgledne točke sem posnel fotografije, ki so bile videti, kot da sem se znašel v distopičnem filmu: neon, meglica, ljudje v neskončnih tokovih in občutek, da je nekdo vzel Blade Runnerja, mu dodal malo SimCityja in vse skupaj pospešil na 1,5× hitrost. In potem – legendarno križišče. Tisto, kjer se ob vsakem zelenem valu čez cesto hkrati požene več sto pešcev kot dobro organiziran človeški stampedo. Tam sem stal, z odprtimi usti in fotoaparatom v roki, ter si mislil:

če obstaja kraj, kjer se prihodnost in sedanjost ne le objameta, ampak se skupaj zaletita čez cesto brez pogleda levo in desno, potem je to tukaj. Tokio ni bil samo kulisa. Bil je izkušnja. Bil je dokaz, da je prihodnost včasih tako glasna, svetla in hitra, da te ne vpraša, ali si pripravljen – samo pride mimo, ti pomaha in izgine za naslednjim semaforjem.

DUBAJ 38

In potem — kot da Tokio ni bil dovolj — sem nekaj let kasneje pristal še v Dubaju, mestu, ki se obnaša, kot da je prihodnost njegova osebna lastnina. Če je Tokio futurističen, je Dubaj futurističen na steroidih. Tam imajo: • policijske patrulje v Lamborghinijih, • klimatsko hlajene avtobusne postaje, • umetne otoke v obliki palme, • in smučišče v nakupovalnem centru, kjer lahko zunaj +45 °C, znotraj pa -4 °C.

naslednje leto tja peljal še svojo družino — ženo Mirjam, sina Tonija in hčerko Marjanco. Tokrat nismo šli “na hitro pogledat”, ampak smo si privoščili pravo razvajanje v enem najboljših hotelov v mestu, legendarnem Al Qasr, ki je videti, kot da so ga zasnovali arhitekti, ki so se odločili združiti Tisoč in eno noč z modernim luksuzom. Ko stopiš v avlo, imaš občutek, da bo vsak trenutek mimo prikorakal kakšen sultan — ali pa vsaj kamela z zlatimi sedli.

Ko sem prvič stal pod Burj Khalifo, sem imel občutek, da gledam v stavbo, ki se je odločila, da bo rasla, dokler ne bo dosegla satelitov. Dubaj je bil kot Tokio, ki je pojedel preveč sladkorja — bleščeč, pretiran, noro ambiciozen in popolnoma nepozaben.

Dubaj je bil za družino pravo razodetje. Toni je bil navdušen nad tem, da imajo metro brez voznika, ki drvi skozi mesto kot futuristični vlak iz znanstvene fantastike. Marjanca je vzhičeno ugotovila, da lahko v nakupovalnem centru smučaš, čeprav je zunaj +45 °C. Mirjam pa je uživala v sprehodih po Madinat Jumeirah, kjer kanali, mostički in restavracije ustvarijo občutek, kot da si v arabskih Benetkah — samo da so čolni bolj udobni, trgovine dražje, sladoled pa boljši.

Če je Tokio dokaz, da prihodnost obstaja, je Dubaj dokaz, da jo lahko zgradiš, če imaš dovolj peska, denarja in domišljije. Tudi Dubaj me je tako navdušil, da sem

Dubaj je mesto, ki se nikoli ne opravičuje za svojo pretiranost. Ima najvišjo stavbo na svetu, največji nakupovalni center, največjo plesno fontano, in če bi lahko, bi verjetno zgradili še največjo senco na svetu. Tam policija vozi Lamborghinije, avtobusne postaje so klimatsko hlajene, na umetnih otokih pa stoji toliko luksuza, da bi lahko z njim opremili manjšo državo. Ko smo zvečer sedeli na plaži pred Al Qasrom in opazovali, kako se Burj Al Arab blešči kot vesoljska ladja, sem si mislil: Tokio je prihodnost, Dubaj pa je prihodnost, ki se je odločila, da bo imela še malo zabave. In prav to je bil čar tega potovanja — združiti družino, razkošje, eksotiko in tisti občutek, da si za nekaj dni stopil v svet, kjer je vse mogoče. Otroka sta bila v Dubaju popolnoma navdušena nad zabaviščnim parkom z vodnimi igrami. Toni je letal od tobogana do tobogana kot raketa, Marjanca pa je kričala od navdušenja,

še preden je sploh prišla do vrha. In ker sem želel izpasti kot pogumen, kul oče, sem se odločil, da se jima pridružim na tisti znameniti vodni drsalnici, ki so jo takrat oglaševali kot največjo na svetu. Ko sem stal na vrhu, sem se spraševal, ali je to res pametna ideja. Ko sem se spustil, sem se spraševal, ali bom preživel. Ko sem prišel na dno, sem vedel samo eno: zdržal sem — ampak nikoli več. Pri svojih letih sem čutil vsako kost v hrbtenici, vsako vretence posebej, kot da bi mi telo želelo povedati: “Anton, ti si sicer pogumen, ampak morda pa ni treba dokazovati čisto vsega.” Otroka sta se seveda krohotala, Mirjam pa je imela tisti nasmešek, ki pomeni: “Sam si si kriv.” A priznam — ko sem videl, kako sta Toni in Marjanca žarela od navdušenja, sem si mislil, da je bilo vredno. Dubaj zna iz človeka izvleči otroka, ki ga je zakopal nekje med službo, odgovornostmi in resnostjo. In tisti dan sem bil spet otrok. Le da sem naslednje jutro potreboval malo več časa, da sem vstal iz postelje. Ko smo z družino uživali v Dubaju, sem si rekel, da si moram ogledati še slavni Burj Al Arab — tisti hotel v obliki jadra, ki ga vidiš na vseh razglednicah in ki se blešči, kot da ga vsak večer polirajo z diamantnim prahom. Nič posebnega, sem si mislil, samo malo se sprehodim do recepcije, naredim kakšno fotografijo, mogoče spijem kavo in grem naprej. Aha, seveda. To bi šlo v kakšnem normalnem mestu. V Dubaju pa Burj Al Arab ni hotel — to je tempelj luksuza, kjer še zrak diši po petih zvezdicah. Ko sem stopil proti vhodu, me je ustavil

nasmejani, a zelo odločni varnostnik. Pogledal me je od glave do pet, kot da preverja, ali sem morda izgubljeni šejkov bratranec. Potem pa je prijazno, a nedvoumno rekel nekaj v stilu: “Sir, dress code.” Jaz pa v lahkih počitniških oblačilih, pripravljeni za plažo, ne za gala večerjo. V tistem trenutku sem se počutil, kot da sem poskušal vstopiti v opero v natikačih. Ni pomagalo, da sem mu razložil, da sem iz Slovenije, da sem turist, da bi rad samo malo pogledal. Pravila so pravila — Burj Al Arab je svetišče elegance.

Tako sem se moral lepo obrniti, se vrniti v naš hotel Al Qasr, se preobleči v nekaj bolj “dubajskega” — kar pomeni: dolge hlače, srajca, čevlji, skoraj bi moral imeti še kravato — in se potem ponovno odpraviti nazaj. Tokrat so me spustili skozi, a priznam: še nikoli nisem bil tako zlikan, ko sem šel “samo malo pogledat hotel”. Otroka sta se seveda smejala, Mirjam pa je komentirala nekaj v stilu: “No, vidiš, Anton … tudi v Dubaju ne moreš kar v kratkih hlačah v palačo.” In imela je prav. Burj Al Arab ni hotel, kamor greš — to je hotel, kamor vstopiš, če si pripravljen spoštovati protokol. Ampak priznam: ko sem končno stal v notranjosti, med zlatimi stebri, slapovi in preprogami, ki so debelejše od naših zimskih odej, sem si mislil: “Ja, dobro je bilo, da sem se preoblekel.” Ko smo bili v Dubaju, smo si rekli, da moramo doživeti še puščavo — tisto pravo, z valovitimi sipinami, oranžnim sončnim zahodom in občutkom, da si stopil v svet iz Arabian Nights. Zato smo najeli posebno vozilo, nekakšen jeep za vožnjo po pesku, ki je bil videti, kot da je

pripravljen na misijo v filmu Mad Max. Midva s Tonijem sva se celo oblekla dogodku primerno, v tradicionalno arabsko haljo – thobe - dolgo ohlapno tuniko, ki sega do gležnjev in je v arabskem svetu najpogosteje bela, ker najbolje odbija sončno toploto. Še preden smo sploh zapeljali v puščavo, nas je voznik presenetil: ustavil je avto, stopil ven in začel izpuščati zrak iz gum. Gledali smo ga, kot da se mu je nekaj pokvarilo, on pa se je samo nasmehnil in rekel nekaj v stilu: “No air, no fun.” Gume so bile na koncu tako sploščene, da bi človek mislil, da smo imeli štiri predrte pnevmatike. A kmalu smo ugotovili, zakaj. Ko smo zapeljali na sipine, je avto začel plezati po njih, kot da je narejen iz pajkovih nog. Strmo gor, še bolj strmo dol, včasih tako hitro, da je želodec za trenutek ostal v zraku. Toni in Marjanca sta kričala od navdušenja, jaz pa sem se trudil, da sem videti pogumen, čeprav sem se v sebi spraševal, ali je to res pametno pri mojih letih.

Voznik je užival kot otrok. Vsakič, ko smo se dvignili na vrh sipine, je za trenutek obstal, da smo videli neskončno morje peska, potem pa je sunkovito zapeljal navzdol, kot da se spuščamo po peščeni smučarski skakalnici. Bilo je razburljivo, noro, adrenalinsko — in priznam, tudi malo strašljivo. Ko smo končno ustavili, sem izstopil iz avta in se pretvarjal, da sem popolnoma miren. V resnici pa sem čutil vsako mišico, ki je poskušala ostati prilepljena na sedež. Otroka sta bila navdušena, Mirjam je uživala v razgledu, jaz pa sem si mislil: “Dobro, da sem preživel. In dobro, da tega ne delamo dvakrat na dan.” A priznam — tisti trenutek, ko sonce počasi tone za sipine in se puščava obarva v zlato, je bil eden najlepših prizorov, kar sem jih videl. Dubaj zna človeka najprej prestrašiti, potem pa popolnoma očarati. Ko smo že mislili, da nas puščava ne more več presenetiti, je prišel še obvezni del dubajskega safarija: jahanje kamel. Ne tistih dvogrbi “puščavskih ladij”, ki jih vidiš v risankah, ampak pravih enogrbi dromedarjev, elegantnih in visokih kot premični razgledni stolpi. Vsaka je bila lepo pokrita z mehko rdečo odejo, ki je dajala vtis, kot da smo se vkrcali na kraljevsko različico puščavskega prevoza.

Kamele so se premikale počasi, a z neko posebno, skoraj filozofsko eleganco. Ko se dvignejo, se dvignejo najprej spredaj, potem zadaj, in če nisi pripravljen, si videti kot človek, ki se je ravno spomnil, da je pozabil izklopiti likalnik. Marjanca se je držala name kot klop, jaz pa sem se trudil, da sem videti pogumen in izkušen jezdec, čeprav sem v resnici razmišljal predvsem o tem, kako zelo visoko smo.

Jaz sem imel pred seboj v naročju Marjanco, ki je bila navdušena že samo zato, ker je sedela na živali, ki je bila višja od našega balkona doma. Toni pa je bil tako samozavesten, da je zajahal kar sam, kot mali puščavski princ. Mirjam pa je imela — po lastnih besedah — “odličen izgovor”, da se jahanju izogne: nekdo nas je moral fotografirati. In to je počela z velikim veseljem, medtem ko se je smejala našim poskusom, da bi na kameli sedeli čim bolj dostojanstveno.

Toni je bil seveda navdušen. Ko je kamela naredila prvi korak, je zaklical nekaj v stilu: “Ati, poglej, jaz znam!” Jaz pa sem si mislil: “Ja, jaz pa upam, da bom znal sestopiti.” A priznam — bilo je čudovito. Tišina puščave, mehko zibanje kamel, rdeče odeje, ki so se bleščale v soncu, in občutek, da smo za trenutek stopili v svet, ki je ostal skoraj nespremenjen zadnjih tisoč let. Mirjam je medtem pridno fotografirala, verjetno tudi zato, da bi imela dokaz, kako smo se trije “junaki” zibali po puščavi kot karavana

iz družinske komedije. Ko smo se naslednjič odpravili v Dubaj, sta bila otroka že velika, zato je bil to popolnoma drugačen izlet. Toni je postal Tone, visok, samozavesten in prepričan, da pozna Dubaj bolje kot Google Maps. Marjanca pa je postala Marjana, elegantna, radovedna in pripravljena na vse, kar ponuja mesto, kjer je še senca klimatizirana. Tokrat smo izbrali hotel prav blizu Burj Khalife, najvišje stavbe na svetu. In to ni bila naključna izbira — hotel je imel sobe z razgledom, ki bi ga lahko prodajali kot samostojen turistični produkt. Zvečer smo sedeli ob oknu in opazovali, kako se Burj Khalifa blešči, utripa, spreminja barve in se obnaša, kot da želi vsak večer preseči samo sebe. Tone je komentiral, da bi lahko na njej predvajali kar celoten film, Marjana pa je rekla, da je to edina stavba, ki jo moraš gledati v dveh delih: najprej spodaj, potem pa še posebej zgoraj.

A 42

Seveda pa nismo ostali samo pri gledanju. Z največjim veseljem in radovednostjo smo se povzpeli najvišje, kot je bilo možno. Vožnja z dvigalom je bila sama po sebi atrakcija — tako hitra, da imaš občutek, da si v znanstvenofantastičnem teleportu. Tone je stal z rokami v žepih, kot da se vozi z dvigalom v domačem bloku, jaz pa sem se držal za ograjo, ker sem se spomnil, da sem že nekaj let starejši kot ob prvem obisku Dubaja. Marjana je medtem snemala vsak centimeter poti, da bi lahko doma dokazala, da smo res šli “do neba”. Ko smo stopili na razgledno ploščad, je bil prizor naravnost neverjeten. Dubaj se je

razprostiral pod nami kot futuristična maketa — ceste kot laserske črte, nebotičniki kot igle, puščava kot neskončna zlata odeja. Tone je rekel, da bi lahko od tu vrgel kamen in bi padel v drugo časovno cono. Marjana je samo tiho stala in gledala, kar je bil pri njej največji možni kompliment. Jaz pa sem si mislil: “Prvič sem Dubaj doživel kot oče z majhnima otrokoma. Tokrat ga doživljam kot oče z odraslima otrokoma. In oba pogleda sta čudovita.” Ko smo se nastanili v hotelu blizu Burj Khalife in se povzpeli na vrh najvišje stavbe na svetu, je

bil naslednji logični korak obisk Souk Madinat Jumeirah — tistega čarobnega kraja, kjer se zdi, kot da so Arabci vzeli Benetke, jim dodali malo puščavske romantike, nekaj luksuza in ščepec orientalske nostalgije. Souk Madinat je bil kot prizor iz filma: ozke uličice, trgovinice z ročno izdelanimi svetilkami, vonj po začimbah, preprogah in sandalovini, vse skupaj pa prepleteno s kanali, ki so se bleščali v večerni svetlobi. Tone je takoj začel raziskovati trgovine z urejeno samozavestjo odraslega moškega, ki se spozna na tehnologijo, a ga skrivaj fascinirajo tudi ročno kovane sablje. Marjana pa je uživala v vsakem kotičku, še

posebej tam, kjer so prodajali dišave, ki so dišale tako bogato, da bi jih lahko nosil kakšen sultan. In potem je prišla vožnja z ladjico — tista znamenita abra, ki te popelje po kanalih Souka. Ko smo stopili na ladjico, sem imel občutek, da smo se znašli v arabskih Benetkah, le da je bilo vse bolj elegantno, bolj urejeno in brez golobov, ki bi ti hoteli ukrasti sendvič. Ladjica je drsela po vodi tako tiho, da si slišal le šumenje vetra in oddaljene zvoke glasbe iz restavracij. Tone je sedel kot kapitan, ki nadzira pot, Marjana je fotografirala vsak mostiček, jaz pa sem užival v tistem občutku, ko se družina skupaj pelje skozi kraj, ki je hkrati eksotičen in domač. Nepozaben je bil tudi naš obisk umetne peščene tvorbe Palm Jumeirah — tistega slovitega otoka v obliki palme, ki ga vidiš na fotografijah in si misliš: “To je gotovo Photoshop.” Potem pa prideš tja in ugotoviš, da je resničen, ogromen in tako natančno oblikovan, da bi ga lahko uporabljali kot geometrijski učni pripomoček. Ko smo se peljali po “deblu” palme, je bilo, kot da se vozimo skozi futuristično četrt, kjer ima vsak hotel svojo osebnost, vsak apartma svoj pogled na morje, vsak mostiček pa svojo zgodbo. Tone je komentiral, da bi lahko na tem otoku posneli celotno sezono Star Treka, Marjana pa je rekla, da je to “najbolj urejena palma na svetu”. In potem — Atlantis. Ko se pripelješ do Atlantisa, imaš občutek, da si stopil v drug svet. Stavba je tako velika, da bi lahko v njej organizirali olimpijske igre, notranjost pa je mešanica arabskih pravljic, akvarijev, marmorja in tistega občutka, da si vstopil v hotel, ki se je odločil, da bo presegel

vse druge hotele na planetu. Ko smo stopili skozi vhod, je Marjana samo izdavila: “To ni hotel. To je civilizacija.”

jaz pa sem si mislil, da bi lahko tam stal ure v sedečem položaju, ker je bilo tako prijetno hladno.

Tone pa je takoj začel raziskovati, kot da je na misiji: akvariji z morskimi psi, vodni parki, restavracije, trgovine, hodniki, ki se nikoli ne končajo … Atlantis je bil kot labirint, ki ga je zasnoval arhitekt z zelo živahno domišljijo in neomejenim proračunom.

Ko smo se zvečer vračali po palmi, je sonce tonilo v morje, nebo je bilo oranžno, Burj Al Arab se je bleščal v daljavi, Atlantis pa je žarel kot palača iz pravljice.

Najbolj nas je navdušil ogromen akvarij, kjer plavajo ribe vseh barv, velikosti in oblik. Ko stojiš pred tistim steklom, imaš občutek, da si v podmornici, ki je pristala v izgubljenem mestu. Tone je rekel, da bi lahko tam stal ure,

In jaz sem si mislil: “Dubaj zna. Zna presenetiti, zna pretiravati, zna navdušiti — in zna ustvariti spomine, ki ostanejo.”

KARIBI 44

Ko sem prvič stopil na karibska tla, sem imel občutek, kot da sem vstopil v svet, kjer se čas raztegne, barve postanejo bolj žive, veter pa nosi zgodbe, stare tisočletja. Karibi niso le rajsko morje in pesek, ki škripa pod nogami – so mozaik več kot 700 otokov, otočkov, grebenov in krajev, raztresenih med Mehiko in Venezuelo. Vsak od njih ima svoj značaj, svoj ritem in svojo zgodbo. Ime “Karibi” izhaja iz ljudstva Karibov, staroselcev, ki so naseljevali Mali Antili. Njihova dediščina še vedno živi v jeziku, glasbi in legendah, ki jih domačini pripovedujejo ob večerih, ko se sonce potopi v morje. A zgodovina ni vedno nežna – od evropskih osvajalcev do piratov, ki so v 17. stoletju iz Jamajke ustvarili pravo “mesto greha”, Port Royal. Regija je danes neverjetno raznolika: od 22 UNESCO-vih svetovnih dediščin – od utrdb do tropskih gorskih parkov – do živahnih kultur, kjer se prepletajo afriški, evropski in staroselski

vplivi B. Na nekaterih otokih je uradni jezik angleščina, francoščina ali španščina, a domačini najraje govorijo v svoji različici kreolščine C, ki zveni kot glasbena mešanica zgodovine in sodobnosti. In potem je tu narava – od plavajočih prašičev na Bahamih, do ognjenih gora Dominike, od najkrajše komercialne letalske pristajalne steze na svetu na otoku Saba, do kubanskih krokodilov, ki jih ne najdeš nikjer drugje. Karibi so svet, kjer se vsak dan zgodi nekaj, kar si zapomniš. Radiance of the Seas je bila ena tistih ladij, ki so že ob vkrcanju delovale kot lebdeče mesto — ne preveliko, da bi človek izgubil občutek domačnosti, in ne premajhno, da bi mu zmanjkalo presenečenj. Ko sta z Mirjam stopila na krov, je bilo, kot da se je svet prestavil v počasnejši, bolj eleganten ritem. Vse je dišalo po lesu, morskem zraku in tisti posebni mešanici

pričakovanj, ki jo najdeš samo na začetku križarjenja. Na spodnjih palubah so se kabine — majhne, a presenetljivo udobne notranje sobice, podobne tisti iz kategorije, kot je kabina 2005 A B C— zdele kot skrivni kotički, kamor se človek umakne po dolgih dneh raziskovanja. A pravi utrip se je dogajal višje: tam, kjer so se steklene stene raztezale od tal do stropa in so potniki srkali koktajle, medtem ko je ocean drsel mimo kot neskončna modra avtocesta. Na Radiance of the Seas je bilo vse zasnovano tako, da si se počutil, kot da si del velike, a prijazne družine. V jedilnici so natakarji že po prvem večeru vedeli, kdo pije vino, kdo pa raje ostane pri vodi. Na palubi je veter igral svojo glasbo, medtem ko so se ljudje smejali, brali

knjige ali preprosto strmeli v horizont, ki se nikoli ni približal. Zvečer je ladja zaživela drugače. Svetloba je postala mehkejša, orkester je igral melodije, ki so spominjale na stare hollywoodske filme, in parčki so se zibali na plesišču, kot da so se znašli v prizoru iz romantične komedije. Ti in Mirjam sta bila med njimi — dva popotnika, ki sta se vračala na otok, ki je imel za vaju poseben pomen. In ko se je ladja približevala Nevisu, je bilo v zraku čutiti nekaj več. Ne le pričakovanje izleta, ampak občutek, da se vračaš na kraj, kjer si pustil del sebe. Radiance of the Seas je bila tisti tihi spremljevalec, ki vaju je pripeljal nazaj — elegantno, počasi, skoraj slovesno.

ANGOLA 46

Angola ni država, ki bi jo “odkljukal” med zajtrkom in kosilom. Angola je država, ki ti že ob imenu pove, da ima zgodbo. In to dolgo, zapleteno, včasih hrupno zgodbo, v kateri se prepletajo kolonialna preteklost, revolucija, nafta, diamanti in zelo trdoživ občutek, da je vse to že preživela – in še vedno stoji. Geografsko leži v jugozahodni Afriki, zgodovinsko pa precej globlje v učbenikih svetovne politike. Dolga leta je bila portugalska kolonija, dokler ni leta 1975 končno rekla: »Hvala, dovolj je bilo.« Neodvisnost je sicer prišla, mir pa nekoliko kasneje. Glavno mesto Luanda je danes gospodarsko središče, kjer se stikajo nafta, kapital, promet in – vsaj na videz – več kontrastov, kot jih zdrži povprečen turistični prospekt. Gospodarstvo Angole temelji na velikih besedah: nafta, diamanti, kmetijstvo, ribištvo. V praksi to pomeni, da se pod bleščečo površino naravnih bogastev skriva zelo raznolika realnost. Angola je bogata država z revnimi

trenutki in revna država z bogato kulturo. In prav kultura je tista, ki jo drži skupaj: številne etnične skupine, vsaka s svojimi tradicijami, obredi, glasbo in umetnostjo. Če bi Angola pisala življenjepis, bi v rubriko »hobiji« mirno zapisala: preživetje v zahtevnih razmerah. Z Angolo imam tudi osebno, nekoliko nepričakovano povezavo. V osemdesetih letih, ko sem bil na Kubi, smo s prijatelji najeli ladjico za globokomorski ribolov. Lastnik ladjice, mož v srednjih letih, je deloval umirjeno, skoraj preveč resno za nekoga, ki živi od lovljenja rib in zgodb. Kmalu se je izkazalo, da ni bil zgolj ribič – bil je upokojeni veteran vojne v Angoli. Tako sem sredi Karibov, s palico v roki in soljo v zraku, poslušal zgodbe o Afriki, komunizmu, revoluciji in vročini, ki ni imela nič skupnega s soncem. Kuba namreč v Angoli ni bila zgolj opazovalec. Med letoma 1975 in 1991 je igrala pomembno vlogo v angolski državljanski vojni. Po osamosvojitvi so se oblasti MPLA zapletle

v konflikt z oboroženima skupinama UNITA in FNLA, ki sta imeli podporo ZDA in Južne Afrike. Kuba je stopila na stran MPLA in poslala vojaške sile, ki so pomagale obdržati oblast in – če uporabimo bolj iskren izraz – uvesti komunistično revolucijo. To je bila geopolitika hladne vojne v svoji najbolj konkretni obliki: vojaki, ladje in ideologija, vse na istem krovu. Mnogo let kasneje sem Angolo doživel še drugače. Na križarjenju z ladjo Azamara, na poti iz Cape Towna proti Lizboni, je bila Angola tisti skrivnostni, rahlo nevarni, a neustavljivo privlačni postanek, ki ga ne smeš izpustiti. Tisti, o katerem nihče ne govori preveč, a vsi so radovedni. Ko ladja pristane v Angoli, ne veš točno, kaj te čaka — in prav to je njen čar. Ni bleščečih promenad. Ni animatorjev z mikrofoni. Ni spominkov na vsakem vogalu. Namesto tega te pričaka: • vojska povsod, kot da še vedno čuva ostanke revolucije, •pristanišče, ki deluje kot križanec med

industrijskim muzejem in filmskim setom, • malo kaosa, malo improvizacije in precej tiste znamenite »afriške logike«, ki je nihče ne zna razložiti, a jo vsi spoštujejo. In nad vsem tem visi občutek, da si stopil v državo, ki je preživela več, kot si lahko predstavljaš. Angola ne poskuša biti všečna. Ne opravičuje se. Ne ponuja hitrih razlag. Samo je. Trdna, zapletena in nepopolna. Le streljaj od Luande pa leži še eno mesto, kjer Angola svojo zgodovino razstavlja brez olepševanja – znamenito Pokopališče ladij. Tam stoji — oziroma rjavi — na desetine zapuščenih plovil, ki jih je čas dokončno zasidral v pesek. Večina teh ladij izvira iz leta 1975, iz časa, ko je ob portugalskem begu iz Angole zavladal popoln kaos. Prenatovorjena, pogosto stara in slabo vzdrževana plovila so z obale poskušala pobegniti hitreje, kot je dopuščala fizika. Rezultat? Ladje, ki niso odplule v prihodnost, ampak so obstale v zgodovini. Danes to območje deluje skoraj nadrealistično — kot galerija kovinskih okostij, ki pripovedujejo

zgodbo o revoluciji, begu, strahu in upanju. Ko stojiš tam, imaš občutek, da gledaš v preteklost, ki se ni nikoli povsem poslovila. Kot da Angola mirno reče: »Tukaj je vse, kar sem preživela. Poglej. In potem pojdi naprej.« Morda prav zato ostane v spominu.

GANA 48

Gana leži v zahodni Afriki, med Slonokoščeno obalo, Togom, Burkino Faso in Gvinejo, njeno živahno glavno mesto pa je Accra. Velja za eno najbolj stabilnih in gospodarsko uspešnih držav v regiji, predvsem zaradi bogatih naravnih virov — zlata, diamantov, kakava in nafte. V državi živi več kot 31 milijonov ljudi, ki govorijo številne lokalne jezike, uradni jezik pa je angleščina, kar Gano dela dostopnejšo za obiskovalce. Kljub gospodarskim izzivom je država znana po svoji bogati kulturni dediščini: barvitih oblačilih, ritmični glasbi, energičnem plesu in tisti posebni gostoljubnosti, zaradi katere se popotnik hitro počuti dobrodošlega. Gana je mešanica tradicije in sodobnosti, revščine in razvoja, a predvsem — mlade energije, ki jo čutiš na vsakem koraku. V Gani smo doživeli eno najbolj nepozabnih dogodivščin celotnega potovanja: obisk nacionalnega parka Kakum, kjer se svet nenadoma preseli 40 metrov nad tla — tja, kjer živijo ptice, opice in skrivnostni zvoki

tropskega gozda. Ko stopiš na viseče brvi, ki se zibajo med krošnjami 70-metrskih dreves, imaš občutek, da si vstopil v dokumentarec National Geographica. Pod tabo je neskončna zelena preproga, nad tabo pa afriško sonce, ki se prebija skozi listje. Brvi so ozke, rahlo zibajoče in ravno prav “avanturistične”, da se človek prime vrvi malo bolj trdno, kot bi priznal. Tone je stopal samozavestno, kot da je doma na kakšni alpski ferati. Marjana je uživala v razgledu in fotografiranju, jaz pa sem se trudil, da sem videti pogumen — čeprav sem v sebi razmišljal, da je 40 metrov kar visoko, ko si na vrvi, ki se premika. A občutek je bil čudovit: tišina džungle, vonj po tropskem gozdu, oddaljeni kriki ptic in tisti posebni mir, ki ga najdeš samo v Afriki. Ko smo prišli do zadnje platforme, smo se vsi strinjali: to ni bil samo sprehod — to je bila mala

zmagoslavna odprava, ki je Gano postavila med najlepše spomine našega potovanja. V nacionalnem parku Kakum smo doživeli še eno nepozabno afriško posebnost — tropski naliv, ki se je začel tako nenadno, kot da bi nekdo v nebesih pritisnil stikalo. Najprej pa se je zgodilo nekaj, kar lahko doživiš samo v tropskem gozdu: prvih deset minut smo dež le slišali, ne pa tudi občutili. Debele krošnje 70-metrskih dreves so delovale kot naravna streha. Nad nami je bobnelo, šumelo, ropotalo, kot bi se pripravljal konec sveta, mi pa smo stali spodaj — popolnoma suhi — in poslušali koncert milijonov kapljic, ki so se borile skozi gosto zeleno preprogo. Ko je dež končno našel pot do tal, je bil naliv že skoraj mimo. Tropska nevihta je prišla in odšla tako hitro, kot se je pojavila — kot kratka, intenzivna afriška simfonija.

Tone je komentiral, da je to “najbolj vljuden dež na svetu”, Marjana pa se je smejala, ker je bilo vse skupaj tako neresnično. Jaz pa sem si mislil: “To je Afrika — vedno preseneti, nikoli ne razočara.” V Gani smo si lahko ogledali, kako domačini na popolnoma tradicionalen način pridelujejo rdeče palmovo olje — tisto gosto, aromatično in živo oranžno tekočino, ki je srce njihove kuhinje. Postopek je bil prava mala predstava: • najprej nabirajo težke grozde oljnih palm, • jih ročno obdelajo in segrevajo, • nato pa z veliko spretnosti in moči iz njih iztisnejo olje, • vse skupaj pa poteka v ritmu, ki ga določata sonce in izkušnja, ne pa stroji. Opazovati to je bilo kot potovanje v čas, ko je bilo vse še ročno, počasno in povezano z naravo. Domačini so bili ponosni, da nam lahko pokažejo svoj način dela, mi pa smo bili navdušeni nad preprostostjo in učinkovitostjo njihove metode. V tistem trenutku si začutil, da Afrika ni samo celina — je kultura, tradicija in toplina ljudi, ki svoje znanje prenašajo iz roda v rod.

BENETKE 50

Ko me kdo v tujini vpraša, kje leži Slovenija, mu vedno odgovorim po domače: “Točno na sredini med Dunajem in Benetkami.” In zanimivo — ljudem je takoj vse jasno. Kot da bi jim povedal, da živim med torto Sacher in tiramisujem. Seveda sem obe znamenitosti obiskal že večkrat, na vse mogoče načine: z avtom, vlakom, avtobusom, s kolesom (skoraj), in — leta 2005 — tudi z ladjo, ko sem se odločil, da družini pripravim pravo malo pomorsko pustolovščino. Marjanca in Toni sta bila takrat še v tistih čudovitih letih, ko otrok verjame, da je svet ena sama velika dogodivščina. In ko sem jima povedal, da gremo v Benetke z ladjo, sta seveda slišala samo eno stvar: “Gondola!” Zanju je bila Benetke = gondola. Vse ostalo — kanali, mostovi, palače, zgodovina — je bilo samo ozadje za tisti trenutek, ko bosta sedla v črno, elegantno barko in se peljala kot v risanki.

Naš gondolir je bil prava beneška ikona v živo: v črno beli majici, s klobukom rahlo postrani in z izrazom človeka, ki že desetletja obvlada tako kanale kot turiste; z enim samim potegom vesla nas je odrinil od obale, med vožnjo pa je malo prepeval, malo razlagal zgodovino, malo teatralno vzdihoval “Veneziaaa”, ravno toliko, da sta bila otroka navdušena, jaz pa sem si mislil, da ima ta mož več značaja kot polovica beneških palač. Malo več zanimanja za arhitekturo sem zaznal šele ob naslednjem obisku Benetk, ko sem tja odpeljal ekipo naših zaposlenih iz IUS SOFTWARE na enega od naših legendarnih team buildingov; takrat smo se po mestu sprehajali kot prava odprava urbanih raziskovalcev, se skupinsko slikali na vsakem drugem mostu, občudovali beneške fasade, kot da smo študenti arhitekture na ekskurziji, in se ob tem neizmerno zabavali, saj je Benetke vedno lažje doživljati, ko jih deliš z ljudmi, ki znajo uživati v lepoti, humorju in dobri družbi. Še najbolj razburljivo pa je bilo leta 2012, ko

sem se v Benetke odpravil kar s kolesom – ja, prav do lagune, kot kakšen romar na dveh kolesih; pot je bila dolga, čeprav me je do Gorice pripeljal sin z avtom, zabavna in malo nora, prihod v Benetke pa nepozaben, saj sem imel že v bližini letališča »gumi defekt«. Ko mi je tiste sobote proti večeru počila guma, sem najprej naredil tisto, kar naredi vsak optimističen kolesar: trikrat preveriš, ali je res počila, čeprav je že na prvi pogled jasno, da je zračnica umrla herojske smrti. Ker je bila ura taka, da so bili vsi servisi že zaprti, sem hitro sprejel dejstvo, da bom to težavo lahko reševal šele v nedeljo. In tako sem svoje kolo – ki je zdaj izgledalo bolj kot utrujen mul – odvlekel do železniške postaje Mestre. Tam sem ga oddal v skladišče, kot bi oddajal prtljago, ki je preživela vojno, sam pa sem se z vlakom odpravil v Benetke. Vagon je bil poln turistov, jaz pa sem sedel med njimi z občutkom, da sem edini, ki je v mesto prišel na dveh kolesih in eno od teh pustil v komi. A sem si rekel: “Benetke so Benetke – guma gor ali dol.” In tako sem se

odpravil v središče, odločen, da mi ena počena zračnica ne bo pokvarila beneškega večera, ampak ga bo samo naredila bolj legendarnega. Ko sem prispel v Benetke brez kolesa, a z veliko mero trme, sem moral najprej najti prenočišče. Do turistične agencije sem se odpravil kar z njihovim “mestnim avtobusom” — beneško ladjo, ki vozi tako rutinsko, kot da je avtobus številka 6B, le da namesto gum ima valove. Med vožnjo sem naredil usodno napako: telefon sem imel še vedno tam, kjer sem ga imel med kolesarjenjem — na hrbtu, v žepu kolesarske majice. To je v Benetkah približno tako, kot da bi v središče Ria stopil z denarnico v zadnjem žepu in zraven mahal, naj kar vzamejo. Ko sem izstopil iz ladje, sem instinktivno segel nazaj … in tam ni bilo nič. Žep prazen, srce pa polno tistega znanega občutka: “Aha, torej sem pravkar postal donator lokalnega beneškega podzemlja.” Nekdo mi ga je očitno elegantno izmaknil — verjetno z isto spretnostjo, kot gondolirji manevrirajo pod mostovi. In tako sem stal tam, brez kolesa, brez telefona, a z zgodbo, ki je bila že takrat dovolj dobra, da sem vedel: tole bom še pripovedoval. Ko ti ukradejo telefon, greš seveda na policijo — tako pravi teorija. V praksi pa je bila to sobota zvečer v Benetkah, ura taka, ko se še golobi umirijo, policisti pa preklopijo v stanje “naj me nihče ne moti, ravno je najboljši del oddaje”. Ko sem stopil v postajo in razložil, da so mi ukradli telefon, je policist dvignil pogled z izrazom človeka, ki se sprašuje, zakaj mu življenje dela take preizkušnje ravno med reklamnimi odmori. Njegova reakcija je bila tako počasna, da sem imel občutek, da gledam film v “slow motion” načinu. Po nekaj minutah lenobnega tipkanja, vzdihovanja in enega pomenljivega pogleda v televizijo je končno nastal zapisnik — na hitro nakracana stran, ki je bila videti, kot da jo je pisal nekdo, ki se mu mudi nazaj pred ekran. Podpisal sem jo, se zahvalil (čeprav ne vem točno za kaj) in odšel z občutkom, da

sem pravkar opravil uradni obred, ki je bolj simboličen kot učinkovit. A sem si rekel: “No, vsaj zgodba bo dobra.” Ko sem po kraji telefona in vseh prejšnjih nevšečnostih že popolnoma utrujen in rahlo slabe volje skušal najti prenočišče, so mi v agenciji prijazno, a neusmiljeno povedali, da so skoraj vsi hoteli v Benetkah zasedeni. Skoraj. Obstajala je ena samotna izjema: hotel na otoku San Clemente, kamor te odpeljejo s čolnom in kjer je cena takšna, da se človek za trenutek vpraša, ali bo v sobi spal ali investiral. Dolgo sem okleval, tehtal, preračunaval in se spraševal, ali je mogoče prespati na klopci, ne da bi te galebi razglasili za svojo lastnino. A utrujenost je zmagala. Popustil sem in vzel sobo — v hotelu, kjer so gostje izgledali, kot da so prišli naravnost iz kakšne modne revije, jaz pa sem se pojavil kot prepoten kolesar, ki je v zadnjih urah izgubil gumo, telefon in dostojanstvo. Cena je bila najvišja, kar sem jo do tistega dne plačal za hotel v vsem svojem življenju, a v tistem trenutku sem si rekel: “Če že plačujem kot plemič, bom vsaj spal kot človek.” Naslednje jutro sem se po kraljevskem zajtrku in končno posušeni kolesarski opremi odločil, da v nedeljo ne bom iskal nobenih odprtih mehaničnih delavnic — dovolj je bilo avantur za en vikend — zato sem sklenil svoj izlet temeljito skrajšati; v Mestri sem dvignil kolo iz skladišča, ga naložil na vlak in se odpeljal proti domu, z občutkom, da sem v Benetkah pustil eno gumo, en telefon in precej živcev, a pridobil zgodbo, ki je vredna več kot vse skupaj.

HAITI

Haiti – osnovni podatki (za tiste, ki radi vedo, kam so prišli)

Haiti je karibska država na zahodnem delu otoka Hispaniola, kjer si prostor delita s sosednjo Dominikansko republiko – in kjer je vreme skoraj vedno primerno za kopanje, potenje ali oboje hkrati. Glavno mesto je Port-au-Prince, uradna jezika sta francoščina in haitijski kreolščina, komunikacija pa pogosto poteka tudi z rokami, nasmehom in potrpežljivim

skomiganjem z rameni. Haiti slovi po bogati zgodovini, barviti kulturi, glasbi, ki te ujame nepripravljenega, ter po tem, da stvari tukaj ne potekajo po urniku, temveč po občutku. To je kraj, kjer se Karibi pokažejo v svoji najbolj surovi, glasni in iskreni različici. To je otok, kjer ima vsak hrib svojo osebnost,

vsak trg svojo glasbo in vsak domačin vsaj tri zgodbe, ki so boljše od tvojih. To je država, kjer se promet odvija po posebnem zakonu fizike, ki ga ne poznajo nikjer drugje na svetu, a nekako vseeno deluje. Plaže so tako lepe, da bi jih lahko uporabili kot ozadje za računalnik, a domačini se raje ukvarjajo s tem, da ti prodajo kokos, ki ga odprejo z mačeto hitreje, kot ti

odpreš jogurt. Vročina je takšna, da se ti zdi, da si stopil v savno, ki jo upravlja zelo navdušen tropski bog. In ko misliš, da si videl vse, se pojavi še kakšen barvit tap-tap avtobus, okrašen kot božično drevo, in ti prijazno pokaže, da ima Haiti vedno še kakšno presenečenje v rokavu. Mi smo se z ladjo ustavili le en dan, da smo uživali na plaži Labadee, ki je kot mali karibski mehurček varnosti in udobja, rezerviran izključno za pristanke križark Royal Caribbean; tam je vse urejeno, nasmejano in prijazno, kot bi Haiti za en dan oblekel turistično smoking verzijo samega sebe. Medtem ko je preostanek otoka znan po svoji divji energiji, prometnem kaosu in nepredvidljivosti, je Labadee skoraj kot “Haiti na vajah” — čudovita plaža, toplo morje, kokosi, ki jih odprejo z mačeto, in občutek, da si v raju, ki ga je nekdo posebej zgladil, prečesal in postavil pod zaščitno steklo. Za nas je bil to popoln dan sprostitve, brez skrbi in brez pustolovščin, ki bi jih Haiti sicer znal ponuditi — in prav zato je bil Labadee idealen postanek na naši poti.

JAMAJKA Jamajka je eden tistih krajev, kjer se ti že po nekaj minutah zazdi, da si stopil v državo, kjer ima čas uradno dovoljenje za lenarjenje. Ko stopiš na kopno, te najprej pozdravi vonj po morju, začimbah in glasbi, ki se sliši, kot da bi Bob Marley še vedno imel generalno vajo za koncert. Vse je barvito: hiše, ljudje, avtobusi, celo ribe v vodi so videti, kot da so se ravnokar vrnile s karnevala. Mi smo se ustavili na plaži Montego Bay, kjer je morje tako toplo, da se ti zdi, kot da te objema, in kjer domačini prodajajo kokos z nasmehom, ki bi ga lahko uporabili kot turistično reklamo. Jamajčani se premikajo z eleganco ljudi, ki vedo, da se življenje nikamor ne bo premaknilo brez njih, zato si lahko vzamejo čas — in ti ga vzamejo s sabo. Jamajka je popolna mešanica sproščenosti, ritma in

tistega občutka, da si prišel na kraj, kjer se tudi sonce včasih odloči, da bo šlo malo počivat.

veliko ritma, a tisti trenutek je dokazal, da ima tudi ogromno smisla za humor.

Na Jamajki smo naleteli na simpatično domačinko, ki je imela neverjeten talent za humor in predstavo — pod svojo pisano obleko je imela namreč skrite “dodatke”, ki so bili očitno tam zato, da bi turiste spravili v smeh. In uspelo ji je: ko je stopila pred nas, se je cela skupina zasmejala, kot da smo prišli na improvizirani karibski kabaret. Malo smo poklepetali, se pošalili, ona pa je z veseljem pozirala za fotografije. Mirjam je bila navdušena nad njeno energijo in je celo sama predlagala, naj se postaviva skupaj za sliko — in seveda je bila ona tista, ki je pritisnila na sprožilec. Jamajka ima veliko sonca, veliko glasbe in

Sicer pa je bil najin glavni cilj na Jamajki globokomorski ribolov — tisti pravi, karibski, kjer se človek za nekaj ur počuti kot kombinacija kapitana Jacka Sparrowa in Davida Attenborougha. Najela sva kar velik čoln, pravzaprav že majhno ladjico, z nekaj člani posadke, ki so imeli takšne ribiške palice, da bi z njimi lahko ujeli tudi podmornico, če bi se dovolj potrudili. Naš cilj je bil skromen: kakšen manjši morski pes, barakuda ali vsaj tuna, da bi lahko doma rekli, da sva “nekaj ujela”. Odpeljali smo se daleč na odprto morje, tako daleč, da je obala izginila, veter pa je začel pihati s tisto samozavestjo, ki jo imajo samo tropski vetrovi.

Posadka je delovala izkušeno, midva pa sva se držala ograje in se spraševala, ali bova ujela ribo ali morska riba ujela naju. Žena je moje “kapitanske” spretnosti spremljala z mešanico ljubezni, humorja in tistega značilnega miru glede mojih velikih načrtov. Ko sem samozavestno stal na premcu in gledal v daljavo, kot da bom vsak trenutek ukazal spremembo smeri, in se hvalil, kako sem že pred leti na Kubi ujel zlato makrelo, je samo pripomnila: “Če ujameš kar koli večjega od sardele, bom jaz prevzela poveljevanje.” In ko je posadka razlagala, kako se pravilno drži oprema, je Mirjam z nasmehom rekla: “Samo poslušaj jih, kapitan, da ne boš potem mene krivil, če te riba potegne v morje.” Veliki problemi pa so se začeli, še preden smo sploh dobro začeli ribariti. Morje je postajalo vse bolj razburkano, valovi so se dvigovali, kot da bi želeli preveriti najine živce, midva pa sva se počasi spreminjala v dva turista, ki sta se spraševala, zakaj nista raje ostala na plaži. Slabost je naraščala, posebno pri meni, ki sem bil že po nekaj minutah videti kot kandidat za glavno vlogo v filmu Pirates of the Caribbean – The Seasick Edition. Pustil sem pripravljene ribiške palice, ki so zdaj delovale bolj kot dekoracija, in posadko prosil za kakšno ne premajhno vedro — preventivni ukrep, ki je postal zelo hitro tudi praktičen. In tako sem kmalu počel le še eno stvar: bruhal sem z vso predanostjo, kot da želim morju vrniti vse, kar sem pojedel v zadnjih treh dneh. Tako se je najina ribiška pustolovščina končala, še preden se je sploh začela. Valovi so postajali vse večji, jaz pa vse bolj zelen, kot da bi me nekdo pobarval v jamajške barve, samo da brez veselja. Medtem ko je posadka še vedno optimistično pripravljala opremo, sem jaz že držal vedro in se spraševal, ali bom sploh še kdaj jedel morsko hrano. Med enim od bolj

“dramatičnih” valov sem jih (med bruhanjem, seveda) prosil, naj se čim prej vrnemo v mirno pristanišče — in to čeprav sva visoko najemnino že plačala. Bila je pač izgubljena investicija, a v tistem trenutku bi z veseljem prodal še ladjo, če bi mi kdo obljubil, da bo morje nehalo valovati. Posadka je razumela, Mirjam me je tolažila, jaz pa sem si obljubil, da bom naslednjič raje lovil ribe tam, kjer se voda ne premika.

KAJMAN 56

Na Veliki Kajman smo se odpravili s čolnom, ki je služil kot “taksi” za potnike z naše križarke — takšen, ki se pozibava ravno toliko, da te spomni, da si še vedno na morju, a ne toliko, da bi se ponovila jamajška epizoda. Ko smo stopili na otok, nas je pričakalo sonce, ki je sijalo z energijo, kot da ima osebno misijo zagoreti vsakega turista v prvih desetih minutah. Veliki Kajman je bil videti kot razglednica, ki je pobegnila iz turistične agencije: turkizno morje, bel pesek, palme, ki se zibajo, kot da imajo svoj karibski ritmični tečaj. Domačini so bili sproščeni, nasmejani in tako prijazni, da si imel občutek, da bi ti posodili še lastno senco, če bi jo potreboval. In mi smo bili pripravljeni na enodnevno raziskovanje — takšno, kjer veš, da boš domov prinesel več vtisov kot spomina na to, kje si pustil sončno kremo. Ko sem kasneje doma komu povedal, da sem bil na Kajmanskih otokih, je skoraj vsak najprej dvignil obrv in me vprašal, ali sem tam “urejal kakšne finančne zadeve”. Kajmanski otoki imajo namreč precej sumljiv sloves davčne oaze

— tiste vrste kraja, kjer podjetja rastejo hitreje kot palme, banke pa so tako diskretne, da bi lahko skrivale še skrivnosti britanske kraljeve družine. Znani so po tem, da tam ne poznajo davka na dohodek, davka na kapitalski dobiček, davka na dediščino … skratka, če bi davki imeli nočno moro, bi se jim sanjalo o Kajmanih. Jaz pa sem moral vedno znova razlagati, da nisem odprl nobene off-shore firme, nisem ustanovil sklada in nisem skril milijonov — bil sem tam samo en dan, in še to kot turist, ki je iskal dobro plažo, ne pa finančnega svetovalca. Mene so Kajmani nekoliko spominjali na Maldive — predvsem zato, ker tam ne najdeš nobenih visokih gora. Najvišja “gora” je pravzaprav komaj kaj več kot hribček, visok približno toliko kot povprečen dvonadstropni blok, kar otoku daje videz, kot da ga je narava ustvarila v trenutku dobre volje in se potem odločila, da ga ne bo več popravljala. Kar pa mu ne manjka, so plaže: tiste resnično karibske, z drobnim, skoraj puhastim belim peskom, ki se ti prime na stopala in te spremlja še dolgo potem, ko si

že nazaj na ladji. In prav s temi plažami sva se z Mirjam največ ukvarjala. Kot dva otroka na lovu za zakladom sva zbirala zanimive kamenčke, koščke koral in druge naplavine, ki jih je morje nežno odložilo na obalo. Vsak najdeni košček je bil kot majhen spomin, ki ga je prinesel ocean. Ves čas pa sva v daljavi videla našo zasidrano križarko — kot velikansko belo mesto, ki naju je potrpežljivo čakalo, da se vrneva. In ko je sonce začelo kazati, da ima tudi ono svoj urnik, sva se lačna in zadovoljna odpravila nazaj proti čolnu, pripravljena na večerjo in nove vtise. Prvo opravilo po vrnitvi na ladjo ni bilo iskanje večerje, pijače ali senčnega kotička — bilo je mazanje najine rdeče kože, ki je po celodnevnem sončenju bila videti, kot da sva se udeležila tekmovanja v tem, kdo bo bolj podoben kuhani jastogovi verziji sebe. Sonce na Kajmanih je bilo neusmiljeno, midva pa očitno preveč navdušena nad zbiranjem kamenčkov in koral, da bi se spomnila na

pravočasno ponovno mazanje. Ko sva stopila v kabino, sva ugotovila, da sva opečena na vseh strateških mestih, zato sva skoraj polovico olja za po sončenju porabila že v prvih desetih minutah. Mirjam me je mazala z resnostjo, kot da pripravlja pacienta na operacijo, jaz pa sem se trudil ne stokati preveč, da ne bi izpadel kot turist, ki ga je premagala lastna navdušenost nad tropskim soncem. A ko sva bila končno namazana, odišavljena in nekoliko manj rdeča, sva se lahko končno odpravila na zasluženo večerjo — tokrat v senci, seveda. Belize Naš naslednji postanek je bil Belize, država, ki je na zemljevidu videti majhna, a ima značaj, ki bi ga lahko posodila marsikateri celini. To je dežela, kjer se angleščina, kreolščina, majevščina in španščina pogovarjajo med seboj, kot da so na družinskem pikniku, kjer vsak nekaj doda. Belize slovi po svojem osupljivem koralnem grebenu — drugem največjem na svetu — po skrivnostnih majevskih templjih, ki kukajo iz džungle, in po tem, da se tam življenje odvija v ritmu, ki je nekje med “počasi” in “še počasneje”. Ko nas je čoln s križarke pripeljal do obale, smo takoj začutili tisti posebni belizejski utrip: malo karibski, malo srednjeameriški, malo divji, a zelo prijazen. In tako se je začelo naše enodnevno raziskovanje države, ki zna presenetiti na vsakem koraku — tudi če si tam le kratek čas. Žal pa je bil ravno tisti dan, ko smo se odpravili v Belize, eden tistih tropskih dni, ko se nebo odloči, da bo pokazalo svojo moč. Deževalo je tako vztrajno, kot da bi se nekdo tam zgoraj odločil oprati celo državo naenkrat. Mi pa smo se kljub temu pogumno odpravili na izlet do ostankov majevskih templjev, kar je pomenilo več ur vožnje po premočeni cesti, ki je bila bolj podobna reki kot cesti. Avtobus je drsel, škropil in se prebijal skozi blato, midva pa sva se spraševala, ali bomo do templjev prišli prej

mi ali kakšna krokodilja delegacija. A vztrajali smo, saj so majevske skrivnosti čakale — in če so templji preživeli tisoč let, bodo verjetno preživeli tudi en tropski naliv. Verjetno je bil prav tisti močan, nepopustljiv dež kriv za precejšnjo zamudo, ki se nam je nabirala ves dan. Cesta je bila razmočena, avtobus je napredoval s hitrostjo filozofskega razmisleka, mi pa smo se vračali proti obali že v temi kot ekspedicija, ki je preživela tropsko preizkušnjo. Ko smo končno zagledali luči pristanišča, nas je začelo resno skrbeti, da nam bo ladja “ušla” — saj križarke ne slovijo po tem, da bi čakale zamudnike, razen če imajo res dober razlog. No, če bi manjkala en ali dva potnika, bi se ladja verjetno že poslovila in jadrala naprej proti naslednji destinaciji. Ker pa nas je bilo za cel mali avtobus, smo predstavljali dovolj veliko “kritično maso”, da je morala ladja lepo počakati. Ko smo stopili nazaj na krov, premočeni, utrujeni in rahlo zmagoslavni, smo se počutili, kot da smo opravili pravo ekspedicijo — in to v enem samem dnevu. Slike 24. novembra 2005

MALDIVI 58

Kadar me kdo vpraša: “Katera država od vseh, ki si jih obiskal, ti je najljubša?” moram kar temeljito pomisliti, preden odgovorim. Odvisno je, kakšne kriterije imam tisti dan. Če govorimo o naravnih čudesih, se hitro znajdem v Arizoni. Če o zgodovini, me odnese v Grčijo. Če o eksotiki, se spomnim Japonske. Če o sproščenosti, pa… no, tam se začne povsem druga zgodba. Ko pa sam sebe vprašam: “Katera država je najbolj pomirjujoča, najprimernejša za temeljit počitek?” — se mi misli brez oklevanja ustavijo na Maldivih. Razlogov je več. Veliko več. Najprej je tu tista bistvena razlika, ki je ne najdeš nikjer drugje: ko pristaneš, se lahko sezuješ — in si bos praktično do odhoda. Nobenih hribov, nobenih stopnic, nobenih naporov. Otočje je “visoko” komaj meter ali dva, kar pomeni, da je največji vzpon na Maldivih pot od ležalnika do bara. Potem je tu še občutek, da se je čas odločil

vzeti dopust. Ni avtomobilov, ni hrupa, ni hitenja. Samo turkizna voda, mehki pesek, palme, ki se zibajo kot v počasnem posnetku, in tisti prijetni občutek, da je svet za nekaj dni postal preprostejši. In ne nazadnje: Maldivi so ena redkih destinacij, kjer se človek resnično odklopi. Ne “skoraj”, ne “delno”, ampak popolnoma. Tam se ne pretvarjaš, da boš prebral knjigo — tam jo dejansko prebereš. Ne razmišljaš o urnikih — tam jih ni. In ne iščeš miru — tam te najde sam. Zato je odgovor jasen: če iščem popoln počitek, se v mislih vedno znova vrnem na tiste bele plaže, kjer je edina dilema dneva, ali se najprej okopaš ali najprej poješ kokos. Svojo družino sem prvič odpeljal na Maldive leta 2007. Že sama pot je imela tisti posebni občutek, da se bliža nekaj dobrega: otroka sta bila navdušena, Mirjam je imela tisti svoj “počakaj, da vidim, če sem vse vzela” pogled, jaz pa sem se že videl bos na belem pesku. A še preden smo sploh pristali, se je zgodilo nekaj,

kar je naš dopust naredilo še bolj poseben: spoznali smo drugo slovensko družino — znano pevko s partnerjem in sinom. Naključje, ki ga ne moreš načrtovati, a ga z veseljem sprejmeš. Od prvega pogovora naprej je bilo jasno, da se bomo odlično ujeli. Otroci so se povezali v nekaj minutah, odrasli v nekaj urah, in tako smo naslednja dva tedna preživeli v prijetni, sproščeni družbi, kot bi se poznali že leta. Na Maldivih je to še lažje: tam se ljudje ne srečujejo v naglici, ampak v ritmu valov, med zajtrkom, snorkljanjem, večernimi sprehodi in tistimi dolgimi pogovori, ki jih omogoča samo otoški mir. Glavno mesto Malé z letališčem je na Maldivih le izhodiščna točka. Pravi dopust se začne šele, ko sedeš v enega od tistih velikih hitrih čolnov, ki te odpeljejo na bolj oddaljene otočke. In pri nas je bil ta trenutek že sam po sebi doživetje. Toni je bil čisto navdušen. Ko se je čoln zagnal in začel drveti skoraj nad vodo, kot bi letel tik nad gladino, so se mu oči zasvetile. Motor

je rohnel, valovi so se penili, čoln pa je rezal morje z neverjetno lahkotnostjo. In to ni trajalo pet minut — vožnja je bila dolga, hitra in polna tistega občutka, da se približuješ nečemu posebnemu. Medtem ko je Toni užival v hitrosti, sva midva z Mirjam opazovala, kako se mesto počasi izgublja za nami, pred nami pa se odpirajo neskončne modrine. Otroci so se držali za ograjo, veter jim je razmršil lase, mi pa smo se smejali, ker je bilo jasno, da se dopust ni začel na otoku — začel se je tukaj, na tem čolnu, ki je drvel skozi turkizno morje kot puščica. Ko smo končno zagledali naš mali otok, obkrožen z belim peskom in palmami, je bilo jasno, da nas čaka nekaj posebnega. In res nas je. Kot svetujejo prospekti, smo se takoj ob prihodu sezuli — in to ni bila le turistična gesta, ampak resen življenjski slog. Čevlje smo pospravili v kovčke in jih tam pustili do konca dopusta. Na Maldivih je to skoraj pravilo: če te kdo vidi obutega, si ali osebje ali pa si se ravno vrnil iz Evrope. Že sama recepcija je bila posebnost. Pravzaprav ni bila “zgradba”, ampak le streha, pod katero je stal pult. Brez sten, brez vrat, brez klime — samo rahel veter, ki je premikal palmove liste, in pesek pod nogami. To je bila recepcija, ki ti že ob prvem koraku pove: “Dobrodošli v svetu, kjer se nič ne mudi.” Nas in našo prtljago so naložili na majhne vozičke, kot bi bili na kakšnem otoškem safariju, in nas odpeljali do naših hišic. Imeli smo kar dve — pravo malo “družinsko vasico”. Tudi tam je bilo skoraj vse odprto: dnevni prostor, spalnica, terasa … le WC je imel vrata, tuš pa je bil tako rekoč na prostem, obdan z bambusom in palmami. Ko si se prhal, si imel občutek, da

si del narave — in narava del tebe. To je bil tisti trenutek, ko smo vsi skupaj začutili: “Ja, to so Maldivi.” Svet, kjer se življenje upočasni, kjer se bosonogost spremeni v filozofijo, in kjer se človek v nekaj minutah nauči dihati globlje. Mirno lahko rečem, da sem v naslednjih dneh doživel nekaj najlepših trenutkov v življenju. Maldivi imajo to nenavadno moč, da človeka ne prevzamejo z velikimi dogodki, ampak z majhnimi, tihimi trenutki, ki se usedejo globoko v dušo. In eden takšnih je bil tudi tisti, ki ga imam še danes — po devetnajstih letih — kot ohranjevalnik zaslona na računalniku, s katerim to pišem. Fotografija, na kateri veslam z otrokoma po plitvini Maldivov, je postala več kot le slika. Je opomnik na čas, ko je bilo vse preprosto: toplo morje, smeh otrok, sonce, ki se odbija od turkizne vode, in občutek, da je svet popolnoma v redu. Nič posebnega, bi rekel kdo. A ravno v tem je čar — v tistih trenutkih, ki jih ne moreš ponoviti, lahko pa jih nosiš s seboj. Ko danes pogledam to fotografijo, se mi zdi, kot da me za trenutek spet objame tisti otoški mir. In morda je prav to največja vrednost potovanj: da ti podarijo spomine, ki trajajo dlje kot dopust sam.

BREMEN 60

V sosednje države sem hodil velikokrat, iz različnih razlogov, a posebna kategorija so bila moja potovanja v Nemčijo. V 80-ih letih sem redno obiskoval München — ne zaradi Oktoberfesta, ne zaradi nogometa, ampak zaradi nečesa veliko bolj eksotičnega: računalniške opreme. Tiste, ki je v Jugoslaviji ni bilo mogoče dobiti, ali pa je bila tako draga, da bi moral prodati pol pisarne.

moj osnovni gradbeni material za digitalno prihodnost.

Na pot sem se odpravil z vlakom. Ena noč spanja na sedežu — če temu sploh lahko rečeš spanje — in zjutraj sem že stopil na münchensko postajo, z nahrbtnikom na hrbtu in jasnim ciljem: tista ulica, kjer je bilo največ računalniških trgovin. To je bil moj osebni “Silicon Valley”, le da je dišal po klobasah in kislem zelju. Z veseljem sem proučeval tehnične novosti, ki so se pri nas zdele kot znanstvena fantastika. Kaj malega sem tudi kupil — največkrat diskete, saj sem tedaj že začel distribuirati pravne informacije. Diskete so bile moj “zlati rudnik”,

Ko sem opravil nakup, sem si privoščil še klobaso z zeljem in vrč (ali dva) piva, da sem se okrepčal za pot nazaj. Potem pa spet na vlak proti Ljubljani. Ni treba posebej poudarjati, da sem vožnjo v glavnem prespal — temeljito sem se zbudil šele pred jugoslovansko mejo, da sem se lahko pripravil na obisk carinika. Z raznimi izgovori, papirji in nedolžnim pogledom sem skušal razložiti, zakaj imam v nahrbtniku toliko disket, kot bi jih potreboval za ustanovitev malega podjetja. Kar je bilo, roko na srce, tudi res. To so bili časi, ko si moral za vsak megabajt skoraj romati v tujino. A prav zato so bili tako posebni.

Slika je simbolična

Povsem drugače pa je potekal moj obisk Bremna kakšnih dvajset let kasneje. Do takrat se ni razvila samo moja družba IUS SOFTWARE — tudi jaz sem že stopil na novo pot, pot umetne inteligence v pravu. Če sem v 80ih letih hodil v München po diskete in kable, sem se zdaj v Nemčijo odpravil kot ustanovitelj in CVO

(Chief Visionary Officer) družbe AIinLaw, s sedežem v ZDA. Razlika je bila skoraj filmska: iz nahrbtnika z disketami v konferenčne dvorane, kjer so se odločale smeri evropskega epravosodja. V Bremen sem prišel skupaj s slovenskimi funkcionarji na konferenco , ki jo je organizirala Nemčija kot predsedujoča EU v letu 2007. Mi pa smo se že pripravljali na naslednje leto, ko je predsedovanje prevzela Slovenija. In prav tam, v tistih dvoranah, med predstavitvami, razpravami in diplomatskimi pogovori, se je rodila ideja, ki sem jo predlagal doma: da tudi mi organiziramo svojo evropsko konferenco, s posebnim poudarkom na prihajajoči umetni inteligenci. Leto kasneje se je to uresničilo. Leta 2008 smo v Portorožu pripravili konferenco “eJustice & eLaw 2008”, kjer sem imel enega glavnih referatov, moja družba pa razstavni prostor. To ni bila več zgodba o tem, kako priti do tehnologije — to je bila zgodba o tem, kako jo ustvarjati, razvijati in predstavljati Evropi. Bremen je bil tako simbol prehoda: iz pionirskih let računalništva v Jugoslaviji v obdobje, ko sem lahko stal na evropskem odru in govoril o prihodnosti prava, digitalizacije in umetne inteligence. In prav zato ima ta obisk posebno mesto v mojem spominu.

BARI

Balkanska tura ali kako smo se v Albanijo odpravili skozi Italijo (in skoraj skozi savno)

Poleti 2007 smo se odločili, da bomo svoje otroke nekoliko izobrazili. Ne v šoli, temveč na terenu. Cilj je bil plemenit: pokazati jim bližnjo okolico, s katero smo bili v časih Jugoslavije tesno povezani, in jim razložiti, da Balkan ni zgolj pojem iz učbenikov zgodovine, temveč živa, raznolika in včasih tudi zelo vroča stvarnost. Tako je padla odločitev za pravo balkansko turo — dve družini, naša in Erženova, kup nostalgije, precej radovednosti in tista tiha starševska želja, da bi otrokom dokazali, da smo tudi mi nekoč znali potovati brez navigacije in klimatske naprave. Že začetek poti je bil simboličen. Če želiš iz Slovenije v Albanijo, moraš — vsaj leta 2007 — najprej v Italijo. Tako je narekovala geografija, ceste in zdrava pamet. In tako smo se znašli na poti proti zahodu, da bi lahko šli na jugovzhod. Logično, kajne?

Za tako ambiciozno odpravo smo potrebovali primerno prevozno sredstvo. Najeli smo velik črn kombi. Ogromen, eleganten, skoraj dostojanstven. Če bi mu dodali še majhno zastavico, bi nas na meji zlahka zamenjali za kakšno diplomatsko delegacijo. Kombi je obljubljal udobje, varnost in zanesljivost. Obljube pa, kot vemo, niso vedno izpolnjene. Težave so se začele že v Ljubljani. Sedeži so imeli svoje mnenje o tem, kako bi morali stati. Nekateri so se nagibali nazaj brez opozorila, drugi so trmasto vztrajali v ležečem položaju, tretji pa so se premikali takrat, ko to najmanj potrebuješ — običajno sredi ovinka. A dobro, smo si rekli. Malenkosti. Otroci so bili navdušeni, žene dobre volje, midva z Janezom pa polna optimizma. To pač spada zraven. Potem smo prečkali mejo v Italijo. In tam nas je pričakala vročina. Ne tista prijetna poletna toplota, ampak prava, gosta, avgustovska

vročina, ki se ti prisesa na kožo in noče več proč. Ravno takrat pa se je kombi odločil, da je hlajenja dovolj. Ne delno. Ne občasno. Popolnoma. Klimatska naprava je odpovedala brez drame, brez opozorila — samo tiho je umrla. Naš elegantni črni kombi se je v nekaj kilometrih spremenil v mobilno savno. Vozili smo se skozi Italijo, potni listi so se lepili na dlani, majice na hrbte, otroci pa so se potili z iskrenim navdušenjem, kot da gre za del programa. Vsake toliko smo se ustavili, odprli pokrov motorja in dolivali hladilno tekočino, kot bi bili ekipa na reliju. Midva z Janezom sva se izmenjevala za volanom, žene so ohranjale moralo, otroci pa so se ob vsem skupaj zabavali. Kombi je postal lik — muhast, nepredvidljiv, a neločljiv del naše zgodbe. Po preizkušnji z vročino smo se odločili za

nekoliko bolj duhovno ohladitev. Ustavili smo se v pokrajini Foggia, v San Giovanni Rotondu, enem največjih romarskih središč v Evropi. Tam je večino svojega življenja preživel pater Pij, svetnik, mistik in človek, h kateremu romajo milijoni. Kraj je tih, urejen, poln ljudi in hkrati nenavadno miren. Po hrupu avtoceste in sopari kombija je bil ta postanek skoraj terapevtski. Vsaj za trenutek se je zdelo, da se čas premika počasneje in da motorji — tako mehanski kot človeški — spet delujejo normalno. Pot nas je nato vodila v Bari, kjer nas je čakal trajekt za Albanijo. Pristanišče je bilo pravo križišče svetov: tovornjaki, turisti, romarji, družine, domačini, vsi združeni v istem cilju — zapluti nekam drugam. Vročina je bila še vedno neusmiljena, a vsaj vedeli smo, da nas čaka morje. Vkrcanje našega črnega kombija na trajekt je bilo skoraj ganljivo. Parkiran med tovornjaki je deloval, kot da spada tja. Kot izkušen borec. Znotraj pa dve družini, polna prtljaga in nekaj litrov dodatne hladilne tekočine — za vsak primer. Na trajektu se je začel drugačen ritem. Dolgi hodniki, preproste kabine, vonj po testeninah in kavi ter paluba, s katere smo opazovali, kako se Bari počasi oddaljuje. Otroci so doživljali pravo pustolovščino, odrasli pa smo si končno oddahnili. Vsaj za nekaj ur ni bilo treba skrbeti za motor. Trajekt ni bil le prevozno sredstvo. Bil je simbolična meja med »urejenim« delom poti in tistim, kar nas je še čakalo. In prav v tem je bil njegov čar. Po vročini, pokvarjenem hlajenju in improviziranih servisih ob cesti smo bili pripravljeni. Albanija je bila pred nami — in mi smo bili kljub vsemu, še vedno dobre volje.

ALBANIJA 64

Ko smo se odpravljali v Albanijo, smo starejši v sebi nosili precej težko prtljago — ne kovčkov, ampak spominov, predsodkov in zgodb, ki so se jih v Jugoslaviji učili skoraj mimogrede. Albanija je bila za nas sinonim za zaprto državo, tišino za visokimi zidovi in revščino, ki jo je bilo lažje slutiti kot razumeti. Država, ki je desetletja živela v eni najstrožjih komunističnih diktatur v Evropi, skoraj popolnoma odrezana od sveta. Njena edina “zaveznica” je bila komunistična Kitajska — že to se nam je zdelo skoraj kot kakšna geopolitična znanstvena fantastika. Ko smo prestopili mejo, se je ta mentalni zemljevid začel hitro trgati. Ceste? Boljše, kot smo pričakovali. Ljudje? Prijazni, radovedni, nasmejani. Trgovine? Odprte. Povsod občutek, da se država s precejšnjim naporom, a tudi z voljo, skuša ujeti s preostalim svetom. Seveda ni bilo vse bleščeče, a bilo je živo. In jasno je bilo, da Albanija ni več tista, ki smo si jo nosili v glavah. A preteklost … preteklost se v Albaniji ni

skrivala. Stala je ob cesti. Na hribih. Na poljih. Ob morju. Včasih sredi ničesar. Bunkerji. Če bi jih nekdo sejal, bi gotovo uporabil največjo lopato na svetu. Betonski polkrožni “gobani” so bili povsod. Kot da bi bila država posejana z nenavadno vojaško botaniko. To niso bili zgolj objekti — bili so betonski spomeniki paranoje Enverja Hoxhe, človeka, ki je bil prepričan, da bo Albanijo vsak trenutek napadla katera od velesil. Ali Jugoslavija. Ali Sovjetska zveza. Ali NATO. Ali kar vsi hkrati, če že pridejo mimo. Za otroke so bili bunkerji prava atrakcija. Skrivališča! Trdnjave! Mini jame za domišljijo! Zlezli bi vanje, se drli, preizkušali odmev in si predstavljali, da branijo svet. Mi odrasli pa smo ob njih stali nekoliko tišje. Videli smo, kako daleč gre lahko strah, ko postane ideologija. Kako se lahko beton izlije v krajino samo zato, ker je nekdo verjel, da je “sam proti vsem”. Po razhodu s Sovjetsko zvezo in kasneje še s Kitajsko je Albanija dejansko ostala sama. Režim pa je to osamljenost spremenil v politično veroizpoved. Bunkerji niso bili samo

obrambni objekti — bili so simbol nadzora, nezaupanja in kulta osebnosti. Vsak bunker je bil tiha priča misli, da sovražnik nikoli ne spi. In da mora biti strah vedno pripravljen. Leta 2007 pa so ti isti bunkerji stali ob novih cestah, ob polnih trgovinah in ob ljudeh, ki so gledali naprej. Kot opomin, kako dolgo pot je morala država prehoditi, da je sploh prišla do točke, kjer se je lahko začela normalno pogovarjati s svetom. In potem — kot kontrapunkt v tej balkanski simfoniji zgodovine — Ohrid. Če je Albanija govorila o preživetju, je Ohrid govoril o lepoti. Mesto leži ob enem najstarejših in najčistejših jezer na svetu, starejšem od večine človeških civilizacij. Ohridsko jezero je kristalno, hladno in tako prozorno, da imaš občutek, da bi lahko pogledal naravnost v čas. Sonce mu podari tisti modro-turkizni odtenek, ki se ti zapiše v spomin brez vprašanj.

Mesto samo je mešanica zgodovine, duhovnosti in tistega počasnega južnjaškega ritma, ki ti nehote upočasni korak. Tlakovane ulice, sprehajalna pot ob jezeru, vonj po ribah in žaru, cerkvice, ki se kot bele pike vzpenjajo po hribčkih — vse skupaj deluje, kot da bi nekdo zgodovino, naravo in človeški mir zmešal v popolno razmerje. Če so albanski bunkerji opominjali, kam lahko pripelje strah, je Ohrid pokazal, kam lahko pripelje čas — če ga pustiš, da dela svoje.

NAUM Za otroke je bil to prvi pravi “aha!” trenutek z Makedonijo. Pokrajina je bila čudna in domača hkrati – kot bi nekdo zmešal razglednico z Balkana in zgodbo, ki jo pripoveduje babica. Za odrasle pa se je zgodilo nekaj še pomembnejšega: potovanje je končno nehalo biti logistični podvig tipa »Kje je polnilec? Kdo ima dokumente? Zakaj je nekdo spet lačen?« in se je prelevilo v pravi užitek. Po umivanju, osvežitvi in kratkem počitku ste bili pripravljeni naprej – in predvsem na srečanje z Divnino družino, ki je potovanju dodalo tisto neulovljivo

toplino, zaradi katere se splača voziti ure in ure. Sveti Naum ni bil kar nekdo. Bil je učenec svetih bratov Cirila in Metoda, soustvarjalec slovanske pismenosti in eden tistih ljudi, ki so pustili sled, še preden so ljudje sploh vedeli, kaj pomeni “zgodovinski vpliv”. Leta 905 je ustanovil samostan, v njem živel, delal in – ker je bil očitno zelo dosleden – tam tudi ostal za vedno. Njegov grob je še danes v cerkvi, obiskovalci pa radi povedo, da lahko,

če prisluhneš kamnu, zaslišiš utrip njegovega srca. Ali je to res ali pa zgolj moč domišljije po dolgi poti, ni jasno – a občutek je poseben. Ko ste prispeli v vas, kjer so nekoč živeli Divnini predniki, je bil prvi vtis mešanica nostalgije, spoštovanja in tihe žalosti. Stare makedonske vasi imajo značaj, ki ga ni mogoče zaigrati: kamnite hiše, leseni tramovi, dvorišča, kjer so se nekoč lovili otroci, danes pa tam kraljujejo trave, grmičevje in tišina. Vas, ki je bila nekoč polna življenja, je danes

skoraj brez glasu. Hiše, ki so stoletja kljubovale vetru, soncu in dežju, se zdaj počasi predajajo času. Strehe se sesedajo, okna zevajo prazno, dvorišča čakajo nekoga, ki se verjetno nikoli ne bo vrnil. In vendar – če malo prisluhneš – skoraj slišiš smeh, pogovore, praznike in vsakdanje življenje ljudi, ki so tu pustili svoje sledi. Za odrasle je bil to neposreden stik z resničnostjo Balkana: kraji, ki so zaradi migracij, ekonomije in zgodovine ostali brez ljudi. Za otroke pa dragocena lekcija, da se lahko usoda nekega kraja spremeni hitreje, kot se zamenja šolski razred.

Prav zato je bil obisk sorodnikov v Skopju toliko pomembnejši. Tam ste videli drugo plat zgodbe – družino, ki je uspela, ki živi dobro in ki je kljub vsem spremembam ohranila toplino, gostoljubje in ponos na svoje korenine. Skopje je živahno, glasno in polno energije. Mesto kavarn, trgovin, stare zgodovine in drzno nove arhitekture. Obisk sorodnikov pa je bil, kot se spodobi: veliko smeha, še več hrane, zgodb, ki se začnejo s »Se spomniš, ko …«, in tiste makedonske topline, ki te objame že pri vratih – še preden ti sploh uspe sesti za mizo.

KOSOVO 68

Prehod iz Makedonije na Kosovo ni bil zgolj menjava države. Bil je preklop razpoloženja. Kot bi nekdo na daljincu Balkana pritisnil gumb »resničnost«. Za nami je ostal Ohrid s svojo spokojno modrino, Sveti Naum z duhovnim mirom in Skopje, kjer so nas sprejeli obrazi, ki so dišali po domačnosti. Pred nami pa Kosovo – pokrajina, ki leta 2007 še ni imela časa, da bi si popolnoma opomogla, si uredila dokumente in se odločila, katera pravila pravzaprav veljajo. Meja se je pojavila nenadoma. Ne kot jasna, urejena linija, temveč kot improviziran oder zgodovine: malo zapornic, malo vojakov, malo uniform, ki niso povsem pripadale istemu sistemu, in veliko pogledov, ki so govorili: »Bomo že nekako.« Kosovo je neodvisnost razglasilo leto pozneje, mi pa smo imeli to čast (ali pogum), da smo ga obiskali v času, ko je bilo še vse napol v nastajanju. Mejni postopki so bili takšni, kot da

bi jih vsak dan sproti izumljali. Srbija kosovskih dokumentov ni priznavala, Kosovo pa še ni imelo enotnega sistema. Rezultat? Žigi, ki niso imeli doma, obrazci, ki so se spreminjali hitreje kot vremenska napoved, in cariniki, ki so delovali po pravilih, znanih predvsem njim samim. Nad vsem tem je bdela prisotnost KFOR-ja. Vojaki so zagotavljali varnost, a hkrati jasno sporočali, da je mir tukaj še mlad, morda celo malo sramežljiv. Ni bil tisti turistični mir z razglednice, ampak tak, ki se še uči stati na lastnih nogah. Za dve družini z otroki in kombijem, ki je imel za sabo že italijansko vročino in ni kazal pretiranega navdušenja nad novimi izzivi, je bil to trenutek, ko si moral globoko vdihniti. Nasmehniti se. In upati, da bo kup papirjev v rokah mejnega uradnika ocenjen kot »zadosten«. Kombi je molčal. Otroci so strmeli v uniforme. Odrasli pa smo v glavi preračunavali vse možne scenarije – od gladkega prehoda do

improviziranega piknika na meji. Napetost je imela več razlogov. Politična negotovost je visela v zraku. Pravila so bila nejasna in vsak mejni prehod je imel svojo interpretacijo resnice. Prisotnost vojakov in kontrolnih točk je dajala občutek, da zgodovina tukaj še ni zaključila poglavja. In nekje v ozadju je bila tista tiha odgovornost: »Če gre kaj narobe, je to na meni.« Otroci so seveda vse to doživljali povsem drugače. Zanje so bile zapornice zanimive, uniforme kul, celotna situacija pa skoraj avanturistična. Zgodovinska teža? Nevidna. Kombi? Samo še ena’ kul’ stvar na poti. In potem – kot se to na Balkanu rado zgodi – smo prešli. Brez večjih zapletov. Z nekaj žigi, nekaj pogledi in občutkom, da smo pravkar opravili mali izpit iz potrpežljivosti in zaupanja v človeški faktor. Prav zato ta del potovanja ostane v spominu.

Ker ni bil olepšan. Ni bil turističen. Bil je Balkan v svoji najbolj iskreni obliki – z ranami, zgodovino, toplino ljudi in občutkom, da se svet spreminja pred tvojimi očmi. In ko smo kasneje zapeljali v Črno goro, je bilo, kot bi nekdo ponovno zamenjal kuliso. Divja, neukročena narava je vse pomirila. Gore, soteske, hladne reke in ceste, ki so se vile kot srebrni trakovi skozi gozdove, so povedale svojo zgodbo. Zgodbo Balkana, ki zna biti hkrati zahteven in osupljivo lep.

KOLAŠIN

Ko te Črna gora objame (in te ne spusti več)

Črna gora te ne vpraša, ali si pripravljen. Preprosto te zagrabi že po nekaj kilometrih. Cesta se začne zvijati, hribi se dvigajo kot da bi hoteli pokukati v avto, ovinki pa delujejo, kot da so jih narisali z rahlo razigrano roko. Več kot 80 odstotkov države leži nad tisoč metri nadmorske višine – kar v praksi pomeni, da se nikoli ne voziš naravnost in nikoli ne gledaš dolgo istega razgleda. Vsak ovinek ima svojo zgodbo in vsaka dolina svojo skrivnost. Vožnja skozi Črno goro je kot gledališka predstava v naravnem amfiteatru: zavesa se dvigne, razkrije se nova kulisa, ti pa samo sediš, gledaš, in si misliš: Aha, torej tako je videti, ko se narava res potrudi. Okoli Kolašina se gozd zgosti do te mere, da dobiš občutek, da si nekje v Alpah, le da bo vsak trenutek izza drevesa stopil kak črnogorski pastir in ti ponudil rakijo. Smreke in jelke stojijo resno in dostojanstveno, kot bi varovale tišino. Globoke rečne doline se odpirajo nenadoma, ceste pa se stisnejo tik ob strme stene – dovolj

blizu, da se zaveš, kako majhen si v resnici. Ko odpreš okno, te zadene hladen, čist gorski zrak, takšen, ki ti skoraj reče: Globoko vdihni. Saj ne hiti nihče. Po vseh napetih mejah in utrujajočih ravninah je bila ta pokrajina pravi balzam. Ne za telo – za živce. Most, ki ni samo most Ko se je stemnilo, je bil motel Djevojaćki most točno to, kar smo potrebovali. Ne kričeč, ne bleščeč, ampak tih in postavljen tam, kjer se zdi, da je bil vedno doma – ob reki Plasnici. Voda je šumela s tistim večnim, pomirjujočim zvokom, ki človeku hitro pove, da so skrbi za danes končane. Sobe so bile preproste, a domačne, takšne, da se ne sprašuješ, ali je kaj preveč ali premalo – ker je vse ravno prav. Na terasi si lahko sedel, poslušal reko in opazoval gore, ki so se v temi združile v eno samo veliko senco. Domača kuhinja je poskrbela, da si pozabil na

utrujenost, otroci pa so prvič zares začutili, kaj pomeni gorski Balkan. Odrasli pa … no, odrasli so prvič po dolgem času zadihali brez načrtov. Motel je stal ob glavni cesti, a imel dušo nekje čisto drugje – v miru. Lovćen – gora, ki te gleda od zgoraj Če ima Črna gora srce, potem Lovćen gotovo drži ključe do njega. Gora, po kateri je država dobila ime, se dviga mogočno nad obalo in notranjostjo kot nekakšen naravni čuvaj. Cesta iz Kotorja se vije v serpentinah, ki te najprej malo prestrašijo, potem pa navdušijo. Vsak zavoj ponudi razgled, zaradi katerega pozabiš, da si še pred minuto stiskal volan. Na Jezerskem vrhu stoji Njegošev mavzolej – mogočen, resen, skoraj zadržan. Tako kot zgodovina, ki jo predstavlja. Ko stojiš tam zgoraj, se zdi, da vidiš celotno državo na dlani: morje, gore, doline in vse tiste poti, po katerih si prišel. Razgled je tako dramatičen, da skoraj deluje neresnično – kot da bi nekdo pretiraval pri oblikovanju sveta.

Sveti Stefan – razglednica, ki je oživela Potem pa kontrast. Sveti Stefan. Majhen polotok, povezan z obalo z ozkim nasipom, videti kot razglednica, ki je nekdo ni pozabil v predalu, ampak jo je postavil kar v morje. Nekoč ribiška vasica, kasneje utrdba, danes pa simbol razkošja in glamurja. Rožnate plaže, morje v vseh odtenkih modre, zgodbe o filmskih zvezdnikih in jugoslovanskem blišču. Tudi če danes vanj ne vstopiš, ga ne moreš prezreti. Je eden tistih krajev, ki jih moraš videti – ne zato, ker bi moral, ampak ker si kasneje vesel, da si jih. Budva – mesto, ki ima preveč zgodb za eno življenje Budva je stara. In tega se ne sramuje. Njene ulice so ozke, kamnite in polne sledi vseh, ki so tu hodili pred nami: Iliri, Grki, Rimljani, Benečani, Bizantinci … Stari grad se zajeda v morje kot kamniti spomin, citadela pa z višine opazuje riviero, kot da še vedno pazi, da je vse na svojem mestu. Danes je Budva polna kavarn, galerij in turistov, a pod vsem tem še vedno čutiš zgodovino. Ni le postanek na poti – je kraj, kjer se po dolgih kilometrih usedeš, se sprehodiš ob morju, skočiš v vodo in si rečeš: Ja. Zato smo šli. In Črna gora? Ona samo stoji tam. Gorata, mirna, dramatična. In čaka, da se spet vrneš.

PORTORIKO 72

Ko človek v življenju prepotuje pol Balkana v kombiju, ki ima več značaja kot hlajenja, prečka Kosovo z več adrenalina, kot bi si ga naročil prostovoljno, in se po serpentinah Lovćena spušča proti Budvi z občutkom, da so zavore bolj filozofski koncept kot dejstvo, začne verjeti, da ga na tem svetu res ne more več nič presenetiti. To je nevarna misel. Kajti potem pridejo Karibi. Karibi niso navadna destinacija. Karibi so kraj, kjer dobiš občutek, da je nekdo vzel vse razglednice, ki si jih kadarkoli videl – tiste z letališč, iz trafik in iz babičinih predalov – jih zlepil skupaj in rekel: »Evo, zdaj pa živite v tem.« Morje je tako modro, da imaš občutek, da gledaš v Photoshop, palme se nagibajo kot profesionalne manekenke tik pred zaprtjem revije, veter pa diši po soli, mangu in tisti prijetni karibski lenobi, ki te zadene hitreje kot prvi koktajl. Ko stopiš na topel pesek, se ti v glavi pojavi misel, ki je nevarno blizu hereziji:

»Zakaj za vraga ne živimo kar tukaj?« Na Karibih čas ne teče – čas se sprehaja. Ljudje se smejijo, kot da imajo življenje urejeno, ali pa so se vsaj odločili, da se ne bodo pretvarjali, da ga imajo. In tudi najbolj resen Evropejec po dveh dneh hodi tako sproščeno, kot da je bil rojen bos, s sončnimi očali in brez rokovnikov. To je poglavje o otokih, ki izgledajo kot sanje, o ladjah, ki so bolj hoteli kot plovila, o pristaniščih, kjer te namesto prometnih znakov pozdravi glasba, in o trenutkih, ko se človek povsem resno vpraša, ali je mogoče, da je življenje v resnici lahko tako lepo – ali pa nas doma samo strašno radi strašijo. Portoriko je pri tem še posebej zanimiv primerek. Uradno je neinkorporirano ozemlje ZDA, kar pomeni, da si v tropih, a hkrati vidiš ameriške ceste, trgovine, avtomobilske tablice in angleške napise. Potem pa zaviješ v staro mestno jedro San Juana in se nenadoma znajdeš v Španiji iz 16. stoletja. Možgani za trenutek zablokirajo, ampak ravno ta kontrast je del čara.

Otok ima tri obraze, ki se nikakor ne trudijo biti skromni: San Juan – barvit, kolonialen, živahen. Trdnjavi El Morro in San Cristóbal stojita nad Atlantikom kot dva kamnita varnostnika, ki sta že zdavnaj obupala nad tem, da bi koga resno prestrašila. Ulice so ozke, hiše pobarvane v vse možne odtenke rumene, modre in rožnate, glasba pa prihaja iz vsakega okna, tudi iz tistih, kjer očitno nihče ne živi. Karibske plaže – dolge, bele in mehke kot moka. Morje je toplo, turkizno in tako mirno, da imaš občutek, da je narava preprosto pozabila, da bi morala občasno ustvariti kakšen val. Tropska notranjost – deževni gozd El Yunque, slapovi, meglice, papige in občutek, da si zašel v film o izgubljenem svetu, kjer bi moral vsak trenutek mimo priti kakšen raziskovalec v klobuku. Stari San Juan je poln cerkva iz časa španske kolonizacije. Masivni oltarji, baročne podobe, svetniki v tradicionalnih oblačilih – vse to deluje

znano in domače. Zato je toliko večji šok, ko stopiš v eno od teh cerkva in zagledaš svetnika v sodobni moški obleki, srajci in kravati. Za evropsko oko je to skoraj kulturni kratek stik. Pri nas so svetniki vedno v tunikah, habitih ali škofovskih oblačilih, praviloma z atributi iz časov, ko so bili sandali vrhunec mode. Na Karibih pa se zgodi nekaj drugega: svetnik je videti, kot da bi se lahko čez pet minut odpravil na kavo v bližnji bar. Takšna upodobitev ima več plasti. Svetnik ni oddaljena figura iz preteklosti, ampak nekdo, ki bi lahko bil tvoj sosed. Vera tukaj ni tog sistem, ampak živ organizem, ki diha s časom, krajem in ljudmi. Gre za simpatično simbiozo tradicije in sodobnosti – cerkev ostaja zgodovinska, njeno sporočilo pa povsem aktualno. In seveda: Karibčani imajo radi barvitost, neposrednost in kanček igrivosti – tudi v cerkvi. Za obiskovalca iz Evrope je to presenetljivo, skoraj zabavno, a hkrati zelo toplo. Kot da ti otok z nasmehom pomežikne in reče: »Brez skrbi – tukaj se ne jemljemo preveč resno. Niti Boga ne.«

DEVIŠKI OTOKI

(Britanski) – ko se Karibi srečajo z britanskim čajem

Obstajajo kraji, kjer ura teče počasneje. Ne zato, ker bi bila pokvarjena, ampak ker se ji preprosto ne mudi. Kraji, kjer je največja dnevna dilema vprašanje, ali iti najprej na plažo ali najprej na sok iz manga. In potem seveda ugotoviš, da je odgovor – oboje, brez hitenja. Takšni so Deviški otoki: kot da bi nekdo Karibe postavil na »letni način« in pozabil pritisniti gumb za resnost. To je svet, kjer so sandali povsem legitimna poslovna obutev, veter pa ima stalno pogodbo o zaposlitvi. Ko enkrat stopiš na otok, ti je

jasno, da tukaj ne boš ničesar osvojil, dosegel ali optimiziral – lahko pa se naučiš umetnosti ničdelanja, kar je, roko na srce, precej podcenjena veščina. Deviški otoki (Britanski) oziroma British Virgin Islands so eden najlepših karibskih kotičkov, kjer se naravna lepota, britanska zgodovina in otoška sproščenost združijo v popolnoma svojstven svet. Ležijo vzhodno od Portorika in so del arhipelaga Deviških otokov, ki ga je Krištof Kolumb poimenoval po sveti Uršuli in njenih 11.000 devicah – kar je bodisi

izjemno natančna zgodovinska informacija bodisi dokaz, da so bile zgodbe v 15. stoletju nekoliko bolj barvite. Podnebje je subtropsko, prijetno in vetrovno skozi vse leto, kar je eden glavnih razlogov, da otočje privabi več sto tisoč turistov letno. Temperature se običajno gibljejo med 22 in 31 °C – ravno prav, da si vedno malo pretopel, a nikoli dovolj, da bi se pritoževal. To ustvarja idealne razmere za jadranje, snorklanje in tisto posebno disciplino poležavanja na plaži, kjer je edini napor obračanje na drugo stran.

Otočje je bilo v 17. stoletju sprva pod nizozemsko oblastjo, nato pa so ga leta 1672 zavzeli Britanci in ga vključili v svoje kolonialno omrežje. Leta 1967 je pridobilo notranjo avtonomijo, danes pa je britansko čezmorsko ozemlje s parlamentarnim sistemom in britanskim monarhom kot formalnim voditeljem. Tako lahko na istem otoku vidiš palmovo drevo, rumenordeče sonce in prometni znak v popolnoma pravilni angleščini. Ko prideš na BVI, te najprej prevzame barva morja – tista nerealna modrina, zaradi katere začneš sumiti, da nekdo uporablja filter. Potem te očara ritem življenja, ki je počasnejši, prijaznejši in bolj sproščen. In ko se sprehodiš po Tortoli ali zapelješ do Virgin Gorde, hitro razumeš, zakaj so ti otoki sinonim za karibsko lepoto: ker tukaj lepota ni razglednica, ampak način življenja. 75

ST. MARTIN 76

St. Martin – otok, kjer se tudi meja malo sprosti

St. Martin je eden tistih karibskih otokov, kjer se človek že po prvih petih minutah vpraša: Kdo je tu pravzaprav nor – Francozi, Nizozemci ali vsi skupaj? In odgovor je presenetljivo preprost: nihče. In hkrati vsi. Ker če lahko dve državi že več kot štiristo let mirno sobivata na enem samem koščku zemlje, potem je jasno, da so tu stvari postavljene nekoliko … karibsko. Otok je razdeljen na francoski sever in nizozemski jug že od leta 1648. Meja je tako neopazna, da jo prečkaš, ne da bi se tega zares zavedal – razen če nenadoma opaziš, da je več slaščičarn kot barov ali da se kava pije počasneje in z več filozofije. To je tista vrsta meje, ki te ne ustavi, ampak ti reče: “Kar naprej, samo malo drugače bo.”

Na Karibih obstaja še ena posebna disciplina: opazovanje sence. In ne, to ni lenoba – to je življenjska modrost. Vajina odločitev, da se umakneta s sonca, je bila pravzaprav najbolj lokalna možna. Tu velja nenapisano pravilo: kdor zna uživati v senci, je že skoraj domačin. In ko enkrat sediš v senci, se začne prava predstava. Pelikani. Ne ptice – osebnosti. Najprej se dvignejo visoko nad vodo, potem nekaj časa dramatično krožijo, kot da tehtajo življenjske odločitve, nato pa se z vso eleganco padajoče opeke zrušijo v morje. In čudežno – vedno pridejo ven z ribo. Ta kombinacija gracioznosti in nerodnosti je tako simpatična, da se ji ne moreš upreti. Pelikan ti brez ene same besede pove: “Ni treba hiteti. Ni treba biti popoln. Samo uživaj.” In za trenutek imaš občutek, da si tudi ti del tega sveta.

Potem je tu Maho Beach – plaža, kjer ne gledaš morja, ampak nebo. Letala se spuščajo tako nizko, da imaš občutek, da bi lahko pilotu pomahal ali mu ponudil kavo. Letališče so Američani med drugo svetovno vojno stisnili na ozki pas peska tik ob morju, in narava se je s tem pač sprijaznila.

In potem – popolno nasprotje vsega tega hrupa. Jadranje. Na Saint Martinu sva s sinom doživela pravo, resno jadranje na nekdanji tekmovalni jahti. Ne turistično vožnjo, ampak plovbo, kjer ima vsaka vrv svoj namen in vsaka praska svojo zgodbo. Ko veter napolni jadra in se trup rahlo nagne, svet postane tišji. Sin je z očmi lovil vsak gib, vsak zvok, jaz pa sem se za hip vrnil v tisti

prvinski stik z morjem, kjer motor nima glavne besede. Jadranje ni le vožnja – je sodelovanje z naravo. Je lekcija potrpežljivosti. In tih opomnik, kako malo je v resnici potrebno za občutek popolne svobode. St. Martin te ne poskuša očarati na silo. Samo sedi tam, med senco, pelikani, letali in vetrom – in če si pripravljen malo upočasniti, te bo otok sam našel.

Slika je simbolična

Ko stojiš na plaži, se zgodi nekaj, česar ne doživiš nikjer drugje: najprej vidiš letalo nad morjem, potem slišiš, kako motorji postanejo globlji, in nato – ššššššš – ogromno letalo zgrmi nekaj metrov nad tvojo glavo. To ni samo pogled. To je dogodek. To je adrenalin. Še bolj noro je pri vzletih. Ko pilot doda moč, veter skoraj fizično preveri, ali si dobro zasidran v resničnost. Opozorilne table sicer pravijo, da je izpuh nevaren, a turisti so turisti – vedno se najde kdo, ki misli, da bo ravno on dobil tisti popolni posnetek. Narava pa mu prijazno pokaže, kdo ima zadnjo besedo.

ANTIGVA Antigva je eden tistih karibskih otokov, kjer se človek že ob prihodu vpraša, ali je mogoče, da je nekdo vzel vse odtenke modre, jih zmešal z belim peskom in jih raztresel okoli otoka – potem pa dodal še zgodovino, ki je tako bogata, da bi lahko napolnila tri muzeje in en roman. Otok je del države Antigva in Barbuda, ki je od leta 1981 samostojna članica Commonwealtha. Otok, ki slovi po “365 plažah” Antigva je znana po svoji znameniti trditvi, da

ima 365 plaž – eno za vsak dan v letu. In ko se sprehodiš po njenem obalnem pasu, hitro razumeš, zakaj se domačini radi pohvalijo s tem. Plaže so dolge, mehke, bele, obdane s turkiznim morjem, ki je tako mirno, da se zdi, kot bi ga nekdo vsak večer ročno zgladil. Otoška zgodovina, ki jo čutiš na vsakem koraku Antigva je bila stoletja pomembna britanska kolonija, strateško umeščena med glavne

karibske pomorske poti. Prav zato je Nelson’s Dockyard v English Harbourju danes eden najpomembnejših zgodovinskih spomenikov – edini še delujoči gruzijski pomorski kompleks na svetu. Tam se prepletata britanska pomorska tradicija in karibska sproščenost, kar daje otoku poseben značaj. Kultura, ki je mešanica britanskega vpliva in afriških korenin Današnja kultura Antigve je živahna, ritmična in

polna energije. Večina prebivalcev je potomcev Afričanov, ki so bili pripeljani na plantaže sladkornega trsa, kar se odraža v glasbi, kulinariki in karnevalskih običajih. Calypso, steelpan in ples so del vsakdana, hrana pa je mešanica britanskih, afriških in karibskih okusov.

MAGENS BAY Ameriški Deviški otoki so tisti košček Karibov, kjer se zgodovina, narava in sodobni ritem življenja prepletajo v skoraj filmsko kuliso. Na zemljevidu delujejo majhni, skoraj neopazni, a ko stopiš na enega od treh glavnih otokov – Saint Thomas, Saint John ali Saint Croix – hitro postane jasno, da nosijo veliko več, kot obljubljajo razglednice. Nekdanja danska kolonija, danes ameriško ozemlje, je prostor, kjer se evropska arhitektura sreča s karibskim temperamentom, kjer se zgodbe sužnjelastništva prepletajo z bojem za svobodo, in kjer se vsak zaliv zdi kot samostojno poglavje.

Otokom daje poseben značaj tudi njihova dvojnost: na eni strani so raj za popotnike, ki iščejo turkizne lagune, jadranje in tropsko brezskrbnost, na drugi pa so živi muzeji zgodovine, ki jo je oblikovala trgovina s sladkorjem, pirati, evropske sile in kasneje ameriški vpliv. Prav ta kontrast – med lahkotnostjo sedanjosti in težo preteklosti – naredi Ameriške Deviške otoke tako privlačne za raziskovanje. Midva sva se odločila, da bova en cel »prosti dan« izkoristila za obiska ene najlepših plaž na svetu. Magens Bay leži v popolnem polkrogu, obdanem z zelenimi griči. Ta oblika ni le

estetska – je ključna. Zaliv je naravno zaščiten pred vetrom in odprtim morjem, zato je voda skoraj vedno mirna kot jezero. Prav zaradi tega velja za eno najboljših plaž za sproščeno plavanje na Karibih, brez močnih tokov ali presenetljivih valov. Ko zaplavaš nekaj metrov od obale, imaš še vedno občutek varnosti. Dno se spušča počasi, voda je topla, prozorna in vabljiva. To je eden redkih krajev, kjer se odrasli sprostijo, otroci brezskrbno čofotajo, in nihče nima občutka, da bi moral “paziti na morje”. Magens Bay je tisti dan delovala umirjeno,

skoraj zadržano, kot da je zavestno pustila prostor tišini. Zato je bil prihod kombija nekaj, kar je takoj izstopilo – ne vsiljivo, ampak dovolj drugačno, da si se nehote zazrl. Vozilo se je ustavilo skoraj pri samem robu peska, brez hitenja, brez razburjenja. Vrata so se odprla in izstopili so ljudje, lepo urejeni, z nekakšno zbrano resnostjo, ki pa ni bila toga. Posebej je izstopal par, očitno ženin in nevesta. Ne zaradi razkošja, ne zaradi dramatičnosti, ampak zaradi preprostega dostojanstva, s katerim sta stopila na pesek. Kot da sta točno vedela, zakaj sta tam – in da boljše kulise ne potrebujeta. Med njimi je bil tudi duhovnik, miren, skoraj neopazen, a dovolj jasen znak, da se tukaj ne bo zgodilo nekaj običajnega. In ravno to je bil tisti trenutek, ko je Magens Bay pokazala še en svoj obraz. Plaža, ki jo večina pozna kot idealen prostor za kopanje, sprostitev in prve karibske vtise, se je v tistem hipu spremenila v intimen prostor obreda. Brez lokov, brez cvetličnih aranžmajev, brez glasbe. Samo pesek, morje, hribi in nekaj ljudi, ki so vedeli, da je ta trenutek večji od razglednic. Premamila me je radovednost fotografa in sem se skupini približal - kakšno nasprotje, kar v kopalkah, da bi naredil en lep posnetek. Kot opomnik, da se življenje ne razdeli lepo na posebne in navadne dni. Včasih se poroka zgodi sredi kopalnega dne, na plaži, kjer si še pred nekaj minutami plaval brez skrbi. In ko sem naredil tisti posnetek – ne spektakularen, ne popoln – sem pa spozna še nekaj: da ženina poznam! V tistem trenutku se je prizor nenadoma prelomil na dva nivoja. Do takrat sem bil opazovalec. Fotograf. Nekdo, ki je po naključju stal blizu lepe,

intimne zgodbe. Zdaj pa sem postal del kadra, čeprav neviden. Plaža, morje, obred – vse to je naenkrat dobilo osebno razsežnost. Ni bila več “poroka na Karibih”. Bila je njegova poroka. In jaz sem stal tam, v kopalkah, s fotoaparatom v roki, sredi kraja, kjer ga nikoli ne bi pričakoval. Kar je bilo še trenutek prej estetsko, je postalo človeško. Kar je bilo lepo, je postalo ganljivo.

nenadoma povezalo. Obraz je dobil ime. Neznanec je postal nekdo, s preteklostjo, z zgodbo, s srečanjem, ki se je zgodilo komaj dan prej – in to ne kjer koli, ampak na krovu križarke, sredi oceana.

Zaklical sem ženi: »Pa saj to je Tone!« Do tiste sekunde je bil prizor tih, skoraj odmaknjen, zaprt v svoj mali obredni mehurček. Ko pa si zaklical: »Pa saj to je Tone!«, se je vse

Spomnila sva se ga takoj: poklicni piano player, tisti, ki je zvečer igral v salonu, miren, zbran, z rahlo zadržanim nasmehom človeka, ki je že vajen odrov, a ne išče pozornosti. Na njega

Nenadoma Karibi niso bili več veliki. Postali so presenetljivo majhni.

so naju opozorili drugi člani posadke – skoraj z malce ponosa – ker je bil najin rojak, midva pa edina Slovenca med potniki. Takšna majhna zarota pripadnosti, ki se zgodi daleč od doma: »Poglej, še eden od nas je tukaj.« In zdaj je stal tam. Ne za klavirjem. Ne v večerni razsvetljavi salona. Ampak na pesku, ob morju, v enem najlepših zalivov na svetu – na svoji poroki. V tistem trenutku se je ves prizor dokončno zasidral v moj spomin. Ne več kot lepa karibska anekdota, ampak kot tisti tip zgodbe, ki jo nosiš s sabo leta in leta. Ker združuje vse, kar potovanja v resnici so: naključja, bližino, presenetljive vezi in občutek, da svet ni sestavljen iz ločenih krajev, ampak iz prepletajočih se poti.

In jaz – še vedno v kopalkah, s fotoaparatom – sem stal tam kot dokaz, da se včasih najlepši trenutki zgodijo popolnoma mimo načrta. Da nekoga spoznaš ob klavirju na ladji in ga naslednji dan srečaš kot ženina na karibski plaži. In da lahko na koncu rečeš samo še: »Če bi mi to kdo pripovedoval, mu ne bi verjel.« Ko sem mu zaklical: »Iskrene čestitke!« — in to v slovenščini — se je zgodilo nekaj čudovitega. Njegov obraz se je za trenutek povsem spremenil. Presenečenje, nejevera, nato nasmeh, ki ni bil več samo vljuden ali svečan, ampak čisto oseben. Tak, ki ga imaš, ko te sredi sveta, kjer si anonimna figura, nenadoma nekdo pokliče v tvojem rojstnem jeziku. Za sekundo ali dve ni bil več Anton Doran, ženin na karibski plaži. Bil je Tone. Slovenec. Pianist s križarke. Nekdo, ki je še včeraj sedel za klavirjem v salonski razsvetljavi, danes pa stal v salonarjih na pesku, ob enem največjih trenutkov v življenju.

Slovenščina je v tistem prostoru zvenela skoraj neverjetno. Med morjem, palmami, angleščino in šepetom obreda je zazvenela kot nepričakovan most. Majhen, a močan dokaz, da svet res ni tako velik, kot se včasih zdi. Njegov pogled je povedal vse: Kaj pa ti tukaj? Kako je to mogoče? In hkrati: Kako lepo, da si. Ni bilo treba dolgih besed. Ni bilo časa za razlage. Samo kratek trenutek prepoznavanja, kimanje, nasmeh — dovolj, da se zgodba zapre v popoln krog. Jaz, ki sem bil prej zgolj opazovalec, sem za hip postal del njegovega dne. In on je za vedno postal del mojega potovanja. Takšni trenutki ne potrebujejo fotografije, čeprav sem jo naredil. Ostanejo, ker združujejo vse plasti potovanja: naključje, bližino, pripadnost in tisti tihi občutek, da si bil ob pravem času na pravem mestu. In ko sem kasneje pomislil na Magens Bay, nisem več videl samo popolnega zaliva. Videl sem poroko, slovenščino sredi Karibov in dokaz, da včasih najlepši trenutki niso

načrtovani — samo dovoljeni. Ko nama je predstavil svojo nevesto Roso iz Ekvadorja, je prizor dobil še eno plast topline. Ni bila le “nevesta na karibski plaži”, ampak mirna, odprta ženska, ki je v tistem trenutku nosila dve identiteti hkrati: sveže poročeno ženo in bolniško sestro s križarke, s katero smo si še včeraj delili vsakdan ladijskega življenja. Vse je postalo domače, skoraj logično – kot da se ti dve zgodbi sploh ne bi mogli zgoditi drugače. Dogovor za skupno svečano večerjo naslednji večer na ladji je padel spontano, brez ceremonije. Kot nadaljevanje nečesa, kar se je že začelo, še preden smo vedeli, da se je. In ta večer ni bil več “večerja s poročencema”, ampak srečanje štirih ljudi, ki jih je svet za hip postavil na isto točko. Od tistega dne naprej se odnos ni razpršil, kot se pogosto zgodi s potovalnimi znanstvi. Nasprotno. Postal je resničen, trden, dolgoročen. Ostali smo v stiku. Obiskali smo se. Večkrat. Vsakič z občutkom, da se poznamo dlje kot se v resnici. Kot da bi bila tista poroka na

Magens Bay zgolj uradni začetek prijateljstva, ki je bilo v resnici že tam – samo še ni imelo imena. Tone je tudi prispeval svojo glasbo za digitalno verzijo moje ZANIMIVE KNJIGE. In ko danes pomislim na tisti dan, se ne spomnim več samo plaže, morja ali svetlobe. Spomnim se ljudi. Toneta. Rose. Večerje na ladji. Obiskov. Pogovorov. Smeha. Spomnim se, da so najlepši spomini s potovanj pogosto tisti, ki jih ne najdeš v nobenem vodniku. Magens Bay je zame ostala ena najlepših plaž na svetu. A še pomembneje: ostala je kraj začetka. Kraj, kjer sem spoznal, da potovanja niso zbirka krajev, ampak zbirka ljudi. In da najlepši trenutki niso tisti, ki jih načrtuješ, ampak tisti, ki ti jih svet – povsem nepričakovano – podari. Zato Karibi niso več samo destinacija. So opomnik, da je svet majhen, ko ga gledaš s pravimi očmi. In da se včasih prav sredi kopalnega dne, v kopalkah in s fotoaparatom v roki, začne zgodba, ki traja veliko dlje od potovanja.

OASIS OF THE SEAS 84

Oasis of the Seas ni zgolj križarka, temveč plavajoči svet, v katerem se človek hitro zave, da morje ni več meja, ampak kulisa. Že ob prvem koraku na krov postane jasno, da to ni ladja, ki bi te zgolj prepeljala od pristanišča do pristanišča, temveč prostor, kjer se življenje odvija v polnem zamahu – z lastnim ritmom, pravili in presenetljivo raznolikostjo. Na Oasis of the Seas se dan začne z izbiro, ne z urnikom. Lahko se sprehodiš skozi Central Park, pravi park z drevesi, grmičevjem in ptičjim petjem, ki deluje skoraj neverjetno sredi oceana. Med zelenjem se skrivajo kavarne in restavracije, kjer jutranja kava dobi poseben okus, ker jo piješ sredi morja, a v okolju, ki spominja na mestni trg. Le nekaj palub stran se razprostira Boardwalk, živahna promenada z vrtiljakom, slaščičarnami in pogledom na odprto morje, kjer se otroško navdušenje brez težav prenese tudi na odrasle.

Zabava na ladji ni dodatek, temveč temelj. Večerne predstave so na ravni velikih gledališč – od broadwayskih muzikalov do akrobatskih in vodnih šovov v AquaTheatru, kjer se skoki v vodo odvijajo pod zvezdnatim nebom. Glasba spremlja vsak kotiček ladje, od umirjenih jazz klubov do živahnih večerov, kjer se noč neopazno prelije v jutro. Kdor želi mir, ga najde; kdor išče dogajanje, ga ima na pretek. Oasis of the Seas pa ni namenjena le opazovanju, temveč tudi gibanju. Plezalne stene, tekaške steze, športna igrišča in surf simulator FlowRider ponujajo dovolj izzivov, da pozabiš, da si na ladji. Posebno doživetje je zipline, ki te popelje čez osrčje ladje in ti za trenutek da občutek, da lebdiš med nebom in morjem. Vse to ustvarja vtis, da je ladja živa, da diha skupaj s potniki. Kulinarična ponudba je zgodba zase. Restavracije ponujajo okuse z vseh koncev sveta, od elegantnih večerij do sproščenih

prigrizkov, kjer se dan zaključi s sladico, ki je skoraj prelepa, da bi jo pojedel. Kabine so udobne in premišljeno zasnovane, mnoge z balkoni, kjer se večeri končajo ob pogledu na neskončno morsko gladino. Oasis of the Seas je kraj, kjer se razkošje ne kaže v pretiravanju, temveč v izbiri. Je ladja, na kateri se lahko izgubiš in hkrati najdeš, kjer vsak dan ponudi nekaj novega in kjer se zdi, da je potovanje samo po sebi cilj. Ko zapustiš krov, ne odneseš s seboj le spominov na kraje, temveč občutek, da si bil del sveta, ki pluje – in te za nekaj časa odnese daleč stran od vsakdanjosti.

RODOS

Rodos je četrti največji grški otok in pravi sredozemski veteran. Čez tisočletja so si ga podajali Grki, Rimljani, Bizantinci, vitezi, Osmanci in Italijani – vsak je za seboj pustil kakšen zid, tempelj, cerkev ali vsaj dobro zgodbo. Leži na robu Egejskega morja, tako blizu Azije, da imaš občutek, kot da Evropa in Orient tu že stoletja živita v sosedskem sožitju. Otok slovi po soncu, ki skoraj nikoli ne vzame dopusta, po razgibanih obalah in po zgodovini, ki ni zaprta v muzeje, ampak raztresena po

ulicah, obzidjih in trgih. Rodos je eden redkih krajev, kjer se človek resnično počuti, kot da je stopil v časovni stroj. Ko vstopiš v srednjeveško staro mesto, se ti zdi, da bo izza vogala vsak hip prišel kak viteški konjenik, ki išče pot do Velike palače. Kamnite ulice, obzidja, stolpi in masivna vrata so tako dobro ohranjeni, da skoraj pozabiš, da si v 21. stoletju. A potem prideš do obale, zagledaš plaže,

sonce in tiste značilne grške modro bele prizore – in časovni stroj se nenadoma preklopi na »dopustniški način«. Obzidje rodoske trdnjave je eden najveličastnejših srednjeveških obrambnih sistemov na svetu – mogočen kamniti polkrog, ki objema staro mesto kot oklep, izklesan iz zgodovine. Gradili so ga od antike do 16. stoletja, največji pečat pa so mu vtisnili vitezi hospitalci, ki so po letu 1309 sistematično

nadgrajevali bizantinske zidove in jih spremenili v eno najbolj neprebojnih utrdb Sredozemlja. Obzidje je danes del UNESCO ve svetovne dediščine, staro mesto pa velja za eno najbolje ohranjenih srednjeveških mest na svetu. Ko hodiš po jarkih, bastionih in ulicah obzidja, imaš občutek, da se je čas ustavil – kot da bi se vsak trenutek lahko pojavil vitez v oklepu. Mi smo največ časa preživljali na veliki plaži z oranžno rjavim peskom, ki je eden tistih rodoskih prizorov, ki ti ostanejo v spominu prav zato, ker so tako drugačni od klasične »grške modro bele razglednice«. Topla, skoraj bakrena barva peska daje plaži poseben značaj – kot bi se Egejsko morje za trenutek odločilo, da bo malo bolj eksotično kot običajno. Ko gledaš proti vzhodu z Rodosa, je turška obala tako blizu, da se zdi, kot bi jo lahko dosegel z dolgim plavanjem. Prav zato je bil prizor požarov še toliko bolj intenziven: dim se je dvigal v visokih, gostih stebrih, veter ga je raznašal nad hribi, sončna svetloba ga je obarvala v oranžno sive tone in vse skupaj je ustvarilo občutek, da se narava tam daleč bori sama s sabo. Tisti trenutek je bil opomin, kako hitro se lahko v Sredozemlju spremeni razpoloženje – od idile do katastrofe, od miru do boja z ognjem.

FLORIDA 88

Florida. Dežela, kjer sonce sije tudi takrat, ko lije kot iz škafa, kjer se upokojenci in aligatorji gibljejo z isto samozavestjo, in kjer je natikač uradna obutev za vse priložnosti – od plaže do sodišča. Ko prestopiš mejo Floride, hitro ugotoviš, da tukaj logika deluje po lastnih pravilih: ceste so ravne kot palačinke, nasmehi široki kot obzorje, vreme pa se lahko v desetih minutah odloči za vse štiri letne čase. Florida ni le destinacija, je stanje duha – malo karibsko, malo ameriško, malo noro in popolnoma nepozabno. Če Južna Karolina deluje umirjeno, je Florida njen glasni, bleščeči in rahlo ekscentrični sorodnik, ki te že ob prihodu vpraša: »Si pripravljen?« Ne ljubezen na prvi pogled, temveč na drugi, tretji in četrti prihod. Midva z ženo sva se tja vračala večkrat – predvsem zato, ker je Florida idealno izhodišče za križarjenja in hkrati dovolj prijetna, da ti nikoli ni težko »čakati«. Čakati na ladjo, na boljše vreme ali zgolj na občutek, da si res na dopustu. Za vsak primer sva po navadi prispela kakšna dva dni prej, saj se pri letalih nikoli ne ve: včasih zamudijo, včasih izginejo kovčki, ladje pa imajo to nadležno lastnost, da odplujejo točno takrat, ko jim je rečeno. Tako je Florida postala najin varnostni pas – sonce, palme, natikači in pomirjujoča misel, da je bolje zamuditi zajtrk kot pa ladjo. A Florida za naju ni bila samo logistična postaja med letalom in križarko. Postala je tudi kraj srečevanj in ponovnih snidenj. Tam imava nekaj dobrih prijateljev, ki so najine poti še dodatno zasidrali. Prvi par sta Kathie in Don Johnson, čistokrvna Američana in nekdanja menedžerja hotela na Nevisu, v času, ko sem tam leta 2001 prestajal svoj osebni »ordeal«. Iz takšnih okoliščin se včasih ne rodijo le zgodbe, temveč tudi prijateljstva – in najino je bilo dovolj trdno, da se ni ustavilo pri obiskih na Floridi, ampak se je preselilo tudi čez ocean, k nama v Slovenijo. Drugi par prijateljev pa je prava mala karibska

mešanica: najin rojak, v Chicagu živeči »Gombačev Tone« in njegova žena Rosa iz Ekvadorja. Spoznali smo se na križarjenju po Karibih – kar je že samo po sebi posebna zgodba – in ker danes tudi onadva živita na Floridi, je bil obisk skoraj samoumeven. Tako kot je bilo samoumevno, da sta nama obisk pozneje vrnila v Sloveniji. Florida se je s tem dokončno potrdila, ne le kot križišče poti, temveč kot stičišče ljudi, zgodb in nepričakovanih vezi. Florida je torej za naju več kot destinacija. Je predigra, je postanek, je most med morjem in kopnim – in včasih tudi med starimi znanci in novimi prijatelji. Če že moraš nekje čakati, je Florida prav prijetno mesto za to.

Ob obiskih obeh zakonskih parov se seveda nismo mogli izogniti obiska znamenitega vesoljskega centra na Cape Canaveralu – kraja, kjer so se sanje o Luni, Marsu in »še malo dlje« spremenile v beton, jeklo in rakete. Med mogočnimi izstreliščnimi ploščadmi, hangarji in razstavljenimi vesoljskimi plovili hitro dojameš, da je Amerika poleg avtomobilov in hamburgerjev resno vzela tudi pot v vesolje. Enkrat sem center celo temeljito prevozil s kolesom – seveda tam, kjer je bilo to dovoljeno in kjer ni grozila nevarnost, da bi mi čelado zamenjala kakšna raketa v fazi izstrelitve. Ni vsak dan, da se človek s kolesom pelje mimo zgodovine, ki je letela na Luno.

MIAMI Miami ni mesto – Miami je stanje duha. Je kraj, kjer sonce nikoli ne vzame dopusta, kjer so palme bolj samozavestne od marsikaterega človeka in kjer se zdi, da tudi prometni zastoji potekajo v ritmu salse. Tukaj se jutro začne z vonjem po oceanu, nadaljuje s kavo, ki bi zbudila še spečega aligatorja, in konča z večerom, ko se mesto prelevi v bleščečo kuliso, kot bi jo nekdo narisal s preveč barvicami – in prav vse uporabil. Miami je hkrati razglednica in resničnostni šov: malo glamurja, malo kaosa, veliko barv in še več zgodb. Je mesto, kjer se športni avtomobili bleščijo bolj kot sončna očala, kjer so plaže dolge, noči še daljše, in kjer nihče ne ve točno, ali je ura tri popoldne ali tri zjutraj – a to v

resnici nikogar ne moti. Dobrodošli v Miamiju, kjer je življenje vroče, tempo hiter in kjer se tudi resnost raje obleče v laneno srajco in natakne natikače. Naša družina – žena Mirjam, hčerka Marjanca, sin Toni in moja malenkost – smo se v Miamiju oglasili pri starih znancih, kot se spodobi: brez napovedi, a z veliko veselja. Rojak Gombačev Tone in njegova žena Rosa sta nas sprejela tako domače, kot da smo se nazadnje videli včeraj, ne pa pred leti in čez pol sveta. Pri njiju ni bilo vprašanje, ali bomo dobrodošli, temveč le, ali bomo najprej pili kavo, sok ali kaj močnejšega – ker v Miamiju se tudi obiski začnejo z izbiro razpoloženja. In tako se je hitro izkazalo, da so stara prijateljstva kot dobra klima naprava: ne

glede na vročino zunaj poskrbijo, da se takoj počutiš prijetno in domače. Preden smo potrkali pri Tonetu in Rosi, smo si Miami ogledali še z morske perspektive – s čolnom, kjer se mesto pokaže v svoji najbolj razkošni, skoraj malo brezsramni podobi. Pluli smo mimo kanalov, ob katerih stojijo hiše, ki niso več hiše, ampak osebne palače z lastnimi pomoli, jahtami in palmami, ki očitno živijo boljše življenje kot večina ljudi. Vsaka posest je bila večja, bolj bleščeča in bolj samozavestna od prejšnje, kot da bi se lastniki tiho dogovorili za tekmovanje v tem, kdo ima več stekla, več teras in manj sosedov na vidiku. Ob vodi se vrstijo vile, kjer garaže niso za

avtomobile, ampak za čolne, bazeni pa so tako blizu oceana, da se človek vpraša, ali sploh še vedo, kje se konča njihovo in začne morje. Medtem ko smo mi občudovali razglede, so se mimo nas lenobno zibale jahte, vredne toliko kot manjša evropska vas, in vse skupaj je delovalo kot razstava bogastva na prostem – brez vstopnine, a z rahlim občutkom, da si tu le gost v svetu, kjer denar očitno nima zgornje meje. In prav ta kontrast med sproščenim valovanjem vode in resno dragimi posestvi naredi ta del Miamija tako fascinanten, da ga gledaš z odprtimi usti in si misliš: no, tudi to je Amerika. Seveda pa nismo mogli mimo najdaljše in najbolj slavne plaže South Beach, ki je v Miamiju skoraj obvezna postaja – dolge peščene preproge, ki se razteza, kolikor seže pogled, z belim peskom, ki škripa pod nogami, in oceanom v barvi, ki bi jo proizvajalci razglednic z veseljem patentirali. Ob plaži se sprehajajo tekači, kolesarji, mišičnjaki, manekenke in vsi vmes, vsak s svojo zgodbo in sončnimi očali, večjimi od življenjskih odločitev. Valovi so ravno pravšnji za namakanje nog, veter pa poskrbi, da imaš občutek, kot da si del kakšne počasne filmske scene. Bili smo tako dobre volje, da smo poleg raziskovanja in fotografiranja začeli še malo improvizirati – in ko smo zagledali ptice, ki so povsem resno stale na eni nogi, smo se jim brez sramu pridružili. Tam smo stali, družinsko uravnoteženi na eni nogi, se smejali sami sebi in dokazovali, da Miami ne vpliva le na modo in tempo življenja, ampak tudi na pripravljenost odraslih ljudi, da se obnašajo kot otroci. In prav v tem je čar: na tej plaži se zdi, da je vse dovoljeno, dokler uživaš, se smeješ in pustiš soncu, da opravi svoje.

PORABJE Porabje je obmejna pokrajina na skrajnem zahodu Madžarske, tik ob meji s Slovenijo in Avstrijo. To je območje, kjer že stoletja živi slovenska narodna manjšina in kjer slovenska beseda kljub zgodovinskim preizkušnjam še ni rekla zadnje. Zgodovinsko gledano je bilo Porabje del slovenskega etničnega prostora, vendar je po razpadu Avstro-Ogrske in določitvi novih državnih meja po prvi svetovni vojni ostalo zunaj matične domovine. Meje so se spremenile, ljudje pa – vsaj v srcu – precej manj. Kljub temu je Slovencem v Porabju uspelo ohraniti svoj jezik, kulturo, vero in običaje. Narodna zavest se je tam očitno izkazala za bolj

trdoživo kot marsikatera politična odločitev. Skozi zgodovino je bilo Porabje večkrat zaznamovano s političnimi spremembami, zaprtimi mejami in oteženimi stiki s Slovenijo, kar je močno vplivalo na vsakdanje življenje prebivalcev. Obiski sorodnikov in prijateljev niso bili vedno samoumevni, včasih je bilo treba za nekaj kilometrov poti pokazati več dokumentov kot danes za potovanje čez pol Evrope. Razmere so se začele izboljševati šele v zadnjih desetletjih, ko so se meje odprle, stiki okrepili in sodelovanje postalo lažje. To je omogočilo več kulturnih izmenjav, povezovanja in občutka, da Slovenci na obeh straneh meje vendarle niso

tako zelo daleč narazen. Potovanje mene in moje žene po Porabju nama je omogočilo, da sva to zgodovinsko in kulturno bogato območje spoznala tudi od blizu – ne le na zemljevidu, ampak v živo, med ljudmi. Obisk Porabja ni bil le navadno potovanje, temveč prava učna izkušnja. Spoznala sva življenje Slovencev v zamejstvu ter pomen ohranjanja jezika in identitete v manjšinskem okolju. Človek hitro ugotovi, da je materni jezik nekaj, kar začneš res ceniti šele takrat, ko ga moraš zavestno ohranjati – ali ko ugotoviš, da ga nekdo drug varuje že več generacij. Posebej zanimivi so se mi zdeli ostanki starega

slovenskega jezika oziroma narečja, ki se še danes ohranja predvsem v cerkvah. To se lepo pokaže pri opisih križevega pota, kjer so napisi polni značilnih narečnih izrazov in starinskih besednih oblik. Branje teh napisov je kot majhno potovanje v preteklost – včasih moraš kakšno besedo prebrati dvakrat, a ravno v tem je njihov čar. Zanimive so bile tudi stare stavbe, zlasti tradicionalne hiše, pokrite s slamo, ki pričajo o nekdanjem načinu življenja. Te hiše stojijo mirno in ponosno, kot da bi vedele, da so preživele več zgodovinskih obdobij kot večina sodobnih betonskih novogradenj. Poseben vtis so name naredile tudi ohranjene tradicionalne pasme domačih živali – prašiči, ovce in kokoši – ki še danes predstavljajo pomemben del podeželskega izročila Porabja. Čeprav niso povedale veliko, so s svojo prisotnostjo zelo zgovorno pričale o povezanosti ljudi z naravo in tradicijo.

CES 94

Leto 2012 je zaznamovalo posebno poglavje mojih potovanj, saj sem se takrat prvič udeležil sejma CES (Consumer Electronics Show) v Las Vegasu. Mesto, kjer je presežkov več kot zdrave pameti, luči nikoli ne ugasnejo in kjer je »še malo« uradna merska enota za čas, je za nekaj dni postalo svetovno središče tehnoloških inovacij. Obisk CES a ni bil le vpogled v prihodnost tehnologije, temveč tudi edinstvena izkušnja, ki je združila poslovni utrip, globalno razsežnost dogodka in neponovljivo energijo Las Vegasa – mesta, ki te utrudi še preden se sploh zaveš, da si utrujen. CES 2012 je ponudil jasen vpogled v prihodnost potrošniške elektronike. V ospredju so bili prvi veliki OLED televizorji, ki so obljubljali barve, lepše od resničnosti (in cene, ki so to lepoto primerno kaznovale), razmah ultrabookov kot tankih in lahkih prenosnikov ter vse bolj pestra ponudba tabličnih računalnikov, za katere takrat še nismo vedeli, ali bodo nadomestili

prenosnike ali le zapolnili kavče. Velik poudarek je bil tudi na konceptu povezanega doma, kjer se naprave pogovarjajo med seboj – pogosto bolj uspešno kot njihovi lastniki – ter na vstopu avtomobilske industrije v svet informacijsko zabavnih in povezanih tehnologij. Predstavljene so bile tudi hitrejše brezžične tehnologije, ki so obljubljale, da bomo kmalu vse počeli brez kablov, razen polnjenja. Seveda pa Las Vegas ne bi bil Las Vegas, če ne bi vsaj bežno podlegel njegovim najbolj pričakovanim skušnjavam. Med bleščečimi hoteli, neskončnimi hodniki in večnim zvončkljanjem igralnih avtomatov sem se sprehajal tudi skozi slavne igralnice – strogo v vlogi radovednega opazovalca, z rokami varno stran od rulete, kart in kakršnih koli matematičnih iluzij o hitrem zaslužku. Mesto ponuja namreč tudi drugačne oblike čarovnije, kar sem izkusil ob ogledu predstave legendarnega Davida Copperfielda, kjer sem

se – vsaj za en večer – pustil očarati iluzijam, ki so bile skoraj tako neverjetne kot sam Las Vegas. Imel sem celo priložnost pokukati za zaveso njegovih slavnih trikov. Ker sem sedel čisto ob odru, je pred začetkom predstave do mene povsem neopazno pristopil eden od Davidovih sodelavcev in me vljudno prosil, ali bi se lahko presedel za eno mesto naprej. Na moje mesto se je usedel gospod z izstopajočo rdečo kravato, kar se mi je takrat zdelo povsem nepomembno – ena kravata več ali manj v mestu, kjer je tudi okus stvar relativnosti. Kasneje pa je David Copperfield med predstavo povsem nedolžno vprašal občinstvo, ali mu lahko kdo posodi kravato, in seveda se je moj novi sosed nemudoma junaško ponudil. Ko je rdeča kravata nato začela »plesati« v ritmu različnih glasbenih zvrsti, je dvorana navdušeno vzklikala, jaz pa sem dogajanje spremljal z nekoliko manj odprtimi usti kot ostali – ne

zato, ker trik ne bi bil dober, temveč zato, ker sem že poznal njegov zelo človeški uvod. V Las Vegasu se očitno ne razkrijejo le iluzije na odru, ampak včasih tudi njihove skrivnosti v prvi vrsti. Po predstavi me je zanimalo, ali je sodelujoči s kravato eden od nastopajočih. Z nasmehom mi je zaupal, da je le gledalec, ki je za »uslugo« dobil brezplačno vstopnico – kar je v Las Vegasu skoraj čudež sam po sebi. Za konec pa sem si privoščil še eno, povsem samosvojo in nepozabno avanturo: najel sem kolo in v enem samem, dolgem dnevu obvozil celotni Las Vegas. Od bleščečega Stripa, kjer je svetlobe več kot sence, do robov mesta, kjer se asfalt nenadoma konča in se začne tišina čiste puščave. Kontrast je bil skoraj nadrealističen – le nekaj kilometrov od klimatsko hlajenih kazinojev sem poganjal pedala po razgreti pokrajini, kjer so družbo delali le veter, pesek in misel, da klimatska naprava ni človekova pravica. Prav ta kolesarski krog je bil eden tistih trenutkov, ko se zdi, da si mesto resnično doživel – ne iz taksija ali hotelskega lobija, temveč z lastno močjo, trmo in precejšnjim spoštovanjem do vode. Las Vegas namreč ni le mesto presežkov, temveč tudi mesto, ki se lahko zelo hitro konča – še posebej, če mu prideš preblizu brez klimatske podpore.

AMSTERDAM

Amsterdam je mesto, ki se trudi, da ti že ob prihodu jasno pove, da nisi poseben. Tukaj je vsak nekje že bil, vse že videl in se zaradi tega ne bo nihče ustavil, da bi ti pomagal ugotoviti, ali si ravnokar stopil na kolesarsko stezo, pločnik ali sveto nizozemsko ozemlje, kjer te bo v naslednjih treh sekundah skoraj povozilo

pet koles, en skuter in en domačin s kavo v roki. Če preživiš prvih deset minut, si uradno pripravljen na mesto. Hiše v Amsterdamu so ozke, visoke in nagnjene pod kotom, ki jasno nakazuje, da se jim je že zdavnaj nehalo ljubiti truditi biti normalne.

Kanali so povsod, vreme pa je – presenetljivo – takšno, da te prepriča, da si si sam kriv, ker nisi ostal doma. Februar tukaj ni romantičen, je zgolj vljuden opomin, da sonce obstaja, a ima pomembnejše obveznosti drugje. Turisti hodijo počasi, domačini hitro, kolesarji pa živijo v prihodnosti, kjer si jim že v napoto.

In vendar. Nekje med izgubljanjem orientacije, iskanjem tople kavarne in tiho jezo nad lastnimi odločitvami ugotoviš, da Amsterdam točno ve, kaj dela. Ne poskuša ti ugajati. Ne razlaga se. Samo je. Če ti ni všeč, je to tvoj problem. In ravno zato se mu ne moreš upreti. Amsterdam te ne osvoji – preprosto te pusti, da se mu predaš sam. Amsterdam zame ni neznanka. V tem mestu sem bil že velikokrat, tudi poslovno. Kar nekaj let je bil tukaj sedež gospodarske družbe, katere solastnik sem bil, zato so bila potovanja v Amsterdam pogosto povezana z delom in sestanki upravnega odbora. Mesto sem spoznaval skozi različne vloge – kot obiskovalec, kot poslovnež in kot nekdo, ki se vanj vedno znova vrača z občutkom znanosti, a nikoli popolne domačnosti. Moji prvi vtisi o Amsterdamu pa segajo še precej dlje v preteklost – skoraj pol stoletja nazaj. V predmestju Amstelveen je živela moja teta, ki sva jo s prijateljem Milanom obiskala med najinim avtoštoparskim potovanjem proti Angliji. Pri njej sva lahko ostala kar nekaj dni, kar je bila za dva popotnika z omejenimi sredstvi skoraj luksuzna izkušnja. Oborožena s kolesi sva se vsak dan znova odpravila raziskovat center Amsterdama, brez posebnega načrta, a z obilico časa, radovednosti in občutkom, da se mesto najbolje razkrije tistim, ki se mu prepustijo počasi.

OMAN

Če Oman obstaja na dva načina — v resnici in na fotografijah — potem je pri nas tisti drugi še malo bolj prepričljiv. Dovolj je, da odpremo mapo “Slike februar 2012”, pa je takoj jasno: ja, bili smo tam … in ja, očitno smo bili nad tem tako navdušeni, da smo morali vsakih pet minut dokazati kameri, da še vedno stojimo na istem planetu. Fotke so kot družinski detektor resnice: nekje v ozadju se blešči pokrajina, v ospredju pa mi — v vseh klasičnih disciplinah potovanja: “kdo je vzel vodo?”, “kdo je spet zamenjal smer?” in

“zakaj imamo na vsaki sliki vsaj en obraz v fazi ‘jaz sem mislil, da bo to trajalo pet minut’”. In potem pride vrhunec: fotosafari ob reki — tisti del poti, kjer smo uradno postali raziskovalci. No, vsaj v naših glavah. V praksi je to pomenilo: mi smo lovili popoln kader, kader je lovil svetlobo, svetloba je lovila idealen trenutek, in Oman je mirno stal tam — kot da se mu niti sanja ne, kakšen “logistični spektakel” zna biti ena povsem navadna družinska fotografija. V Omanu je wadi naravna dolina ali struga, po kateri voda teče le občasno ali pa ostaja

v tolmunih vse leto – večinoma je suha, a ob dežju lahko hitro oživi in ustvari presenetljivo zelen, slikovit prostor med skalami. Oaza pa je kraj, kjer je voda stalno prisotna in omogoča življenje: tam rastejo datljeve palme, poljščine in pogosto stojijo vasi, saj ljudje vodo načrtno uporabljajo in vzdržujejo. Preprosto povedano: wadi je prostor, kjer voda potuje ali se pojavi, oaza pa prostor, kjer voda ostane in daje življenje – v Omanu pa se ti dve pogosto srečata, zato je prizor ob reki v wadiju lahko videti kot prava oaza sredi puščavske pokrajine.

Presenetilo nas je, kako zelo je Oman razvit – ceste gladke, vse deluje, navigacija skoraj nima izgovorov, da bi nas peljala narobe (čeprav smo ji to vseeno uspeli). Še večje presenečenje pa so bile cene: v državi, ki plava na nafti, je voda dražja od bencina, kar smo najprej razumeli kot lokalno šalo, dokler nismo stali na bencinski črpalki in preračunavali, ali se bolj splača napolniti plastenko ali rezervoar. Takrat ti postane kristalno jasno, kaj je v puščavi res luksuz – in zakaj se vsaka kapljica vode obravnava z več spoštovanja kot skoraj vse drugo.

100

ABU DHABI Naš obisk Abu Dabija je bil kot sprehod v prihodnost, ki je očitno zelo bogata. Že ob prihodu nas je pozdravilo mesto, kjer sonce neusmiljeno pripeka, a se zdi, da imajo tudi sončni žarki občutek spoštovanja do razkošja okoli sebe. Vse je večje, širše, višje – in predvsem bolj bleščeče, kot smo vajeni doma.

Najprej so nas očarale razkošne avenije, ki niso le ceste, ampak prave mestne piste. Tako široke so, da bi se po njih brez težav lahko peljalo več kolon kraljevih kočij hkrati. Palme ob cestah stojijo kot vojaki na paradi, promet pa teče mirno, kot da se tudi avtomobili zavedajo, da so del prestižne zgodbe.

Pogled navzgor razkrije velike in mogočne zgradbe, ki segajo proti nebu, kot da tekmujejo, katera bo prej pokukala čez oblake. Steklo, jeklo in popolne linije ustvarjajo občutek, da se nahajamo v futurističnem filmu, kjer je vse možno – razen varčevanja. Vsaka stavba deluje kot arhitekturna izjava: »Poglej me, ker si lahko.«

Posebno poglavje našega obiska je bil nakupovalni center – mall, ki je bolj podoben mestu v mestu kot pa trgovini. V njem se človek zlahka izgubi, še preden sploh kaj kupi. Trgovine se vrstijo druga za drugo, bleščijo se izložbe svetovno znanih znamk, vmes pa najdeš restavracije, kavarne in kotičke, kjer lahko počivaš od samega občudovanja. Če bi tam ostali predolgo, bi verjetno začeli plačevati najemnino. Vrhunec našega potovanja pa je bila največja mošeja Sheikh Zayed Grand Mosque, ki nas je dobesedno pustila brez besed. Njena veličina ni le v velikosti, ampak v miru, ki ga oddaja. Snežno beli marmor, natančni detajli in občutek spokojnosti ustvarijo prostor, kjer se čas za trenutek ustavi. Tudi najbolj glasni misli se tam nekako utišajo – kar je v mestu presežkov prav poseben občutek. Zanimiv del našega obiska so bile tudi replike prvotnih arabskih vasi, kjer smo lahko spoznali, kako so ljudje v preteklosti živeli v puščavskem okolju. Tam smo se lahko tudi fotografirali s kamelami, ki so pomemben simbol arabske kulture in nekdanjega načina življenja. Abu Dhabi ni le mesto, je doživetje. Je kraj, kjer se tradicija in sodobnost srečata na rdeči preprogi, kjer se bogastvo ne skriva, ampak se z njim ponosno pohvali. Naš obisk nam je pokazal, da obstajajo kraji, kjer sanje niso le dovoljene – tam so zgrajene iz betona, stekla in marmorja. Na željo otrok, še posebej našega sina Tonija, smo obiskali tudi velik zabaviščni park Ferrari World, ki je eden najbolj znanih tematskih parkov v Abu Dabiju. Park je posvečen znani avtomobilski znamki Ferrari in je prava atrakcija za ljubitelje hitrosti in adrenalina. V njem se nahajajo številne zabavne in adrenalinske vožnje, simulatorji ter razstave, povezane

z avtomobilizmom. Največ pozornosti pritegnejo hitri vlakci in dirkalni simulatorji, ki obiskovalcem omogočajo občutek, kot da so pravi dirkači formule. Obisk parka je bil zelo zabaven in je še posebej navdušil otroke, saj je ponudil popolnoma drugačno, igrivo plat našega potovanja.

Vrhunec obiska zabaviščnega parka je bil trenutek, ko se je Toni spustil po velikem roller coasterju, ki naj bi bil v tistem času eden največjih na svetu. Vožnja je bila zelo hitra in adrenalinska, Toni pa je bil po njej navdušen in ponosen, saj je premagal svoj strah ter doživel nepozabno izkušnjo.

101

102

PALM JUMEIRAH

Ko sanje o puščavskem raju postanejo resničnost

Palm Jumeirah ni le otok – je doživetje. Že ob prihodu smo imeli občutek, da stopamo v drug svet, kjer se razkošje, futurizem in družinska zabava združijo v popolno celoto. Naš obisk tega ikoničnega dubajskega umetnega otoka je bil poln navdušenja, smeha, adrenalina in trenutkov, ki jih bomo še dolgo nosili s seboj. Vožnja z vlakcem – prvi stik z “wau” učinkom Našo pustolovščino smo začeli z vožnjo z znamenitim vlakcem (monorail), ki poteka po “deblu” Palm Jumeirah. Med počasno

vožnjo so se pred nami odpirali razgledi na elegantne hotele, luksuzne rezidence in neskončno modrino Arabskega zaliva. Otroci so z navdušenjem opazovali okolico, odrasli pa smo že tu vedeli – to bo poseben dan. Vožnja z vlakcem ni bila le prevozno sredstvo, ampak pravo uvodno doživetje, ki nas je popeljalo v srce otoka. Atlantis – ikona, ki jemlje dih Ko smo prispeli do hotela Atlantis, smo obstali. Stavba je ogromna, mogočna in hkrati igriva,

kot palača iz sodobne pravljice. Že sam pogled nanjo vzbudi spoštovanje in radovednost. Občutek imaš, da si vstopil v svet, kjer je vse mogoče. Za našo družino je bil Atlantis osrednja točka dneva – kraj, kjer se prepletata zabava in občudovanje. Akvarij – potovanje v podvodni svet Obisk akvarija je bil prava paša za oči. Ogromni stekleni tuneli, okoli nas pa morski psi, skate, pisane tropske ribe in druge morske živali. Otroci so bili navdušeni, saj so lahko morsko

življenje opazovali čisto od blizu, odrasli pa smo uživali v mirnem, skoraj meditativnem vzdušju podvodnega sveta. Ta del obiska je bil popolno ravnovesje med izobraževanjem in zabavo. Vodni park – adrenalinski vrhunec dneva Če je bil akvarij miren in čaroben, je bil vodni park popolno nasprotje – glasen, živahen in poln adrenalina. Tobogani vseh velikosti, hitre vožnje, valovi in vodne atrakcije so poskrbeli, da smeha ni manjkalo. Vsak član družine je našel nekaj zase – od bolj umirjenih vodnih poti do drznejših spustov, ki so dvignili srčni utrip. Čas je tukaj minil neverjetno hitro, utrujenost pa smo občutili šele, ko smo se ustavili. Plaža – zaslužen počitek ob morju Po vseh doživetjih smo si privoščili še sprostitev na plaži. Mehki pesek, toplo morje in razgled na dubajsko obzorje so bili popoln zaključek dneva. Otroci so se igrali ob vodi, odrasli pa smo uživali v trenutkih miru in sonca. Ta del obiska nam je omogočil, da smo vtise umirili in dan zaključili v sproščenem ritmu. Sklep – spomini, ki ostanejo Obisk Palm Jumeirah ni bil le turistični ogled znamenitosti, ampak pravo družinsko doživetje. Vsak del dneva je prinesel nekaj novega – navdušenje, presenečenje, sprostitev ali adrenalin. Skupaj smo ustvarili spomine, o katerih bomo še dolgo govorili in se jim z veseljem vračali. Palm Jumeirah nam bo za vedno ostal v spominu kot kraj, kjer se sanje o luksuzu, zabavi in družinskem času združijo v eno samo nepozabno izkušnjo.

103

DOMORODCI

104

na primer tudi pripadniki plemena Maško Piro v Peruju doslej zavračali stike s tujci, zdaj pa so jih začeli mamiti predmeti tehnološke revolucije, vendar obstaja nevarnost, da bi njihovi člani, doslej niti oblečeni ne, ob stiku z »zunanjim svetom« zboleli za usodne bolezni ali se zapletli v nepotrebno nasilje. Pristojne oblasti zato skušajo omejiti ali vsaj regulirati prve stike dveh tako različnih družb, kar je povsem logično in upravičeno.

Še veliko več pa je po vsem svetu (ostankov?) ljudstev, ki so po navadi kot »domorodci« tudi dosti manj razviti od kasnejših prišlekov (po navadi celo »okupatorjev«) in so njihova kultura, bivališča, oblačila, oprema itd. tudi zelo posebna, različna, in prvobitna, vendar hkrati tudi že zelo ogrožena od veliko bolj razvitega okolja »prišlekov«. Ker sem imel letos to srečo, da sem nekaj takšnih družb osebno spoznal (avstralski Aboridžini, novozelandski Maori, norveški Laponci, afriški Bušmani, Masaji in

Himbe) sem precej spremenil svoje mnenje o pomembnosti in (ne)potrebnosti tesnejših stikov med »prvobitnimi« in »razvitimi« ljudmi. Doslej sem bil namreč pod vtisom, da po navadi tudi turisti zelo ogrožajo (in dostikrat celo ponižujejo) domorodce. Pa ni čisto tako: ustrezno regulirani odnosi na področju turizma imajo lahko za ogrožena plemena ali ljudstva zelo pozitiven vpliv, včasih celo odrešilen! To so nam povedali celo sami organizatorji kvalitetnega srečanja med Maori in turisti, ko smo se vzajemno drug drugemu zahvaljevali: mi njim za čudovit prikaz njihove kulture, jezika, glasbe, oblačil, bivališč, opreme, hrane, običajev … oni pa nam za iskreno zanimanje, spoštovanje, navdušenje, aplavz, sodelovanje (pri plesu) in seveda tudi za zaslužek, s katerim so si lahko izboljšali življenjski standard. Ob tem mi je v osebnem pogovoru eden od sodelujočih Maorov celo povedal, da bi njegovi otroci verjetno že zavrgli stoletja dolgo negovano kulturo svojih prednikov, če ne bi bilo zanjo toliko zanimanja in občudovanja s strani turistov! Saj jih seveda že tako ali tako prevzemajo predmeti sodobne in tehnološko razvite civilizacije ter seveda običajno nosijo kavbojke, majice in superege … vendar pa se zdaj z veseljem tudi večkrat spet oblečejo in opremijo v tradicionalna maorska oblačila ter sodelujejo pri glasbenih in plesnih skupinah, ko vidijo, kako ves svet občuduje njihovo originalno kulturo! Važno je, da so na to ponosni in da marsikdo od turizma lahko tudi živi! Od prevladujočega okolja in splošnega standarda neke dežele je odvisno, na kakšen način se lahko turistom predstavijo eksotične kulture prvobitnih ljudstev. V Avstraliji so si pač lahko privoščili dobro opremljene kulturo-informacijske centre, ki seveda nudijo zaposlitev kar velikemu številu Aboridžinov. Tukaj z multimedijskimi predstavitvami lahko

prikažejo celotno zgodovino in sedanjost domorodcev iz različnih okolij, puščavskih, obmorskih, otoških in paradoksalno – na profesionalen način – celo turiste vključijo v razne zanimive dogodke. Tako so nas prav potrpežljivo učili metati bumerang in kopje, zanetiti ogenj ter uloviti ribo. Po drugi strani pa v manj razvitih državah ne premorejo kakšne posebne turistične infrastrukture, ampak turiste »spustijo« v povsem prvobitno in še sedaj delujoče okolje. Čeprav smo bili interesenti samo štirje člani naše družine, je bilo možno za zmerno nadomestilo (»vstopnino«) v Tanzaniji obiskati originalno masajsko vasico. Ker tam očitno vsi razumejo in govorijo le svahili, so nam dodelili vodiča, ki je obvladal angleščino in nam lahko tudi prevajal. Glede na njihov precej počasen življenjski tempo (predvsem paša živine), jim ni bilo problem aktivirati cele vasice in nam na začetku pripraviti prisrčno dobrodošlico s petjem in plesom (skakanjem!). Nato pa smo si lahko ogledali (in fotografirali) njihove skromne, a zanimive kočice, dvorišča, živino itd.

Lahko smo si ogledali tudi notranjost njihovih bivališč in se pozanimali, kako se prehranjujejo, branijo, preskrbijo z vodo ter zdravijo z naravnimi zelišči. Vrhunec pa je bil, ko smo si lahko ogledali vaško šolo (za najmlajše; starejši se šolajo drugje) z enim samim prostorom, eno učiteljico (ravnateljico, ki je med poukom imela na hrbtu še svojega dojenčka) in nekaj otrok, ki so navdušeno ponavljali naučeno abecedo. Naj za skeptike, ki (delno) pravilno sklepajo, da »denar ljudi pokvari« še pojasnim, da se oblast v Tanzaniji tega dobro zaveda in zato skuša to vprašanje tudi ustrezno regulirati. Naš običajni (šofer in) vodnik, nam je že na začetku povedal, da ni dovoljeno nikogar fotografirati za denar: ker da lahko potem to neodgovorni ljudje zapravijo za alkohol in mamila. Nasprotno pa v organiziranih obiskih vasi, kot zgoraj opisano, ves denar (od »vstopnin«) dobi skupnost kot celota in ga uporabi nadzorovano za skupno dobro. Gotovo pa mnogi turisti delajo tudi prekrške (dajejo denar posameznikom), saj so ob vsakem našem postanku (v nerazvitih območjih) pritekli k nam (predvsem) otroci in se nam vsiljevali za slikanje. Po navadi smo

105

v prostem času pomagal staršema kaj dodatno zaslužiti s turizmom. Resnične dileme med izolacijo in integracijo torej ni, razen v primeru doslej povsem izoliranih osamljenih plemen. Globalizacija je svetovni proces in nemogoče je celotne družbene skupine iz nje izločiti. Potrebno je, da vsaka v njej najde svoje mesto in izkoristi svoje primerjalne prednosti, kar je po navadi lahko predvsem na področju turizma. Je pa velika prednost, če »zaostala« ljudstva in plemena vsaj lahko ostanejo v svoji sredini in na svojem ozemlju. Če se (po)razgubijo in »prodajajo« na tujem terenu, po navadi odnesejo »takratko«. To sem opazil pri skupini pripadnikov plamena Himbe, ko sem jih videl na nekakšnem sejmišču v glavnem mestu Namibije. Tam so bili daleč od svojega doma, očitno le v želji, da kaj zaslužijo s prodajanjem skromnih obeskov, predvsem pa s fotografiranjem svojih eksotičnih golih teles. Ker je bilo to tam očitno z dovoljenjem

106

upoštevali navodila svojega vodiča, enkrat pa sem skoraj prekršil strogo pravilo. Ko smo se na mojo željo ustavili na samem (ker sem imel eno majhno potrebo), niti nisem nikogar pričakoval … pa so se vseeno nenadoma od nekje vzeli prav eksotični Masaji in me navdušeno prosili, naj jih slikam. Tako kot pogosto popustim ob beračenju, sem tudi tokrat v hipu pritisnil na sprožilec … in segel v žep, da bi jim dal nekaj dolarjev (zanje pač že pravo bogastvo) … Tedaj pa je močno zatrobil naš vodič in mi mahal, da jim ne smem nič dati. Približali smo se k avtu in ga vsi skupaj prosili, če smem narediti eno izjemo … Ne! Je bil zelo odločen. Ne in ne! In ko mi je še pojasnil, da on lahko zaradi tega izgubi licenco turističnega vodiča, sem popustil in jim nisem nič dal … Še bolj skromni kot Masaji pa so bili v svoji predstavitvi Bušmani v Namibiji, saj so nas peljali kar v naravo, med drevesa in grmičje in nam tam nazorno kazali, kako zasledujejo in

lovijo divjad, nabirajo žuželke in plodove, iščejo in shranjujejo vodo, nabirajo med, si zdravijo rane in kako kot nomadi prenočujejo. Ni pa seveda manjkalo tudi zanimivega plesa in petja. Skupno vsem predstavitvam prvobitnih ljudstev je seveda tudi prodajanje njihovih ročnih izdelkov in spominkov. Dobra stran tega je, da je v takšnih primerih zaslužek za njih še največji, ker ni številnih vmesnih trgovcev. Po navadi pa si lahko turisti tudi ogledajo, na kakšen način nastajajo razni kipci, slike in drugi uporabni predmeti. Ob vsakem obisku domorodcev smo srečali med njimi tudi posameznike, ki so bili očitno bolj izobraženi, iznajdljivi in komunikativni. Nekateri so bili očitno že kar profesionalno v turizmu, drugim pa je to predstavljalo dodaten vir zaslužka. Tako je bil na primer v laponski prodajalni spominkov na Norveškem v tradicionalni narodni noši – zobozdravnik, ki je

lokalnih oblasti, sem jih tudi sam fotografiral, za kar solidno »napitnino«. Opazil pa sem, da je bilo to marsikateremu belemu turistu (tudi slovenskemu) že kar odveč in bi jih rajši slikal naskrivaj, da bi bilo le »zastonj«… Če me kdo obsoja, ker sem za dobro fotografijo bil pripravljen tudi kaj plačati, je to isto kot če bi obsojal vsakogar, ki na Čopovi kaj da ubogemu beraču… Osebno veliko rajši dam tistemu, ki se vsaj malo potrudi in vsaj nekaj nudi tudi darujočemu, tako da imata oba boljši občutek enakopravnejšega daj-dam.

107

TURISTI Čeprav se verjetno vsi zavedamo problematičnosti stereotipov, pa jih vendarle kar pogosto (in dostikrat s pravim užitkom) uporabljamo, posebno v kakšnih vicih in zaprtih družbah… Vsi vemo, kaj naj bi bili tipični Škoti, Bosanci, Francozi ali Nemci… In se na ta način sproščeno zabavamo… Kakšen pa na bi bil tipičen Slovenec?

108

Ko nas je letos slovenska turistična agencija Intelekta (jo prav priporočam!) na Djerbi povabila na enega od možnih izletov, so napovedali tudi precej zabavnih dogodkov. Med drugim naj bi domačini (Tunizijci) preoblečeni v gusarje oponašali tudi tuje turiste, tako kot jih pač oni vidijo. Saj veste: Italijani s številnimi družinami delajo kraval, Nemci skoparijo z napitninami itd. Ampak – napovedano je bilo tudi, da bodo oponašali (tipične) slovenske turiste… Prav zanimalo me je, kakšen stereotip imajo o nas, vendar se na žalost izleta nisem mogel udeležiti in mi je to ostalo uganka. Sem pa o tem malo premišljeval in ugibal. Morda pa je kaj v zvezi z odnosom do »all inclusive« storitev? Na to sem pomislil, ko sem naslednji dan na avtobusu nekega drugega izleta poslušal (tako, kot vsi drugi slovenski turisti) hude pritožbe nekoga, ki se kar ni mogel sprijazniti, da prvi večer po prihodu v hotel ni dobil večerje. Jaz je seveda nisem niti pričakoval, saj smo imeli zelo pozen polet in smo v hotel prispeli po polnoči in sem komaj čakal, da si bom ohladil noge ter čim prej zaspal. Naš slovenski Turist pa se kar ni mogel sprijazniti s tem, da ni bilo večerje – »Ker je bila plačana!«…

Sliki (ni)sta samo simbolični

Veste, kaj pa je za mene nekaj negativnotipično slovenskega? To, da v Sloveniji še vedno nimamo zgrajene niti ene same vetrne turbine! Mencamo in mencamo ter mečemo

polena pod noge tistim, ki malo izstopajo s svojimi idejami in nas želijo vključiti v svetovne tokove neizogibne borbe za rešitev energetskih problemov in onesnaževanja okolja…

morale kakšne ptice za celih 20 metrov ogibati? Prosim? Ko sem malo proučeval tematiko najčistejšega alternativnega energetskega vira – vetra, sem naletel na tale podatek, nad katerim naj se zamislijo tisti nasprotniki vetrnih turbin, ki se sklicujejo na nekakšno ogrožanje habitata. Nekaj ptic je morda res v preteklih dvajsetih letih tragično izgubilo življenje zaradi vetrnih turbin. Vendar pa jih je zaradi letališč umrlo kar 250-krat več, zaradi pesticidov 700krat več, zaradi vozil 700-krat več, zaradi visokonapetostnih vodov 88-krat več itd. (Vir: Erickson et.al. 2002 Summary of Anthropogenic of Bird Mortality). Gotovo so vsi drugi energetski objekti veliko bolj nevarni za okolico, kot pa vetrnice! Iluzorno je pričakovati, da se bomo Slovenci lahko obnašali tako sebično, da ne bomo prevzeli svojega dela obveznosti, bremen in odrekanj v borbi proti globalnemu ogrevanju in onesnaževanju. Tudi brez vetrnic na obzorju ne bo šlo… S tem se bomo morali pač sprijazniti… Naj še toliko zadovoljim vašo radovednost, da vam izdam, kako so Tunizijci oponašali tipičnega slovenskega turista… Zadnji dan sem namreč povprašal vodičko in prijazno mi je opisala, kakšen je v Afriki stereotip za Slovence: da ga imajo ves čas »pod kapo« (beri: pijanci). Poudarjam pa, da je bila ta skupina v hotelu »All inclusive«. Morda storitev ni vsebovala le »All you can eat«, ampak tudi »All you can drink«? Že nekaj let se zgražam, ko (bežno) spremljam javne polemike, postopke in dileme okrog postavitve nekaj prvih vetrnic na neki ne-vemže-kako-se-imenuje rebri.

In kakšne nasprotne »argumente« slišim – proti prvemu alternativnemu energetskemu viru! Da bo tistih nekaj vetrnic kazilo pokrajino? (Po mojem jo bo še polepšalo!) Da se jih bodo

109

110

ROMANJE Kakšen je smisel življenja? What is the meaning of life? Za odhod na romarsko pot k svetemu Jakobu v Santiago de Compostela – »Camino« - sem se psihično in fizično pripravljal že v pred velikonočnem postnem času (brez mesa in alkohola) in tako sem med svojimi kolesarjenji začel premišljevati tudi o smislu življenja. Tako kot se za romarsko pot spodobi, bom v tem obdobju odložil številne obveznosti, navade in udobja ter ugodja in celo nekatere tehnične predmete. Če bi bil dosleden, niti telefona ne bi vzel s seboj, vendar ga bom imel pri sebi predvsem zaradi tega, da bom včasih

poklical domov, da jih ne bo preveč skrbelo. Nikakor pa ne bom kaj dosti uporabljal (meni sicer zelo ljubega) interneta, niti se ne bom javljal na socialna omrežja. Včasih (se) je pač treba resnično odklopiti. Bo pa zato toliko več časa za premišljevanje in za pogovor s samim seboj. En majhen načrt sem si že naredil in to prav v smeri iskanja bistva v našem (mojem) življenju: Kaj so bistvene stvari v življenju? Zakaj sem pravzaprav na svetu? Kaj je (bil doslej) moj cilj? Bi ga moral v prihodnosti še kaj korigirati? Da bom lahko ugotovil morebitne pozitivne (negativnih si res ne predstavljam) učinke svojega romanja, sem skušal najti nekaj možnih

odgovorov na vprašanje o bistvu življenja že kar pred odhodom. Kašni so torej možni (verjetni) odgovori na vprašanje »Kaj je v mojem življenju bistveno?«: DOLGO ŽIVETI – (zadostno zdravje) UŽIVATI – (hrana, pijača, seks…) IMETI POTOMSTVO – (nadaljevati svoj rod) PRITI V NEBESA – (in se zato izogibati greha) ČASTITI BOGA – (hvaležnost stvarniku) LJUBITI – (najti sorodno dušo) BITI USPEŠEN – (bogastvo in slava) ZLIVATI SE Z NARAVO – (zdravo življenje) DELATI DOBRO – (altruizem, patriotizem, dobrodelnost)

Res bi se težko odločil za en sam odgovor! Tudi če bi lahko izbral dva, tri ali pet odgovorov, bi dolgo okleval glede prioritet … če sem čisto iskren s samim seboj moram priznati, da bi (vsaj) kak odstotek dobil VSAK od naštetih možnih odgovorov! Nekateri seveda veliko več kot drugi… vendar nekaj pač vsi … Pa še kakšen dodaten bi se našel …

111

VOJVODINA

112

Vojvodina se ne razkrije na prvi pogled. Njena lepota ni dramatična, ne kriči z ostrimi vrhovi ali globokimi soteskami. Je tiha, razpotegnjena in potrpežljiva – takšna, ki jo moraš začutiti počasi. Prav zato je kolesarjenje po vojvodinskih planjavah eden najlepših načinov, kako se ji približati. Kolo ne hiti in ne zahteva, temveč dopušča, da se pokrajina razliva mimo človeka v svojem naravnem ritmu. Ko se podaš na kolo po ravninah Vojvodine, imaš občutek, da se je čas nekoliko upočasnil. Ceste so dolge in ravne, horizont pa neskončen. Nebo se zdi večje kot drugje, saj

ga nič ne prekinja – noben hrib, noben greben. Med vožnjo se pogled nenehno izgublja v daljavi, kjer se polja pšenice, koruze in sončnic stapljajo z modrino neba. Ta odprtost prostora deluje skoraj meditativno; misli se umirijo, dihanje postane enakomerno, vsak obrat pedal pa deluje kot naraven del pokrajine. Posebna lepota vojvodinske ravnice se razkriva v njeni preprostosti. Kolesar prečka vasi z nizkimi hišami, dvorišči, polnimi sadnega drevja, in dolgimi ulicami, kjer se zdi, da se vsak pozna z vsakim. Ljudje sedijo na klopcah pred hišami, pozdravljajo mimoidoče in z nasmehom opazujejo kolesarja, ki tiho drsi skozi njihovo

vsakdanjost. Ta človeška toplina je neločljiv del poti; ni le kulisa, temveč živi utrip prostora. Narava v Vojvodini ni divja, temveč obdelana, kultivirana, a kljub temu izjemno lepa. Polja se menjajo kot barvni trakovi: spomladi nežno zeleni, poleti zlati, jeseni rjavi in rdečkasti. Kolesarjenje omogoča, da te spremembe zaznaš v celoti – vonj sveže zemlje, šumenje vetra v žitu, enakomerno brenčanje čebel ob robovih poti. Vse to ustvari občutek povezanosti z zemljo, ki se z avtomobilom ali vlakom preprosto izgubi.

Veter je stalni spremljevalec kolesarja na vojvodinskih planjavah. Včasih je blag in osvežujoč, drugič trmast in zahteven, a vedno prisoten. Prav ta veter daje pokrajini značaj in kolesarjenju poseben izziv. Ko piha v prsi, te nauči potrpežljivosti in vztrajnosti; ko potiska v hrbet, pa te nagradi z občutkom lahkotnosti in svobode. V obeh primerih postane del zgodbe, ki jo pišeš s svojo potjo.

hitro stopnjuje in mirna idila ravnice se lahko spremeni v pravo preizkušnjo potrpežljivosti. Medtem ko kolesar občuduje spokojno rečno krajino, mora hkrati nenehno odganjati nadležne insekte, ki ne dopuščajo popolne sprostitve. Ti trenutki opominjajo, da je narava lepa, a tudi neizprosna, in da pristno doživetje prostora vključuje tako udobje kot tudi manj prijetne plati.

Kolesarjenje po Vojvodini ni le telesna izkušnja, temveč tudi notranje potovanje. Dolgi odseki brez večjih sprememb omogočajo, da se človek zazre vase. Misli se zlagoma razpletajo, spomini prihajajo in odhajajo, prihodnost pa se ne zdi več nujna. Obstaja le trenutek – cesta pred teboj, ritem pedal in neskončna ravnina, ki te sprejema brez pogojev. V tem je posebna poetičnost vojvodinskega prostora: dopušča ti, da si preprosto prisoten. Ob sončnem zahodu se lepota Vojvodine razkrije še močneje. Nebo se obarva v tople odtenke oranžne, rožnate in vijolične, polja pa postanejo tiha in spokojna. Kolesar se takrat počuti kot majhna točka v velikem prostoru, a prav ta majhnost prinaša mir. Ni potrebe po osvajanjih ali dokazovanjih; dovolj je, da si tam in da se pustiš nositi poti. Na koncu dneva, ko se kolesar ustavi, je utrujenost prijetna in smiselna. V telesu je občutek opravljene poti, v mislih pa vtisi, ki ne zbledijo hitro. Kolesarjenje po širnih planjavah Vojvodine ni le šport ali rekreacija, temveč doživetje prostora in časa. Je tiha pesem ravnice, ki jo slišiš le, če se premikaš dovolj počasi, da ji lahko prisluhneš. Seveda pa kolesarjenje po vojvodinskih planjavah ni vedno brez senc. Ena najbolj neprijetnih spremljevalk so lahko komarji, zlasti ob vodah in poplavnih območjih Donave. V toplih poletnih večerih se njihova prisotnost

113

CAMINO PORTUGAL Izhodišče za glavni del romanja iz Portugalske je kar pri Katedrali v Portu… Tukaj se lahko dobi tudi knjižica, kamor se med potjo zbirajo žigi, namenjeni dokazilu in končnemu potrdilu o zaključku Camina.

114

Deset let je dovolj dolga doba, da človek pozabi bolečine v nogah — in dovolj kratka, da jih telo, žal, ne pozabi. Ko sem po precej daljšem španskem Caminu, kjer je bil tempo skoraj vojaški (približno 100 km na dan, skupaj okoli 800 km), spet sedel na kolo z romarsko idejo v glavi, sem pričakoval isto: števec kilometrov kot šef izmene, jaz pa kot delavec na tekočem traku. Tokrat pa je imel Camino na Portugalskem drugačen načrt. Portugalski del je bil prijaznejši — manj “kdo bo koga”, več “kam pa danes zavijeva, če se nama zahoče”. Lažja pot mi je prvič zares dovolila luksuz, ki ga na hitrejšem španskem ritmu pogosto zmanjka: čas. Čas za postanek brez slabe vesti, čas za pogled čez ramo, čas za to, da opazuješ, kako se kraji prebujajo in kako se pod kolesom menja pokrajina. In če sem prej lovil kilometre, sem tukaj začel loviti trenutke. Še posebej ob atlantski obali, kjer zrak diši po soli in se horizont obnaša, kot da ima neomejen paket podatkov. Tam Camino ni samo črta na zemljevidu — je sprehod (no,

vožnja) med svetilniki, obalnimi mesti in malimi znamenitostmi, ki jih ne vidiš, če si vsak dan programiran na “sto in mir”. Portugalska mi je pokazala, da romanje ni vedno tekma — včasih je lahko tudi zelo resen izgovor za radovednost.

Modro bele ploščice so na Portugalskem dostikrat uporabili tudi za zunanje fasade… kot tudi pri tejle katedrali na ulici Svete Katarine.

Portugalska obala je morala biti v zgodovini večkrat zelo ogrožana, zato še sedaj lahko naletimo na ostanke močnih utrdb.

Posebnost tega dela portugalske obale so simpatični mlini na veter… Nisem opazil, da bi kateri še obratoval, obnovljeni in zaščiteni so pa kar solidno.

V primerjavi z mojim prvim Caminom pred 10 leti, sem opazil, da je sedaj veliko več mladih romarjev. Srečal sem velike skupine dijakov ali študentov, ki so verjetno hodili le po posameznih etapah, saj niso imeli veliko prtljage. Vsem je bilo pa skupno, da so bili zelo dobre volje, njihovo razpoloženje pa se je stopnjevalo čim bližje so bili končnemu cilju.

Tudi kulinarika ni zanemarljiv del romanja! Kdor porabi več energije, je tudi bolj lačen… Poleg morskih specialitet in slastnega pršuta, je na izbiro še veliko drugih lokalnih dobrot… Tole so prašičji uhlji…

Morda je ravno pomlad najprimernejši čas za Camino. Vendar je treba biti kar previden, tudi april je lahko kar hladen… Pred 10 leti pa sem na mojem prvem Caminu večkrat naletel tudina sneg - in to aprila!

Ker sem že tudi prvi Camino »delal« s kolesom, sem imel že izkušnje za primerno »prehitevanje« romarjev, ki pešačijo. Že iz precejšnje razdalje je treba nežno pozvoniti, da te slišijo in se ne ustrašijo… nato pa prav prijazno pozdraviti - »Buen Camino« in se bodo radi umaknili ter prijazno odzdravili… Večkrat pa smo tudi prav prijetno poklepetali, tako kot tudi s tole skupino iz daljne Kalifornije …

Točno pred 10 leti, ko sem delal prvi Camino, in to daljši, dolg je bil 800 km, se mi je tudi, tako kot letos, tik pred ciljem odlomil nosilec za prtljago … Občutek pa enkraten: Buen Camino!

Pa še slike iz mojega prvega Camina – Španija 2012

115

POTEPUŠKO KOLESARJENJE mastna za običajne turiste… kolesarji pa smo kar pokurili vse tiste kalorije… Tule smo imeli piknik, kot nam ga je pripravila zadnja gostiteljica…

116

Jasno je, da sem doslej največ mojega potepuškega kolesarjenja izvajal po Sloveniji, ki je seveda tudi ena najlepših dežel na svetu. Da pa bi se o tem (da je ena najlepših držav na svetu) še prepričal na lastne oči, sem začel precej kolesariti tudi drugje po svetu. In to na zelo različne načine: sam (ali s kolegom) z lastnim kolesom, začenši kar z vlakom… z izposojenim kolesom in lastno torbo, začenši z avionom… s kakšno agencijo, ki ima kolesarski program… celo na službenem potovanju sem vsaj za kakšen dan najel kolo… In sem tako videl in doživel veliko več, kot bi sicer!

LITVA – Baltske države Litvo, Latvijo in Estonijo sem »obdelal« tako, da sem imel malo večjo kombi, v katerem sem lahko tudi prespal… Večje razdalje sem seveda naredil s kolesom v avtu… in sem tako lahko izbiral najbolj privlačne etape… Predvsem me je presenetilo ZELO veliko število jezer in jezerc… saj jih je na tisoče! NORVEŠKA – To je zaenkrat še moja neuresničena želja… Ker pa vem, da tam ne gre brez velikih klancev, upam, da si bom tam lahko kakšno daljše potovanje privoščil, ko bom imel enkrat električno kolo? Tule sem naredil le enodnevni izlet z izposojenim kolesom, ko smo pristali z ladjo v enem od fjordov… MAVRICIJ – V toplih krajih tudi ni noben problem, če je treba prečkati vodne ovire… Se hkrat tudi prijetno ohladiš! Čeprav po navadi (najraje) kolesarim sam, ker mi to najbolj ustreza, pa se včasih tudi pridružim kakšni skupni… posebno, če mi to prihrani veliko časa in iskanja prenočišč…

ROMUNIJA … V Transilvaniji smo z lokalnim vodičem obiskovali predvsem podeželje in po navadi prespali kar pri domačinih… V spominu mi je ostala tudi odlična hrana, sicer malo preveč

Na deželi pa je seveda marsikje kolo še vedno najbolj primerno prevozno sredstvo…

KITAJSKA – Takole pa tam »parkirajo« kolesa… So pa že daleč za nami časi, ko je bilo na ulicah mest ogromno koles (pa malo avtomobilov)… Sedaj jih je že veliko manj, pa toliko več motornih vozil…

IRSKA – Gotovo tudi ena najlepših dežel! Tisoč odtenkov zelene! Imajo pa zelo ozke ceste (kot tudi druge britanske dežele), kar je za kolesarje kar malo neprijetno (in nevarno)… So pa zelo lepo okrašene z lepimi rožami vsepovsod… Tja sem šel kar z avionom, namesto prtljage pa sem imel kolesarsko torbo, katero sem nato pritrdil na izposojeno kolo…

NAMIBIJA – Ko smo bili tam na fotografskem safariju z Arnejem in smo imeli en dan prosto, sem si takoj sposodil (tole) kolo ter se (kljub nekaterim odsvetovanjem) kar sam odpravil po puščavskih poteh… Pa se je splačalo! Doživel sem prav lepo srečanje na samem z divjimi konji, ptički – tkalčki komunalčki… pa še en prav lep sončni zahod… Se je kar srečno končalo…

VIETNAM – Če so še pred leti na cestah prevladovala kolesa, pa so jih danes verjetno po številu prehitela že motorna kolesa… Skupaj z vse več avtomobili pa delajo nepopisno gnečo v velemestih… Drugače pa je seveda na deželi… Takole sem se vozil med riževimi polji…

Glavni problem je bilo pa (za mene) nepričakovano hladno vreme, tako da sem moral večkrat na gorskih prelazih voziti tudi po snegu. Tule, ko kažem, da so za mano že 4 dnevi, ga je bilo še malo… Pač nisem pričakoval kaj takega aprila v sredozemski Španiji…

HAVAJI – Tudi ena nepozabna vožnja! Zelo zgodaj zjutraj (še ponoči) so nas odpeljali na 4.000 m visok vulkan, nas dobro opremili s kolesi, čeladami, dodatno obleko (gori je bilo zelo mraz!), nato pa smo skupaj čakali čudovit sončni vzhod… ob petju in molitvah domačinov… Nato pa smo se spuščali vseh 4.000 m do morja: najprej visokogorje, nato grmičje, pa gozdovi, polja, naselja, obala… pa vse to na asfaltu… Še najbolj so »trpeli« prsti … zaradi nenehnega pritiskanja na zavore… https://www.youtube.com/ watch?v=cFqSpKiJIFk

Buen Camino! Sem vedno pozdravljal romarje pešce, ko sem jih prehiteval ter zazvonil z zvončkom na kolesu… In sem vedno dobil prijazen odgovor Buen Camino!...

117

Kadar ni snežilo, je pa deževalo… in ponekod je bilo blata toliko, da sem moral kolo kar »peš« porivati v hrib… Je bilo pa zato zadovoljstvo še toliko večje, ko sem prispel v kakšno toplo zatočišče med druge so-romarje… LAOS – Tam sem bil z neko agencijo v obliki paketa »Bike, Hike & Kayak«… Imeli smo srečo, da smo kolesarili vse tri dni, ko tam praznujejo novo leto… in je glavna oblika – vsesplošno medsebojno polivanje! Pa nisem imel nič proti, ko so me takole pričakali v zasedi… saj je bilo sicer zelo vroče… Še dobro, da so me prej opozorili in sem imel fotoaparat dobro zavarovan pred pljuski vode… ŠPANIJA Nekaj posebnega pa je bilo moje romanje s kolesom – Camino. V osmih dneh sem naredil 800 km… vsak dan po 100… pa je bil kar hud zalogaj, glede na to, da je bilo treba premagati kar veliko hribov in dolin…

K sreči sem imel edini večji »defekt« šele 10 km pred končnim ciljem (odlomilo se mi je držalo torbe)… tako da sem zaključil kar lepo peš… Nato pa seveda takoj v objem v katedralo k svetemu Jakobu…

JUŽNA AFRIŠKA REPUBLIKA - JAR

118 Kjer se mešata Indijski in Atlantski ocean...

Prvi najin taksist v Južni Afriki je bil presenetljivo iskren in neposreden, tudi na rovaš svoje (črne) rase... (če bi kaj takega govoril belec, bi ga mirno označili za rasista)... Veliko bolj čisto in varno mesto Cape Town v primerjavi z drugimi JA mesti (kot Johannesburg) je pripisoval dejstvu, da ga bolj vodijo (obvladujejo) belci,

one druge pa črnci... Zelo je bil kritičen do nove črne politične elite, ki naj bi bila veliko bolj dovzetna za korupcijo, kot belska ... Samo zapišem, kar sem slišal od črnega taksista... Če boste sliko malo povečali, boste videli, da je v vodi na stotine - surferjev... Kot za vsako zadevo vam v Južni Afriki dodajo tudi zgodovinski kontekst... Tale predel je (bil?) rezerviran bolj za belce, ki so se umikali nevarnejšim soseskam... Opažam ogromno rastlin, katerih nisem še nikoli videl... Na tem koncu kontinenta naj bi bilo na tisoče endemičnih rastlin... Te rastline so prilagojene na specifične pogoje v svojem okolju in pogosto predstavljajo pomemben del biotske raznovrstnosti določenega območja.

Začetek ali konec kontinenta? Kakor obrneš... Rt dobre Nade je gotovo nekaj od tega... No, saj sem pred nekaj meseci tu blizu že bil... Do Antarktike je le še približno 4.000 km... Samo naravnost!

Rt Dobre Nade je znan tudi po tem, da obiskovalci radi tam postavljajo kamenje in jih nalagajo drug na drugega. Ta praksa se imenuje kamenčkanje ali stolpčkanje. Razlogi za to prakso so različni in morda se med turisti nekoliko razlikujejo.

Najvišji svetilnik na svetu je Jeddah Light, ki se nahaja v mestu Jeddah na obali Rdečega morja v Savdski Arabiji. Zgrajen je bil leta 1990 in meri 133 metrov v višino. Tale je bil pa včasih še višji - kar 249 m nad morjem! Njegovo luč so videli kar 67 km daleč na morju... Zanimiv posnetek z višine na koncu Afrike: desno zgoraj se vidi ptica ... malo levo spodaj od nje pa bela lisa - to so še vedno ostanki potopljene ladje Luzitanije, ki je potonila leta 1911 z 800 potniki na krovu!

Nekateri ljudje kamenčke postavljajo kot spomin na svoj obisk, drugi kot izraz svoje kreativnosti ali pa kot svojevrsten izziv za postavljanje najvišjega stolpa. Obstajajo tudi tisti, ki verjamejo, da postavljanje kamnov prinaša srečo in dobro energijo. Afriški pingvini so se sicer kar prilagodili na toplejše podnebje... ampak kar preveč, je pa preveč!... tule je bilo 30 stopinj in nobene potrebe, da bi dva jajčka še kaj dosti grela...

119

120

KRIŽARKE Kot popotni fotograf rad potujem po svetu na zelo različne načine (individualno, z avtobusom, vlakom, ladjo, kolesarjenje, z agencijo itd.). Tokrat pa spet s križarko (pa ne preveliko!).

2. Udobnost: Križarke ponujajo obilico udobja in razkošja, kot so restavracije, bar, bazen, savna, spa, fitnes, kino in druge aktivnosti, ki jih lahko uživate med križarjenjem.

Prednosti takšnega potovanja so: 1. Raznolikost: Potovanje s križarko ponuja raznolikost in raziskovanje več krajev v enem potovanju, saj križarjenje običajno vključuje postanke v različnih mestih in državah.

3. Organiziranost: Potovanje s križarko je običajno zelo organizirano, z jasnim urnikom, postanki in aktivnostmi, kar olajša načrtovanje vašega dopusta.

4. Cenovna ugodnost: V nekaterih primerih lahko potovanje s križarko stane manj kot letalske vozovnice, hotelske sobe in hrana, kar lahko prinese prihranek pri celotnem proračunu za potovanje. Pomanjkljivosti potovanja s križarkami: 1. Omejeno raziskovanje: Križarjenje običajno ponuja le omejen čas v vsakem mestu, kar vam lahko prepreči globoko raziskovanje destinacij in kultur.

2. Množice: Križarke pogosto sprejmejo več tisoč potnikov, kar lahko pomeni gnečo v restavracijah, bazenih in drugih skupnih prostorih. 3. Omejena izbira hrane: Čeprav so na križarkah na voljo različne restavracije, je izbira hrane vseeno omejena, zlasti za tiste z dietnimi omejitvami. 4. Tveganja za zdravje: Na križarkah se lahko hitro širijo okužbe, kot je na primer norovirus, zaradi velikega števila ljudi, ki živijo v majhnem prostoru. 5. Negativni vpliv na okolje: Križarke lahko povzročijo onesnaževanje zraka in vode, kar ima lahko škodljiv učinek na okolje in lokalne ekosisteme. 121

122

NAMIBIJA Po več kot 120 obiskanih državah, neštetih letališčih, mejnih prehodih, puščavah, džunglah, mestih in vaseh sem mislil, da me svet težko še zares preseneti. Da bo le še ponavljal znane motive v novih barvah. Potem pa pride Namibija – in brez vprašanja, brez opravičila, brez trohice skromnosti zasede prvo mesto na moji osebni lestvici najlepših in najbolj osupljivih držav, kar sem jih doživel. Namibija ne kriči. Ne tekmuje. Ne razkazuje se. Samo je. Prostrana, tiha, surova in hkrati presenetljivo nežna. Dežela, kjer te praznina ne prestraši, ampak pomiri; kjer se zdi, da je časa več, misli pa manj. Kjer ceste vodijo naravnost v obzorje, človek pa nehote ugotovi, da je tam gost – in to zelo privilegiran.

To ni destinacija za kljukice in selfije. To je kraj, kjer se srečaš z neokrnjeno naravo, z bušmani, z lastno majhnostjo in z redkim občutkom, da je svet – kljub vsemu – še vedno čudovit. Če bi moral iz vseh svojih poti izbrati eno, ki bi jo brez oklevanja ponovil, bi bila to prav ta: velika afriška avantura po imenu Namibija.

Namibija ima edinstvene kamnite formacije, puščavske sladkovodne izvire in redke rastlinske vrste, ki jih ni nikjer drugje na svetu. Te formacije omogočajo raziskovalcem, da pridobijo dragocene informacije o geoloških in podnebnih spremembah v preteklosti. Puščavski “živi kamenčki”... oživijo (vzcvetijo) šele ob prvem dežju...

Občudovanja vreden je smisel za lepoto in visoko umetniški potencial preprostih afriških ljudstev... Pred leti smo izbrali in kupili en krasen kip ženske, ki odslej krasi našo domačo dnevno sobo... Ker je skoraj meter visok in kar težak, smo prodajalcem zaupali, da so nam ga poslali po pošti... Me je potem kar skrbelo, če/kakšen bo prišel v Slovenijo... Pa ni bilo problema... prav skrbno in varno je bil zapakiran v lesen zaboj...

Glavni razlog za to, da je Namibija na vrhu moje lestvice najlepših držav, je gotovo v njeni geologiji. Tukaj je najstarejša puščava, eden največjih kanjonov na svetu, največje peščene sipine, največji železni meteorit... Hoba meteorit, ki se nahaja v Namibiji. Meteorit tehta približno 66 ton in je ocenjen, da je star približno 80.000 let.

Tole je pa najbolj tipična žival v Namibiji... oriks... (tudi gemsbok)... povsod ga vidiš...

Nepozabno je od blizu opazovati gnezda majhnih simpatičnih ptičkov - “tkalčkov komunalčkov”... Naredijo skupna kar do 800 kg težka!

V povprečju lahko kamela preživi približno 5 do 7 dni brez pitne vode v vročih in suhih pogojih. Vendar pa so lahko sposobne preživeti tudi do 2 tedna brez pitne vode, če so v bolj ugodnih okoljskih razmerah, na primer v hladnejših področjih.

na tole zanimivo zapuščino - iz leta 1934 ! ... Takrat sta pred rokami pravice bežala dva roparja, ki sta v mestu ukradla diamante... Ko so ju dohiteli, je prišlo do streljanja, v karem sta bila oba ubita... Epilog: Prestreljeni avto je še vedno tu... diamantov niso nikoli našli... ponoči pa strašita dva duhova... Zato sem se rajši kar podvizal na varno, saj se je že mračilo.

Ko sem kolesaril po puščavi, sem naletel

Welwitschia mirabilis je edinstvena rastlina, ki jo najdemo le v Namibiji in Angoli. Nekateri primerki te rastline so ocenjeni na več kot 2000 let starosti, kar jo uvršča med ene najstarejših živih rastlin na svetu.

123

124

Bušmani (ljudstvo San) so eno najstarejših avtohtonih ljudstev na svetu, ki se tradicionalno preživljajo z lovom in nabiranjem. Živijo v različnih delih Namibije in imajo bogato kulturno dediščino. Jaz sem imel pri mojem prvem obisku Namibije to srečo, da smo se lahko z njimi družili kar nekaj ur. Pokazali so nam, kako lovijo, nabirajo, shranjujejo tekočino itd. Za nameček pa so nam še s plesom pokazali, kako praznujejo dober ulov... V slovenskem jeziku se za ljudstva “San” in “Bushmen” pogosto uporabljajo izrazi “Bušmani” in “Kalahari San”. “Bušmani” je izraz, ki se je uveljavil v slovenskem jeziku predvsem zaradi prevoda angleškega izraza “Bushmen”, ki so ga evropski kolonialisti

uporabljali za označevanje različnih skupin domorodnih prebivalcev Južne Afrike, ki so živeli kot lovci in nabiralci. “Kalahari San” pa se nanaša na specifično skupino San ljudstev, ki so tradicionalno živela v puščavi Kalahari v Južni Afriki. Zanimiv vpliv Nemčije v Namibiji se kaže tudi v poimenovanju, na primer - Windhoek Graben. Graben je namtek nemška beseda (pri nas pa tujka), ki se uporablja za opis doline, ki jo tvorita dve vzporedni prelomnici v Zemljini skorji, ki sta se premaknili drugače od okoliškega terena. Windhoek Graben je torej dolina, ki jo tvorijo dve vzporedni prelomnici v Zemljini skorji. Odtisi stopal dinozavrov v kraju Otjihaenamaparero so pomembni za raziskave o evoluciji dinozavrov in njihovega vedenja, saj nam dajejo vpogled v to, kako so se premikali in katera območja so obiskovali. Poleg tega so pomembni tudi za razumevanje geologije in paleoekologije tega območja v preteklosti.

Ste vedeli, da je slovenski kras tako znamenit, da se v geografiji in geologiji nekateri pojavi imenujejo s slovenskimi besedami? Na primer “doline”.. Takole to zveni v angleščini: “A doline, also known as a sinkhole or sink, is a depression or hole in the ground that forms when the surface rock dissolves and collapses into the underground cavity. Dolines can be small or large and can have various shapes, including circular, elliptical, or irregular. They can also be shallow or deep, and some can be filled with water to form karst lakes.” Ena takih je tudi v Namibiji - Otjikoto Dolina:

Mesto Kolmanskop je znano po svojih razpadajočih stavbah in puščavskem okolju, ki je v njem zraslo. Veliko turistov prihaja sem, da bi fotografiralo zapuščene stavbe, ki so ostale v izjemno dobrem stanju, kljub temu da jih že več kot 70 let ni nihče obnavljal. V mestu so tudi ostanki nekaterih nekdanjih trgovin, bolnišnic in gledališča.

V Namibiji je sušenje dreves na območju puščave Namib povezano s pomanjkanjem padavin, ki je značilno za to področje. Puščava Namib je ena najstarejših in najbolj suhih puščav na svetu, z zelo malo dežja in zelo malo vegetacije. Sušenje dreves je posledica dolgotrajne suše in odsotnosti vode, zaradi česar drevesa ne morejo preživeti.

Eden največjih kanjonov na svetu Fish River Canyon je nastal pred približno 500 milijoni let, med geološkim obdobjem paleozoika, vendar so ga oblikovali kasneje procesi erozije in tektonike. Ker sem bil pred leti tudi v ameriškem Velikem kanjonu, sem lahko oba tudi primerjal... pa se mi namibijski ni zdel veliko manjši...

125

126

ZAMBIJA Če bi narava podeljevala Oskarje, bi Zambija vsako leto domov odnesla nagrado za najbolj spektakularen zvočno vizualni učinek. Ko se Viktorijini slapovi odločijo pokazati svojo polno moč, se zemlja rahlo strese, zrak se ohladi od vodne megle, in človek nehote pomisli, da stoji pred nečim večjim od vsakdanjih skrbi, rokov in slabega vremena. Tukaj voda ne teče – tukaj grmi, rohni in ponosno razglaša, da je narava še vedno glavna režiserka našega planeta. Reka Zambezi pa je kot miren pripovedovalec

te zgodbe: na trenutke spokojna in široka, drugje divja in nepredvidljiva, vedno pa polna življenja. Od lenobnega toka do adrenalinskih brzic vodi popotnika skozi pokrajine, kjer se čas meri drugače – v sončnih zahodih, sledi slonov in večerih, ko tišina pove več kot tisoč besed. Dobrodošli v Zambiji, deželi, kjer voda piše epsko poezijo v kamnino in kjer se čudesa ne skrivajo, temveč bučno razkazujejo. What a day! Že prvi dan v Zambiji smo uživali v

fotografiranju ... Viktorijinih slapov...

Tako do kože pa še nisem bil premočen... Vse za dobro fotko...

Viktorijine slapove je leta 1855 odkril angleški raziskovalec David Livingstone. Slapovi se nahajajo na reki Zambezi, na meji med Zambijo in Zimbabvejem, in so dobili ime po britanski kraljici Viktoriji. Livingstone je bil eden izmed prvih Evropejcev, ki so raziskovali to območje in odkrili slapove. Njegovo odkritje je pritegnilo pozornost sveta in pripomoglo k razvoju turizma v tem delu Afrike.

Precej smo se vozili tudi s čolnom vozili po reki Zambezi... Kako je ogromna! Na drugi strani pa že Zimbabve...

Na tem foto safariju sem brez kančka lažne skromnosti naredil svoje najboljše fotografije divjih živali doslej. Moj Nikon je delal nadure, jaz pa sem se zelo hitro naučil, da v Afriki nikoli ne veš, ali bo naslednji trenutek fotografski jackpot ali pa beg pred nečim, kar ima zobe,

rogove ali vsaj zelo slabo voljo. Glavni zvezdnik je bil seveda kralj živali – lev. Ujel sem ga v jutranjem raztezanju, ko je deloval kot maček

127

128

po predolgi noči, in v bolj resnem družinskem prizoru, ko je samica nežno prenašala mladičke. Mi pa tiho, zadržan dih, prst na sprožilcu – fotoaparata, da ne bo pomote. Sloni so ponudili celovit paket doživetja. V vodi so se hladili kot gostje luksuznega wellnessa, na kopnem pa brez sramu dokazali, da ekologija v Afriki deluje brez odvoza odpadkov. Metulji so na iztrebkih meli veselico, mi pa dodatno snov za razmislek o kroženju snovi v naravi. Žirafe so se medtem obnašale kot izkušene fotomodele – elegantno, potrpežljivo in z občutkom za profil, kot da natančno vedo, katera stran je njihova bolj fotogenična.

129

Ko smo s kanuji mirno veslali po rečnem rokavu, je skoraj sledil nenapovedan adrenalinski vložek: hipo se je odločil, da smo nekoliko preblizu njegove dnevne rutine. En sam pogled je bil dovolj, da smo razumeli sporočilo in zelo soglasno izboljšali tehniko veslanja. Opice so kasneje prevzele vlogo uradnih zabavljačev safarija – radovedne, vsiljive in neprestano pripravljene ukrasti pozornost (ali kaj manjšega iz nahrbtnika). O pticah pa sploh ne bi začel: toliko različnih pernatih modelov na enem mestu še nisem videl, fotoaparat pa je komaj sledil dogajanju.

Med rastlinjem so brez dvoma kraljevali baobabi – drevesa, ki izgledajo, kot da so se pošalila z gravitacijo in zmagala. Pravi vrhunec pa so bili stiki z lokalnimi prebivalci. Pokazali so nam simbolične plese, v katerih so z neverjetno natančnostjo oponašali živali. Največ smeha pa je izbruhnilo, ko so začeli oponašati še turiste: počasno hojo, velike nahrbtnike in obsedenost s fotografiranjem vsega, kar se vsaj približno premika. Takrat smo dokončno razumeli, da safari ni popoln, dokler se ne znaš nasmejati tudi sam sebi.

130

HAVAJI Nekateri kraji v življenju so kot bežne razglednice – prideš, vidiš, posnameš nekaj fotografij in greš naprej. Havaji niso takšni. Havaji so bolj podobni dobri knjigi, ki jo lahko bereš večkrat: vsakič opaziš nove podrobnosti, vsakič se te dotakne drugače, vsakič ti v glavi pusti nekoliko drugačen konec. Če sem povsem iskren, Havajev nikoli nisem zares “obiskal”. Vanje sem se vedno znova vrnil.

Prvič so me ujeli z obljubo popolnega ravnotežja: med naravo, ki je tako mogočna, da te pusti brez besed, in sproščenostjo, ki te skoraj prisili, da upočasniš korak – tudi če si tega sprva sploh ne želiš. Drugič so me ujeli z občutkom domačnosti, ki se je prikradel nepričakovano: znani ovinki ob obali, že skoraj domač vonj oceana in tisti trenutek, ko ugotoviš, da veš, kam pelje cesta, še preden zavije. Tretjič (in vsakokrat zatem) pa so me

ujeli z nečim še bolj zahrbtnim – z občutkom, da tam nekje med palmami, vulkani in dolgimi cestami, ki vodijo nikamor in povsod hkrati, vedno ostane še ena neizživeta zgodba. Enkrat sem tja prišel sam. Drugič v dvoje. In enkrat – kar je posebna kategorija potovanja sama zase – s celo družino. Če Havaje doživiš sam, jih poslušaš. Če jih doživiš v paru, jih deliš. Če jih doživiš z družino, pa jih opazuješ skozi oči drugih in hkrati preverjaš, ali raj še

vedno ostane raj, ko s seboj prineseš kovčke, urnike, kompromis in vprašanje »a smo že tam?«. Presenetljivo (ali pa tudi ne): Havaji vse to prenesejo. Brez težav. Celo z nasmehom. Havaji so arhipelag, kjer se zdi, da narava ni nikoli povsem končala svojega dela. Tukaj se zemlja še vedno oblikuje, vulkani še vedno dihajo, ocean pa brez sramu kaže svojo moč. Nič ni dokončno, nič ni zares statično – in prav v tem je njihova posebna energija. To niso razglednice popolnosti, ampak kraji v nastajanju. Morda je zato tako enostavno razumeti, zakaj se človek tam hitro počuti živega. In potem so tu vulkani. Ne kot oddaljene silhuete na obzorju, temveč kot resnični, oprijemljivi velikani, na katerih stojiš, hodiš, se pelješ – in v enem primeru tudi spuščaš s kolesom. Če obstaja izkušnja, ki Havaje v moji osebni zgodovini povzdigne iz »nepozabno« v »kaj mi je bilo tega treba – in zakaj bi šel takoj še enkrat«, je to prav kolesarski spust z visokega vulkana. Začne se nedolžno. Zgodaj zjutraj, ko je zrak hladen in je nebo še nekoliko zadržano, kot da se ni povsem odločilo, ali bo dan spektakularen ali samo lep. Kolo izgleda povsem običajno. Cesta tudi. In potem pogledaš navzdol. Daleč navzdol. Tako daleč, da razumeš, zakaj domačini vulkanom pripisujejo značaj, voljo in

celo smisel za humor. Spust ni le vožnja – je potovanje skozi več podnebij, skozi več svetov v eni sami sapi. Od skoraj alpske svežine na vrhu do tropske toplote ob obali. Od tišine, ki jo prekinja le veter, do zvokov življenja, ki te na koncu pričakajo spodaj. To ni tista vrsta adrenalina, kjer kričiš. To je tista, kjer se ti misli zbistrijo. Kjer si nenavadno zbran, prisoten, povezan s trenutkom. Kjer razumeš, da hitrost ni pobeg, ampak način, kako se za kratek čas popolnoma uskladiš s prostorom okoli sebe. In ko se spust konča, veš, da nisi samo premagal razdalje – doživel si zgodbo, ki bo ostala. Morda prav zato Havaji nikoli niso ostali le ena epizoda mojih potovanj. Vedno so se vračali kot referenčna točka. Kot odgovor na vprašanje, zakaj sploh potujemo. Ne zato, da bi zbirali kraje, temveč da bi zbirali trenutke, ki nas premaknejo. Včasih nežno. Včasih s polno hitrostjo navzdol po vulkanu.

To poglavje ni vodnik. Ni seznam znamenitosti. Je zbir spominov, vtisov in drobnih resnic, ki sem jih na Havajih pobiral skozi leta. Nekateri so prepojeni s soljo oceana, drugi z družinskim smehom, tretji z rahlim strahom in velikim veseljem na dveh kolesih. Skupaj pa tvorijo zgodbo kraja, kamor se ne vračaš zato, ker bi vse že poznal – ampak zato, ker veš, da te tam vedno čaka še nekaj novega.

131

132

TURKMENISTAN Darvaza, znan kot »Vrata pekla«. Že samo ime obljublja dovolj dramatičnosti, da se človek sprašuje, ali ob vstopu dobi tudi vilice in žar. A Turkmenistan je – kot se hitro izkaže – precej več kot le luknja v tleh, ki gori že desetletja, kot da bi se odločila, da bo kljubovala zdravi pameti in osnovnim pravilom geologije. Država, ki naj bi bila sedma najmanj obiskana na svetu, ima poseben čar ravno zato, ker ni vajena obiskovalcev. Ko prispeš, nimaš občutka, da si turist – bolj kot da si statist v zelo skrbno režiranem filmu, kjer vsi vedo, kaj morajo početi, ti pa nimaš scenarija. Mesta so nenavadno čista, avenije široke, stavbe bleščeče bele. Vse deluje malo preveč

popolno, kot maketa, ki je nihče ne uporablja zares. In tišina. Takšna, ki ni naravna, ampak organizirana. Glede politične ureditve Turkmenistan pogosto zaseda visoka mesta na lestvicah trdnosti diktature – takoj za Severno Korejo. To ni podatek, ki bi ga našel na razglednicah, a ga začutiš zelo hitro. Ne zato, ker bi ti kdo kaj rekel, ampak prav zato, ker ti nihče ničesar ne reče. Vprašanja visijo v zraku, a se nikoli ne izgovorijo naglas. Fotografiranje je dovoljeno, dokler ni. Kamere so dobrodošle, dokler niso preveč radovedne. Avstralski fotografi, vajeni odprtih prostorov in še bolj odprtih mnenj, so se morali hitro naučiti nove discipline: gledati,

ne spraševati; fotografirati, ne razlagati. In potem je tu Darvaza. Sredi puščave, daleč od marmornatih mest in urejenih avenij, zeva ognjena rana v zemlji. Ponoči krater zaživi v polnem pomenu besede – ogenj brbota, plameni plešejo, vročina pa te opomni, da narava vedno sodeluje pri ironiji. Stojiš na robu »Vrat pekla« in se zaveš, da je to najbolj iskren kraj v državi: ničesar ne skriva, ničesar ne olepšuje. Gori, ker gori. Brez slogana, brez portreta voditelja, brez himne v ozadju. A potovanje po Turkmenistanu te nauči še nečesa pomembnega: da tudi v najbolj zaprtih sistemih obstajajo razpoke. Ljudje, ki ti tiho

pomagajo. Nasmehi, ki se pojavijo, ko kamere izginejo. Majhni trenutki človeškosti, ki so toliko bolj dragoceni, ker niso samoumevni. Morda države res ne moreš razumeti v nekaj dneh, lahko pa jo začutiš v teh drobnih, skoraj nevidnih stikih. Turkmenistan se res (počasi) odpira svetu. A ne tako, da bi na široko odprl vrata – bolj tako, da jih malce priprta in pokuka ven, ali je zunaj res vse tako glasno in kaotično, kot pravijo. Za popotnika to pomeni redko priložnost: videti kraj, ki še ni bil povsem prežvečen, interpretiran in prodan. Kraj, ki te ne skuša očarati, ampak te pusti nekoliko zmedenega. In morda je prav to njegova največja vrednost. Da odideš z več vprašanji, kot si jih prinesel. Da ugotoviš, da »Vrata pekla« niso nujno najmočnejša metafora v državi. Včasih so bolj zgovorna tista vrata, ki ostajajo zaprta – in tiha.

133

134

DONAVA Kolesarjenje ob Donavi je bilo dolgo na mojem seznamu želja, saj me reke že od nekdaj privlačijo s svojo umirjenostjo in naravnim ritmom. Skupaj s prijateljem Borisom sva se odločila, da del poti prepustiva vlaku in se najprej odpeljeva na Dunaj, kjer se je prava dogodivščina šele začela. Od tam sva sedla na kolesi in sledila toku Donave preko Bratislave vse do Budimpešte, skozi pokrajine, ki se počasi spreminjajo, a jih ves čas povezuje ista modra nit. Kolesarjenje ob rekah mi je še posebej pri srcu — ne le zaradi razgledov in občutka svobode, temveč tudi zato, ker je teren prijazno raven. Kot pravi rek pravi, smo

ljudje po naravi nekoliko leni, in prav ob reki lahko uživaš v dolgih kilometrih brez pretiranih naporov zaradi višinskih razlik, medtem ko te tok skoraj neopazno vleče naprej. Na tej poti pa se je zgodila tudi ena redkih nesreč, ki sem jih doživel na kolesu. Malo preveč samozavestno sem vozil z eno roko, z drugo pa lovil trenutke s fotoaparatom, ko sva se z Borisom nerodno zapletla in sem se precej močno prevrnil po asfaltu. Kolo sem še nekako spravil nazaj v vozno stanje, precej slabše pa jo je odnesla moja noga, ki je bila popraskana, krvava in boleče opominjala na

nepazljivost. Pravi povratek k sebi je prišel šele v prvi gostilni ob poti, kjer sta velik dunajski zrezek in hladno, veliko pivo naredila več kot katerikoli obliž ali razkužilo — in svet je bil spet v ravnovesju. Proti koncu poti so se panonske ravnice začele vleči v dolge, skoraj neskončne kilometre, kjer je kolo teklo mirno, misli pa so že malo uhajale naprej. Prav zato je bil trenutek, ko se je na obzorju končno prikazala velika in lepa Budimpešta, še toliko lepši. Po vseh prevoženih kilometrih je mesto delovalo kot nagrada — živahno, mogočno in hkrati popolnoma naravno nadaljevanje poti ob Donavi.

135

136

CIPER Severni Ciper smo obiskali v prijetni družbi družine Eržen, kar je našemu potovanju dalo poseben, domač in sproščen značaj. Skupni dnevi so hitro minevali ob raziskovanju mest, pogovorih in deljenju vtisov, zato spomini na ta del otoka niso vezani le na kraje, temveč predvsem na ljudi in trenutke, ki smo jih doživeli skupaj. Severni del Cipra nas je presenetil s svojo drugačnostjo – bil je mirnejši, manj

turističen in hkrati poln zgodb, ki se skrivajo v kamnu, ulicah in razgledih. Zgodovina Severnega Cipra je zapletena in še danes močno zaznamuje vsakdan otoka. Ciper je bil skozi stoletja pod vplivom številnih civilizacij – od antičnih Grkov in Rimljanov do Bizantincev, Benečanov in Osmanskega cesarstva. V 20. stoletju pa so se napetosti med

grško in turško skupnostjo stopnjevale, kar je leta 1974 privedlo do delitve otoka. Severni del je danes samooklicana Turška republika Severni Ciper, ki jo priznava le Turčija, kar se odraža tudi v drugačnem ritmu življenja, arhitekturi in vzdušju v primerjavi z južnim delom otoka. Ob obisku Severnega Cipra se prepletata preteklost in sedanjost: zapuščeni samostani stojijo ob mošejah, starodavna mesta ob

sodobnih cestah, vse skupaj pa povezuje sproščen sredozemski tempo. Prav ta mešanica zgodovine, kulturnih vplivov in skupnih doživetij z družino Eržen je naredila našo izkušnjo Severnega Cipra posebno in vredno samostojnega poglavja v našem potopisu. Posebno poglavje v zgodbi Severnega Cipra predstavlja Nikozija, edina še danes razdeljena prestolnica v Evropi. Meja med grškim in turškim delom mesta, imenovana zelena linija, poteka dobesedno skozi središče mesta: po ulicah, med hišami, mimo trgovin in dvorišč. Na nekaterih mestih ločnico označujejo zidovi, bodeča žica in zapuščene stavbe, drugje pa le nadzorni prehodi, kjer se vsakdanja mestna živahnost nenadoma ustavi. Hoja po Nikoziji daje občutek, kot da se zgodovina in sedanjost prepletata na vsakem koraku. Delitev mesta sega v leto 1974, ko je vojaški spopad med grško in turško skupnostjo privedel do fizične razmejitve otoka. Takrat je bila Nikozija presekana na dva dela, številne družine pa so čez noč ostale ločene od svojih domov, ulic in sosedov. V območju ob meji so hiše še danes zapuščene, čas pa se zdi tam ustavljen. Prav ta kontrast med živimi kavarnami, tržnicami in mirnimi, zaprtimi območji daje mestu edinstveno, a hkrati nekoliko melanholično vzdušje. Obisk Nikozije ni le ogled mesta, temveč tudi srečanje z zgodbo o razdeljenosti, sožitju in upanju. Kljub politični meji življenje na obeh straneh teče naprej, ljudje prehajajo mejo, se srečujejo, delajo in si delijo skupni prostor. Za nas je bila Nikozija eden najbolj izrazitih krajev potovanja, saj razkriva, kako močno zgodovina še vedno oblikuje vsakdan in podobo Severnega Cipra.

137

138

IRSKA Kolesarjenje po Irski mi bo za vedno ostalo v spominu kot eno najlepših, kar sem jih doživel na dveh kolesih. Dežela me je prevzela s svojo umirjeno, a hkrati divjo lepoto, ki se razkriva na vsakem kilometru poti. Ozke, vijugaste ceste vodijo skozi zeleno pokrajino, mimo skrbno urejenih hiš in majhnih vasi, kjer se zdi, da čas teče počasneje. Posebno poglavje pa predstavlja obala – mogočni klifi, razpenjeni valovi Atlantika in razgledi, ob katerih se je

vredno večkrat ustaviti, sestopiti s kolesa in preprosto opazovati. Prav ta preplet narave, tišine in pristne pokrajine je kolesarjenje po Irski naredil tako posebno in nepozabno. Doma sem skrbno spakiral vso kolesarsko opremo, skupaj s torbami, in jo brez zapletov oddal kot letalsko prtljago. V Dublinu sem si nato sposodil le kolo, nanj namestil svoje torbe in bil pripravljen na pot. Sledil je teden

kolesarjenja po čudoviti Irski, poln zelenih pokrajin, ozkih cest in razgledov, ki so me vsak dan znova navduševali. Ker nisem imel vnaprej rezerviranih nobenih prenočišč, sem jih moral vsak dan poiskati sproti, kar je potovanju dodalo poseben občutek svobode in nepredvidljivosti. Le enkrat je postalo nekoliko bolj napeto, ko se mi je prečkanje hribov nepričakovano zavleklo,

stemnilo se je in začelo je deževati. Utrujen in moker sem že razmišljal, kje bom prespal, ko sem v daljavi zagledal lučke ene izmed hiš. Gostoljubna domačinka me je brez oklevanja sprejela, da sem se lahko posušil, ogrel in si končno privoščil miren spanec. Krona vsega pa je bil naslednje jutro odličen zajtrk s čudovitim pogledom na sosednje vrhove – popoln začetek novega kolesarskega dne.

Pred odhodom domov pa sem si vzel čas še za temeljit ogled pivovarne Guinness – ene največjih irskih znamenitosti. Spoznal sem zgodbo tega znamenitega temnega piva, način njegove izdelave in pomen, ki ga ima za Irsko. Posebna izkušnja je bil tečaj točenja Guinnessa, kjer sem se naučil pravilnega načina nalivanja, da pivo dobi svojo značilno kremasto peno. Od takrat ima Guinness pri meni prav posebno mesto in je brez dvoma moje najljubše pivo.

139

140

IRAN Iran je dežela, ki jo večina ljudi pozna predvsem skozi novice in poenostavljene predstave najnovejše zgodovine, zaznamovane z revolucijo, mednarodnimi napetostmi in političnimi nasprotji. A za temi podobami se skriva vsakdan, ki je veliko bolj človeški, topel in raznolik, kot bi si mislili od daleč. Ko sva se z ženo odpravila na pot v Iran, oktobra 2012, sva vedela, da naju čaka nekaj drugačnega — nisva pa slutila, kako močno naju bo ta dežela zaznamovala. Imela sva posebno srečo, saj sva bila v Teheranu gosta pri eni izmed domačih družin. Prav to nama je omogočilo, da sva Iran doživela od znotraj: ne le skozi znamenitosti, muzeje

in ulice, temveč predvsem skozi vsakdanje življenje ljudi, njihove navade, pogovore, skrbi in veselje. Hitro sva začutila, da so Iranci izjemno gostoljubni, ponosni na svojo kulturo in presenetljivo odprti, ko enkrat prestopiš prag njihovega doma. Tudi vprašanje oblačil in pravil, ki so za tujce pogosto vir zadrege ali skrbi, se je izkazalo za manj zapleteno, kot sva pričakovala. Ženi nošenje naglavne rute ni predstavljalo nobenega problema; tako ali tako si jo morajo vse ženske nadeti že na letalu ob pristanku v Iranu — zanimivo pa je, da jih ob odhodu večina brez obotavljanja znova sname. Ta majhna, a zgovorna podrobnost lepo ponazarja dvojnost

iranskega vsakdana: ravnotežje med uradnimi pravili in osebnim občutkom svobode, ki se skriva v drobnih, skoraj neopaznih gestah. Moj glavni vtis, ki je z menoj ostal še dolgo po vrnitvi domov in traja vse do danes, pa je povezan predvsem z ljudmi. Prebivalci Irana so po mojem prepričanju med najbolj gostoljubnimi ljudmi na svetu. Tega vtisa nisva dobila zgolj zato, ker sva v Teheranu udobno prebivala pri eni družini, temveč tudi zaradi številnih drobnih srečanj v mestu in na poti po deželi. Kamor koli sva šla, so naju kot tujca ljudje prijazno pozdravljali, se zanimali za najino pot in izvor, nekateri pa so naju celo povabili na obisk v svoj dom. Pogosto sem imel občutek, da ta

odprtost in toplina nista le stvar osebnega značaja, temveč tudi posledica določene izolacije države — kot iskrena potreba po stiku, pogovoru in izmenjavi z zunanjim svetom, ki presega politične okvire in predsodke. Poseben, skoraj tih in težko opisljiv vtis je name naredila gora Dakhmeh, znana tudi kot Stolp tišine. Ko sem stal pod njo in se počasi vzpenjal po poti, me ni prevzela groza, temveč nenavadna zbranost in spoštovanje. Zavedanje, da so na tem mestu nekoč odlagali trupla, prepuščena pticam in naravnim silam, ni delovalo morbidno, ampak presenetljivo mirno. Prav tam sem začel bolje razumeti Iran kot deželo, ki pod plastmi pravil, tradicije in zunanjih predstav skriva globoko sprijaznjenost z življenjem takšnim, kot je — tudi z njegovo minljivostjo. Ta izkušnja se je zlila z vsemi drugimi srečanji z ljudmi, z njihovo toplino in odprtostjo, in mi pokazala, da Iran ni le prostor kontrastov, temveč tudi kraj, kjer se drugačen pogled na svet ne razglaša glasno, ampak se razkriva tiho, v gestah, odnosih in krajih. Od tod naprej Irana nisem več dojemal kot »drugačnega«, temveč kot ogledalo, v katerem sem lahko jasneje videl tudi lastne predstave, strahove in omejitve. Na tem potovanju sem se prvič pobliže srečal tudi z zoroastrstvom, starodavno perzijsko religijo, ki sem jo začel razumeti ne skozi knjige, temveč skozi kraje, tišino in simbole. Stolp tišine, večni ogenj in spoštovanje do naravnih elementov so se mi postopoma povezali v celoto, ki ni delovala kot oddaljena preteklost, temveč kot živ pogled na svet. Prav skozi to srečanje sem začutil, kako globoko je v iranski kulturi zakoreninjena misel o ravnovesju med človekom, naravo in minljivostjo. Zoroastrstvo tako ni ostalo le zanimiv zgodovinski podatek, ampak je postalo del mojega osebnega doživljanja Irana in njegove tihe modrosti.

V Yazdu sva najela taksista, ki je hkrati postal tudi najin vodič, in naju je odpeljal daleč iz mesta, globoko v surovo gorsko pokrajino. Po vijugasti cesti sva prispela do romarskega kraja z večnim ognjem, kamor se zoroastrci še danes odpravljajo v tišini in spoštovanju. Kraj je deloval odmaknjen od sveta, skoraj skrit, in prav zato še toliko bolj pristen. Ko sem tam stal, ob ognju, ki naj bi neprekinjeno gorel že stoletja, sem imel občutek, da se čas za trenutek ustavi in da se človek lahko poveže z nečim, kar presega vsakodnevno razumevanje zgodovine ali vere. Ta pot v gore ni bila le izlet, temveč eno izmed tistih doživetij, ki ostanejo v spominu kot tiha, a globoka izkušnja.

141

142

SINGAPUR Singapur je izjemno mestno-državna destinacija v jugovzhodni Aziji, ki očara s svojo urejenostjo, modernostjo in izjemno kulturno raznolikostjo. Na majhnem otoškem prostoru se prepletajo vplivi kitajske, malajske, indijske in zahodne kulture, kar se odraža v arhitekturi, kulinariki, jeziku in vsakdanjem življenju prebivalcev. Mesto slovi po svoji čistoči, učinkovitem javnem prometu in visoki kakovosti bivanja, hkrati pa ohranja številne tradicionalne četrti in običaje. Med najbolj prepoznavnimi znamenitostmi izstopajo futuristični predeli, kot je Marina

Bay s svojo ikonično silhueto, ter znameniti vrtovi Gardens by the Bay, kjer se narava in tehnologija združita v osupljivo celoto. Pomemben del mestnega utripa predstavljajo tudi živahne četrti, kot so Chinatown, Little India in Kampong Glam, ki ponujajo vpogled v bogato zgodovino in večkulturno identiteto Singapurja. Ob vsem tem mesto navdušuje še z vrhunsko kulinariko, od preprostih uličnih stojnic do restavracij svetovnega slovesa, ter z zelenimi površinami, ki mu dajejo sloves »mesta v vrtu«. Najino bivanje je bilo posebno že zaradi hotela

Marina Bay Sands, enega najbolj prepoznavnih simbolov Singapurja. Trije mogočni stolpi, povezani z ogromno teraso na vrhu, ponujajo nepozabno doživetje – predvsem znameniti panoramski bazen, ki se zdi, kot da se preliva čez rob mesta. Kopanje visoko nad mestnim vrvežem, z razgledom na nebotičnike in zaliv Marina Bay, je bilo edinstveno doživetje, ki je Singapur še dodatno vtisnilo v spomin. Posebno doživetje pa je bil večer, ko se je nad mestom začela zbirati nevihta, midva pa sva bila ravno v znamenitem bazenu visoko nad Singapurjem. Temni oblaki so se počasi zgrinjali

nad nebotičnike, veter je začel pihati, dež je vse močneje padal, a midva sva kljub temu še kar vztrajala v topli vodi, visoko nad mestnim vrvežem. Občutek je bil skoraj neresničen – dež na obrazu, veter okoli naju in razgled na mesto, ki je utripalo pod nama. Šele ko je nebo razparalo grmenje in so se bliski začeli nevarno približevati, sva se vendarle umaknila v suhe sobe. Poseben vtis so naju naredili tudi Gardens by the Bay, kraj, ki je nekaj resnično enkratnega. Gre za izjemno povezavo narave in sodobne arhitekture, kjer rastline, kovina, steklo in svetloba sobivajo v popolnem ravnovesju. Med sprehodom skozi vrtove sva imela občutek, kot da hodiva po viziji prihodnosti – takšni, v kateri tehnologija ne izpodriva narave, temveč jo dopolnjuje in poudarja njeno lepoto. Najbolj prepoznavni so mogočni »drevesni« stolpi, ki se dvigajo visoko nad vrtovi in s svojo futuristično podobo delujejo skoraj nezemeljsko. Podnevi navdušujejo s svojo velikostjo in obliko, zvečer pa se spremenijo v pravljično kuliso, ko zažarijo v igri luči in barv. Tudi rastlinjaki s tropskimi in gorskimi

rastlinami so naju prevzeli – ne le zaradi raznolikosti rastja, temveč zaradi arhitekturne drznosti, s katero so zasnovani. Gardens by the Bay niso le park, temveč doživetje, ki ponazarja bistvo Singapurja: spoštovanje narave, povezano z inovativnostjo, drznostjo in pogledom v prihodnost. Prav tam sva še posebej začutila, kako zelo se to mesto razlikuje od drugih svetovnih metropol in zakaj si je prislužilo sloves »mesta v vrtu«. Ker v tujih mestih zelo rad sedem na kolo, sem si ga tudi v Singapurju brez oklevanja sposodil. Tako sem si velik del mesta, vključno z območjem okoli Gardens by the Bay, ogledal še »od spodaj«, s povsem drugačne perspektive. Vožnja med urejenimi potmi, zelenjem in futurističnimi stavbami je bila izjemno prijetna in mirna, skoraj meditativna. Medtem ko se mesto z višine hotela kaže kot popolna, bleščeča kulisa, se na kolesu razkrije v svoji vsakdanji, človeški podobi – z ljudmi, parki, sencami dreves in drobnimi podrobnostmi, ki jih od zgoraj ne opaziš. Prav ta kontrast med pogledom z vrha in doživetjem s tal je Singapur naredil še bolj celovit in poseben.

143

144

LOS ANGELES Če bi nam kdo še doma rekel, da bomo nekega dne zamenjali jutranjo meglo za palme, prometne zamaške za hollywoodski blišč in domačo kuhinjo za hamburgerje velikosti manjšega planeta, bi se mu verjetno le nasmehnili. Pa vendar – znašli smo se tam. V deželi, kjer so razdalje dolge, sonce skoraj vedno sveti, imena ulic zvenijo kot iz filmov, in kjer ima vsak mimoidoči vsaj potencial, da je prihodnja filmska zvezda (ali pa vsaj njen osebni trener). Naš družinski izlet v Los Angeles, Hollywood in druge kotičke Kalifornije ni bil le potovanje čez ocean, ampak tudi potovanje skozi pričakovanja, presenečenja, napačne

zavoje (dobesedno in v prenesenem pomenu) ter obilico smeha. Med iskanjem slavnih napisov, plaž iz razglednic in »tistega pravega ameriškega občutka« smo hitro ugotovili, da Kalifornija ni le destinacija – je izkušnja. In ta izkušnja je bila vse prej kot dolgočasna. Seveda pa nismo mogli mimo Universal Studios, kraja, kjer se filmi nehajo samo gledati in se začnejo doživljati. Na enem mestu smo se znašli sredi filmskih kulis, adrenalinskih voženj in studijskih skrivnosti, ob katerih hitro ugotoviš, da Hollywood ni le rdeča preproga, ampak tudi ogromno skladišče domišljije. Med sprehodom skozi legendarne ulice, pobegi pred dinozavri (vsaj v naši domišljiji) in pogledom v

zakulisje nastajanja filmov smo se za nekaj ur počutili kot del velike filmske ekipe – čeprav brez Oskarjev, a z obilico navdušenja in utrujenimi nogami. V Hollywoodu smo imeli celo kanček sreče – ravno v času našega obiska je potekala podelitev oskarjev. Od blizu smo lahko opazovali dolge kolone razkošnih avtomobilov, ki so potrpežljivo čakali, da svoje slavne goste odložijo pred rdečo preprogo. Bleščeče karoserije, temna stekla in varnostniki z resnimi obrazi so dajali vedeti, da se znotraj dogaja nekaj zelo pomembnega. Mi smo seveda vse to spremljali zgolj z varne razdalje in z veliko radovednosti, saj vstopnic –

povsem pričakovano – nismo imeli. A že samo opazovanje tega hollywoodskega vrveža od zunaj je bilo dovolj, da smo se za trenutek počutili kot statisti v filmu, ki ga sicer gledajo samo izbranci. Ker smo si izposodili avto, smo si lahko privoščili tudi kakšen “stranski ovinek”, ki v resnici sploh ni bil stranski – bolj tak, ki si ga midva z ženo nujno zapiševa na seznam in ga otroci “nujno” preživijo z zavijanjem z očmi. Tako sva vztrajala, da se zapeljemo do znamenitega starinskega hotela pri San Diegu, tiste prave viktorijanske lepotice na sami obali, ki je kot izrezana iz razglednice: ogromna lesena palača z značilno silhueto in starošolskim šarmom, ki ga danes redko še vidiš. Hotel je bil odprt že leta 1888 in velja za ikoničen zgodovinski resort tik ob Pacifiku. Zakaj ravno tja? Ker sva ga v mladosti “dobro poznala” – seveda prek filma “<Nekateri so za vroče>” (Some Like It Hot), kjer je prav ta hotel služil kot glamurozna kulisa za filmski “miamijski” hotel (in ja, prav tu so snemali zunanje prizore, zato se zgradba na platnu tako lepo “sveti”). In tako sva, čisto resno in čisto romantično, pripeljala otroka tja z enim samim pomembnim poslanstvom: da jima pokaževa, kje je pred leti (1993) zacvetela najina ljubezen — ob obisku seminarja »Računalniško pravo«.

145

146

HONOLULU Če bi nam kdo še leto prej rekel, da bomo nekoč kot povsem običajna družina pristali sredi Tihega oceana, obdani s palmami, vulkani in valovi, bi mu verjetno odgovorili: »Ja, seveda – takoj za vogalom.« Pa vendar – marec 2013 je dokazal, da tudi najbolj neverjetne ideje včasih zrastejo v resnično letalsko karto. Havaji niso bili le pika na zemljevidu, ampak prava eksotična pika na i našega družinskega potovanja. Dežela, kjer je vreme vedno na strani turistov, kjer se natikači nosijo bolj svečano kot čevlji in kjer je “aloha” več kot pozdrav – je kar način življenja. Mi pa smo

se vanj, vsak po svoje, pogumno (in občasno nekoliko zmedeno) podali.

dejstvom, da povratka v realnost še nekaj časa ne bo.

Sledijo dnevi, polni sonca, smeha, začudenih pogledov, nepozabnih razgledov in tistega prijetnega občutka, ko se zaveš, da si zelo daleč od doma – a hkrati točno tam, kjer moraš biti. Dobrodošli na Havajih.

Od bolj resnih zadev smo si seveda ogledali ostanke in spomenike napada na Pearl Harbor. Kraj, ki je na prvi pogled miren zaliv s sijočo vodo in palmami, nosi težo zgodovine, ki je ne moreš spregledati. Med ladjami, razstavami in spominskimi obeležji se hitro zaveš, da tu Havaji za trenutek odložijo svojo brezskrbnost. Tišina, spoštovanje in kratki postanki brez besed so bili tokrat povsem na mestu – opomin, da tudi rajski kraji niso vedno živeli samo v soncu in valovih.

Že ob prihodu so nam okoli vratu obesili obvezni venec iz cvetic – uradni dokaz, da si res na Havajih in ne le v preveč dobro založeni cvetličarni. Dišalo je po tropskem raju, mi pa smo se v tistem trenutku dokončno sprijaznili z

Večina družine se je največ časa zadrževala na znameniti plaži Waikiki, kjer so dnevi minevali v ritmu valov in sonca. Plavanje v toplem oceanu, dolgi trenutki brezdelnega sončenja in opazovanje sveta, ki se je zdel precej bolj sproščen kot doma, so hitro postali naš vsakdan. Pogumnejši (ali pa le bolj radovedni) so se lotili tudi deskanja – resda bolj začetniškega, z veliko padci, smehom in peskom povsod, kjer ga človek sploh ne pričakuje. A prav ti poskusi, daleč od popolnosti, so bili tisti, ki so Waikiki naredili še bolj nepozaben. Jaz pa sem si, kot po navadi v tujih mestih (če je le možno), izposodil kolo in se zapodil na raziskovanje Honoluluja po svoje. Med prometnimi ulicami, palmami in vonjem po oceanu me je najbolj navdušil tisti poseben del poti, ko se skozi kratek tunel zapelješ naravnost v ostanek velikega vulkana na robu mesta. Nenadoma se mestni vrvež umakne in znajdeš se v širokem, mirnem kraterju, kjer cesta nežno kroži med travnatimi pobočji in skalnatimi stenami, ki tiho pričajo o precej bolj divji preteklosti. Vožnja po notranjosti kraterja ima skoraj meditativen učinek – kot da za nekaj minut zapustiš sodobni svet in se pelješ po naravni zgodovini Havajev. Ko nato spet zapelješ ven, nazaj v mesto in promet, se zaveš, kako nenavadno in hkrati čudovito je to, da ima Honolulu takšen kos surove narave dobesedno sredi svojega vsakdana.

147

148

LITVA Litva je dežela, ki se mi je razkrivala počasi in v zelo različnih obrazih. Prvič sem jo obiskal leta 1991, v času, ko je bila še zaznamovana z napetostjo, negotovostjo in sencami vojne; takrat ni bila destinacija v klasičnem pomenu besede, temveč prostor zgodovinskega preloma, kjer so se osebne usode prepletale z rojstvom nove države. V naslednjih letih sem se vanjo večkrat vračal, vsakič v drugačnih okoliščinah, vse do zadnjega obiska leta 2013, ko sem jo doživel s počasnim ritmom kolesarjenja. Med temi potovanji se je Litva spremenila – in z njo tudi moj pogled nanjo. Od zadržane, vase obrnjene pokrajine je postopoma postajala odprta, mirna in presenetljivo nežna. Njena lepota ni vsiljiva: skriva se v neskončnih

ravninah, temnih gozdovih, tišini jezer, v umirjenih mestih in v posebni svetlobi severa, ki pokrajini daje občutek širine in svobode. Prav ta preprostost in notranja moč sta me vedno znova vračali ter Litvo naredili za eno tistih držav, ki se ne vtisnejo v spomin z enim samim trenutkom, temveč z dolgotrajnim občutkom. Zgodovina Litve je dolga, prekinjana in pogosto boleča, a prav v njej se skriva ključ do razumevanja njene današnje podobe. Kot nekdanja velika vojvodina je bila v srednjem veku ena najobsežnejših evropskih držav, nato pa stoletja ujeta med močnejše sosede, razdeljena in potisnjena na rob lastne identitete. Dvajseto stoletje ji ni prizaneslo: izmenjava okupacij, izguba neodvisnosti in

dolga desetletja sovjetske oblasti so pustili globoke sledi v prostoru in ljudeh. Ko sem jo prvič obiskal, je bila Litva pravkar na poti iz tega zgodovinskega primeža, še negotova, a odločena, da ponovno postane svoja. Na ta obisk zelo lepe in razburljive spomine… Takrat so bili ruski vojaki namreč še vedno v deželi in tudi v glavnem mestu Vilnius, tako da vladalo pravo vojno vzdušje. Nekaj dni pred tem so izvedli poboj litovskih domoljubov pred radijsko postajo in situacija je bila zelo, zelo napeta. (Pa tudi na naši strani, saj smo bili tedaj še v Jugoslaviji, ki Sloveniji ni priznavala samostojnih zunanjepolitičnih aktivnosti.)

Da smo lahko prišli v stavbo parlamenta, smo moralo vijugati med betonskimi in jeklenimi barikadami. Ker je bilo že proti večeru, smo imeli prav nepozaben pogled, saj so vmes gorelo ognji, ob katerih so se greli litovski branilci parlamenta. Znotraj so na hodnikih vadili mlade oborožene prostovoljce. Ko smo šli naslednji dan tudi na obisk k vladi, smo na hodnikih naleteli na kupe vreč s peskom ob vsakem vogalu. Tedaj sem bil del uradne parlamentarne delegacije Skupščine Republike Slovenije, skupaj z Matjažem Šinkovcem in Jožetom Smoletom. Litovski parlament je bil v tistih dneh dobesedno utrdba: obdan z vrečami peska, varovan z oboroženimi branitelji, ki so se na njegovi zelenici greli ob ognjih in bdeli nad simbolom komaj rojene državnosti. Podobni prizori so nas pričakali tudi ob obisku litovske vlade, kamor smo bili povabljeni na razgovore – vreče peska so bile naložene celo po hodnikih, kot tiha, a zgovorna priča strahu, odločnosti in pripravljenosti braniti neodvisnost za vsako ceno. Litovci so naš obisk sprejeli z velikim veseljem, saj se dotlej še skoraj nobena država ni odločila odkrito priznati njihove nove države. V parlamentu so bili še posebno veseli, ker je imel vodja naše delegacije Šinkovec nagovor kar v njihovem jeziku To se je poznalo tudi junija istega leta, ko je bila Litva prva država, ki nas je priznala.

149

Velike spremembe, pravzaprav že kar nasprotje tistemu, kar sem doživel ob prvem obisku, sem opazil leta 2007, ko sem bil v Litvi udeležen čezatlantskega foruma med ameriško republikansko organizacijo State Legislative Leaders Foundation (SLLF) in evropskimi udeleženci. Država, ki je bila nekoč negotova in obdana z barikadami, je tedaj delovala samozavestno, odprto in trdno zasidrana v mednarodnem prostoru. Simbol te preobrazbe je bil tudi uradni sprejem, na katerega sem bil povabljen pri predsedniku Litve – dogodek, ki je na zelo otipljiv način pokazal, kako daleč je država v dobrem desetletju prišla: od ogrožene novorojenke do enakovredne in spoštovane sogovornice v evropskih in čezatlantskih razpravah.

150

Še najbolj temeljito pa sem si Litvo ogledal leta 2013, ko sem sam s kolesom prepotoval vse tri baltske države. Takrat se mi je dežela razkrila v povsem drugačni luči – brez protokola, brez uradnih srečanj in brez zgodovinske napetosti, le v neposrednem stiku s pokrajino, ljudmi in vsakdanjim ritmom življenja. Dolge ravnine, mirni gozdovi, tihe vasi in odprte ceste so omogočale počasen, a poglobljen pogled v prostor, ki sem ga prej poznal predvsem skozi politične in zgodovinske okoliščine. Na poti sem doživel tudi marsikaj razburljivega, a prav ta kombinacija svobode, nepredvidljivosti in bližine narave je Litvo dokončno vtisnila v moj osebni zemljevid spominov kot državo, ki jo je vredno spoznavati počasi. Še posebej nepozaben je bil dogodek, ki se mi je pripetil med kolesarjenjem po dolgem in ozkem peščenem otoku med Neringo in Liepajo, kjer se cesta vleče med borovimi gozdovi, sipinami in vodo na obeh straneh, prometa pa je malo ali nič. Na enem od povsem samotnih odsekov sem v daljavi zagledal dva mlada človeka ob cesti. Ko sem se približal, sem opazil, da

avtomobile pravzaprav štopa le ona – izjemno lepa, izrazito naličena in provokativno urejena –, njen spremljevalec pa jo je nekoliko vstran fotografiral. V rokah je držala kar dve sekiri. V tistem trenutku se mi je v glavi sprožil neprijeten niz misli: sredi ničesar, sam s kolesom in prtljago, brez možnosti hitrega umika … priznam, da me je kar stisnilo pri srcu. Ko sem se ustavil in z njima spregovoril, je napetost hitro popustila. Izkazalo se je, da sta zgolj ustvarjala izzivalne, umetniške fotografije in da sekiri nista imeli prav nobene grozeče vloge. Pogovor je postal sproščen, skoraj domač, strah pa se je spremenil v olajšanje in radovednost. Na mojo željo je fant na koncu naredil še en posnetek – fotografijo zame –, ki mi je še danes drag spomin na trenutek, ko se je nelagodje prevesilo v čisto človeško srečanje. Slika 430x Nepogrešljivi spomini in fotografije iz Litve so seveda povezani tudi z močnim doživetjem, ki ga obiskovalec doživi na Hribu križev (Kryžių kalnas) pri mestu Šiauliai. Ta nenavadna in ganljiva posebnost ni nastala načrtno ali po

odločitvi oblasti, temveč spontano, iz tihe potrebe ljudi, da ohranijo spomin in vero v času, ko tega niso smeli javno izražati. Prvi križi so se

tu začeli pojavljati v 19. stoletju, po neuspelih uporih proti carski Rusiji, ko sorodniki padlih upornikov niso smeli dostojno pokopati svojih mrtvih in so na tem kraju postavljali simbolne nagrobnike. Sčasoma je hrib postal prostor molitve, upanja in kljubovanja, njegov pomen pa se je še poglobil v času sovjetske oblasti, ko je bilo versko izražanje prepovedano. Oblasti so križe večkrat nasilno odstranjevale in hrib skušale izbrisati, a vsakič so se vračali novi – še številnejši. Tako se je Hribu križev vtisnila vloga tihega, a izjemno močnega simbola litovske vztrajnosti, vere in narodove identitete. Obisk tega kraja danes ni le ogled posebnosti, temveč srečanje z zgodovino, ki jo je ljudstvo zapisovalo brez besed, z lesom, kovino in vero. Obisk Hriba križev ni izkušnja, ki bi jo bilo mogoče preprosto opisati ali hitro odložiti v spomin. Ko stopiš med množico križev, ki se dvigajo drug ob drugem, se zdi, kot da prostor

nenadoma utihne – ne zaradi odsotnosti zvoka, temveč zaradi njegove posebne prisotnosti. Škripanje kovine v vetru, tiho pozvanjanje rožnih vencev in šumenje korakov po ozkih stezah ustvarjajo vzdušje, ki človeka nehote upočasni. Občutek je skoraj fizičen: gostota spominov, molitev, upov in bolečin, ki so jih ljudje skozi desetletja in stoletja pustili na tem kraju. Med križi, velikimi in drobnimi, bogato okrašenimi ali povsem preprostimi, se obiskovalec ne more skriti pred lastnimi mislimi. Tudi sam sem tam obstal dlje, kot sem sprva nameraval – brez potrebe po besedah, z občutkom spoštovanja in tihe ganjenosti. Hrib križev ni le kraj vere ali zgodovine, temveč prostor, kjer se človek neizogibno sooči z vztrajnostjo človeškega duha in z dejstvom, da se nekaterih izkušenj ne da izbrisati, temveč jih je mogoče le tiho prenašati naprej.

151

LATVIJA

152

Latvija se na fotografijah iz junija 2013 kaže kot mirna in odprta baltska dežela, ujeta v zgodnje poletje, ko je narava v polnem razcvetu. Svetla severna svetloba, dolgi dnevi in sveža zelena barva poudarjajo občutek prostornosti in tišine, ki je za to državo značilen. Posnetki dopolnjujejo vtis preprostosti in zadržane lepote, kjer ni izrazitih kontrastov, temveč prevladuje umirjen ritem pokrajine in življenja. Zgodovinsko ozadje Latvije se sicer na fotografijah ne kaže neposredno, a je prisotno v ozadju prostora. Dežela, ki je skozi stoletja prehajala pod različne oblasti in dolga desetletja preživela kot del Sovjetske zveze, danes deluje samozavestno in umirjeno. Fotografije iz leta 2013 tako posredno odražajo obdobje po ponovni osamosvojitvi, ko je Latvija že trdno

zasidrana kot samostojna evropska država, a še vedno tesno povezana s svojo preteklostjo in tradicijo. Najmočnejša povezava med besedilom in fotografijami je vidna v pokrajini. Junij razkrije Latvijo kot pretežno ravninsko in zeleno deželo, kjer se gozdovi, travniki in vodne površine zlivajo v mehko, skoraj neprekinjeno celoto. Občutek dajejo široki prostori, počasne reke, mirne ceste in redko poseljeno podeželje. Poletna svetloba poudari naravne linije in spokojnost okolja, zaradi česar fotografije ne delujejo dramatično, temveč tiho in pristno – kot vizualni zapis dežele, ki svojo lepoto razkriva brez potrebe po poudarjanju.

Latvija ima precej večji delež ruskega prebivalstva kot Litva, kar se hitro opazi v vsakdanjem prostoru, predvsem zaradi pogoste rabe dodatnega jezika v javnosti, na napisih in v pogovorih. Ta večplastnost daje državi poseben značaj, hkrati pa razkriva tudi bolj zapletene plasti njene zgodovine. Ob tem je v Latviji občutno več zapuščenih zgradb iz časa socializma – ne le industrijskih objektov, temveč tudi stanovanjski bloki, ki danes delujejo kot tihi ostanki nekega drugega časa. Ti prizori niso vedno v ospredju, a vztrajno spremljajo potovanje in dodajajo prostoru rahlo melanholičen, a zelo zgovoren ton. Poseben vtis je name naredil muzej reliktov socializma, kjer so zbrani odstranjeni spomeniki in simboli nekega preteklega sistema. Ti kipi,

iztrgani iz svojega nekdanjega prostora, danes delujejo skoraj bolj zgovorno kot takrat, ko so še stali na trgih. Muzej ne poveličuje preteklosti, temveč jo postavi v kontekst in omogoči distanco, razmislek in razumevanje. Prav takšnega prostora pri nas v Sloveniji žal nimamo, čeprav bi bil zelo potreben – ne kot obtožba, temveč kot priložnost za soočenje s preteklostjo in njenimi sledmi, ki so še vedno prisotne v prostoru in miselnosti. Siguldas pagasts se razprostira v neposredni bližini Sigulde, ob reki Gauji, in deluje kot naravno zaledje enega najbolj slikovitih delov Latvije. Pokrajina je tu bolj razgibana kot drugod v državi – doline, gozdnate soteske in rečni ovinki ustvarjajo občutek, da se prostor nenehno odpira in zapira. Vožnja ali hoja skozi pagasts je umirjena, skoraj zadržana izkušnja, kjer narava prevzame glavno vlogo, človek pa se ji prilagaja. Gozdovi so gosti, svetloba se prebija skozi krošnje, rečne doline pa dajejo prostoru globino in občutek starosti. Čeprav je Sigulda kot mesto blizu, pagasts ohranja podeželski značaj in deluje kot prehod med kulturnim središčem in tišino naravnega prostora. Brankas ležijo v ravninskem delu osrednje Latvije, v pokrajini, ki je povsem drugačna od območja okoli Sigulde. Tu ni globokih dolin ali dramatičnih razgledov, temveč široka, skoraj popolnoma ravna pokrajina, kjer se pogled ustavi šele na robu polj in nizkih gozdov. Naselje nosi močan pečat sovjetskega obdobja, saj se je prav takrat najbolj razširilo – to se še danes kaže v urbanistični zasnovi in stanovanjskih blokih. Brankas delujejo nekoliko zadržano in tiho, kot kraj, ki ni namenjen razkazovanju, temveč vsakdanjemu življenju. Prav v tej preprostosti in odsotnosti olepševanja se pokaže druga plat Latvije: manj romantična, a iskrena in zelo povedna o preteklih desetletjih ter o tem, kako se zgodovina še vedno bere v prostoru.

153

ESTONIJA 154

Estonija je dežela, kjer se sever počasi umirja v tišini morja, gozdov in ravnin. Njena zgodovina je zaznamovana z menjavanjem vplivov večjih sil: od srednjeveških trgovcev Hanze, švedske in ruske nadvlade, do dolgega obdobja sovjetske oblasti, iz katere se je država ponovno osamosvojila šele ob koncu 20.

stoletja. Prav ta preplet kultur in zgodovinskih plasti se danes čuti v mestih, arhitekturi in v zadržani, a ponosni estonski identiteti. Pokrajina Estonije je mirna in odprta, skoraj zadržano lepa. Nizke ravnine, neskončni gozdovi, močvirja in številni jezeri dajejo

občutek prostora in počasnosti, ki je za kolesarja hkrati pomirjujoč in zahteven. Ceste so dolge, ravne in pogosto obdane s tišino, ki jo prekinja le veter ali oddaljen zvok morja. Baltsko obrežje s svojimi peščenimi plažami in otočki doda pokrajini še severnjaško ostrino. Talin je kot najbolj severna točka, ki sem

jo dosegel med kolesarjenjem po baltskih državah, predstavljal konec ene poti in začetek razmisleka o prevoženih kilometrih. Srednjeveško staro mestno jedro, tlakovana dvorišča in pogled na Finski zaliv so dali občutek, da sem resnično prišel na rob severa. Tam se pot ne konča le na zemljevidu, ampak tudi v glavi. Talin pa zame ni bil le cilj kolesarskega potovanja. Mesto sva za en dan obiskala tudi z ženo, ko sva s trajektom priplula iz sosednje Finske. Takrat naju je presenetil še en, precej bolj vsakdanji vidik mesta: razvejana in očitno zelo živahna »trgovina« z alkoholom. Alkohol je bil v Estoniji občutno cenejši kot na Finskem, zato so Finci množično prihajali čez zaliv – nekateri zgolj na hiter izlet, drugi očitno z jasnim ciljem. Po ulicah in na trajektu nazaj so bile povsod vidne torbe, polne steklenic, ta tiha čezmejna navada pa je mestu dodajala poseben, skoraj ironičen kontrast k njegovi urejeni, zgodovinski podobi.

155

BANGKOK

156

Bangkok naju ni pozdravil tiho in spoštljivo, ampak z vso mogočo fanfaro, ki si jo lahko zamisliš. V mesto sva priplula s križarko po reki, kjer promet ne pozna rdečih luči, temveč le pogum in močan motor. Dolgi, ozki čolni so švigali mimo nas kot vodni skuterji na kofeinu, krmarji pa so jih vodili z neverjetno lahkotnostjo, kot bi bila reka njihovo domače dvorišče. Pristanek je bil veličasten – malo eksotičen, malo kaotičen in povsem bangkoški. Za naju z ženo pa se je prava pustolovščina začela že prvi dan. Še preden sva dobro dojela, kje sploh sva, sva se že podala v mestni vrvež, polna zaupanja, da se bova brez težav vrnila nazaj na ladjo. Bangkok pa ima, kot se je izkazalo, zelo poseben smisel za humor – in ta se nama je razkril hitreje, kot sva pričakovala. Ko so nas izkrcali na pomolu, smo dobili navodila, ki so zvenela tako preprosto, da jim ni bilo mogoče ne verjeti. Avtobus bo vsako uro vozil nazaj z istega mesta, kjer nas bo odložil, vodnica pa nam je za vsak primer izročila še kartico z naslovom doka, kjer je zasidrana ladja. »Če se izgubite, samo pokažite

to,« je rekla z nasmehom, ki je vzbujal popolno zaupanje. Kartico sva spravila, zadeva zaključena. Kaj bi sploh lahko šlo narobe? Midva z ženo sva si takoj omislila njihovo značilno prevozno sredstvo in se brezskrbno podala v mesto. Njihova znamenita vozila na treh kolesih so bila videti simpatična, skoraj igriva – dokler se nisva usedla vanje. Potem je šlo vse zelo hitro. Dobesedno. Tuk tuk je zarenčal, kot bi se razjezil, in že sva drvela skozi gost promet, kjer so pasovi bolj predlog kot pravilo. Med avtobusi, taksiji, motorji in pešci smo se prebijali z natančnostjo kirurga in samozavestjo nekoga, ki očitno nima veliko za izgubiti. Veter nama je razkuštral lase, prometni znaki so švigali mimo kot okras, voznik pa je z eno roko krmilil, z drugo pa – prisežem – verjetno urejal še kakšne osebne zadeve. Midva z ženo sva se vmes tiho spogledala s pogledom, ki je pomenil: če je to najina zadnja vožnja, je bilo vsaj

zanimivo. Bangkok nama ni pustil niti trenutka, da bi se dolgočasila – še preden sva se sploh zares izgubila, naju je že temeljito stresel. Ure so tekle, Bangkok naju je posrkal vase, in ko sva se končno odločila za vrnitev, sva ugotovila neprijetno malenkost: vozniku nisva znala povedati, kje točno naju čaka avtobus. Ne ulica, ne trg, ne približno. Samo prazni pogledi in nerazumevanje na obeh straneh. »Ni problema,« sva si rekla. »Greva kar direktno na ladjo.« Ustavila sva taksi in vozniku slavnostno pokazala kartico. Prebral je naslov, naju pogledal, potem še enkrat kartico, nato pa spet naju. Njegov pogled je bil nekje med začudenjem in globoko osebno stisko. »To bo zelo drago,« je rekel počasi, kot da naju želi

še pravočasno rešiti pred življenjsko napako. Cena, ki jo je omenil, je potrdila, da se ne šali – midva pa sva se odločila, da se tudi ne. Ustavila sva drugega taksista. Ta je kartico prebral hitreje, pogledal še hitreje in nato vprašal: »Ali sta sigurna?« Ne »kam gresta«, ne »koliko časa«, ampak ali sva sigurna. Ko sva slišala ceno, sva bila sigurna samo še v to, da tudi ta vožnja odpade. Šele tretji taksist se je v zgodbo poglobil bolj temeljito. Kartico je prebral, se nasmehnil, odkimal in razložil skrivnost, ki je prej nihče ni omenil: kartica sploh ni kazala bangkoškega doka. Vodnica nama je pomotoma dala naslov pristanišča za naslednji postanek križarke – Pattayo, približno 150 kilometrov južno od Bangkoka. V tistem trenutku je vse postalo jasno. Cene. Pogledi. Previdna vprašanja. Nisva bila kot turisti, ki bi se malo izgubili – bila sva kandidata za taksi izlet čez pol Tajske. Bangkok nama je že prvi dan dal vedeti, da ima izjemen smisel za humor. In da ga zna uporabiti brez opozorila. K sreči sva se takrat vendarle malo bolj potrudila – oziroma, povedano bolj pošteno, sva začela panično spraševati vse, kar se je premikalo in imelo vsaj približno človeško podobo. Po nekaj napačnih smereh, zaskrbljenih pogledih na uro in enem kratkem trenutku, ko sva se že videla kot stalna prebivalca Bangkoka, sva končno zagledala znan prizor: najin avtobus. Zadnji. Čisto zares zadnji. Ko sva sedla vanj, sva imela občutek, kot da sva zmagala na maratonu, ne pa zgolj našla prevoz. Avtobus naju je – kljub vsem bangkoškim zapletom – varno pripeljal nazaj do ladje, midva pa sva se vkrcala z nasmehom ljudi, ki so se pravkar izognili zelo dolgi, zelo dragi in zelo nenačrtovani vožnji proti Pattayi.

Naslednji dan smo Bangkok spoznali z nekoliko bolj pobožne plati – obiskali smo njegove templje, kjer naj bi človek našel mir. Bangkok se je seveda potrudil, da tudi to ne bi šlo povsem brez pretiravanja. Najprej smo se znašli v templju Smaragdnega Bude, ki je vse prej kot skromen. Če bi kdo mislil, da je zlata lahko preveč, ga Bangkok hitro postavi na realna tla. Zlato je bilo povsod – na stenah, strehah, kipih in verjetno tudi tam, kjer ga sploh nisi pričakoval. Smaragdni Buda, majhen in resen, je sedel sredi vsega tega razkošja in deloval, kot da mu je že zdavnaj jasno, da se ljudje bolj ukvarjamo z bleščicami kot s sporočilom. Pot nas je zanesla naprej do templja ležečega Bude, kjer ni bilo dvoma, kdo je glavna zvezda. Ogromen kip Bude, ki leži v popolnem miru, je deloval, kot da je našel idealen položaj za popoldanski počitek. Midva z ženo sva ob tem dobila občutek, da sva ga prišla obiskat ob zelo neprimernem času. Njegova stopala, okrašena z zapletenimi vzorci, so bila skoraj tako zanimiva kot vprašanje, kako so sploh spravili tak kip v tempelj. Privoščili smo si še slastno kosilo na lepi terasi tik ob reki. Hrana je bila odlična, razgled še boljši, promet na vodi pa stalna zabava. Medtem ko so hitri čolni rezali rečno gladino in dvigovali valove, sem šele takrat zares opazil, da po vodi ne plavajo le ladje in čolni, temveč tudi veliki šopi trave in cele gmote rastlinja. Videti je bilo, kot da se je narava odločila sodelovati v prometu – brez motorja, brez pravil in brez najmanjše skrbi, kam jo bo odneslo. Bangkok je tudi tu ostal zvest sebi: kaotičen, živ in popolnoma neobremenjen z dejstvom, da bi se moral komu zdeti nenavaden. Reka je vse to sprejemala z mirno ravnodušnostjo, kot da je

navajena, da po njej hkrati drvijo čolni, plavajo vrtovi in obedujejo rahlo zmedeni turisti. Khlong Toei pa je okrožje v osrednjem Bangkoku ob reki Chao Phraya, znano po pomembnem pristanišču in veliki tržnici s svežimi živili. Posebnost območja so izrazita družbena nasprotja, saj se sodobni poslovni in stanovanjski predeli prepletajo z eno največjih neformalnih naselbin v mestu. Kljub industrijskemu značaju ponuja tudi zelene površine, kot je park Benjakitti, ter vpogled v vsakdanje življenje Bangkoka.

157

158

TAJSKA Če bi Tajska pisala svoj življenjepis, bi pod “posebne veščine” mirno navedla: trgovanje na vodi, življenje na vodi in občasno tudi nogomet na vodi. Tu reke niso le modre črte na zemljevidu, ampak avtoceste, tržnice, kuhinje in soseske v enem – še posebej tam, kjer se mogočni Mekong raztegne kot naravna meja in povezuje (včasih pa tudi ločuje) skupnosti ob njegovih bregovih.

čolna, imaš vsaj apetit. Na Damnoen Saduak je prizor skoraj filmski: čolni, polni sadja in prigrizkov, drsijo po ozkih kanalih, ki so nastali ob Damnoen Saduak kanalu, zgrajenem v letih 1866–1868; iz teh vodnih poti so zrasle tržnice, ki so bile nekoč nuja, danes pa ikona.

V skrajnem severu se Mekong sreča z reko Ruak in označi znameniti Zlati trikotnik, stičišče Tajske, Laosa in Mjanmara — kraj, kjer se pokrajina in zgodovina dobesedno “zlijeta” skupaj.

In ko misliš, da te voda ne more več presenetiti, naletiš na naselja, ki dokazujejo, da je “nepremičnina” lahko čisto mobilna ideja: Ko Panyi je prava vas na kolih nad morjem v Phang Nga Bay, kjer skupnost dejansko živi nad vodo — ne kot atrakcija, ampak kot vsakdan.

Potem pa pridejo plavajoče tržnice: tam nakupovanje dobi novo pravilo — če nimaš

Tudi v Sangkhlaburi pod lesenim Mon mostom plavajo hiše na jezeru; vodostaj se spreminja,

domovi pa se temu preprosto prilagodijo in se z vodo “dvignejo ali spustijo”. Skratka: v Tajski voda ni ozadje — voda je oder. In ko stopiš nanj, hitro ugotoviš, da tukaj tudi zgodbe tečejo … približno tako vztrajno kot Mekong. Ob našem obisku smo imeli posebno srečo, saj je bil organiziran dogodek AzAmazing Evening, značilna kulturna izkušnja ladij Azamara Cruises. Gre za skrbno pripravljene večere, ki jih Azamara prireja ekskluzivno za svoje goste, praviloma v pristaniščih, kjer ladja ostane dlje časa, da se lahko doživetje odvije v miru in brez naglice. Program je zasnovan v sodelovanju z lokalnimi umetniki in skupnostmi ter ponuja avtentičen vpogled v kulturno dediščino kraja – skozi glasbo, ples in tradicionalne običaje.

Dogodek je bil bodisi organiziran na kopnem bodisi, kadar razmere tega ne dopuščajo, na sami ladji, vendar vedno z jasnim ciljem: približati potnikom utrip lokalnega okolja tudi po sončnem zahodu. Tako smo lahko doživeli čudovito predstavo lokalnih običajev, glasbe in plesa, ki ni delovala kot turistični nastop, temveč kot pristna kulturna pripoved. Prav ta večer je potovanju dodal poseben pečat in omogočil globlje razumevanje kraja, ki smo ga obiskali. Ob opazovanju zunanje ureditve mest hitro pade v oči še ena značilnost, ki ni omejena le na Tajsko, temveč je razširjena po številnih azijskih državah – in prav tako v delih Južne Amerike. V nasprotju z večino evropskih mest so električni in komunikacijski kabli pogosto speljani po zraku, pritrjeni na drogove in fasade, kjer se zdi, kot da tvorijo gosto, skoraj kaotično mrežo nad ulicami. Takšna ureditev ima zelo praktične razloge: nadzemni vodi so bistveno cenejši za postavitev, hitrejši za popravila in lažje dostopni v okoljih, kjer so tla gosto pozidana, nestabilna ali potresno ogrožena, zato so se v številnih državah uveljavili kot najbolj izvedljiva rešitev.

Vizualni vtis pa je za evropsko oko pogosto presenetljiv – ali celo zmeden. Opazovalec se nehote vpraša, kdo sploh obvlada to prepleteno pajčevino kablov, kjer se elektrika, telefonija in internet zdijo združeni v en sam snop. Prav ta dostopnost in preglednost napeljav odpira tudi drugo, bolj občutljivo vprašanje: ali takšna ureditev omogoča lažje nepooblaščene priklope in krajo električne energije. Takšni pojavi so v številnih državah

res dokumentirani in predstavljajo pomemben izziv za upravljavce omrežij, vendar so hkrati del širšega konteksta hitre urbanizacije, družbenih razlik in infrastrukturnih kompromisov, ki zaznamujejo mesta zunaj evropskega prostora. 159

160

VIETNAM Vietnam te ne pozdravi s tihim “dobrodošli”, ampak z orkestrom: trobente so hupe, tolkalci so motorji, dirigent pa je – presenetljivo – kar tok ulice. Še preden se zaljubiš v juho pho, preden se navadiš na vlago ali začneš ločevati med “še malo” in “še veliko” čilija, ti država pokaže svoj značaj: živahen, iznajdljiv in v stalnem gibanju. In če se ti zdi, da je vse skupaj malo kaotično, naj te potolažim: Vietnam je eden tistih krajev, kjer “kaos” pogosto pomeni samo drugačna pravila reda – takšna, ki delujejo, ko jih enkrat ujameš. Da bi Vietnam razumel, pomaga kratek skok v zgodovino: to je prostor, kjer so se stoletja menjevali vplivi in upori. Dolga obdobja je bil pod močnim vplivom (in tudi oblastjo) severnega soseda, Kitajske, a je kljub temu

ohranjal trdovratno željo po lastni identiteti in samostojnosti. V 19. stoletju je prišel nov gospodar – Francija – in Vietnam vključil v kolonialno zgodbo Indokitajske; a zgodba se ni končala tam: po drugi svetovni vojni so se spopadi za prihodnost države stopnjevali, francoska oblast se je končala po porazu pri Đien Biên Phu (1954), ženevski dogovori pa so Vietnam začasno razmejili. Pozneje je svet spoznal še drugo, temnejšo poglavje – vojno, ki je državo globoko zaznamovala. In prav zato je današnji Vietnam toliko bolj fascinanten: na ruševinah preteklih stoletij stoji mlada energija, ki gradi naprej. Najbolj konkretno to začutiš ob prvem obisku mesta Hồ Chí Minh – uradno ime, ki ga je dobilo po letu 1975, čeprav “Sajgon” še vedno

živi v vsakdanjem jeziku. Tam te najprej zadene prizor, ki je skoraj filmski: neskončna reka motorjev, ki se pretaka mimo tebe, okoli tebe in – če sem pošten – včasih tudi čez tisto, kar si ti predstavljaš kot “rob pločnika”. Ulica se ne “ustavi”, da bi te spustila čez. Namesto tega te povabi v igro z neuradnim pravilom: zmagajo tisti, ki naredijo prvi korak in ga naredijo pogumno. In tukaj pride najlepši paradoks: turist si sam skoraj ne upa prečkati ceste, ker čaka “pravo luknjo” – a luknje praviloma ni. Ko pa se odločiš, se zgodi nekaj čisto nepričakovanega: namesto da bi se svet zložil nate, se promet prilagodi tvojemu gibanju. Ključ je, da greš počasi, enakomerno in predvidljivo – kot metronom, ki mu motoristi berejo ritem in se

mu elegantno izognejo. Če panično stečeš ali se sunkovito ustaviš, razbiješ ritem; če pa “samo” mirno hodiš, se zdi, kot da si nenadoma postal del koreografije. Pravijo celo, da trobljenje pogosto ni znak jeze, ampak bolj: “Tukaj sem, računaj name.” In tako se prečkanje ceste v Sajgonu spremeni iz adrenalinskega testa v prvo lekcijo o Vietnamu: pogum + mirna glava + zaupanje v tok.

Cu Chi tunelov – razvejanega sistema rovov, v katerih so ljudje živeli, se zdravili, kuhali in preživeli dolga obdobja bombardiranja. Tam se zavedaš, da vojna ni bila samo fronta, temveč celoten način življenja, stisnjen v temo, tišino in iznajdljivost. Tuneli danes delujejo skoraj neverjetno: ozki, nizki in neizprosni, a hkrati priča o trmi in prilagodljivosti, s katero so se prebivalci upirali močnejšemu nasprotniku.

Tako ogromno število motornih koles bi bilo v marsikateri državi logistična nočna mora za klasične bencinske črpalke. Vietnam pa se je – povsem po svoje – znašel. Poleg večjih črpalk imaš skoraj na vsakem vogalu še majhne, improvizirane “prodajalne goriva”: to so v bistvu skromni kioski ali kar podaljšek dnevne sobe ob cesti, pred katerimi stojijo vrste plastičnih steklenic, napolnjenih z bencinom. Videti je, kot da bi nekdo zamenjal police z mineralno vodo za gorivo, a sistem deluje. Motorist se ustavi, natoči liter ali dva, plača in odpelje naprej – brez vrste, brez kompliciranja. Ta drobni prizor pove veliko o Vietnamu: ko uradna infrastruktura ne sledi tempu življenja, jo vsakdan preprosto nadgradi z iznajdljivostjo.

Najbolj vztrajen del vojne pa ni v preteklosti, temveč v sedanjosti. Zapuščina kemičnega orožja, zlasti Agent Orange, in neeksplodiranih ubojnih sredstev še danes zaznamuje pokrajino in življenja ljudi. Posledice se kažejo v zdravstvenih težavah, ki se prenašajo čez generacije, in v območjih, kjer je previdnost še vedno del vsakdana. Vietnam se s temi posledicami sooča počasi, vztrajno in brez velikega hrupa – tako kot z večino svoje zgodovine.

V Vietnamu vojna ni samo poglavje v učbeniku, temveč tiha prisotnost, ki se prikrade v vsakdan – v zgodbe starejših, v muzejske dvorane in v kraje, kjer trava raste nekoliko počasneje. V mestu Hồ Chí Minh te s tem sooči že obisk War Remnants Museum. To ni muzej, ki bi ponujal varno razdaljo do zgodovine: fotografije, dokumenti in predmeti govorijo neposredno, brez olepševanja, predvsem o človeški ceni vojne. Muzej je bil ustanovljen kmalu po koncu spopadov in je zasnovan kot prostor spomina, ne zmagoslavja – kot opomin, da mir nikoli ni samoumeven. A vojni spomini niso ujeti le med zidove. Le streljaj iz mesta se zemlja odpre v podzemni svet

In morda je prav to najmočnejši vtis: kljub vsemu, kar je država prestala, Vietnam danes ne deluje ujet v bolečino. Vojni spomini so prisotni, a niso zavora; so ozadje, iz katerega raste energija sodobnih mest, smeh na ulicah in nenehno gibanje naprej. Kot da bi se država odločila, da preteklosti ne bo pozabila – a ji tudi ne bo dovolila, da bi določala prihodnost. Posebej me je presenetil pozitiven in sproščen odnos ljudi do ameriških turistov. Glede na to, kako globoko je vojna v preteklem stoletju zaznamovala državo, bi človek morda pričakoval zadržanost ali tiho grenkobo – a namesto tega prevladujeta radovednost in prijaznost. Preteklost ni zanikana, ni pozabljena, vendar tudi ni orožje proti sedanjosti. Zdi se, kot da Vietnam zelo jasno loči med zgodovino in posameznikom: kar se je zgodilo, je del kolektivnega spomina, ne pa merilo za sodobne odnose. Prav v tej sposobnosti ločevanja – in v odločitvi, da se energija usmeri naprej, ne nazaj – se skriva ena najtišjih, a najmočnejših lekcij te države.

161

BAD RAGAZ

162

Bad Ragaz je tiste vrste mesto, kjer začneš sumiti, da nekdo ponoči hodi naokrog z metlo in ravnilom. Vse je tako čisto, poravnano in lepo, da se skoraj opravičiš, če po pločniku stopiš malo postrani. Celo smeti izgledajo, kot da so tam po estetskem načrtu – in še te verjetno fotografirajo napačnega turista, ki jih ne ločuje pravilno. Kot fotograf sem se tam počutil rahlo razvajen. Običajno moraš loviti svetlobo, kompozicijo

in pravi trenutek – v Bad Ragazu pa je bilo dovolj, da sem dvignil fotoaparat in klik. Dobra fotografija. Obrnem se za 30 stopinj – klik. Še ena. Če bi mi fotoaparat padel na tla, obstaja realna možnost, da bi tudi to izpadlo kot umetniška fotografija. Skratka, mesto je tako fotogenično, da imaš občutek, da ti samo pomaga – malo se nagne, ujame pravo svetlobo in ti šepne: »Kar brez skrbi, tole bo dobra slika.«

Bad Ragaz je dokaz, da lepota, red in švicarska natančnost niso mit. So pa lahko nevarni – sploh za fotografe, ki se potem doma sprašujejo, zakaj slike iz drugih krajev kar naenkrat niso več tako popolne. V to popolno kuliso sem prišel kot udeleženec srečanja SLLF (State Legislative Leaders Foundation), organizacije, ki povezuje ameriške in evropske politične odločevalce v okviru t. i. medatlantskega dialoga. Gre za nepristransko

in neprofitno fundacijo, katere osnovni namen je izobraževanje, izmenjava izkušenj in krepitev sodelovanja med zakonodajnimi voditelji z obeh strani Atlantika. Njihova srečanja niso namenjena hitrim političnim točkam, temveč pogovorom o vodenju, odgovornosti in delovanju demokratičnih institucij – običajno v precej elegantnih okoljih, kot je Bad Ragaz. V okviru bogatega programa smo se povzpeli tudi na bližnjo goro, kjer se svet nenadoma odpre kot dobro premišljena panorama. Pod

tabo se Bad Ragaz razgrne v natančnih linijah, obdan z zelenimi polji, gozdovi in gorami, ki stojijo kot kulisa iz kakšne preveč popolne reklame. V daljavi se vrhovi zlagajo drug za drugim, vsak nekoliko bolj moder in mehkejši, kot bi jih nekdo postopoma znižal zasičenost barv. Zrak je kristalno čist, svetloba mehka, razgled pa takšen, da se ti za trenutek zazdi, da si stopil v fotografijo, ki še ni bila posneta. To je tisti pogled, ob katerem fotoaparat skoraj ni več potreben – a ga kljub temu dvigneš, ker veš, da se mu ne moreš upreti.

163

164

AVSTRALIJA Naše družinsko potovanje v Avstralijo se ni začelo tiho in zadržano – začelo se je z velikim pokom, kljub temu da kenguruja takrat še nismo videli. Prvi veličastni vtis nas je pričakal v Sidneyu, mestu, kjer se zdi, da so tudi mostovi samozavestni in imajo velike ambicije. In prav eden takšnih – znameniti sidneyski most – je postal prizorišče našega prvega resnega

avstralskega podviga. Jaz, Toni in Marjanca se nismo zadovoljili zgolj s pogledom od spodaj; odločili smo se, da gremo na vrh. Seveda to ni šlo kar tako – najprej je sledil kratek, a zelo resen uvajalni tečaj, kjer smo ugotovili, da višina ni šala. Nato pa še trenutek, ko smo se preoblekli v enake modre uniforme in ugotovili, da smo videti kot dobro organizirana ekipa za

zelo poseben projekt. In tako se je začela naša avstralska zgodba – pogumno, malo smešno in precej nepozabno. Sidney nas je ujel nepripravljene. Ne zato, ker bi bil kaotičen, temveč zato, ker je presenetljivo sproščen za mesto, ki ima tako slavne razglede. Morje, ladje, opera in most – vse je bilo tam,

kot na razglednici, le da smo bili tokrat mi tisti, ki smo stali sredi slike. Že prvi sprehodi ob zalivu so nam dali občutek, da smo prispeli zelo daleč od doma, a hkrati na kraj, kjer se človek hitro počuti dobrodošlega. Poseben vrhunec pa je sledil, ko smo se jaz, Toni in Marjanca lotili pravega mestnega izziva – vzpona na znameniti sidneyski most. To ni bila zgolj turistična atrakcija, temveč resen projekt. Najprej kratek uvajalni tečaj, kjer smo se naučili pravil, poslušali navodila in se pretvarjali, da nam višina sploh ne predstavlja težav. Nato pa preoblačenje v enake modre uniforme, zaradi katerih smo delovali kot uradna odprava z zelo pomembnim ciljem. Ko smo se začeli vzpenjati, je Sidney pod nami postajal vedno manjši, razgled pa vedno bolj veličasten. Korak za korakom, z vetrom v laseh in mestom pod nogami, smo prišli na vrh – in tam obstali za trenutek tišine, tiste posebne, ki pove več kot besede. Takrat nam je bilo jasno: Avstralija se ni začela samo z letom čez pol sveta, ampak s pogumom, radovednostjo in s skupnim doživetjem, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Sledil je obisk plaže ob Bondi Skate Parku, kjer je Avstralija pokazala še svojo bolj sproščeno, skoraj filmsko plat. Valovi so se lomili ob obalo, sonce je brez sramu pripekalo, rolkarji pa so z neverjetno lahkotnostjo leteli po betonu, kot da je to najbolj naravna stvar na svetu. Medtem ko smo mi previdno tipali vroč pesek in iskali popoln razgled, je bilo jasno, da je Bondi kraj, kjer se življenje odvija zunaj – brez hitenja, brez zapletov, z veliko soli v zraku in še več dobre volje. Tam nismo bili več samo turisti, ampak del prizora, kjer se plaža, mesto in vsakdan združijo v eno samo, zelo avstralsko zgodbo. Cairns’ Best Rainforest Tour je bila ena tistih

izkušenj, ki ti ostanejo v spominu še dolgo po tem, ko se vrneš domov. Deževni gozd nas je objel z gosto zelenino, nenavadnimi zvoki in toplim, vlažnim zrakom, ki je dal vedeti, da tukaj narava narekuje pravila. Vsak korak po senčnih poteh je razkrival nekaj novega – mogočna drevesa z debli, ki bi jih človek komaj objel, prepletene korenine, ki so delovale kot naravne skulpture, in listje, ki je šumelo visoko nad nami. Med hojo smo poslušali zgodbe o tem, kako star in trdoživ je ta gozd, in se ob tem zavedali, kako majhni smo v primerjavi z naravo, ki tukaj vztraja že tisoče let. Čas je tekel drugače – počasneje, tišje, skoraj neopazno. Ni bilo hitenja, le radovedni pogledi, globoki vdihi in občutek, da smo za trenutek postali del nečesa zelo prvinskega. Ta izlet ni bil le ogled znamenitosti, ampak prava sprememba ritma. Po mestih, plažah in razgledih je deževni gozd ponudil mir, skrivnostnost in tisto posebno vrsto lepote,

165

166

ki ne potrebuje razlage. Bila je izkušnja, ki Avstralijo pokaže v njeni najbolj surovi in hkrati očarljivi obliki – takšni, ki te utiša, preseneti in pusti z občutkom globokega spoštovanja. Imeli smo tudi nepozaben stik z domorodci v Smithfieldu, kjer je Avstralija pokazala še svojo globljo, starodavno plat. Skozi zgodbe, prikaze in smeh so nas popeljali v svet tradicij, ki se prenašajo iz roda v rod. Posebej zabavno – in nekoliko izzivalno – je bilo, ko so nas učili metati kopje ter tisto znamenito reč, ki jo vržeš stran, pa se ti kljub temu odloči vrniti nazaj. Hitro smo ugotovili, da za tem ni čarovnija, ampak znanje, izkušnje in neverjeten občutek za naravo. Ta srečanja niso bila le zanimiva, temveč so dala našemu potovanju globino in spoštovanje do kulture, ki je z Avstralijo neločljivo povezana. Kuranda Koala Gardens so nam omogočili tisto, česar si potnik v Avstraliji skoraj ne upa priznati na glas – resnično bližnje srečanje z

njenimi najbolj znamenitimi prebivalci. Koale so nas očarale s svojo mirnostjo in skoraj filozofskim pogledom na svet, kot da se jim nikamor ne mudi in je vsak dan namenjen predvsem počitku in uživanju. Kenguruji pa so bili povsem druga zgodba – radovedni, sproščeni in presenetljivo družabni. Medtem ko smo jih opazovali od blizu, se jih previdno dotaknili in se ob tem smejali, je bilo jasno, da so to trenutki, ki ostanejo. Ne samo na fotografijah, ampak tudi v spominu kot tista prava, pristna Avstralija, o kateri sanjaš še dolgo po vrnitvi domov. Snorkljali smo tudi v Velikem koralnem grebenu, kjer se Avstralija pokaže v povsem drugi, podvodni razsežnosti. Že prvi potop je razkril pisan svet koral, rib vseh oblik in barv ter tisto tišino, ki jo prekine le lastno dihanje skozi masko. Plavali smo nad živim mozaikom, kjer se je na vsakem koraku – ali bolje rečeno zamahu – zgodilo nekaj novega in nepričakovanega. Občutek je bil hkrati miren

in vznemirljiv, kot bi za kratek čas postali del sveta, ki obstaja po povsem svojih pravilih. To ni bilo le snorkljanje, ampak pravo srečanje z naravnim čudežem, ki te pusti brez besed in s širokim nasmehom pod masko. Čisto drug svet je za nas predstavljala pisana puščava, kjer se je pokrajina raztezala v neskončnost in so barve zemlje nežno nihale med rdečo, oranžno in zlato. Sredi te tišine in širine se je dvigal Uluru (Ayers Rock) – mogočen, miren in skoraj neverjetno prisoten. Ob sončnem zahodu se je skala počasi preoblačila v vedno globlje odtenke rdeče, kot bi dihala skupaj z zahajajočim soncem. Vsaka minuta je prinesla novo barvo, nov vtis in novo tišino. Tam ni bilo potrebe po besedah; zadostoval je pogled, občutek majhnosti in spoštovanje do kraja, ki že tisočletja stoji tam, kjer se čas zdi nepomemben. Uluru ni bil le znamenitost, bil je doživetje. Naše potovanje po Avstraliji se je tako zaključilo tam, kjer narava govori najglasneje – brez hrupa, brez naglice in brez odvečnih razlag. Od živahnih mest, širnih plaž in tropskih gozdov do podvodnih čudes in rdeče puščave smo doživeli Avstralijo v vseh njenih obrazih. A tisto, kar je potovanju dalo pravo vrednost, niso bili le kraji, temveč skupni trenutki, smeh, pogum in občutek, da smo svet doživeli skupaj. Avstralija nam ni ostala le v spominu, ostala je del naše družinske zgodbe – takšne, ki jo z veseljem odpremo znova in znova. Naj dodam, da sem si v Avstraliji kupil tudi tisti njihov originalni klobuk, katerega še vedno rad nosim na svojih potovanjih in je tudi na fotografiji naslovnice moje ZANIMIVE KNJIGE.

167

NOVA ZELANDIJA

Nova Zelandija – tam, kjer se svet skoraj konča (in se začne dobra zgodba)

168

Če bi Zemljo obrnili na glavo – kar za nas Evropejce Nova Zelandija skoraj je – bi tam spodaj našli dva otoka, ki sta se odločila, da bosta malo po svoje. Daleč stran od vsega, kar imamo za “normalno”, leži Nova Zelandija: dovolj odmaknjena, da jo Evropejci dolgo niso našli, in dovolj posebna, da tisti, ki jo najdejo, o njej govorijo še leta. Mi smo se odločili, da jo obiščemo kar družinsko – ker če že potuješ na konec sveta, je prav, da to storiš v dobri družbi. Geografsko gledano je Nova Zelandija nekakšen naravni zabaviščni park: gore, ki izgledajo, kot da so jih narisali za filmsko kuliso, jezera, v

katerih bi se lahko zrcalil perfekcionist, in ovce – veliko ovac. Tako zelo veliko, da ima vsaka skoraj svojo osebno identiteto. Severni otok bruha (včasih dobesedno, zaradi vulkanov), južni pa se baha z Alpami – ja, tudi tam jih imajo, le da se imenujejo Južne Alpe in nimajo težav s samozavestjo. Zgodovinsko je zgodba prav tako zanimiva. Maori so na otoke prispeli prvi in jih poimenovali Aotearoa – dežela dolgega belega oblaka, kar zveni precej bolj poetično kot “tam spodaj blizu Avstralije”. Kasneje so pripluli še Evropejci, podpisali pogodbo, se malo sprli, malo pobotali in skupaj ustvarili državo, ki danes

slovi po svoji sproščenosti, ljubezni do narave in nenavadni sposobnosti, da hkrati proizvaja vrhunske športnike, filme in zelo prijazne ljudi. Naš družinski obisk Nove Zelandije je zato več kot le potovanje. Je preskok čez pol planeta, srečanje z drugačnim ritmom življenja in dokaz, da se najlepši spomini pogosto začnejo z dolgo potjo, rahlo utrujenostjo in stavkom: “No, pa smo res tukaj.” Naša prva postaja je bilo mesto Christchurch, nekakšna južna vrata v Novo Zelandijo in mesto, ki nas je sprejelo z mešanico angleške urejenosti in vidne brazgotine preteklosti. Nekaj let pred našim obiskom ga je stresel

katastrofalen potres, ki ni porušil le zgradb, ampak tudi občutek samoumevne trdnosti tal pod nogami. Čeprav je bilo mesto ob našem prihodu že sredi obnove, so bile posledice še vedno očitne: prazne parcele tam, kjer so nekoč stale hiše, začasne stavbe, nenavadni ovinki pločnikov in cerkvena stolnica, ki je še vedno bolj spominjala na gradbišče kot na razglednico. A Christchurch ni deloval potrto. Ravno nasprotno — zdelo se je, kot da se je mesto odločilo, da bo iz ruševin zraslo nekoliko drugačno. Med starimi drevoredi in reko Avon so se pojavljali novi parki, umetniške instalacije iz zabojnikov, improvizirane kavarne in občutek tihe trme: »V redu, zgodilo se je — gremo naprej.« To ni bilo mesto, ki bi skrivalo svojo zgodbo, ampak mesto, ki jo je nosilo odkrito, skoraj ponosno. Za nas je bil Christchurch idealen uvod v Novo Zelandijo: miren, zelen, nekoliko zadržan, a hkrati poln zgodb. In morda prav zato popoln začetek našega družinskega potovanja — opomnik, da tudi na drugem koncu sveta življenje ni vedno razglednica, a je prav v tem lahko še bolj resnično. Po nekaj dneh v Christchurchu nas je čakal polet z letalom proti Peketi, majhnemu kraju, ki se na zemljevidu skoraj skriva, a v resnici pomeni velik preskok v našo novozelandsko pustolovščino. Če je bil Christchurch urejen uvod, je bil ta let že namig, da gremo proti bolj surovi, manj zloščeni Novi Zelandiji. Letalo je bilo manjše, razgledi skozi okno pa večji: pod nami so se izmenjevali zeleni pašniki, vijugaste reke in obala, kjer se gore brez posebnega opozorila srečajo z oceanom. Ko pristaneš na takšnem koncu sveta, imaš občutek, da nisi priletel na letališče, ampak kar

169

naravnost v razglednico. Peketa nas je sprejela mirno, brez hitenja, z zrakom, ki diši po morju, in občutkom, da tukaj čas teče nekoliko počasneje – ali pa se mu preprosto ne mudi. Za družino, ki je pravkar preletela pol planeta, je bil to popoln opomnik, zakaj smo sploh prišli: da malo upočasnimo, pogledamo okoli sebe in si rečemo, »Ja, tukaj bomo pa ostali malo dlje.« Malo smo bili sicer razočarani, ker smo med poletom nad morjem upali, da bomo zagledali tudi kite. Oči so bile prilepljene na okno, domišljija pripravljena, morje pa je ostalo mirno in brez presenečenj. A hitro smo se potolažili: Nova Zelandija je znana po tem, da lepih stvari ne razkrije takoj. Kot da bi hotela reči: »Počakajte še malo — najboljše pride kasneje.« In s to mislijo smo leteli naprej, prepričani, da se bomo s temi morskimi velikani še srečali, ko bo čas pravi. 170

Pokrajina ob jezeru Pukaki je delovala skoraj neresnično, kot da bi nekdo nekoliko pretiraval z barvami. Voda je bila nenavadno turkizna, mlečno modra, mirna kot ogledalo, v katerem so se zrcalili zasneženi vrhovi Južnih Alp. Okoli jezera so se raztezali široki, odprti prostori, brez odvečnih dreves ali hiš, kot bi narava hotela pustiti razgledu čim več prostora. Cesta se je vila ob obali, mi pa smo se zalotili, da gledamo bolj skozi okno kot na zemljevid — ker tukaj orientacija preprosto ni bila pomembna. Jezero Pukaki ni kričalo po pozornosti; bilo je tiho, mogočno in samozavestno lepo, tiste vrste lepote, ob kateri spontano utihneš. Otroka (skoraj že polnoletna) bi bila zelo razočarana, če ne bi obiskali tudi Queenstowna, mesta, kjer mir in tišina očitno nista ravno na uradnem programu. Queenstown velja za prestolnico adrenalinskih užitkov in že ob prihodu je jasno zakaj: leži ob jezeru Wakatipu, stisnjen med gore, ki delujejo kot naravno igrišče za vse, ki jim navaden sprehod ni dovolj.

Tukaj se ljudje ne sprašujejo, ali bodo skočili, temveč od kod. Mesto diha z energijo mladosti, poguma in rahle norosti. Na vsakem koraku te vabijo k skokom z mostov, poletom z vrvjo, divjanju po brzicah ali spuščanju po strminah, ob katerih staršem nehote nekoliko poskoči srčni utrip. Če je kje na svetu normalno, da se ljudje zjutraj mirno odpravijo na kavo, popoldne pa skočijo z višine, ki bi drugje zahtevala vsaj psihološko pripravo, je to prav Queenstown. Za našo družino je bil obisk mesta nekakšen

kompromis: otroška želja po adrenalinu na eni strani in starševska potreba po trdnih tleh na drugi. A Queenstown ima to prijetno lastnost, da zna ponuditi oboje — bodisi divje dogodivščine bodisi preprosto uživanje ob razgledih, jezeru in občutku, da si v kraju, kjer si ljudje očitno upajo malo več. In prav zato ga preprosto nismo smeli izpustiti. Plovba po Wahipounamu je bila kot tih obisk kraja, ki ni namenjen razlagi, temveč občutenju. To območje, ki ga Maori razumejo kot sveto, ni le pokrajina, temveč živa pripoved o vodi, skalah in času, ki teče drugače. Ko smo drseli

po temni gladini, obdani z mogočnimi stenami fjordov in pragozdom, ki se je spuščal skoraj do vode, je postalo jasno, zakaj so ti kraji deležni tolikšnega spoštovanja. Tukaj narava ne nastopa kot kulisa, ampak kot sogovornik. Slapovi so se po dežju spuščali z vseh strani, nekateri glasni in odločni, drugi komaj opazni, kot šepet. Čoln je rezal tišino, pogovori so zamrli, misli pa so se same umirile. Zdelo se je, kot da prostor zahteva zbranost — ne zato, ker bi bil strog, ampak ker je preprosto večji od nas. Wahipounamu nas ni skušal očarati; samo bil je. In v tem je bila njegova moč. Ko smo se vrnili, nismo imeli občutka, da smo nekaj “doživeli”, temveč da smo bili za kratek čas sprejeti. Rotorua je kraj, kjer Nova Zelandija ne govori le skozi pokrajino, ampak tudi skozi ljudi. Prav tukaj smo imeli priložnost pobliže spoznati Maore, njihovo kulturo, glasbo in ples — ne kot opazovalci od daleč, temveč kot gostje, ki so jih sprejeli z odprtostjo in nalezljivo energijo. Večer je bil poln ritma bobnov, globokih

glasov, natančnih gibov in obrazne mimike, ki je govorila zgodbe o prednikih, naravi in skupnosti, tudi brez besed. Vzdušje je bilo tako sproščeno in neposredno, da je meja med odrom in občinstvom hitro začela bledeti. In preden sem se prav zavedel, sem se znašel na odru, obkrožen z Maorimi plesalci, kako jih skušam oponašati — z veliko dobre volje in nekoliko manj koordinacije. Če sem si predstavljal, da se gibljem pogumno in ritmično, je resničnost verjetno ponujala bolj zabavno interpretacijo, a smeh in aplavz sta jasno pokazala, da je bil namen dosežen. Ne popolnost, temveč sodelovanje. Rotorua nam je tako ostala v spominu kot kraj, kjer kultura ni razstavljena za steklom, ampak živi, diha in vabi zraven. Kjer se lahko naučiš nekaj novega, se malo osmešiš in ob tem ugotoviš, da prav v takih trenutkih potovanja postanejo resnično nepozabna — za vso družino.

171

172

KALAHARI Med neskončnimi prostranstvi južne Afrike, tam kjer se dan začne z ostrim šepetom vetra in konča pod neizmernim obokom zvezd, že tisočletja živijo San, pogosto imenovani tudi Bušmani. So eno najstarejših avtohtonih ljudstev na svetu, potomci prvih lovcev in nabiralcev, ki so se po teh krajih gibali že dolgo pred tem, ko je človeštvo poznalo poljedelstvo, kovine ali pisavo. Njihov dom je predvsem puščava Kalahari, suha, a presenetljivo živa pokrajina, ki se razteza čez Namibijo, Bocvano in Južno Afriko. Kalahari ni puščava v klasičnem smislu – ni gola in mrtva, temveč je prepredena z grmičevjem, travami, skritimi vodnimi žilami in živalmi, ki so se naučile preživeti v svetu, kjer je voda dragocenost, ki se pojavi le občasno.

V tem zahtevnem okolju so San razvili izjemno sposobnost opazovanja narave. Njihova sposobnost sledenja živalim je tako natančna, da lahko iz ene same stopinje preberejo starost, spol, hitrost in celo razpoloženje živali. Njihov jezik, poln klikajočih glasov, zveni kot ritmičen pogovor med človekom in pokrajino. San niso le ljudstvo – so živa vez med sodobnim človekom in našimi najstarejšimi predniki, opomin, da je mogoče živeti v sožitju z naravo, ne proti njej. Imel sem redko srečo, ki je dana le malokateremu popotniku: preživeti cel dan z ljudstvom San, staroselci puščave Kalahari, ki še vedno ohranjajo znanje in spretnosti svojih prednikov. Ni šlo za turistični nastop, temveč

za iskreno druženje — takšno, kjer se človek počasi nauči gledati pokrajino z njihovimi očmi. Popeljali so nas po svojih lovskih in nabiralskih poteh, po komaj vidnih stezah, ki jih sami prepoznajo tako zanesljivo, kot bi bile označene z neonskimi tablami. Medtem ko smo mi videli le pesek, grmičevje in vročino, so oni brali pokrajino kot odprto knjigo: sledovi antilope, skrita gomila gomoljev, pajčevina, ki pove, da je voda blizu. Ena najbolj osupljivih veščin, ki so nam jo pokazali, je bila njihova metoda shranjevanja vode. V svetu, kjer je voda dragocenejša od zlata, so razvili genialno preprosto rešitev: v lupine nojevih jajc nalijejo vodo, jih skrbno zaprejo in zakopljejo globoko v zemljo, da

ostanejo hladne in neopazne. Nato si lokacijo zapomnijo s subtilnimi naravnimi znamenji, ki jih razumejo le oni. Ko se čez tedne ali mesece vrnejo, voda še vedno čaka na njih — čista, hladna in življenjsko pomembna. Tisti dan sem spoznal, da San niso le mojstri preživetja, temveč tudi mojstri opazovanja, potrpežljivosti in spoštovanja narave. V Kalahariju ne preživi najmočnejši, temveč tisti, ki zna poslušati zemljo. Ko je sonce začelo toniti proti obzorju in je Kalahari dobila tisti mehki, zlati sij, ki ga ne najdeš nikjer drugje na svetu, so nam San pripravili še zadnje presenečenje. Po vseh prikazanih veščinah — od sledenja do nabiralništva, od iskanja vode do razlag o živalih — so želeli z nami deliti še nekaj, kar je zanje enako pomembno kot hrana in voda: ples zadovoljstva po uspešnem lovu. Zbrali so se v krogu, stari in mladi. Najprej je bilo slišati le ritmično udarjanje stopal po pesku, potem pa se je iz njihovih grl dvignil tisti značilni, skoraj hipnotičen napev, poln klikov, vzdihov in ponavljajočih se melodij. Gibali so se v ritmu, ki je bil hkrati divji in popolnoma nadzorovan, kot da bi se njihova telesa pogovarjala z zemljo pod njimi. Ples ni bil predstava za nas. Bil je njihov način, da izrazijo hvaležnost, veselje in povezanost — med seboj, z naravo in s predniki. Mi smo bili le tihi opazovalci, ki smo imeli privilegij, da smo lahko za trenutek pokukali v svet, ki ga sodobni človek le redko razume. Tisti prizor je bil nepozaben. Ne zaradi eksotike, ampak zaradi pristnosti. Zaradi občutka, da si bil za nekaj minut del nečesa starodavnega, čistega in resničnega.

173

174

NORDKAPP

Na konec sveta … z zajtrkom in belo mizo

Nekateri gredo na Severni rt z nahrbtnikom, termovko in jeklenimi živci. Mi pa smo se odločili za nekoliko bolj drzen, skoraj revolucionaren pristop: do roba Evrope s križarko Azamara, z razgledom na fjorde, večerjo s tremi hodi in brez skrbi, kam pospraviti mokre nogavice. Nordkapp – mistični konec celine, kjer se zemlja konča in začne neskončno morje – smo osvojili elegantno, z ladijskim kartičnim ključem v žepu in vetrom v laseh. To ni bila le pot proti severu, temveč potovanje proti soncu, ki se noče posloviti, proti tišini, ki ima glas, in proti kompasu, ki se začne obnašati nekoliko sumljivo. Medtem ko je

Azamara rezala hladne nordijske vode, smo mi rezali lososa, občudovali divjo pokrajino in se spraševali, ali je to še vedno Evropa ali že rob kakšne druge zgodbe. Nordkapp nas ni pričakal z rdečo preprogo – temveč z vetrom, oblaki in občutkom, da si za hip res prišel nekam. In prav tu se začne zgodba, v kateri sever ni le smer, ampak doživetje. Ko sva se tam zgoraj, čisto na robu Evrope, z ženo postavila pred objektiv, je narava poskrbela za minimalistično umetnost. Namesto dramatičnih klifov in neskončnega morja je bilo za ozadje zgolj – bela megla. Tako gosta, da bi jo lahko rezal z nožem, če ne

bi bil ta že varno pospravljen pri večerji na ladji. Fotografija sicer ne dokazuje, da sva res bila na Severnem rtu, a midva veva: če si stal v vetru, ki te prepiha do kosti, in gledal v nič, ki pomeni vse, potem si tam. V bližini smo imeli tudi priložnost spoznati nekaj predstavnikov domorodnega ljudstva Sami in njihove severne jelene – živali, ki so na teh zemljepisnih širinah več kot le prevozno sredstvo ali turistična atrakcija. So del vsakdana, tradicije in identitete severa. Jeleni so mirno pozirali, kot da so vajeni fotoaparatov z vseh koncev sveta, njihovi skrbniki pa so s tiho samozavestjo ljudi, ki živijo v pokrajini, kjer

narava še vedno drži glavno besedo, zaokrožili občutek, da nismo le na izletu, ampak na obisku pri nekom doma. Sever je tudi poln trolov — pravijo, da ponoči hodijo naokrog, ob sončnem vzhodu pa se morajo skriti, sicer okamnijo. Na poti proti Nordkappu celo kažejo kraj, kjer naj bi po stari samijski legendi skupina trolov s skrinjo zlata postala kar pokrajina. Kot da troli sami po sebi ne bi bili dovolj, sever pozna še bolj diskretna bitja: škrate, imenovane nisser. Ti naj bi živeli v bližini človeških bivališč, skrbeli za red, živino in dobro voljo – a le dokler se jih spoštuje. Če jih zanemariš ali jim pozabiš pustiti sklede kaše,

se znajo hitro spremeniti iz prijaznih varuhov v sitne saboterje vsakdanjega miru. Na srečo križarke nimajo hlevov in kaše ne strežejo v lesenih skledah, zato sva bila glede tega povsem mirna. Megla, ki naju je ovila na Nordkappu, je bila tako gosta, da bi se v njej brez težav skril še kakšen trol, morda celo dva, škrat pa bi imel idealne pogoje za opazovanje turistov, ki fotografirajo praznino in se ob tem zadovoljno smehljajo. In če se ti na koncu sveta zazdi, da nisi povsem sam, je to povsem normalno – na severu pač nikoli ne veš, ali si res sam ali pa te nekdo tiho ocenjuje, ali si si zaslužil razgled.

175

NORVEŠKA

176

Če bi imela narava svoj podpis, bi ga na Norveškem naredila kar z ledenikom – in to z zelo odločno potezo. Tam se je led v davnih časih sprehodil čez pokrajino kot vztrajen kipar, izdolbel doline, potem pa je morje vanje mirno “natočilo” vodo. Tako so nastali fjordi: dolgi, ozki morski zalivi med strmimi pobočji, ki danes izgledajo, kot da jih je nekdo narisal s pomočjo ravnila, domišljije in malo preveč ambicije. Norveška je sicer dolga in vitka, a nikakor sramežljiva: ima eno najbolj razčlenjenih in razgibanih obal na svetu, v ozadju pa se dvigajo gorovja, planote in doline – kot da bi se kopno in morje ves čas prijazno prepirala, kdo bo imel zadnjo besedo. Večina države je povezana z vodo: zalivi, otoki, prehodi in

severna morja so njen naravni prometni sistem, zato ni presenetljivo, da so Norvežani že zgodaj postali mojstri plovbe. In potem pride zgodovina, ki je (seveda) prav tako morsko obarvana. Seafaring tradicija je dosegla vrhunec v vikinški dobi, ko so Norse pomorščaki in bojevniki pluli daleč prek domačih voda ter pustili sledi po evropskih obalah in še dlje – v zgodbah, krajih in samozavesti, ki jo narod obdrži še stoletja. A Norveška ni ostala le “dežela sag”: leto 1814 je bilo prelomno, saj je v kratkem času prešla iz oblasti Danske v ustavno monarhijo in zvezo s Švedsko – s svojo ustavo kot trmastim, a učinkovitim ščitom samostojnosti. Unija s Švedsko se je

nato končala leta 1905, kar je Norveški odprlo pot v polno državnost v modernem smislu. Zato tudi ni naključje, da je Norveško najlepše “brati” z morja – kot knjigo, ki se odpira stran za stranjo ob vsakem novem ovinku obale. In tu nastopi naša ladja: Azamara. Ker gre za manjšo, butično križarko, je doma v krajih, kjer velike ladje pogosto ostanejo pred vrati – v manjših pristaniščih in bolj intimnih zalivih, bliže dogajanju in bliže fjordom. Azamara sama poudarja, da je majhna ladijska družba, specializirana za daljše postanke in privez v manjših pristaniščih, do katerih večje ladje ne morejo, njene ladje pa so zasnovane tako, da lahko plujejo po slikovitih vodnih poteh in

pristanejo tam, kjer je doživetje bolj osebno kot “masovno”. Skratka: če so mega-križarke plavajoča mesta, je Azamara bolj kot eleganten “ključ”, ki odklene tudi tista norveška vrata, ki vodijo globlje v kuliso fjordov. Tako smo enkrat pluli v en fjord po tako ozkem prehodu, da smo potniki lahko opazovali kamnite stene na obeh straneh z bližine 5 metrov. Ko pa se je prehod razširil, je Azamara tam lahko obrnila in smo se na enak način tudi vračali na odprto morje. Velik vtis je na naju naredil Bergen, mesto med morjem in gorami, kjer se zdi, da zgodovina še vedno hodi po tlakovanih ulicah. Nekdanja prestolnica in stoletja najpomembnejše trgovsko središče zahodne Norveške deluje hkrati mestno in domačno: obdan z griči, odprt proti morju in nenehno v rahlem dialogu z vremenom. Bergen ne skuša očarati na prvi pogled z monumentalnostjo, temveč z vzdušjem – s hišami, ki se stiskajo ob obalo, z vonjem po morju in z občutkom, da je bilo tukaj vedno več zgodb kot prostora. Poseben pečat obisku je dodal večer AzAmazing, ki nas je popeljal v stari del mesta Bryggen, nekdanje hanzeatsko središče. Tu so od srednjega veka dalje živeli in trgovali nemški priseljenci – Hanzeati, ki so obvladovali trgovino s suho ribo in drugimi severnimi dobrinami. Njihove značilne, ozke lesene hiše v toplih barvah stojijo tesno ena ob drugi, rahlo nagnjene in na videz krhke, a kljub temu trdovratne priče več stoletij trgovanja, požarov in ponovnih začetkov. Med njimi se odpirajo ozki prehodi in notranja dvorišča, kjer si je mogoče zlahka predstavljati vsakdanje življenje nekdanjih trgovcev – skladišča, delovne prostore in tiho, skoraj zadržano skupnost, ki je živela po svojih pravilih. Večer, prežet s svetlobo, zgodbo in umirjenim korakom, je Bryggnu vrnil glas in Bergnu dodal globino, ki ostane v spominu še dolgo po odhodu.

V življenju še nikoli nisem videl toliko slapov kot ob plovbi po fjordih. Z ladje Azamara so se odpirali prizori, ki bi jih s kopnega težko ujel: z vseh strani so se iz strmih, temnih pobočij spuščali veliki, dolgi, beli slapovi, kot razpotegnjeni trakovi vode, ki so brez oklevanja padali naravnost proti morju. Nekateri so bili tanki in tihi, drugi mogočni in glasni, a vsi so se zdeli neskončni – kot da gore nikoli ne nehajo izlivati vode v fjord. Ko je ladja počasi drsela globlje v zalive, se je zdelo, da slapovi niso le del pokrajine, temveč njen ritem, stalno gibanje, ki Norveški daje življenje. Kar je v preostalem delu Evrope skoraj nemogoče, je na Norveškem nekaj povsem običajnega: da na strehah hiš raste bogata trava, ponekod celo cvetje. Zelenje se ne ustavi pri travnikih in pobočjih, temveč se brez zadrege preseli še na strehe, kot da bi narava hotela imeti zadnjo besedo tudi tam, kjer se začne človeško bivanje. Te travnate strehe ne delujejo kot posebnost ali turistična zanimivost, temveč kot samoumeven del pokrajine – tih dogovor med človekom in naravo, da si prostor delita, ne da bi si bila v napoto.

177

DUNAJ

178

Dunaj. Mesto valčkov, kave in dostojanstvenih fasad, ki te gledajo, kot da natančno vedo, koliko kilometrov še imaš v nogah. Preden sva se z Tonijem uradno razglasila za donavska kolesarska junaka, sva naredila tisto, kar naredi vsak razumen popotnik: malo sva si ogledala stari del mesta in se okrepčala z njihovo znamenito Sacher torto. Ker je splošno znano, da je čokolada osnovno gorivo za dolge kolesarske ture. Toni je bil po prvem grižljaju prepričan, da lahko odkolesari do Črnega morja, jaz pa sem potiho upal, da torta deluje

tudi preventivno proti muskelfibru in slabim odločitvam. Da pa ne bi bila zgodba preveč preprosta, sva najprej naredila še en zelo logičen korak: s kolesi sva se usedla na vlak in se odpeljala kakšnih sto kilometrov severno ob Donavi, na izhodišče najine ture. Med vožnjo nama dolgčas ni bilo, saj sva spoznala dve simpatični sopotnici. Pogovor je stekel hitro in prijetno, Toni pa je po nekaj minutah povsem resno ugotovil, da je ta vlak očitno najhitrejši del

najine kolesarske ture. Ko sta vprašali, kam greva, je samozavestno odgovoril: »Ob Donavi. S kolesom. Dolgo.« Jaz sem ob tem samo pokimal – ker v tistem trenutku še nisem bil povsem prepričan, kaj pomeni tisti »dolgo«. Šele tam sva dejansko sedla na kolo: jaz z izrazom odgovornega starša in rahlo paniko v nogah, Toni pa z energijo, ki bi brez težav poganjala manjšo hidroelektrarno na Donavi. Reka je tekla mirno in samozavestno, kot da nama šepeta: »Brez skrbi, jaz imam čas.« In tako se je začela najina pustolovščina, kjer

so se kilometri merili v smehu, vprašanjih »a je še daleč?« in spoznanju, da je kolesarjenje z otrokom hkrati šport, komedija in zelo učinkovita življenjska šola. Avstrijci imajo kolesarske steze urejene tako, da dobiš skoraj občutek, da si del dobro organiziranega prometnega eksperimenta. Še posebej ob Donavi, kjer je pot široka, gladka in tako prijazna, da bi jo lahko uporabljali tudi za nedeljski sprehod s porcelanom v rokah. Naporno seveda ni bilo – celotna tura je bila en sam dolg, prijazen spust ob leni Donavi, ki se ji očitno nikamor ne mudi. Toni je to hitro razumel kot dokaz, da je kolesarjenje v resnici precej enostaven šport, jaz pa sem se modro odločil, da ga pri tem ne bom razočaral z razlagami o vetru, kilometrih in tem, da navzdol ne gre večno. Reka je tekla mirno, midva pa z njo – vsak s svojo predstavo o tem, kako zelo “lahka” je ta pustolovščina. 179

180

MOSTAR Mostar ni mesto, ki bi ga samo obiskal – Mostar te najprej pogleda, nato posluša in šele potem spusti naprej. Nad smaragdno Neretvo se že stoletja bohoti znameniti Stari most, ki ni le arhitekturni čudež, temveč pravi most med kulturami, verami in časi. Če bi imel glas, bi verjetno vzdihnil: »Vse sem že videl – a še vedno stojim.« Zame Mostar ni ostal le bežen postanek na zemljevidu. Obiskal sem ga dvakrat, vsakokrat v povsem drugačnem razpoloženju. Prvič sem ga spoznal skozi poročno slavje ženinih

sorodnikov – in že ob samem spominu se mi v ustih naberejo sline. Mize so se šibile pod težo dobrot, s poudarkom na mesnih jedeh, ki so prihajale v valovih, kot da kuhinja noče priznati poraza. Na srečo nismo samo jedli, temveč tudi plesali, saj bi sicer slavje bolj spominjalo na gastronomski maraton kot na svatbo.

dovolj prostora za več sto svatov ustvarijo občutek, da si stopil v dvorano, kjer se vsak večer zgodi vsaj ena velika življenjska zgodba. Takšni prostori niso zgolj prizorišča zabav, temveč prava poročna industrija v malem, natančno uglašena na ritem glasbe, hrane in veselja.

Vse skupaj se je odvijalo v posebni, zelo veliki dvorani, namenjeni izključno poročnim slavjem – prostoru, kjer je vse večje, glasnejše in bolj bleščeče, kot bi bilo nujno potrebno. Visoki stropi, razkošna osvetlitev, okrašene mize in

Drugič pa se je Mostar pokazal v povsem drugačni luči – kot izhodišče za kolesarsko turo po Ćirini progi, nekdanji ozkotirni železnici, ki danes ponuja miren, skoraj meditativen prehod skozi hercegovsko pokrajino. Mesto se

je tako razkrilo hkrati kot prizorišče bučnega praznovanja in kot tiha vrata v naravo. Mostar je nastal v osmanskem obdobju v 15. stoletju in ime dobil po mostarjih, varuhih mostu. Skozi zgodovino je doživljal razcvet, padce, rušenje in ponovno rojstvo. Najbolj boleč pečat je pustila vojna v 90. letih, ko je bil Stari most porušen, a kasneje z veliko simbolike in mednarodne pomoči ponovno zgrajen. Danes je Mostar mesto kontrastov: minareti in zvoniki si delijo nebo, ozke kamnite ulice vodijo v kavarne s počasnim ritmom, domačini pa z mešanico ponosa in topline pripovedujejo zgodbe o mestu, ki se kljub vsemu nikoli ni vdalo. Nazaj grede sva imela z ženo še en načrt: obisk znamenitega romarskega kraja Medžugorje. A kraj, kjer naj bi človek našel mir, naju je najprej soočil z eno uro kroženja v iskanju parkirišča. Množice avtobusov, trgovinic in romarjev so hitro razblinile najino začetno navdušenje, zato sva sprejela bolj praktično – in morda celo bolj iskreno – odločitev. Kar med vožnjo sva zmolila, brez parkirnine, brez gneče in brez slabe volje, nato pa nadaljevala pot proti domu. Včasih se zdi, da pot sama ve, kdaj je dovolj postankov.

181

182

DUBROVNIK Dubrovnik je ena tistih destinacij, ki jih lahko obiščeš desetkrat… in se enajstič še vedno ujameš, kako si misliš: “No ja, samo na hitro skočim čez Stradun.” Potem pa ugotoviš, da “na hitro” tukaj pomeni: prehitevanje po sistemu zid–turist–gelato–selfie palica, s spretnostjo kolesarja v ozkem klancu. In čeprav je bila pri nas gužva skoraj stalni član odprave, smo imeli vedno nekakšno dalmatinsko srečo: nekje se je zmeraj našel prost stol – ravno pravšnji za

pizzo in veliko pivo, kot se za pošten zaključek etape spodobi. Moje dubrovniške zgodbe so pogosto povezane s kolesarjenji po dalmatinskih otokih – v družbi agencije Chebul in legendarno “popularnim” vodnikom Branetom, ki očitno pozna tudi bližnjice do prave sence in najbolj strateških postankov. Dubrovnik je bil pri teh poteh kot finalna scena: najprej šport, potem

pa nagrada v obliki kamnitih uličic, vonja po morju in tistega občutka, da je mesto kljub množici še vedno dovolj veliko za tvoj trenutek miru (ali vsaj za tvoj stol). A pod vso to turistično živahnostjo se skriva zgodba mesta z resno zgodovinsko hrbtenico. Dubrovnik je zrasel iz zgodnjesrednjeveških začetkov; njegova preteklost se razteza več kot trinajst stoletij, mesto pa je s preudarnim ravnotežjem med močnejšimi sosedi zgradilo

sloves spretne diplomacije in trgovine. Najbolj znamenito poglavje je Republika Ragusa, pomorska mestna država, ki je obstajala od 1358 do 1808, preden jo je ukinil Napoleon. Njeno samozavest še danes bereš v kamnu – na mogočnem obroču obzidja, ki je nastajalo predvsem med 13. in 17. stoletjem in v neprekinjeni liniji objame staro mesto. Staro mestno jedro je bilo na seznam UNESCO vpisano leta 1979, kar je samo uradna potrditev tega, kar obiskovalec začuti že po prvih nekaj korakih. In potem je tu še moj obvezni ritual: vzpenjača na Srđ. Včasih je to najboljša protistrupna terapija proti gužvi: v nekaj minutah zamenjaš utrip ulic za razgled, ki ti razloži, zakaj se je Dubrovnik naučil biti trdnjavski, ponosen in fotogeničen hkrati. Sama dubrovniška vzpenjača je bila zgrajena leta 1969, z vrha pa se odpre panorama starega mesta, Jadrana in otokov; uradno obljubljajo razglede, ki ob jasnem dnevu sežejo zelo daleč. Če kje velja pravilo, da je dobro pogledati “od zgoraj”, potem velja tukaj – ker Dubrovnik šele od tam pokaže, da ni samo razglednica, ampak celega albuma vredna zgodba. A vsakič, ko se povzpnem nad mesto – bodisi peš bodisi z vzpenjačo – me kljub vsem razglednicam in wow fotografijam malo stisne pri srcu. Težko je odmisliti misel, da so še pred nekaj desetletji z istih pobočij letele granate proti temu istemu kamnu, ki danes tako samozavestno sije v soncu. Med balkanskimi vojnami je bil Dubrovnik tarča obstreljevanja, danes pa stoji kot opomnik, kako krhka je lepota in kako trdoživa zna biti zgodovina. Mesto, ki ga danes prehodiš s sladoledom v roki, je še ne tako davno preživljalo dneve brez turistov, brez glasbe – in brez občutka varnosti. Morda prav zato njegov mir danes deluje še bolj dragoceno.

183

184

TANZANIJA Tanzanija je ena od zibelk človeštva, saj so v soteski Olduvai odkrili ene najstarejših človeških ostankov na svetu. Skozi stoletja so ob obali cvetela trgovska mesta, kjer so se prepletali afriški, arabski in perzijski vplivi, kar je pustilo močan pečat v kulturi in jeziku svahili. V 19. stoletju je območje prišlo pod evropski kolonialni vpliv, najprej nemški, po prvi svetovni vojni pa britanski. Leta 1961 je celinska Tanganyika dosegla neodvisnost,

leta 1964 pa se je združila z Zanzibarjem v današnjo Tanzanijo. Država je pod vodstvom Juliusa Nyerereja ubrala svojo pot in še danes združuje bogato zgodovino, raznoliko kulturo in izjemno naravno dediščino. Posebno piko na i našemu potovanju je dodal izjemen lokalni vodič, ki nas je s svojim zanesljivim jeepom vozil po savani kot po domačem dvorišču. Z neizčrpno mero

potrpežljivosti, humorja in neverjetnega občutka za naravo je znal v daljavi opaziti živali, še preden smo jih sploh začeli iskati. Med vožnjo nam je pripovedoval zgodbe o Tanzaniji, divjih živalih in vsakdanjem življenju, zaradi katerih safari ni bil le ogled, ampak pravo doživetje. Jeep je postal naša mobilna opazovalnica, učilnica in včasih tudi zatočišče pred soncem. Brez njega bi bilo potovanje lepo — z njim pa je postalo nepozabno.

V narodnem parku Manyara smo imeli občutek, kot da smo se zapeljali naravnost v živalski dokumentarec. Že ob prvih metrih so se nam od blizu pokazale črede slonov, pavijani ob cesti so se obnašali kot domačini, ki nad obiskovalci niso prav nič navdušeni, po travnikih pa so se mirno pasle žirafe in zebre. Ob jezeru so se zbirale jate ptic, med njimi tudi elegantni flamingi, savana pa je kar kipela od življenja. Poseben čar parku daje raznolikost pokrajine – od gozda do odprtih ravnic – zaradi katere imaš občutek, da se za vsakim ovinkom skriva novo presenečenje. Največji vtis je name naredil veličastni krater Ngorongoro, prostor, kjer se zdi, da se je narava odločila pokazati vse, kar zna. Ko smo se z jeepom počasi spuščali po strmi poti z roba kraterja navzdol, sem imel občutek, kot da se vozimo v drug svet – tišji, starejši in popolnoma samozadosten. Ogromen naravni amfiteater se je pod nami odprl v preplet zelenih ravnic, jezer in živali, ki so se gibale brez naglice, kot da obiskovalcev sploh ne opazijo. Ta vožnja ni bila le spust po cesti, ampak spust v srce Afrike, kjer človek nenadoma utihne in samo gleda. Prav ta občutek majhnosti pred nečim tako mogočnim in hkrati popolnim je razlog, da mi je Ngorongoro ostal najgloblje v spominu.

185

186

V Serengetiju smo kot družina res začutili, kaj pomeni beseda »prostranost«. Tam se savana ne konča – samo nadaljuje se, do obzorja in še malo čez, kot da bi nekdo raztegnil zemljo, da bi imela divjina dovolj prostora za svoj veliki oder. Vožnje z jeepom so postale naš skupni ritual: nekdo je prvi opazil premik v travi, drugi je že dvignil fotoaparat, tretji je šepnil “tam!” – in v trenutku smo bili vsi istočasno tiho in popolnoma zbrani, kot ekipa v najbolj napeti, a najbolj mirni igri na svetu. Prav to je bil čar Serengetija: ni šlo samo za “koliko živali smo videli”, ampak za to, kako smo jih doživeli skupaj — z isto radovednostjo, istim navdušenjem in tistim otroškim “ne morem verjeti”, ki odraslim običajno uide iz programa. Na ravnicah smo opazovali črede, ki so se premikale kot živi valovi, in ob tem je bilo skoraj nemogoče, da se ne bi počutili majhne — a na dober način. Včasih smo se smejali čisto banalnim stvarem: kako se kdo prehitro prestraši vsake sence, kako se fotoaparat vedno “čudežno” izprazni ravno ob najlepšem trenutku, ali pa kako vsi hkrati poskušamo biti

čim bolj tiho, medtem ko nam srce bije kot boben. Drugič pa nas je Serengeti preprosto utišal: ko se je svetloba ob sončnem zahodu zlila čez travo, ko je veter premikal pokrajino kot morsko gladino in ko smo si brez besed delili občutek, da smo priča nečemu prvinskemu in resničnemu. In morda je prav zato Serengeti ostal tako močan spomin: ker je iz safarija naredil družinski trenutek, ne le izlet. Fotografije so čudovite, seveda — a najlepše je tisto, česar fotoaparat ne ujame: pogledi, ko nekdo prvi opazi žival, skupno zadržan dih, pa potem tisti sproščeni smeh, ko se napetost raztopi v čisto veselje. Serengeti nam ni dal samo prizorov — dal nam je skupno zgodbo, ki jo še dolgo nosiš s seboj. Eden najbolj nepozabnih trenutkov v Serengetiju pa se ni zgodil med vožnjo z jeepom, temveč ponoči, ko sem v enem izmed bivališč stopil v kopalnico. Medtem ko je bil preostali svet potopljen v temo in tišino, sem zaslišal čudne,

težke zvoke s terase, kot bi nekdo zelo previdno – a hkrati zelo samozavestno – hodil mimo. Radovednost je premagala zdravo pamet, zato sem stopil bližje in pogledal skozi steklo. Tam, le nekaj metrov stran, je stal ogromen bivol in me mirno, skoraj radovedno gledal naravnost v oči. Za hip sva obstala drug proti drugemu, vsak na svoji strani stekla, v tihem dogovoru, da se ne premakneva prehitro. Takrat sem se prvič zares zavedel, kaj pomeni biti gost v afriški divjini – in kako zelo sem hvaležen za tisto stekleno pregrado. Pretresljivo pa je bilo tudi bližnje srečanje z majhnim levčkom, ki se nam je vtisnilo v spomin na povsem drugačen način. Zjutraj, ko smo se odpravili na enodnevni safari, smo tik nad nami na veji drevesa zagledali mladega leva, ki nas je radovedno opazoval od zgoraj. Vodič je tiho pripomnil, da je zelo verjetno v bližini tudi njegova mati levinja, zato se tam nismo zadrževali in smo pot nadaljevali. Ko pa smo se zvečer vračali po isti poti, je bil levček še vedno na tisti veji – tokrat že dremajoč, sam

in nenavadno miren. Takrat je postalo jasno, da mamice verjetno ni več. Občutek je bil težak, a hkrati poučen: v narodnih parkih velja eno nepisano pravilo – narava ima svojo pot, človek pa v njej nima pravice posegati, pa čeprav bi si to včasih zelo želel.

187

188

MASAJI Ko pomislimo na Masaje, si večina najprej predstavlja visoke bojevnike v rdečih ogrinjalih, oborožene s sulicami in ponosnim pogledom, ki se brez težav kosajo z afriškim soncem. In priznati moramo – ta predstava ni daleč od resnice. Masaji so ljudstvo z močno tradicijo, tesno povezano z naravo, živino in skupnostjo, kjer ima vsak svojo vlogo in kjer se življenje že stoletja odvija po ustaljenem ritmu savane. Ena izmed njihovih vasic, ki smo jo obiskali, pa ni bila zgolj naključna postojanka na turistični poti, temveč presenetljivo dobro organizirana skupnost. Obisk je potekal

spoštljivo in pregledno, brez neprijetnega občutka vsiljevanja ali izkoriščanja. Mi smo bili zadovoljni, ker smo lahko od blizu spoznali, kako Masaji živijo, kako so zgrajene njihove hiše in kakšen pomen imajo tradicija, petje in ples v njihovem vsakdanu. Oni pa zato, ker so nam v zameno za organizirano predstavitev – s petjem, ritmom in poskoki, ki kljubujejo gravitaciji – nekaj tudi zaslužili. Naš vodič nas je pri tem zelo jasno opozoril, da je v Tanzaniji strogo prepovedano kakršnokoli neposredno dajanje denarja ali daril domačinom

s strani turistov. Takšna dejanja, čeprav dobronamerna, dolgoročno povzročajo več škode kot koristi. Dovoljene – in celo zaželene – pa so organizirane predstavitve in obiski, kjer sredstva na urejen način prejme celotna vaška skupnost. Tako je vsak zadovoljen: turisti dobimo pristno izkušnjo, domačini pa ohranijo dostojanstvo, tradicijo in vir zaslužka. Ko smo se namreč nekega dne ustavili v bližini masajskega naselja, sem bil za trenutek nekoliko oddaljen od skupine. Do mene so pristopili simpatični majhni otroci, z velikimi

očmi in še večjim pričakovanjem, da jim bom kaj dal. V tistem trenutku nisem zmogel ostati ravnodušen in sem jim podaril drobno malenkost. A ko sem se vrnil do avtomobila, me je vodič takoj vprašal, ali sem otrokom kaj dal. Ko sem priznal, je bil vidno slabe volje in mi odločno ukazal, naj jim stvar vzamem nazaj. To sem storil z zelo težkim srcem in precejšnjim nelagodjem. Kasneje mi je vodič mirno pojasnil, da bi bil lahko zaradi tega kaznovan on sam, saj bi oblasti presodile, da je turistom dovolil kršiti pravila. Takrat sem pravila zares razumel – ne kot birokratsko omejitev, temveč kot način zaščite tako domačinov kot tudi ljudi, ki z njimi delajo. Dobra volja in dobra dejanja imajo namreč včasih tudi neželene posledice, če niso narejena na pravi način. Na obisk masajske vasice pa me še danes veže poseben, skoraj ganljiv spomin, ki ni ostal le v meni, temveč tudi v video zapisu, objavljenem v digitalni verziji Zanimive knjige. V majhni, enoprostorski kočici, ki hkrati pomeni šolo, učilnico in prostor upanja, so mali učenci tiho

in zbrano ponavljali angleško abecedo. Njihovi glasovi so bili negotovi, a vztrajni, pogledi resni, skoraj odrasli – kot bi se že zavedali, da jim znanje odpira vrata v svet, ki sega daleč onkraj savane. Brez klopi, brez zvezkov, brez vsega, kar imamo pri nas za samoumevno. Le zemeljska tla, preproste stene in neizmerna želja po učenju. Nad vsem tem je mirno bdela učiteljica in ravnateljica hkrati – ženska, ki je med poučevanjem na hrbtu, tesno zavitega v blago, nosila svojega dojenčka. Medtem ko je z eno mislijo skrbela za prihodnost svojih učencev, je z drugo dobesedno nosila svojo lastno prihodnost. Ta prizor se mi je vtisnil globoko v spomin. Ne zaradi revščine ali drugačnosti, temveč zaradi neverjetne človeške topline, dostojanstva in tihe predanosti. Bil je opomnik, da se pravo bogastvo ne meri v opremi, tehnologiji ali udobju, temveč v ljudeh, ki kljub skromnim razmeram verjamejo v znanje, skupnost in boljši jutri.

189

190

ZANZIBAR Zanzibar ni kraj, kamor prideš. Zanzibar se zgodi. Po vseh afriških cestah, kilometrih, vtisih in zgodbah se nenadoma znajdeš na otoku, kjer tudi misli hodijo bose. Leži v Indijskem oceanu kot razlita pika na koncu stavka, tik ob obali Afrike, in se že stoletja pretvarja, da se mu nikamor ne mudi – kar je očitno nalezljivo. Nekoč so se tu ustavljali sultani, trgovci in

mornarji, obteženi z začimbami, slonovino in velikimi ambicijami. Zanzibar je dišal po klinčkih, bogastvu in zgodbah, ki so se izgubljale v ozkih ulicah Stone Towna. Mi smo prišli z veliko bolj skromno prtljago: utrujenimi nogami, polnimi glavami in jasnim ciljem – ne početi prav ničesar. In pri tem biti zelo uspešni.

Naš “dodaten izlet” je bil v resnici strateški umik. Zamenjali smo notranjost celine za obalo, urnike za plimovanje in vsakdan za hotel, ki je stal ob peščeni plaži, tako beli in mehki, da si imel občutek, da hodiš po sladkorju (in da bi te ob prvem dežju lahko polizal Indijski ocean). Dnevi so se merili v sencah palm, večeri v barvah neba, edini resen problem pa je bil, ali

je morje danes bolj turkizno ali bolj modro. Zanzibar nas ni želel poučiti o zgodovini, čeprav bi lahko. Ni nas silil v avanture, čeprav jih ponuja. Preprosto nam je ponudil ležalnik, rahel vetrič in dovoljenje, da za nekaj dni pozabimo, da obstajajo ure, obveznosti in čevlji. In v tem je bil popoln zaključek tanzanijske poti: otok, kjer se telo spočije, glava utihne, spomini pa se – zelo počasi in zelo vztrajno – začnejo lepiti drug na drugega kot zrna peska na mokra stopala. Idila pa ni bila povsem brez notranjih zapletov. Kot skrben oče 18-letne hčerke sem namreč nekega dne opazil, da se je na plaži nekoliko prepogosto križala z nasmejanim, postavnim mladim Masajem. Nič dramatičnega – bil je prijazen, uglajen in očitno del otoške kulise, mi pa dovolj sproščeni, da smo se z njim celo vsi skupaj slikali. Kljub temu je v meni tiho zazvonil majhen starševski alarm: kaj pa, če se prav tukaj, med palmami in turkiznim morjem, zgodi tista nagla, filmska zaljubljenost? Kaj če se Zanzibar iz kraja počitka nenadoma spremeni v literarno predzgodbo kakšne nove bele Masajke?

191

Na srečo (ali pa tudi ne) je otok očitno vedel, kaj dela. Dnevi so tekli prepočasi za dramo, sonce je bilo preveč toplo za velike življenjske odločitve, morje pa preveč vabljivo, da bi kdo razmišljal o usodi. Alarm se je polegel, hči je ostala hči, Zanzibar pa je znova dokazal, da je mojster v tem, da skrbi raztopi v slani vodi – tudi tiste očetovske.

192

Do tedaj tudi mi nismo vedeli, da Zanzibar ni dal svetu le klinčkov, turkiznega morja in počasnih popoldnevov, temveč tudi enega najbolj neukrotljivih glasov rock zgodovine. Prav tu, v Stone Townu, se je rodil Freddie Mercury, rojen kot Farrokh Bulsara – fant z otoka, ki je kasneje svetu dokazal, da lahko opera, rock in popolna ekscentričnost mirno sobivajo v eni sami osebi. Pevec skupine Queen, lastnik glasu s štirimi oktavami, kralj odra in človek, ki je znal stadion spremeniti v dnevno sobo, je svoje prve poglede na svet usmeril prav v ta Indijski ocean. Med ozkimi ulicami smo lahko videli tudi hišo njegovega rojstva – povsem navadno, skoraj sramežljivo, kot da noče izdati, kakšna glasbena eksplozija se je nekoč začela prav za temi zidovi. Ob misli, da se je nekje med koralnimi kamni, začimbnimi vonji in klici z minaretov oblikoval značaj bodočega glasbenega velikana, je Zanzibar nenadoma dobil še eno plast: poleg kraja počitka je postal tudi nepričakovano izhodišče svetovne rock zgodovine. In nekako se je zdelo povsem logično, da se je človek, ki je kasneje pel We Are the Champions, rodil prav na otoku, ki se mu nikoli ni mudilo postati karkoli drugega kot to, kar je. Zanzibar pa ni le kraj za poležavanje med palmami, temveč tudi okno v povsem drug svet – tisti pod morsko gladino. Otok je obdan s koralnimi grebeni, kjer se voda razpre kot akvarij brez stekla: pisane ribe v jatah, korale vseh oblik, morske zvezde, ježki, občasno

kakšna želva ali leno drseča raža. Sam sem se zadovoljil s snorkljanjem, z obrazom tik nad gladino in otroškim navdušenjem ob vsakem barvnem utrinku pod seboj. Že to je bilo dovolj, da sem se počutil kot privilegiran opazovalec. Sin in hčerka pa sta šla korak – oziroma nekaj metrov – globlje. Potapljanje ju je povsem posrkalo vase. Tišina pod vodo, počasni gibi, lebdenje med koralami in občutek, da si gost v svetu, ki se zate ne meni prav dosti, so naredili svoje. Navdušenje ni ostalo le zanzibarska epizoda, temveč se je z njima vrnilo domov: potapljanje je postalo njuna stalnica, nekaj, kar ju je vedno znova vleklo nazaj pod gladino. Za Marjano pa se je ta zgodba razvila še dlje. Kasneje je v Indoneziji opravila večmesečno, resno in zahtevno usposabljanje ter dosegla raven master diver – stopnjo, ki ne pomeni le velikega števila potopov, temveč tudi znanje, izkušnje, obvladovanje različnih potapljaških razmer in zrel odnos do podvodnega sveta. To ni več turizem z jeklenko, temveč tiho mojstrstvo: sposobnost, da si pod vodo

samozavesten, odgovoren in spoštljiv gost. In nekje v ozadju vsega tega je bil še vedno Zanzibar – kot prvi potop, prva korala, prva riba, ki je pogledala naravnost v masko. Otok, ki se je sprva zdel le počivališče, se je tako izkazal tudi za začetek globlje zgodbe. Dobesedno. Za popoln zaključek pa je Zanzibar poskrbel še z opomnikom, da tudi raj ne more povsem brez zapletov. Malo grenkobe je v zadnje dni potovanja prinesla nesreča sina Tonija, ki si je pri surfanju s padalom precej poškodoval nogo. Valovi ob obali, ki so se nam dotlej zdeli le slikovito divji, so se nenadoma izkazali za povsem resne in ne posebej prizanesljive. Dnevi, ki so se do takrat merili v senci palm in barvah morja, so se skrčili na hlajenje, obveze in skrb. Na koncu smo Tonija iz hotela odpeljali na vozičku – prizor, ki se ni povsem ujemal z razgledniško kuliso belega peska in turkiznega oceana, a se je prav zato vtisnil globlje v spomin. Zanzibar nas je tako pospremil s tihim opozorilom, da tudi na krajih, kjer se zdi vse lahkotno, življenje še vedno hodi po svojih poteh. In morda je bilo prav to najbolj iskreno slovo od potovanja: ne popolno, ne brez bolečine, a resnično. Takšno, ki ostane.

193

194

ETIOPIJA ko se kdaj (čisto mimogrede, se razume) pohvalim, da sem bil že v več kot 120 državah sveta, hitro dodam drobni tisk: vseh seveda nisem zares raziskal. Nekatere sem samo oplazil, druge zgolj preletel, pri kakšni pa sem bil – no, uradno gledano – preprosto tam. Med slednje sodi tudi Etiopija. Upam, da me pravo, daljše potovanje tja še čaka, za zdaj pa se moj etiopski opus začne in konča z enim samim dnem leta 2014, preživetim na letališču v Adis Abebi.

Čakalnica je bila nabito polna, vročina pa takšna, da si se spraševal, ali je klima le okras ali pa del kakšnega lokalnega eksperimenta vzdržljivosti. In potem – genialna rešitev uprave letališča: po zvočniku so očitno pozvali vse domačinke, naj zapustijo čakalnico in se preselijo ven na pisto, kjer so posedle v senco, da smo imeli moški več prostora (in nekoliko več hladu). Resnici na ljubo velja dodati dve pomembni opombi: turistkam ni bilo treba

nikamor, domačim ženskam pa so zunaj prinesli steklenice z vodo. Drugi kraji, drugi običaji! Za konec naj dodam še fotki z odhoda iz Zanzibarja, ki nedvoumno potrjujeta, da sinova poškodba tistega dne ni bila niti simbolična niti zanemarljiva.

195

196

COPACABANA Copacabana je ena tistih besed, ki zveni kot refren še preden sploh veš, katero pesem poslušaš. In ko stopiš nanjo, hitro razumeš, zakaj: tu se Rio ne sprehaja – Rio nastopa. Plaža je dolga približno štiri kilometre, dovolj, da si človek med hojo premisli, ali je prišel na sprehod ali na mini romanje, in hkrati dovolj kratka, da te ves čas spremlja občutek, da se dogaja nekaj pomembnega – če ne pred tabo, pa vsaj tri brisače levo.

Najbolj prepoznavna “podpisna črta” Copacabane je sprehajališče ob Avenida Atlântica: črno-beli valoviti mozaik, ki ga je zasnoval Roberto Burle Marx in ki se razteza ob obali kot elegantna črtna koda tropskega mesta. To ni samo pločnik – to je modna pista za tekače, kolesarje, rolarje, prodajalce kokosov in vse, ki bi radi videti, kot da se jim nikamor ne mudi (čeprav jim očitno mudi). Podnevi Copacabana deluje kot ogromen dnevni balkon: nekdo igra odbojko na mivki,

nekdo se “samo še malo” sonči, nekdo natančno preučuje valove, nekdo pa ima zelo resen pogovor s senčnikom, ki se noče obnašati. Nad vsem tem stojijo hoteli, restavracije in bari – mesto in plaža tu nista ločena svetova, ampak isti oder z dvema kulisama. Ponoči se scena preklopi v tople luči, šum Atlantika postane glasnejši, pogovori v kioskih bolj sproščeni, koraki po mozaiku pa počasnejši – kot da valovi ne butajo samo ob obalo,

ampak tudi v urnike. In prav v tem večernem ritmu smo tudi mi, naša družina, ujeli svoj mali vrhunec: odličen daiquiri, tak, ki ti za trenutek razloži, zakaj so počitnice izumili prav ljudje. (Če ima spomin okus, ima Copacabana okus po limeti in smehu.) Ko se plaža tam proti koncu preda skalam, se spremeni tudi občinstvo: namesto sončnikov in selfijev pridejo na vrsto ribiči – mirni, zbrani, skoraj trmasto zvesti svoji točki. Kot da Copacabana na tem robu pokaže še drugo plat: manj bleščečo, a zato še bolj pristno. In če so fotografije iz februarja 2015 ujele karkoli, so ujele prav to: da se tu življenje ne ustavi – samo zamenja tempo.

197

RIO DE JANEIRO

198

Rio de Janeiro ni mesto, v katero preprosto prideš – Rio te najprej zmede, nato očara in na koncu prepriča, da so pravila tukaj bolj priporočilo kot zapoved. Že njegovo ime je posledica zgodovinskega nesporazuma: Portugalci so januarja 1502 pripluli v velik zaliv in bili prepričani, da gledajo v ustje reke. Ker so bili pač prepričani, da imajo vedno prav, so kraj poimenovali Januarska reka – Rio de Janeiro. Reke sicer ni bilo, ime pa je ostalo. In v tem duhu Rio deluje še danes: malo zmeden, a samozavesten. Mesto je bilo ustanovljeno leta 1565 in je dolga stoletja igrala pomembno vlogo v

portugalskem imperiju ter kasneje v Braziliji – celo kot prestolnica države, vse do leta 1960. Danes Rio ni politično središče, je pa brez dvoma srce brazilskega temperamenta. Tu se med gorami in oceanom bohoti mogočni Kip Kristusa Odrešenika z razprtimi rokami, kot da želi objeti cel planet, pod njim pa se raztezajo svetovno znane plaže Copacabana in Ipanema, kjer se življenje meri v sončnih zahodih, kokosih in popolnem ravnotežju med ležernostjo in ponosom. V Rio smo pripluli z družino na ladji Azamara – elegantno, skoraj filmsko, kot bi vstopali na prizorišče velikega spektakla. In res: mesto

se je ravno pripravljalo na svoj legendarni karneval, največjo ulično zabavo na svetu, kjer se večmilijonsko mesto za nekaj dni spremeni v neprekinjen oder bleščic, perja, bobnov in nalezljivega smeha. Navdušenje je bilo popolno – glasba na vsakem vogalu, kostumi, ob katerih človek hitro ugotovi, da je oblečen preveč spodobno, in občutek, da je tukaj veselje resna življenjska naloga. A Rio nas je hitro spomnil, da ima poleg razigranega obraza tudi bolj previdno plat. Presenetila nas je namreč očitna splošna zaščita pred kriminalom: hiše niso varovane le s kamerami, temveč tudi z visokimi zidovi,

ograjami in bodečimi žicami, kot bi šlo za kombinacijo luksuzne vile in srednje varovanega zapora. Ta kontrast je skoraj simboličen – mesto, kjer se ljudje plešejo do jutra, a hkrati zelo natančno vedo, kje so meje. Rio je zapeljiv in previden, glasen in zadržan, divje lep in povsem stvaren. In prav v tej mešanici zgodovine, veselja in previdnosti skriva svoj pravi, neponovljivi čar. Seveda smo tudi mi skupaj obiskali Kip Odrešenika in se tam fotografirali iz vseh možnih zornih kotov – vsak je moral imeti svojo »ikonično« fotografijo, tudi če je na koncu na vseh videti predvsem veter, oblake in zelo srečne obraze. Midva z ženo pa sva se povzpela tudi na znamenito strmo goro Sugarloaf, kamor vozi kabinska žičnica, ki te počasi in skoraj slovesno dvigne nad mesto. Med vzpenjanjem se je Rio razgrinjal pod nama kot razglednica: ocean, zaliv, gore in mesto v enem samem dih jemajočem prizoru. Na vrhu, obsijana s soncem in vetrom, sva za trenutek obstala – brez besed, brez hitenja – in prav tam nama je uspela ena najinih najlepših skupnih fotografij. Ne zaradi popolne svetlobe ali razgleda, temveč zato, ker ujame trenutek, ko je bilo vse točno tam, kjer mora biti: mesto pod nama in midva skupaj nad njim.

199

200

KARNEVAL V RIU

Karneval, ki te ujame, še preden veš, da si že njegov del

O karnevalu v Riu ljudje govorijo z rahlo povišanim glasom in z nasmeškom, ki namiguje, da gre za nekaj, česar se ne da povsem razložiti. Lahko ti povedo, da je velik, glasen, barvit in nepozaben — a vse to so le besede. Pravi karneval se namreč začne tisti trenutek, ko se znajdeš sredi mesta, ki je za nekaj dni pozabilo na vsakdan in se odločilo, da bo samo še slavilo življenje. Mi smo se mu približali postopoma, skoraj previdno, kot

družina na večernem izletu med križarjenjem z Azamaro, a Rio je imel drugačne načrte: hotel nas je prevzeti v celoti. Ko so nas vse štiri že zgodaj zvečer posedli v organiziran prevoz proti sambodromu, je bilo sprva vse videti še razmeroma umirjeno. A z vsakim prevoženim kilometrom se je mesto spreminjalo. Ulice so bile polne ljudi, ki niso zgolj hodili, temveč so se gibali, kot da jih vodi

glasba, ki je mi še nismo slišali. Kostumi so se pojavljali povsod — nekateri razkošni, drugi igrivi, tretji popolnoma nepredvidljivi — in vsak je nosil zgodbo, ki je ni bilo treba razlagati. Že sama vožnja skozi Rio je delovala kot uvodna parada, ogrevanje pred velikim dejanjem večera. Ko smo prispeli na prizorišče in zasedli rezervirane sedeže na glavni tribuni, je bilo

jasno, da smo vstopili v središče dogajanja. Razgled se je odprl nad prizoriščem, ki ni bilo le ulica, temveč oder svetovnih razsežnosti. Svetloba reflektorjev, nestrpno brnenje množice in pričakovanje, ki se je skoraj otipljivo zadrževalo v zraku, so ustvarili občutek, da bo vsak naslednji trenutek večji od prejšnjega. In res — ko se je glavna povorka začela in so se tekmovalne skupine zvrstile ena za drugo, je postalo jasno, zakaj je ta karneval legenda. To ni bila le povorka, temveč natančno režirana eksplozija domišljije, discipline, ritma in čustev. Vsaka skupina je nastopila s svojo temo, svojo glasbo, svojimi kostumi in svojo energijo, kot bi hotela dokazati, da prav ona predstavlja srce karnevala. Mi pa smo sedeli tam, očarani, z očmi, ki niso vedele, kam naj se najprej obrnejo. Čas je začel teči drugače. Ure so minevale, ne da bi se tega zares zavedali. Midva z ženo sva pogumno zdržala do polnoči — kar ob neprestanem ritmu, glasnosti in množici vtisov ni bilo samoumevno. Telo je sicer že rahlo protestiralo, a razum je vedel, da je treba uživati, dokler gre. Hčerka in sin pa sta šla še korak dlje: karneval ju je očitno napolnil z dodatno energijo, saj sta brez težav ostala še nekaj ur dlje, popolnoma posrkana v dogajanje, kot bi bila del povorke in ne le gledalca. Ko se je noč prevesila globoko proti jutru in so se bleščice, perje in ritmi še vedno neusmiljeno vrteli, je bil čas za vrnitev. Utrujeni, a zadovoljni, polni vtisov in z občutkom, da smo bili priča nečemu resnično posebnemu, smo se varno odpravili nazaj proti ladji. Rio je ostal za nami — še vedno glasen, še vedno živ — mi pa smo s seboj odnesli spomin, ki ni bil le ogled znamenitosti, temveč doživetje v pravem pomenu besede. Karneval v Riu ni nekaj, kar vidiš. To je nekaj, kar te najde.

201

202

URUGVAJ Urugvaj nima potrebe, da bi se dokazoval. Ne maha z znamenitostmi, ne kriči “oglej me”, ne sili v urnike. Preprosto je tam. In če nisi pozoren, te ujame ravno v trenutku, ko si se odločil, da boš končno nehal hiteti. Montevideo je bil naš prvi stik – dovolj urban, dovolj sproščen, dovolj latino, da smo vedeli, da smo daleč od doma, a tudi dovolj umirjen, da nas ni pahnil v kulturni šok. A pravi Urugvaj se je začel nekoliko vzhodneje, tam, kjer se ceste zravnajo, hiše razredčijo in veter dobi občutek, da ima besedo.

Okolica Maldonada je prostor, kjer se stvari ne odločijo, kaj bi rade bile – in ravno zato delujejo. Je mondena in surova hkrati, uglajena in čisto malo divja. Punta del Este s svojo diskretno eleganco daje vtis, da se tu ljudje že desetletja pretvarjajo, da nimajo nič proti luksuzu, a se o njem raje ne pogovarjajo preglasno. Le nekaj kilometrov stran pa se ista obala spremeni v dolge, skoraj prazne pasove peska, kjer imaš občutek, da si prišel ob napačnem času – ali pa ob popolnoma pravem. Tu se ritem dneva ne meri v urah, temveč v vetru, valovih in svetlobi. Dopoldne je za

sprehode, popoldan za posedanje, večer pa za tisto tiho strmenje v ocean, ko imaš občutek, da se ti v glavi počasi praznijo predali. Okolica Maldonada ni kraj, kjer bi se ti ves čas nekaj dogajalo – je kraj, kjer se ti končno neha dogajati preveč. In potem pride trenutek, ko hodiš po plaži, razmišljaš o ničemer posebej, in nenadoma iz peska pred tabo pogledajo roke. Ogromne. Betonske. Dramatične. Kot da je nekdo tik pred potopom poskušal še zadnjič opozoriti nase – ali pa si je umetnik preprosto rekel:

“Zakaj pa ne?” Roke štrlijo iz peska z vso resnostjo antičnega kipa in z vso absurditeto dobrega potovalnega spomina. So hkrati malo strašljive, zelo impresivne in popolnoma nemogoče za prezreti. Če si jih prišel pogledat brez pričakovanj, odideš rahlo zmeden. Če si prišel pripravljen, ugotoviš, da te je Urugvaj še enkrat ujel nepripravljenega. To je tudi eden tistih krajev, kjer se zavedaš, da si na robu nečesa večjega. Dobesedno. Tu se Južna Amerika raztegne do svojega najbolj vzhodnega konca in obstane, kot da razmišlja, ali bi šla še malo naprej ali je Atlantik že dovolj dober razlog za postanek. Obzorje je široko, ocean glasen, in ko stojiš tam, imaš občutek, da si na koncu celine, a hkrati na začetku nekega drugačnega razmišljanja. Ne takega, ki prinese velike življenjske odločitve, temveč tistega, ki tiho reče: morda ni treba, da ima vse smisel. Maldonado in njegova okolica nista spektakularna na način, ki bi ga lahko zapakiral v seznam “top deset”. Sta spektakularna v drobnih, skoraj neopaznih trenutkih: v vetru, ki ti zmeša lase ravno dovolj, da se nehaš gledati v izložbe; na plaži, kjer ugotoviš, da je hoja brez cilja čisto legitimna dejavnost; v kavi, ki jo piješ počasneje, ker se ti preprosto ne mudi. In v rokah seveda – ker kje drugje te na sprehodu opozorijo, da umetnost včasih res pride iz peska. Urugvaj nas tu ni skušal navdušiti. Ni nam razlagal, zakaj je poseben. Samo pustil nas je pri miru. In v tem je bila njegova največja zmaga. V okolici Maldonada smo se naučili, da je lahko konec celine tudi začetek zelo dobrega dne, da je lahko absurd povsem resen in da je včasih najboljši del potovanja tisti, ko se nič posebej ne zgodi – razen tega, da si tam.

203

204

MONTEVIDEO Montevideo nas je osvojil skoraj mimogrede. Ne z bleščavo in ne z bombastičnimi znamenitostmi, ampak s tisto redko sposobnostjo mesta, da te pusti pri miru. Tu nihče ne hiti, nihče se ne dokazuje, življenje pa teče v enakomernem ritmu hoje, pogovorov in neizogibnega mateja, ki ga vsi nosijo s seboj kot podaljšek roke. Vse nam je bilo všeč – od širnih ulic do bližine oceana – še posebej pa potepuški kužki, ki so bili povsod. Ležali so v senci dreves, se brezskrbno sprehajali čez

cesto ali se za nekaj minut pridružili našemu sprehodu, kot bi preverjali, ali Montevideo doživljamo pravilno. Ti psi niso bili zapuščeni, temveč domači na poseben, mestni način: svobodni, mirni in povsem samozavestni. Tudi center mesta je sledil temu značaju. Glavni trg in okolica delujeta urejeno, skoraj zadržano, kot nekakšen dnevni prostor Montevidea, kjer se zgodovina in sedanjost srečujeta brez potrebe po velikih besedah. Spomeniki stojijo tam, kjer morajo stati,

gledališče samozavestno razkazuje svojo staro eleganco, visoke zgradbe pa budno, a brez vsiljivosti spremljajo dogajanje spodaj. Predsedniška palača oziroma sedež vlade preseneti prav s svojo nepretencioznostjo – ni bleščeča, ni ograjena, ni zastražujoča. Deluje skoraj domače, kot bi tudi oblast razumela, da v tem mestu ni prostora za pretirano resnost. Okoli nje ljudje sedijo, pijejo mate, opazujejo golobe in promet, država pa se zdi prisotna, a nikoli nadležna.

Edina podoba, ki nam ni bila všeč in je nekoliko pretrgala to mirno vzdušje, se je pokazala pred vhodom v glavno pristanišče. Tam leži pravo malo pokopališče ladij – zarjavela trupla nekdanjih plovil, nagnjene, napol potopljene in tiho razpadajoče. Videti so kot morski okostnjaki, ujeti med preteklimi potovanji in večnim mirovanjem. Rja barva vodo, jambori štrlijo v zrak kot zlomljeni spomini, celota pa deluje kot mračen opomnik, da ima tudi ocean svojo senco. Medtem ko je mesto za našim hrbtom dihalo počasi in prijazno, so te ladje nemo pričale o koncih poti, ki niso bili nikoli zares slovesni. Montevideo tako ostaja mesto nasprotij, ki pa se ne prepirajo: mirno življenje, svobodni kužki, zadržana oblast in ob robu – tiha, rjasta zgodba o ladjah, ki niso nikoli odplule do konca.

205

206

BUENOS AIRES Buenos Aires je mesto, ki te ne vpraša, ali si pripravljen — samo začne igrati tango in pričakuje, da boš sledil. Mi smo pripluli z ladjo Azamara, kar pomeni, da smo v mesto vstopili nekoliko bolj slovesno kot povprečen popotnik z nahrbtnikom. Vrhunec je bil dogodek Azamazing, ki se je odvijal v veliki, skrivnostni dvorani z balkoni — in ne, balkoni niso bili tam samo za arhitekturo. Na njih so plesali profesionalni plesalci tanga, ki so s takšno

eleganco in dramatiko dokazali, da tango ni ples, ampak življenjska drža (in rahla grožnja kolenom neizkušenih opazovalcev) . Buenos Aires pa ima tudi rad presežnike. Ko stopiš na Avenido 9 de Julio, ti postane jasno, da tukaj “avenija” pomeni nekaj med mestno ulico in vzletno stezo za manjša letala. Tako široka je, da imaš ob prečkanju dovolj časa za razmislek o življenju, nakup spominkov in

kratek premor za kavo — če seveda preživiš promet. Med vsemi živimi kontrasti nas je presenetila tudi Recoleta — pokopališče, ki je tako lepo, da pozabiš, zakaj si sploh tam. Sprehod med mogočnimi marmornatimi grobnicami je bolj podoben obisku muzeja kot zadnjega počivališča, še posebej, ko si ogledamo grobnice nekaterih znanih in popularnih ljudi.

Ker je tam pokopana tudi Evita, smo se seveda posebej ustavili pri njenem grobu — nekje med spoštovanjem, radovednostjo in občutkom, da si del argentinske zgodovine, čeprav samo za nekaj minut. Buenos Aires očitno skrbi, da je tudi večnost estetsko urejena. In potem še La Boca — eksplozija barv, glasbe in turističnih fotoaparatov. V Caminitu so hiše tako pisane, da imaš občutek, kot da so jih pobarvali z vso preostalo barvo iz pristanišča, domišljijo in dobršno mero temperamenta. Tukaj se tango preseli na ulico, nogomet postane vera in vsak zid ponuja popolno ozadje za fotografijo, ki bo doma dokazovala, da smo res bili tam. V samem središču mesta pa nas ni presenetila le arhitektura, tango in prometni kaos, temveč tudi eno prav posebno, skoraj filmsko srečanje, ki je imelo za posledico novo, večletno prijateljstvo. Med potjo v Argentino sem namreč na Facebooku redno objavljal prispevke z ladje in iz pristanišč, ko se mi je oglasila sledilka z zelo konkretnim predlogom: naj se oglasimo v bistroju, kjer dela, ker nas bo z veseljem pogostila z mate čajem. Takih vabil

na družbenih omrežjih sicer ne jemlješ vedno dobesedno — tokrat pa smo naredili izjemo. In še kako prav. Naša gostiteljica je bila Maria Ema Acosta, slovenska rojakinja, rojena v Argentini, a z zelo živim slovenskim srcem. Obljubo je držala do zadnje kapljice mateja, mi pa smo ob prijetnem klepetu hitro ugotovili, da Buenos Aires ni samo mesto tanga, temveč tudi kraj, kjer se Slovenci najdejo na najbolj nepričakovane načine. Zgodba pa ima še en lep zaplet. Ema Marija je namreč prek Facebooka spoznala še enega Slovenca — Rada Ahlina — sprva zgolj tako, da je vestno “likala” njegove številne fotografije. Všečki so prerasli v pogovore, pogovori v prijateljstvo, to pa v nekaj precej bolj resnega. Tako zelo, da se je zgodba končala z zakonom. Ko se je Ema Marija kasneje preselila v Slovenijo, sta se z Radom oglasila tudi pri nas doma — ne zaradi nostalgije ali mateja, temveč zaradi precej bolj praktičnega problema: zataknjene ključavnice na kovčku. Seveda smo pomagali. Kajti če te Facebook najprej pripelje do čaja v Buenos Airesu, te lahko brez težav pripelje tudi do skupnega odpiranja kovčka v Sloveniji.

207

208

FILIPINI

Filipini – arhipelag, ki se ne zna odločiti, ali bi bil razglednica ali pustolovščina

Če bi Filipini bili oseba, bi bili tisti prijatelj, ki te povabi “na kratek izlet”, potem pa pristaneš s peskom v nahrbtniku, s slano frizuro, z nasmehom do ušes – in z občutkom, da si v enem tednu doživel tri filme, dva dokumentarca in eno razglednico, ki se je odločila postati resničnost. Filipini so namreč arhipelag z več kot 7.000 otoki: dovolj, da se ti že pri izbiri destinacije zazdi, da potrebuješ osebnega logistika (ali vsaj dobro kavo).

Najprej te tipično ujamejo plaže – ker Filipini nimajo “plaž”, Filipini imajo argumente. Boracay je tisti klasični “ja, to je res tako belo” trenutek: znamenita White Beach je skoraj kot filter, ki se je odločil, da bo postal geografsko dejstvo. Potem pa ugotoviš, da je to šele ogrevanje, ker te na zahodu čaka Palawan, dom pokrajin, ki so videti, kot da jih je narava risala z najtanjšim čopičem: apnenčasti stolpi, turkizne lagune in otočki za tisto popolno “samo še ta skok s čolna” fotografijo. (In ja, tukaj se pogosto

omenjata El Nido in Coron, ker si zaslužita svojo malo fan bazo.) Če misliš, da te pod vodo ne more več nič presenetiti, Filipini mirno odgovorijo: “Drži mi kokos.” V središču morja Sulu leži Tubbataha Reefs Natural Park, UNESCO-ov biser – zaščiten morski svet z atoli, lagunami in znamenitimi strmimi stenami grebena, ki ga potapljači pogosto opisujejo kot učilnico biologije, kjer so slike v 3D in se premikajo. Ko

se vrneš na kopno ti še vedno v mislih plavajo korale – in nenadoma razumeš, zakaj so Filipini sinonim za “še en skok v vodo, prosim”. A Filipini niso samo modrina in školjke. So tudi pokrajine, ki se ti zapišejo v spomin po obliki. Na Boholu te pričakajo Chocolate Hills – tisti legendarni hribčki, ki se v sušnem obdobju obarvajo rjavo in izgledajo, kot da je nekdo stresel ogromno čokoladnih pralinejev čez otok. In potem pride sever Luzona s prizorom, ki ti v eni potezi razloži, kaj pomeni “človeška vztrajnost”: Rice Terraces of the Philippine Cordilleras – riževe terase, ki že približno 2.000 let sledijo gorskim oblinam in so danes svetovna dediščina. To ni samo razgled; to je zgodba o ravnotežju med človekom in okoljem, zapisana v stopnicah zelenja. Ko se ti zdi, da imaš dovolj narave, Filipini elegantno preklopijo na zgodovino. Manila s četrtjo Intramuros pokaže svoj kolonialni spomin, medtem ko je San Agustin Church del UNESCO serijske dediščine Baroque Churches of the Philippines – dokaz, da je arhitektura lahko hkrati utrdba, umetnost in časovni stroj. Malo višje na severozahodu pa te Historic City of Vigan pelje po ulicah, kjer se španski kolonialni urbanizem prepleta z azijskimi vplivi – tako dobro ohranjen, da imaš občutek, da bo vsak trenutek nekdo zaprl vrata kočije in rekel: “Gremo.” In če še vedno nisi sit, Filipini odprejo še poglavje “akcija”: Cebu s slapovi (npr. Kawasan Falls) za tiste, ki jim “sprehod” pomeni vsaj malo pršenja, Siargao za surferski ritem, ter vulkanske silhuete, kot sta Mayon in Taal, ki pokrajini dodajo dramatičen podpis. To poglavje (s fotografijami iz aprila 2015) ni le seznam krajev – je povabilo v arhipelag, kjer se vsak dan začne z mislijo: “Danes pa res samo na hitro pogledam …” in konča z: “Kako je lahko to sploh resnično?”

209

FILIPINCI

210

Razlike v stopnji »civilizacije« so med različnimi deli našega planeta ogromne! Medtem, ko je večina človeštva že globalno povezana v najrazvitejšo tehnično družbo 21. stoletja, so marsikje v oddaljenih džunglah še plemena na stopnji kamene dobe. Tudi takšne lahko srečamo, ki še niso stopili v stik s »civilizacijo«. Za sodobne turiste in še posebej za fotografe pa so ljudje bolj zanimivi, čim bolj so “prvobitni”. Tudi revščina po navadi prispeva k temu. Treba je priznati, da je bolj polna “fotogeničnih” motivov. Pošten fotograf mora nenehno vijugati med še dovoljeno radovednostjo in spoštovanjem zasebnosti ter človekovega dostojanstva. Ko se vrnemo z dolgega potovanja, svoje fotografije po navadi kar lahko razdelimo na tri skupine: naravne lepote, zanimivi objekti in ljudje. Še najbolj me veselita fotografiranje in obdelava fotografij. Tako je bilo tudi na Filipinih, kamor sem odpotoval z agencijo Oskar. Tale gospod mi je prijazno pokazal kosti svojih prednikov! Navada je, da umrle najprej za kakšno leto pokopljejo, nato pa kosti očistijo in lepo shranijo v vrečo, katero nato še dolgo hranijo doma. Težko pa se tudi odpovedujejo svoji razvadi – žvečenju – kar se jim seveda tudi pozna na zobeh.

Na ulicah Manile poteka kar velik del družinskega življenja. Zakaj bi se dušili v skromnih zaprtih prostorih, če pa je zunaj dosti boljši zrak? Na hrup se pa človek hitro navadi.

Tole je pa seveda en tipičen “ladyboy”… Good morning, Sir!” Prav s temi besedami me je deklica tako lepo pozdravila.

Bradico si je pa že treba lepo postriči in pa lase posušiti.

211

Lahko ga slikaš: trikrat za samo 2 centa!

Kakšne bolečine? Kakšne tablete? Vežbaj …!

Ko bom velik, bom Marlon Alexander Stockinger. Tega fanta sem posnel zjutraj okrog 6. ure, ko je po ozkih potkah med riževimi polji tovoril težak kamen!

Dobra volja je najboljša … Mi pa nismo domorodci, ampak smo, kar je zelo očitno, turisti. Malo se mi že zobki majejo, pa mi najbolj paše kaj mehkejšega

212

RIŽEVE TERASE

Riževe terase – dialog med človekom in naravo

Pri vseh mojih potovanjih si prav riževe terase zaslužijo posebno samostojno poglavje. Ne le zato, ker so eden najbolj prepoznavnih simbolov azijskih pokrajin, temveč predvsem zato, ker predstavljajo izjemen dosežek človeške vztrajnosti, prilagajanja in sodelovanja z naravo. Nastajale so čez stoletja, ponekod celo tisočletja kot rezultat trdega dela številnih generacij, ki so se morale naučiti živeti z zahtevnim terenom, nepredvidljivim podnebjem in omejenimi naravnimi viri. V teh terasah je

zapisana zgodovina boja, potrpežljivosti in modrosti ljudi, ki so naravo preoblikovali, ne da bi jo pri tem popolnoma podredili. Riževe terase niso nastale čez noč. Vsaka stopnica v pobočju je bila premišljeno izoblikovana, da zadrži vodo, prepreči erozijo in omogoči rast riža na strmih, sicer neobdelovalnih območjih. Ta dolgotrajni proces je zahteval izjemno poznavanje naravnih zakonitosti ter močno povezanost skupnosti,

saj je bilo vzdrževanje teras mogoče le s skupnim delom. V tem pogledu riževe terase niso le kmetijska rešitev, temveč tudi dokaz tesne povezanosti med človekom, družbo in okoljem. Poleg svoje zgodovinske in kulturne vrednosti pa imajo riževe terase zame tudi močan estetski pomen. Kot fotograf jih doživljam predvsem kot vizualni spektakel, ki se nenehno spreminja. Svetloba, meglice, odsevi vode in barvni

prehodi med letnimi časi ustvarjajo prizore, ki so hkrati umirjeni in veličastni. Spomladi se terase svetijo v odsevih neba, poleti jih preplavi intenzivna zelena barva, jeseni pa se obarvajo v tople zlate tone, ki pričajo o zrelosti pridelka. Vsak trenutek ponuja novo kompozicijo in novo zgodbo. Sam sem imel priložnost riževe terase opazovati in fotografirati predvsem na Filipinih in na Kitajskem. Tam sem jih doživel ne samo kot turistično zanimivost, temveč kot živo pokrajino, ki še vedno opravlja svojo prvotno funkcijo. Ob opazovanju ljudi, ki na enak način kot njihovi predniki obdelujejo zemljo, sem začutil globoko spoštovanje do njihovega dela in do ravnovesja, ki ga znajo vzpostaviti z naravo. Prav zaradi te prepletenosti uporabnosti, lepote in tradicije riževe terase zame ostajajo eden najbolj ganljivih in navdihujočih motivov s potovanj. 213

MANILA Ko izgovorim ime Manila, se mi pred oči ne prikradejo najprej podobe mesta, njegov vrvež ali tropska svetloba, temveč spomin na eno redkih resnično kriznih izkušenj z mojih potovanj. Zgodila se je, še preden sem sploh stopil na filipinska tla, visoko nad oblaki, na dolgem poletu proti tej azijski metropoli. Zrak v kabini je bil slab, zadušljiv in nenavadno topel, večina potnikov pa je v temi dremala ali spala. Tudi sam sem imel odprte oči, a očitno nisem bil zares prisoten. Moja soseda je opazila, da z mano nekaj ni v redu — stresla me je, a se nisem odzval. Ko so se pridružili še stevardesa in drugi člani posadke, je postalo jasno, da je položaj resen. Po zvočniku so poiskali zdravnika; eden od potnikov se je oglasil in ob pregledu

Slika je simbolična

214

ugotovil, da sploh ne diham. Njegov poseg me je postopoma vrnil k zavesti, premočenega od znoja in brez vsakršnega spomina na dogajanje. Kasneje mi je svetoval zdravniški pregled zaradi morebitnih motenj spanja. Sleep apnea (slovensko pogosto apneja v spanju) je motnja spanja, pri kateri med spanjem večkrat prihaja do začasnih prekinitev dihanja. Te prekinitve lahko trajajo od nekaj sekund do več kot pol minute in se v eni noči ponovijo večkrat. Ker telo za kratek čas ne dobi dovolj kisika, se možgani vedno znova “prebudijo”, da dihanje steče naprej — pogosto brez tega, da bi se človek tega zavedal. Po vrnitvi domov so preiskave na srečo izključile resnejše težave, podobna izkušnja pa se ni nikoli več ponovila.

A Manila je v mojem spominu za vedno ostala povezana s tem krhkim trenutkom na meji med spanjem in zavestjo — kot opomin, da potovanja včasih zaznamujejo zgodbe, ki se začnejo še daleč pred ciljem. Ko sem končno stopil iz letala, je Manila delovala skoraj presenetljivo prizemljeno, kot da bi hotela ublažiti dramatičen uvod v najino srečanje. Vročina me je objela takoj, težka in vlažna, prepojena z vonji izpušnih plinov, hrane z ulice in morja, ki nikoli ni zares daleč. Mesto se je raztezalo v neprekinjenem toku ljudi, avtomobilov, avtobusov in zvokov, ki niso poznali premora. Nebotičniki so se dvigali ob revnejših četrtih, bleščeči nakupovalni centri

so stali le nekaj ulic stran od barakarskih naselij. Manila ni poskušala biti lepa na prvi pogled — bila je surova, glasna in neizprosna, a hkrati polna življenja, energije in nenavadne topline ljudi, ki so se v njenem kaosu gibali z lahkotnostjo domačinov. Po izkušnji na poletu se mi je zdelo, kot da mesto ne predstavlja cilja, temveč nadaljevanje zgodbe, ki se je začela že visoko nad oblaki. Ker je bil ravno velikonočni čas, sem skoraj takoj opazil, da so Filipini izrazito krščanska dežela — v ostrem kontrastu z Indonezijo, kjer prevladuje islam. Vera tukaj ni bila potisnjena v ozadje, temveč je živela na ulicah in v vsakdanjih gestah ljudi. Obiskal sem več cerkva, polnih domačinov vseh generacij, ki so aktivno sodelovali pri bogoslužju. Prostor ni bil tih in zadržan, temveč prežet z ljudskim petjem, ritmom in skupnostjo, ki je delovala skoraj telesno oprijemljiva. Zdelo se je, kot da vera ne ponuja le duhovnega zavetja, temveč tudi red in pripadnost v mestu, ki je sicer neprestano v gibanju in hrupu. Opazil sem tudi posebno značilnost Manile na področju javnega prometa. Po ulicah vozijo pisana, skoraj kičasto okrašena vozila, predelana iz nekdanjih ameriških jeepov, ki jim pravijo jeepneyji. Vsak je drugačen: bleščeče pobarvan, poln kromiranih dodatkov, napisov, podob svetnikov, pop ikon ali preprostih osebnih sporočil voznika. Zadaj so odprti, z dolgimi klopmi ob straneh, kamor se potniki stisnejo drug ob drugega, pogosto tesneje, kot bi si predstavljal doma. Jeepneyji niso le prevozno sredstvo, temveč nekakšen gibljiv odraz mesta samega — improvizirani, barviti, hrupni in presenetljivo živi, tako kot Manila, ki jih je sprejela za enega svojih najbolj prepoznavnih simbolov. Ker sem imel po celodnevnem potepanju po mestu že temeljito utrujene noge, sem se

odločil za nekaj, česar prej še nikoli nisem preizkusil — ribjo masažo. Usedel sem se na nizek rob majhnega bazena in sezul čevlje; voda je bila prijetno topla, skoraj vabljiva. Ko sem noge počasi potopil vanjo, so se majhne ribice sprva zadržano približale, nato pa me v nekaj trenutkih povsem obdale. Z drobnimi, skoraj žgečkljivimi dotiki so začele obirati kožo, občutek pa je bil hkrati nenavaden, smešen in presenetljivo sproščujoč. Prvih nekaj sekund sem se moral zadrževati, da nisem nog sunkovito umaknil, potem pa se je telo navadilo ritma in rahlega ščemenja. Medtem ko so ribice vztrajno opravljale svoje delo, sem imel prvič tisti dan občutek, da se je mesto za hip ustavilo — kot da se je v vsem manilskem vrvežu našel majhen, tih trenutek, namenjen zgolj počitku.

215

MLJET

216

Če bi bil vsak jadranski otok, po katerem sem v zadnjih letih kolesaril, ena stran v knjigi, bi se bralec že zdavnaj izgubil nekje med kazalom in dodatkom z zemljevidi. Če pa bi bil vsak klanec en stavek, bi imela knjiga trdo vezavo, več ponatisov in opozorilo: ni primerno za branje pred spanjem. Zato se bom tokrat zadržal. Ne zato, ker bi mi zmanjkalo zgodb – teh je dovolj za celo knjižno polico – ampak zato, ker si en sam otok zasluži več pozornosti kot vsi ostali skupaj. Otok, ki je v mojem osebnem

kolesarsko-otoškem prvenstvu že dolgo absolutni zmagovalec. Mljet. Vsako leto si namreč privoščim vsaj en teden tiste vrste dopusta, ob katerem nekateri zmajujejo z glavo, drugi pa zavidajo: kolesarjenje po jadranskih otokih. Po mojem mnenju gre za najlepšo skupino otokov v Evropi, če ne kar za najboljšo kombinacijo sonca, morja, klancev in makaronov. Agencija Chebul pri tem poskrbi za osnovo: najame manjšo ladjo, ravno prav

veliko, da se na njej vsi poznamo po imenu, a še vedno dovolj prostorno, da ima vsak svojo kajuto. Na ladji je tudi celotna oskrba s hrano, kar pomeni, da se po nekaj dneh kolesarjenja človek začne spraševati, ali sploh še kuri več kalorij, kot jih zaužije. Odgovor je praviloma: ne, a to ni razlog za slabo vest. Dnevi imajo preverjen ritem. Zjutraj raztovorimo kolesa, se opremimo z optimizmom in sončno kremo ter se podamo na otoške ceste. Te

znajo biti prijazne, a pogosto tudi presenetljivo ambiciozne, saj se nekatere vztrajno vzpenjajo visoko nad morje, kot bi želele preveriti, koliko si zares zaslužimo popoldansko kopanje. Medtem ko mi premagujemo ovinke, klance in lastne dvome, ladja mirno odpluje proti naslednjemu pristanišču. Popoldne se zgodba spet združi: mi prikolesarimo v luko, ona nas že čaka, sledi obvezno osvežitev v morju, večerja in večerni sprehod po kakšnem zanimivem dalmatinskem mestecu. To je tisti trenutek dneva, ko ugotoviš, da so aktivne počitnice v resnici zelo udobna oblika razvajanja. In potem je tu Mljet. Otok, ki deluje, kot da se mu nikamor ne mudi. Zelen, tih in skoraj sramežljivo lep, kot bi se namenoma skrival pred množicami in glasnimi superlativi. Tu ni kričečih znamenitosti, ampak dolgoročna lepota: gozdovi, ki segajo skoraj do morja, ceste, po katerih se pelješ bolj zaradi razgleda kot zaradi cilja, in nacionalni park z jezeri, ki delujejo, kot da jih je nekdo postavil zgolj zato, da se ob njih umiriš. Mljet ni otok, ki bi ga “odkljukal” v enem dnevu – je otok, ki ti počasi zleze pod kožo, v noge in v glavo. In ko ga zapuščaš, imaš občutek, da si bil vsaj malo pametnejši, bolj spočit in precej bolj prepričan, da se boš še vrnil. Če bi moral izbrati en sam otok, ki najbolje povzame, zakaj se vsako leto znova vkrcam na ladjo s kolesom, bi bil odgovor presenetljivo enostaven. Mljet. Otok, kjer tudi klanci delujejo prijazneje, morje bolj modro in dnevi ravno prav dolgi. Ne morem pa se znebiti ene same skrbi, ki jo je v moje sicer brezskrbno otoško razpoloženje zasejal moder starček, s katerim sem med kratkim postankom ob cesti zapadel v klepet. Govoril je počasi, z glasom človeka, ki ima čas, in z očmi nekoga, ki je videl že marsikaj. Skrbelo ga je, da bi Mljet nekoč – v enem samem orkanskem dnevu – lahko v celoti

zgorel. Povedal je, da so nekoč obstajali varovalni pasovi brez drevja, prostori, kjer bi se ogenj lahko ustavil, zadihal in morda celo premislil. Danes jih ni več. Ostali so le gozdovi. Gosti, lepi in nevarno enotni. Bojí se le določenega zaporedja dogodkov, je rekel. Nič dramatičnega, nič filmskega. Samo huda suša, smolnati borovci in močan veter. Trije povsem vsakdanji pojavi, ki se na tem koncu sveta radi srečujejo – in kadar se, znajo biti usodni. Medtem ko sem ga poslušal, sem gledal v neskončno zelenje okrog sebe in prvič pomislil, da je vsa ta lepota tudi krhka. Da Mljet ni le razglednica, ampak živo bitje, ki ga je treba varovati, ne le občudovati. Ko sem se kasneje spet usedel na kolo in se odpeljal naprej, je bil vzpon enako strm, razgled enako lep in morje enako modro. Le ena misel je ostala z mano. Da so nekateri otoki tako lepi, da jih je treba ne samo obiskovati, ampak tudi poslušati. In da ima včasih največjo težo prav tisto opozorilo, ki je izrečeno tiho, med dvema požirkoma vode in kratkim postankom v senci.

Slika je simbolična

217

218

ROMUNIJA Romunija me je sprejela tako, kot zna samo ona: z dolgimi cestami, rahlo nezaupljivimi psi ob robu vasi in občutkom, da si vsak kilometer zaslužiš z lastnimi nogami. En teden sem jo spoznaval s kolesarskega sedeža – dovolj počasi, da opaziš podrobnosti, in dovolj hitro, da se ti klanci zažrejo v stegna in spomin. Za en dan sem kolo postavil ob stran in se podal v Bukarešto, mesto kontrastov, kjer se razmajani bloki družijo z bleščečimi palačami, promet pa ima svoj, povsem neodvisen značaj. Glavna zvezda obiska je bila predsedniška palača – ali natančneje, Palača parlamenta, ena največjih stavb na svetu, spomenik človeški

ambiciji, betonu in ideji, da je “več” vedno tudi “bolje”. To ogromno zgradbo je dal zgraditi diktator Nicolae Ceaușescu, ki je imel očitno zelo jasen občutek za lastno veličino in precej manj za realnost. Za palačo so porušili velik del starega mestnega jedra, porabili nepredstavljive količine denarja in energije, vse skupaj pa naj bi služilo kot dokaz moči režima. Danes stavba stoji kot nekoliko neroden opomnik zgodovine: impresivna, hladna in skoraj komično prevelika — nekaj, kar vidiš, občuduješ in si hkrati misliš: no, tole pa res ni bilo potrebno.

Romunija je tako država kontrastov: med skromnimi vasicami in betonskimi giganti, med prijaznimi ljudmi in težko zgodovino, med tišino podeželja in hrupom prestolnice. In prav zato je idealna za potovanje — še posebej, če jo odkrivaš na dveh kolesih. Jaz sem se Romunije lotil v dobri družbi: pridružil sem se majhni, a vzdržljivi skupinici kolesarjev, ki je imela skupen cilj – preiskati podeželje, predvsem Transilvanijo, pokrajino, kjer so gozdovi temni, vasi slikovite in zgodbe nekoliko bolj … zobate. Kolesarjenje po teh krajih ima poseben čar: ceste se vijejo čez hribe, čas teče počasneje, vsak ovinek pa daje

občutek, da se lahko za njim skriva bodisi razglednica bodisi kakšna legenda. Seveda Transilvanija ne bi bila Transilvanija brez Drakule. Fenomen, ki ga domačini jemljejo z rahlim posmehom, turisti pa s široko odprtimi očmi. Grad, ki ga povezujemo z najbolj slavnim vampirjem vseh časov, smo obiskali tudi mi – ne zato, ker bi res verjeli v nesmrtnost, temveč ker je skoraj obvezno preveriti, kje naj bi imel dom nekdo, ki je iz ene zgodovinske osebnosti naredil globalno popkulturno pošast. Grad je slikovit, razgled odličen, vampirjev pa – vsaj podnevi – ni bilo na spregled. Pošteno povedano pa je bil eden največjih vrhuncev potovanja nekaj povsem prizemljenega: hrana. Romunska domača kuhinja očitno ne verjame v koncept lahkih obrokov. Porcije so konkretne, okusi polni, kalorije pa se štejejo bolj iz radovednosti kot iz skrbi. Posebno poglavje si zaslužijo ocvirki – taki, da jih ne narežeš, ampak skoraj izmeriš. Tako debelih nisem videl ne prej in ne kasneje, in povsem iskreno: tudi jesti jih nisem mogel nikoli več z enakim občutkom spoštovanja. Romunija se je tako razkrivala kot popolna kombinacija napora in užitka: dolgi kolesarski dnevi, večeri ob težki, a odlični hrani, zgodbe o vampirjih in zelo resnični klanci. Dežela, kjer ti noge trpijo, želodec pa se smehlja — in kjer ima vsak kilometer, pa tudi vsak ocvirek, svojo težo. Iz prve roke (v neki cerkvi) sem slišal za zgodbo o Transilvanskih Sasih (nemško Siebenbürger Sachsen), ki so bili nemško govoreči naseljenci, katere so ogrski kralji v 12. stoletju povabili v Transilvanijo, da bi obdelovali zemljo, razvijali obrt in trgovino, ter varovali meje kraljestva. Sasi so v te kraje prišli kot tujci in v njih ostali stoletja. Prišli so z zahoda, z znanjem obrti,

s trdim redom in z zelo jasnim razumevanjem skupnosti. Njihove vasi niso rasle naključno: vse je imelo svoje mesto, hiše so stale zbrane druga ob drugi, življenje pa se je vrtelo okoli cerkve. Ta ni bila le duhovno središče, temveč tudi srce preživetja — prostor, kamor so se ljudje umaknili ob nevarnosti, kjer so hranili zaloge in kjer je skupnost obstajala tudi takrat, ko je bilo zunaj preveč negotovo. Sasi niso bili glasni ali romantični prebivalci pokrajine; bili so vztrajni. Gradili so za stoletja, ne za vtis. Njihove cerkve so zato masivne, skoraj trmaste — z obzidji, stolpi in debelimi vrati, kot da so že ob nastanku vedele, da bodo nekoč edini glas preteklosti. In res: ljudje so odšli, zgodovina jih je razselila drugam, a cerkve so ostale. Ko danes prideš v vas okrog Sibiua, imaš občutek, da se je skupnost samo umaknila iz kadra, ne pa iz časa. Vse je še tam: zvonik, obzidje, hladna notranjost kamna. Le človeškega šuma ni več. Ostala je arhitektura, ki govori o redu, potrpežljivosti in tihem kljubovanju — in o ljudeh, ki so verjeli, da se je pred svetom včasih treba tudi zapreti, da bi lahko obstal.

219

HELSINKI 220

Midva z ženo sva imela čisto preprosto, a presenetljivo učinkovito potovalno filozofijo: enkrat na leto sva si podarila teden dni v kakšni evropski prestolnici. Brez zapletenih načrtov, brez vnaprej natisnjenih urnikov in brez paničnega tekanja od znamenitosti do znamenitosti. Kupila sva letalski vozovnici, rezervirala hotel, vse ostalo pa prepustila mestu, naključju in lastni radovednosti. Če nama je bilo nekje lepo, sva ostala dlje; če ne, sva šla naprej. Tak način potovanja naju je že večkrat nagradil z nepričakovanimi odkritji, majhnimi kavarnami, ki jih ni v vodnikih, in pogovori, ki jih ne moreš načrtovati. Po nekaj letih so se evropske prestolnice začele razvrščati v prijeten, a vseeno predvidljiv vzorec — južnjaški vrvež, srednjeevropska urejenost, zahodnjaški tempo. In takrat se je povsem naravno pojavila ideja, da zavijeva malo bolj proti severu. Finska. Država tisočerih jezer, savn in tišine. Njeno glavno mesto, Helsinki, se je zdelo kot idealen kandidat: dovolj veliko, da ponuja mestni utrip, in dovolj

severno, da obljublja drugačnost. Tako je prišla na vrsto tudi Finska — brez velikih pričakovanj, a z odprto glavo in, za vsak primer, nekoliko toplejšo jakno. Helsinki na prvi pogled ne poskušajo očarati z bleščečo monumentalnostjo ali zgodovinsko patino velikih imperijev. Njihov čar je tišji, skoraj zadržan. Mesto leži ob morju, razpršeno med zalivi, otoki in obalo, kjer voda ni le kulisa, ampak del vsakdana. Pogled pogosto uhaja proti horizontu, kjer se nebo in Baltsko morje zlijeta v en sam, severnjaško umirjen odtenek. Arhitektura je mešanica stroge elegance in presenetljive topline — od klasicističnih stavb v središču mesta do funkcionalističnih linij in sodobnega oblikovanja, ki daje jasno vedeti, da Finci estetiko jemljejo zelo resno, a brez nepotrebnega razkazovanja. Tudi tempo mesta je drugačen: ljudje se ne prerivajo, ne hitijo brezglavo in redko govorijo glasneje, kot je nujno. Tišina tu ni nerodna, ampak spoštovana. Helsinki so hkrati urbano in naravno mesto. Parki segajo skoraj do središča, gozdovi niso

daleč, in nikoli nimaš občutka, da si povsem odrezan od narave. Savne niso turistična zanimivost, temveč del vsakdana, kava pa skoraj obred. Mesto deluje nekoliko zadržano, a ko mu daš čas, se začne počasi odpirati — diskretno, iskreno in brez potrebe po dokazovanju. In prav v tem je bil njegov največji čar: Helsinki niso kričali, da bi jih opazila. Preprosto so bili tam — mirni, severnjaški in samosvoji — pripravljeni, da jih odkriješ v svojem ritmu. Ker pa jaz nikoli nisem znal povsem sleči svoje (kolesarske) kože, sva se nekega dne odločila za taktičen razhod. Medtem ko je žena v svojem ritmu in z zavistno mero potrpežljivosti raziskovala dobro založene trgovine ter preverjala, ali finski dizajn res upravičuje svoj sloves, sem sam sedel na kolo in se podal raziskovat mesto in njegovo okolico z nekoliko hitrejšim tempom. Helsinki so za kolesarja presenetljivo prijazni.

Široke kolesarske steze, jasna prometna pravila in spoštljiv odnos med udeleženci v prometu hitro dajo vedeti, da kolo tu ni izjema, temveč samoumeven del vsakdana. Mesto se razpre v dolge obalne odseke, zelene parke in tihe soseske, kjer se zdi, da ima vsak svoj prostor — tudi kolesar, ki brez slabe vesti vijuga med morjem, drevesi in arhitekturo. Vožnja ni bila lov na kilometre ali rekorde, temveč način, kako mesto začutiti drugače: veter z Baltika, vonj po morju, nenadni pogledi na otoke in trajekte ter občutek, da si lahko v nekaj minutah iz mestnega središča že skoraj v naravi. Helsinki so se s kolesarskega sedeža zdeli še bolj umirjeni, še bolj razpotegnjeni in predvsem zelo logični — kot mesto, ki je bilo načrtovano z mislijo na človeka, ne le na avtomobile. Ko sva se popoldne spet srečala, sva imela vsak svojo zgodbo: ena polna izložb, materialov in detajlov, druga pa zavita v poti, parke in kolesarske steze. In prav ta raznolikost doživetij je mestu dodala še eno plast — Helsinki so dovolj mirni, da si jih deliš, in dovolj raznoliki, da jih lahko vsak doživi po svoje. Za en dan sva Helsinke zamenjala za vlak in se zapeljala proti zahodu, v nekdanjo finsko prestolnico Turku. Že sama vožnja je bila del doživetja: pokrajina se je počasi razgrinjala v dolgih, umirjenih potezah — gozdovi brez očitnega začetka in konca, mirna jezera, rdeče lesene hiše, raztresene kot bi jih nekdo postavil bolj iz potrebe kot iz želje po razgledu. Ni bilo dramatičnih razgledov, a ravno v tej zadržanosti je bila čarobnost: finska narava ne nastopa, temveč preprosto obstaja. Turku je mesto, ki deluje nekoliko bolj domače in manj zadržano kot Helsinki. Ob reki Aura se življenje zbere bolj spontano — kavarne, sprehajalci, študenti in ladjice ustvarijo občutek

mesta, ki je dovolj veliko, da ima zgodbo, in dovolj majhno, da je ne skriva. Grad in katedrala mestu dajeta zgodovinsko hrbtenico, a brez teže, ki jo imajo podobni simboli drugod po Evropi. Turku se ne trudi biti pomemben; preprosto ve, da je bil. Med sprehodom ob reki in po mirnih ulicah sva imela občutek, da sva se za trenutek preselila v počasnejšo različico Finske — takšno, kjer se čas ne meri v opravkih, temveč v razdalji med kavo in naslednjim pogledom na vodo. In prav ta kontrast je lepo dopolnil Helsinke: če je prestolnica delovala kot urejena, rahlo zadržana vizitka države, je bil Turku njen bolj sproščen, skoraj oseben opomnik. Ko sva se zvečer vračala z vlakom proti Helsinkom, je pokrajina spet tiho drsela mimo oken. Gozdovi so počasi temneli, jezera so lovila zadnje sledi svetlobe, in občutek je bil, kot da Finska tudi na poti domov ne želi povedati preveč — a ravno dovolj, da si jo zapomniš. Za slovo sva se še malo sprehodila po hodnikih helsinške podzemne železnice, ki ni le prometno sredstvo, temveč pravo malo presenečenje. Na nekaterih postajah se peroni in hodniki nenadoma pogreznejo globoko v skalo, grobo obdelano in osvetljeno tako, da daje vtis prazgodovinske jame. Beton se umakne naravni kamnini, ostri robovi ostanejo neolepšani, kot da mesto namenoma noče skriti, v kaj je vkopano. Rešitev je pogumna, skoraj surova, a hkrati povsem v duhu Helsinkov: funkcionalna, estetsko premišljena in brez odvečnega olepševanja. Med čakanjem na vlak sva imela občutek, da se mesto poslavlja na svoj način — tiho, nekoliko zadržano, a z jasnim sporočilom, da zna tudi pod površjem ostati samosvoje.

221

MAVRICIJ 222

Če bi Mavricij imel uradni slogan, bi bil verjetno nekaj med: »Dobrodošli v raju« in »Ne pozabite na sončno kremo.« A po enem tednu hitro ugotoviš, da je ta otok precej bolj zvit: najprej te podkupi s turkizno laguno in plažo, potem pa ti — čisto mimogrede — pod nos nastavi še vulkanske hribe, džunglasto zelenje in zgodbe, ki imajo več plasti kot hotelski zajtrk. Midva sva si za bazo izbrala Le Morne Brabant, tisti dramatični jugozahodni “konec sveta”, kjer polotok objame mirna smaragdna laguna, v ozadju pa se nad vsem dvigne mogočen bazaltni monolit. Le Morne ni samo lep razgled za razglednice — je tudi kraj s težo: območje je uvrščeno na UNESCO seznam svetovne dediščine in simbolizira odpor proti suženjstvu. In potem se začne najina najljubša mauricijska disciplina: “kratek izlet”. Saj veš — tisti optimistični načrt, ki se začne z “samo skočiva do …” in konča z “aha, uro in pol vožnje je pa tukaj čisto normalno”. Mavricij je ravno prav

velik, da se ti zdi, da ga boš “malo obkrožil”, in ravno prav razgiban, da ti pri tem uspe videti več obrazov otoka v enem samem tednu: od koralnih obročev, ki ustvarjajo spokojne lagune, do notranjosti z gorami in tropsko zeleno kuliso. Mavricij leži sredi Indijskega oceana vzhodno od Madagaskarja, nastal je iz vulkanske zgodovine, danes pa je prava mešanica vplivov — tudi kulturno: na majhnem prostoru se srečajo različne tradicije in jeziki (med drugim kreolščina, angleščina in francoščina), vse skupaj pa ima tisti značilni otoški ritem, ko se ti nikamor ne mudi … dokler ne ugotoviš, da sonce zahaja točno zdaj. Najlepše pri vsem? Da se Mavricij nikoli ne odloči samo za eno vlogo. En trenutek je romantičen in miren, naslednji je divje slikovit, tretji pa te spomni, da so najlepši kraji pogosto tudi kraji spomina. In ko zvečer spet pristaneš v

Le Morneju — med morjem, koralami in silhueto gore — imaš občutek, da si bil na poti, čeprav si “samo malo skočil naokrog”. Le Morne Brabant je bil najina baza, najin jutranji razgled in najina večerna nagrada po vseh “kratkih izletih”. Kraj, kjer se zdi, da je nekdo vzel najboljše elemente Mavricija in jih postavil v popolno ravnotežje: turkizno laguno spredaj, mogočno goro v ozadju in dovolj tišine, da slišiš veter v palmah. Če obstaja definicija počitniškega miru, ima zelo verjetno obliko silhuete Le Morne Brabanta ob zahajajočem soncu. Posebno poglavje zase pa je okolica bazena. Ne tistega hotelskega, kjer se boriš za ležalnik, ampak bazena, ki je videti, kot da je bil tja postavljen zato, da se vanj potopiš počasi. Okoli zelenje, palme, svetloba, ki se skozi dan spreminja iz ostre tropske v mehko večerno, in voda, ki je vedno ravno prav vabljiva — bodisi

za jutranje razgibavanje bodisi za popoldansko lebdenje brez cilja. To je bil prostor, kjer se čas ni ustavljal, ampak se je preprosto nehal muditi. Od tod sva se vsak dan “samo malo zapeljala naokrog” — stavek, ki je na Mavriciju sinonim za pravo mini odpravo. Otok je ravno prav velik, da imaš občutek, da ga lahko prevoziš brez načrta, in ravno prav razgiban, da te pri tem vedno znova preseneti: enkrat z laguno, drugič z gorami, tretjič z občutkom, da si v enem dnevu zamenjal več svetov. A ne glede na to, kam sva šla, je bila vrnitev v Le Morne — k bazenu, morju in gori — vedno tisti pravi zaključek dneva. Poleg raziskovanja otoka sem si privoščil še dve rekreacijski avanturi. Prva je bila kolesarska — včasih po asfaltu, včasih po poteh, kjer se sprašuješ, ali si še na cesti ali že v kulisi dokumentarca. Na Mavriciju se tudi kolesarjenje hitro spremeni v doživetje: pokrajina se menja, zrak diši po soli in zelenju, promet pa ima svoj otoški ritem. Del poti je vodil celo po vodi — tam, kjer se laguna in plitvina združita v tisto posebno mauricijsko mešanico, kjer ne veš več, ali se voziš ali lebdiš. Druga, precej drugačna izkušnja, pa je bil vzpon na vrh monolita Le Morne Brabant. Pot navzgor je slikovita, razgledi se z vsakim korakom širijo, a ko prideš na vrh, se lepota ne ustavi pri razgledu. Tam zgoraj stojiš na kraju, ki nosi težo zgodovine. Po legendi so se na tem monolitu v začetku 19. stoletja skrivali pobegli sužnji. Ko so po odpravi suženjstva oblasti prišle na goro, da bi jim sporočile, da so svobodni, so se ti ljudje — v strahu, da jih čakajo verige in vrnitev v suženjstvo — pognali v smrt s pečin v ocean spodaj. Ko stojiš na robu in gledaš navzdol v modrino, zgodba ni več samo legenda. Kraj je tiho,

skoraj spoštljivo miren, in razgled, ki bi moral biti popoln, dobi drugačen pomen. Le Morne Brabant ni le naravni simbol Mavricija, temveč opomin, da so najlepši kraji pogosto prepleteni tudi z najtežjimi zgodbami. In prav ta plast — ta kontrast med rajem in spominom — naredi Mavricij takšen, kot je: lep, globok in nepozaben.

223

CARIGRAD

Istanbul: kjer se rokovanje začne v Evropi in konča v Aziji

224

Carigrad=Istanbul je eno redkih mest na svetu, kjer se poslovni sestanek lahko začne z resnim rokovanjem v evropskem slogu, konča pa z drugim čajem na azijski strani Bosporja – in oboje velja za povsem običajen del delovnega dne. Mesto ne pozna jasne ločnice med delom in življenjem, med zgodovino in sedanjostjo, med hrupom in tišino. Vse se dogaja hkrati, pogosto preglasno, a presenetljivo učinkovito. Ko sem v Istanbul prihajal zaradi poslovnih sestankov, sem hitro spoznal, da urnik tu nikoli ni samo seznam terminov. Je okvirna zamisel, ki jo mesto po svoje dopolni: z nepredvidljivim prometom, z adhanom, ki se oglasi ravno sredi predstavitve, in s sogovorniki, ki znajo najprej pol ure govoriti o družini, šele nato o pogodbi. A prav v tem je skrivnost – Istanbul posel razume kot odnos, ne kot opravilo. Mesto samo deluje kot neskončna konferenčna dvorana. Sestanki potekajo v sodobnih poslovnih stavbah s steklenimi fasadami, a pogled skozi okno pogosto pade na

minaret, star več stoletij. Med powerpointi in excelovimi tabelami se v ozadju nenehno oglaša zgodovina, ki daje vsakemu pogovoru občutek teže in kontinuitete. Težko je govoriti o dolgoročnih strategijah, ne da bi se zavedal, da sediš v mestu, ki jih izvaja že tisočletja. Istanbul ne dela vtisa s tišino in urejenostjo, temveč z energijo. Ta energija se pozna tudi v poslovnem svetu: v hitrih odločitvah, v strasti do pogajanj, v skoraj gledališkem nastopu sogovornikov. Poslovni sestanek tu ni sterilna izmenjava informacij, ampak dogodek. Govori se z rokami, s pogledom, s premori, ki povedo več kot besede. In ko misliš, da je stvar zaključena, se razprava znova odpre – ker je vedno še ena možnost, še en zorni kot. Po sestankih se mesto ne umiri. Nasprotno, takrat šele oživi v drugi obliki. Večerja z razgledom na Bospor pogosto postane nadaljevanje pogajanj, le da brez kravate. Istanbul te nauči, da se pomembne odločitve

redko sprejemajo v sejnih sobah – pogosto se zgodijo med mezami, ob pogledu na ladje, ki plujejo med celinami. Istanbul ni lahko mesto. Je glasen, kaotičen in zahteven. A prav zato pusti vtis. Poslovni sestanki v njem niso le del poti, temveč izkušnja, ki se je težko otresti. Ko zapustiš mesto, imaš občutek, da nisi bil le na delu, ampak v pogovoru z mestom samim – in Istanbul ima vedno še kaj za dodati. Le nekaj korakov od hotela, sredi sodobnega in nenehno brnečega Şişlija, leži prostor, ki deluje kot tiha opomba mestu, naj za trenutek zniža glasnost. Pokopališče Şişli Merkez ni turistična znamenitost v klasičnem smislu, a prav zato deluje toliko bolj pristno. Med večpasovnimi cestami, trgovinami in pisarnami se nenadoma odpre zelen, senčen svet nagrobnikov, cipres in kamnitih napisov, kjer čas teče po drugih pravilih.

Za tujca je ta kraj presenetljiv že zato, ker ni skrit ali odmaknjen. Pokopališče je del vsakdanjega mestnega ritma: ljudje hodijo mimo, ga prečkajo, se ob njem ustavijo za kratek oddih ali misel. Ni ločeno od življenja, ampak z njim sobiva. Med nagrobniki se sliši promet, v daljavi klic k molitvi, včasih celo smeh iz bližnje kavarne. Smrt tu ni tabu, temveč tiha sopotnica vsakdana. Nagrobniki so različnih oblik in starosti, nekateri preprosti, drugi presenetljivo okrašeni. Osmanski napisi stojijo ob sodobnejših, kamniti stebri se mešajo z marmornimi ploščami. Tudi brez poznavanja jezika je jasno, da gre za prostor spomina, ki ni enoznačen – tukaj so pokopane različne generacije, različni družbeni sloji, različne zgodbe. Mnoge grobnice nosijo simboliko, ki tujcu deluje skrivnostno, a hkrati estetsko: kaligrafija, rastlinski motivi, kamniti turban ali preprosta oznaka imena in letnic. Najbolj presenetljivo pa je vzdušje. Pokopališče ni temačno ali tesnobno. Je mirno, skoraj meditativno. V senci dreves se zrak ohladi, hrup mesta se zmehča, korak se samodejno upočasni. Po dolgih poslovnih sestankih deluje ta prostor kot nepričakovan ventil – kraj, kjer se misli umirijo in perspektiva nekoliko razširi. V mestu, ki neprestano govori, je to eden redkih krajev, kjer Istanbul posluša. Za tujca je Şişli Merkez tudi lekcija o odnosu do zgodovine. Medtem ko se v poslovnem delu mesta gradi novo, hitro in ambiciozno, to pokopališče mirno vztraja. Ne tekmuje s sedanjostjo, temveč jo dopolnjuje. Opominja, da je Istanbul mesto plasti – in da so tudi poslovne zgodbe, ki se danes pišejo v steklenih stolpnicah, le nadaljevanje dolgega zapisa, ki se je začel že zdavnaj. Obisk tega pokopališča ni načrtovan del dneva, ampak naključno srečanje. In prav v

tem je njegova moč. Ne ponuja razlage, ne vodi obiskovalca, ne razkazuje se. Preprosto je tam – kot tih, dostojanstven kontrapunkt mestu, ki nikoli povsem ne utihne. Različni deli tiho pričajo o skupnostih, ki so skozi stoletja sobivale v mestu: muslimanski, judovski in krščanski grobovi niso pomešani naključno, a so hkrati dovolj blizu, da je čutiti isto urbano kontinuiteto, ki zaznamuje ves Istanbul. Tudi brez poznavanja jezika je jasno, da gre za prostor spomina, ki ni enoznačen – tukaj so pokopane različne generacije, različni družbeni sloji in različne življenjske poti.

225

226

TRINIDAD Če obstaja kraj, kjer te glasba najprej zadene v ušesa, šele nato v oči, potem je to Trinidad. Otok, ki ne zna šepetati – on poje, bobna, pleše in se smeji na ves glas. Že ob prihodu postane jasno, da tukaj čas ne teče po urniku, ampak v ritmu kalipsa in soca glasbe, medtem ko zrak diši po morju, začimbah in večnem poletju. Trinidad ni tipičen razglednični raj z razgledom na neskončne bele plaže in kokosove palme na vsakem koraku. Je surov, živ, pisan in nekoliko

nepredvidljiv – prav zato pa tako poseben. To je otok kontrastov: bujni deževni gozdovi se nenadoma umaknejo živahnim mestnim ulicam, hindujski templji stojijo nedaleč od kolonialnih hiš, na tržnicah pa se srečujejo okusi Afrike, Indije, Evrope in Karibov. Vse to ustvarja mešanico, ki ni le videti zanimiva, ampak jo je treba doživeti. Mi smo imeli srečo. Na Trinidad smo se z družino odpravili ob pravem času — takrat,

ko se celoten otok pripravlja na svoj največji, najbolj barvit in najbolj glasen dogodek leta: karneval. In ne kakršenkoli karneval — trinidadski karneval ni le praznik, je stanje duha. Tedne pred začetkom je čutiti vznemirjenje. Povsod se vadijo plesni koraki, iz delavnic prihaja zvok kladiv in bleščanje bleščic, ljudje govorijo hitreje, glasneje in z več nasmehi. Ko se karneval končno začne, se Trinidad spremeni v

227

oder brez meja. Ulice preplavijo pisane maske, perje, bleščeči kostumi in ljudje vseh starosti, ki plešejo, kot da jutri ne obstaja. Glasba doni od jutra do večera, telo se premika samo od sebe, tujci pa v hipu postanejo soplesalci. Najlepše pri vsem tem pa je, da karneval ni predstava za turiste — je praznik za domačine, v katerega si prijazno povabljen tudi ti. Z družino smo se znašli sredi te eksplozije barv, zvokov in veselja, kjer ni bilo pomembno, od kod prihajaš, ampak le, ali znaš uživati v trenutku. In mi smo znali. Trinidad nas ni očaral s popolnostjo, temveč

s svojo pristnostjo. Z energijo, ki te posrka vase, in z občutkom, da si — vsaj za kratek čas — postal del nečesa živega, glasnega in nepozabnega. Seveda pa Trinidad ni samo ritem bobnov in neskončni ples. Ko se glasba za hip umiri in noge potrebujejo počitek, otok ponudi še drugo plat svoje osebnosti — spokojno, mehko in skoraj meditativno. Takrat se življenje preseli na čudovite peščene plaže, kjer se čas spet upočasni, koraki postanejo lažji, misli pa tišje. Na eni izmed teh plaž smo z družino našli svoj mir. Pesek je bil topel in fin, morje pa je dihalo v dolgih, mirnih valovih, kot da nas nežno vabi,

228

naj pozabimo na vse ostalo. Otroci so gradili peščene gradove, mi pa smo opazovali obzorje, kjer se nebo in ocean združita v neskončno modrino. Vse je delovalo preprosto, skoraj popolno — dokler nismo ugotovili, da je ta plaža tudi prizorišče enega najbolj čudežnih naravnih dogodkov. Ko pade noč in se plaža pogrezne v temo, se začne povsem druga zgodba. Takrat iz morja počasi in z neverjetno odločnostjo priplavajo morske želve. Velike, starodavne in tihe, kot da prihajajo iz nekega drugega časa. Vsaka pot, vsak gib ima svoj namen. Previdno se pomikajo čez pesek, izkopljejo gnezdo in vanj zaupajo novo življenje, nato pa se — kot bi opravile sveto dolžnost — vrnejo nazaj v morje. Opazovati ta trenutek je nekaj, kar te globoko zaznamuje. Brez hrupa, brez blišča, brez glasbe

— le narava v svoji najbolj čisti obliki. Otroci so utihnili, odrasli pa smo se nehote spomnili, kako majhni smo v primerjavi z ritmom sveta, ki se odvija že tisoče let, ne glede na nas. Tako je Trinidad pokazal še svojo nežnejšo plat. Po dnevu, polnem barv, glasbe in smeha, nam je zvečer podaril tišino, spoštovanje in občutek povezanosti z naravo. In prav ta kontrast — med divjim karnevalom in tihim prihodom želv — je tisti, zaradi katerega se Trinidad ne vtisne le v spomin, ampak tudi globoko v srce. En dan pa smo namenoma upočasnili korak in ga posvetili raziskovanju notranjosti otoka ter – presenetljivo – poslušanju. Ne glasbe in bobnov, temveč ptičjega petja. Trinidad je namreč pravi mali raj za opazovalce ptic, saj tu domujejo številne redke in nenavadne vrste, ki jih drugje po svetu skoraj ne srečaš.

in z resnostjo pravih raziskovalcev poslušali ter kazali v krošnje. Ta dan ni bil glasen, ni bil barvit na očiten način, a je bil poln drobnih čudežev. Naučil nas je, da Trinidad ne govori le skozi ples in karneval, temveč tudi skozi šepet listov, krila ptic in zvoke narave, ki jih slišiš le, če se zares ustaviš. In prav v tem je čar tega otoka: zna te navdušiti z eksplozijo življenja, hkrati pa te povabiti v tišino – in v obeh primerih te nagradi z občutkom, da si bil priča nečemu posebnemu.

Že zgodaj zjutraj nas je v gozdu pozdravil pravi zvočni orkester. Iz krošenj so se oglašali ptici z žvižgi, klikajočimi toni in melodijami, ki so zvenele, kot da bi jih nekdo skrbno uglasbil. Barve so bile prav tako osupljive kot zvoki – živo rdeče perje, globoko modri odtenki, bleščeče zelene in skrivnostne rjave lise, ki so se zlile z listjem. Nekatere ptice so se pokazale brez zadržkov, druge so ostale skrite in so se dale slutiti le po glasu. Posebno čarobno je bilo vedeti, da opazujemo vrste, ki so tukaj doma že stoletja in jih je drugje skoraj nemogoče videti. Med mangrovami in lagunami kraljujejo elegantni škrlatni ibisi, v gostih gozdovih pa se skrivajo skrivnostne ptice z velikimi očmi in tihim letom, ki delujejo skoraj pravljično. Vsak nov zvok je pomenil novo ugibanje: od kod prihaja, kdo poje in kaj nam želi povedati? Otroci so hitro utihnili – kar se redko zgodi –

229

NEVIS 2001

230

Ko sem bil leta 2000 na poslovni konferenci LexCybernatoria (ki se je ukvarjala z “mojim” stičnim področjem prava in interneta), sem odkril čudovit otoček – včasih so mu rekli kar “Kraljica Karibov” – Nevis. Lepa narava, še čudovitejši ljudje (10.000 prebivalcev), turizma pa le za pokušino. In sem se odločil, da bom po 12 letih uspešnega poslovanja prvič vzel malo več časa za počitek in vse te lepote delil s svojo celotno družino. Malo je podobnih krajev, kjer lahko ure in ure hodiš po čudovitih plažah, ne da bi sploh koga srečal. In tako sva na Nevisu s 7-letnim Tonijem “rabutala” kokosove orehe, ki so se sklanjali nad morje, jih “zaklala” in popila mleko, ki je ob tem priteklo ven. 5-letna Marjanca pa je lahko na plaži sama našla školjke najrazličnejših oblik in barv, tudi do 20 cm velike. Da o čudovitem

hotelu Nisbet Plantation Beach Club niti ne govorim. Dva dni pred koncem dopusta pa me je zamikala lepotica, ki kraljuje nad otokom – 985 m visoka gora (vulkanskega izvora) – Mount Nevis. ODHOD Zgodaj zjutraj 28. februarja 2001 ob 6. uri (ko se tam ravno zdani) sem odšel peš direktno iz hotela na enodnevni izlet, s ciljem, da morda dosežem vrh gore Nevis. Kot večino Slovencev me je pač zamikalo, da bi iz višine videl vsa obkrožajoča naselja in sosednje otoke. Ker sem bil včasih tudi planinski vodnik, markacist in sem v mladosti opravil tudi alpinistični tečaj (kdo bi si mislil, da mi bo prav to enkrat prišlo še tako prav!), nikakor nisem bil brez izkušenj, poleg tega pa sem si sam postavil omejitve že vnaprej. Zadal sem si nasladnji plan: vzpenjal se bom največ do 12. ure in če bom dosegel

vrh prav, če ne pa bom najkasnejeje tedaj začel sestopati v dolino. Tako je tudi bilo. Bil sem sicer presenečen nad gostoto džungle (trnje, plezalke, kaktusi, drevesa, ostanki debel, oprijemajoča se trava, itd.) in tedaj sem razumel, zakaj še skoro noben domačin ni bil na gori. S te strani sploh ni bilo nobenih poti, zato sem za napredovanje porabil veliko energije. Nekajkrat sem na kakšni veji opazil le kakšen star prepereli košček vrvice, ki je oznanjal, da se je nekoč tu nekdo ukvarjal s podobnimi problemi, kot sedaj jaz. Kasneje sem izvedel, da je bil v meni podobni situaciji nekdo, ki je pred 15 leti v tej divjini moral prebiti 3 dni. Večjih divjih živali, razen (zelo plašljivih) opic v tej džungli nisem opazil, lahko pa bi naletel na kakšno kačo ali strupenega pajka, pa k sreči nisem.

SPUST Po zelo napornem prebijanju skozi strm pragozd, sem se ob 12. uri znašel tik pod vrhom, nekako tako, kot na Malem Triglavu. Vrh me je sicer mikal, toda, kar sem rekel, sem rekel. Odločil sem se za spust v dolino, po logiki, da če sem se lahko v 6 urah toliko dvignil, se bom lahko še lažje spustil. Ker “pot” slabša že ni mogla biti, sem se odločil za spust na drugo stran gore, kjer je bila razdalja do obale tudi nekoliko krajša (tam pa bi zlahka našel taksi, ki bi me popeljal v moj hotel). Izbral sem dolino, ki je sprva delovala kot nedolžno rečno korito (sedaj v suhi dobi sicer brez vode), nato pa postajala vse bolj strma in “kanjonasta”. Hitro sem odkril, da med deževnim obdobjem (julij do september) tukaj divjajo velike vode, saj uspe zrasti (v kanjonu) le manjšim rastlinam, ne pa tudi večjim drevesom. Tedaj pa sem odkril še drugo presenečenje: zaradi višine (nenehna kondenzacija toplega atlantskega zraka ob stiku z goro) vlada tu že podnebje deževnega gozda in vse je nekako vlažno, skale pa obrasle z mahom, ki je zelo spolzek. In prav tu je prišlo do moje nesreče. PRVI PADEC Približno ob 16. uri mi je spodrsnilo na mestu, kjer je ob deževnem obdobju vodni slap (sedaj pa te skale pokriva vlažen mah). Padel sem najmanj kakšnih 5 metrov v globel kanjona in se pri tem kar precej poškodoval. Najhujšo krvavečo rano (približno 20 cm dolgo) sem imel na desni nogi, ki mi je tudi začela močno otekati (da poškodovanih komolcev in drugih odrgnin niti ne omenjam). Potreboval sem kar nekaj minut, da sem prišel k sebi in analiziral položaj. Na mojo veliko grozo je bil naslednji slap (približno 10 m naprej) še vsaj trikrat globlji in povsem neprehoden. Če ne bi bil poškodovan, bi se takoj skušal vrniti, od koder sem prišel in najti drugo pot v dolino. Toda bil sem zelo oslabljen in začeli so se že kazati prvi znaki dehidracije (suha usta in grlo, povečan

utrip, srčne bolečine), bolečine v nogi in rokah pa so postajale vse hujše. Ker sem imel le še eno uro časa do noči, sem se takoj odločil za zasilno bivakiranje. Če ne drugega, me bodo naslednji dan že našli. Pred odhodom sem namreč skrbeči ženi v hotelu zagotovil, da bom do 18. ure na vsak način nazaj. Vedel sem, da bo takoj sprožila reševalno akcijo. Nisem pa niti slutil, da bo ta kotanja (obdana z zelo strmimi stenami na obeh straneh, visokimi do 30 m), velikosti večje dnevne sobe, moje prebivališče za naslednjih 5 dni. Takoj pa sem zaslutil glavno nevarnost, ki je bila v pomanjkanju tekočine.

VODA Pred leti mi je poslanski kolega Lojze Peterle pripovedoval o svojih, tudi do 10 dni trajajočih prostovoljnih postih. Tedaj sem si kar težko predstavljal, da bi en dan nič ne jedel, kaj šele več dni (predstavljal sem si peklenske bolečine v praznem trebuhu). Mislil sem, da bi me kar pobralo. Spomnil pa sem se tudi pomembnega Lojzetovega poudarka, da takšen post lahko poteka brez škodljivih posledic le ob pitju velikih količin vode in drugih napitkov. Moj problem pa je bil v tem, da mi je vode že povsem zmanjkalo. Zavedal sem se, da imam s svojimi 78 kg kar dovolj zalog (rezerve), toda če ni tekočine, ti vse to nič ne pomaga. K sreči sem imel vsaj prazno steklenico in pomagal sem si na edini možni način: vanjo sem se polulal (počakal, da se je urin vsaj malo ohladil) in to v celoti popil. Prvi tak dogodek je bil prav grozen, toda čutil sem naraščajočo dehidracijo in treba

je bilo premagati vse nepotrebne zadržke. Pri tem sem si celo pomagal s psihološkim trikom: zamislil sem si, da sem v hrupni škotski pivnici, ob razposajeni družbi, kjer pivo teče v potokih … Zamižal sem, nagnil steklenico in jo kar zlil v grlo. Ker nisem bruhnil prvič, tudi kasneje ni bilo problemov, posebno ker sem po vsaki “menjavi tekočine” čutil pozitivne posledice. V 8 dneh sem tako popil več kot 15 litrov lastnega urina in to mi je omogočalo funkcioniranje notranjih organov. Poskusil sem še z dvema drugima načinoma zbiranja vode. Ko se je včasih (podnevi ali ponoči) ulila huda ploha, sem zbiral vodo s pomočjo večjih palminih listov in dveh polivinilastih vrečk. Toda, kakor koli sem bil previden, vedno so se v zbrani vodi znašle tudi nekakšne smeti. Dež je pač padal skozi visoko drevje in spotoma nabral marsikaj, kar mu je podtaknila iznajdljiva narava – razne rastlinske in živalske delce (kasneje sem odkril, da se med temi delci tudi marsikaj premika). Slednji so bili verjetno vzrok hudih drisk, ob katerih sem izgubil nekajkrat toliko tekočine, kot sem jo užil. Zato sem to v celoti opustil, saj ni pomagalo niti precejanje zbrane tekočine. Že v svojem neprostovoljnem 5-dnevnem bivališču sem odkril zelo uporabno rastlino, nekakšno palmo z večmetrskimi listi (imenovala naj bi se “travellers tree”), ki ima v jedru precej vlage. Ko sem to odkril, sem se je lotil tako, kot sem na televiziji videl, da delajo medvedki pande – žvečil sem koren, izsrkal tekočino, pusta vlakna pa izpljunil. Kasneje sem jih prežvečil gotovo še kakšnih sto. HRANA Ta je bila še najmanjši problem. Sploh se ne spomnim, da bi bil kdaj lačen, medtem ko me je seveda žeja nenehno spremljala. Kljub temu sem skušal pojesti kak piškot, katerih sem nekaj imel. Toda že ob prvem poskusu me je

231

popadla prava panika: skoraj bi se zadušil. Če si zelo žejen, preprosto ne moreš pogoltniti nečesa suhega. Drugih uporabnih sadežev nisem našel, razen zadnji dan (zeleno in trdo) limono, ko pa sem imel že tako razjedena usta in jezik, da me je neznosno peklo.

232

V času svoje 8-dnevne odisejade sem shujšal za 10 do 13 kg (točnega podatka nimam, ker so me v bolnišnici tehtali šele kasneje, potem, ko sem popil že velike količine vode), od prejšnjih 78 (večino tega sem v nekaj dneh bolnišničnega okrevanja dobil nazaj, predvsem s pitjem velikih količin raznih tekočin). Zanimivo je, da sem še pred letom in pol imel 93 kg, in ko me je na sistematičnem pregledu v Murglah zdravnik na to opozoril, sem v pol leta shujšal za 15 kg. Ocenjujem, da bi brez tega težje preživel, če ne drugega, bi ne mogel izvesti nekaj bistvenih (odrešilnih) plezalnih elementov. Naj omenim še to, da je ena od mojih zaobljub (ko si takole dlje časa v svoji morebitni grobnici, je čas tudi za marsikakšno zaobljubo …) za bodoče življenje tudi ta, da bom vsako leto ob tem času (doma) po Lojzetovem vzoru izvedel (popolni) enotedenski post, seveda ob pitju veliko vode in drugih napitkov. Naj izdam še kakšno od manjših zaobljub? Odslej bom zjutraj v službi namesto kavice vsak dan popil 2 dl vode (najboljše pijače na svetu!). ČAKAJOČ NA REŠITEV Kaj sem hotel? Nad (za) mano 5 metrska skala, s katere sem padel (in sem se je prav bal), pred mano 20-metrski prepad, ob obeh straneh kanjona pa po 20 do 30 m stene, ki so dopuščale nekaj sončnih žarkov le med 12. in 13. uro. Nazaj ne bom več plezal, saj sem jo zelo skupil že ob prvem padcu. Torej bom čakal na rešitev iz zraka. Zanesel sem se na ženo, za katero sem vedel, da bo odločno zahtevala reševalno akcijo. Toda – naslednji dan: še nič. Tretji dan ob 14. uri pa sem končno zagledal (prvič in zadnjič) reševalni helikopter. Toda le

za nekaj sekund. Razdalje so pač velike, najti koga v gosti džungli pa težko. Ne rečem, da me ne bi mogli videti, saj sem na nekaj skal razporedil belo perilo, obesil bele polivinilaste vrečke itd. Ko v soboto in nedeljo ni bilo več nobenega glasu, sem začel dvomiti o tem, da me bodo rešili drugi. Čedalje bolj sem začel misliti spet na svoje lastne aktivnosti. Najprej sem se lotil prižiganja ognja, s pomočjo suhega lesa. Toda kaj mi je pomagal lok in drgnjenje, ko ni bilo nobenega suhega lesa. Potem sem vrgel oko na svoj najljubši digitalni fotoaparat KODAK 290. Vedel sem, da mora biti v njem tudi leča, s pomočjo katere bi iz sonca izvlekel ogenj in s tem tudi dim, ki bi reševalce opozoril name. Mimogrede: sodobni fotoaparati so zelo kompaktni in prav nič lahko ni brez kakršnegakoli orodja iz njih dobiti nepoškodovani del. Pa mi je uspelo. Leča je bila debela in kar obetavna, toda kaj, ko prav naslednja dva dni med 12. in 13. uro ni bilo prav nobenega sonca. NOČI Na Nevisu se ob tem času znoči ob 18. uri, zdani pa ob 6. uri. Vmes pa je 12 strahotno dolgih ur, posebno če si zunaj visoko na gori na prostem in nimaš dolgih hlač in rokavov. Iz nekaj malega listja sem si naredil nekakšno gnezdo, kjer sem potem šklepetal in se tresel 12 ur. Če se je ulil dež, sem se pa prav na hitro do golega slekel in hlačke ter majico spravil v nahrbtnik, da sta ostala suha. Tiste pol ure naliva mi pač ni preostalo drugega, kot da sem se še malo bolj intenzivno tresel, ko pa je naliv prenehal, sem na hitro opravil “menjavo tekočine” (lulanje v steklenico, pa spet na zdravje …) in se oblekel v suho oblačilo. Če bi si zmočil hlačke in majico, potem bi morda moj organizem ne prenesel še dodatnega ohlajevanja. Sicer pa čisto sam ponoči le nisem bil … Ko sem prvi večer pripravljal “gnezdo”, sem dvignil prepereli hlod, izpod katerega se je

usul pravi “panj” (ker sem to doslej videl le pri čebelah) – komarjev. Bilo jih je na stotine in to manj kot 2 metra od mene. K sreči mi je žena pred odhodom v nahrbtnik dala sredstvo proti komarjem. Pomokril sem okolico in dele obleke, ne pa tudi rok in nog, saj bi me to peklo še dosti bolj kot komarji piki. (Ko sem imel enkrat čas, sam na nogah in rokah naštel preko 500 (petsto) ran, ranic in prask). Na moje prijetno presenečenje pa komarji sploh niso bili kaj dosti napadalni, morda tudi zato, ker prej gotovo še niso srečali človeka in spoznali slastnega okusa njegove krvi? Ko sem že pri dobrih stvareh, naj resnici na ljubo omenim še čudovite nočne koncerte in skrivnostno petje, ki se je začelo zvečer in se v različnih oblikah menjavalo preko cele noči. Pa še (sicer zelo plašne) opice, ki so se lovile in ropotale po vejah, pa tudi marsikaj odvrgle (tudi v mojo bližino). V LASTNI GROBNICI Seveda sem se z vsakim dnem svojega bivanja v tisti kanjonski pasti bolj počutil kot v lastni grobnici. Morda me bodo (moje truplo) našli šele kasneje in v tem primeru, sem želel pustiti obvestilo, da nisem kar takoj umrl. Tako sem pripravil kar nekaj “dokumentacije”. Vsak dan sem na steno izpraskal številko dneva, n.pr. “Day 3”. Še bolj uporaben pa je bil moj (sedaj že pokojni) digitalni fotoaparat. Z njim sem ne le posnel svoje bivališče, gnezdo in lastno stanje (z avtosprožilcem sem se vsak dan slikal s toliko dvignjenimi prsti, kot sem preživel dni), temveč sem na pomnilniške kartice lahko posnel tudi zvočna sporočila! Vsak dan sem na kratko opisal, kaj sem počel, dodal pa še izvlečke iz čudovitega nočnega koncerta (predvsem ptičev). Najhuje pa mi je bilo (priznam, da sem kar zajokal), ko sem pogumni ženi pustil nekakšno “oporoko”, pa ne v materialnem smislu, temveč glede vzgoje in prihodnosti otrok. Čeprav sem fotoaparat

na koncu razbil, da bi dobil z njega lečo, sem tri spominske kartice (z več kot 100 slikami in 10 zvočnimi zapisi) ter denar, kolikor sem ga imel s sabo, zavil v polivinil in dal v žep. Na žalost pa sem pri enem od naslednjih padcev vse skupaj izgubil, tako da tega nihče več ne bo našel. PLEZARIJA Ko sem četrti in peti dan začel vse bolj misliti na lastno rešitev, mi je pogled vse pogosteje uhajal na skalo, s katere sem padel. Gotovo sem se vsaj 10-krat opremil, obul, oblekel in pripravil – potem pa odnehal. Saj nisem neumen, naslednji padec bo še hujši! Po drugi strani pa – ali naj umrem v tej neumni kotanji? In nikoli več ne vidim svojih otrok? Prisilil sem se k logičnemu premišljevanju in kmalu prišel do bistvenega vzroka za moj padec: vlažni mah in pomanjkanje stopinje. In sem začel delati: počasi sem (od spodaj) odstranjeval mah, našel nekaj ostrih kamnov (a la Kremenčkovi) in začel klesati nekaj ključnih “stopničk”. Ugotovil sem, da nekje na sredini stene že kar lepo stojim in moj strah je začel počasi plahneti (pa tudi stanje noge se je počasi izboljševalo). Da bi lažje stal v steni in jo obdeloval, sem bil rajši bos, k sreči pa sem copate zagnal preko stene – “za vsak slučaj”. V nekem trenutku (petega dne) pa sem nenadoma zbral dovolj poguma in moči in preplezal še zadnja dva metra, ter se končno rešil svoje pasti. Nič zato, če sem ves ostanek svojega premoženja (predvsem nahrbtnik, v katerem sem imel vse pretekle noči vsaj nekoliko zaščitene noge) pustil v kotanji, saj je bilo moje olajšanje neizmerno. Toda pred mano so bili še trije (hujši) dnevi (in noči!). PRVIČ NA UHOJENI POTI Vedel sem, da v spodnjem delu kanjona nimam česa iskati, saj se je z vsakim (presušenim) slapom le še poglabljal. Torej mi ni preostalo drugega, kot da se spet vzpenjam in skušam

na vrhu najti kakšno sled, ki vodi v dolino. Prvi del je bila ena sama muka, saj sem bil že zelo izčrpan za vzpon, toda druge možnosti ni bilo. Po šestih dneh sem na nekem džungelskem grebenu končno naletel na pot (gaz) po kateri je nekdo (mislil sem, da sta bila morda dva) že hodil. To je pomenilo, da se mi ni treba izogibati prav vsakega kaktusa in odstranjevati prav vsake nadležne ovijalke. Ker so bile sledi še dokaj sveže, sem pomislil, da so jih morda celo naredili reševalci. Opazil sem tudi, da so imeli podobne navade, kot jaz, saj sem našel prežvečene ostanke iste vrste palme, kot je bila moja najljubša (še sedaj ne vem, zakaj, ampak jaz sem ji dal ime “domžalčanka”). Čeprav sem šel najprej navzgor (kar je zelo naporno) in so se na vrhu preganjali oblaki, ki so mi onemogočali kontrolo orientacije, je moja morala (in moč) kar rasla, saj sem bil končno na človeških sledeh. Stvar je tekla, kot po maslu; pozabil sem na napor, samo sledil sem predhodniku, sedaj le še navzdol, najprej po zmerni dolini - nato pa vse bolj kanjonasti(?). Saj ni čudno: v nekem groznem trenutku sem se znašel tik nad “svojo” luknjo, zagledal lastni nahrbtnik, dobro poznano (in označeno) grobnico … Zavedal sem se, da sem ves dan sledil lastnim sledem, ki so me pripeljale tja, kjer sem začel prvi dan … DRUGI PADEC V takšnih razočarajočih trenutkih je kar težko narediti objektivno analizo in se odločiti za pravo rešitev. Sam sem najprej (kot po navadi) zmolil kratko molitev, pomislil na otroka in ženo, ter s tem dobil novo voljo do iskanja rešitve. Bal sem se, da sem že preveč izčrpan, da bi se spet vračal po kanjonu navzgor. Odločil sem se, da se bom skušal s strani izogniti najnevarnejšim mestom kanjona. Vrnil sem sem le toliko, da sem našel stransko steno, ki ni bila preveč strma, tako da bi se lahko delno povzpel nanjo, nato pa nekaj časa nadaljeval skozi najhujšo džunglo, vzporedno s kanjonom, ter tako

obšel najnevarnejša mesta. Naj omenim, da gre v takšnih primerih za res strma pobočja, brez pretiravanja tudi do 80 %, ki bi jih bilo drugje (npr. v Sloveniji) nemogoče obvladati ( se na njih obdržati), v džungli pa včasih nekako gre, ker je pač tako gosta, da te včasih s svojimi trni, kaktusi in oprijemajočo se travo kar nekako (za)drži in reši pred padcem. No, mene pač ni. Ko sem se po dobrih dveh urah mučenja (in kakšnih sto novih praskah) kakšnih dve sto metrov nižje približal kanjonu, sem začutil, da se strmina 80 % vse bolj približuje 90 %, kjer pa te nobena hosta, ki štrli iz stene, več ne zadrži. Ko sem to spoznal, je bilo že prepozno, tudi za umik. Začutil sem, da se trava trga, koreninice pulijo. Kako globoko je bilo pod mano še nisem vedel (sem pa slutil). Svet’ Božji Križ! Pa sem poletel, z velikim hruščem. Spotoma sem postružil še nekaj kamenja, treščil pa sem na skale (v kanjonu) s hrbtom navzdol. Zelo me je zabolelo v hrbtenici, vendar sem že v isti sekundi skočil pokonci, kot bi kar instinktivno ne želel priznati, da gre za hujšo poškodbo. Hvala Bogu! Ko sem pogledal nazaj, sem videl, da sem tako padel (in preživel) kakšnih 8 metrov.

233

234

SKOK, KI GA NI BILO Po vsem tem sem bil že tako izčrpan in poln bolečin, da sem bil že sumljivo blizu apatiji (nerazsodnosti). Ko sem malo nižje v kanjonu naletel še na en prepad, ki se mi je zdel popolnoma nepreplezljiv (ob strani pa povsem navpične stene), sem imel samo še eno možnost – da enostavno skočim, kakšnih 6 m globoko. V obeh prejšnjih primerih je moč padca deloma omililo opletanje po steni, tokrat pa tega ni bilo. Pred mano je bila popolnoma navpična stena (osušeni slap), spodaj pa nekaj raztresenih (metrskih) okroglih skal. Odločil sem se, da bom skočil, čeprav sem bil zdaj že bos. Vedel sem, da si bom v najboljšem primeru polomil (le) noge, pa morda vsaj ostal živ. Prišlo je že tako daleč, da sem stal na samem robu in mahal z rokama (tako kot delamo, ko se pripravljamo za skok v bazen). Odločal sem se namreč o tem, kako daleč moram skočiti, da bodo poškodbe čim manjše, glede na razporeditev skal. V tistem pa sem spoznal, da morda delam samomor. Na to pa doslej nisem nikoli niti pomislil. Do tega pač nimam pravice! Ljubi Bog mi je dal življenje in le on mi ga lahko vzame. Kaj pa me je doslej že nekajkrat rešilo? Plezanje, ki sem se ga naučil v mladosti! Tedaj sem opazil veliko okroglo skalo, ki je bila zagozdena med obe steni kanjona (poldrugi meter premera). Ker je bila popolnoma gladka (zlizana), sem se odločil za poskus, katerega nisem doslej še nikoli izvedel, videl pa sem ga na televiziji ob posnetkih prostega plezanja iz Ospa. Stisnil sem pest desne roke, jo zagozdil med steno in skalo ter se nanjo popolnoma obesil (na eni roki). Kaj človek v stiski vse zmore! Zanihal sem na eni roki ter se z levo nogo dotaknil nasprotne stene, nato pa takoj z desno nogo druge stene ter tako prišel na “kontra” pritisk. Ko sem osvobodil roko, sem sem počasi sestopal navzdol, opirajoč se z obema nogama na obe nasprotni steni hkrati. Kratka zahvalna molitev, ker nisem skočil.

DELOVNA ZADNJA NOČ Ko sem se zadnjo noč ob 18. uri odpravljal spat (trest), sem spet slutil neskončno dolge nočne ure, posebno še, ker tokrat nisem našel niti kakšnega solidnega gnezda, temveč sem pristal na neudobnem debelem kamenju. Kdaj bo mojega trpljenja konec? Peče me vsa koža, bolijo me prav vse mišice. Takrat pa me je prijetno presenetila (polna) luna, ki je kar solidno osvetljevala kanjon, ki je počasi spet postajal podoben rečnemu koritu. Namesto celonočnega tresenja sem se odločil, da bom kar “delal” (hodil). Veliko poguma in volje sem (spet) dobil, ker sem končno našel sledi prave civilizacije, in sicer cevi vodovodnega zajetja. Z rokami sem skušal prijemati velike skale, da bi si čim bolj olajšal stopinje z bosimi nogami. V dvomu sem se rajši usedel in tipaje našel varnejšo stopinjo, vendar je bilo potem prav težko zbrati toliko moči, da sem spet vstal. Da bi si pomagal, sem po navadi zamrmral: “Marjanca”. Moram te še videti. REŠITEV Noč je bila res uspešna. Še posebej, ker sem enkrat prišel do izrazitih vodovodnih del, sem vedel, da se res bližam civilizaciji. Seveda je bilo muk še dovolj, saj mi je le luna omogočala, da sem videl glavne skale in ovire, ki sem se jih moral izogibati. Nogo bi si lahko zvil ali zlomil na vsakem koraku. In ko se je ravno zdanilo (ob 6. uri, 8. marca 2001), se je struga skoraj zravnala in počasi sem že zaslišal civilizacijske zvoke (ladje, avtomobile, lajanje psov, petje petelinov). Ob 7. uri, po osmih dneh samote, sem dosegel cesto prvega naselja Barnes Ghaut. Popustile so mi vse moči in zvrnil sem se v travo. Samo nekajkrat sem poklical (zahropel): “Help!”. Zaslišal sem drsajoče korake, pred samo pa zagledal ponošene škornje. “Dobri človek, vode, vode!” Imel sem srečo, saj jo je imel 70-letni kmet George Smitten kar s seboj v malhi, ko je odhajal na delo. Moj dobri Samaritan me je takoj spoznal:

“A vi ste tisti, ki ga vsi iščejo?”. Tista njegova voda v obrabljeni plastenki me je tako osrečila, da sem si takoj snel uro in mu jo podaril (tudi žena mi tega ni zamerila, pa čeprav je bilo to njeno darilo ob moji 50-letnici). Nato je Smitten pohitel v vas po mlajšega voznika Junior Jacka, ki me je prišel iskat z džipom, me vanj naložil in prepeljal v bolnico Alexandra Hospital. V bolnici so mi pokazali tudi poseben letak z mojo sliko, ki je bil v preteklih dneh razobešen po vsem otoku in na katerem so žena ter moji slovenski reševalci obljubili nagrado 10.000 karibskih dolarjev (pribl. 3.700 ameriških) za kakršnokoli informacijo, ki bi omogočila mojo rešitev. Ta obljuba (nagrada) je bila izplačana na dan mojega odhoda iz bolnice, na dokaj svečan način, kar je objavila tudi lokalna televizija. REŠEVALNE AKCIJE Takoj sem videl, da vsi prebivalci Nevisa vedo za moje izginotje in da so bili iskreno zaskrbljeni. Mediji so o tem temeljito in korektno poročali. Čeprav sem imel gori v džungli subjektivni občutek, da me pravzaprav premalo intenzivno iščejo (helikopter sem videl le enkrat), je bila dejansko sprožena zelo obsežna reševalna akcija. Gozdove so prečesavali vojaki, študentje, uslužbenci hotela, kjer sem stanoval in številni drugi prostovoljci, me klicali, uporabljali sledne pse itd. Res pa je, da imajo na Nevisu premalo ustrezne opreme. Celo helikopter je moral prileteti iz sosednjega otoka Antigua. Ko se je po nekaj dneh izkazalo, da skromne domače možnosti ne zadoščajo, so se moji ženi pridružili še prijatelji in sodelavci družbe IUS SOFTWARE ter skušali doseči mednarodno pomoč. Pri tem so jim takoj in zelo učinkovito priskočili na pomoč slovenski diplomati. V Nevisu so bili kar presenečeni, kako naklonjena je bila pomagati tudi vlada ZDA, saj je takoj odobrila uporabo posebnega letala, opremljenega za iskanje ljudi v džungli. V trenutku, ko sem se primajal do naselja, je bilo

letalo že v zraku, na poti iz New Yorka. Glede na srečen konec se je letalo obrnilo in vrnilo v svojo bazo. PRISRČEN SPREJEM V (edini) bolnici na Nevisu so sicer materialno skromno opremljeni, zato pa imajo fantastično osebje. Ker sem moral kar nekaj dni ostati v oskrbi, posebno zato, da se mi okrepijo notranji organi (predvsem ledvice), so naredili vse, kar je možno, da bi moje bivanje pri njih čim bolj olajšali. Prvi dan je bil sicer namenjen medijem. Prišli so tudi iz vseh sosednjih otokov in naslednji dan ni bilo časopisa, ki ne bi imel našega dogodka opisanega na prvi strani (in to zelo korektno). Na televiziji so še nekaj večerov predvajali moje opisovanje dogodkov. Dobil sem najboljšo sobo in v njej me je v naslednjih dneh obiskalo več kot sto ljudi, od najpreprostejših (otrok), do uradnih predstavnikov, vključno s predsednikom vlade Nevisa. Še najbolj ganljivi pa so se mi zdeli večerni obiski, ko so mi prišle pet stare ženice, in sicer čudovito otožne črnske duhovne pesmi. Bile so celo tako nevsiljive, da so (mi) začele peti kar zunaj, ko pa sem jih preko sestre povabil v svojo sobo, so prišle in pele naprej, tako da se solz nisem mogel ubraniti. Ugotovil sem, da je večina teh dobrih, prijaznih in vernih ljudi mojo rešitev dojemala kar kot nekakšen čudež in se jim je zdelo ob tem še posebno primerno in potrebno zahvaljevati se Bogu. MOLITEV Za preživetje v opisanih razmerah sta bistveni dve področji: fiziološka in psihološka. K sreči so meni dobro funkcionirali notranji organi, predvsem ledvice in jetra, ki so omogočale enakomerno trošenje zalog energije. Težko razumem, da se nisem npr. prehladil in dobil vročine, po vseh tistih celonočnih trepetanjih na vlagi. Še pomembnejša pa je notranja energija in

volja, po življenju, odločnost za dejanja. Meni je pri tem najbolj pomagala molitev. Od prvega večera, ko sem zamujal z vrnitvijo, sem čutil, da zame molijo žena in otroka, kasneje pa tudi mama na povsem drugem koncu sveta. Tej molitvi (oddajanju pozitivne energije) se je kmalu pridružilo še na tisoče drugih ljudi, predvsem v Sloveniji in na Nevisu. Neprestano sem molil, vsaj dvakrat na uro, enkrat kot prošnja, drugič kot zahvala. V prvih dneh, ko sem imel več časa za premišljevanje, sem naredil bilanco svojih 50 let in se nekako tudi sprijaznil, da bom morda moral umreti – če je takšna Božja volja. Sprejel sem tudi marsikatero osebno (za)obljubo, katere se bom tudi držal. Prepričan sem,da je vera lahko velika prednost tudi za preživetje v ekstremnih razmerah.

235

236

NEVIS 2016 Nekateri kraji v človeku ostanejo kot razpoka, ki se s časom sicer zapre, a nikoli povsem izgine. Nevis je bil zame natanko to. Ne samo gora, ne samo vulkan sredi Karibov, ampak kraj, kjer sem leta 2001 obrnil nazaj – telesno, predvsem pa notranje. Takrat sem odšel z Nevisa živ, a z občutkom, da je nekaj ostalo nedokončano, neizrečeno, nedoseženo. Ta občutek ni izginil. Samo potrpežljivo je čakal. Petnajst let pozneje smo se na Nevis vrnili

kot družina. Ne zaradi kljukice na seznamu potovanj, temveč zaradi obletnice moje (ne) sreče, opisane v poglavju Nevis 2001. Ta vrnitev je bila tiha obljuba samemu sebi, da se nekaterih zgodb ne pusti odprtih za vedno. Da se včasih moraš vrniti – ne zato, ker bi moral kaj dokazovati gori, ampak zato, da si nekaj razjasniš sam pri sebi. Tokrat nisem hodil sam. Ob meni je bila hčerka Marjana, korak za korakom, brez velikih

237

besed, z zanesljivim ritmom in mladostno samoumevnostjo, ki mi je pomagala nositi tudi težo spominov. Nevis je bil še vedno isti: strm, vroč, neizprosen. A jaz nisem bil več isti človek. In morda je to edina razlika, ki je resnično štela. Petnajst let po neuspehu se je zgodilo nekaj preprostega in hkrati velikega: prišel sem na vrh. Ne samo gore, ampak tudi zgodbe, ki je predolgo čakala na zaključek. Seveda so bili prvi dnevi tokratnega obiska Nevisa namenjeni snidenju in ponovnemu druženju z ljudmi, ki so nam pred petnajstimi leti pomagali, da je otok postal več kot le pika na zemljevidu. Čas je naredil svoje: lasje so nekoliko posiveli, koraki morda malce

počasnejši, a objemi so bili takojšnji in brez zadržkov, kot da se nismo poslovili leta 2001, temveč zgolj včeraj popoldne. Največ teh objemov se je zgodilo v letovišču Nisbet. To ni hotel v klasičnem pomenu besede, temveč nekakšno mirno zatočišče med morjem in vrtovi, kjer se čas vede drugače – počasneje, prijazneje. Nizke stavbe se skoraj opravičujejo, ker stojijo tam, palme dajejo vtis, da so bile postavljene namenoma, senca pa ni stranski učinek, temveč osnovna storitev. Vse skupaj deluje kot kraj, kjer nihče nikamor ne hiti, ker preprosto ni razloga. V Nisbetu se nismo samo nastanili; tja smo se

238

vrnili. Vsak nasmeh je nosil kanček prepoznave, vsaka beseda pa tisti tihi podton: spet ste tukaj. In res smo bili. Tokrat brez dramatike, brez nuje po dokazovanju, a z zavedanjem, da se nekatere poti zaprejo šele takrat, ko jih še enkrat prehodiš. Med belimi verandami, šelestenjem listja in znanimi obrazi se je začel počasi sestavljati občutek, da smo na pravem mestu — in da je čas, da se lotim še drugega, precej bolj strmega dela tega obiska. Krona vsega pa je bila večerja, na kateri smo praznovali 20. rojstni dan hčerke Marjane. Takšna, prava otoška večerja, kjer se miza ne začne pri jedilnem listu in ne konča pri sladici, ampak se raztegne v večer, pogovor in smeh. Med znanimi obrazi, toplim zrakom in zvoki noči je bilo praznovanje hkrati povsem preprosto in presenetljivo slovesno – kot bi se tudi otok sam za hip ustavil in priznal, da ima danes nekdo osebni praznik.

Seveda ni šlo brez obvezne torte. Tiste vrste, ki ni popolna po slaščičarskih standardih, je pa zato popolna po namenu: da se okoli nje zberejo ljudje, da se upihne svečke in da se za trenutek zdi, kot da je čas spet na naši strani. Marjana je pihnila samozavestno, brez pompa, z nasmehom nekoga, ki stoji na začetku poti, ne da bi še čisto vedel, kam vse bo ta vodila. Jaz pa sem jo opazoval z nekoliko drugačnimi očmi – z zavedanjem, da bo čez nekaj dni prav ona hodila ob meni po strmini, kjer sem se nekoč moral obrniti nazaj. V tistem večeru je bilo nekaj tihe simbolike. Dvajset let življenja, petnajst let stare zgodbe, ena torta in ena gora, ki je še čakala. Praznovanje ni bilo le rojstnodnevno, bilo je tudi uvod. Mehka, sladka prelomnica pred dnem, ko se bo treba posloviti od verand, senc in objemov ter se obrniti proti notranjosti otoka – in proti vrhu, ki je potrpežljivo čakal že zelo dolgo.

Na vrh Nevisa naju je tokrat popeljal vodič, človek z mirnim glasom in koraki nekoga, ki to pot pozna tudi z zaprtimi očmi. Pot je bila vse prej kot prizanesljiva: zelo strma, mestoma bolj blatna kot pot, in dovolj spolzka, da si moral vsak korak vzeti resno. A hkrati varna — taka, ki ti ne pusti bližnjic, te pa pošteno nagradi, če vztrajaš. Vzpon je bil fizičen, konkreten, brez romantiziranja; vsak meter si je bilo treba zaslužiti z znojem, potrpežljivostjo in občasnim tihim vprašanjem, zakaj se človek sploh prostovoljno poda v kaj takega. Ko smo po dolgem boju z višino, vročino in lastnimi mislimi stopili na vrh tisoč metrov visokega mrtvega vulkana, je bilo vse poplačano v enem samem pogledu. Razgledi so bili osupljivi — ocean na vse strani, otoki, ki so se dvigali iz modrine kot naključne misli, in občutek širine, ki ga lahko da le višina. Občutki so bili enkratni, mešanica tihega zadoščenja, olajšanja in tiste globlje notranje umiritve, ki pride, ko veš, da si nekaj dokončal. Nevis je bil pod nami, zgodba pa končno za nami. Vrnitev je bila manj vzvišena, a zato bolj slikovita. Blato je naredilo, kar blato pač zna: temeljito in brez milosti. Dolge hlače so po nekaj zdrsih in bližnjih srečanjih z zemljo postale bolj spomin na hlače kot dejanski kos oblačila. Na neki točki sem jih preprosto odrezal in iz improvizacije ustvaril kratke — praktična rešitev, ki je morda nekoliko načela estetski vtis, a popolnoma ustrezala razmeram. Nevis mi je dal vrh; jaz pa sem mu v zameno pustil nekaj blata, kos blaga in dokončno zaprt račun.

239

240

NEVIS

Časnik – Komentar o Nevisu

Ko sem se rešil, sem se počutil kot na novo rojen. Tudi v bolnišnici sem ležal kot dojenček, čisto šibak. Vse sem začel na novo, svojo pustolovščino opisuje upokojeni podjetnik Anton Tomažič. Od kod ljubezen do potovanja? Kot podjetnik sem vedno želel biti na tekočem z najnovejšim stanjem tehnologije na svojem področju in sem zato redno obiskoval tudi strokovna srečanja v tujini. Če so bila v kakšnih zanimivih krajih, še toliko bolje! Odkar sem v pokoju, to je zadnjih nekaj let, pa zelo rad kolesarim, tudi v tujini.

Združevali ste računalništvo in potovanja, poslovno s prijetnim. Šel sem na strokovno konferenco, ki je bila slučajno na karibskem otočku Nevisu. Takrat sem prvič slišal za ta otok, ki je osamljen, na njem je približno deset tisoč ljudi, v sredini je vulkanski vrh Nevis Peak, visok več kot tisoč metrov. Ta je zdaj “moja gora”. Bilo mi je tako všeč, da sem želel naslednje leto tja peljati vso družino. Otroka sta bila takrat še majhna – pet in sedem let. Čudovito smo se imeli, vsaj prvih deset dni. Ko ste šli na Nevis, ste torej vedeli, kam se

podajate. Vedeli ste, kaj pomeni iti na tako goro. Če kot Slovenec vidim goro, pač pomislim, da bi šel na vrh. Ko pa sem domačine vprašal, ali so se že povzpeli nanjo, sem po navadi dobil negativen odgovor. Vprašam torej, zakaj ne. Oni pa obratno: “Ja, zakaj bi pa šli?” Včasih sem bil planinski vodič, zato sem obvladal tudi hribolazenje. Predzadnji dan dopusta sem se namenil sam povzpeti na to goro. Lahko bi šel tudi iz druge smeri, kjer je bila uhojena pot. Meni, pa tudi iz naše strani ni delovala preveč strma. Nameraval sem se vzpenjati do 12. ure, če pa mi do takrat ne bi uspelo priti do vrha, bi se začel vračati po isti poti. Tako se je tudi zgodilo. Me je pa presenetilo, kako počasi napreduješ po džungelskem terenu. Zato sem bil zelo utrujen, in ko sem se vračal, sem padel v veliko luknjo. Nisem mogel ne naprej ne nazaj. Nekaj dni sem potem preživel tam. Ko sem se rešil, sem se v vseh pogledih, fizično

in psihično, počutil kot na novo rojen. Tudi v bolnišnici sem ležal kot dojenček, čisto šibak. Vse sem začel na novo, letos je pa od tega 15 let. V knjigi ste zapisali, da ste bili sicer ujeti v luknji, vaše misli pa so bile še vedno svobodne. O čem ste takrat razmišljali, kaj vam še danes ostaja? Po eni strani sem razmišljal, kako se bom rešil, po drugi strani pa se ti vsak dan vedno bolj bliža tudi misel na to, da se morda ne boš rešil. Že prej sem bil veren, od takrat pa sem še toliko bolj. Veliko sem molil in to mi je dalo moč. Lahko rečem, da me niti za trenutek ni zagrabila panika, čeprav sem bil ranjen. Molil sem, mislil na domače. Noči so bile zelo dolge, ker nisem mogel spati, predvsem tudi zaradi mraza. Morda sem zadremal po deset minut, pa sem se spet zbudil. Noči so bile strahotno dolge. Seveda, najprej “obdelaš” svoje življenje za nazaj. Pomisliš pa tudi: kaj pa, če se bom rešil, se bo moje življenje kaj spremenilo? Ves ta dogodek me je kar spremenil. Rekel bi, da na bolje. Kot marsikakšne druge nesreče in bolezni. Na koncu vidiš, da so bile tudi koristne. Spremenil sem se predvsem v tem smislu, da se več toliko ne vznemirjam zaradi malenkosti. Zakaj bi se jezil, če obstanem v prometnem zastoju? Sem življenjsko ogrožen? Nisem. Sem žejen? Pač nekaj popijem. Veliko sem mislil tudi na družino. Drugi del knjige je ženina zgodba, ki je ravno tako zanimiva. Ona je priganjala reševanje ter hkrati skrbela za otroka. Najina zveza se je po tem dogodku še bolj utrdila. Dokaz je verjetno tudi to, da smo po 15 letih šli v isti zasedbi spet na Nevis. V knjigi vsak dan izpostavite eno temo, o kateri ste razmišljali, ko ste v jami čakali, da vas pridejo rešit. To so verjetno teme, ki so vam bile v življenju najpomembnejše.

Verjetno jih nisem izbral, zgodile so se mi. Ko misliš, da so ti dnevi šteti, razmišljaš o ključnih stvareh: o veri, ljubezni, strahu, domovini in podobno.

241

Zanimivo se mi je zdelo, da ste v takem položaju – v luknji, v negotovosti – razmišljali tudi o slovenski politiki. Še nekaj let pred tem – v času osamosvojitve, slovenske pomladi, sem bil zelo aktiven v politiki in to sem res delal z velikim veseljem. Tistih nekaj let me je to popolnoma zaposlovalo in mi ogromno pomenilo. Čeprav sem leta 1992 politiko pustil oziroma so Narodne demokrate volivci dali na stran, to ostane v tebi. Vedno sem bil domoljub, nikoli mi ni bilo vseeno za Slovenijo. Zato je logično, da sem razmišljal tudi o teh stvareh. Kaj vam iz teh razmišljanj ostaja še danes? Predvsem to, da nikoli ne smeš obupati. Treba se je boriti. Čez dan sem poskušal vse mogoče stvari, da bi se rešil. Nekaj mi je uspelo, nekaj mi ni. Najbolj inovativno je to, da sem pil svoj urin, ker bi sicer že prvi dan dehidriral. Pil sem ga

potem še vse dneve in to me je reševalo, sicer bi umrl. Zadnje tri dni sem bil pa že na poti, potem ko sem nekako zlezel iz jame. Uporabil sem kar precej veščin, ki sem se jih naučil pri tabornikih ali pri planincih. Vsem priporočam, naj svoje otroke pošljejo k skavtom, da se naučijo preživeti v naravi.

ANGKOR WAT

242

Angkor Wat ni kraj, kamor prideš samo »nekaj pogledat«. Angkor Wat te najprej osupne, potem zmede, nato pa te pusti stati sredi kamnov in razmišljati, kako je mogoče, da je nekdo pred stoletji brez Googla, brez betona in brez gradbenih strojev ustvaril nekaj tako veličastnega. Ta tempeljski kompleks v srcu Kambodže je kot zgodovinski maraton – začne se mirno, potem pa ugotoviš, da te čaka še

zelo, zelo dolga pot med stolpi, reliefi, hodniki in stopnicami, ki so očitno namenjene ljudem z jeklenimi koleni. Na prvi pogled Angkor Wat deluje resno, mogočno in skoraj strogo, a če mu nameniš malo več časa, se izkaže, da ima prav poseben smisel za humor. Drevesa se brez sramu razraščajo po zidovih, kot da bi hotela povedati: »Lepo

ste gradili, ampak zdaj smo tu mi.« Kamnite podobe bogov te opazujejo z izrazom, ki jasno sporoča, da so že videli marsikaj – tudi turiste v sandalih in s selfie palicami. Vsak korak razkriva nov detajl, novo zgodbo ali vsaj novo priložnost, da se vprašaš, ali so graditelji sploh kdaj slišali za besedo »enostavno«.

Angkor Wat ni samo tempelj, temveč prava kamnita enciklopedija zgodovine, vere in človeške vztrajnosti. Je kraj, kjer se preteklost ne skriva v učbenikih, ampak stoji pred tabo v polni velikosti, nekoliko zaraščena, a še vedno ponosna. In čeprav je bil zgrajen za bogove, danes pogosto deluje, kot da preizkuša tudi potrpežljivost obiskovalcev – predvsem ob vročini, dolgih razdaljah in neštetih stopnicah. A ravno v tem je njegov čar: Angkor Wat te ne razvaja, ampak te povabi na avanturo, ki je hkrati zgodovinska, fizična in nekoliko komična. Jaz sem imel to srečo (in pogum), da sem si Angkor Wat lahko ogledal bolj temeljito – s kolesom. Medtem ko so se drugi obiskovalci borili za senco in iskali najbližjo klopco, sem se jaz zvesto zanašal na dve kolesi in precej optimizma. Kolo se je izkazalo za idealno prevozno sredstvo: dovolj hitro, da uideš največji gneči, in dovolj počasno, da imaš čas opaziti, kako se džungla tiho, a vztrajno poskuša vrniti vse, kar so ji ljudje nekoč vzeli. Tako sem se lahko zapeljal tudi do bolj oddaljenih kotičkov kompleksa, tistih, kjer ni stojnic s spominki in kjer kamni nimajo občutka, da so del turistične atrakcije. Ob vodi, med sencami dreves in skoraj popolni tišini, Angkor Wat pokaže svoj mirnejši obraz – brez selfie palic, brez hitenja, le z občasnim zvokom verige, ki opomni, da se po enem največjih zgodovinskih čudes sveta trenutno premikam na precej preprostem, rahlo škripajočem kolesu. In prav v tem je bil čar: tempeljski kompleks, zgrajen za bogove, sem raziskoval na najbolj človeški možen način – malo počasi, malo znojen in z velikim nasmehom.

243

KAMBODŽA 244

Kambodža je ena tistih držav, ki te najprej očara potiho. Ne skače ti v naročje z bleščečimi nebotičniki ali glasnimi slogani, temveč te ujame z rahlim nasmehom, vonjem po praženem rižu in občutkom, da se čas tu giblje po svojih pravilih. To je dežela, kjer se zlata zgodovina templjev prepleta z rdečim prahom cest, kjer se tragična preteklost ne skriva, a tudi ne zmaguje nad neverjetno življenjsko energijo ljudi.

avtobusa, temveč zahteval gibanje, pot in znoj. Pot se je začela v Luang Prabangu, ob mogočni reki, kjer razlika v višini vode med suho in deževno dobo znaša kar devet metrov — dovolj, da narava vsakih nekaj mesecev popolnoma spremeni svojo podobo. Od tam naprej se je dežela razkrivala počasi, v ritmu korakov, obratov pedal in zaveslajev, vsak dan malo drugačna, a vedno iskrena.

Na prvi pogled je Kambodža umirjena, skoraj sramežljiva. A pod to mirno površino se skriva živahen svet: jutranje tržnice, kjer se dnevi začnejo še pred sončnim vzhodom, reke, ki niso le voda, temveč življenjske žile pokrajine, in templji, ki niso zgolj kamni, temveč zgodbe, vklesane v džunglo. Angkor ni le zgodovinski spomenik, ampak dokaz, da so ljudje tukaj že stoletja znali misliti veliko, graditi drzno in sanjati trajno.

Kambodža se ne pusti osvojiti na hitro. A ko ji nameniš čas, te nagradi z občutkom, da nisi bil le obiskovalec, temveč vsaj za kratek trenutek del njenega toka.

Jaz sem si Kambodžo temeljito ogledal, saj sem se pridružil projektu “hike, bike, & canu”, ki ni dopuščal zgolj opazovanja skozi okno

Spet sem imel srečo z izborom termina: tam sem bil namreč v prazničnem času, ko se ljudje množično obmetavajo z vodo. In to ne v smislu “ups, polil sem te po nesreči”, ampak v smislu “dobrodošel v Kambodži — zdaj si uradno mokra oseba”. Voda takrat ni samo zabava, ampak nekakšen ljudski reset gumb: z njo spirajo staro leto, slabo voljo in vse, kar se ti je do včeraj lepilo na peto. Ulice se spremenijo

v vodni ring, kjer imajo otroci vodne pištole s samozavestjo gasilcev, odrasli pa vedra z resnostjo državnega projekta. Nihče ni varen: ne domačini, ne turisti, ne tvoja frizura, ne tvoj občutek dostojanstva. Najbolj komično pa je bilo, da sem včasih v mesto prikolesaril popolnoma suh — kot razglednica, urejen, skoraj prepričan, da sem situacijo “prebral”. Iz mesta sem odpeljal naprej pa ves moker, kot da sem ravno končal triurno kariero v pralnem stroju na programu “ekspres”. Vse se je lepilo na vse, čevlji so čofotali, in če bi me kdo ožel, bi lahko zalil še kakšen rižev nasad. Ampak ravno v tem je čar: v Kambodži praznika ne opazuješ — praznik te najde. In te po potrebi še temeljito splakne. V tujih deželah se vedno skušam čim bolj vživeti v njihove običaje in se zbližati z ljudmi, zato nisem ostal le pri tihem občudovanju budističnih samostanov od zunaj. Tokrat sem šel korak dlje in sodeloval pri jutranjem razdeljevanju hrane menihom. Ti si namreč ne kuhajo sami, temveč

se ob zori v tišini odpravijo na obhod po ulicah, kjer jih domačini že čakajo s pripravljeno hrano — največkrat z rižem, a tudi s kakšnim sadjem ali sladkim priboljškom. Tako sem se nekega jutra tudi sam znašel na nizki pručki ob robu ceste, z zajemalko v roki, in vsakemu menihu v dolgi, mirni vrsti odmeril porcijo riža. Prizor je bil hkrati preprost in slovesen: brez besed, brez hitenja, z občutkom, da sem za trenutek postal droben, a iskren del vsakdana, ki se tu ponavlja že stoletja. Hrane v Kambodži nisem zgolj z veseljem užival, temveč sem se udeležil celo enodnevnega tečaja kamboškega kuhanja. Pod strokovnim vodstvom sem uspešno pripravil kompletno kosilo v več hodih, vključno s sladico, in za kratek, a ponosen trenutek verjel, da sem na dobri poti do kariere azijskega mojstra kuhalnice. Ta občutek se je seveda končal hkrati s tečajem. Zato lepo prosim, da me danes nihče ne vpraša, ali bi to znal doma še ponoviti — spomin na jedi je odličen, samozavest nekoliko manj, recepti pa so očitno ostali nekje v Kambodži, kjer jim je očitno čisto v redu brez mene. Hočeš ali nočeš pa se v Kambodži ne moreš izogniti številnim sledem nesrečne vojne in nasilne preteklosti. Med najbolj pretresljivimi poglavji so rdeči Kmeri, skrajno revolucionarno gibanje, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja skušalo iz države izkoreniniti vse, kar je dišalo po mestih, izobrazbi ali individualnosti. Mesta so izpraznili, ljudi preselili na polja, vsakršno odstopanje od njihove vizije “novega človeka” pa kaznovali z zaporom ali smrtjo. Danes je to obdobje najbolj otipljivo v muzejih, nekdanjih zaporih in spominskih centrih, kjer stene še vedno govorijo skozi fotografije, zapiske in tišino prostorov, ki jim nobena razlaga ne more odvzeti teže. Še bolj srhljiv vtis pustijo tako imenovana polja

smrti — na videz mirni travniki in sadovnjaki, pod katerimi se skriva plast za plastjo neizrečenih zgodb. Tam ni dramatičnih razstav ali dolgih besedil; dovolj je že pogled na tla in zavest, kaj vse je v njih ostalo. K temu se pridružujejo še posledice bombardiranja v času vietnamske vojne, ko je bila Kambodža kljub formalni nevtralnosti močno prizadeta zaradi napadov na obmejna območja. Razrita pokrajina, osiromašene vasi in nevarni ostanki neeksplodiranih bomb so še danes del vsakdana, opomin, da se velike vojne pogosto najbolj neusmiljeno zapišejo v življenja tistih, ki jih niso začeli. Prav zato je soočenje s to preteklostjo v Kambodži tako močno: ker se ne skriva za steklom, temveč tiho vztraja v prostoru, zemlji in spominih ljudi. Prav zato pa morda še toliko bolj preseneti, kako lahkotno danes Kambodža diha. Po obisku muzejev in polj smrti se zdi skoraj neverjetno, da se življenje zunaj njihovih zidov nadaljuje z nasmehi, smehom in popolnoma običajnimi skrbmi. Otroci se igrajo na prašnih ulicah, prodajalci na tržnicah te pozdravijo, kot da te poznajo že od nekdaj, in ob večerih se ob rekah in cestah znova zberejo ljudje, ki preprosto živijo naprej. Prav ta kontrast — med težo preteklosti in lahkotnostjo sedanjosti — daje Kambodži posebno globino. Ne gre za pozabo, temveč za tiho odločitev, da življenje kljub vsemu teče naprej. In morda je ravno v tem njena največja moč.

245

246

KIRGIZISTAN Če bi imel svet rob, bi bil Kirgizistan eden tistih krajev, kjer bi se mu nevarno približali – ne zato, ker bi tam kaj manjkalo, ampak ker je vsega preveč: preveč gora, preveč neba in preveč zgodb, ki se nočejo držati ravne črte. To je dežela, kjer se konji še vedno počutijo pomembnejše od avtomobilov, kjer so jurte bolj domače kot betonski bloki in kjer se zdi, da čas teče počasneje – ali pa se sploh ne meni za koledar.

Kirgizistan leži v osrčju Srednje Azije, stisnjen med Kitajsko, Kazahstan, Uzbekistan in Tadžikistan, a nikakor ni stisnjen v značaju. Več kot devetdeset odstotkov njegovega ozemlja prekrivajo gore, predvsem mogočni Tianšan, kar pomeni, da je ravnine tukaj približno toliko kot potrpljenja v prometni konici. Ta surova, a osupljiva geografija ni le kulisa, temveč glavni režiser življenja: določa poti, naselja, prehrano in celo način razmišljanja. Gore so hkrati zaščita in izziv, meja in dom.

Zgodovina Kirgizistana je zgodovina gibanja. Čez stoletja so se tu ustavljala in prepletala nomadska ljudstva, trgovci in imperiji, saj je območje ležalo ob pomembnih poteh svilne ceste. Kirgizi so bili dolgo nomadi, vajeni življenja v nenehnem dialogu z naravo – z vetrom, mrazom in neskončnimi pašniki. Ta nomadska dediščina ni izginila s prihodom mest ali moderne države; še danes je globoko vtkana v identiteto naroda, v gostoljubje, spoštovanje tradicije in posebno vez med človekom, živaljo in pokrajino. V 19. stoletju je območje prišlo pod vpliv ruskega imperija, kasneje pa postalo del Sovjetske zveze. To obdobje je prineslo industrializacijo, nove meje in poskus, da bi nomadski duh spravili v pisarne in kolektivne kmetije. Leta 1991 je Kirgizistan postal neodvisna država, a prehod ni bil ne hiter ne preprost. Država še danes išče ravnotežje med tradicijo in sodobnostjo, med gorami in mesti, med spomini na preteklost in željami po prihodnosti.

247

Kirgizistan morda ni prva destinacija na seznamu svetovnih popotnikov, a prav v tem je njegov čar. Ni bleščeč, ni glasen in ne ponuja odgovorov na pladnju. Ponudi pa prostor – za razmislek, za tišino in za občutek, da si v svetu, ki se še ni povsem odločil, ali bo sledil modernemu tempu ali raje ostal zvest vetru v travi. In morda prav zato Kirgizistan ni le država na zemljevidu, temveč izkušnja, ki ostane dlje, kot si sprva mislimo.

Kirgizistan je na moji osebni lestvici najlepših dežel visoko na drugem mestu – ne zaradi mest ali znamenitosti, temveč zaradi gora, ki so tam vedno prisotne, tihe in osupljive. Prav tukaj sem se prvič zares udomačil tudi s simpatičnimi nomadskimi prebivališči – jurtami. Sprva delujejo skoraj kot kulisa iz kakšne stare zgodbe, a zelo hitro ugotoviš, da so presenetljivo praktične in prijetne. Okrogla

248

konstrukcija iz lesenih letvic, prekrita z debelo plastjo filca, zadrži toploto tudi v hladnih gorskih nočeh, hkrati pa diha z okoljem. Svetloba v notranjost prihaja skozi odprtino na vrhu, kjer se dim iz peči tiho dviga proti nebu, in ko ležiš na odejah ter poslušaš veter zunaj, se zdi, da je svet skrčen na popolno mero. Danes so mnoge jurte postavljene tudi za popotnike – z lesenimi posteljami, pisanimi preprogami in celo elektriko – a kljub temu ohranijo tisti osnovni občutek preprostosti in bližine narave, zaradi katerega se v njih ne počutiš kot gost, temveč kot nekdo, ki je za trenutek postal del nomadskega ritma življenja. Prav tukaj sem se prvič zares udomačil tudi s simpatičnimi nomadskimi prebivališči – jurtami. Sprva delujejo skoraj kot kulisa iz kakšne stare zgodbe, a zelo hitro ugotoviš, da so presenetljivo praktične in prijetne. Okrogla konstrukcija iz lesenih letvic, prekrita z debelo plastjo filca, zadrži toploto tudi v hladnih gorskih nočeh, svetloba pa v notranjost prihaja

skozi odprtino na vrhu, kjer se dim iz peči tiho dviga proti nebu. Prav ta peč pa mi je dala tudi eno bolj oprijemljivo lekcijo nomadskega življenja: ko sem nekega večera mokro supergo prislonil nekoliko preblizu vročine, me je zjutraj pričakal prizor raztopljenega podplata. Jurta je ostala nepoškodovana, jaz pa sem bogatejši za spomin – in revnejši za en kos obutve. Danes so mnoge jurte postavljene tudi za popotnike, z lesenimi posteljami, pisanimi preprogami in celo elektriko, a kljub tem dodatkom ohranijo tisti osnovni občutek preprostosti in bližine narave, zaradi katerega se v njih ne počutiš kot gost, temveč kot nekdo, ki je za trenutek postal del nomadskega ritma življenja. Imel sem tudi srečo, da sem lahko od blizu opazoval njihove tradicionalne igre s konji – prizore, ki so hkrati divji, kaotični in neverjetno usklajeni. Na odprtem travniku se dve skupini jahalcev zapodita v boj za truplo ovce ali koze, ki ga je treba s konja pobrati, ubraniti pred nasprotniki in odnesti na določeno mesto. Konji

se prerivajo, jezdeci kričijo, prah leti v zrak, vse skupaj pa deluje kot nekakšen živ spomin na čase, ko so bile spretnost v sedlu, moč in pogum vprašanje preživetja. Od blizu hitro razumeš, da to ni zgolj igra, temveč globoko zakoreninjena tradicija, preizkus spretnosti in ponosa, v katerem se še danes zrcali nomadska preteklost Kirgizistana.

249

250

KANDOVAN Vas Kandovan, skrita v severozahodnem Iranu, je eden tistih krajev, kjer se zdi, da se je čas odločil za drugačen ritem. Že na prvi pogled deluje skoraj nezemeljsko: iz pobočij vulkanske pokrajine se dvigajo stožčaste skalne formacije, v katerih niso le sledi človeške prisotnosti, temveč še danes živi skupnost ljudi. Kandovan ni muzej na prostem, temveč živa vas, v kateri se preteklost in sedanjost prepletata na izjemno neposreden način.

Zgodovina Kandovana sega več stoletij nazaj. Po ustnem izročilu in zgodovinskih virih so se prebivalci na to območje umaknili v času mongolskih vpadov v 13. stoletju. Zaradi potrebe po varnosti so izkoristili naravne danosti okolja: mehko vulkansko kamnino, ki je nastala po izbruhih bližnjega vulkana Sahand. Namesto da bi gradili hiše na površju, so si zavetje poiskali v skalah. Tako so nastala bivališča, ki so bila sprva preprosta skrivališča, sčasoma pa so se razvila v trajne domove z več

nadstropji, prostori za shranjevanje, hlevi in skupnimi površinami. Način gradnje hiš v Kandovanu je izjemen primer prilagajanja človeka naravi. Domovi so v celoti vklesani v skalo, brez klasičnih gradbenih materialov, kot sta opeka ali beton. Stožčaste oblike skal niso naključne: takšna struktura omogoča stabilnost in dobro odpornost proti vremenskim vplivom. Debele kamnite stene poleti ohranjajo prijetno hlad, pozimi pa zadržujejo toploto, kar pomeni, da

so hiše naravno izolirane. Okna in vrata so majhna, pogosto nepravilnih oblik, notranjost pa presenetljivo prostorna in funkcionalna. Posebno doživetje Kandovana pa ni le opazovanje vasi od zunaj, temveč bivanje v njej. Tudi sam sem imel priložnost prespati v sobi, ki je bila vklesana neposredno v skalo – v hotelu, ki ga brez pretiravanja lahko opišem kot najbolj nenavadnega v svojem življenju. Občutek, da spiš v prostoru, ki je del gore, je hkrati pomirjujoč in nekoliko skrivnosten. Ni ravnih sten, ni popolne simetrije, a prav ta nepopolnost daje prostoru toplino in značaj. Takšna izkušnja omogoča globlje razumevanje načina življenja prebivalcev Kandovana ter njihove tesne povezanosti z okoljem. Kandovan tako ni le arhitekturna posebnost, temveč pričevanje o človeški iznajdljivosti, vztrajnosti in sposobnosti sobivanja z naravo. Vas predstavlja redko ohranjen primer tradicionalnega načina bivanja, ki kljub sodobnemu času ostaja živ in avtentičen – in prav zato še toliko bolj neverjeten. Zelo doživeto je bilo tudi moje jutranje sprehajanje po vasici, kjer je gibanje zaradi strmega terena skoraj v celoti odvisno od stopnic. Te vodijo med skalnimi bivališči, mimo vhodov, izklesanih neposredno v kamnino, in razkrivajo vsakdanje življenje prebivalcev, ki so s tem okoljem povsem zraščeni. Kot povsod v Iranu so me tudi tukaj domačini sprejeli z izjemno gostoljubnostjo. Z odprtostjo in toplino so me povabili v svoja skromna bivališča ter mi pokazali notranjost domov, ki so kljub preprostosti premišljeno urejeni in pričajo o stoletni prilagoditvi človeka naravnemu okolju. Odveč je dodati, da je bila vas za nas fotografe izjemno fotogenična tarča, še posebej, če smo zgodaj vstali in jo ujeli v mehki jutranji svetlobi ali pa potrpežljivo čakali, da se je ob mraku pogreznila v skrivnostno tišino.

251

TABRIZ 252

V Tabriz ne prideš z velikimi pričakovanji, a te mesto hitro ujame s svojo tiho vztrajnostjo. Že ob prvem sprehodu po ulicah dobiš občutek, da tukaj nisi obiskovalec, temveč le začasen gost v mestu, ki ima svoj ritem in se mu ni treba nikomur prilagajati. Zrak nosi mešanico prahu, čaja in zgodovine, ki se ne razkazuje, ampak je vtkana v vsak kamen in vsak pogled domačinov. Tabriz deluje mirno, skoraj zadržano, a pod površjem čutiš, da je bil vedno kraj srečevanj, poti in zgodb. Najhitreje te vase potegne veliki bazar. Vanj vstopiš skoraj mimogrede, potem pa se znajdeš v labirintu obokov, kjer hitro izgubiš občutek za čas in smer. Hodniki so polni zvokov: kovina, ki udari ob kovino, tiho barantanje, smeh in šumenje korakov. Prodajalci te vabijo z nasmehom in čajem, nevsiljivo, skoraj prijateljsko. Tu ne gre samo za nakupovanje, ampak za opazovanje življenja, ki se že stoletja odvija na skoraj enak način. Ko se za trenutek ustaviš in sedeš ob skodelici čaja, se zdi, da

bazar sam pripoveduje zgodbe svojih nekdanjih karavan. Pot te nato vodi do Modre mošeje, ki s svojo zunanjostjo ne izstopa na prvi pogled, a te v notranjosti preseneti s spokojnostjo in bogastvom modrih odtenkov. Svetloba se lomi po ploščicah, vzorci so natančni in tihi, prostor pa deluje kot kratek oddih od mestnega vrveža. Povsem drugačen vtis pusti citadela Arg-e Tabriz, katere mogočni opečnati zidovi stojijo skoraj surovo, brez okrasja. Ob njih začutiš težo preteklosti in razumeš, da je bilo to mesto pogosto prisiljeno braniti samo sebe. Za ženski del naše skupine so bile seveda obvezne posebne bele halje. Tabriz pa ni zapisan le v kamnu, temveč tudi v besedi. Tu se je rodil in ustvarjal pesnik Šahriar, eden najbolj cenjenih iranskih pesnikov 20. stoletja, ki je v svojih verzih združeval perzijsko in azerbajdžansko tradicijo. Njegova poezija, polna nostalgije, ljubezni do domače pokrajine

in tihe melanholije, še danes živi med ljudmi. Ko hodiš po mestu, dobiš občutek, da Tabriz razume poezijo – ne kot nekaj vzvišenega, temveč kot del vsakdanjega diha. Ko potrebuješ premor, se zatečeš v park El Goli, kjer se Tabriz pokaže v bolj sproščeni luči. Ob jezeru se sprehajajo družine, otroci lovijo golobe, večeri pa so polni pogovorov in tihega smeha. Tu mesto zadiha počasneje in dovoli obiskovalcu, da se za trenutek počuti kot domačin. Muzeji, raztreseni po mestu, dodajo še zadnje koščke razumevanja, zakaj je imel Tabriz vedno posebno mesto v zgodovini in kulturi Irana. Ko zapustiš Tabriz, nimaš občutka, da si videl vse, imaš pa občutek, da si bil del nečesa resničnega. To ni mesto razglednic, temveč mesto spomina – takšnega, ki ostane z vami še dolgo po tem, ko pot že vodi drugam. 253

254

UZBEKISTAN Uzbekistan se obiskovalcu ne razkriva naenkrat. Njegova zgodovina se kaže v plasteh – v modrini kupol, v razpokanih zidovih medres, v senci arkad, kjer so nekoč počivale karavane. Fotografije, nastale junija 2019, ujamejo prav ta občutek: deželo, kjer je preteklost še vedno otipljiva in kjer se stoletja svilene poti zrcalijo v današnjem vsakdanu. Na tem prostoru, v osrčju Srednje Azije, so se stoletja križale poti med Vzhodom in Zahodom. Svilna pot ni bila le trgovska žila, temveč življenjski prostor – mreža mest, oaz in postajališč, kjer so se srečevali trgovci, romarji, znanstveniki in popotniki. Uzbekistan je bil njeno srce. Vsak korak skozi njegova zgodovinska mesta je hkrati korak po isti poti, po kateri so

nekoč potovale svila, začimbe, znanje in ideje. Fotografije razkrivajo, da svilna pot ni le zgodovinski pojem. Še danes jo je mogoče prepoznati v razporeditvi mest, v monumentalnosti arhitekture in v odprtosti prostorov, ki so bili ustvarjeni za sprejem tujcev. Trgi, medrese in mošeje niso nastali zgolj kot verski ali izobraževalni objekti, temveč kot simboli mesta, ki je živelo od poti in z njo. Samarkand na posnetkih deluje skoraj nadrealno: odprti prostor Registana, obdan s tremi mogočnimi medresami, se kopa v svetlobi, ki poudarja geometrijo in barvo. To ni naključje. Samarkand je bil zasnovan kot mesto vtisa – mesto, ki je moralo očarati popotnika,

utrujenega od dolge poti. V času Timuridskega imperija je postal prestolnica sveta in središče znanosti, umetnosti ter arhitekture. Fotografije ujamejo kontrast med monumentalnostjo stavb in drobnimi človeškimi silhuetami, kar poudarja idejo mesta kot prizorišča zgodovine. Samarkand ni muzej, temveč prostor, kjer se zgodovina še vedno bere v kamnu, keramiki in prostorskih razmerjih. Bukhara deluje bolj zadržano in tiho. Njene podobe so umirjene: ozke ulice, peščeni toni zidov, kupole, ki se dvigajo brez odvečnega okrasja. Prav v tej zadržanosti se skriva njena moč. Bukhara je bila stoletja središče znanja in duhovnosti, kraj, kjer so se trgovina, vera in učenost prepletale v vsakdanjem življenju.

Fotografije pogosto ujamejo senco arkad, zaprta notranja dvorišča in ritem stebrov v mošejah – prostore, namenjene razmisleku, počitku in učenju, kar odraža vlogo mesta na svileni poti. Khiva deluje kot zamrznjen trenutek zgodovine. Njeno obzidano staro mestno jedro na fotografijah skoraj deluje kot scenografija, a ta vtis vara. Khiva je bila živahno postajališče, zadnja varna točka pred prečkanjem puščav. Njena arhitektura je obrambna, strnjena in navznoter usmerjena. Vertikale minaretov in teža zidov poudarjajo negotovost poti, drobni detajli vrat, oken in dvorišč pa razkrivajo intimno plat vsakdanjega življenja karavanskega mesta. Skupni imenovalec vseh podob je občutek prehoda. Svilna pot v Uzbekistanu ni bila le linija na zemljevidu, temveč niz prostorov, ustvarjenih za prihod in odhod. Odprti trgi, široka dvorišča, dolgi hodniki in mogočni portali pričajo o stoletjih, v katerih so skozi ta mesta vstopali tujci. To poglavje ni le predstavitev države, temveč vizualno potovanje po poteh, ki so oblikovale svet. Uzbekistan se skozi objektiv razkriva kot prostor srečevanj – med kulturami, med preteklostjo in sedanjostjo, med monumentalnim in vsakdanjim. Svilna pot tu ni zgodovina, ki je minila, temveč zgodba, ki se še vedno bere v prostoru. Prvo, kar sem opazil, tudi ko sem se po glavnem mestu vozil s kolesom, so bile še vedno zelo opazne sledi dolgoletne podrejenosti Uzbekistana kot ene od sovjetskih republik Rusiji. Med počasnim premikanjem skozi mestni prostor so se te plasti razkrivale skoraj same od sebe: v jeziku, ki se še danes pogosto uporablja kot skupno komunikacijsko sredstvo, zlasti med starejšimi prebivalci, ter v napisih, urbanih detajlih in vsakdanjih pogovorih. Ruščina ostaja prisotna kot ostanek nekdanjega sistema, v katerem je bila jezik oblasti, izobraževanja in administracije. Vožnja s kolesom omogoča drugačen pogled na

mesto kot hiter prevoz – širše avenije, strogo simetrične ulice in monumentalne javne stavbe postanejo bolj izrazite. Ta urbana struktura, posebej značilna za Taškent, jasno izhaja iz sovjetskega obdobja, ko je bila arhitektura razumljena kot izraz ideologije, reda in nadzora. Med starimi islamskimi kupolami, bazarji in zgodovinskimi plastmi svilene poti se tako pojavljajo spomeniki, mozaiki in infrastrukturni elementi, ki pripadajo popolnoma drugemu času in miselnemu svetu. Tudi sovjetski spomeniki in memoriali še vedno ostajajo del mestne krajine – ponekod vidni in vključeni v vsakdan, drugod skoraj spregledani. Prav ta soobstoj različnih zgodovinskih plasti ustvarja poseben kontrast: ob poteh, po katerih so stoletja potovali trgovci svilene poti, se razkriva zapuščina 20. stoletja, ki je prostor poenotila, a mu hkrati vtisnila bolj zadržan, tog pečat. Uzbekistan se tako kaže ne le kot priča daljne, skoraj mitske preteklosti, temveč tudi kot prostor, kjer se sodobna identiteta še vedno oblikuje v dialogu z nedavno zgodovino. Simpatično mi je bilo tudi srečanje z Nasredinom Hodžo, ljudskim modrecem in šaljivcem, ki je

doma prav na teh poteh in je znan po vsem prostoru od Srednje Azije do Balkana. Njegova podoba – pogosto kot mož na oslu, na videz preprost, a v resnici duhovito pronicljiv – uteleša poseben način razmišljanja, kjer se humor in modrost nenehno prepletata. V zgodbah, ki se pripovedujejo že stoletja, se Nasredin pogosto zdi naiven ali celo smešen, a prav s tem razgalja človeško neumnost, družbene navade in oblastniško samovšečnost. Njegove anekdote niso le šale, temveč kratke lekcije o zdravi pameti, pravičnosti in relativnosti resnice. Posebej zanimivo je, da Nasredin Hodža ni vezan na eno samo deželo ali narod. Njegove zgodbe so potovale po istih poteh kot trgovci svilene poti in se zasidrale v različnih kulturah – tudi na Balkanu, kjer velja za priljubljenega šaljivca in ljudskega filozofa. Prav ta razširjenost ga dela skoraj idealen simbol poti, ki so povezovale svet: humor, ki presega jezik in meje, ter modrost, ki se prenaša skozi pripoved, ne glede na prostor in čas.

255

HIVA

256

Hiva ni mesto, ki bi se razkrilo na prvi pogled. Najprej se pokaže njeno obzidje – visoko, masivno, iz sonca in zemlje, kot bi zraslo neposredno iz puščave. Debele stene iz blatne opeke, obarvane v tople odtenke okra, v jutranji svetlobi žarijo mehko in skoraj nežno, ob sončnem zahodu pa se prelevijo v mogočno zlato kuliso. To obzidje ni le arhitekturni element, temveč meja med svetovoma: zunaj sodobnost, ceste in vsakdan; znotraj pa tišina stoletij. Za nas, fotografe, je bilo to obzidje neizčrpen vir navdiha. Njegove linije, ritmični stolpi in razpoke, v katerih se lovi svetloba, ponujajo neskončne kompozicije. Vsak korak ob zidu razkrije nov pogled – igro senc, silhueto minareta, vrata, skozi katera je nekoč vstopala karavana. Obzidje Hive ni kulisa, temveč pripovedovalec; nosi sledi vetra, peska, dežja in časa ter jih velikodušno deli z objektivom. Ko prestopiš mogočna vrata Ičan Kale, se svet nenadoma umiri. Zvoki postanejo mehkejši,

koraki tišji. Ulice se zožijo in vijugajo, kot da te želijo upočasniti, te prisiliti, da začneš gledati drugače. Hiva ni mesto naglice – tukaj se hodi počasi, z dvignjenim pogledom in odprtimi čuti. Vsak zid, vsaka kupola, vsaka vrata nosijo sled preteklosti, ki ni mrtva, temveč prisotna. Legenda pravi, da je mesto ustanovil Sem, sin Noeta, potem ko je v puščavi našel sladkovoden vodnjak. Ta zgodba se zdi presenetljivo verjetna, ko stojiš sredi mesta, obdan z zidovi in modrim nebom, ter se zaveš, kako malo je bilo potrebno, da bi tega kraja sploh ne bilo. Hiva deluje kot čudež ravnotežja – med puščavo in življenjem, med zaprtostjo obzidja in odprtostjo duha. Silhueto mesta najbolj zaznamujejo minareti. Kalta Minor, nedokončan, a izjemno izrazit, s svojo čokato obliko in bleščečimi turkiznimi ploščicami deluje skoraj sanjsko. Njegova barva se spreminja z dnevom: zjutraj je hladna in svilnata, opoldne sijoča, zvečer pa globoka

in skrivnostna. Za fotografa je to objekt, ki nikoli ne razočara – vedno drugačen, vedno z novim obrazom. Na enega od minaretov sem se tudi povzpel. Islam Hodža minaret, najvišji v mestu, ponuja pogled, ki se za vedno vtisne v spomin. Z vrha se razpre popolna geometrija starega mesta: ravne strehe, kupole, dvorišča in ulice, vse ujete znotraj zaščitnega obroča obzidja. Od tam Hiva deluje kot skrbno izdelan model, kot mesto, ki ga je nekdo zgradil z mislijo na harmonijo, ne na veličino. Posebno mesto v duši Hive zavzema Pahlavan Mahmudov mavzolej. Vstop vanj je kot vstop v drug ritem – počasnejši, globlji. Svetloba se odbija od modrih ploščic, kaligrafija se zdi skoraj živa, tišina pa ima težo. To ni zgolj arhitekturni biser, temveč prostor, kjer se čuti spoštovanje do znanja, poezije in človeške moči duha.

A Hiva živi tudi zunaj svojih spomenikov. Na notranjih dvoriščih se sušijo preproge, otroci se igrajo v senci zidov, iz majhnih delavnic prihaja zvok kladiva. Vonj po kruhu in zeliščih se meša z vročim zrakom. Tukaj preteklost ni zaprta v muzeje – je del vsakdana. In prav to daje mestu njegovo pristnost. Ko se dan prevesi v večer, se obzidje znova spremeni. Svetloba postane mehka, sence dolge, barve globlje. To je čas, ko fotografija skoraj nastane sama od sebe. Minareti se rišejo proti nebu, zidovi žarijo, ulice se praznijo. Tišina ni prazna, temveč polna – kot globok vdih mesta, ki ve, da je preživelo stoletja, in jih bo še. Hiva ni mesto, ki bi ga zgolj obiskali. Je mesto, ki te ovije, te upočasni in ti dovoli, da za trenutek pozabiš na čas. Je mesto obzidja, ki ne zapira, temveč varuje. In je raj za tiste, ki znamo gledati – z očmi, s srcem in skozi objektiv.

257

258

BUHARA V Buharo sem prispel brez natančnih pričakovanj, a z občutkom, da vstopam v nekaj starega in pomembnega. Že prvi koraki po mestu so mi dali vedeti, da to ne bo običajen obisk. Zrak je bil topel, nekoliko prašen, ulice pa so se pred menoj raztezale kot labirint, v katerem se čas očitno ne drži pravil sodobnega sveta. Zdelo se mi je, da Buhara ne mara naglice – zahteva počasne korake, odprte oči in pripravljenost poslušati. Ko sem hodil po ozkih ulicah starega mestnega jedra, sem imel občutek, da vsak kamen nosi spomin. Hiše iz opeke in gline so bile preproste, a polne značaja, njihova vrata pogosto okrašena z nežnimi rezbarijami. Za

temi vrati so se skrivala tiha dvorišča, polna sence in zelenja, kamor mestni vrvež ni segel. Mesto me je takoj povabilo, naj ne gledam le naprej, temveč tudi nazaj – v zgodovino, ki tukaj ni oddaljena, ampak še vedno prisotna. Najmočnejši vtis je name naredil pogled na Kalon minaret. Ko sem se mu približeval, je rasel pred menoj kot kamniti velikan, ponosen in miren. Stal sem pod njim in pomislil, koliko popotnikov je skozi stoletja gledalo v isto višino, z istim občutkom majhnosti in spoštovanja. Ob njem se razprostira velika mošeja, katere odprt prostor deluje skoraj pomirjujoče. Ljudje so se gibali tiho, kot da bi tudi sami čutili težo zgodovine, ki obdaja ta kraj.

Med hojo po mestu sem večkrat obstal na majhnih trgih, kjer so prodajalci ponujali začimbe, ročno tkane preproge in keramiko. Barve so bile žive, vonji močni, a prijetni. Nihče me ni priganjal. Trgovci so me pogosto povabili k pogovoru, vprašali, od kod prihajam, in mi z nasmehom ponudili čaj. V teh trenutkih sem začutil pravo srce Buhare – ne v monumentalnih stavbah, temveč v ljudeh, ki z lahkotnostjo združujejo tradicijo in vsakdan. Poseben čar je imelo raziskovanje nekdanjih kupolastih bazarjev, kjer so trgovali že pred stoletji. Svetloba je skozi majhne odprtine v stropu padala v mehkih snopih in ustvarjala skoraj mistično vzdušje. Zdelo se mi je, kot

da slišim odmeve korakov karavan, šepetanje pogajanj in zgodbe popotnikov, ki so tukaj iskali počitek in zaslužek. V Buhari je preteklost tiha, a vztrajna spremljevalka. Proti večeru se je mesto spremenilo. Vročina je popustila, ulice so se napolnile z domačini, svetloba pa je dobila tople, zlate odtenke. Usedel sem se na dvorišče ob čajnici, naročil čaj in opazoval življenje okoli sebe. Otroci so se igrali, starejši so se pogovarjali, glasba je tiho prihajala izza vogala. V tistem trenutku nisem bil več turist – bil sem le še opazovalec, del počasnega ritma mesta. Medrese, ki sem jih obiskal, niso delovale kot hladni spomeniki, temveč kot prostori z dušo. Njihova dvorišča so bila mirna, skoraj meditativna. Ko sem hodil po njih, sem si skušal predstavljati študente, ki so tukaj stoletja prej razpravljali o znanosti, filozofiji in veri. Buhara ni bila le trgovsko središče, temveč tudi mesto znanja, in ta duh se še vedno čuti v tišini teh prostorov. Najbolj me je presenetilo, kako naravno se v Buhari prepletata staro in novo. Ob starodavnih zidovih sem videl mlade z mobilnimi telefoni, sodobne kavarne v zgodovinskih stavbah in življenje, ki teče naprej brez potrebe, da bi izbrisalo preteklost. Mesto ne poskuša biti moderno – ostaja zvesto sebi, in prav v tem je njegova moč. Ko sem Buharo zapuščal, sem imel občutek, da ne odhajam le iz mesta, ampak iz drugačnega dojemanja časa. Naučila me je upočasniti korak, pogledati podrobnosti in ceniti tišino. Ni me očarala z bliščem, temveč z globino. Ostala je z menoj kot spomin, ki ni glasen, a je trajen. Buhara ni destinacija, ki jo prečrtaš s seznama. Je kraj, ki te spremlja še dolgo po tem, ko se po tiho oddaljiš od njenih zidov. In prav zato vem, da se tja ne vračam le v mislih – vračam se z vsakim spominom, ki se občasno znova

259

SMARKAND 260

Samarkand sem začel doživljati še preden sem ga zares videl. Že ob prihodu je bilo jasno, da to ne bo kraj, ki bi ga »obdelal« v nekaj dneh in odložil med druge spomine. To je mesto, ki zahteva prisotnost. Opazovanje. Čakanje. In prav zato se mi danes, ko me kdo vpraša po najbolj fotogeničnih krajih na svetu, misel skoraj samodejno ustavi tukaj. Ne zaradi ene same znamenitosti, temveč zaradi občutka, da svetloba v Samarkandu razume arhitekturo, ljudi in čas bolje, kot jih razumemo mi. Tja sem prišel s skupino avstralskih fotografov, ljudi, ki so vajeni vstajati pred soncem in ostajati zunaj, ko se mesto že potaplja v temo. Vodil nas je mentor Richard I’Anson, miren, zbran opazovalec, ki je znal z nekaj besedami preusmeriti pogled. A Samarkand je bil naš pravi učitelj. Mesto samo je določalo ritem dneva, tempo hoje in trenutke, ko je bilo treba fotoaparat spustiti in zgolj gledati. Najboljše fotografije tam niso nastajale sredi

dneva. To je bilo hitro jasno. Samarkand se najbolj odpre ob zgodnjih jutrih, ko se mesto šele prebuja, in ob večerih, ko sonce počasi tone in se barve zgostijo. Jutranja svetloba je mehka, skoraj spoštljiva. Kupole se rišejo nežno, modrina keramike je hladna, zrak čist. Takrat so ulice tihe, ljudje redki, in imaš občutek, da si priča mestu, kakršno je bilo še pred stoletji. Registan ob zori ni spektakel, temveč razodetje. Sence so dolge, vzorci na fasadah jasni, vsak detajl pride do izraza brez kričanja. Fotografiranje v tem času je meditativno. Stojiš, čakaš, opazuješ, kako se svetloba počasi pomika čez zidove. Ni potrebe po naglici. Richard nas je pogosto pustil same s prostorom, kot da bi vedel, da mesto govori vsakemu drugače. Večerna svetloba pa Samarkand spremeni v oder. Barve se ogrejejo, zlati in oranžni toni se odbijajo od mozaikov, sence postanejo globoke

in dramatične. To je čas, ko arhitektura dobi težo, ko se zgodovina skoraj fizično začuti. Fotografije, nastale v teh urah, imajo globino, ki je sredi dneva preprosto ni mogoče doseči. Takrat sem ustvaril svoje najmočnejše posnetke – ne zaradi tehnične popolnosti, temveč zaradi razpoloženja, ki ga svetloba prinese s seboj. Med temi svetlobnimi okni se odvija vsakdanje življenje. Bazarji so polni barv in zvokov, a tudi tam je svetloba tista, ki odloča. Ob pravem trenutku se obraz prodajalca izlušči iz ozadja, sadeži zažarijo, teksture pridejo do izraza. Fotografiranje ljudi v Samarkandu ni vsiljivo; je dialog. Pogosto se zgodi brez besed, zgolj s pogledom ali rahlim nasmehom. In čeprav imaš fotoaparat v roki, imaš občutek, da si gost, ne lovec. V skupini fotografov je vladala posebna tišina. Vsak je sledil svojemu občutku, a hkrati smo bili povezani z istim ritmom dneva. Zgodnje vstajanje, dolgi večeri, utrujenost, ki je

bila prijetna. Richard nas je spodbujal, naj razmišljamo o svetlobi kot o jeziku. Samarkand je ta jezik govoril tekoče. Mesto ni zahtevalo dramatičnih kompozicij; dovolj je bilo, da si bil tam ob pravem času. Kar me je najbolj presenetilo, je bila sposobnost mesta, da združuje veličino in krhkost. Razpoke v zidovih, obrabljeni robovi stopnic, zbledeli deli keramike – vse to je v jutranji ali večerni svetlobi postalo prednost, ne pomanjkljivost. Fotografije so dobile teksturo, zgodbo, občutek trajanja. Samarkand ni lep zato, ker je popoln, temveč zato, ker nosi sledi časa brez potrebe, da bi jih skrival. Ko danes pregledujem fotografije iz Samarkanda, se spomnim občutka, ne zgolj prizora. Spomnim se hladnega jutranjega zraka, tišine pred sončnim vzhodom, počasnega ugašanja dneva. In prav zato se mi to mesto vedno znova vrača v mislih, ko govorimo o fotogeničnosti. Samarkand ni le kraj, ki ga fotografiraš. Je kraj, ki te nauči gledati.

261

NARIN 262

Pokrajina Narin v osrednjem Kirgizistanu ni zgolj prostor na zemljevidu, temveč občutek, ki se človeku naseli globoko pod kožo. To je dežela širjav, kjer se pogled izgublja v valovanju planot, kjer se gore dvigajo kakor počasni, večni valovi kamnitega morja in kjer zrak nosi težo starodavne tišine. Narin ne kriči po pozornosti – vabi z mirnostjo, z mogočnostjo in z občutkom, da tukaj narava še vedno govori prva in zadnja.

smislu strmih, nazobčanih vrhov, temveč veličastne v svoji širini in teži. Njihova pobočja so mehko zaobljena, a neizprosna, kot bi čas sam izklesal njihovo podobo s potrpežljivo roko. Barve se spreminjajo z uro dneva: jutranja svetloba jih obarva v hladne modrine in srebrne tone, opoldne jih naredi skoraj stroge in resnobne, ob sončnem zahodu pa se razžarijo v tople odtenke zlata, bakra in rožnate svetlobe. Takrat se zdi, da gore gorijo od znotraj.

Ko se približuješ dolini reke Narin, se pokrajina začne odpirati kot počasna pripoved. Prostrane visoke planote, posejane z nežnimi odtenki zelene in rjave, se raztezajo vse do obzorja. Trava se v vetru giblje kot svilena preproga, nad katero plavajo sence oblakov. Veter je stalni spremljevalec – ni sovražen, temveč čist, hladen in živ, kakor da prinaša zgodbe iz oddaljenih gorskih prelazov. Vsak njegov sunek spominja, da je človek tukaj gost in ne gospodar.

Reka Narin, ki daje regiji ime, je njena življenjska žila. Ni umirjena in pohlevna, temveč hitra, hladna in neomajna. Njena voda je mlečno modra, polna drobnih delcev kamnine, ki jih s seboj nosi iz višav. Ob njenem toku se pokrajina zmehča: pojavijo se ozki pasovi zelenja, ob katerih se pasejo črede konj, jakov in ovac. Živali se gibljejo svobodno, brez ograj in omejitev, kot del naravnega ritma, ki se tu ni bistveno spremenil stoletja.

Gore v regiji Narin niso dramatične v klasičnem

Narin je pokrajina neba. Nebo je ogromno, skoraj preveliko, in zdi se, da se začne že tik nad

tlemi. Oblaki so nizki in masivni, včasih se zdijo tako blizu, da bi se jih dalo dotakniti. V nekaj minutah se lahko vreme popolnoma spremeni – iz bleščečega sonca v dramatično igro senc in svetlobe, kjer se žarki prebijajo skozi razpoke v oblakih in osvetljujejo posamezne dele pokrajine kot prizore na odru. Ti trenutki so kratki, a nepozabni. Človeška prisotnost v Narinu je skromna in spoštljiva. Redke vasi in samotne jurte se skoraj neopazno zlijejo z okoljem. Bele krožne oblike šotorov stojijo na odprtih planjavah kot tihi opazovalci sveta. Dim, ki se dviga iz njihovih odprtin, se počasi razprši v zraku in postane del neba. Tukaj življenje sledi ritmu letnih časov, gibanju živine in nepisanim pravilom narave. Ni naglice, ni hrupa – le preprostost, ki deluje presenetljivo bogato. Poseben čar Narina je občutek samote, ki ni osamljenost, temveč svoboda. To je prostor, kjer človek ponovno sliši lastne misli, kjer se čas raztegne in izgubi ostrino. Hoja po teh

planotah je skoraj meditativna: vsak korak spremlja šumenje vetra, oddaljeno ržanje konj ali klic ptice, ki kroži visoko nad tlemi. Zvoki so redki, a zato toliko bolj jasni. Ko pade noč, se Narin spremeni v povsem drugo pokrajino. Tema je globoka in čista, brez svetlobnega onesnaženja. Nebo se razpre v nešteto zvezd, Mlečna cesta pa se razlije čez nebo kot svetla reka. V tem trenutku se človek zave svoje majhnosti in hkrati svoje povezanosti z vsem okoli sebe. Gore molčijo, reka teče naprej, nebo bedi – in svet se zdi nenavadno celovit. Narin ni pokrajina, ki bi jo le obiskal. Je pokrajina, ki jo nosiš s seboj še dolgo potem, ko jo zapustiš. V spominu ostanejo barve, tišina, širina in občutek, da nekje na svetu še vedno obstajajo kraji, kjer narava diha s polnimi pljuči. To je dežela, ki ne obljublja udobja, temveč resničnost – surovo, lepo in globoko navdihujočo. Dodajam še posrečeno fotografijo, ki sem jo od daleč posnel z mojim Nikonom, ko je pastirček ravno preizkušal svojo moč in natančnost.

263

RAŠKA 264

Raška ima za seboj več kot tisoč let zgodovine, zato leto 1975 zanjo v resnici ni nič posebnega – komaj dobro ogrevanje. Medtem ko zgodovinarji govorijo o knezih, samostanih in začetkih srednjeveške srbske države, se je meni Raška zapisala v spomin precej bolj osebno: tam sem preživel celo leto svojega življenja. Več časa kot kjer koli drugje, razen doma na Viru pri Domžalah. In to ne kot raziskovalec zgodovine, temveč kot vojak. Če je Raška stoletja vajena vojska, reda in poveljevanja, potem je bilo leto 1975 pravzaprav le nadaljevanje tradicije – le orožje je bilo modernejše, uniforma manj slikovita, samostani pa so še vedno stali tam, kot da se jih čas ne tiče. Nekdanja prestolnica stare Raške države je v preteklosti videla dovolj vojščakov, da je brez težav sprejela še mene, čeprav sem nosil precej manj slave in precej več vsakdanjega dolgčasa. Tu se hitro naučiš, da ima Raška poseben odnos

do časa. Stoletja se ji ne mudijo, dnevi pa znajo trajati presenetljivo dolgo. Leto 1975 se je zato raztegnilo skoraj tako temeljito, kot so se nekoč raztezale meje stare Raške – počasi, vztrajno in brez pretiranega vpraševanja, ali imaš morda kakšne druge načrte. To poglavje je zato poklon kraju, kjer zgodovina ni le v učbenikih, temveč v zraku, v imenih, v občutku, da si – tudi kot vojak dvajsetega stoletja – le kratek obiskovalec v zelo dolgi zgodbi. Raška je že vse videla. Jaz pa sem imel srečo, da sem jo leto dni gledal od blizu. Vsi slovenski moški moje generacije so vedno pripravljeni – in tudi sposobni – na dolgo in široko pripovedovati zgodbe iz časa služenja v JLA, Jugoslovanski ljudski armadi. Tudi jaz ne bi imel nobenih težav s tem; obseg te knjige bi se zlahka povečal še za nekaj poglavij. A se bom premagal. Ostane naj le ena sama anekdota. Ena, a povedna. Takšna, ki pove več kot deset govorov o svobodi, enakosti in bratstvu. Nove vojake so nas v Raški nekega dne

postrojili. Pred nas stopi vodnik, obraz strog, glas še strožji, in zagrmi: »Ko je ovdje pop?« Tišina. Takšna gosta, vojaška tišina, v kateri si nihče ne želi izstopati. Vodnik ponovi, še glasneje: »Neka se javi! Ko je pop?« Tišina ostane. Nato vodnik počasi stopi do enega izmed vojakov, do Martina Kmetca, ga pogleda naravnost v oči in vpraša: »Zašto se ne javiš?« Martin, vidno v zadregi, poskuša pojasniti: »Ja samo idem u bogoslovnu gimnaziju u Ajdovščini…« Vodnik zamahne z roko, kot da bi razjasnil povsem nepomembno podrobnost: »Isto ti je to. Bićeš pop!« S tem je bilo odločeno. Brez sodbe, brez razprave, brez dokazov. Diagnoza je bila postavljena. Od tistega dne naprej so Martina nenehno maltretirali, zbadali in zasmehovali – povsem v skladu z uradno zagotovljeno versko svobodo.

Ja, to je bila tista opevana Jugoslavija. Za zgodovinsko natančnost pa še to: isti Martin Kmetec je danes nadškof v Izmirju. Kar pomeni, da je imel vodnik prav. Le da se je zgodovina še enkrat več izkazala za potrpežljivejšo – in dolgoročnejšo – od vsake vojaške formacije. Leta 2016 pa sem končno realiziral idejo, ki me je že dolgo tiho vznemirjala: da se vrnem v Raško in preverim, kaj je medtem naredil čas. Spremembe so bile očitne. Mesto je zraslo, se moderniziralo, nekoliko polepšalo in ponekod tudi postalo bolj evropsko – vsaj po fasadah, prometu in tempu življenja. A ne povsod. V tipičnih srbskih gostilnah se je izkazalo, da čas nima posebne moči. Hrana je ostala ista: obilna, mastna, poštena in neobremenjena s trendi, dietami ali svetovnimi priporočili o zdravi prehrani. Kot da bi se kuhinja odločila, da je leta 1975 že dosegla popolnost in da nadaljnji razvoj ni potreben. In prav je tako. Kajti če se že mora človek

sprijazniti s tem, da se svet spreminja, je vsaj tolažilno vedeti, da te nekje še vedno čaka krožnik, ki se mu na zgodovino preprosto požvižga. Ob tej priložnosti sem, tako kot že večkrat leta 1975, obiskal tudi sosednji Novi Pazar. Če je bila Raška zame predvsem vojaška in zgodovinska izkušnja, je Novi Pazar deloval kot njen kulturni kontrapunkt. Mesto s svojo močno muslimansko tradicijo, drugačnim ritmom, arhitekturo in vsakdanjimi navadami že na prvi pogled izstopa iz okolice in predstavlja izrazit kontrast s sosednjimi srbskimi kraji. Tam se je Balkan pokazal v svoji večplastnosti: bližina, a hkrati drugačnost; skupen prostor, a različni svetovi. Leta so minila, a Novi Pazar je tudi leta 2016 ohranil prav to lastnost – da te spomni, kako malo je včasih potrebnega, da se človek znajde v povsem drugem kulturnem prostoru, ne da bi se zares kam odpeljal. 265

MARMARIS 266

Če bi želel natančno opisati in s fotografijami podpreti vse naše vsakoletne plovbe ob turški obali okoli Marmarisa, bi bila ta knjiga bistveno debelejša, bralčeva potrpežljivost pa verjetno nekoliko tanjša. Zato naj bo to poglavje zgolj destilat: esenca soli, sonca, rahlega mačka in ponavljajoče se obljube, da bomo šli naslednje leto res malo bolj “na easy”.

ljudi, večinoma pravnikov, kar pomeni, da se razprave začnejo pri vremenu, nadaljujejo pri geopolitiki in praviloma končajo pri tem, kdo je komu kaj dolžan že od leta 2014. Vse to z mirno roko in blagim nasmehom prenaša naš kapitan Osman, ki ladjo vodi z isto samozavestjo, s katero mi vodimo debate – le da so njegovi manevri praviloma uspešnejši.

Že več kot deset let zapored si namreč vsako leto privoščimo dva tedna na tipični turški ladjici – guletu. To je tista vrsta lesenega plovila, ki izgleda, kot da je nastala iz kompromisa med ribiško barko, piratsko ladjo in hotelsko teraso: široka, stabilna, z dolgim premcem, veliko prostora za poležavanje in dovolj sence, da lahko človek dostojno preživi tudi opoldne. Gulet ni jadrnica v romantičnem smislu osamljenega mornarja, temveč družabno plovilo par excellence – idealno za skupino ljudi, ki se dobro poznajo, se radi pogovarjajo in še raje dolgo obedujejo.

Vsak dan zaplujemo v drug zaliv ali kraj, vsak večer se zasidramo drugje. Pred leti se je pogosto zgodilo, da smo bili v zalivu sami: tišina, škržati, morje gladko kot olje in občutek, da je svet za hip pozabil nate. Danes je slika nekoliko drugačna – vsako leto je več zasidranih ladij, več turistov, več glasbe iz sosednjih palub. A kljub temu ostaja nekaj nespremenjeno: jutranja kava s pogledom na obalo, počasni dnevi, ki jih meriš v skokih v morje, in večeri, ko se zdi, da časa preprosto ni treba jemati resno.

Na krovu se vsako leto zbere približno ducat

In morda je prav to razlog, da se tja vračamo znova in znova.

Tradicionalno se zbudim prvi. Ne iz junaštva ali asketske discipline, temveč iz dveh povsem praktičnih razlogov. Prvi je jutranja svetloba, tista kratka, mehka in prizanesljiva, ki pokrajino in ljudi kaže v najboljši možni izdaji in ki je fotograf ne sme zamuditi. Drugi razlog je bolj telesne narave: pred zajtrkom grem vsak dan plavat. Nekakšen kravl, kolikor mi ga pač dopuščajo leta, morje in lastna samopodoba. Pri tem imam majhno, povsem osebno obsesijo – število zamahov. Začnem pri 800 (da, štejem jih) in jih vsak dan malo povečam, tako da se do zadnjega dne brez večjega presenečenja znajdem krepko čez dva tisoč. Ne zato, ker bi želel komu kaj dokazati, temveč zato, ker se mi zdi povsem razumno, da mora dopust vsebovati vsaj eno aktivnost, pri kateri imaš občutek, da si si zajtrk zaslužil. In ko se po plavanju vrnem na krov, je zajtrk resnično to, kar mora biti. Tipičen turški: dober bel kruh, še topel, olive vseh možnih barv in značajev, kakšna ocvrta malenkost, ki se ji je pametno ne upirati, jajčka v eni od lokalno

navdahnjenih izvedb, marmelade, med in še kaj, za kar nisi povsem prepričan, kaj je, a je očitno namenjeno temu, da se namaže na kruh. Ob takem zajtrku človek hitro razume, zakaj Turki dneva ne začenjajo v naglici in zakaj se po njem tudi najbolj zagreti pravniki za nekaj časa odpovejo argumentiranju. Približno vsak drugi dan pa se naša plovba za nekaj časa konča ob pomolu. Pristanemo v eni od manjših vasic, zaspanih mestec ali pa v čem precej večjem in samozavestnejšem. V tistih manjših krajih je scenarij praviloma podoben: en sam pomol, nekaj lokalov, mačka, ki se ji nikamor ne mudi, in trgovinica, kjer prodajajo vse od magnetkov do natikačev, pri čemer ni povsem jasno, kdo je njihova ciljna publika. Tam se čas upočasni, pogovori postanejo krajši, večeri pa se končajo prej, kot bi pričakoval — ne zato, ker bi bili dolgočasni, temveč ker se zdi, da ni prav nobenega razloga, da bi jih podaljševal. Potem pa je tu Marmaris. Če so manjše vasice opomba pod črto, je Marmaris opomba v krepki pisavi. Tipična “turška riviera”: dolg obalni pas hotelov, marine polne bleščečih jaht, promenade, kjer se srečujejo turisti vseh starosti, stilov in glasnosti. Marmaris je živ, glasen, samozavesten in povsem neobremenjen s tem, ali ti je všeč ali ne. Ponuja vse: restavracije z jedilniki v desetih jezikih, bare, kjer glasba nikoli ne utihne, in trgovine, v katerih te prodajalci nagovarjajo s presenetljivo dobrim občutkom za tvoj materni jezik. Po nekaj dneh tišine zalivov deluje skoraj kot kulturni šok — a hkrati tudi kot opomnik, da civilizacija še vedno obstaja in da sveža majica ni nekaj, kar bi smeli jemati za samoumevno. Po takšnih postankih se vedno z enakim olajšanjem vrnemo na ladjo. Marmaris ima svoj čar, manjši kraji svojo poezijo, a gulet ostaja naše pravo izhodišče in končna destinacija hkrati. Tam smo doma — ne glede na to, ali nas

čaka osamljen zaliv ali še ena noč s sosednjo ladjo, ki ima glasnejši zvočnik in slabši okus za glasbo. Po vseh teh krajih, ki sem jih tako spoznal s krova ladje in s kopnega, si upam ponoviti ugotovitev, do katere sem prišel že ob prejšnjih obiskih Turčije: v Mali Aziji je mogoče najti več antičnih spomenikov kot v Grčiji. Razlika ni toliko v številu kot v načinu, kako so prisotni. Tu antika ni skrbno ograjena, opremljena z urnikom in vstopnino, temveč povsem neresno raztresena po pokrajini. Ruševine stojijo ob cesti, se skrivajo v borovem gozdu nad zalivom ali pa se brez sramu mešajo z vsakdanjim življenjem — kot da bi hotela zgodovina povedati, da se ji nikamor ne mudi in da se nima potrebe posebej predstavljati. To je še posebej očitno z morja. Priplavaš v zaliv, se zasidraš v vodi, ki je videti skoraj preveč modra, in šele nato opaziš, da nad teboj na pobočju stojijo kamni, ki so bili stari že takrat, ko je bil Rim še obetavna ideja. Nobenega velikega uvoda, nobenega patosa — samo tihi opomnik, da plavaš ob obali, ki je ljudi privabljala tisočletja pred tabo. V Grčiji je antika pogosto cilj; v Turčiji je spremljevalec poti. Seveda to ni tekmovanje — Grčija ima svoje brezhibno komponirane kulise, Turčija pa svojo sproščeno, skoraj malomarno radodarnost. A prav ta občutek, da lahko med jutranjim plavanjem ali popoldanskim sprehodom povsem mimogrede naletiš na ostanke gledališča, templja ali mestnega obzidja, daje tem krajem poseben čar. Kot da bi zgodovina tu pristala na to, da ni glavna atrakcija, ampak zgolj stalna, tiha prisotnost — nekaj, kar je vedno bilo in bo verjetno tudi ostalo, ne glede na to, koliko ladij je zasidranih v zalivu.

267

EFEZ 268

Efez – mesto, kjer kamen še vedno govori

Ko stopimo na prašne marmorne ceste Efesa, ne vstopimo zgolj v arheološko najdišče, temveč v eno najveličastnejših zgodb antičnega sveta. Med griči zahodne Male Azije se razprostira mesto, ki je bilo nekoč srce trgovine, vere in znanja, stičišče kultur ter eno najpomembnejših mest grško-rimskega sveta. Efez ni le zbirka ruševin – je spomin na civilizacijo, ki je stoletja oblikovala tok sredozemske zgodovine. Njegova zgodovina sega globoko v preteklost, vse do 10. stoletja pr. n. št., ko so ga ustanovili jonski Grki. Mesto je kmalu zacvetelo zaradi izjemne lege ob pomembnih trgovskih poteh in naravnem pristanišču. V helenističnem in zlasti rimskem obdobju je Efez postal eno največjih in najbogatejših mest vzhodnega Sredozemlja ter prestolnica rimske province Azije. Bil je kraj, kjer so se srečevali trgovci, romarji, filozofi in politiki, ter prostor, kjer so se rojevale ideje in širila vera.

Poseben pečat je Efezu dala boginja Artemida. Njen tempelj, Artemision, je veljal za eno od sedmih čudes antičnega sveta in je v mesto privabljal romarje iz vsega znanega sveta. Čeprav danes od njega ostajajo le skromni ostanki, njegova nekdanja veličina še vedno živi v zgodovinskem spominu človeštva. Med sprehodom skozi Efez se pred obiskovalcem zvrstijo nekatere najlepše ohranjene stvaritve rimske arhitekture. Knjižnica Celsa s svojo mogočno fasado še danes simbolizira pomen znanja in učenosti v antičnem svetu. Veliko gledališče, ki je lahko sprejelo več deset tisoč gledalcev, priča o razvejanem kulturnem in družbenem življenju mesta. Marmorne ulice, javna kopališča, agora in razkošne terasaste hiše z mozaiki razkrivajo vsakdan prebivalcev, ki so živeli v mestu razkošja in reda. Efez pa ni pomemben le zaradi svoje poganske

preteklosti. Bil je tudi eno ključnih središč zgodnjega krščanstva. Z njim so povezani apostol Pavel, evangelist Janez in izročilo o Marijinem zadnjem bivališču v bližini mesta. Prav ta večplastnost – preplet mitologije, rimskega imperija in krščanske dediščine – daje Efezu poseben, skoraj brezčasen značaj. Videli smo celo veliko krščanskih romarjev in na listke napisanih priprošenj k Devici Mariji. Že na poti do Efesa sem bil presenečen, ko sem videl več metrov visok spomenik Marije, kar daje lepo luč na sedanjo versko toleranco v pretežno muslimanski Turčiji. Obisk Efesa je zato več kot ogled znamenitosti. Je potovanje skozi čas, v katerem se preteklost razkriva v kamnu, prostoru in tišini. Vsak steber, vsaka ulica in vsak pogled proti nekdanjemu pristanišču pripoveduje zgodbo o vzponu, veličini in postopnem zatonu mesta, ki pa kljub temu nikoli ni zares izginilo.

Presenetljiva pa je še danes velika oddaljenost Efesa od morja. Mesto, ki je bilo v antiki eno najpomembnejših pristanišč vzhodnega Sredozemlja, danes leži več kilometrov v notranjosti. Do tega ni prišlo zaradi nenadnega geološkega dogodka, temveč zaradi počasnega, a vztrajnega delovanja reke Kajster (današnji Küçük Menderes). Ta je skozi stoletja v pristanišče prinašala ogromne količine mulja in sedimentov, ki so postopoma zasipavali morski zaliv. Kljub stalnemu poglabljanju in vzdrževanju plovnih kanalov v rimskem obdobju je narava vztrajno zmagovala: obala se je pomikala vse bolj proti zahodu, pristanišče se je spremenilo v močvirje, morje pa se je umaknilo daleč od mesta. Z izgubo neposrednega dostopa do morja je Efez izgubil svojo življenjsko žilo. Ladje niso več mogle pristajati, trgovina je zamirala, območje nekdanjega pristanišča pa je postalo nezdravo in malarično. Čeprav so prebivalci mesto v preteklosti večkrat selili bližje novi obalni črti, so ga sčasoma dokončno zapustili. Prav ta umik morja in opustitev mesta pa sta omogočila, da Efez ni bil pozidan z novejšimi naselbinami, temveč je obstal kot izjemno dobro ohranjeno arheološko pričevanje nekdanjega pristaniškega velemesta. Za nameček ima Efez še eno zanimivo sodobno “težavo”: marsikateri turist v Turčiji ob imenu Efes najprej ne pomisli na antično mesto, temveč na hladno steklenico priljubljenega piva. Šele ko stopi med marmorne stebre in ruševine nekdanjega velemesta, postane jasno, da je ta Efes precej starejši, bolj trden in – vsaj zgodovinsko – veliko opojnejši od svojega tekočega soimenjaka.

269

MUMBAJ

Mumbaj – dobrodošli v kaosu z lastnim filmskim studiem

270

Mumbaj je bil naše prvo indijsko pristanišče, kar je približno tako, kot bi se prvič učil plavati s skokom v razburkano morje. Po sterilno bleščečem Dubaju, kjer ima tudi pesek verjetno svojo aplikacijo za vzdrževanje, smo pristali v mestu, ki diha, trobi, se preriva in živi na vseh možnih frekvencah hkrati. Mumbaj te ne pozdravi z nasmehom in turistično brošuro – Mumbaj te objame, pohodi, ogluši in nato vpraša: »No, a ti je všeč?« To je mesto, kjer so ulice polne rikš, avtomobilov, avtobusov, krav, ljudi in idej, vsi pa se gibljejo po nepisanih pravilih, ki jih razumejo samo domačini. Med kolonialno veličastno arhitekturo, kot je mogočna Gateway of India, in sodobnimi nebotičniki, ki dokazujejo, da ima Indija zelo resen odnos do betona, se odvija vsakdanjik milijonov ljudi. Na eni strani luksuzni hoteli in promenade ob Arabskem morju, na drugi strani četrti, kjer se življenje odvija na nekaj kvadratnih metrih – in vse to znotraj istega mesta, istega dne, istega hrupa.

Mumbaj je tudi kraj, kjer se duhovnost in pragmatičnost srečata na vsakem vogalu. Tukaj stoji tiha, skoraj meditativna železniška postaja Chhatrapati Shivaji Maharaj Terminus, ki hkrati vsak dan požre in izpljune na milijone potnikov, ne da bi se pri tem kdo posebej vznemirjal. Če si preživel vožnjo z lokalnim vlakom ob prometni konici, lahko samozavestno trdiš, da si pripravljen na skoraj vse v življenju. Posebno poglavje Mumbaja pa je seveda film. Ne kar film – Bollywood. Če je Hollywood tovarna sanj, je Bollywood tovarna sanj, pesmi, solz, ljubezni, drame in obveznega plesnega vložka, vse v enem samem kadru. V Mumbaju ima skoraj vsak nekoga, ki pozna nekoga, ki je bil statist v filmu, ali pa vsaj čaka na svoj veliki preboj. Tukaj so filmski plakati večji od življenja, igralci večji od resničnosti, zgodbe pa tako čustveno intenzivne, da bi se še vreme znalo razjokati. Ni čudno, da se zdi, kot da je celo mesto en sam velik filmski set – z malo sreče te kdo mimogrede povabi, da zaplešeš v ozadju romantične scene ob sončnem zahodu.

Mumbaj nas je naučil, da Indije ne moreš “videti” – lahko jo le doživiš. Z vsemi čuti, brez filtra in brez varnostne razdalje. In prav zato je bil popoln začetek našega potovanja: glasen, zmeden, barvit in nepozaben. Če Indija res ima srce, potem to bije nekje tukaj – nekje med prometnim križiščem, filmskim studiem in skodelico premočnega čaja ob cesti. Še najbolj pa smo Mumbaj zares doživeli tam, kjer se mesto zgosti do svoje najbolj pristne oblike – na njihovem tipičnem lokalnem vlaku. Seveda smo morali stati. Sedeti v mumbajskem vlaku v prometni konici je namreč približno tako realno kot spontan plesni duet z bollywoodsko zvezdo na ulici. Vagon ni bil poln, bil je optimiziran: vsak kvadratni centimeter je imel svojega potnika, vsak potnik pa svojo tehniko ravnotežja. Stali smo, se rahlo zibali, dihali z enakim ritmom kot množica in se učili nove veščine – obstajati brez osebnega prostora. Presenetljivo hitro ugotoviš, da telo zna več, kot misliš, in da so domačini mojstri logistike: kako vstopiti v že poln vlak, kako stati, ne da

padeš, in kako izstopiti, ne da pri tem izgubiš nahrbtnik, dostojanstvo ali vero v človeštvo. Ko smo končno izstopili, smo imeli občutek, da nismo samo prevozili nekaj postaj – opravili smo iniciacijo. Če si preživel mumbajski vlak stoje, si uradno sprejet. Med vožnjo smo skozi okno opazovali prizor, ob katerem smo sprva mislili, da smo se znašli sredi nenapovedane umetniške inštalacije. Na vse strani so se raztezale nepregledne površine tekstila – predvsem kavbojk – ki so se sušile po barvanju v znamenitem Dhobi Ghatu, največji odprti pralnici na svetu. Videti je bilo, kot da je nekdo razpel mestno perilo čez pol Mumbaja. Modri odtenki so se bleščali na soncu, blago je plapolalo v ritmu vlaka, mi pa smo skozi umazano steklo opazovali popolnoma normalen del vsakdana, ki bi pri nas verjetno sprožil vsaj tri inšpekcije in eno občinsko sejo. Medtem ko smo mi razmišljali, koliko življenj bi morale imeti ene same kavbojke, so domačini to jemali kot nekaj povsem samoumevnega – še en dokaz, da je Mumbaj mesto, kjer tudi perilo živi svoje javno življenje. Nismo pa spregledali niti stavbe, ki bi jo zlahka zamenjal za hotel, poslovno središče ali kuliso iz znanstvenofantastičnega filma – Antilie, verjetno najvišje zasebne hiše na svetu. V njej živi indijski milijarder Mukesh Ambani s svojo družino, stavba pa ima kar 27 nadstropij in je bolj vertikalno mesto kot dom. Da vse skupaj sploh deluje, skrbi prava mala armada ljudi: po podatkih iz medijev v hiši dela okoli 500 do 600 zaposlenih, od kuharjev, varnostnikov in osebnih asistentov do tehnikov, čistilcev in logistične podpore, vse v več izmenah, 24 ur na dan. Če povemo drugače – več ljudi skrbi za to hišo kot za marsikatero manjšo firmo. Medtem ko smo mi v vlaku šteli, koliko postaj še zdržimo stoje, je tam nekje nad nami nekdo verjetno ravno izbiral, v katerem nadstropju bo danes pil čaj. Mumbaj pač: mesto, kjer se

svetovni rekordi in vsakdanja gneča srečajo na isti železniški progi. Nepozaben je bil tudi prizor ob Gateway of India, kjer te ne pričaka le ena najbolj prepoznavnih znamenitosti mesta, ampak tudi impresivna letalska eskadrilja golobov. Stotine, če ne kar tisoči njih so se zbirali, vzletali, pristajali in krožili po zraku z organiziranostjo, ki bi jo zavidal marsikateri letalski prevoznik. Vsak sprehod po promenadi je bil strateški manever, vsak pogled navzgor pa zavestno sprejeto tveganje. Ob vsem tem mirno in aristokratsko stoji sosednji hotel Taj Mahal Palace, kot gospod, ki je v svoji zgodovini že doživel marsikaj in ga niti ptičja invazija več ne gane. V neposredni bližini se razteza tudi plaža, ki očitno zelo vestno opravlja svojo funkcijo obmorskega ozadja – za kopanje pa vsaj za nas, razvajene z Jadranom, ni delovala posebej prepričljivo. Brisače smo zato pustili v nahrbtnikih, kopalne načrte pa prestavili na kakšen drug kontinent. Včasih je pač že modra odločitev ostati na suhem.

271

GOA

Goa – tam, kjer se Indija odloči, da si vzame dopust

272

Če bi Indija imela stikalo za preklop razpoloženja, bi se nekje ob zahodni obali, tik ob Arabski obali, zagotovo prižgala lučka z napisom Goa. Medtem ko preostanek države pogosto vrvi v ritmu hupanja, molitev, trgovanja in večnega hitenja, se Goa zdi kot Indijka, ki si je sezula sandale, si nadela sončna očala in rekla: »Danes pa malo počasneje.« To je kraj, kjer se čas ne meri v minutah, temveč v sončnih zahodih, valovih in skodelicah sladkega čaja. Goa ni le točka na zemljevidu Indije, temveč

razpoloženje. Je kombinacija tropske sproščenosti, zgodovinske večplastnosti in rahlo uporniškega duha, ki se ne pusti povsem ukrotiti ne tradiciji ne sodobnosti. Čeprav je najmanjša indijska zvezna država, ima značaj, ki zlahka preglasi večje in glasnejše sosede. Goa se ne trudi biti tipična Indija – in prav v tem je njen čar. Ko se prvič znajdemo v Goi, nas lahko zmede že občutek, da smo nekam “prišli narobe”.

Namesto kaotičnih megamest nas pričakajo palme, peščene plaže, kolonialne cerkve, pisane hiše s terasami in ceste, po katerih se mirno vozijo skuterji, kot da nihče nikamor ne zamuja. Tukaj krave sicer še vedno občasno prečkajo cesto, a to storijo z določeno eleganco, kot bi vedele, da so del turistične atrakcije. Posebnost Goa izvira iz njene zgodovine, ki je precej drugačna od večine Indije. Več kot štiri stoletja je bila pod portugalsko oblastjo, kar

je pustilo globoke sledi v arhitekturi, jeziku, kulinariki in celo v miselnosti prebivalcev. Rezultat je nenavadna, a izjemno zanimiva mešanica vzhoda in zahoda: cerkveni zvonovi odmevajo nedaleč stran od hindujskih templjev, curry se brez slabe vesti druži z vinom, božič pa je prav tako domač kot Diwali. Goa je dokaz, da kulturna mešanica ni nujno recept za zmedo, ampak lahko tudi za presenetljivo harmonijo. Naravno okolje Goa je prav tako raznoliko kot njena zgodovina. Obala s peščenimi plažami se razteza kilometre daleč in ponuja vse – od živahnih, glasnih plaž, kjer glasba nikoli povsem ne utihne, do tihih kotičkov, kjer se zdi, da je morje prišlo samo zato, da ima, s kom poklepetati. Malo stran od obale se pokrajina spremeni: kokosove in mangove plantaže, riževa polja, lagune in reke ustvarjajo zelen mozaik, ki dokazuje, da Goa ni le destinacija za sončenje, temveč tudi za raziskovanje. V notranjosti države se dvignejo Zahodni Gati, gorovje, ki Goi daje zeleno hrbtenico in nekoliko skrivnosten značaj. Tu se skrivajo slapovi, tropski gozdovi in vasi, kjer se življenje še vedno ravna po ritmu narave. Med opicami,

pticami in bujno vegetacijo hitro pozabimo, da smo v eni najbolj obiskanih turističnih regij Indije. Goa ima namreč to posebno sposobnost: hkrati je odprta svetu in dovolj zadržana, da obdrži svoj notranji mir. Toda Goa ni le razglednica. Je tudi kraj nasprotij. Pod sproščeno površino se skrivajo vprašanja množičnega turizma, varovanja okolja in ohranjanja lokalne kulture. Prav zato je razumevanje kraja in njegove okolice toliko pomembnejše. Goa ni le prostor za pobeg, temveč živo okolje z lastnimi izzivi, zgodbami in prihodnostjo, ki se šele piše. To poglavje nas bo popeljalo skozi geografske, naravne in družbene značilnosti Goa ter njene okolice. Spoznali bomo, kako so zgodovina, narava in človek skupaj ustvarili prostor, ki je hkrati indijski in nekoliko “neindijski”, tradicionalen in svoboden, umirjen in živahen. Goa je morda majhna po površini, a velika po značaju – in prav zato si zasluži, da jo spoznamo nekoliko globlje, ne le z brisače na plaži, temveč tudi z razumevanjem prostora, v katerem diha.

273

PAMBA

Plovba po reki Pamba – ko sva z Mirjam ugotovila, da se Indiji nikamor ne mudi 274

Plovba po reki Pamba je bila eden tistih trenutkov, ko sva z Mirjam nehote utišala tudi lastne misli. Če je Goa kraj, kjer se Indija odloči za počitek, potem je Pamba prostor, kjer te povabi, da se ji pri tem resnično pridružiš. Reka ne hiti, ne razkazuje se in ničesar ne dokazuje. Preprosto teče – mirno, zanesljivo in s takšno samozavestjo, kot jo imajo le stvari, ki so tu že dolgo pred nami in bodo tu še dolgo po nas. Ko se je čoln počasi odrinil od brega, sva imela občutek, da sva zaplula v drug časovni pas. Motor je enakomerno brnel, voda pa je bila temna in gladka, kot zrcalo, ki ni namenjeno občudovanju, temveč razmisleku. Sedela sva drug ob drugem, brez potrebe po besedah, in opazovala, kako se ob bregovih odvija življenje, ki se očitno ne ravna po urnikih in koledarjih. Ob reki so se nizale hiše, nekatere skorajda v vodi, druge nekoliko odmaknjene, a vse tesno

povezane z reko. Stopnice, ki vodijo naravnost v vodo, so delovale kot naravno nadaljevanje domov. Otroci so mahali mimoidočim čolnom, perilo se je sušilo na vrveh med drevesi, ribiči pa so z mirno zbranostjo popravljali mreže, kot da je vsak njihov gib del ustaljenega rituala. Reka tukaj ni meja, temveč središče – skupni prostor, okoli katerega se vrti vsakdan. Narava ob Pambi je bujna in samozavestna. Zelenje je gosto, listi široki, ptice glasne, a ne vsiljive. Občutek imaš, da se džungla nekoliko nagiba proti vodi, kot bi želela preveriti, kdo je prišel na obisk. Mirjam se je nasmehnila in tiho pripomnila, da bi se človek tukaj zelo hitro navadil na življenje brez stalne naglice. Težko bi se ne strinjal. Med plovbo sva imela občutek, da gledava Indijo brez odrskih luči. Brez mestnega hrupa,

brez turistične kulise in brez potrebe po vtisu. To je bila Indija, ki preprosto je – umirjena, vsakdanja in presenetljivo nežna. Reka Pamba tukaj ni le geografski pojem, temveč življenjska os, ki določa ritem dneva, dela in počitka. Ko se je plovba približala koncu in se je čoln znova usmeril proti obali, sva oba čutila, da sva doživela nekaj tihega, a pomembnega. Ne spektakel, temveč ravnovesje. Pamba ne poskuša navdušiti – in prav zato pusti tako globok vtis. Za naju z Mirjam je bila opomnik, da Indija ni le intenzivna in kaotična, temveč zna biti tudi potrpežljiva, zadržana in presenetljivo domača. Plovba po Pambi se ni končala le kot prijeten izlet, temveč kot uvod v večer, ki je imel prav poseben pečat. V kraju Maradu, kjer se reka skoraj neopazno prepleta z naselji in vsakdanjim življenjem, sva z Mirjam doživela

tisto, čemur na ladji pravijo AzAmazing večer – in morava priznati, da ime ni bilo izbrano po naključju. Po miru reke je Maradu deloval kot naravno nadaljevanje dneva, a z nekoliko drugačno energijo. Še vedno umirjeno, a hkrati praznično. Kot da bi se kraj za en večer odločil stopiti korak naprej in reči: »Dobrodošli, zdaj pa poglejte, kaj vse smo.« Organiziran večer z Azamaro ni bil bleščeč spektakel v klasičnem turističnem smislu, temveč skrbno izbran vpogled v lokalno kulturo, ki je znal biti hkrati dostojen, topel in pristen. Dogajanje je imelo ritem, ki naju ni silil k občudovanju, temveč naju je vanj povabil. Glasba, gib, barve in zvoki so se zlili v izkušnjo, ki je delovala naravno, skoraj domače. Mirjam je še posebej pritegnila umirjena samozavest nastopajočih – nihče se ni trudil narediti vtisa, pa je bil ta kljub temu močan. Midva pa sva sedela tam, nekoliko odmaknjena, z občutkom, da sva priča nečemu, kar ni namenjeno zgolj obiskovalcem, temveč izhaja iz kraja samega. Maradu se nama je tisti večer pokazal kot prostor srečanja – med reko in kopnim, med vsakdanom in praznikom, med domačini in popotniki. AzAmazing večer z Azamaro ni bil le postavka na programu, temveč premišljena pika na i dnevu, ki se je začel tiho na vodi in se zaključil v toplem, kulturno bogatem vzdušju. Ko sva se pozneje vračala, sva oba imela občutek, da se je dan sklenil tako, kot se spodobi: brez hitenja, brez odvečnih besed, a z jasno mislijo, da so prav takšni trenutki tisti, ki potovanju dajo globino. Maradu in večer z Azamaro sta tako ostala zapisana ne kot dogodek, temveč kot razpoloženje – mirno, spoštljivo in presenetljivo bogato.

275

276

MAHABALIPURAM Kjer so bogovi izbrali granit

Če bi imeli kamni v Mahabalipuramu glas, bi se najbrž pritoževali, da jih ljudje že več kot tisoč let preveč fotografirajo. A prav ti kamni – vklesani, zloženi in postavljeni z neverjetno potrpežljivostjo – so razlog, da to obalno mesto na jugovzhodu Indije ni le navadna postaja ob Bengalskem zalivu, temveč pravi kamniti strip iz časa starodavnih kraljev. Mahabalipuram je kraj, kjer so bogovi dobili stalno prebivališče

v granitu, valovi oceana pa vsak dan znova preverjajo, ali so templji še vedno na svojem mestu. Mesto je cvetelo v času dinastije Pallava, ko so kralji očitno verjeli, da je najboljši način za dokazovanje moči ta, da v skalo izklesaš zgodbo, ki bo trajala dlje kot tvoja oblast. Tako so nastali jamski templji, samostojni

kamniti svetišči in ogromni reliefi, med katerimi najbolj slovi prizor Spusta Gangesa – kamnita pripoved, tako polna likov, da bi ji še sodoben stripar zavidal kompozicijo. Bogovi, ljudje, živali in mitološka bitja se gnetejo na eni sami skalni steni, vsak s svojo vlogo in brez kančka želje po osebnem prostoru. Posebno poglavje zase so t. i. Pet Rath,

pet monolitnih templjev, izklesanih vsak iz enega samega kosa kamna. Videti so kot kamnite igrače velikana, ki jih je nekdo pozabil pospraviti ob obali. Vsak rath ima svojo obliko in posvetilo, skupaj pa delujejo kot arhitekturni eksperiment, v katerem so kamnoseki očitno preizkušali, kaj vse se da narediti z dletom, potrpljenjem in zelo dobrim načrtom. Čeprav templji nikoli niso bili povsem dokončani, prav v tem tiči njihov čar – so zamrznjen trenutek ustvarjalnega procesa. Najbolj ikonična podoba Mahabalipurama pa je zagotovo Obalni tempelj. Stoji tik ob morju, kljubuje vetru, soli in valovom ter daje vtis, kot da se vsak večer pogaja z oceanom za še en dan obstoja. V času, ko je bil zgrajen, je služil tudi kot orientacijska točka za mornarje, danes pa bolj kot orientacija za fotografe, ki čakajo na popoln sončni vzhod. Tempelj ni le arhitekturni dosežek, temveč tudi simbol vztrajnosti – tako človeške kot kamnite. A Mahabalipuram ni le muzej na prostem. Med templji se vijejo peščene poti, po katerih hodijo domačini, prodajalci spominkov in radovedni popotniki. Zrak je prežet z vonjem po morju, kadilu in začimbah, nekje v ozadju pa vedno odmeva ritmičen zvok valov. Prav ta mešanica vsakdanjega življenja in starodavne mitologije daje kraju poseben utrip. Tukaj zgodovina ni oddaljena ali zaprta v vitrini – sedi ob cesti, te gleda iz kamna in ti brez besed pripoveduje zgodbe, stare več kot tisočletje. Mahabalipuram je torej več kot zbirka templjev. Je dokaz, da so ljudje že davno pred sodobno tehnologijo znali ustvarjati monumentalna dela, ki še danes vzbujajo občudovanje. Je kraj, kjer se mit, umetnost in narava srečajo v granitu – in kjer tudi najbolj skeptičen obiskovalec vsaj za trenutek razume, zakaj so si bogovi izbrali prav to obalo.

277

278

TEHERAN Teheran ni ljubezen na prvi pogled. Je bolj kot znanec, ki te ob prvem srečanju pogleda nekoliko postrani, a se že ob drugi kavi izkaže za izjemno zanimivega sogovornika. Iranska prestolnica, razpotegnjena med puščavsko vročino juga in zasnežene vrhove gorovja Alborz na severu, je mesto kontrastov: starodavne zgodovine in sodobnega vrveža, strogega videza in presenetljivo toplega vsakdana.

Njegove korenine segajo globoko v perzijsko preteklost, a pravi razcvet je doživel šele v zadnjih nekaj stoletjih, ko je postal politično in kulturno središče Irana. Sledi te zgodovine so danes raztresene po mestu: v razkošju palače Golestan, v zakladnicah Narodnega muzeja, na živahnem Velikem bazarju, kjer se čas meri v skodelicah čaja in ne v minutah, ter v stolpu Azadi, ki še vedno simbolno pozdravlja vsak prihod v mesto.

A Teheran ni le seznam znamenitosti. Je tudi mesto ljudi. In prav ti znajo biti za obiskovalca največje presenečenje. Ko sem se po njem sprehajal sam, brez žene, sem kot tujec – in povrhu še moški – hitro opazil, da vzbujam nekoliko več zanimanja kot običajen turist. Pogledi, kratki pogovori, radovedna vprašanja; nič vsiljivega, a dovolj, da začutiš, kako zelo zaprta podoba države ne ustreza povsem resničnemu vsakdanu njenih prebivalcev. Zlasti

ženski del populacije je znal na diskreten in kulturen način pokazati radovednost do sveta onkraj meja, kar je mestu dodalo še eno plast nepričakovane topline. Če bi bil takrat samski, bi se potovanje najbrž hitro spremenilo v nepričakovano družbeno raziskavo z zelo konkretnimi rezultati. Ob vsej prijazni radovednosti in diskretnih pogledih namreč ni bilo težko dobiti občutka, da bi ob malo več časa, nekaj dodatnih čajih in kančku diplomatske spretnosti brez večjih težav spoznal tudi kakšno resno kandidatko za ženo – z ambicioznim dolgoročnim načrtom, ki bi vključeval poroko, selitev v Slovenijo in razlago, zakaj je zima pri nas nekaj povsem običajnega. Še danes se spomnim lepega obraza mladenke, ki me je povsem naravno ogovorila za šankom na vrhu velikega in znamenitega teheranskega stolpa. Prav prijetno sva poklepetala, razgled je bil veličasten, čaj odličen, pogovor pa nevarno tekoč. Na koncu sem seveda – skoraj mimogrede, v slogu človeka, ki med naročilom sladice omeni alergijo – dodal, da sem poročen. Razumevajoč nasmeh je povedal vse: zgodba se je končala dostojanstveno, Teheran pa je še enkrat dokazal, da zna presenetiti tudi tam, kjer tega najmanj pričakuješ. Ko to pišem, se ta isti Teheran oglaša iz povsem drugega časa. Mesto čajev, parkov, pogovorov in presenetljive topline danes pozna drugačen zvok. Misel, da nad kraji, kjer sem se brezskrbno sprehajal in se pogovarjal z neznanci, zdaj padajo bombe, zaboli na povsem osebni ravni. Kot da bi bil ranjen nekdo, ki si ga spoznal in ti je postal blizu — mesto, ki ni nikoli prosilo za sočutje, a si ga je nehote prislužilo.

279

ALAMUT

280

Imel sem to srečo, da sem lahko obiskal in si temeljito ogledal Alamut je bil zgodovinsko resnična gorska trdnjava v severnem Iranu, sedež ismailitske skupnosti, ki je v 11. in 12. stoletju igrala pomembno politično vlogo na območju Bližnjega vzhoda. Vendar pa v literarni interpretaciji Vladimira Bartola Alamut preseže zgodovinsko dejstvo in postane simbolni prostor, v katerem se razkrijejo temeljni

mehanizmi oblasti, vere in manipulacije. Bartol zgodovinsko snov zavestno preoblikuje v filozofsko parabolo. V središču te parabole stoji spoznanje, da resnica ni absolutna, temveč odvisna od tistega, ki jo razlaga in vsiljuje. Hasan ibn Sabah ni zgolj verski vodja ali politični strateg, temveč mislec, ki razume, da množice ne vodi

razum, temveč vera v idejo. Njegov znameniti nauk, da »nič ni resnično, vse je dovoljeno«, ne pomeni moralnega razkroja, temveč radikalno spoznanje o relativnosti resnice in njeni uporabnosti kot orodja oblasti. Tu se Bartolova pripoved neposredno navezuje na filozofijo Friedricha Nietzscheja, predvsem na idejo volje do moči. Oblast

ne izhaja iz pravice, morale ali božje volje, temveč iz sposobnosti oblikovanja pomenov in prepričanj. Hasanova moč ni v meču, temveč v nadzoru nad zavestjo svojih sledilcev. Raj, ki ga izkusijo izbrani bojevniki, ni laž v preprostem smislu, temveč premišljeno ustvarjena iluzija, ki služi višjemu cilju – popolni poslušnosti. Bartolov Alamut je tako laboratorij ideologije. V njem se pokaže, kako lahko verska vera, politična ideja ali katera koli absolutna resnica postane sredstvo za upravljanje ljudi. Kako aktualno tudi še danes! Zgodovinski okvir daje pripovedi verodostojnost, filozofska razsežnost pa jo povzdigne v univerzalno opozorilo. Alamut ni le zgodba o srednjeveški sekti, temveč zgodba o vseh sistemih, ki temeljijo na slepi veri in odpovedi dvomu. S tem Bartol preseže zgodovinski roman in ustvari delo, ki govori tudi sodobnemu bralcu. V svetu ideologij, propagande in nadzora nad informacijami Alamut ostaja aktualen simbol: gora, na kateri se razkrije, kako nevarna je lahko ideja, kadar ji človek verjame brez vprašanj. Fasciniran sem bil nad fizično geološkimi značilnostmi utrdbe, saj je bila obdana s strmimi skalnimi stenami in dostopna le na enem samem mestu – skozi nekaj metrov široko ožino. Prav ta naravna zapora je omogočala, da je bilo trdnjavo mogoče učinkovito braniti že z majhnim številom vojakov, kar Alamutu daje izjemen strateški pomen. Pa še ena zanimivost: vse naokrog današnjega Alamuta pa imajo češnjeve nasade.

281

GILAN

282

Nekatera mesta te ne sprejmejo takoj. Najprej te opazujejo. Merijo tvoj korak, težo nahrbtnika, ritem dihanja in predvsem – namen. Gilan v Iranu je bilo takšno mesto. Ne mesto v klasičnem smislu, temveč trmasta ideja, pritrjena na goro, utrdba, ki se ne baha s svojo zgodovino, temveč jo nosi kot star plašč: oguljen, a še vedno topel. Pot do nje se ne začne z zemljevidom, temveč z vzponom – in z rahlim dvomom, ali si se sploh odpravil v pravo smer. Vzpenjal sem se skupaj z drugimi: romarji, obiskovalci, radovedneži, tisti, ki so vedeli točno, zakaj so tukaj, in tisti, ki so to šele slutili. Hodili smo vsak s svojo mislijo, a v istem ritmu. Koraki so se kmalu izenačili, pogovori so

se razredčili, ostalo je le sopihanje, škripanje kamenja pod nogami in tiho soglasje, da se gor ne gre zaradi razgleda, ampak zaradi nečesa, česar še ne znaš poimenovati. Gilan se ne razkrije naenkrat. Najprej začutiš veter, ki ima več potrpljenja kot ti. Nato zidove, ki so videli več prihajanj kot odhodov. Utrdba stoji tam, kjer bi sodoben razum že zdavnaj odnehal in postavil tablo dostop otežen. A prav v tem je bistvo: sem ne prideš po naključju. Tudi romarji ne. Njihova hoja ni turistična, temveč zbrana; vsak korak je majhen dogovor s preteklostjo. Med njimi sem bil hkrati opazovalec in del prizora. Tujec, a ne povsem. Ko si dovolj

utrujen, postanejo razlike manj pomembne. Delili smo vodo, nasmehe, kratke poglede, ki povedo več kot vljudnostni pogovor. V tistem vzponu ni bilo pomembno, od kod prihajaš, temveč ali boš nadaljeval. In ko končno stojiš zgoraj, Gilan ne ponudi fanfar. Nobenega zmagoslavnega občutka, nobene razglednice za takojšnjo uporabo. Namesto tega dobiš tišino, ki ni prazna, in občutek, da si stopil v prostor, kjer čas ne teče naravnost, temveč kroži. Utrdba ne pripoveduje zgodb – zahteva, da jih poslušaš. Pot navzdol je obljubljala umiritev, a Gilan tudi tu ni povsem popustil. Ravno ko sem se že prepričeval, da je najtežji del poti za nami in da

nas čaka le še prijazno koleno ter nekaj kamenja pod nogami, sta me prehitela dva vojaka. Tekla sta kot za stavo, z izrazom ljudi, ki nimajo časa za razglede, filozofijo ali utrujene tujce. Njuni koraki so bili prehitri, preveč odločni, da bi šlo za navaden sprehod po gori. Za trenutek sem pomislil, da sem morda kaj spregledal – ali pa da je Gilan pravkar spremenil pravila igre. Razlog za paniko se je razkril kmalu zatem. Eden od fotografov iz naše skupine je namreč ocenil, da je utrdba še lepša iz zraka. In ker je imel pri roki majhen, skoraj sramežljiv dronček, ga je brez posebnega pomisleka poslal nad trdnjavo. Kar je v marsikateri državi zgolj turistična malomarnost, je tukaj hitro dobilo drugačno težo. Nenadoma je bilo jasno, zakaj sta vojaka tekla – in zakaj veter nad Gilanom ni bil edini, ki je postal nekoliko napet. Sledili so hitri pogledi, gestikulacija, nekaj resnih obrazov in precej manj humorja, kot bi si ga človek želel v takšnih trenutkih. Dron je krožil, vojaki so kazali, fotograf je razlagal, mi pa smo vsi skupaj vadili zelo specifično vrsto tišine: tisto, ki je polna upanja, da se bo vse nekako uredilo. In se je. Dronček je pristal, lastnik ga je obdržal, utrdba pa je znova ostala tam, kjer je bila že stoletja – neomajna, nedostopna in povsem nezainteresirana za našo tehnologijo. Šele kasneje, ko so se srčni utripi vrnili v bolj potovalni tempo, sem se zares začudil. Ne nad odzivom oblasti, temveč nad dejstvom, da je nekdo sploh pomislil, da je dobra ideja prinesti dron v Iran. Gilan te res ne preizkuša samo z vzponom. Preveri tudi, kako dobro razumeš, kje si – in kdaj je pametnejše pustiti tehnologijo v nahrbtniku.

283

ARMENIJA

284

Armenija je majhna, a izjemno raznolika država v Južnem Kavkazu, ki se ponaša z bogato zgodovino, starodavno kulturo in osupljivo naravno pokrajino. Leži na stičišču Evrope in Azije ter velja za eno najstarejših civilizacij na svetu. Posebno mesto v svetovni zgodovini ima kot prva država, ki je že leta 301 krščanstvo razglasila za državno vero. Zaradi tega je Armenija danes prepoznavna po številnih cerkvah, samostanih in zgodovinskih spomenikih, ki so tesno povezani z naravnim okoljem in obiskovalcem ponujajo edinstveno doživetje. Eden najpomembnejših simbolov Armenije je gora Ararat, ki ima za Armence velik zgodovinski, kulturni in duhovni pomen. Čeprav je danes na

ozemlju Turčije, je Ararat globoko zasidran v armenski narodni zavesti. Po svetopisemski tradiciji naj bi se prav na tej gori po vesoljnem potopu ustavila Noetova barka, zato ima Ararat posebno mesto tudi v krščanski simboliki. Gora je upodobljena na armenskem državnem grbu, pogosto se pojavlja v umetnosti in literaturi, ob lepem vremenu pa je vidna iz številnih krajev v Armeniji, zlasti iz prestolnice Erevana. Erevan je glavno in največje mesto Armenije ter njeno politično, kulturno in gospodarsko središče. Mesto združuje bogato preteklost z modernim načinom življenja. Središče mesta predstavlja Trg republike, ki je obdan z mogočno arhitekturo iz značilnega rožnatega tufa, kamna, ki daje mestu poseben videz. Ena

najbolj priljubljenih znamenitosti je Kaskada, monumentalni kompleks stopnišč, fontan in umetniških del, s katerega se odpira čudovit razgled na mesto in goro Ararat. Erevan je tudi pomembno izhodišče za raziskovanje drugih delov države, saj so v njegovi okolici številne naravne in kulturne znamenitosti. Posebno bogastvo Armenije predstavljajo njeni samostani in cerkve, zaradi katerih jo pogosto imenujejo kar »dežela cerkva«. Ti verski objekti so pogosto zgrajeni na odročnih in slikovitih mestih, v gorah ali ob soteskah, kar jim daje dodatno mističnost. Med najbolj znanimi je samostan Geghard, ki je delno vklesan v skalo in uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine. Pomembna sta tudi

samostana Haghpat in Sanahin, ki sta izjemna primera srednjeveške armenske arhitekture in pomembna spomenika krščanske dediščine. Ti samostani niso le arhitekturne mojstrovine, temveč tudi pričevanje o dolgi in neprekinjeni verski tradiciji armenskega naroda. Meni je bil najbolj všeč Tatev, kjer sem zjutraj v cerkvi naletel na skrivnostni verski obred s čudovitim petjem. Pomembna zgodovinska znamenitost je tudi tempelj Garni, edini ohranjeni poganski tempelj v Armeniji in na celotnem Kavkazu. Zgrajen je bil v 1. stoletju in posvečen bogu sonca Mitri. Tempelj je zgrajen v helenističnem slogu in stoji nad globokim kanjonom reke Azat, kar ustvarja izjemno slikovito okolje. V bližini so tudi ostanki antične trdnjave in rimskih kopeli, kar dodatno priča o bogati in raznoliki zgodovini tega območja. Armenija pa ne navdušuje le z zgodovinskimi spomeniki, temveč tudi z naravnimi lepotami, tradicijo in kulinariko. Gorski predeli, gozdovi, termalni vrelci ter zdraviliška in smučarska središča, kot sta Jermuk in Tsakhadzor, ponujajo številne možnosti za aktivni oddih. Armenija velja tudi za eno najstarejših vinorodnih območij na svetu, saj so arheologi odkrili sledi zelo stare vinske pridelave. Tradicionalna armenska kuhinja, znana po močnih okusih in uporabi lokalnih sestavin, ter izjemna gostoljubnost prebivalcev še dodatno obogatijo turistično izkušnjo. Armenija je torej država, ki kljub svoji majhnosti ponuja izjemno bogato paleto turističnih znamenitosti. Preplet starodavne zgodovine, krščanske dediščine, neokrnjene narave in žive tradicije jo uvršča med najbolj zanimive, a še vedno manj množično obiskane turistične destinacije. Prav zaradi te edinstvene kombinacije Armenija obiskovalcem ponuja pristno in nepozabno doživetje.

285

286

EREVAN Če bi Erevan imel uradni zvok, to ne bi bil hupa, ne molitev in ne šumenje fontan, ampak suho, rahlo cinično vprašanje: »Ali je res, da …?« In takoj zatem še bolj suh odgovor: »V principu da, vendar…« Dobrodošli v mestu, ki je svetu dalo legendarni Radio Erevan — namišljeno radijsko postajo iz sovjetskega obdobja, kjer so poslušalci spraševali naivna vprašanja, odgovori pa so bili brutalno iskreni, absurdni in smešni prav zato, ker so bili resnični.

Na Radiu Erevan so, denimo, vprašali: »Ali je res, da lahko v Sovjetski zvezi zastonj dobiš avto?« Odgovor: »V principu da. Le da ni avto, ampak kolo. In ni zastonj, ampak so ti ga ukradli.« Tak humor ni bil le šala — bil je način preživetja. In Erevan ga nosi še danes. Dolga desetletja je bil del Sovjetske zveze, ena od republik velikega imperija, katerega vpliv se še vedno

čuti na vsakem koraku: v arhitekturi, v navadah in zelo očitno v jeziku. Ruščina tu ni tujka, temveč stara znanka; slišiš jo na ulicah, v trgovinah in v pogovorih generacije, ki se še dobro spomni časov, ko je bilo vse »v principu urejeno«, le nekoliko drugače, kot je pisalo na papirju. Prav o tem sem imel nekoč presenetljivo zanimiv pogovor s starejšim možakom. Bil je ves v belem — bela obleka, bela srajca,

celo razkošne bele zalizce, kot da je stopil iz kakšne pozabljene sovjetske parade ali pa se je preprosto odločil, da bo eleganten proti vsem zgodovinskim okoliščinam. Z veliko nostalgijo je govoril o časih Sovjetske zveze: kako je bilo takrat vse bolj stabilno, bolj jasno, bolj urejeno. Šele ko sem ga malo bolj izprašal, je postalo jasno, od kod ta toplina v glasu — v tistih časih je bil namreč del vladajoče elite, komunistične strukture, kjer je življenje res delovalo nekoliko lepše kot za večino ostalih. V principu da, seveda. Vendar … Erevan je prav takšen: star več tisoč let, a s spominom, ki je zelo selektiven, in s smislom za ironijo nekoga, ki je že vse videl in ga je težko presenetiti. Ne skuša te očarati na prvo žogo. Raje te pogleda, privzdigne obrv in počaka, ali boš razumel šalo. Če jo boš — si doma.

287

TBILISI

288

Tbilisi je mesto, ki te ne vpraša, od kod prihajaš, ampak te takoj povabi, naj sedeš, nekaj poješ, nekaj popiješ in si ustvariš spomin, ki ga boš še dolgo razlagal doma. Gruzijska prestolnica je čudna na najboljši možni način: malo razpadajoča, malo glamurozna, na trenutke kaotična, a vedno presenetljivo topla. Mesto, kjer se starodavna zgodovina in sovjetski beton gledata čez ramo, medtem ko nekdo spodaj prodaja kruh, ki diši bolje kot večina evropskih pekarn skupaj. Tbilisi leži v dolini reke Kure, razpotegnjen kot maček na soncu. Nad njim se vzpenjajo hribi, na katerih kraljuje trdnjava Narikala, spodaj pa se vijejo ozke ulice starega mesta, kjer ima skoraj vsaka hiša lesen balkon, ki izgleda, kot da ga skupaj držijo spomini, malo barve in precej

optimizma. Fasade so načete, barve sprane, okna različno velika, a prav v tem je čar – nič ni spolirano, nič ni na silo lepo, vse pa ima zgodbo. Tbilisi se ne trudi biti popoln, ampak je raje iskren. Posebno poglavje Tbilisija so žveplene oziroma turške kopeli, zaradi katerih mesto sploh obstaja. In ja – tudi jaz sem bil tam. Ena krasna turška kopel, para, vročina, bazenčki in občutek, da se svet zunaj za nekaj časa izklopi. Ko sediš v vroči vodi, obdan z oboki in rahlim vonjem po žveplu, se zaveš, da se tukaj stoletja niso kopali zato, da bi bili “wellness”, ampak zato, ker je to del življenja. Po tisti kopeli sem bil bodisi prerojen ali pa samo temeljito prekuhan – v vsakem primeru pa neverjetno zadovoljen.

Hrana v Tbilisiju je tema, o kateri bi lahko napisal ločeno knjigo. Hinkali niso zgolj cmoki, ampak test zbranosti: če nisi previden, se juha izlije in si zaznamovan za ves večer. Hačapuri pa je dokaz, da ima sir v Gruziji verjetno svoj lasten državni resor. Vse skupaj se seveda zalije z vinom, ki je tako staro, da ima več življenjskih izkušenj kot marsikateri turist, ki ga pije. In potem so tu še tiste sladice. Tiste iz sadja. Tiste, ki jih prodajajo v trafikah, stojnicah in praktično povsod, kjer je dovolj prostora, da se kaj obesi na vrvico. Imenujejo se čurčhela (churchkhela) in na prvi pogled izgledajo kot nekaj med pisanimi svečami, okrasnimi vrvicami in zelo umetniškimi klobasami. V resnici pa so ena najbolj značilnih gruzijskih poslastic – in presenetljivo naravne.

Čurčhelo delajo tako, da orehe ali lešnike nanizajo na vrvico, nato pa jih večkrat potopijo v gost sadni sok, največkrat iz grozdja, ki je zgoščen v nekakšen sadni puding. Ko se plast posuši, jih potopijo še enkrat. In še enkrat. Dokler ne dobijo tiste značilne, rahlo nagubane, sijoče površine. Nato jih obesijo in sušijo na zraku, včasih več tednov, da se vse skupaj lepo strdi in poveže v sladico, ki je hkrati sadna, oreškasta in prijetno žvečljiva. V trafikah visijo v šopih, vseh mogočih barv in okusov – temno vijolične, rdeče, jantarne, skoraj črne. Na prvi pogled delujejo kot turistična past, a po prvem ugrizu postane jasno, da so nekaj čisto drugega. Niso presladke, niso umetne, niso vsiljive. So tihe zmagovalke. Tiste vrste sladica, ki jo kupiš mimogrede, potem pa jo še dolgo pogrešaš doma, ko ugotoviš, da v nobeni trgovini ne visi nič, kar bi ji bilo res podobno. Noči v Tbilisiju so poglavje zase. Mesto ponoči ne spi – ali pa vsaj zelo glasno razmišlja. Luči se odbijajo od reke, ulice dihajo počasneje, na terasah se še vedno razpravlja o vsem in ničemer. Ena takih noči mi je podarila tudi moj najboljši nočni posnetek strele. Ne eden boljših – najboljši. Ko se je nebo odprlo, mesto pod mano pa je mirno žarelo, sem ujel trenutek, ki ga ne moreš načrtovati. Strela, svetloba, kratek rez tišine po gromu – in jaz s fotoaparatom ob pravem času na pravem mestu. Tisti posnetek ni samo fotografija, je dokaz, da Tbilisi včasih sodeluje, če mu pustiš, da te malo preseneti. Tbilisi ni mesto razglednic. Je mesto občutkov. Malo divje, malo nežno, malo utrujeno, a vedno iskreno. In prav zato ostane s tabo še dolgo potem, ko se vrneš domov – v mislih, na fotografijah in v zgodbah, ki z vsako pripovedjo postajajo še malo boljše.

289

290

GRUZIJA

Gruzija – kjer se logika ustavi, gostoljubje pa prestavi v višjo prestavo

Če bi bila Gruzija oseba, bi bila tista, ki te povabi na »eno pijačo«, ti nato natoči vino brez dna, skuha večerjo za dvanajst ljudi, zapoje žalostno pesem o veselih stvareh in te ob treh zjutraj vpraša, zakaj si že utrujen. Gruzija ne pozna zmernosti. Pozna pa obilje – okusov, zgodb, čustev in zelo prepričljivih razlogov, zakaj moraš pojesti še en kos kruha, čeprav si že zdavnaj obupal. Na prvi pogled je Gruzija majhna pika med Evropo in Azijo, v resnici pa deluje kot cel

kontinent v žepni izdaji. V enem dnevu se lahko voziš mimo vinogradov, starodavnih cerkva, zapuščenih sovjetskih sanj in futurističnih zgradb, ki izgledajo, kot da so jih tja postavili po pomoti – ali po zelo dolgi noči. Pravila? Obstajajo. A so bolj kot prijazen predlog. Še posebej v prometu, kjer velja zlato pravilo: če avto pelje, pomeni, da lahko. Gruzija je tudi ena najstarejših krščanskih dežel na svetu in to jemlje zelo resno. Toliko resno, da ima v zastavi kar pet križev – enega velikega in štiri manjše, za vsak primer, če bi kdo dvomil.

Cerkev tu ni le arhitekturna znamenitost ali zgodovinski opomnik, temveč del vsakdanjega življenja. Samostani stojijo na vrhovih hribov, sredi ničesar in povsod, kjer se zdi, da bi morala že zdavnaj zmagati gravitacija. A ne – če nekaj drži Gruzijo skupaj, so to vera, vino in neomajna trma. Ceste v Gruziji niso zgolj infrastruktura, so doživetje. Včasih so gladke, včasih bolj konceptualne, pogosto pa te pripeljejo do razgledov, ob katerih pozabiš, da si se pred

petimi minutami resno spraševal o svoji življenjski izbiri. Gore Kavkaza se dvigajo samozavestno in brez opravičil, vasi pa se držijo pobočij tako trmasto, kot da bi kljubovale tako gravitaciji kot zdravi pameti. A ravno tam, kjer bi pričakoval tišino in samoto, te skoraj zagotovo nekdo povabi na čaj. Ali kosilo. Ali oboje. In seveda vino. Zgodovina v Gruziji ni tiha in neopazna – pogosto je zapletena, težka in zelo prisotna. Eden najbolj znanih Gruzijcev je brez dvoma Josif Stalin, rojen v mestu Gori, kjer si obiskal tudi njegov rojstni kraj. Obisk tega kraja je drugačen od razgledov in večerij: bolj zadržan, bolj resen, skoraj nekoliko nelagoden. Spomnik in hiša ne pripovedujeta zgodb o vinu in gostoljubju, temveč opominjata, kako zapletene in protislovne znajo biti poti posameznikov in narodov. Gruzija tega dela svoje zgodovine ne skriva – ga pa pusti obiskovalcu, da si o njem ustvari lastno mnenje. Gostoljubje v Gruziji sicer ostaja njen najglasnejši in najbolj vztrajen zaščitni znak. Gost ni nikoli samo gost – je čast, odgovornost in priložnost za vsaj pet zdravic. Hrana pride v količinah, ki bi jih drugje označili kot catering, vino pa teče s takšno samoumevnostjo, kot da bi bilo del vodovodnega sistema. In če misliš, da boš pojedel samo malo, te bo kdo zelo resno pogledal in vprašal, ali je pri vas doma res tako hudo. Fotografije iz junija 2017 ujamejo le drobec tega, kar Gruzija v resnici je. Ker Gruzije se ne da v celoti ujeti v objektiv. Je preglasna, preveč raznolika in preveč živa. Je dežela kontrastov – vere in kaosa, gostoljubja in težke zgodovine, tišine samostanov in glasnih večerij. To poglavje ni vodič. Je spomin. In opozorilo: Gruzija te ne vpraša, ali si pripravljen. Preprosto te vzame s sabo. In potem ti natoči še en kozarec.

291

292

ĆIRINA PROGA Nekoč je tu vozil vlak. Danes se po isti poti premikamo počasneje, tišje in bolj zavestno — z lastno močjo, v ritmu pedal in dihanja. Nekdanja ozkotirna Ćirina proga, po kateri so desetletja sopihale parne lokomotive, se je iz prometne žile preobrazila v pot, ki ne povezuje več urnikov, temveč ljudi z okoljem in s samimi seboj. Kolesarska trasa od Mostarja do Dubrovnika se ne trudi biti spektakularna na prvo žogo. Njena moč je v postopnosti. V dolgih ravninah, v enakomernih vzponih, v tem, da te ne priganja. Pelješ se mimo kamnitih nasipov,

skozi tunele, čez mostove, ki so bili zgrajeni za nekaj povsem drugega časa — in vendar še vedno služijo poti. Le namen se je spremenil. Še posebej zanimiv del poti je kolesarjenje skozi številne opuščene železniške tunele. V njih se svet nenadoma zoži: svetloba izgine, zvok pedal se odbija od kamnitih sten, zrak se ohladi. Takrat postane jasno, da tukaj brez svetilke ne gre — ne kot dodatka, ampak kot nujnega sopotnika. Tuneli niso le infrastrukturni ostanki, temveč drobni prehodi v drugo razpoloženje, kratki skoki iz sonca v temo in nazaj.

Na to pot sem se odpravil z agencijo Chebul, kar se je izkazalo za pravo ravnovesje med organiziranostjo in svobodo. Dnevi so imeli strukturo, a dovolj prostora za postanke, poglede in tišino. Med vožnjo so se pogovori pogosto razblinili v razdaljo med kolesi, vsak je ujel svoj tempo. In prav takrat je pot začela delovati: ko nisi več razmišljal, kam greš, ampak kje si. Krajina se je počasi spreminjala. Hercegovski krš, sprva oster in skoraj zadržan, se je z vsakim kilometrom mehčal. Vegetacija je postajala gostejša, zrak toplejši, barve bolj sredozemske.

A tisto, kar je ostajalo nespremenjeno, so bili sledovi nekdanje proge — kot nevidna linija, ki vodi čez pokrajino in čas hkrati. Večkrat sem se zalotil pri misli, kako drugače je moralo biti, ko je tukaj vozil vlak. Kako so ljudje čakali na postajah, kako je prihod kompozicije pomenil novice, blago, premik. Danes se po isti trasi premikamo brez hrupa, brez dima, brez urnikov. A prav zato ima vsak kilometer težo: ker veš, da ne voziš po naključni poti, ampak po eni tistih, ki so nekoč pomenile več kot le prevoz. In prav tu se začne zgodba, ki presega osebno doživetje. Da bi pot, po kateri danes kolesarimo, zares razumeli, je treba vedeti, zakaj je bila sploh zgrajena, kakšno vlogo je imela in zakaj je utihnila. Šele takrat postane jasno, zakaj današnja tišina ni praznina, temveč nadaljevanje — le v drugačni obliki. Krajina se je počasi spreminjala. Hercegovski krš, sprva oster in skoraj zadržan, se je z vsakim kilometrom mehčal. Zelo lepa so hercegovsko neretvanska polja, široka in odprta, z dolgimi pogledi, ki te vabijo k počasnosti; a marsikje pogled prekinejo tudi ostanki celih vasi, še vedno zaznamovanih s požigi in razdejanje¬m balkanskih vojn, tihi opomini, da ta prostor nosi tudi težo nedavne zgodovine. Vegetacija je postajala gostejša, zrak toplejši, barve bolj sredozemske. A tisto, kar je ostajalo nespremenjeno, so bili sledovi nekdanje proge — kot nevidna linija, ki vodi čez pokrajino in čas hkrati.

293

294

KITAJSKA Kitajska me ni sprejela z dobrodošlico, temveč z občutkom, da sem stopil v tok nečesa starejšega od spomina. V zraku so se mešali megla, vonji ulic in tiha potrpežljivost časa, ki se tam meri drugače. Potoval sem v družbi avstralskih fotografov, ljudi, ki znajo čakati – na svetlobo, na oblak, na trenutek. Skupaj smo se premikali skozi pokrajine in mesta kot skozi počasno razgrinjanje pesmi: vsak korak nova kitica, vsak pogled nov pomen. Kitajska ni hotela biti razložena; hotela je biti doživeta. In mi smo ji prisluhnili skozi objektive, skozi tišino med posnetki, skozi občutek, da nas opazuje prav toliko, kot mi opazujemo njo. Tudi velika mesta so me presenetila – ne toliko

s svojo velikostjo na zemljevidu kot s težo, ki jo imajo v prostoru in zavesti. Šanghaj se dviga kot bleščeča prihodnost z globokimi koreninami, mesto z okoli 25 milijoni prebivalcev, kjer se reke ljudi prelivajo med steklom in betonom. Peking, z dobrimi 21 milijoni, deluje počasneje, a z avtoriteto; tam zgodovina ni v muzejih, temveč v zraku. Guangzhou, za katerega prej skoraj vedel nisem, s skoraj 19 milijoni prebivalcev, diha hitreje, toplo in trgovsko, kot mesto, ki nikoli ni povsem tiho. Shenzhen, še pred kratkim ribiška vas, danes šteje okoli 18 milijonov ljudi in deluje kot ideja, ki je ušla iz prihodnosti in se odločila ostati. Vsako od teh mest je svet zase – in hkrati opomnik, da v Kitajski merila hitro izgubijo svojo evropsko

razsežnost. Tokrat smo se raje zadrževali daleč od urbanega vrveža. Hodili smo skozi manjša naselja in do samostanov, raztresenih po podeželju, kjer se kadri ne ponujajo sami, temveč jih je treba potrpežljivo izluščiti. Fotografirali smo v jutranji megli, ob nizkem soncu in v notranjosti, kjer svetloba pada poševno čez obraze in roke. Iskali smo ljudi, ki še živijo znotraj prostora, ne mimo njega – predvsem takrat, ko so ob posebnih priložnostih oblečeni v tradicionalne noše. Te niso bile kostum, temveč struktura: grobe tkanine, večplastna oblačila, temni klobuki, rdeči poudarki, vezenine, ki so zahtevale bližnji kader. Stali smo tiho, merili

svetlobo, čakali na pogled vstran, na droben premik roke, na trenutek, ko se je obraz poravnal z ozadjem. Takrat je bilo jasno, zakaj smo tu – ne zaradi podobe, temveč zaradi trenutka, ki se je pustil ujeti. Ljudje, ki smo jih srečevali, niso pozirali – preprosto so bili. In prav v tem je nastalo nekaj portretov, ki so presegli potopisni okvir. V obrazih, ujetih v miru samostanskih dvorišč ali ob robu vasi, je bilo dovolj tišine, dostojanstva in zbranosti, da so fotografije kasneje začele živeti samostojno. Nekateri portreti niso več pripadali kraju ali trenutku, temveč pogledu – dovolj zadržanemu, da je dopuščal bližino, in dovolj jasnemu, da je zdržal tudi steno galerije. Takrat sem vedel, da to niso le spomini s poti, temveč dela, ki lahko obstanejo tudi pred gledalcem, ki Kitajske nikoli ni obiskal. Še nekaj splošnih vtisov se je nabiralo sproti, skoraj mimogrede, a so se z vsakim dnem jasneje sestavljali v sliko države v nenehnem gibanju. Povsod se gradi – ceste, mostovi, železniške proge, nadvozi in novi pasovi se raztezajo tudi tam, kjer bi jih na evropskem podeželju ne pričakoval. Prometna infrastruktura deluje kot stalno odprt gradbiščni kader, brez konca in brez premora. Hkrati pa je, ne glede na to, ali si v mestu ali na deželi, čutiti močno prisotnost nadzora: kamere na križiščih, ob cestah, na vhodih v naselja; objektivi, ki očitno niso namenjeni le prometu. Občasno smo naleteli tudi na posebne policijske komunikacijske kamione, parkirane ob cestah ali trgih, tihe vozlišča, kjer se informacije gotovo stekajo naprej, v centralo. In medtem ko se prostor zdi pod stalnim opazovanjem, vsakdan teče skoraj brez gotovine – plačevanje, naročanje, vstopanje, celo drobne transakcije se odvijajo prek telefona. Denarnica je postala odveč; zaslon v dlani pa ključ do skoraj vsega.

295

TIBET 296

Velik poudarek naše fotografske ekspedicije na Kitajsko je bil tudi na obisku budističnih samostanov v Tibetu. Obiskali smo jih času novoletnih slovesnosti ter romanj (po našem koledarju sicer februarja in marca). Nismo šli globoko v Tibet, vendar je že obmejno območje zagotavljalo popolno doživetje tamkajšnjega pisanega dogajanja. Prvi turistični vtis je, da v Tibetu kljub kitajski okupaciji vlada popolna verska svoboda. Verjetno ima kitajska oblast pomembno vlogo vsaj pri imenovanju verskih predstojnikov v samostanih, podobno kot vemo za imenovanje katoliških škofov. Na ta način si partija zagotavlja, da se znotraj verskih aktivnosti in predvsem izobraževanja ne bo dogajalo kaj prevratniškega. Na lastne oči sem se lahko prepričal, da pa lahko običajni verniki izražajo svoja prepričanja ter običaje. To vključuje tudi zelo bogato meniško življenje.

Nisem si predstavljal, da so tibetanski budistični samostani tako obsežni in zasedeni s toliko menihi – vseh starosti od približno 10 let naprej. Včasih je v njih živelo kar po več tisoč menihov, sedaj pa jih je sicer že malo manj, pa še vedno po več sto in ponekod tudi tisoč. V njihovem okviru je po navadi veliko templjev (starih in novih), obdanih z omrežjem »molilnih mlinčkov«, katere kar naprej poganjajo številni obiskovalci (romarji). Njihovo škripanje naj bi s tem izražalo molitve, podobno kot tudi neskončno število molilnih »zastavic« vsepovsod, posebno še na vrhovih hribov in gora. Na nekaterih so napisane molitve, veliko pa je le krpic v petih različnih simboličnih barvah. Veter pa v nedogled poganja molitve … Vzhodni Tibet se razpira kot širok rob tibetanske planote, kjer se visoki travniki, globoke doline in gorski prelazi prepletajo z vsakdanom samostanov, romarjev in majhnih mest. To je prostor prehodov – med Tibetom

in Kitajsko, med nomadskim in urbanim, med tišino pokrajine in ritmom človeškega življenja. Naše potovanje skozi ta del Tibeta je potekalo v družbi avstralskih fotografov, kar je zaznamovalo tempo in način opazovanja: pot ni bila le premik med kraji, temveč nenehno iskanje svetlobe, obrazov in drobnih prizorov, v katerih se razkriva značaj prostora. Marca, ko se zima še oklepa višav, a se v dolinah že čuti bližina pomladi, se vzhodni Tibet pokaže v zadržanih, a izrazitih barvah – rjavih in okrastih tonih zemlje, belini snega in živih poudarkih molilnih zastavic. V Gannanu, pogosto imenovanem tudi »mali Tibet«, se tibetanski svet razkrije z vso svojo duhovno težo. Mesta in vasi se tu vrtijo okoli samostanov, med katerimi izstopa Labrang pri Xiaheju, eno najpomembnejših središč tibetanskega budizma zunaj osrednjega Tibeta. Samostanski kompleks ni le arhitekturni spomenik, temveč živo mesto učenja, molitve in

vsakdanjih opravil. Romarji, ki v enakomernem ritmu obkrožajo samostan in obračajo dolge nize molilnih koles, ustvarjajo prizore, ki so hkrati intimni in univerzalni. Nedaleč stran se razprostirajo travniki Sangke, odprta pokrajina, kjer se pogled ustavi na obzorju in kjer je občutek prostora skoraj fizičen. V Langmusu, razdeljenem med administrativne meje, a povezanem z isto duhovno tradicijo, se tempo še upočasni; to je kraj tišine, kratkih pogovorov in opazovanja samostanskega življenja v njegovi bolj vsakdanji, manj monumentalni obliki. Pot se nato premakne v Huangnan v provinci Qinghai, območje, ki ga zaznamuje predvsem izjemna umetniška tradicija. V Tongrenu, znanem tudi kot Rebkong, se religija in umetnost srečata v obliki Regong umetnosti – poslikav, thangk, kipov in aplikacij, ki že stoletja nastajajo v tesni povezavi s samostani. Samostan Rongwo stoji kot osrednja točka tega sveta, a enako pomembni so tudi manjši samostani, kot sta zgornji in spodnji Wutun, kjer se umetniško znanje prenaša iz roda v rod. Tukaj fotografija ne išče velikih razgledov, temveč detajle: poteze čopiča, obrabljene roke mojstrov, barvne plasti, ki se nalagajo druga na drugo. Naravna kulisa Huangnana, zlasti območje Kanbula z značilno rdečkasto danxia pokrajino, doda temu kulturnemu jedru še močan vizualni kontrast. V Ngawi, znani tudi kot Aba, se prostor znova odpre v velikem merilu. To je dežela, kjer se tibetanska planota spušča v alpske kanjone in kjer narava pogosto prevzame glavno vlogo. Dolina Jiuzhaigou s svojimi jezeri in slapovi deluje skoraj nadrealistično, medtem ko Huanglong s svojimi terasastimi, mineralnimi bazeni združuje visokogorsko resnost in presenetljivo barvitost. Široke planjave Hongyuana in Ruoergaia ustvarjajo občutek neskončnosti, ki ga je težko ujeti

v eno samo podobo, a prav ta odprtost daje Ngawi njen značaj. Barkam, upravno središče regije, deluje kot logistična in kulturna vez med temi raznolikimi pokrajinami, kraj srečevanj in prehodov. Na robu te poti leži Songpan, staro obzidano mesto, ki že stoletja stoji na stičišču poti med Tibetom, Sečuanom in severozahodnimi pokrajinami. Njegovo obzidje, vrata in ozke ulice pričajo o času, ko je bil Songpan pomembna vojaška in trgovska postojanka. Danes mesto deluje kot vrata v naravne znamenitosti Huanglonga in Jiuzhaigouja, hkrati pa ohranja občutek obmejnega kraja, kjer se mešajo tibetanski, qiangški, hui in hanovski vplivi. Razgledi z mestnega obzidja in okoliških vzpetin ponujajo mirnejši zaključek poti, trenutek za pogled nazaj na prehojeno pokrajino. Vzhodni Tibet se tako ne razkrije kot enoten prostor, temveč kot niz povezanih svetov, vsak s svojim ritmom in poudarki. Skupaj tvorijo potovanje, ki ni le geografsko, temveč tudi vizualno in izkustveno – potovanje, kjer fotografija postane način razumevanja in kjer se v vsakem kraju znova vzpostavi ravnotežje med človekom, kulturo in prostrano pokrajino.

297

SIČUAN 298

Ko ti panda razloži filozofijo življenja (in te pri tem opeče čili)

Če bi mi kdo prej rekel, da bom v Sičuanu doživel razsvetljenje ob pogledu na pando in hkrati izgubil občutek v jeziku zaradi čilija, bi mu verjetno odgovoril, da preveč gleda dokumentarce na National Geographicu. A Sičuan – oziroma Sichuan, kot ga pišejo na letališčih, da se Evropejci ne počutimo preveč izgubljene – je ravno tak kraj: presenetljiv, intenziven in nekoliko nevaren za nepazljive brbončice. Čengdu, glavno mesto province, te sprejme z nasmehom, ki ni vsiljiv, a je vseprisoten. Mesto deluje, kot da se mu nikamor ne mudi. Ljudje sedijo v čajnicah, igrajo mahjong, srkajo čaj in razpravljajo o vsem in ničemer, medtem ko svet okoli njih drvi naprej. Čengdu ima redko sposobnost, da te upočasni – ne s prometnimi zamaški, temveč z življenjsko filozofijo. Tukaj ni sramota sedeti in gledati v prazno. Pravzaprav je to skoraj kulturna dolžnost.

A še preden se človek povsem zlije s tem ritmom, ga čaka prvo pravo soočenje s Sičuanom: hrana. Sičuanska kuhinja ni šala. Če ti doma rečejo, da je nekaj “rahlo pekoče”, pomeni, da ima morda malo popra. V Sičuanu pa “rahlo pekoče” pomeni, da boš naslednjih dvajset minut razmišljal o svojih življenjskih odločitvah. Slavni sečuanski poper ni pekoč v klasičnem smislu – je bolj električen. Omrtviči jezik, ustnice in po kratkem času tudi ponos. Hrana te ne napade takoj, ampak potrpežljivo čaka, da misliš, da si zmagal. Potem pa udari. Vendar je prav v tem čar. Vsak obrok je mala pustolovščina. Nikoli ne veš, ali boš navdušen ali ponižan, a zagotovo ne boš ravnodušen. In ko sediš v majhni restavraciji, obkrožen z domačini, ki mirno jedo nekaj, kar je videti kot lava s plavajočimi čiliji, se zaveš, da je pogum relativna stvar. Seveda pa Sičuan ni le hrana in filozofsko

posedanje. Je tudi dom najbolj slavnih prebivalcev Kitajske – pand. Obisk raziskovalnega centra za velike pande v bližini Čengduja je skoraj obvezen, tudi če si misliš, da si preveč odrasel za navduševanje nad kosmatimi bitji. Ta misel te mine v prvih tridesetih sekundah. Pande so profesionalke v umetnosti brezdelja. Medtem ko ves svet govori o produktivnosti, učinkovitosti in nenehnem razvoju, panda sedi, je bambus in izgleda, kot da je s tem povsem zadovoljna. Če pade s hloda, na katerem sedi, to stori z dostojanstvom, ki ga človek lahko le občuduje. Panda te ne uči s pridiganjem, ampak z zgledom: delaj manj, jej več in ne skrbi preveč, kako pri tem izgledaš. Ob pogledu nanje se zdi, da imajo pande odgovor na vprašanja, ki si jih ljudje zastavljamo že tisočletja. Smisel življenja? Bambus. Sreča?

Dober spanec po kosilu. Ambicije? Morda še en bambus. V svetu, kjer nas vsak dan bombardirajo z nasveti, kako postati boljši, hitrejši in uspešnejši, je panda tiha, črno-bela revolucija. Nazaj v Čengduju se življenje nadaljuje v istem umirjenem tempu. Večeri so topli, ulice polne vonjev, zvokov in smeha. Nočne tržnice ponujajo vse od nabodal z neidentificiranim mesom do sladkih dobrot, ki te skušajo prepričati, da čili ni edina začimba v tem delu sveta. Mesto ponoči ne zaspi – le malo bolj se razleze po kavčih, plastičnih stolih in improviziranih terasah. Kar Sičuan in Čengdu naredita tako posebna, ni ena sama znamenitost ali doživetje. Je občutek, da si v kraju, ki se ne trudi biti impresiven, pa je ravno zato nepozaben. Tukaj te nihče ne sili, da bi kaj postal. Dovolj je, da si – in da imaš pri roki kozarec čaja ali skledo rezancev, ki ti bodo morda za vedno spremenili odnos do pekoče hrane. Ko zapustiš Sičuan, odneseš s sabo več kot le fotografije pand in rahlo travmatiziran jezik. Odneseš si lekcijo o počasnosti, sprejemanju in o tem, da ni nič narobe, če včasih preprosto sediš, žvečiš svoj bambus (metaforični ali pravi) in pustiš svetu, da teče mimo. Če je to filozofija, potem je panda njen najbolj prepričljiv učitelj. In iskreno – kdo bi si mislil, da te bo prav panda naučila, kako živeti malo bolj človeško?

299

300

ŠANGHAJ Ko sem stopil na šanghajska tla, sem imel občutek, da sem zgrešil let in pristal nekje okoli leta 2050. Ne zaradi futurističnih avtomobilov ali robotov, temveč zato, ker se je vse gibalo hitreje, kot so se moje misli po dvanajstih urah leta sploh še lahko gibale. Šanghaj me ni vprašal, ali sem pripravljen. Samo potegnil me je vase, kot tekoči trak na letališču, ki te brez usmiljenja odpelje v napačno smer, če nisi dovolj pozoren. Mesto je ogromno. Ne tisto “veliko mesto” po evropskih standardih, kjer se po petnajstih minutah hoje že pritožuješ nad razdaljo, temveč resnično ogromno, takšno, kjer se zdi, da ima vsak oblak svojo poštno številko. Stolpnice rastejo iz tal kot ambiciozne gobe po dežju in vsaka hoče biti višja, lepša in bolj

bleščeča od prejšnje. Človek se nehote začne spraševati, ali tam zgoraj kdo sploh še diha ali pa imajo že poseben sistem za dovod kisika in samozavesti. Enega od odgovorov sem dobil, ko sem se povzpel na eno najvišjih stavb na svetu. Dvigalo me je poneslo navzgor s takšno lahkoto, kot da višina sploh ne obstaja, jaz pa sem se medtem krčevito držal ograje in razmišljal o vseh življenjskih odločitvah, ki so me pripeljale do tega trenutka. Ko sem stopil na razgledno ploščad, sem najprej pomislil, da gledam računalniško simulacijo mesta. Vse je bilo preveč urejeno, preveč veliko, preveč popolno. Avtomobili so bili pikice, ljudje so izginili, jaz pa sem se prvič po dolgem času počutil resnično majhnega — in presenetljivo

zadovoljenega s tem. Razgled je bil takšen, da bi si ga človek želel zapakirati v kovček in odnesti domov. Reka se je vila med stavbami kot miren opomnik, da je bila tukaj že dolgo pred vsem betonom in bo tu verjetno tudi po njem. Tam zgoraj sem stal nekoliko predolgo, ker sem poskušal dojeti, kako je mogoče, da eno mesto hkrati deluje tako kaotično in tako natančno organizirano. Šanghaj je očitno mojster paradoksov. Če je višina preizkus poguma, je hitrost preizkus zaupanja. To sem spoznal, ko sem sedel na Maglev, najhitrejši vlak na svetu (vsaj takrat je bil s 400 km/h). Že samo dejstvo, da vlak ne vozi po tirih, ampak lebdi nad njimi, je dovolj, da se ti v glavi sproži vprašanje: “Ali je

to res pametno?” A Šanghaj nima potrpljenja za dvome. Ko se je vlak pognal, sem na zaslonu opazoval številke, ki so rasle hitreje kot moje zaupanje v fizikalne zakone. Hitrost, ki presega vse, kar sem do takrat povezoval z javnim prevozom, je bila prikazana tako mirno, kot bi šlo za temperaturo prostora. Najbolj nenavadno pri vsem skupaj pa je bilo to, da sploh nisi imel občutka, da se premikaš. Brez tresljajev, brez hrupa, brez drame. Samo svet zunaj okna se je obnašal, kot da je pozabil, da ni v videopospešku. Maglev ni vlak za romantike, ki radi gledajo pokrajino; to je vlak za ljudi, ki imajo s časom profesionalen odnos in ga ne nameravajo zapravljati. Med vsemi tehnološkimi presežki pa sem najlepše presenečenje doživel tam, kjer sem ga najmanj pričakoval. Spoznal sem simpatično domačinko, ki mi je Šanghaj pokazala brez filtrov in brez velikih besed. Ni mi razlagala statistik, ni mi kazala znamenitosti po seznamu “top deset”, ampak me je preprosto povabila na sprehod po starem delu mesta. In tam se je tempo nenadoma upočasnil, kot da bi nekdo obrnil neviden gumb. Ozke ulice, nizke hiše, majhne trgovinice in zvoki vsakdanjega življenja so ustvarili povsem drugačen Šanghaj. Takšen, ki ne tekmuje z višino ali hitrostjo, ampak z zgodbo. Medtem ko sva hodila, mi je pripovedovala o življenju v mestu, o tem, kako se preteklost in prihodnost tukaj ne izključujeta, ampak sobivata, včasih sicer nerodno, a vedno zanimivo. V tistem delu mesta nisi imel občutka, da si turist — imel si občutek, da si gost. Tam sem razumel, da Šanghaj ni zgolj mesto presežkov, temveč mesto kontrastov. Je kraj, kjer lahko v enem dnevu lebdiš nad tirnicami z več sto kilometri na uro, nekaj ur kasneje pa sediš na nizkem stolčku ob ulici in opazuješ

življenje, ki se odvija povsem brez naglice. In prav ta razlika naredi mesto tako nepozabno. Ko sem se odpravljal domov, sem imel občutek, da Šanghaja nisem zapustil, ampak me je on samo za nekaj časa izpustil. Ostal je v mislih, v primerjavah, v rahlem razočaranju ob vsakem počasnem vlaku in vsaki zgradbi, ki se ni hotela dotakniti oblakov. Šanghaj te namreč nauči, da so meje pogosto samo stvar navade — in da je včasih dobro, če ti kakšno mesto to navado malo premeša.

301

LABRANG

302

Samostan Labrang Monastery leži v kraju Xiahe v provinci Gansu na severozahodu Kitajske, v zgodovinski tibetanski pokrajini Amdo. Ustanovljen je bil leta 1709 in velja za enega najpomembnejših središč tibetanskega budizma izven Lhase. Labrang je pripadal šoli Gelug, znani tudi kot “rumene kape”, in je bil skozi stoletja pomembno izobraževalno, versko in kulturno središče za tibetanski svet. V njem so delovali številni učenjaki, menihi in učitelji, samostan pa je slovel po svojih šestih filozofskih fakultetah, kjer so proučevali budistično filozofijo, medicino, astronomijo in rituale. Arhitektura samostana Labrang odraža povezavo med religijo in vsakdanjim življenjem.

Kompleks sestavljajo številni templji, dvorane za molitev, samostanske šole in bivalni prostori za menihe. Posebnost Labranga je tudi eden najdaljših molilnih hodnikov na svetu, po katerem verniki krožijo v meditativnem obredu. Samostan ni bil le versko središče, temveč tudi prostor družbenega življenja, kjer so se zbirali romarji iz širše tibetanske regije. Najpomembnejši dogodek v letu v samostanu Labrang je Monlam Festival, znan tudi kot Veliki molitveni festival. Gre za eno najpomembnejših budističnih praznovanj, ki poteka v prvem lunarnem mesecu po tibetanskem novem letu. Festival izvira iz 15. stoletja in je bil prvotno uveden kot skupna molitev za blaginjo, mir in duhovni napredek vseh bitij. V Labrangu se je

Monlam uveljavil kot najveličastnejša in najbolj slovesna prireditev v letu. Osrednji in najbolj prepoznaven del festivala Monlam je razgrnitev velike thangke, imenovana tudi »sunning of the Buddha«. Thangka je ogromna svitkasta slika Bude, izdelana iz blaga in vezenin, ki jo menihi le enkrat na leto slovesno razgrnejo na pobočju hriba v bližini samostana. Obred poteka ob zori ali dopoldne in traja razmeroma kratek čas, kar še povečuje njegovo simbolno vrednost. Verniki verjamejo, da že sam pogled na razgrnjeno podobo Bude prinaša blagoslov in duhovne zasluge. Razgrnitev thangke spremljajo molitve, petje

manter, zvoki ritualnih trobil ter metanje belih šalov (khata) kot izraz spoštovanja in prošnje za srečo. Dogodek privabi na tisoče romarjev in obiskovalcev, ki se zberejo v tišini in spoštovanju, saj obred simbolizira razsvetljenje, sočutje in navzočnost Bude v svetu. Poleg razgrnitve thangke festival Monlam vključuje tudi maskne plese, filozofske razprave menihov, obrede z maslenimi svetilkami in procesije, ki skupaj ustvarjajo izjemno bogato duhovno in kulturno izkušnjo. Samostan Labrang in njegova glavna letna svečanost nista pomembna le za vernike, temveč tudi za razumevanje tibetanske kulture in identitete. Kljub zgodovinskim pretresom in spremembam je Labrang ohranil svojo vlogo kot živo središče tradicije, kjer se preteklost in sedanjost srečujeta v molitvi, umetnosti in skupnosti. Razgrnitev thangke med festivalom Monlam tako ostaja močan simbol vere, upanja in neprekinjene duhovne dediščine tibetanskega budizma. Na mene je ta veliki samostan naredil zelo močan vtis. Labrang danes ni le zgodovinski spomenik, temveč živa verska skupnost, v kateri stalno živi približno 1.500 do 2.000 menihov, kar ga uvršča med največje tibetanske samostane zunaj zahodnega Tibeta. Posebno ganljiva pa je bila množica romarjev, ki se vsako leto zbere ob razgrnitvi thangke. Po poročilih se tega osrednjega obreda festivala Monlam udeleži več kot 40.000 vernikov in obiskovalcev, ki prihajajo iz različnih delov tibetanskega sveta in tudi od drugod. Najgloblji vtis so name naredili zavzetost vernikov, njihova zbranost in prostracije, s katerimi so izražali globoko spoštovanje do Bude in učenja. Dolge vrste romarjev, ki so se v tišini klanjali, molili in se metali k tlom, so dajale občutek izjemne predanosti in duhovne moči. Prav ta iskrena vera in skupna izkušnja tisočev ljudi sta Labrang in razgrnitev

thangke v mojih očeh spremenila v nekaj več kot le kulturni dogodek – v močno duhovno doživetje, ki pusti trajen pečat.

303

MAROKO

Maroko – tam, kjer se zgodovina prepira s sedanjostjo, čaj pa ima vedno zadnjo besedo

304

Ko pomislimo na Maroko, se v mislih skoraj samodejno pojavijo sipine, kamelje karavane, preglasni bazarji in čaj z meto, ki je tako sladek, da bi lahko nadomestil sladico, zajtrk in večerjo hkrati. Naš obisk Maroka ni bil zgolj potovanje v drugo državo, temveč tudi potovanje v drug ritem življenja, kjer ura nima vedno zadnje besede, potrpežljivost pa ni slabost, ampak nuja. Že prvi koraki po maroških ulicah so dali vedeti, da tu nič ni čisto tako, kot smo vajeni – in prav v tem je bil čar.

Zgodovina Maroka je dolga in barvita. Že v antiki so tu trgovali Feničani, kasneje so območje zaznamovali Rimljani, nato pa je v 7. stoletju z arabskimi osvajalci prišel islam, ki še danes oblikuje vsakdan države. Maroko nikoli ni povsem podlegel Otomanskemu cesarstvu, kar mu je omogočilo večjo samostojnost, čeprav ni ušel evropskemu vplivu. Francoski protektorat v 20. stoletju je pustil sledi v jeziku, arhitekturi in birokraciji – slednji se je, sodeč po izkušnjah, ohranila v vsej svoji zapletenosti.

Maroko leži na severozahodu Afrike, na stičišču Evrope, Afrike in arabskega sveta. Ta geografska lega mu je skozi zgodovino prinesla marsikaj: trgovce, osvajalce, kulture in – kot se hitro izkaže – precejšnjo zmedo identitet. Vendar prav ta mešanica daje Maroku njegov edinstven značaj. Berberi, Arabci, Andaluzijci in Evropejci so skozi stoletja pustili svoj pečat, zato se tu srednjeveške medine brez sramu spogledujejo s francoskimi bulvarji, tradicionalne djellabe pa s sodobnimi kavbojkami.

Današnji Maroko je kraljevina, kjer ima kralj pomembno vlogo, hkrati pa država poskuša hoditi po tanki črti med tradicijo in modernostjo. To se še posebej dobro vidi v njegovih mestih, ki so vsako po svoje zgodba zase in vsako s svojo osebnostjo. Rabat, uradna prestolnica, deluje skoraj presenetljivo urejeno. Ima široke avenije, mirne parke in občutek, da se stvari tu dejansko dogajajo po načrtu. Je administrativno srce države, vendar kljub temu ne deluje hladno

– predvsem zaradi stare kasbe, zgodovinskih spomenikov in obmorske lege, ki ponuja redke trenutke miru v sicer živahni državi. Popolno nasprotje je Casablanca, gospodarsko središče Maroka. Če bi jo srečali brez konteksta, bi jo težko povezali s klasično podobo te dežele. Nebotičniki, poslovne stavbe in nenehen promet dajejo mestu skoraj evropski značaj, a z eno ključno razliko: prometna pravila so tu bolj predlog kot zakon. Kljub temu Casablanca navduši z mogočno mošejo Hassana II., ki se dviga nad Atlantskim oceanom in s svojo velikostjo ter lego dokazuje, da zna Maroko tudi v sodobnosti ustvarjati veličastne simbole. Če pa obstaja mesto, ki uteleša Maroko v vsej njegovi zmedi, lepoti in intenzivnosti, je to nedvomno Marakeš. Mesto, ki nikoli ne utihne. Njegovo osrčje, trg Djemaa el-Fna, je oder brez zaves, kjer se srečajo kačarji, pripovedovalci zgodb, glasbeniki, prodajalci začimb in sokov ter zmedeni turisti, ki poskušajo ugotoviti, ali jih bo nekdo pravkar ogoljufal ali pa jim samo pomaga. Marakeš je naporen, glasen in vroč,

a hkrati neustavljivo privlačen – mesto, ki te najprej izčrpa, nato pa osvoji. Poleg velikih mest Maroko ponuja tudi vrsto izjemnih turističnih destinacij, ki razkrivajo njegovo neverjetno raznolikost. Fes s svojo starodavno medino deluje kot muzej na prostem, kjer se je čas odločil obstati. Chefchaouen, znamenito modro mesto v gorah, pa daje občutek, kot da si vstopil v sliko – vsaka ulica, stopnišče ali vrata so videti kot popolno ozadje za fotografijo. In potem je tu še Sahara – neskončna, tiha in mogočna. Puščava, ki te nauči, kako glasna je lahko tišina in kako nepomembni postanejo vsakodnevni problemi, ko se znajdeš sredi peščenega morja. Prav zaradi te izjemne vizualne raznolikosti bi Maroko na moji osebni lestvici obiskanih držav brez dvoma zasedel prvo mesto po kriteriju fotogeničnosti. Malo je držav, kjer lahko v enem samem dnevu ujameš barvite tržnice, zasnežene gorske vrhove, starodavne palače, neskončne sipine in sodobna mesta. Maroko je dežela kontrastov, ki se pred objektivom fotoaparata obnaša skoraj razvajeno – kamorkoli se obrneš, imaš občutek, da gledaš razglednico. Naš obisk Maroka tako ni bil le ogled znamenitosti, temveč tudi srečanje z drugačno miselnostjo. Z deželo, kjer se pogajanje razume kot družabna igra, kjer je gost vedno kralj (dokler ne pride račun) in kjer se življenje v resnici dogaja na ulici. Maroko nas je naučil, da kaos ni nujno slab, da počasnost ni izguba časa in da včasih najboljše zgodbe nastanejo takrat, ko se izgubiš – bodisi v ozkih ulicah medine bodisi v lastnih pričakovanjih. Ko smo se vračali domov, smo s seboj prinesli več kot le spominke in fotografije. Prinesli smo vonj začimb, spomin na sončne zahode nad puščavo in občutek, da smo obiskali deželo,

ki je ne moreš povsem razumeti – lahko jo le doživiš. In prav zato Maroko ostane v mislih še dolgo potem, ko se prah s poti že zdavnaj spere s čevljev.

305

ANTALIJA

Antalija: kjer zgodovina mijavka in zidovi pripovedujejo zgodbe

306

Antalija ni mesto, ki bi te osvojilo z eno samo razglednico. Ona te raje zapelje postopoma – kot dobra zgodba, ki se začne čisto nedolžno, potem pa ugotoviš, da si sredi rimskega cesarstva, obdan z mačkami in rahlo zmeden, zakaj ti je arheološki muzej bolj zanimiv kot hotelski bazen. Z ženo sva v Antalijo prispela z načrtom: malo sonca, malo morja, veliko sprostitve. A Antalija se na načrte ne zmeni prav dosti. Prvi, ki naju je

ujel v svojo zgodbo, je bil Hadrijanov zid. Stoji tam, samozavesten in miren, kot nekdo, ki ve, da je preživel dovolj stoletij, da se mu ni treba nikomur dokazovati. Medtem ko sodobni turisti hitijo skozi odprtino v kamnu, zid tiho šepeta: »Jaz sem bil tu, ko so imperiji še hodili peš.« In res – težko je ostati ravnodušen, ko stojiš pred nečim, kar je prestalo več zgodovine, kot jo boš ti kdaj koli prebral. Ko sva se od zidov obrnila proti mestnim

ulicam, sva naletela na pravo presenečenje: mačje mesto. Antalija namreč ne pripada ljudem. Ljudje so tam zgolj gostje. Pravi lastniki so mačke. One posedajo na antičnih kamnih, leno opazujejo turiste in dajejo vtis, da so arheološki spomeniki postavljeni predvsem zato, da imajo lepše razgledne točke. Vsaka mačka ima izraz filozofa, ki je ravno razrešil smisel življenja, a se je odločil, da ti tega ne bo povedal. Midva pa sva hitro razumela: v Antaliji se ne mudi. Če se mudi tebi, si v manjšini.

In potem je tu arheološki muzej – kraj, kjer se zgodovina ne trudi biti zanimiva, ker ve, da ji to ni treba. Kipci, mozaiki, sarkofagi – vsak predmet ima svojo zgodbo, čeprav ti je ne pove naravnost. Muzej je kot zelo tiha, zelo pametna oseba, ki sedi v kotu sobe. Če se potrudiš in ji prisluhneš, ugotoviš, da ve več o svetu kot vsi glasni razlagalci skupaj. Žena je obstala pred enim izmed kipov, jaz pred drugim, in oba sva imela občutek, da naju nekdo že zelo dolgo opazuje nazaj. Antalija naju ni navdušila zato, ker bi bila popolna. Navdušila naju je, ker zna biti hkrati mogočna in sproščena, starodavna in zelo živa. Ker ima zidove, ki govorijo o cesarjih, mačke, ki se obnašajo kot domačini, in muzej, ki te spomni, kako majhen – in hkrati srečen – si lahko kot obiskovalec sveta. In ko danes pogledava fotografije, posnete tistega julija, se zdi, kot da Antalija še vedno rahlo mijavka iz njih, kamni pa še vedno stojijo tam, kjer so vedno bili. Midva pa veva, da naju tja ni pripeljal dopust, ampak zgodba, v katero sva za nekaj dni tudi sama postala del.

307

308

REZIJA Vsako pravo potovanje se začne s povabilom, ki ga ne moreš zavrniti. Najino se je začelo s povabilom Lojzeta Peterleta, moža, ki je nekoč vodil slovensko vlado, danes pa očitno še vedno rad vodi dobre poti. Mene in sina je povabil na kolesarsko potepanje po Koroški in Reziji, in ker takšna povabila vedno obljubljajo več kot zgolj kilometre, sva rekla preprosto: gremo. S kolesi, nekaj optimizma in z zavedanjem, da se bodo noge pritoževale kasneje. Koroška nas je sprejela z umirjeno lepoto in občutkom, da tukaj svet še vedno diha v razumnih ritmih. Eden prvih postankov je bil obisk slikarja Omana, človeka mirne drže in zbranega pogleda, pri katerem imaš občutek,

da vidi več, kot pove. Njegov atelje ni bil le prostor slik, temveč prostor razmisleka. Barve na platnih niso kričale, ampak so se pogovarjale, pokrajine niso bile opisane, temveč premišljene. Midva s sinom sva poslušala in gledala, tiho, skoraj spoštljivo, kot bi vedela, da je tukaj besed že tako ali tako preveč. Pot nas je nato začela vleči navzgor, proti Višarjam. Vzpon tja ni le telesni napor, ampak proces, v katerem imaš dovolj časa, da razmisliš o vsem in o ničemer. Cesta se vzpenja potrpežljivo, brez velikih dram, razgledi pa se širijo počasi, kot bi hoteli kolesarju dati možnost, da jih res vidi. Ko se približaš vrhu, imaš občutek, da se ne dvigaš le nad doline,

ampak tudi nad vsakdanjo naglico. Višarje so poseben kraj, stičišče svetov, kjer se že stoletja srečujejo jeziki, kulture in romarske poti. Zgoraj je cerkev, trg in razgled, ki človeka utiša. Doline ležijo globoko spodaj, gore stojijo mirno, veter pa se zdi nekoliko modrejši kot drugje. Sin je postal nenavadno tih, jaz pa sem vedel, da so Višarje eden tistih krajev, kjer si želiš zapomniti občutek, ne pa razlage. Sledile so Djekše in tam povsem drugačna izkušnja. Pomagali smo kmetu pri spravljanju sena, kar se je izkazalo za presenetljivo učinkovito učno uro. Seno, ki na travniku deluje lahkotno in skoraj romantično, se v naročju hitro spremeni v konkreten dokaz, da narava

ni sentimentalna. Kmet je delal mirno, brez odvečnih besed, z gibi, ki jih ponavlja že vse življenje. Midva sva se trudila slediti, se spotila in se naučila, da je spoštovanje do zemlje in dela nekaj, česar se ne da prebrati, ampak samo doživeti. Rezija nas je sprejela drugače. Pokrajina se tam zapre, zvoki postanejo mehkejši, čas pa nekoliko manj pomemben. Obisk muzeja slovenske manjšine ni bil le ogled razstav, temveč srečanje z zgodbo vztrajnosti. Srečali smo rojake, ki še vedno govorijo rezijanščino, narečje, ki zveni znano in tuje hkrati, kot oddaljen odmev slovenščine. Besede so drugačne, melodija govora posebna, a občutek pripadnosti je jasen. Tam jezik ni muzejski eksponat, ampak del vsakdanjega življenja, nekaj, kar se prenaša, ker ima pomen. Pred vrnitvijo domov smo se ustavili še v Čedadu. To mesto ne tekmuje za pozornost, ampak jo pridobi z mirno samozavestjo. Staro mestno jedro, kamniti mostovi čez Nadižo in ozke ulice delujejo, kot da se jim nikamor ne mudi. Čedad nosi svojo dolgo zgodovino tiho, brez razkazovanja, in prav v tem je njegova moč. Med sprehodom imaš občutek, da stopaš po mestu, ki je že videlo dovolj in se mu zato ni treba dokazovati. Po vseh kolesarskih kilometrih je bil Čedad prostor za počasnost, in ta počasnost je delovala skoraj razkošno. Domov smo se vrnili čez gorski prelaz Osejane. Kolesa so bila prašna, noge utrujene, misli pa presenetljivo jasne. Prevozili nismo le poti med kraji, temveč tudi razdalje med ljudmi, jeziki in zgodbami. To ni bilo zgolj kolesarjenje. Bila je pot, na kateri se naučiš, da so meje na zemljevidih precej manj pomembne kot tiste, ki jih prestopiš sam pri sebi, in da se Evropa – tista prava – skriva v gorah, vaseh, narečjih in v ljudeh, ki te sprejmejo, kot da si tam vedno bil.

309

310

VALPARAISO

Valparaíso – dve noči, tisoč barv in en sam dolg grafit

V čilensko mesto Valparaíso nismo prispeli po kopnem, temveč tako, kot se mestu spodobi: z ladjo. Azamara nas je odložila v pristanišču, ki ni videti kot klasična razglednica, ampak bolj kot razmetana škatla barvic, ki se je odkotalila po hribu in se nikoli več ni pobrala. Imeli smo natanko dva dni. Kar je, roko na srce, več kot dovolj – ne zato, ker bi bilo mesto majhno, temveč zato, ker Valparaíso ne zahteva časa, ampak pozornost.

Že ob prvem koraku z ladje je jasno, da to ni mesto, ki bi se trudilo biti lepo. Je pa mesto, ki je zanimivo. Hiše so nalepljene ena na drugo, kot da so jih gradili otroci z različnimi kompleti lego kock, brez navodil in brez preverjanja statike. Ceste se nenadoma odločijo, da bodo postale stopnice. Stopnice se odločijo, da bodo galerije. In galerije se odločijo, da bodo ulica. Če bi Valparaíso imel uradni naziv, bi se brez kančka sramu imenoval svetovna prestolnica

grafitov. Ne zato, ker bi jih bilo veliko – temveč zato, ker jih je povsod. Tu grafiti niso vandalizem, ampak urbani DNK. Stene govorijo. Hiše pripovedujejo. Tudi najbolj neopazna garažna vrata imajo mnenje o svetu, politiki, ljubezni ali vsaj o mački, ki očitno vlada soseski. Grafiti v Valparaísu niso naključni podpisi ali hitro zmazani simboli. So ogromni, premišljeni, barvno usklajeni in pogosto presenetljivo

poetični. Na enem zidu te gleda obraz starega mornarja, ki ve več, kot pove. Na drugem se razteza celoten mitološki prizor, ki bi mu zavidala tudi kakšna renesančna palača – če bi se renesansa seveda dogajala na razpokanem ometu in z razgledom na Pacifik. Posebnost mesta je, da grafiti niso ločeni od vsakdanjega življenja. Tu ni “umetniške četrti”, kamor bi turiste usmerjali z letaki. Umetnost je kar pot. In pot je umetnost. Med iskanjem prave vzpenjače se lahko znajdeš sredi vizualnega manifesta o svobodi, naslednji trenutek pa pred muralom, ki brez besed razloži zgodovino Čila bolje kot marsikateri učbenik.

V dveh dneh smo se naučili še nekaj pomembnega: Valparaísa se ne da gledati od daleč. Treba ga je prehoditi, preznojiti, včasih tudi malo preklinjati – predvsem ob hribih, ki se zdijo strmejši z vsako uro. A prav v tej fizični izkušnji mesto pokaže svoj značaj. Ni sterilno, ni zglajeno in nikoli ni tiho. Tudi ko molči, kriči v barvah. Ko smo se tretji dan vrnili na ladjo, se je zdelo, kot da zapuščamo nekakšen odprti muzej brez strehe, brez vstopnine in brez pravil. Dva dni sta bila dovolj, da smo se izgubili, našli, fotografirali preveč zidov in si zapomnili premalo imen ulic. A dovolj tudi, da smo dobili potrditev: Valparaíso ni mesto, ki ga obiščeš. Je mesto, ki te podpiše – nekje globoko, kot dober grafit, ki ga ne moreš več prezreti.

311

312

PATAGONIJA Čilska Patagonija ni kraj, kamor prideš “samo malo pogledat”. To ni tisti tip destinacije, kjer se ustaviš za dve fotki, kupiš magnet in greš naprej – Patagonija se obnaša, kot da je sama sebi kontinent in ti si na njej le začasna motnja v zraku. Naš patagonski filmski trak je bil ujet v decembru 2018 – kar je priročno, ker v Patagoniji vreme ne priznava letnih časov, ampak zgolj razpoloženje. Da ne bo nesporazuma: Patagonija je ogromna geografska pokrajina na skrajnem jugu Južne Amerike, razpeta čez Čile in Argentino. Na zahodu (čilska stran) prevladujejo fjordi, kanali, zmerni deževni gozdovi in ledeniki, proti vzhodu pa se pokrajina prevesi v bolj suhe planote, stepe in prostrane ravnine. Z juga jo zaznamujejo morska “prehodna vrata” in prehodi, kot so Magellanova ožina,

Beaglov preliv in Drakov preliv – skratka, sama geografija ti namigne, da si prišel na rob zemljevida, kjer se atlantski in pacifiški značaj sveta že malo prepirata. In zdaj najbolj simpatičen del: od kod ime “Patagonija”? Po eni najbolj običajnih razlag izraz izhaja iz besede “patagón”, ki jo je Magellan leta 1520 uporabil za domačine, ki so se njegovemu spremstvu zdeli “velikanski” (v resnici naj bi šlo za ljudstvo Tehuelche, ki je bilo takrat pogosto višje od povprečnega Evropejca). Obstaja pa tudi razlaga, da je navdih prišel iz viteškega romana Primaleón (1512), kjer se pojavi lik oziroma “patagon” – kar pomeni, da je bila Patagonija po svoje poimenovana z literarnim “easter eggom” iz 16. stoletja. Če je to res, potem smo mi z Azamaro pravzaprav pluli skozi poglavje neke stare

pustolovske knjige – le da smo imeli boljšo kavo. Mi smo v ta svet vstopili po najbolj civilizirani poti, kar jih Patagonija še tolerira: z ladjo Azamara. Pluti med čilskimi kanali je približno tako, kot bi se peljal po avtocesti, ki jo je projektirala narava – z razliko, da tu ni izvozov, le vedno novi razlogi, da obstaneš pri ograji palube. A za polno izkušnjo velja osnovno patagonsko pravilo: kapa ni modni dodatek, ampak varnostna oprema. Brez moje volnene kape bi me veter najbrž registriral kot lokalni ledeniški okras in me prijazno odložil nekam v fjord. V regiji Aysén se Patagonija pokaže v eni svojih najbolj “divje urejenih” različic. Pokrajino so tu močno oblikovale poledenitve, zato je

polna jezer, kanalov in fjordov, zaledje pa sega do velikih ledeniških območij – vključno s Severnim in Južnim patagonskim ledenim poljem, ki ju vir navaja kot del tretjega največjega sistema ledenih polj na svetu (za Antarktiko in Grenlandijo). Aysén je hkrati ena najbolj redko poseljenih čilskih regij, kar je idealno, če ti je všeč občutek, da narava govori prva, človek pa samo kima. Tudi ime Aysén je zanimivo: izvor ni povsem gotov, med teorijami pa so razlage, povezane z lokalnimi jeziki (npr. pomen “zvit/razdrobljen” zaradi značilnih fjordov ali pomen, ki namiguje na “tisto, kar sega dlje v notranjost”). Potem pa pride tisti del poti, kjer tudi najbolj zadržani popotniki postanejo predvidljivi: vsi naenkrat govorimo tišje, kažemo s prsti in se obnašamo, kot da smo v galeriji. To je “aleja ledenikov” (pogosto omenjena kot Avenida de los Glaciares / Glacier Alley), kratek, a spektakularen odsek na območju Beaglovega preliva, kjer se v morje spušča serija plimskih (tidewater) ledenikov, ki prihajajo z Darwinovega ledenega polja. To ni ledeniška “razgledna točka” – to je ledeniški koridor: led se tam dobesedno izteče do vode in pokrajina izgleda, kot da je nekdo zamrznil gibanje v trenutku, ko je gorela luč “akcija!”.

313

MAGELLANOV PRELIV

Magellanov preliv – med zgodovino, vetrom in pingvini

314

Ko ladja Azamara počasi zapluje v Magellanov preliv, ni dvoma, da vstopamo v poseben svet. To ni le geografski prehod med Pacifikom in Atlantskim oceanom, temveč prava naravna in zgodovinska kulisa, kjer se stikajo stoletja pomorskih sanj, trme in poguma. Če bi imel veter glas, bi tukaj pripovedoval epske zgodbe – in verjetno govoril precej glasno, saj ti kraji tišine ne poznajo najbolje.

Preliv nosi ime po Fernãu de Magalhãesu, pomorščaku, ki je leta 1520 prvi našel morsko pot skozi ta zapleten labirint. Ime ni nagrada za udobno križarjenje, temveč spomin na vztrajnost in tveganje. Njegova odprava je tu tavala v mrazu, lakoti in negotovosti, mi pa danes plujemo v toplem salonu, s skodelico kave v roki — a kljub temu z jasnim občutkom, da ta voda ni nikoli povsem udomačena.

poti je Punta Arenas, mesto, ki mirno leži ob obali preliva. Nekdaj pomembno pristanišče za ladje, ki so še pred odprtjem Panamskega prekopa morale skozi Magellanov preliv, danes deluje kot tiha, nekoliko zamišljena postojanka. Barvite hiše, spomeniki pomorščakom in razgledi na neskončno vodo ustvarjajo občutek kraja, kjer se svet ustavi, da zajame sapo. Punta Arenas ni mesto naglice — je mesto spomina.

Magellanov preliv se vije kot dolg, razgiban morski trak med južno celino Južne Amerike in Ognjeno zemljo. Na zemljevidu deluje skoraj elegantno, v resnici pa je vse prej kot to: ozek, zavit, pogosto zamegljen in izpostavljen hitrim spremembam vremena. Tu se oblaki zdijo nizki, obale surove, barve pa zadržane – kot da bi narava namenoma utišala paleto, da bi poudarila resnost prostora. Plovba je kljub sodobni tehnologiji še vedno izkušnja, ki zahteva spoštovanje.

Med plovbo se pogled večkrat ustavi na obalah, ki so videti skoraj nenaseljene. To je svet vetra, nizkega grmičevja in neskončnih razdalj. Ognjena zemlja, kljub imenu, ne ponuja topline; ime so ji dali ognji, ki so jih prvi evropski pomorščaki videli na obali, kjer so domačini kurili kresove. Danes dežela deluje divje in skoraj arhaično — kot zadnji rob sveta, kjer človek ni gospodar, temveč le občasni obiskovalec.

Eden najbolj nepozabnih trenutkov našega potovanja pa se je zgodil ob obisku majhnega otočka, kjer domuje velika kolonija značilnih malih pingvinov. Že ob prihodu je bilo jasno, da smo mi tukaj gostje. Povsod okoli nas so se gibali pingvini: nerodni na kopnem, a presenetljivo samozavestni, kot da bi natančno vedeli, da so pravi gospodarji tega kosa sveta.

Ena redkih izrazitejših človeških sledi na tej

Po urejenih poteh smo se lahko sprehajali med njihovimi domovi, ki niso gnezda v klasičnem smislu, temveč luknje, izkopane v zemljo. Iz

teh rovov so radovedno kukale glave, pingvini pa so se brez posebnega strahu sprehajali mimo nas, kot da smo le nekoliko večje, počasnejše živali. Fotoaparati so imeli polne roke dela, a kljub temu je bil občutek predvsem spoštljiv — redko doživiš trenutek, ko si tako blizu divjine, ne da bi jo motil. Ko smo se vrnili na ladjo in nadaljevali plovbo skozi preliv, je bilo jasno, da Magellanov preliv ni le pot med dvema oceanoma. Je prehod med svetovi: med zgodovino in sedanjostjo, med človekom in naravo, med udobjem sodobnega potovanja in spominom na čase, ko so se tu pisale zgodbe s precej več tveganja. Ko se je Atlantik končno razprl pred premcem ladje, je za nami ostal občutek, da nismo prepluli le geografskega prehoda, temveč tudi miselno mejo. Magellanov preliv ostane v spominu kot kraj, kjer se svet ne prilagaja človeku — ampak človek, vsaj za trenutek, sprejme pravila sveta.

315

316

ASTANA

Astana – prestolnica, ki se je odločila gledati naprej

Astana je danes prestolnica Kazahstana in eno najmlajših glavnih mest na svetu v sodobnem pomenu besede. Leži sredi neskončne severnokazahstanske stepe, ob reki Išim, približno tisoč kilometrov severno od nekdanjega glavnega mesta Almatija. Geografsko odmaknjena, podnebno neizprosna in pozimi ledeno hladna, Astana na prvi pogled ne deluje kot kraj, kjer bi pričakovali arhitekturne presežke in futuristične urbane ambicije. Prav zato zna presenetiti. Mesto ima dolgo, a ne posebej bleščečo preteklost. Nastalo je v 19. stoletju kot majhna utrdba in upravno središče, v sovjetskem obdobju pa je bilo predvsem provincialno

mesto, vpeto v idejo kmetijske kolonizacije step. Šele po razpadu Sovjetske zveze in osamosvojitvi Kazahstana se je začel njegov nepričakovani vzpon. Leta 1997 je oblast sprejela drzno odločitev, da prestolnico preseli iz Almatija v takrat še razmeroma nepomembno mesto v notranjosti države. Razlogi so bili strateški, politični in simbolni – nova država je potrebovala novo središče, ki bi jo predstavljalo navzven in povezovalo navznoter. Ko danes hodiš po Astani, je jasno, da to ni mesto, ki bi zraslo organsko, temveč mesto, ki je bilo načrtovano. Široke avenije, ogromni trgi, monumentalne stavbe in izrazita arhitekturna ambicioznost pričajo o želji,

da bi se prestolnica uveljavila kot simbol sodobnega, samozavestnega Kazahstana. Marsikdo je Astano že primerjal z Dubajem – ne zaradi puščave, temveč zaradi občutka, da se je mesto odločilo preskočiti več zgodovinskih faz in stopiti neposredno v prihodnost. Med najbolj prepoznavnimi simboli mesta je stolp Bajterek, nekakšen arhitekturni manifest nove prestolnice. Njegova bela konstrukcija in zlata steklena krogla se dvigata nad mestom kot futuristična različica razglednega stolpa, hkrati pa nosita močno simboliko – povezavo med tradicijo, mitologijo in moderno državo. Z razgledne ploščadi se mesto razpre v vse smeri: na eni strani reke starejši, bolj umirjeni del, na

drugi strani nova Astana z bleščečimi stavbami, ki ponoči žarijo v barvah LED-osvetlitve. Med arhitekturnimi poudarki izstopajo tudi Palača miru in sprave, ogromna piramidasta zgradba, ter zabaviščno nakupovalni center Khan Šatyr, velikanski šotor iz stekla in jekla, ki pod svojo streho skriva trgovine, restavracije in celo umetno plažo. Gotovo je to največji šotor na svetu. Poseben čar mesta je prav v kontrastu. Med futurističnimi stolpnicami in skoraj nadrealistično arhitekturo se še vedno čuti bližina stepe, odprtega prostora in neba, ki je večje kot v večini evropskih mest. Astana ni mesto drobnih ulic in spontanih kotičkov, temveč mesto razdalj, perspektiv in velikih gest. Hoja po njej je pogosto hoja skozi idejo – idejo o tem, kakšna naj bi bila moderna prestolnica mlade države. Ko sva se po enem tednu poslavljala od Astane, se nama ni niti sanjalo, da se poslavljava tudi od imena. Takrat je bila to še vedno Astana – samozavestna, futuristična in nekoliko zadržana prestolnica, ki je delovala, kot da ima svojo prihodnost že natančno izrisano. Midva sva jo zapustila z občutkom, da sva obiskala mesto, ki se šele dobro ogreva, ne pa mesta, ki bo kmalu simbolno preimenovano. Nekaj mesecev pozneje je Astana postala Nur Sultan. Novica je prišla skoraj mimogrede, a ko sva jo prebrala, se je najin spomin na mesto nenadoma postavil v drugačno luč. Ulice, po katerih sva hodila, stolpnice, ki so se bleščale v soncu, in ogromni trgi so čez noč dobili novo politično oznako. Mesto samo se ni spremenilo – spremenil se je okvir, v katerega so ga postavili. In prav v tem je bila nenavadna ironija najinega obiska. Astana, ki sva jo doživela, ni delovala

kot mesto, ki bi potrebovalo novo ime ali dodatno razlago. Bila je dovolj samozavestna sama po sebi. Njena arhitektura ni slavila preteklosti, temveč prihodnost; ni se ozirala nazaj, ampak je gledala čez horizont stepe. Ime Astana – preprosto, skoraj tehnično – se je temu presenetljivo dobro prilegalo. Ko je mesto kmalu zatem ponovno dobilo staro ime, se je krog simbolno zaprl. Najin obisk je tako ostal ujet v vmesni čas, v kratko obdobje tik pred tem, ko je prestolnica postala politični simbol na bolj očiten način. Midva pa sva jo imela srečo videti takšno, kot je bila: brez razlag, brez razprav, brez potrebe po utemeljevanju. Astana je bila za naju mesto, ki je presenetilo brez napora. Mesto, ki je delovalo, kot da se mu mudi v prihodnost, a se mu obenem nikamor zares ne mudi. In morda je prav to najlepši spomin – da sva jo doživela v trenutku, ko je bila zgolj to, kar je bila: moderna prestolnica sredi stepe, prepričana vase in tiho ponosna.

317

318

UŠUAJA

Ušuaja – konec sveta, kjer se svet zame vedno znova začne

Če bi Zemlja imela rob, bi tam zagotovo stala tabla z napisom Fin del Mundo. In če bi imel ta rob še svoj značaj, bi bil nekoliko samosvoj, vetroven in presenetljivo gostoljuben. Ušuaja, mesto na skrajnem jugu Argentine, se že dolgo predstavlja kot konec sveta. A zame to ni kraj, kjer se zgodbe končujejo. Prav nasprotno – tja sem se vrnil večkrat, in vsakič sem imel občutek, da se tam nekaj začenja. Prvič me je očarala že sama ideja: iti tako

daleč, da zemljevid skoraj izgubi potrpljenje. Ušuaja leži tam, kjer se Južna Amerika stisne sama vase, za njo pa ostanejo le še ocean, veter in Antarktika. Vreme se obnaša, kot da ne priznava nobenih pravil – sonce se pojavi, ko se mu zljubi, dež in sneg se menjata brez opravičila, veter pa piha z odločnostjo nekoga, ki ve, da ima tu glavno besedo. In vendar mesto kljubuje vsemu temu z neverjetno lahkotnostjo. Pisane hiše stojijo,

kot da so se odločile, da se ne bodo pustile prestrašiti ne mrazu ne samoti. Ljudje hodijo po ulicah, kot da je povsem običajno živeti na robu celine. Turisti fotografirajo tablo »konec sveta«, domačini pa gredo mirno po kruh. Ta kontrast je eden izmed razlogov, da se Ušuaja tako hitro prikrade pod kožo. Ker sem bil tam večkrat, se mi je mesto počasi razkrivalo v plasteh. Ni več šlo samo za geografsko zanimivost ali eksotično destinacijo,

temveč za občutek. Ušuaja ima poseben ritem: počasnejši, tišji, bolj razmišljujoč. Tam imaš čas opazovati oblake, kako se zaletavajo v gore, in ladje, ki v pristanišču čakajo na odpravo proti jugu. In prav te ladje so tiste, ki mestu dajejo še en pomen.

Je konec sveta – enega pogleda. In začetek drugega. Kraja, kjer ugotoviš, da robovi niso namenjeni temu, da se ustaviš, ampak da se ozreš nazaj in vidiš svet nekoliko drugače.

Ko sem se vračal z Antarktike, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Po tednih ledu, beline in tišine, ki skoraj boli, se je Ušuaja nenadoma zdela drugačna. Ne več kot konec sveta, temveč kot njegov začetek. Prva drevesa po neskončni belini. Prve hiše. Prve luči v temi. Prvi vonj po kavi, ki ni zmrznjena v zraku. Takrat sem razumel, da je oznaka »konec sveta« stvar perspektive. Z Antarktike se namreč ne vračaš na konec, temveč nazaj v življenje. In Ušuaja je tista meja, kjer se ekstrem umakne človeškemu. Kjer se tišina ledu zamenja z glasovi ljudi. Kjer se divjina ne konča, ampak se zmehča. V tistem trenutku je mesto delovalo kot vrata – prehod med dvema svetovoma. Ne zadnja postaja, temveč prva. Morda je prav zato Ušuaja tako posebna. Ker je hkrati rob in izhodišče. Mesto, kjer se ceste končajo, a poti šele zares začnejo. Od tam se ljudje odpravljajo proti Antarktiki, a se tudi vračajo – nekoliko spremenjeni, nekoliko tišji, z več spoštovanja do sveta, ki je večji, hladnejši in mogočnejši, kot si ga običajno predstavljamo. Vsakič, ko sem bil tam, sem odšel z istim občutkom: da svet ni ravna črta z jasnim koncem, temveč krog perspektiv. Ušuaja ni konec sveta sama po sebi. Konec je odvisen od tega, od kod prihajaš. In ko prideš z juga, iz ledu in vetra, iz kraja, kjer skoraj ni življenja, postane ta »konec sveta« nenavadno topel, živ in domač. Zato se mi zdi, da Ušuaja v resnici ne laže.

319

TAŠKENT

Taškent na dveh kolesih in pod zemljo

320

Taškent ni mesto, ki bi te napadlo na prvi pogled. Ne plane nate kot Pariz s svojo samozavestjo ali Rim s svojo zgodovinsko razkazovalnostjo. Taškent te raje počaka. In ko ga začneš odkrivati – po možnosti s kolesom – se ti počasi, a vztrajno prikrade pod kožo. Mesto sem prevozil v celoti na dveh kolesih, kar se je izkazalo za idealen način spoznavanja njegove razsežnosti. Taškent je širok, zračen in presenetljivo zelen. Ceste so pogosto bolj podobne drevoredom kot prometnicam, med njimi pa se razprostirajo parki, trgi in sence, ki so junija – ko sonce ne pozna milosti – vredne več kot zlato. Kolesarjenje tu ni boj za preživetje, temveč nekakšen meditativni obred: poganjaš pedala, opazuješ sovjetske bloke, sodobne stolpnice in tradicionalne hiše, vse to v istem kadru.

Med glavnimi postanki je bil seveda Hast Imam kompleks, duhovno srce mesta, kjer ima čas drugačen tempo. Tam ni naglice, le tišina, modre kupole in občutek, da se zgodovina ne razkazuje, ampak zgolj mirno obstaja. Povsem drugačen utrip ima Čorsu bazar, kjer Taškent pokaže svojo najbolj živahno plat. To ni le tržnica, to je gledališče vsakdanjega življenja: kupi začimb v barvah, ki jih v naravi skoraj ni, prodajalci, ki imajo vedno zadnjo besedo, in vonji, ob katerih pozabiš, zakaj si sploh prišel. Kolo me je zapeljalo tudi mimo Trga neodvisnosti, monumentalnega in nekoliko patetičnega, a ravno zato zanimivega. Taškent se tu ne sramuje svoje zgodovine, pa naj bo še tako zapletena. Nekaj ulic stran stoji Amir Timurjev trg, kjer bronasti konjenik ponosno zre v prihodnost, medtem ko ga domačini

uporabljajo kot orientacijsko točko: “Dobimo se pri Timuru.” A pravo presenečenje me ni čakalo nad zemljo, temveč pod njo. Taškentska podzemna železnica ni zgolj prevozno sredstvo. Je podzemni muzej, galerija in časovni stroj v enem. Vsaka postaja ima svoj značaj, svojo temo in svojo estetiko. Marmorne stene, lestenci, mozaiki, motivi vesolja, znanosti, poezije in delavstva – vse to v popolni tišini in presenetljivi čistoči. Občutek imaš, da si zašel v kakšno palačo, ne pa v javni promet. Podzemna železnica močno spominja na moskovsko: ista monumentalnost, ista ideja, da mora biti tudi vsakodnevna pot v službo dostojanstvena in lepa.

Ko sem se z vlakom peljal z ene postaje na drugo, sem imel občutek, da se mesto predstavlja samo sebi. Kot da bi hotelo reči: “Poglej, to smo mi. Tudi tukaj, pod zemljo.” In uspelo mu je. Taškent me je prav tam, med tekočimi stopnicami in peroni, dokončno osvojil. Taškentska podzemna železnica ni zgolj prevozno sredstvo. Je podzemni muzej, galerija in časovni stroj v enem. Vsaka postaja ima svoj značaj, svojo temo in svojo estetiko. Marmorne stene, lestenci, mozaiki, motivi vesolja, znanosti, poezije in delavstva – vse to v popolni tišini in presenetljivi čistoči. Občutek imaš, da si zašel v palačo, ne pa v javni promet. Podzemna železnica močno spominja na moskovsko: ista monumentalnost, ista ideja, da mora biti tudi vsakodnevna pot v službo dostojanstvena in lepa. Prav tu se človek nehote zaloti pri misli, da je iz sovjetskega časa vendarle ostalo tudi nekaj dobrega. Če je bila ideologija pogosto težka, je bila estetika vsaj tu presenetljivo velikodušna. Taškentski metro je dokaz, da so znali razmišljati dolgoročno – in da so celo betonu znali vdihniti kanček poezije. Ko danes pomislim na Taškent, se ga ne spomnim kot ene same slike, temveč kot zaporedja gibanj: vrtenje pedal, počasna hoja po bazarju, drsenje vlaka skozi razkošne postaje. Taškent ni mesto, ki ga preletiš. Je mesto, ki ga moraš prevoziti, prehoditi in – vsaj enkrat – doživeti tudi pod zemljo.

321

ŠOPLUK 322

Šopluk je skupni izraz za pokrajino v osrednjem Balkanu, ki se danes razteza med Bolgarijo, Srbijo in Severno Makedonijo. Šopci so ljudje, ki tam živijo – čeprav bi jih po jeziku težko dali v isto sobo, kaj šele v isto jezikovno skupino. Govorijo namreč zelo različne dialekte vseh treh držav, zato skupni jezik obstaja bolj na papirju (in v glavah etnologov) kot v resničnem življenju. V preteklosti so jih povezovale še nekatere druge lastnosti, na primer pregovorna trma in precej razvit smisel za humor. Danes pa je ta skupni občutek že precej zbledel – tako zelo, da mnogi prebivalci Šopluka, vsaj v Srbiji, izraza sploh ne poznajo več. Če jih vprašaš, od kod so, boš prej dobil odgovor »od tukaj« kot pa »iz Šopluka«. Z mojim načinom potovanja – potepuškim kolesarjenjem – sem se odločil, da grem preverit, kaj je od Šopluka sploh še ostalo. Če že ne skupne identitete, pa vsaj kakšen

kulinarični spomin. In tu ni dileme: šopska solata. Prva, ki so mi jo postregli, je bila resnično odlična in povsem vredna svojega slovesa. Znotraj osvežilna, predvsem zaradi paradižnika in kumar (oboje narezano na take kose, da imaš občutek, da kuhar ni našel manjšega noža), od zunaj pa bogato posuta s sirom – toliko, da solata bolj spominja na sir s prilogo kot obratno. Če bi moral Šopluk ocenjevati zgolj po tej solati, bi bil moj odgovor jasen: pet zvezdic in še en kos kruha. Prvi splošni vtis (sicer povsem pričakovan) pa je bil, da gre za precej nerazvito območje. V Srbiji velja Šopluk celo za najslabše razvito pokrajino, kar je škoda, saj ima ogromno potenciala za turizem. Ta nerazvitost se pokaže zelo hitro, predvsem tam, kjer si turist tega najmanj želi – pri prenočiščih. Ko na Bookingu najdeš lepo opisan »smeštaj«, okrašen s skrbno izbranimi fotografijami, se človek nehote razveseli. Resničnost pa je

pogosto nekoliko… bolj rustikalna. Moja prva soba je bila sicer čisto solidna (predvsem čista, kar včasih pomeni že polovico zmage), a okolica je bila videti, kot da je zadnjo estetsko

prenovo doživela nekje med obema vojnama. Saj ni treba veliko – že metla, malo dobre volje in deset minut časa bi naredili čudež. Ampak očitno to še ni del turistične ponudbe. Vzrok za relativno nerazvitost tega jugovzhodnega dela Srbije je precej podoben kot pri kakšnem manj razvitem delu Slovenije: zelo hribovit teren, slabe prometne povezave in občutek, da si malo pozabljen od centra. Poleg tega je Srbija ta del dobila šele po prvi svetovni vojni, zgodovinsko pa je bilo območje bolgarsko – kar se še danes pozna tu in tam, čeprav večinoma bolj v zgodovinskih knjigah kot na cestah. Na svojem potepuškem kolesarjenju po Južni Srbiji sem si z velikim veseljem (in pravim doživetjem) ogledoval tudi številne lepe srbske cerkvice. Komaj sem čakal, da naletim še na kak čarobni samostan. Že prvi dan, ko sem obiskal cerkvico v Vranjski Banji, sem imel občutek, da sem skoraj doma – kamorkoli sem pogledal, so me spremljali Jezus, svetniki in seveda Marija. Ravno zaradi slednje mi je »sestrska« pravoslavna vera še nekoliko bližja kot protestantska. Nekako bolj domače, bolj barvito, pa tudi manj minimalistično. V zadnjih letih sem imel že kar nekaj enotedenskih potepuških kolesarjenj (Romunija, Irska, baltske države in še kaj), letos pa prvič z električnim kolesom. Že prvi dan je bil pravi test: pot od Vranjske Banje do Bosilegrada, približno 80 kilometrov. Bistvo pa ni bila razdalja, temveč vzpon na Besno Kobilo, ki se dviga kar do 1.900 metrov. Ime gore je, kot se je izkazalo, zelo dobro izbrano. Kljub hudi vročini je šlo presenetljivo gladko. Elektrika dela čudeže in ego hitro zraste. Sem pa bil zato v drugem delu – pri spustu – precej manj navdušen. Pri vzponu je bil ves čas asfalt, zato sem se že videl, kako bom na drugi strani

elegantno »šibal« navzdol, z nasmehom in vetrom v laseh. A realnost je bila drugačna. Na drugi strani me je pričakala tako imenovana »ruska cesta«, zgrajena pred približno sto leti. Asfalta ni imela niti za vzorec. Namesto tega me je čakal zelo kamnit in skalnat makadam, ki je poskrbel, da sem se spuščal počasi, previdno in z neprestanim zaviranjem. Po nekaj kilometrih sem imel roke v krču, prste trde kot les in novo, globoko spoštovanje do ruskih cestnih graditeljev. Če je bil namen ceste utrditi značaj, jim je uspelo.

323

324

VLASINSKO JEZERO Med vožnjo od Vranjske banje proti Bosilegradu sem naletel na nekaj, kar bi lahko mirno kandidiralo za naziv ekološka (mega) bomba leta. Od daleč se popotniku zazdi, da gleda v neko lepo, veliko (umetno) jezero … ko pa se približa, iluzija hitro splahni. Namesto vode ga pričaka (pol)suha gmota – naplavina in jalovina nekdanjega rudnika svinca in cinka v Krivi Feji. Na začetku se še nekaj sramežljivo blešči kot vodna površina, potem pa prizor preide v pravi grozljivki podoben “nasip”, nekaj v slogu 150 metrov visokega jezu, sredi sicer čudovitega gozda. Kontrast je … milo rečeno srhljiv. Ob kratkem postanku so mi domačini, vidno

razburjeni, razložili, da se ta nevarna dejavnost dogaja že kakih 50 let – in da se, kljub vsemu, še vedno nadaljuje. Posledice naj bi bile zelo resne: številni njihovi sorodniki naj bi umrli zaradi bolezni, povezanih z velikimi dozami nevarnih snovi, celo cianidov. »Naj za to sramoto izve cela Evropa!« so mi zaklicali v slovo. Ko sem kasneje pobrskal po spletu, sem ugotovil, da se nosilci dejavnosti branijo z že dobro znanimi argumenti: birokratski postopki, (sumljivo) opravljeni inšpekcijski pregledi in, seveda, čarobna številka – 400 delovnih mest. Na srečo se pokrajina ob cesti od Bosilegrada do Vlasinskega jezera hitro pobere in postane izjemno slikovita. Jezero leži kar na 1.200

metrih nadmorske višine, v okolici Božice pa narava res pokaže svojo bolj prijazno plat. Med raznovrstnim cvetjem sem imel celo srečo opaziti čredo divjih konj – prizor, ki ti brez težav izbriše prejšnje neprijetne vtise. Prava svetovna atrakcija (žal še vedno premalo poznana in še slabše promovirana) pa je Vlasinsko jezero s svojimi znamenitimi plavajočimi otoki. Okoli 20 jih je in ko je gladina vode visoka (gre vendarle za umetno jezero!) ter zapiha močnejši veter, se otoki počasi selijo z enega konca jezera na drugega. Nato se spet za nekaj časa »zasidrajo«. Na njih raste vse mogoče: trava, grmičevje, cvetje in celo manjše

breze. Debeli so do tri metre in dovolj čvrsti, da se po njih lahko tudi sprehajaš – občutek je podoben hoji po močvirju. Seveda sem to moral preveriti na lastnih nogah. Če se, tako kot mene, sprašujete, kako so sploh lahko nastali takšni plavajoči otoki, kakršnih menda ni nikjer drugje na svetu, je razlaga presenetljivo logična. Pred letom 1949, ko so območje zaradi hidroelektrarne poplavili, je bilo tu veliko poljedelstva, s tem pa tudi humusa in šote (po srbsko treset). Ta se je po poplavljanju dvignila in ostala na površju. Ker je šota izjemno hvaležna podlaga za rast rastlin, so se te hitro naselile – tudi brez stika z dnom jezera. Sčasoma so nastali pravi otoki: nekateri so se trajno pripojili obali, drugi pa še danes veselo spreminjajo lokacijo. Kljub vsem naravnim lepotam in svetovnemu unikatnemu pojavu plavajočih otokov (na katerih rastejo celo drevesa!) pa je popotnik priča precej nerazvitemu turizmu tega dela Srbije. Prva dva hotela, ki sem ju našel, sta bila zaprta, čeprav bi lahko brez težav služila svojemu namenu. Eden izmed njih naj bi bil nekoč celo ena od Titovih rezidenc – čeprav se domačini ne spomnijo, da bi Tito sploh kdaj stopil tja. Prenočišče sem zato našel pri zasebnem “penzionu” in bil z njim zelo zadovoljen. Še en hotel v bližini pa sameva zaprt zaradi nekakšnega spora med arabskim lastnikom in državo glede kanalizacije. Tipična balkanska zgodba. Med vožnjo z ladjico po mirni gladini Vlasinskega jezera nam je kapitan pokazal na zaraščeno kočo na samotni obali. Povedal je, da so jo zgradili izključno za snemanje filma Senke uspomena, v katerem je glavno vlogo odigral Velimir Bata Živojinović. Iz radovednosti sem si film še isti dan ogledal kar na telefonu in ugotovil, da so res mojstrsko izkoristili naravno okolje – pa tudi izkušnje starejših igralcev. Pravzaprav je

to tudi bistvo filma: zgodba o usodi ostarelega in zapuščenega igralca. Film toplo priporočam. Da Vlasinsko jezero leži na 1.200 metrih nadmorske višine, sem zares začutil šele ob spustu proti Leskovcu, ko sem skoraj 70 kilometrov večinoma samo še zaviral. Medtem se je vreme občutno poslabšalo, občasno me je tudi malo pošteno zalilo, a kljub temu sem doživel še marsikaj zanimivega …

325

326

CRNA TRAVA Srbska pravoslavna cerkev ni zgolj verska ustanova, temveč celostna izkušnja. Nekakšen duhovni slow food. Bogoslužje traja, kolikor traja, petje zveni, kot da so se pevci dogovorili, da bodo dihali izmenično, jezik pa je dovolj star, da bi mu arheologi lahko pripisali zaščiteno dediščino. Človek večino časa sicer ne razume natančno, kaj se dogaja, a to ni ovira – pomembno je, da stojiš resno, gledaš spoštljivo in občasno prikimaš, kot da točno veš, zakaj. Ravno na dan našega Velikega šmarna po božji volji (ali vsaj po zelo zanimivem spletu naključij) nisem ostal brez »maše«. V Crni Travi sem namreč povsem po naključju stopil v simpatično cerkvico, kjer je ravno potekalo pravoslavno bogoslužje – in to še na njihov praznik. Trajalo je dobro uro, kar v pravoslavnem svetu velja za nekakšno ekspresno izdajo.

Pravoslavni obredi me vedno znova fascinirajo: slovesen ceremonial, mogočno petje in staro cerkveno slovanščino, ki jo razumeš približno toliko, da veš, kdaj ni prav, da si glasen. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Pri njihovi »maši« se nisem mogel izogniti niti »obhajilu«, ki so mi ga ponudili v obliki povsem običajnega kruha. Brez zapletenih razlag, brez teoloških debat – vzemi, pojej in bodi miren.

kraja Crna Trava. Ko so se Srbi odpravljali na znamenito bitko na Kosovem polju, je ena večja skupina vojakov prespala prav tukaj. Ker so bili očitno izčrpani (ali pa so preprosto prespali budilko), so zaspali predolgo in bitko zamudili. Njihov poveljnik jih je kasneje preklical in napovedal, da bo celo trava počrnela na mestu, kjer so (za)spali. In tako je zgodovina dobila razlago, geografija ime, vojska pa slabo vest.

Po obredu seveda sledi še drugi, skoraj enako pomemben del bogoslužja: druženje pred cerkvijo. Tam mi je ena »ljuta« izjemno dobro »zapasala«. Glede na mraz, meglo in splošno resnost obreda je delovala skoraj terapevtsko. Če bi imela še kakšno zdravniško licenco, bi jo človek lahko uvrstil v obvezno zdravstveno zavarovanje.

Obisk jugovzhodnega dela Srbije, pa tudi drugih delov Šopluka (Bolgarija in Makedonija), toplo priporočam. Gre za gospodarsko in turistično (še) ne dovolj razvito hribovito pokrajino, kar pomeni predvsem to, da tam še ni vse spolirano, označeno in zapakirano za množično uporabo. Prav zato skriva ogromno zanimivih naravnih in zgodovinskih posebnosti – recimo Vlasinsko jezero s plavajočimi otoki. Vse je sicer dostopno tudi z avtom, a kolesarjenje ima

Izvedel sem tudi zanimivo razlago izvora imena

veliko prednost: počasneje greš, več vidiš in še lažje te kdo ustavi, da ti razloži, zakaj je tukaj res najlepše. Zadnji dan sem izkoristil še za potep po Beogradu. Med hojo sem obujal spomine na čase, ko je bil še glavno mesto Jugoslavije. Ker sem služil vojsko na jugu Srbije, v Raški, sem v Beogradu pogosto prestopal z vlaka na avtobus. Mesto se je v tem času precej spremenilo. Jaz pa tudi – kar je vsaj pri meni bolj očitno. Najbolj drugačen je Novi Beograd, kjer sem bil pred več kot petdesetimi leti v mladinski delovni brigadi. Udeležba sicer ni bila več povsem obvezna, a jaz sem imel zelo praktičen razlog: v enem mesecu sem se lahko povsem od začetka naučil voziti avto, opravil vse teoretične in praktične tečaje ter izpite in se domov vrnil z veljavnim vozniškim dovoljenjem. Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj vse se je v tistem »revolucionarnem« letu 1968 dogajalo na političnem prizorišču. Medtem ko so se študenti prerivali z miličniki, smo mi vestno delali in nasmejano mahali kameram, kot zgleden primer navdušene delovne mladine. Vsak je pač prispeval po svojih močeh k zgodovini.

327

328

SREDNJA AZIJA Srednja Azija me že dolgo privlači. Ne kot klasična turistična destinacija, temveč kot prostor zgodb, protislovij in globokih zgodovinskih sledi. To je regija, kjer se preteklost nikoli povsem ne umakne sedanjosti in kjer se na vsakem koraku čuti vpliv velikih imperijev, starih trgovskih poti in sodobnih političnih napetosti. Ko razmišljam o zgodovini Srednje Azije, se mi zdi pošteno priznati, da je več kot stoletna ruska oziroma sovjetska oblast pustila zelo ambivalentno zapuščino. Bilo je veliko nasilja, represije in zatiranja lokalnih kultur, a hkrati so Sovjeti prinesli tudi izobraževanje, pismenost,

industrijo in bolj sistematično skrb za kulturne spomenike. Najbolj očitna sprememba pa se mi zdi položaj žensk. V primerjavi z obdobjem pred rusko dominacijo – in tudi z razmerami v sosednjih državah, kot sta Afganistan in Pakistan – so bile ženske v sovjetskem času bistveno bolj emancipirane. Ko danes poslušaš Tadžikinje, ki z rahlo nostalgijo govorijo o »dobrih starih časih«, razumeš, da ne idealizirajo sistema, ampak obdobje, ko so imele več osebne svobode in manj brutalnega moškega šovinizma. Potovati po Srednji Aziji pomeni potovati po nekdanji Veliki svileni poti. A ta nikoli ni bila ena

sama cesta. Raje si jo predstavljam kot mrežo poti, ki so se prilagajale terenu, varnosti in letnim časom. Karavane so povezovale Kitajsko in Indijo z Evropo in Sredozemljem, pri tem pa so pomembno vlogo igrala prav srednjeazijska mesta s svojimi karavanseraji, storitvami in lokalnimi proizvodi. Ta svet je začel zamirati po 16. stoletju, ko je pomorska trgovina postala hitrejša in cenejša. A duh Svilene poti je še vedno prisoten – v arhitekturi, mestih in mentaliteti ljudi. Vedno me je presenečalo, kako današnje države Srednje Azije slavijo osvajalce, kot so Aleksander Veliki, Džingis Kan ali Timurlenk.

Vsaka si izbere svojega »nacionalnega junaka« in mu postavi spomenike, čeprav so ti možje svojo slavo gradili predvsem s krutostjo in množičnimi poboji. Ta odnos do zgodovine se mi zdi simptom sodobnega iskanja identitete – ko manjkajo pozitivni zgodovinski vzorniki, se tudi nasilni osvajalci lahko spremenijo v simbole narodne veličine. Prave politične obrise je regija dobila šele v 19. stoletju, v času t. i. Velike igre med Rusijo in Veliko Britanijo. Do takrat so bili narodi prepleteni, pogosto nomadski, oblast pa je temeljila predvsem na verskih središčih, kot so Hiva, Buhara in Samarkand. Rusi so svojo širitev opravičevali z »civilizacijsko misijo«, vendar so bili v ozadju predvsem ekonomski interesi. Eden od njih je bil bombaž – prekinitev dobav iz ZDA med ameriško državljansko vojno je pospešila razvoj bombažne industrije v Ferganski dolini, katere posledice čutimo še danes. Ko so Sovjeti risali meje, so se na videz sklicevali na znanost, v resnici pa pogosto sledili logiki »deli in vladaj«. Tako so nastale umetne enklave Kirgizov v Uzbekistanu in Uzbekov v Kirgizistanu. Regija je postala narodnostno prepletena skoraj tako kot Balkan. Razlika je le v tem, da so se po razpadu Sovjetske zveze politične elite večinoma odpovedale teritorialnim zahtevam – sicer bi bile vojne verjetno neizogibne.

Najbolj eksplozivno območje ostaja Ferganska dolina. Rodovitna, gosto poseljena in razdeljena med tri države je idealno gojišče za napetosti, revščino in verski fundamentalizem. Strogi varnostni nadzori, kontrolne točke in nezaupanje so del vsakdana. Ni čudno, da se ljudje množično izseljujejo, predvsem v Rusijo, čeprav bi dolina ob pametnem upravljanju imela vse pogoje za razvoj. Posebno poglavje so vodni viri. Reke izvirajo v Kirgizistanu in Tadžikistanu, medtem ko sta Uzbekistan in Kazahstan od njih življenjsko odvisna. Intenzivno kmetijstvo in monokultura bombaža sta pripeljala do pomanjkanja vode, kar pogosto povzroča sebične poteze in tihe konflikte med državami. Ko so leta 1991 srednjeazijske republike postale neodvisne, se mi zdi, da svobode niso pričakovale. V nasprotju z baltskimi državami niso hitele iz sovjetskega objema, nekatere elite pa so celo podpirale poskus ohranitve Sovjetske zveze. Danes se regija znova znajde med velikimi silami – med Rusijo, Zahodom in predvsem Kitajsko, katere gospodarski vpliv vzbuja več strahu kot katerakoli vojaška grožnja. Srednja Azija je zame prostor, kjer nič ni enoznačno. Je hkrati fascinantna in težka, odprta in zaprta, gostoljubna in sumničava. Prav zato pa ostaja ena najbolj zanimivih regij za potovanje – ne le po pokrajini, ampak tudi skozi zgodovino in človeške usode.

329

RUSIJA

Rusija – med sivo preteklostjo in bleščečim sedanjikom

330

Ko se po več kot štirih desetletjih znova znajdem v Rusiji, me najprej zadene kontrast. Tak, ki bi ga lahko merili v vatih, decibelih in barvnih odtenkih. Leta 1974 je bila Sovjetska zveza ena sama siva kulisa: zadržana, napeta, tiha – skoraj šepetajoča. Danes pa je Rusija glasna, pisana in svetleča. Kot bi nekdo na televizorju nenadoma povečal kontrast, svetlost in glasnost hkrati. Kot noč in dan – ali, če hočete, kot črno-beli film, ki se je odločil postati neonski muzikal. Takrat smo morali zvečer skoraj eno uro tavati po Moskvi, da smo sploh našli odprto restavracijo. Ko smo jo, smo nato še dolgo stali zunaj na mrazu in čakali v vrsti, da so nas postopno spuščali noter – po principu »eden ven, eden noter«. Danes pa te mesto kar napada: neonski napisi, vabljive obljube, konkurenčne ponudbe, restavracije na vsakem vogalu. Izbira je tako velika, da je skoraj stresna. Socializem je očitno varoval tudi naše odločitvene sposobnosti.

Ko smo bili leta 1974 v Moskvi, je bil komunizem še trdno v sedlu. V velikem hotelu je imelo vsako nadstropje na hodniku mizo, za katero je sedela tovarišica in vestno zapisovala, kdo gre kam in kdaj. V sobi je bil radio – a le za poslušanje, ne za upravljanje. Program so za nas izbrali drugi: poročila ali domoljubne himne. Izbire je bilo malo, dvoma pa še manj.

približali evropski kulturi in umetnosti. Tam se zgodi tudi zanimiva – skoraj kafkovska – epizoda s kitajskimi turisti: zaradi vodičev, ki o evropski umetnosti niso vedeli prav dosti in so celo trdili, da so Rusi umetnine »nakradli«, so uvedli nov sistem. Vodiči smejo umetnine le kazati, razlage pa so vnaprej posnete in uradne. Vsi s slušalkami – red mora biti.

Danes je nadzor zamenjala organiziranost, red pa učinkovitost. Najboljši simbol tega je moskovska podzemna železnica – Metro. Arhitekturna galerija, muzej, umetniška razstava in prometni sistem v enem. Vse jasno označeno, tudi v angleščini, vlaki hitri, brezplačen Wi Fi pa skorajda samoumeven. Vsak dan jo uporablja okoli šest milijonov ljudi, zato res težko razumem Moskovčane, ki ure in ure presedijo v prometnih zamaških. Ko pa »Metro rules« – in to dobesedno.

Pot ob Volgi, od Sankt Peterburga do Moskve, razkrije še eno Rusijo: cerkve, mesta z bogato zgodovino in bolečimi spomini. Uglič, eden od tako imenovanih sedmih zlatih mest, danes preživi predvsem s turizmom, potem ko je nekoč velika tovarna ur propadla zaradi kitajske konkurence. Tam stoji tudi znamenita »krvava cerkev«, zgrajena v spomin na umor sedemletnega Dimitrija, sina Ivana Groznega. Zgodbe o uničevanju cerkva v času komunizma so skoraj neverjetne. Nekatere so porušili, druge spremenili v muzeje ateizma, skladišča, garaže za traktorje, telovadnice ali celo gostilne. A danes se marsikaj obnavlja. Največjo

Rusija pa ni le Moskva. Obisk Ermitaža razkrije stoletno težnjo ruskih carjev, da bi državo

moskovsko katedralo so komunisti razstrelili – a ne za vedno. Danes spet stoji, obnovljena in bogato okrašena. Tudi katedrala Vnebovzetja je po več kot pol stoletja znova zrasla iz trave, zahvaljujoč velikodušni donaciji. Rusija ima očitno dolg spomin in še daljšo voljo. Po dveh tednih potovanja, obiskih muzejev, koncertov in pogovorih z domačini začnem bolje razumeti rusko dušo. Sami pravijo, da niso ne Zahod ne Vzhod – v šali pa dodajo, da so iz obeh potegnili predvsem slabše. Njihov odnos do avtoritete je drugačen: voditelje vidijo kot očete. Očeta se ne izbira – oče je dan. Ta miselnost se vleče od carjev do danes in marsikaj pojasni. Presenetilo me je tudi, kako odkrito ljudje govorijo. Kritike obstajajo, dvomi o volitvah prav tako, a strahu skoraj ne zaznam. Še

bolj presenetljivo pa je, da se skoraj nihče ne pritožuje nad dolgoletnim vodstvom države. Pogosto slišim hvaležnost za gospodarsko rast, zmanjšanje korupcije in zajezitev kriminala, ki je v devetdesetih letih cvetel. Zakaj menjati vodstvo, če imaš občutek, da gre država v pravo smer? Tako mi pač povedo – in jaz poslušam. Za konec pa še drobna, a zgovorna epizoda: prodajalka v trgovini je stekla za nama na dež, da bi mi vrnila denar, ki sem ga izgubil. In takrat se zaveš, da za vsemi velikimi zgodovinskimi zgodbami, ideologijami in sistemi stojijo ljudje. Prijazni, pošteni, ponosni. Rusija je dežela skrajnosti, kontrastov in presenečenj. In prav zato – kljub vsemu – ostaja fascinantna.

331

PETROGRAD 332

Ker ne vem, ali naj pišem Saint Petersburg ali St. Petersburg, bom ostal kar pri krajši varianti imena. Mesto sva z ženo obiskala kot izhodišče za križarjenje z ladjo Viking do Moskve. Če bi mesta dobivala nagrade za identitetno krizo, bi bil Saint Petersburg brez dvoma med finalisti. Mesto je bilo ustanovljeno kot Sankt Peterburg, nato se je preimenovalo v bolj domoljubni Petrograd, kasneje v strogo resnobni Leningrad, danes pa se je – vsaj uradno – vrnilo k izvirnemu imenu. Medtem ko se zgodovinarji še vedno strinjajo, zakaj je bilo ime spremenjeno tolikokrat, se popotniki po svetu še danes prepirajo, ali je pravilno reči Saint Petersburg, St. Petersburg, Sankt Peterburg ali pa kar po domače – Peterburg. Jaz sem se, iz čiste lenobe in v duhu potovanja, odločil za krajšo varianto in upam, da mi mesto tega ne zameri.

Petersburg ni mesto, ki bi te pozdravilo z objemom – prej te nekaj časa opazuje, nato pa ti ob Nevi, med palačami in mostovi, potiho razkrije, zakaj so ga imenovali »okno v Evropo«. Za naju z ženo je bil Petersburg izhodišče za križarjenje proti Moskvi, a že po prvih korakih je postalo jasno, da to ni zgolj postaja na poti, temveč mesto, ki si zasluži svoj tempo, svoj sprehod in – če je le mogoče – več kot en poskus izgovorjave njegovega imena.

Ne glede na ime pa gre za mesto, ki se ne pusti ujeti v en sam opis. Je rusko in hkrati evropsko, carsko razkošno in sovjetsko resnobno, hladno po podnebju, a presenetljivo toplo po duši.

Sprehodiš se po Nevskem prospektu in hitro ugotoviš, da to ni ulica, ampak nekakšna mestna hrbtenica. Po njej se pretakajo turisti, domačini, zgodovina in promet, vsak s svojim tempom in

Petrograd ni mesto, ki bi ti svoje znamenitosti metal v obraz. Ne skače nate z razglednicami in ne kriči »poglej me!«. Prej deluje, kot da ima preveč zgodovine, preveč palač in preveč samozavesti, da bi se posebej trudil. Tukaj so avenije široke, stavbe monumentalne, reke in kanali pa tečejo z izrazom nekoga, ki ve, da je že videl vse – in bo videl še več.

ciljem. Malo naprej te čaka Kazanska katedrala, ki se na videz ne more odločiti, ali bi bila rimska ali ruska, in Isaakijevska katedrala, ki s svojo zlato kupolo daje vedeti, da skromnost v tem mestu nikoli ni bila na seznamu prioritet. A vse to je nekakšno ogrevanje. Pravi razlog, da Petrograd rahlo privzdigne obrv in reče »aha, ti si eden izmed teh«, se imenuje Ermitaž. Ermitaž ni muzej. Ermitaž je stanje duha. Je kompleks, ki je tako velik, da te že ob vhodu rahlo mine pogum. Ko izveš, da bi za ogled vseh razstav potreboval več let – in to brez pavz za kosilo – se sprijazniš z dejstvom, da boš danes pač videl »nekaj«. In to »nekaj« bo vključevalo več Rembrandtov, kot jih večina ljudi vidi v celem življenju, sobe, ki so same po sebi umetniško delo, in parket, ki bi si zaslužil lastno razstavo. Zimski dvorec, osrednji del Ermitaža, je učbeniški primer carske logike: če že imaš moč, jo pokaži v zlatu, marmorju in neskončnih

dvoranah. Medtem ko občuduješ slike in kipe, se zalotiš, da gledaš tudi strope, vrata, lestence – in druge obiskovalce, ki imajo enak izraz rahle omamljenosti. Ermitaž te ne vpraša, ali imaš rad umetnost. Predpostavi, da jo boš imel, ko boš odšel. Ko se končno prebiješ nazaj na svež zrak, imaš občutek, da si bil nekje drugje. Petrograd te takrat nežno prestreže z reko Nevo, z mostovi, ki se ponoči dvigajo kot počasni baletni gibi, in z občutkom, da si v mestu, kjer je lepota nekaj samoumevnega. Ne razkazuje se – samo je. In morda je prav to največja znamenitost Petrograda: občutek, da si v mestu, ki se ne trudi biti všečno, ker ve, da je. Mesto, kjer so palače del vsakdana, muzeji del sprehoda in kjer se po obisku Ermitaža ne vprašaš, kaj si vse videl, ampak česa vsega nisi — in zakaj se boš morda moral nekoč vrniti. Križarjenje med Petrogradom in Moskvo ni potovanje za neučakane. To je pot za tiste, ki jim je blizu misel, da se svet ne premika vedno v ravni črti, temveč po kanalih, rekah, jezerih in – predvsem – skozi zapornice. Veliko zapornic. Toliko, da jih po tretji ali četrti nehaš šteti in jih začneš dojemati kot nekakšen ritem potovanja: ustavi se, počakaj, poglej okoli sebe, nadaljuj. Če bi življenje imelo gumb za počasni posnetek, bi ga tu nekdo držal pritisnjenega z obema rokama. Ladja se premika po vodni poti, ki deluje skoraj neverjetno premišljeno, kot da bi nekdo že pred stoletji narisal črto čez severozahodno Rusijo in rekel: »Tukaj bomo povezali Baltik z Moskvo.« In potem to res storil. Med Nevo, Ladogskim in Oneškim jezerom, Volgo in neštetimi kanali se pred tabo odvija pokrajina, ki ni dramatična na prvo žogo, a ima tisto tiho moč, ki se ti počasi naseli pod kožo.

Jeseni je ta moč še posebej izrazita. Breze stojijo ob bregovih kot malo melanholični stražarji, že napol slečeni, z rumenimi in zlatimi listi, ki se ob vetru odločajo, ali je že čas za slovo. Meglice se zjutraj dvigajo z vode, kot da reka še ni povsem budna, vmes pa se pojavijo lesene vasice, cerkve s čebulastimi kupolami in pristanišča, kjer se zdi, da se čas ni samo upočasnil, ampak se je za trenutek povsem ustavil. Zapornice so poglavje zase. Vsaka je majhen ritual: ladja se približa, vrata se zaprejo, voda se dvigne ali spusti, potniki se nagnejo čez ograjo in gledajo, kako se spreminja višina sveta. Prvih nekajkrat je to zanimivo, potem postane meditativno. Na koncu imaš občutek, da ladja ne potuje več po vodi, ampak po nekakšni tekoči lestvi, ki te počasi in vztrajno vodi proti Moskvi. In prav ta počasnost je največje razkošje križarjenja. Nič ni treba. Ni urnikov, ki bi te lovili, ni mest, ki bi jih moral “odkljukati”. Je samo voda, ladja in občutek, da si za nekaj dni izstopil iz sveta, kjer je vse nujno. Med Petrogradom in Moskvo se ne potuje zato, da bi prišel hitro na cilj, ampak zato, da bi se med potjo malo izgubil — in se potem, nekje med zapornico številka kdo-ve-katera in večerjo na ladji, spet našel.

333

BORA BORA

Bora Bora – otok, kjer tudi čas odloži prtljago

334

Na Bora Boro nisva priletela. Tja sva priplula, kar je pomembna razlika. Prileteti pomeni, da te nekdo v nekaj urah izstreli iz vsakdana naravnost v razglednico. Pripluti pa pomeni, da imaš čas – čas, da se svet počasi raztopi, da skrbi zdrsnejo čez rob palube in da se v tebi prebudi tisti stari, skoraj pozabljeni občutek raziskovalca. Ladja Azamara je rezala Pacifik z elegantno samozavestjo gospe, ki ve, da se ji nikamor ne mudi. In prav je imela. Ko se je Bora Bora prvič pokazala na obzorju, ni naredila nobene velike drame. Nič fanfar, nobenih ognjemetov. Samo tiha, skoraj sramežljiva silhueta gora, ki so se dvignile iz

oceana, kot da bi jih nekdo pozabil pospraviti po stvarjenju sveta. “To je to,” sem rekel ženi. In oba sva vedela, da to ni tisti “to” iz vsakdanjih pogovorov, ampak tisti veliki, potovalni “to”, po katerem veš, da si prispel nekam, kjer boš moral malo drugače dihati. Bora Bora ima barvo, ki je ni mogoče opisati brez občutka krivde do vseh drugih modrin sveta. Turkizna laguna okoli otoka je delovala neresnično, skoraj vsiljivo popolna, kot da bi nekdo pretiraval z nasičenostjo barv. Če bi jo naslikal slikar, bi mu rekli, naj se umiri. Če bi jo opisal pisatelj, bi mu očitali kič. Ampak narava ima to svobodo – da je lahko brezsramno lepa.

Ko sva stopila s krova, sva imela občutek, da naju je otok že dolgo čakal. Ne v smislu, da bi bil neučakan, ampak bolj v smislu starega prijatelja, ki ve, da prideš, ko prideš, in da se nima smisla razburjati. Domačini so se smehljali s tistim nasmehom, ki ni turističen, ampak otoški – nekoliko počasnejši, mehkejši, brez potrebe po razlagi. Na Bora Bori se nihče ne opravičuje za to, da ima čas. Z ženo sva hodila počasi. Ne zato, ker bi bila utrujena, ampak ker bi bil hiter korak skoraj žaljiv. Tu se ne hodi hitro. Tu se tudi ne govori na kratko. Tudi tišina ima svojo dolžino in pomen. Opazovala sva lesene hišice na kolih, ki

so se zdele, kot da lebdijo nad vodo. Videti so bile kot kompromis med sanjami in arhitekturo – dovolj trdne, da ne odplavajo, in dovolj lahkotne, da te prepričajo, da bi lahko. Najlepši del pa ni bil razgled, temveč občutek, da sva za nekaj časa izstopila iz urnikov, obvestil in nevidnih seznamov opravil. Na Bora Bori ni nujno, da veš, kateri dan je. Sonce vzide, sonce zaide, med tem pa se zgodi življenje. V tem vrstnem redu. In nihče se ne pritožuje. Spomnim se trenutka, ko sva sedela ob laguni in opazovala, kako se svetloba igra z valovi. Voda ni bila samo mokra – bila je živa. Vsak premik je ustvaril novo barvo, nov odtenek, novo možnost za tiho navdušenje. Žena me je pogledala in rekla: “Veš, tukaj bi se človek lahko navadil biti srečen.” In imela je prav. Bora Bora ni kraj, kjer postaneš srečen. Je kraj, kjer ugotoviš, da sreča sploh ni tako zapletena, kot smo jo doma naredili. Ko sva se pozneje vrnila na Azamaro, se je ladja zdela drugačna. Ne zato, ker bi se spremenila, ampak ker sva se midva. Paluba ni bila več samo prostor, ampak podaljšek otoka. Veter je nosil vonj po soli in cvetju, zvezde so se zdele bližje, pogovori tišji in bolj iskreni. Ladja je počasi zapustila laguno, Bora Bora pa ni naredila ničesar, da bi naju zadržala. Samo stala je tam, mirna in veličastna, kot da ve, da bo ostala z nama tudi potem, ko je ne bova več videla. In res je ostala. Bora Bora ni destinacija, ki jo odkljukaš. Je občutek, ki ga odneseš s sabo in ga doma občasno vzameš iz žepa, ko svet spet postane preglasen. Takrat se spomniš turkizne vode, počasnih korakov, nasmehov brez naglice in ladje, ki te je tja pripeljala ne samo čez ocean, ampak tudi malo bližje sebi.

335

336

MOOREA

Moorea – otok, ki se ti prikrade pod kožo

Ko z ladjo Azamara počasi zdrsneš mimo koralnih robov in se pred tabo razgrne Moorea, dobiš tisti redki občutek, da si priplul v razglednico, ki se je nekdo ni potrudil olepšati – ker preprosto ni bilo treba. Zrak je gost od vonja po morju, zelenje je tako zeleno, da bi ga morali uvrstiti v poseben barvni spekter, in gore se dvigajo iz oceana, kot da bi jih nekdo tja postavil z rahlo preveč domišljije in prav nič zadržanosti.

Pripluti z ladjo je vedno poseben obred. Na morju imaš čas, da pustiš vsakdan za sabo, in ko se končno prikaže kopno, nisi več isti človek, kot si bil ob odhodu. Moorea te pričaka brez pompa, a z odločnim sporočilom: upočasni. Tu tudi čas očitno nima jasnega urnika. Ure se raztegnejo, misli se umirijo, in nenadoma se ti zdi povsem logično, da je najpomembnejši del dneva opazovanje, kako se svetloba premika po pobočjih.

Moorea ni otok, ki bi kričal. Ne maha z bleščečimi hoteli, ne tekmuje v popolnosti, ne skuša biti bolj razkošen, kot je. In prav zato je očarljiv. Če je Bora Bora glamurozna filmska zvezda, ki se na rdeči preprogi blešči v popolni svetlobi, je Moorea tista karizmatična stranska junakinja, ki jo opaziš šele po desetih minutah – in potem ne moreš nehati misliti nanjo.

Otok je dramatičen na najbolj eleganten način. Zeleni grebeni, ki se dvigajo skoraj navpično, delujejo kot kulisa za mitološko zgodbo. Vsak ovinek ceste razkrije nov pogled, ob katerem se ti zdi, da bi moral avto samodejno upočasniti iz spoštovanja. In potem je tu laguna – tista popolna mešanica turkizne, modrine in prosojnosti, zaradi katere se začneš spraševati,

zakaj ima domače morje sploh eno samo barvo. Morda je ravno ta kontrast tisto, zaradi česar mi je bila Moorea še lepša kot Bora Bora. Bora Bora te očara takoj, Moorea pa počasi, skoraj sramežljivo. Ne razkazuje se. Dovoli ti, da jo odkriješ sam. In ko jo, se zaveš, da je lepota tukaj bolj živa, manj odrsko postavljena, bolj resnična. Na Moorei se življenje ne dogaja v resortih, ampak ob cesti, v majhnih hišah, na dvoriščih, kjer rastejo banane, in v nasmehih ljudi, ki nimajo nobene potrebe, da bi te navdušili – pa te kljub temu. Otok diha s prebivalci, ne mimo njih. Turist si gost, ne občinstvo. In potem so tu trenutki, ki jih ne moreš načrtovati. Kratek naliv, po katerem je zrak še bolj dišeč. Sončni zahod, ki je tako preprost in

hkrati popoln, da ga ne fotografiraš, ker veš, da ne bi bilo pošteno. Pogled z obale, ko ladja Azamara mirno počiva v zalivu, ti pa se zaveš, da imaš redko priložnost biti nekje vmes – med potjo in ciljem, med vsakdanom in sanjami. Moorea ne tekmuje. Ne potrebuje primerjav, a če jih že naredimo, zmaga po tihem. Zmaga s svojo surovo lepoto, z občutkom prostora, z mirom, ki ni dolgočasen, ampak globok. Zmaga s tem, da te ne poskuša prepričati, da je raj – preprosto je. Ko smo odpluli, se ni poslovila dramatično. Ostala je tam, zelena in tiha, kot da ve, da se bo vrnila v misli še dolgo po tem. In res se je. Med vsemi kraji, ki jih obiščeš, so nekateri samo postaje. Moorea pa postane referenca. Merilo. Otok, ob katerem se boš še dolgo spraševal, zakaj te je tako zelo prevzel – in zakaj ti je bil, čisto po resnici, še lepši kot Bora Bora. 337

338

SALI

Otok, ki si je vzel čas: Dugi otok, Sali in čudež z imenom Telašćica

Če bi otoki imeli značaj, bi bil Dugi otok tisti mirni znanec, ki nikoli ne hiti, govori malo, a pove veliko. Medtem ko se nekateri otoki na Jadranu bahajo s peščenimi plažami in bleščečimi promenadami, se Dugi otok samo nasmehne, popravi suhozid in reče: »Če imaš čas, ostani.« In prav čas je tukaj najdragocenejša valuta. Na jugovzhodnem delu tega dolgega kosa kamna in borovcev ležijo Sali, največje naselje

na otoku, a še vedno dovolj majhno, da se zdi, kot da vsi vedo, kdaj si prišel in zakaj. Sali niso mesto, kjer bi se izgubili – prej kraj, kjer izgubiš občutek za uro. Tukaj jutra dišijo po morju in kavi, popoldnevi po borovcih in soli, večeri pa po ribah, ki so bile še zjutraj bolj prepričane, da bodo dočakale starost. Sali imajo dolgo ribiško tradicijo, ki ni zapisana le v knjigah, ampak v rokah ljudi, v barkah, ki se zibljejo v pristanišču, in v pogovorih, kjer

se resnica in ribiško pretiravanje pogosto prijazno prepletata. Če domačin reče, da je riba »malo večja«, to pomeni, da bi jo bilo škoda ne narisati. Sali so kraj, kjer je normalno, da osel dobi več pozornosti kot avtomobil, in kjer so fešte bolj pomembne od koledarja. A če so Sali srce tega dela otoka, je Naravni park Telašćica njegova duša. Le streljaj stran od kraja se pokrajina spremeni skoraj teatralno. Najprej te pozdravijo mirni zalivi, ki

so tako tiho zaščiteni, da bi v njih lahko parkiral tudi misel. Nato pa – brez opozorila – pridejo stene. Klifi, ki se z morske strani dvigajo visoko in samozavestno, kot bi hoteli dokazati, da narava ne potrebuje arhitekta. Telašćica je park kontrastov. Na eni strani spokojne uvale, kjer se morje obnaša kot dobro vzgojen gost, na drugi pa surova zunanja obala, kjer valovi brez slabe vesti razlagajo, kdo je tukaj glavni. Klifi se ponekod dvignejo več kot 150 metrov nad morje in ponujajo razglede, ob katerih človek nehote utihne – kar je danes skoraj čudež. Potem je tu še slano jezero Mir, naravni paradoks sredi otoka. Poleti je toplejše od morja, pozimi hladnejše, vedno pa dovolj posebno, da se mu odpusti, ker se ne more odločiti, kaj bi rado bilo. Sprehod okoli jezera je tih, skoraj meditativni obred, kjer te lahko presenetijo tudi otoški osli, ki se po parku sprehajajo s samozavestjo dolgoletnih lastnikov zemljišč. Kar naredi Telašćico še bolj posebno, ni le njena lepota, ampak občutek, da je človek tam zgolj gost. Narava ne prosi za pozornost, ne razlaga se – samo je. In če si pripravljen gledati, poslušati in hoditi malo počasneje, ti pokaže več, kot bi pričakoval. Ko se zvečer vrneš v Sali, se dan lepo zaokroži. Sonce tone v morje, barke se vračajo, pogovori postajajo daljši, svet pa manj zahteven. Dugi otok te ne osvoji na silo. Počaka. In ko odideš, ugotoviš, da nisi obiskal le kraja, ampak način življenja, ki se mu je vredno vsaj za trenutek prilagoditi. Posebno navdušenje pa mi je prineslo kolesarjenje po Dugem otoku. Cesta se ponekod dvigne na greben, kjer se zgodi nekaj skoraj filmskega: med vrtenjem pedalov lahko hkrati opazuješ morje na obeh straneh ceste.

Na eni strani mirno, skoraj zaspano Jadransko morje, na drugi bolj odprto, resnejše in temnejše – kot bi se otok sam razprl in pokazal oba svoja značaja. Vožnja po teh dolgih, tihih odsekih ni le športna dejavnost, ampak pogovor z pokrajino. Avtomobil bi tu deloval vsiljivo, kolo pa se zdi popolno prevozno sredstvo: dovolj počasno, da vidiš, dovolj hitro, da začutiš svobodo. Takrat razumeš, zakaj se otoku reče Dugi – ne zaradi kilometrov, ampak zaradi občutka, da se razteza v čas.

339

FALKLAND 340

Falklandski otoki so kraj, kjer se avantura ne začne s prvim korakom na kopno, temveč že veliko prej – včasih celo z izgubo prtljage. Zame so bili Falklandi predvsem izhodiščna točka za dolgo pričakovano križarjenje na Antarktiko, a so se hitro izkazali tudi kot prizorišče ene bolj poučnih življenjskih lekcij: nikoli, res nikoli, ne zaupaj, da bo tvoj kovček potoval enako zanesljivo kot ti.

znane po svoji prilagodljivosti. Tako sem se tik pred odhodom na dvotedensko križarjenje brez vmesnih postankov znašel na hitrem nakupu najnujnejših življenjskih potrebščin – perila in zobne kreme. Falklandi so me tako naučili, da za veliko pustolovščino včasih ne potrebuješ popolne opreme, ampak predvsem dobro zgodbo, ki jo boš kasneje z veseljem pripovedoval.

Ko sem po dolgem letu z letalom družbe LATAM končno pristal v glavnem mestu Falklandskih otokov, me ni pričakala le hladna južna sapica, temveč tudi precej topla klofuta realnosti – moja prtljaga je izginila neznano kam. V njej pa vse, kar človek potrebuje za spodobno preživetje v polarnih razmerah: dodatna oblačila, oprema in občutek varnosti. Ostal sem z denarnico, fotoaparatom in optimizmom, ki je bil v tistem trenutku sicer nekoliko načet, a še vedno uporaben.

Najprej smo se z ladje preselili v manj elegantna, a bistveno bolj pustolovska prevozna sredstva – gumijaste čolne zodiak. Ti imajo posebno sposobnost, da človeka hkrati navdajo z občutkom raziskovalca in z rahlim dvomom o lastnih življenjskih odločitvah. Z njimi smo se izkrcali na nekaj manjših falklandskih otokov, kjer nas ni pričakala dobrodošlica v klasičnem človeškem smislu, temveč precej boljša različica: favna, ki se za obiskovalce ne zmeni kaj dosti.

Raziskovalna ladja, pravzaprav mali ledolomilec, je že čakala, časovnice pa niso

Glavne zvezde so bili seveda pingvini. Na Falklandih se obnašajo, kot da so oni lastniki

zemlje, mi pa nekoliko nerodni gostje, ki hodimo po njihovem dvorišču. Stali so ob poteh, se nerodno zibali čez kamenje in nas opazovali z izrazom, ki je nekje med radovednostjo in tihim posmehom. Nekateri so se pomembno sprehajali mimo, drugi so počivali, tretji pa so očitno razpravljali o resnih pingvinskih zadevah, v katere nismo bili povabljeni. Njihova popolna brezbrižnost do človeške prisotnosti je bila hkrati zabavna in rahlo ponižujoča. Če je favna bogata in presenetljivo živahna, pa je flora… no, skromna. Površje falklandskih otokov je videti, kot da se je narava odločila za minimalistični pristop. Nizka trava, mah, kamenje in veter – veliko vetra. Dreves ni, grmovje se skriva pri tleh, pokrajina pa deluje surovo, odprto in nekoliko neprizanesljivo. Barvna paleta se večinoma vrti okoli sivih, rjavih in zelenih odtenkov, kar daje občutek, da si stopil v svet, kjer ni prostora za odvečno okrasje. Prav ta surovost pa ima poseben čar. Falklandi

ne poskušajo biti lepi na prvo žogo. Njihova lepota je tiha, resna in nekoliko trmasta – takšna, ki se razkrije šele, ko sprejmeš veter v obraz, blato na čevljih in pingvina, ki ti brez sramu prekriža pot. Presenetljivo pa Falklandi niso le dežela vetra, pingvinov in samote, temveč tudi ljudi. Obiskali smo nekaj lokalnih prebivalcev, katerih domovi so tako osamljeni, da imaš občutek, da je najbližji sosed hkrati poštar, vremenar in edina družabna možnost v radiju več deset kilometrov. Hiše stojijo sredi ničesar, obdane z valovito, vetrovno pokrajino, kjer se zdi, da se čas premika počasneje, pogovori pa zato trajajo dlje. Ob čaju in preprostih, a iskrenih pogovorih so se dotaknili tudi ene bolj občutljivih tem falklandske zgodovine – nesrečne vojne med Argentino in Angleži. Zgodbe niso bile povedane z veliko patetike, temveč z mirno, skoraj suho stvarnostjo ljudi, ki živijo s posledicami zgodovine, ne glede na to, kdo jo

je pisal. Čeprav je vojna že zdavnaj končana, je njen razplet še vedno zelo opazen: ne le v zastavah, jeziku in administraciji, temveč tudi v vsakdanjem življenju. Angleži tu niso le zmagali, ampak so – povsem očitno – tudi ostali. Drugih narodnosti skoraj nismo zasledili, britanski vpliv pa je prisoten povsod: od naglasov in čaja ob točno določenih urah do občutka, da si stopil v zelo oddaljen, nekoliko prepihan, a povsem zvest košček Združenega kraljestva. Falklandi so tako hkrati divji rob sveta in tiha opomnika, da tudi najbolj odmaknjeni kraji niso nikoli povsem izven zgodovine. Dodam naj pa le, da obstaja še drugo ime za Falklandske otoke: Malvini – oziroma po špansko Islas Malvinas. Ime, ki se v pogovorih pojavi tiše, nekoliko bolj previdno in vedno z zavedanjem, da ne gre le za geografsko oznako, temveč za opomnik na zgodbo, ki je še danes vse prej kot povsem zaključena.

341

JUŽNA GEORGIJA

342

Na poti proti Antarktiki se Južna Georgia ne pojavi kot cilj, temveč kot razodetje. Kot nekakšen stranski lik v romanu, ki na koncu ukrade pozornost glavnemu junaku. Ko se ladja prvič približa njenim obalam, je občutek podoben tistemu, ko v megli nenadoma zagledaš gorsko verigo: veš, da si še vedno na Zemlji, a hkrati globoko v drugem svetu. Mi smo se tam ustavili večkrat – in vsakič je bil otok drugačen, a hkrati zvest samemu sebi: surov, vlažen, živ in nepričakovano duhovit, če znaš prisluhniti njegovemu vetru. Južna Georgia ni prijazen otok v smislu nežnih plaž in palmovih senc. Njena geologija je odkritosrčna in brez olepševanja. Otok je v resnici gorski greben, ki štrli iz Južnega oceana, nadaljevanje Andov, ki so se nekoč odločili, da se jim ne ljubi končati v Patagoniji. Hrbtenico

Povsem druga zgodba pa je severovzhodna stran otoka, ki leži v zavetrju gorske verige. Tu je vreme – relativno gledano – skoraj prijazno. Več je jasnih dni, manj padavin, travnata pobočja so bolj zelena, obale pa bolj dostopne. Prav zato se na tej strani zbirajo živali in prav zato so tu nekoč ljudje postavljali naselja. Narava je že davno naredila selekcijo: kjer je nekoliko lažje preživeti, se življenje razcveti. Če bi Južna Georgia imela državno ureditev, bi bila brez dvoma pingvinska republika. Ljudje smo tu le začasni obiskovalci, živali pa so stalni prebivalci – v številu, ki si ga je težko predstavljati, dokler ne stojiš sredi kolonije in poslušaš neprekinjen zbor oglašanja, kriljenja in prepirov. otoka tvori veriga strmih, nazobčanih gora, med katerimi kraljujejo ledeniki – nekateri se še vedno leno plazijo proti morju, drugi pa se umikajo, tiho in zaskrbljujoče, kot da se zavedajo sodobnega časa. Skale so večinoma metamorfne in magmatske, stisnjene, zvite in razpokane, kot da bi jih nekdo prepogibal, dokler niso popokale. Povsod so sledovi tektonskih sil, ki niso nikoli vprašale za dovoljenje. In prav zato je Južna Georgia tako dramatična: tu ni prostora za ravnino, vse je v nagibu, v padcu ali v vzponu. Tudi misli se na tem otoku težko držijo ravne črte. Če je geologija okostje Južne Georgie, je vreme njen živčni sistem – nepredvidljivo, občutljivo in pogosto precej slabe volje. Otok leži na milost in nemilost zahodnim vetrovom, ki prihajajo neposredno z oceana, brez ovir, brez usmiljenja. Zahodna in jugozahodna stran otoka sta zato skoraj stalno izpostavljeni oblakom, padavinam in vetru, ki zna pihati z resno osebno zamero. Na tej “vetrni” strani je pokrajina bolj divja, temnejša, pogosto zavita v meglo. Ledeniki se

spuščajo nižje, sneg vztraja dlje, dež in sneg se izmenjujeta brez jasnega urnika. Ko hodiš tam, imaš občutek, da si ves čas malce moker – tudi ko ne dežuje.

Najbolj ikonični so kraljevi pingvini, elegantni, pokončni in rahlo aristokratski, kot da se zavedajo svojega imena. Njihove kolonije so ogromne, več tisočglave, in delujejo kot

343

344

popolnoma kaotična, a presenetljivo učinkovita skupnost. Med njimi se gnetejo mladiči v rjavem puhu, videti kot neodločni plišasti medvedki, ki še niso povsem prepričani, da so pingvini. Poleg kraljevih pingvinov tu živijo še makaroni, gentoo pingvini in drugi, vsak s svojim značajem in glasnostjo. Ob obalah se lenobno valjajo morski sloni, ogromni in brezbrižni, kot da jih nič na svetu ne more zares zmotiti. Morski levi so bolj živahni in glasni, ptice pa povsod: albatrosi z razponom kril, ki se zdi skoraj nesramen, ter številne manjše vrste, ki dokazujejo, da v tem okolju ni prostora za tišino. A Južna Georgia ni bila vedno kraljestvo živali. V začetku 20. stoletja je postala eno glavnih središč kitolovstva na južni polobli. V zavetnih zalivih severne obale so zrasla industrijska naselja za predelavo kitov, med njimi najbolj znano Grytviken. Danes so to kraji duhov – zarjaveli kotli, razpadajoče barake, ostanki tirnic in rezervoarjev pričajo o času, ko so

oceani veljali za neizčrpen vir. Sedaj Grytviken ni povsem zamrznjen v preteklosti. Za turiste tam še vedno vzdržujejo nekaj delujočih – in kar je na Južni Georgii skoraj čudež – tudi ogrevanih stavb. Med njimi sta pošta, kjer lahko pošlješ razglednico z enega najbolj odročnih krajev na svetu, in celo majhna cerkev, ki deluje kot tiho pričevanje, da so ljudje tudi na koncu sveta čutili potrebo po duhovnem zavetju, ne le po fizičnem. Poseben detajl, ki preseneti marsikaterega obiskovalca, pa so ostanki majhne smučarske skakalnice. Ta nekoliko absurdna struktura priča o tem, da so si norveški kitolovci – poleg industrije in trdega dela – skušali ustvariti tudi čim bolj domače vzdušje. Če že moraš živeti na vetrovnem robu sveta, zakaj si ne bi vsaj predstavljal, da si nekje blizu Osla. A narava tu nikoli povsem ne pozabi, kdo ima zadnjo besedo. To sem izkusil tudi sam, ko sem se med sprehodom po travnatem območju

v bližini nekdanjega naselja znašel sredi nepričakovanega zračnega napada. Spregledal sem, da v travi na tleh valijo jajca majhne bele ptice, ki so mojo radovednost povsem upravičeno razumele kot grožnjo. V trenutku so se zapodile proti meni z ogorčenim vreščanjem, nizkimi preleti in jasno izraženo namero, da me odvrnejo od nadaljnjega približevanja. Napad je vključeval tudi njihovo najbolj biološko orožje – iztrebke – ki pa so me, na srečo in verjetno zaradi slabega vetra, zgrešili. Sporočilo je bilo kljub temu jasno: Grytviken je danes predvsem njihovo ozemlje, mi pa smo zgolj začasni gostje, ki se moramo naučiti gledati tudi pod noge. Takratna industrija je bila brutalna, učinkovita in brez dolgoročnega razmisleka. Kiti so izginjali v tisočih, olje je polnilo rezervoarje, vonj po maščobi pa se je zažrl v pokrajino. Ko se danes sprehajaš med ostanki teh postaj, imaš občutek, da otok vsega tega še ni povsem pozabil – kot brazgotino, ki ne boli več, a je še vedno vidna.

Pod čolnom čez zimo: človeška trma Med vsemi človeškimi zgodbami, ki jih skriva Južna Georgia, je ena skoraj legendarna: zgodba britanskih raziskovalcev, ki so bili prisiljeni prezimiti na otoku v razmerah, ki bi jih danes opisali kot absurdne. Ernest Shackleton in njegovi tovariši so po epskem pobegu z Antarktike prečkali ocean v majhnem čolnu in pristali na južni strani otoka – tam, kjer vreme ni nikoli na dopustu. Ker prečkanje goratega otoka ni bilo mogoče za vse, je del ekipe ostal zadaj in zimo preživel kar pod obrnjenim čolnom. Brez pravega zavetja, brez udobja, z minimalnimi zalogami. In vendar so preživeli. Ne zaradi romantike raziskovanja, temveč zaradi čiste trme, iznajdljivosti in verjetno tudi trdnega britanskega zanikanja dejstva, da bi morali biti že zdavnaj mrtvi. Otok, ki ostane s teboj Južna Georgia ni kraj, ki bi te očaral z lepoto v klasičnem smislu. Očara te s presežkom:

z vetrom, z zvoki, z množico življenja, z občutkom, da si priča nečemu, kar deluje po lastnih pravilih. Ko jo zapustiš in nadaljuješ pot proti Antarktiki, se zdi, kot da si zapustil nekakšno prehodno območje med svetovi – prag, na katerem narava še vedno govori glasneje kot človek. In morda se prav zato tja vedno znova vračamo. Vsaj v mislih.

345

346

ANTARKTIKA Antarktika ni kraj, kamor greš, ker bi si želel udobja. Tja greš zato, ker te zanima, kaj se zgodi, ko udobje dokončno odpove. Ko sem se vkrcal na raziskovalno ladjo Aurora in se pridružil skupini avstralskih fotografov pod vodstvom Richarda I’Ansona, sem imel približno predstavo, kam grem. Imel sem tudi precej nerealna pričakovanja o sebi. Antarktika se je kasneje lotila obeh z enako učinkovitostjo . Na tem kontinentu nič ni majhno, razen človeka. Led je neskončen, veter ima svoje mnenje, morje pa te nikoli ne vpraša, ali si pripravljen. A kljub temu – ali prav zaradi tega – je Antarktika

idealen laboratorij za sodobno znanost. Še več, postala je laboratorij tudi za popolne amaterje. V okviru koncepta Citizen Science znanstveniki z vsega sveta vključujejo navadne smrtnike v zbiranje podatkov. Z aplikacijami, pametnimi telefoni in – presenetljivo – umetno inteligenco. Človek, ki se še pred nekaj urami bori z zadrgo na vetrovki, nenadoma pomaga kalibrirati vremenske satelite. Sodelovali smo pri projektu GLOBE, študiji oblakov, kjer s pametnim telefonom pošlješ podatek o tem, kakšno je vreme nad tvojo glavo. Satelit pogleda navzdol, ti pogledaš

navzgor, računalniki pa nekje vmes ugotovijo, kdo ima prav. Rezultat so boljše meteorološke napovedi. V bistvu pomagamo satelitom, da se naučijo, kaj gledajo. Ironično je, da to lahko počneš tudi doma, v Sloveniji, z aplikacijo in kavo v roki, mi pa smo to delali v rokavicah, ki so bile tako debele, da je bil vsak dotik zaslona mala zmaga nad tehnologijo. Antarktika pa ni samo odprta knjiga znanosti, je tudi učbenik pravil. Predpisi so strogi in brezkompromisni. Odprave z vlečnimi psi niso dovoljene, ker psi predstavljajo tujo, prepovedano vrsto. Romantika polarnih ekspedicij se tu ustavi pred zelo konkretnimi ekološkimi argumenti. Vse, kar prineseš s seboj, moraš tudi odnesti. Čisto vse. Tudi tisto, kar začasno “shraniš” v premičnih straniščih. Narava tukaj nima smisla za humor, zato ga moraš imeti ti. Pingvini ga očitno imajo. Vsaj zdi se tako. Tisti posrečeni, ki jim pravim smeškoti, v angleščini chinstrap penguins, hodijo, kot da imajo pomembne sestanke, na katere nekoliko zamujajo, in te gledajo z izrazom, ki jasno pove, da si gost. In to začasen. Moji

posnetki teh elegantnih prebivalcev Antarktike niso bili najboljši, ker se je fotoaparat odločil sodelovati po lastnih pravilih, a Richard je obljubil kakšnega boljšega. Fotografija je sicer umetnost trenutka, a na Antarktiki se hitro naučiš, da včasih trenutek preprosto moraš pustiti takšen, kot je. Nekega dne sva se srečala tudi z pingvinčkom, ki mu led in mraz nista delala težav. Vprašanje je bilo jasno: kdo se bo umaknil? Pametnejši, seveda. In ker je bil očitno pametnejši on, je mirno odplaval. Brez drame, brez razlage. Antarktika te nauči, da ni treba zmagati v vsakem srečanju in da je včasih najbolj civilizirana rešitev preprosto umik. Ob vsakem pristanku so se najprej izkrcale vreče za morebitno prvo pomoč. Šotori, nekaj hrane, osnovna oprema. Za primer, da bi se vrnitev na ladjo iz kakršnegakoli razloga izjalovila. Te vreče so potem z zadnjim čolnom vedno vrnili na ladjo. Vse je bilo premišljeno, natančno in brez improvizacije. Antarktika ni prostor za “bomo že nekako”.

347

348

Je pa prostor za tradicije. Ena izmed njih je tako imenovani arctic plunge. Do takrat zanjo sploh nisem vedel, a očitno je med popotniki precej priljubljena. Najpogumnejši skočijo v ledeno morje kar z ladje, na odprtem. Ker sem, kot že večkrat dokazano, za vsako neumnost, sem se jim pridružil. To ni skok. To je kratek, zelo intenziven pogovor s samim seboj, v katerem si obljubiš, da tega ne boš nikoli več ponovil, in se hkrati zaveš, da se boš s tem še dolgo hvalil. Brrr. Brrrr. Paradise Harbour zveni kot marketinška poteza, a je v resnici osupljivo lep kraj. Tam smo se izkrcali s čolni in se vsaj za trenutek prepustili iluziji popolnosti. Nato pa nas je čakal Deception Island. Otok, ki je več kot sto let uspešno skrival dejstvo, da ni navaden otok, temveč kaldera z ozkim, skoraj skrivnim vhodom. Šele kitolovec Palmer je odkril prehod v notranje “jezero”. Ko smo se tudi mi skušali prebiti skozi ta ozek vhod, sem zelo upal, da bo vulkan tisti dan še naprej mirno spal. Antarktika

sicer nikoli ne daje zagotovil, a včasih se odloči za milost. Proti koncu plovbe smo imeli predavanje Richarda o uporabi Lightrooma. Njegov portret, ki ga je posnel on sam, je bil lep opomnik, da dobra fotografija ni rezultat opreme, temveč pogleda. Naslednji dan smo mu čestitali

za rojstni dan. Sredi ledu, daleč od vsega, imajo rojstni dnevi posebno težo. Čas tam teče drugače in človek se nehote bolj zaveda minevanja. Drakov preliv se je začel čutiti. Vse premičnine na ladji so bile pospravljene ali privezane. Hoja je postala veščina: počasi, z razširjenim korakom, z neprestanim lovljenjem ravnotežja in stalnim oprijemanjem držal. Ladja jih ima povsod. Tudi tam, kjer jih običajno ne pričakuješ. Celo v stranišču. Tudi za moške. Pri umivanju zob sem odkril ključen trik preživetja: nikoli ne imeti v eni roki krtačke, z drugo pa zajemati vodo. Najprej odložiš krtačko. To so lekcije, ki jih Antarktika uči brez opozorila.

Preventiva je na Antarktiki oblika optimizma. Počasi sem se začel poslavljati. Še en dan plovbe, nato pot proti domu in dva dni brez interneta. Antarktika te ne izpusti z velikimi besedami ali dramatičnimi slovesi. Pusti te z občutkom, da si bil nekje, kjer svet obstaja popolnoma neodvisno od tebe. In morda je to njen največji čar. Da te nauči, da nisi središče. Da si gost. In da se je včasih, tako kot tisti pametnejši na ledu, najbolje preprosto umakniti.

Po ladji so bile nastavljene vrečke za primer slabosti. Jaz jih, hvala bogu, nisem potreboval, sem pa imel za vsak slučaj vedno eno v žepu. 349

CAPE POINT

Cape Point ali kako sva z ženo začela na koncu (ali začetku?) Afrike

350

Z ženo sva imela eno tistih dolgih križarjenj, ki jih človek ne rezervira zato, ker bi nujno hotel kam priti, temveč zato, ker želi biti dolgo na poti. Od Cape Towna do Lizbone – pot, ki že sama po sebi zveni kot povzetek svetovne zgodovine v obliki turistične brošure. In ker je bilo to dolgo potovanje, sva se logično odločila, da morava začeti čisto na začetku. Ali na koncu. Odvisno od tega, kako gledaš na Afriko. Vsekakor pa tam, kjer se kopno dramatično izteče v veter, valove in legende: na Cape Pointu.

Cape Point je eden tistih krajev, ki jih poznaš že dolgo, še preden jih vidiš. Poznaš ga iz šole, iz zemljevida, iz zgodb o mornarjih, ki so tukaj izgubljali pogum, ladje in včasih tudi življenje. Ko pa končno stojiš tam, ugotoviš, da ni le geografska točka, temveč nekakšna miselna prelomnica. Ne zato, ker bi se tu res srečevala Atlantski in Indijski ocean (to se v resnici zgodi nekoliko bolj vzhodno, a pustimo romantiki njeno delo), temveč zato, ker ima Cape Point neverjetno sposobnost, da te prisili v razmišljanje o tem, kje si – in kako si sploh prišel do tja.

Najprej te zadene veter. Ne prijazen vetrič, temveč resen, odrasel veter, tak, ki ti vzame klobuk, še preden imaš čas pomisliti, ali ga sploh potrebuješ. Veter, ki te opomni, da tukaj narava ne dela kompromisov. Ob njem stojiš nekoliko postrani, kot da bi se hotel opravičiti, ker si sploh prišel. In potem pogledaš dol: pečine, morje, neskončnost. Če si nagnjen k filozofiji, pride ta sama od sebe. Če nisi, jo veter odpihne iz tebe in jo nadomesti s čisto osnovnim občutkom majhnosti.

Cape Point ni kraj, kjer bi se človek počutil pomembnega. In prav v tem je njegova moč. Tukaj ne šteje, kdo si, od kod prihajaš in koliko točk zvestobe imaš pri letalski družbi. Tukaj si samo še ena figura na robu celine, ki se je odločila, da se ne bo več nadaljevala. In ko pomisliš, da so stoletja dolgo prav od tu ljudje odhajali v popolno neznano, se ti zdi lastna pot od Cape Towna do Lizbone nenadoma precej udobna in skoraj malo razvajena. Z ženo sva stala tam in nisva veliko govorila. Ne zato, ker ne bi imela kaj povedati, temveč zato, ker Cape Point ne mara odvečnih besed. Ima raje tišino, prekinjeno z galebi, ki se obnašajo, kot da so lastniki kraja, in z valovi, ki brez prestanka razlagajo isto zgodbo: da je svet večji, starejši in trdnejši od vseh naših načrtov. Seveda pa Cape Point ni samo poezija in zgodovina. Je tudi zelo dobro organizirana turistična točka, s parkirišči, potmi, tablo z opozorili in obveznim napisom »pazite na pavijane«. Pavijani so tukaj nekakšni neformalni uslužbenci narave: kradejo hrano, opazujejo ljudi in dajejo vtis, da imajo o vsem skupaj zelo jasno mnenje. Če bi znali govoriti, bi ti verjetno rekli, da si že desettisoči obiskovalec, ki misli, da je prišel na rob sveta, v resnici pa je le na dobro obiskanem razglednem mestu. In vendar — kljub vsemu — Cape Point deluje. Deluje na tisti tihi, globoki način, ki ga ne moreš fotografirati. Fotografije ujamejo svetilnik, morje, nebo. Ne ujamejo pa občutka, da stojiš na kraju, kjer so se nekoč mešali strah, upanje in čista nuja po tem, da greš naprej. Morda je prav zato idealen začetek dolgega potovanja. Ne zato, ker bi obljubljal kaj lahkega, temveč zato, ker te spomni, da potovanje ni samo premikanje po prostoru, ampak tudi majhen notranji premik. Ko sva se pozneje vkrcala na ladjo, je bil Cape Point že za nama. Fizično. V mislih pa je ostal.

Kot nekakšna začetna opomba k dolgi zgodbi, ki se je šele začela. In ko sva čez tedne priplula v Lizbono, polno svetlobe, zgodovine in kavarn, se je zdelo, kot da je pot med obema točkama logična, skoraj neizogibna. Od surovega roba celine do mesta, ki je stoletja gledalo proti morju in sanjalo o svetu. Morda je Cape Point res konec Afrike. Morda pa je začetek vsega drugega. V vsakem primeru je odličen kraj, da se za trenutek ustaviš, se malo nagnjeno postaviš proti vetru in si priznaš, da je svet še vedno dovolj velik, da te lahko preseneti. In da je včasih prav začeti na koncu najboljši možni začetek. Ob vsem tem sva se z ženo začela spraševati tudi nekaj povsem praktičnega: kako bi Cape Point sploh poimenovali po slovensko, če bi bili malo manj popustljivi do angleščine? Rt je jasen, tu ni dvoma. Point pa… to ni čisto rt v klasičnem smislu, bolj konica, špica, poudarek na koncu stavka, ki mu rečeš Afrika. Rt Konice zveni nekoliko anatomsko, Rt Skrajnosti preveč dramatično, Rt Konca pa skoraj preveč dokončno – kot da se tam svet res konča in naprej ni niti opomb pod črto. Morda bi bil še najbližje resnici Skrajni rt, ali pa preprosto Rt Na-koncu-vsega, čeprav bi to verjetno slabo šlo na turistične table. V resnici pa je prav ta neulovljivost imena del čara: Cape Point noče biti povsem preveden, ker tudi sam noče biti povsem razložen. Je kraj, ki obstaja nekje med geografijo in metaforo, med zemljevidom in notranjim občutkom, da si prišel do točke, kjer se stavki, celine in misli začnejo počasi obračati nazaj proti sebi.

351

352

CAPE TOWN

Kakum – ko se sprehajaš po zraku in ti džungla diha za vrat

Cape Town ni mesto, kjer se potovanje začne. Cape Town je mesto, kjer se potovanje razgali. Tukaj svet ne stoji lepo poravnan v vrstah, tukaj se kontinenti ne strinjajo, oceani se prepirajo, človek pa ugotovi, da je samo začasni gost v precej stari zgodbi. Mi smo tu stopili na ladjo Azamara, polni načrtov, pričakovanj in kovčkov, ki so bili – kot vedno – težji, kot bi si želeli priznati. Namenjeni smo bili proti Lizboni, ob zahodni obali Afrike. A že po prvem dnevu je bilo jasno: Cape Town ne dovoli, da bi ga

obravnaval kot zgolj izhodiščno točko. To je mesto, kjer se Afrika ne konča, temveč globoko vdihne. Rt dobre nade je eden tistih krajev, kjer kompas sicer deluje, a misli za trenutek izgubijo orientacijo. Začetek ali konec kontinenta? Odvisno od tega, ali gledaš proti severu ali proti jugu. Če gledaš naravnost v ocean, pa dobiš občutek, da bi se svet lahko kar nadaljeval v ravni črti, brez opozorilnih tabel in mejnih prehodov. Do Antarktike je

približno štiri tisoč kilometrov – kar je dovolj daleč, da se sliši romantično, in dovolj blizu, da te rahlo zaskrbi. Cape Town je mesto kontrastov, vendar ne takšnih, ki bi jih lahko lepo zapakiral v turistični slogan. Tukaj kontrasti niso razglednice, temveč vsakdan. Ena najbolj zgovornih zgodb se skriva v četrti Bo Kaap. Na prvi pogled te zadene barva – hiše v rožnatih, modrih, zelenih in rumenih odtenkih, kot da bi se mavrica

odločila, da se ne bo več premikala. Šele potem pride zgodba. Tu so živeli osvobojeni sužnji, ki so si prvič v življenju lahko sami izbrali, kakšne barve bo njihov dom. In izbrali so vse. Danes je Bo Kaap še vedno pretežno muslimanska skupnost, potomci priseljencev iz Indonezije, Malezije in Cejlona. Klic k molitvi se razlega med pisanimi fasadami in zveni tako samoumevno, da se vprašaš, zakaj se svet drugod s takimi stvarmi toliko ukvarja. Če ima Cape Town dušo, potem ima tudi hrbtenico. Table Mountain stoji nad mestom kot miren, skoraj ravnodušen opazovalec. Gora je tam že tako dolgo, da se ji ne mudi. Naravni rezervat Table Mountain je eden najbolj obiskanih v Južni Afriki, a kljub temu imaš občutek, da si ti tisti, ki je v napoto. Flora in favna, ki ne potrebujejo razlage, razgledi, ki jih ne moreš izboljšati z nobenim filtrom, in občutek, da je mesto spodaj zgolj začasna ureditev. Ko se spustiš nazaj, ugotoviš, da je bila zgornja perspektiva nevarno prepričljiva – svet od daleč vedno izgleda bolj urejen. Na potovanjih se rad prilagodim lokalni kuhinji. To načelo je plemenito, dokler te ne postavi pred jedilni list, ki vsebuje živali, ki si jih do zdaj povezoval predvsem z dokumentarnimi filmi. Tako sem v Cape Townu prvič jedel zebro. Da, zebro. Ko so se ženske v družbi nekoliko zgroženo zmrdujoče spogledovale, nam je natakar prijazno pojasnil, da ubijejo le stare ali okužene živali. Razlaga je bila smiselna, etično sprejemljiva in popolnoma nemočna proti dejstvu, da sem gledal kos zebre na krožniku. Okus? Presenetljivo dober. Tekstura? Brez olepševanja: ZELO trda. To ni jed, ki bi jo naročil vsak teden, je pa zgodba, ki jo boš pripovedoval vse življenje. Cape Peninsula je nadaljevanje te lekcije v nekoliko bolj epski obliki. Cape of Good Hope, Boulder’s Beach, Chapman’s Peak – kraji, kjer

narava nastopa brez skromnosti. Na Boulder’s Beach pingvini hodijo po plaži z držo lastnikov zemljišča, mi pa se premikamo med njimi z vso spoštljivo nerodnostjo obiskovalcev, ki se zavedajo, da so gostje. In potem je tu Chapman’s Peak Drive – devet kilometrov ceste, ki se vije ob Atlantskem oceanu in se brez sramu uvršča med najlepše na svetu. Zgrajena med letoma 1915 in 1922, v času, ko so ljudje še verjeli, da je vredno vložiti ogromno truda zgolj zato, da bo pot lepa. Danes bi tak projekt verjetno zahteval šest komisij, tri okoljske presoje in eno aplikacijo. Pred vkrcanjem na Azamaro je Cape Town še zadnjič pokazal svojo simbolno plat. Svetilniki, obzorje, številke, ki govorijo o tem, kako daleč je človek pripravljen iti, da osvetli pot. Najvišji svetilnik na svetu stoji v Džedi in meri 133 metrov, a tu je nekoč stal takšen, ki je bil kar 249 metrov nad morjem. Njegovo luč so videli 67 kilometrov daleč. V teh podatkih je nekaj tolažilnega: dokaz, da smo se ljudje že dolgo zavedali, kako temno zna biti brez orientacije. Ko ladja zapusti pristanišče in se Cape Town počasi zmanjša v kuliso, imaš občutek, da ne zapuščaš mesta, ampak stanje duha. Pred nami je zahodna obala Afrike, pred nami so dnevi na morju, nova pristanišča in imena, ki bodo šele dobila obraze. A vse se je začelo tukaj. V mestu, kjer se svet neha pretvarjati, da je enostaven, in ti ponudi nekaj boljšega: občutek, da si na poti.

353

354

KAKUM Nacionalni park Kakum v Gani ni kraj, kamor greš samo gledat naravo. Kakum je kraj, kjer narava gleda tebe. In to zelo od blizu. Tako blizu, da imaš občutek, da ti bo vsak trenutek kakšna liana potrkala po rami in te vprašala, kaj sploh delaš tukaj. Z ženo sva v park vstopila še precej civilizirana: v čistih čevljih, s fotoaparatom in rahlo napačno predstavo, da bo to pač prijeten sprehod po gozdu. Kakum pa ima drugačne načrte. Ta gozd

ne pozna sprehodov — pozna le prehode. In najimenitnejši med njimi je tisti, ki vodi visoko nad tlemi, tja, kjer drevesne krošnje tvorijo svoj lasten svet. Ko stopiš na visečo pot med krošnjami, se zgodi nekaj nenavadnega. Najprej se razum upre. Zakaj bi hodil po ozkih deskah, obešenih na vrvi, več deset metrov nad tlemi, če lahko čisto lepo hodiš po trdni zemlji? A zemlja v Kakumu ni glavna zvezda. Glavne zvezde so

drevesa — orjaška, starodavna, mogočna, taka, da imaš občutek, da so tu že od takrat, ko se je svet šele učil dihati. Vsak korak po visečem mostu rahlo zaziblje telo. Ne dovolj, da bi te zgrabila panika, ravno prav, da se zavedaš, da nisi gospodar položaja. Zrak je gost, topel, prežet z vonjem listja, zemlje in nečesa, česar ne znaš poimenovati, a veš, da spada sem. Ptice se oglašajo iz nevidnih kotičkov zelenega oceana, nekje globoko

spodaj pa se gozd pogovarja sam s sabo — šumi, poka, diha. Žena hodi malo pred menoj. Opazujem jo, kako se z eno roko drži ograje, z drugo pa že sega po fotoaparatu. Pogumna, mirna, kot da je hoja po zraku nekaj najbolj naravnega na svetu. Sam pa se trudim delovati enako samozavestno, čeprav imam v glavi precej natančen seznam vseh stvari, ki jih ne bi želel preverjati glede gravitacije. Ko obstaneva sredi mostu, se čas za trenutek ustavi. Pogled se razpre na neskončno plastenje zelenih odtenkov — svetlo, temno, skoraj modrikasto zeleno. Krošnje se stikajo, prepletajo, skrivajo in razkrivajo poti pticam, opicam in verjetno še marsičemu, česar raje ne vidim. Tukaj človek ni več v središču pozornosti. Tukaj je samo gost. In še to tak, ki naj bo raje tiho. Po tem zračnem poglavju se Kakum odloči pokazati še svojo človeško plat. Na robu parka opazujeva domačine pri izdelavi palmovega olja. Če je sprehod med krošnjami balet, je to delo čista, neolepšana realnost. Roke so temne od olja, gibi ponavljajoči, natančni, uigrani z leti prakse. Palma tukaj ni eksotična rastlina s turistične razglednice, temveč sodelavka — zahtevna, a nujna. Proces je fizičen, neposreden, brez odvečnih besed. Plodovi se kuhajo, stiskajo, pretvarjajo v gosto, rdečkasto olje, ki ima vonj po soncu in delu. Opazujem obraze ljudi, ki pri tem sodelujejo — resne, zbrane, brez teatralnosti. To ni predstava za obiskovalce, to je del vsakdana. Midva stojiva ob strani, rahlo nerodna v svoji vlogi opazovalcev, a hkrati hvaležna, da lahko vidiva nekaj tako pristnega. V tistem trenutku se Kakum zame dokončno sestavi v celoto. Ni le park. Je prostor ravnotežja med divjim in človeškim, med višino

krošenj in težo zemlje, med tišino gozda in ritmom dela. Tukaj narava ni kulisa in človek ni glavni igralec. Sta sopotnika, včasih zaveznika, včasih drug drugemu v napoto, a neločljivo povezana. Ko zapuščava park, so najini čevlji prašni, oblačila nekoliko prepotena, glava pa polna vtisov, ki se nočejo urediti v jasne stavke. Kakum ni kraj, ki ga “obiščeš”. Je kraj, ki te malo premeša, rahlo prestavi notranje pohištvo in ti pokaže, kako majhen si — in kako neverjetno lepo je to spoznanje. In ko se kasneje spomnim hoje po zraku, dreves, ki so me gledala od zgoraj navzdol, in rok, potopljenih v palmovo olje, vem, da nisva bila samo turista. Bila sva del zgodbe, ki se v Kakumu piše vsak dan — visoko med krošnjami in globoko v dlaneh ljudi, ki tam živijo. 355

356

SLONOKOŠČENA OBALA Slonokoščena obala je ena tistih držav, ki že s svojim imenom obljublja nekaj eksotičnega, skoraj romantičnega – kot da bi se tam ob obali še vedno lesketale sledi slonovine, palme pa bi v senci šepetale zgodbe o kolonialnih časih, kakavu in večnih sončnih zahodih. A kot se pogosto zgodi pri potovanjih, še posebej tistih, ki niso omejena na turistične brošure, se resničnost izkaže za precej bolj zapleteno. Slonokoščena obala je država kontrastov, v kateri se bogastvo in revščina ne skrivata drug pred drugim, temveč živita z ramo ob rami, pogosto na isti ulici. Je prostor, kjer veličastne cerkve rastejo hitreje kot pločniki in kjer je globalni pomen države obratno sorazmeren z občutkom urejenosti, ki ga ima obiskovalec na terenu. Uradno je glavno mesto države Yamoussoukro, toda vsakdo, ki je vsaj malo pozoren, hitro

ugotovi, da pravo srce države bije v Abidjanu. Tam je gospodarstvo, promet, hrup in tisti značilni občutek, da se vse dogaja hkrati. Abidjan ni mesto, ki bi se prilagajalo obiskovalcu; nasprotno, obiskovalec se mora hitro naučiti prilagajanja, sicer ga mesto brez slabe vesti povozi – včasih skoraj dobesedno. Semaforji so redki, pločniki še redkejši, avtomobili pa parkirajo tam, kjer se jim zdi najbolj priročno, tudi če je to sredi tistega malo prostora, ki je namenjen pešcem. Logika prometa je očitno stvar dogovora v realnem času, ne pa pravil. Posebno poglavje predstavlja denar. Dolarji, ta univerzalni potovalni jezik, v Abidjanu nenadoma izgubijo svojo veljavo. Banke jih ne želijo menjati, bankomati pa delujejo po lastnem, precej skrivnostnem urniku. Ironija je v tem, da tudi če bi denar imel, ga ne bi bilo vedno lahko porabiti. Abidjan namreč ni

turistični Disneyland, temveč delovno mesto za milijone ljudi, ki se vsak dan znajdejo, kakor vedo in znajo. Zato ni presenetljivo, da se marsikomu zdi najboljši nasvet ta, da se mestu preprosto izogne. Pa vendar ima Abidjan nekaj, česar ni mogoče zanikati: v vsej zmedi se oko spočije. Barve, obrazi, gibanje in afriška energija ustvarjajo lepoto, ki ni urejena, a je resnična. Yamoussoukro je povsem drugačna zgodba. Glavno mesto je postalo predvsem iz osebnih razlogov, saj se je tam rodil prvi predsednik države, kar je eden bolj zanimivih kriterijev za politično prestolnico. Da bi bila simbolika popolna, v mestu stoji ena največjih cerkva na svetu – Bazilika Notre-Dame de la Paix. Zgrajena leta 1989, monumentalna in skoraj pretirana, lahko sprejme več kot 18.000 ljudi in deluje kot arhitekturna izjava, ki presega

verski pomen. Bazilika je hkrati izraz vere, moči in osebne zapuščine, ujete v beton, steklo in marmor. Tudi Abidjan ne zaostaja, ko gre za cerkveno veličino. Katedrala Svetega Pavla s svojim 158 metrov visokim stolpom velja za najvišjo cerkveno zgradbo v Afriki. Njena modernistična arhitektura združuje krščansko simboliko in afriške motive, barvna stekla pa svetopisemske zgodbe pripovedujejo skozi svetlobo, ki je v tem delu sveta še posebej neusmiljena. V državi, ki je okoli leta 2010 doživela državljansko vojno in kjer so morali red vzpostavljati tudi francoski mirovniki, imajo takšni prostori več kot le verski pomen. So kraji zbiranja, simboli stabilnosti in opomniki, da mir nikoli ni samoumeven. Ena izmed najbolj zanimivih plati vsakdanjega življenja v Abidjanu se razkrije v drobnih podrobnostih, kot so moški, ki se ukvarjajo s pranjem perila. Medtem ko je v marsikateri družbi takšno delo nevidno ali spolno zaznamovano, je tukaj povsem običajno, da moški perejo, likajo, odstranjujejo madeže in celo popravljajo oblačila. Delujejo v majhnih delavnicah ali kot mobilni ponudniki storitev, pogosto ročno in z veliko spretnosti. Njihovo delo ni zgolj storitev, temveč strategija preživetja v okolju, kjer je vsaka oblika dela dragocena. Če znaš očistiti srajco, si že korak bližje dostojnemu zaslužku. Ko pride do nakupovanja, se Abidjan znova pokaže v vsej svoji neposrednosti. Tržnica Treichville je prostor, kjer pogajanje ni izjema, temveč pravilo. Maske, lesene figure, tkanine in nakit niso zgolj izdelki, temveč povod za pogovor, igro cen in preizkus potrpežljivosti. Če se ne pogajaš, si skoraj nesramen. A tudi tukaj velja previdnost – ponaredki niso redkost, zato je zanesljiv prodajalec vreden več kot še tako nizka cena. Nasmeh in spoštovanje pogosto pomenita več kot denar.

Slonokoščena obala je ena največjih svetovnih proizvajalk kakava in kave, izvaža tudi bombaž, palmovo olje in ananas. Na svetovnem trgu ima pomembno vlogo, doma pa se še vedno sooča z revščino, brezposelnostjo in političnimi napetostmi. Ta razkorak med globalnim pomenom in lokalno realnostjo je morda njen največji paradoks. Država, ki sladka svet s čokolado, ima sama precej grenak vsakdan. Slonokoščena obala ni destinacija za udobnega turista, temveč izziv za radovednega opazovalca. Ni kraj, ki bi se razkril na prvi pogled, niti tak, ki bi želel ugajati. Je država, kjer se veličina cerkva srečuje s pomanjkanjem infrastrukture, kjer se bogastvo meri v tonah

kakava, vsakdan pa v iznajdljivosti. Morda se je Abidjanu res pametno izogniti – ali pa ga obiskati prav zato. Kajti Slonokoščena obala te ne razvaja, te pa nauči gledati. In včasih je to največ, kar ti lahko ponudi katerakoli država.

357

GAMBIJA

358

Gambija je država, ki na zemljevidu izgleda, kot da jo je nekdo narisal z ravnilom, potem pa mu je zdrsnila roka. Tanka, dolga in stisnjena ob reko, kot da ji brez nje sploh ne bi bilo do življenja. In iskreno – brez reke Gambije bi bila ta država verjetno precej zmedena, tako pa ima vsaj jasno usmeritev: vse se vrti okoli vode, sonca in dejstva, da se nikamor pravzaprav ne mudi. Osnovne informacije o Gambiji so preproste: majhna država v Zahodni Afriki, izjemno prijazni ljudje in tempo življenja, ki bi ga evropski urniki označili za napako v sistemu. Western Division je tisti del, kjer se dogaja največ – vsaj

po gambijskih merilih. Tu se srečajo mesto, obala, promet, kaos in nek čuden občutek, da je vse hkrati zelo živo in popolnoma sproščeno. Kombo Saint Mary je del tega sveta, kjer se zdi, da ima vsakdo nekam namen, a nihče točno ne ve, kam in zakaj ravno zdaj. Pravi luksuz pa se začne, ko se vkrcaš na čoln. Vožnja s čolnom ni prevozno sredstvo, je življenjska filozofija. Čoln ne hiti. Čoln ne prehiteva. Čoln preprosto pluje in pričakuje, da se boš prilagodil. Medtem ko motor enakomerno brni, se pred tabo odpira pogled na obalo Kombo Saint Mary, ki izgleda, kot da bi jo nekdo sestavil iz hiš, dreves in naključnih

človeških dejavnosti, brez posebnega reda, a z veliko značaja. Vse skupaj opazuješ z rahlo distanco, kot da bi gledal dokumentarec, v katerem se ne dogaja nič dramatičnega – in ravno zato je zanimiv. In potem, kot nalašč za kontrast, se blizu nas zasidra lokalna jahta. Ne čoln. Jahta. Bleščeča, samozavestna in očitno prepričana, da je glavna atrakcija reke. Na njej ljudje, ki jim sonce očitno služi bolj kot okras kot pa kot napor, oblečeni sproščeno, a dovolj elegantno, da je bilo jasno: to ni navaden nedeljski izlet. Med njimi tudi precej lepih deklet, ki so se gibala z lahkotnostjo, kot da vedo, da jih nekdo opazuje

– in imajo s tem popoln mir. Moj fotoaparat je bil seveda enakega mnenja. Kontrast med našim skromnim čolnom in razkošno jahto je bil skoraj simboličen. Dva svetova na isti reki, vsak s svojim tempom, svojim stilom in svojo idejo, kaj pomeni uživati. In zanimivo je bilo, da se nista izključevala. Reka je brez težav nosila oba, brez sodbe, brez hitenja, kot da pravi: »Prostora je dovolj za vse.« Gambija te na koncu ne osvoji z velikimi znamenitostmi ali dramatičnimi prizori. Osvoji te z majhnimi trenutki, z opazovanjem, z nenavadnimi srečanji in z občutkom, da si se za nekaj časa odklopil iz sveta, kjer je vse nujno. Ko zapustiš čoln, nimaš občutka, da si doživel nekaj spektakularnega – imaš pa občutek, da si bil tam, kjer je bilo čisto v redu samo biti. 359

KANARSKI OTOKI

360

Ko sem prvič stopil na Kanarske otoke, sem imel občutek, kot da sem se znašel v prostoru, kjer so se narava, zgodovina in dobra volja tiho dogovorile, da bodo sodelovale. Ti otoki sredi Atlantskega oceana sicer pripadajo Španiji, a se hkrati zdijo kot nekakšen samostojen svet, kjer čas teče počasneje, sonce pa ima očitno stalno naročnino. Že po nekaj urah bivanja mi je postalo jasno, zakaj se ljudje sem radi vračajo – Kanarski otoki niso samo kraj za dopust, ampak prostor, kjer se človek nehote začne bolj nasmihati.

Največ časa sem preživel na Tenerifih, otoku, ki zna biti hkrati divji in urejen, glasen in miren. Vožnja po otoku je kot listanje zelo raznolike knjige: na eni strani vulkanska pokrajina, ki deluje skoraj nezemeljsko, na drugi strani zelene doline in obalne ceste, kjer se Atlantik blešči, kot da se zaveda, da ga nekdo občuduje. V Santa Cruzu, glavnem mestu, sem začutil tisti poseben mestni utrip, ki ni nikoli vsiljiv. Mesto živi, a ne hiti. Ljudje sedijo na klopeh, se pogovarjajo, pijejo kavo in očitno nimajo nujnih opravkov, kar je bilo zame sprva skoraj sumljivo.

Poseben vtis je name naredila Plaza de España, velik odprt prostor, kjer se srečajo domačini, turisti, arhitektura in svetloba. Tam sem večkrat samo sedel in opazoval okolico. Nihče me ni priganjal, nihče ni deloval nervozno. Zdelo se mi je, da je ta trg nekakšen neuradni učitelj življenjske filozofije: usedi se, poglej okoli sebe in ne kompliciraj po nepotrebnem. Eden izmed trenutkov, ki mi je najbolj ostal v spominu, pa je bil obisk bogato založene tržnice. Že ob vstopu me je zadela mešanica

vonjev po svežem sadju, ribah, začimbah in domačih jedeh. Barve so bile tako intenzivne, da sem imel občutek, kot da sem stopil v sliko. Občudoval sem stojnice, polne banan, paradižnikov, eksotičnega sadja in svežih morskih dobrot, prodajalce pa, ki so z nasmehom in glasnim pogovorom dokazovali, da prodaja tu ni samo posel, ampak tudi družabni dogodek. Tam sem res začutil, kako pomembno vlogo ima hrana v vsakdanjem življenju domačinov in kako tesno je povezana z njihovo kulturo. Obiskal sem tudi Agaete, kraj, ki me je takoj prevzel s svojo mirnostjo. Tam ni bilo občutka, da bi se moral kam muditi. Morje je bilo blizu, hiše preproste, vzdušje pa skoraj meditativno. V Agaeteju sem prvič resnično razumel, kaj pomeni izraz »živeti v trenutku«. Nedaleč stran leži Santa María de Guía, ki me je navdušila s svojo tradicijo in občutkom povezanosti s preteklostjo. Tam sem imel občutek, da se zgodovina ne skriva v muzejih, ampak živi v ulicah, zgradbah in navadah ljudi. Kanarski otoki so me naučili, da lepota ni vedno v velikih znamenitostih, ampak pogosto v majhnih trenutkih: v pogovoru na tržnici, v pogledu na ocean ob sončnem zahodu ali v tihem sedenju na trgu. Ko sem se vračal domov, sem ugotovil, da nisem s seboj prinesel le fotografij, ampak tudi nekaj njihove sproščenosti. Čeprav sonca in oceana nisem mogel spraviti v kovček, sem odnesel pomembno lekcijo: življenje je lahko preprostejše, če si mu to dovoliš.

361

362

ZAMBIJA Zambija ni bila ljubezen na prvi pogled, temveč na prvi vdih. Vroč, prašen in nekoliko težak, takšen, ki ti takoj pove, da si daleč od doma in da bo treba malo počasneje. Ko sem stopil iz letala, z fotoaparatom čez ramo in s skupino avstralskih fotografov ob sebi, sem imel občutek, da smo prišli nekam, kjer se stvari ne dogajajo po urniku, ampak po lastni volji. In prav to je bil začetek zgodbe, ki se je ni dalo ne pospešiti ne povsem nadzorovati.

V Zambijo nismo prišli kot klasični turisti. Prišli smo kot ljudje, ki verjamejo, da je dobra fotografija rezultat potrpežljivosti, napačnih odločitev, zgodnjega vstajanja in občasnega razočaranja. Skupina avstralskih fotografov se je hitro izkazala za idealno družbo: malo humorja, malo tekmovalnosti in veliko tihega razumevanja, zakaj nekdo lahko deset minut stoji pri miru samo zato, da čaka, da lev obrne glavo za nekaj stopinj.

Naš prvi pravi dom je bil Kafue. Stanovali smo sredi narave, tam, kjer ni ograj in kjer noč nima usmiljenja za tiste, ki bi radi spali brez poslušanja. Zvoki so prihajali z vseh strani, pogosto brez jasnega izvora. V temi se je zdelo, da narava razpravlja sama s sabo, mi pa smo bili le poslušalci. Kafue ni park, ki bi se razkazoval. Je park, ki se razodeva počasi, skoraj sramežljivo, in če nisi pozoren, ti hitro pokaže, kako nepomemben si.

Dnevi v Kafueju so se začeli zgodaj, še preden je sonce zares vedelo, kaj namerava. Jutranja svetloba je bila mehka in prizanesljiva, idealna za fotografiranje, a neusmiljena do zaspanih oči. Prvi safari dneva je bil vedno poln pričakovanj, čeprav smo se kmalu naučili, da narava nima nobene dolžnosti, da nam karkoli ponudi. In prav zato so bili trenutki, ko se je ponudila, toliko bolj dragoceni.

Plovba po reki Chongwe je bila eden tistih trenutkov, ko fotoaparat skoraj postane odveč. Reka te prisili, da gledaš drugače. Iz čolna ni ostrih robov, ni jasne meje med kopnim in vodo, vse je mehko in tekoče. Ob bregovih so se zbirale živali, kot da vedo, da so na odru. Sloni so se premikali z navidezno nerodnostjo, ki je v resnici popoln nadzor, povodni konji so s svojo prisotnostjo dajali vedeti, da voda

ni nikoli zares prazna, ptice pa so skrbele, da nikoli ni bilo tiho. Fotografiranje z vode zahteva mirno roko in še mirnejšo glavo, a nagradi s perspektivami, ki jih s kopnega preprosto ni. Luangwa me je presenetila drugače. Preden sem zares opazil živali, so mojo pozornost pritegnila drevesa. Nenavadna, razpotegnjena, včasih skoraj groteskna, kot da bi vsakemu

363

364

posebej nekdo naročil, naj raste po svoje. Ta drevesa niso le kulisa, temveč nosilci zgodbe. Pod njimi se dogaja življenje, v njih se skrivajo ptice, ob njih se živali ustavljajo in odločajo, ali je varno iti naprej. Fotografirati v Luangwi pomeni ves čas dvigovati pogled – in se hkrati zavedati, kaj se dogaja pri tleh. Živali, zaradi katerih večina ljudi pride v Afriko, so bile seveda tam. Levi so bili moji najljubši modeli. Ne zato, ker bi bili vedno aktivni, ampak prav zato, ker niso bili. Lev, ki lenobno leži v senci, ima več karakterja kot marsikateri človek pred kamero. Njihovi pogledi so bili polni tiste mirne samozavesti, ki pride samo s položajem na vrhu prehranske verige. Žirafe so delovale kot elegantni opazovalci, vedno malo odmaknjene, a nikoli ravnodušne. Sloni so s svojo velikostjo in tišino ustvarjali občutek, da se čas v njihovi bližini upočasni. Posebno poglavje so bile ptice – barvite, glasne, hitre in pogosto prehitre za moje reflekse, a ravno zato tako zabavne za fotografiranje.

V Lower Zambezi nacionalnem parku smo doživeli eno najbolj posebnih izkušenj celotnega potovanja. Veslanje s kanujem po Nkalengi Channelu ni safari v klasičnem smislu. Je tiha pogodba z naravo, da boš spoštljiv, počasen in zbran. Brez motorja, brez hrupa, samo enakomerni gibi vesla in občutek, da si postal del pokrajine. Vsak zvok se zdi glasnejši, vsak premik bolj pomemben. Fotografiranje iz kanuja zahteva sprejemanje – ne moreš izbirati, lahko le reagiraš. Let z manjšim letalom v South Luangwa nacionalni park je Afriko za trenutek spremenil v zemljevid. Reke so se vijugale pod nami, pokrajina se je razprostirala brez očitnega konca, živali so postale pikice, a zavest o njihovi prisotnosti je ostala. South Luangwa je kraj, kjer se narava ne skriva. Gostota živali je večja, dogajanje intenzivnejše, a prav zato se moraš znati tudi ustaviti. Preveč hitenja tukaj hitro vodi v utrujenost, ne le telesno, ampak tudi vizualno.

Zadnji dnevi v Mambweju so bili bolj umirjeni. Manj lova za fotografijami, več pogovorov, več tihega razmišljanja o tem, kaj smo doživeli. Pregledovanje posnetkov je razkrilo zgodbe, ki jih na terenu pogosto ne opaziš. Fotografije levov, žiraf, slonov in ptic niso bile le spomini, temveč dokazi, da smo bili tam in da smo gledali. Lusaka je bila zadnja postaja. Po vsem tem času v divjini se je mesto zdelo skoraj preglasno, a tudi potrebno. Tukaj se potovanje simbolično zaključi, da se lahko v mislih začne znova. Zambija ni kraj, ki bi ga zapustil brez posledic. Ostane v načinu, kako opazuješ svet, kako čakaš na pravi trenutek in kako razumeš tišino. In če imaš srečo, te nauči, da najboljše fotografije niso vedno tiste, ki jih natisneš, ampak tiste, ki jih nosiš s seboj.

365

366

MUGIA Mugla se ne razkrije takoj. Najprej te zmede. Z imeni, z meglo, z dejstvom, da se znajdeš peš, čeprav si Anatolijo doslej raziskoval predvsem z guleta – z varne razdalje, kjer se zgodovina lepo razporedi po obali, kolena pa ostanejo diplomatsko nevtralna. Tokrat je bilo drugače. Tokrat je bila Mugla notranjost: hribovita, zadržana in polna poti, ki niso bile ustvarjene za udobje, temveč za razmislek. Začetek je bil skoraj zavajajoče prijeten.

Simpatičen hotel Yeniceri, ime, ki sproži več vprašanj kot odgovorov, in prvi sprehodi po Chumhuryetu ter Tuzla Mh., kjer se hitro izkaže, da je kulinarika eden najbolj zanesljivih arhivov preteklosti. Če zgodovina ne gre skozi želodec, jo je tu pač treba še enkrat naročiti. Hrana razloži marsikaj, česar table in letnice ne znajo, in pogosto to stori z več občutka. Resnična teža poti pa se je pokazala v Kayaköyu. Do tistega trenutka je bila hoja zgolj gibanje,

po Kayaköyu pa postane tišina. Vas, ki danes velja za zapuščeno, ni bila vedno taka. Nekoč se je imenovala Livissi in je bila živo grško mesto, zgrajeno na pobočjih tako premišljeno, da nobena hiša ni zastirala razgleda drugi. Kot bi si prebivalci že takrat želeli zagotoviti, da bo vsakdo imel svoje okno v svet. Stoletja so tu živeli grško govoreči pravoslavci, v bližini pa turški muslimani, in kraj je deloval kot dokaz, da je sobivanje mogoče brez velikih gesel in še večjih zastav.

Potem je zgodovina pospešila korak. Prva svetovna vojna, razpad imperijev, grško-turška vojna in na koncu politična odločitev, zapisana v sporazumu, ki je ljudi spremenil v postavke. Leta 1923 so morali grški prebivalci Kayaköya zapustiti svoje domove in se preseliti v Grčijo. Ne zato, ker bi si to želeli, ampak ker je nekdo drug presodil, da je svet bolj pregleden, če so ljudje razvrščeni po veri in jeziku. Odhajali so z mislijo, da se bodo morda vrnili. Marsikdo je pustil pohištvo, hiše, celo otroške igrače. Vračanja ni bilo. Hiše so ostale. Ostali sta cerkvi, šola, ulice, stopnice, ki vodijo nikamor več. Novi prebivalci, muslimani, preseljeni iz Grčije, se v tem kraju večinoma niso ustalili. Kamnita pobočja in arhitektura, ki ni ustrezala njihovemu načinu življenja, so pomenili, da je vas ostala prazna. Tako je Kayaköy postal nekaj redkega: kraj, ki ga je politika izpraznila, a ga nihče več ni napolnil. Ko danes hodiš po Kayaköyu, ni občutka srhljivosti, kot bi ga pričakoval od “vasi duhov”. Je prej občutek spoštljive zadrege. Hiše imajo okna, okna imajo razgled, razgledi pa nimajo več opazovalcev. Zdi se, kot da je življenje stopilo ven le za trenutek in se potem odločilo, da se ne bo vrnilo. Zgodovina tu ni glasna, ne razlaga se, ne potrebuje poudarjenih stavkov. Preprosto je. In prav zato deluje. Po Kayaköyu hoja ni več samo telesna aktivnost. Postane nadaljevanje misli. Pot proti Oludenizu, Kidraku in vse do plaže Bečcekiz je lepa, a drugačna. Po kraju, ki je izgubil prihodnost, se človek nehote bolj zaveda sedanjosti. Koraki so počasnejši, razgledi bolj zgovorni, utrujenost pa presenetljivo smiselna. Mugla se na koncu izkaže ne kot cilj, temveč kot okvir. Okvir, v katerem se združijo megla, zgodovina, prehojene poti in spoznanje, da nekateri kraji niso tu zato, da bi bili všečni.

So tu zato, da ostanejo. In ko se po vsem tem znova vrneš na gulet ali domov, ugotoviš, da nisi prinesel spominkov. Prinesel si zgodbo. Takšno, ki se začne z meglo, nadaljuje s tišino in konča z razgledom, ki ga ne zakrije nobena hiša več.

367

368

SAVDSKA ARABIJA

Savdska Arabija ali kako sva se z ženo navadila na nenavadno

Savdska Arabija je ena tistih držav, o kateri imaš mnenje že dolgo, preden jo sploh obiščeš. To mnenje je običajno sestavljeno iz novic, stereotipov, bežnih podob iz dokumentarcev in precej domišljije. Ko sva se z ženo leta 2023 odpravila raziskovat to deželo, sva mislila, da potujeva predvsem po puščavi. Izkazalo se je, da sva potovala predvsem po lastnih predstavah – in jih sproti, zelo temeljito, razbijala.

Že prvi stik je bil presenetljiv. Internet. Povsod. Odličen. Brez omejitev. Tako dober, da se lahko javiš v živo iz osebnega avtomobila, sredi Savdske Arabije, medtem ko prehitevaš kitajski avto na poti v Medino. V trenutku, ko ugotoviš, da imaš boljši signal kot doma, začneš razmišljati, ali si morda svet napačno razvrstil. Ko sem že pohvalil tukajšnji internet, sem dobil še dokaz: javljam se vam direktno s poti. Če kaj, Savdska Arabija razblinja mite hitro in z dobrim signalom.

Potem pridejo običaji. Na primer poročna slavja. Tradicionalno ločeno: moški posebej, ženske posebej. Na prvi pogled nenavadno, skoraj strogo, a ima svojo logiko. Ženske so tako lahko bistveno bolj sproščene in oblečene povsem zahodnjaško. Paradoksalno ravno ločitev omogoči več svobode. Seveda se tudi tu časi spreminjajo in zadnja moda so skupna slavja – a praviloma v tujini, denimo v Egiptu. Savdska Arabija očitno razume kompromis kot umetnost počasnega približevanja.

dediščina, nekdanja prestolnica nabatejskega kraljestva, sorodnica slavne Petre v Jordaniji. Več kot sto grobnic, izklesanih v skalo, vsaka s svojo fasado, okraski in napisi. Nekatere so monumentalne, druge bolj skromne, a vse nosijo enako sporočilo: tukaj je nekdo želel ostati zapisan v večnost. Posebno mesto med njimi ima Qasr Al Farid, t. i. »osamljeni grad«. Nedokončana grobnica, izklesana iz ene same ogromne skale, stoji sama sredi puščave. Štirje stebri na pročelju, mogočna masa kamna in občutek, da tudi v večnosti včasih ostaneš sam. A če že ostaneš sam, potem vsaj zelo impresiven. Človek se vsega navadi. To je misel, ki se nama je z ženo večkrat vračala. Kar je sprva nenavadno, kmalu postane vsakdanje. Kar je tuje, postane zanimivo. In kar je sprva težko razumljivo, se sčasoma pokaže kot del širše logike kraja. Najbolj izrazito se to pokaže pri ljudeh. Spominjam se vodičke, pri kateri nisem videl niti centimetra njene postave. Burka, odprtina le za oči, pa še sončna očala. Roke? Rokavice. Če bi sodil zgolj po videzu, bi si ustvaril napačno predstavo v nekaj sekundah. A prijaznost nima kodeksa oblačenja. Bila je izjemno odprta, ustrežljiva, potrpežljiva in pripravljena odgovoriti na vsako vprašanje. In za piko na i je postregla še odličen svež mangov sok. Drugi kraji, drugi običaji – in zelo dober sok. Če je Savdska Arabija dežela kontrastov, je Al Ula njen najlepši povzetek. To mesto v severozahodnem delu države ni le geografska lokacija, temveč plastovita knjiga zgodovine, ki jo bereš s pogledom. Tukaj so nekoč živeli Dadan, Lihjan in Nabatejci, civilizacije, ki so pustile za seboj skalne umetnine, napise, grobnice in mesta, izklesana naravnost v peščenjak. Pokrajina je hkrati surova in izjemno

estetska: sipine, oaze, kanjoni, granitne gore. Vsak zavoj ponudi novo razglednico. Mada’in Saleh, znan tudi kot Hegra, je osrednja zvezda tega območja. Unescova

Ko stopiš v notranjost teh grobnic, te realnost hitro prizemlji. Kosti, pomešane med seboj, stoletja stari ostanki, brez jasnih identitet. Arheologi pogosto težko ločijo posamezna trupla. Izjema je ženska, katere grob je bil do 369

370

nedavnega zasut s peskom in so njene ostanke našli kot celoto. Zato so lahko rekonstruirali njen obraz. Ko gledaš to rekonstrukcijo, si skoraj nehote rečeš: saj se nismo kaj dosti spremenili, kajne? Tisočletja minejo, obraz ostane človeški. Al Ula ni le mesto grobnic, temveč tudi napisov. Jabal Ikmah je nekakšna kamnita knjižnica na prostem. Na tisoče napisov v dadanski in lihijski pisavi, vklesanih v skalo, govori o potovanjih, obredih, bogovih, vsakdanjem življenju. Ljudje so si tukaj zapisovali misli, čustva, zahvale. Če bi imeli internet, bi bil to verjetno njihov družbeni medij. Tako pa je kamen postal trajnejši nosilec spomina. Narava v okolici Al Ule zna biti prav tako domiselna. Jabal al-Fil, Slonova gora, je granitna formacija, ki resnično spominja na slonovo glavo z rilcem. Kamniti most Rainbow Arch se razteza skoraj 90 metrov v širino in dokazuje, da veter in voda znata biti boljša kiparja kot človek. In vse to stoji sredi

pokrajine, ki je bila nekoč zelena savana, polna jezer in rek, dokler se podnebje pred približno deset tisoč leti ni spremenilo in jo spremenilo v puščavo. Kontrasti se nadaljujejo tudi v sodobnosti. Maraya, moderna koncertna dvorana, katere fasado v celoti sestavljajo ogledala, stoji v dolini, obdani s skalnimi formacijami. Vsako minuto se ponuja drugačen pogled, odvisno od svetlobe in oblakov. Puščava se gleda sama vase. Dvorana sprejme 500 ljudi in gosti največje svetovne umetnike. VIP-gosti priletijo s helikopterji. Če je prihodnost tukaj, je zelo sijoča in zelo samozavestna. Eden najlepših trenutkov potovanja pa ni bil ne arheološki ne arhitekturni, temveč človeški. Skoraj v puščavi smo naleteli na skupino Beduinov, ki so pasli kamele. Nenapovedani gostje, pa vendar sprejeti z iskreno toplino. Obvezna kavica v majhnih skodelicah, v katere nalijejo le malo – več bi bilo nevljudno. Sedenje na skromnih tepihih. Kamelje mleko,

presenetljivo okusno in nemastno, z gosto peno, ki jo ješ kar s prsti. Komaj smo se ubranili, da nas ne bi povabili še na večerjo. Gostoljubnost, ki ni zaigrana in ni turistična, ampak povsem naravna. Opazil sem tudi, kako verni so ljudje. Vsi vodiči – in vodička – so se ob času molitve opravičili in se za četrt ure umaknili. Brez drame, brez razlag. Vera je del vsakdana, ne nekaj, kar bi bilo treba posebej poudarjati. Jeddah, pristaniško mesto ob Rdečem morju, je popolnoma drugačna zgodba. Vrata za romarje, mesto z bogato zgodovino in sodobnim utripom. Staro mestno jedro pod zaščito Unesca, sodobna umetnost, skulpture, nebotičniki. In ribja tržnica, kakršne še nisem videl: ogromna, odprta, brez hlajenja, pri temperaturah tudi do petdeset stopinj. Led opravi svoje delo, popoldne pa se »ostanki« prodajajo že po polovični ceni. Pragmatično in učinkovito. Nad mestom pa raste ambiciozen projekt: Jeddah Tower, bodoča najvišja stavba na svetu. Gradnja se je začela leta 2013, bila ustavljena, zdaj pa ponovno išče pot do zaključka. Načrtovana višina več kot tisoč metrov. Če kaj, Savdska Arabija razmišlja v velikih številkah – tudi ko gre za princesko število. Okrog tri tisoč princev, od katerih so bili mnogi znani po zapravljivosti. Na vrhu pa kralj Salman in prestolonaslednik Mohamed bin Salman, dejanski vladar in obraz sodobnih reform. Seveda pa obstaja kraj, ki ga v Savdski Arabiji vsako leto obišče največ ljudi na svetu – Meka. Tja nisva šla. Ne zato, ker ne bi želela, ampak ker ne smeva. Meka je namreč sveto mesto, dostopno izključno muslimanom, in pravilo se tam ne razlaga, ampak spoštuje. Nama je to ostalo kot opomnik, da v tej državi niso vse znamenitosti turistične in da nekatere meje niso politične ali geografske, temveč duhovne.

Sva pa zato obiskala Medino, drugo najsvetejše mesto islama, ki je za nemuslimane odprta – seveda z določenimi omejitvami, a tudi z občutkom velikega spoštovanja. Prav tam sva doživela še en dokaz, kako samozavestno Savdska Arabija stopa v prihodnost: vstopila sva v izjemno moden in hiter vlak, ki drvi s hitrostjo do 300 kilometrov na uro. V nekaj urah naju je skoraj neslišno, gladko in brez najmanjšega sunka popeljal iz Medine do Jeddah. Medtem ko so pred stoletji romarji to pot premagovali s karavanami, sva jo midva opravila hitreje, kot doma prideš iz Ljubljane na Primorsko – z razgledom na puščavo, ki se je ob oknu zlivala v eno samo črto. Ko sva se z ženo vračala domov, sva ugotovila, da Savdske Arabije ne moreš povzeti z eno mislijo. Je dežela globoke tradicije in drzne modernosti, strogega reda in iskrene topline, tišine puščave in bleščečih ogledal. Predvsem pa je dežela, ki te nauči, da je svet vedno širši, kot si mislimo – in da se je včasih vredno prepustiti nenavadnemu.

371

372

RIJAD

Rijad: ko puščava dobi obzorje in tortico

Rijad ni mesto, ki bi te prosilo za pozornost. On jo zahteva. Že ob prihodu postane jasno, da to ni več tista romantična predstava o puščavi, tišini in kamelah v sončnem zahodu. Rijad je metropola ambicij, zgrajena iz stekla, jekla in samozavesti. Ime Riyad pomeni vrtove ali travnike — in čeprav se sliši kot šala sredi puščave, je to ena tistih šal, ki jih mesto jemlje zelo resno. Gre za največje in glavno mesto Savdske Arabije ter njen gospodarski motor. Bančništvo, gradbeništvo, inženiring, medicina in IT niso zgolj besede v brošurah, temveč vsakdanji utrip

mesta. Tu se sklepa posle, gradi prihodnost in pišejo pogodbe, ki imajo za mnoge eksponate skoraj mitsko privlačnost: visoke plače brez davka na dohodek. Denar, ki ga zaslužiš, ostane tvoj — in v Rijadu to ni drobna podrobnost, temveč življenjski slog. Zato ni presenetljivo, da mesto privablja ljudi z vsega sveta. Večina tujcev živi v zaprtih stanovanjskih naseljih na severu in vzhodu mesta. Tam najdeš vile, stanovanja, bazene in občutek, da si za zidovi ustvaril nekakšen mikro zahod sredi Bližnjega vzhoda. Pogodbe o zaposlitvi pogosto vključujejo avtomobil,

zdravstveno zavarovanje in izobraževanje, kar pomeni, da se logistika hitro umakne v ozadje, v ospredje pa stopi vprašanje: Kaj si bomo danes ogledali? In Rijad ima kaj pokazati. Presenetljivo veliko. Nacionalni muzej Savdske Arabije pripoveduje zgodbo države s samozavestjo, ki se zaveda svoje teže. Masmak citadela stoji kot simbol začetka združitve Savdske Arabije pod kraljem Abdulazizom, Diriyah pa ponuja vpogled v čase, ko je bila prestolnica še nekaj povsem drugega kot danes. Tu je tudi palača Murabba, nekdanji dom istega kralja — zgodovina ni

skrita v arhivih, temveč raztresena po mestu. A Rijad ni ujet v preteklost. Prav nasprotno. Njegova arhitektura je izrazito sodobna, včasih celo drzno futuristična. Mošeje z minareti niso več le tradicionalni verski objekti, temveč arhitektonske umetnine, ki se brez zadržkov vključujejo v finančne distrikte. Knjižnica King Fahd ima v mestu vlogo, podobno naši Narodni in univerzitetni knjižnici — simbol znanja, kulture in kontinuitete. Njena zunanja podoba, kjer nova stavba elegantno objema starejšo, deluje kot arhitekturni dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Če želiš Rijad videti v enem samem pogledu, se moraš dvigniti. Visoko. Sky Bridge v Kingdom Centru je najvišja opazovalna ploščad v mestu: 65 metrska jeklena konstrukcija na 99. nadstropju 302,3 metra visokega nebotičnika. Razgled z višine okoli 300 metrov je osupljiv — mesto se razprostre kot natančno načrtovana mreža svetlobe, cest in obljub. Tam zgoraj Rijad za trenutek deluje tišji, bolj obvladljiv, skoraj poetičen. Seveda ni vse bleščeče. Stroga verska pravila, etnične hierarhije, visoki stroški digitalnih storitev in občasna grožnja dolgočasja znajo pokazati drugo plat življenja v mestu. A prav v teh kontrastih se skriva njegova resničnost. In potem pride večer. Po dolgem, zanimivem in napornem dnevu. Takem, ko imaš v glavi več vtisov kot fotografij. Takem, ko mesto za hip odloži svojo monumentalnost. Zvečer smo skromno praznovali rojstni dan — brez razkošja, brez spektakla. Mini Zaher tortica, nasmeh in majhna, a pomenljiva pozornost: arabski zapis imena Mirjam. V tistem trenutku Rijad ni bil več megapolis, temveč ozadje čisto človeškega spomina. Morda je prav to njegov največji čar. Da zna biti

velik, resen in strog — a obenem pusti prostor tudi za drobne, osebne zgodbe. In te ostanejo najdlje.

373

374

SRI LANKA (Pepo, Mojca, Mirjam in jaz – turistična odprava z omejenimi jetri) Šrilanka te najprej razoroži z nasmehi. Ljudje so prijazni, vljudni, dobre volje … in praviloma kakšnih deset centimetrov nižji od Evropejcev. Kar pomeni, da sem bil jaz – povsem nepričakovano – visok. Ne metaforično. Fizično. Ta občutek sem se odločil zadržati do odhoda.

Drugi kulturni šok pride hitro in brez anestetika: velik praznik. Alkohol? Ne. Točenje? Ne. Pitje? Tudi ne. Razlog: tradicija. Moj obraz: Ampak pravijo, da se potovanja začnejo z odrekanjem. Tako smo se mi odrekli pivu in se posvetili zajtrku. Ta je bil vrhunski: sadje, zelenjava, začimbe in znameniti curd – jogurt iz bivoljega mleka, postrežen v glinenih skodelicah. Če že nimaš piva, naj ima vsaj jogurt karakter.

Sveti maraton in olje do ušes Prvi dan smo šli na polno: Lotusov stolp in štiri svetišča – budistično, hindujsko, muslimansko in krščansko. Če že potuješ, naredi verski “all inclusive”. Šrilanka vere ne skriva – ona jo razkazuje. Povsod rože, daritve, barve, vonji in ljudje, ki to jemljejo smrtno resno. Turisti malo manj, a se trudimo.

375

Sledila je ayurvedska masaža. Ogrevana zeliščna olja, individualna doša, sedem marm točk. V teoriji uravnavanje energije, v praksi pa: “Aha, tukaj imam mišico. Zdaj vem.” Po masaži smo bili sproščeni, sijoči in rahlo spolzki. Če bi nas kdo vprašal, bi rekli, da gre za duhovno izkušnjo. V resnici smo bili samo dobro naoljeni. Ko zgodovina udari nazaj Polonnaruwa nas je spomnila na Angkor Wat. Ker je spomin muhast, je na pomoč priskočila še umetna inteligenca in stvar razložila po točkah: lokacija, zgodovina, arhitektura, velikost. Skupni imenovalec? Občutek, da je človeštvo nekoč imelo precej več potrpljenja kot danes.

Dambulla pa je bila čisti nokavt. Jamski tempelj, Unescova dediščina, več kot 80 jam, Buda za Budom, poslikave, rezbarije, 150 metrov visoka skala. Če bi kdo rekel, da je to pretiravanje, bi mu mirno odvrnil: ne, to je Šrilanka. Les, začimbe in zob, ki dela gnečo Obisk družine, ki jo je cunami pregnal z obale, je bil opomnik, kako se stvari lahko obrnejo – in kako se ljudje prilagodijo. Umetniška obdelava lesa, pigmenti iz lesa in mineralov, barve vseh odtenkov. Znanje so prenesli na mlajše. Brez jamranja. Spoštovanje. Ko tole pišem, me kot že nekaj let, debelo gleda maska, katero sem tam kupil. Zaenkrat kar dobro odganja zle duhove.

376

Na farmi začimb so nam pokazali, kako nastajajo olja, kreme in zelišča. Mi pa smo – povsem nepričakovano – nekaj kupili. Zelo nenavadno za turiste, vem.

pa je bilo pešačenje skozi tunel, po katerem zelo hitro vozi vlak. Prehiteli smo ga za pet minut. Če bi nas dobil? Preživeli bi. Ampak zelo ploščati. In zelo tiho.

Tempelj zoba v Kandyju pa je zgodba zase. Najpomembnejši budistični tempelj v mestu, gneča takšna, da pozabiš, zakaj si prišel. Verniki darujejo rože in denar, bobni bobnijo, mi se sezujemo, oblečemo spodobno (jaz spet v “kilt”) in pazimo, da ne fotografiramo česa prepovedanega. Svetost tu ni mir – je organiziran kaos.

Ribiči, vlak in zen na tirih Ribiči na drogovih pri Galleju so simbol Šrilanke. Videti starodavno, v resnici tradicija iz časa druge svetovne vojne. Danes bolj turistična atrakcija, še posebej po cunamiju leta 2004. Nekateri ribiči lovijo ribe, drugi lovijo fotografe. Vsi pa lovijo ravnotežje.

Most, vlak in tunel, kjer se ne želiš zadrževati Most Nine Arches pri Elli je magnet za turiste. Devet lokov, zelena pokrajina, vsi čakajo star dizelski vlak. Mi? Mi smo dobili navadnega. Brez nostalgije, a z razgledom. Jaz sem dobil kuhano koruzo. Storž je končal v grmovju – reciklaža 100 %. Manj ekološko

Vožnja z vlakom od Kandyja proti Nuwara Eliyi pa je čista poezija. Čajni nasadi, megla, slapovi, prodajalci sadja in čaja, barve jutra in večera. To ni prevoz. To je terapija na tirih. Psi, zipline in zaslužen mir Psi povsod. Brez povodcev. Brez stresa. Mirjam jih je nekaj osrečila, oni pa so ji bili vidno hvaležni. Človeštvo bi se tu lahko kaj naučilo.

Ella ponuja adrenalin – zipline, razglede, akcijo. A po vseh zgodnjih vstajanjih, pakiranjih, vožnjah, hotelih in fotopisih je prišel čas za relaksacijo. Obala. Isti hotel. Mir. Končno. V Ahungalli smo prebivali v izjemnem hotelu, ki ga je zasnoval sloviti šrilanški arhitekt Geoffrey Bawa, eden najvidnejših predstavnikov tropskega modernizma. Njegova arhitektura se neopazno zliva z okolico – odprti prostori, voda, svetloba in morje so povezani v umirjeno celoto, zaradi katere hotel ni le kraj bivanja, temveč doživetje samo po sebi. Na koncu pa slovo od našega voznika in vodiča Pujitha Pooja. Enkraten. Brez pretiravanja. Tak človek ti potovanje ne vodi – on ti ga izboljša.

377

378

COLOMBO Colombo ni mesto, ki bi te pričakalo z razglednico. Ne ponudi ti takoj pogleda, ob katerem bi obstal in segel po fotoaparatu, ampak te najprej zmede. Zrak je težak, promet glasen, ulice delujejo brez jasnega reda. In ravno ko skušaš razumeti, kje si in kam greš, ugotoviš, da si že sredi mesta, del njegovega ritma, potegnjen v tok, ki te nosi naprej, ne da bi te zares vprašal po mnenju. To je glavno mesto Šrilanke, nekdanjega

Ceylona, otoka, ki je bil stoletja stičišče trgovcev, kolonialnih sil in interesov, ki so prihajali od daleč in pogosto odhajali z več, kot so prinesli. Portugalci, Nizozemci in Britanci so v Colombu pustili stavbe, imena in navade, ki se še danes mešajo z azijskim vsakdanom. Ko se je država leta 1972 preimenovala v Šrilanko, se mesto ni na novo izumilo. Ostalo je to, kar je bilo: hrupno, nekoliko utrujeno, a trmasto živo. Imam občutek, da je v Colombu za turiste še kar varno. To ni misel, ki bi jo izrekel z veliko

gotovostjo, bolj tiha ugotovitev po nekaj urah hoje, ko se ne zgodi nič neprijetnega, ko se kaos izkaže za presenetljivo funkcionalnega. V isti sapi se pojavi še drugi del misli: upam, da me kakšen dogodek ne bo demantiral. Colombo namreč nikoli ne pusti, da bi bil povsem sproščen. Mesto se najlažje bere iz tuk tuka. To ni turistična zanimivost, ampak osnovno prevozno sredstvo, nekakšna razširitev ulice.

Za približno pet dolarjev te zapelje skoraj kamorkoli, voznik pa se ob tem vede, kot da prometna pravila obstajajo zgolj kot splošno priporočilo. Presenetljivo pogosto te tudi pripelje nazaj do hotela, kar se po prvi vožnji zdi manj samoumevno, kot bi si mislil.

simpatična. Deluje, kot da je obstala v britanskih časih, z nekoliko obrabljenimi površinami in počasnim ritmom. Ni moderna, ni bleščeča, a ima značaj. Takšne postaje si zapomniš. Takšne postaje se ujemajo z mestom, ki ne skuša biti nekaj, kar ni.

V nekem trenutku se z ženo odločiva za večerni sprehod ob obali. Temno je, luči je malo, morje se bolj sliši, kot vidi. To je eden tistih sprehodov, za katere doma ne bi nikoli rekli, da so dobra ideja. A tukaj deluje drugače. Morda zaradi toplote, morda zaradi utrujenosti, morda zato, ker mesto že nekaj časa narekuje tempo in se mu preprosto prepustiš.

Ko Colombo zapustiš, nimaš občutka, da si ga zares osvojil ali razumel. Imaš pa občutek, da si bil za kratek čas del njegovega vsakdana. Da si se peljal z njegovimi tuk tuki, hodil po njegovih temnih ulicah, prečkal njegove proge in sprejel, da popolna varnost ni obljubljena, a življenje vseeno teče naprej. Colombo te ne zapelje. Colombo te nauči gledati. In to je pri potovanju pogosto največ, kar lahko dobiš.

Še korak dlje greva, ko nezakonito prečkava dve precej prometni železniški progi. Ne enkrat, ampak večkrat. Na eni od prog sedi ribič, popolnoma miren, kot da sedi na klopci v parku. Ko pride vlak, se umakne za kak meter. Ko odpelje, se vrne. V Colombu očitno obstaja neka tiha pogodba z nevarnostjo: dokler se oba pretvarjata, da se razumeta, gre vse gladko. Pod tem vsakdanom se skriva težka zgodovina. Colombo se spominja upora leta 1970, ko je država skoraj zdrsnila v revolucijo, in še bolj boleče leta 1983, ko so v mestu pobijali tamilske družine. Takrat se je začela dolga državljanska vojna, zaradi katere so mnogi odšli in nikoli zares niso prišli nazaj. Teh zgodb ti mesto ne pripoveduje na glas, a čutiš jih v resnosti nekaterih pogledov in v temah, o katerih se ne govori mimogrede. Tudi morje ima v tem mestu dolg spomin. Leta 2004 je cunami pustošil ob obalah Šrilanke in vzel več kot 21.000 življenj. Danes Colombo deluje živahno, skoraj brezbrižno, a zavedanje, kaj zmore narava, je nekje v ozadju vedno prisotno. Mesto je preživelo še to in šlo naprej, ne z velikimi besedami, ampak z vztrajnostjo. Železniška postaja v Colombu je presenetljivo

379

380

ISLANDIJA Islandija je ena tistih dežel, ki se ti ne približajo potiho. Ne pride ti naproti z razglednico in nasmehom, ampak s sunki vetra, vonjem po žveplu, črnino bazalta in občutkom, da si pristal na planetu, ki se še ni povsem odločil, ali bo gostoljuben ali divji. In ravno zato očara. Potovanje se je – kot se za sodobnega popotnika spodobi – začelo v letalu. Jaz, fotograf po duši in okenski sedež po srcu, sem se tokrat znašel v vlogi potnika brez razgleda. Pri daljših poletih namreč rad sedim ob oknu,

saj se prizori in svetlobne razmere neprestano spreminjajo in nudijo neizčrpen vir navdiha. Tokrat pa sem bil obsojen na sredino letala – fotografski ekvivalent diete brez okusa. A čisto se nisem vdal: nekaj posnetkov je nastalo ob romanjih na stranišče, tudi skozi vrata. Fotografija zahteva žrtve. Včasih tudi dostojanstvo. Ko smo se bližali Islandiji, je bila ironija popolna: na drugi strani letala so potniki

navdušeno fotografirali pokrajino, jaz pa sem lahko le slutil lepoto, ki mi je uhajala. Srce me je bolelo. A kot se za Islandijo spodobi, mi je dala vsaj drobno tolažbo – sopotnik mi je za kratek čas odstopil sedež ob oknu. In takrat sem vedel: Islandija ti vzame veliko, a vedno pusti vsaj nekaj. Posebnost Islandije ni le v njeni pokrajini, temveč v tem, da je živa. Dobesedno. Nekje tisoč metrov pod površjem je pravi pekel: ob

tekoči lavi se voda, ki jo pod pritiskom potiskajo navzdol, segreje na več sto stopinj in se nato vrne na površje – še vedno dovolj vroča, da ogreva elektrarne, hiše, ceste, bazene in celo dele morskega zaliva. Ponekod pa voda in para kar sami privreta na dan, brez tehničnih posrednikov. Islandija je država, ki se ogreva sama. In kljub temu – ali prav zato – deluje spokojno. Je petkrat večja od Slovenije, a ima le okoli 300.000 prebivalcev. Ima osem regij, 69 pokrajin in življenjski standard, ki je dva- do trikrat višji kot pri nas. A ne pusti vtisa razkazovanja. Morda zato, ker se ljudje raje grejejo v toplih bazenih sredi mraza kot v presežku besed. Vožnja nas je vodila skozi regijo Eyjafjallajökull, kjer je leta 2010 vulkanski izbruh s pepelom ohromil letalski promet po vsem svetu. Narava je takrat spomnila človeštvo, kdo ima zadnjo besedo. Prvi postanek je bil pri slapu Seljalandsfoss, visokem 60 metrov, kjer bi se sicer lahko sprehodili tudi za vodno zaveso

– če ne bi bilo ledu. Islandija ti vedno pusti možnost, a doda opombo pod črto. Nadaljevali smo do slapu Skógafoss, ki s svojimi 62 metri sodi med najvišje na Islandiji. Če se odločiš za vzpon na vrh, te nagradi z razgledom in kaznuje z vetrom. Tako močnim, da sem se v trenutku spomnil Antarktike – edinega kraja, kjer sem doživel kaj podobnega. Tokrat se mi je pri tem avanturističnem podvigu pridružila tudi žena. Islandija očitno spodbuja pogum. Ali pa norost. V bližini smo obiskali antropološki muzej Skógar, kjer se čas ustavi. Tradicionalne islandske hiške, artefakti in pripovedi razkrivajo, kako so ljudje v tej surovi deželi vedno znali preživeti – z malo materiala, a veliko domišljije. Popoldne smo prispeli v Vik in raziskovali čudovito plažo s črnimi bazaltnimi klifi in naravnimi skulpturami. Črnina bazalta, morske čeri Reynisdrangar – po legendi okameneli troli – ter klif Dyrhólaey ustvarjajo prizor, ki deluje kot kulisa za mit. Plaža velja za močno

381

382

energetsko točko. Če verjameš v energije, jih tam začutiš. Če ne, te prepriča veter. Zvečer smo se namestili v prijetnem naselju Vik, z upanjem na severni sij. Ta pa je, kot prava islandska dama, muhast. Vremenske in svetlobne razmere se nenehno spreminjajo in avrore ne moreš naročiti. Kljub temu sem se sredi noči – ob dveh – povzpel do cerkvice nad Vikom. Nebo je bilo kristalno čisto. Barv pa ni bilo. Le tišina. In mraz. A tudi to je Islandija.

Med nočnim sprehodom sem opazil, da so hiše praznično osvetljene. Elektrike očitno ne varčujejo. Skoraj na vsaki vejici so lučke. V dolgih nočeh ljudje berejo, pišejo, štrikajo – tudi fantje. In poslušajo sage. Na Islandiji obstajajo posebni centri, kjer se ljudje zbirajo, da pripovedujejo in poslušajo zgodbe, ki so stoletja ohranjale njihovo identiteto. Ena izmed priljubljenih prireditev je vikinška večerja za dolgo mizo. Hrana, zgodbe in občutek, da si del nečesa starejšega od časa.

Naslednji dan smo ob jutranjem svitu – ob desetih – opazovali ledeniški jezik. Dolga, ozka gmota ledu, ki se počasi premika po pobočju. Prečkanje je lahko nevarno, saj se led topi in voda teče pod nogami. Ko je pod nami zaškripalo, smo vsi malo zacvikali. Islandija te vedno opomni, da si gost. Ledeniška laguna Jökulsárlón je eden vrhuncev. Nastala je zaradi umikanja ledenika Vatnajökull in je polna ledenih plošč, ki se lomijo, nasedajo in nato odplavajo v ocean. Poskušal sem posneti

čim več teh plavajočih kosov ledu, a se mi je v kader vztrajno postavila neka gospodična. Upam, da ni čisto pokvarila fotografije. In potem – Diamantna plaža. Beli kosi ledu na črni obali, nizko rumeno sonce in raj za fotografe. Tam ni treba biti umetnik. Dovolj je, da gledaš. Islandija ima stroge predpise glede kajenja in alkohola. Kadilcev skoraj nismo videli. Elektronske cigarete so dovoljene, a prodajajo jih le v lekarnah. Kolesarjev je malo – razen redkih turistov poleti. Namesto kolesarskih stez imajo konjske poti. Konjeništvo je priljubljeno, islandske konje pa strogo varujejo: če enkrat zapustijo otok, se ne smejo vrniti. Islandija je draga, a poštena. Minimalna neto plača znaša okoli 2.800 €, povprečna pa približno 3.500 €. A ko vidiš, kako ljudje živijo, razumeš, kam gre denar. In severni sij? Priznam – pravega še nismo videli. Fotka s selfijem za Facebook je bila malo umetniško obdelana. A ideja je bila moja. Vsaj deset odstotkov avtorstva mi pripada. Islandija te nauči tudi razmišljati o umetni inteligenci, avtorskih pravicah in tem, kaj sploh pomeni ustvarjati. Islandija ni destinacija. Je izkušnja. Je dežela, ki te preizkusi, ti vzame udobje in ti v zameno ponudi iskrenost. In ko jo zapustiš, veš, da si bil nekje, kjer je svet še vedno nekoliko divji. In to je danes največja redkost.

383

384

VIDOVA GORA Vidova gora na Cresu ni kar tako. Je najvišji vrh vseh jadranskih otokov, visok 778 metrov, in ima to posebno lastnost, da človeka vsakič, ko se znajde na njenem vrhu, prisili k razmisleku – ali o smislu življenja ali pa vsaj o tem, zakaj ni ostal spodaj ob morju z limonado v roki. Sam sem se tja gor povzpel že večkrat in vsakič drugače: enkrat peš, enkrat v neznosni vročini, nekajkrat s kolesom, včasih kot junaški osvajalec, drugič kot moker in obupan turist, a vedno z občutkom, da Vidova gora človeku pokaže točno tisto, kar si v tistem trenutku zasluži.

Prvi obisk je bil najbolj klasičen in morda tudi najbolj romantičen – peš iz Bola. Bol je kraj, ki te hitro zapelje: majhne ulice, vonj po borovcih in morju ter Zlatni rat, tista znamenita plaža, ki vsak dan zamenja obliko, kot bi se hotela dokazati fotografom in razglednicam. Zaradi vetra je polna surferjev in kajtarjev, življenje tam spodaj pa poteka v počasnem, skoraj lenem ritmu, ki te prepričuje, da so vsi resni načrti precenjeni. A jaz sem se odločil za vzpon. Pot se iz Bola začne nedolžno, potem pa vztrajno zahteva svoje. Z vsakim korakom je več tišine, več razgleda in manj sape, a ko

se ozreš nazaj in vidiš Bol ter Zlatni rat kot na razglednici, dobiš prvi občutek, zakaj se ljudje sploh odpravljajo gor. Drugič sem šel s prijateljem Janezom in tokrat je imela glavno vlogo vročina. Ne tista prijetna poletna toplota, ampak tista prava, dalmatinska, ko sonce ne greje, ampak pritiska. Zrak je stal, asfalt se je bleščal, pogovor pa se je skrčil na kratke, varčne stavke, saj je bilo energijo pametneje porabiti za hojo kot za govorjenje. Bila je preizkušnja vztrajnosti in prijateljstva, a prav takšni vzponi se najbolj

zasidrajo v spomin – ne zaradi razgleda, ampak zaradi občutka, da si skupaj z nekom premagal nekaj, kar te je hotelo ustaviti. Vidova gora je postala stalnica tudi na naših vsakoletnih kolesarjenjih po dalmatinskih otokih z agencijo Chebul. Kdor misli, da so otoki ravni, Brača očitno še ni kolesaril. Klanci se začnejo skoraj neopazno in se končajo s tihim notranjim monologom o življenjskih odločitvah, kondiciji in smislu hobijev. Prav zato je primerjava med letoma 2013 in 2024 skoraj simbolična. Leta 2013 sem se na Vidovo goro zavihtel z navadnim kolesom, v dežju, ki ni imel nobene namere, da bi ponehal. Celo pot je lilo, na vrhu pa me je pričakala še gosta megla, tako da o razgledu ni bilo ne duha ne sluha. Vse je bilo težko, mokro in neprijetno, moralna zmaga pa precej vprašljiva. A takšni dnevi ostanejo v spominu prav zato, ker so bili zahtevni. Leta 2024 pa povsem druga zgodba. Električno kolo, lepo vreme, dobra družba in razgled, ki se je na vrhu odprl v vsej svoji veličini. Vzpon je bil skoraj prijeten, kar je hkrati navdušujoče in rahlo sumljivo, saj se človek nehote vpraša, zakaj takšne tehnologije nismo imeli že prej. Morje spodaj je bilo modro, otoki so se nizali na obzorju, Bol in Zlatni rat pa sta bila videti kot nagrada, ki čaka vse, ki so pripravljeni vložiti vsaj nekaj truda. Vidova gora me je skozi leta naučila, da je 778 metrov lahko zelo različno dolgih. Odvisno od vremena, družbe, prevoznega sredstva in razpoloženja. Enkrat te preizkusi, drugič razveseli, tretjič ti da misliti. A ne glede na to, ali se nanjo odpraviš peš, s prijateljem v neznosni vročini ali z električnim kolesom v idealnih razmerah, je občutek na vrhu vedno poseben. Ponos, tišina, razgled in tista tiha obljuba samemu sebi, da se boš še vrnil. Ker Vidova gora ni le najvišji vrh Jadrana – je vrh spominov.

385

386

ČRNA GORA

Kolesarska ljubezen z imenom Črna gora

Črna gora je ena tistih destinacij, kamor se človek ne vrača po naključju. Vrača se zato, ker ve, da ga tam čakajo razgledi, ob katerih pozabiš na boleče noge, klanci, ob katerih se sprašuješ o smislu življenja, in ljudje, ki ti ob dežju ponudijo zavetje – ali pa vsaj domačo slivovico. Zame je Črna gora ena najljubših kolesarskih pustolovščin, in tale potopis je majhen poklon vsem klancem, ovinkom in gumam, ki so na poti dale svoje življenje. Na poti proti Dubrovniku smo si ogledali tudi nov, impresiven most, ki so ga zgradili Kitajci. Most se elegantno pne visoko nad dolino, deluje skoraj futuristično in daje vtis, da si za hip zapeljal v kakšno drugo državo – ali celo na

drug kontinent. Ogromen, sodoben in natančno odmerjen, je pravi kontrast divji naravi okoli njega. Kolesarji smo ga seveda občudovali nekoliko bolj zadihani, a z veliko spoštovanja do gradbenega podviga. Naša kolesarska zgodba se je uradno začela v Igalu. Od tam smo se podali vzdolž celotne črnogorske riviere, kjer se morje blešči, ceste pa se vijejo tik ob obali. Vonj po soli, sonce in občasni postanki ob obali so poskrbeli, da so kilometri minevali presenetljivo hitro. En del poti smo opravili celo s trajektom – prijetna sprememba, kjer so noge končno dobile počitek, mi pa čas za kavo in opazovanje obale z morske perspektive.

Prvi resnejši postanek za nočitev je bil v starem gradu v Kotorju. Že sam prihod v mesto je nekaj posebnega, saj ga z vseh strani objemajo mogočne gore. Kotorjev stari del je pravi labirint ozkih kamnitih ulic, trgov in majhnih cerkvic. Med glavnimi znamenitostmi izstopajo mogočno obzidje, ki se vzpenja visoko v hrib, katedrala svetega Tripuna in številni skriti kotički, kjer imaš občutek, da se je čas ustavil. Večer v Kotorju je bil miren, skoraj romantičen – vsaj dokler nisi pomislil, kaj te čaka naslednji dan. Ta dan se je začel z legendarnim vzponom preko Škaljarjev. Za kolesarje naporen, za spomin nepozaben. Strmi ovinki so se vrstili

eden za drugim, midva z Mojco pa sva jih “štela” bolj iz obupa kot iz veselja. Vsak ovinek je obljubljal, da je zadnji – in vsak je lagal. A trud je bil poplačan z razgledi, ob katerih pozabiš na pekoče stegenske mišice. Še isti dan smo se povzpeli do Njegoševega mavzoleja na Lovćenu. Ta monumentalni spomenik, posvečen črnogorskemu pesniku in vladarju Petru II. Petroviću Njegošu, stoji na vrhu gore in ponuja enega najlepših razgledov v državi. Do njega vodi še zadnjih nekaj sto stopnic, ki jih kolesarji premagujejo s preostalimi atomi moči. Med potjo nas je ujela nevihta, zato smo morali nekaj časa vedriti – a tudi to sodi k črnogorski izkušnji. Noč smo preživeli v hotelu Monte Rosa v Raičevićih, kjer je bila postelja skoraj lepša od razgleda. Naslednji dan smo raziskovali Cetinje, staro črnogorsko prestolnico. Mesto ima poseben, nekoliko umirjen utrip in velik zgodovinski pomen – dolga leta je bilo politično in kulturno središče države. Nekdanje kraljeve palače, samostani in muzeji pričajo o bogati preteklosti, hkrati pa Cetinje deluje prijazno in domače. Sledil je dolg in naporen vzpon preko Lijeve Reke proti Gornjim. Spet nas je ujelo deževje in spet smo morali vedriti. A slabe volje ni bilo – v bližnjih kontejnerjih so imeli domačo slivovico, ki je dvignila moralo hitreje kot katerikoli energijski gel. V soteski blizu Njegovuđa me je doletel še gumi defekt. Klic vodiču Branetu je bil neizogiben, in Brane je kot pravi rešitelj prišel ter zamenjal gumo. Ekipa je medtem uživala v kratkem počitku in komentarjih na račun moje “sreče”. Prespali smo v Žabljaku, gorskem mestu na robu Durmitorja. Žabljak je znan po svežem zraku, hladnejših nočeh in bližini čudovite narave. Mesto je idealna baza za kolesarje in

pohodnike, ki iščejo stik z gorami in tišino. Sledilo je zelo dolgo kolesarjenje po planoti proti Trsi in Pišcem. Krasni razgledi so se odpirali na vse strani – neskončni travniki, planine in občutek popolne svobode. Po vsem tem je bil spust proti Vojinovićem prava nagrada. V Plužinah smo si ogledali še lepo pravoslavno cerkev, ki mirno stoji ob jezeru in zaokroži zgodbo z umirjenim zaključkom. Črna gora nam je dala vse: klance, dež, sonce, razglede, slivovico in zgodbe, ki jih boš pripovedoval še dolgo. In prav zato se ji je tako lahko znova zaljubiti.

387

388

MOLDAVIJA Odločil sem se, da grem v Moldavijo. Zakaj? Ker še nisem bil tam. In ker če v Evropi rečeš »grem na kolesarjenje v Moldavijo«, ljudje za trenutek utihnejo, nato pa zelo previdno vprašajo: “A si ti v redu?” Bil sem. Vsaj na začetku.

ceste, ogromno zelenja in občutek, da je nekdo Ljubljano raztegnil na 120 %. Trolejbusi vozijo kot da jih poganja nostalgija, vozovnica stane toliko, da imaš moralne težave, ali jo sploh plačati, in že po prvem dnevu dobiš občutek, da bi se lahko tukaj preselil – če ne bi vedel, kaj te čaka zunaj mesta.

Začel sem v Kišinjevu, mestu, katerega ime zveni kot napaka v tipkovnici, a se izkaže za presenetljivo spodobno prestolnico. Široke

Moldavija je namreč dežela kontrastov. Na površju polja, gozdovi, vasi, kjer se zdi, da se je čas ustavil nekje med traktorjem in babico

s rutko. Pod zemljo pa – vino. Ogromno vina. Kilometri in kilometri vinskih kleti, izkopanih zato, da so zgradili mesto, nato pa napolnjenih s steklenicami, ki imajo več zgodovine kot povprečen evropski učbenik. V eni od teh kleti mirno hranijo tudi vino Hermanna Göringa, kar je verjetno edini primer na svetu, kjer lahko nacizem premagaš z zamaškom. Kolesarjenje med vinarijami je približno tako, kot bi tekel maraton skozi slaščičarno – teorija

je odlična, praksa pa zahteva močan značaj. Et Cetera, Purcari, Asconi… vsaka trdi, da ima najboljše vino, in zoprna resnica je, da imajo prav vse prav. Če bi Moldavija imela uradni državni simbol, bi bil to kolesar z bidonom, v katerem ni vode.

bi bil utrujen, bi ji verjetno verjel tudi sam.

Narava je lepa, klanci dolgi in ceste… no, ceste so iskrene. V eni vasi potiskaš kolo po blatu kot partizan, sto metrov naprej pa letiš 50 km/h po makadamu, širokem kot letališka pista. Kolesarjev skoraj ni. Razen kakšne mamice do trgovine. In psov. Ogromno psov.

Seveda sem se tudi izgubil. GPS je odpovedal, blato je prevzelo oblast, traktorjeve sledi so lagale, sonce pa je postalo moj edini zaveznik. Ko sem končno spet našel cesto in signal, sem doživel eno tistih malih zmag, ki jih razumeš le, če si kdaj sam stal s kolesom sredi ničesar in se spraševal, ali si pravkar zgrešil življenje ali samo pot.

Psi v Moldaviji sovražijo kolesarje z disciplino in predanostjo, ki bi jo zavidala vsaka nacionalna reprezentanca. Nikoli eden. Vedno trije. Ali pet. Ali cela vas. Bolj ko bežiš, bolj so motivirani. Če bi se ustavil, bi verjetno sledil pogovor, ki se začne z renčanjem in konča z mojo napačno življenjsko odločitvijo. Jeziki? Pozabi. Angleščina tukaj velja za eksotičen šport. Romunščina ali ruščina – sicer pa veliko kretenj in stara JLA filozofija: karto čitaj, seljaka pitaj. Deluje. Vedno. Še posebej, če ima seljak čas in nima nič boljšega za početi kot opazovati izgubljenega kolesarja. Samostani so posebna zgodba. Ne muzeji, ampak živi organizmi. Molitve, petje, križanje, poklekanje, oltar skrit kot VIP soba. Obhajilo tekoče, otroci zraven, žlička kroži, higiena pa prepuščena veri. Čudno, a presenetljivo pomirjujoče. Po nekaj dneh začneš razmišljati, ali morda res ni vse v razkužilu. In potem Transnistrija. Nenamerno sem se znašel v njej, ker je carinik dvignil zapornico z gibom človeka, ki mu je popolnoma vseeno. Nenadoma cirilica, socialistični bloki, vojaki, spomeniki večji od samozavesti njihovih ustvarjalcev. Bender, trdnjava, duh dekleta v belem, ki naj bi ponoči hodil po obzidju. Če ne

Infrastruktura na drugi strani reke je takšna, da hitro dojameš, da demokracija ni le ideja, ampak tudi asfalt. Vrnil sem se nazaj v Moldavijo z olajšanjem in rahlo potrebo po zahodni kavi.

Moldavija ni lepa na prvo žogo. Ni niti na drugo. Je pa iskrena, surova, polna vina, psov, samostanov in zgodovine, ki ti skoči v obraz brez opravičila. In prav zato je bila popolna. Če se še kdaj vprašam, zakaj potujem sam s kolesom po krajih, kamor večina ljudi ne gre niti z letalom, bo odgovor preprost: ker so tam zgodbe. In ker vino tam še vedno ve, zakaj obstaja.

389

390

JAPONSKA Japonska ni država. Japonska je vzporedno vesolje, v katerem so ljudje vljudni do bolečine, hrana lepša od razglednic, stranišča pa inteligentnejša od povprečnega Evropejca pred prvo jutranjo kavo. Midva z ženo sva se odločila, da to vesolje ne bova raziskovala peš, s kovčkom in živci na robu, ampak elegantno, skoraj aristokratsko – z ladjo Azamara. In če že moraš doživeti kulturni šok, je prav, da ga

doživiš s kozarcem vina v roki in razgledom na pristanišče. Pluti okoli Japonske pomeni, da se vsako jutro zbudiš v drugem mestu, brez pakiranja, brez prerivanja in brez tistega občutka, da si že ob sedmih zjutraj naredil tri napačne odločitve. Odpreš zaveso in tam je – nova japonska realnost, urejena, čista in tako natančna, da

se začneš spraševati, ali ima tudi veter urnik. Midva sva hitro ugotovila, da Japonci ne hodijo – oni se premikajo organizirano. Tudi ko čakajo, čakajo bolje kot drugje ljudje živijo. Prva lekcija Japonske je hrana. Ne kot potreba, ampak kot filozofija. Osaka te nauči, da se o vremenu pogovarjajo samo turisti, domačini pa razpravljajo izključno o tem, kaj so jedli, kaj

bodo jedli in kaj bi morali jesti, če bi imeli še en želodec. Kobe pa dokončno razbije vse iluzije o govedini. Tisto ni meso, to je kulinarična izkušnja, ob kateri resno razmisliš, ali si v prejšnjem življenju morda bil krava in se ti zdaj vesolje opravičuje. Suši na Japonskem ni hrana. Je infrastruktura. Zjutraj vidiš poslovneže v oblekah in s kravato, ki mirno korakajo v službo z vrečko sušija v roki. Brez mikrovalovke. Brez pogrevanja. Brez panike. Midva sva dojela, da je to narod, ki mu je jasno, da je življenje prekratko za mlačno kosilo. Potem je tu njihova vljudnost. Japonci se ne klanjajo – oni izvajajo poklone, ki imajo svojo globino, hitrost in pomen. Po nekaj dneh sva se z ženo zalotila, da se rahlo klanjava že avtomatom za pijačo. Za vsak slučaj. Nihče ne kriči, nihče ne maha z rokami, nihče ne kaže nestrpnosti. Tudi če ne razumejo niti ene same besede, se nasmehnejo, prikimajo in v roke vzamejo telefon, ki v treh sekundah reši komunikacijski problem, za katerega bi drugje potrebovali prevajalca, živce in dve kavi. Posebno poglavje v spominu pa zasedajo

japonska stranišča. To niso stranišča. To so komandni centri. Gumbi, simboli, ikone, funkcije, za katere nisi vedel, da jih potrebuješ, dokler jih nisi videl. Po prvem srečanju z njimi sem razumel, zakaj imajo navodila. Po drugem

391

392

pa, zakaj sem preventivno izključil elektriko. Včasih človek ne potrebuje napredka, ampak mir. Potem pa pridejo kraji, kjer humor utihne skoraj sam od sebe. Hirošima in Nagasaki nista mesti, ki bi ju “obiskal”. Sta mesti, ki ju doživiš. Muzeja in spominska parka nista narejena zato, da bi šokirala, ampak zato, da bi razumela. V tišini. Brez razlaganja. Brez dvignjenega glasu. Fotografije, predmeti, zgodbe ljudi, ki so tistega dne šli v službo, v šolo, po opravkih – in se svet ni več vrnil v prejšnje stanje. Hodila sva počasi, skoraj nerodno, z občutkom, da moraš vsak korak narediti spoštljivo. Tam se zavedaš, kako neverjetno krhka je civilizacija in kako malo je v resnici potrebno, da se sesuje. In kako dostojanstveno Japonci o tem govorijo – brez sovraštva, brez dramatiziranja, samo z jasno mislijo, da se tega ne sme ponoviti. Ko se po takšnem obisku vrneš na ladjo, je pogled na morje drugačen. Tišji. Globji. In tudi

vse ostalo, kar pride za tem, dobi drugačno težo. Vsako mesto je bilo zgodba zase. Kyoto te vrže nekaj stoletij nazaj, Nagasaki te poleg bolečine preseneti še z nenavadnim evropskim pridihom, Tokio pa te povozi z vsemi lučmi, zvoki in občutkom, da si pristal v znanstvenofantastičnem filmu brez režiserja. Tam se zaveš, da nisi več turist, ampak statist v popolno delujočem kaosu. In potem je tu še pogled na goro Fuji. Tako popoln, da se zdi, kot da so jo postavili posebej za fotografije. Narava na Japonskem očitno sodeluje z estetiko. In ker Japonci tudi letne čase jemljejo resno, naju je pomlad nagradila s tistim, kar je skoraj nacionalna religija – cvetenjem češenj. Sakura ni samo naravni pojav, je dogodek. Parki, rečne struge in templji se za nekaj dni spremenijo v mehko rožnato kuliso, pod katero ljudje

posedajo, opazujejo in se tiho strinjajo, da lepšega trenutka ni treba izboljševati. Cvetovi padajo počasi, skoraj spoštljivo, kot da se zavedajo svoje minljivosti, in prav v tem je njihov čar. Ni naključje, da sva za to pot izbrala pomlad – Japonci te naučijo, da je lepota pogosto kratka, a če jo ujameš ob pravem času, ostane s teboj precej dlje kot fotografija. Dva tedna na Azamari sta minila prehitro. Japonska naju je naučila, da je red lahko lep, da je tehnologija lahko prijazna in da je mogoče živeti brez glasnega govorjenja po telefonu na javnem prevozu. Ko sva se vrnila domov, sva še dolgo gledala najino stranišče z rahlim razočaranjem. Ne zato, ker ne deluje. Ampak ker se ne prikloni, ko vstopiš.

393

394

JUŽNA KOREJA Če je Seul južnokorejski možgani, potem je Busan njegovo srce – veliko, hrupno, malo kaotično in popolnoma neustavljivo. Ko smo se z ladjo Azamara za dva dni zasidrali v tem impresivnem velemestu med križarjenjem po Japonski, je bilo takoj jasno, da Busan ni mesto, ki bi se mu mudilo razlagati, kdo je. Busan te ne povabi – Busan te preprosto povozi. Prijazno, z nasmehom, a odločno. Že ob prihodu te pozdravijo nebotičniki, ki se zlivajo z gorami, kot da bi se narava in

beton dogovorila za skupno sobivanje. Vse je ogromno, samozavestno in v gibanju, a hkrati presenetljivo domače. Čeprav ima mesto več milijonov prebivalcev, se zdi, kot da vsi nekam hitijo z istim ciljem: živeti polno, glasno in z dobrim kosilom vedno nekje v bližnji prihodnosti. Pravi kulturni šok pa te čaka v Nampodongu. Če misliš, da si že videl ribjo tržnico, je to trenutek, ko se moraš temu prepričanju odpovedati. To ni tržnica – to je ocean s streho. Ribe vseh

velikosti, oblik in izrazov (nekateri zelo očitno niso zadovoljni s svojo življenjsko potjo) te gledajo iz zabojev, akvarijev in vedrov. Tukaj ne kupuješ ribe – tukaj se z njo soočiš. Vonj je intenziven, barve so spektakularne, zvoki pa mešanica prodajalcev, nožev in rahlo užaljenih morskih bitij. Vse deluje z neverjetno natančnostjo, kot dobro uigran orkester, kjer je dirigent iz alg in vsi točno vedo, kaj delajo. Šele tukaj zares razumeš, da ima beseda »sveže« v Koreji popolnoma drugo, precej bolj dobesedno dimenzijo.

Ko misliš, da te Busan ne more več presenetiti, vstopiš v ogromen nakupovalni center, ki ima – povsem samoumevno – park na strehi. Medtem ko spodaj kupuješ vse od najsodobnejše elektronike do popolnoma nepotrebnih, a čudovitih malenkosti, se lahko zgoraj sprehajaš po zelenju, kot da si sredi mestnega parka. Vse to s pogledom na mesto, ki se razprostira do obzorja. To je Busan v eni sami stavbi: učinkovit, drzen, rahlo futurističen in presenetljivo sproščen. Vrhunec našega postanka pa je bil AZAMZAING Evening v velikem centru. Večer, ki je bil vse prej kot običajen. Na odru so nastopali predvsem mladi karateisti in mojstri drugih borilnih veščin, ki so s hitrostjo, natančnostjo in popolno zbranostjo dokazali, da disciplina tukaj ni le beseda, temveč način življenja. Ko so se jim pridružili še bobnarji, se je prostor

napolnil z energijo, ki je nisi mogel zgolj poslušati – čutil si jo v prsih. Res pa je, da je bil večer tudi pošteno hladen, tako da smo spektakel spremljali z rahlo otrdelimi prsti in tihim upanjem, da bo ritem bobnov vsaj simbolično dvignil temperaturo. Duša je bila navdušena, telo pa je zelo dobro vedelo, da je marec. Dva dni v Busanu sta minila hitro, a pustila dolg in trden vtis. To je mesto kontrastov: ribe in nebotičniki, borilne veščine in nakupovalni centri, tradicija in prihodnost v istem kadru. Busan te ne poskuša očarati – on te preprosto sprejme in pusti, da ga odkriješ po svoje. In ko ladja odpluje, veš eno stvar: v Busan se ne pride samo na obisk. Busan se shrani v spomin. Tudi skupaj z rahlo ozeblim nosom.

395

396

UGANDA Uganda ni dežela, v katero bi človek vstopil mimogrede, spotoma ali z mislijo, da bo tam zgolj nekaj dni nabiral vtise, fotografije in kljukice na zemljevidu. Uganda zahteva odločitev in to odločitev že od prvega kilometra tudi preverja. Ne vpraša te, zakaj si prišel, temveč kako dolgo boš zdržal. Sprejme te brez olepševanja, brez priprav, brez opozoril, in te že na začetku postavi v položaj, v katerem se moraš odpovedati udobju, nadzoru in predstavi, da imaš stvari pod seboj. To je dežela, kjer razdalje nimajo nobene zveze s časom, kjer je sedem ur vožnje povsem normalen način, da premagaš nekaj sto kilometrov, in kjer ceste niso infrastrukturni

element, temveč preizkus potrpežljivosti, hrbtenice in smisla za humor. Dežela, kjer se lahko pelješ proti hotelu s petimi zvezdicami po cesti, ki je komaj prevozna, in kjer ti nihče ne vidi protislovja v tem. Dežela, kjer se zobe umiva z ustekleničeno vodo, kjer te opozorijo, da je voda iz pipe nevarna celo za tuširanje, in kjer se dež ne ravna po vremenski napovedi, temveč po lastni volji. Uganda je zelena, bujna, vlažna in živa. Ima jezero Viktorija, ki je večje od marsikatere države, in Nil, ki se tukaj šele dobro začne. Ima savane, močvirja, deževne gozdove in hribe, ki te spravijo v dvom, ali si sploh dovolj telesno pripravljen za vse, kar si si zamislil. Ima ljudi, ki

nimajo veliko, a imajo čas, smeh in neverjetno sposobnost, da te sprejmejo, kot da si že dolgo del njihovega vsakdana. In ima občutek, da je vse nekoliko bolj resnično, bolj neposredno in manj zglajeno, kot si navajen doma. Ko stopiš v deževni gozd Kibale, hitro razumeš, da tukaj nisi opazovalec, temveč vsiljivec, ki mu je bilo začasno dovoljeno vstopiti. Šimpanzi niso prijazne, rahlo trapaste opice iz televizijskih oddaj, temveč inteligentna, izjemno kompleksna bitja, ki so neprijetno podobna človeku. Njihova bližina te ne poboža, temveč vznemiri. Ko opazuješ njihovo vedenje, njihove socialne strukture, njihove prepire, zavezništva in nenadne izbruhe, imaš občutek, da gledaš zgodbo o sebi, le da je odigrana brez olepševanja in brez lažne morale. Vse je strogo organizirano, tišina, maske, razdalja, pravila, ki jih je treba spoštovati, in potem se v trenutku vse razbije v kaotično energijo, v kričanje, gibanje, skakanje in neposrednost, ki te postavi na svoje mesto. Ko eden izmed šimpanzov brez zadrege izstreli curek urina in ta pristane skoraj pri tebi, ni prostora za ogorčenje ali zgražanje. Sprejmeš dejstvo, da si v svetu, kjer tvoje predstave o spodobnosti ne pomenijo nič. V tistem trenutku se zaveš, da je podobnost med nami in njimi več kot le statistični podatek o DNK. Je ogledalo, ki ga ne moreš več odmakniti. Pot do gorskih goril je nekaj povsem drugega. Ni spektakel, ni vnaprej pripravljen dogodek, ni zagotovilo, da boš sploh kaj videl. Je napor, ki se začne že zjutraj in se stopnjuje z vsakim korakom. Hoja po strmem, blatnem, zaraščenem terenu na višini okoli 1700 metrov ti hitro vzame iluzijo, da imaš stvari pod nadzorom. Džungla tukaj ni kulisa, temveč aktiven udeleženec, ki ti daje vedeti, da te ne potrebuje in da si zanjo popolnoma nepomemben.

397

398

Iščeš. Hodiš. Drsiš. Padeš. Oprimeš se drevesa, ki se izkaže za preperelo in se podre. Dvomiš. Sprašuješ se, zakaj si tukaj in ali je vse skupaj vredno tega. In hkrati opazuješ nosača, domačina, ki brez napora, brez pritoževanja in brez velikih besed hodi ob tebi, nosi tvojo opremo in pozna vsak korak. Zaveš se, da tistih dvajset evrov, ki jih boš plačal, zanj ni drobiž, temveč redek in pomemben vir preživetja za družino. Takrat postane jasno, da ekoturizem tukaj ni modna beseda, temveč zelo konkretna realnost. In potem se nenadoma vse ustavi. Hrup v glavi, utrujenost, notranji dialog, vse potihne. Pred tabo stoji srebrni hrbet. Ogromen, miren, prisoten. Ne kaže zanimanja za to, kdo si, od kod prihajaš ali zakaj si tukaj. Ne potrebuje potrditve. Samo je. V tem trenutku se zaveš, da si stopil v prostor, kjer človek ni več merilo vseh stvari. Družina goril je tam, razporejena po prostoru, vsaka s svojo vlogo, s svojo dinamiko, s svojo tišino. Ni mladičev, ker jih je prejšnji prevzemnik pobil, kar v tem svetu ni tragedija, temveč pravilo. Narava ne pozna moralnih

razlag, pozna le ravnovesje in moč. Gorile so mirne, radovedne, včasih igrive, včasih povsem odsotne, in potem se ena izmed njih približa in te udari po hrbtu, dovolj močno, da ti vzame sapo. Ne iz jeze, temveč kot opozorilo. Meja je bila dosežena. In ti si hvaležen, da je bilo opozorilo dovolj jasno in dovolj blago. Stojiš tam z masko na obrazu, z zadržanim dihom, z občutkom, da si vstopil v nekaj, kar presega potovanje, fotografijo ali zgodbo, ki jo boš kasneje pripovedoval. To ni safari. To je srečanje z možnostjo, s tem, kar bi lahko bili, če bi šli po drugi poti razvoja. In v tej tišini, ki jo prekinjajo le zvoki džungle, se zgodi nekaj redkega: za trenutek ne potrebuješ razlage, ne potrebuješ besed in ne potrebuješ smisla. Uganda ni lahka. Ni udobna. Ni popolna. Morda ne vidiš leva. Morda se vrneš utrujen, popraskan in premočen. A vrneš se z nečim, kar ne zbledi. Z izkušnjo, ki ni bila namenjena ugajanju, temveč resnici. Uganda ti ne ponudi odgovorov, ponudi pa prava vprašanja. In včasih je to največ, kar ti lahko da katerakoli pot.

399

MONGOLIJA 400

Mongolija ni dežela, ki bi jo človek “malo obiskal”. Mongolijo je treba doživeti – ali še natančneje, preživeti. Mi smo jo na kolesih, v trojici, z veliko dobre volje, nekaj trme in z neprecenljivo podporno ekipo, ki je poskrbela, da nismo postali le del pokrajine. Bili smo le trije kolesarji, imeli pa smo odličnega vodiča in spremljevalno ekipo z izjemno kuharico, ki nam je vsak dan pripravljala zajtrk, kosilo, večerjo in še dodatno malico. V Mongoliji. Sredi ničesar. Po nekaj dneh smo bili prepričani, da bi znala skuhati tudi sredi stepe brez vode, vetra in volje do življenja – in da bi bil obrok še vedno odličen. Iz Ulan Batorja smo se z vlakom odpeljali proti severu, do izhodišča naše kolesarske avanture. Z vsakim kilometrom so izginjali bloki, promet in hrup, nadomeščali pa so jih jurte, črede živali in neskončna tišina. Ko smo sestopili z vlaka in sedli na kolesa, nas je pozdravila prava Mongolija: obširne stepe, mehki hribi in

občutek, da si tako majhen, da bi te lahko veter pomotoma odpihnil z zemljevida. Kolesarjenje po pokrajini Bulgan je bilo veličastno in hkrati neizprosno, saj ceste v klasičnem pomenu skoraj ne obstajajo. Asfalta ni, “normalna cesta” pa je prej ideja kot realnost. Pogosto smo sledili le komaj vidnim sledem ali pa se preprosto zapeljali proti obzorju, dokler nas ni nekaj ustavilo.

Na poti smo srečevali ogromno živali – črede krav, konjev, ovc in koz, ki so se po stepi gibale z absolutno samozavestjo, kot da je ves svet njihov. Še bolj presenetljivo pa je bilo, da pastirji svojih čred pogosto niso več spremljali na konjih, temveč z motorji ali celo avtomobili. Tradicionalna podoba nomada se je tako združila s sodobno tehnologijo in ustvarila zanimiv kontrast med starim in novim.

Zelo pogosto so bile to rečice in potoki, ki jih na zemljevidu skoraj ni, v resnici pa segajo do kolen ali še višje in so ledeni kot resnica po slabem dnevu. Prečkanje je bilo vsakič nova avantura in majhen preizkus ravnotežja, poguma in suhe obutve. Najtežji del poti pa je bilo kolesarjenje po močvirnem terenu. Blato se je lepilo na gume, kolesa so se upirala napredovanju, mi pa smo se naučili, da v takih trenutkih ne pomaga nič drugega kot potrpežljivost, humor in dejstvo, da nekje naprej čaka topel obrok.

Ljudje živijo v jurtah, okroglih bivališčih, ki so na zunaj videti preprosta, znotraj pa presenetljivo domača. Večkrat smo jih obiskali in bili povabljeni noter, kar pomeni, da si v Mongoliji sprejet kot gost. Postregli so nam z odličnim jogurtom iz kobiljega mleka, ki ima zelo poseben okus – a po vsem, kar smo že doživeli, nas to ni več presenetilo. Tudi sami smo včasih prespali v jurtah, drugič pa vsak v svojem šotoru, vedno pa smo imeli skupni kuhinjski šotor, ki je bil središče večernega druženja, smeha in analiziranja dneva.

V pokrajini Arkhanggai smo naleteli na ostanke starodavnih kamnitih stebrov, raztresenih po travnikih kot tihi stražarji preteklosti. Pokončni kamni, pogosto okrašeni z izklesanimi simboli, so verjetno označevali grobove ali spominske kraje davnih bojevnikov. Stali so tam že stoletja in kljubovali vetru, snegu in času, mi pa smo se ob njih nehote umirili in se zavedali, kako majhen je človek v primerjavi z zgodovino.

nagradila z izkušnjo, ki ostane s tabo še dolgo po tem, ko kolo že stoji v garaži.

Enega od dni smo si privoščili razkošje, ki ga v takšni pokrajini ne pričakuješ – kopanje v zelo vročih termah sredi narave. Utrujene noge, vroča voda in pogled na divjo pokrajino so bili popolna nagrada za vse prevožene kilometre in premočena stopala. V Ovorkhangai sem imel še posebno priložnost, da sem jahal konja. Mongolskega, majhnega, trmastega in neverjetno vzdržljivega. Čeprav je bilo jahanje kratko, je bilo dovolj, da sem razumel, zakaj so konji tu veliko več kot le prevozno sredstvo. Posebno doživetje je bilo tudi raziskovanje samostana Erdene Zuu, enega najstarejših budističnih samostanov v Mongoliji. Obzidje z belimi stupami, mirno dvorišče in občutek, da si stopil v drug čas, so bili čudovit zaključek poti. Mongolija nas ni razvajala, nam je pa dala nekaj veliko dragocenejšega: prostor, tišino, zgodbe in občutek, da smo bili del nečesa resničnega. In čeprav so bila kolesa pogosto blatna, so spomini ostali popolnoma čisti. Na koncu lahko rečem samo to: Mongolijo bi brez oklevanja priporočil vsakomur, ki si želi potovanja onkraj udobja, a globoko v spomin. To ni destinacija za kljukice in hitre selfije, temveč za tiste, ki cenijo tišino, širino, preprostost in iskrene ljudi. Mongolija ti ne ponudi veliko – in prav v tem je njena največja vrednost. Dala ti bo prostor za razmislek, občutek svobode, ki ga drugje redko najdeš, in zgodbe, ki jih ne boš nikoli pozabil. Če si pripravljen sprejeti malo blata, mraza, vročine in nepredvidljivosti, te bo

401

402

ULAN BATOR Ulan Bator je glavno mesto Mongolije in hkrati dokaz, da so prestolnice lahko tudi nekoliko zmedene, prašne, kontradiktorne in čisto nič sramotno ponosne na to. To je mesto, ki te ne poskuša očarati – in prav zato mu to pogosto uspe. V nekaj dneh sem obiskal skoraj vse njegove glavne znamenitosti, kar ni težko, saj jih je približno toliko kot prometnih zamaškov ob napačni uri. A vsaka ima svoj značaj, svojo zgodbo in svojo plast prahu. Mesto se razteza med sovjetskimi betonskimi bloki, sodobnimi steklenimi stolpnicami in tradicionalnimi jurti, ki vztrajno kljubujejo urbanistični logiki. Ulan Bator je kot nekdo, ki hkrati nosi trenirko, poslovno srajco in tradicionalni deel – in mu je popolnoma vseeno, kaj si o tem misliš.

Posebno poglavje v mestu zavzemajo budistični templji. Ti niso le turistične točke, temveč mirni otoki sredi urbanega kaosa. Med molitvenimi mlinčki, vonjem po kadilu in menihi v živo oranžnih oblačilih se tempo mesta nenadoma upočasni. Tukaj ni hitenja, tukaj je samo ponavljanje molitev in občutek, da ima čas v Mongoliji nekoliko drugačno pogodbo z resničnostjo. Templji v Ulan Batorju ne kričijo – šepetajo. In če znaš poslušati, povedo več kot marsikateri vodič. Srce mesta je Plaza Sukhbaatar, velik, odprt trg, ki deluje kot mongolski oder za vse mogoče predstave sodobnega življenja. V času mojega obiska je tam potekalo svetovno prvenstvo v ulični košarki. Predstavljaj si: hip-hop ritmi, košarkarski dresi, sodobna urbana energija – in vse to na trgu, poimenovanem po narodnem

revolucionarju, obdanem s strogo arhitekturo in budnim pogledom zgodovine. Na istem trgu sem lahko fotografiral dve veliki, a popolnoma različni skupini ljudi. Prva so bile ženske, oblečene v tradicionalna oblačila, ki so se zbrale ob obletnici mature. Barvite, ponosne, nasmejane – videti je bilo, kot da se je preteklost odločila za skupinski selfi. Le nekaj metrov stran pa so stavkali delavci, ki so protestirali proti izkoriščanju kitajskih lastnikov nekega podjetja. Transparenti, resni obrazi, napetost. Na istem prostoru: slavje spominov in boj za dostojanstvo. Če Ulan Bator kje pokaže svoj pravi obraz, je to prav tu – v sposobnosti, da brez zadrege združi nasprotja. Seveda Mongolija ne bi bila Mongolija brez Džingiskana. Spomenikov temu legendarnemu osvajalcu je v mestu kar precej, in vsak od njih

ima izraz, ki kot da pravi: »Ja, vem. Še vedno sem pomemben.« Džingiskan je tukaj povsod – kot zgodovinska osebnost, nacionalni simbol in skoraj blagovna znamka. Če bi imel še svojo verigo kavarn, se nihče ne bi čudil. V nekem parku pa sem naletel na kipe kamelje karavane v naravni velikosti. Ti kipi so tako realistično postavljeni, da skoraj pričakuješ, da se bo ena izmed kamel obrnila, te pogledala in te vprašala, zakaj nimaš boljše opreme za puščavo. So opomnik, da je Mongolija še vedno dežela poti, razdalj in potovanj – tudi sredi prestolnice. In ker nobeno potovanje ni popolno brez hrane: lačen v Ulan Batorju nisem bil. Najbolj se mi je v spomin vtisnila goveja juha z mesom in rezanci – preprosta, nasitna in brez vsakršnih kulinaričnih pretvez. To je juha, ki ti ne obljublja gastronomskega razsvetljenja, ampak ti pove: »Pojej, potrebuješ energijo.« In ima prav. Ulan Bator ni mesto, ki bi te zapeljalo na prvi pogled. Je mesto, ki se ti počasi prikrade pod kožo – z zmedo, kontrasti, tišino templjev, hrupom trga in okusom vroče juhe. In ko ga zapustiš, ugotoviš, da si ga morda razumel prav zato, ker se ni trudil, da bi bil razumljen.

403

UNA 404

Oktober 2025 je bil mesec pisanih gozdov, hladnih juter in ene najine pogumnejših odločitev: prvič sva se z ženo odpravila na pot z avtodomom. Ideja je bila preprosta in romantična – svoboda, narava, brez hotelov in urnikov. Resničnost pa je hitro dodala še nekaj postranskih predmetov, kot so praznjenje rezervoarjev, iskanje elektrike in večna dilema, kdo se bo prvi obrnil v postelji. Potovanje z avtodomom ima seveda svoje nesporne prednosti. Postelja je vedno s tabo, kava zjutraj diši povsod enako dobro, razgled pa se menja po lastni izbiri. Če ti je nekje lepo, preprosto ostaneš. Nihče te ne priganja, razen vprašanja, ali imaš še dovolj vode in ali si res zaprl vsa okna pred vožnjo. Po drugi strani pa avtodom hitro pokaže tudi svoje pomanjkljivosti. Prostor je omejen, vsak premik zahteva usklajevanje, parkiranje pa postane mala avantura, kjer se preizkusijo tako

vozniške kot zakonske veščine. A kljub temu – ali prav zaradi tega – sva se kmalu ujela v njegov ritem. Najin prvi cilj je bil Bihać, prijetno mesto ob reki Uni, ki naju je presenetilo s svojo mirnostjo in zelenjem. Mesto deluje sproščeno, skoraj tiho, kot da ve, da ima ob sebi nekaj posebnega in se s tem ne rabi bahati. Una se tu že pokaže kot čista, živa reka, ki mestu daje poseben značaj. Sprehod ob njej je bil idealen uvod v to, kar je sledilo. Glavni razlog za potovanje je bil Narodni park reke Une in tu se besede hitro znajdejo v težavah. Una ni le lepa, je osupljiva. Njena turkizna barva deluje skoraj neresnično, slapovi pa so mogočni, glasni in hkrati pomirjujoči. Ko stojiš ob njih, ti je jasno, zakaj ljudje utihnejo. Slapovi so naju popolnoma očarali – voda je brzela, pršila v zrak, midva pa sva stala tam kot dva otroka, ki sta prvič videla nekaj res

veličastnega. Pot naju je vodila tudi mimo Bosanskega Petrovca, kjer so se gozdovi odeli v najlepše jesenske barve. Rdeča, rumena in oranžna so se prelivale čez griče in doline, kot bi gledala živo razglednico. Avtodom sva večkrat ustavila kar ob cesti, saj se takšnih pogledov ne pelje mimo. Jesen je tu delovala bolj globoko, bolj pristno, brez potrebe po olepševanju.

Povsem drugačen občutek pa naju je pričakal v okolici Bosanskega Grahova. Tam so številne požgane in zapuščene hiše, še vedno zaznamovane z balkansko vojno, tiho pričale o preteklosti, ki še ni povsem izginila. Pogledi nanje so bili žalostni in težki, a pomembni. Spomnili so na to, kako blizu sta si lahko naravna lepota in človeška tragedija ter kako dolgo rane ostajajo, tudi ko jih narava počasi prerašča. Pot sva nato nadaljevala proti Splitu, bogatejša za izkušnjo, nekoliko počasnejša in precej bolj domača v najinem avtodomu. Naučila sva se, da ni treba hiteti, da ni treba videti vsega in da je včasih dovolj že to, da se zjutraj zbudiš na lepem mestu, si skuhaš kavo in veš, da imaš čas. To prvo potovanje z avtodomom naju ni le peljalo po Bosni do morja, temveč naju je naučilo drugačnega načina potovanja. Takšnega, kjer šteje pot, postanki, pogledi in tudi kakšna manj udobna noč. In če sva iskrena – z veseljem bi to ponovila.

405

PANAMA 406

Ko sem v Miamiju stopil na krov Azamare, sem imel tisti občutek, ko veš, da se ti bo zgodilo nekaj posebnega, a si tega še ne upaš izgovoriti naglas, kot da bi s tem lahko pokvaril ravnotežje vesolja, in že prvi večer, ko se je obzorje počasi oddaljevalo, mesto pa se je topilo v oranžno rožnatem mraku, je bilo jasno, da to ne bo le premik po zemljevidu, temveč počasen, skoraj razkošen zdrs v drugačen čas, kjer ure nimajo več oblasti, dneve pa merijo sončni zahodi, krožniki in pogovori z ljudmi, ki jih še včeraj nisi poznal. Morje nas je nosilo z nežno odločnostjo, ladja je dihala kot veliko, samozavestno bitje, jaz pa sem se zelo hitro navadil na misel, da je edina resna obveznost dneva odločitev, ali najprej kava ali pogled na odprto morje. Ko smo se začeli dotikati obal Mehike, se je svet nenadoma zgostil v barvah, zvokih in vonjih, saj je džungla pela svojo neukrotljivo simfonijo, opice so se oglašale, kot da imajo vsakodnevni sestanek, ptiči so vadili za avdicijo, jaz pa sem stal tam z rahlo otroškim nasmehom in

ugotovil, da je resničnost tu glasnejša in bolj živa od vseh dokumentarcev skupaj, hkrati pa popolnoma brezbrižna do tega, ali jo kdo fotografira ali ne. Panama je prišla skoraj slovesno, kot poglavje, za katerega veš, da bo ostalo zapisano z večjo pisavo, in ko smo zapluli v Panamski prekop, se je vse skupaj nenadoma upočasnilo, kot da bi tudi čas razumel, da je tu treba biti pozoren, saj ta kanal ni le vodna pot, ampak premišljena koreografija betona, vode in človeške trme, kjer se ogromna ladja brez najmanjše drame dvigne, spusti in znova dvigne, vodena z majhnimi lokomotivami, ki delujejo skoraj komično v primerjavi z velikostjo ladje, a so natančne kot kirurški rez. V trenutku, ko se zaveš, da si bil še zjutraj v enem oceanu, popoldne pa si že v drugem, te zadene tiha misel, da svet v resnici ni razdeljen, ampak zgolj pametno povezan, džungla ob kanalu pa te gleda z zelenim mirom, drevesa so tako blizu, da imaš občutek, da bi jih lahko pobožal, opice pa opazujejo ta človeški podvig z izrazom rahlega dvoma, kot

bi razmišljale, zakaj se sploh trudimo. Ko se Pacifik odpre, se odpre tudi drugačen ritem potovanja, mehkejši in bolj sončen, Panama pa pokaže še svojo toplo, človeško plat med mangrovami, kjer korenine rastejo, kot da so se odločile živeti po svojih pravilih, in med ljudmi, ki te sprejmejo z nasmehom, ki ne potrebuje prevoda. Ekvador nas pričaka z legvani, ki so obvladali umetnost popolne sproščenosti in ležijo na soncu kot profesionalni uživalci življenja, morje pa nekega dne postreže s prizorom, ki bi ga človek najraje shranil v steklenico, saj se ob ladji pojavijo stotine delfinov, ki skačejo, drsijo in spremljajo našo pot, kot bi želeli povedati, da smo za kratek čas del iste zgodbe. Manta in Guayaquil dišita po morju in tropskem sadju, po tržnicah, kjer se življenje ne prodaja po kosih, ampak v celih zgodbah, kjer barve kričijo, glasovi se prepletajo in čas znova nekoliko popusti svojo napetost, Salaverry in Lima pa dodata tisto globino, ki jo začutiš

v kosteh, saj tu zgodovina ni razstavljena, temveč še vedno diha, še vedno šepeta o Inkih, osvajalcih in sodobnem utripu, ki vse to brez patetike nosi naprej. Medtem ladja postane naš plavajoči svet, z večeri, ko so sončni zahodi videti skoraj neresnično lepi, z okusi sveta, ki pridejo na krožnik brez letalske karte, s salsami pod zvezdami, kjer se pogum povečuje sorazmerno s kozarci vina, in s pogovori, ki se začnejo kot vljudni klepeti in končajo kot prijateljstva. Ko končno pripeljemo v Limo, ni občutka konca, temveč tihe hvaležnosti, ker si bil del potovanja, ki ni bilo le premikanje med pristanišči, ampak počasen, bogat ples med celinami, kulturami in trenutki, ki ostanejo in te še dolgo po tem, ko stopiš z ladje, spremljajo kot notranji kompas, ki te opominja, kako lepo je svet velik, odprt in povezan. 407

ALJASKA

408

Aljaska ni le destinacija. Je občutek. Je prostor, kjer se človek nenadoma zave, da je svet večji, tišji, globlji, kot si je predstavljal. Ko sva z Mirjam stopila na najino najljubšo ladjo, Azamaro, sva vedela, da se začenja potovanje, ki ne bo samo geografsko, temveč tudi močno notranje doživetje. Aljaska je pokrajina, ki človeka preoblikuje — počasi, nežno, a neizbrisno. Najina zgodba se je začela v Vancouverju, mestu, ki je kot uvod v simfonijo narave. Vancouver je veličasten, a hkrati mehak. V središču mesta se dvigajo nebotičniki, med njimi pa se razprostirajo parki, drevoredi, zelenice. Zdi se, kot da se je narava odločila, da bo tukaj ostala, ne glede na to, koliko betona ji postavijo ob bok. Ko sva se sprehajala po ulicah, sva čutila, da je to mesto ustvarjeno za potovanja — kot vrata, ki se odprejo proti severu, proti meglicam, proti ledenikom, proti tišini. Ko sva se vkrcala na Azamaro, je ladja nežno

zdrsnila iz pristanišča, kot bi se poslovila od mesta, ki ga spoštuje. A že prvo noč sva spoznala, da bo najina plovba drugačna od običajnih križarjenj. Megla je bila pogosta spremljevalka, gosta, bela, skoraj mistična. Ladja je morala redno oznanjati svojo prisotnost, zato je svarilna sirena odmevala v noč — globok, mogočen zvok, ki je rezal tišino in naju opominjal, da plujeva po vodah, kjer je človek samo majhen obiskovalec. Ta zvok je postal del najinega potovanja, kot srčni utrip ladje, ki se prebija skozi severne meglice. Vsako jutro sva se odpravila na rekreacijski sprehod po krovu. Tam, med koraki in svežim zrakom, sem lahko opazoval kite, ki so se dvigali iz vode kot počasni, veličastni loki. Včasih je bilo videti, kot da ladjo spremljajo — kot da preverjajo, kdo se je tokrat podal v njihovo kraljestvo. Ti trenutki so bili tihi, skoraj sveti. Človek stoji na ladji, ki reže valove, in opazuje bitja, ki so tukaj doma že tisočletja. To je srečanje, ki ostane.

Najboljše posnetke pa sem naredil med vožnjo z manjšo ladjico. Tam, bližje vodi, sva srečala morske vidre, ki so bile kot mali komiki severnega oceana. Prevrtele so se na hrbet, si umivale obraz, se igrale z lupinami, kot da imajo svoj lastni šov. Pogledale so naju, kot da pozirajo, nato pa spet izginile pod gladino. Te živali imajo v sebi nekaj otroško navihanega, nekaj, kar človeka razoroži in nasmeje, tudi če je dan hladen in meglen. Posebno doživetje je bil ribolov halibuta. To ni navaden ribolov. To je preizkus potrpežljivosti, moči in kančka sreče. Ko sem končno začutil tisti značilni upor na vrvici, sem vedel, da držim nekaj posebnega. Halibut ni le riba — je simbol severa, hladnih voda, tradicije. Ko sem ga dvignil, sem začutil ponos, ki ga človek doživi, ko se narava za trenutek odloči, da mu nekaj podari. Mirjam se je smejala, jaz pa sem stal tam, z vetrom v laseh in občutkom, da sem se dotaknil nečesa prvinskega. Seveda smo vsako ujeto ribo takoj tudi vrnili v njeno okolje.

Sitka — mesto, ki diši po oceanu, cedri in zgodbah Ko sva prispela v Sitko, sva stopila v kraj, ki je kot prizor iz starega romana. Vonj oceana se meša z vonjem cedre, nad pristaniščem se dvigajo meglice, v ozadju pa stoji zgodovina, ki je prepletena z ruskim vplivom. Sitka je mesto, kjer se preteklost ne skriva — stoji ob tebi, te opazuje, te vabi, da jo raziščeš. Lesene hiše, ruska cerkev z zelenimi kupolami, pristanišče, kjer se ladje zibajo kot utripi časa… Sitka je zgodba, ki se ne bere hitro. Je zgodba, ki jo človek srka počasi, z občutkom, da se je znašel v svetu, kjer se je čas odločil, da bo hodil nekoliko počasneje. Tam sva se sprehajala ob obali, poslušala galebe, opazovala ribiče, ki so popravljali mreže, in čutila, da sva del nečesa večjega. Victoria — mesto cvetja in nežnih barv Po surovosti severa je bila Victoria kot nežna pesem. Mesto je polno cvetja, barv, urejenih vrtov, ki se razprostirajo kot slikarska platna. Cvetovi na vsakem koraku, vonj po pomladi, čeprav je bil že pozni poletni čas. Victoria je bila mehka, prijazna, skoraj romantična postaja na najini poti. Sprehajala sva se med cvetličnimi nasadi, poslušala glasbo uličnih umetnikov, opazovala ljudi, ki so se ustavljali ob vsakem grmu, kot da je vsak cvet zgodba zase. Po vseh meglicah, sirenah, kitih in divjini je bila Victoria kot nežno poglavje, ki umiri srce. Rocky Mountaineer — vlak, ki pripoveduje zgodbe Nazaj proti celini sva se odpravila z legendarnim vlakom Rocky Mountaineer. To ni navadna vožnja. To je potovanje skozi pokrajine, ki se spreminjajo kot poglavja v knjigi. Gorski prelazi,

reke, gozdovi, soteske — vse se razgrinja pred tabo, medtem ko sediš v udobnem sedežu in poslušaš zgodbe o pionirjih, železničarjih in krajih, ki so oblikovali zahodno Kanado. Vlak se je premikal počasi, kot bi želel, da si človek vzame čas. Da pogleda. Da začuti. Da razume, kako veličastna je pokrajina, ki jo prečka. Mirjam je sedela ob oknu, jaz pa sem fotografiral vsak ovinek, vsak most, vsak trenutek, ki je bil prelep, da bi ga človek pustil za sabo. Calgary — toplina skupnosti in večer, ki se vrti V Calgaryju sva preživela dva dodatna dneva. Obiskala sva Slovensko kanadski Dom, kjer sva začutila toplino skupnosti, ki ohranja korenine, čeprav živi na drugem koncu sveta. Pogovori, zgodbe, nasmehi — vse je bilo prežeto z domačnostjo. Tam sva se počutila, kot da sva stopila v majhen košček Slovenije, ki živi in diha v Kanadi. Za zaključek najine poti pa sva se povzpela na Calgary Tower. Večerja v vrteči se restavraciji je bila kot zadnji, veličasten obrat najinega potovanja. Mesto se je počasi vrtelo pod nama, luči so se prižigale, nebo je žarelo v oranžnih odtenkih. Pogled na Calgary iz višine je bil kot epilog — miren, veličasten, popoln. Sedela sva tam, Mirjam nasproti mene, svet pod nama pa se je počasi premikal. In v tistem trenutku sem vedel, da se poglavje zaključuje. A spomini? Ti bodo ostali. V sireni, ki je odmevala v meglo. V kitih, ki so spremljali najine korake. V vidrah, ki so nama ukradle smeh. V cedri Sitke. V cvetju Victorije. V tirih Rocky Mountaineerja. V toplini Slovenskega doma. V vrteči se restavraciji, ki je zaprla krog najine poti.

409

410

KOLUMBIJA Kolumbija je ena tistih držav, ki te sprejme počasi, skoraj previdno, kot da preverja, ali si vreden njenih skrivnosti. A ko se ti odpre, to stori na široko, z vso svojo barvitostjo, razkošjem narave in toplino ljudi. Moje potovanje po Kolumbiji ni bilo le premikanje po zemljevidu – bilo je srečanje z energijo, ki se je dotaknila vsakega čuta. In bilo je potovanje, ki sem ga delil z izjemno družbo: avstralskimi fotografi, ljudmi, ki svet gledajo skozi objektiv, a ga hkrati čutijo bolj intenzivno kot večina. Naš vodja je bil Richard I’Anson, človek, ki je prehodil planet s fotoaparatom v roki in ki zna iz vsakega kraja izvabiti zgodbo, ki jo drugi spregledajo.

Bogotá – presenečenje na višini Prvi stik s Kolumbijo je bila Bogotá, mesto, ki me je presenetilo že s svojo velikostjo. Ni le glavno mesto – je metropola, ki se razteza čez planoto, obdano z gorami, kot bi se hotela dotakniti neba. V njej se prepletajo kolonialne fasade, grafiti, ki so prava ulična umetnost, in sodobni ritmi, ki jih ustvarjajo mladi, polni idej in energije. Bogotá je mesto, ki te ne pusti ravnodušnega. Je glasno, živahno, razgibano – in hkrati polno kotičkov, kjer se lahko ustaviš, vdihneš in opazuješ življenje, ki teče mimo.

Kolibriji – ure, ki so postale trenutki Eden najlepših delov potovanja je bil dan, ko smo se odpravili fotografirat kolibrije. To niso ptice – to so živi dragulji, ki trepetajo med cvetovi, kot bi jih narava ustvarila iz svetlobe. Tam, v zelenem zavetju andske narave, sem s svojim Nikonom preživel ure, ki so se združile v en sam nepozaben občutek. Kolibriji so se pojavljali kot bliski, kot misli, ki se komaj dotaknejo zavesti in že izginejo. Fotografirati jih je bilo kot poskušati ujeti trenutek, ki noče biti ujet. A prav v tem je bila čarovnija – potrpežljivost, tišina, opazovanje. In občutek,

da si del nečesa nežnega, krhkega, a hkrati neverjetno živahnega. Caño Cristales – reka, ki je postala legenda Ko sem prvič slišal za Caño Cristales, sem mislil, da gre za pretiravanje. Reka, ki je “najlepša na svetu”, “tekoča mavrica”, “čudež narave”? A ko sem stal ob njenem bregu, sem razumel, da besede ne morejo opisati tega, kar vidiš. Voda je bila čista kot steklo, pod njo pa so se razlivale barve – rdeča, zelena, rumena, vijolična. Kot bi nekdo vzel paleto in jo nežno razpršil po kamninah. Caño Cristales ni le reka; je občutek, da si stopil v svet, ki ga narava skriva pred večino ljudi. In ko hodiš ob njej, se ti zdi, da si priča nečemu, kar se dogaja samo enkrat – in prav takrat, ko si tam. Amazonka – velika, mogočna, neskončna Če je Caño Cristales čudež, je Amazonka veličastnost. Ko se z čolnom podaš po tej reki, se zaveš, da si na žili planeta. Amazonka ni le voda – je življenje, ki se razliva v vse smeri. Vožnja po velikih in majhnih džungelskih rekah je bila kot potovanje skozi različne svetove. Velika Amazonka je široka, mogočna, skoraj tiha v svoji veličini. Manjše reke pa so ozke, skrivnostne, obdane z drevesi, ki se nagibajo nad vodo, kot bi želela džungla preveriti, kdo si. Včasih se je zdelo, da čoln drsi skozi tunel iz zelenja, drugič, da se odpira pred nami neskončna vodna ravnina. In povsod – zvoki. Nešteto zvokov. Džungla nikoli ne utihne. Festival de la Confraternidad Amazónica – Leticia v ritmu sveta V Leticii, mestu na stičišču Kolumbije, Brazilije in Peruja, sem doživel nekaj, kar je težko opisati. Festival de la Confraternidad Amazónica je praznik, ki združuje narode, kulture, jezike in ritme. Ulice so bile polne barv, glasbe, plesa. Ljudje

so se smejali, peli, plesali – kot bi se Amazonija sama odločila, da bo za nekaj dni postala oder. Tam sem začutil, kako močno je življenje povezano z reko. Amazonka ni le naravna danost – je identiteta, ponos, srce ljudi, ki živijo ob njej. Vilavieja in Tatacoa – rdeča puščava, ki govori Po zelenih rekah in barvitih mestih je bila Tatacoa nekaj povsem drugega. Vilavieja je majhno mesto, ki je izhodišče v rdeči del puščave El Cusco. Ko stopiš v Tatacoo, se zdi, da si stopil na drug planet. Rdeče stene, razpoke, kamnite formacije, ki jih je izklesal veter. Tatacoa je tiha. A ta tišina ni prazna – je polna zgodovine, toplote, starodavne energije. Ko hodiš med rdečimi stolpi, se zdi, da poslušaš zgodbo zemlje, ki je bila tu dolgo pred nami in bo tu dolgo po nas. 411

MADAGASKAR

412

Prispevek Petre Ramšak iz Družine z dne 19. 5. 2026

Medtem ko večina Madagaskar pozna predvsem po neokrnjeni naravi, baobabih in lemurjih, za Antona Tomažiča to potovanje predstavlja predvsem srečanje z ljudmi. Dolgoletni popotnik, fotograf in avtor nastajajoče knjige o svojih obiskih več kot 120 držav se je odpravil na eno najbolj čustvenih poti doslej. Na Madagaskarju je najprej obiskal znamenito vas Akamasoa, ki jo je iz nič ustvaril misijonar Pedro Opeka, pot pa nadaljuje k misijonarju Janezu Mescu, pri katerem že vrsto let sodeluje v programu botrstva otrok.

V pogovoru za Družino pripoveduje o pretresljivih prizorih revščine, neverjetni življenjski moči domačinov, fotografiranju ljudi v različnih kulturah ter o srečanju s Pedrom Opeko, ki ga je globoko ganilo. Zakaj ste se odločili obiskati prav Madagaskar? Imam srečo, da precej veliko potujem. Trenutno zaključujem knjigo, v kateri bom na kratko z več kot 1400 fotografijami opisal svoja potovanja po več kot 120 državah. Rekel

sem si, da bi lahko bilo zadnje poglavje prav o Madagaskarju. Namreč, že nekaj let sodelujem tudi v programu botrstvo, ki ga vodi misijonar Janez Mesec, kjer finančno pomagam otrokom. Verjetno bom sedaj prispeval še kakšno večjo donacijo. Zanimalo me je tudi, kako ljudje tam živijo in sem se odločil, da jih grem obiskat. Ker sem vedel, da je eden najbolj posebnih delov Madagaskarja tudi delo Pedra Opeke, sem najprej obiskal njega in z njim preživel dva oz. tri dni. Zdaj pa sem na poti k Janezu Mescu v Manambondro. Moram reči, da je to potovanje

zame eno najboljših doslej. Tudi zato, ker bom tukaj skoraj štiri tedne – še nikjer nisem bil tako dolgo. Polno je močnih čustev, od srečanja s Pedrom Opeko v Akamasoi do vsega, kar me še čaka pri Janezu Mescu. Tam bom skoraj teden dni in bom poskušal čim več pomagati. Kako ste doživeli srečanje s Pedrom Opeko? On me spominja na Jezusa. Je pravi svetnik. Vedel sem, da so njihove nedeljske maše nekaj posebnega, zato sem načrtoval obisk tako, da sem bil prisoten pri maši, ki traja več kot tri ure. Vzdušje je bilo neverjetno. Prisotnih je bilo osem ali devet tisoč ljudi, med njimi ogromno otrok in mladih. Pedro vodi mašo v dveh jezikih, malgaščini in francoščini. Pri njih vse poteka počasneje in bolj doživeto kot pri nas. Že samo povzdigovanje kruha in vina traja nekaj minut, saj se duhovnik obrača v vse smeri, ker ljudje stojijo okoli njega. Ko pa si zaželijo mir, cela dvorana vstane, ljudje se primejo za roke, pojejo in se zibajo. Mene je na eni strani držala deklica, na drugi gospod. Solze so mi tekle po licih. Takšne povezanosti še nisem doživel. To je namreč povsem drug svet. Ko je maše konec, Pedro ostane med ljudmi še skoraj eno uro in pol. Z njimi se rokuje, jih posluša, pomaga, oni

pa se ves čas zbirajo okoli njega. Nato pridejo še najbolj ubogi, bolni in ljudje z duševnimi boleznimi, ki ga skoraj ne spustijo. Šele uro in pol po maši lahko odide. Takrat sem pomislil, da je bilo verjetno podobno tudi pri Jezusu. Kako bi opisali njegovo delo na Madagaskarju? Slišal sem za številke, a nisem vedel za razsežnost njegovega dela, dokler nisem prišel tja. Iz nič je ustvaril ogromno naselje Akamasoa. Z njegovo pomočjo so naredili dva velika kamnoloma, kjer izdelujejo granitne kocke, s katerimi so tudi zgradili naselje – okoli štiri tisoč hiš, med njimi tudi osnovne šole in univerzo. To je neverjetno. Danes tam živi približno 25 tisoč ljudi, okoli tri tisoč jih je pri Opeki tudi zaposlenih, da mu pomagajo in gradijo. Do mene je bil Pedro izjemno prisrčen. Sva približno istih let in sva se lepo ujela. Otroci in domačini so mi ves čas stiskali roke in se smejali, povsod pa je bilo čutiti eno samo prijaznost. Kako bi opisali razmere med revnejšim prebivalstvom? Zdaj grem v precej težje razmere. Že med 17urno vožnjo z lokalnim šoferjem sem videl

številna revna naselja. To niso niti prave hiše, ampak barake brez elektrike. Medtem je vožnja trajala tudi tri ure v popolni temi. Čuden občutek je, ko se voziš skozi naselje brez ene same luči, ljudje pa sedijo pred hišami in se pogovarjajo v temi. Potem pa sem pogledal v nebo. Še nikoli nisem videl toliko zvezd. Ker ni svetlobnega onesnaženja, je pogled v jasno nebo neverjeten. Veliko o njihovi revščini pove že podatek, da nimajo elektrike, tekoče vode in kanalizacije. V naselju, kjer je Opeka, vodo pripeljejo s cisternami in si jo prebivalci natočijo v rumene kante oz. posode. To je njihov glavni vir vode. Jaz je nisem pil, ker bi lahko imel težave, vendar oni so te vode navajeni. Ko sva s šoferjem odhajala iz Akamasoe ob štirih zjutraj, sem videl dolge vrste ljudi, ki so čakali na vodo. Očitno jo hitro zmanjka, zato pridejo čakat že sredi noči. To je vsakodnevni boj za vodo. 413

414

Kako pa kljub revščini gledajo na življenje? Težko sodim po nekaj dneh, a imam občutek, da jih materialno pomanjkanje ne oropa sreče. Imajo čudovite otroke in med njimi je veliko topline. Malo v šali pravim, da imajo v nerazvitem delu zaradi 13 ur dolgih noči brez elektrike verjetno več otrok. Znajo najti veselje tudi v težkih razmerah. Fotografije, ki jih ustvarjate na Madagaskarju, boste objavili v svoji knjigi. Kateri prizori so se vam najbolj vtisnili v spomin? Fotografija je moj največji hobi poleg potovanj. Kamor koli grem, ves čas razmišljam, kakšen motiv bi lahko ujel. Tudi kakšen video kdaj naredim. Na Facebooku ne objavljam pogosto, ko pa, objavim predvsem umetniške fotografije, torej takšne, ki so estetsko lepe. Objavim pa tudi dokumentarne fotografije – takšne, ki nekaj povedo o vsebini. Zdaj sem npr. objavil fotografije žensk, ki nosijo stvari

na glavi, tako kot to počnejo marsikje po Afriki. Ena izmed bolj pretresljivih izkušenj je bila v kamnolomu, kamor me je peljal Pedro, da bi videl, kako ženske delajo. Tam iz granita izdelujejo kocke za gradnjo, nekatere pa jih tudi nosijo. Snemal sem na skrivaj. Ena ženska si je v košaro naložila granitne kocke, nato je košaro dvignila nad glavo ter počepnila in z vsako roko dodajala kocke v košaro. Mislim, da je bila košara težka več kot 50 kilogramov, morda blizu 100. Dvigniti jih verjetno ni mogla, vendar nosila jih je pa lahko. Ta prizor me je popolnoma pretresel – njihova moč in volja, pa tudi to, kaj vse so sposobni narediti. Glede na to, da ste posneli video na skrivaj, me zanima, kako se ljudje odzivajo na fotografiranje in snemanje? To je vedno velika dilema za fotografe. Zelo je odvisno od države in kulture. Na Karibih ljudje verjamejo, da jim fotografiranje lahko

»ogrozi dušo«, zato brez dovoljenja ne smeš fotografirati. Tukaj na Madagaskarju pa imam občutek, da večina ljudi rada vidi, da jih fotografiraš. Kljub temu sem zelo previden in vedno vprašam za dovoljenje. Otroci pa pogosto sami prosijo: »Fotografiraj me!« Nato jim pokažem fotografijo in vsi so srečni. Ste kdaj doživeli tudi neprijetno izkušnjo zaradi fotografiranja? Leta 2001 sem bil na karibskem otoku Nevis. Od daleč sem fotografiral eno žensko na skrivaj in se potem hitro obrnil stran. Opazila me je, prišla do mene in zelo burno reagirala. Govorila je, da ji kradem dušo ter da moram fotografije izbrisati. Nekaj dni pozneje sem na Karibih doživel nesrečo in padel v globoko jamo, iz katere sem se rešil šele deveti dan. Mislil sem, da bom umrl. Takrat me je pekla vest in sem celo pomislil, ali je to morda kazen. Čeprav ne verjamem v vraže, človek v takšnih trenutkih pomisli na marsikaj. Od takrat sem pri fotografiranju veliko bolj previden. Redko se pripeti, da fotografiram ali snemam na skrivaj. Kaj bi ljudem v Sloveniji sporočili iz Madagaskarja? Zdi se mi pomembno, da smo zadovoljni s tem, kar imamo. Zavedati se moramo, da so stvari, nad katerimi se pogosto pritožujemo, v resnici manj pomembne. V mnogih delih sveta ljudje živijo v neprimerno slabših okoliščinah, a se kljub temu ne pritožujejo. Mi pa imamo srečo, da živimo v Sloveniji in Evropi, kjer sta mir in varnost.

415

KALVARIJA

416

Ne morem si kaj, da ne bi tudi nekaj strani te knjige posvetil projektu celovečernega filma Kalvarija 1945, katerega sem sprožil pred nekaj leti in žal še ni dobil zelene luči za realizacijo. Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega. Tragično dogajanje leta 1945 si ne zasluži večnega obeležja le v obliki fizičnega spomenika, temveč tudi nematerialnih umetniških del. Na žalost tudi več kot 30 let po koncu totalitarizma družbeno ozračje še ni postalo dovolj sproščeno, da bi v trajen spomin na tragične dogodke nastala zadostna kvalitetna književna, glasbena, likovna in filmska dela. Po moji oceni si pokol domobrancev leta 1945 zasluži tako monumentalno filmsko delo, da se bo lahko tudi v mednarodni javnosti postavilo ob bok filmu poljskega režiserja Andzeja Wajde o pokolu v Katinu leta 1940. Zato je tudi film »Križev pot 1945« zasnovan zelo ambiciozno, daleč preko trenutnih kapacitet in zmožnosti slovenske kinematografije. Za realizacijo bi

bilo nujno pritegniti tudi tuje ustvarjalce in predvsem tudi sofinanciranje. To kar so včasih predstavljale mednarodne koprodukcije, bi morda nadomestil že kak posamičen producent. Prepričan sem, da bo polovico dela že opravljenega, če bi nam uspelo pritegniti k sodelovanju kakšnega Netflixa ter ga prepričati, da bi se s takšnim filmom, tudi glede na močno in univerzalno vsebino (o neskončni človeški zlobi), vključil med kandidate za Oskarja. Pri zasnovi scenarija sem se zavestno odločil, da mora film »igrati« predvsem na čustva. Na eni strani usoda nesrečnih vojnih ujetnikov, poražencev, izdanih in trpečih, na drugi strani pa pijano maščevanje zmagovalcev, ki sprošča najnižje strasti v posameznikih, za katerimi stoji totalitarna oblast. Tudi tujim gledalcem, ki o razmerah v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne ne vedo kaj dosti, filmska zgodba ne bo povedala skoraj nič o pravkar končani vojni, okupaciji, partizanih, domobrancih, državljanski vojni, narodno-osvobodilni borbi, kolaboraciji. Jih bo pa morda vzpodbudila, da bodo sami poiskali kaj več informacij, da bi lahko razumeli okoliščine filmske grozljivke o nekaj peklenskih dnevih, kateri so bili priča. Morda pa bodo gledalci, predvsem tuji, pa tudi mnogi domači, le presenečeno spoznali precej zamolčano zgodovinsko resnico: o tragični izdajalski vlogi angleške vojske, ki je že v povsem mirnem času imela vse pod kontrolo, pa je vendarle zvijačno predala več kot deset

tisoč vojnih ujetnikov Titovim silam, pri čemer je bilo povsem jasno, da jih čakajo takojšnji izvensodni poboji. Film obravnava le nekaj dni med mesecem majem in junijem 1945, začenši v Vetrinju, kjer so imeli Angleži pod kontrolo preko 10.000 razoroženih domobrancev. Z lažjo, da jih bodo poslali v Italijo, jih vkrcajo na vlake in tik pred mejo z Jugoslavijo predajo Titovim partizanom. Sledijo prevozi in pohodi preko Jesenic, Kranja, Škofje Loke, Šentvida, Ljubljane in Kočevja do morišča v Kočevskem rogu. Ves čas pa ob pretepanju, ropanju, poniževanju in pobijanju krvoločnih in pijanih varuhov revolucije ter tudi skozi špalir zaslepljene in naščuvane množice, v podobnem vzdušju, kot je spremljalo Kristusov križev pot. Višek filma se dogaja ob samem morišču na robu kraške vrtače in se seveda ne more izogniti realistično prikazanim prizorom streljanja, klanja ter celo razbijanja čeljusti zaradi ropanja zlatih zob. Prizori so podobni, (a še hujši) kot v filmu Andzeja Wajde. Presežejo pa prizore iz Katina o tem, kar se je še nekaj dni dogajalo globoko v jami med stotinami svežih trupel – in preživelih ranjencev! K sreči se je nakaj od tisočev žrtev »čudežno« rešilo in uspešno pobegnilo, da so lahko postali pričevalci. Trpljenje preživelih, ki se pred dodatnimi eksplozijami in živim apnom ščitijo s trupli tovarišev, bi dober režiser (in predvsem tudi spremljajoča filmska ekipa snemalcev,

maskerjev, scenografov) prikazal kot nekaj doslej še nevidenega. Enega od njih spremlja filmska zgodba še na nekajdnevnem begu in skrivanju, kako se prebija, ranjen in po celem tednu brez hrane in vode, skoraj nag, izogibajoč se patruljam, ki ga iščejo ter izdajalskim domačinom, do doma, kjer ga čakata oče in mati. Kot avtor scenarija se pri pisanju nisem izmislil skoraj nobenega dogodka in okoliščin. Izhajal sem izključno iz številnih dobro opisanih spominov ljudi, ki so vse to preživeli, vendar pa sem jemal od vsakega nekaj, spremenil imena, po potrebi pa tudil vrstni red. Poleg treh pričevalcev, ki so preživeli pobijanje in kasneje uspeli splezati iz jame ter pobegniti, obstaja še veliko več pričevalcev o dogodkih od Vetrinja do Šentvida, kjer pa so mladoletne »pomilostili« in jih niso poslali na morišče. Uporabil sem njihove spomine na to, kaj vse se je dogajalo do njihove izpustitve.

417

Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, katerim sem jo posredoval, med drugim tudi: Kardinal Franc Rode, škof Anton Jamnik, Lojze Peterle, Matej Tonin, Žiga Turk, Ljudmila Novak, Helena Jaklitsch, Pavel Jamnik, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar. Obrnil sem se tudi na poznavalce iz tujine, kot so grof Nikolaj Tolstoj, ki je v več knjigah raziskoval sporno angleško ravnanje pri vračanju protikomunistov, Marcus Ferrar, soavtor odmevne knjige Slovenija 1945, in Keith Miles, ki ga gledalci med drugim poznajo kot pobudnika zadostilne maše, s katero so se novembra 2010 v angleškem mestecu Great Missenden spomnili na domobrance, ki so jih britanske zasedbene oblasti leta 1945 z zvijačo izročile v roke jugoslovanskim revolucionarjem.

Vsi ti so me izrecno in odločno podprli, kar me zelo veseli in vzpodbuja za nadaljnje aktivnosti. Posebno me veselijo tudi zelo pozitivni odzivi iz vrst naših slovenskih rojakov po svetu. Tako je projekt odločno podprl predsednik Slovenske kulturne akcije, krovne organizacije ustanovljene leta 1954 s sedežem v Buenos

Airesu – Argentina. Trenutno iščemo tudi podobne odzive iz vrst naših rojakov v ZDA in Kanadi. Če ne bo šlo drugače, bomo pa film v celoti naredili s pomočjo umetne inteligence. Anton Tomažič

d en er at e ‑g AI

lly

418

Based on the original feature‑film screenplay Kalvarija 1945 by Anton Tomažič, a fully AI‑created English version has now been completed — Ordeal 1945. This marks a historic milestone: the first Slovenian feature film created entirely with artificial intelligence. A story born from truth. A film forged by technology. A past that refuses to stay silent. Ordeal 1945 brings to life one of the most dramatic chapters of Slovenian history with cinematic intensity, emotional depth, and a groundbreaking production process that merges human storytelling with the power of AI. The full film is available free on YouTube, accessible to audiences worldwide. Experience the story. Witness the ordeal. Remember 1945.

419

VIDEOPOSNETKI Z YOUTUBE

Astana

Avstralija in Nova Zelandija

B&W

Naša Evropa

Čarobna Južna Amerika

Katera je najlepša dežela na svetu

Lepa Azija

Naša prelepa Slovenija

Rusija

Nepozabna Severna Amerika

420

Turkmenistan

Uzbekistan

Vroča Afrika

Z domorodci

Anton Tomažič tone.tomazic@siol.net Tisk: Citrus d.o.o. Oblikovanje in priprava za tisk: Matjaž Vodlan Vir, 2026

421