Demos na Domžalskem

NA DOMŽALSKEM

1

Društvo Demos na Kamniškem

Demos na Domžalskem Zbornik ob 30-letnici Demosa na Domžalskem

Kamnik, 2020

2

3

Demos na Domžalskem Zbornik ob 30-letnici Demosa na Domžalskem Urednika: Anton Tomažič in Igor Podbrežnik

KAZALO

Oblikovanje: Matjaž Vodlan Avtorji: Matjaž Brojan, France Gorše, Janez Hribar, Aleš Hojs, Ljudmila Novak, Igor Podbrežnik, Ervin A. Schwarzbartl, Janez Stibrič, Janez Škrlep, Tomaž Štebe, Anton Tomažič Založilo in izdalo: Društvo Demos na Kamniškem Naklada: 300 izvodov Leto izida: 2020 Cena: 25,00 EUR Izdajo knjige sta podprli: Občina Domžale in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve

Uvodni prispevki Igor Podbrežnik: Zgodbe o ljudeh, ki so soustvarjali nacionalna in globalna znamenja časa

6

Ljudmila Novak: Knjigi na pot

10

Aleš Hojs: Vrednote slovenske osamosvojitve

13

Demos na Domžalskem – dogodki in dokumenti 1. Demos Slovenije

15

2. Demos na Domžalskem

23

3. Slovenska demokratična zveza − SDZ Domžale

43

4. Slovenska kmečka zveza − SKZ Domžale

97

Pričevanja

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 329(497.4Domžale)DEMOS(091)(082) DEMOS na Domžalskem : zbornik ob 30-letnici Demosa na Domžalskem / [avtorji Matjaž Brojan ... [et al.] ; urednika Anton Tomažič in Igor Podbrežnik]. - Kamnik : Društvo Demos na Kamniškem, 2020

5. Matjaž Brojan: Bitka v Trzinu

113

6. Erwin A. Schwarzbartl: Politiko delajo ljudje

147

7. Janez Stibrič: V Domžalah Demos in ZSMS

187

8. Anton Tomažič: Prvi koraki v demokracijo

223

9. Janez Hribar: Vodil nas je čudovit cilj

229

10. Janez Škrlep: Prispevki za knjigo Demos na Domžalskem

237

11. Tomaž Štebe: Služil, skrbel, pomagal občanom

253

12. France Gorše: Spomini na čas delovanja Demosa na Domžalskem

283

Imensko kazalo

292

ISBN 978-961-95167-0-6 1. Brojan, Matjaž 2. Tomažič, Anton, 1950COBISS.SI-ID 35791363

5

ZGODBE O LJUDEH, KI SO SOUSTVARJALI NACIONALNA IN GLOBALNA ZNAMENJA ČASA Igor Podbrežnik

Pogosto se sprašujemo, ali je že čas, da s kritično in časovno distanco opišemo najpomembnejše dogodke naše zgodovine.

Da brez kozmetičnih popravkov ali celo pretiravanja spregovorimo o času, ki je bil prelomen za nastanek naše države. Še več kot samo to: smo pripravljeni in imamo voljo, da ovrednotimo dogodke na Domžalskem in Kamniškem, ki so zaznamovali osamosvojitveni čas. Na Kamniškem nam je to uspelo pred desetimi leti. Slovesne predstavitve zbornika Demos na Kamniškem se je udeležil tudi Anton Tomažič, ki je bil v prelomnih časih eden od motorjev osamosvojitvenega gibanja na Domžalskem. Naj spomnim, Kamničani in Domžalčani smo takrat odlično sodelovali.

Pred desetimi leti nam je v Kamniku uspelo zbrati skoraj vse aktiviste kamniškega Demosa in zapisati njihove spomine; Tomažič je imel mnogo težjo nalogo. Ko se je pred štirimi leti lotil pisanja spominov, ki so zapisani izšli v monografiji V objemu slovenske pomladi, me je presenetilo bogastvo arhivskega gradiva, ki ga je zbral za obdobje 1988–1992. Med zbranimi zapisniki, dopisi in časopisnimi članki, fotografijami, plakati in drobnimi zloženkami se je našlo tudi veliko zapisanega o ljudeh in dogodkih na Domžalskem. Ni bilo treba veliko spodbudnih besed, da se je Tomažič odločil, da tudi Domžale ne smejo ostati brez spominov na osamosvajanje. Pred njim pa je bila veliko težja naloga, saj so mnogi tvorci osamosvojitvenih korakov že pokojni, mnogim pa starostne težave onemogočajo polno sodelovanje. Hvala Bogu, sedaj je trnova pot prehojena in zbornik spominov je na poti k bralcem!

in demokratizacije. Nekaj deset knjig se je v tridesetih letih sicer že nabralo v naši zbirki, žal pa ne opažamo, da bi se kdo pisanja lotil načrtno, da bi morda celo obstajala strokovna organizacija, podprta z ustreznimi viri za neprekinjeno delovanje, ki bi poskrbela, da se ta del novejše zgodovine celovito razišče.

Deloma se to dogaja zaradi zavestnega ignoriranja tistih, ki bi po službeni dolžnosti morali to početi, pa ne; po drugi strani pa tudi tistih, ki imajo pozitivnejši odnos do tega časa, pa mu ne posvečajo ustrezne pozornosti.

Zgodovinska distanca pa je vse večja in večja. Ni dobro, da se niti politične stranke, ki so nastale na humusu osamosvojitvenega naboja, ne zanimajo dovolj za lastno politično zgodovino.

Demos na Domžalskem govori tudi o času, ko še ni bilo sledov o demokratizaciji slovenske družbe, kaj šele da bi se javno pogovarjali o osamosvojitvi Slovenije. Seveda se danes sprašujemo, ali je bil proces demokratizacije naključen ali pa posledica takratnih družbenih razmer. Najbrž so bile takratne razmere res take, da je popuščal strah pred državno represijo, treba pa je bilo imeti neskončno državljanskega poguma in znanja, da je sploh prišlo do odkritega, predvsem pa do uspešnega spopada z oblastjo.

Za demokratizacijo in osamosvojitev je bila potrebna široka fronta za to idejo zagretih ljudi. Čeprav se danes, trideset let kasneje, sliši nekoliko nenavadno, so na nas, ki smo gibanje vodili, idejno vplivali pisci iz takratnega kroga revije Mladina in Nove revije. Pisci so o teh vprašanjih razmišljali teoretsko, mi pa so to njihovo pisanje razumeli zelo zares in se civilno organizirali. Takšnih posameznikov in manjših skupin somišljenikov je bilo v tistem času v Sloveniji veliko, saj je socialna kriza povzročila vrsto nenadzorovanih stavk in protestov. Pri vseh teh dogodkih je bilo potrebno samoorganiziranje udeležencev, v kar jih je pahnila nujnost takratnega trenutka.

Takratne družbenopolitične organizacije morda niso bile sposobne ali niso hotele

Ko smo lanskega decembra v medvoški knjižnici gostili razstavo ob tridesetletnici slovesnih srečevanj na Sv. Jakobu, ki so sedaj postala tradicionalna, organizatorji pa so na plebiscitna srečevanja zelo ponosni, saj so izjemno množična in nikoli ne minejo brez udeležbe najbolj izpostavljenih, danes še aktivnih osamosvojiteljev, smo pripravili tudi razstavo knjižničnega gradiva, ki vsebinsko posega v obdobje osamosvojitve

6

7

razumeti pomembnosti teh dogodkov in vsrkati pozitivnih signalov za družbene spremembe, zato je bila nujna organiziranost mimo dovoljenih političnih struktur. Potem se je govorilo in pisalo le o neprimernosti takega organiziranja, nič pa o vzrokih, ki so privedli do nastanka organiziranega odpora proti družbenim razmeram in socialnemu položaju.

Vsa ta jedra civilnega organiziranja so se na začetku leta 1989 zbirala na ustanovnih zborih prvih političnih strank, kar je novim strankam dalo potrebno množičnost, da niso ostale znotraj ozkega kroga idejnih pobudnikov in ustanoviteljev. Za ustanovitev podružnic novih strank v vseh takratnih občinah je bilo potrebnih več tisoč ljudi. Trditve, ki se danes širijo z javnim mnenjem, da se je režim mehčal, da se je Zveza komunistov razpustila in da so šli njeni ljudje povsod, tudi v novonastale stranke, ne držijo v celoti, v Kamniku in Domžalah pa sploh ne, saj smo se preveč poznali. Pobudniki nove politike smo bili s programom samostojne Slovenije preveč radikalni, hkrati pa organizacijsko še prešibki, da bi se stari partijski kadri sploh lahko ali želeli priključiti. Nove stranke so se na lokalni ravni kadrovsko krepile predvsem z ljudmi, ki so bili v preteklosti iz različnih razlogov oportuni, mnogi celo prisiljeni v politično pasivnost.

in pogum za spremembe. Ves čas pa sem bil prepričan, da njihove ideje lahko uresničimo samo ljudje, ki imamo pogum in moč, da se izpostavimo.

Danes sem ponosen, da sem bil del tega veličastnega gibanja, ki nam je prineslo družbene in politične spremembe. Uspelo nam je spremeniti družbeni red, živimo v samostojni državi, ki je postala del združene Evrope in je v družbi najbolj razvitih držav na svetu. Državljani smo svobodni v osebnih odločitvah in imamo svobodno gospodarsko izbiro, ni več vsemogočne Partije, ki bi odločala namesto nas. Volitve so praznik demokracije.

Svobodno lahko izbiramo politično vodstvo države in lokalnih skupnosti, ki v našem imenu odločajo o našem prihodnjem razvoju.

Vsem, ki se zanimajo za družbeno stvarnost, tudi zgodovinarjem, ponujamo še eno knjigo spominov na čas in ljudi, ki so postavili temelje naši prihodnosti. Čas se odmika, še vedno pa ostajata duh pomladi in zavedanje, da smo bili del prelomnih dogodkov. Tako je nastalo sporočilo za naše potomce, pričevanje o dogodkih in ljudeh, ki so te dogodke soustvarjali. Sporočila s tega lepega konca naše domovine, ki jih prinaša Demos na Domžalskem, so v bistvu oris globalnih razmer, ki smo jih sprožili na lokalni ravni. Tako so tudi Kamnik, Domžale, Mengeš, Komenda, Trzin, Moravče in Lukovica soustvarjali nacionalna in globalna znamenja časa.

Pred tridesetimi leti je bil prelomen čas. Čas, ko je dokončno postalo jasno, da se je veliki komunistični projekt iztekel, in čas, ko se je začela spreminjati geopolitična ureditev povojne Evrope. Spet je bilo možno, da smo ljudje, ki nas je povojna ureditev povezala z žalostno usodo Vzhodne Evrope in ruskim modelom družbenega reda, izražali zahteve po politični svobodi in samostojni Sloveniji.

Bil je čas, ko je bila želja po svobodi močnejša od zamolklega hrumenja tankov. Vzhodna Evropa je vrela in temu vrenju se je priključila tudi Slovenija. Zvenelo bi samovšečno, če bi rekel, da sem bil poklican v to gibanje; bilo pa bi tudi neresno, če zapišem, da sem se v tem gibanju znašel po naključju. Zato je bolj realno, da zapišem, da so nas navdušili slovenski razumniki, ki so v nas vzbudili upanje

vsi državljanke in državljani naše nove države.

Naša lokalna vizija je bila dolgoročna; ni je bilo mogoče uresničiti v času, ko je delovala koalicija Demos. Lahko smo zadovoljni, da je bila naša vizija prihodnjega razvoja sprejeta in da so jo ponotranjili in uresničevali rodovi politikov, ki so prišli za nami. Ne smemo biti preveč kritični, če so naše ideje nadgradili po svojem razmisleku in v duhu novih potreb, saj je to pravica in dolžnost tistih, ki so danes poklicani, da skrbijo za blaginjo naše skupnosti.

In še nekaj se mi zdi danes zelo pomembno.

Obuditi in ohraniti želimo spomin na čas in ljudi, ki so se zavzeli za velike nacionalne in družbene cilje ter svojo nalogo izpeljali po najboljših močeh. Obuditi želimo samozavest, ki jo danes pogosto pogrešamo: da je vedno pravi čas za spreminjanje obstoječih razmer, če postanejo ovira pri našem družbenem razvoju. Tudi zato je Demos na Domžalskem koristno branje za sedanje in bodoče rodove politikov, saj jim prenašamo sporočilo o moči združevalne energije, ki je potrebna v prelomnih trenutkih, ko se odloča o naših najbolj vitalnih narodnih in družbenih interesih. In to je tudi največ, kar še lahko dodamo vsemu, kar smo v dobri veri in z naklonjenostjo položili na oltar naše domovine. Brez pomislekov smo se odzvali njenemu klicu, ko nas je poklicala.

Prepričan sem, da so se avtorji v knjigi, ki vam jo prepuščamo v branje in razmislek, ognili pastem zagledanosti vase in pretirane subjektivnosti; vključili smo tudi sodelavce, ki so nam s svojim znanjem pomagali ovrednotiti prelomni čas in dejanja ljudi, ki so prevzeli ključne naloge. To smo bili dolžni narediti, saj je bil Demos široka politična skupnost, povezana z najvišjo nacionalno idejo, ki je združevala mavrico političnih prepričanj. Prikazujemo moč sodelovanja in čarobno moč vključevanja prav vseh, ki so sledili naši temeljni viziji. To nam je prineslo uspeh, ki smo ga bili deležni

8

9

KNJIGI NA POT Ljudmila Novak

Ko me je gospod Anton Tomažič zaprosil za prispevek k tej knjigi, v katerem naj opišem čas Demosa in njegovega delovanja na Moravškem, sem se znašla pred zahtevno nalogo. V tistem času sem politiko spremljala bolj na daljavo, saj so se prav v letih demokratičnih sprememb rojevali moji otroci. Zadnja hčerka je bila rojena še v času Jugoslavije, krščena pa že v samostojni Sloveniji in z enomesečnim odlogom zaradi vojne v Sloveniji. Zato sem o tej temi

povprašala prijatelje in znance na Moravškem, ki so se kasneje pridružili nekaterim desnim političnim strankam.

Občina Moravče je bila ustanovljena šele leta 1995, ko so se iz Občine Domžale izločile še občine Lukovica in Mengeš, nekaj let kasneje pa še Trzin. Zato težko govorimo o Demosu na Moravškem v času osamosvajanja Slovenije, saj je bila za nas državna politika precej oddaljena, mi pa smo se čutili odrinjene 10

na rob velike in bogate občine, od koder so padale le posamezne drobtinice v našo krajevno skupnost.

zgodovini. To bo vedno zapisano zlatimi črkami v slovensko zgodovino. In tega ji ne more nihče odvzeti. Seveda, ob podpori ljudstva, ki je na plebiscitu decembra 1990 močno podprlo samostojnost Slovenije. Ne glede na posledice in ker smo verjeli, da je prišel trenutek, ko se naše sanje lahko uresničijo.

Kljub temu smo ljudje na Moravškem z velikim zanimanjem spremljali dogajanje na državni ravni in močno upali, da bo komunizem zamenjala demokracija. Vsi skupaj pa smo bili malo tudi nejeverni Tomaži. Ali je sploh mogoče, da bodo komunisti dali iz rok oblast? Še manj uresničljiva se je zdela želja po samostojni državi, čeprav smo si jo močno želeli. Ko pa so bile ustanovljene prve stranke, smo se posamezniki z velikim veseljem včlanjevali, saj smo želeli podpreti demokratične spremembe v Sloveniji.

Kristjani smo še posebej čutili moralno obvezo, da podpremo krščanske demokrate in se končno znebimo komunizma. Teža preteklih let, zadrževanje občutkov ob doživljanju drugorazrednosti in strah pred oblastjo so v ljudeh pustili posledice, hkrati pa prebudili silno željo po spremembah.

Začutili smo odgovornost, da pri tem v čim večji meri sodelujemo in podpremo naše oziroma tiste, ki so v teh prevratniških časih nosili največjo odgovornost in so se tudi najbolj izpostavili. Čas je bil še vendarle precej negotov, posledice in rezultati še zelo nejasni.

Posamezniki pa so že začeli zbirati okrog sebe ljudi, ki so se aktivno vključil v politiko in kasneje ustanovili posamezne stranke in občinske odbore tudi na Moravškem.

Spominjam se večerne proslave v moravškem parku, ki je bila 26. junija 1991, skoraj sočasno z državno proslavo, na kateri je bila prvič razvita nova slovenska zastava brez rdeče zvezde. Nismo pa verjeli, da bo JLA res napadla Slovenijo, čeprav je ta črviček negotovosti v podzavesti vse malo razjedal. Žal so se grožnje uresničile. V naslednjih dneh smo od doma z grozo gledali bombardiranje oddajnika na Krvavcu in v Domžalah. Letala so nekajkrat prebila zvočni zid, kar je zelo prestrašilo otroke, ki so jokaje pritekli z dvorišča v hišo. Na srečo je to trajalo le nekaj dni, potem pa smo Slovenci lahko nadaljevali svojo samostojno pot, na kateri je bilo precej ovir, pa vendar smo jih zmogli premagati.

Razpad Demosa se je zgodil veliko prekmalu, zato so stare sile, ki so se razporedile po novih strankah, hitro okrevale in znova prevzele oblast. Morda bi bilo danes marsikaj drugače, če bi bil proces demokratizacije v vseh državnih podsistemih do konca izpeljan pod Demosom. Poti nazaj ni, zato moramo vedno nadaljevati pot v smeri utrjevanja demokracije, pravičnosti, enakopravnosti, poštenega in odgovornega ravnanja, kar še posebej velja za nosilce vseh vej oblasti.

Predvsem pa moramo biti hvaležni vsem, ki so začutili in izkoristili pravi trenutek, prepoznali nasmeh zgodovine in si upali zakorakati po tej drzni poti osamosvajanja.

Demos je odigral izredno pomembno vlogo pri demokratizaciji Slovenije. Zmaga krščanskih demokratov znotraj Demosa ni bila vsem po volji, da ne rečem, kako je nekatere to celo motilo. Po drugi strani pa so se mnogi zavedali, da pri osamosvajanju Slovenije potrebujemo prijatelje in zaveznike iz drugih držav. Krščanski demokrati v Avstriji in Nemčiji so z velikim veseljem podprli mlado demokracijo v Sloveniji, pomagali izobraževati politično še zelo neizkušene člane in vodstva novih strank. Prva slovenska vlada je pod okriljem Demosa naredila državo, največ, kar si lahko zamislimo v naši

11

VREDNOTE SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE Aleš Hojs

V zgodovini slovenskega naroda je osamosvojitev, utemeljitev in nastanek lastne državnosti enkratno, epohalno in neponovljivo dejanje. Kljub temu da so mu botrovale mnoge zgodovinske okoliščine in prizadevanja vrste ljudi v nekajstoletni zgodovini slovenskega naroda, se je njegova praktična izpeljava zgodila v prelomnih časih evropske pomladi narodov konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.

uspeh je bilo dejstvo, da pri tem ni šlo le za politično vodstvo, zbrano v Ljubljani, temveč za široko ljudsko gibanje, enakomerno porazdeljeno po vseh tedanjih 60 občinah.

Toliko bi lahko bilo tudi zgodovinskih knjig o tedanjih dogodkih in osebah, vendar žal temu ni tako. Veseli nas, da društvo Demos na Kamniškem v tej smeri dela premike in nam kot pridruženi član Združenja VSO pomaga pri negovanju vrednot slovenske osamosvojitve in demokratizacije.

Bila je rezultat povsem neposrednih in jasno artikuliranih naporov in prizadevanj mnogih ljudi.

Angažma teh ljudi je bil odločilen, pa naj je bil kulturni, politični, varnostni, vojaški, diplomatski, gospodarski ali kakršenkoli že, brez njihovega dela, zavzemanja, izpostavljanja, tveganj in prizadevanj Slovenija danes ne bi bila samostojna in mednarodno priznana država.

Naj bo pričujoča knjiga DEMOS NA DOMŽALSKEM vzor, da bi bilo postopoma na enak način pokritih še ostalih 58 občin!

Ponosni smo, da je knjiga nastala tudi z aktivnostjo naših članov, na čelu z g. Antonom Tomažičem, ki je tudi ponosni član Glavnega odbora VSO.

V odločilnem času slovenske pomladi je bilo glavno vodilo za demokratizacijo in osamosvojitev – gibanje Demos. Bistveno za 12

Aleš Hojs, predsednik VSO

13

1SLOVENIJE DEMOS

14

15

UVOD

Kot aktiven član Demosa dobro poznam njegov nastanek, ustroj, notranje odnose in njegov način delovanja in sem na to zelo ponosen. Bilo je nekaj najboljšega, kar se je slovenskemu narodu zgodilo v vsej njegovi zgodovini! V pravem trenutku se je pojavil Demos z odlično ekipo (kombinacijo mladih odločnežev in starejših modrecev) in znal združiti narod v usodnih časih, tako da je bila prvič v zgodovini ustvarjena samostojna in svobodna slovenska država. Vse to le v dobrih dveh letih!

izrazito široko ljudsko gibanje, brez katerega ne bi prišlo niti do kakovostne demokracije in še manj (nikoli) do osamosvojitve Slovenije.

Vse dosedanje knjige pa so se doslej omejevale v glavnem le na najbolj znane politike in dogodke, niso pa mogle predstaviti veliko drugih zanimivih lokalnih (vendar zelo pomembnih) zgodb, ki bi šele vsem skupaj dajale pravo sliko in veličino dogodkov iz ključnega obdobja 1988 do 1992.

Nove demokratične stranke slovenske pomladi so se zavedale, da bo na prvih svobodnih in demokratičnih volitvah možno zmagati le s tesnim sodelovanjem ter povezovanjem v okviru predvolilne koalicije. Čeprav na nekaterih zapiskih in dokumentih ni datuma, jih na tem mestu objavljam, saj je iz njih razvidno, v katero smer smo skupaj razmišljali.

Kdor bo vzel v roke knjigo Demos na Kamniškem, ki so jo izdali tamkajšnji »veterani« iz časa slovenske pomladi, se bo strinjal, da bi bilo koristno podobne knjige pripraviti tudi za vse druge tedanje občine (katerih je bilo okrog 60). Demosa namreč niso sestavljali le vodilni politiki v Ljubljani, temveč je bil dejansko in

16

17

USTANOVITEV DEMOSA

Pri urejanju svojega arhiva sem prišel tudi do zelo zanimivega dokumenta – do leta 2012 »manjkajočega člena« – SPORAZUM o ustanovitvi »DEMOS – demokratične opozicije Slovenije« z dne 4. decembra 1989.

Ta originalni dokument je žigosan z žigi treh strank: SDZ, SKD in SDZS, podpisan pa od naslednjih predstavnikov; za SDZ: Hubert Požarnik in Rajko Pirnat; za SKD: Franc Miklavčič in Lojze Peterle; za SDZS: Jože Pučnik in Andrej Magajna.

ga verjetno dobil. V začetni fazi organiziranja Demosa sem bil namreč nekakšen »vodja volilnega štaba« (kasneje je to funkcijo formalno prevzel Hubert Požarnik).

Vedeti je treba, da je Slovenska demokratična zveza (SDZ) že od samega začetka povezovanja imela nekakšno, z dejstvi vodilno vlogo in tako je bilo verjetno tudi glede organiziranja in logistike pri nastanku tega dokumenta.

Začetki organiziranega povezovanja nove demokratične opozicije segajo kar nekaj mesecev v leto 1989, ne šele v januar leta 1990, kot bi nekateri radi prikazali.

Točnih okoliščin, da se je ta pomembni dokument (v dveh izvodih) znašel pri meni, se ne spominjam, vem pa, v kakšni funkciji sem

18

19

2DOMŽALE

DEMOS

21

DEMOS DOMŽALE

22

23

VOLILNA KAMPANJA DEMOSA Bližalo pa se je že razburljivo leto 1990 in s tem možnost »mehkega« prevzema oblasti s strani novih demokratičnih slovenskih strank. Pametno smo se povezali v Demos (Demokratična opozicija Slovenije), ki je imel od takrat tudi pri meni prioriteto.

Nekaj časa sem bil celo vodja volilnega štaba, kasneje pa sem imel operativne naloge na drugi ravni. Med drugim sem narisal veliko tabelo, v katero smo vpisovali ustanavljanje novih lokalnih podružnic vseh petih povezanih strank. Prav z veseljem sem uporabljal barvne flomastre in postopoma izpopolnjeval politični zemljevid Slovenije. Če v kakšni občini še ni bilo podružnice, katere od strank, smo ji druge stranke pomagale zbrati vsaj nekaj prostovoljcev, da so lahko sestavili kandidatne liste za volitve. Ker so bile svobodne volitve in politično delovanje za večino od nas (posebno mlajših) nekaj popolnoma novega, je bila zelo dobrodošla tudi pomoč od zahodnoevropskih političnih strank.

Tudi v okviru Demosovih strank niso imele vse enako radikalnih in jasnih stališč do prihodnosti Slovenije, saj smo bili še vedno v Jugoslaviji in so še vedno veljali njeni zakoni, predvsem kazenski.

Kar mene zadeva, pa sem bil že tedaj (kot so nas kasneje označevali v parlamentu) med jastrebi: dvomim, da je še kdo drug v Sloveniji na kakem predvolilnem letaku tako natančno in poudarjeno zahteval njeno samostojnost, kot sem to storil jaz. Čez ves letak (s fotografijami in biografijami nas, kandidatov) so bile natisnjene besede: »ZA SAMOSTOJNO SLOVENIJO« (spomladi 1990 je bilo to v izrecnem nasprotju z jugoslovansko zakonodajo), besedilo pod mojo sliko pa: »V skupščini se bom zavzemal za to, da Slovenija z odcepitvijo od Jugoslavije doseže popolno samostojnost, vključno z lastnim denarjem, in lastno slovensko vojsko. Predlagal bom spremembo Zakona o političnem združevanju, tako da se bo skrajšal rok, do katerega morajo politične organizacije (Zveza komunistov) umakniti svoje organizacije iz podjetij – na 8 dni po spremembi zakona.« To tudi v vednost socialistom, ki so si veliko kasneje izmislili, da so oni dali pobudo za osamosvojitev …

Nam je še posebno veliko pomagala Evropska demokratična unija in v njenem okviru avstrijska Ljudska stranka. Na Dunaju smo aktivisti novih političnih strank obiskovali praktične tečaje političnega delovanja in osnov demokracije. Zanimivo je, da so širokosrčno gostili tudi člane tedanje ZSMS (zveze socialistične mladine), ki jim sicer ideološko ni bila prav blizu, vendar so jo šteli kot dobrodošlo alternativo vladajoči uradni skupini somišljenikov. Resnici na ljubo je treba priznati, da je bila ta organizacija, čeprav še vpeta v prejšnji sistem, tudi sokreatorka novih odnosov in ponekod tudi formalno v koaliciji z Demosom. Tako smo v mojem volilnem okrožju skupaj delovali Demos in ZSMS kot Združena domžalska opozicija.

24

25

Največja prireditev Demosa na odprtem prostoru je bila: predvolilni shod Demosa – »Demosov tabor« v Domžalah 31. marca 1990:

26

27

28

29

DEMOS IN SLOVENSKA VOJSKA

30

Za predsednika je kandidiral tudi Ivan Kramberger:

31

Naša posebnost v občini Domžale je bila ta, da smo (verjetno edini v Sloveniji) ustanovili združeno opozicijo DEMOS-ZSMS. Vzrok za to je bilo, brez dvoma, tudi dejstvo, da je bila občinska organizacija ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije) relativno napredna in celo »desna«, predvsem kar zadeva odnos do gospodarstva (občina je bila že prej tradicionalno obrtniška).

Tako smo se lahko z njihovim vodjem Jožetom Leničem dogovorili za delni skupen nastop na volitvah. Ob tem naj zapišem, da bi do podobne koalicije lahko (kasneje) prišlo celo na republiški ravni, vendar je bil predsedujoči ZSMS preveč ošaben in ambiciozen in je takšno povezavo pogojeval s tem, da bi bil izvoljen za predsednika Skupščine …, kar pa je bilo za Demos seveda nesprejemljivo.

32

Dominantni mediji so bili praviloma zelo kritični (in tudi krivični) do Demosa in sprva sploh ni bilo nobenega medija, ki bi objektivno poročal. Zato je bil eden od prvih ukrepov »demokratične opozicije« − ustanovitev časopisa Demokracija. V njej je znani zdravnik dr. Tomaž Hribernik 20. februarja 1990 pojasnil, zakaj je odpovedal revijo Mladina. Vidimo, da je že pred prvimi volitvami izgubila svojo »disidentsko« naravo:

33

PREDVOLILNA KAMPANJA

Dosledno smo bili enotni samo glede glavnih (dveh) ciljev – demokratizacije in osamosvojitve – sicer pa so stranke (od levih do desnih!) imele dokaj različna stališča do posameznih družbenih vprašanj. Naj kot ilustracijo navedem svoje pismo, objavljeno v Delu – 9. 3. 1990, kjer sem polemiziral z akcijo mladinskega odseka SDSS za legalizacijo prostitucije.

Vrnimo jim javne hiše!

(DELO, 9. 3. 1990) Nekateri mediji so pobudo Socialdemokratske mladine za “legalizacijo prostitucije” razširili kar na DEMOS in to zlobno pokomentirali, češ, poleg tega, da so ženskam namenili le kuhinjo, jih zdaj pošiljajo še v javne hiše. Zato se mi zdi potrebno, da izrazimo kritične pripombe, na pobudo Socialdemokratske mladine tudi znotraj DEMOSA. Pri tem je treba znova poudariti pomen izjave o pluralnosti DEMOSA. Obravnavanje težave prostitucije na okrogli mizi je vsekakor lahko koristno dejanje, čeprav bi bil kak mirnejši čas po volitvah za to veliko primernejši. Če bi organizatorji imeli popolnoma “čiste” namene, potem bi vsekakor morali poskrbeti tudi za sodelovanje ustrezno strokovnih oseb. Trditev, da nihče od zdravnikov, s katerimi so organizatorji stopili v stik, ni imel časa, je nekoliko neprepričljiva.

Neprepričljiva pa je tudi izjava sociologinje, ki je pobudo za legalizacijo prostitucije pozdravila, ker da je “vredna podpore že zato, da se tej marginalizirani skupini ljudi vrne človeško dostojanstvo.”

Ali bo dostojanstvo ženske res zaščiteno že s tem, da bo javna hiša registrirana, tarifa potrjena, potrdilo o (zdravstveni) kakovosti izdano, računi izstavljeni, davki poravnani?

Ali bo to, kaj zmanjšalo poniževalno vlogo, ko si bo moški žensko lahko vzel, ne da bi ji privoščil besedo?

Ali lahko sploh govorimo o dostojanstvu, če si bo moški lahko

za cilj izbral le ta ali oni del ženskega telesa, opravil in plačal … Skoraj tako kot pri mesarju?

Res je, da se to dogaja tudi še danes, le da ne “legalizirano”. Takšnega obsega, da bi ta dejavnost sodila kar v samostojno panogo, pa k sreči le nima. In če družba ugotovi, da je pojav prostitucije zaradi poniževanja dostojanstva ženske (oprostite: in seveda prostituirajočega se moškega tudi) nekaj negativnega, bi bilo treba delovati pač v to smer, da se pojav čim bolj omeji. V prvi vrsti je treba s socialno politiko odpravljati potrebo po ukvarjanju s prostitucijo zaradi eksistenčne stiske. Vzporedno s tem je treba poskrbeti za bogatejše družabno življenje, predvsem mladine, za spolno vzgojo, za boljšo zdravstveno zaščito itd. Tisti 251. člen naj pa v kazenskem zakonu kar ostane! Glasi se namreč: »Kdor pridobiva, navaja, spodbuja ali mami ženske k prostituciji ali kdor kakor koli sodeluje pri izročitvi ženske, komu drugemu za prostitucijo, se kaznuje z zaporom, od treh mesecev do petih let.« Uvedba javnih hiš pa bi vsekakor delovala na razvoj prostitucije vzpodbujevalno. Lahkomiselna mlada dekleta bi se gotovo lažje odločila za poklic, ki bi bil “družbeno verificiran”. Nujni podjetniški interes lastnikov bi gotovo pospešil tudi vse tisto, kar sedanji zakon prepoveduje - “pridobivanje, navajanje, spodbujanje in mamljenje” žensk (in moških) k sodelovanju pri prostituciji. Legalnost dejavnosti bi omogočila tudi njeno reklamiranje

34

v množičnih medijih (predvsem z oglasi in letaki), kar gotovo ne bi vodilo k zmanjševanju prostitucije.

Da imajo legalne javne hiše tudi v (nekaterih) zahodnih državah? Že mogoče, toda ni nujno, da od njih prepisujemo prav vse, tudi tisto, kar je slabo.

Zavedam se, da ni popularno nastopati v vlogi “konservativcev”, saj ima ta pojem pri nas še vedno nekak negativni prizvok, toda včasih je treba reči bobu bob in popu pop.

Kdor namreč molči - pritrjuje. Sicer pa sem prepričan, da je tudi večina ljudi zmerno konservativnih in da se da, s pametno reakcijo zavreti tudi najbolj “napredne” novotarije.

Ko sem pred enim letom v ta časopisu napisal članek “Proti pornografiji na ulici”, nisem le dobil veliko pritrjevalnih pisem (med drugim eno s 106 podpisi), ampak je javni pritisk tudi dejansko dosegel svoj namen. Uredništvo Vročega kaja je priznalo, da objavljanje “trdih” pornografskih slik na naslovnici ni primerno zaradi otrok in se je bralcem opravičilo, Kino Sloga pa je v celoti opustil reklamiranje pornografskih filmov v uličnih omaricah s slikami iz teh filmov.

Zato tudi tokrat porečemo, vljudno in odločno: »Javne hiše? - Ne, hvala!« Anton Tomažič, Domžale

35

36

37

FINANCIRANJE

ZDRUŽENA DOMŽALSKA OPOZICIJA

Občinska konferenca ZSMS Domžale je bila (pod vodstvom Jožeta Leniča) ena prvih v Sloveniji, ki se je izrecno distancirala in izstopila iz frontne organizacije SZDL. Ker je od tedaj naprej delovala kot prava neodvisna politična stranka, je bilo možno tudi povezovanje v Združeno domžalsko opozicijo:

38

39

USTANOVITEV 4 SLOVENSKE SDZ DEMOKRATIÄŒNE ZVEZE

40

41

Po koncu zadeve JBTZ se je začel majati slovenski berlinski zid, in ko je javnost dosegla, da so Janeza Janšo v nekaj mesecih izpustili, so bila vrata kletke odprta. Bilo je samo še vprašanje časa, kdaj bo resnično nastopila svoboda. Meni je bilo tedaj že kristalno jasno, da je potrebna osvoboditev od dvojega: od komunizma in od Jugoslavije!

Da ne bi izgubljali časa, sem takoj po izpustitvi Janeza Janše v Novi reviji (številka 77/1988) objavil članek z naslovom Kaj sedaj?.

Predlagal sem takojšnjo ustanovitev (do tedaj še protizakonite, vendar po mojem mnenju povsem legitimne) politične stranke Slovenska demokratična stranka. Vsako od teh treh besed sem še posebej utemeljil. Ker so tudi drugi disidenti razmišljali v podobno smer, je jeseni 1988 res prišlo do iniciative in 11. januarja 1989 tudi do ustanovnega sestanka Slovenske demokratične zveze v ljubljanskem Cankarjevem domu.

intelektualni (ne)eliti … Zato mi ni preostalo drugega, da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem sicer pošteno utemeljil, tako kot se to dela v demokraciji, približno takole: »Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati.

Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja popolnoma odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko, in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal …« Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev … Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen … (Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je iz SDZ izstopil.)

V Cankarjev dom sem prišel kot osamljen desničarski razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

3DOMŽALE SDZ

To je bil tudi začetek moje politične kariere.

Odslej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora, nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

Dosedanje družbenopolitične organizacije so na vseh ravneh delovale dokaj zmedeno in so dobivale še vse mogoče ideje o alternativah klasične, strankarske demokracije. Kot je razvidno iz tega članka Predsednika OK SZDL Domžale, objavljenega v Občinskem poročevalcu 24. aprila 1989, so sanjali še o »političnem pluralizmu«, »frontnosti«, »izročilu OF« itd.

Ustanovni zbor za SDZ pa je pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih) samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva. Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje.

Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samoomejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno … Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti 1988 v svojem članku v Novi reviji). Za zdaj je bila le še SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Preden smo ustanovili Občinski odbor SDZ, sem napisal zanimivo pismo novinarju Mladine Vladu Miheljaku, s katerim sva se poznala še iz Litostroja. V njem sem mu očital »nož v hrbet«, ki jih je Mladina zadala novim družbenim gibanjem, ki jim je še do nedavnega dajala glavno oporo.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov sem bil jaz seveda popolnoma anonimen – pripadal sem pač desni

42

43

USTANAVLJANJE 4 OBČINSKIH ODBOROV SDZ V stranki sem že od samega začetka intenzivno deloval, predvsem na organizacijskem in promocijskem področju.

Tako sem tudi pripravil pomembno navodilo za ustanavljanje “regionalnih” − občinskih odborov SDZ. Iskali smo prostovoljce in jim pomagali z navodili in raznimi obrazci.

Med prvimi smo seveda ustanovili Občinski odbor SDZ v Domžalah ... ... in ga potem skušali tudi vzorno voditi ...

44

45

46

47

OBČINSKI ODBOR SDZ ZA DOMŽALE

48

49

50

51

52

53

54

55

56

57

PREIMENOVANJE ULIC V DOMŽALAH

Ko smo v Domžalah predlagali preimenovanje ulic, šol itd., je to zelo odmevalo v celotni Sloveniji in posebno še v drugih delih Jugoslavije ... Zgoraj je odmev iz Borbe ...

58

59

Dnevnik je 20. marca 1991 objavil nesramen članek, ki je obravnaval javno tribuno z ministrom za obrambo Slovenska vojska DA ali NE?, naslov pa je bil: Pobiti vse Žide! …

Seveda sem zaradi tega odločno protestiral:

PROTI IZOBEŠANJU PARTIJSKIH ZASTAV Podoben je bil odziv na naš poziv proti izobešanju partijskih zastav ... posebno še v predvolilnem času ...

60

61

V Domžalah smo s pametnim povezovanjem (Združena domžalska opozicija skupaj z ZSMS) dobili za župana g.

Erwina A. Schwarzbartla. Med svojim (pre)kratkim mandatom je dosegel, kar veliko koristnih sprememb in si s tem seveda, poleg široke podpore, pridobil tudi številne nasprotnike, seveda tudi s pomočjo medijev …

62

63

VOLITVE 1990

Ker smo zvedeli, da sindikati zbirajo podpise za konkurenčno Temeljno listino, smo se »naredili neumne« in jim predlagali, naj zbirajo (tudi) podpise za Majniško deklaracijo:

Potem ko sem od jutra do večera garal za uspeh volitev, sem se dan pred volitvami, ko velja predvolilni molk, odpravil na celodnevni izlet visoko v gore – Karavanke.

Ko sem dosegel vrh, sem že vedel, da bomo zmagali.

Na glas sem govoril v dolino: »Slovenija, draga moja!

Domovinica ti moja ljuba, še en dan in – jutri boš svobodna! Končana bo polstoletna tiranija … Kako lepo!« In res, na volitvah je zmagal Demos. Končalo se je obdobje komunizma, hkrati pa je oblast prevzela odločna skupina politikov, ki je znala Slovenijo popeljati tudi iz nevarnega objema Jugoslavije in bližajoče se balkanske vojne katastrofe. V parlament sem bil

izvoljen tudi jaz, tam pa sem postal predsednik tedaj najvažnejše Zakonodajnopravne komisije (morali smo zgraditi povsem nov normativni sistem samostojne države, hkrati pa še »odklapljati« zvezne predpise).

Naslednji dve leti za računalništvo ni bilo kaj dosti časa, čeprav me je kot delovni pripomoček vedno spremljal prenosnik, kar je bilo med poslanci tedaj tudi še nekaj povsem novega. Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi uspešno izpeljali odcepitev od Jugoslavije, odpravili krivice prejšnjega režima (denacionalizacija, privatizacija) in se vključili v družino svobodne Evrope.

Odveč je navajati, da pozitivnega odziva nikakor nismo prejeli ...

64

65

66

67

RAZISKAVA MEDVOJNIH IN POVOJNIH POBOJEV V dveh mandatih (1991−1998) sem bil predsednik Komisije za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev ter postavitev znamenja zamolčanim žrtvam v občini Domžale. Delovali smo tudi v sodelovanju z državno Pučnikovo Preiskovalno komisjo o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti.

Leta 1994 sem tudi sklical iniciativni odbor za postavitev znamenja zamolčanim žrtvam za območje krajevnih skupnosti Dob, Vir in Krtina. Svoje delo smo kar dobro opravili in res postavili lep spomenik ob dobskem župnišču. Zanimivo je, da so se nam na poziv za zbiranje sredstev odzvali številni občani z manjšimi zneski, medtem ko pri raznih lokalnih organizacijah nismo naleteli na prav dober odziv. Posebno naj omenim Krajevno skupnost Dob, katere tedanje vodstvo je bilo našemu »projektu« zelo nenaklonjeno. Očitno so prevladovali še »stari kadri«:

Potem ko smo zbirali podatke, dobljene direktno od svojcev ter znancev zamočenih žrtev, na podlagi javnega poziva v Občinskem poročevalcu, smo izdelali seznam s 138 imeni. V veliko pomoč je bil tudi tedanji tajnik Občinskega sveta g. Lovro Lončar.

Poročilo o delu Komisije za raziskavo medvojnih in povojnih pobojev ter postavitev znamenja zamolčanim žrtvam – ter seznam – Občina Domžale:

68

69

70

71

72

73

74

75

76

77

78

79

80

81

82

83

Naš domžalski zbor Narodnih demokratov je zahteval ostro reakcijo SKD zaradi zamenjave ministra za obrambo ter zahteval sklic izrednega kongresa ND ter s tem posledično tudi možnost izstopa iz SKD:

84

85

Slovenec, 11. julija 1992

86

87

88

89

90

91

USTANOVITEV SDZ ZA DOMŽALE

92

93

ZSMS

94

95

4DOMŽALE SKZ

96

97

98

99

100

101

102

103

Ciril Smrkolj: “Naša Slovenska kmečka zveza je fenomen Evrope, saj kmetje nikjer niso organizirani v lastno politično stranko.

Tudi sami smo se najprej mislili organizirati le stanovsko, nato pa smo, upoštevaje izkušnje povojnih let, ki so nas izučile, spoznali, da v tej pomladi ne smemo stati ob strani, temveč se moramo enakopravno vključiti v gradnjo demokratičnega in poštenega odnosa do človeka, do dela in okolja. Podeželje - zibelka kmetstva ostaja danes brez šol, ni ne župnika niti žandarja niti učitelja, umira v duhu, zato si bomo kmetje prizadevali, da to podeželje oživi, da kmet dobi identiteto borca za slovenstvo, da se ustvari lepši prostor za vse. Podeželje naj ne bi bilo le za turizem, za oddih, temveč naj bi bilo zrcalo uspešnosti celotne družbe.” (Občinski poročevalec: glasilo občine Domžale. Let. 28, št. 6/7 (1990), str. 4)

Janez Hribar: “V meni je bil ponos, da sem Slovenec. V prelomnem času, ko smo čutili, da so časi prav taki − torej prelomni, sem se ovedel potrebe, da ustanovimo svojo kmečko stranko, ki bo pomagala Slovencem na poti v prijaznejšo prihodnost. Kmetje smo morda prav med prvimi začutili, da so časi morda malce bolj demokratični. Nekako se je čutilo, da je pravi čas za ureditev našega življenja v nekaj novega. Vsi smo začutili, da je nastopil pomemben čas.”

104

105

106

107

VOLITVE 1990

108

109

110

111

5BROJAN MATJAŽ

Bitka v Trzinu

113

VREDNA DELA PRETEKLOSTI – NARODOVA POPOTNICA ZA PRIHODNOST Kako so bitko v Trzinu videli neposredni udeleženci?

Nekaj je zagotovo: brez spominjanja na prednike, njihova vredna dela in na preteklost bi bila naša sedanjost oropana vrednot, za katere so predniki živeli nekoč, se zanje žrtvovali in jih nosili v sebi. Vse to, kar nam vrednega ponuja preteklost, je čudovit temelj za naše delo in obstoj naroda v prihodnosti. Množica knjig, člankov in zapisanih spominov … tako gradivo prenaša čase iz preteklosti v prihodnost. Za Slovence je v takem razumevanju vrednot izjemnega pomena izročilo o vsem, kar smo doživeli v tednih in mesecih slovenskega osamosvajanja v letih 1990 in 1991. Posebej ostajajo v spominu 27. junij 1991 in dnevi, ki so sledili po tem. Zdaj ko je mimo že poltretje desetletje od tistih usodnih časov, se pojavlja množica različnih videnj, celo nasprotujočih si zapisov ene same resnice, ki se je uresničevala v tistih dnevih. Resnice, da je edina prava in nesporna osamosvojitev slovenskega ljudstva, pa četudi se ob tistih, ki so bili v usodnih časih glavni in najpomembnejši dejavnik slovenskega osamosvajanja pojavljajo kot samooklicani osamosvojitelji. Razglašajo se za zaslužne dejavnike usodnega časa, pa četudi so bili takrat, ko je šlo v tistih poletnih dneh, julija 1991 za biti ali ne biti – proti slovenski samostojnosti in v junaških borbenih akcijah, s katerimi smo skušali doseči omenjeno osamosvojitev. A zgodovini vendarle gre zaupati: vse stvari naposled postavi na resnično in pravično mesto, pa četudi jo na njeni resnicoljubni poti ovira sto ovir in še več posameznikov.

PUČNIKOV čas, ko je ta izjemni, daljnovidni in pravi demokraciji predani človek zaznal in hkrati predvidel pot Slovencev v svobodo: iz jugoslovanske ujetosti v ekonomsko in vsakršno drugo svobodo. Bili in minili so časi 25 poslancev, ko je bila že misel, da bi lahko živeli v bolj demokratični družbi, kaznivo dejanje, ki ga je oblast sankcionirala z odvzemom službe in vsega ostalega.

navadna dvokolesa, različni tovornjaki, dva avtobusa, cisterna s prikolico, več kombijev, razbita, ožgana in skoraj popolnoma uničena stanovanjska oprema, pločevina in povsod polno razbitega stekla.

Pričujoči pisni posnetek tistega dneva v Trzinu nima ambicije postaviti resnico, ki bo dokončna in nepremakljiva. Pomeni željo orisati potek dogodkov tistega dne v Trzinu iz različnih zornih kotov in (morda) z različnimi videnji nekaterih udeležencev tistega dogodka. Bralci si boste iz celotnega gradiva, ki je pred vami, lahko ustvarili pogled na dan in bitko, ki je ostala eden temeljnih kamnov mlade države v zgodovini nastajanja.

Mostiček na mestu, kjer se je odvijala trzinska bitka, je bil popolnoma zatrpan. Ob potoku Pšati je bil zablokiran vojaški transport, ob njem pa je ostal uničen tank z raztrgano gosenico. Vse to je ostalo za bitko. Kot njena posledica pa so bile po vseh bližnjih hišah in drugih objektih globoke luknje od strelov iz različnega orožja. Najhuje od vsega pa je po bitki ostalo dejstvo, da so v njej nekateri mladi ljudje izgubili življenje.

Bilo in minilo je sojenje četverici, zgodil se je padec berlinskega zida, aroganca in nadutost oblasti v Beogradu pa se je povečevala: z izrazito tendenco prevlade Srbov nad vsemi ostalimi narodi. Če pomislimo, da je ob razpadu Jugoslavije v naši neposredni bližini štiri leta trajala vojna z vsemi možnimi grozotami in poboji neposlušnih narodov in narodnosti, da je bilo toliko ponižanih, mučenih, pobitih in pomorjenih, da je bilo na stotisoče ubežnikov, pregnancev in izseljencev, porušenih in požganih domov, predvsem zasejanega toliko sovraštva – potem smo veseli, da nas je toliko gorja vendarle obšlo.

Ob vsem pa so ostali spomini. Mi, ki živimo na Domžalskem, se spominjamo tistih dni, predvsem tistega dneva – 28. junija 1991 in vsega, kar se je na ta dan dogajalo. Tega dne se je zgodil TRZIN. Prispodoba napada agresorja na naš dom in hkrati tudi prispodoba zmage ob ubranitvi ene največjih vrednot, kar jih Slovenci imamo – DOMA. Po bitki so v kraju ostali razbiti, požgani in s tanki povoženi avtomobili, motorna in

Začetki pomembnih sprememb segajo v 114

Nekdanje trzinsko obcestno postajališče: bitka se je odigravala v njegovi neposredni bližini.

115

ARMADA IZ VOJAŠNICE GRE NA BOJNI POHOD PO SLOVENIJI Bil je čas brezumja Jugoslovanska ljudska armada je v maju 1980 ostala brez svojega vrhovnega poveljnika, znašli smo se v obdobju vsakršnega, predvsem moralnega kolapsa. JLA se je znašla v popačeni nacionalni strukturi, v kateri so vodilno vlogo prevzeli velikosrbskim idejam naklonjeni srbski častniki in generali. JLA je postala slavno in najvplivnejše oporišče velikosrbske politike, ki je temeljila na prevladi enega naroda nad vsemi drugimi.

dan bolj nasilne metode: predaja orožja TO in njegova koncentracija v skladiščih JLA, zahteve za predajo naborne dokumentacije, zasedba Republiškega štaba TO, incident v Pekrah.

Sredi leta 1990 je bila vzpostavljena struktura Narodne zaščite. TO marsikje ni hotela predati orožja. Slovenska politika je sprejela odločitvi, da se vojaški rok služi samo v Sloveniji (moratorij na odhod v JLA), da se TO lahko uporablja tudi v izrednih razmerah.

Sprejeta so bila izhodišča zasnove nacionalne varnosti, iz katerih je bilo razvidno, da se je Slovenija odločila za svojo pot. Konec 1990 in v začetku 1991 je prišlo do organizacijskih sprememb znotraj slovenske TO. Spomladi 1991 sta bila sprejeta dva ključna zakona s tega področja: Zakon o obrambi in zaščiti in Zakon o vojaški dolžnosti. Izvedene so bile tudi nekatere operativne priprave. TO je izvršila disperzijo orožja po celotnem ozemlju republike na več kot 300 lokacij. Nekaj orožja so razdelili vojaškim obveznikom, ki so morali biti nenehno dosegljivi. Skratka, TO je izvajala intenzivne priprave za primer zaostritve položaja (izvajale so se vaje varovanja državnih meja, globinskega zavarovanja, varovanja posameznih objektov, komunikacij, praznjenje skladišč JLA …).

Znameniti 14. kongres ZKJ je razpolovil državo na dve strani: na eni privržence poti v demokratizacijo vsega, na drugi na zagovornike radikalne velikosrbske poti. Ta je vodila v huda nasprotja in naposled pripeljala v vojne in razpad Jugoslavije.

Vse se je začenjalo z velikosrbsko propagando.

Znani so bili velikosrbski mitingi, ki so pozivali ljudi k enotnosti vseh Srbov, nasprotovali novim oblastem v Sloveniji in Hrvaški ter odrekali ostalim narodom državotvorno tradicijo. Nadaljevali so specialno vojno na področju kulture, gospodarstva, diplomacije, informiranja …, da bi na koncu prišli v fazo oborožene agresije, ki je bila najprej tajna (tajno oboroževanje srbskega prebivalstva), na koncu pa javna v vseh manifestativnih oblikah, ki smo jim bili priča v Sloveniji in so jim še vedno na Hrvaškem in zlasti v Bosni in Hercegovini.

Kar nekaj dejstev je nakazovalo na to, da se pripravlja nekaj čudnega. Zvezni armadni vrh je močno pritiskal na nujnost reorganizacije Teritorialne obrambe po vzoru JLA, na nujnost popolne hierarhične podrejenosti Generalštabu JLA. Tem spremembam sta se takrat najbolj upirali Slovenija in Makedonija. Ker ti recepti niso obrodili sadov, so prišle na

116

Ožina, ki jo je je pomenil mostiček čez potok, je postala past za agresorje.

Vojaška moč takratne JLA na slovenskem ozemlju JLA je imela takrat na slovenskem ozemlju približno 22.000 vojakov, od tega 3000 profesionalcev, 140 tankov, okoli 200 transporterjev, na ta prostor pa je bilo vezanih tudi okoli 60 letal.

JLA je bila ljudska vojska, a je to ostala le do takrat, ko se je tistega zgodnjega jutra 27. junija 1991 podala iz vojašnic na bojni pohod po Sloveniji.

Omenjena bojna akcija se že dalj časa, od takrat, ko armade v slovenski poslanski Aksentijević grozil z uporabo se Slovenci ne bomo pokorili.

Slovenska moč je skozi proces zaplenjanja orožja ves čas naraščala (nekaj orožja je bilo tudi uvoženega). Oktobra 1990 je štela okoli 21.000 kosov orožja, pred samo agresijo pa okoli 37.000 kosov. Primanjkovalo pa je težkega orožja, zlasti protitankovskega in protiletalskega. Priprave TO so se v dneh osamosvojitve še stopnjevale, 26. junija je bilo aktiviranih že 16.000 pripadnikov TO, nadaljnji potek mobilizacije je potekal vzporedno s prvimi oboroženimi spopadi.

je nakazovala je predstavnik skupščini Milan vojaške sile, če

Dogajalo se je torej v zgodnjem jutru 27. junija 1991. Tanki iz vrhniške kasarne so se namenili tudi proti Domžalam, saj so skozi Trzin, Moste in Komendo želeli naprej na letališče Brnik.

117

Maksimilijan Karba, pomočnik komandirja milice v Domžalah

Začelo se je že ponoči. V zgodnjih urah sem iz stalne službe Uprave za notranje zadeve v Ljubljani dobil klic po UKV-zvezi, da moram biti neposredno na zvezi in da moram zagotoviti, da bodo vse patrulje ves čas prisotne. Čez čas pa sem bil obveščen, da je iz kasarne na Vrhniki krenila kolona tankov, ki vozi proti Ljubljani, del kolone pa je zavil proti Toškemu čelu. Povedano pa je bilo, da je kolona tankov pri Gorjancu poškodovala več vozil, ki so bila postavljena na cesto. Ko je bila kolona nekje pri trianglu na območju Viča, je bilo jasno, da kolona pelje proti Šiški. Vključil sem se v pogovor in operaterja vprašal, ali se morda ve, kam je kolona namenjena. Odgovor sem dobil, da verjetno v smeri proti Brniku.

Naprej sem vprašal, ali na našem območju začnem kakšne aktivnosti. Odgovor je bil, da ne. Ker so bile UKV-zveze, kot smo rekli , odprte, sem slišal ves pogovor in točno smer gibanja kolone. Zdaj je bila kolona že mimo Šiške, in ker sem predvideval, da bi znala pot nadaljevati v smeri našega območja, sem se znova vključil v pogovor in predlagal, da bi postavil barikado v Trzinskih mlakah, to je tam, kjer danes stoji tako imenovana Trzinska cona.

Kot vojak vem, da tank ne more zapeljati čez železniško progo, ker si poškoduje gosenice, v močvirje, ki je še takrat tam bilo, pa tudi ne bi šli, ker bi tam preprosto obstali. Dovoljenja za svoj predlog nisem dobil, ampak mi je bilo naročeno, da naj bom s patruljami pripravljen, in če se da, naj priskrbim kakšna motorna vozila. Zdaj so bili tanki malo pred Črnučami, iz česar je bilo nedvomno mogoče sklepati, da bodo pripeljali na naše območje.

Naročeno mi je bilo, da naj nekje v Trzinu na čim ožjem delu ceste postavim s patruljami barikado. Ker je bila zgodnja jutranja ura, je bilo na cesti tudi zelo malo prometa. Ustavili smo vse, kar je pripeljalo po cesti, in ta vozila razporedili na cesto, na most čez Pšato, in

ker je bilo sorazmerno malo vozil, mi je bilo tudi naročeno, naj postavimo v barikado tudi kakšno službeno vozilo, kar smo tudi storili. V tem trenutku smo že slišali hrumenje tankov, ki so peljali iz smeri Črnuč. Bolj ko so se približevali, strašneje je bilo. Dajali smo rdeče svetlobne znake za zaustavitev, stali pa ob strani, in ko so tanki pripeljali do barikade, so se za trenutek ustavili, čez nekaj minut pa je prvi v koloni pritisnil na plin, da je zahrumelo, kot bi se nad nami peljalo reaktivno letalo, in zapeljal naravnost v vozila. Nato se je postavil na zadnja kolesa in začel dobesedno mleti pod seboj vse, kar je bilo na cesti. Kako strašno je bilo to lomastenje, se ne da opisati. Po več manevrih je prvemu tanku uspelo zapeljati čez razbitine avtomobilov in nato še drugim.

Moram zapisati, da je preboj trajal nekaj časa in tisti, ki je bil prvi, je zavil proti Mengšu in se tam ustavil ter počakal, da so prišli čez barikado še ostali. Sam sem po zvezi naročil patrulji, da naj gasilske avtomobile usmerijo proti Mengšu, kjer je bila že druga patrulja, in da naj tam postavijo vsa razpoložljiva vozila na most čez razbremenilnik Pšate. Moram zapisati, da še danes ne vem, kako to, da sem namesto proti Mengšu zapeljal proti Depali vasi, in ko sem videl, da sem zgrešil cesto, sem čez polje, vzporedno z Vodovodno cesto, peljal proti Mengšu. Tanki so nato že peljali proti Mengšu in so zaradi sorazmerno malo avtomobilov barikado z lahkoto prebili in pot nadaljevali proti Brniku. V tej barikadi je bil poškodovan tudi gasilski avtomobil, za kar sem kasneje dobil tudi nekaj očitkov.

Vrnil sem se v Trzin in tam videl, da sta na barikadi obtičala dva transporterja in komandno vozilo za radiozveze, v katerem sta bila dva vojaška oficirja. Enemu od transporterjev se je namreč strgala gosenica, in ker je nameraval, kljub temu nadaljevati

118

Črn dim se je vil tistega popoldneva in večera nad Trzinom kot zlovešče znamenje uničevalskega pohoda JLA.

pot se je vkopal v zemljo, kar je preprečilo pot drugemu transporterju in komandnemu vozilu. Vojaki so stali okoli transporterjev in jih stražili, dodati moram, da so bili vidno prestrašeni.

se zadrl, zakaj držim za pištolo. Pojasnil sem mu, da imamo roke samo na vojaškem pasu, vendar si ni dal dopovedati. Povabil me je, naj stopim z njim za enim od vozil, ki so bila v barikadi, in mi tam dejal, da me bo ustrelil kot psa, če bom kar koli poskušal. Čez čas je pristopil k meni drugi oficir in mi dejal, da bi mi rad nekaj povedal. Govoril pa je skozi zobe ali pa iz želodca, saj ga nisem nič razumel. Ker pa je najin stik videl Popovič, to je drugi oficir, je potegnil pištolo in mi jo pritisnil na prsi, rekoč, da me bo ustrelil, vendar si je premislil in to zastraševanje ponovil še dvakrat. Ko se je Popovič odpravil proti vojakom, mi je drugi oficir povedal šifro in rekel, naj si jo zapomnim ter posredujem določeni osebi na MNZ. Odšel sem na PM in to povedal komandirju, ki je nato zadevo prenesel na MNZ. Kmalu smo izvedeli, da je bila to številka radijske frekvence, na kateri je komunicirala vojska. Naj še dodam, da se je ta oficir med boji predal in da je bil do

Ker smo predvidevali, da bi lahko pripeljalo še več tankov, smo barikado ojačali tako, da smo iz SCT-ja v Mengšu in Termita v Moravčah dali pripeljati težko gradbeno mehanizacijo in tovornjake, naložene s peskom. V tem času je tudi iz smeri Maribora pripeljalo kar nekaj tovornjakov, ki smo jih razporedili po poti in bližnjem zemljišču.

Menim, da je bilo nekje okoli poldneva, ko sem šel do komandnega vozila in napeljal pogovor z oficirjema, ki sta stala ob njem.

Eden od njiju me je podil proč, drugi pa je z menoj spregovoril nekaj besed. Čez čas pa je tisti, ki ni bil za pogovor, pristopil k meni in 119

nedavnega zaposlen v Slovenski vojski.

Zadeve na barikadi so bile vse aktivnejše. Tod se je nabralo že tudi dosti civilistov, ki smo jih morali miriti, da niso napadli vojakov, ki so jih zmerjali, še najbolj pa so obsojali oba oficirja. Popoldne je priletel vojaški helikopter in pristal na travniku ob šoli v Trzinu. Ta je

vojakom pripeljal hrano. Kasneje pa sta nad Trzin priletela helikopterja in pristala na travniku med Depalo vasjo in Trzinom. Izvedeli smo, da sta pripeljala specialce, ki so nato tudi sodelovali v boju v Trzinu. Po boju pa so vlomili v hišo Koritnikovih, ki so jo v celoti razdejali, določene stvari pa tudi ukradli.

Janez Gregorič, stotnik I. stopnje, med poveljujočimi v bitki

Tistega usodnega jutra, ko smo večer prej dočakali osamosvojitveno veliko prireditev in z njo uradno razglasitev samostojnosti, smo imeli pripadniki teritorialne obrambe enote razporejene na več koncih Domžal.

Naša zaščitna četa je bila sestavljena iz več vodov, ki so bili na oddajnikih takratnega radia Ljubljana (kasneje se je preimenoval v Radia Slovenija); na avtoservisu, v nekdanjem Toku, v Heliosu, na komunalnem podjetju in še kje. Vsi so z veliko negotovostjo, a tudi pričakovanji upali, da se ne bo zgodilo nič posebnega. Sicer smo o politični in vsakršni drugi situaciji slišali vse mogoče novice, med drugim smo na radijskem srednjevalovnem oddajniku gledali televizijske oddaje in opazovali dogajanja. Tanki so bili že sredi Ljubljane, prodirali so proti Trzinu, Brniku in naprej. V nočnih urah se je dogajalo marsikaj, posledice teh dogajanj so nas dohitevale sredi tistega dopoldneva. Vse, kar smo gledali po televiziji, nas je seveda zelo zanimalo, bili pa smo tudi zelo napeti, celo pretreseni ob posnetkih televizijskih kamer, ki so nam prikazovale prihod jugovojske z uničevanjem vsega, kar se je tankom postavilo na pot.

Kot poveljnik zaščitne čete sem torej vodil vod, ki se je zadrževal na lokaciji Avtoservisa in je bil nekako najbližje Trzinu, ga okrepil s še dvema oddelkoma in se z vozili skušali najhitreje prebiti do Trzina. Prevozna sredstva so bili kombiji, ki so bili v dneh pred agresijo mobilizirani. Ko smo prišli v bližino Trzina, šole nismo dosegli po glavni cesti, saj smo vedeli, da moramo na cilj priti čim bolj skrivoma. Prebijali smo se po obcestju med stanovanjskimi hišami in se približevali šoli.

Na poti smo srečevali nekatere pripadnike milice, pravzaprav rezerviste milice. Z njimi smo se bežno pogovorili o nastalem položaju in nekako prišli do šole.

dogovorili, kako naprej in kakšen položaj naj kdo zasede. Moja skupina je zasedla položaj od šole do vznožja Ongerja, hriba nad Trzinom. Diverzantski in protidiverzantski vod sta zasedla drugi del terena, se pravi od Ongerja proti avtomehaniki Štefe. Še en vod je zasedel južni del oz. del za železnico. Včasih se je konfiguracija terena bistveno razlikovala od zdajšnje, saj je s prometno obvoznico oziroma cesto položaj čisto drugačen. Zdajšnje ceste še ni bilo, zato so se naši ljudje razmestili za železniško progo. Ko smo tako osvojili položaje, ki so nam jih določili, posebnega povelja ni bilo. Leže smo čakali in opazovali razvoj dogodkov. Nekaterih se je loteval strah, nekaterih manj, saj takrat, v tistih prvih urah »trzinske situacije« hude napetosti še ni bilo.

Vse to, kar smo prestajali, posebno ugodno ni moglo vplivati na razpoloženje naših ljudi, saj je navsezadnje napetost rasla iz trenutka v trenutek. Po drugi strani pa se je pred našimi očmi spreminjala predanost naši tedanji ljudski armadi, ki je postajala in postala v zgodnjem jutru iz vojske branilke agresorska vojska. To razumeti in to preobrazbo v sebi »prekvasiti« − ni bilo lahko. JLA je tistega dne, o katerem pišem, postala naš sovražnik, njeni vojaki pa naši nasprotniki. Skoraj vsi smo bili nekoč vojaki v JLA, a smo razumeli usodnost trenutka in to, za kaj je v Trzinu šlo. Po tem seveda odločitev ni bila težka – čigav in na čigavi strani si. Vztrajnost ljudi na položajih nam je govorila svoje.

Položaj in razumevanje trenutka je precej oteževal helikopter, ki je v zgodnjem popoldanskem času »jugovojski« pripeljal vodo in hrano. Ker je pristal tik pri nas – ob šoli na polju – seveda posebne varnosti za naše ljudi ni bilo.

Spominjam se enega od svojih vojakov, ki ga je zaradi zaostrene situacije nekako »zvilo«.

Poklical sem ga k sebi in videl, da se zelo poti in da ne more zdržati velikega psihološkega pritiska, ki je bil najbolj obremenilen za vse.

Vojaku je postajalo slabo, zato sem ga poslal v enega od skednjev, saj s takim vojakom v situaciji, kakršna je bila, nimaš česa početi.

Rekel sem mu: »Tule je tvoje mesto, pazi na skedenj in v njem ostani!« Kaj bom s takim vojakom? S svojim strahom in vedenjem bi slabo deloval na psiho drugih.

Tanki so se bližali Trzinu, ko smo dobili ukaz vojaških oblasti. Ura je bila 11 ali 11.30. Povelje se je glasilo, da naj našo zaščitno enoto – četo okrepimo z enim vodom. Tako okrepljeni naj se pomikamo na lokacijo stare šole v Trzinu.

To smo nemudoma tudi storili.

V šoli, kamor smo naposled prišli, smo počakali še skupino iz mengeškega Leka in dva kamniška voda. Seveda smo se potem 120

Pri starem trzinskem gasilskem domu (na fotografiji) so mnogi stroji pomenili oviro agresorjem, a hkrati tudi nakazovali potrebo po akciji − čiščenju prizorišča …

121

Potem so sledila pogajanja

Pogajanja so bila dolga, z jezo na obeh straneh in nepopustljiva. O tem naj povedo drugi, ki so v teh pogajanjih sodelovali. Spominjam se, da je kmalu po zadnjem delu pogajanj počilo. Jaz preprosto ne morem trditi, kdo je prvi sprožil strel. Močan občutek imam, da je prišel prvi strel iz enega od helikopterjev, ki so pristali v bližini najhujšega dogajanja na trzinskem mostičku. Zdi se mi, da je bil strel JLA namenjen »svojim«, saj so tako hoteli spodbuditi odpor, izzvati bitko in se približati vojaškemu razpletu situacije. Tega ne morem zatrditi čisto z gotovostjo, a močno se mi zdi, da je bilo tako. Ko se je sprožilo, smo seveda tudi mi odprli ogenj, četudi je bila naša enota, bom zapisal, slabše oborožena.

Kajti za poznavalce MPi – 40 nekaj pomeni, ne pa tako imenovani »šmajser« in leta 1940 s tistim orlom na delu orožja. To orožje, ki smo ga imeli, je bilo lahko učinkovito v uličnih bojih, na 50 ali 100 metrov, ne pa tam, kjer nastopajo tanki ali oklepne enote.

bitke. Te hiše so bile zaradi množice izstrelkov zelo poškodovane. Eden od njih je zadel vogal hiše in del izstrelka je v glavo zadel Aleša Kodro, ki je ob tem izgubil življenje.

Aleš je bil na svoj položaj, neposredno za bližnjimi hišami, razporejen približno 70 do 80 metrov od položaja transporterjev. Seveda smo takoj posredovali, da bi mu pomagali.

Prvi je priskočil na pomoč njegov poveljnik – poveljnik voda Borut Škerjanc, ki je bil v neposredni bližini. Takoj je poklical rešilni avtomobil. S skupnimi močmi so ga prestavili s tiste poti na hrib Onger, naložili Aleša in ga odpeljali proti Ljubljani. Jaz sem bil v tem reševanju za nekimi zloženimi drvmi in drva so mi pomenila nekakšno bočno zaščito. Da je boj kar hud, sem občutil s tem, da je bilo ob meni tudi neko drevo, in ko so deževale nad mano krogle, je sestreljeno listje s šelestenjem padalo na tla kot nekakšen opomin, naj ne dvignem glave. Bilo je čudno, nenavadno, neobičajno, pravzaprav srhljivo.

Do žrtev, ki jih je prinesla trzinska bitka, je prišlo precej kmalu po začetku bitke. Oklepna vozila sicer niso tanki, so pa oborožena z 20-milimetrskimi topovi, kar je lahko zelo nevarna oborožitev proti tistim, ki imajo samo lahko orožje. Ti topovi so streljali vsevprek, obilno gor na hrib Onger in pa seveda po hišah, ki še danes stojijo na mestu omenjene

Še nekaj o Alešu Kodri: bil je član kamniškega protidiverzantskega voda, nameščenega neposredno za progo. Ko so JLA prišli na pomoč s helikopterji, se je Aleševa enota znašla med dvema ognjema: med helikopterji in zaustavljenimi transporterji. Nevarnost je bila izjemna in žal je Alešu Kodri prinesla smrt.

tistim na bojišču. Ob tej domnevi smo morali poskrbeti za zavarovanje.

dosegli izstop prvega vojaka iz transporterja.

Vojna vedno uničuje ljudi, pravzaprav jih posredno pobija, zato sem bil vesel, da je iz transporterja izstopilo še preostalih šest, sedem ali kolikor že vojakov, ki so morali do takrat ostajati v njem. Seveda so se predali.

V tistem sem v skupini zaslišal domačo, dolenjsko, pojočo govorico. Rekel sem vojaku: »Slišim, da si doma z Dolenjskega!«

Z nekaj vojaki sem potem na prizorišču boja pobiral različno orožje, ki je ležalo vsevprek.

Takrat mrtvih ljudi nismo pobirali. Enega od ranjencev so že odpeljali reševalci, dva še pozneje. Transporterjev JLA se nismo dotikali, iz enega je v posamičnih intervalih kar naprej še dolgo bruhal ogenj. V bližini je bil še vedno poveljnik transporterjev, ki je bil izredno zagrizen, saj svojim vojakom, ki so pravočasno zapustili vozilo, ni pustil, da bi se predali. K sreči sem prišel do šotorskega platna iz transporterja, z njim sem se pokril, saj sem bil zaradi hudega dežja, ki je še kar padal, do kože premočen.

»Seveda, je iz Ivančne gorice!« Zame se je tako trzinska izkušnja končala.

Ob koncu sem bil najbolj vesel, da sem s pogajanji rešil toliko mladih ljudi, od katerih so bili nekateri v JLA le dva ali tri mesece.

Kakšna škoda, nesmisel in zločin bi bil, da bi šli zaradi srbskih častnikov v smrt. Vojna ne prinese drugega kot to: množično umiranje tistih, ki zanjo niso niti najmanj krivi.

Pridružil se nam je z dvema ali tremi vojaki tudi Bojan Končan, ki je ob naših skupnih pogajanjih in prerekanjih pomagal, da smo

Bitka se konča Bitka se je končala precej hitro – po dobri uri in pol. Vse skupaj se je končalo nekako do 20.30. Vse skupaj je zaznamovala tudi nevihta, ki je bila izredno močna, kmalu se je stemnilo, čeprav je bilo šele ob koncu junija.

Z nekaj vojaki sem odšel na pomoč tistim na koncu boja, druge pa sem pustil za varovanje.

En helikopter je namreč odletel proti Mengšu, zato smo predvidevali, da se bo spustil na tla nekje ob gradu Jable ali na širšem območju Mengša, vojaki pa bodo prišli na pomoč

122

Agresorjevi tanki in samohodna vozila so si utirali pot proti Brniku in na tej poti povzročili veliko razdejanja in škode.

123

Nebo nad Trzinom so nenehno preletavali helikopterji takrat že sovražne tuje vojske.

pripravljeni na strel. Stvar je bila filmska, prava scena napetosti, tik pred izbruhom. Močno sem se zavedal, da je nastopil trenutek za pameten pristop. Najprej sem skušal umiriti sebe, da bi potem to umirjenost prenesel še na obe pogajalski skupini. Dogovoril sem se z obema našima pogajalcema, da moramo delovati tako, da bo nasprotnik začutil našo popolno prevlado in popustil. To je bila, hitro se je pokazalo v njihovih stališčih, hudo težka naloga. Od pogajanj sem na vsakih 15 minut hodil k ostalima našima pogajalcema – na oblikovanje naših stališč. »Naredi to in to, povej to in to …,« mi je naročil denimo Bojan Končan in tako oborožen z nasvetom sem se vsakič podajal dol v njihovo štabno vozilo. Ko sem opravil konkreten pogovor, smo čakali, kaj se bo zgodilo. Nekajkrat! Ko je prišel še Vinko Beznik s svojimi specialci, se nam je položaj še izboljšal. JLA je pristajala na podaljševanje odločitve, to odlašanje pa je bila seveda voda na naš mlin.

Nekako po 20. uri se je že čutilo, da se nekaj dogaja. V tem času smo na hitro sedli skupaj: »Zdaj nimamo kaj! Pogajati se niso hoteli, z nobeno potezo niso hoteli stopiti nazaj, računali so, da bodo z nekakšnim odporom dosegli svoje cilje; računajoč na to, da smo mi neki začetniki, nenevarni Slovenci, ki si ne bodo upali začeti streljati. Kapetan Popović je takrat rekel: »Pa Slovenci, nečete si valjda usuditi!« Bitka se je začela nekako dvajset ali trideset minut po šesti uri zvečer. Nekje je počilo. Bilo je v trenutku, ko sem šel od zadnjih pogajanj.

Pok je bil povzročen, bil je višek trenutka, ki se je nakazoval že vse popoldne. Mi smo pogajanja končali. Želeli smo, da bi se konflikt končal brez žrtev, da bi napadalec uvidel brezizhodnost svojega položaja in da bi šli iz pogajanj v mirnem sporazumu. Ni šlo. Upanje na mirno rešitev je dokončno ugasnilo.

Edvard Golob, stotnik I. stopnje – pogajalec v bitki pri Trzinu Dan pred bitko v Trzinu je bil zame naporen in dolg. Še težje je bilo, ker sem moral biti buden, morda v svoji najtežji noči s 26. na 27. junij 1991. Potem ko smo 26. junija zvečer razglasili svojo samostojnost, sem kot štabni dežurni oficir že premikal svoje enote, potem ko so se poveljstva republike in pokrajin odločala vsaka za svoje dejavnosti. Zjutraj ob dveh ali treh se je že vedelo, kaj se dogaja in da smo med uradnimi dogodki, ki jih je prinašal konflikt.

samo ne, da spregovori orožje. Ta stvar ni več šala, zato je med uporabo orožja edina prava pot v pogajanjih.« Toliko je bilo vsakršnega orožja. Armbustov, topov in vsega, da je najpomembneje preprečiti, da bi to orožje spregovorilo.

Morda sem govoril zelo prepričljivo o tem, da so pogajanja edina prava oz. pametna plat, da so me nazadnje izbrali za živega pogajalca slovenske strani v pogajanjih z JLA v Trzinu.

Prepričan sem bil, da je s pametnim ravnanjem edinole mogoče preprečiti zaustavljanja.

Navzoč je bil njihov major makedonske narodnosti, Srb – kapetan I. klase, navzoč je bil še neki višji vodnik. Prišli smo v njihovo vozilo in se najprej predstavili. Bil je čuden, skrajno nenavaden občutek. Bili smo oboroženi, nastala je velika napetost. Okoli nas so bili razporejeni vojaki JLA, vsi z orožjem,

V takem sem, kot član poveljstva bitke v Trzinu že v dežurstvu dobil nalogo za naprej.

V poveljstvu smo bili Končan, Železnik in jaz, ki sem prišel s svojimi vojaki oz. povezanimi enotam iz Leka v Trzin. Takrat sem rekel Bojanu in Tonetu, tovarišema v poveljstvu: »Ali ni najbolj primerno in pametno, da damo prednost pameti. Da se pogovarjamo čim dlje,

124

Zogleneli ostanki gospodarskih vozil, ki smo jih Slovenci zastavili kot oviro preboju agresorjev naprej.

125

Bitka

Prvemu strelu je sledila množica naslednjih.

Razplamtela se je bitka. Na naši strani je bilo, kot se spominjam, 80 udeležencev v bitki, onih na sovražnikovi strani je bilo kakih 30.

Kar naenkrat je mesto dogajanja napolnilo veliko streljanja, streljalo se je toliko, da se je vnel avtobus, ki je stal sredi dogajanja.

Sovražnik je po začetku streljanja streljal na slepo, saj svojih nasprotnikov ni videl. Mi smo jih imeli na sredi med seboj: popolne tarče, četudi je številnim pogled na napadalce zakrival helikopter JLA, ki je vojakom pripeljal »sredstva zveze« in hrano. Vojakom JLA smo dopustili, da so šli po pošiljko, ob tem pa smo videli, da se pripravljajo na odpor in da se ne nameravajo predati. Ko smo poveljujoči spet staknili glave skupaj (navzoč je bil tudi Vinko Beznik), smo skupaj odločili, da grem dol v štabno vozilo k JLA in jim povem slednje: »Zdaj je pa tako: če ne boste popustili, bomo razstrelili tole vozilo!« Kapetan Popović, sicer Srb, mi je odgovoril: »Taki ste torej Slovenci.

Pa storite tako! Mi bomo sedli v džip, vi ga pa razstrelite!« Bila je grožnja, ki je mi nismo mogli uresničiti, saj je z našega položaja na poti do džipa stal avtobus, ki je znan kot impresiven del pogorišča, kakšno je ostalo po bitki. Fizično na omenjeni džip ni bilo mogoče streljati.

ki so prišli za hrbet, so pripomogli h končni odločitvi. Dlje ni šlo s pogajanji, zato omenjeni goreči avtobus.

Ko sem se vrnil med svoje k Bojanu, Tonetu in Vinku, sem jim rekel: »Sedli so v džip. Grožnjo pa moramo uresničiti!« V tistih trenutkih so se že zaslišali motorji bližajočih se novih helikopterjev, ko je iz republiškega vodstva prišlo: »Kaj čakate!? Napadite vendar!« Skozi Vinkov aparat komunikacije z republiškim vodstvom je bilo mogoče slišati še enkrat: »Udarite že vendar!« Tam, na republiški ravni se je že vedelo, da se pripravlja desant. Mi seveda tega podatka nismo imeli. Helikopterji,

Včasih smo govorili o razrednem sovražniku, potem ideološkem sovražniku, oboroženem sovražniku, ki nas kot napadalec ogroža; zdaj teh ni več. Sovražnost in sovražnike pa prenašamo v prihodnje čase, ko sramotno dediščino sovražnosti in sovražnike prepuščamo zanamcem. Kako žalostno, boleče, morda tudi usodno. Kdo bi vedel?!

Štirje vojaki so padli, mi smo imeli enega mrtvega. Po dolgem streljanju, ko se je porabilo zelo veliko streliva, je naposled vse potihnilo. Trajalo je kako uro, ko je gorel le še avtobus. Jaz sem sklenil svojo omenjeno življenjsko izkušnjo, ko sem bil izpostavljen tako svincu kot tudi drugim posledicam, ki bi lahko sledile zaradi mojega postavljanja za osamosvojeno Slovenijo. Ta izkušnja mi je veliko dala. Prenesel sem jo v naslednjih 20 let življenja. Že oče mi je zapustil modrost: »Vojna se začne, ko razuma ni več!« Vojna so lahko tudi ljudje na strani. Gredo se vojno brez pušk in topov, a s streljanjem hudega, povzročanjem vsakršnih hudobij. Predvsem zato, iz enega samega razloga, ker si duhovno nasprotujejo.

Danes razmišljam tudi o tem, kar smo si s trzinsko bitko in drugimi spopadi (z žrtvami ali brez njih) priborili. Fizičnih sovražnikov, ki bi nas z vojsko ogrožali, nimamo. Žal pa ni nič manjša nevarnost v tem, da vojno ohranjamo med nami, ko pravimo, da zdaj živimo v miru.

Ali res?

126

Neskončno razdejanje z znanim uničevalcem …

Rekonstrukcija bitke v trzinu, kot je ostalo zapisano v poročilih o njej

Ob povečevanju slovenske samozavesti, ki se je dokončno okrepila v trenutku, ko so Slovenci zvedeli za rezultate referenduma o samostojnosti, se je v Sloveniji stopnjeval občutek ogroženosti. Ogrožala naj bi nas tako imenovana »Ljudska armada«, ki je bila ustanovljena samo in izključno za obrambo in zaščito lastnega naroda. Kakšna zmota: iz zaščitnika in varuha svojega naroda je v nekaj dneh postala napadalec – nad lastnim narodom. Občutje ogroženosti se je stopnjevalo vse do tistega večera 26. junija, ko se nam je zgodila, Slovencem, zgodovinska

razglasitev samostojne Slovenije. Vse, kar se je zgodilo po njej, je poteptalo desetletja dolgo grajen mit o ljudski armadi, ki se je dokončno sesul v naslednjem četrtkovem popoldnevu 27. junija 1991 po vsej Sloveniji, posebej v Trzinu.

Nekateri Domžalčani, ki so bili v tem jutru vpoklicani v Teritorialno obrambo, se ga spominjajo takole: »Iz Ljubljane so nas obvestili, da so iz vrhniške vojašnice odpeljali tanki in transporterji. Kam so bila vozila namenjena, seveda še nismo vedeli. Ko je bilo očitno, da

127

ena kolona pelje v domžalsko smer, smo bili zadovoljni; da organizirajo postavitev nasilne blokade med Dobravo in Trzinom in da naj kolono JLA na vsak način skušajo zaustaviti. Za postavitev take blokade je bil najprimernejši most čez Pšato blizu Gregčeve hiše.

strašno. Priznati moram, da me je stisnilo pri srcu in me bilo pošteno strah. Bilo je, kot da bi se svet podiral pod menoj. Vse se je odvijalo zelo hitro. V dobrih petih minutah so tanki prebili blokado. Ker je bilo na cesti že precej avtomobilov, so se tanki takoj, ko so bili čez most, zasukali s ceste in pot nadaljevali po travniku. Proti tankom smo bili nemočni, brez primerne bojne enote in ustreznega orožja.

Skočil sem v avtomobil, ki ga seveda nisem dal v barikado, in drvel proti Domžalam. Sam pa ne vem, kako sem se mogel znajti na stranski cesti sredi Depale vasi. Šele tu sem ugotovil, da vozila ne peljejo proti Domžalam, zavila so proti Mengšu in Gorenjski. Medtem je kolono tankov in transporterjev z avtomobilom po Vodovodni cesti iz Domžal in čez polje prehitela patrulja, da je bila v Mengšu pred njimi, našteli so jih trinajst, a jih je bilo še nekaj več. Druga miličniška patrulja je medtem na mostu čez razbremenilnik Pšate na Gorenjski cesti v Mengšu postavila še drugo barikado.

Vojaška vozila so tudi to barikado kmalu prebila in poškodovala nekaj vozil, med njimi tudi gasilsko cisterno. Iz težkih gradbenih strojev so potem postavili barikado na mostu čez razbremenilnik na kamniški strani in na mostu čez Pšato v Dragomlju.

Iz analize boja v Trzinu, ki jo je izdelala JLA sama, pa izvemo, da je I. oklepni bataljon povelje za odhod dobil ob 2. uri in 30 minut. Ena kolona naj bi peljala z Vrhnike čez Toško čelo proti Brniku, druga pa z Vrhnike po avtocesti skozi Črnuče, Trzin in Mengeš; zasedla naj bi letališče in preprečila njegovo nadaljnjo uporabo. Načelnik štaba podpolkovnik Nikola Bobić je v svojem poročilu zapisal, da je kolona v Trzinu prišla na močno barikado na mostu in na druge velike ovire.

Domžalski teritorialci so se ta dan z armado prvič srečali pri Črnučah, kjer so imeli odličen položaj. Lahko bi kolono, v kateri je bil del oklepnomehaniziranega bataljona in se je z ljubljanske strani približevala Trzinu, napadli in poskušali zadržati. Vendar niso imeli primerne oborožitve in tudi povelja za napad od Republiškega štaba Teritorialne obrambe niso dobili. Odločitev je bila zagotovo pravilna, saj bi sicer tako bojni dogodki v Sloveniji kot pogajanja o umiku Armade iz Slovenije potekala težje, zagotovo pa tudi z več žrtvami.

Po prebitju blokade v Mengšu so vozila pot nadaljevala proti Brniku. Tam so se, medtem ko je Jugoslovanska armada poskušala zasesti letališče, bili srditi boji.

V blokado so postavili vsa vozila, tovorna in osebna, ki so v Trzin pripeljala s štajerske strani, toda kot nalašč takrat ni bilo velikih tovornjakov. Dvajset minut čez četrto uro se je kolona armadnih vozil z ljubljanske strani začela približevati Trzinu. Hrup in močni tresljaji tankov in transporterjev so domačine iz prijetnega spanja prebudili v strah in obup.

Pred barikadami so se vozila sicer ustavila, toda ne za dolgo. Po petih, morda desetih minutah, medtem so najbrž dobili povelje, so »navalili« na barikade. »V trenutku, ko so se tanki postavili na zadnja kolesa ter se začeli vzpenjati na vozila v barikadi in jih mleti pod seboj, je bilo zares

128

Škoda, človeška življenja in popolno razdejanje: vse to vedno znova potrjuje nesmiselnost vojne.

Armada v svoji pasti Voznik transporterja, menda je bilo to po vrsti sedemnajsto vozilo, je bil pri zavijanju s cestišča po nasipu navzdol na srečo neroden.

Za armado bi bilo vse v redu, če bi tako kot vozniki pred njim navzdol peljal naravnost in ne postrani. Pri tem se je ena gosenica odtrgala, kar je tudi sicer značilna napaka teh vozil.

bodo vozilo popravili in pot nadaljevali proti Brniku. Vojaki so vse dopoldne popravljali gosenico in jo nekoliko skrajšali ter vozilo okrog 13. ure usposobili za vožnjo, a so se medtem znašli v še večji blokadi; teritorialci so jo postavili tudi pred Štefetom z ljubljanske strani in jim zaprli pot nazaj.

Transporter brez gosenice, ki se je z večkratnim zagonom poskušal na vsak način izkopati, se je vse bolj in bolj ugrezal v zemljo med cesto in Nacetovo hišo ter tako zaprl pot drugim vojaškim vozilom, mimo barikad pa bi se težko prebila. Na mostu in pred njim so tako ostala ujeta še tri vozila, dva transporterja in komandni avtomobil z dvema armadnima oficirjema in radijskimi zvezami. En transporter je oviro poskušal obiti po stari cesti proti Knoftru. Na srečo starega mostu tu ni več. Očitno sta se oficirja po dogovoru s štabom odločila, da

Miličniška straža, ki je barikado varovala že od jutra, se je medtem še okrepila.

Ob 11. uri in 20 minut je načelnik 55. ObmSTO Bojan Končan od načelnika 5. pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Vojka Pavlina po posebnem telefonu prejel ukaz poveljnika 5. PŠTO: »Med Trzinom in Mengšem so trije pokvarjeni tanki s približno 30 vojaki. Z enoto primerne moči jih obkolite, razorožite in zaplenite tehnična sredstva. Izdelajte svoj načrt zaplembe in prevoza. S pogajanji začnite 129

takoj. Vztrajajte naloge!«

do

uresničitve

Ob 12. uri in 30 minut so bile enote zbrane pri tovarni Lek. Poveljniki so bili z nalogami seznanjeni. Potem so se skupaj z enotami prepeljali na dvorišče osnovne šole v Trzinu, kjer so se poveljniki podrobno pogovorili o načrtovani akciji. Načelnik Končan je nato o pripravah obvestil poveljnika 55. ObmŠTO v Domžalah ter dodal, da si je za akcijo izbral štiri prostovoljce, merilce z armbrusti.

Poveljnik ga je opozoril, da ima za to nalogo odobrena samo dva armbrusta. Čeprav je bilo v Domžalah na razpolago 16 RMM armbrustov, je moral dva prostovoljca odpustiti. Enote so nato odšle na položaje in obkolile že blokirane oklepne transporterje in avtomobil za zveze.

Pripadniki diverzantskega voda iz Kamnika so zasedli položaj na južni strani železniške proge; oboroženi so bili s formacijskim orožjem (AP, PAP, OPu). Na severni strani, na pobočju hriba Onger, so položaj zasedli pripadniki protidiverzantskega voda iz Kamnika z enako oborožitvijo. Na vzhodni strani tja do osnovne šole in Ongerja so se na položaje razporedili teritorialci zaščitne čete iz Domžal, oboroženi z avtomati MPi M-40, nekateri pa samo s pištolami.

ukazane

Končan je o tem obvestil poveljnika 55.

ObmŠTO Marjana Mahniča. On je po pogovoru s sodelavci za to nalogo določil tri najbolj usposobljene enote, ki še niso imele bojnih nalog: protidiverzantski vod iz Kamnika s štiriindvajsetimi vojaškimi obvezniki, diverzantski vod iz Kamnika s triindvajsetimi vojaškimi obvezniki in okrepljen vod zaščitne čete iz Domžal s tridesetimi vojaškimi obvezniki. V tem času, pravzaprav že pred tem, so bile teritorialne enote iz naše občine prerazporejene na druga območja. Enota za specialne namene je bila razmeščena v Šentjakobu in Podgorici, druge pa na območju Črnuč in Savelj, na Poljanski cesti v Ljubljani, na Ljubljanskem gradu in na Igu. V okviru PŠTO je bilo prerazporejenih tudi deset ostrostrelcev in Pionirski vod. Na območju 55.

ObmŠTO so bile organizirane še tri enote; ena je varovala radijski oddajnik v Domžalah.

Za pogajalce je poveljnik 55. ObmŠTO določil načelnika tega štaba, stotnika 1. stopnje Bojana Končana in rezervna častnika, majorja Antona Železnika ter stotnika 1. stopnje Edvarda Goloba.

Na razpolago so imeli, kot smo že omenili, tri enote z okoli 90 teritorialci z razmeroma skromno bojno opremo. Naši fantje in možje, ki so jih pod orožje poklicali od dela v tovarnah in na kmetijah, so bili na vojno psihično slabo pripravljeni, menili so, da bodo samo stražili in da do boja ne bo prišlo. Lahko bi rekli, da so bili naši teritorialci tudi brez bojnih izkušenj. Na položajih so se znašli povečini z nepreizkušenim »trofejnim« orožjem, ki so ga dekonservirali kar med potjo. Tako so imeli vojaki v oklepnih vozilih s sodobno oborožitvijo in dobrimi radijskimi zvezami veliko premoč.

Takoj po razmestitvi po položajih, to je bilo ob 13. uri, so stekla prva pogajanja. Na nasprotni strani sta pogajanje vodila kapetan I. razreda Rade Popović, oficir KOS JLA, in major Frane Raduljević, načelnik za zveze v oklepni brigadi. Občasno je pri pogovoru sodeloval tudi komandir III. Mehaniziranega voda, mehanizirane čete 1. oklepnega bataljona Oklepne mehanizirane brigade z Vrhnike, višji vodnik I. razreda Tomislav Bakračević.

Bakračević se je že dopoldne do civilistov, ki so na glas izlivali svoj gnus do armade zaradi njenega početja, obnašal zelo surovo ter kar nekajkrat potegnil pištolo iz toka in grozil, da bo streljal. Domačini in številni, ki so v Trzin prišli od drugod, ter šoferji avtomobilov v barikadi so vojake, podoficirje in oficirje zmerjali z okupatorji. Miha Lenček, slaščičar iz Domžal, pa je medtem z razpršilom na transporter nabrizgal Hitlerjev kljukasti križ. Ko

Ob 11.36 je 55. ObmŠTO obvestil enoti v Kamniku, da naj prideta pred tovarno Lek, kjer je bil že od jutra nameščen protioklepni vod Armbrust s 16 RMM armbrusti.

Enako povelje je ob 11. uri in 45 minut osebno sprejel tudi poveljnik zaščitne čete Domžale stotnik 1. stopnje Janez Gregorič.

130

Na bližnjih hišah starih Trzincev ob prizorišču bitke je agresor povzročil veliko poškodb.

so vojaki to opazili, so ga z noži izpraskali.

vi nečete pucati, Slovenci niste takvi.« Očitno je armada podcenjevala bojno pripravljenost in odločnost Slovencev. Armadni oficirji so zagotovo menili, da bodo z našimi opravili z »levo roko«. Na položaje so na našo srečo tako vojaki kot oficirji odšli slabo pripravljeni, najbrž so menili, da bo dovolj, če se s tanki samo pokažejo. Zagotovo niso imeli bojnega načrta za Trzin, menili so, da bodo brez težav prišli skozi in so se v boj zapletli popolnoma naključno. Armadni oficir je med pogajanji dejal, da so pripravljeni tudi na žrtve.

Pri pogajanjih je bil najbolj trdovraten kapetan I. razreda Rade Popović. Brezpogojno je vztrajno zavračal predajo, ker da so vojaki in da se ne bodo predali. Ves čas je opazoval majorja Raduljevića in mu povsod sledil. Popović je predlagal, da naj se armada umakne na drug prostor, tako da bi bila cesta spet prosta. Naši pogajalci so nato privolili, vendar s pogojem, da armada odda vse osebno orožje in strelivo ter strelivo za topove 20 mm. Na to pa armadni pogajalci niso pristali. Do predaje ni prišlo tudi zato, ker so v svojo past ujeti vojaki pričakovali pomoč armade.

Ko je bilo vse bolj očitno, da se armada v Trzinu ne bo tako lahko rešila iz svoje pasti in so naši obroč okoli nje vse bolj stiskali, je komandant brigade ob 13.30 prvič prosil komandanta armadnega korpusa za helikopterski desant v pomoč obkoljenim vozilom v Trzinu.

Po pripovedovanju dr. Strusa, ki je ranjene vojake v ljubljanski bolnišnici operiral, so se oficirji že odločili za predajo, a so jim bližajoči se helikopterji namero preprečili. Drugi razlog pa je mogoče zaključiti iz besed armadnega oficirja Končana. Vladimir Stanič iz Kamnika se spominja, da mu je armadni oficir, s katerim sta se poznala že od prej, rekel: »Bojane pa

131

Pomoč Specialne enote milice

Okoli 14.20, to je po eni uri in 20 minutah neuspešnih pogajanj, je v Trzin prišla skupina pripadnikov Specialne enote milice, ki jo je vodil poveljnik Vinko Beznik.

radijsko zvezo, obveščen, da oklepni enoti prihajajo na pomoč helikopterji JVL MI-8 s specialci.

O tem je obvestil tudi Končana. On je šel znova k Popoviću in mu povedal, da ve, da ujetim prihaja pomoč, ter dodal, da bodo med desantom udarili nanje. Popović se je sicer izgovarjal, da ne ve in da nima stika z njimi ter da desanta ne more preprečiti. Že iz pogovora je bilo mogoče sklepati, da je o vsem prav dobro poučen, kar se je pozneje tudi potrdilo. Armada je s tem napad naših samo zavlačevala.

O njihovem prihodu pa vodstvo teritorialcev ni bilo obveščeno ne od območnega, pokrajinskega ali republiškega štaba in ne od milice, ki je bila v blokadi in je imela radijske zveze. To, da Teritorialna obramba ni imela radijskih zvez oziroma jih je imela v skladiščih, pa jih ni smela uporabljati, bi bilo skoraj usodno tudi za razplet boja v Trzinu.

Malo je manjkalo, da naši teritorialci niso udarili po Specialni enoti milice (SEM), ki jim je prišla na pomoč; to pa predvsem zaradi tega, ker je večina teritorialcev prvič videla njihove nove uniforme in tudi pripeljali so se z maskirano zeleno obarvanimi avtomobili, kar je bilo do takrat značilno za specialne enote armade. Po razmestitvi svoje enote na položaje in po pogovoru s pogajalci TO se je tudi Vinko Beznik pogajal s Popovićem, a prav tako brez uspeha.

Poveljnik Beznik je medtem že dobil ukaz, da naj najprej streljajo v gume in nato uničijo vozilo za zveze. Ko so to sporočili Popoviću, je on skupaj z majorjem Radobuljcem sedel v avtomobil. Drugič pa je v avtomobilu pustil samo vojaka za zveze in našim dejal: »Vi radite svoj posao.« Vendar naši avtomobila za zveze niso napadli.

Desant armade na Trzin

Okoli 18.30 zvečer se je od nekod zaslišalo brnenje helikopterjev. Kmalu so prileteli trije: dva sta zakrožila nad Trzinom in zavila čez križišče pri starem gasilskem domu proti Pimperku, eden pa je poletel proti Mengešu.

priletela že omenjena helikopterja in nad posestvom Pšata zakrožila. Ob 18.30 se je 250 metrov južno od proge med Depalo vasjo, plinsko postajo in Trzinom spustil na tla transportni helikopter. Iz njega so začeli skakati armadni specialci, ki jim je poveljeval kapetan Duško Popović. Za boj v Sloveniji so jih nekaj dni prej pripeljali iz Skopja.

Pripadniki teritorialne obrambe pod vodstvom stotnika Končana in Vinka Beznika iz specialne enote so se strnili okoli svojega poveljstva in bili odločeni na boj. Tako z desantniki JLA iz helikopterjev kot s posadkami v transporterjih.

Končan je v novih razmerah, ker ni imel radijske povezave, teritorialce obvestil kar osebno in jim določil položaje za spopad na severni strani železniške proge.

Med desantom je završalo tudi v diverzantskem vodu na naši strani. Ukleščenim med vojake v transporterjih in armadne desantnike je postalo vroče, vsakdo je iskal varnejše zavetje.

V popolnoma novih okoliščinah se je Bojan Končan odločil za napad in Dušanu Mihaliču, pripadniku protioklepnega voda 2. jurišnega bataljona iz Domžal, ukazal: »Streljaj na

Ob 18.37 sta čez križišče pri gasilskem domu

Ob 17.44 so nad Trzinom zakrožili trije helikopterji, dva blizu skupaj in eden posebej, ki so brez posledic odleteli nazaj proti Ljubljani.

Posadke so si najbrž ogledovale teren za desant.

Posebej napeto je bilo ob 14.51, ko je vojaški helikopter Gazela vojakom pripeljal hrano.

Pristal je na travniku v trikotu med Pšato, glavno cesto in šolo. Iz helikopterja so prinesli suhe obroke hrane in posode z vodo ter vse takoj razdelili vojakom. Gazela je odletela ob 14.55.

Nato sta se Beznik in Končan dogovorila za napad. Teritorialci naj bi z dvema armbrustoma uničili en transporter, pripadniki Specialne enote milice, ki so imeli prav tako dva armbrusta, pa druga dva in vozilo za zveze.

O začetku napada so bili teritorialci tudi obveščeni. Medtem je bil poveljnik Specialne enote milice, ki je imel na tem območju edini

Radovednost je v takih primerih vedno nevarna. Trzinci in okoličani so prihiteli na kraj dogajanja, kjer so glasno obsojali uničevalska dejanja pripadnikov JLA.

132

133

helikopter!« Toda prvi armbrust je popolnoma odpovedal. Po nekajkratnih poskusih, da bi ga sprožil, ga je odvrgel in vzel drugega. Sprožil in ustrelil je, vendar se je med vejami izstrelek izgubil. Ob strelu so začeli streljati tudi teritorialci in miličniki s pehotnim orožjem. V tistem se je samo nekaj deset metrov stran – južno od železniške proge – začel spuščati drugi helikopter. Vanj je iz avtomatske puške sprožil ogenj Milan Narat, ki je bil v neposredni bližini. Zadel naj bi aviomehanika, to se je izvedelo pozneje, zato je ta helikopter imel težave. Teritorialci so ga pozneje sestrelili.

uspešno odbijala, vse dokler se ni umaknil.

Med bojem sta celo slišala povelje sovražnikovih oficirjev, ki so kričali: »Po bandi teritorialaca, koja nas je mučki napala, brzom paljbom, pali!« Slišala sta tudi vprašanje: »Dali si ranjen? Jeli ti treba pomoč?« Ko sta vsak iz svoje sobe odbijala in napadala sovražnika, ju je kdaj pa kdaj prišla pogledat gospodinja Vida in ju povprašala, ali kaj potrebujeta in ali sta kaj žejna ter ju okrepčala s šilcem žganja. Ko dalj časa nista opazila sovražnika, je Bojan iz pritličja hiše po telefonu poklical poveljnika 55. ObmŠTO v Domžale in ga obvestil o razmerah na tem delu bojišča v Trzinu.

Desant tega helikopterja v Trzinu prav zaradi napada ni uspel. Ker se je takoj dvignil, bi ven lahko poskakali največ trije specialci.

Nekateri znajo povedati, da je na posestvu Pšata helikopter znova pristal in morda odložil ostale vojake. Po naših in armadnih poročilih sta helikopterja pripeljala 27 specialcev.

Poveljnik Mahnič je zahteval, da naj takoj pride v štab in ga s tem podrobneje seznani.

Bojan ga je le s težavo prepričal, da sta na tem delu bojišča z Dušanom ostala sama in da ne more nikamor. V štab je odšel šele okoli 20.45.

Streljanje pa se je poleglo okoli 20.30, ko so se armadni specialci morali umakniti proti Depali vasi.

Sovražnikova desantna enota se je poskušala združiti z oklepno mehanizirano enoto. Vnel se je srdit boj. V sicer kratkem spopadu so teritorialci ubili enega armadnega specialca in enega hudo ranili. Nekako po 20 minutah boja se je diverzantski vod teritorialcev brez povelja umaknil proti križišču in za gasilskim domom prečkal glavno cesto ter skušal kar po čistini priti v stari del Trzina. To pa je bilo usodno za Edvarda Peperka, ki so ga zadeli, kot kaže, armadni specialci ob Kmetičevi cesti. Ta svojevoljni umik z bojišča so pozneje opravičevali, češ da se bodo borili na svojem območju.

Ti črno-beli posnetki so se v dnevu, dveh znašli na naslovnicah vseh domačih in mnogih tujih tiskanih medijev.

Edvard Peperko, žrtev bitke v Trzinu

Ko je stotnik Končan ugotovil, da sta z Dušanom Mihaličem ostala sama, sta se umaknila v hišo Slavka-Alojza Bajca, ki je komaj nekaj več kot 20 metrov oddaljena od železniške proge.

Domačemu sinu Marku, ki je že bil pri vojakih, je Bojan dal samodejno pištolo in ga na hitro poučil, kako naj jo uporablja, če bi sovražnikovi vojaki poskušali vdreti v hišo. Bojan in Dušan pa sta iz podstrešnih prostorov, od koder sta imela odličen pregled na položaje, sovražnika, ki se je približal že na približno sto metrov,

Okoli sedme ure zvečer se je zgodilo najhujše: ubit je bil teritorialec Edvard Peperko. Armadni specialci so streljali z južne strani železniške proge Ljubljana-Kamnik. Od strani je bil zadet Edvard Peperko, krogla ga je od strani zadela v prsi. Obležal je na Tomšetovi njivi ob Kmetičevi cesti blizu križišča z glavno cesto pri Kržišnikovi lipi.

odpeljali nekako ob 19. uri in 5 minut, a je že na poti v bolnišnico umrl; menda nekje pri Šentjakobu.

Domačija Kržišnikovih je bila nekoč znana trzinska gostilna. Žal pa je bil pri tej lipi ranjen še en teritorialec, k sreči lažje.

Za družino neskončno velika in nepopravljiva izguba!

Edvard Peperko je bil Kamničan, živel pa je z družino nekje v Domžalah. Zapustil je ženo in dva otroka. V junijski vojni za Slovenijo je bil ena od prvih smrtnih žrtev.

K hudo ranjenemu Edvardu Peperku so poklicali rešilni avtomobil, v njem pa je iz zdravstvenega doma v Domžalah prišel na prizorišče boja dr. Marko Frangeš.

Ranjenega Edvarda Peperka so proti Ljubljani

134

135

Nevarnost: sovražnikove posadke iz transporterjev

Poleg že omenjenih helikopterjev z armadnimi specialci sta ob 18.38 južno od blokiranih transporterjev zakrožila dva helikopterja MI8. Razmere so bile skrajno napete, tako med posadkami v oklepnikih kot med našimi. Kdo je prvi sprožil strel, bi najbrž težko ugotovil.

Janez Gregorič, ki je bil na položaju samo nekaj deset metrov stran, in tudi drugi menijo, da je prva udarila posadka v helikopterju, in sicer tako po miličnikih in teritorialcih kot po posadkah v oklepnikih, zato da so jih izzvali in jih potegnili v boj. Teritorialci in specialci milice so na ogenj takoj odgovorili. V enem helikopterju so naši hudo ranili pilota.

spet ujel, saj ni mogel ne naprej ne nazaj.

Janša v Premikih piše: »Boji so se razmahnili zlasti na Dolenjskem, vzhodnoštajerskem in v Ljubljanski pokrajini. Helikopterski desant, ki je prišel na pomoč delu tretje tankovske čete 1. oklepno-mehaniziranega bataljona, smo v Trzinu razbili. Glavno vlogo je odigrala Specialna enota milice …, ki smo jo poslali na pomoč iz republiške rezerve, potem ko smo dobili iz Trzina skrb vzbujajoče novice.« Specialna enota milice je bila dobro izurjena in tudi oborožena s sodobnim orožjem. Po uspešnih zadetkih z armbrustom so se kmalu vdale posadke v dveh oklepnih transporterjih in komandnem avtomobilu. Ranjenim armadnim vojakom so naši že med bojem nudili prvo pomoč in jih z rešilnimi avtomobili prepeljali v bolnišnico. Pred Gregčevo hišo je že med bojem pripeljalo pet rešilnih avtomobilov, trije manjši in dva kombija. Prvi je pripeljal ob 18. uri in 58 minut.

Janez Janša, minister za obrambo, je v spominih na kritične trenutke v knjigi Premiki zapisal: »Končno! In kot da je nekdo obrnil peščeno uro, so začele z vseh koncev deževati novice o novih zadetih helikopterjih. Dva so zadeli v Trzinu, enega celo s protioklepnim orožjem.« Takoj po armadnem napadu iz helikopterjev in oklepnih vozil je miličnik z Gregčevega dvorišča z armbrustom ustrelil v kabino transporterja, od koder se je zaslišalo ječanje.

Po drugem zadetku je ječanje vojakov utihnilo.

Vojak, ki je zaradi hude vročine skočil iz oklepnika, je padel pod streli naših. Iz kupole in kabine transporterja pa sta viseli trupli dveh mrtvih armadnih vojakov. Streljanje iz tega transporterja je sicer prenehalo, druga dva pa sta še naprej bruhala ogenj na naše položaje. Iz oklepnika za Nacetovo hišo so s protiletalskim topom streljali kar skozi avtobus, ki je bil tako in tako že ves razbit, nato pa se je še vnel. Omenjeni transporter se je med bojem poskušal premakniti na bolj ugoden položaj, a je za Nacetovo hišo zapeljal na betonsko ploščo na greznici, ki tolikšne teže ni vzdržala.

Tako se je komaj za silo popravljeni transporter

Ob Peperkovi smrti še trajni invalid Aleš Kodra

Aleš Kodra je bil doma iz Domžal, na položaju na vzpetini nad vaško cesto je bil skupaj z Miho Paplerjem iz Loke pri Mengšu. Z njima je bil sprva tudi mitraljezec Rudi Šinigoj iz Loke.

Gabrovškove hiše, od koder sta imela dober pregled. Mitraljezec Rudi Šinigoj se je medtem umaknil nekaj deset metrov nazaj na drug položaj pri Pirnatovi hiši.

Med pogajanji so bili teritorialci na položajih, tako da so jih armadni vojaki lahko videli. Ko je bilo očitno, da s predajo ne bo nič, so se vojaki skupaj z oficirji in podoficirji zaprli v transporterje in čakali.

Naenkrat so cev protiletalskega topa na transporterju, ki je stal na mostu, obrnili proti hribu Onger, kjer je bilo največ naše vojske.

Že ob prvem rafalu iz transporterja na mostu so drobci krogle, ki so se odbili od Gabrovškove hiše, Aleša Kodra nevarno zadeli v glavo. Miha Papler pa je bil lažje ranjen v desno stegno in udarjen v koleno. Brž se je umaknil za Gabrovškovo hišo in o nesreči obvestil komandirja Boruta Škrjanca. Skupaj sta nezavestnega Kodra reševala tako, da sta ga potegnila v kritje za Gabrovškovo hišo.

Komandir Borut Škrjanc je sicer odločil, da se morajo teritorialci postaviti v gozdu v bojni položaj, da bi našim pogajalcem zavarovali hrbet. Toda Aleš Kodra in Miha Papler sta ostala na prejšnjem položaju na južni strani

Ker nista imela sanitetnih pripomočkov, je Miha zaklical, da naj kdo priskrbi povoje. Ko je nekdo povoje vrgel s hriba, sta mu obvezala roko, rano na glavi pa prekrila z gazo. Hkrati sta poklicala rešilni avtomobil. Ker je ves

Boj v Trzinu je trajal slabo uro, potem je bilo slišati le še posamezne strele. Že pred koncem boja so pripadniki Specialne enote milce odšli na drug položaj. Nato so se s položajev umaknili tudi kamniški teritorialci, ki so dejali, da se bodo, če bo treba, borili na območju domače občine; potem so se pri šoli postavili v vrste in odšli. Medtem se je že začelo temniti tudi zato, ker se je pripravljalo k hudi nevihti. Janez Gregorič se je na noč pripravil tako, da je svojo enoto prestavil na višje obrobje hriba. Sam se je skupaj s štirimi teritorialci kljub posameznim strelom, velikemu ognju in vročini, gorelo je jedilno olje v dveh cisternah in več avtomobilov, podal na bojišče. Najprej so pobrali orožje na cesti in nato v obeh transporterjih. Pri tem so se jim poskušali pridružiti tudi nekateri civilisti.

136

Vojaki JLA, mladi vojaški obvezniki iz republik nekdanje Jugoslavije, so bili po svoje tudi žrtve agresije JLA na Slovenijo.

137

Izgube tudi na drugi strani

V blokadi na mostu čez Pšato v Trzinu so padli trije armadni vojaki. Enega so rafali podrli, ko je zaradi vročine skočil iz kabine.

Civilisti, ki so bili skoraj ves čas vse preveč radovedni, so naše v boju z armado precej ovirali; saj so morali paziti še nanje, da ni prišlo do nesreče. Med njimi je bilo tudi nekaj novinarjev in fotoreporterjev. Ves čas je boj v Trzinu spremljal tudi novinar Dela Vinko Vasle, ki je potem objavil daljšo reportažo Kratko poročilo o smrti.

Enemu je ob zadetkih iz armbrustov razneslo glavo in ga vrglo, da je obvisel čez kabino, tretji pa je mrtev obvisel pri topu na kupoli. Že ob prvem spopadu je bilo lažje in težje ranjenih več vojakov. Pet minut pozneje se je že predal prvi armadni vojak, drugi so mu sledili.

Miličniki so največ napadali od Gregca, kjer so imeli dobro kritje zase in za ujetnike. Ko so odšli na druge položaje, so ujetnike brez besede ali naročila prepustili civilistom. Ker dolgo, kot da so nanje pozabili, ni bilo nikogar naokoli, so jih domačini s civilnim avtomobilom odpeljali na Črnuče in jih izročili postaji milice.

Našim se je predalo sedem ali osem armadnih vojakov, ki po poldrugi uri z maskami na obrazih in zaradi vročine niso več vzdržali v kabinah oklepnih transporterjev.

Uničen tank v bližini trzinskega dogajanja

čas pokalo, je eden izmed petih rešilnih avtomobilov, ki so čakali pred Gregčevo hišo, pripeljal na hrib, kjer je bilo malo bolj varno.

Pogumna bolničarja v belih haljah, ki sta se pripeljala z rešilnim avtomobilom, sta prinesla nosila. Tu jima je na pomoč prišel bolničar teritorialne enote Vladimir Stanič iz Kamnika.

Papler je šele pozno ponoči, ko se je vrnil z bojišča, opazil rano na nogi. Ob pol polnoči so ga odpeljali v domžalski zdravstveni dom, kjer so mu iz noge odstranili drobec krogle, koleno pa ga je bolelo od udarca.

V bolnišnici so zdravniki ugotovili, da so 25-letnega Aleša Kodra nevarno ranili trije drobci krogle in da jih ima še zmeraj v glavi.

Iz nezavesti se je prebudil šele nekako po štirih mesecih. Njegovo zdravje je bilo dolgo kritično, vendar je počasi okreval in se je po polletnem zdravljenju v bolnišnici vrnil k svoji družini. Kovinski drobci so mu poškodovali živčevje in ostal je slep.

Ranjenega Kodra, ki je bil precej težak, so položili na nosila ter ga s težavo dvignili čez visoko škarpo in odnesli v avtomobil; ta ga je skozi Črnuče odpeljal v bolnišnico.

Papler, ki še ni vedel, da je ranjen, je Staniču tožil, da ga noge bolijo. Potem je skupaj z miličnikom odšel na drug položaj s pregledom na transporterje.

Drugi v Trzinu ranjeni naši vojaki so se kmalu pozdravili. Pri barikadi s črnuške strani pa je bil ranjen pripadnik Specialne enote milice.

Rudiju Šinigoju, ki je tolkel po oklepniku na mostu, je strojnica, stara češka zbrojevka, popolnoma odpovedala in se je moral umakniti, drugega orožja pa tudi ni bilo na razpolago.

Enega mrtvega armadnega vojaka je domžalska pogrebna služba ob spremstvu pripadnik teritorialne obrambe s ceste odpeljala ponoči okrog enajste ure, dva naslednje jutro ob pol 6. ure in tistega pri Kmetičevi hiši ob 9. uri dopoldne. Vsa štiri trupla so izročili sodni medicini v Ljubljani.

Padli so: Slobodan Stojković, Ratko Jovanović, Dušan Petan in desetar Domagoj Stotinac.

Med bojem so naši specialci kričali na armadne vojake, da naj se predajo. Ko so ti drug za drugim to storili, je borbena napetost popustila. Res, da so prvim ujetnikom nataknili lisice, drugim pa so roke zvezali in so morali na Gregčevem dvorišču precej časa ležati na tleh, a so bili tako miličniki kot teritorialci in domačini z njimi prijazni, saj so jim v stiski tudi pomagali. Vsem ranjencem so takoj po predaji dali prvo pomoč.

Težko ranjene vojake in teritorialce so že med bojem skozi Črnuče odpeljali v bolnišnico.

Z ujetniki so se domačini pogovarjali in jim dajali vode.

Fantje, ki so bili šele nekaj mesecev pri vojakih, so morali v boj brez potrebnih bojnih veščin. Skoraj vsi so bili napačno poučeni, da Jugoslavijo napada zunanji sovražnik.

Med ujetniki je bil tudi Slovenec Marko Fortuna, največ je bilo muslimanov, en Hrvat, en Bosanec in dva Srba.

138

139

Požar na prizorišču boja

Ko je bil odprt ogenj na obeh straneh, so številni izstrelki popolnoma nenadzorovano poiskali svoj cilj. Zato ni presenetljivo, da je med bojem eden od izstrelkov zadel cisterno z jedilnim oljem, ki se je ob začetku spopada in postavitvi blokade znašla na prizorišču konflikta. Jedilno olje v cisterni se je seveda vnelo, prav tako se je vnela cisterna na prikolici.

Oba požara sta povzročila veliko dima, ogenj pa je zajel tudi v bližini spopada stoječi avtobus.

Od ognja, ki je plamtel z velikimi zublji sredi križišča in na mostu Pšate, sta se že vnemala Gregčeva hiša in gospodarsko poslopje ob njej. Gregčevi so domačo hišo in ogenj, ki jo je že zajel, pogasili sami.

Nevarna dogajanja in zajetje talcev

Bilo je okoli devetnajste ure zvečer, ko se je zgodilo, da so armadni specialci ob streljanju na vse strani streljali tudi v smeri Depale vasi.

Vinko Jerman, domačin iz omenjene vasi, je bil v tistem času na balkonu svoje hiše, ki je bila več kot pol kilometra oddaljena od prizorišča. Siknil je strel in krogla je v hipu zadela Jermana v gleženj, ga prestrelila ter se ustavila v omari kuhinje. Njegovega sina, ki se je nekaj trenutkov prej pripeljal z motorjem domov, so krogle zgrešile samo za nekaj centimetrov. Razbile so stekla na oknih ter poškodovale varilne naprave v delavnici.

pomoč. Ko so ranjenca položili v avtomobil, je dal šofer vojakom glasoven in svetlobni znak, da bi talca izpustili, vendar niso držali besede.

Jermana, in Koritnikove, ko so se odpeljali z doma.

Nekaj minut pozneje, bilo je že precej temno, sta od pimberške strani priletela dva helikopterja, nekateri trdijo, da so bili trije; Janez Martinjak iz Homca, ki je bil v jarku, zaraščenem z grmovjem, pred Koritnikovo hišo, je s polavtomatsko puško streljal na oba. Letela sta samo nekaj metrov nad njim.

Zaradi nevarnosti sta fanta prespala pri Kmetičevih, hišo pa so potem varovali miličniki. Medtem se je že mračilo in začelo je deževati. Specialci so Vlada kot talca odvedli kar po polju mimo Depale vasi. Tam so teritorialci preprečili desant armadnih specialcev na vas. Poveljnik Marjan Mahnič je odredil šest teritorialcev iz enote, ki je imela svoj položaj pri radijskem oddajniku z nalogo, da bi odkrili specialce. Teritorialci so pod vodstvom Staneta Vavpetiča prepoznali in preiskali ves teren od oddajnika do Depale vasi. Nasprotnika so najprej slišali ter ga nato tudi opazili v grmovju in v jarku med Jermanovo hišo in strnjenim delom Depale vasi. Nekateri teritorialci so videli rešilni avtomobil, ki je odpeljal ranjenega Vinka

Najbrž sta imela namen pristati in po neuspešni akciji pobrati in odpeljati armadne specialce ali pa so imeli za bregom nov desant. Kar koli so že imeli namen storiti, so jim preprečili teritorialci, ki so jih napadli.

Helikopterja sta zavila proti Trzinu, od koder so znova slišali streljanje.

vasi, kjer so jih zaradi suma, da so oboroženi, pregledali ter jim zavezali roke. Tu so jih seveda tudi dobro izprašali, od kod so prišli in kam so namenjeni. Vprašali so jih tudi, kako, da so sami, hkrati pa so se jezili na Slovence, ker hočemo nekakšno samostojnost in nas morajo oni zato pokoriti. Nato so jih privedli k oficirju, ki je fantom rekel, da jih bodo izpustili, vendar morajo za to za armado opraviti določeno nalogo. Od dveh je zahteval, da morata mrtvega vojaka prenesti do bližnje Kmetičeve hiše, blizu stare železniške postaje, ranjencu pa priskrbeti rešilni avtomobil in zdravniško pomoč.

Vlak kamničan, ki je okrog pol devetih zvečer pripeljal na postajo v Trzinu, se je zaradi bojev tam tudi ustavil. Nekaj potnikov je izstopilo, še več se jih je, z istim vlakom, vrnilo v Ljubljano.

V Trzinu so izstopili tudi trije fantje, brata Vlado in Iztok Seničar ter sosed Yantulaye. Pot proti Domžalam so nadaljevali ob progi kar peš.

Blizu stare trzinske železniške postaje so jih napadli specialci Jugoslovanske armade in jih prisilili k predaji. Odvedli so jih v smeri Depale

Fanta sta truplo nekaj časa nesla na ramah in pri tem postala vsa krvava. Ko sta omagala, sta truplo skozi visoko koruzo, kjer ju vojaki niso videli, vlekla kar po tleh.

Vlada so specialci obdržali za talca s pripombo, da ga bodo izpustili, ko bosta druga dva opravila nalogo. Pri Kmetičevih sta fanta prosila za pomoč. Po telefonu so poklicali prvo

140

Nasprotnikovi vojaki, posebej starešine, so bili v dogovarjanju s pripadniki Teritorialne obrambe neizprosen, trd in neusmiljen sogovornik − kljub težkemu položaju, v katerem so se znašli.

141

tem sami prepeljali na Črnuče. Iz območnega štaba v Domžalah so se namenili na bojišče Bojan Končan, Edvard Golob in Dušan Mihalič, na dvorišču občine pa se jim je prostovoljno pridružil še teritorialec Domine Koritnik iz Domžal. V Trzin so se pripeljali s kombijem, ki jim ga je odstopil neki zasebnik. Končan jim je med potjo dejal, da ne pozna trenutnih razmer v Trzinu in da je njihova naloga ujetnike pripeljati v štab. Pripeljali so se do tovornjakov v barikadi pri gasilskem domu. Potem so šli z naperjenim orožjem proti bojišču. Ker je bilo že temno, niso videli ne transporterjev ne ujetnikov, streljanja ni bilo več, videli so nekaj civilistov, pred cvetličarno pa ogenj, ki je bil višji kot hiše. Gregorič ni vedel, kdo prihaja, zato se je umaknil od transporterja in si poiskal kritje.

S temi posnetki iz bitke pri Trzinu je ta kraj prišel v zgodovino slovenskega osamosvajanja.

Posadka tretjega helikopterja se vda

Nekateri vojaki, ki so se zadrževali v transporterjih, so bili neomajni in kljub premoči teritorialcev niso niti slučajno pristajali na vdajo. Bili so varno shranjeni v transporterjih.

Janez Gregorič je svoje teritorialce po odhodu specialne enote in Kamničanov razporedil na nove položaje.

devet vojakov z armadnim podoficirjem.

Gregorič se je z njimi začel pogajati o predaji.

Pri tem je bil nekaj časa prisoten tudi domačin Jakob Franjič. Da bi šlo lažje, se je Gregorič pogovarjal v srbohrvaščini. Zlasti podoficir na predajo dolgo ni privolil. Ker je ves čas močno deževalo, je vojak z dovoljenjem podoficirja Gregoriču dal šotorsko krilo. Gregorič se je po kratkih presledkih večkrat lotil posadke v kabini.

Na cesti so pobrali še tisto orožje, ki ga domačni niso odnesli, naslednji dan pa je bilo večinoma prostovoljno oddano. Teritorialci so odnesli tudi orožje ter drugo koristno opremo iz obeh transporterjev in avtomobila.

Okoli 21. ure so s postaje milice v Domžalah obvestili območni štab, da so v Trzinu še ujeti armadni vojaki. Sporočilo je najbrž veljalo za tiste ujetnike pri Gregcu, ki so jih domačini med

V transporterju za Nacetovo hišo je bilo še

142

da je vojak šele od aprila 1991. Čeprav po slovenskem zakonu ni bil več dolžan, je šel v Jugoslovansko armado samo zaradi revščine doma, zato da se je preživel.

V vojašnici so jim pred odhodom sporočili, da gredo na državno mejo.

Naši pogajalci so orožje vzeli, transporterje zaklenili, ujetnike pa z nekim tovornim avtomobilom iz barikade (iz Zgornjega Milanovca) prepeljali v območni štab teritorialne obrambe v Domžale. Podoficirja, ki se jim je zdel nevaren, so dali k šoferju v kabino. Janez Gregorič pa je pazil nanj. Hkrati so iz Trzina odpeljali tudi armadno komandno vozilo. Gregoričeva skupina teritorialcev se je nato zbrala pri trzinski šoli, od koder so jih z avtomobilom prepeljali v Domžale.

Ko so bili Končan, Mihalič in Koritnik, ne da bi vedeli za nevarnost, pred transporterjem s posadko, je nekdo iz kabine sprožil rafal nad njihovimi glavami. Skočili so za tovornjak.

Očitno jih ni nihče poskušal zadeti, ampak jih je posadka tako opozorila nase.

V Domžalah so ujetnike namestili v sejni sobi občinske skupščine. Ker se je že vse popoldne pripravljalo k nevihti, kmalu po osmi uri pa je začelo možno deževati, so bili vsi premočeni do kože. Ujetnikom so najprej priskrbeli suho perilo in obleko. Dali so jim tudi sendviče in topel čaj. Potem so jih zaslišali, kot to določa mednarodno pravo. Naslednji dan pa jih je pregledal zdravnik.

Posadki je pogajanje potem ponudil Bojan Končan. Dejal jim je, da je več njihovih vrstnikov že padlo in da je vsako trmoglavo vztrajanja zanje lahko usodno.

V Domžale so naslednji dan popoldne pripeljali še dva vojaka, ki so ju domžalski teritorialci skupaj s poltovornim avtomobilom prijeli v Pimperku, ko sta vojakom pripeljala hrano, dva pa so ujeli na Črnučah. V soboto, 29. junija, so vseh 14 ujetnikov izročili republiškim organom za notranje zadeve.

Pogovorom se je pridružil tudi Janez Gregorič, ki se je pred tem z njimi pogajal že debelo uro. Prisotnih je bilo seveda tudi nekaj drugih teritorialcev in civilistov, ki so jim prinesli vodo in hrano. Čeprav je bilo že mimo, je nekdo dogodek poskušal posneti z videokamero.

Posadka se je trdo upirala. Najprej je vodnik zatrjeval, da jih bo JLA prišla rešit, nato, da je vdaja za vojaka sramota. Končno je šele okoli 22. ure in 30 minut v vdajo privolil tudi podoficir. Vojaki, ki so se ga bali, pa bi se že prej vdali. Tako se je torej v Trzinu še v zadnjem transporterju predalo vseh devet vojakov in podoficir. V tem transporterju je bil tudi že omenjeni Slovenec Marko Fortuna iz Temenice pri Ivančni Gorici. Povedal je,

143

To pa je kultura vojske, ki naj bi bila ljudska!

Armadni specialci iz helikopterja, ki v Trzinu niso imeli bojne sreče, so se zvečer, ko se je ulilo, začeli umikati proti Depali vasi. Ker so Koritnikove najbrž videli, ko so se odpeljali z doma, in ker ni bilo luči v hiši, so menili, da ni nikogar doma. O tem se je prepričala tudi predhodnica, ki je v hišo vdrla.

Jugoslovanske armade vprašal oficirja, ali naj udarijo. Oficir mu je rekel: »Smiri se, čoveče.« Tako so miličnike opazovali čisto od blizu.

Okoli desete ure je eni skupini specialcev postalo sumljivo in niso več vzdržali. Stekli so čez cesto in se pridružili drugima skupinama.

Vlado pa je v skrivališču še malo počakal, potem pa je počasi in previdno odšel do Koritnikove hiše, kjer je vse povedal miličnikom. Vlado jo je brž, ko so ga miličniki izpustili, mahnil peš proti domu. Ves umazan in razcapan je nekaj deset metrov pred domom vzbudil pozornost miličinske patrulje, ki ga je prijela in ga po zaslišanju odpeljala na domžalsko postajo milice, kjer je moral vso zgodbo ponoviti.

Okoli enajste ure ponoči so vsi specialci skupaj s talcem prišli v Koritnikovo hišo. Da se ne bi izdali, niso prižigali luči, posvetili so si z dvema baterijama. Najprej so izpraznili hladilnik, saj jih večina že od jutra ni nič jedla. Tudi Vladu so nekaj ponudili, z njim sicer niso grdo ravnali, niso pa mu dovolili, da bi materi po telefonu sporočil, kje je. Pospremili so ga v zgornje prostore. Tam je na tleh celo malo zaspal, zbudil pa ga je ropot po hiši. Razmetavali so pohištvo, obleko in kar koli so dosegli. Oficir je specialce nekajkrat opozoril, da naj vse puste pri miru. Poleg spodnjega perila, da so se lahko preoblekli, so vzeli veliko nakita in drugih dragocenosti.

Agresorji – specialci se vdajo

Po vseh teh dogajanjih je šlo v Depali vasi zares! Specialne enote so bile del specialne armadne skupine, to pa je terjalo največjo previdnost in pozornost.

Dogajanja so se začela ob pol enajsti uri.

Zahteva teritorialcev: popolna predaja. Ker pa so armadni vojaki še vedno pričakovali, da se bo od nekod pojavil vojaški helikopter, je bil položaj na začetku dokaj zapleten, pogajanja so se trdo začela.

Dočakali jih niso. Ker ni bilo druge rešitve, so se pripadniki armade okoli pol dvanajstih sprijaznili s predajo. Miličniki so tako ujeli vseh 26 specialcev, eden pa je, kot smo že omenili, padel na južni strani železniške postaje.

Ujetnike so miličniki odpeljali v Ljubljano.

Teritorialci pa so že v petek popoldne vse tri transporterje naložili na tovornjake in jih prepeljali v krumperški gozd, kjer so jih očistili krvavih madežev in sledi boja v Trzinu ter jih usposobili za nadaljnjo uporabo.

Armadni helikopterji so, tako kot so bili dogovorjeni, zjutraj svoje specialce res iskali pri Podgorici in Nadgorici, ne pa v Depali vasi, kjer so jih pomotoma čakali.

Ko je bilo vse nared, so transporterje opremili celo z znaki in napisom TO in jih v nedeljo, 30. junija, odpeljali v Ljubljano za obrambo našega glavnega mesta.

Z bitko pri Trzinu smo Slovenci konkretno, to je z vojaškim spopadom, dokazali pogum, odločnost, premočrtno nepremagljivo odločnost, da si – če bo treba tudi s silo – zagotovimo samostojnost. Dokaz te odločnosti ni mogel biti bolj prepričljiv. Dokazana je bila z rezultati referenduma in tudi z uspehom v bitki streljaj iz Domžal, ki ji nismo bili le priče, ampak tudi udeleženci v bitki.

Okoli četrte ure zjutraj, to je bilo že v petek, 28. junija, so vojaki zelo razdejano in z blatom umazano Koritnikovo hišo zapustili. Na dvorišču so se postavili v vrste, v tri oddelke. Potem je vsak oddelek odšel v svoje skrivališče. Skupina s talcem Vladom se je skrila v gozdu, komaj deset metrov od Koritnikove hiše. Vnaprej so bili dogovorjeni, da bodo v primeru, če vojaška akcija ne bi uspela, počakali na helikopter, ki naj bi jih zjutraj pobral nekje blizu Nadgorice.

Bitka v Trzinu je postala eden od temeljev države, ki jo danes imamo. Posebej se je pokazalo, da smo tudi vojaško enotni kot en mož, ko je treba in ko gre za usodo vseh nas.

Matjaž Brojan, novinar, publicist: Bitka pri Trzinu je deloma rekonstruirana iz različnih gradiv in knjige S. Stražarja: Mengeš in Trzin skozi čas.

Kaže, da so se specialci izgubili in niso vedeli, kje so.

Koritnikovi so se okoli sedme ure zjutraj vrnili domov in po daljšem oklevanju o razdejanju v hiši vendarle obvestili domžalsko postajo milice. Miličniki so se pripeljali v dveh avtomobilih in se pri njih dolgo zadrževali. Že ko so se pripeljali na dvorišče, je specialec

Okvarjena vozila JLA v trzinski ožini so vsekakor pomenila čep za agresorja pri uresničevanju njegovih osvajalskih ambicij.

144

145

6

ERVIN ANTON SCHWARZBARTL

Politiko delajo ljudje

147

Da sem bil politični nergač in nasprotnik Titove politike in komunistov, bo, po dokumentih in zaporu sodeč, že držalo, a da bi se šel politika, ta je pa že prehuda zame. Pa me je žena nekako spravila poslušati v Štihovo dvorano CD Lojzeta Peterleta, ki je imel predavanje o Janezu E. Kreku. Napuhnjen kot sem, sem se oglasil in vsem povedal, da nas krekovščina ne bo rešila, ampak organizirana aktivnost na terenu. Lojze je na izziv reagiral in mi naložil ustanovitev SKD v Domžalah. In kalvarija se je začela: ustanovitev podružnice SKD v Domžalah, kandidatura za delegata v Zboru občin republiške – državne skupščine, sprejem vloge predsednika Skupščine Občine Domžale. Precej krivde je pri tem imel tudi Anton Tomažič, ki me je z ženo dr. Marijo Bizjak Schwarzbartl, dr. med., povabil na priprave na politično delovanje k sebi domov.

rdečih revirjev morda postal celo direktor firme. Ker se po nalogu partije (s tem v zvezi imam strogo zaupen dokument) nisem smel zaposliti kot strokovnjak za keramiko, so bile vse moje številne prošnje za zaposlitev odbite. Nekateri direktorji so mi celo povedali, zakaj, na primer direktor ZRMK-ja, oče sedanjega predsednika ZB Tita Turnška, ali direktor Bayerja Slovenija. In partija me je po zaporu, ker sem po diferencialnih izpitih na Ekonomski fakulteti končeval magistrski študij iz poslovanja in organizacije, po zaslugi direktorja Navinška in pomočnika Lapajneta zaposlila na Zavodu za plan SRS. Ko pa sem po Sloveniji predaval (menda, po mnenju revircev) o pregrešnih kapitalističnih prijemih in manirah vodenja firm za plan 1975–80 ter v tem duhu delal sanacijske programe, me je partija po nalogu CK ZKS premestila na Gradis za svetovalca za organizacijo in poslovanje. Ko je Gradis konec osemdesetih začel propadati, ker ni upošteval mojih nasvetov, in so se s padcem berlinskega zidu risale po evropskem zemljevidu spremembe v komunističnih režimih, so se na Izlakah spomnili disidenta Ervina, kot so me klicali delavci v tovarni. Da bi si hrbte zavarovali in firmo rešili, so me povabili, osebno generalni direktor Stane Gošte, da se petnajst let po izgonu iz obrobja rdečih revirjev vrnem na mesto pomočnika generalnega direktorja.

In tako si vloge politika torej nisem izbral sam kot tudi sicer še nobene službe, razen po študiju kemijske tehnologije 1965 v Keramiki na Izlakah. Pa je revirska partija zaradi mojega odkritega nasprotovanja samoupravljanju, ker so me razglasili za tehnokrata in ker sem bil praktičen katoličana, ki sem vero javno izpričeval; po Titovem pismu pa je zaradi verbalnega delikta, ker sem trdil, da je Tito zafural Jugoslavijo, zahtevala mojo glavo.

Delavci so sicer dva dni stavkali, ker da sem zelo dober tehnični direktor, kar so priznavali tudi vodstvo firme in občinarji, a ni nič pomagalo.

Pač nisem nikoli bil v partiji niti s komunisti nisem delil prepričanja niti sprejemal njihovih ateističnih vrednot. Edina partija, v kateri sem bil, je bila SKD vse do njenega kolaboriranja z Drnovškom januarja 1993.

Na osnovi obtožnice, za katero sta imela zasluge Emil Štern, poznejši član CK ZKS, in revirski sekretar Partije Miloš Prosenc, so me po sedmih letih kot tehničnega direktorja suspendirali, potem pa še izključili iz podjetja, partija pa je poskrbela, da so me kot nasprotnika samoupravljanja in tehnokrata ter zaradi verbalnega delikta tudi za štiri mesece zaprli (Delo, Dnevnik, 22. 3. 1973, Priloga 1). Bali so se namreč, da bom na robu

Že na začetku županovanja je bil deležen velike pozornosti Zakaj tako dolg biografski uvod? Zato, da se ve, zakaj sem ob osamosvajanju Slovenije pristal v politiki. Zato, ker sem verjel, da bom kot politik v novi državi lahko vplival na spremembe zavoženega komunističnega sistema vodenja države in gospodarstva. Žal se to ni uresničevalo in pristali smo v »globoki državi«, sam pa sem se razočaran po preteku mandatov umaknil. Da se partija ne bo umaknila, ampak samo konvertirala in kameleonizirala, sem spoznal že junija 1990 na Bogenšperku, ko sva se prvič srečala z Milanom Kučanom in me je poklical po priimku, kot da

148

149

sva stara znanca, in mi na konkretno vprašanje ni odgovoril. Šlo je pa za moje vprašanje, zakaj nas je, »župane«, sklical na Telovo, če nam nima nič posebnega povedati, ker bi jaz, po novem, tisti dan moral biti na procesiji v Domžalah, saj do sedaj noben predsednik skupščine občine še ni šel v procesiji.

še včlanil v novo stranko. Žena, dr. Marija Bizjak Schwarzbartl, dr. med., ki me je dobro poznala, je bila bolj previdna z včlanjenjem, je pa pozneje intenzivno sodelovala tako pri ustanovitvi domžalskih krščanskih demokratov kot tudi sicer v civilnodružbenih organizacijah in se zavzemala za krščanske vrednote (Karitas, krščanski vrtec Dominik Savio, miklavževanje, ustanovila mladinski center Mic LUKA). V nezakurjeni stari kinodvorani, v objektu, ki je bil z inšpekcijsko prepovedjo zaprt in neobljuden, ker se je podiral, nam je kulturnik Pevec dal dovoljenje za ustanovni shod krščanskih demokratov. Če se pošalim, si je morda mislil, da nas bo že na shodu pokopala streha, a se je zmotil. Streha se ni podrla, sem pa kot župan pozneje poskrbel, da je občina dom obnovila.

To slutnjo sem potrdil že kmalu po prevzemu vloge predsednika Skupščine Občine Domžale (župana), ko sem bil deležen posebne pozornosti komunističnih vohunov in špicljev in začasne potuhnjenosti zagretih privržencev prejšnjega režima. Večina je prišla z nalogo ali pa samo, da otipajo pulz moje moči in naravnanosti. Končno sem bil v Sloveniji znan še iz časov, ko sem bil na Zavodu za plan SRS in direktorje učil kapitalističnih manir planiranja.

Tako so se pri meni zglasili veleposlanik Avstrije, odpravnik poslov Belgije in ZDA, »zasebnik« iz Švice Živko Pregelj, nekoč jugoslovanski minister, predsednik mladine in moj kolega na Zavodu pa Uroš Slavinec, generalni direktor Heliosa, iz Kučanovega klana, ki me je s Horvatom, republiškim delegatom in nekoč predsednikom Gospodarske zbornice, peljal v Furlanijo Julijsko krajino na obisk firme, s katero so uspešno podajali barve v Rusijo.

Da Mikliča, Semoličevega podpredsednika, Svetlane Makarovič in drugih ne omenjam. Kaj in o čem smo se pogovarjali, ni zapisano. Nekaj pa je zabeleženo, popisano in dokumentirano po dnevih govorilnih ur z občani, ko sem bil predsednik skupščine, v nadaljevanju župan. Vse tegobe revežev, ki so se mi prišli potožit, sem popisal in jih predal v reševanje podrejenim, da sem lahko kontroliral, kaj so rešili. Če bo pa kdo zelo radoveden, bo lahko v kar nekaj fasciklih pregledal še kupe zapisov mojih govorov in člankov.

Pa sem bil pečen. Pisal se je januar 1990.

Bogdana Osolina, učitelja z Rodice, sem predlagal za predsednika OO stranke in stari Domžalčani, ki so bili prej zatirani, sami pa so se šteli za elito, so se včlanili v SKD, nekateri že na ustanovnem zboru 22. januarja 1990. Več o ustanavljanju stranke SKD, njenem delovanju in sodelovanju v Demosu bo lahko zapisal kdo drugi. Ogrevanja je bilo konec, vaja se je začela z govori ob različnih priložnostih, zborih in shodih ter pisanjem v medije. Pa nisem bil edini. Oglašali so se tudi številni drugi pogumni branitelji demokracije in strankarske svobode.

Pravnik in politični aktivist iz Litostroja Anton Tomažič, ki me je močno podpiral, je sklenil, da bom poslanec in župan. Ja, kar tako je povedal.

To je ponovil še v domžalski kinodvorani 29. januarja 1990 na zboru Demosa, s katerim je tedaj na Domžalskem sodelovala tudi ZSMS. Tomažič je še pribil, da bomo imeli svojo državo – samostojno Slovenijo. Bil je res domoljub in zavzet za samostojnost Slovenije, sposoben računalničar, ki je vedel, kaj je treba storiti. Take sem vedno cenil. Da je vedno vedel, kaj je treba storiti, da ostaneš živ, je še enkrat dokazal tam daleč v neki jami, kamor je padel in se iz nje izkopal, kot je popisal v svoji

Tako, sedaj pa nekaj o Demosu in SKD Ko sem v Cankarjevem domu Peterletovemu izzivu vzvišeno pristal, da bom ustanovil občinski odbor SKD v Domžalah, kot da je to zame mačji kašelj, sem se mimogrede

150

151

knjigi. Za Demos izredno zavzet in aktiven je bil tudi Janez Stibrič, ki je znal poiskati dobre informacije in izbrskati tudi kakšne neprijetne, kot na primer tisto, po kateri je občinsko skupščino moral zapustiti negativni izzivalec in razpravljavec Igor Lipovšek.

pomočnik generalnega direktorja v Izlakah, kmet in gradbinec v Selnici, pa menda še malo moža in očeta, če sem ravno bil doma pred nočjo. Zgodilo se je celo, da na praznovanje svojega petdesetega rojstnega dne nisem prišel, ker sem bil zadržan s zelo pomembnimi sestanki, a danes ne vem več, kateri so bili tako silno pomembni in kako nezamenljiv sem tam bil. Verjetno bi se svet še danes kar vrtel, če bi tedaj umanjkal.

In začel sem po občini Domžale (na prošnjo strank tudi širše po Litijskem ter Kamniškem) razlagati, da je komunizem zanič stvar, da so me zaprli, da potrebujemo večstrankarsko demokracijo, da je krščanska demokracija tisto, kar potrebujemo, in podobno. Rezultat?

Na neposrednih volitvah sem bil izvoljen v Zbor občin, kmalu za tem pa sem postal še predsednik Skupščine Občine Domžale, po domače župan, kljub težkim pogojem, ki sem jih postavil za prevzem funkcije.

Zahteval sem delovanje enotne skupščine vseh treh zborov, ki sem jim predsedoval, in takojšno analizo izrabe zaposlenega kadra v vseh službah. Teh je bilo tedaj, v mnogo večji občini, kot je danes, tudi mnogo več, saj so upravni organi, ki so danes v sestavi ministrstev, spadali direktno pod mene, celo teritorialna obramba. Večini analiza izrabe kadra ni bila ravno všeč. Nekaterim, ki so se praskali na delovnem mestu, ker so se bali, da jih bo analiza razkrila in bodo ob službo, drugim, ki so bili bolj režimsko usmerjeni, da jih bo nova oblast zamenjala, tretjim bog ve, zakaj. Res sem zmanjšal število zaposlenih in začel voziti službeni avto sam, brez šoferja.

Kmalu sem tudi zamenjal urednika občinskega glasila, da prekaljen stari kader ni mogel več pitati občanov s polresnicami in članki proti osamosvojitvi in novi demokratični oblasti.

O meni so pred volitvami po medijih namreč pisali negativno in celo žaljivo, tako da sem se moral s člankom v Občinskem poročevalcu sam predstaviti (Intervju s samim seboj, 15. 3.

1990), saj je bil prejšnji predsednik skupščine zanje absoluten favorit.

Neprofesionalni župan je poslušal občane, kaj jih teži Ker sem županoval neprofesionalno, pretežno popoldne, me je občinski novinar Matjaž Brojan razglasil za dopisnega župana, ki komandira prek rokopisnih sporočil in manj neposredno z razgovori. Pa ni bilo tako. Imel sem redne sestanke z vsemi predsedniki IS (bilo jih je več: Anton Preskar, še iz prejšnjega mandata, Jože Lenič, vmes začasno Matjaž Karlovšek in Tomaž Štebe) in sekretarji služb Izvršnega sveta občine. Redno sem vodil zapisnike z rokovniki in nalogami, ki sem jih tudi kontroliral, da o tedenskih govorilnih urah z občani ne govorim. Moram poudariti, da so udeleženci moje redne tedenske raporte jemali resno, naloge opravljali strokovno in prizadevno v dobro občanov, tudi tistih, ki so se pritoževali na mojih govorilnih urah. Teh primerov in zadev je bilo kar veliko, zato se nisem čudil, ko so mi sekretarji potožili, da jih zasipavam z obrobnimi primeri in jim zmanjkuje časa za pomembnejše redno delo po zakonih.

Pa se nisem dal. Povedal sem jim, da oni služijo občanom, jaz pa vodim politiko, ker občani niso zaradi njih, ampak obratno. Moje geslo pa je bilo: »Podajmo si roke, bodimo srčni.« Kljub dobri volji in delu sodelavcev IS sem jih pač moral občasno opozoriti, da sem »občinska politika jaz s Skupščino«, oni pa izvajalci te politike, tj. izvršni organ (IS), ne glede na to kateri stranki pripadajo. Leta so minila, pozaba se je krepila in le nekaterih sekretarjev se še danes dobro spomnim. Tako Branka Heferla, ki je sedaj predstojnik UE, ko mi je znal vedno pravno korektno pripraviti odgovore, kaj

Kaj, kako in koliko sem tista leta delal, nima smisla popisovati, ker obstajajo zapisi in dokumenti. Omenim naj samo, da sem opravljal več del: kot poslanec, župan,

152

153

smem in česa ne. Ker pa mi rešitev in razlaga nista ustrezali, sem mu nekoč rekel, da on ni na Občini v službi zato, da mi bo povedal, česa ne smem, ampak zato, da služi meni in išče vse možnosti, da ugodi mojim hotenjem.

Bil je sicer užaljen, a pokončen mož, ki se ni zlahka vdal. Pa Janez Kovač, po srcu dober človek, navzven strog in preudaren, a ko je šlo za pravične rešitve, se ni dal pregovoriti. Ob koncu mandata, ko se nisem šel po pisarnah Izvršnega sveta poslovit, je prišel k meni na dom in mi povedal, da moje ravnanje ni bilo pravilno. Imel je prav. Sposoben Bogdan Zupan je vedno našel pravo besedo in način, kako prepričati druge o svojem prav. Prepričan sem, da sta mi bila pri zaprtju »sex shopa« inšpektor Franc Korošec in načelnik policije Bojan Matevžič edina iskreno naklonjena in imata zagotovo veliko zaslug še za številne razjasnitve in preprečitve nepravilnosti.

kaj mislijo, česar si pod prejšnjo oblastjo niso upali. Veliko imen sem pozabil, mnogo zadev, ki smo jih obravnavali in reševali, tudi, a občutek, da mi ne zaposleni na občini ne občani, razen izjem, niso bili sovražni, ampak so cenili moje napore za spremembe nove oblasti, je ostal. Če mi novinarji nasploh niso bili naklonjeni, ne morem tega trditi za občinsko glasilo Slamnik. Naj se pošalim.

Postal sem torej neprofesionalno politik, kar z drugimi besedami pomeni, da mi nihče ne sme več nič verjeti, kar rečem, razen tistega, česar nisem povedal. Genialno, ni kaj! In rezultati? Kaj me vendar sekirate z rezultati.

Vsi vedno sprašujejo politike, ko izprežejo, po rezultatih. V tisočletni zgodovini so si politiki vedno kaj izmislili, da so potolažili ali preslepili ljudstvo, ki je pred izvolitvijo verjelo njihovim obljubam. Priznali boste ali pa ne. Vendar, kar se mene tiče, to ni bilo normalno županovanje niti parlamentiranje, ampak garaško delo pri spreminjanju vrednot, miselnosti in politični boj med preživetim (a ne propadlim) komunističnim sistemom in novim (še ne uvedenim) in ne ravno najboljšim, demokratičnim, ki ga je del Evrope in sveta že nekaj časa preizkušal, a še vedno ne izpopolnil.

Pa gremo k stvari! Dajte no, h kakšni stvari?

Politika je neizprosen boj, tako za uveljavitev svojih pogledov kot onemogočanje načel, ki jih zavračaš. Torej nekaj živega, zelo živega, kar grize, ne kot stvar, ki ti lahko sicer pade na glavo, pa še to po navadi zaradi živih, zakaj stvar te ne more onemogočiti, ker ni zvita ne pretkana ne dobra ne hudobna, kar pa politika je!

V dobrem spominu in z občutkom, da so razumeli svojo vlogo pomoči občanom, se spomnim tudi svojih sekretarjev – tajnikov Lada Goričana in Urške Vidergar pa tajnic Danice Gorše in Marije Gutnik, ki sta potrpežljivo skrbeli, da sem imel stvari pripravljene, ko sem se popoldne »prikazal« na občini. Sam ne vem, kako bi se znašel med občani, po krajevnih skupnosti in ob obhodih po občini, če bi ne bilo Vere Vojska, ki je »vedela vse«, kaj se kje dogaja. Bila je res zlata vredna sodelavka, četudi, priznam, da ji sprva nisem zaupal (stari kadri), sem jo pa pozneje spoznal kot predano in zavzeto ter skromno poznavalko »občine«.

Tu je še Irena Gričar, Peter Pengal, Zmago Čermelj, uslužbenci Razvojnega zavoda, Socialnega skrbstva in še in še ljudi, s katerimi sem kontaktiral, jih prosil za pomoč ali pa so mi svetovali in me informirali o tem in onem – ne samo kot »novinarji« občinskega glasila, kot Matjaž Brojan in pozneje Stane Stražar, ampak tudi kot preprosti občani, ki so si upali povedati, kje jih tišči čevelj in kaj se jim zdi, da ni prav, pošteno in dobro.

Slovenijo je bilo treba najprej osamosvojiti v glavah Osamosvojitve Slovenije si ne štejem ravno kot nekaj, pri čemer bi aktivno sodeloval, sem samo pomagal, ko smo se v Poljčah bili za plebiscitni referendum ali proti njemu, pa za novo ustavo in gospodarske zakone in osamosvojitev in, in … Boj je bil videti krvav, pa ne zato, ker sem včasih pisal rdeče.

Preprečitev kraje, lepše, tajne odtujitve

Nemalo mi jih je pisalo ali na »govorilnih urah« povedalo, da si meni upajo odkrito povedati,

154

orožja Teritorialne obrambe, lociranega v moji občini, Jugoslovanski armadi, pa že kot prvo zmago (isti dan, ko sem bil postavljen za župana 21. maja 1990) nad poznejšim znancem Kučanom, za kar sem dobil celo nekakšna vojaška priznanja, ki danes samevajo nad omaro v dnevni sobi v Selnici. Z govori v parlamentu sem si sicer zapravil dobro ime pri kameleonih prejšnje oblasti in novinarjih, ki zaradi pristranske vzgoje in izobrazbe niso dojeli sprememb časa in so me mlatili po časopisih, radiu in televiziji do onemoglosti.

bivših komunistov za kameleone, ki se s spreminjanjem barve prilagajajo okolju, sem v parlamentu večkrat uporabil, a se jih ni prijelo.

Pav tako bivši niso reagirali na konvertitstvo, ker sem vedno ob tem poudaril, da konvertitov ne cenim, ker se ne ve, kdaj bodo zopet konvertirali. Na starost se je sicer Pučnik kesal in priznal zmoto, ker me ni poslušal, ko sem mu v Poljčah osebno jasno in iz osebnih spoznaj v funkciji župana povedal, kam nas bo pripeljala popustljivost do bivših oblastnikov, a žal prepozno. Pač niso bili sposobni spoznati, da nas bodo še vse nategnili in kmalu spet vzeli oblast v svoje roke. In res so jo. Sicer pa roko na srce: lustracije realno nismo mogli izvesti, saj je bilo bivših komunistov (kameleonov) in še »genetskih« simpatizerjev bivšega režima veliko tudi v vrstah desnih(?) strank Demosa.

Da z lustracijo ne bo nič, so pa hitro zavohali mediji in levi ideologi s samim Kučanom na čelu in me z lažmi in polresnicami namerno diskreditirali po medijih ter tako zagrešili nad mano politični in medijski umor, kot je zapisal Ivan Štuhec v Družini 5. oktobra 2008. Malo pozna ugotovitev. Res pa je, da so o mojih bistvenih izpadih mediji le poročali, četudi včasih pristransko in napačno, da sem moral zahtevati popravke ali sem sam pisal, kako je bilo v resnici. Vsaj kar se Dela in Dnevnika tiče ter delno RTV, vendar za slednjega nimam gradiva. Drugih časopisov nisem imel časa brati niti mi tajnice niso spravljale izrezkov, ker tega nisem niti naročil.

Modrice od tiskarske barve se mi še sedaj poznajo. Spomnim se, ko sem se vozil zjutraj v Izlake, kako je komentatorka Lada Zei pozdravljala poslušalce z »Dobro jutro, žalost« in potem mlatila po Demosu in novi oblasti in tudi po meni osebno, da me je generalni ob prihodu pozdravil: »Zopet so te imeli v paci in me je Kordež (pozneje obsojeni tajkun Merkurja Bine Kordež) klical in vprašal, kdaj te bom nagnal iz službe.« Seveda, on je že vedel, zakaj se me je treba znebiti, saj je vedel, da je malo manjkalo (pet glasov na skupni seji vseh zborov), da bi, kot je pred glasovanjem rekel Bučar, izglasovali Schwarzbartlov zakon: moratorij na Markovićevo privatizacijo. No, zgodba je še bolj zapletena, a to si sami izbrskajte. Ko sem pa iz poslanskih klopi nagnal novinarko RTV Jasno Tepina, so me njeni šefi, z Urošem Lipuščkom in Antonom Smolnikarjem, poznejšim županom Kamnika, na čelu poučili, da sem si zapravil vse možnosti za pozitivno podobo na TV in so me za začetek prekrstili v SchwarTzbartla. Moje razlage, da novinarji v poslanskih klopeh nimajo kaj početi, ker lahko pomotoma glasujejo, bivši komunisti niso jemali resno, saj se je včasih najbrž to že dogajalo, sicer je pa partija po pomoti dala pobiti tisoče svojih nasprotnikov in sonarodnjakov iz ideoloških razlogov, zato bi tovrstno pomoto imeli le za šalo. Žveplo in vroče olje sem polival po kameleonih, ki so ušli lustraciji, ker je desni nismo bili sposobni uzakoniti, tudi po Pučnikovi krivdi in kratkovidnosti somišljenikov. Poimenovanje

155

Politična komedija ali kako se (ne)uspešno boriti za oblast

Začelo se je s pikrimi napadi name pred izvolitvijo v parlament, saj so me poznali iz polemik in člankov v preteklosti od leta 1973 naprej, ko sem postal osovraženi tehnokrat in nasprotnik samoupravljanja, ki ga je treba zapreti, ker žali idola Jugoslavije, tov. Tita in se ne strinja, da je Kardeljev samoupravni sistem boljši od kapitalističnega. In so me zaprli!

Ljubljano z avtomobilom ali kuponi za omejeni nakup bencina za avto in stroje z notranjim izgorevanjem, kamor je spadala tudi kmetijska mehanizacija, ali čakanje v vrsti za vreče cementa, kurilno olje, betonsko železo, apno in drug gradbeni material, če si slučajno bil pripravljen sam zidati hišo, švercanje orodja in drugih osebnih potrebščin, ki se niso dobile v Titovi Jugoslaviji.

Naj omenim nekaj politično odmevnejših člankov in del za smeh in ploskanje, saj strokovna, ki sem jih predstavljal po domačih in mednarodnih kongresih, niso bila posebno opažena, so mi pa odprla vrata na Zavod za planiranje SRS, ko sem prišel iz zapora. Zakaj?

Zato, ker kažejo izhodiščna spoznanja za poznejše zastopanje stališč v parlamentu in na občini. Strokovnih objav v tem sestavku ne omenjam, ker nimajo politične konotacije, jih je bilo več, tudi v obliki referatov na različnih strokovnih kongresih po Evropi. Nekaj sem jih že naštel, kakšni politično odmevnejši so bili pa »zavedeni« v moj dosje pri Udbi. Predavanje pri frančiškanih na temo Gospodarsko socialno življenje (24. 5. 1973), Kriza vrednot v družini (Mladika, 21. 3. 1973), Kdo bo še delal (Mladika, 30. 5. 1975), Samoupravljanje in Kristusovo kraljestvo (pridiga pri frančiškanih, 25. 5. 1978), Tek na mestu kot odziv na slabo gospodarsko stanje (Gradisov Vestnik, jan. 1982), Boni kuponi … kot napad na omejitve prostega nakupa bencina (Delo po intervenciji, 23. 11.

1982), Ali z zakonom o podjetjih obvladujemo kakovost poslovanja (Gospodarski vestnik 3. 3. 1989), Reorganizacija naj bo sanacija (skrajšana verzija, Delo, 1. 4. 1989). In še bi jih lahko našteval. Veliko jih pa niso objavili s sporočilom, kot npr.: Spoštovani tovariš Schwarzbartl, …, podpis: Odgovorni urednik Tit Doberšek, ali pa tudi kar z molkom. Kdor ni užival blagrov Titovega režima, pač ne more vedeti, zakaj sem se oglašal in pisaril.

Danes malokdo ve, kaj pomenijo liho-sodi dnevi vsakodnevne vožnje otrok iz Domžal v

Med direktorji pa sem postal znan zaradi predavanj po Sloveniji o pripravi planskih dokumentov za obdobje 1975–80, potem ko sem na Zavodu pripravil izhodišča, ki so smrdela po kapitalističnih tržnih prijemih, stala so me pa – ob koncu predavanj – izgona z Zavoda v Gradis po naročilu CK ZKS. Ta slava mi je še po odhodu v Gradis omogočila vrsto honorarnih nalog s področja sanacije in reorganizacije podjetij po Sloveniji po mojem sistemu delavnic z ekonomsko analizo razvojnih možnosti, da sva z ženo laže dokončala hišo v Domžalah. Za politiko so bila to »sušna« leta, a finančno bogata. Sva pa leta pozneje s prof. dr. Stanetom Uhanom kot nosilcem republiške raziskovalne naloge zaključevala raziskavo in predloge rešitev za nagrajevanje menedžerjev po izhodiščih sistema, ki sem ga zasnoval že davnega 1973. leta v Izlakah (moj izvod elaborata, ki je bil izhodišče, se je izgubil, uradni elaborat pa je zaveden).

Kozerije kot norčevanja iz sistema samoupravnega nagrajevanja Delo (19.

3. 1985) ni objavilo, objava je sledila v Gradbenem vestniku, 3/85), tam je bil objavljen tudi Dolgoročni razvoj gradbeništva (Gradbeni vestnik, avgust 1985). V tem času sem izdelal samostojno raziskovalno nalogo, ki jo je financirala republika, o izrabi gradbene mehanizacije, ki je izhajala iz teme po moji magistrski nalogi na EF. Kriza vrednot in dela pa je že uvod v polemiko s stališči Gospodarske zbornice in Emilom 156

Šternom, revirskim partijskim sekretarjem, o temi zamenjave direktorjev v podjetjih (Delo, več objav od 5. 4. 1986 do zadnje 23.

4. 1988, ki jo je zaključilo Delo). Napad na zadolževanje države in posledično naših otrok je objavilo Delo 4. junija 1989, ko se je že slutilo, da komunizem propada. Podobno je bilo s strokovno nadaljevanko v sedmih delih: Obvladujemo kakovost (GV, od 17. 1. 1988 do 11. 12. 1988). Po napadu na tri reforme (Delo, 17. 9. 1988), s strokovnim predlogom

na posvetu ekonomistov v Portorožu 21.–23. septembra 1988 in o neustreznosti predloga za spremembo ustave (Delo, 21. 5. 1988) ter kritiko zadolževanja (Delo, 4. 6. 1988) sem se znova zagnal v bistvene probleme države in objavil stališča do stavk (Delo, 2. 7. 1988), zmotnosti pristopa k Trem reformam (Delo, 17. 9. 1988) in spremembi Zakona o podjetjih, ki ga Delo ni hotelo objaviti kljub korespondenci z Miletom Šetincem, urednikom Sobotne priloge, ampak šele prirejenega (z mojo znano »židovsko 157

zvezdo«) pod naslovom Reorganizacija naj bo sanacija (Delo, 1. 4. 1989, in GV, marca 1989).

Moj odziv na pripombe je sledil z Osemdesetih je konec, živela devetdeseta (Delo, 20. 1.

1990). Ampak to je bil že čas Božička Jožeta Smoleta, predsednika SZDL, ki je prvi po TV voščil državljanom za Božič. Toda kritike uresničevanja Zakona o podjetjih mi najprej niso objavili (Delo, 8. 3. 1989) niti ne polemike s prof. dr. M. Senjurjem na njegova izvajanja v CD (Delo, 26. 2. 1990) niti Intervjuja s samim seboj (Delo, 6. 3. 1990). Je pa intervju objavil domžalski občinski Poročevalec (15. 3. 1990).

Ker so me v Domžalah hoteli onemogočiti kot poslanca in kandidata za župana, sem moral na žolčne napade (tudi anonimnih piscev kot Meta pometa), odgovoriti (Poročevalec, 28. 2.

1990). Do konca 1989 sem malo zadremal, ker sem v svoji firmi Manager ob redni službi služil honorarni kruh in prešel iz Gradisa že četrtič v Izlake h Goštetu za pomočnika generalnega.

Tako se je začel moj demos pred Demosom, DS, SKD in SLS.

prek Demosa vztrajal pri spremembi besedila prisege in spremembi poslovnika Skupščine Občine, po kateri bodo vse seje zborov vedno skupne (15. 5. 1990). Po izvolitvi za poslanca in župana sem se službeno posvečal reševanju problemov v Izlakah in občini s pisanjem govorov in člankov za razne prireditve, slavnostna odprtja in obletnice, ki so objavljeni v domžalskem Slamniku (prej Občinskem poročevalcu). Na Občini sem se predvsem ukvarjal s problemi izdelave planskih izhodišč proračuna občine in kadrovski problematiki ter racionalni izrabi časa zaposlenih, tako da mi je zmanjkalo časa za kaj bolj udarnega. Na občini sicer nisem dremal in si glave podpiral ter tožil, zakaj sem prevzel to »(ne)hvaležno« funkcijo, razen svoji ženi, ampak sem že na dan imenovanja za župana, ki se mu je uradno reklo predsednik Skupščine Občine Domžale, dal na glasovanje dva sklepa, ki sta bila sprejeta: da mora JLA takoj vrniti tajno odpeljano orožje iz občinskih skladišč TO (Teritorialne obrambe) in da naj predsedstvi Jugoslavije ter Slovenije s praktičnimi ukrepi zavarujeta interese ljudstva in naše samostojnosti (21.

5. 1990). Razumljivo je, da sem prvi dan vstopa v župansko sobo dal sneti Titovo sliko in odstraniti zastavo z zvezdo ter podvomil, da je sklic starojugoslovanske Ljudske fronte (komunistov) na Taboru nad Ihanom primeren dan za praznik občine. Na to me je opozoril pisatelj Ivan Sivec, moj simpatizer. Takoj sem tudi uvedel tedenske govorilne ure za občane, kar prej ni bila praksa, na katerih sem izvedel, kaj jih žuli in ali Občina res »služi, skrbi, ščiti in pomaga«, torej služi in pomaga občanom ter jih ščiti in skrbi zanje, kar je bilo moje delovno geslo.

Z odločnostjo in odprtostjo mu je veliko stvari uspelo izpeljati Že 18. januarja 1990 pa sem izdelal Izhodišča gospodarskega dela političnega programa krščanskih demokratov, v Delu pa napadel oklevanje komunistov za prehod v novi sistem, ko se po Evropi komunizem ruši (Delo, 20. 1. 1990) ter začel intenzivno predvolilno kampanjo. To je posebno intenzivno in zahtevno poglavje mojih aktivnosti, ko sem hodil po shodih in govoril o pričakovanjih po volitvah. O tem so sicer pisali samo lokalni časopisi (Poročevalec, 30. 1. 1990, 14. 2.

1990, 28. 2. 1990, 15. 3. 1990, 17. 3. 1990, 25. 3.1990, 30. 3. 1990, 19. 4. 1990 in naprej po volitvah). Delo pa ni hotelo objaviti mojega članka kot odgovor na Pustite vladi, naj dela po svoje z 28. 2. 1090, objavil ga je Slovenec.

Shodi in napadi ter moji odgovori so kulminirali v že zahtevani in oblikovani zahtevi novih strank po odcepitvi in izdaji lastnega denarja, uvedbi kapitalizma in ukinitvi nadvlade partije.

Pred prevzemom funkcije župana sem pa

Stranke sem pozval: »Bodimo srčni in si podajmo roke,« četudi s stisnjenimi zobmi.

Ni mi bilo težko sodelovati s političnim nasprotnikom, zame nikoli sovražnikom, za dobro občanov. Ne vem sicer z gotovostjo, zakaj so se na govorilne ure prijavljali tudi taki kot Svetlana Makarovič, Dušan Semolič, Urbanc in Aplenc iz ZDA, Albrecht iz Švice in Danijel Fugger in (bi moral polistati po arhivih)

158

še kdo, ki niso od mene ničesar hoteli ne prosili, ampak me verjetno testirali, da bi ugotovili, iz kakšnega testa sem. Tako z leve kot z desne.

Z intervjujem z Romano Špende za Dnevnik (22. 6. 1990) s poudarkom: »Proč s planskim gospodarstvom« in zahtevo po uvedbi kapitalizma in lastnega denarja za Slovenijo (Pobuda v parlamentu 26. in 31. 7. 1990) sem sprožil napad starih direktorjev partijskosamoupravnega tipa, da jih bomo »odžagali«, in so »začeli pokati kufre« (tako mi je rekel S. Gošte po posvetu direktorjev pri GZ Slovenije).

Ker sem bil imenovan za predsednika sveta za splošno ljudsko obrambo in družbeno zaščito (16. 6. 1990), sem po konspirativnem povelju (obisk poveljnika SEM Vinka Beznika) organiziral hrambo obrambnih in varnostnih načrtov štaba TO na skrivni lokaciji (12. 7.

1990). Izvedbo so organizirali Bojan Končan (TO), Dominik Grmek. Ker mi vonj piscev v Občinskem poročevalcu ni bil prijeten, sem predlagal zamenjavo uredniškega odbora in urednika. Vero Vojska je zamenjal Matjaž Brojan (14. 8. 1990), sprejel borce (31. 8.

159

1990) in jih poučil, da pri meni nimajo več privilegijev in bodo morali svoje spomenike in grobove sami krasiti. »Brihtni« so kmalu zavohali, da bodo nacionaliziranci dobili nazaj premoženje, zato so hitro začeli preprodajati in pogodbeno prenašati premoženje na potomce. Da bi takšno umno prakso prekinil, sem v parlamentu predlagal moratorij na (pre) prodajo premoženja, odvzetega po vojni, ki pa ni bil izglasovan pravočasno.

sveta so bili objavljeni pa tudi govori in poročilo o srečanju z ostarelimi v domu upokojencev, kjer je maševal g. Ivan Merlak in ga drugi časopisi niso hoteli objaviti, kot tudi ne prve blagoslovitve civilnega objekta v Sloveniji po vojni v Mengšu. Konec meseca se je po sklepu Skupščine (30. 10. 1990) na predlog Staneta Stražarja Občinski poročevalec preimenoval v Slamnik, na moj predlog pa je bil imenovan Stražar za glavnega, Brojan pa za odgovornega urednika.

In začelo se je »mesarsko klanje« v parlamentu s kadri prejšnje oblasti, ki so zavirali spremembe (osamosvojitev in ukinitev samoupravljanja ter uvedbo kapitalizma ter pluralne demokracije ob hkratni zamenjavi kadra v medijih, banki in vrhovih gospodarstva ter trgovine), kolikor so mogli in znali, ker se je njihov strah pred lustracijo že polegel, Jugoslavija pa je bila še vedno njihova »mati«. Mojemu trmastemu vztrajanju pri lustraciji po vzoru Litve in Češkoslovaške v Poljčah so kategorično nasprotovali Pučnik in »bivši«, ki so bili v Demosu, in na glasovanju sem propadel. Sledila je Pobuda za prekinitev zavlačevanja plačil izvoznikom, ker je denar »obračala« jugoslovanska banka (31. 7. 1990), in nasprotovanje podpori gospodarstvu pred stečajem (12. 8. 1990). Na stališča vodij desnih strank sem postal že alergičen in sem se odločil pisati pismo Francetu Bučarju, Jožetu Pučniku, Lojzetu Peterletu in Ivanu Bizjaku (12.

8. 1990, kopije pisma nisem naredil), s katerim sem skušal opozoriti na posledice restavracije prejšnjega režima in vračanja bivših na oblast.

Kot županu mi predlog nove ustave ni bil všeč, ker je bil še kar kardeljanski; pridobil sem si celovški statut.

Članek Ali smo Slovenci nezrel narod? oz.

Značilno za puberteto (Delo in Dnevnik, 3. 10.

1990) je sprožil ogorčeno polemiko starih sil (»bivših«), ker sem nasprotoval Markovićevim delnicam in Zakonu o lastninskem preoblikovanju in v parlamentu 25. in 27. septembra 1990 zahteval z amandmajem moratorij na lastninjenje, da bi se preprečila uzurpacija (kraja) družbene lastnine. »Moj« zakon (po Bučarjevi izjavi) je padel 29. septembra, ker je manjkalo pet glasov na skupni seji vseh zborov, ki sem jo izsilil.

Sprejeli smo različico, ki sem jo označil kot vdor južnoamerikanizacije (Delo, 5. 9. 1990, intervju na RTV). To je bil daljnosežen poskus rešiti problem lastninjenja, ki nam še danes dela težave. Te moje daljnovidnosti se danes nihče noče spomniti, ne v svojih spominih ne na TV, še Rosvita Pesek ne, ki me sicer v svojih knjigah večkrat omenja. Vmes je bilo nekaj parlamentarnih predlogov in pobud za vračanje odvzetega premoženja (11. 9. 1990), o pomoči pravobranilstvu pri premoženjskih sporih (12. 9. 1990) in ukinitev kardeljanskih doktrin samoupravljanja v lokalni samoupravi (16. 9. 1990). Ob sporih v parlamentu o zastavi in simbolih komunizma ter moji zahtevi za zamenjavo kadra na RTV (14. in 15. 10. 1990), sem pisal novo pismo Peterletu s predlogi, da moramo nemudoma sprožiti aktivnosti za osamosvajanje (27. 10. 1990). Lojze na pismo ni reagiral, je pa Pučnik sprožil referendum.

Pohod po Domžalskem, da bi začutil utrip občanov in navduševal za plebiscit, sem začel z objavo razporeda obiskov po KS in pismom občanom (Občinski poročevalec, 4. 11. 1990),

Delo Plus pa je napadlo moje zadržanje izhajanja Občinskega poročevalca, ker službe niso pravočasno pripravile proračunskega gradiva za obravnavo na skupščini in objavo v občinskem glasilu (15. 9., 21. 9., 5. 10.

1990). Pisal sem na RTV, ker mojega priimka niso pisali pravilno in ker so objavljali iztrgane citate (5. 10. 1990). No, 1. 10. 1990 je Občinski poročevalec izšel in prispevki služb Izvršnega

160

ki je poročal v naslednjih številkah o temah razgovorov, opozicija pa brila iz mene norca.

Sledili so govori (odprtje Požarnega doma 16. 11. 1990, 22. obletnica TO 26. 11. 1990, srečanje rejnic 2. 12. 1990, odprtje ceste na Češnjice 8. 12. 1990, Gorjuša-jamarji-kulturniki 16. 12. 1990, govor na shodu slovenskega Demosa s Pučnikom v Hali komunalnega centra 17. 12. 1990), organiziranje javnih tribun (Občinski poročevalec, 22. 11. 1990),

razprave o osnutku nove ustave (28. 11. 1990) s pisnim gradivom stališč, predstavljenih tudi v parlamentu (13. 11. 1990) itd.

Z demosovci v Poljčah je marsikaj spoznal pa tudi druge kaj naučil Začel se je proces osamosvajanja, ki smo ga demosovci oblikovali v Poljčah s Pučnikovo zahtevo po plebiscitu (9. in 10. 11. 1990), jaz 161

pa v parlamentu z napadi na medije in zahtevo po lustraciji (15. 11. 1990). Tej moji zahtevi po lustraciji so Demosovi veljaki s Pučnikom na čelu ostro nasprotovali, češ da »mi pa ne bomo takšni, kot so bili komunisti«. Pučnik mi je ob priložnosti rekel, da naj kar pozabim na lustracijo in neham težiti. Usodna napaka, ki nas še vedno tepe. Ker Delo ni hotelo objaviti prispevka s 1. 10. 1990, sem pisal spet pismo Bučarju, naj ustavi napade levih, ki poskušajo z ohlapnimi vezmi ohraniti jugoslovansko povezavo in stari sistem (16. 11. 1990).

Takrat se mi – niti se ni mnogim drugim – še sanjalo ni, »čigav in zakaj« je Bučar. Osebno sem v parlamentu, zavzet za odcepitev od Jugoslavije, osamosvojitev zanosno podpiral, kot je pisal tisk (Delo, 23. 11. 1990), napadel Cirila Zlobca, ki je podpiral tezo o ohlapni povezavi z Jugoslavijo, jaz pa žel z govorom gromek aplavz (27. 11. 1990). Na seji kluba SKD sem dal pobude za nadaljnje ravnanje (19. 11. 1990). Nastopi in govori v podporo plebiscitu so bili normalen del mojega političnega dela, ki sem ga vedno izrabil tudi za napad na »oviralce« iz vrst starega sistema. Logično, da sem bil zato tarča pikrih in zbadljivih pripomb, opomb in karikatur po bulvarskem tisku in radiu, a me to ni motilo.

Edino žena je bila vedno na moji strani in me v prizadevanjih podpirala. Končno, Slovenci smo s plebiscitom podprli pot v samostojnost. Pred referendumom (plebiscitom) sem organiziral v Domžalah razprave in shode (objavi Slamnik šele 27. 12. 1990 skupaj z zbadljivimi teksti in fotomontažo na moj račun), objavim razglas in apel za plebiscit v Slamniku (20. 12. 1990).

žalili (besedišče ni za opisati, datumov pa je preveč). V nagovoru na novoletnem koncertu Domžale-Kamnik (27. 12. 1990) sem poudaril rezultate plebiscita in podal ekspoze o pomenu sprememb za sprejemanje proračuna občine v naslednjih letih (4. 1. 1991) ter predstavil družinsko politiko SKD (21. 1. 1991). Bil sem član Gospodarskega sveta IS RS (imenovan 4. 1. 1991) in Ekonomskega sveta skupščine Republike Slovenije (imenovan 21. 2. 1991) in drugih teles Skupščine (član ali vodja šestih odborov: za lokalno samoupravo, obrambo, izobraževanje in šolstvo, razvoj in znanost, bančništvo, obrt in malo gospodarstvo).

Vedno sem se boril in zavzemal za kapitalistični pristop k reševanju problemov in uveljavljanju demokratičnih načel zahodnoevropskega tipa. V Odbor za lokalno samoupravo 30.

11. 1990 predlagal obliko dela po občinah po vzoru Avstrije na osnovi skupnih stališč predstavnikov občin Kamnik, Litija, Zagorje.

Pri Obrtnem zakonu 3. 12. 1990, dal pobudo za hipotekarno zavarovanje. 8. decembra 1990 sem vložil zahtevo za borzi in ciljni profit na dolgi rok. Na sestanku pri Mencingerju (17.

12. 1990) sem nasprotoval pravici sindikata, da daje parlamentu pobude in amandmaje, 23. 1. 1991 opozoril na divjo privatizacijo, ki se izvaja po jugoslovanskih zakonih, ker 13. januarja 1991 niso sprejeli mojega zakona o moratoriju.

V Poljčah sem 2. marca 1991 znova zahteval za Slovenijo lastno valuto in zadrževanje prilivov od izvoza v Sloveniji ter izdelavo takšnega proračuna države, ki bo v okvirih prilivov, kot ga imamo v Domžalah, in brez zadolževanja bodočih rodov. Takšna stališča sem predstavljal v intervjujih kot župan ali poslanec (Dnevnik, 28. 2. 1991, Delo, 21. 3.

91, v parlamentu 14., 19., 27., 28., 29. in 31. marca 1991, v govoru na Slovenija open 91 12. 5. 1991). Veliko mi je pri razčiščevanju pojmov in pri pravilnih usmeritvah pomagal poznejši guverner France Arhar. Seveda sem bil za to tudi napadan, predvsem ker sem se zavzemal za pluralne medije. Urednik Matjaž Brojan je odstopil (Lipovšek, Slamnik, 21. 3.

Za božič sem hodil z darili med revne občane in po občinskih KS nabirat informacije za delo skupščine. Še naprej sem se v občini zavzemal za privatizacijo zdravstva in konspirativno sodeloval s štabom TO po obisku »eminentnih« pri meni (28. 12. 1990). Sprožil sem pobudo za natečaj za nov občinski grb in zastavo ter preprečil, da bi občinsko glasilo prevzeli bivši komunisti in »komsomolci« (ZSMS), ki so začeli pisati v ilegalni časopis Še migamo, v katerem so mene in mojo družino blatili ter

162

1991), ker sem se pogovarjal o privatni radijski postaji s Cencljem (26. 2. 1991), vodil bitko za spremembo uredniške politike občinskega glasila (21. 3. 1991) ter pisal o srčni demokraciji, ne samo srečni, kot so namerno zapisovali novinarji, da bi zameglili moje geslo (Slamnik, 21. 3. 1991).

leta za potrebe katoliškega izobraževalnega in podpornega društva) in je študija o obnovi iz leta 1989 samevala, sem sprožil zagon obnove ali gradnje nadomestnega objekta za potrebe kulturnih prireditev (21. 3. 1991), za kar sem po dograditvi 1995 dobil tudi priznanje. Na praznovanju obletnice ustanovitve SKD v Domžalah, ki je bila v KD Mengeš (2. 2. 1991), smo govorili tudi Peterle in Franc Miklavčič ter seveda jaz z domžalskimi SKD-jevci o perspektivi samostojne države (Slamnik, 13. 2.

Ker je prejšnji režim pustil propadati stavbo Glasbene šole (secesijski objekt sredi Domžal, ki ga je dal zgraditi župnik Franc Bernik 1910.

163

1991). Neopaženo sem oznanil, da bi imeli v Domžalah krščanski vrtec, ki je ob uresničevanju povzročil pravo slovensko evforijo v medijih in med levimi (17. 4. 1991). Že 25. marca 1991 smo sprejeli proračun občine, ob katerem smo zavrnili petdeset amandmajev »starih sil«, ki so me napadle (Lenič, Pirman, Mavsar), da omejujem razpravo na dve minuti. Pravico do omejevanja predolgih govorcev so potem delegati izglasovali (Delo, 26. 3. 1991).

politiko in trgom. Stvar so hoteli zaobiti z mojo zahtevo po javnosti plač, zato sem napisal odprto pismo kot poslanec z naslovom: Še je čas, da se rešimo! (Dnevnik, 6. 6. 1991), v katerem napadam oportunistične skrivače in nasprotnike osamosvojitve, »kameleone« in »jugoslovanarje«, ki prikrito delujejo proti osamosvojitvi; napisal sem, da sumim, da to počno s Kučanovim soglasjem.

S tem sem stvar spet vrnil v polemiko o naši samostojnosti in obšel članke o dogajanjih v Domžalah. Govorim ob odprtju cest, ob mednarodnem tekmovanju sabljačev v HKC, stoletnici železniške proge Ljubljana–Kamnik, osnovnošolcem (odličnjakom) ob koncu pouka o potrebi vzgojiti elito itd. (Slamnik, 6. 6. 1991, 15. 6. 1991). Na osnovi zbranih podpisov poslancev sem dosegel, da je sledila nočna zaprta seja parlamenta (29. in 30. 6. 1991), na kateri je Kučan pojasnjeval stališča iz Zagreba.

Kljub moji večkratni uradni in pisni zahtevi, da dobimo poslanci na klop stenogram prevoda zapisnika z J. Santerjem, tega Bučar ni zagotovil.

Ker sem nasprotoval »uradni« verziji stališč skupščine o varnostno političnem položaju v Sloveniji in zahteval ter tudi pozneje uveljavil v stališčih (niso pa sprejeli moje zahteve iz amandmaja, da so to sklepi) ostrejše izjave in zahteve brez ultimata, je komisija tekst, ki je pripravljala, dopolnila in spremenila po mojih zahtevah, hkrati pa dodala sklep, da se morajo upoštevati tudi predlogi iz razprave, da sem umaknil amandma (Delo, 1. 7. 1991). Ker Delo tega ni zapisalo niti ni objavilo popravka, so 6. julija 1991 v PP samo objavili moje stališče.

Delo tudi ni hotelo objaviti Izjave, ki jo je sprejela Skupščina Občine Domžale, s katero najostreje obsojamo napad JLA in zahtevamo takojšen umik z našega ozemlja in povrnitev škode.

Delo na občini, v SKD in Demosu se je ves čas prepletalo Za slovenski Demos sem imel 26. marca 1991 govor na temo osamosvajanja in opozoril, da se ob nasprotovanju mojemu predlogu glede moratorija na lastninjenje v parlamentu (25. in 27. 9. 1990) krepijo sile, ki nasprotujejo osamosvojitvi, in moramo zato nemudoma oklicati odcepitev, ker nas dogodki prehitevajo, stare sile pa nas vlečejo nazaj v Jugoslavijo.

Tedaj sem tudi objavil odprto pismo poslancem z naslovom Značilno za puberteto (Dnevnik, 3. 10. 1990). Mladini moja stališča in govori niso bili ravno všeč in je s pikrimi opazkami to tudi izpričala (Mladina, 7. 5. 1991). Ker me je zapuščal (8. 5. 1991) predsednik IS Anton Preskar, ki si je našel dobro službo pri Abanki, sem moral začeti postopek iskanja novega predsednika. Z izvolitvijo Jožeta Leniča se je zatresel Demos, ker je bil Lenič član LDS, a sem pozneje z njim konstruktivno sodeloval. V članku Kdo je kdo sem razložil svoje poglede (Knjiga, 21. 5. 1991).

Ker sem imel občutek, da se bančni sistem spreminja prepočasi, sem 1. junija 1991 predlagal amandma na zakone o banki Slovenije, da dinar v Sloveniji ni več plačilno sredstvo. Kraval v parlamentu in pozneje v tisku na članek Evropska delegacija obiskala Jugoslavijo (Delo, 8. 6. 1991) sem povzročil 1. junija 1991 z uradno zahtevo parlamentu, da Kučan pred Skupščino pojasni izjavo Jacquesa Santerja, da se vsi predsedniki republik Jugoslavije strinjajo, da bo Jugoslavija ostala kot »zveza« z enotno vojsko, denarjem, zunanjo

Je pa 1. julija 1991 pisalo o pogrebu domžalske žrtve desanta v Trzinu Edvardu Peperku in mojem govoru ter toči med pogrebom. Delo ni hotelo objaviti mojega prispevka – govora ob razglasitvi samostojnosti 27. junija 1991 na dan zasedanja Skupščine Občine Domžale, ko

164

se je izvršil helikopterski napad JLA v Depali vasi oz. boj z oklepniki JLA v Trzinu. Odpor in zajetje vojakov in opreme so takrat vodili kapetan (TO) Bojan Končan in specialci SEM

z vodjo Vinkom Beznikom. Ko je na seji 10. julija 1991 parlament sprejel »sramotno« Brionsko deklaracijo, ki je bila v bistvu ultimat ES, sem napisal užaljeno in prizadeto pismo, 165

da ultimatov ne sprejemamo (Slovenec, 12. 7. 1991, Delo, 13. 7. 1991). Poslednji (kje pa!) boj opozicije (starih sil) za lažne vrednote sem razkrinkaval ob sprejemanju Zakona o denacionalizaciji in lastninskem preoblikovanju, potem ko sem bil 13. julija 1991 imenovan v parlamentarno komisijo za usklajevanje spornih stališč (Delo, 14. 7. 1991).

Problem sem želel osvetliti in s predlogi vplivati na dobre rešitve s članki: Opozicija bije poslednji boj za lažne vrednote (Dnevnik, 16. 9. 1991), Razkol med zbori pri lastninski zakonodaji (Delo, 21. 9. 1991), Kako izgnati hudiča v polemiki z Miletom Šetincem (Delo in Dnevnik, 18. 10. 1991, ter Delo, 22. 10. 1991), Deblokada parlamenta (Delo, 2. 11. 1991) in Ali je nova slovenska država poskusni poligon ekonomske znanosti? (Dnevnik, 5. 11. 1991).

Sledila je polemika z dr. Petrom Glavičem v Delu 24. in 30. 9. 1991 ter intervju na RTV 17. 10. 1991, ki mu je sledilo nekaj ogorčenih pisem poslušalcev novinarki Bojani Leskovar, ker je intervju z mano prekinjala z reklamami.

Malo blaženega miru so mi mediji pustili v avgustu, ko sem rezal trakove ob asfaltiranju cest (Loka–Mengeš) ali odpiral prireditve Glasba treh dežel, ki jih je organiziral Alojz Stražar na Studencu (24. 8. 1991). Miru v Domžalah je bilo konec, ko sem zahteval hitrejše reševanje denacionalizacijskih postopkov, predvsem večjih kompleksov kot Agroemona in gradu Krumperk s posestvom, ki se je vračal Hinku Pogačniku iz Argentine, sinu Stane Pogačnik iz Ruš. Odpiral sem temo o povojnih pobojih na Domžalskem (19. 10.

1991) in ustanovil komisijo, da stvar razišče.

V parlamentu sem predlagal spremembe v predlogu zakona o lokalni samoupravi (7. in 9. 10. 1991), ker predlog še vedno odraža kardeljevstvo, in vztrajal 24. oktobra 1991 na skupni seji vseh zborov glede lastninske zakonodaje (Dnevnik, 25. 10. 1991). Z Izidorjem Rejcem, ministrom, sem odprl nov obrat Filca menedžerke leta, Vide Marcijan v Mengšu. Pisal sem pismo Bučarju o zaviranju levih o sprejemanju podjetniških zakonih in zahteval posredovanje za sklic skupne seje (26. 10. 1991). V tem času so v Domžale prišli

Kučan, Ciril Ribičič in Viktor Žakelj (22. 10.

1991) na povabilo levih strank, a jaz jih nisem sprejel, ker me niso obvestili.

V Poljčah sem vztrajal na skupni seji za lastninsko zakonodajo in poenotenje stališč Demosa. Rupel in Bučar sta se sprla in sem ju skušal pred vrati za izhod pomiriti. Udarila sta proti meni zaradi mojega jutranjega govora o predpogrebni koračnici za Demos, zmerjanja na seji in zahtevi nekaterih, da se razjasni, ali je Demokratska stranka članica Demosa.

Rupel – Rupsi je preslišal moj predlog, da pravi demokrati sedemo in dorečemo sporna stališča brez »pritepencev« v Demos. Rupsi me je pri izhodnih vratih, kjer sem oba spet osebno prepričeval, dobesedno odrinil in se odpeljal, Bučar pa šel jezen nazaj v dvorano (16. 11. 1991). Končno sta bila tako Rupel kot Pučnik nekoč komunista, čeprav disidenta. Za Bučarja tega nikoli nisem zvedel.

Na poslanskem klubu SKD sem opozoril, da ni prav, ker hodi v Haag na pogajanja Kučan sam brez Peterleta in Bučarja (20. 11. 1991). Sledilo je nekaj intervjujev (nimam datumov, razen v Brazdah, 19. 12. 1991). V Domžalah sem 18. novembra 1991 izvedel delavnico z uglednimi in vplivnimi občani o smotrnosti preurejanja občin (Slamnik, 28. 11. 1991). V Moravčah sem 5. decembra 1991 odprl prenovljeno pošto, sofinancirano z občinskimi sredstvi. Slamnik pa je 13. decembra 1991 objavil, čemu služi moje geslo »Služiti, skrbeti in ščititi« občane.

Ker nisem vedel, kaj namerava nova oblast po volitvah v novi parlament, sem se spraševal, ali je proračun za 1992 zadnji in kakšen naj bi bil novi za majhne občine (Slamnik, 18.

12. 1991, Priloga 29), saj je vsak proračun instrument politike vladajočih struktur (Brazde, 19. 12. 1991). Začel se je postopek sprejemanja nove ustave. Pred razpravo v parlamentu sem v Domžalah organiziral javno tribuno s poudarki o evropeizaciji nove ustave (Slamnik, 22. 11. 1990). Medtem pa ZZD izigrava sprejem lastninske zakonodaje z novimi predlogi zakonov (Ribnikar). Imam sestanek pri Bučarju (3. 12. 1991), da mu

166

razložim bistvo svojega vztrajanja pri skupni seji in mu predstavim amandma na ustavo za rešitev dela vseh zborov, kot imam rešeno v Domžalah s skupnimi sejami vseh zborov, ne pa ločenim obravnavanjem po Kardeljevem (18. 12. 1991).

Huronsko vpitje in zmerjanje pa sem povzročil z amandmajem, da se briše iz ustave 55. člen, ki med drugim govori o pravici do splava.

Popravljena verzija 19. 12. za sejo 23. 12. 1991 je tekst povsem spremenila in o splavu ne govori več, kar je vsekakor zasluga in »krivda« mojega amandmaja. Po Zlobcu pa njegova zasluga, da je člen sploh ostal v Ustavi. Pišem vsem poslancem o abortiranih, ki bi morda, če bi preživeli, danes glasovali za moj amandma (21. 12. 1991, objavijo samo Naši pogledi, 30. 1. 1992). Ustava se kljub temu sprejme s sicer spremenjenim 55. členom. Triumf levice, ki je dosegla, da je člen sploh ostal v Ustavi, in napadi name sledijo (Delo, 24. 12. 1991, Slovenec, 24. 12. 1991, Delavska enotnost, 10.

1. 1992). Po zborih parlamenta smo namreč 23. decembra 1991 skladno s Poslovnikom ločeno sprejemali Ustavo. Na vseh zborih je bila najbolj vroča razprava o 55. členu, ki naj bi po razlagi vendarle govoril o abortusu in so podpirali moj in pozneje vložen dopolnjen Kolešnikov amandma o ukinitvi tega člena.

Menda sem imel izjemno dolg polemičen govor, ki je razburjal duhove »svobodnjakov« (Delo in Slovenec, 24. 12. 1991). Ustava je sprejeta tudi s 55. členom. Delo isti dan objavi še novico, da župan Domžal nosi darila kot Božiček in bo v ta namen porabil 150.000 dinarjev. Pri zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (27. 12. 1991) amandmajsko oviram sprejem 51. člena z zahtevo, da se materam prizna boniteta predčasnega upokojevanja, glede na število otrok. Sledi polemika o mojem maščevanju, ker nisem dosegel izbrisa 55. člena ustave, v bistvu pa vendarle spremenjenega (Dnevnik, 28. 12. 1991). Zaradi neskladnosti z Ustavo predlaga vlada sveženj novih zakonov.

Opozarjam z ekspozejem kot praktik iz gospodarstva na nekonsistentnost in pravno

167

praznino (Delo, 18. 1. 1992). Pri lokalni samoupravi pa zahtevam in dosežem objavo ločenega mnenja, v katerem vztrajam pri širših, regionalnih povezavah občin (Delo, 5.

2. 1992, 6. 2. 1992, seja odbora 10. 2. 1992).

Kljub vsemu sem 31. januarja 1992 prejel priznanje Teritorialne obrambe za sodelovanje pri osamosvojitvi.

pozabili. Tako v Slovenskih novicah že 11. februarja 1992 piše: Pohujšanje v Domžalah, Občina zapira sex shop (Delo, 18. 2. 1992), Pošast nemorale (Dnevnik, 20. 2. 1992), lastnica sex shopa sporoča: »Kmalu se bo v mojem lokalu dobilo vse« (21. 2. 1992), Mladina objavi članek No sex, no drugs, no R&R (25.

2. 1992) in ponavlja vsebino o pohujšanju v Domžalah po Slovenskih novicah (3. 3. 1992).

Slamnik piše: »V Domžalah bodo oblekli nage babe« (29. 2. 1992). Na te banalnosti nisem odgovarjal, ampak sem dosegel zaprtje nelegalne dejavnosti na osnovi pritožb in protesta krajanov, ki so me opozorili, da se v hiši Vlaste Čavž dogajajo »čudne reči« od vrtenja pornofilmov v erotičnem baru do prodaje erotičnih pripomočkov (Linda Smolej, 9. 1. 1992). Menda so ta »lokal« obiskali celo LDS-ovci.

Novinarji, ki so spremljali moje delo, so že čakali na škandal, ki naj bi se zgodil ob sprejemanju proračuna občine, nekaterih odlokov in predloga o povezovanju novih občin (Delo, Župan noče biti Don Kihot, 5. in 6.

2. 1992). Ker sem napad pričakoval, sem strnil vrste Demosa v Domžalah in na seji Skupščine 6. februarja 1992 gladko »povozil« opozicijo v vseh točkah dnevnega reda (proračun, Odlok o javnem redu in miru, pospešitev dela za denacionalizacijo, Sklep o imenovanju in preimenovanju ulic in zaselkov …). Delo je pisalo: Domžalski župan Demosu vrnil oblast (11. 2. 1992). Sprejeti občinski odlok o javnem redu in miru, ki prepoveduje moralno škodljive pojave, kot so sex shop, prostitucija …, sproži nov zagon napadov name (Slovenske novice, 11. 2. 1992, Delo, 18. 2. 1992, Dnevnik, 20.

2. 1992, Mladina, 25. 2. 1992 in 3. 3. 1992, Hrvaški Sport februarja 1992, Slamnik, 29.

2., 27. 3., 24. 4. 1992, Dnevnik, 7. 3. 1992, Nedeljski dnevnik, 8. 3. 1992). Naslov nekega bebastega od njih navajan: Dvoboj zaradi materinstva (Delo, 6. 3. 1992). Jaz pa kar »poučujem« o kulturi upravljanja (Slovenec, 28. 2. 1992). Neželeno je bilo tudi spreminjanje imen ulic po »herojih« bivšega sistema (Delo, 12. 2. in 24. 3. ter 31. 3. 1992), Dnevnik pa je 11. februarja 1992 dvomil, da bi bil moj predlog reorganizacije občin po vzorcu razvitih držav Evrope sprejemljiv za Slovenijo.

Sex shop, komunistične manifestacije, potem pa še polemika zaradi enakovrednosti žensk

Takrat sem se ukvarjal s problemi domžalske občine in spreminjanjem vrednot. Predlagal sem spremembo imen osnovnih šol (3. 3. 1992), črtanje statutarnega člena o prazniku občine (4. 3. 1992), ki je bil posvečen komunistični manifestaciji na Orlah, spremembo Pravilnika o nagradah in priznanjih, da bo možno nagraditi tudi zaslužne za osamosvajanje (17. 3. 1992).

Na grozilno pismo (23. 3. 1992) samozvanega Sveta za zaščito mlade demokracije, da me bodo likvidirali skupaj z Vitomirjem Grosom in Danijelom Starmanom, nisem reagiral, ampak sem predal pismo policiji. Tudi grožnje Čavževe, da me bodo premlatili, ker oviram registracijo erotične dejavnosti v Glorex d.o.o (30. 3. 1992), sem predal policiji. Še nekaj podobnih grozilnih pisem je bilo povod za policijsko varovanje občinske stavbe v času, ko je zasedala Skupščina. Podobno varstvo sem imel tudi nekaj dni po napadu JLA 26. junija 1991, ko me je policija vozila v službo na Izlake s policijskim avtom, saj sem dobil grozilna pisma in konspirativne informacije naše službe državne varnosti.

Sex shop je seveda tema številka ena in pričakovani škandal se je uresničil. Na matere, ki naj bodo »več vredne«, so pa novinarji že

Po naključni anketi Slamnika na ulici Domžal 27. marca 1992 se je z Odlokom o javnem redu in miru strinjalo 93 odstotkov vprašanih, proti

168

sex shopu pa je bilo 90 odstotkov vprašanih.

Razumljivo je, da sem v parlamentu, ko je Vitomir Gros delil banane, napadel Marka Voljča kot za kandidata predsednika vlade, ker so hoteli zrušiti Peterleta (19. 2. 1992, Dnevnik, 27. in 28. 2. 1992, Slovenec, 29.

2. 1992). Res pa je, da sem v tem času vodil pogovore z Ludvikom Toplakom, ki je tudi kandidiral za prvega ministra proti Lojzetu, ko sem uvidel, da je z Lojzetom konec. Še vedno bi bil Ludvik boljši od Drnovška, takrat še »zvite preste«, ki je začel svoje kontemplativno življenje šele potem, ko so mu izrezali raka in mu kljub temu ni bilo pomoči, česar pa takrat ni verjel. Zakon o lokalni samoupravi ta skušala urediti z mano Jazbinšek in Bučar (2.

3. 1992), a se nisem dal, ampak sem vztrajal pri ločenem mnenju, po katerem naj bodo občine urejene po avstrijskem vzoru, velike vsaj toliko, da imajo šolo, zdravstveni dom, pošto, banko in cerkev … Ločeno mnenje je res objavljeno v skupščinskem poročevalcu z dne 30. marca 1992 in kritično predstavljeno

v Dnevniku (20. 5. 1992) in Slovencu (21. 5.

1992). Z amandmajem z dne 4. 3. 1992 sem predlagal bonitete materam v zakonu o plačah šolnikov (Delo, 5. 3. 1992, Slovenec, 5. 3. 1992).

Ob sprejemanju zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 5. marca 1992 sem izrekel znamenite besede, da »vse ženske niso enakovredne, matere so več vredne« (Dnevnik, 5. 3., 6. 3., 7. 3., 9. 3., 10. 3., 11.

3., 12. 3., 14. 3. in 17. 3. 1992, Delo, 6. 3.

1992 s karikaturo Franca Jurija, Sobotna priloga 7. 3. 1992, Delo, Partlič, 9. 3. 1992, Slovenec, 14. 3. in 17. 3. ter 18. 3. 1992, Večer, 16. 3. 1992, Družina, 15. 3. 1992, Jana, 17. 3. 1992. Kot primer navajam svoj prispevek v Delu in Miheljakov v Dnevniku na isti dan (9. 3. 1992). Intervju z mano je opravila Vesna R. Marinčič: Kaj je grdega rekel!?, kozerijo Desni udar črnega Bartla je napisal Boris Jež (Delo, 14. 3. 1992), članka sta bila še v Dnevniku in Slovencu

169

10. marca 1992 itd. Odklonil sem intervju na kanalu A 10. marca 1992. To je samo nekaj časopisnih člankov, ker je bilo na to temo še veliko pisanja, pisem bralcev in karikatur ter šal tako v podporo kot kritiko. Naj omenim samo nekatere znane osebnosti, na primer Veljka Rusa, Toneta Peršaka, Matjaža Hanžka, Ludvika Toplaka, Vlada Miheljaka, Toneta Partljiča, Evgena Juriča, Franca Jurija itd. Objavljena so bila tudi nekatera moja opravičila ženskam za napačno razumevanje in zaradi moje neposrečene interpretacije potrebne skrbi za večjo nataliteto (Naši pogledi, 30. 1. 1992).

Prepis magnetograma avtentičnega govora v parlamentu, ki je razložil pravi namen govora o materah, sem poslal več medijem, objavil ga je samo Slovenec (10. 3. 1992). Izhodišče za napade, polemiko ali podporo moji izjavi o tem, da vse ženske niso enakovredne – poslanke so sejo zapustile, pozneje pa, menda »okrepljene« s feministkami društva Lilly, v parlamentarna vrata metala jajca – je bil medklic Jaše Zlobca, ki me je ozmerjal s fašistom, ko sem omenil, da zaradi natalitete v Sloveniji zame vse ženske niso enakovredne. Zlobčev medklic o »fašistu« kljub moji pisni zahtevi

ni prišel v zapisnik skupne seje vseh zborov parlamenta. Po prejemu dobesednega zapisa govora iz magnetograma sem na skupščini zahteval popravek zapisnika in navedbo žaljivke (4. 4. 1992), kar je parlament tudi sprejel (8. 4. 1992). Tudi sicer se je Jaša Zlobec izkazal za trdega zagovornika boljševističnokomunistične diktature proletariata s svojim zagovarjanjem med- in povojne oblasti v Jugoslaviji ter neposrednimi napadi na Cerkev in domobranstvo (Delo, Dnevnik, 7. 3. 1992).

Sredi marca 1992 so se strasti malo umirile in sledilo je nekaj pomirjevalnih člankov in razmišljanj.

V Slamniku sem 24. januarja 1992 že govoril o »ceni priborjene samostojnosti«, saj nas je nekaj držav, med njimi tudi Vatikan, že priznalo. Objavljeni so tudi govori na Limbarski gori (6. 9. 1992) in ob prazniku samostojnosti v hali KC ter ob predavanju dr. Draga Ocvirka v domžalski kino dvorani (28. 12.

1991). Medtem sem ob razpravah o nujnosti sprejema določenih zakonov in popravkov stvari po sprejetju Ustave zahteval paketno in konsistentno obravnavo potrebnih zakonov (Sobotna priloga Dela, 18. 1. 1992). Ob podpori subvencijam študentom za prehrano sem bil kritičen do odnosa študentov do lastnine, ki jo nevestno uničujejo (Dnevnik, 19.

3. 1992).

Po težkem boju je bil ustanovljen Vrtec Dominik Savio Karitas Domžale Ni se še polegla gonja zaradi večvrednosti mater, že sem napadel sindikat, ki deluje politično kot v primeru Tosame (Dnevnik, 25.

3. 1992), nato se je že začel boj za krščanski vrtec v Domžalah (Delo, 24. 3. 1992), ker se je zvedelo, da smo v Demosu 27. januarja 1992 predlagali iniciativo za privatizacijo vrtcev.

Da bi v Domžalah ustanovili krščanski vrtec v okviru Karitas, sem predlagal že 17. aprila 1991. Da smo ga vendarle dobili, pa imajo zasluge številni pobudniki in odločevalci ter seveda sama Karitas, ki jo je vodila moja žena dr. Marija Bizjak Schwarzbart, dr. med.

170

V Domžalah sta se junija pojavila ilegalna »časopisa« Še migamo in To je to ter občasnik Levi čar, v katerih me blatijo in žalijo tudi mojo družino. Odgovarjam s člankom Leto dni pozneje.

na položajih v prejšnji oblasti. S tem sem mislil na perverznost (lat. pervertere), ko človek med dobrim in slabim ne loči, saj je lahko tako dober kot slab. Po Poejevem »vražjem duhu perverznosti« posameznik lahko zakone spoštuje in hkrati teži k neposlušnosti. Ta dvoličnost me je vedno motila, zato sem »stare sile« črtil in povzpetneže prejšnjega režima imenoval kameleone. Pazljivi opazovalci dogajanja v Sloveniji smo že davno ugotovili, da se bo boj za prevlado ideologije starih sil zaostroval, takoj ko se bodo začele pojavljati praktične zahteve pluralizacije in enakopravna obravnava različnih mišljenj in vrednot. In se je res, kot v primeru krščanskega vrtca v Domžalah. Za primer napadalni članek Petra Božiča v Dnevniku Očitna znamenja 18. junija 1992. To vmesno obdobje do ponovne zaostritve boja za krščanski vrtec kaže, kako so se stare sile vedno bolj napadalno borile za prevzem nadzora v parlamentu in državi.

V tem času zatišja z domžalskim vrtcem sem ponovil napad na stare sile v parlamentu s citati iz Božanske komedije (8. 4. 1992), zaradi česar sem dobil več pisem odobravanja in kritike. Ko dr. L. Marinšek organizira v Ljubljani srečanje občinskih odborov Demosa (9. 4.

1992) za oživitev skupne desne politike, stvar propade, ker na srečanje ni bilo glavnih vodij desnih strank, ki so se že prepirali, kdo je glavni. Demos propada, SKD tudi.

Moja svarila v Poljčah so neuspešna, ker v Demosu ni idejne enotnosti ne jasnega skupnega programa, »bivši« pa se že vračajo k izhodiščem prejšnjega režima (zakonca Hribar, Rupel, Dušan Plut, Božidar Voljč …) ali pa se udinjajo, prestopajo iz ene v drugo stranko in iščejo priložnosti, da se zavihtijo na oblast ali v dobro plačane službe. Moj »ekspoze« s konkretnimi točkami za ukrepanje in utrditev desne politične opcije so sicer poslušali, a pretiranega ploskanja po koncu in razprave ni bilo. V parlamentu sem opozoril, da je nujno določiti končni rok odcepitve, ker se v Haagu predolgo odločajo o podpori (17. 4.

1992). Drnovšek je zrušil Peterleta. Ostro sem napadel tako Drnovška kot njegove ministre in napovedal, da »pri tej restavraciji« starega sistema ne bom sodeloval (23. 4. 1992 in 13.

5. 1992). Spomenka Hribar me je s člankom v Sobotni prilogi Dela Zaustaviti desnico (Delo, 18. 4. 1992) sprovocirala, da se je začela polemika po časopisju z mojim pismom Zaustaviti sprevrženost (Delo, 23. 4. 1992), odgovorom Spomenke s Ne s sovraštvom (Delo, 10. 5. 1992) in Svetost življenja (Slovenec, 26. 5. 1992). Pisem bralcev na to temo nisem hranil.

Njen mož Tine Hribar pa je filozofiral o nesprejemljivosti krščanske vzgoje v sedanjem času (Postdemosovska Slovenija II, Ampak 3/92). Besedo »sprevrženo« sem v parlamentu večkrat uporabil za ravnanje ljudi

Poletno zatišje o vrtcu je mimo in vrtec postaja v Domžalah zopet tema številka ena. Eden od začetnih napadov pod geslom: Pravico do izbire tudi v Domžale je pismo Odbora zveze družin Željka Ciglerja in Andreje Černjak Meglič (Delo, 22. 8. 1992). Ko sem pisal pismo delegatom občinske skupščine (8. 9. 1992) Demokracija brez dejanj je mrtva, so posamezni starši otrok v vrtcu Čebelica (Stane Vrščaj, Mirjam Horzelenberg, Darko Klajderič) zahtevali udeležbo in pravico do govora na skupščini. Odgovoril sem, da bomo o njihovi zahtevi glasovali. Darko Klajderič pa je pred sejo sklical javno tribuno (16. 9. 1992 v domžalski knjižnici), na kateri so sodelovali ateistični ideologi in nasprotniki Cerkve, kot Veljko Rus, Lev Kreft, Sonja Lokar, Ljubica Marjanovič Umek, Vika Potočnik, Željko Cigler, Andreja Černjak Meglič, Maja Vojnovič, Metka Mencin itd. Od krščanskih so bili tam samo Ignac Polajnar in seveda poslušalci, občani Domžal. Mene ni bilo, ker sem zavrnil udeležbo na neuravnoteženem srečanju.

Na seji skupščine 17. 9. 1992 sta Marko Vresk in Simon Mavsar predložila ločeno negativno mnenje na sklep predsedstva

171

Cigler in Andreja Černjak Meglič) je v Delu 22. avgusta 1992 prefinjeno, a prozorno napadel ustanavljanje krščanskega vrtca v Domžalah. Že omenjeno »odpiranje« krščanskega vrtca v Domžalah je po kratkem zatišju zapet medijsko razburjalo širšo javnost (Dnevnik, Ranka Ivelja, 22. 8. 1992), intervju z mano v Slovencu Petre JaVrh, 22. avgusta 1992 (Slovenec in Dnevnik, 2. 9. 1992, Delo in Dnevnik, 3. 9. 1992).

Sonja Lokar je na sestanku v Domžalah kot predsednica skupščinskega Odbora za delo (1. 9. 1992 in 3. 9. 1992) v Delu spodbudila moje odgovore (Delo in Dnevnik, 29. 8. 1992); v parlamentu sem podal informacijo o ravnanju Sonje Lokar (obvestil skupščinske organe o prekoračitvi pooblastil in zavajanju z Odprtim pismom in poslanskim vprašanjem 2. 9. 1992).

Titu Doberšku na Delo sem poslal pismo z obrazložitvijo po telefaksu 3. septembra 1992, ki ga je objavil 12. septembra 1992. Pisal sem tudi Zlatku Šetincu na Dnevnik in Ranki Ivelja (16. 9. 1992), naj objavi popravek članka Dileme pluralizacije (4. 9. 1992) v Dnevniku,

(3. 9. 1992), ki je koncesijo vrtca podelil. V igri je varianta pol : pol Čebelice, potem preureditev prostora v Stolpiču. Ko je Franc Korošec, vodja inšpekcijskih služb, ugotovil, da bodo potrebni precejšnji stroški in čas za preureditev predlaganih prostorov (16.

9. 1992), je predlog propadel. Na pobudo Antona Preskarja in Irene Gričar (23. 9. 1992)

kjer so bile napačne informacije. Odgovora ni bilo!

Komajda mi je še uspelo pisati govore pred volitvami (Limbarska gora, 6. 9. 1992) in opravljati županske in poslanske obveznost ob delu na Izlakah. V sobotni prilogi Dela je 5. septembra 1992 sledil spravljiv intervju (Slava Partlič) z mano pod naslovom Schwarzbartl je za vroče ali Pluralizacija predšolske vzgoje v Domžalah in članka v Delu J. Petkovška 10. septembra 1992, Priloga 45, Janeza Stibriča v Slovencu 15. septembra 1992 in pismo bralcev Mirjam in Thona Horzelenberg v Delu 19. septembra 1992. Kaže, da sem z zavzemanjem za vrtec v Domžalah spet razburkal politično javnost v Sloveniji, ker sem se že drugič (prvič aprila 1992 iz drugih razlogov) uvrstil na Slovenski politični barometer za september in po žrebu izpadel. Veljko Rus v Delu (12. 9.

1992) s člankom Še enkrat ustavlja desnico še naprej napada moje zavzemanje za krščanske vrtce. Podobno Ranka Ivelja s člankom Afera

po pregledu in oceni stroškov za preureditev objekta na Krakovski 18a (Franc Korošec), ki je bil prvotno namenjen kot nadomestna gradnja za Čebokli, skupščina potrdi koncesionarju ta objekt in zagotovi sredstva za preureditev, ki bi omogočila uporabo hiše za vrtec. Sledi intervju Kakšne vrtce bomo imeli? (Slovenec, 22. 8. 1992). Odbor Zveze družin (Željko 172

173

razgreva duhove v Dnevniku 16. septembra 1992. Veljku Rusu sem odgovoril v Delu 20. septembra 1992. Sočasno so se pojavili prispevki v mojo podporo (Delo, Slovenec in Dnevnik, 15. 9. 1992), pa tudi nasprotovanje s »pohodom« otrok iz Čebelice s plakati mimo občinske stavbe (Delo, 16. 9. 1992).

Tomšič, Pepca Maček, Ivan Kreft itd. Ker si Kreft zaradi stražnikov v gozdu, ki so opazovali shod, ni upal govoriti, je govor imel Miš.

Pozneje so nekaj pohodnikov zaprli.

Odloka o preimenovanju ulic nisem umaknil kljub vlogi krajanov Mengša za presojo na Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je pozneje s sklepom Odlok potrdilo (Delo, Dnevnik, 3. 12. 1992, Delo, 9. 12. 1992, Slamnik, 17.

12. 1992). Sledila je še ena ustavna pritožba za Brejčevo (po narodnem heroju) ulico, ki jo sproži borec Janez Bizjak in je dobila pozitiven odgovor. Ulica se ni preimenovala.

V podporo mojim prizadevanjem poroča Slovenec, kako se je problem diplomatsko rešil (Slovenec, 18. 9. 1992) in da bo zdaj Volk sit in vrtec cel z Alternativo (Dnevnik, 18. 9. in 19. 9. 1992), ali pa me pisci pisem bralcev poučujejo o strpnosti in toleranci (Delo, Peter Glavič, 5. 9. 1992). Jože Šter mi v Delu (26. 9.

1992) podtika, da sem trdil (Delo, 19. 9. 1992), kako je »on« v svojem učbeniku zapisal, »naj šola prevzgaja učence z religioznim nazorom«.

Odgovoril sem mu, da je spregledal splošnost trditve, ki ni osebna, in dejstvo, da se je ateizacija dejansko izvajala (Delo, 28. 9. 1992).

Navajal sem stališča Milana Kučana (Delo, 20.

10. 78). In on je s pismom Še enkrat – ustavite desnico (Delo, 10. 10. 1992) spet sprevračal smisel in pomen zapisa, ko je primerjal nauk Cerkve in marksizma, po katerem Cerkev indoktrinira, on pa ateistične indoktrinacije v učbenikih izrecno ni zahteval. O, la la!

Verjamem, da res ne, a posredno ateistično indoktrinacijo, podprto z laicizmom, lahko vsakdo zazna še celo v učbenikih, ki veljajo danes. Nisem več odgovarjal. Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je izdal soglasje za delo Vrtca Dominik Savio Karitas Domžale.

Predlagal sem združitev funkcije glavnega in odgovornega urednika Slamnika in imenovanje Staneta Stražarja za opravljanje obeh funkcij. Časopisi so pisali o mojih stališčih do preobrazbe lokalne samouprava, ki ji takšni, kot je predlagana, nasprotujem (Dnevnik, 20. 5. 1992, Slovenec, 21. 5. 1992).

Predsednik KS Vir me je obvestil (1. 6. 1992), da je na mojo opazko s težkim srcem odstranil iz dvorane Kulturnega doma Vir sliko Tita in zasedanja v Jajcu. Tudi tablo pred policijo so sneli (26. 6. 1992), ker sta bila na njej še vedno napis Milica in jugoslovanski grb. Povabil sem se še na sejo KS Trzin (30. 11. 1992), da so sneli jugoslovanske simbole v dvorani KD. Po šolah so jugoslovanske simbole in Titove slike že davno »shranili«.

Nezadovoljen z počasnim vračanjem nacionaliziranega premoženja, predvsem večjih kompleksov, kot sta Krumperk in Agroemona, sem zahteval sestanke s krajani in prekinitev dela na »veleprojektu« gradnje hotelskega kompleksa višjega ranga in golfskega igrišča na Krumperku, začetega v prejšnjem režimu, ki naj bi služil tudi republiškemu »establišmentu«. Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje je izdal soglasje za delo Vrtca Dominik Savio Karitas Domžale.

Kristjan Brodnik je sprožil ustavno pritožbo za presojo sprejetega Odloka o javnem redu in miru. Ustavnemu sodišču sem odgovoril 8. julija 1992 in pobude 18. marca 1993 ni

Stare sile so bile zelo dejavne, a precej obrzdane Da bi vsaj v svoji občini brzdal zahteve starih sil in Zveze borcev, sem zahteval na seji Skupščine Občine (18. 5. 1992) ukinitev občinskega praznika. Delegati so moj predlog podprli. Praznik je namreč na dan nelegalnega shoda komunistov Ljudske fronte 23. maja 1937 na Taboru nad Ihanom. Pohod šeststotih privržencev komunistov je na pobudo Toneta Tomšiča organiziral Leopold Miš. Kolono je vodil Viktor Avbelj, v njej so bili pa še Tone

174

sprejelo. S to odločitvijo US je Odlok o javnem redu in miru veljal.

V parlamentu sem predlagal, da se iz republiškega proračuna subvencionira izdelava novih učbenikov brez ideološkega naboja, ki bi zamenjali stare (23. 5. 1992). Poslanski klub je pritiskal name, naj podprem prizadevanja za uvrstitev Zakona o lastninskem preoblikovanju na dnevni red vseh zborov (15. 6. in 17. 6. 1992).

Nisem šel na sejo, ampak sem pisal, da to ni primerno pred volitvami, ker bomo povoženi.

Oznanil sem, da se zasedanj Skupščine ne bom udeleževal, ker se z zakonom izsiljuje vrednostni sistem prejšnjega režima. Na ZO sem po svoji enourni razpravi predlagal, da se razprava o lastninskem zakonu preloži na čas nove sestave parlamenta. Ker so moj predlog po daljši razpravi zavrnili, sem sporočil, da bom obstruiral seje zbora. Pa sem se vendarle vrnil 10. julija 1992 (Dnevnik, Jože Poglajen, 11. 7.

1992). Seje 16. junija 1992 sem se udeležil, a sem napadel Bučarja zaradi izjave v Žarišču RTV 15. junija 1992 glede mojih pomislekov in pomislekov opozicije po zamenjavi vlade v zvezi z novim zakonom o lastninjenju (Ravnikar) in novi predlog Umek-Sachsa in zahteval, da se F. Bučar opraviči (Delo, 18. 6. 1992).

Na sejah 24. junija, 2. in 8. julija 1992 sem očital posledice nesprejetja moratorija s 15. novembra 1990 in nekonsistentno pripravo paketa zakonov ter ponovno izigravanje z vložitvijo novega predloga zakona po UmekSachs, saj je lastninjenje že »izvedeno« po Markoviću in se torej ne mudi več. Vitomir Gros pa je ugotovil, da je predlog samo poskus, kako krajo družbenega premoženja narediti legitimno. Dnevnik je navajal »moja« stališča v parlamentu, ko me tam sploh ni bilo (3. 7. 1992). Nato spet v skoraj uro dolgem govoru sesujem osnutek lastninskega zakona, četudi je predsednik zbora Ivan Bizjak izjavil, da se bo pri glasovanju vzdržal in ne bo podprl predloga svojega strankarskega kolega (Delo in Dnevnik, 18. 7. 1992). Ob neki skupni večerji v Unionu se je sicer hotel nekako opravičiti, a mu ni šlo iz ust. Za njegovo ravnanje ga je Kučan »nagradil« s položajem Varuha

175

človekovih pravic. Ne trdim, da ni pošten in dober kristjan, a preveč previden in boječ. V postopku za sprejem Zakona o volitvah vložim tako imenovani »udbovski« oz. »resnicoljubni« amandma (14. 7. 1992), po katerem mora kandidat dati izjavo (v omiljeni verziji 28.

7. 1992 pa se kandidata sme vprašati), da ni v prejšnjem režimu nasprotoval ali oviral demokratičnih svoboščin ter integritete posameznika, če se pa to pozneje ugotovi, mu funkcija poslanca preneha (Delo in Večer, 17. 7. 1992, Delo, 18. 7. 1992). Zagovarjam tudi zahtevo desnih strank po referendumu o volitvah (Dnevnik, 18. 7. 1992).

statusno rešitev Karitas, ne samo Rdečega križa (14. 9. 1992). V okviru predvolilne propagande, ker kandidiram za svetnika v Državni svet, potem ko so me z volilne liste za poslanca kot uveljavljenega politika SKDjevci umaknili (Dnevnik, 17. 11. 1992), pišem v občinska glasila treh občin članek Še vedno verjamem (13. 11. 1992). Še zadnji napad na Drnovška, ker ni dal na dnevni red seje Skupščine predloga rebalansa proračuna (Dnevnik in Delo, 3. 12. 1992). In intervju za regijsko združevanje za To je to ter pismo Vrnitev odpisanih (Priloga 47) in Svobodnjaštvo na pohodu (Priloga 46), kot napad na novi levo usmerjeni parlament (Delo, 23. 1. 1993, Dnevnik, 26. 1. 1993). Delo in Dnevnik sta 25. februarja 1993 objavila mojo izstopno izjavo iz SKD, ki pa je bila falzifikat. Res sem izstopil iz stranke SKD že 26. 1. 1993, ko je Peterletova SKD stopila v koalicijo z Drnovškovo LDS. Potem se v zvezi s parlamentom in mano ni več dogajalo nič posebnega, ker tudi za svetnika v Državni svet nisem bil izvoljen.

Po mojih Poletnih razmišljanjih o Demosovih kandidatih (Dnevnik, 11. 7. 1992) lustracijski amandma pade, pade tudi večinski sistem in volilna zakonodaja se sprejme (14. 9. 1992).

Ko me je Vinko Vasle napadel pod člankom z nadpisom Glosa, češ da iskrenost ni vrlina, ker da je laganje demokratična pravica politikov (30. 7. 1992), sem mu odgovoril s propagiranjem izprijenosti (Nova disciplina – izvirnost, Delo, 8. 8. 1992, Priloga 40).

Mladina ne neha smešiti mojih stališč (11. 8.

1992). SKD tone v krizo, Demos je razpadel, iz kvazidesnih strank se oblikujejo nove zveze, uspeh na volitvah je vedno bolj dvomljiv.

Viktor Vrbnjak, SKD Ljubljana Bežigrad, me je predlagal za kandidata za predsednika stranke (sept. 1992). Nisem reagiral.

Poglavje prepletanja funkcije poslanca in župana se je končalo. Demosa ni bilo več, SKD je propadla, politične karte so se premešale.

Začela se je intenzivnejša restavracija starega režima z novimi, sodobnejšimi prijemi obvladovanja državljanov in plahtanja naivnih davkoplačevalcev.

Ostal sem še župan do izteka mandata 31. decembra 1994. V tem času sicer nisem imel »eminentnih« nasprotnikov, ki so se veselili, da so me dotolkli, a dela dovolj, ker sem se lahko bolj posvetil ETI-ju Izlake, kjer sem kljub upokojitvi (10. 2. 1993) še naprej pogodbeno delal kot pomočnik generalnega direktorja do 1996. leta, ko sem zares izpregel.

Oktobra in novembra sem se osredotočal na reševanje obnove Glasbene šole Domžale, prenosu pooblastil IS pri porabi pomembnih postavk na Skupščino. Časa za volilno propagando mi zmanjkuje ob obilici drugih obveznosti. Kandidiral sem za svetnika in po mnenju mojega volilnega štaba ni bojazni, da bi ne bil izvoljen. Zmotno mnenje me je zavedlo. Pisal sem samo pismo občanom Verjamemo in verujemo, vendar ne vsakemu in karkoli (Slamnik, 26. 11. 1992). Imel sem govore ob novem letu in obiskoval krajane kot prejšnja leta.

In kaj sem počel kot neprofesionalni župan do konca mandata?

Ker Skupščina Občine omejuje sredstva za dokončanje adaptacije Krakovske za krščanski vrtec, moram ukrepati, da stvar po dodelitvi koncesije ne zamre. Nočem sklicati

Septembra sem v parlamentu predlagal še

176

seje Skupščine, ker hočem prej spraviti pod streho proračun za leto 1993 s postavkami za Glasbeno šolo in vrtec s starimi občinskimi ministri. Štebe in LDS sta se puntala, Delo me je okrcalo (Delo, 11. 2. 1993). Razmišljali so o predlogu, da bi odstopil (Igor Lipovšek: Legalnost in legitimnost, jan. 1993). V tisku je bilo kar nekaj odmevov na zahtevo po odstopu, v glavnem v mojo podporo (Slamnik,

26. 2. 1993, Slovenec, 4. 2. 1993, Dnevnik, 6.

2. 1993). Delo je že poročalo o zakulisnih bojih v domžalski skupščini (8. 3. 1993), ker me je LDS dolžila zavlačevanja sprejetja proračuna in potrjevanja novih ministrov, ki mi niso bili po volji. Po seji Skupščine 4. marca 1993, ko smo potrdili osnutek proračuna za leto 1993 in finančno poročilo o potrebnih dodatnih sredstvih za dokončanje vrtca, je Delo (12.

177

3. 1993) spet napadlo moj odnos do dela Skupščine. Tudi veljavnosti Odloka o javnem redu in miru po sklepu Ustavnega sodišča niso mogli požreti – kritizirali so sklep Ustavnega sodišča (Delo, 29. 3. 1993).

Krumperku sem imel še govor v Trzinu in po sklepu Ministrstva za obrambo s Krkovičem odkril ploščo v spomin na boje za samostojnost proti JLA v Trzinu (Slamnik, 22. 7. 1993).

Objava proslave v Slamniku je namerno(?) ali slučajno »pozabila« na govor predsednika države Milana Kučana, ki sva ga s Stanetom Stražarjem povabila na proslavo in sem predsednika po proslavi gostil v jamarskem Domu na Gorjuši. Ta dan smo praznovali tudi 30-letnico jamarskega društva. Dan prej, 24. junija, sem imel govor tudi v Mengšu in ob odkritju obnovljene Jelovškove freske na GD Jarše 20. junija 1993 (Slamnik, 22. 7. 1993).

Udeležil sem se posveta o lokalni samoupravi, ki ga je sklical predsednik odbora DZ Ciril Ribičič, in ugotovil: če nisi zraven kot poslanec, te ne šmirglajo. In jaz nisem bil več poslanec.

Glede Glasbene šole se je začel boj za izvajalca in sredstva (varianta tudi samoprispevek).

Na Žejah je bilo 22. avgusta 1993 odprtje večnamenskega Doma, ki ga je po maši pri Sv. Trojici skupaj z mogočno skulpturo sv. Florjana blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar, jaz sem imel govor (Slamnik, 17. 9. 1993). Štebe je hotel na Švedsko. Zavrnil sem (16. 8. 1993). Rahlo zatišje v vročem poletju pretrga nesprejetje proračuna na jesenski seji 11. 10. 1993 (Delo, 12. 10. 1993), ko zaradi nesklepčnosti ni bil sprejet rebalans proračuna. V tem času je Ljerka Bizilj naredila z mano razgovor o reorganizaciji lokalne samouprave (RTV, 9. 10. 1993, nimam posnetka), v občini pa je 6. oktobra 1993 že potekala razprava o trasi bodoče avtoceste (AC). Skupščina je sprejela sklep o postavitvi znamenja zamolčanim žrtvam (21. 10. 1993), izbrani Domžalčani pa so se že pripravljali na odhod v Euclid (19. 11. 1993). Pripravili smo proslavo ob 30. obletnici odprtja Železne jame na Gorjuši za turiste. Določene ekološke dvome za soglasje širitve obrata Leka v Mengšu ovržem z ogledom in posvetom z vodstvom Leka. Pridobitev več sredstev za Knjižnico Domžale pogojujem s pridobitvijo statusa matičnosti, kar dviga temperaturo ob razpravi v Skupščini.

Delo je še poročalo o Kupčkanju v Domžalah za Glasbeno šolo, potrebe soseske SPB-1 in sploh potrjevanju postavk proračuna, ki ni po volji LDS (Delo, 31. 3., 2. 4. 1993, Dnevnik, 6.

4. 1993).

Obnova stavbe na Krakovski 18a se je zaključila in domžalski župnik Anton Perčič je 8. aprila 1993 blagoslovil Vrtec Dominik Savio Karitas Domžale (Delo, 6. 4. 1993, Slovenec, 11. 5.

1993). Na odprtju imam govor v podporo pluralnosti vzgoje po volji staršev; navzoča sta tudi ljubljanski župan Jože Strgar in direktor Slovenske karitas Franc Bole. Prvi direktor je postal znani Domžalčan in zelo pokončen človek Franc Herle, ki mu je pozneje sledil zavzeti katoličan Janez Kastelic. Oba sta bila tudi zelo aktivna sodelavca Karitas.

Smrkolj, zahteva bonitete v proračunu tudi za kmete (Delo, 20. 4. 1993; Delo je istega dne objavilo tudi zahtevo staršev za znižanje cene vrtcev in znova 1. 6. 1993).

Komisija za odlikovanja ni upoštevala mojih priporočil za priznanja (7. 4. 1993) in moram v akcijo. Enako za predlog novega praznika občine. Vložil sem amandma za zagotovitev sredstev za dokončanje adaptacije vrtca (3. 5.

1993) in se odločil, da ne grem v pobrateno mesto Euclid v ZDA, ampak naj gre tja samo delegacija pod vodstvom Staneta Stražarja.

Medtem organiziramo koncert pevcev iz Euclida pri nas (Linda Cimperman, ZDA).

Za dan državnosti 25. junija 1993 pripravljamo proslavo štiristote obletnice Adama Ravbarja in občinskega praznika – po sklepu Skupščine na Krumperku (S. Stražar). S sklepom predsedstva preprečim sklep IS za ustavitev izvajanja Odloka o javnem redu in miru (17. 6.

1993). Pred proslavo občinskega praznika na

Prizidek

178

Osnovne

šole

Mengeš

je

bil

179

blagoslovljen 21. novembra 1993, ob tem sem imel govor (Slovenec, 7. 12. 1993, Slamnik 17.

12. 1993), kar je povsem po nepotrebnem razgrelo strasti nasprotnikov in zagovornikov blagoslova prizidka (Levi udar, Jože Pajnič, Ivan Kepic, ravnatelj Branko Lipar). Najbolj razumen je bil odgovor ravnatelja šole. V tem času sem poskušal razumno rešiti spore desnih strank ob predloženi lokaciji trase AC na izredni seji skupščine (Slamnik, 26.

11. 1993), po krajevnih skupnostih pa so že razpravljali o variantah (Slamnik, 17. 12. 1993).

Slamnik je 26. novembra 1993 poročal tudi o šeststoti obletnici prve omembe cerkve sv. Petra na Pšati. Kot vsako leto sem vabil prve dni januarja župnike župnij v občini na novoletno srečanje (za drugo leto 12. 1. 1994) in hodil po občini voščiti za božič in novo leto posameznikom po predlogih društev in KS. Sorodnica Antona Trstenjaka Akademska slikarka Vera Trstenjak je predstavila svojo monografijo slik s pesmimi Cvetke Zalokar Oražem (Slamnik, 17. 12. 1993). Za finančni prispevek se mi je zahvalila z mojim abstraktnim portretom.

Kamničani (Klub intelektualcev) so se 10. februarja 1994 v Kamniškem občanu obregnili ob moja stališča v januarskem Slamniku do Osrednje regije, o kateri sem govoril. Franc Habe, Biotehniška fakulteta, je oviral vračanje Krumperka Pogačniku (pismo Štrumblju 25.

2. 1994). Skliceval sem zbore po KS za nove občine (2. 3. 1994). Janez Grošelj je hotel odstopiti kot direktor ZD Domžale (3. 3. 1994).

Zavrnil sem podeljevanje priznaj po predlogu komisije za priznanja, če ne bodo upoštevali mojih pripomb: sedem plus ena (8. 3. 1994).

Obnova Glasbene šole je šla prepočasi, imenovali smo nov gradbeni odbor z mano kot predsednikom organizacijskega dela (16.

3. 1994).

v lasti. No, Društvo katoliških izobražencev sem na prigovarjanje Jožeta Strgarja, bivšega župana Ljubljane, v Domžalah res ustanovil 5. novembra 1996 (Domžalske novice, 4. 12.

1996). Kljub vsemu je minister Sergij Peljhan že leta 1994 poslal pismo, da se GŠ ne more vračati bivšemu lastniku.

Drnovškova odstavitev Janeza Janše je zapletla delovanje domžalske občinske skupščine Janez Drnovšek je 22. marca 1994 odstavil Janeza Janšo. Del domžalskih strank preminulega Demosa je poslal protest. Za sejo Skupščine 29. marca 1994 sem pripravil protestno izjavo v podporo Janezu Janši zaradi odstavitve z mesta ministra za obrambo brez dokazane krivde. Izjavo sem poslal s podpisi desnih poslancev DZ ministrom, Kučanu, Drnovšku (25. 3. 1994). Odziva ni bilo (Delo 1. in 7. 4. 1994). Znova sem ugotavljal, da moraš biti na oblasti, če se hočeš biti z oblastjo, pa še to samo v parlamentarni demokraciji.

Skupna seja vseh zborov 29. marca 1994 je propadla zaradi obstrukcije levih, ker niso hoteli ne podpreti ne zavrniti izjave v podporo Janezu Janši. Oponente (Marka Vreska, Danico Merlin, Marinko Repič, Martina Grošlja, Mitjo Širclja, Stanislava Oražma, ki se je opravičil, Jelko Habjan, Simona Mavsarja in Anamarijo Cerar) sem 30. marca 1994 povabil na posvet.

Nočejo podpreti. Mediji so bili že na preži (Dnevnik, 19. 4. 1994, in Delo, 22. 4. 1994).

Sledil je moj dolg odgovor. Ali so pridobitve osamosvojitve ogrožene? v Slovencu in Delu 20. aprila 1994; Zasedanje Skupščine ali sprejem političnih izjav? 22. aprila 1994; Simon Mavsar: Odprto pismo. Združena lista zahteva izredno sejo, Franci Gerbec: Politika naj postane spoštovan poklic. Nadaljevanje seje spet ni bilo sklepčno po zborih, ker so po prijavi zapustili sejo (Mavsar, Polanec, Merlin, Pirman, Zalokar, Grošelj). Pišem pismo (8. 4.

1994) vsem delegatom in sklicujem posvet za 13. april 1994. Dogovora ni. Delovanje skupščine se podaljša do konca leta 1994.

Pišem novo pismo 14. aprila 1994 za sejo 21.

Glasbena šola po mnenju Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja (Janez Kovač, 29. 3. 1994) ni bila predmet denacionalizacije, čeprav bi lahko bila, če bi se ustanovilo Društvo katoliških izobražencev kot naslednik starega, ki je imelo Glasbeno šolo

180

aprila 1994. Tudi Štebe kot IS. Seja skupščine spet propade zaradi nesklepčnosti. Premalo delegatov ZZD in DPZ. Delo piše: Župan ujet v svoja načela (Delo, 26. 4. 1994). Štebe mi je predlagal prestavitev točke na konec, da bi druge točke lahko zaključil.

Ne pristanem iz načelnih razlogov, ker je to politični problem, ne časovni. Samo glasovanje bi trajalo le nekaj sekund in sejo bi nadaljevali kot redno. SLS (Ciril Smrkolj) je predlagal tako kot Štebe prestavitev točke na konec (25. 4. 1994). Na predsedstvu se nisem dal pregovoriti (26. 4. 1994). Spet sem pisal pismo vsem delegatom (26. 4. 1994) in priložil obrazec izjave, na katerem naj samo obkrožijo, ali se bodo udeležili naslednjega nadaljevanja 27. seje Skupščine 17. maja 1994 ali ne. Izjavo naj vrnejo do 10. maja 1994. Štebe me je znova rotil, naj popustim, in grozil z odstopno izjavo (26. 4. 1994) in predlagal izredno sejo. Nisem pristal. Janez Stibrič je sklical desne na posvet

(28. 4. 1994) za 5. maj 1994. Moja javna vabila na seje, Izjava za udeležbo, Izjava v podporo krivične odstavitve Janeza Janše z mesta ministra za obrambo in obrazložitve krivde za nesklepčnost, ki jo pripisujem izključno levim strankam, so bila objavljena tudi v Slamniku 20. maja 1994 in tako argumentirana, da so bili ugovori zgolj pristransko natolcevanje o stvareh, ki z vsebino obstrukcije niso imele povezave.

Mladina me je imela ob intervjuju z Lojzetom Peterletom za člana stranke. Odgovoril sem, da to nisem ter zakaj in kdaj sem izstopil (Mladina, 3. 5. 1994). Dnevnik je 19. 5. 1994 objavil pismo Bogdana Osolina, ki razmišlja o vzrokih mojega in publicista Viktorja Blažiča izstopu iz SKD. Razloge vidi – tako kot jaz – v nesprejemljivi politični drži vodstva, ki je SKD pripeljalo v koalicijo z Drnovškom. Tomažič je imel sejo o žrtvah komunizma (5. 5. 1994).

181

Pisal sem še eno pismo o poskusu nadvlade IS nad Skupščino (5. 5. 1994). Trdil sem, da je izvršni svet samo izvajalec politike Skupščine.

Do roka 10. maja 1994 do 12. ure je dovolj delegatov poslalo izjave o udeležbi. Negativne odgovore so poslali: Cedilnik, Jereb, Juhant, Kerč, Marin, Merlin, Repič, Selko, Velepec, Golob, Strmljan, Karel Grad, Kaplja, Križnar, Matjan, Mav, Vasle (je v Atenah), Svetlin, Šarc, Arnuš, Cencelj, Cerar, Dragar, Gorše, Habjan, Kovač, Lenič, Mavsar, Oražem, Primožič.

so pisali Družina 19. 6. 1994, Slamnik 27. 7.

1994, Svobodna Slovenija, Argentina, 18. 8.

1994 in Zaveza). Mladina je objavila pristranski članek o sklepu Ustavnega sodišča, da je privilegij predčasnega upokojevanja poslancev s petindvajsetimi leti delovne dobe neustaven (Mladina, 18. 6. 1994). No, jaz sem se po tem zakonu upokojil z dokupom let in trdim, da je to edini privilegij »prvoborca« za vse, kar so mi dobrega naredili komunisti propadlega režima.

Zaradi spora s komisijo za priznanja je Delo objavilo prispevek (19. 5. 1994), da letos ne bo podelitev priznanj, a so se zmotili. Proslava na Krumperku je bila z mojim govorom in podelitvijo priznanj (Slamnik, 27. 7. 1994).

Župan se je boril do konca Komisija za odlikovanja je sprejela sklep, da se priznanja podelijo (17. 5. 1994). Delo je 10. maja 1994 objavilo Župan si še naprej dopisuje z delegati, podobno Dnevnik 11. maja 1994, jaz pa istega dne v Slamniku Kdo je kriv za nedelovanje Skupščine?. Seja Skupščine 17. maja 1994 je bila sklepčna, izjava je padla, proračun je bil sprejet in druge točke rešene (Delo, 19. 5. 1994). Cirilu Smrkolju, SLS, sem pisal pismo, da je Demos umrl tudi na Domžalskem zaradi izgube zgodovinskega spomina (18. 5. 1994).

Dr. Marija Bizjak Schwarzbartl, dr. med., je 21. junija 1994 odprla mladinski center MIC Luka.

O odprtju je poročal Dnevnik šele 15. oktobra 1994.

Zahteval sem, da pogodbo z izvajalci obnove secesijskega objekta Glasbene šole podpiše investitor GŠ »na ključ« (6. 7. 1994). Zaradi pričakovane seje o AC delegati v avgustu ne morejo na dopust (Delo, 20. 7. 1994).

Da je treba oživiti Demos na Domžalskem, je pisal Ivan Kepic v Delu 27. julija 1994, ko je analiziral moje pismo SLS in Cirilu Smrkolju, v katerem SLS in tudi SKD po vstopu Peterleta v Drnovškovo vlado očitam kolaboracijo z bivšimi komunisti, torej z levimi strankami. Takšno odločitev ocenjuje Schwarzbartl v pismu kot politično ne modro in programsko nesprejemljivo. Saj leve stranke po Schwarzbartlovem niso desnim sovražne niti obratno, so pa nasprotne in ideološko nekompatibilne.

Bil sem pokrovitelj teniškega turnirja policistov (23. 5. 1994). Ustanovil sem katoliško izobraževalno društvo (26. 5. 1994) in sklical sejo gradbenega odbora za GŠ s predlogi akcije za dokončanje prenove objekta.

Naslednja seja Skupščine naj bi bila 14. julija 1994.

Predsedstvo nasprotuje predlogu Štebetove trase AC po zasnovi Gottarda, Švica. Spor s Štebetom, ker deluje politično, ne pa izvršno (7. 6. 1994), ko je dal v javnost (Slovenec, 8. 6. 1894) podatke o sodelovanju občine z Gottardom, kar pa ni bilo res. Moram poslati demanti (Slovenec, 10. 6. 1994) zaradi odziva KS, ki varianti nasprotujejo. Skličem prvo skupno sejo gradbenega odbora za GŠ za 14. junij 1994. Na Brdu nad Ihanom imam 12. 6.

1994 po maši govor ob odkritju plošče žrtvam komunizma in padlim v nemški vojski (Delo dogodek napove 10. junija 1994, o dogodku

Štebe je še kar vztrajal pri svojih variantah AC, vendar sem mu zavrnil pot po tunelih južne Evrope (20. 7., 8. 8. 1994). Pišem pismo delegatom za sejo Skupščine 18. 8. 1994, ko bo obravnava problematike AC. Predlog DARS-a za traso AC je na seji potrjen (tudi z mojim prigovarjanjem), Štebetove variante so zavrnjene. Štebe je 25. avgusta 1994 dal odstopno izjavo, ker je menil, da predlog ni

182

dovolj strokovno podprt. Nevladni odbor za AC je kritiziral moja stališča in podporo DARS-u (Delo, 10. 9. 1994).

Predlagal sem program, ki ga naj potrdi skupščina s pogojem pogodbe »na ključ«.

Skupščina je moje predloge sklepov potrdila 29. septembra 1994. Poročilo je objavil Slamnik 19. oktobra 1994.

Janez Grošelj je 26. septembra 1994 odstopil z mesta direktorja ZD Domžale.

Lojze Peterle je 16. 9. 1994 odstopil kot minister in s tem potrdil, da sem imel prav, ko sem trdil, da nas komunisti samo izrabljajo, dokler nas potrebujejo. Skupščina je odstop predsednika IS Tomaža Štebeta potrdila 29. septembra 1994. Po razpustitvi Sklada za razvoj malega gospodarstva, katerega član sem bil, smo sprožili spor na sodišču (Delo, 3. 9. 1994). Ker se je z GŠ spet zapletalo, sem zahteval sklic odbora (15. 9. 1994), ki je potrdil mene za predsednika gradbenega odbora.

Grad Tuštanj je praznoval petstoletnico.

Govor sem imel jaz, lastnik – družina Pirnat je organizirala program na dvorišču gradu (Družina, 25. 9. 1994, Slamnik, 23. 9. 1994).

Napisal sem odprto pismo vladi in DZ glede položaja občin po izteku mandata 31. decembra 1994, ker ni ničesar znanega, kako 183

bo javna uprava delovala v letu 1995 (Slovenec 29. 9., Delo, Slamnik, 23. 9. 1994, Slovenec, 29. 9. 1994).

postopka preverjanja.

Prvega decembra 1994 sem imel zaključno sejo v Domu na Žejah po maši v cerkvi Sv. Trojice, ki jo je daroval dobski župnik in dekan Vlado Pečnik. Podelil sem priznanja in zahvale članom Skupščine in organizacijam civilne družbe (Slamnik, 22. 12. 1994) in se z zaključnim govorom (Slamnik, 14. 12. 1994) poslovil iz političnega delovanja, kar simbolizira prejeti kipec Ikara Janeza Bolke. Občino sem fizično zapustil 19. 12. 1994, ko sem predal ključe in pooblastila. Zaključni govor je objavil Slamnik 14. decembra 1994, Priloga 70.

Skupščina je 11. oktobra 1994 potrdila traso štiripasovnice Črnuče–Domžale s pričetkom gradnje spomladi 1995 (Delo, 13. 10. 1994).

Nevladni odbor za AC in Štebe se še kar ne strinjajo s sklepom Skupščine, ki je potrdila predlagano traso (Dnevnik, 18. 10. 1994).

Da je občina s proračunom »najbolj izdatno podprla dejavnost Karitas«, ni po volji novinarki Aniti Vošnjak v Dnevniku 18. 10.

1994. Na zadnji delovni seji Skupščine (20. 11.

1994) smo potrdili rebalans proračuna.

Sledi »politična smrt« in samozamolčanje za nadaljnjih trinajst let, ko sem se 2013. leta začel zopet oglašati, ker se bojim, da Slovenija ne ubira prave poti, kot se sedanja restavrirana postkomunistična oblast rada hvali. Moje oglašanje je bilo možno predvsem v Reporterju in Demokraciji ter Družini, ker so mi prispevke v režimskih medijih zavračali ali redko kdaj kaj objavili. Na zahvale, pohvale, graje in klevete se ne oglašam več.

Spomenik žrtvam komunizma v Dobu je bil blagoslovljen 20. novembra 1994 (Slamnik, 14. 12. 1994). Pobudnik Anton Tomažič, ki ima zasluge za mojo politično kariero, mi je zameril, ker nisem hotel imeti govora. Razlog je bila moja depresija, v katero sem zapadel tik pred iztekom mandata, povod pa nenačelnost Cirila Smrkolja, ki je s kandidatko Marijo Kavka iz SLS za novo županjo zrušil možnost, da bi Domžale z desnimi strankami še naprej obvladovale občino. Ker člani stranke SKD z Vinkom Okršlarjem, Matjažem Karlovškom, Janezom Vasletom in Markom Starbekom niso podprli mojih pogojev za kandidaturo (brez dodatne kandidatke Kavka, zmaga mora biti v prvem krogu), ampak so predlagali Franca Herleta, je v drugem krogu zmagala Cvetka Zalokar Oražem, LDS.

Ob redakciji in ponovnem pregledu teksta, ki je bil delno spisan že pred leti, moram priznati, da sem se po skoraj petindvajsetih letih čudil, kaj vse sem delal, pisal in zagovarjal.

Koliko detajlov pa sploh ni zajetih v komediji, si lahko samo mislite. Še sam ne vem. Mislim, da v bistvu noben ni zajet, zakaj detajli, ki so v mojih člankih, pismih, zapiskih in zapisnikih, razpravah, govorih in v mojih mislih, so samo odsev resničnega dogajanja iz neponovljivega življenja slehernega človeka, torej tudi mene.

Nekaj teh detajlov je v fasciklih, polnih izrezkov iz časopisov, rokopisnih opažanj in beležk. V teh detajlih so samo drobci iz življenja človeka, zakaj pravega življenja ni mogoče ne popisati ne povedati ne z dokumenti osvetliti.

Pravo življenje je samo enkratna zgodba osebe, ki gre v pozabo in ni nikjer popisana.

Ko sem prevzel vodstvo obnove Glasbene šole Domžale, se je stvar začela premikati hitreje (poročilo 19. 10. 1994).

Dal sem pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti 7. člena uredbe o pisarniškem poslovanju, ki dovoljuje odpiranje pisem v tajništvih, ker menim, da je odpiranje osebnih pisem protiustavno. Uredbo je izdala Drnovškova vlada (Delo, Dnevnik 17.12.94). Še pred obravnavo na Ustavnem sodišču je vlada uredbo umaknila in jaz nisem nadaljeval

Domžale, 30. novembra 2017 mag. Ervin Anton Schwarzbartl, univ. dipl. ing.

184

185

7STIBRIČ

JANEZ

V Domžalah Demos in ZSMS

187

Ko se spominjam svojega otroštva, tudi v času pred osnovno šolo ter v času svojega osnovnošolskega življenja, se doma o politiki nikoli nismo pogovarjali. Sem pa že od malega nekako čutil, da starša nista bila naklonjena komunističnemu režimu. Tega občutka nisem imel samo zaradi tega, ker smo ob nedeljah in krščanskih praznikih hodili k maši ali ker sem obiskoval verouk, ampak tudi zato, ker sem od staršev občasno slišal kakšno opazko, ki je dala slutiti, da smo »protikomunistična« družina. To so bile sicer nekatere popolnoma nepomembne zadeve oziroma opazke ob nekaterih dogodkih, kot na primer, da se ni dalo v trgovinah kupiti pomaranč ali mandarin v tistem predvelikonočnem času, da bi jih navezali na butarice, ali da so bile v postnem času, še posebej ob petkih, v tovarniških »menzah« na voljo samo mesne jedi in se je s tem skušalo onemogočati vernim ljudem, da bi se držali posta. So pa bile nekatere bolj pereče, kot npr. občasno pomanjkanje določenih artiklov v trgovinah (kava, pralni prašek, sladkor, moka, premog, detergenti za pomivanje posode …), ki so dale slutiti, da je tega sicer v državi dovolj, a da komunistična vladajoča oblast na takšen način skuša preusmeriti pozornost ljudi na druge zadeve, da ne bi razmišljali o politiki in morebitnih spremembah, kar jim je, to je treba priznati, odlično uspevalo. Ljudje so se tako namesto o politiki rajši pogovarjali o tem, v kateri trgovini se še da kupiti prašek ali kavo, kdo pozna kakšno osebo, ki bi lahko pomagala, da bi se dobili ti artikli itn.

Komunizem je dobesedno spodbujal ljudi h korupciji, k temu, da se je vsakdo moral znajti na takšen ali drugačen (sporen) način, da si jih je v času (umetnega) pomanjkanja potrebnih življenjskih artiklov pridobil. Meni se je vse to kar nekoliko upiralo in spomnim se, ko smo bili nekoč na morju, da sem moral nenehno hoditi v trgovino v avtokamp (na morju zaradi tega, ker pred tujimi turisti niso želeli dajati vtisa o pomanjkanju artiklov v naši državi) in kupovati prašek, kavo, olje, moko. Bilo me že prav sram, ker so me (predvsem nemški) turisti gledali na prav čuden, lahko bi celo rekel,

žaljiv način. Ni mi šlo v glavo, zakaj ob morju ni pomanjkanja artiklov, doma, v Domžalah (in tudi v drugih krajih) pa teh zadev ni bilo v trgovinah. Še bolj sem se pa čudil, kako to, da v drugih državah, kamor smo občasno šli po nakupe (Italija – Trbiž, Trst, Gorica; Avstrija – Celovec, Borovlje, Beljak) teh težav ne poznajo in da imajo celo goro najrazličnejših tovrstnih artiklov. Spomnim se, da sem ob neki takšni priložnosti, ko smo bili v soboto po nakupih v Trbižu, rekel staršem, da bi bilo bolje, če bi se preselili v Italijo ali Avstrijo, saj tako ne bi imeli težav zaradi teh nakupov. Takrat sem bil v tretjem razredu osnovne šole in takrat mi je mama prvič rekla, da tega ne moremo, ker smo mi pač v komunistični državi. Tega takrat sicer nisem dobro razumel in nisem dojel, kaj je želela s tem povedati, a samega dogodka in njenih besed sem se kasneje še velikokrat spominjal in mogoče je bil to celo tisti prelomen trenutek, ko sem nekako »zasovražil« komunizem.

Ob tem se zdaj spominjam svojih osnovnošolskih dni, ko je bilo kar nekaj dogodkov, ki so že takrat dali slutiti, da se ne bom sprijaznil s komunizmom. Hodil sem namreč na Osnovno šolo Josip Broz Tito (zdaj OŠ Rodica) in spominjam se, da je bila v avli velikanska Titova slika, pa tudi v vseh učilnicah in ostalih prostorih so visele Titove slike. Meni se je vse to zdelo čudno in nekako nerazumljivo – le zakaj morajo viseti vse te njegove slike? In zakaj smo morali učenci ob prihodu učiteljic ali učiteljev v razred vstati, stisniti desno pest, jo dvigniti in nasloniti na glavo (med očesom in ušesom) ter enoglasno izgovoriti »Za domovino s Titom – naprej!«? Če se prav spomnim, je bilo to v prvem in drugem razredu, kasneje ne več, a vendar se mi je vse to zelo upiralo. Spominjam se, da nekoč, ko sem bil v prvem razredu, nisem naredil domače naloge, in ko me je učiteljica (tovarišica) vprašala, zakaj nimam domače naloge, sem rekel, da nisem imel časa, ker sem bil pri verouku. Precej let kasneje mi je mama povedala, da je zaradi tega takrat na roditeljskem sestanku doživela pravo politično

188

lekcijo zaradi te moje izjave in da ji je učiteljica rekla, da bi jo sicer morala prijaviti na partijo, a da jo tokrat ne bo, jaz pa naj v šoli neham govoriti takšne stvari, posebej glede cerkvenih zadev.

spise, so mi naložili, naj bi s pomočjo učiteljice pripravil in povedal pozdravni govor. To se mi je nekako upiralo, še posebej, ker naj bi to bilo v srbohrvaščini (ob tem sem se spraševal – pa saj smo v Sloveniji in govorimo slovensko, zakaj govor ne sme biti v slovenščini). Na srečo sem ravno takrat zbolel in nisem šel na sprejem ob Titovem prihodu, če pa bi moral iti, bi verjetno bila spet mama na tapeti, ker bi jo klicali na razgovor, saj bi Titu tisto, kar naj bi mu povedal (oz. prebral) vsekakor bilo v slovenščini. No, s to srbohrvaščino imam še nekaj spominov na osnovnošolske dni. Ko sem vsako leto gledal po televiziji, kako 25. maja prinesejo Titovo štafeto mladosti v Beograd in mu jo nekdo izroči in je ta njegov govor bil vedno v srbohrvaščini, sem se vseskozi spraševal – le zakaj? Zakaj pa ne bi bilo vse to v slovenščini, zakaj se vsi v Jugoslaviji ne bi učili samo slovensko? Če pogledam to skozi prizmo osemletnega otroka, ki pač ni poznal razmer v Jugoslaviji, ki ni vedel, kaj je to politika, kaj je komunizem, da obstaja še

Že prej sem omenil velikansko Titovo sliko, ki je visela v osnovnošolski avli. Ko sem bil v drugem razredu, sem postal aktiven v raznih šolskih odborih in komisijah (to sem bil vse do konca osnovne šole) in spominjam se, da sem na sestanku enega od teh odborov (v njem je bil iz vsakega razreda po en predstavnik, odbor pa je vodila učiteljica) predlagal, da bi Titovo sliko dali ven iz avle, ker nobenemu nič ne koristi, in avlo uredili za kakšne druge namene.

In spet je morala mama na razgovor v šolo …

Ko sem bil v četrtem razredu, je malo pred začetkom šolskih počitnic na obisk v Domžale prišel Tito in seveda naj bi se oglasil tudi na naši osnovni šoli, saj je bila poimenovana po njem. Ker sem bil že od tretjega razreda naprej v šolskem literarnem krožku in sem dobro pisal 189

kaj drugega kot komunizem oz. socializem, je takšno razmišljanje torej nekako razumljivo.

Takšno razmišljanje se je pri meni nadaljevalo in nekako nisem maral ničesar, kar je vsaj malo »dišalo« po srbohrvaščini – ne glasbe ne revij, časopisov itn. V petem razredu osnovne šole je bil takrat tudi predmet srbohrvaščina.

Spominjam se, da se z njim nikakor nisem mogel sprijazniti in povsod pri ostalih predmetih sem imel ocene 5 ali 4, pri srbohrvaščini pa same dvojke in celo enice. Ko me je učiteljica srbohrvaščine spraševala, zakaj, sem ji rekel, naj mi pove, ali se tudi v drugih jugoslovanskih republikah učijo slovenščino, tako kot se moramo mi srbohrvaščino? Rekla je, da kolikor ji je znano, ne. Nato sem ji rekel, da ko se bodo v drugih republikah učili slovensko, se bom tudi jaz srbohrvaško, prej ne in da mi ta srbohrvaščina v življenju ne bi nikdar prišla prav in da bi se jaz raje učil nemščino. Ko sem pred nekaj leti srečal to učiteljico srbohrvaščine in sva malo poklepetala, se je spomnila tega dogodka in rekla, kako daleč naprej sem jaz že takrat predvidel politično situacijo, čeprav

se tega niti nisem zavedal. No, naj zapišem še to, da sem takrat, v petem razredu, nekako za silo skrpal končno oceno 3 pri srbohrvaščini in sem imel po sklepu učiteljske konference kljub tej trojki na koncu odličen uspeh. Ko sem bil v šestem razredu, se je zgodil eden prelomnih dogodkov v zgodovini Jugoslavije – umrl je namreč Josip Broz Tito. Spomnim se, da je bil dlje časa v Kliničnem centru v Ljubljani na zdravljenju in da so vsak večer pri poročilih objavljali informacijo o njegovem zdravstvenem stanju. K nam je na obisk občasno prihajala mamina znanka, ki je kot medicinska sestra delala v Kliničnem centru v Ljubljani, in sicer v neposredni bližini sobe, kjer so zdravili Tita, občasno pa je tudi vskočila in pomagala pri njegovi oskrbi. Tako smo skoraj iz prve roke izvedeli marsikaj o Titovem zdravljenju, česar niso povedali v medijih. Ko so se starši pogovarjali o tem, so me vedno »napodili« ven in napotili v mojo sobo, a sem kljub temu »ujel« marsikaj, česar sicer ne bi smel. Med drugim tudi to, da je Tito umrl prej, kot so uradno navedli datum njegove smrti

(4. maj), in da so ta datum komunisti izbrali zato, ker je bil po prvomajskih praznikih, ker so želeli vse dobro pripraviti in načrtovati, da ljudje ne bi postali preveč sumničavi. Ne bom dal roke v ogenj, da je datum Titove smrti res umetno nastavljen, a ker se nam znanka ni nikoli ničesar zlagala, dvomim, da to ne bi bilo res. No, kakor koli, takrat, ko je bila Titova smrt uradno objavljena, se spominjam še nečesa zanimivega. Prvič sem (sicer skrivoma, med ljudmi) namreč slišal, in to od kar nekaj oseb, da je umrl diktator Tito. Sama beseda diktator mi je bila tuja, takrat tudi še ni bilo interneta in strička Googla, da bi pobrskal o pomenu te besede, a se mi je to zelo vtisnilo v spomin.

V času osnovnega šolanja sem prvič srečal tudi besedo domobranec in ta beseda je bila vedno razlagana v povezavi z negativizmom.

Meni to nekako ni šlo skupaj – domobranci naj bi bili Slovenci, iz njihovega imena se da sklepati, da so branili dom – in kaj naj bi bilo to slabega? Vendar se takrat s tem nisem toliko obremenjeval, saj sem bil v bistvu (pre) mlad za te zadeve, star komaj devet ali deset let. Se mi je pa že takrat zdelo zelo čudno, da so v vseh »partizanskih« filmih, ki so jih vrteli po televiziji, vedno zmagali partizani, da so se borili tudi proti domobrancem in kar je še bolj čudno − zakaj je toliko teh partizanskih filmov in serij? In zakaj je toliko od njih izmišljenih? Pa razne takšne in drugačne partizanske zgodbe za otroke v obliki slikanic, knjig, stripov. Vse to se mi je zdelo res zelo čudno, čeprav takrat nisem mogel vedeti in doumeti, da je vse to bilo zgolj slepilo in politična indoktrinacija s komunizmom in partizanstvom, ki se je zajedala v vse pore takratne družbe in v vse starostne skupne, od vrtcev naprej. To se žal pozna še danes in še vedno čutimo posledice vsega tega.

A na srečo je bil učitelj nekaj posebnega, prava sreča, da sem imel njega in ne učiteljico, ki je tudi poučevala ta predmet. On je bil politično izredno razgledan, še posebej na področju zunanje politike. Namesto razlage snovi predmeta STM se je rad razgovoril o mednarodni politiki. Jaz sem bil v razredu nekako »zadolžen«, da sem na začetku ure dvignil roko in ga povprašal o kakšni mednarodno politični odmevni temi (takrat je bila med drugim zelo odmevna vojna med Irakom in Iranom – seveda zaradi nafte). Učitelj je sedel na rob klopi ter nato celo uro razlagal težave in vzroke za nastanek mednarodnih političnih konfliktnih situacij. Priznam, da sem takrat pridobil ogromno (predvsem mednarodnega) političnega znanja, pa ne ravno s tematikami, ki bi jih morali obravnavati pri tem predmetu (STM). Spomnim pa se še enega dogodka, povezanega s politiko, v srednji šoli. Med malico smo s sošolci občasno igrali tarok in ob tem jedli sendviče.

Nekega dne pa med malico sredi igre taroka zaslišim, da je prišel nekdo do vrat v učilnico ter nato na ves glas vprašal, ali bi se kdo včlanil v Komunistično partijo. Bil sem ravno sredi napetega položaja pri igri taroka, ko je šlo za zmago, in sem zaradi tega položil napačno karto ter nato v razburjenju zavpil: »Presneti komunisti, vsaj med malico nas pustite na miru …« Kaj hujšega, kajti spoznal sem, da je bila to učiteljica za STM, ki je bila seveda zagrizena partijka. Sledil je razgovor pri ravnatelju, odnesel sem jo z ukorom pred izključitvijo – uradno sicer ne zaradi tega, kar sem rekel učiteljici STM-ja, ampak zato, ker sem igral tarok v šoli, kar je bilo seveda prepovedano. Meni je bilo sicer takoj jasno, da je zadeva čisto politične narave, a nisem se mogel zadržati in sem vseeno tvegal ter vprašal ravnatelja, zakaj sem potem samo jaz dobil to kazen, saj smo tarok igrali štirje. Ves razburjen me je poslal ven iz pisarne in rekel, da jaz že dobro vem, zakaj sem dobil kazen …

V srednješolskem času pa se je, malo tudi po sili razmer, nehote povečalo moje zanimanje za politiko, sprva za zunanjo, nato še za notranjo. Eden od predmetov je bil namreč tudi STM, kratica pomeni samoupravljanje s temelji marksizma. Izredno dolgočasen predmet, pravo posiljevanje s komunizmom.

190

Po srednji šoli je sledilo služenje vojaškega roka v okviru tedanje JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Napoten sem bil v Niš, v

191

vojašnico, kjer bi se lahko še naprej aktivno športno udejstvoval (igral sem namreč namizni tenis). Iz tega sicer ni bilo nič, edino, kar sem lahko naredil za svoje športno življenje, je bilo to, da sem redno vzdrževal kondicijsko pripravljenost. Je pa bilo že takrat v vojski čutiti določene mednacionalne napetosti, še posebej med tistimi s Kosova in iz Srbije. Se pa tudi jaz nisem dal kar tako … Malo pred mojim odhodom na služenje vojske v Niš sem povsem po naključju prišel do zanimive informacije – v vojski je bil poveljevalni jezik (v času vojne) srbohrvaški, drugače pa ima vsak vojak pravico do svojega maternega jezika.

To med drugim pomeni, da lahko vseskozi govorim samo slovensko, tudi pouk (rekli so mu obuka) bi moral potekati za vojake iz Slovenije v slovenskem jeziku. Tega sem se strogo držal – od prihoda v vojašnico marca 1986 pa vse do mojega odhoda po enem letu služenja (torej marca 1987) nisem govoril drugače kot slovensko. V vojašnici je bilo 9000 vojakov (bila je ena večjih v tedanji Jugoslaviji) in prav vsi so vedeli zame, za Janeza, ki govori samo slovensko … Na začetku sem imel zaradi tega kar nekaj težav, velikokrat sem moral kazensko čistiti stranišča, teči dodatne kazenske kroge pri telovadbi itn. A kmalu so ugotovili, da se ne bom uklonil in da je bolje, če me pustijo pri miru. Malce zapleta je bilo po šestih mesecih služenja, saj so hoteli, da bi postal desetar, vendar sem rekel, da ne bom.

Dobival sem grožnje, da če ne bom, bom šel za dlje časa v vojaški zapor in da se mi bo za toliko časa podaljšalo služenje vojaškega roka. A ko so videli, da se ne bom uklonil in da sem vztrajno zavračal, da bi postal desetar, so me »kazensko« prestavili na delo v Vojaško komando v središču mesta, kjer sem bil vojakkurir pri polkovniku. Na ta način so se me znebili v četi, moral sem zelo zgodaj vstajati (ob 4. uri zjutraj), da sem iz vojašnice pravočasno prišel do stavbe vojaške komande, a s tem so mi naredili veliko uslugo, čeprav tega niso vedeli. Cel dan sem tako lahko preživel v mestu, v stavbi komande sem imel celo svojo pisarno, ki sem jo zapustil, kadar me je polkovnik poklical po telefonu in sem šel dve

nadstropji nižje v njegovo pisarno. Dobival sem mesečno dovolilnico za nemoten izhod iz vojašnice, sem si pa takoj, ko je bilo možno, od doma dal po paketu poslati civilno obleko in v popoldanskem času sem se tako prosto sprehajal po Nišu v civilni obleki, dopoldne pa sem bil vojak. Naredil pa sem še eno zelo pogumno stvar – v vojsko sem si naročil tednik Mladino, ki je bila takrat v JLA ožigosana kot »sovražna propaganda«, in se z njo pod pazduho veselo sprehajal po stavbi vojaške komande. Ne vem sicer, kdo me je zaradi tega prijavil, a nekega dne sem moral iti na raport h komandantu Niške armijske oblasti, kot se je reklo komandantu tega vojaškega področja – žal se ne spomnim imena in priimka tega generalmajorja, a so mi rekli, da je to ena najvplivnejših oseb iz najožjega vrha tedanje JLA. Kot sem lahko opazil, so se ga res prav vsi v stavbi komande močno bali. No, moj raport pri njem je bil relativno kratek – domneval sem, zakaj gre, in sem zato k njemu namenoma odšel malo pomanjkljivo oblečen (brez vojaške kravate, z odpetim gumbom na srajci, brez vojaške kape), za nameček pa sem si pod pazduho dal še zadnji izvod tednika Mladina. Ko sem takole opravljen prišel k njemu v pisarno, je bil vidno živčen in ni vedel, kaj bi storil. Nadrl me je, seveda v srbohrvaščini, jaz pa sem njemu vljudno v slovenščini rekel, ali lahko govori malo tišje, ker nisem gluh. To ga je popolnoma vrglo iz tira, nato je pokazal na izvod Mladine, ki sem ga imel pod pazduho, in vprašal, kaj je to.

Odvrnil sem mu, da je to zadnji izvod Mladine in da če želi, mu ga posodim, samo naj mi ga kasneje vrne, ker ga še nisem prebral. Spet me je nadiral in rekel, da je Mladina v vojski prepovedana, jaz pa sem mu rekel, da če je to res, bi želel, da mi da to v pisni obliki. Bil je popolnoma rdeč v obraz in me s kletvicami nagnal ven iz pisarne … Šele kasneje sem se zavedel, koliko sem s tem svojim vedenjem tvegal in da bi zaradi tega lahko celo za več mesecev bil zaprt v vojaškem zaporu. Še en zanimiv dogodek se mi je vtisnil v spomin iz časa služenja vojske oziroma dela v komandi Niške armijske oblasti. Moja pisarna je bila

192

jih izročil tujim sovražnim obveščevalcem. Jaz sem se samo nasmehnil in rekel, da to ni res in da če želi, naj posluša, kaj je na kasetah. Ker zelo rad poslušam rokovsko glasbo, sem imel kar precej kaset s tovrstno glasbo. V walkman sem vstavil kaseto angleške težkometalske skupine Iron Maiden, nastavil na najvišjo jakost in mu rekel, naj si da slušalke na glavo. Po nekaj sekundah je jezen odvrgel slušalke z glave in rekel, kaj je to za eno sra… Jaz sem mu rekel, naj ne žali mojega glasbenega okusa in glasbe ene najboljših rokovskih skupin vseh časov.

Kar hitro me je napodil iz pisarne – seveda pa mi je prepovedal uporabljati walkman v vojski, a se za njegove besede nisem zmenil, bil pa sem vesel, da mi ga ni zaplenil.

v najvišjem nadstropju, poleg pa je bil tudi oddelek za prisluškovanje najrazličnejšim oblikam razgovorov; tako telefonskim kot tudi zračnim frekvencam). Od doma sem si prinesel walkman in nekaj glasbenih kaset in velikokrat sem, da bi mi hitreje čas minil, poslušal glasbo po slušalkah. Nekega večera sem se odpravil iz pisarne in pospravil walkman v svojo vojaško torbico – to pa je opazil ravno obveščevalni oficir, ki je prišel iz tistega posebnega oddelka za prisluškovanje. Jaz sem hitro šel po stopnicah do izhoda, ker sem že malo zamujal na večerjo, on pa si je mislil vse mogoče, ko me je videl z walkmanom v roki in se je dobesedno zapodil za menoj. Ujel me je pri izhodu iz komande in me odpeljal v svojo pisarno. Tam sem bil obtožen, da sem z walkmanom, ki je v vojski prepovedan, skrivaj snemal vojaške frekvence in pogovore, da bi

Že takrat pa so se v okviru JLA začeli odvijati nekateri dogodki, ki so botrovali tudi

193

kasnejšemu razpadu Jugoslavije. Prišlo je do streljanja med vojaki v vojašnici v Paračinu in nastal je kosovsko-srbski spor, saj je bil neki albanski vojak obdolžen, da je z rafalom ustrelil v nekaj srbskih vojakov ter jih pri tem ubil. Sojenje se je odvijalo v stavbi vojaške komande JLA v Nišu, kjer sem bil kot vojakkurir polkovniku in med drugim sem moral tudi fotokopirati zapisnike z zaslišanj. Tako sem videl, kaj vse se dogaja in kam vse to pelje, kazali so se znaki, kako poteka to prirejeno vojaško sojenje; in zelo podobno je potekalo kasneje tudi pri sojenju Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu. Tudi sicer sem se v času služenja vojaškega roka spraševal marsikaj; od tega, kako lahko vse skupaj sploh še deluje, pa vse do tega, da sem se bal, da bi nas res kdo napadel, saj sem videl, da je v naši četi (trije vodi s po 35 vojaki) samo okoli 10–12 res uporabnih pušk, vse ostalo je bilo dotrajano in skoraj neuporabno. Nisem si ustvarjal utvar, da je podobno stanje tudi v drugih četah. Ko je kasneje, po razglasitvi slovenske osamosvojitve, dejansko prišlo do napada JLA na Slovenijo, sem nekako čutil, da

ta napad ne bo mogel trajati dolgo, saj je bilo po mojih izkušnjah stanje glede oborožitve in morale v JLA res porazno. Sem pa v času služenja vojaškega roka bil sam v sebi vedno bolj prepričan, da se Jugoslavija ne bo mogla dolgo obdržati, vsaj ne takšna, kot je bila, in da bo zagotovo prišlo do sprememb. Le upal sem, da ne na slabše, da ne bo nastala »Srboslavija«, torej res izrazita in dominantna prevlada ene republike nad vsemi ostalimi. Takrat sem prvič nekako zaslutil »duh slovenske pomladi«, da se bo v bližnji prihodnosti moralo res zgodilo nekaj zgodovinskega, enkratnega, in da bom morda imel srečo, da bom temu prisostvoval.

Saj tako, kot je bilo, ni moglo iti več naprej.

Duh slovenske pomladi se prebuja Ko sem se vrnil iz Niša s služenja vojaškega roka v JLA, sem začel bolj aktivno spremljati politične zadeve, pri nas in v tujini. Opazil sem, da so se dejansko začele spremembe, ki so nakazovale zlom komunističnega režima v tujini. Imel pa sem občutek, da se komunizem ruši povsod po Evropi, (Poljska,

Čehoslovaška, vzhodna Nemčija, Madžarska …), samo pri nas ne. Končno pa se je tudi pri nas začelo kazati nekaj podobnega. V tedniku Mladina so v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja začeli izhajati posamezni prispevki, ki so »stopili močno na žulj« tedanji JLA in posledično tudi Zvezi komunistov. Zelo odmeven je bil npr. članek Mamula go home, takrat še dokaj neznanega avtorja Janeza Janše – prispevek je govoril o tem, kako si je tedanji jugoslovanski sekretar za obrambo Branko Mamula v Opatiji dal zgraditi razkošno vilo, gradili pa so mu jo kar vojaki JLA. Kasneje je izpod peresa tega avtorja izšlo kar nekaj odmevnih prispevkov in z zanimanjem sem spremljal te zadeve.

tudi v Sloveniji, ki je bila takrat ena od šestih federativnih republik v Jugoslaviji, lahko prišlo do določenih političnih sprememb kljub diktaturi, v kateri smo živeli. Kot se je videlo kasneje, se je tega začela zavedati tudi takrat edina dovoljena politična stranka – komunistična partija. V razmeroma kratkem času se je zvrstilo nekaj dogodkov, za katere se je kasneje izkazalo, da so še kako vplivali na osamosvojitev Slovenije, na »duh slovenske pomladi«. Omenil bi znamenito stavko železničarjev (pod vodstvom Slavka Kmetiča) ter morda še bolj prelomno stavko v Litostroju (pod vodstvom Franceta Tomšiča), kjer so stavkajoči izrekli nezaupnico partijskemu in samoupravnemu sistemu, zahtevali ustanovitev neodvisnih sindikatov in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije.

Kmalu so se začeli pojavljati prvi znaki, da bi 194

195

Duh slovenske pomladi pa se je dokončno prebudil 31. maja 1988, ko so pripadniki Službe državne varnosti in vojaške varnostne službe takratne JLA aretirali novinarja Mladine Janeza Janšo in zastavnika JLA Ivana Borštnarja, nekaj dni kasneje pa še notranjega urednika Mladine Davida Tasiča ter odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla. O tej zadevi je bilo že veliko napisanega in zato tega na tem mestu ne bi podrobneje opisoval, kljub vsemu pa bi omenil, da sem se ob ustanovitvi Odbora za Varstvo človekovih pravic, ki ga je vodil Igor Bavčar, takoj včlanil v odbor in da sem skoraj vsak dan vsaj nekaj ur kot demonstrant prebil pred vojaškim sodiščem na Roški ulici v Ljubljani, kjer so sodili aretiranim.

Udeležil sem se tudi velikega protestnega shoda na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer je bilo več kot 30.000 ljudi. Ti dogodki okoli procesa proti četverici so pomenili tudi mojo dokončno odločitev, da bom tudi sam, kolikor bom pač zmogel in znal, aktivno sodeloval pri osamosvojitvi Slovenije.

Slišal sem govorice o nastanku še ene politične zveze (takrat se o političnih strankah še ni smelo govoriti, kaj šele jih ustanavljati), in ker se mi je program zdel zelo zanimiv, sem si rekel, da se bom kar včlanil in skušal tudi aktivno pomagati. Ta politična zveza se je imenovala Slovenska demokratična zveza (SDZ).

Začetki delovanja v SDZ Kmalu se mi je ponudila priložnost za aktivnejše delo, saj sem v začetku leta 1989 na dom prejel vabilo za pridružitev k Iniciativnemu odboru za ustanovitev občinskega odbora SDZ za Domžale, poslal pa ga je Anton Tomažič.

Tega iniciativnega sestanka se spominjam zelo dobro, dobili smo se kar pri Antonu Tomažiču. Že ko sem vstopil v prostor, kjer smo imeli sestanek, sem ugotovil, da je on, podobno kot jaz, računalniški navdušenec in kar z malo »fovšije« sem si ogledoval njegov

računalnik (mislim, da je bil to Atari) in tiskalnik.

To je bil za tiste čase res že »prava mašina«, jaz pa sem se takrat še »mučil« na svojem ubogem Spectrumu in z njim programiral prve programe v Basicu.

področju, a smo se vsi odločili, da bomo pomagali, kolikor bomo lahko.

Prevzem tajniških del v odboru Jaz sem bil kmalu »določen« za sekretarska dela, v bistvu sem začel hitro delovati kot tajnik in kasneje tudi kot tiskovni predstavnik. Z Antonom sva se začela vedno bolj povezovati in kmalu smo se spoprijateljili ter postali tudi družinski prijatelji, še posebej moja mama je rada z njim poklepetala o političnih zadevah.

Ker Anton doma ni imel telefona, je občasno prišel tudi k nam in uporabil našega – telefon je dobil šele kasneje, ko je bil že izvoljen v republiško skupščino in postal predsednik Zakonodajno-pravne komisije. To omenjam, ker številni mlajši bralci tega preprosto ne vedo, kako je bilo v teh svinčenih časih, ko še ni bilo mobilnih telefonov, tudi stacionarni

Na sestanku iniciativnega odbora smo se že v uvodu dogovorili, da se ne bomo naslavljali s »tovariš«, kar bi bilo za tisti komunistični čas sicer nekaj popolnoma normalnega in v bistvu obveznega, ampak se bomo med seboj naslavljali z »gospod«. Anton Tomažič nam je v uvodnem delu povedal, kaj naj bi bila v bistvu naša naloga, nas podrobneje seznanil z nekaterimi dogodki ter informacijami o sami SDZ (bil je namreč član vodstva republiške SDZ) in nas seveda povprašal, kaj menimo o tem ter kdo je pripravljen aktivneje sodelovati in na katerih področjih. Dela ni bilo malo, nihče od nas ni bil profesionalec na političnem

196

197

niso bili nekaj samoumevnega, ampak se je na njih čakalo več kot deset let (mi smo čakali kar 12 let) – razen seveda, če si bil včlanjen v Zvezo komunistov. Tudi na takšen način je komunistična partija »nadzirala množice«, da ne bi preveč mislili na dobrine in prednosti »zahoda in kapitalizma«, zato so postopoma ter zelo počasi širili komunikacijsko omrežje, pa še to so morali občani skoraj v celoti financirati sami.

kar uspešen, saj nam je bila zagotovljena pomoč (ovojnice, poštnina …), kmalu smo si tudi izborili možnost, da smo imeli lahko uradne ure ter sestanke v popoldanskem času v tedanjih prostorih SZDL (nasproti domžalske avtobusne postaje). Predsednik SZDL je že na začetku sestanka dejal nekaj v tej smeri: »Saj sem vedel, da bo tudi v Domžalah prišlo do tega …« Bi pa ob tej priložnosti povedal še to, da sem bil dan pred tem našim sestankom že na sestanku na SZDL Domžale, a na popolnoma drugo temo – bil sem po popolnoma drugačni, ne politični plati, v neki delovni iniciativni skupini za ustanovitev domžalske lokalne radijske postaje in smo na SZDL-ju predstavili svoje poglede in možnosti za ustanovitev lokalne domžalske radijske postaje (iz tega se je kasneje oblikoval Radio Hit). Ker nihče na SZDL do takrat še ni slišal zame, se jim nisem zdel »sporen«, a dan kasneje, ko sem prišel na SZDL kot član iniciativne skupine za ustanovitev SDZ, se je izkazalo, da bo zaradi tega moje delo v skupini za ustanovitev

Iniciativni odbor za ustanovitev SDZ v Domžalah se je redno sestajal (doma pri Antonu Tomažiču) in na enem od teh sestankov smo se dogovorili, da se bo naša delegacija dobila na sestanku s takratnim predsednikom SZDL v Domžalah Maksom Jeranom, kjer ga bomo obvestili o svoji nameri, da ustanovimo občinski odbor SDZ v domžalski občini ter da se s svojimi predstavniki aktivno vključimo v politična dogajanja v občini. V tej delegaciji smo bili Anton Tomažič, Bojan Borec in jaz.

Moram priznati, da je bil sestanek za nas

Zaradi nadaljevanja obveznega učenja srbohrvaškega jezika v osnovnih šolah smo 31. avgusta 1992 organizirali protest mladih članov Narodnih demokratov (MLIN-Mlada iniciativa) pred Ministrstvom za šolstvo in šport ter tedanjemu šolskemu ministru Slavku Gabru (LDS) predali protestno pismo in peticijo (drugi z desne Janez Stibrič, tedanji glavni tajnik MLIN-a pri Narodnih demokratih na državni ravni).

lokalne radijske postaje hitro obsojeno na propad.

sploh potrebno. A kot se je kasneje izkazalo, je bila ravno Majniška deklaracija 1989 tista, ki je prva odkrito nakazovala možnost, da bi se Slovenija osamosvojila. Zato smo člani SDZ Domžale pred Veleblagovnico v Domžalah (zdaj Tuš) na svoji stojnici zbirali podpise podpore za to deklaracijo, ob tem pa tudi vpisovali nove člane v SDZ, ljudem predstavljali svoj program ter širili časopis Demokracija, ki je bil takrat edini nekomunistični (pomladni) politični medij v Sloveniji.

Ustanovitev Občinskega odbora SDZ Domžale Dejavnosti za ustanovitev občinskega odbora SDZ so se bližale koncu in 6. junija 1989 je nastopil prelomni trenutek, ko smo ob 19. uri v stari kinodvorani (zdaj KD Franca Bernika) tudi formalno ustanovili domžalsko SDZ. Člani vodstva smo postali: Anton Tomažič (predsednik), France Gorše (podpredsednik), jaz (kot sekretar), člani Izvršnega odbora (po abecednem vrstnem redu priimkov) so bili še: Bojan Borec, Iljaz Ibraimi, Drago Janežič, Peter Prešeren, Matjaž Smerdelj, Marjeta Souissi, Janez Toplišek in Matjaž Vovk.

Ker smo bili medijsko prezrti, smo kar sami v Občinski poročevalec zdajšnji Slamnik v objavo pod rubriko »Pisma bralcev« poslali kratko informacijo o naši ustanovitvi. Bralce in bralke pa smo obveščali še o eni zelo aktualni zadevi, o zbiranju podpisov za Majniško deklaracijo 1989.

Marsikdo se je takrat spraševal, čemu je to 198

Glavni na stojnici je bil Bojan Borec, vsi drugi smo mu pomagali po svojih močeh, glede na prosti čas. Na stojnici pa se je dogajalo marsikaj – nekateri so nas podpirali, nekateri žalili ali pa nas odkrito sovražili. Spominjam se nekega pripadnika Zveze borcev, ki nam je želel celo fizično podreti stojnico, a smo mu to preprečili, kljub vsemu pa mu je uspelo, da je s stojnice na tla pometal propagandni material in nam grozil. A kljub takšnim izpadom z leve politične opcije 199

mladine Slovenije). Čeprav se torej uradno SDZ ni smela predstavljati kot politična stranka, bil pa sem prepričan, da bo prej ali slej prišlo do tega, da bomo tudi uradno lahko postali politična stranka, se nikomur nisem bal jasno in glasno povedati, da smo in da delujemo kot politična stranka. Zato smo s še večjim zanosom pomagali pri ustanavljanju občinskih odborov domžalskih pomladnih strank. Ker je bil Anton Tomažič zelo dejaven v vodstvu republiške SDZ in je imel precej informacij, je bila njegova pomoč pri tem še kako dobrodošla in kmalu smo v domžalski občini imeli ustanovljene tudi Slovenske krščanske demokrate in Zelene itn.

same ustanovitve SDZ v Domžalah smo se aktivno povezali s takratno domžalsko ZSMS (Zvezo socialistične mladine Slovenije), v kateri so delovali Jože Lenič (predsednik), Martin Grošelj (sekretar), Toni Dragar, Milan Pirman, Simon Mavsar … Ugotovili smo, da imamo kar nekaj skupnih točk in da bi bilo naše sodelovanje lahko uspešno, saj je bilo vodstvo ZSMS v Domžalah na »političnem udaru«, ker so želeli izstopiti iz krovne organizacije SZDL, kar je bilo, roko na srce, v tistih časih res pogumno politično dejanje.

Imeli smo kar nekaj skupnih sestankov in predlogov za projekte. Domžalska ZSMS se je pridružila našemu Demosu, uradno smo se imenovali Domžalska opozicija, ki so jo sestavljale Slovenska demokratična zveza (SDZ) – Odbor za Domžale, Slovenska kmečka zveza (SKZ) – Občinska podružnica Domžale, Slovenski krščanski demokrati (SKD) – Občinski odbor Domžale ter ZSMS

V Domžalah Demos in ZSMS? Ko je na republiški ravni prišlo do ustanovitve DEMOS-a (DEMokratične Opozicije Slovenije), smo v zelo kratkem času tega ustanovili tudi v Domžalah. Je pa v Domžalah prišlo do zanimive politične situacije. Že v času

Pomoč pri ustanavljanju ostalih strank slovenske pomladi

smo neutrudno nadaljevali svoje delo. Naše delovanje pa se ni omejilo samo na stojnico, na kateri smo zbirali podpise za Majniško deklaracijo 1989, ampak smo organizirali tudi vrsto tematskih političnih večerov z gosti.

Ugotovili smo, da se ljudje (še) ne zavedajo pravega pomena prvih svobodnih volitev in kaj bi za Slovenijo pomenila zmaga za pomladno opcijo ali zmaga za levo (komunistično) opcijo. Zato je bil naš prvi tematski politični večer namenjen ravno volitvam. Kasneje smo organizirali še nekaj politično odmevnih večerov (na temo obrtništva in podjetništva, pa na temo prihodnosti žensk in starejše populacije itn.) O vseh teh zadevah smo redno poročali tudi v Občinskem poročevalcu. Ker takrat še nismo imeli svojega predstavnika v uredniškem odboru, je bilo obveščanje še toliko težje. Sem bil pa kmalu (v februarju 1990) imenovan v Uredniški odbor Občinskega poročevalca in od takrat naprej je bilo veliko lažje.

Na sestankih vodstva SDZ Domžale smo si redno izmenjevali informacije o dogajanjih na republiški in lokalni ravni in kmalu ugotovili, da bi morali v Domžalah imeti več »pomladnih« političnih strank, ki so na republiški ravni sicer že začele delovati ali pa so se začele ustanavljati, da bi »pokrili« čim širši spekter tistih volivcev, ki svojega glasu na volitvah ne bi (več) namenili komunistični partiji.

Takrat se, zaradi zakonodaje, nova politična gibanja, uradno sicer, niso smela predstavljati kot politične stranke, saj je po tedanji Ustavi Socialistične federativne republike Jugoslavije in Socialistične republike Slovenije izključno pravico delovati kot politična stranka imela samo komunistična partija, ki pa je imela dva »priveska«, Socialistično zvezo delovnega ljudstva (SZDL) in pa ZSMS (Zveza socialistične

200

V pisarni SDZ Domžale (kasneje Narodnih demokratov Domžale) na Ljubljanski c. 70 v Domžalah je potekalo prednovoletno druženje vodstva domžalske podružnice stranke ob zaključku leta 1992. (Foto: Janez Stibrič)

201

Domžale (torej Demos in ZSMS). Uradna ustanovitev je bila 5. januarja 1990, ob tem naj še navedem, da SKD v Domžalah takrat še ni bila ustanovljena (njihova uradna ustanovitev je bila 22. januarja 1990), a je k temu projektu pristopil Iniciativni odbor za ustanovitev SKD Domžale.

dogovoru z vodstvom SZDL Domžale smo občasno lahko dali v izdelavo tudi plakate.

Spominjam se, da je bil večbarvni tisk takrat zelo drag, nam pa je uspelo, da so nam v SZDL plačali izdelavo večbarvnih plakatov in še danes sem prepričan, da so v SZDL te račune poravnali z velikim cmokom v grlu.

Po nekaj skupnih sestankih vodstev domžalskega Demosa in ZSMS ter skupnega volilnega štaba, ki smo ga imeli, pa se je izkazalo, da so v okviru tedanje ZSMS še vedno preveč povezani z levo politično opcijo, zato je ideja o skupnem nastopu na volitvah žal propadla in ZSMS ni več sodelovala z Demosom. Še danes mi ostaja, po vseh teh letih, uganka, zakaj so si v ZSMS Domžale premislili, kaj je bilo krivo, da so prekinili sodelovanje z nami in šli nazaj v »levo«.

Nekateri pa smo aktivno pomagali tudi na republiški ravni − jaz predvsem pri ustanovitvi občinskih odborov po Sloveniji ter pri pripravi prispevkov za njihove lokalne medije. V tistih časih računalništvo še ni bilo razvito in sem vsa vabila, objave in prispevke tipkal kar doma na svojem pisalnem stroju. Anton Tomažič pa je imel že (za tiste čase) zmogljiv računalnik in tiskalnik, zato je kar precej zadev pripravil tudi sam in priznam, da so tudi zaradi tega v ostalih občinskih odborih pomladnih strank po Sloveniji govorili, kako smo dobro organizirani.

Kmalu je naš, torej domžalski odbor SDZ, postal kar sinonim dobro delujočega odbora in zgled za vse ostale. Moram pa priznati, da je bil za to še najbolj zaslužen Anton Tomažič, saj je bil poln idej in predlogov, ki jih je delil

Dejavnosti tudi na republiški ravni Naše delo v okviru SDZ Domžale je bilo vedno bolj opazno, ljudje so nas začeli spoznavati, se odzivati na naše predloge in pobude. V

Utrinek z družabnega večera po končani članski konferenci Narodnih demokratov v Domžalah (Foto: Janez Stibrič)

z nami. Drugi v občinah po Sloveniji so bili zato kar malce zavistni in so govorili: »Ko bi tudi mi imeli enega takšnega Tomažiča …« Čez nekaj časa so začeli govoriti podobno tudi zame: »Joj, ko bi tudi pri nas imeli enega takšnega Antona Tomažiča in Janeza Stibriča …« Priznam, da mi je takšna pohvala kar godila in mi dala še dodatnega zagona za delo, pomenila pa je tudi, da je moje delo res cenjeno ter da kakovostno opravljam naloge, ki so mi bile zadane, veliko pa je bilo tudi samopobude z moje strani.

večino teže tudi v skupnem volilnem štabu domžalskega Demosa. Mogoče je odveč povedati, a vendarle moram: Anton Tomažič je bil tudi predsednik domžalskega Demosa, jaz pa sem prevzel tajniška opravila – še ena dodatna zadolžitev torej. V tistih dneh, ko smo iskali kandidate za volitve, pripravljali program, iskali ljudi za volišča ter za volilne zaupnike, zraven pa se je vedno pojavila še kopica ostalih zadev, ki jih je bilo treba urediti, dostikrat res nisem vedel, kje se me glava drži.

A globoko v sebi sem si dal vedeti, da vse to ne bo smelo biti zaman, da bo prej ali slej, če bomo le zmagali, prišlo do samostojne Slovenije. Takrat si sicer še nismo upali sanjati o takojšnji odcepitvi od Jugoslavije, saj smo bili prepričani, da tako zlahka ne bo šlo in da bo odcepitev verjetno potekala v več fazah in da bo potrebnih kar nekaj let, da se bomo popolnoma odcepili od tedanje skupne države Jugoslavije. A za to je bila potrebna naša zmaga, zmaga Demosa na volitvah, tako na republiški kot tudi lokalni ravni, saj smo vedeli in videli, kako so bile vse leve (komunistične) stranke odkrito proti odcepitvi in so si prizadevale, da bi bili še naprej v Jugoslaviji. Sicer je leva politična opcija nekako zagovarjala ne več federativnega, ampak konfederativni sistem, a po njihovem naj bi bili še vedno v Jugoslaviji − kar pa za nas ni bilo več sprejemljivo, dovolj (preveč) je bilo že tega političnega enoumja! Zato so meni osebno bili ti predlogi leve politične opcije naravnost grozljivi, saj so želeli, da izpustimo zgodovinsko priložnost in končno uresničimo sanje svojih prednikov o samostojni državi.

Zato na prvih demokratičnih volitvah po letu 1945 nikakor ni smela zmagati leva izbira, saj sem slutil, da v primeru poraza Demosa iz vsega tega ne bo nič in da bo zamujena zgodovinska priložnost za našo osamosvojitev. Zato sem svojemu političnemu udejstvovanju posvetil še več časa, kot sem sprva imel namen.

Ob tem bi zdaj omenil dve ideji, ena je bila od Antona Tomažiča, druga pa od Janeza Topliška, ki sta bili še kako odmevni, ne samo na našem, domžalskem območju, temveč tudi na republiški ravni. Prva je bila preimenovanje ulic in trgov – v vsakem kraju ali mestu so bile številne ulice in trgi, ki so nosili ime po znanih komunističnih osebah (Tito, Kardelj, Vlahović …) Predlagali smo, da bi se preimenovale vse ulice in trgi, ki imajo imena, ki so posledica ideološkega monopola komunistične partije zadnjih desetletij. To smo pojasnili s tem, da imamo v (slovenski) zgodovini dovolj znanih pisateljev, znanstvenikov, zdravnikov in drugih neideoloških predstavnikov, s katerimi bi poimenovali naše ulice. Ta naš predlog, objavljen 18. oktobra 1989 v Občinskem poročevalcu Občine Domžale, je poskrbel za burne in žolčne odzive na levi politični strani ter številne ovacije in priznanja v okviru pomladnih strank ter ljudi, ki niso podpirali komunistične ideologije. Drugi predlog pa je bil, naj se iz naše (tedanje slovenske republiške) zastave umakne »rdeča packa na sredini«, kot je komunistično zvezdo na zastavi poimenoval naš predlagatelj Janez Toplišek.

Ko je ta predlog prišel v medije, se je tedanje državno partijsko vodstvo začelo zavedati, da so zadeve postale resne in da se res rušijo zidovi, ki so jih komunisti postavili v zadnjih 50 letih političnega enoumja.

Velik shod Demosa na Viru

Delo v volilnem štabu DEMOS-a

Še pred prvimi demokratičnimi volitvami, ki so bile v aprilu 1990, smo organizirali veliki

Naš volilni štab (SDZ Domžale) je nosil

202

203

Ob tem se spomnim še enega dogodka.

Za predsednika predsedstva je takrat med drugim kandidiral tudi tedanji »glavni« v Zvezi komunistov, Milan Kučan. Da bi pridobil čim večje število glasov, je seveda kandidiral kot »neodvisni«. Domžale so bile seveda polne plakatov z njegovo fotografijo. Ker smo mi želeli obveščati ljudi o tem, da Milan Kučan ni neodvisen, ampak je neuradni uradni kandidat komunistične partije, smo naredili pomanjšan letak z napisom »Kučan je komunist«, ga fotokopirali in dolepili na njegove plakate s sliko. Seveda so nas zaradi tega preganjali, še posebej tisti »zagrizeni partijci«, ki so imeli te plakate nalepljene na steklih gostinskih lokalov (zelo problematičen je bil takrat lokal Bar Bled), malo pa smo le razgibali takratno politično sceno.

Tomaž Štebe, Matjaž Vovk, Jožica Štuhec, Anton Tomažič in Janez Stibrič: delegati SDZ Domžale na kongresu SDZ v Cankarjevem domu v Ljubljani, kjer je SDZ razpadla na dve stranki − na Narodne demokrate in na Demokratsko stranko. (Foto: Janez Stibrič)

Plakatne »vojne«

shod Demosa za celo Slovenijo – v soboto, 31. marca, ob 14. uri na Viru pri Domžalah, pri balinišču ob Papirnici Količevo. To je bil res velik dogodek, zahteven tudi po organizacijski plati. Uspelo nam je z odliko, zadovoljni so bili prav vsi, udeležba je bila celo nad pričakovano. To je res bil shod, kakršnega še ni bilo (in ga tudi kasneje ni več bilo), tudi medijska pokritost je bila dobra, seveda pa smo pričakovano vedeli, da bodo »režimski« mediji malo prikrojili in zmanjšali vrednost tega dogodka. Kakor koli že, vsi, ki smo bili takrat tam, bodisi kot organizatorji bodisi kot gosti ali opazovalci, smo bili priča res enkratnemu shodu. Popolnoma upravičeno smo bili deležni pohval za organizacijo in izvedbo, čeprav ni bilo lahko, to povem popolnoma pošteno. Ko zdaj razmišljam o vseh teh zadevah, se spominjam, da sem se zavedal, kako bi marsikaj lahko šlo narobe, in bal sem se, da bi mediji to še okrepili in bi dogodek, ki bi moral biti eden ključnih za zmago Demosa, postal tisti, ki bi pomenil izgubo na volitvah.

Nekaj besed namenjam naši volilni kampanji.

Ker smo bili finančno zelo omejeni (lastnih sredstev niti nismo mogli imeti, ker nismo smeli delovati kot stranka), zato je skoraj vse temeljilo na prostovoljnem delu. Od republiškega vodstva smo prejeli nekaj plakatov in propagandnega materiala, predvsem seveda za volitve v republiško skupščino. Spominjam se, da sem skupaj še z nekaterimi našimi člani pozno ponoči oziroma v zgodnjih jutranjih urah lepil plakate po Domžalah. Ko smo jih lepili v blokovskem naselju SPB-1, smo šli lepo po vrsti od južnega proti severnem delu, in ko smo dokončali, smo se dogovorili, da gremo nazaj in preverimo, ali se slučajno ni kaj odlepilo. Kaj smo videli? Leva stran se je organizirala in sledili so nam, ter nam potrgali vse plakate. Na srečo smo imeli nekaj malega rezerve in nam je nato uspelo večino teh strganih ali kako drugače uničenih plakatov zamenjati.

204

v takratno republiško skupščino (22. aprila so potekale še lokalne volitve). Čeprav sem v republiško skupščino kandidiral tudi jaz (bil sem na šestem mestu kandidatne liste SDZ v naši volilni enoti), sem se zavedal, da bo velik uspeh že to, če bo izvoljen nosilec naše liste Anton Tomažič. Zato se nisem obremenjeval s svojo volilno kampanjo in morebitno izvolitvijo v republiško skupščino, ampak sem vse podredil Antonu Tomažiču.

Tudi druge, z naše kandidatne liste (Marjan Cerar, Dimitrij Stiasny, Lojze Marinček, Marjan Kovačevič-Beltram, Matevž Skamen) sem prosil, naj v svojih sredinah podprejo Antona ter našo listo – in uspelo je! Bil je izvoljen za delegata v Družbenopolitični zbor Skupščine Republike Slovenije. Prvi del naše volilne kampanje je uspel, Demos ima večino v Družbenopolitičnem zboru in v Zboru občin.

Drugi del, zmaga na lokalnih volitvah, pa nas še čaka.

Seveda pa smo bili »demosovci« v popolnoma podrejenem položaju, glede lokacij za lepljenje plakatov, saj so imele tedanje »uradne« družbenopolitične organizacije (Zveza komunistov, SZDL in ZSMS) monopol in precej denarja ter profesionalno zaposlene ljudi. Naj ob tem omenim še primer takratne trgovine Napredek na Količevem – naše plakate so tam strogo odstranjevali, »komunistični« pa so lahko bili. Ko smo jih na to opozorili, nam je takratna poslovodkinja (če se prav spomnim) odgovorila, da bo Kučanov plakat pri njih vsekakor visel, Pučnikov pa ne, ker so se oni (ali ona) tako odločili in ker je trgovina njihova.

To smo potem omenili tudi v prispevku, objavljenem v Občinskem poročevalcu, kjer smo med drugim vodstvu podjetja Napredek zastavili nekaj javnih vprašanj, tudi to, ali so morda izvedli privatizacijo njihovih trgovin ter ali so dali kakšna navodila glede (ne) izobešanja plakatov. Naše mnenje je bilo, da politična kultura zahteva enakopraven položaj vseh, tako tistih na oblasti kot onih v opoziciji.

Ob tem bi omenil, da sem se na dan volitev kar dobro pripravil. Doma smo sešili veliko slovensko zastavo, a brez tiste »grde packe« na sredini, torej brez rdeče zvezde. Obesil sem jo na okno svoje sobe, ki je gledala na ulico, saj je tod vodila pot do volišča. Ljudje so to seveda opazili in še vrsto let kasneje sem slišal, kako in koliko so govorili o tej zadevi in da sem bil res zelo pogumen, ko sem si upal izobesiti takšno zastavo, saj bi me zaradi tega lahko tudi zaprli, kajti uradna zastava je bila še vedno tista z zvezdo. Ko sem že pri zastavi – v SDZ smo že pred tem javno zahtevali, da se ob državnih praznikih poleg državne (republiške) zastave preneha poleg izobešati tudi partijska (komunistična) zastava, saj sta se, do takrat vedno obešali, kar obe. Predlog smo razložili s tem, da v Sloveniji ne obstaja več samo ena in do takrat edina dovoljena politična stranka (Zveza komunistov), ampak je to zdaj ena od številnih političnih strank in zato je takšno favoriziranje nedemokratično, neokusno in neprimerno. Odzivi na to našo zahtevo so bile s strani Zveze komunistov seveda zelo žolčne, a svoj namen smo na koncu le dosegli in se je ta praksa izobešanja partijske (komunistične)

Prve demokratične volitve Nato je prišel dan, ki smo ga vsi težko pričakovali – 8. april 1990, dan, ko so potekale prve večstrankarske demokratične volitve

205

zastave počasi prenehala.

(Družbenopolitični zbor, Zbor združenega dela in Zbor krajevnih skupnosti) je sestavljalo 27 izvoljenih delegatov, skupaj torej 81, kar je posledično pomenilo, da smo za izvolitev potrebovali vsaj 41 glasov.

S podvojeno silo smo izkoristili še zadnjih 14 dni pred lokalnimi volitvami ter drugemu krogu volitev za predsednika predsedstva, ko sta se v drugem krogu pomerila Milan Kučan in dr. Jože Pučnik. Ljudje so že vedeli, da sem nosilec liste Demos za domžalsko občino v Družbenopolitičnem zboru in začele so se prve težave z grožnjami, tako telefonske kot tudi v pisni obliki (grozilna pisma), ki so se kasneje še stopnjevale. A nisem se dal, v bistvu sem vse to kar prezrl, in si rekel – če mi grozijo, to pomeni, da delam dobro.

Družbenopolitični zbor in Zbor krajevnih skupnosti nista bila problematična, Demos je tu imel večino. Težave pa so nastopile v Zboru združenega dela, kjer je leva stran imela izrazito večino. Po takratnem skupščinskem poslovniku je vsak zbor o skoraj vseh zadevah glasoval ločeno, in če je le en zbor zavrnil predlog, potem zadeva ni bila sprejeta. Zaradi posebnosti takratnega Zbora združenega dela, kjer je imela leva (komunistična) opcija veliko prednost, že pri volitvah – prav v vsaki tovarni, v vsakem njenem TOZD-u, POZD-u itn. je imela komunistična partija najmanj enega svojega zaposlenega človeka, ki je skrbel tudi za »politično« usmerjevanje delavcev pri volitvah – zato je bila logična posledica tega, da Demos v Zboru združenega dela, ne na lokalni, še manj pa na državni ravni, torej nikakor ni mogel imeti večine. Komunisti so nas s tem držali v šah položaju in za dosego našega prvega cilja, imeti predsednika skupščine, zdaj ni bila dovolj samo matematika. V seštevku 81 delegatov občinske skupščine smo sicer imeli (šibko) večino, ampak v Zboru združenega dela pa ne. Zato je tudi morala nastopiti politična preudarnost in pragmatičnost. Levi politični opciji (novi opoziciji) smo v zameno za podprtje svojega kandidata za predsednika skupščine,popustili pri njihovem vztrajanju, da želijo imeti predsednika izvršnega sveta, torej vodjo občinske vlade, če bi se izrazil preprosteje. Po več krogih usklajevanj in pogajanj smo nato uskladili še preostale kadrovske zadeve in tako smo uredili vse potrebno, da bi nam na konstitutivni seji prve demokratično izvoljene občinske skupščine uspelo izvoliti predsednika iz naših vrst – g.

Ervina Antona Schwarzbartla. Na našo srečo pa je bil g. Schwarzbartl na volitvah v republiško skupščino izvoljen tudi kot republiški delegat v takratni Zbor občin Skupščine Republike Slovenije in smo tako še lažje in z dodatnim

Na dan lokalnih volitev 22. aprila 1990 smo se od večera naprej, ko so se volišča zaprla, člani našega volilnega štaba dobili kar pri meni doma, v moji sobi. Spremljali smo rezultate volitev in čakali na telefonske informacije svojih članov, ki smo jih imeli v volilnih odborih in pa tistih, ki smo jih imenovali za volilne zaupnike.

Malo pred polnočjo se je že dalo slutiti, da bomo imeli večino v Družbenopolitičnem zboru domžalske občinske skupščine, in ko se je to potrdilo ter ko smo prejeli še informacijo, da ima domžalski Demos večino tudi v Zboru krajevnih skupnosti, smo nazdravili s šampanjcem. Ne bom opisoval sreče, ki smo jo občutili vsi prisotni, naj omenim samo, da je ob tem stekla tudi kakšna solza sreče.

Demos prevzame oblast v Domžalah Tako, volitve so bile za nami, zdaj je sledilo usklajevanje z ostalimi strankami, tako v okviru Demosa kot tudi s tistimi, ki so (p)ostali naši politični nasprotniki. Nam, tu mislim na stranke v okviru koalicije Demos, je bilo v prvem interesu, da bi dobili mesto predsednika Skupščine Občine Domžale, saj smo se zavedali, da je to tista politična funkcija, ki je daleč najpomembnejša. Če bi jo prekvalificiral v današnji čas, je to takrat pomenilo, da smo morali dobiti župansko funkcijo. Predsednika skupščine se je volilo izmed izvoljenih delegatov v tedanje tri zbore Skupščine Občine Domžale. Vsak zbor

206

Tik pred pričetkom rušenja velikanskega napisa “Naš Tito” na Sabotinu nad Novo Gorico; tam je na meji z Italijo še vedno stal mejni kamen z oznako SFRJ. (Foto: Janez Stibrič)

argumentom upravičili našo zahtevo.

je bilo tudi sodelovanje z Izvršnim svetom (nekakšno občinsko vlado) precej oteženo, saj ga je vodil predstavnik leve politične strani, in če me spomin ne vara, je imela v tem organu leva politična izbira večino. Zato se je bilo treba na vsako sejo občinskega sveta dobro pripraviti, da smo po potrebi lahko zavrnili predloge Izvršnega sveta, seveda tiste, ki so bili nam politično neustrezni.

Mi pa spomin na konstitutivno sejo občinske skupščine še vedno privabi nasmešek na usta.

Pa ne zaradi tega, ker je bila seja večkrat prekinjena ali zato, ker so v ozadju potekale politične igrice in pogajanja, ampak zato, ker je leva opcija nas, delegate, vztrajno naslavljala z besedo »tovariš ali tovarišica«, mi pa vse z »gospod ali gospa« … No, nekajkrat je levi opciji tudi »ušlo« in so rekli »tovariš gospod«.

To ni bilo samo na tej prvi seji, trajalo je kar nekaj sej, da so se v levi opciji nekako na silo in navzven sprijaznili s spremembo in vse začeli naslavljati z gospod oziroma gospa. Kot pa mi je uspelo izvedeti, so se v levi opciji med seboj, na njihovih internih sestankih še vedno naslavljali s tovariš ali tovarišica. Tudi zdaj, 30 let kasneje, je še vedno tako, če gre verjeti mojemu viru informacij.

Kako smo sprejeli prvi proračun Spominjam se dogodka ob sprejemanju prvega proračuna. Vanj smo kot Demos želeli vnesti številne proračunske postavke, ki so izhajale iz naše politične usmeritve (kot se spominjam, smo med drugim želeli izboljšati stanje tudi na področju varstva otrok, šolstva in družin), kar je posledično pomenilo, da je bilo treba zmanjšati,ali ukiniti določene proračunske postavke, ki so bile naravnane politično »levo«, da se uravnotežijo prihodki in odhodki. Nastopila pa je določena težava – v Zboru združenega dela nismo imeli večine in tako bi se vsi skupaj lahko znašli v pat položaju.

Kljub tem političnim razlikam pa moram priznati, da je bilo na začetku našega prvega mandata sodelovanje dokaj politično zrelo. V nadaljevanju pa to žal ni bilo več tako. Zato

207

Res je, da smo že pred tem na eni izmed sej izkoristili neprevidnost leve politične opcije in izglasovali sklep, da odločamo kot en sam zbor in ne trije, razen v tistih primerih, ko je bil za sprejem posameznega sklepa zadolžen samo en zbor (npr. za urejanje zadev iz pristojnosti Zbora krajevnih skupnosti je takrat odločal in glasoval samo ta zbor), a je vse skupaj viselo na nitki za en glas.

Lipovška ni nič pomagalo, g. Schwarzbartl ga je pozval, naj predloži veljaven osebni dokument, iz katerega bo jasno razvidno, kje ima stalno prebivališče. Zadeva je bila že kar malce humorna za nas, še posebej, ko se je g. Lipovšek začel tipati po žepih in je dejal, da nima nobenega osebnega dokumenta s seboj. Predsedujoči je takrat predlagal odmor, dokler se zadeva ne razjasni, in po koncu odbora je delegate seznanil z dejstvom, da g.

Igor Lipovšek nima več stalnega prebivališča v domžalski občini in da od tega trenutka naprej ni več delegat v naši občinski skupščini.

Leva opcija je bila celotno sejo popolnoma »poparjena«, saj je, kot mi je uspelo izvedeti kasneje, ravno g. Lipovšek imel pripravljenih precej amandmajev, s katerimi bi »izničil« naše amandmaje. Na ta način nam je uspelo sprejeti svoj prvi občinski proračun in vanj vnesti proračunske postavke, ki so izhajale iz našega programa.

Takrat smo, povsem po naključju prišli do informacije, da je delegat Igor Lipovšek, iz vrst Zveze komunistov samo za čas volitev spremenil naslov stalnega prebivališča v Radomlje (torej v domžalsko občino), drugače ga je imel v Ljubljani. Kmalu po volitvah pa svoje stalno prebivališče spremenil nazaj v Ljubljano – to pa je po zakonodaji pomenilo, da ne bi smel biti več delegat v domžalski občinski skupščini.

V okviru Demosa smo nato preverili zadevo in pripravili načrt, kako to zadevo sprožiti na seji občinske skupščine ter na ta način oslabiti levo politično opcijo vsaj na tisti proračunski seji.

Predlog za odstranitev Titovih slik

Pokazala se je težava v tem, kdo bi na seji to dejansko tudi poudaril. Vsi so se nekako izmikali in ugotovil sem, da če ne bom tega storil jaz, potem ne bo nihče. Tako sem na začetku seje občinske skupščine, ko je verifikacijska komisija podala poročilo o prisotnosti delegatov, dvignil roko in predsedujoči (g.

Schwarzbartl) mi je dal besedo, ker sem rekel, da imam proceduralni predlog. Nato sem pojasnil zadevo ter zahteval, da se preveri naslov stalnega prebivališča g. Igorja Lipovška, delegata Družbenopolitičnega zbora Skupščine Občine Domžale, ki je kandidiral in bil izvoljen na listi Zveze komunistov Slovenije – Stranke demokratične prenove (kot so se takrat imenovali; zdaj se imenujejo Socialni demokrati).

Predsedujoči (g. Schwarzbartl) je nato pozval g. Lipovška, naj pojasni zadevo oziroma predloži dokaz, da ima stalno prebivališče v domžalski občini, seveda pa nihče ni vedel, da si je g. Schwarzbartl že sam pred tem priskrbel dokaz, da je stalno prebivališče g. Igorja Lipovška v Ljubljani. Izgovarjanje s strani g.

prej ter skrit ob pisarni počakal, da ni bilo nikogar na hodniku, nato sem odšel v pisarno in s stene zagrabil Titovo sliko, jo skril v veliko vrečo, ki sem jo imel s seboj, jo odnesel naravnost v smetnjak. Nato sem namenoma malo zamudil na sejo (približno pet minut).

Ko se je seja začela, pa je vmes Cveta Zalokar Oražem (ki je bila članica te komisije iz vrst Zveze komunistov) nenadoma pogledala na steno in skoraj v strahu in panično zavpila, da ni več Titove slike, in zahtevala, da se slika vrne. Jaz sem se naredil neumnega, kot da o tem nič ne vem, in sem samo rekel, da je zdaj v pisarni prijetneje in da nam je zagotovo bolje, če slike ni, zato naj se seja kar nadaljuje.

Pri tem je tudi ostalo, Titove slike pa niso več obešali v tej pisarni.

režima. Zato smo se takoj, ko so bile razmere ugodne, lotili tudi tega projekta, saj smo se že takrat zavedali, da se bomo prej ali slej odprli Evropi in demokratičnemu svetu, in če ne drugi, bodo tujci začudeno spraševali, zakaj imamo v demokratično urejeni državi še vedno toliko diktatorske »komunistične navlake«.

Z leve politične opcije smo sicer pričakovali, da nam bodo pri preimenovanju ulic in trgov nagajali, ampak da nam bodo toliko nagajali, pa si še v sanjah nisem upal pomisliti. Ob tem projektu smo ponovno lahko videli, kako je leva opcija dobro organizirana in da se starih političnih sil še ne bomo znebili tako kmalu.

Angažirali so »ulico«, prihajalo je do protestnih pisem, napadali so nas po medijih. Še posebej pestro je bilo na Komisiji za vloge in pritožbe, katere član sem bil, saj je bil predsednik te komisije iz vrst ZSMS (Martin Grošelj), leva opcija pa je tu imela večino in so po svojih članih in simpatizerjih na komisijo naslavljali številna pisma in proteste glede preimenovanja ulic.

Zato smo bili demosovci (poleg mene sta bila

Preimenovanje ulic in trgov V SDZ smo že pred volitvami napovedali, da se bomo v primeru zmage lotili tudi preimenovanja tistih ulic in trgov, ki nosijo imena po osebah ali dogodkih iz diktatorskega

Na sejah občinskega sveta in tudi na odborih je bilo vedno več nesoglasij med našo, torej pomladno, desno politično opcijo ter levo, torej komunistično opcijo, če poenostavim. Že v času pred volitvami je naša politična stranka (Slovenska demokratična zveza – SDZ) javno napovedala, da bomo po volitvah naredili vse, da se tudi na ideološki ravni čim prej znebimo komunistične navlake preteklih 45 let. Ena teh zadev so bile tudi Titove slike v vseh uradnih prostorih (občinskih, v javnih ustanovah, kot so vrtci, šole, zdravstveni domovi …). Na seji občinske skupščine sem zato podal predlog oziroma kar zahtevo, da se nemudoma odstranijo vse fotografije diktatorja Tita iz vseh uradnih prostorov. Seveda je leva opcija odkrito protestirala in Titove slike so še dolgo visele v pisarnah ustanov, a sčasoma so le izginjale.

Ob tem se spominjam dogodka s seje komisije za stanovanjsko problematiko, katere član sem bil. Komisija se je sestajala na občinski dislokaciji, v pisarni stavbe v SPB-1. Ko je bila takrat sklicana seja, sem prišel skoraj pol ure 208

Del domžalskih delegatov na kongresu Narodnih demokratov (Foto: Janez Stibrič)

209

člana še Jurij Berlot iz Slovenske kmečke zveze ter Darinka Grum iz Slovenskih krščanskih demokratov) vedno preglasovani s 4 : 3 (levo opcijo se v tej komisiji sestavljali Martin Grošelj – ZSMS, Silva Gerbec – »neodvisna«, ampak članica Zveze komunistov, Stanislav Oražem – Zveza komunistov ter Mitja Šircelj – Socialistična stranka).

A mi se nismo dali, saj smo po drugi strani prejemali ogromno pohval in priznanj, da smo se lotili tako pogumnega dela, in če se ne motim, smo bili celo prva občina v Sloveniji, nato so nam sledile še druge (razen tam, kjer Demos ni imel večine). Kljub našemu naporu pa je nekaj ulic ostalo še vedno s starimi, komunističnimi nazivi (npr. Partizanska ulica, Ulica talcev), a večino nam je uspelo preimenovati. Največ zaslug za uspešno izvedbo tega projekta je imel g. Stane Stražar.

Ne samo zato, ker je imel že ogromno zbranega materiala, ki ga je pridobil, ko je pisal knjige iz posameznih krajev naše občine (predvsem je poznal stara krajevna imena ulic in trgov, preden so jih komunisti po drugi svetovni vojni in tudi kasneje preimenovali), temveč tudi zato, ker je znal strokovno pojasniti naše predloge preimenovanj in leva opcija ni imela več možnosti ugovarjati, vsaj po strokovni plati ne.

vedno več zločinskih dejanj, o tej temi pa sem začel tudi javno pisati, tako v lokalnih glasilih kot tudi širše (v rubrikah Pisma bralcev v Delu, Dnevniku, Slovencu …) Takrat se je število anonimnih grozilnih pisem in telefonskih klicev podeseterilo. Že prej sem jih namreč dobival, a se zanje nisem zmenil. Zdaj pa so grožnje postale vse hujše, s smrtjo niso grozili samo meni, ampak vsej moji družini ter sorodnikom.

A se nisem dal. Z javnim opozarjanjem na komunistične zločine nad domobranci in domoljubnimi Slovenci sem še bolj odločno nadaljeval, grožnje pa so se vedno bolj stopnjevale. Da bi jih vsaj malo omilil, sem doma, po telefonskem operaterju, naročil detektor telefonskih klicev (v tistih časih še ni bilo digitalnih prikazovalnikov na telefonih z možnostjo videti številko klicatelja) in tako sem prišel do nekaterih telefonskih številk, s katerih so prihajale grožnje. Poklical sem tisto, ki je bila najpogostejša (grozilni klici so prihajali čez cel dan, tudi v nočnih in zgodnjih jutranjih urah), se predstavil in želel govoriti z lastnikom te telefonske številke. Oglasila se je neka starejša gospa in povedala, da bo takoj poiskala moža. Ko se je oglasil, sem se predstavil in ga povprašal, zakaj me tolikokrat kliče in ob tako čudnih urah ter mi grozi.

Najprej se je izmotaval in rekel, da me iz te številke nihče ne kliče in da naj to dokažem.

Povedal sem mu, da to lahko takoj storim, in sem mu začel brati iz seznama, ki mi ga je poslal Telekom, na kateri dan in ob kateri uri me je klical ter koliko časa je trajal klic. Moški (kasneje sem izvedel, da je bil to nekdanji oficir JLA in aktivni član Zveze borcev, ki je stanoval v Trzinu) me je začel nadirati in ponovno groziti, rekel je, da me bo tožil zaradi tega, ker sem pridobil te podatke, a sem ga hitro prekinil in mu rekel, da se bova zmenila takole – naj nemudoma preneha z grozilnimi klici, ker če se bodo nadaljevali, ga bom tožil jaz, saj imam vse potrebne podatke, zahteval pa bom tudi, da mu izklopijo telefon. Nato sem se poslovil.

Sem pa vso to zadevo tudi objavil v občinskem glasilu, pod rubriko »Pisma bralcev«.

Prve resnejše grožnje s smrtjo Še večji odpor leve opcije pa je bil, ko smo želeli postaviti spominska znamenja ter farne plošče vsem tistim, ki so padli kot žrtve partizanskih (komunističnih) zločinov v času druge svetovne vojne kot tudi neposredno po njej. Proti nam se je odprla prava fronta, tokrat tudi s strani Zveze borcev, saj smo jih dregnili v njihovo kritično točko – leva opcija je namreč menila, da bodo partizanski (komunistični) zločini nad domobranci in domoljubnimi Slovenci, ki niso želeli komunizma, ostali prikriti. Z zmago Demosa pa so se številni ljudje opogumili in začeli pripovedovati o strašnih zločinih partizanov (komunistov) med drugo svetovno vojno ter po njej. Izvedeli smo za

210

Nagajanja leve opcije pri osamosvajanju

Po tem dogodku je zavladalo malo panike s strani grozilcev (očitno so bili dobro organizirani), saj približno mesec dni ni bilo nobenega grozilnega telefonskega klica, ker so se ustrašili morebitnih tožb (se je pa povečalo število anonimnih grozilnih pisem). Ko so se kasneje telefonske grožnje nadaljevale, smo se doma odločili, da bomo zaradi tega zamenjali telefonsko številko. Na Telekomu so mi ob zamenjavi povedali, da stare številke za pol leta zamrznejo in jih šele nato dajo v uporabo novim prosilcem. Po zamenjavi je bil kar nekaj časa mir, so nas pa dobra pol leta kasneje klicali novi lastniki naše prejšnje telefonske številke in nas prosili, naj nekaj ukrenemo, ker jih nenehno kličejo neznanci in grozijo s smrtjo, še preden jim uspejo povedati, da oni niso pisali nikakršnih časopisnih prispevkov …

Težava pa je bila v tem, da je bila menjava naše telefonske številke ravno v času, ko je izšel novi telefonski imenik in namesto nove smo imeli v imeniku še staro telefonsko številko.

Demosov rezultat na volitvah je omogočal, da smo se začeli resno pripravljati na odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Anton Tomažič je pri tem zelo aktivno sodeloval na državni ravni.

Tako smo iz prve roke imeli informacije o tem, kaj se dogaja, kako leva opcija nagaja, kakšne nepotrebne proceduralne zaplete povzroča. Če pa kdo misli, da je bilo na lokalni ravni kaj bolj mirno glede tega, se zelo moti. Leva opcija je bila izredno dobro organizirana, svoje ljudi so imeli vsepovsod in nam na takšen ali drugačni način nagajali, še najbolj medijsko.

Nekaj članov stranke Zveze komunistov se je odločilo, da nam bodo nagajali na prav poseben način. Izdajati so začeli neke vrste anonimni mini bilten z imenom Levičar, ki so ga fotokopirali in nato delili med ljudi.

V njem so nas nenehno blatili in opisovali grozne življenjske razmere v Sloveniji, če bodo ljudje poslušali demosovce in če bodo

Pozdravni nagovor dr. Alenke Žagar Slana, kandidatke Narodnih demokratov na predsedniških volitvah 1992 (Foto: Janez Stibrič)

211

za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Kot smo kasneje izvedeli, so bili »glavni« pri tem anonimnem Levičarju Cveta Zalokar Oražem, Pavel Pevec, Kristina Brodnik in še nekateri »zagrizeni partijci«. Cveta Zalokar Oražem pa je tudi v Občinskem poročevalcu (zdaj Slamniku) pod psevdonimom Meta pometa objavljala prispevke, ki so žalili demosovce in ljudi iz pomladne politične opcije. Žal so bile razmere v uredniškem odboru takrat takšne, da se teh objav ni dalo preprečiti, smo pa zato v rubriki Pisma bralcev ljudem pojasnili, naj ne nasedajo takšnim in tovrstnim provokacijam v smislu prispevkov Mete pometa.

korak pred drugimi.

Ob tem bi omenil še nekaj. Domžalski odbor je kasneje (spet po zaslugi Antona Tomažiča) naredil še korak naprej. Imeli smo prvi strankarski BBS (Bulletin Board System, po slovensko bi temu lahko rekli elektronska oglasna deska). Interneta takrat, v tistih časih, še ni bilo, tudi elektronske pošte ne, BBS pa je bil nekakšen predhodnik temu.

Pri BBS-u je šlo za programsko opremo in skupino računalnikov, ki po modemski povezavi omogočajo dostop do datotek in uporabo »konferenc«, podobnih novičarskim skupinam. Uporabniki smo se povezovali z modemi (ki so bili takrat sicer prav pregrešno dragi in so imeli za današnje razmere smešno nizko hitrost prenosa), prebirali in zapisovali sporočila ter prenašali datoteke, predvsem zapisnike, članke ipd. BBS-i so bili aktualni do trenutka, ko se je razširil internet. Iz svoje pisarne v Domžalah smo vodili BBS kar za celotno stranko, na začetku je BBS pripravil in vodil Anton Tomažič, ki je tudi priskrbel ustrezno programsko opremo, nato pa sem zadevo v celoti vodil jaz.

Računalniška posodobitev Omenil sem že, da sem pisanje prispevkov in svoje »pisarniško« delo, torej pisanje zapisnikov, dopisov itn., večinoma opravljal kar doma, na svojem pisalnem stroju, saj računalniki in tiskalniki takrat še niso bili nekaj popolnoma normalnega in običajnega, kot je to danes. Zato smo se v vodstvu SDZ Domžale (seveda na predlog Antona Tomažiča) odločili, da gremo člani vodstva na tečaj računalništva in da bomo kupili osebni računalnik s tiskalnikom.

Tečaj je vodil kar naš član Janez Toplišek, saj se je s tem tudi sicer profesionalno ukvarjal.

Plebiscit Težnja Demosa po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je postajala vedno večja, ljudje so bili vedno bolj naklonjeni tej ideji, a napadi leve opcije, ki so imeli (podobno, kot je to tudi zdaj) v oblasti skoraj vse medije, so bili vedno hujši. Nekega večera se je pri meni oglasil Anton Tomažič in prinesel novico, ki je bila stara komaj nekaj ur – na sestanku vodstva republiškega Demosa, kjer je bil seveda prisoten tudi on, so se dogovorili, da se bo izvedel plebiscit, na katerem naj se ljudje odločijo, ali so za odcepitev Slovenije od Jugoslavije ali proti njej. Povedal mi je še vrsto podrobnosti ter akcij, ki jih bo ob tem treba izvesti. Sklicala sva sestanek vodstva domžalske SDZ, kjer je tudi drugim pojasnil vse potrebno glede plebiscita. Pri tem moram seveda ponovno omeniti, da nam je leva opcija skušala preprečiti najprej plebiscit, ko

Po opravljenem začetnem in nadaljevalnem tečaju (operacijski sistem DOS in urejevalnik besedil Wordstar 2000 – ker o kakšnih Windows in Wordu itn. takrat še ni bilo ne duha ne sluha, vse to je prišlo kasneje) smo kupili tudi osebni računalnik (vem, da je imel procesor Intel 80286) z disketnim pogonom ter mokromatski monitor (barvnih takrat v bistvu niti ni bilo) in matrični tiskalnik. Pisarniška opravila so tako postala hitrejša in bolj profesionalna, več časa mi je tako ostalo za druga opravila. Ko sem že pri računalništvu, naj ob tem omenim, da smo bili mi prvi strankin občinski odbor, ki se je tako posodobil in za to smo začeli navduševati tudi druge. Znova je bil naš, torej domžalski odbor SDZ tisti, ki je oral ledino, tokrat na računalniškem področju. Po zaslugi Antona Tomažiča smo bili na številnih področjih vedno

212

drugače tudi aktivno sodelovali. Organizirali smo številne javne prireditve, pripravljali prispevke za medije, imeli stojnico … Dela in idej nam nikakor ni zmanjkalo. Anton Tomažič je bil s samo osamosvojitvijo izredno okupiran na državni ravni, občasno sem mu priskočil tudi na pomoč, kadar je bilo treba, predvsem pri organiziranju javnih prireditev v drugih občinah. Imeli smo srečo, da smo od Antona Tomažiča imeli neposredne informacije z državne ravni in tudi to nam je pomagalo, da smo na lokalni ravni pravočasno pripravljali vse potrebno za osamosvojitev. Ker je bilo tudi dela v občinski skupščini in odborih kar veliko, nam je seveda primanjkovalo časa, saj smo vsa ta opravila opravljali ob svojih rednih službenih obveznostih. Ker je bilo dela res ogromno, sem vedno več časa preživljal v pisarni SDZ Domžale, vsak dan po šest ur, občasno tudi več.

pa jim to ni uspelo, se je začelo nagajanje v obliki formalizmov, npr. pri predlogu, kakšen kvorum mora biti dosežen, da plebiscit uspe, ter kakšno bo plebiscitno vprašanje itn.

Tudi na domžalskem območju leva opcija ni mirovala, takoj so, v nekaj dneh, izdali kar dve številki anonimnega Levičarja, kjer so ljudi strašili pred plebiscitom ter naj se ga ne udeležijo. Seveda smo mi takoj napeli vse moči in s pomočjo stojnic ter propagandnih materialov, ki so nam bili na voljo, ljudi prepričevali o nujnosti odhoda na plebiscit ter zavzemanju za odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Tudi v Občinskem poročevalcu smo objavili vrsto prispevkov, za občane pa v Hali Komunalnega centra organizirali tudi medstrankarski politični shod (po moji oceni je bilo vsaj 1000 udeležencev), na katerem so nastopila znana politična imena (Jože Pučnik, Igor Bavčar, France Tomšič, Jože Olup, Mile Šetinc, Milan Balažic, Vojko Volk, manjkala pa nikakor nista Anton Tomažič in Ervin Anton Schwarzbartl). V Občinskem poročevalcu smo, tudi zaradi tega, ker so v levi politični opciji ljudi odvračali od plebiscita in jih javno pozivali, naj se ga ne udeležijo, pozvali ljudi, naj se plebiscita vsekakor udeležijo in naj glasujejo za samostojno Slovenijo. Tistim, ki nimajo prevoza, smo ponudili tudi možnost, da jih mi odpeljemo do njihovega volišča in potem nazaj domov.

Nato je napočil slovesni trenutek, trenutek, o katerem so sanjali naši predniki vse od konca Karantanije naprej – razglasitev samostojne Slovenije. Samo razglasitev 25. junija 1991 sem skupaj z nekaterimi našimi člani spremljal na trgu pred skupščino v Ljubljani. Bilo je res slovesno, počutili smo se osvobojeni, za nas je bilo že konec Jugoslavije, konec tiranije, konec diktature. Dočakali smo svoje sanje, imamo lastno državo!!! Veselje je bilo čutiti na vsakem koraku, objemali smo se, si čestitali, praznovali.

Kot je zdaj znano, je bil rezultat plebiscita izredno ugoden za Demos in tudi v levi politični opciji so nato spoznali, da je bolje sprejeti plebiscitarno voljo ljudstva, kot pa iti javno na nož s to odločitvijo ter namero Demosa, da odcepitev tudi dejansko izpelje. Kljub temu pa nagajanja niso opustili, ti dogodki pa so bili že kar nekajkrat opisani v nekaterih drugih knjigah, zato tega zdaj ne bom ponavljal.

Vojna za Slovenijo Domov sem prišel okrog druge ure zjutraj naslednji dan. Ko sem malo pred peto uro zjutraj vstal, da bi odšel v službo, pa sem na radijskem sprejemniku zaslišal novico, ki me je dobesedno šokirala, saj tega nisem mogel verjeti niti sprejeti. Jugoslovanska ljudska armada je napadla Slovenijo, le nekaj ur po naši razglasitvi samostojnosti. Sledila je vojna za Slovenijo, a ko se je začela, nihče ni vedel, kako resno bo in koliko časa bo trajalo vojno stanje. Začela pa se je praktično na našem koncu, v Trzinu, nekaj ur po tistem, ko sem se peljal skozi Trzin ob vračanju iz Ljubljane, kjer

Osamosvojitev Slovenije Sam potek osamosvojitve Slovenije smo v domžalskem odboru SDZ spremljali zelo zavzeto in prav vsi člani vodstva smo tako ali

213

sem bil priča razglasitvi samostojne Slovenije.

V službo v Ljubljano sem moral po drugi poti, skozi Dragomelj, saj je bila cesta skozi Trzin zaprta. Šele naslednji dan sem si lahko šel ogledat prizorišče te bitke, in kot sem opazil, so bili ljudje res osupli, niti v sanjah si niso upali pomisliti, da bi vojska napadla ljudi, in to vojska, ki se ponaša z besedo ljudska. Če nekaj dni, ko sem bil v dopoldanskem času v pisarni SDZ v Domžalah (tisti dan sem si v službi vzel dopust), sem se s kolesom malo napotil po mestu ter okolici. Med drugim sem se napotil tudi do domžalskega radijskega oddajnika, kjer sem opazil enote Teritorialne obrambe, ki so ga čuvale. Z njimi sem spregovoril nekaj besed, nato sem se odpravil nazaj proti mestu, v pisarno SDZ. Nisem še dobro parkiral kolesa, ko sem zaslišal strašen hrup reaktivnega vojaškega letala, sledila je eksplozija. Ko sem se vrnil domov, sem po poročilih na radiu izvedel, da so bombardirali domžalski radijski oddajnik. To pa ni bil edini letalski napad na oddajnike, ki sem ga doživel.

Z domačega dvorišča sem opazoval tudi letalski napad JLA na oddajnik na Krvavcu, kjer se je lepo videlo, kako je letalo manevriralo, se poravnalo z oddajnikom in se pripravilo na napad, videl sem tudi zračne sledi raket.

Spominjam se še enega vojnega dogodka.

Imeli smo ravno sejo občinske skupščine, ko smo skozi okna v daljavi, v smeri Trzina, videli nekakšen dim in streljanje. Nekateri delegati oziroma delegatke so v paniki želeli kar zapustiti sejo, a je predsedujoči, g. Schwarzbartl vse skupaj pomiril in smo s sejo nadaljevali. Kmalu pa smo izvedeli, da so pripadniki Teritorialne obrambe na polju s koruzo zajeli pripadnike JLA, ki so se skrivali, čeprav je bilo vojne uradno že konec.

za popolnoma pravilno. Pred napadom JLA na Slovenijo smo bili tudi v domžalskem SDZ-ju prepričani, da bomo še kar nekaj let imeli neko malo čudno stanje, ko bomo formalno sicer samostojni, a bo pri nas še vedno prisotna JLA. Na naše veselje pa se je vrh Jugoslovanske ljudske armade kmalu po koncu desetdnevne vojne odločil, da bo JLA še v letu 1991 zapustila Slovenijo.

Denacionalizacija Tako, vojna za Slovenijo je bila končana, zadeve so se pri nas začele umirjati. Naše strankarsko delo pa se je nadaljevalo z nezmanjšanim tempom. V SDZ-ju smo bili takrat zelo aktivni tudi pri denacionalizaciji.

Imeli smo stališče, da mora država vrniti premoženje oziroma poravnati škodo tistim, ki jim je v času 2. svetovne vojne in neposredno po njej, torej v času komunistične diktature, neupravičeno odvzela oziroma zaplenila določeno premoženje (stavbe, posesti, tovarne, gozdove itn.). O tej temi sem napisal kar nekaj časopisnih prispevkov, v katerih sem med drugim pojasnjeval, da je denacionalizacija v bistvu določeno soglasje v zvezi s popravo političnih krivic, nastalih s strani komunističnega režima. Podlaga za to je bila sprejeta leta 1991 z zakonom. Naši politični nasprotniki so seveda blokirali vračanje, kjer koli se je pač dalo. Še najbolj so bili kritični do vračil, ki so bila zaplenjena Rimokatoliški cerkvi v Sloveniji. To je še dodatno poslabšalo odnose med pomladno in levo (komunistično) politično opcijo in zaradi kasnejših političnih dogodkov (predvsem prevzem oblasti leve politične opcije po volitvah) se je močno otežilo ter nerazumno podaljševalo vračanje nekdanjim lastnikom. V okviru stranke, pa tudi sicer, smo pomagali vsem, ki so se na nas obrnili po pomoč, predvsem seveda pri izpolnjevanju vlog in obrazcev. Zaradi nerazumnih zamud in popolnoma birokratskih zadev pri obravnavi vlog za vračilo je bilo med ljudmi vedno več nezadovoljstva. Vse glasnejši in vedno bolj radikalni pa so bili tudi nasprotniki vračanja.

To nikakor ni bilo dobro za nikogar, naši

Zame pa je bil napad JLA na Slovenijo dokaz, da je zdaj z Jugoslavijo kot takšno resnično konec. Kakor koli bi se razpletla ta vojna v Sloveniji, mi je bilo jasno, da je bil ta korak obupa s strani jugoslovanskih komunistov, pa naj se sliši še tako čudno, dodaten pospešek našim osamosvojitvenim korakom.

To moje razmišljanje se je kasneje izkazalo

214

politični nasprotniki pa so igrali predvsem na karto zavlačevanja in s tem na povečevanje nezadovoljstva nekdanjih lastnikov, saj so menili, da bolj ko se bo zavlačevalo, manj bo pomladna opcija deležna pohval in simpatij volivcev, in več ko bo razočaranih ljudi, manj glasov bo na naslednjih volitvah prejela pomladna (Demosova) politična opcija.

lokalni ravni postal zelo aktiven tudi na strankini državni ravni. V okviru mladih članov sem bil najprej sekretar, nato podpredsednik MLIN-a (Mlada iniciativa pri Narodnih demokratih), aktiven pa sem bil še na vrsti drugih področij; v uredništvu glasila Narodnih demokratov, bil sem predsednik Komisije za šport in predsednik Komisije za računalništvo, sodeloval sem še v nekaterih drugih organih stranke. Potoval sem po celi Sloveniji in občinskim odborom pomagal pri računalniških zadevah, pa tudi pri pripravi prispevkov za njihove lokalne medije ipd.

Razkol v SDZ in nastanek Narodnih demokratov A žal se tudi zadeve v naši stranki niso več razpletale tako, kot smo mislili in želeli. Del političnega vrha, ki je bil bolj levo usmerjen (Rupel, zakonca Hribar, Bavčar, Bučar, Peršak, če naštejem samo nekatere) se je začel odkrito povezovati z levo politično opcijo. Razlogov je bilo več, a tisti, ki smo bili bolj »pomladno«, torej desno usmerjeni, se tudi nismo dali.

Trenja in razpoke so bile vedno večje in svoj vrh dosegle na dvodnevnem kongresu SDZ (12. in 13. oktobra 1991), ko je SDZ razpadla na dva dela, na desno (pomladno) Narodno demokratsko stranko, ki je postala tudi pravna naslednica nekdanje SDZ (predsednik Narodnih demokratov je postal dr. Rajko Pirnat, Anton Tomažič pa podpredsednik) ter levo usmerjeno Demokratsko stranko (ki jo je takrat vodil Tone Peršak).

Družabno življenje v stranki Kljub obilici dodatnega dela pa nisem opustil ali zmanjšal količine dela na lokalni ravni, v pisarni stranke v Domžalah, domžalskem Demosu ter v občinski skupščini. V okviru domžalskega odbora stranke smo se zavedali, da je poleg strankarskega dela važno tudi nestrankarsko druženje in tako smo se odločili, da bi imeli vsak teden rekreacijo. Ker sem bil med vsemi najbolj športno aktiven (kot trener in igralec namiznega tenisa) in ker sem na nekaterih domžalskih osnovnih šolah vodil šolske treninge namiznega tenisa, mi je uspelo pridobiti prost termin v telovadnici ene od osnovnih šol za našo strankarsko rekreacijo. Tako smo vrsto let imeli vsak petek pozno popoldne sestanek, nato pa smo po sestanku skupaj odšli na dvourno rekreacijo v najeto telovadnico (igrali smo košarko, odbojko, namizni tenis in mali nogomet – kar smo se dogovorili), po rekreaciji pa smo skupaj odšli še na pico in pijačo (petkovo druženje z rekreacijo ter pico smo ohranili še dandanes, resda ne več po strankarski, ampak na prijateljski ravni). Tudi na tem področju smo orali ledino in dajali zgled ostalim strankinim občinskim odborom po Sloveniji. Nekajkrat smo odigrali tudi prave košarkarske tekme s sodniki in zapisnikarji (najbolj odmevne so bile tekme proti domžalskemu odboru LDS ter proti domžalski ligaški ženski košarkarski ekipi).

Celotno vodstvo domžalske SDZ je bilo v »pomladni« Narodni demokratski stranki (krajše Narodni demokrati), naše razmerje do ostalih Demosovih strank v občini je bilo enako kot pred razpadom SDZ. Tudi nihče od naših občinskih delegatov ni izstopil ali kako drugače prestopil v levo politično opcijo, tako da so se razmere tudi v sestavi občinske skupščine ohranile. Res je izstopil del našega članstva in se včlanil v Demokratsko stranko (ali pa katero drugo na levi strani politične pahljače), a večina članstva je ostala z nami.

Ker je Anton Tomažič postal podpredsednik stranke na državni ravni, kjer je bilo ob oblikovanju nove stranke potrebno veliko dela in ljudi, sem tudi sam poleg rednega dela na

215

Delegati SDZ Domžale po kongresu SDZ v Ljubljani: Anton Tomažič, Dare Flis, Jožica Štuhec in Tomaž Štebe (Foto: Janez Stibrič)

Razpad republiškega Demosa, a v Domžalah Demos še deluje

ljudem pokazati pravo pot razvoja naprej ter odpraviti strah pred starim režimom.

Kmalu so do nas pricurljale informacije o trenjih v vodstvu republiškega Demosa.

Nesoglasij je bilo vedno več in tako se je na sestanku republiškega vodstva Demosa odločilo, da koalicija Demos razpade, da je ne bo več. Prvi občutek, ki se ga spominjam, je bil, kot da mi je nekdo zarinil nož v hrbet, kot da zdaj hoče porušiti vse naše dosežke, kot da je zdaj, z osamosvojitvijo, Demos postal nepotreben. Sicer sem že kar nekaj časa opažal, da je bilo v nekaterih vidnih članih Demosa na republiški ravni (pre)več ostankov komunistične ideologije in ti so kasneje odkrito (pre)stopili na levo politično stran (še posebej je ob tem izstopala Spomenka Hribar), nisem pa si predstavljal, da bi Demos tako hitro razpadel. Menil sem, da bo kljub trenjem v vodstvu Demosu uspelo v Sloveniji vzpostaviti tolikšno stopnjo demokracije in

Ob tem bi znova rad poudaril, da je bila zmaga Demosa na volitvah dosežek, ki je bil vsega spoštovanja vreden. Glede na to, da smo imeli pri nas od leta 1945 do 1990 diktatorski, komunistični režim, da smo bili »za železno zaveso«, da so komunisti »prali možgane« s svojo ideologijo povsod, že v vrtcih in osnovnih šolah, da so priredili polpreteklo zgodovino po svoje, da so nekomunističnim ljudem jasno in glasno dali vedeti, da ne morejo odločati o ničemer, da je Udba nadzirala in hitro sankcionirala »drugače misleče«, da se nisi mogel niti vpisati na določene fakultete, če nisi bil član Zveze komunistov, da so v medijih vedno hvalili »socializem in komunizem« ter diskvalificirali demokracijo ter kapitalizem in še bi lahko našteval, potem je jasno, da je bila ob vseh teh zadevah zmaga Demosa res nekaj enkratnega, saj številnim ljudem kljub

216

komunistični diktaturi niso mogli spremeniti mišljenja in razmišljanja z lastno glavo.

Slovenije, v Novi Gorici, točneje na Sabotinu nad Novo Gorico. Tam se je že desetletja bohotil velikanski, iz kamnov in skal sestavljen napis NAŠ TITO. Ker sem potoval po celi Sloveniji in pomagal občinskim odborom, Anton Tomažič pa je ravno tako po celi Sloveniji kot gost hodil na najrazličnejše okrogle mize in javne tribune, sva oba nekako opazila ta napis na Sabotinu in beseda je dala besedo, vse to pa se je spremenilo v sklep, da gremo kot domžalski odbor Narodnih demokratov porušit ta sramotni napis. Res smo neko soboto že v jutranjih urah z več avtomobili odšli proti Novi Gorici. Tam smo se dobili z domačinom, ki je poznal pot do tega napisa, in skupaj smo odšli do tja. Nato pa so začele peti lopate in krampi.

Velikost napisa smo vsekakor zelo podcenili, saj je bil gromozanski. Če bi ga hoteli v celoti uničiti, bi potrebovali vsaj manjši bager. Ker ga seveda nismo imeli, imeli smo samo nekaj kosov ročnega orodja ter moč mišic in trdno voljo, da moramo napis nekako uničiti, smo se odločili, da bomo uničili oba kraka pri črkah T ter odstranili strešico pri črki Š in tako smo napis NAŠ TITO spremenili v NAS IIIO.

Pokončni ljudje, ki jih komunistični režim ni zlomil in ki niso izgubili volje ter upanja na lepšo prihodnost, so tako na prvih demokratičnih volitvah po letu 1945 volili stranke Demosa.

Leva politična opcija je bila zaradi tega popolnoma šokirana, in če bi takrat vedeli, kako hitro se bo pobrala in poraz spremenila v lastno korist, potem bi takrat morali na hitro urediti celo kopico zadev, z lustracijo na čelu. Žal pa to ni bilo tako in to je tista napaka ter davek na neizkušenost, ki jo je Demos plačal in zaradi česar je kasneje tudi razpadel. Rušenje prve (Peterletove) vlade je tako postalo skorajda popolnoma rutinsko, tudi zaradi razlik v Demosu glede lastninjenja in preoblikovanja iz socializma v tržno gospodarstvo in po teh prvih predčasnih ter tudi pravzaprav na vseh ostalih volitvah smo lahko videli, kako je leva politična opcija po zmagi v naslednjih mandatih popolnoma »zavozila« Slovenijo in kakšne politične trike še vedno uporabljajo »strici iz ozadja«, ki jim zdaj na vsakih volitvah uspe ljudi prepričati z novo »instant« politično stranko, da le ne bi zmagala ali vlado sestavila desna politična opcija.

Po skoraj celodnevnem delu smo izmučeni, a dobre volje zapustili Sabotin ter se nato ustavili v Novi Gorici, da pogledamo, kako se zdaj, po naši akciji, vidi napis. Bil je v resnici nerazpoznaven in naš namen je bil dosežen.

Tisti dan je strankin kranjski odbor za vse člane pripravil piknik, zato smo se dobre volje odpravili tja ter poročali o naši delovni akciji. Deležni smo bili velikega ploskanja ter občudovanja in spet smo lahko poslušali, da smo najboljši strankin odbor, najbolje organiziran in dejaven. O tej naši akciji sem čez nekaj dni poročal tudi na strankini tiskovni konferenci v Ljubljani (mislim, da smo bili takrat na tiskovni konferenci dr. Rajko Pirnat, dr. Alenka Žagar Slana, Anton Tomažič in jaz).

Po tej tiskovni konferenci se je z leve politične strani nad nas znova usul vihar, a napis NAŠ TITO je bil uničen. Žal pa so leve politične stranke v Novi Gorici kmalu izvedle protiakcijo in znova jim je uspelo nekako vzpostaviti napis v prvotno stanje.

Kljub razpadu Demosa na državni ravni pa je Demos v domžalski občini še naprej deloval, sestavljale so ga Narodni demokrati (prej SDZ), Slovenski krščanski demokrati in Slovenska kmečka zveza. Delo v občinski skupščini je potekalo dokaj usklajeno in levi opciji nikakor ni ustrezalo, da je domžalski Demos še vedno trden in enoten. Seveda pa brez takšnih ali drugačnih načinov nagajanj z njihove strani ni šlo, še najbolj smo bili na udaru Narodni demokrati, ki pa smo si, roko na srce, tudi daleč največ politično upali, zato jim naše delo nikakor ni ustrezalo.

Rušenje napisa Naš Tito Naj ob tem omenim še eno našo politično akcijo, ki smo jo izvedli, a tokrat ne na območju domžalske občine, temveč na drugem koncu

217

Protest pred ministrstvom za šolstvo – za ukinitev srbohrvaščine v šolah

kakšen drug evropski jezik bolj uporaben in koristen kot srbohrvaščina. Ta naša akcija je bila zelo odmevna, o njej so se razpisali vsi mediji, srbohrvaščina pa se zdaj že leta in leta v osnovni šoli ne poučuje več. Spominjam se še, da so takrat na isti dan, kot je bila naša protestna akcija, mladi člani Zveze komunistov v Trbovljah delili nekaj šolskih učbenikov in se je Borut Pahor (če se ne motim, je bil on takrat predsednik mladih komunistov) naslednji dan interno potožil našemu predsedniku stranke, dr. Rajku Pirnatu, da je »njegova« peščica mladih Narodnih demokratov, ki s(m)o protestirali pred ministrstvom in zahtevali odpravo srbohrvaščine, vzela več programskega časa na radiu in TV ter v ostalih medijih kot pa njihova akcija deljenja šolskih učbenikov in da se mu to ne zdi pošteno …

Že prej sem omenil, da sem bil aktiven tudi v okviru mladih članov stranke. Iz tega delovanja bi izpostavil politično akcijo, ki je kasneje imela trajni učinek, torej ne tako kot naše rušenje napisa na Sabotinu. Čeprav smo bili samostojni in je Jugoslavija praktično že razpadla, je bil naš šolski sistem še vedno precej »jugoslovanski«. Še vedno so se morali osnovnošolci v petem razredu učiti srbohrvaščino. Ker je bil to popolnoma umeten jezik, umetno sestavljen in ker nismo bili več v Jugoslaviji, smo mladi člani Narodnih demokratov, 31. avgusta 1992 pred Ministrstvom za šolstvo (takrat ga je vodil LDS-ovec Slavko Gaber) pripravili protest ter zahtevali odpravo tega, nam zdaj tujega jezika ter predlagali, da se namesto tega v osnovni šoli uvede neki drug tuji jezik, npr. nemščina, francoščina ali španščina. To smo razložili tudi s tem, da bomo prej ali slej postali del Evropske skupnosti in da bo nemščina ali

Divje privatizacije Narodni demokrati smo torej kljub strankarskemu pretresu ter razpadu koalicije

Obujanje spominov in prijateljstva: dr. Rajko Pirnat, Marija Koncilja in Janez Stibrič na slavnostni akademiji ob 5. obletnici ustanovitave SDZ (Foto: Janez Stibrič)

Demos na državni ravni bili še vedno gonilna sila v okviru domžalskega Demosa in tudi sicer. Prirejali smo številne okrogle mize, javne tribune in podobno. Tako smo načeli tudi vprašanje divjih privatizacij in v časopisnih prispevkih ter javnih tribunah ljudem razgaljali dogajanja na gospodarskem področju, s katerimi se nikakor nismo mogli strinjati, saj so te divje privatizacije nastale zaradi premoči leve politične opcije v gospodarstvu in sodstvu (v medijih so jo tako ali drugače vseskozi imeli) in so določeni posamezniki, ki so imeli levo politično zaledje, vsem na očeh dobesedno kradli ter si prisvajali naše premoženje s pomočjo divjih privatizacij dobrostoječih podjetij ter za to niso kazensko odgovarjali. Žal kaj več kot javno seznanjati ljudi s temi zadevami nismo mogli narediti, saj na državni ravni nismo imeli pravzaprav nikakršne politične moči. Upali smo, da bi ljudje doumeli in razumeli naša prizadevanja ter da bi se zaradi razgaljanja divje privatizacije predstavniki levih političnih organizacij ustrašili ter prenehali s tovrstnim početjem, a kot smo videli kasneje, smo se pri tem ušteli.

Ljudje so se bolj kot za tovrstne moralno in gospodarsko škodljiva dejanja zanimali in se borili za lastno preživetje in zato na volitvah Narodni demokrati nismo prejeli ustreznega števila glasov, da bi preprečili divje ropanje Slovenije, na kar smo med drugim opozarjali.

od teh možnosti je bila, da se pridružimo Slovenskim krščanskim demokratom kot neke vrste samostojno »politično krilo«, saj nam je bila ta politična stranka programsko nekako še najbližja. Ta izbira je bila nato večinsko sprejeta na kongresu, seveda pa je to pomenilo, da so vsi tisti, ki se s tem niso strinjali, odšli v druge politične stranke ali pa so se prenehali politično udejstvovati. Večina v domžalskem odboru je bila za odločitev, da bi sodelovali kot politično krilo v okviru Slovenskih krščanskih demokratov. Ker so v domžalskem odboru Slovenskih krščanskih demokratov poznali moje delo, so bili združitve zelo veseli, saj je to pomenilo, ker sem bil prej tajnik Narodnih demokratov, da bom zdaj prevzel tajniška opravila pri njih. To se je seveda tudi zgodilo.

Delo kot tajnik v SKD Domžale Seveda je moje tovrstno delo zahtevalo od mene še določen dodatni napor in čas, a sem ga z veseljem opravljal. V vodstvu SKD Domžale so se tudi pozitivno odzvali na moje predloge, kako izboljšati njihovo delo, in moram se pohvaliti, da mi je v kratkem času uspelo, da sem njihovo delo spravil na malo višjo raven.

Sodelovanje pa ni bilo prav dolgo, saj so v številnih odborih po Sloveniji nastajale takšne in drugačne težave z delovanjem Narodnih demokratov v okviru SKD (v Domžalah je bilo delo in sodelovanje po mojem mnenju popolnoma zgledno in brez večjih težav). Zato je bil kmalu sklican nov kongres Narodnih demokratov, na katerem se je odločilo, da izstopimo iz Slovenskih krščanskih demokratov in delujemo samostojno. Zato sem naslednji dan po kongresu predsedniku in vodstvu SKD Domžale podal svojo odstopno izjavo ter pojasnil, da spoštujem odločitev kongresa Narodnih demokratov in da zaradi tega pri njih ne morem več opravljati tajniškega dela.

Ta moja načelna in poštena odločitev v SKD Domžale ni bila sprejeta ravno z velikim navdušenjem, saj so se že privadili na moj način dela in na to, da je bilo z moje strani vse vedno postorjeno tako, kot smo se dogovorili. Želeli so me sicer prepričati in me povabili,

Narodni demokrati izpadli iz parlamenta Ker smo odpirali teme, ki so bile za državo sicer še kako pomembne, za »navadne« ljudi pa ne, smo Narodni demokrati žal izpadli iz parlamenta na državni ravni. To nam je seveda prineslo neko popolnoma drugačno stanje. Bili smo brez proračunskih sredstev, vzdrževanje pisarne v Ljubljani in delovanje stranke je bilo drago. Zato smo občinski odbori po svojih močeh pomagali pri delovanju strankine pisarne v Ljubljani. Vendar pa se je položaj slabšal in zato je bil sklican kongres, kjer smo se morali odločati med več možnostmi, nobena od njih pa ni bila optimalna. Ena

218

219

da se včlanim v SKD ter da bi bil potem še naprej tajnik v SKD Domžale, vendar sem to njihovo povabilo vljudno zavrnil in povedal, da sem načelen in pošten človek ter da mi vest in politično prepričanje ne dovolita, da bi bil član ene stranke in tajnik v drugi (čeprav programsko dokaj sorodni) stranki. Nekateri od njih so mi to mojo načelnost in odločnost močno zamerili, a odločil sem se tako, kot sem se.

najboljšega, kar se je lahko zgodilo Sloveniji.

Vendar pa smo bili po mojem mnenju, predvsem kot Narodni demokrati, veliko pred časom. Naši predlogi, ideje, naš program je bil napisan za desetletja naprej, Slovenija še ni bila politično in demokratično zrela za nas oziroma za naše videnje, kako naj bi država delovala. Bili smo »prehitri«, naše ideje so bile ljudem takrat nerazumljive. A ko se zdaj ozrem nazaj in vidim, kaj vse smo že takrat predlagali, kaj vse smo želeli urediti, tako na zakonski kot tudi simbolni, moralni ravni in kako močno navzdol je zaplula Slovenija po našem političnem koncu, potem bi si mi in Slovenija vsekakor zaslužili, da bi bila močna parlamentarna stranka. Žal so takrat naše ideje poteptali, nekateri s populizmom, drugi s pomočjo medijev. Če bi danes objavili naš program, naše ideje za prihodnost, za razvoj Slovenije, bi marsikdo dejal, da bi bile te ideje in predlogi še kako pozitivni in bi Slovenija bila zdaj bolj uspešna država, predvsem pa bi se njenim državljanom godilo dosti bolje.

Razpad Narodnih demokratov Narodni demokrati smo zdaj ponovno delovali kot samostojna politična stranka, tudi na lokalni ravni. Čeprav se razmerje v občinski skupščini ni spremenilo, pa sem opazil, da smo imeli vedno manjšo težo, naši predlogi in ideje so bili vedno pogosteje zavrnjeni, tudi s strani Demosovih strank. Vse to se je seveda odražalo tudi v nas samih, vse pogosteje je tudi med nami prihajalo do različnih političnih predlogov in idej. Nastajati so začeli prvi prepiri in stranka oziroma naš odbor se je začel rušiti. Ni bilo več tiste enotnosti, tiste vneme, zanosa. Ko na novih volitvah v občinsko skupščino (to so bile takrat prve volitve po novi lokalni samoupravi, ko se je začelo ločeno voliti župane ter občinske svetnike) v Domžalah nihče od nas ni bil izvoljen, sem se zavedal, da je z našo politično stranko preprosto konec. Začela so se določena podtikanja, tudi meni osebno, nastajale so zamere, nagajanja … Stranka (ter tudi naš občinski odbor) je razpadla, del je odšel v SKD, del pa v Socialdemokratsko stranko Slovenije (zdaj SDS). In kam sem odšel jaz? Nikamor. Odločil sem se, da se bom, vsaj za nekaj časa, politično »deaktiviral«, kljub temu pa bom še naprej aktivno spremljal politiko, tako na lokalni kot tudi državni ravni in pisal prispevke za občinsko glasilo ter ostale medije.

Če na vse skupaj pogledam še z druge plati, moram zapisati, da smo bili kljub vsemu pomembni za samostojnost naše države. Če ne bi bilo našega dela, idej, predlogov, če se ne bi tako odkrito spopadali z nasprotniki osamosvojitve, če ne bi bili v pravem času in na pravem mestu, potem leta 1991 ne bi bilo nič s samostojno Slovenijo.

Občinski poročevalec (Slamnik) pomemben za pluralizacijo in demokracijo v Domžalah Omenil oziroma dotaknil bi se še medijev, predvsem na lokalni ravni. V Domžalah je to v prvi vrsti nekdanji Občinski poročevalec (zdaj Slamnik). Zanj sem nekajkrat pisal oziroma imel objavljene prispevke, še ko sem bil osnovnošolec, saj sem se že takrat precej ukvarjal s pisanjem (od tretjega razreda naprej sem bil v literarnem krožku, kasneje sem bil tudi urednik šolskega biltena). Dokler se nisem začel ukvarjati s političnimi vprašanji, se mi je Občinski poročevalec zdel popolnoma nepotreben. Kot se spominjam, je bilo takrat

Zaradi razpada SDZ in kasneje Narodnih demokratov sem bil precej razočaran nad nekaterimi političnimi osebami na državni in na lokalni ravni. Razpada pa mi je bilo žal tudi zato, ker je bila, po mojem mnenju stranka Narodnih demokratov (pred tem pa SDZ) nekaj

220

seveda v njem polno »komunizma« in kot tak je bil zgolj »trobilo« komunistične oblasti. Doma smo ga v bistvu imeli samo za podkurit v peči.

Ko se je začela dogajati slovenska pomlad, je nenadoma dobil drugo težo. Kmalu so se v njem lahko začeli objavljati tudi drugače misleči prispevki, časopis pa je bil takrat še vedno pod partijskim pokroviteljstvom. Ko smo se v delo uredniškega odbora začeli vključevati tudi člani, ki nismo bili postavljeni s strani politične partije, je začel dobivati malce drugačno podobo, postal je bolj pluralen, s tem pa tudi bolj zanimiv za občane. Po prvih demokratičnih volitvah je dobil še dodatno težo pri razvoju demokracije v občini. Ker je bil brezplačen (oziroma so se sredstva zanj pridobivala iz proračuna), je bil zato idealen za nove politične stranke, saj je bil dostavljen v vsa gospodinjstva v občini. Zato je bil Občinski poročevalec (zdaj Slamnik) eden tistih mejnikov v pluralni demokraciji naše občine, ki je bil zaslužen, da smo ljudem lahko sporočali svoje predloge, mnenja, ideje in ne nazadnje tudi nestrinjanje z odločitvami drugih političnih strank.

Tomažiča, ki me je nekako »potegnil« v vse to, čeprav sem se za politično delo sicer odločil sam. A njegove ideje, prepričanja, znanje ter predvsem pristna želja po samostojni Sloveniji so me opogumile, da sem tudi jaz politiki posvetil dobršen del svojega življenja. Tega sem delil tudi z ostalimi političnimi osebnostmi takratnega časa, ki sem jih takrat osebno spoznal in z njimi tako ali drugače delal in sodeloval, nekateri od njih so še vedno aktivni politiki. V okviru SDZ so to bili, če se omejim samo na nekaj imen, Janez Janša, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Tone Peršak, France Bučar, Hubert Požarnik, Ivo Urbančič, Rudi Šeligo, Rajko Pirnat, Peter Volasko, Tamara Antonaz, Tomaž Pisanski, Spomenka Hribar, Damjan Mihevc. Potem iz drugih Demosovih strank npr. Ervin Anton Schwarzbartl, Ivan Oman, Lojze Peterle, Andrej Bajuk, France Tomšič, Igor Podbrežnik, Jože Pučnik, Peter Reberc, Franc Zagožen, Franc Rokavec … In če se usmerim še na »nasprotni« politični pol, naj omenim Boruta Pahorja, Andreja Magajno, Milana Kučana, Cveto Zalokar Oražem … Pa naj bo dovolj o imenih.

Priznati pa je treba, da so bile nekatere seje uredniškega odbora prav »žolčne«, skoraj vedno sem bil »na tapeti«, bodisi zaradi svojih prispevkov ali prispevkov mojih strankarskih kolegov. Nekatere odločitve glede (ne) objave naših prispevkov so bile sprejete s preglasovanjem, kar je pri nas takrat malce omajalo ugled določenih članov uredniškega odbora. Kljub vsemu pa moram priznati, da smo nekatere svoje prispevke nalašč preveč zaostrili, da smo potem skozi sito uredništva v objavo spravili druge prispevke, ki so bili za nas pomembnejši. Tudi na tem področju smo se hitro naučili političnega trgovanja oziroma smo bili vanj prisiljeni.

Vesel in ponosen sem, da sem bil zraven, ko se je začelo odkrito govoriti o samostojni Sloveniji, ter da sem takrat aktivno, pa čeprav samo v nekem majhnem delu, tudi pripomogel k temu, da imamo danes samostojno državo Slovenijo. Želim pa si, da naši zanamci ne bi izničili vseh naših naporov ter da bo spomin na takratne dogodke ostal živ in zgodovinsko pravilno ovrednoten.

Ponosen, da sem bil zraven Pri svojem političnem delu sem spoznal vrsto znanih političnih imen, tako desnih (pomladnih), kot tudi levih (komunističnih), in delal z njimi. Ob teh bi najprej izpostavil Antona

221

8

ANTON

TOMAŽIČ

Prvi koraki v demokracijo

223

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena – levičarska elita. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja.

desničarski razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

Ustanovni zbor za SDZ pa je pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih) samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva.

Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje. Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samoomejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno … Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti 1988 s člankom v Novi reviji). Takrat je bila le še SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih razmerah) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v enoumnem družbenem okolju.

Tako se nikakor niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle.

Verjamem, da je kaj objavljal, vendar jaz zanj nisem mogel zvedeti …

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so bili določeni limiti, do kod lahko sega njihova kariera. Jaz sem limit dosegel s tem, da sem postal pravni svetovalec generalnega direktorja Litostroja, nisem pa niti pomislil, da bi lahko postal na primer direktor TOZD-a (za mlade bralce moram že pojasniti: temeljna organizacija združenega dela), ker sem zavrnil vstop v Zvezo komunistov. Zato ne moremo (niti ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj revolt sploh izrazili – znotraj partije, saj drugje za ustrezno aktivnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov sem bil jaz seveda povsem anonimen – pripadal sem pač desni intelektualni (ne) eliti …, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem sicer pošteno utemeljil, tako kot se dela v demokraciji; približno takole: »Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati.

Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja povsem odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal …« Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev … Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen …

(Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je iz SDZ izstopil.)

Na ustanovni zbor SDZ v Cankarjev dom 11. januarja 1989 sem prišel kot osamljen

224

To je bil tudi začetek moje politične kariere.

Odslej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora, nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

niti jih ni smelo biti – so revolucionarji v Zvezi komunistov Slovenije in v Socialistični zvezi začeli skrbeti za to, da bi bil prehod čim milejši in da bi jo sami čim ceneje odnesli.

To so dosegli še posebej s spremembami ustave jeseni leta 1989, ko so tudi že pripravili predpise za prve večstrankarske volitve. Nove demokratične sile, zbrane v okviru koalicije Demos, so se tako znašle pred dilemo, ali priznati obstoječo volilno zakonodajo ter igrati predpisano igro ali pa zahtevati popolnoma drugačno, bolj demokratično ureditev: torej nekakšno konstitutivno skupščino in povsem novo ustavo. V prvem primeru bi bila potrebna in možna tudi lustracija, kar bi pozneje imelo seveda določene pozitivne in določene negativne posledice, kot je bilo tudi dokazano v praksi.

V stranki sem se počutil dobro. Imeli smo dva konkretna cilja: uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije. Za to smo morali najprej doseči dober rezultat na volitvah aprila 1990.

To nas je sicer zelo združevalo, vendar pa sem vedno (bolj) čutil veliko nasprotje med politiko vodstva (trdno v rokah »leve elite«) na eni strani ter članstva in krajevnih odborov na drugi. Med ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD!).

Dokaz, da je bila to res prva (prava) politična stranka, je tudi v tem, da sta bila na začetku zraven celo Ivan Oman in Franc Zagožen.

Njuna Kmečka zveza se tedaj pač še ni deklarirala kot prava stranka.

Povsem logično bi bilo zahtevati, da smejo na prvih demokratičnih volitvah sodelovati le nove demokratične stranke, ne pa tudi naslednice bivših – totalitarnih – družbenopolitičnih organizacij oziroma njihovih naslednic. S tem ne bi bile niti najmanj prizadete človekove (politične) pravice posameznikov (npr. članov Zveze komunistov), saj bi se lahko vključevali v katerekoli stranke ali ustanavljali povsem nove, svoje.

Ker je kazalo, da bodo furmani ta vse večji voz nove politične sile desne provenience usmerjali kar v levo (vodstvo SDZ je bilo pod velikim ideološkim vplivom Spomenke Hribar, ki je bila že tedaj povsem obsedena z desnico: »Zaustaviti desnico!«), s(m)o desničarji pač reagirali na različne načine.

Naj pa ob tem poudarim, da je bila že paleta Demosovih strank povsem in zadovoljivo široka za normalen začetek demokracije v novi evropski državi: 2 (normalni) levi stranki (SDSS, Zeleni), 2 desni (SKD in SKZ) in ena sredinska – SDZ. Če poenostavim: po kriterijih normalne demokracije stari prenovitelji, socialisti in mladinci prek svojih dotedanjih organizacij sploh ne bi smeli kandidirati na volitvah, ker so te organizacije vsebovale dokazano totalitarne in zato nedemokratične elemente.

Nekateri so se vse bolj posvečali drugim obstoječim opozicijskim (nastajajočim) strankam (Oman in Zagožen), drugi pa so se podali v nove vode. Peterle je takrat verjetno že ustanavljal novo stranko Slovenskih krščanskih demokratov (na kakšnem od prvih iniciativni sestankov sem bil prisoten tudi sam), meni pa se je zdelo, da ne bi bilo dobro preveč deliti novih političnih sil, in sem videl prostor za nas desničarje (in krščanske demokrate) tudi v SDZ. Potem ko je bilo že v letu 1988 jasno, da bo prišlo do velikih družbenih sprememb v evropskem merilu – pojavile so se nove stranke, katerih dotlej v Jugoslaviji ni bilo

Takšna prvobitna lustracija bi bila nedvomno povsem normalno sprejeta s strani mednarodne demokratične skupnosti. Pa vendar: razmerje moči in glavna prioriteta

225

Demosovih strank – osamosvojitev Slovenije – takšnega scenarija nista dopuščali!

komunistov, je ta stranka, kakor se je že preimenovala, imela veliko prednost pri volitvah v zbor združenega dela. Druge politične organizacije namreč v omenjenih organizacijah sploh niso mogle delovati. To se je seveda poznalo tudi na rezultatu volitev, saj je v prvih dveh zborih zmagal Demos, v tretjem zboru pa stare sile.

Odločili smo se za postopen, evolucijski prehod v nov sistem, kar je seveda predpostavljalo, da bo ta prehod treba izpeljati tudi v obstoječih organih, predvsem pa v skupščini RS kot zametku novega parlamenta.

Ker je bilo določeno, da morajo vsak zakon v skupščini sprejeti vsi trije zbori v enakem besedilu, je bilo že od samega začetka jasno, da koalicija Demos, čeprav zmagovita, ne bo mogla uveljavljati svojega programa, ne da bi upoštevala Zbor združenega dela. V slednjem pa je imela večino opozicija levih, starih strank.

Čeprav je imela Socialistična republika Slovenija v Jugoslaviji že določene atribute državnosti, pa je bila kot taka popolnoma neprimerna in neustrezna za resnično večstrankarsko demokracijo. V bistvu je šlo za delegatski sistem s povsem specifičnimi predpostavkami, možnimi le v enopartijski družbi, kar pa nikakor ni moglo delovati v svobodni, večstrankarski družbi.

Zaradi tako zapletene (primerjalno gledano, najbolj zapletene na svetu) strukture skupščine Socialistične republike Slovenije je bilo tudi zelo oteženo in neučinkovito njeno delovanje.

Skupščina Republike Slovenije je bila sestavljena iz treh zborov: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. V socializmu je tak sistem še nekako deloval, ker so se neskladja in nesporazumi v bistvu zgladili kar v sosednji zgradbi, v kateri je imela sedež Zveza komunistov Slovenije. Zakoni so bili lahko sprejeti le v enakem besedilu s strani vseh treh zborov.

Medzborovsko usklajevanje je bilo namreč zelo časovno zahtevno, saj je moral vsak zbor določiti usklajevalno telo. Ta so se sestajala, zatem pridobila še mnenje in soglasje svojega zbora. Ta sistem je bil zelo zapleten in praktično neuporaben za večstrankarski parlament. Čeprav je imel Demos v svojem programu tako zahtevne naloge, kot so ustanovitev povsem novega demokratičnega družbenega sistema ter ustanovitev lastne države, je pristal na to, da vsaj začne v okviru obstoječe ustavne ureditve. Seveda z namenom, da jo bo spremenil, čim prej bo mogoče.

Medsebojno usklajevanje ni bilo problematično, saj je imel zadnjo besedo vedno višji politični forum, to je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. V demokratični družbi, v kateri obstajajo resnične svobodne stranke, pa to nikakor ni moglo delovati. Spremembe volilne zakonodaje iz jeseni 1989 so sicer že nekako uvedle elemente svobodnih volitev za dva zbora, in sicer za družbeno politični zbor in za zbor občin. Nikakor pa tega niso mogle narediti niti niso naredile za zbor združenega dela.

Nova opozicija, sestavljena iz obstoječih strank naslednic družbenopolitičnih organizacij iz prejšnjega sistema, pa je za delegate v veliki večini dobila izkušene politike, tudi dolgoletne člane skupščine, kar se je precej poznalo prav na začetku konstituiranja nove skupščine.

Relevantno je bilo tudi dejstvo, da so bile strokovne službe v skupščini zelo tesno povezane s prejšnjimi družbenopolitičnimi organizacijami, predvsem z Zvezo komunistov, saj je imela slednja svojo osnovno organizacijo celo v delovni skupnosti skupščine.

Nekoliko nerodno delovanje delegatov Demosa so zelo poudarjali tudi mediji, ki so bili seveda še pod močnim vplivom prejšnjega sistema (tudi v uredništvih so obstajale osnovne organizacije Zveze komunistov).

Pomembno vlogo v prvih dneh konstituiranja so imele tudi strokovne službe skupščine.

Nekateri v njih so namreč imeli še vedno stike z Zvezo komunistov, ki je bila sedaj v opoziciji, in so delovali tudi destruktivno.

Nova demokratična večina je dejansko sprejela skoraj vse funkcije v strokovnih službah, vključno z mestom generalnega sekretarja Skupščine SRS, in v nadaljevanju izvedla le nekaj manjših kadrovskih sprememb.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila struktura novoizvoljenih delegatov (ne pa še poslancev) v skupščini zelo različna.

Novoustanovljene stranke, združene v Demos, so imele v bistvu največ političnih začetnikov, ki se doslej v politiki niso mogli uveljavljati niti niso imeli parlamentarne prakse.

Ker so v vseh volilnih enotah za tretji zbor (temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.) obstajale organizacije Zveze

226

227

9HRIBAR JANEZ

Vodil nas je Ä?udovit cilj

228

229

Vodil nas je čudoviti cilj

kmečki zvezi in Slovenski ljudski stranki je bila tako ali drugače vključena vsa njegova družina, hči Anita je bila šest let tudi urednica Slovenskih brazd. Ivko Hribar, v bližnji in daljni okolici mu pravijo žabenski Ivko po kraju Žabje pri Ihanu, kjer njegova družina živi na kmetiji davnih prednikov.

V slovenski preteklosti so odločilna dejanja opravili kmetje, četudi jim teh dejanj ne bi pripisali. V lastnostih slovenskega kmeta je biti Slovenec pomembna točka njihovega obstanka. Ivko Janez Hribar, prvi predsednik slovenske kmečke zveze v Domžalah, ponosno poudarja prav to: »V meni je bil ponos, da sem Slovenec, v prelomnem času, ko smo čutili, da so časi prav taki – torej prelomni, sem se ovedel potrebe, da ustanovimo svojo kmečko stranko, ki bo pomagala Slovencem na poti v prijaznejšo prihodnost. Kmetje smo morda prav med prvimi začutili, da so časi morda za malce bolj demokratični. Nekako se je čutilo, da je pravi čas za ureditev našega življenja v nekaj novega. Vsi smo začutili, da je nastopil pomemben čas. Šestega januarja 1989 smo se zbrali v takrat novi domžalski kinodvorani, gre za objekt SPB-1, dvorane v njem ne uporabljajo več za javne prireditve, zbralo pa se nas je približno 160 kmetov. Na tem ustanovnem občnem zboru so me izvolili za predsednika.«

Ob dejstvu, da so ga predlagali za predsednika na občnem zboru, mu ni bilo lahko. A vendar je pristal, ker je zaznal, da gre za usodne trenutke slovenske zgodovine, kakršnim se ne more in tudi ne sme izogniti.

V tem pristanku je bilo veliko zanosa, ki ga je bilo v Domžalah mogoče čutiti tudi drugje. Ivko se spominja, da so se ustanovnega občnega zbora udeležili tudi ljudje, katerih udeležbe ne bi pričakoval, a so na usodno prvo dejanje KZS tudi prišli. »Videl sem, da je tudi njihova pripravljenost sodelovati v tem dejanju velika, kar me je zelo razveseljevalo. Razveseljevalo pa me je tudi dejstvo, da sem v tistih trenutkih zaznal veliko pripravljenost poprej različno mislečih za sodelovanje in povezovanje.«

Kdo je Ivko Janez Hribar, prvi predsednik podružnice SKZ Domžale?

Kar zadeva dnevni red oziroma program občnega zbora je bil tak, kakršen je običajno ob takih priložnostih, ko se nekaj postavlja na noge: z vsemi tistimi potrebnimi formalnostmi, brez katerih ne gre. Govorili so vsi, ki so želeli, nazadnje se je izšlo tako, da so bili zadovoljni vsi, ki so bili navzoči. Vsi so čutili, da so sodelovali pri nečem pomembnem. Ta pripravljenost na povezovanje je bila vidna, očitna in je veselila vse, ki so v projektu domžalskega Demosa sodelovali.

Rojen je bil leta 1939. Že kot šestletnemu fantiču mu je umrl oče, tako da so trije otroci ostali sami z mamo na kmetiji. Seveda je bilo v vojni, ki je ravno minila, vdovi s tremi otroki zelo težko. S trinajstimi leti je predčasno zaključil osnovnošolsko izobrazbo, pozneje pa konča kmetijsko šolo v Dragomlju. V osemdesetih letih je bil dva mandata odbornik v skupščini občine Domžale, dva mandata pa bil tudi predsednik delavskega sveta v Kmetijski zadrugi Domžale.

Njegova prizadevanja za vsakršen napreden kmetijstva so mu prinesla v osemdesetih letih dvajsetega stoletja priznanje občine Domžale za velike zasluge doseganja naprednega kmetijstva v občini oziroma zadrugi. Ivko Hribar je prizadevno deloval tudi v ihanski krajevni skupnosti in tamkajšnjem gasilskem društvu.

Kmetijo je prepustil sinu Andreju, ob tem, da po svojih močeh, kolikor mu dopušča nekoliko slabše zdravje, pomaga še naprej. V Slovenski

SKZ je bila seveda v ta projekt tvorno vključena, vendar je bila »zraven« le kot eden od številnih dejavnikov, ki so v teh prizadevanjih skušali v skupnem delu priti do zastavljenega cilja.

Jaz se teh prelomnih časov dobro spominjam, četudi sem v zadnjem času doživel dve težki zdravstveni preizkušnji. Vesel sem, da sem bil

230

zraven. Žal pa se je zgodilo, da so se pisno gradivo in dokumenti o teh dogodkih slabo arhivirali. Res pa je, da je za menoj prišel drug predsednik, nato še eden, zato se je veliko tega dragocenega gradiva izgubilo. Na papirju bi se lahko ohranilo več podatkov o tistih časih delovanja Demosa v Domžalah, a vendar pomanjkanje verodostojnih pisnih dokumentov ne more izničiti enega dejstva: povezali smo se, opravili tisto nalogo, ki jo je od nas zahteval čas, in sodelovali morda pri najbolj pomembnem projektu, kar jih je za Slovence; osamosvajanje in postavljanje nove države.

pospeševalec iz ZE Lukovica, Janez Ocepek, pospeševalec iz ZE Moravče, Anton Demojzes, pospeševalec iz ZE Domžale, predsednik OK SZDL Maks Jeran, Julijana Černivec, predsednica Aktiva kmečkih žena Domžale, kmetica Ani Pirnat, Ivanka Smerkolj iz Lukovice in Nuška Cerar kot predstavnica OK ZSMS Domžale.

Ta sestanek je vodil Anton Demojzes, v razpravi pa so bili podani naslednji predlogi: − da se v okviru občine Domžale ustanovi Kmečka zveza; − da se po zadružnih enotah (Domžale, Moravče, Lukovica) izvedejo ustanovni sestanki; − da je treba vključiti predstavnice kmečkih žena; − da je treba s predlogi iz vrst kmetov sestaviti program dela.

Zanimiv je zapisnik govora predsednika takratnega OK SZDL. Med drugim je opozoril, − da mora biti ustanovitev spontana, glede slabe politike v kmetijstvu pa je menil, da je za to kriv med drugim tudi kmet sam, saj da njegovega glasu do takrat ni bilo slišati.

Na sestanku je bil imenovan iniciativni odbor za ustanovitev Slovenske kmečke zveze Domžale.

Sestavljali so ga: Janez Mivšek iz Pšate, Julijana Černivec iz Preserij, Franci Čulk, pospeševalec ZE Lukovica, Janez Ocepek, pospeševalec ZE Moravče, Irena Zlatnar in Anton Demojzes iz ZE Domžale, Ciril Smrkolj iz Šentožbolta, Nuša Cerar iz Doba, Leopold Kašnik iz Vrbe, Janez Pirnat, Zdravko Kržan iz Žej, Franci Mušič iz Trzina, Janez Hribar iz Ihana, Igor Curk iz GG Domžale in Jernej Tič iz Serjuč. Za tehnično izvedbo je bil določen Anton Demojzes.

To je bil naš delež v prelomnih časih Seveda je bil tudi za ustanovitev domžalske enote Slovenske kmečke zveze potreben iniciativni odbor, ki je dan po Božiču, 26. decembra 1989 razposlal vabila za ustanovni zbor. Sklical ga je na petek, 6. januarja 1989, ob 10. uri v takrat novi kinodvorani v Domžalah.

V vabilu je ostalo zapisano: Poglavitna naloga stanovsko-politične opozicije slovenskega kmetstva je nacionalni program razvoja kmetijstva.

Kot predsednik iniciativnega odbora se je pod vabilo podpisal takratni pospeševalec Kmetijske zadruge Domžale ing. Anton Demojzes, ki ga danes žal, med nami ni več.

V pripravah na ustanovitev SKZ v Domžalah je sodelovalo veliko ljudi, pripravljenih je bilo kar nekaj sestankov. V arhivu se je ohranilo vabilo na razširjeni sestanek delegacije iz kmetijstva, kmetov in delavcev občine Domžale ter drugih.

Ta sestanek je bil sklican za 4. oktobra 1988.

Prva točka dnevnega reda se je nanašala prav na najpomembnejšo temo: ustanovitev podružnice Kmečke zveze Slovenije na območju občine Domžale. Sestanka so se udeležili: Janez Mivšek iz aktiva mladih zadružnikov, Ciril Smrkolj kot kmet iz KZ Emona Domžale, Janez Hribar, kmet iz Ihana, Miro Rode kot član (SZDL) za družbene odnose, Zdravko Kržan, kmet iz Žej, Franc Skok, kmet iz Mengša, Franci Čulk,

Prvi sestanek tega iniciativnega odbora je potekal, 6. decembra 1988 v prostorih Gozdnega gospodarstva Domžale. Dnevni red je zajemal predvsem konstituiranje iniciativnega odbora, program SKZ in ustanovitev SKZ. Za začasnega predsednika iniciativnega obora je bil določen Ciril Smrkolj, za podpredsednika pa Janez Pirnat. Dogovorili so se, da bo imel občinski odbor SKZ 13 članov, odbori po

231

zadružnih enotah pa po sedem članov. Med drugim je bilo sklenjeno, da je treba k delu v SKZ pritegniti strokovnjake in intelektualce, ki so pripravljeni sodelovati in svetovati.

Predlagana je bila naslednja sestava odborov po zadružnih enotah: − ZE Domžale Julija Černivec, Zdravo Kržan, Irena Zlatnar, Janez Mivšek, Janez Hribar, Janez Jemc, Franci Mušič. − ZE Moravče Jernej Tič, Janez Pirnat, Vlado Ocepek, Frančiška Štefan, Janez Ocepek, Vojko Lavrinc, Marija Klopčič. − ZE Lukovica Janez Kveder, Tomaž Urbanija, Ciril Smrkolj, Marko Kavčič, Franci Čulk, Srečo Gerčar, Katja Smrkolj.

V občinski odbor SKZ pa so bili predlagani: Janez Hribar, Julijana Černivec, Vlado Ocepek, Janez Pirnat, Tomaž Urbanija, Ciril Smrkolj, Franci Mušič, Janez Mivšek, Nuška Cerar ter predstavniki BTF Rodica (Orešnik, Štrukelj, Kmecl), Anton Demojzes iz KZ Emona Domžale in Igor Curk iz GG TOK Domžale.

Emil Erjavec.

Za delovnega predsednika so izvolili Cirila Smrkolja, ki je imel uvodno besedo, za podpredsednika zbora pa sta bila izvoljena Ivko (Janez) Hribar ter Frančiška Štefan. Zapisnikarica je postala Nuška (Anamarija) Cerar, overitelja pa Janez Gaberšek in Polona Flis.

Navzoči so sprejeli naslednji dnevni red: 1. Pozdrav in uvodni nagovor ter izvolitev delovnega predsedstva 2. Pobuda za ustanovitev in evidentiranje 3. Program SKZ na ravni občine Domžale 4. Razprava in predlogi k programu 5. Razno Program SKZ Domžale je bil pripravljen v 14 točkah: 1. Ureditev cenovnega nesorazmerja za mleko, meso, les itn.

2. Ureditev kreditiranja kmetijstva 3. Zagotovitev ugodnejših pogojev mlajšim kmetom prevzemnikom 4. Zagotovitev socialne varnosti kmetom in kmečkim ženam 5. Zagotovitev sistematskih zdravniških pregledov za kmete in kmečke žene 6. Posebna obravnava hribovskega kmetijstva 7. Izboljšanje razmer v gospodarstvu 8. Reorganizacija kmetijske zadruge 9. Vpogled v poslovanje kmetijskih skladov 10. Angažiranje vseh dejavnikov v kmetijstvu 11. Oblikovanje skupine za spremljanje dela kmetijske zadruge 12. Sodelovanje predstavnikov SKZ pri urejanju prostorskega načrta 13. Naročilo izračuna ekonomskih cen pridelkov in revalorizacija s stopnjo inflacije 14. Vzpostavitev stalnega stika z davčno upravo, predvsem glede novega izračuna katastrskega dohodka in davka na dohodek

Tega sestanka se je udeležil tudi prof. dr. Franc Zagožen, ki je predstavil razloge za ustanovitev SKZ, organiziranost in poslanstvo. Po razpravi so se dogovorili, da bo ustanovni občni zbor sklican, 6. januarja 1989 in da bo treba predlagati odbore, v katere bodo vključeni tudi upokojeni kmetje, žene in mladi.

Na ustanovnem zboru: gre tudi za prihodnost kmetov Problemi kmetstva so vedno tudi problemi vsega slovenstva. Prav zato so šli tudi na omenjeni ustanovni zbor vabljeni predstavniki širokega kroga takratnih družbenopolitičnih opozicij in ustanov: Občina Domžale, občinska konferenca SZDL, OK ZSMS, ZB NOB, občinski sindikalni svet, Biotehniška fakulteta, domžalska enota Temeljnega sodišča Ljubljana, KZ Emona Domžale, GG Ljubljana – TOK Domžale. Ustanovnega zbora se je udeležil tudi predsednik Zveze slovenske kmečke mladine

Sledilo je povabilo k razpravi, v kateri so sodelovali: Franc Ravnikar, kmet iz Sv. Trojice, Janez Hribar iz Ihana, Leopold Miš z Gorjuše, Pavel Orehek, Janez Gobenšek, Vinko Kepec, Jurij Berlot in Franc Ložar.

232

V razpravah vsi za napredek in pravičnejšo obravnavo kmečkega dela

Za prvega predsednika SKZ Domžale je bil izvoljen Janez (Ivko) Hribar iz Ihana (Brdo 15), za podpredsednika pa Vinko Kepec in Ciril Smrkolj.

Seveda so v tako posebnem trenutku sledile poglobljene razprave, ki so predvsem zadevale nepravičen in skorajda že nevzdržen položaj kmeta, njegov ekonomski položaj, zamujanje plačevanja mleka, mesa in lesa, težave državnega določanja cen pridelkov, nepravično davčno politiko, neobdelana državna zemljišča ter zemljiški maksimum. Številni so se pritoževali ob dejstvu, da so se zaradi inflacije plačevale celo 700-odstotne zamudne obresti. Kmetu pa, ki mu niso plačali pridelkov: mleka, mesa, lesa in drugega pa niso priznali nobenih zamudnih obresti. Ob tem, da so, ko jim je plačnik dolgoval denar celo več mesecev, so kmetje ostali brez vseh zamudnih obresti. Ceno umetnih gnojil in drugih sredstev so določali proizvajalci in tržne cene pridelkov pa država. Nepošteno – je bila skupna ugotovitev razpravljavcev.

Občni zbor, ki se je začel ob 10. uri, je bil končan ob 13.30. Na zbor je prišlo, glede na zapisnik, 165 kmetov, poleg tega pa še veliko kmečkih žena, predstavnikov zadruge Domžale, SZDL Domžale, GG Domžale in drugi.

Ali sta bila kmet in zemlja res naš temelj?

V takratnem domžalskem štirinajstdnevniku je bil o omenjenem ustanovnem zboru KZS Domžale objavljen članek Jurija Berlota, pravzaprav je šlo za poročilo s tega zbora.

Avtor ga je naslovil: »KMET IN ZEMLJA STA TEMELJ.« Ob njem se je seveda še naprej zastavljalo vprašanje, ali sta res temelja družbe, v kateri smo takrat živeli. Članek je povzemal razpravo in bistvo programa, predvsem pa zahtev, ki jih je prinesel ustanovni zbor KZS Domžale. Ob tem je bilo zapisano, da mora družba imeti pred očmi naše otroke, ki naj bi nekoč enakopravno gospodarili, jedli in se zabavali, kot so to takrat že počeli otroci po tedanji EGS (Evropski gospodarski skupnosti). Članek je dopolnjevala objavljena prijavnica za včlanitev v SKZ, ki je hkrati s kmeti vabila tudi ostale ljudi, naj se včlanijo v Slovensko kmečko zvezo.

Odgovor na zgornja pereča vprašanja kmetov so posredovali Emil Erjavec, ing. Ljubo Pavlović iz GG Domžale, Anton Brezovar iz domžalske Kmetijske zadruge, direktor omenjene zadruge Peter Gubanc, strokovni sodelavec Kmetijsko zemljiške skupnosti Domžale Franc Gorše ter predsednik Občinske konference SZDL Domžale Maks Jeran.

Dogovorjeno je bilo, da bodo volitve v organe izvedene po razpravah, zato je do njih prišlo pod točko razno. V okviru volitev je, kot je razvidno iz zapisnika, potekala zanimiva razprava, ali naj bodo v odbore SKZ vključeni kmetje ali tudi drugi (uslužbenci zadruge, delavci v kmetijstvu, upokojeni kmetje …). Ciril Smrkolj je menil, da je treba pritegniti tudi druge, Emil Erjavec pa, »da mora biti osnovni bojevnik sicer kmet, potrebujemo pa tudi strokovnjake«.

Zveza je pridobila svoj sedež hkrati s tajništvom v Zadružni enoti Domžale, ki je bila locirana v Jaršah.

Pridobivanje članov in pobiranje članarine ter pristopnih izjav je potekalo ob osebnih obiskih na domovih ter s tako imenovanim delom na terenu.

V občinski odbor SKZ Domžale sta bila poleg kandidatov, določenih na sestanku, 4. oktobra 1988, dodatno vključena in izvoljena še Jurij Berlot iz Domžal in Vinko Kepec iz Zaloga pod Sv. Trojico, v odbor ZE Moravče pa Janez Novak.

Franc Ravnikar, kmet iz Sv. Trojice, je od pospeševalca ZE Domžale Antona Demojzesa prejel pobudo za zbiranje članov SKZ na območju vasi Rača, Račni Vrh, Žeje in Sv. Trojica v sedanji občini Domžale. Konec osemdesetih

233

let je na tem hribovskem območju potekala agromelioracija (zemeljska dela, odstranitev skal), program zanjo pa je pripravil prav omenjeni gospod Demojzes, ki je v vlogi organizatorja veliko hodil po terenu in obiskoval ljudi. Franc Ravnikar se spominja, da je obiskal vse kmetije na tem območju in da se je veliko ljudi včlanilo v SKZ (plačali so članarino, prejeli so članske izkaznice), vseeno pa odziv ni bil stoodstoten.

Pripoveduje, da jih je bilo kar nekaj, ki so se še »bali« uradne oblasti, ter nekaj takih, ki v poslanstvo SKZ niso hoteli verjeti. Žal!

SKZ ZE Moravče v Moravčah (kjer je bil za predsednika izvoljen Janez Pirnat, za tajnika pa Janez Ocepek). Zanimivo je, da so bili vsi tajniki pododborov uslužbenci območnih enot Kmetijske zadruge, kar je bila zelo praktična rešitev glede na prostore in osnovna sredstva.

Kot kandidat za upravni odbor Slovenske kmečke zveze na ravni republike je bil v vseh pododborih predlagan Ciril Smrkolj, ki ga je nato občinski odbor zveze tudi izvolil. O temah iz republiške ravni je potem Ciril Smrkolj redno poročal na sestankih občinskega odbora.

Težave začetnega obdobja po ustanovitvi

Kmet naj govori o vsem, kar zadeva njega in vse nas

Prvi sestanek odbora občinske podružnice SKZ Domžale je bil sklican že 17. januarja 1989 dopoldne v prostorih GG Domžale. Prisotnih je bilo osem članov, na sestanku pa so pregledali program dela, sprejeli odločitev za pripravo seminarja o delu SKZ, na katerega naj bi se povabilo Borisa Grabrijana in prof. dr. Franca Zagožna, sprejeli so tudi sklep o pridobivanju novih članov.

Drugi sestanek občinskega odbora SKZ Domžale je potekal 4. maja dopoldne. Na tem sestanku je bil za urejanje arhiva SKZ Domžale določen Anton Demojzes. Zanimiv je še sklep o podajanju mnenja o novem direktorju KZ Domžale, k čemur je SKZ pozvala SZDL. Odbor je sklenil, da razprava o kandidatih ni možna, saj nihče od kandidatov ni predložil programa dela. Zanimivo je, da so bili na sestanke vabljeni predstavniki SZDL, Občinskega poročevalca (mediji), predstavniki občine Domžale ter Gozdnega gospodarstva in Kmetijske zadruge – vendar se vabilom niso odzvali, če sodimo po listah prisotnosti.

Petnajstega februarja 1989 je bil v prostorih KZ Domžale v Jaršah sklican prvi sestanek SKZ ZE Domžale. Med drugim je podpredsednik občinske podružnice SKZ Ciril Smrkolj omenil neresnost nekaterih ljudi po ustanovitvi SKZ. Sprejeli so sklep, naj se čim prej pripravi seznam članov in pobere članarina, 25.000 din za prvega člana in 5.000 din za družinske člane. Sprejeli so tudi sklep, da se bodo za prostore ter pisanje in razmnoževanje zapisnikov dogovorili s HKS in GG, ki imata nove poslovne prostore v SPB Domžale. Sprejeli so ugotovitev, da se mora SKZ vključevati v vse organe zemljiške politike ter poskušati zagotoviti predstavnike SKZ v vseh situacijah. Za predsednico pododbora ZE SKZ Domžale je bila izvoljena Julijana Černivec, za tajnico pa Irena Zlatnar.

Petnajstega februarja 1989 je bil v prostorih KZ ZE Lukovica sklican prvi sestanek odbora SKZ ZE Lukovica (za predsednika je bil izvoljen Srečo Gerčar, za tajnika pa Franci Čulk), 17. februarja 1989 pa prvi sestanek pododbora

Predstavniki SKZ Domžale so že pred volitvami lahko sodelovali v zboru združenega dela občine Domžale, saj so sooblikovali »delegacijo iz kmetijstva in SKZ občine Domžale«, ki se je pred sejami tudi sestajala.

Po zapisnikih sodeč, je večino razprav in delovanja SKZ v prvih mesecih zavzemal odnos do zadruge, do gozdnega gospodarstva in občine. SKZ Domžale so med drugim spraševali za mnenje ob kadrovskih vprašanjih, na primer o kandidatih za direktorja KZ Domžale.

Prvega oktobra 1989 so člani SKZ na sestanku občinskega odbora sklenili, da se potrjeni zapisnik sestankov pošilja v vednost SZDL, KZ, GG in komiteju za gospodarstvo v občini Domžale.

234

Življenje je pomembno, da ne bi sodelovali pri odločanju o njem …

V odboru je bila večkrat odprta razprava o tako imenovanih kulaških povojnih procesih in nepravičnem razlastninjenju, kar kaže, da je SKZ denacionalizacijo že od vsega začetka izredno resno in stalno podpirala. Na novembrskem sestanku so se prav tako začeli pripravljati na opravila ob prvem letu delovanja, denimo na pobiranje članarine za novo leto. Sklenili so, da bo članarina za prvega člana v družini v vrednosti 30 litrov mleka, za vsakega nadaljnjega pa v vrednosti pet litrov mleka. Tretjina članarine je ostala podružnici, vendar so člani sklenili, da se ta del nakaže Halozam kot humanitarna pomoč.

Kakor koli se je od tistih časov, ko se je kovala prihodnost Slovencev in drugih državljanov obrnilo: šlo je za pomembne trenutke, v katerih je bila ustvarjalno, polno in vsestransko prisotna tudi Slovenska kmečka zveza. Bil je čas, ko je bilo treba pokazati tudi precej poguma, saj takratna politična klima novonastali zvezi ni bila naklonjena. Veliko je z mojo preudarjenostjo, karizmatičnostjo in slovensko očetovsko držo svojemu narodu pripomogel Ivan Oman, ki je bil najbolj izpostavljen človek uveljavitve nove zveze. V prelomnem času je znal s svojo škofjeloško kmečko govorico, ki je ljudem blizu, predstaviti moč hotenja ljudi. Ta moč je toliko večja, kolikor večje je poenotenje tistih, ki se za idejo borijo.

Jeseni 1989 so se že začele priprave na volitve. Tako je 20. novembra 1989 občinski odbor podružnice Domžale sklenil, da člani ne bodo sodelovali na volitvah v organe SZDL »zato, ker bodo kmalu volitve«. Pred prvimi volitvami aprila 1990 se je pogostnost sestankov še povečala: tako so se sestali 10. in 31. januarja, 7., 21. in 28. februarja, 8. marca pa so na skupnem sestanku SDZ, SKD in SKZ, to je Demosa občine Domžale, potrdili kandidate na skupni listi za družbenopolitični zbor občine Domžale in se »dogovorili za skupni nastop na volitvah, da bomo zmagali«.

KZS se je borila morda kot prva med prvimi, ki so prepoznali, kaj slovenski človek potrebuje v trenutkih, ki so jih takrat živeli in niso dovoljevali omahovanja.

Začetno dejanje in druga dejanja, ki so sledila potem, so umestila slovensko kmečko zvezo med tiste, ki so soustvarjali slovensko prihodnost: samostojno, svobodno, navdihujoče v delovanju in uspešno v rezultatih tega dela. SKZ je spomin, shranjen v slovensko zgodovino za vse čase!

Matjaž Brojan

Že v prvih mesecih je SKZ Domžale organizirala udeležbo z avtobusom na 1. vseslovenskem kmečkem taboru, ki je potekal, 14. maja 1989 v Vipolžah v Goriških brdih. Ena prvih zelo odmevnih akcij SKZ Domžale je bilo sodelovanje v vseslovenskem bojkotu oddaje mleka, 29. junija 1989, med drugim tudi z delitvijo mleka občanom na ploščadi pred blagovnico Vele v Domžalah.

Gradivo za prispevek je deloma povzeto po knjigi Slovenska kmečka zveza ob 20. obletnici.

Zanimivo je, kako so se večje dejavnosti na začetku prilagajale cerkvenim praznikom. Zbor v Unionski dvorani je bil na praznik vnebohoda, ustanovitev v Domžalah na praznik sv. Treh kraljev, prvi tabor SKZ na binkoštno nedeljo.

Slovenska kmečka zveza in slovenski kmet sta sicer trdo delala, politiko pa sta »vodila« ob praznikih, torej v prostem času.

235

10 ŠKRL E P JANEZ

Prispevki za knjigo Demos na Domžalskem

237

Sestanki DEMOSA

Domžale, ki jo je vodil mag. Ervin Anton Schwazbartl, dipl. inž.

Sestankov Demosa v Domžalah sem se kar redno udeleževal. Skrbno sem spremljal delo in razne razprave, vendar sem se vseskozi držal nalog, za katere sem bil na volitvah izvoljen.

Član Sveta Krajevne skupnosti Mengeš Z izvolitvijo v Skupščino občine Domžale sem postal tudi član Sveta Krajevne skupnosti Mengeš. Povabljen sem bil na sestanek skupščine, ki je bila sklicana kmalu po volitvah.

Predstavili so me kot »novega« in nekateri so takoj hoteli postati moji mentorji in učitelji demokracije, drugi pa so menili, »da bom tako in tako le za poštarja, ki bo njihove sklepe, želje, zahteve itd. posredoval v Domžale«.

Izvedel sem tudi, da tej skupščini tisto leto poteče mandat in da bom ostal tako rekoč sam, kajti meni se je štiriletni mandat šele začel.

Ko sem pregledal Statut Krajevne skupnosti, sem ugotovil, da je koncept enak kakor na ravni občin, republike in države. Skupščino so na lokalni ravni sestavljali predstavniki tako imenovanih družbenopolitičnih struktur (Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva – SZDL, Zveza borcev, Zveza socialistične mladine Slovenije – ZSMS itd.), predsedniki društev ter predstavniki podjetij in tovarn z območja Mengša. Razen redkih predsednikov društev so bili vsi komunisti.

Ker se je torej napovedovalo konstituiranje nove skupščine in novega sveta, nisem hotel, da se to uredi po starem statutu in da se na tej najnižji ravni oblasti nadaljuje komunistična praksa.

Volitve 1990 ali kako sem prišel v politiko Z domačimi in sosedovimi otroki smo na Gobavici nabirali zimzelen za pletenje vencev za cerkveno slovesnost. Bilo je ob sprehajalni poti, ki preči vzhodno pobočje mengeškega hriba. Mimo je z družino prišel Matjaž Karlovšek, ki ga do takrat nisem osebno poznal, on pa mene verjetno je, saj mi je po pozdravu in nekaj stavkih predlagal, naj se vključim v politiko in na lokalnih volitvah kandidiram za delegata Krajevne skupnosti Mengeš v občinski skupščini v Domžalah. V prijazni otroški družbi in ob prijetnem delu sem bil dobro razpoložen, tako rekoč v drugem svetu, zato sem gospoda blago zavrnil. Zimzelena smo nabrali veliko.

Domov grede in tudi pozneje sem še nekajkrat pomislil na resnost, s katero me je nagovoril inženir Karlovšek, in na njegovo pobudo.

Verjetno bi pri tem tudi ostalo, če se ne bi le nekaj dni po srečanju na Gobavici oglasil pri nas doma Bojan Borec. Predstavil se je in mi brez posebnega uvoda predlagal, naj kandidiram za Zbor delegatov krajevnih skupnosti v takratni Skupščini občine Domžale. Takrat sem se odločil – prijavil sem svojo kandidaturo. Na volitve se nisem posebno pripravljal. Volilne kampanje nisem imel. Za takratno občinsko glasilo sem oddal kratko besedilo, v katerem sem obljubil spremembe dotedanje politične prakse, in priložil fotografijo. Za ta položaj se je potegoval tudi Ivan Zupan, ki je obljubljal nadaljevanje utečene stare prakse. Prišle so volitve. Zmagal sem z veliko večino.

Potrebna je bila sprememba Statuta Krajevne skupnosti Mengeš Ko sem se o tem pogovarjal z nekaterimi somišljeniki v Mengšu in Domžalah, mi niso znali svetovati. Tako kakor jaz so bili tudi oni novi v politiki. Moji znanci in prijatelji iz kroga Revije 2000, revije za krščanstvo in kulturo, so bili vpeti v osamosvojitvene procese na višjih ravneh. Po nasvet za nov statut, po katerem naj bi se skupščina konstituirala demokratično, sem se obrnil na pravnika Maksa Miklavčiča iz vrst krščanskih socialistov. Poklical sem

Na prvem sestanku Zbora delegatov krajevnih skupnosti so me na ne vem več čigav predlog izvolili za predsednika tega zbora. Kot tak sem postal član predsedstva Skupščine občine

238

ga in obiskal na njegovem stanovanju za Bežigradom. Prisluhnil mi je, vendar mi ni znal pomagati. Imel sem občutek, da ni razumel, da se mora sistem zamenjati na vseh ravneh. Šel sem domov in se dela lotil sam.

in svetniki so na predlog strank ali predvidene skupine volivcev izvoljeni na splošnih tajnih volitvah. Zaradi morebitnega slabega dela jih ni mogoče zamenjati. Zamenjava je mogoča le, če sami odstopijo ali jih doleti smrt. Najmanj štiri leta torej lahko delajo v občini škodo, zaradi neverjetno slabega spomina volivcev pa vse življenje. Volivci jih sredi mandata lahko zamenjajo le nezakonito (primer Kangler).

Moja različica je bila tozadevno gotovo boljša.

Demokracijo vidim v tem, da je slabo oblast lahko zamenjati, ne težko! Poudarek je na lahko in težko. Posledice dela Staneta Vlaja in njegove ekipe so za naš narod zelo slabe.

Zasnoval sem statut, po katerem je skupščina krajevne skupnosti sestavljena iz proporcionalnega števila članov, glede na število prebivalcev v vsakem od krajev, ki sestavljajo krajevno skupnost, in sicer na predlog strank in zbora občanov. Člani skupščine predlagajo in izvolijo mandatarja, ta pa predloži skupščini v potrditev ekipo, ki jo izbere, pri čemer vse ali le posamezne člane z razlogom lahko zamenja, te odločitve pa potrjuje skupščina. Spominjam se, da sta bila takrat v Mengšu predlagana dva mandatarja, Milan Jenčič in Janez Per. Izbran je bil Per. Program in sestava (ekipe) sveta, ki ju je predlagal Per, nista bila potrjena. Izvoljena je bila šele druga predlagana ekipa in mandatar je tako postal predsednik Sveta Krajevne skupnosti. Skupščina iz nekaterih razlogov lahko tudi odpokliče predsednika, razpusti svet in imenuje novega mandatarja. S tem naj bi bili zagotovljeni odgovornost in delavnost, odpravljena ali vsaj pomembno zmanjšana možnost podkupovanja in podkupljivosti ter razraščanja birokracije, delo za občane pa naj bi bilo osrednja naloga in dolžnost. Predvidena je bila tudi ustrezna usposobljenost.

Zasnovo statuta, ki ga tu v celoti ne navajam, je formalnopravno oblikoval takrat mladi pravnik Jože Rožman in statut je bil na zadnjem sestanku stare sestave skupščine brez pripomb sprejet.

Po sprejetju slovenske ustave sem začel za predsednika krajevne skupnosti uporabljati naziv župan. Naj se ve, kdo je zaslužen in kdo je tudi odgovoren! Mnogi v Mengšu in Domžalah so se temu nasmihali. Niso še razumeli, da je treba ozdravljati s komunizmom okuženo miselnost, ki je pripeljala do zloma Jugoslavije in vojnih grozot. Na državni ravni se je veliko pozneje z lokalno samoupravo ukvarjal Stane Vlaj. Njegova služba je postavila merila za oblikovanje novih občin, a niso zdržala. Župani

Kadrovanje Kako pomembno je kadrovanje, sem vedel, saj je skoraj vse odvisno od posameznikov, ki prevzamejo članstvo ali vodstvo posameznih odborov in komisij. Zaskrbelo me je, ko smo na sestanku vseh zborov Skupščine občine Domžale potrjevali sodnike porotnike. Pri tem Demos zagotovo ni sodeloval. Glasoval sem proti. Postal sem še pozornejši na vse priprave za sestavo raznih odborov in komisij. Sam sem sprejel članstvo v naborni in rekrutni komisiji. V naborni komisiji sem vztrajal pri strožjih merilih za potrditev nabornikov za vojaško služenje.

Zdravnik dr. Janez Grošelj, član komisije, je to povsem razumel. Slovenija potrebuje dobre in usposobljene vojake.

Rekrutna komisija Leta 1990 sem bil predsednik rekrutne komisije v domžalski občini. Na podlagi seznamov, ki so jih pripravile uslužbenke Vojaškega odseka občine, smo napotili fante k vojakom v Jugoslovansko ljudsko armado.

Takrat je v armadi že prišlo do reorganizacije, po kateri se vojaške pokrajine niso ujemale z republiškimi mejami. Slovenija in del JZ Hrvaške sta spadala v tako imenovano Peto armadno območje. Sklican je bil sestanek rekrutne komisije, da napoti v vojsko nov kontingent fantov. Ker so bili v tistem času že številni vojaški spopadi, razne cestne

239

paravojaške tolpe in blokade, sem zahteval preureditev seznamov po narodnostnem ključu, da bomo Makedonce poslali v Makedonijo, Albance na Kosovo, Črnogorce v Črno goro, Srbe v Srbijo, Hrvate na Hrvaško, Slovence pa na Peto armadno območje, in to v Slovenijo. Uradnici sta bili sicer nejevoljni, vendar sta sezname v nekaj dneh spremenili po tem načelu. Takoj je sledil sestanek in fante smo tako napotili k vojakom.

preko nje posredovati, in ju s kančkom upanja odpustil domov. V Vipavi sem se dogovoril za intervencijski obisk. Oglasil sem se pri Almi Tominec in ji predstavil resnost zadeve Sadar. Tominčeva mi je obljubila pomoč in me pomenljivo opomnila, češ ali bom tudi jaz pomagal njim, ko bo potrebno. Obljubil sem ji, da bom. Ni bilo potrebno!

Tone Sadar je bil že po nekaj dneh odpuščen iz vojske. Takoj sem se šel zahvalit v Vipavo.

Sadarjevi pa se v zvezi s tem niso več oglasili.

Veliko pozneje je bil Tone Sadar še enkrat poklican pred naborno komisijo v Domžalah, ki ga je na moje pojasnilo in informacije o njegovih težavah v vojaški suknji na predlog zdravnika, člana komisije dr. Janeza Grošlja, spoznala za nesposobnega služiti vojaški rok v Slovenski vojski. Komisijo je vodil častnik Dominik Grmek.

Že po nekaj tednih sem izvedel, da je vojska naredila po svoje in da so slovenski fantje služili vsepovsod po Jugoslaviji. Takoj sem vedel, kaj moram storiti ob naslednji predvideni napotitvi.

Sklican je bil sestanek komisije za jesensko napotitev rekrutov. Uradnici sta prinesli na sestanek sezname, za kakršne smo se dogovorili, z nekoliko posmehljivo pripombo, češ vojska bo tako in tako naredila po svoje. »Kaj boste pa zdaj, Škrlep?« Bili sta zaprepadeni, ko sem odločno rekel, da zaradi razmer tokrat fantov sploh ne bomo napotili k vojakom. In jih nismo. Uprli smo se. Verjetno prvi.

Sprejemanje lokacijah

orožja

na

začasnih

Že nekaj časa pred tem sem v nočnih, bolje rečeno zgodnjih jutranjih urah sprejemal orožje na začasni lokaciji. Napovedane pošiljke sem čakal na klopci na vrtu podjetja Pečarstvo Hrovat, kjer smo nekdaj dobro postreženi velikokrat sedeli in se zabavali. Hrovati tokrat niso vedeli za moje nočno posedanje na njihovem vrtu.

Spomladi leta 1991 je tudi obrambni minister Janez Janša odločil, da se ustavijo napotitve rekrutov v jugoslovansko vojsko.

Intervencija Sadar

Slovenski orožarji so prišli s tovornjakom z domžalske strani. Zadnjih nekaj sto metrov so vozili z ugasnjenimi lučmi. Parkirali so tovornjak, raztovorili zaboje z orožjem, jih znosili v dogovorjeni prostor in odpeljali.

Domov sem odhajal z zavestjo, da gre zares in da se skrbno pripravljamo na osamosvojitev.

Prej sem bil zaskrbljen, saj sta orožje iz skladišča Teritorialne obrambe prepustila jugoslovanski vojski Domžalčan Arnuš in bivši predsednik občine Primožič. Ogledal sem si izpraznjeno skladišče v Zgornjih Jaršah. Res nič uporabnega ni ostalo. Popolna izdaja!

Bilo je leta 1990. Pri nas doma sta se oglasila zakonca Sadar. Oba sem dobro poznal.

Povedala sta, da je njun sin Tone pri vojakih v Črni gori, in mi dala njegov naslov. Vidno pretresena sta povedala, da sina pri vojakih šikanirajo do neznosnosti in da naj pomagam.

Bil je iz zadnje garniture nabornikov, ki smo jih poslali k vojakom. Poskušal sem jima pojasniti, da nimam na to nobenega vpliva, sploh pa ne v tistih pregretih časih. V tistem sem se spomnil, da je moja sodelavka Alma Tominec, ki je takrat vodila vipavsko mlekarno, žena generala jugoslovanske vojske Iva Tominca.

Obljubil sem Sadarjema, da bom poskušal

Slovesna posaditev spominske lipe na dan razglasitve samostojnosti

Jugoslavijo. In bili sta slabi. Na fakulteti je bil to v tistih časih obvezni predmet. Oba izpita SLO 1 (splošni ljudski odpor) in SLO 2 sem dobro opravil. Tudi iz prakse sem zadeve poznal, saj sem bil kot občan vključen najprej v enoto prve pomoči in po nekaj letih v enoto radiološke, biološke, kemične zaščite (RBK-zaščita). Ko sem tistega dne na sedežu Krajevne skupnosti pregledal vsebino dveh črnih torb z obrambnimi dokumenti, seznami in nekaj pištolami, sem ugotovil, da ne bo prav enostavno. Mislil sem namreč, da bom po kurirjih vpoklical vodstvo narodne in civilne zaščite, ki bo opravilo zadevo po predvidenih načrtih in ob mojih priporočilih. Žal ni bilo tako.

Bilo je 25. junija 1991. Na sestanku smo se že nekaj dni prej odločili, da v vsaki vasi naše krajevne skupnosti in seveda tudi v Mengšu posadimo lipo slovenske državnosti. Dobenci naj bi jo posadili na Dobenu, Ločani v Loki, Topolci v Topolah in Mengšani pred novim godbenim in gasilskim domom v Mengšu. H koreninam lipe smo v posebni posodi položili dokument o tem za naš narod enkratnem zgodovinskem dogodku.

Nekaj dni po osamosvojitvi so me obvestili, da so »neznanci« v Loki pri Mengšu lipo slovenske državnosti podrli in uničili. Tudi v Mengšu so jo enkrat pozneje neusmiljeno oklestili. Zdaj raste nekoliko zapuščena, z veleplakati v ozadju, torej v neprimernem okolju, in skupaj z mano čaka boljših dni.

Narodna zaščita od vodstva do operativcev je bila sestavljena iz ovaduhov, ki so delovali na različnih ravneh. Kot ovaduhe s posebnimi nalogami sem jih poznal še z vaj civilne zaščite (npr. Nič nas ne sme presenetiti), iz bifejev, gostiln in raznih dogodkov, ki so se jih udeleževali. Brez njih se v Mengšu ni zgodilo nič. Kot senca so bili in so še danes. Ocenil sem, da za opravljanje resnih nalog v vojnem času niso bili ne sposobni ne primerni.

Verjetno še noben učitelj ni pripeljal šolarjev k lipi slovenske državnosti v Mengšu. Bog se nas usmili. Nihče se torej zanjo ne zmeni, meni pa vedno, ko grem mimo, nekaj vztrepeta po vsem životu. Spomnim se, kako smo tisti večer plesali ob tem prelepem mladem drevesu, pod tem imenitnim simbolom, in ko sem še med slovesnostjo skočil pogledat v bližnje skladišče orožja, orožja ni bilo več!

Obrnil sem se na mizarskega mojstra Toneta Ipavca, da oblikuje novo vodstvo narodne zaščite. Rekel sem, naj po lastni presoji vključi nekatere iz prejšnje sestave, preveri, ali vestno opravljajo naloge, jih obdrži ali, če je potrebno, zamenja. Ipavec je bil formalno imenovan za načelnika narodne zaščite.

Zjutraj so me zbudili tanki, ki so šli skozi Mengeš na letališče. Bila je vojna.

26. junija 1991 so me poklicali s sestanka v Domžalah, da moram v Mengšu vzpostaviti narodno in civilno zaščito.

Naloga narodne zaščite je bilo varovanje javnih objektov (vodovodni rezervoar na Gobavici, šola, pošta, bencinska črpalka …) in zasebnih radijskih postaj. Organizirali smo sistem obveščanja o morebitnih dogajanjih na bolj odmaknjenih domačijah po vaseh in v Mengšu. Obveščevalno povezavo smo vzpostavili po vaseh od letališča do Mengša in delno tudi iz drugih smeri. Takrat so namreč potekale vojaške aktivnosti jugoslovanske vojske v Trzinu, Depali vasi, na Brniku in Krvavcu.

Zapustil sem sestanek in takoj odšel v Mengeš.

Vzpostavitev narodne in civilne zaščite je bila sicer naloga predsednika Krajevne skupnosti Janeza Pera, vendar je nenapovedano »službeno« odšel v tujino, jaz pa sem ga v odsotnosti nadomeščal.

Zasnovo in sestavo narodne in civilne zaščite sem dobro poznal. Bili sta enotni za vso

240

241

Tone Ipavec je svoje naloge zelo dobro opravil.

iz proračuna Občine Domžale in menda tovarne Helios. Glasoval sem ZA.

Za tehnično varovanje so bili vodstvo in enote nesposobni. Odločil sem, da celotno območje z vsemi nalogami tehničnega varovanja ljudi in premoženja zaupam gasilcem, ki so bili edini primerno usposobljeni in opremljeni. Gasilcev jugoslovanski koncept ni upošteval, ampak je bila oblikovana vzporedna struktura, ki ni bila niti ustrezno opremljena niti usposobljena. Po kratkem sestanku so gasilci nalogo sprejeli, dežurali so dan in noč, zaradi nerodne lokacije gasilskega doma pa so nadzorovali tudi rezervno lokacijo za vozila in opremo ter bili v stalni pripravljenosti. Nekateri med njimi so sicer hoteli polemizirati, saj so bili do tedaj navajeni ubogati le komuniste, a večidel so razumeli, da ne gre za moje ambicije in da jim v času vojne zaupam naloge, ki so jih dolžni izpolnjevati. Krilatica »Škrlep nas ne bo komandiral!« je izpuhtela. Nisem jih komandiral, saj so imeli svojo organizacijsko sestavo. Naloge, ki sem jim jih zaupal, so dobro opravljali.

Po zelo vestnih kurirjih, za primer naj omenim Srečka Čebulja, ki pa seveda ni bil edini, sem sklical vodstvo in obveznike enot prve pomoči civilne zaščite. Za območje Mengša smo se zbrali v gasilski garaži. Nekaj moških je stalo tam brezvoljnih, ženske z načelnico vred, ki so bile v veliki večini, so bile prestrašene. Videl sem, da tudi tu ne bo nič. Gospe so gotovo obvladale veščine prve pomoči, vendar ne organizirano v vojnih razmerah. Rotile so me in prosile, naj jih spustim domov. Presodil sem, da jih odpustim in pokličem, če bi bilo res nujno. Še tisti dan se je z zdravstvene postaje v Mengšu oglasila doktorica Ksenija Ivanuša ter ponudila svojo strokovno pomoč in zagotovila stalno pripravljenost. Ponudila je tudi kratke intenzivne tečaje prve pomoči v vojnih razmerah. Tak tečaj sem pripravil v Topolah, kjer pa je bila ekipa dobro organizirana in ustrezno razpoložena.

Enoto prve pomoči v Topolah je vodila Francka Kravanja – Janščeva. Da bi ne vznemirjali stražarjev Teritorialne obrambe pred vhodom v Mengeš blizu mosta čez kanal Pšato na Prešernovi cesti, smo šli v Topole po grobljah in poljskih cestah. Dr. Ivanuša je pripeljala s seboj še nekega zdravnika, Italijana, ki je bil izkušen strokovnjak za prvo medicinsko pomoč v vojnih razmerah. Tečaj v Topolah je trajal deset minut, s posameznimi pripombami in vprašanji morda petnajst. Italijan je govoril v angleščini, navodila pa je posredovala dr. Ivanuša. Poudarek je bil na organiziranju prve pomoči na terenu in triaži (določitev prednosti dajanja pomoči glede na poškodbe). Prosil sem navzoče Topolce, naj bodo pozorni na možne nenavadne spremembe v vasi s poudarkom na odmaknjenih hišah. Po uspešnem tečaju sta se doktorja po istih poteh vrnila v Mengeš, jaz pa sem opravil še nekatere dogovore v vasi. Obiskal sem na kratko tudi strica Franca Koncilja. Opozoril me je, naj ne spim doma, ker me bodo ubili. Po tistem sem odpeljal družino k Sv. Lenartu, jaz pa sem ostal doma in tudi spal sem doma.

Kmalu po vojni sem gasilcem predlagal, da se delno profesionalizirajo. Iz gasilskih enot, ki so bile v nekaterih podjetjih in tovarnah, naj oblikujejo stalna dežurstva, ki naj v času, ko ni intervencije, servisirajo gasilske aparate, prodajajo, uvažajo in izvažajo opremo in materiale za tehnično varovanje ljudi in objektov. Posmehljivo so me zavrnili, češ, »mi smo društvo, prostovoljci … kaj se vtikaš« itd.

Dober mesec po tem razgovoru z mengeškimi gasilci je na predsedstvo Občine Domžale prispel osnutek in predlog za gradnjo tako imenovanega požarnega doma na Viru s poklicnimi gasilci. Neki brihtnež je mojo pobudo posmehljivo presadil v Domžale. Tam se niso posmehovali, ampak so jo vzeli za svojo.

Požarni dom na Viru ni bil zgrajen tako kakor mengeški iz sredstev društva, donacij, samoprispevka vse krajevne skupnosti, ampak

242

Vzpostavili smo tudi 24-urno dežurstvo Civilne zaščite v prostorih Krajevne skupnosti v novem gasilskem domu. Dežurni so me obvestili, da v Loki in na Dobenu tečaj prve pomoči ni potreben, da so tam stvari urejene in delujejo.

Ker sem imel Mengeš še neorganiziran, sem bil te informacije vesel, nisem pa vedel, da je izmišljena in da je svojevrstna sabotaža. Da bi uspešno nadomestil razpuščeno enoto prve pomoči v Mengšu, sem se v stiski spomnil na sestre lojolke v mengeškem samostanu.

Mislim, da je bila že deseta ura zvečer, ko sem pozvonil pri samostanskih vratih. Predstavil sem se, sestre, ki so me poznale, so mi odprle in me spustile noter. Prosil sem jih, da prevzamejo v Mengšu naloge prve pomoči v civilni zaščiti, saj so številne med njimi imele medicinsko izobrazbo. Njihova voditeljica je takoj telefonirala nadškofu dr. Alojziju Šuštarju in ga vprašala za dovoljenje. Dovolil je, a naročil, da morajo delovati skupaj, v eni enoti, ne pa razpršene in razdeljene.

Narodna zaščita me je obvestila, da Bevk in Gosar pripravljata molotovke in da noben tank ali oklepnik ne bo šel več skozi Mengeš. Tisto jutro, ko se je oklepna enota jugoslovanske vojske prebijala skozi blokade v Trzinu in Mengšu, so enemu od njiju zmečkali osebni avto. Ker mi z njima ni uspelo priti v stik, sem v Pristavi organiziral začasno zaklonišče za prebivalce Prešernove ceste, saj bi bil napad na oklepnike najbolj možen prav tam. To se k sreči ni zgodilo, saj jugoslovanski tanki in oklepniki po 26. juniju niso šli več skozi Mengeš.

Pri dežurnih se je oglasil Janko Ukmar, ki je vodil enoto Teritorialne obrambe, katere člani so bili na položajih na Dobenu. Povedal je, da imajo težave z nekaterimi stanovalci z gradu Jablje v Loki. Odločil sem se, da grem na grad in se z njimi pogovorim. Martin Ogrinc, takrat tajnik naše krajevne skupnosti, mi je predlagal, da se oborožim in da me pospremi.

Hvaležno sem zavrnil orožje in njega ter odšel na grad sam. Sklical sem stanovalce na notranje dvorišče, jim na kratko razložil stanje, jih opozoril, da je čas vojne in da naj vse, kar sem jim naročil in povedal, sporoče tistim, ki so morda odsotni, jim tudi primerno zagrozil in odšel. Menda po tem niso več vohljali po Dobenu, Trzinu in Loki. Vsaj očitno ne. Ukmar se po tistem ni več oglasil v našem štabu.

Takoj smo jim poslali opremo, vendar so me že naslednje jutro obvestile, da je oprema v torbah pomanjkljiva, nepopolna. Ker sem zadeve poznal, sem kar sam šel v skladišče, prevzel ustrezne komplete prve pomoči, nekaj rezerve in tudi zaščitne maske ter vse skupaj dostavil v samostan. Odleglo mi je, tudi to je bilo urejeno.

Preselitev štaba Civilne zaščite

Ipavec, ki je vodil narodno zaščito, me je opozoril na imetnike radijskih postaj (radioamaterje) na območju Mengša. Med njimi so bili tudi tujci, s katerimi ni mogel vzpostaviti stika. Tako sem se oglasil na spodnjem mengeškem gradu. Poslopje pod hribom je bilo videti popolnoma zapuščeno. Številni prebivalci iz bratskih republik so izginili.

Po podrobnem pregledu sem v skalni votlini pri gradu našel prestrašenega moškega. Bil je eden od Bosancev z gradu. Povedal mi je, da je sam in da se je skril zaradi alarma.

Dan po streljanju v Trzinu so me dežurni obvestili, da se je v štabu v prostorih Krajevne skupnosti oglasil moški v civilni obleki, še nekoliko črn po obrazu, očitno od vojaškega maskiranja. Govoril je, kako je iz oklepnika v Trzinu vlekel mrtve in ranjene. Nekaj spraševal (?) in odšel. Informacije dežurnega o tem so bile skope. Na hitro sem odločil, da se preselimo. Preselili smo štab v prostore Avto-moto društva na Trdinov trg in zgradbo zastražili. Nobeden ni zapletal, le Štefan Burin je zahteval, da navodila in ukaze dajem pisno.

Odgovoril sem mu, da če jih hoče imeti pisno, naj si jih zapisuje.

Srb, ki je imel radijsko postajo, je živel v sosednji grajski stavbi v prvem nadstropju.

Najprej se na moje trkanje ni oglasil. Ko sem ga

243

poklical s priimkom, je odprl vrata. Predstavil sem se, čeprav me je gotovo poznal. Naročil sem mu, naj v času vojne ne uporablja radijske postaje. Ipavec, ki je to preverjal, mi je pozneje povedal, da se je mož držal prepovedi.

Tone Ipavec mi je po vojni izročil fotokopijo nekega srbskega časopisa, tiskanega seveda v cirilici, v katerem je neki »Mengšan«, ki je že več dni pred osamosvojitvijo in vojno »odšel« v Srbijo, dal intervju o razmerah v Sloveniji in v Mengšu. Zapisano je bilo, da je moral oditi v Srbijo, da ga je mengeška oblast šikanirala in da se »nikad više neću vratiti u Slovenijo«. Fotokopijo srbskega časopisa sem žal izročil Bogdanu Zupanu z oddelka za ljudsko obrambo Občine Domžale. Lažnivi »Mengšan«, ki ga osebno ne poznam in ga nihče ni nikoli šikaniral, se je vrnil v Slovenijo in živi s svojo Franjo (Francko) v Mengšu za »grabnom«. Za pridobitev državljanstva kaže, da mu Bogdan Zupan ni delal težav, saj verjetno gospod ne zna brati cirilice.

Moj sosed je služil vojaški rok na Pokljuki. Tik pred začetkom vojne je poveljujoči odpustil vse Slovence na dopust. Ob prihodu domov sva se srečala. Vprašal sem ga, ali bi se pridružil narodni zaščiti. Odgovoril je pritrdilno, da pa se mora prej prijaviti na vojaškem odseku v Domžalah. Po več urah se še ni oglasil.

Domači so mi povedali, da se ni vrnil iz Domžal. Šel sem na vojaški odsek. V prvi pisarni je pri priprtih vratih široko razkoračen sedel praktikant Gubanc. Na hodniku je stala Francka Vrhovnik in jokala. Francka je bila moja sošolka iz osnovne šole, doma iz Pristave. Povedala mi je, da so njenega sina ujeli kot jugoslovanskega vojaka in ga imajo zaprtega v kleti. Na koncu hodnika je imel pisarno načelnik Bogdan Zupan. Potrkal sem, vstopil v pisarno, povprašal za mojega soseda in se pozanimal o Vrhovniku. Zupan je povedal, da sta zaprta v kleti. Ko sem vprašal, kaj sta zakrivila, ni znal nič povedati. Rekel je le, da sta jugoslovanska vojaka in da sta tu na varnem. Zahteval sem, da ju takoj izpusti.

Morda so imeli zaprtih še več? Vrhovnika in soseda so izpustili.

Pozneje sem izvedel, da vojakov, zajetih v bitki

v Trzinu, niso zaprli. Dali so jim celo civilna oblačila in jih spustili. Slišal sem govorice, da domače zapirajo, jugoslovanske vojake pa preoblačijo in spuščajo na prostost. Če bi se zadeve obrnile v prid jugoslovanske vojske, bi nekaterim tako početje prav prišlo. Glede na njihovo ravnanje jim nisem zaupal.

Zaklonišča V črnih torbah z obrambnimi dokumenti je bil tudi seznam zaklonišč. Imetnike zaklonišč sem obiskal, z nekaterimi pa sem govoril le po telefonu. Nekateri so imeli zaklonišča vzorno urejena, večidel pa so bila založena z različno navlako. Od vseh pooblaščenih sem zahteval takojšnjo usposobitev prostorov za svoj namen, saj je Mengeš v letalskem koridorju in zato ogrožen. V blokih na Zavrtih so se nekatere mamice z dojenčki kar preselile v zaklonišča. Imenovali smo pooblaščence za zaklonišča in njihove namestnike, označili najkrajše poti in smeri, določena je bila oskrba z vsem nujno potrebnim ter režim delovanja in obnašanja v zakloniščih.

Razmere po Brionskem sporazumu Od nekod se je pojavil Janez Per. Sklical je sestanek sveta v prostorih Krajevne skupnosti v gasilskem domu. Bil sem v Domžalah in sem na ta sestanek nekoliko zamujal. Ko sem prišel, je kazalo, da nisem kaj dosti zamudil, saj so očitno čakali name. Med njimi je bil tudi načelnik za obrambo Zupan. Bili so mrkih pogledov. Vprašali so me, kje sta črni torbi s seznami vojaških obveznikov in drugimi dokumenti. Vprašal sem jih, za kaj jih potrebujejo. Nič niso znali odgovoriti. Končno sem rekel, da so torbe in njihova vsebina na varnem in jih bom prinesel, ko bo vojne konec in samostojna Slovenija ne bo več v nevarnosti.

Poskušali so mi nekaj groziti, vendar je ostalo pri mojem. Nisem jim zaupal.

Po preselitvi štaba civilne in narodne zaščite v prostore Avto-moto društva sem skril vse aktualne in stare evidence vojaških in vseh drugih obveznikov na varno mesto v Loki pri

244

Občni zbor je bil v takrat novi zgradbi tovarne Trak Mengeš, ki je zdaj trgovina Tuš. Soba je bila opremljena z jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo. Zbor je nagovoril Ivan Anžin, upokojeni jugoslovanski častnik. Rekel je, da so oni najboljši sinovi slovenskega naroda in so dobili navodila, naj začasno zamenjajo svojo zastavo–svoj prapor s »temle«. Z droga so sneli svoj prapor, ki je bila jugoslovanska zastava, in ga zamenjali z novo slovensko zastavo. Ko sem bil kot predstavnik Krajevne skupnosti Mengeš in delegat v Skupščini občine Domžale pozvan k besedi, sem pohvalil vse, kar so dobrega naredili za slovenski narod, »da pa ste najboljši sinovi slovenskega naroda, me niste prepričali, saj ste imeli za svoj prapor jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo in ne slovenske z rdečo zvezdo«. Spogledali so se in občnega zbora je bilo kmalu konec. No, še obvezne »pol klobase z zenfom« in prosta debata. Med pogostitvijo sem povprašal Ivana Rožmana in še nekatere, kako je bilo med vojno z izdajstvom in mučeniško smrtjo krščanskega socialista dr. Tineta Zajca. Rožman mi je odgovoril, da on ni imel nič pri tem.

Drugi so molčali. Zajčeva vila v Mengšu je bila po vojni zaplenjena in tudi z denacionalizacijo dedičem ni bila vrnjena.

Zastave z rdečo zvezdo se še vedno pojavljajo.

Nekatere ljudi spominjajo na privilegije, druge na totalitarizem, poneumljanje in strah kakor v Nemčiji Hackenkreuz, kljukasti križ.

Mene spominja na poneumljanje naroda. In poneumljanje se nadaljuje.

Mengšu. Potrebno se mi je zdelo zavarovati najprej ljudi. Za lokacijo sta seveda poleg mene vedela še dva: Tone Ipavec in tisti, ki je dokumente varoval. Po priznanju Slovenije sem dokumente dostavil na sedež Krajevne skupnosti Mengeš.

Rokovski koncert na igrišču pred Osnovno šolo Mengeš Po vojni je bilo v Mengšu slabo, nesproščeno vzdušje. Spoznali smo se. Vedeli smo, kako smo se vedli v vojnem času. Kakšne bi šele bile posledice, če bi dolgo trajalo!

Imel sem veliko dela in se s tem nisem posebno obremenjeval. Razveselil sem se, ko so možje iz podjetja Edigs organizirali rokovski koncert, na katerem bi nastopili kot predskupina Sokoli in Peter Lovšin s svojim bendom. Želeli so soglasje in da naj pred koncertom spregovorim nekaj besed. Seveda smo koncert dovolili, nobeden ni nasprotoval, ampak govoriti na rokovskem koncertu – to se mi je zdelo nedoumljivo. A obljubil sem, da bom govoril. Spominjam se, da so Sokoli zaigrali prvo skladbo. Potem sem se pojavil na odru in spregovoril približno takole: »Je čas premisleka in čas odločitve, je čas strahu in čas poguma, je čas vojne in čas miru, dragi Mengšani in gostje, nocoj je čas roka!« In sem se zgubil z odra.

Nastal je trenutek tišine. Takih govorov nihče ni bil navajen. Vsi so bili nekoliko šokirani. Potem je završalo in zaploskali so. Bilo jih je veliko.

Oglasili so se Sokoli, pozneje Peter Lovšin.

Koncert je uspel. Vedno sem bil hvaležen vsem iz firme Edigs za to izjemno prireditev.

Poimenovanje in preimenovanje ulic v Loki pri Mengšu in v Mengšu 1991 Oglasil sem se pri Zmagu Črmelju na geodetski upravi v Domžalah, ki mi je prijazno posredoval Zakon o urejanju naselij. Primerno je namreč bilo, da se odpravijo neskladja z veljavno zakonodajo in poimenovanja ulic z revolucionarnimi imeni, preden bomo v novi državi dobili nove osebne in druge dokumente. Člani komisije, ki smo jo za to ustanovili pri Krajevni skupnosti, so si razdelili delo. Vsaka ulica naj ima svoje ime, kakor predvideva

»Najboljši sinovi slovenskega naroda,« občni zbor Zveze borcev Mengeš Predsednik Krajevne skupnosti Mengeš Janez Per se je rad udeleževal prijetnih in popularnih dogodkov. Neprijetni sestanki, kakršen je bil občni zbor Zveze borcev, pa so bili zame.

245

zakon. Odločili smo tudi, da vzpostavimo ulični sistem v Loki. Komunisti, ki so se med vojno nekoliko pritajili, so postali zelo prizadevni.

Organizirali so zbiranje podpisov, da se imena ulic ne bi spreminjala. Med podpisniki so bili tudi mnogi preplašeni. Zanimivo, da so zbirali podpise tudi v ulicah, kjer spremembe niso bile niti predvidene niti potrebne: npr.

Glavičeva ulica, Zadružniška ulica. Ta metoda je stara kakor svet. Totalitarci so nas učili demokracije, ki je sami ne poznajo, posebno, ko pridejo na oblast. Zakon o poimenovanju ulic ni predvideval »demokratičnih postopkov« ali javne razprave, no, pa smo se vseeno šli demokracijo. Uspešno so zavrnili dva moja predloga o poimenovanju glavne ceste po največjem slovenskem baročnem slikarju in freskantu Francu Jelovšku ter neke manjše ulice po znanstveniku in misijonarju patru Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu. Jelovškova ulica v Mengšu je imela takrat le osem številk.

Tako je ostalo. Hallerstein, verjetno največji slovenski učenjak, doma iz Mengša, pa ulice v Mengšu še danes nima. Spominjam se, da sta dala zelo dobre predloge prof. Helena Škrlep in prof. Ivan Sivec. Naša in sosednja ulica sta bili prej Proletarska, zdaj pa je naša Trubarjeva in sosednja Dalmatinova. Preimenovali smo tudi šolo v Osnovno šolo Mengeš.

prijatelji s Krvavca obvestili, da je začelo snežiti, sem si oddahnil. Po osmih urah od začetka sneženja se tudi gladina vode ni več dvigovala.

Vsi smo se oddahnili.

V sredo sem kakor običajno dežural v pisarni Krajevne skupnosti. Oglasila se je mlada študentka prava Andreja Burja. Predlagala mi je, da v Mengšu začnemo zbirati denar za poplavljene, in me v isti sapi prepričevala, da je nesrečnikom, ki so izgubili svoje hiše itd., sploh na zimo, treba hitro priskočiti na pomoč. Ko mi je svoje povedala, je hotela oditi. Zaustavil sem jo in rekel, da bova takoj začela. Mislila je namreč, da je dovolj le njena plemenita pobuda.

Prosil sem jo, naj sede, ter prednjo porinil telefon in telefonski imenik. Takoj zdaj bova oblikovala ekipe, ki bodo po Mengšu zbirale denar, podobno kakor gasilci, ki pred novim letom nosijo koledarje. Dal sem ji na izbiro telefonski imenik in telefon. Izbrala je prvega.

Dogovorila sva se. Po svoji presoji je predlagala imena ljudi, zbiralcev denarne pomoči, jaz pa sem jih po telefonu povabil k sodelovanju.

Odziv je bil zelo dober. Pripravili smo evidenčne pole za vpisovanje darovalcev in zneskov ter dovoljenja Krajevne skupnosti Mengeš, da zbiranje dovolimo. Vse usklajevanje med zbiralci denarja in druge posle je tudi pozneje vodila Andreja Burja. Prostovoljci so bili zelo uspešni. Ker je bil v Krajevni skupnosti glavni Per, je on odnesel zbrani denar neki v poplavah prizadeti družini ob Savinji. Seveda se mu je smela pridružiti tudi pobudnica.

Pri opremljanju z novimi hišnimi številkami je prevzel pobudo Janez Per. Tablice so sicer lepega videza, vendar ne za dolgo, saj so slabe kakovosti in rjavijo. Emajlirane ne bi!

Katastrofalne poplave

Sapnica na mengeški Gobavici in postavitev križa. Grožnje s smrtjo

Tisto jesen je deževalo in deževalo. Najhuje je bilo okoli praznika vseh svetih. Vzel sem si le toliko časa, da sem na grobu svojih dragih naredil križ, zmolil Oče naš in odšel nazaj v Topole. Pšata je prestopila bregove le v Topolah. Gasilci so bili na nogah. Vendar ni bilo hudih posledic. Veliko huje je bilo ob Kamniški Bistrici, še huje ob Savinji. Pozvali smo ljudi na najbolj ogroženih območjih Pšate, da umaknejo pomembnejše stvari iz svojih kleti. Ko so me

Klasični filolog prof. Janez Koncilija je bil doma iz Topol. Tako kakor njegovi štirje bratje je bil partizan. Kot študent sem ga srečeval v Mestnem muzeju v Ljubljani, kjer je nekoč služboval kot direktor. Za vodnika po ljubljanskih arheoloških parkih je zaposlil Franca Mejača iz Komende. Koncilija je bil moj stric, zato sem se ga upal vprašati, zakaj

246

Zazidalni načrt Loka

je zaposlil Mejača. Povedal mi je, da Mejači med drugo svetovno vojno niso bili izdajalci ter da so Francetov brat Vidko Mejač in vsi drugi, ki so bili zverinsko ubiti in zmetani v brezno Sapnica na Gobavici, nedolžni. Bili so zavedni Slovenci, niso pa bili za revolucionarni komunistični režim. Zato so morali umreti.

Sapnica je na vzhodnem pobočju zelo blizu poti na Mengeško kočo. Zdelo se mi je potrebno brezno ograditi in v spomin na zverinsko ubite postaviti križ. Po osamosvojitvi smo to s prijatelji tudi naredili. Nameravali smo napisati imena žrtev in razlog poboja.

Ograja okoli brezna in križ nista dolgo zdržala. »Neznani storilci« so skromni pomnik kmalu uničili. Meni so po tistem v poznih nočnih urah po telefonu večkrat grozili s smrtjo. Ko je bilo prvič, sem se na to pripravil, saj so takrat še živeli tisti, ki so bili ubijanja navajeni, pozneje pa se za grožnje nisem več zmenil. Zadnji, ki mi je grozil s smrtjo, je bil Janez Pirnat iz Loke. Bilo je po sestanku Skupščine občine Domžale, na hodniku v prvem nadstropju domžalske občinske hiše. Naj počiva v miru.

Martin Ogrinc, tajnik Krajevne skupnosti Mengeš, je počasi nosil na plano različne projekte, ki jih je zastavila Krajevna skupnost v prejšnji sestavi, formalno pa jo je vodil Peter Janežič starejši.

Potem ko so zazidali vrtove in zelnike na vzhodni strani Mengša nad Zavrti, še prej Muljavo in južni del Malega Mengša, so hoteli zazidati tudi Loko. Takrat zemljišč že niso več nacionalizirali. Lastniki so dobili »plačano«.

Z drobižem, ki so ga dobili, niso mogli kupiti drugih zemljišč. Z dvigovanjem rok so »pristojni« po točno predvidenih postopkih prej kmetijska zemljišča spremenili v zazidljive parcele, običajno s pomanjkljivo javno infrastrukturo, in jih drago prodali. V postopku je bil Zazidalni načrt Loka, po katerem bi bila vas pozidana v nekaj letih. Ločani so se temu upirali, vendar bi šli postopki, tako kakor v Mengšu, ne glede na mnenje Ločanov naprej.

Ogrinc nam je na sestanku zadeve predstavil in odločil sem se, da grem v Loko. Sklicali smo zbor krajanov. Bilo je živahno. Ker nisem imel tovrstnih izkušenj, sem se pri znancih, ki so vedeli, kako se stvari streže, predhodno pozanimal, kaj je treba narediti, da Loka ne bi bila kampanjsko pozidana in da bi Ločani vendar lahko zidali hiše, kadar bi jih potrebovali.

Poučili so me, da je pripravljenemu (osnutku) zazidalnemu načrtu treba nujno spremeniti glavo, torej naslov, in ga preimenovati v ureditveni načrt. Po ureditvenem načrtu je mogoče predvideti ustrezno zmogljivost komunalne infrastrukture, hiše se gradijo postopno, kadar kateri od vaščanov želi graditi. To je tisto, kar Loka potrebuje, kar seveda potrebuje vsak kraj. Ko so se ljudje v Loki na sestanku nekoliko pomirili in me pustili do besede, sem jim zadevo pojasnil.

Predlagal sem, da doma premislijo, kaj od svojih zemljišč želijo, da bi bilo zazidljivo, in kaj ne, ter naj to povedo tudi drugim. Na naslednjem sestanku smo evidentirali njihove želje in potrebe, ustrezno spremenili načrte in jih prekvalificirali v ureditveni načrt Loke,

Regulacija dela hudournika Pšate Po izvolitvi sem imel na sedežu Krajevne skupnosti vsako sredo popoldne rezerviran čas za pogovore s krajani Mengša, Topol, Dobena in Loke. Nekega dne se je oglasil pri meni Jurij Širme iz podjetja Hidrotehnik, ki je imel koncesijo za urejanje vodotokov tudi na našem območju. V rokah je imel zajetno mapo. Ko se je predstavil in povedal, čemu je prišel, sem ga kratko zavrnil, češ da iz Pšate ne nameravamo delati betonskega kanala. Tak kanal so nekaj let pred tem namreč naredili mimo mrliške vežice proti Pristavi. Da spoštujemo in občudujemo naravne vodotoke z vsem, kar je v njih in okrog njih. Nasmehnil se je in rekel, da se strinja z menoj. Povabil sem ga v pisarno in predstavil mi je načrte ureditve struge Pšate od grajskega mostu vzdolž spodnjega drevoreda do mostu pred Trdinovim trgom. S tako regulacijo, kot je bila pozneje tudi izvedena, smo se na svetu vsi strinjali. Zdaj se spet dela po starem. Pohlep je nevaren.

247

ki še vedno velja. Zdajšnja mengeška oblast ima očitno za mentorje staro nomenklaturo, ki potrebuje vedno nove in nove volivce.

Zato so pred kratkim po stari metodi na hitro pozidali Pristavo. Nagnetli so blokov in hiš, da so videti kakor koncentracijsko taborišče.

Kmetijska zemljišča s čudežnim dvigovanjem rok še vedno bogato tržijo in pozidujejo. Če bo zmanjkalo kupcev, jih bodo uvozili. Pa čeprav iz Kitajske.

v Ljubljani Tivoli, in da ni res, da tod ni vodnih virov. Prav tam namreč izvira studenec Stan.

Ponovno se je oglasil projektant in odbornikom zagotovil, da tam ni nobenega registriranega vodnega vira. Ob koncu sestanka je nekdo iz te ekipe stopil k meni, ko sem že odhajal, in mi zaupno razložil, kaj je registrirani vodni vir. Ko sem prišel v Mengeš, sem tajniku naročil, naj se takoj sestane Svet Krajevne skupnosti. Na kratko sem vse člane obvestil o nameravani gradnji regijskega odlagališča odpadkov v Mengšu in da se bomo morda temu izognili, če registriramo studenec Stan, ki izvira na predvideni lokaciji. Na predsedstvu v Domžalah sem predlagal, da postopke ustavimo, in napovedal registracijo vodnega vira. Krajevna skupnost Mengeš je naročila strokovno celoletno analiziranje kakovosti vode studenca Stan in po enem letu nam je uspelo uradno registrirati ta studenec kot vodni vir. Preprečili smo gradnjo odlagališča.

Vode je zmanjkovalo Domžalska komunala je razširila nekdanji mengeški vodovod tudi na območje Trzina, novega Trzina in obrtno-industrijske cone, ki je bila takrat že v precej intenzivni gradnji.

Zmogljivosti mengeškega vodovoda niso več zadoščale. Višja nadstropja hiš in kmetije na mengeškem hribu (pri Uzovcu) so pogosto ostali brez vode. Obiskal sem nekatere, da so mi natančneje poročali o dejanskem stanju oskrbe z vodo. Nebrzdana gradnja je torej pripeljala do posledic, ki jih naši predhodniki na političnih položajih niso predvideli.

Spominjam se, kako sem moral prepričevati takratnega strankarskega kolega Pajniča, da moramo začeti sistematično odpravljati probleme, ki smo jih nasledili od prejšnjih oblasti. Ni bilo lahko. Stremel je za drugimi cilji. Kakor koli že. Treba je bilo hitro najti učinkovito rešitev. Odločili smo se za gradnjo novega vodnega rezervoarja na Gobavici.

Začasno je bil problem rešen.

Prostorska stiska v Osnovni šoli Mengeš Že pred osamosvojitvijo je postal ravnatelj Osnovne šole Mengeš Branko Lipar. Predlagal je, da bi prostorsko stisko na šoli rešili s prizidkom, kar je bilo v času komunizma še posebno moderno. Njegova predstavitev pomanjkanja prostora v osnovni šoli je zvenela kot: »Škrlep, priskrbi denar!« Poskušal sem zbrati argumente, s katerimi bi lahko prepričljivo nastopil in uveljavil ustrezno finančno postavko v proračunu takratne Občine Domžale. Že na predsedstvu sem imel težave. Vsi so menili, da se bodo potrebe po šolskih prostorih unesle, jaz sem jim dokazoval nasprotno. Končno sem jih nekako prepričal.

Postavka v proračunu je bila potrjena. Prizidek je bil zgrajen. Odprli smo ga in takratni župnik ga je slovesno blagoslovil. Lipar je zelo negodoval, nekaj momljal, nisem ga povsem razumel. Pozneje sem ga našel na seznamu ovaduhov Udbe. Večni prizidki, ki so se nadaljevali tudi v naslednjih obdobjih, so v resnici huda napaka. Morali bi zgraditi popolnoma novo šolo med Mengšem in

Deponija odpadkov v zaledju mengeškega hriba Na sestanku občinske skupščine v Domžalah so predstavili projekt regijskega odlagališča odpadkov z nekaj različicami in razglasili za najprimernejšo lokacijo jugovzhodno zaledje mengeškega hriba. Na tem območju da ni nobenih vodnih virov, da je dovolj odmaknjeno od Mengša in Pristave, da je dostop enostaven itd. Takoj po predstavitvi sem se razburjen oglasil k besedi. Povedal sem, da mengeški hrib predstavlja naša pljuča, naš park, kakor je

248

Grad Jablje

Loko. Mreža osnovnih šol, kakršno je zastavila komunistična oblast, je ostala do danes. Deli in vladaj se še vedno uresničuje, saj še danes veliko otrok z Dobena in iz Loke obiskuje osnovno šolo v Trzinu, nekaj pa v Mengšu.

Vasi so na znotraj razdeljene, neenotne. To je vsekakor svojevrstno nasilje.

Severozahodna žlota na gradu se je pogreznila.

Velikokrat pred tem sem že bil na Zavodu za varstvo kulturne dediščine v Ljubljani in jih nagovarjal, da v svoje programe vključijo obnovo gradu. Prepričeval sem takrat Staneta Mrviča, bivšega direktorja Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani, da je grad trden, torej statično dobro določen, le zelo slabega videza. Iz gradu se je že zdavnaj umaknila Biotehniška fakulteta, ki je menda imela v njem semensko banko. Umaknil se je tudi direktor Avšič s svojim tako imenovanim Poskusnim centrom Jable. Tako so se namreč registrirali.

Ne Jablje kakor Groblje in Radomlje, ampak po načelu Piši kao što govoriš. Globokoumno so prevzeli to tudi nekateri Trzinci, ki si ta del Loke bolj ali manj prisvajajo. Preden se je Avšič z gradu umaknil v pomožne grajske prostore ob vznožju hriba, je dal še odstraniti z naddurja glavnega vhoda na grad grb baronov Janežič, ki so bili nekdaj lastniki gradu, in ga odnesel domov. Dal je posekati (tako rekoč v frato) gozdiček ob grobeljskem drevoredu in številna kapitalna drevesa (duglasije) ob gradu, ki so spadala v imenitno grajsko veduto na jugozahodu Mengeškega polja. Na gradu torej niso ostali brez »graščaka«. Imeli so ga.

Odločal je o tem, kdo se sme tam naseliti in kdo ne. Veliko prebivalcev je bilo. Antene so vsepovsod štrlele iz strehe. Tri ali štiri strešnike dol, hop, in antena je že štrlela v nebo. Temu sem počasi naredil konec. V Domžalah na občini sem zahteval, da se grad izprazni tudi zaradi sitnosti s prebivalci med vojno in po njej. Ko smo na Krajevni skupnosti zbrali denar, smo kupili strešnik bobrovec, da rešimo streho v žloti in povsod, kjer je zamakalo. Precej smo ga kupili za zalogo. Občinska komisija, v kateri sem sodeloval, navzoča je bila tudi direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj Olga Zupan, si je grad ogledala. Odločeno je bilo, da se streha sanira in dimnik v severozahodni žloti odstrani do podstrešja. V komisiji je bila tudi neka gospa, katere priimka se žal ne spominjam več. Pripomnila je, da naj se dimnik odstrani le, če ne bo živ. Na to

Likvidacija Hidrometala Delniška družba Vodovod Cerklje, Komenda, Vodice, Mengeš je imela svoj sedež v Mengšu.

Vodovod iz krvavškega zajetja je pripeljala v kraje, naštete v imenu družbe. Pozneje se je preoblikovala in preimenovala v Hidrometal.

Podjetje je zgradilo vodovod s prispevki prebivalcev omenjenih krajev. Več let je uspešno upravljalo vodovod in kanalizacijo, ki so ju skozi leta postopno dograjevali.

Ukvarjalo se je tudi z izdelavo toplovodnih instalacij in čistilnih naprav za fekalne vode. V Hidrometalu je vodil komunalno enoto Marko Hribar, ki se je iz Ihana preselil v Mengeš.

Enoto je pripeljal v rdeče številke in omogočil, da se je prvotna in temeljna dejavnost podjetja preselila v domžalsko komunalo, katere naslednik je današnji Prodnik. Problem rdečih številk so v Domžalah rešili takoj: enormno so dvignili ceno vode in drugih komunalnih storitev. Dejavnosti, ki so Hidrometalu preostale, so zamirale zaradi, milo rečeno, nekonkurenčnosti.

Med osamosvajanjem sem se oglasil v podjetju in predlagal takratnemu direktorju (beri prisilnemu upravitelju) Dušanu Božičniku, naj Hidrometal spet prevzame vodooskrbo in druge komunalne dejavnosti in storitve, kot so gradnja in vzdrževanje ulic in cest ter javne razsvetljave, zbiranje in razvrščanje odpadkov in tako naprej. Posmehljivo me je zavrnil in izjavil, da ni prišel v Hidrometal, da iz njega naredi mengeško komunalo, ampak da ga likvidira. Nihče doslej še ni poklical na zagovor vseh tistih, ki so se napasli premoženja in sistematično uničevali podjetje za podjetjem.

Zelo malo jih je ostalo.

249

pripombo ni bil nihče posebno pozoren. Ko so obrtniki začeli popravljati ostrešje, so me poklicali in mi povedali, da se iz dimnika, ki je bil namenjen rušenju, močno kadi. Šel sem na grad in videl gospo, ki je v pritličju dežurala, požigala v razdrti peči staro kramo, zato da bi sanacijo ostrešja ustavila. Velel sem obrtnikom, da dimnik porušijo, kakor je bilo dogovorjeno, in streho popravijo. Ženska, ki je spodaj kurila v sicer nenaseljenem prostoru, je nenadoma izginila. Nikogar od stanovalcev ni bilo na spregled. Grad je bil v nekaj mesecih izpraznjen. Ker so potem v njem gospodarili tatovi, smo ga fizično blindirali in po nasvetu prof. Mirka Juterška nalepili plakate z opozorilom, da je vstop na grad prepovedan in vsaka kraja kazniva. Ni dosti pomagalo! Neke nedelje, prišel sem iz Novega mesta, kjer smo obiskali grob Janeza Trdine, so me poklicali loški gasilci, da je nekdo grad zažgal, da naj se oglasim in da so požar že pogasili. Zakurjeno je bilo na dveh koncih, in ko so me navzoči policisti vprašali, kakšna je po mojem škoda, sem rekel, da je neprecenljiva, saj tistega, kar je pogorelo, ni več in se ne da nadomestiti.

Rekli so, da če je manj kot (pozabil sem minimalni znesek škode), da oni po službeni dolžnosti storilcev ne preganjajo, da je treba vložiti zasebno tožbo. Pripomnil sem, da iz vsakdanje prakse vidim, da ne preganjajo po službeni dolžnosti tistih, ki ropajo državo in si prilaščajo veliko premoženje, in da preganjajo le male prekrškarje. Srepo so me premerili od nog do glave in odšli. Jasno, požigalcev niso našli, verjetno jih tudi iskali niso.

Precej pozneje mi je na grad uspelo pripeljati tudi Janeza Dularja, takratnega ministra za kulturo. Ogledal si je stavbo. Prisluhnil je mojim komentarjem in odšel. Kmalu sem izvedel, da bo kulturni tolar namenjen tudi obnovi jabeljskega gradu. Nas ni nihče več poznal. Odrinili so nas. Obnovo je v celoti vodila Damjana Pečnik. Pri tem so uničili grajsko ledenico, Jelovškovo sončno uro na jugozahodnem stolpu in stropno rokokojsko štukaturo v veliki poslikani jedilnici, onemogočili so arheološki nadzor – v grajski mlaki je bil najden izjemen bronastodobni

polnoročajni meč. Pečnikova je po »obnovi« naredila izjemno kariero in samo upamo lahko, da na zdajšnjem položaju ne dela pretirane škode na slovenski kulturni dediščini. Ker sem Slovenec, sem tudi jaz dedič. Pečnikova se verjetno tega ne zaveda. Grad so obnovili slabo in seveda drago. Spominjam se tudi, da smo takrat reševali in na domžalski občini zagotovili sredstva za obnovo skoraj porušenih grajskih arkadnih hodnikov na gradu Tuštanj. Z veseljem sem glasoval za. Obnavljal je mojster Pelko.

Občinsko premoženje

komunalnega podjetja Jože Duhovnik s predlogom in utemeljitvijo za podražitev komunalnih storitev. Oglasil sem se k razpravi in dosegel, da je bila sestavljena komisija, ki je podrobno pregledala dokumentacijo in preverila upravičenost predloga za podražitev.

Bil sem član te komisije in dobro se spominjam, da je bila na primer v izračun cene vode že takrat vključena omrežnina, le z drugačnim imenom. Komisija je ugotovila, da predlog ni dovolj utemeljen. Podražitve ni bilo. Slepo dvigovanje rok je pozneje omogočilo vrtoglave cene komunalnih storitev in omrežnine.

Iz nove slovenske ustave je bilo jasno, da bodo v kratkem ustanovljene nove občine. Pregledal sem stanje nepremičnin v takratni lasti Občine Domžale. Med premoženjem so bile nepremičnine, ki so bile last po vojni ukinjene mengeške občine, in nekatere podržavljene zgradbe. Delegatom iz različnih krajevnih skupnosti (bilo jih je takrat 27) sem predlagal, da tudi na svojih območjih evidentirajo morebitno občinsko lastnino in njeno stanje.

Ne bi bilo pošteno, da bi nove občine po razpadu takratne ogromne domžalske občine premoženje na svojih območjih prejele v slabem stanju. Takrat sem za Mengeš predlagal sanacijo stare osnovne, zdaj glasbene šole, sanacijo nekdanjega mengeškega hotela, ki stoji na Trdinovem trgu, Sirčeve hiše v Velikem Mengšu in nekdanje kaplanije. Druge krajevne skupnosti so predlagale svoje, Domžalčani pa so dali prednost obnovi prosvetnega doma, zdaj Bernikovega doma. Nekaj od tega se je tudi naredilo. Obnovljena je bila stara šola, fasada na hotelu, streha na kaplaniji in streha s fasado na Sirčevi hiši. Kaj je bilo narejeno v drugih krajevnih skupnostih, sem pozabil.

Temeljito je bil obnovljen le prosvetni dom v Domžalah, ki ni bil vrnjen upravičencem.

Nameravana podražitev komunalnih storitev Na enega od sestankov takratne občinske skupščine v Domžalah je prišel direktor

250

251

11Š T E B E

TOMAŽ

Služil, skrbel, pomagal občanom

253

Podlaga

Politiko vedno jemljem kot dobrodošlo konkretno delovanje za (najvišje) skupno javno dobro brez osebnih interesov, brez besedičenja, hvalisanja, koruptivnih, pridobitniških namer in dejanj, pošteno in strokovno. Mama me je od politike sicer vedno odvračala in mi obenem ponavljala: »Samo glej, da ne boš kaj vzel!«

Domžale – od leta 1954 do 1957 – sodeč po zapisnikih (v istem zvezku, ki sem ga dobil od nekoga v varstvo!).

Nismo imeli formalnega članstva. Po enem letu je klub prenehal delovati – pač, khm, študijske in druge obveznosti.

Zahod smo študentje elektrotehnike spoznali na ekskurziji po Nemčiji s podporo Deutscher Akademischer Austauschdienst leta 1972.

Naslednje leto pa sva z Janezom Cerarjem štopala na njihov sedež v Bonnu in kljub nenapovedanemu prihodu presenetljivo takoj dobila ’službo’ v tovarni kamene volne znamke Sillan v Ludwigshafnu. Zaradi slabega znanja jezika so naju iz tehničnega biroja dali za vajenca v elektro delavnico, kjer pa sva v dveh tednih napredovala v samostojna električarja.

Pač prijazni Nemci!

Nekako javno sem začel delovati leta 1973, ko smo januarja ustanovili ‚neodvisen‘ Klub študentov domžalske občine (»ŠTUDENT NAJ BO«, zapis Draga Flisa v Poročevalcu 20. 12.

1973). Organizirali smo se samostojno, brez pokroviteljstva npr. ZSMS – Zveze Socialistične Mladine Slovenije, s katerimi pa smo sodelovali. V Občinskem poročevalcu z dne 20. 1. 1973 je pod naslovom »ŠTUDENTJE IN ŠTUDENTKE ZOPET ZDRUŽENI V KLUBU!« o nameri o ustanovitvi omenjenega kluba iskrivo pisal Jože Skok v imenu pripravljalnega odbora.

Še prej sem kot košarkar v KK Domžale, po opravljenem šolanju na DIF-u (Državni Inštitut za fizkulturo – tako smo rekli VŠTK – Visoki šoli za telesno kulturo), leta 1971 začel trenirati pionirje in mladince. Vse neprofesionalno, hkrati s študijem na Fakulteti za elektrotehniko ter s treningi v prvi ekipi KK Domžale in igranjem v II. zvezni ligi zahod – kot igralec na klopi.

Izvršni odbor kluba smo sestavljali: Marjan Kaliman, predsednik; Marjeta Stenovec, tajnik; Poldka Bregar, blagajnik in odborniki: Vito Habjan, Marija Habjan, Jože Skok, Drago Flis, Pavel Peterka, Janez Cerar in moja malenkost.

Ob 8. marcu 1973 smo izvedli recital MATI, 28. novembra pa smo izvedli odmevno brucovanje (na sliki majceno vabilo, objavljeno v Obč. poročevalcu). Jože je zapis o njem v poročevalcu naslovil »PO DOLGIH LETIH ZOPET BRUCOVANJE«. Zadnje je bilo v petdesetih letih, ko je deloval Akademski klub

254

Bil sem Iskrin štipendist. Leta 1974 sem se zaposlil na njenem Zavodu za avtomatizacijo na Tržaški v Ljubljani, diplomiral na Fakulteti za elektrotehniko, smer Avtomatika s področja računalništva in po enem letu dela odšel na enoletno ’služenje’ vojaščine za ’oficirja vođenja’ sovjetskega protiavionskega raketnega sistema SAM S-125 Neva v Batajnico, veliko vojaško letališče pri Beogradu. Rakete za obrambo pred napadi z Zahoda(!?) so bile veliko zapravljanje. Ves čas sem bil ‚dvorni‘ fotograf sovojakom, tudi med prekomando v divizionu nad Logatcem. Ostali so zanimivi spominski posnetki.

Po vrnitvi v preimenovano podjetje Iskra, raziskovalni inštitut marca 1977 sem po treh mesecih dal odpoved zaradi pomanjkanja pravega inženirskega dela. Lahko bi šel v IBM, pa sem se odločil za Iskro Elektromehaniko Kranj, ki je iskala inženirja za delo v razvoju svojega licenčnega partnerja Bell Telephone Mfg. Co. v Belgiji. V »živo« – polovico časa skupaj z družino – sem se dve leti seznanjal z vsakodnevnim življenjem na Zahodu, predvsem pa sem se naučil timskega, sistemskega, strukturiranega in strokovnega dela ter tehnik pri funkcionalnem in izvedbenem razvoju programske opreme (SADT) – na njihovem novem projektu telefonskih central.

Drugo leto bivanja in dela sem bil v Antwerpnu sam in edini iz Jugoslavije. Imel pa sem že veliko prijateljev in znancev: zelo dobrega Fonsa Groenena iz knjižnice in nekaj kolegov iz firme, tudi s Tajvana, predvsem pa soigralce košarkarje v rekreacijski ekipi firme, pa tudi v klubu, ki sem ga treniral. Ja, za Belgijce smo bili takrat Jugoslovani pojem v košarki.

Na začetku ‚obuke‘, predvsem s tehničnimi predmeti, sem doživel edini političnoideološko pritlehni način ’verbovanja’ v partijo – Zvezo komunistov (ZK). Na zboru ’pitomcev’, ki smo se šolali za čin vodnika, je bilo po prvem delu zbora za vse rečeno, da je drugi del namenjen članom ZK in tistim, ki imajo namen vstopiti v ZK. Kar tako preprosto, direktno, brez vsakega pogovora, povabila – očitno tudi kot nekakšno pogojevanje! Presenetljivo, ker se mi, vojaki, Slovenci in Makedonci, o tem nismo pogovarjali niti prej niti kasneje niti nam ni bilo pomembno. Jaz sem vstal in pred vsemi odkorakal ven. Kakšnih posebnih posledic ni bilo.

Po sedmih letih sem zaradi zastarelega načina dela na programski opremi (strojno kodiranje na papirju), ko smo končali razvoj prilagoditev in končali testiranje nove telefonske centrale Metaconta 10CN (v Celju) odšel v takrat povsem nov oddelek tehničnih aplikacij v Delto, ki je

255

takrat imela šele 300 zaposlenih, z računalniki PDP in VAX ameriške družbe DEC. Po združitvi z Iskro računalniki je bilo vzpostavljeno še boljše ustvarjalno in delovno okolje z moderno ameriško miniračunalniško tehnologijo in povsem slovensko mikroračunalniško opremo, bazirano sicer na ameriških čipih, operacijskih sistemih in aplikacijah.

paketa SCADA iz Švice. Projekt IMC je bil podlaga oz. povezan z mojim magisterijem.

Med študijem ob delu sem bil dvakrat po 14 dni tudi na univerzah v Stockholmu in Uppsali.

Na vrhuncu Iskre Delte je delalo na razvojno, tehnično inventivnih samostojnih projektih dva tisoč inženirjev, v celoti zaposlenih pa je bilo preko tri tisoč. To je bilo enkratno obdobje združenega domačega znanja in izkušenj, konkretne ustvarjalnosti in projektov ter odličnega sodelovanja z ZDA, ki mora biti za zgled in bi ga morali ponovno udejanjiti, ne pa le govoričiti o Sloveniji kot vzorčni, pa še zeleni, digitalni družbi. Drugje po svetu države to podpirajo, so odprte in tudi ustvarjajo podporne soustvarjalne inovativne zagonske »silicon valley«: Čile, Portugalska, Izrael, ..., Estonija, Finska ...

Vodil sem poseben oddelek mikroračunalniških tehničnih aplikacij in delal konkretno na projektih, predvsem na posebnem, povsem samostojno razvitem t. i. inteligentnem mikroračunalniškem komunikatorju IMC z najnovejšim mikroprocesorjem Motorola 68000 in lastnim operacijskim jedrom, ki je bil potem vgrajen v sisteme vodenja v realnem času v energetiki na bazi sicer licenčnega

Kriza gospodarstva in političnega sistema, najhuje v letih od 1985 do 1990

Sploh se nisem zavedal, v kakšnih katastrofalnih razmerah je bila takrat Jugoslavija. Bi se pa moral. Saj smo ‚morali‘ dinarje takoj menjati v marke, da nismo zgubljali ob 20–30-odstotnem razvrednotenju vsak mesec! Bil je enopartijski sistem z edinim vsemogočnim odločevalcem izbrancev v ZK. Vse ostale organizacije so bile za vtis demokratičnosti in vodene iz komitejev ZK ali s člani ZK. Tudi t. i. samoupravni socializem. Tale droben izsek iz objav potrjuje navedeno: »O vseh kandidatih za predsedstvo in najodgovornejše funkcije v njem sta posebej razpravljala in dala soglasje tudi Komisija za kadre pri OK ZMS Domžale in Koordinacija za politično delo pri Komiteju ZK Domžale.« (OK ZMS – Občinska konferenca Zveze mladine Slovenije; Občinski poročevalec, 1973, 1974).

Socialistične zveze delovnega ljudstva. No, bilo je tudi nekaj izjem.

Zagon na tehničnih aplikacijah od leta 1983 je po treh letih v Iskri Delti brez pravih projektov zamrl. Iskra Delta je postala prevelika, strateško izpostavljena, preveč samostojna, partijsko neobvladljiva, pomembno vlogo je imela tudi fovšija v slovenskih firmah, predvsem pa v gospodarsko-partijskih strukturah drugih republik in tudi v vojski. Ob tem je na površje udarila gospodarska kriza zaradi zapravljanja in neučinkovitega (samoupravnega) socialističnega sistema, predvsem pa zaradi netržnega in partijsko dirigiranega gospodarstva. Inflacija je bila npr. leta 1988 neverjetnih 1.255,7-odstotna, decembra 1989 pa že 2.700-odstotna! Gotovina v dinarjih je bila ubijajoča oz. ’smrtna’, če jih niste pravočasno pretopili v marke! Dolg je bil 16 milijard, devizne rezerve pa 6 milijard dolarjev.

Malo kasneje, januarja 1990, tik pred prvimi demokratičnimi volitvami, so Iskro Delto zaradi

Tržnega gospodarstva ni bilo. Isti proizvodi doma so bili dražji kot čez mejo. Izjeme v uspešnosti je bilo zaradi uravnilovke treba zatreti, čeprav se je o tem veliko govorilo na partijskih forumih in pisalo v glasilih

256

interesno-koruptivno-partijsko-vohunskih ozadij spravili v povsem neupravičen kreditnofinančni stečaj.

Pri projektu krmiljenja za pakirni stroj steklenic, ki je bil razvit na novo in s fleksibilnim ’makro’ programom, se je po prvi namestitvi v Šentilju v naslednji v Jamnici na Hrvaškem kmalu zatem začela vojna. Jedro programa mi je celo uspelo prodati avstrijskemu partnerju v Gradcu. Vmes sem delal za Petrol Zemeljski plin – svetovanje, programske in aparaturne rešitve in prilagoditve, z Mikrohitom – zajem procesnih podatkov čistilne naprave v Kranju, z Mikro Ado pa izvajal seminarje o implementacijah z mikrokontrolerji 8051, metodičnem obvladovanju zahtevnejših projektov, strukturiranem programiranju in testiranju.

Leta 1986 sem zaradi pomanjkanja izzivov zapustil Iskro Delto. Začel sem najprej v Zarji elektroniki Kamnik z razvojem povsem nove mikroprocesorsko vodene kombinirane protipožarno-protivlomne centrale. Dogovor, da razširimo področja aplikacij, se ni spoštoval, zato sem po nekaj mesecih odšel na svoje kot inovator v svobodnem poklicu in jim še nekaj časa pomagal.

Imel sem ambicijo sodelovati pri projektih, ki jih je bilo nekaj. Toda izkazalo se je, da so po prvih implementacijah zastali, ni bilo nadaljevanja, ni bilo novih. Bilo je le veliko razvojnega dela, malo ponovitev in vedno manj prihodkov. Propad take ekonomije je bil očitno neizbežen in razpad Jugoslavije jo je rešil pred dolžniškim zlomom in del tega prenesel na naslednice.

Moral sem si najti zaposlitev. V letu 1991 sem šel na ministrstvo za obrambo zaradi povsem konkretne naloge in projekta zaščite in varovanja informacij za najvišje državne inštitucije. Zadevo smo implementirali do polne realizacije v dveh letih. Poenostavljeno rečeno, šifrirno-kriptografski sistem digitalnega prenosa podatkov ali dokumentov (samostojen razvoj) in kripto telefone za varne pogovore (licenčni zahteven nakup mimo raznih vsiljevalcev).

Prvega menda uporabljajo še danes! Žal ne npr. kak arbiter v pogovoru z agentko, da bi ga ne prestregli oz. dešifrirali raznorazni prisluškovalci.

Na primer projekt krmiljenja stroja za sortiranje desk je bil unikaten za takratne čase – bil je razstavljen na prvi (in po mojem vedenju edini) razstavi o inovacijah v Občini Domžale od 14. do 23. decembra 1987 v knjižnici (slika).

257

DEMOS

sem bil zavrnjen, češ da mojih izkušenj oz. specialnosti ne potrebujejo! Med samo vojno oz. agresijo Jugoslovanske ljudske armade neposredne nevarnosti nisem doživel. Sem jo pa zaznal posredno ob dogajanju v bližnji okolici – trikrat.

Dolg uvod se mi je zapisal ob pregledovanju, kako mlad človek vstopi v politiko – v delovanje za skupno dobro, strokovno in pošteno delo, kar naj bi slednja izvorno bila.

Prvi pravi dejaven vstop v (strankarsko) politiko je bila kandidatura na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji leta 1990 – 22. aprila, na volitvah v Domžalah – danes bi rekli v svet občine, in sicer na skupni listi Demos (SDZ, SKD, SKZ) kot član Slovenske demokratične zveze (slika kandidature, objavljene v Občinskem poročevalcu 30. 3. 1990).

Prvič dne 26. junija 1991, ko je bila v takratni mengeški krajevni skupnosti zasajena in blagoslovljena lipa državnosti. Mengeška godba je priredila sprevod, združeni pevski zbori pa so nastopili pred novim gasilskogodbenim domom. Pod lipo so v steklenici vložili spominsko listino. Slavnostni govornik je bil predsednik krajevne skupnosti gospod Janez Per. Nagovor je imel mengeški župnik gospod Franci Juvan, ki je lipo ob ubranem pritrkavanju tudi blagoslovil. Na Gobavici je zagorel tudi kres. Kronist poroča še, da so lipo zasadili tudi Topovci in Dobenci. Glasilo Slamnik je poročalo o dogodku v slikah, in sicer z naslovom Blagoslov lipe slovenske državnosti 1991 v Mengšu.

Petletno obdobje, do konca leta 1994, sem tako deloval kot član skupščine, dve leti kot zunanji član izvršnega sveta in zadnji dve leti kot njegov predsednik. Politične in organizacijske izkušnje sem si nabiral sproti. Dobra podlaga so mi bile dolgoletne konkretne prakse inženirja in projektanta, da sem se lažje spopadal s pravnimi, organizacijskimi in birokratskimi zadevami ter se uspešneje boril za konkretna dejanja v dobro in za gospodarnost in koristi vseh. Obdobje je bilo izjemno ustvarjalno in dinamično ter poučno. Marsikaj bi morali tedaj še spremeniti oz. narediti bolj odločno in temeljito.

Spominjam se sproščene in vesele zabave pred gasilsko-godbenim domom pozno v noč, nazdravljanju s penino neodvisnosti 1991, dobri glasbi in spokojnemu odhodu domov.

Danes beremo spomine takrat odgovornih mož o tem, da so že zgodaj tega dne, bila je sreda, izvedli izhod iz vojašnic tanki I. tankovske brigade jugovojske na Vrhniki. Vojna za Slovenijo se je že začela med samim proslavljanjem razglasitve državnosti. Formalna razglasitev je bila 25. junija v takratni republiški skupščini, dan pred potekom šestmesečnega roka po razglasitvi plebiscita za samostojno Slovenijo 26. decembra 1990. Tanki so z Vrhnike krenili v četrtek, 27. junija, pred 3. uro in skozi Mengeš prihrumeli okoli 5. ure na poti proti letališču Brnik.

Kot član Slovenske demokratične zveze (SDZ) in po razpadu Narodnih demokratov (ND) sem deloval bolj s prevzemanjem posameznih nalog kot s funkcijami v stranki. Spomini in izkušnje so bogastvo, ki nas krepi in povezuje.

Tedaj (Tone pa še dandanes) sem se redno udeleževal petkovih druženj v igranju košarke.

Na sliki smo ob panojih ob 20-letnici SDZ. Bil sem samozaposlen, moral sem iskati delo na novih projektih in ustvarjati. V vojni za Slovenijo nisem imel nobene vojaške vloge.

Sem se sicer ponudil, imel sem čin kapetana brez šolanja ali izkušenj poveljevanja, pa

258

259

Vojna za Slovenijo se je začela. Zaradi odločnosti takratne Demosove vlade, dobrih priprav in pogumnih mož ter uspešnega vojaškega odgovora je bila samostojnost obranjena oz. priborjena.

sem deloval na projektu avtoceste Vransko– Domžale–Ljubljana, kar opisujem v posebnem poglavju.

Obdobje demokratizacije je bilo v Domžalah sorazmerno kooperativno, skoraj koalicijsko med raznorodnima skupinama strank. Izvršni sveti so bili sestavljeni iz članov različnih strank, pet pa jih je bilo imenovanih izmed vodij področij v upravi, to so bili t. i. sekretarji posameznih resorjev na takrat veliki občini Domžale, ki so bili zaposleni že pred prvimi demokratičnimi volitvami. Vodstvo Skupščine Občine Domžale, sestavljeno iz treh zborov, je sestavljalo šest (pod)predsednikov, župan in podžupan – beri predsednik in podpredsednik SO Domžale. Koalicija Demos je bila zastopana z največjim deležem, pa tudi Marko Vresk, predsednik Zbora združenega dela, zveza sindikatov in Simon Mavsar, podpredsednik Družbeno političnega zbora ter ZSMS – Liberalna stranka.

Drugič, ko smo med samim potekom 11. zasedanja Skupščine Občine (SO) Domžale, dne 27. junija 1991 skozi odprta okna zaradi poletne vročine slišali streljanje in opazovali helikopterske prelete specialcev jugovojske v smeri Depale vasi z namenom pomagati svojim enotam in prebiti blokado teritorialne obrambe in enot policije v Trzinu. Verjetno tiste ob 17:.44 (Opis bitke v Trzinu - http://dk.fdv.unilj.si/diplomska/pdfs/Gjergjek-Ladislav.PDFstran 30). Predsednik g. Ervin Schwarzbartl je prekinil sejo, ki smo jo po kratkem premoru nadaljevali. Šele pozno zvečer, po krvavi bitki, so se jugovojaki predali. Zapis se najde v Slamniku z datumom 12. 7. 1991: »Pravzaprav bi lahko rekli, da je 11. skupno zasedanje naše skupščine, ki je bilo 27. junija 1991, potekalo v vojnih razmerah, saj se je med samo sejo iz smeri Depala vas oglašalo streIjanje, delegati pa so vseskozi spremljali tudi novice po radiu, ki so pripovedovale o poteku agresije JLA.«

Naslov intervjuja z 21. maja 1990 izvoljenim predsednikom SO Domžale, županom, mag.

Ervinom A. Schwarzbartlom je lepo sporočilo k sodelovanju: »Bodimo srčni – podajmo si roke!« (Občinski poročevalec, 17. 6. 1990)

Tretjič sem iz oddaljenosti doživel agresijo jugovojske, ko sem se samo kakih deset minut pred letalskim bombardiranjem oddajnika v Domžalah peljal mimo. Ko sem prišel domov v Mengeš, so odjeknile eksplozije.

Ivan Kepic je bil prej in po tem obdobju mislec, komentator in vzpodbujevalec dogajanja v občini, družbi, politiki. Kot primer objavljam njegovo sporočilo ob imenovanju prve demokratično izvoljene skupščine v Občini Domžale, zapisano v junijski izdaji Občinskega poročevalca (slika).

Deloval sem kot odbornik v skupščini in se posvečal posameznim temam oz. problemom.

Npr. delovanju in spremljanju poslovanja in preoblikovanju (privatizaciji) komunalnega podjetja, ustreznosti delovanja centralne čistilne naprave, okoljski problematiki itd.

Besedilo: »Per aspera ad astra Vsak začetek je povezan z določeno mero negotovosti in šele vaja naredi mojstra, za kar pa je potreben čas.

In kaj je čas, to nerazvozljivo vprašanje? Čas prihaja iz prihodnosti preko sedanjosti, ki ne obstaja, in sega v preteklost, ki je prenehala obstajati. In če hočemo razumeti letošnje volitve kot razmejitev med preteklostjo in prihodnostjo, ki je irealnost, dokler ne postane realnost, potem namere letošnjih svobodnih

Od julija 1991 sem deloval tudi kot član izvršnega sveta (IS), pristojen za obrt, podjetništvo in turizem pod predsedovanjem Jožeta Leniča. Na sliki je zapis o usmeritvah in nalogah (Slamnik, 26. 9. 1991, stran 3).

Od 4. 3. 1993 pa kot predsednik IS. Zelo veliko

260

volitev prav gotovo nismo pravilno doumeli.

Za kaj namreč gre?

pri tem sem mislil na Jožefa Školča, ki ga je motilo, da so se »demosovci samodisciplinirali v brezoblično gmoto«. Ali ne želi slovenski narod celo več? Da bi se namreč ne samo demosovci, ampak tudi liberalci, prenovitelji in drugi samodisciplinirali v skupno in usklajeno »gmoto« pri vseh tistih vprašanjih, ki so racionalnega oziroma nadstrankarskega pomena za Republiko Slovenijo in njene državljane. Sicer pa bo šele soočenje s konkretnimi problemi pokazalo, katera od strank je pripravljena voziti odgovornost za politično in gospodarsko prenovo ..., ko demokracija ne bo več samo abstrakcija.

Vsekakor: izvolili smo novo slovensko oblast, kar prav gotovo ni mačji kašelj. Nemir, ki se tu pa tam polašča ljudi, je v veliki meri neupravičen, z njim je povezan predvsem prehod v nove politične odnose. Etično in moralno nedopustno bi bilo, če bi drug drugega kakorkoli ustrahovali z možnostjo maščevanja ali revanšizma ene ali druge strani, raje SPREMENIMO sami sebe, spremenimo kajpak na bolje.

Na prizorišču predvolilnega obdobja se pojavljajo, ne rečem, da množično, izrazite težnje, kako pred vse, s čimer nas je bogatila in siromašila preteklost, postaviti negativen prizvok, vse, kar pa obljublja prihodnost, pa da je že vnaprej »obsojeno« na uspeh. To je navadna contradictio in terminis, kajti nobena stran ni tako slaba, da ne bi bila vsaj malo dobra in nobena stvar ni tako dobra, da ne bi bila vsaj malo slaba. Po tej logiki tudi slabega človeka ne more biti, le manjka mu dobro.

Predvsem je treba vedeti, da se je v sedanjem povolilnem času zamenjala vloga očiščevalcev napak in prestopkov: včeraj je »demos« (ljudstvo) očiščeval partijo s svojimi videnji in ugotovitvami, danes pa se prenovitelji izdajajo v vlogi očiščevalca Demosa in ga opozarjajo, da je skupščina najvišji organ vseh državljanov Slovenije in da je treba dosledno slediti demokratičnim postopkom.

Prvotno sem sledečemu razmišljanju hotel dati naslov »Ko bo popustila užaljenost poraza« in

Družimo se z ljudmi in ne z »otrobi«, da nas ne 261

bodo požrle svinje. Nastopajmo skupaj, kjer le moremo, in ne onemogočajmo drug drugega: ne bodimo v posmeh tistim, ki so že vnaprej anatemetizirali našo demokracijo, in tudi drugim. Pamet v roke in v glavo, kakor pravijo bratje Srbi, ograjujem se od srbske politike.

Nihče od nas še ni povedal vsega: ne kristjani, ne liberalci, ne prenovitelji, ne drugi, ali ne bi torej drug drugemu malo bolj prisluhnili in se morda okoristili z nenadejanimi odkritji sogovornika.

Politično gledano je Demos na Domžalskem deloval do konca leta 1994. Na državnem nivoju pa je bilo s prvotno koalicijo Demos konec s padcem 1. vlade s predsednikom Lojzetom Peterletom. Kasneje so bile le (velike) koalicije LDS z deli Demosa, ki so bile pogojno upravičene zaradi podpore in pomena vstopa v EU in na evrsko območje ter NATO. SDS le do ’Depale vasi’ marca 1994.

Celoten mandat prve demokratično izvoljene Skupščine Občine Domžale od 21. maja 1990 do 31. devembra 1994 je operativno potekal v kar zglednem medsebojnem sobivanju in sodelovanju v bistvu dveh skupin, in sicer Demosa in naslednic prejšnje partije ter njenih organizacij.

Pri vsem pazimo na besede! Moj pokojni oče je neštetokrat dejal: Boljši je en premislek, kakor en dan hoda. Tudi demokracijo moramo pravilno razumeti in ne segajmo v »vrhove« (beri: brezna), kjer so le-ta že izrojena. Svoje meje naj ima tudi naše slovensko prilagajanje in nenehno dogovarjanje, ki nas je pripeljalo skoraj na rob propada, začnimo ukrepati!

Konstruktivno, v blagor vseh državljanov Republike Slovenije. Hitro pa pravijo, da se naredi samo figa, pa še tista ne vedno! Per aspera ad astra« (»prek trnja do zvezd«, op. a.).

Izvoljeni v novih strankah smo delali z vsem žarom za urejanje javnih zadev in gospodarstva ter v podporo demokratizaciji na občinskem in na državnem nivoju. Dejstvo je, da je do sprememb prišlo zaradi vsesplošne krize monopolno netržnega gospodarstva ob kar 1250-odstotni inflaciji (1988), perestrojki (1986) in padcu berlinskega zidu (1989) ter s padcem komunističnih režimov v Vzhodni Evropi.

262

263

Politika/družba: samostojna država Slovenija 1990–1995 – glavni izzivi, uspehi, zamujeno, dobro, napačno ..., izkušnje

V tem delu je poudarek na mojem delu v Izvršnem svetu Skupščine Občine (IS SO) Domžale, predvsem v slabih zadnjih dveh letih, ko sem bil njegov predsednik. V času mojega mandata predsednika Izvršnega sveta – nastopil sem ga 4. 3. 1993 – so bili v njem še, poleg Jožeta Leniča in Milana Jenčiča, prejšnji člani: Matjaž Karlovšek, podpredsednik IS, Anton Preskar, prvi predsednik IS, Boris Grabrijan in Stanislav Oražem. Poleg polno zaposlenih vodij oddelkov v občini – Irena Gričar, Franci Juhant, Janez Kovač, Zoran Kramžar, Bogdan Zupan – dodatno še Stanislav Ocepek za področje inovacij, tehnološki razvoj in raziskave, Franc Herle za obrt in podjetništvo, Janez Per za področje turizma in razvoj podeželja, Milan Pirman za samoupravo, od julija 1993 pa še mag. Franc

Capuder za področje kakovosti in nadzora pogodbenih izvajalcev (javna razsvetljava, komunala, uprava ...) in od junija 1994 Jurij Berlot, ki je nadomestil pokojnega Francija Juhanta. Na sliki s(m)o vsi razen slednjih dveh in župana, je pa na sliki njegova tajnica Irena Kosec, skupaj z direktorjem komunale Jožetom Duhovnikom, geodetske uprave Zmagom Čermeljem, sekretarjem IS Brankom Heferlom in vodjo inšpekcij Francem Korošcem.

Izvršni svet je deloval v stanju priprav na nove občine – lokalne skupnosti, brez storitev, ki jih dandanes izvajajo upravne enote. Reforma je bila glede samostojnega referendumskega odločanja o novih, manjših občinah precejšnja polomija. V občini Domžale so se na referendumu 29. maja 1994 (slika) le v

264

krajevni skupnosti Mengeš večinsko odločili za samostojno občino (54 % ZA, 45 % PROTI ob 67-odstotni udeležbi). Tako je potem druge občine ustanovil z zakonom kar parlament, in sicer meseca oktobra − ustanovljenih je bilo 147 občin po evropskem zgledu, ki so nadomestile 62 družbenopolitičnih skupnosti.

Državne funkcije, ki so jih pred tem opravljale prejšnje, ozemeljsko večje občine, so bile prenesene na upravne enote, lokalne naloge pa so prevzeli novi organi novih občin.

Ironija delovanja prav(ič)ne države pa je, da je moralo Občino Ankaran odrediti ustavno sodišče zaradi spoštovanja ustavne pravice prebivalcev, ki so jo izglasovali na referendumu.

Podobno Občino Mirna.

prejšnjih treh letih sem si nabral izkušnje, imel pa sem tudi dobre kolege v IS in sodelavce v upravi Občine Domžale.

Uvedel sem oz. sem si moral priboriti – solidarnost do podeželja – 15 odstotokov deleža dohodnine iz razvitih delov (mest) je bilo namenskih za investicije na podeželju (vodovodi, ceste ...).

Na sliki (levi del) je zapis v Slamniku (21. maj 1993) o proračunu 1993, ki ga je pripravil IS pod mojim vodstvom. V tem Slamniku so prispevki o sprejemanju tega proračuna, o projektih in tudi že objavljeni razpisi. Za leto 1994 je bil tudi sprejet pozno, marca 1994, čeprav je bil zastavljen že s proračunom 1993 in posredovan v predhodno obravnavo po dopustih leta 1993 – osnutek proračuna 1994 je bil na IS sprejet že 27. 10. 1993. Še prej smo delovno verzijo predstavili in se o njem

Najbolj operativna naloga je bila določitev ciljev s pregledom zatečenega in potreb, priprava, sprejem v IS in na skupščini in izvajanje proračunov – za leti 1993 in 1994. V

265

pogovorili v vseh 24 krajevnih skupnostih – z javnim povabilom v Slamniku 17. 9. 1993 (slika – desni del). Bilo je veliko napetosti (konec sedanje občine, avtocestni koridor, prometni zastoji ...) ter mnogo želja in potem amandmajev predvsem za dokončanje različnih investicij na podeželju, tako da je bil na skupščini sprejet šele po petih mesecih!

med bitko v Trzinu, je bil sprejet sklep (zapis iz Slamnika, 12. 7. 1991): »Preden so delegati odločali o vrsti imenovanj, so sprejeli še sklep o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini »Grad Krumperk«, katerega glavna naloga je pridobitev dokumentacije za oblikovanje bodoče podobe gradu in njegove okolice, …«.

Ob proračunih in izvedbi smo morali urejati vrsto pomembnih zadev. Nekaj obsežnejših in pomembnejših na kratko navajam. Daljši je zapis o trasiranju in umeščanju koridorja V. mednarodne avtoceste Barcelona–Kijev skozi Občino Domžale.

Primer vračanja zaplenjenega, in to ne v celoti v naravi, je prav območje gradu Krumperk.

Razen samega gradu z dvoriščem pred njim in gozdov ni bilo do danes vrnjeno še nič od preko 40 hektarjev zemljišč, ki jih poseduje Biotehniška fakulteta, ki je dobila območje v ‚upravljanje‘ v 70. letih. Vztrajno zavrača vrnitev v naravi zaradi izjemno znanstvenoraziskovalno nenadomestljivo pomembnega hleva s kurami! Primer njihove argumentacije je v odzivu »Biotehniška fakulteta in denacionalizacija posestva Krumperk« v Dnevniku (14. 1. 2017). Iz zapisov, stanja in dogajanja na terenu fakulteta opravlja čisto tržno dejavnost in kljub moratoriju, ki velja za premoženje v postopkih denacionalizacije, z gradnjami neovirano spreminja stanje na terenu in degradira grad Krumperk in njegovo okolico (odziv odvetnic družine Pogačnik, Dnevnik 28. 1. 2017).

Vrnitev zaplenjenega, olepševalno poimenovano denacionalizacija, je bila pomembna naloga Demosa v sklopu varovanja človekovih pravic oz. odprave krivic (in škode!).

Zakon (št. 27/91) je bil sprejet v štirih mesecih po razglasitvi državnosti Republike Slovenije – z veljavnostjo od 7. 12. 1991.

Kako (ne) deluje prav(ič)na država oz. kako (očitno predvsem interesno) delujejo njeni birokratski mlini, si poglejmo na sramotnem primeru, sedaj že skoraj 30-letne poti, še vedno nedokončane vrnitve zaplenjene lastnine družine Pogačnik.

Na sliki je zapis Matjaža Brojana o tem, ali je obnova gradu Krumperk (le) stekla. Grad je bil delno usposobljen in uporabljen za namestitev enot teritorialne obrambe v vojni 1991. (Občinski poročevalec, 4. 11. 1990) – o nameravani investiciji Grad Krumperk med slovenskimi podjetji (vodilni Intertrade, zastopnik firme IBM), Občino Domžale in firmo G-Square iz ZDA. Dogovarjanja so potekala že pred prvimi demokratičnimi volitvami, in sicer, ko sta v ’joint-venture’ z ameriškim partnerjem in Občino Domžale pristopila še Biotehniška fakulteta in Agroemona. Dne 26. 2. 1990 sta podpisali aneks k protokolu z dne 21. 6. 1989 (Občinski poročevalec, 15. 3. 1990) za razširitev programa na golf in za dodatnih 120 ha zemljišč dne 26. 2.1990. Še na junijski seji SO Domžale,

vsega zaplenjenega. ’Revolucionarni’, v bistvu interesni apetiti imajo še vedno podporo.

Demos je bil pri dokončanju pravičnih dejanj ustavljen. Tudi sam zakon o vračanju zaplenjenega je nedodelan oz. daje neustavno prednost subjektom, ki si zaplenjeno neutemeljeno lastijo, čeprav so ga le prejeli v uporabo. V primeru vrnitve zaplenjenega posestva Krumperk niti kasneje nismo uporabili vseh možnosti in argumentov, lastniki zaplenjenega pa ne vseh pravnih, odškodninskih in sodnih poti.

Smo pa končno vrnili v posest Rimskokatoliški cerkvi oz. Župniji Jarše cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah z Jelovškovimi freskami, kjer je takrat župnikoval gospod Lojze Rajk. Z njim sem se potem družil med bivanji v Bruslju, ko je deloval med Slovenci v Beneluksu.

Dokončno je bila vrnjena v last leta 1996.

Vrnitev celotnega posestva Krumperk, ki je bilo zaplenjeno gospodu Hinku Pogačniku, izjemnemu in vsestranskemu podjetniku, brez razlogov ali krivde, ni bila izvedena.

Oškodovanje družine je ogromno. Tudi države, ker je dober in uspešen strokovnjak in gospodarstvenik moral v tujino, da je lahko ustvarjal. Z njegovim premoženjem še sedaj nezakonito razpolagajo in se okoriščajo drugi. Še do danes niso preseženi (u)pravnobirokratsko-interesno vodeni postopki vrnitve

266

V skladu z ustavno določbo o pravici do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev (2. odstavek 51. člena) smo leta 1994 podelili koncesije zdravnikom in zobozdravnikom, kljub odkritemu odporu. Tako so lahko zasebniki v svojih ali najetih prostorih in s svojo opremo začeli izvajati (zobo)zdravstvene storitve z javnim pooblastilom in enakimi pravicami in dolžnostmi kot kolegi(ce) v javnih (zobo)zdravstvenih zavodih (brez prej

267

navedenih stroškov!). Podobno pravico do brezplačnega obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja na javni ali na zasebni šoli zagotavlja 2. odstavek 57. člena ustave (Odločba UstS U-I-269/1224, 4. 12. 2014). Shema ’JAVNA STORITEV’ pripada Tomažu Štihu, ki v zvezi s tem pravi, da je nebistveno, ali je izvajalec javne storitve v zasebni ali v državni lasti. Državo (naj) zanima, kako gospodarneje porabiti sredstva in ne diskriminirati.

privatno podjetje Grasto (kasneje so ga prodali avstrijski firmi Strabag) in javno komunalno podjetje Prodnik. Poslovanje slednjega v javnem interesu – pošteno in gospodarno – je stalen izziv.

Na neurejeno stanje ‚komunale‘ sva z gospodom Janezom Škrlepom opozarjala že na začetku delovanja v SO Domžale. Svoje mnenje sva zapisala v Občinskem poročevalcu, z dne 22. 11. 1990, in sicer na strani 7.

Reorganizacija Komunalno-stanovanjskega podjetja Domžale leta 1994 v skladu s privatizacijo ter jasno in transparentno reorganizacijo za pošteno in gospodarno izvajanje javne službe je bila tudi zahteven zalogaj. Nastali sta dve podjetji, in sicer MNENJA: Kako naj deluje naša komunala Spoštovani občani in volivci, želiva vas opozoriti na problematiko komunale v domžalski občini. Upala sva, da bodo lahko hitro uredili komunalno dejavnost, tako da bo začela delovati v dolgoročnem interesu občanov in njihovega okolja in v skladu z novimi gibanji in spoznanji in tudi možnostmi na področju zakonodaje. Izkazalo pa se je, da izvršni svet, predsedstvo skupščine in skupščina, kot ustanovitelj in finančni garant, ter ‘komunalno-stanovanjsko podjetje ne želita urediti svojega pogojno potrjenega statusa s strani nove skupščine in dokončno ureditev odlagata na čas, ko bodo sprejeti ustrezni republiški predpisi. Druge občine (Lenart, Gro-

suplje, Kranj ...) pa ne odlašajo (in se ne izgovarjajo na one zgoraj) in so v skladu s sedanjo veljavno pozitivno zakonodajo ustrezno spremenile odloke o komunalni dejavnosti, kar jim že prinaša pozitivne spremembe.

Pozivava zainteresirane občane, da se s svojimi mnenji priključite k razpravi o problematiki komunalne dejavnosti v občini Domžale, da javno poveste svoja stališča in nam posredujete informacije iz drugih okolij. Mnenja lahko posredujete na sekretariat SO Domžale ali pa tudi na poslansko pisarno v KS Mengeš, ki deluje vsako sredo od 18. do 20. ure (tel. 737599 ali 737081, za odbornika OS Domžale Tomaž ŠTEBE, Janez ŠKRLEP).

Problematika odpadkov, onesnaževanja, čiste pitne vode je bila vseobsežna. Že pred tem, posebno pa v 80. letih so posamezniki javno opozarjali na odnos do okolja, narave in vplivov na zdravje – npr. zapis »NARAVA PROSI: ‚PUSTI ME ŽIVETI‘« s sliko smetišča sredi Mengeškega polja (Občinski poročevalec, 2.

7. 1988).

Mengeškem polju, od Dimčevega znamenja proti zahodu, da bi bolj kvalitetno vodo iz njih dodajali/mešali z vodo iz vodnjakov/črpališč podtalnice, ki jih vidite nad Stobom oz. pod Lipcami – JZ od Grobelj. Pitna voda iz teh zajetij je presegala dopustne meje kemijskih kontaminantov (nitrati, atrazin, pesticidi).

Zasuli in prekrili z zemljo smo tudi eno gramoznico v bližini, jugozahodno od črpališč podtalnice – v bližini nekdanjega bara Čep, kot po domače rečemo temu predelu.

Ena prvih organiziranih skupin je bilo Društvo za varstvo okolja regije Domžale–Mengeš– Kamnik, ustanovljeno 23. maja 1983 v Mengšu. Pred nekaj leti je prenehalo delovati.

Med člani so bile razlike v dojemanju in, žal, v posameznih interesih. Zadnji predsednik, arhitekt Jože Nemec, še vedno neutruden in prizadeven okoljevarstvenik ter skrbnik kulturne in naravne dediščine, je na mojo prošnjo dodal kratek pogled na umeščanje poteka AC.

Oboje smo naredili z dobrimi nameni in na podlagi strokovnih mnenj, toda povsem neprimerno. Iz gramoznice nismo odpeljali odpadkov, ampak smo ravnali nedopustno, podobno kot v drugih primerih ‚sanacije‘ divjih odlagališč. To delo nas še čaka – drago, toda nujno. Tudi istočasno mešanje vode iz različnih virov naj ne bi bilo primerno oz. dopustno.

Smo pa v zadnjih dveh letih mandata IS izvedli tri globinske dolomitne vrtine VDG-2, -3, -4 na

Podedoval sem nerešene sodbe neplačila

mag. TOMAŽ ŠTEBE, dipl. ing., JANEZ ŠKRLEP, dipl. arheolog

268

269

Jarčevim za odkupljen porušen objekt z namenom tam graditi hotel. Prej so podrli Alkoobjekt z enkratno velbano kletjo vred. Potem pa s hotelom ni bilo nič – neodgovorno, brez resnega finančno-poslovnega načrta. Sedaj sta tam – v samem središču mesta! – že desetletja makadamsko parkirišče in (vsaj) tržnica!

pričakovanjem poslovnih povezav.

Podjetniških razstav danes ni več, niti kake podobne o inovacijskih dosežkih, kot je bila leta 1987. Tudi turnirji so po nekaj letih ponehali. Center Ten-Ten kot poslovni podvig pa je kljub vsestranski politični podpori predsednika dr. Drnovška opustel!

Prijetna namera v letu 1993 je bilo povabilo študentom za povezovanje in seveda za podporo ponovne organizacije brucovanja. Na sliki je moje povabilo študentom (Slamnik, 22.

10. 1993).

Pobratenje s takrat še najbolj slovenskim mestom Euclid blizu Clevelanda (Ohio, ZDA) je bilo podpisano in vzpostavljeno leta 1992 – urednik Slamnika Stane Stražar je 4. maja 1992 osebno prevzel ključe mesta Euclid. Julija naslednje leto je bil na obisku otroški pevski zbor Circle 2 SPJ iz Euclida, ki nadaljuje pevsko tradicijo med Slovenci. Nastopili so v Poletnem gledališču Studenec in sodelovali pri odkritju spominske plošče svojemu ustanovitelju Antonu ŠubIju (1899–1965) na njegovi rojstni hiši na Rodici. Obiskali so nas tudi predstavniki vojske – padec bombnika na Sv. Trojici. V Euclidu sva bila oba zadnja predsednika IS. Jaz sem ponovno potrdil pripravljenost za povezovanje (Resolution No. 293-1994) ob prisrčnem sprejemu pri županu – David Lynch in na Svetu Občine Euclid – velika kot takratne Domžale ali danes Koper z (le) osmimi svetniki – Cervenik, Dallos, Farrell (President of Council), Flowers, Gudenas, Miller, Sustarsic, Vadnal.

Občine v ZDA so bile statusno organizirane tako kot sedanje občine v Sloveniji. Lepo so me sprejeli tudi Slovenci, še posebej družine Habat in Pestotnik. Svetnik slovenskega rodu Bill (William R.) Cervenik me je peljal na NBA tekmo Cleveland : Detroit, kar je bilo posebno doživetje, poleg spoznavanja prave košarkaške dvorane v poslovno-trgovskem centru.

Knjižnica je prejela ogromno doniranih knjig iz Euclida. Po letu 1994 pa je bilo sodelovanje povsem ignorirano oz. ustavljeno.

Pokopališče Domžale – razširjen prostor, kot je danes. Rešili smo problem lastništva in odkupili zemljišče.

Plinifikacija leta 1993 – pristopili smo k prvim vgradnjam plinovodov v mestu Domžale.

Finančno smo podprli uvedbo oddelka za računalniško obvladovanje prostorskih dokumentov (GIS) v Razvojnem zavodu.

Zaživela je prva modemsko podprta spletna stran občine Domžale na BBS-platformi (Bulletin Board System), predhodnici interneta.

Izvedli smo zasnovo in začetno implementacijo občinskega komunalnega informacijskega sistema.

Osnovnim šolam so bili za izbirni pouk in tečaje računalništva dobavljeni računalniki – najprej najbolj zavzetim.

Inkubator v Domžalah v stari policijski stavbi je bil novost oz. posebnost. Še danes na tem območju ni nič podobnega – vsaj kak ‚coworking‘, kot se temu reče danes. Zgled nam je bil mnogo večji in uveljavljen v Münchnu, ki sem ga osebno obiskal. Za inkubator in sploh podjetništvo je bil zadolžen član IS, računalničar in podjetnik Stanislav Ocepek.

Kljub prenehanju velikih občin smo poskrbeli za celostno podobo s spodbudnimi, usmerjevalnimi gesli za vrednote (slika HOTENJA ZMAGUJEJO, MESTO NA DEŽELI, HARMONIJA Z NARAVO) – z maskoto Slamkom.

Ob petem teniškem turnirju ATP Slovenija Open 1994 smo organizirali razstavo podjetništva ’Pomlad v Domžalah’ s

270

271

Avtocesta mimo Domžal na odseku Vransko–Malence

Gost obremenjujoč promet po državni cesti M-10 je bila redna tematika z zahtevami o ureditvi na Trojanah, v Lukovici, Dobu, Trzinu.

Denar se je potrošil za ureditev odseka pod Trojanami (Baba), namesto da bi se pohitelo oz. počakalo na avtocesto (AC).

Menim , da smo se v Domžalah premalo zavedali težav, ki jih prinaša avtocesta, in smo čas, ko bi bilo moč traso še spremeniti, zamudili. Boj za ekološko sprejemljivejše variante (Franc Zajc jo je celo narisal) so vodili zgolj posamezniki. Če hočemo v tem trenutku vsaj ublažiti posledice, morata Skupščina občine in Izvršni svet voditi agresivnejšo avtocestno politiko, domžalski poslanci Državnega zbora morajo biti precej bolj »sitni«, pritisniti moramo na parlamentarne politične stranke, odveč pa ne bo tudi glasnost državljanskih združenj, civilnih skupin, društev in posameznikov.« Na isti strani pa je zapis novinarja Mira Štebeta z naslovom Cestni infarkt nam vse bolj grozi.

Razprava o trasi avtoceste se je povsem razburkala konec leta 1993 in predvsem v prvi polovici leta 1994, ko je ministrstvo posredovalo strokovne predloge možnih tras in po njihovem najprimernejše – zanimivo poimenovane Domžalska (verjetno zaradi bližine mesta). Jaz jo bom tu poimenoval Vladna. Iz variant je bilo povsem razvidno, da je osnovni namen ljubljanski obroč na vzhodu zapreti s kombiniranjem z mednarodno tranzitno AC vzhod–zahod in sever–jug – to je z U-avtocestnim potekom. Vse predlagane variante ministrstva so se zaključevale z razcepom Zadobrova.

Primer poziva je na sliki MI ČAKAMO, ONA NE: Avtocesta (Igor Lipovšek, poslanec SPD, Občinski poročevalec, 22. 11. 1990, str. 8).

Podoben poziv je zapisal v Slamniku 22. 7.

1993, str. 5, Pospešek gradnje avtomobilskih avtocest – navajam del: »Kot kaže, bo gradnja avtocest na Slovenskem stekla hitreje. Obetavni dogodki si v zadnjih dveh mesecih podajajo roke: ministrstvo za promet je pripravilo načrt pridobivanja sredstev in rokovnik izvedbe, Civilna iniciativa je v Cankarjevem domu izpeljala odmevno javno obravnavo o projektu gradnje avtocest v Sloveniji, obilica tragičnih nesreč je ustvarila med ljudmi »ugodno klimo« in naklonjenost avtocestnim načrtom, stranke v parlamentu so se praktično poenotile o namenski podražitvi bencina v korist avtocestnih gradenj. …

Razprava ob podanih, od vlade drugačnih izhodiščih in vidikih/okoliščinah je bila neverjetno obširna. Sodelovanje zainteresiranih in široko civilnodružbeno ozaveščenih je bilo presenetljivo, s tehtnimi predlogi, mnenji, tako strokovnimi kot civilnodružbenimi. Društvo za varstvo okolja Domžale–Mengeš–Kamnik je pripravilo svoj predlog – povsem jugovzhodni potek pod Trojanami, Dolskim – do razcepa Malence. Bila je najdražja med devetimi.

272

Kot predsednik IS in s sodelavci nismo mogli spregledati številnih pisnih in tehtnih dokumentiranih predlogov in argumentov za ustreznejšo traso od Vladne, ki jo doživljamo sedaj. IS je imel ožjo skupino za pregled študij vrednotenja variant v sestavi: Gnidovec, Kos, Pengal, Štebe.

IS je podprl vključitev strokovnjaka iz Švice (dr. arch. tech. Giovanni Gottardi, Zürich), ki ga je predlagal odbor nevladne pobude (sklep 18.

5. 1994). Izdelal je ‚provisional position paper‘ (dokument o predvideni trasi) na osnovi prometnih tokov 1992–2012 (maj 1994) kot protipredlog ‚opozicijske skupine‘.

Prejeli smo analizo iz Nemčije, Strassenbauamt Bayreuth: strokovna problematika odločanja o poteku trase AC skozi občino Domžale – pomoč vrednotenja za občino Domžale pri njenem iskanju sprejemljivega cestnega koridorja (julij 1994).

(september 1993). Na sliki je vodovarstveni vidik. Na mojo prošnjo je predstavil svoje gledanje na potek tedaj in na sedanje okoliščine in izkušnje.

Poznali smo probleme Münchna (vzhodna AC z zastoji zaradi mestnega, regionalnega in tranzitnega prometa) in Gradca, seznanjeni smo bili z obsežnim gradivom o ameriških pristopih.

Aktualen in poučen za sedanjost (2TIR, 3Ros) je tehten zapis članov društva – Jožeta Oberwalderja in Franca Zajca – v Slamniku (17. 9. 1993, str. 7) z naslovom Slovenija mora nujno graditi le nezastrupIjajoče avtoceste.

V občini ni bilo npr. Zelenih Slovenije, smo pa delovali s konkretnimi strokovnimi predlogi projektno, trajnostno, dolgoročno razvojno in okoljsko ter si prizadevali v skladu z geslom ’Harmonija z naravo’. Predvsem pri zavzemanju za bolj odmaknjeno traso avtoceste od mesta Domžale in njegovega urbanega in prostorsko-razvojnega zaledja ter polj na območju Dragomlja in Šentjakoba.

Konstruktivno in odprto smo sodelovali z zelo aktivnim Društvom za okolje regije Domžale– Mengeš–Kamnik, ki je bilo sicer ustanovljeno že 23. maja 1983 v Mengšu. Prispevali so številna mnenja in utemeljene predloge. Obe najbolj konkurenčni bližnji trasi je temeljito in strokovno proučil Jože Nemec, član društva, arhitekt in okolje-naravovarstvenik – 8 vidikov, in sicer primerjavo prometne vrednosti – gradbeno-tehničnih ukrepov obeh variant

To so avtoceste v gozdnih koridorjih. Take variante se morajo izbrati ne zaradi tega, ker bi bili gozdovi ali pašniki ekološko manj vredni od obdelovalne zemlje, ampak iz drugega razloga. Škodljivi vplivi avtocest, ki jih kakšna država zgradi na svojem ozemlju, do danes še niso dovolj raziskani. To velja zlasti za izpušne pline vozil. Danes jih opisujemo z neustreznim izrazom »onesnaževanje« okolja. To je fizikalni proces, ki se da s čiščenjem spet postaviti v čisto stanje. Pri izpušnih plinih, ki prihajajo v okolje z avtocest, pa gre za biokemični proces, za minimalno zastrupljevanje, ki se nikoli več ne da popraviti. Če avtoceste zgradimo po sredini Vipavske, Vzhodnoljubljanske in Savinjske doline – to so vrtovi Slovenije – potem bo kmalu dokazan 273

škodljiv vpliv take gradnje na okolje. Da bi na preostali obdelovalni zemlji ob avtocesti zasadili gozdni pas, je nesmisel, ko pa imamo dovolj možnosti dobiti tak gozdni varovalni pas z izbiro ustrezne trase. Po »najcenejši« varianti bodo ljudje v bližnjih naseljih vdihavali povečano dozo škodljivih plinov. Mogoče bo tedaj dokazana tudi rakotvornost izpušnih plinov in bi se izkazalo, da je dolinska varianta tehnično nedopustna. Saj mora projektant upoštevati vsakoletne izsledke zadevnih institucij o škodljivih snoveh v atmosferi naselja.

Izpušnih plinov pa ne vdihavajo samo ljudje, ampak tudi in zlasti rastline. Če so te rastline drevesa (»gozdna varianta«), se škodljivost tega ne vrne ponovno k človeku. Če pa so to rastline v naših treh zgledno obdelanih dolinah, so to pridelki v prehranjevalnem ciklusu prebivalstva in so tako ti ponovno izpostavljeni škodljivosti izpušnih plinov.

odgovornega projektanta slovenskih avtocest, da s svojo projektno nalogo seznanijo vse soudeležence. Eden od soudeležencev je tudi omenjeno društvo. Neupoštevanje naštetih pravil je v preteklosti velikokrat pripeljalo do zgrešenih projektov. Država Slovenija takih projektov ne sme več izdelovati, še manj pa izvajati.« Tehtna razprava – ob profesionalnem pristopu – je pripeljala do temeljite argumentacije za,od Vladne (nižinske Domžalske) do razcepa Zadobrova umaknjene alternativne čiste tranzitne trase direktno do razcepa Malence.

Ob nekoliko dražji gradnji sta bila dva bistvena dolgoročna argumenta za umaknjeno razvojno okoljsko alternativno traso: – AC-promet se ne meša s somestnim, mesto Domžale ima prostor za razvoj proti vzhodu in ohranja prostor in okolje, v katerega sicer grobo posega Vladna trasa; – povezava somestja regije Domžale–Kamnik se uredi s štiripasovnico Domžale–Trzin– Tomačevo in Domžale–Šentjakob–Zadobrova.

Vzhodni obroč Ljubljane se zgradi posebej, ne kot kombinacija z mednarodno tranzitno avtocesto.

Tovrstne raziskave so sicer manj dognane, a poglejte izvedbe avtocest v naših sosednjih državah. Nobena cesta ni zgrajena več po sredini doline, ne ustrašijo se tunelov in viaduktov, trasa poteka po sredi gozdov, ki tako postane najboljši filter za obvarovanje okolja, ne da bi bil pri tem poškodovan.

Sklep izvršnega sveta o dodatni presoji je temeljil na ugotovljenih pomanjkljivostih in neustreznem ocenjevanju in tehtanju mnogih vidikov prednosti in slabosti, pa tudi priložnosti in tveganj dveh bližnjih potekov AC: – Vladna (nižinska Domžalska), ob mestu Domžale, po najboljših zemljiščih, vodovarstvenem območju, med naselji ter z združevanjem prometa v somestju Ljubljane in regijskega, mednarodnega prometa na razcepu Zadobrova in na vzhodnem obroču Ljubljane ali povsem smiselna in konkurenčna; – alternativna (pobočna Trojiška), nekoliko vzhodna po slabših zemljiščih, gozdnatem pobočju, proč od naselij, proč od vzhodnega obroča Ljubljane, ki se zgradi samostojno, brez mešanega, skupnega regijskega in mednarodnega prometa, neposredno na AC vzhod-zahod na razcepu Malence.

Nekaj konkretnega o »Evropi zdaj«: »Nismo tako bogati, da bi gradili ‚poceni‘ avtoceste.« Slovenija ima pri graditvi gozdnih variant pravzaprav že tradicijo, saj so dosedanje avtoceste, npr. Vrhnika–Razdrto, zgrajene po gozdni varianti. Zato je popolnoma nestrokovno in nesprejemljivo, da bi sedaj to načelo opustili. Društvo za varstvo okolja Domžale–Kamnik je izdelalo študijo variante, ki vsebuje vse elemente najmodernejšega poteka trase.

Tudi projektanti – za Slovenijo so avtoceste veleprojekt – imajo svojo Hipokratovo prisego.

To je projektna naloga. V njej projektant zagotovi, da bo izdelal projekt v korist vseh udeležencev, upošteval vse tehnične norme, predpise in nepristransko kalkuliral investicije. Pozivamo naročnika, investitorja in

Jože Nemec, član društva, arhitekt in okoljenaravovarstvenik o avtocesti mimo Domžal: V prvih letih po osamosvojitvi je civilna družba spoznala, da se lahko vključuje v družbeno dogajanje in sodeluje pri ključnih odločitvah, pomembnih za državljane. Društvo za varstvo okolja Domžale– Mengeš–Kamnik je pri umestitvi avtoceste od Šentjakoba do Blagovice, ki se je obravnavala v letih 1993/94, kritično in tudi argumentirano opozarjala načrtovalce trase na pomanjkljivosti ter s temi povezane težave za prebivalce ob cesti kot tudi za udeležence v prometu (glej objave v časniku Delo, 9. 9. 1994 – Jože Nemec Avtocesta ne sme potekati po domžalskem koridorju in Avtocesta danes in jutri’.

V društvu, ki mu je predsedoval g. Franc Zajc, smo

274

izhajali iz predpostavke, da je avtocesta namenjena predvsem tranzitnemu prometu, primestni promet pa naj prevzame mreža rekonstruiranih vpadnic.

Uradni Domžalski varianti ceste smo predstavili alternativno Pobočno (Trojiško) varianto ter analizirali prednosti in pomanjkljivosti obeh.

Kot sinteza obeh je bila predlagana vmesna (pobočna) trasa, ki bi optimizirala prednosti posameznih obravnavanih rešitev. Ni bila sprejeta (načrt na sliki). G. Zajc je še opozarjal, da mesto Ljubljana ne sme biti stisnjeno v cestni obroč, avtocesta mimo Ljubljane pa bi morala biti po zgledu evropskih mest tripasovna.

Po dobrih dveh desetletjih, ko je promet nenehno naraščal, se je izkazalo, da so bili naši predlogi in napovedi v marsičem pravilni. Žal pa je zamujene priložnosti in napake za naprej težko popravljati.

275

dodatno AC vzhodneje samo za tranzitni promet. Poleg tega prometnega vidika, ki je danes kruta realnost s hudimi zastoji dvakrat dnevno, je šlo predvsem za dolgoročno zavarovanje prostora za urbani razvoj med mestom Domžale in zaledjem na vzhodu in med Dobom in Krumperkom ter za kmetijska zemljišča območja Dragomlja in Šentjakoba.

Zagovarjali smo ločitev mednarodnega prometa/tranzita od regionalno-lokalnega. Če bi šla avtocesta v Krtini v tunel in direktno na Malence in bi ljubljanski obroč ostal regionalno mestni, danes ne bi bili kilometrski zastoji vsak dan ob času prometnih konic. Drugo je seveda ustrezen javni promet.

AC Lukovica–Zadobrova–Malence za 1300 (tisoč tristo) milijonov! O ‚mehkih‘ dejanjih mobilnosti (delitev delovnega časa, delo od doma, delitev prevozov, prijazen in učinkovit javni prevoz ...) niti besede, le o ‚trdih‘ pristopih – asfaltu, betonu in železu ter še več vplivih na okolje, zdravje in kakovost bivanja.

Že takrat smo se zavedali problematike okolja in trajnostne mobilnosti – z množico pomenov, še posebej v vsesplošni digitalni, globalno medsebojno povezujoči dobi. V razpravah so se že tedaj omenjalo tretji pasovi zaradi obsega prometa. No, danes (2019) jih napoveduje DARS na severnem obroču in na

Interes prestolnice je bil dobiti obroč takoj, tudi za ceno vsakodnevnih zastojev in tranzitnega mednarodnega in obsežnega tovornega prometa. Vedeli pa smo za prognoze povečevanja prometnih tokov in podobne primere – npr. vzhodni obroč Münchna, ki se je sprostil šele, ko so zgradili 276

Skupščina, ki je delovala v podporo t. i. Vladni varianti, na izredni seji 18. 8. 1994 ni potrdila sklepa IS, sprejetega na maratonski seji (od pete ure popoldne do jutranjih ur) nekaj dni pred tem, in sicer, da se pred dokončno odločitvijo o trasi podrobneje primerjata trasi avtoceste med Lukovico/Krtino in Ljubljano (Zadobrova, Malence) tako s prometnega kot tudi dolgoročno razvojnega in okoljskega vidika. Sklep je bil na IS za tak predlog izglasovan po težki in strokovno podprti razpravi ter v direktnem soočenju s prisotnimi glavnimi odločevalci na ministrstvu in DARS-u z njegovim predsednikom Jožetom Brodnikom na čelu. Po mnenju IS in mojem osebnem mnenju ni bila izdelana ustrezna študija vrednotenja variant koridorjev, kljub temu da je bilo za to porabljenih osem mesecev – od 27. 10. 1993 do 5. 7. 1994. Na utemeljene strokovne, nekatere stalno ponavljajoče se pisne pripombe, mnenja in vprašanja – od 19. 5. 1994 – nismo dobili (jasnih) odgovorov.

IS je kljub težkim okoliščinam sprejel v danih razmerah sklepe, ki so bili konstruktivni in bi pripeljali v strokovno boljše izhodišče za dokončno odločitev o koridorju. O tem sem danes dodatno prepričan. Sklepi IS so bili pomensko celo skladni s sklepi Odbora za infrastrukturo Državnega zbora z datumom 19. 5. 1994.

Zato sem 25. 8. 1994 odstopil z mesta predsednika. Mojega odstopa ni vzel resno nihče. Štiri mesece pred koncem mandata izvoljenih v letu 1990 in v času odločanja o novih občinah za nova imenovanja ni bilo pravih razlogov.

Takrat so vladno koalicijo sestavljale LDS, SKD in ZLSD, ministri so se pogosto menjavali.

Minister za promet pa je bil Igor Umek iz kvote SKD. Odločanje o trasi avtoceste Vransko– Malence (Ljubljana) je bilo pod vplivom vladne koalicije (LDS in SKD) tudi v Skupščini Domžale.

Začel pa je delovati Odbor nevladne pobude za organizacijo izvedbe dodatne strokovne ocene za odločanje o poteku koridorja avtoceste vzhodno od Ljubljane in v Občini Domžale, v katerem sem sodeloval kot občan oz. predsednik IS v odstopu. Organizirali smo posvet, še prej pa novinarsko konferenco in

277

obvestili medije in zbirali denarne prispevke podpore za stroške aktivnosti, predvsem za organizacijo izvedbe dodatne strokovne ocene – tiste, ki jo je SO Domžale na predlog IS zavrnila. Odbor je deloval odprto in demokratično. Ni pristopil niti razmišljal o pravno-formalnih oz. sodnih postopkih.

Tega niso storili niti nasledniki skupne velike Občine Domžale. Žal! Delovanje je nevladni odbor postopkovno zaključil 10. 7. 1997. O tem sem po sklepu odbora objavil prispevek z naslovom Domžalski koridor in poleg sporočila odbora povzel glavne okoliščine o neustreznosti podlag za odločanje in spornosti kombiniranja mednarodnega in

regijsko-somestnega prometa na ljubljanskem in domžalsko-kamniškem območju (Slamnik, 8. 8. 1997, str. 4). Vlada je 1. 8. 1996 sprejela uredbo o lokacijskem načrtu za avtocesto na odseku Blagovica–Šentjakob (Ur. l. RS 46/1996 z dne 23. 8. 1996).

Izkušnja operativnega vodenja občine

Ko človek pogleda nazaj, je bilo veliko narejenega in tudi začetega. Sam sem bil slabi dve leti predsednik IS SO Domžale. Škoda, da nekaterih zastavljenih in začetih dejanj nasledniki niso nadaljevali: razčiščevanje dolgoročnosti poteka AC; razvoj podpor podjetništvu in obrti, še posebej začetnikom s storitvami inkubatorja; informatizacija delovanja in obvladovanja podatkov, dokumentov …; celostnemu in širšemu sodelovanju med Ljubljano in Alpami, Triglavom in Trojanami …

Bili so tudi lepi dogodki: 400. obletnica bitke pri Sisku, Slovenia Open ATP teniški turnir s hkratno razstavo obrti in podjetništva Pomlad v Domžalah, pomoč, priprave, izvedbe in otvoritve investicij: Vrtec Karitas, plinifikacija v Domžalah, Dom Franca Bernika, dodatni vodohran na Gobavici nad Mengšem, zajetje Judež – rezervoar Ples, vodovod Javorščica, zajetje Kamrca ..., nov gasilski dom v Žejah pod sv. Trojico, prizidek za šest učilnic in nov vhod v OŠ Mengeš, gasilski zbori in veselice ...

Na koncu mandata smo se obdarovali za zahvalo in spomin ob prijateljskem druženju v restavraciji Grohar. IS in vsi sodelujoči z njim, od vodij služb, organizacij in 24 krajevnih skupnosti, so prejeli osebno zahvalo predsednika IS in lesenega Slamka z napisom Zahvala za prispevek zmagovitim hotenjem OBČINE DOMŽALE s spominskim kovancem z napisom: „CARNIOLIA VICTORIA SISEK Adam pl. Ravbar“ ob 400. obletnici bitke pri Sisku.

Od predsednika skupščine – župana pa sem prejel uokvirjen panoramski posnetek širšega območja občine od Ljubljane do KamniškoSavinjskih Alp s presunljivo lepim, pohvalnim zapisom (slika).

278

279

Poduk/izkušnja Zavzeti smo bili z delom, problemi, projekti, ki smo jih želeli izvesti. Nismo dovolj ali sploh mislili oz. kakorkoli delovali v smislu, kako bomo lahko nadaljevali ali še bolje sodelovali in imeli vpliv – tudi po začetku novih občin oz. koncu Demosa leta 1992.

Vedno moraš (tudi, ne pa samo) delovati in se pripravljati na nadaljevanje vodilnega vpliva.

Rezultati niso dovolj. Volivci jih hitro pozabijo. Še posebej, če nisi dovolj ali ustrezno

aktiven medijsko ali medijskega vpliva pred ’konkurenco’ niti ne moreš imeti. Pri nas, vemo, tranzicije v medijih, sodstvu ... nikoli ni bilo.

knjižnice v Ljubljani − avtomatizacija, energetika, prostorska simulacija vsebin ...; Pogodbeno delo za firmo SRC, predvsem na področju aplikacij Lotus Notes.

Ponovno desnosredinsko povezovanje se je začelo s sicer kratko vlado dr. Bajuka leta 2000. SDS in NSi sta bili povezani v Koalicijo Slovenija. Spominjam se dogodka, ki je potekal pod naslovom Festival Koalicije Slovenija v Mengšu poleti leta 2002.

Narodni demokrati smo leta 1995 prešli v SDSS. Nadaljeval sem politično in javno delovanje: − v Občini Mengeš: predsednik občinskega odbora SDS od 14. 11. 1995 do 4. 12. 2009 (odstranjen iz dela odbora, ki je prenehal podpirati Civilno iniciativo Mengeš, ter nato

še izključen, dne 15. 6. 2016); 8 let kot župan v Občini Mengeš; − v organih SDS (nadzorna komisija, strokovni svet); poslanec SDS v parlamentu 2004– 2008 – glavna področja: informatizacija – digitalizacija, infrastruktura – cestninjenje, okolje – odpadki, onesnaževanje, pitna voda, podjetništvo – inovacije.

Zaključek Demosa je bilo v prvotni sestavi dokončno konec z afero Depala vas, sprovocirano in zrežirano za odstranitev Janeza Janše, ko sta predsednik vlade dr. Drnovšek in minister za notranje zadeve g. Ivan Bizjak (razrešen 8. junija 1994 in napoten na dobro službo v Bruslju) morala sprejeti nastavljeno (zapovedano!?) čisto laž in lagati o nedolžnem »civilistu« Smolnikarju (v resnici tajnem policijskem sodelavcu). Poveden je epigram Franceta Cerarja »Kaj bo boj s Turki in Francozi, z Jugom in udbaši, boj z Obrambo našo je še vedno v vroči kaši« (Slamnik, 17. 6. 1994).

Pred tem je po nezaupnici 1. vladi RS z Lojzetom Peterletom na čelu v 2. vlado RS 14. maja 1992 in v 3. vlado RS 23. januarja 1993 dr. Drnovška šel večji del Demova (SKD, SDSS) v koalicijo z LDS! Po letu 1997 pa le SLS v LDSove vlade z dr. Drnovškom in mag. Ropom.

Do ponovno, recimo Demosove Vlade od leta 2004 do 2008.

Po koncu mandata 1994 Gre za podrejenost/delovanje za nevrednote oz. spoštovanje in uveljavljanje t. i. nevrednot ter vztrajnost in doslednost pri tem.

Zopet sem nadaljeval – bolje rečeno ponovno začel na svoje – razvoj in projekte na področju informatike, kot so bili razvoj poslovnouporabne zaupne elektronske pošte, namenjene varnemu in zanesljivemu prenosu dokumentov in podatkov (še danes uporaben pristop za sedaj moderno veriženje blokov – slika je iz leta 1997 z razstave INFOS 95 v CD); Strokovni elaborati telematskega sistema za izgradnjo nove Narodne in univerzitetne

Popolno izključevanje je groba nekultura in zavržna nevrednota. Sposobnost sprejemanja in iskanja skupnih dejanj za dobro skupnosti je nesebična lastnost. In sedaj pretehtajte, kdo samo govori(či) in leporeči in kdo je pripravljen sodelovati!

280

281

12GORŠE FRANCE

Spomini na čas delovanja Demosa na Domžalskem

283

Izhajam iz krščanske kmečke družine iz Dolenje vasi pri Ribnici. Moji predniki so se v obdobju stare Avstrije in stare Jugoslavije do druge svetovne vojne poleg kmetovanja ukvarjali z domačo suhorobarsko in lončarsko obrtjo. Iz prejšnjih generacij naše družine je izšlo tudi kar nekaj izobražencev, duhovnikov in kulturnikov (Martin Gorše, duhovnik na Prestranku, Janez Merhar, duhovnik na Planini, Janez Kaplan, kulturnik in narodni buditelj, akademski kipar, prof. France Gorše).

mama spodbujala, da sem nadaljeval šolanje na gimnaziji in nato na univerzi. Iz Avstrije se je sicer vrnil tudi oče, ki pa je bil zaradi krivične obsodbe in zaplembe premoženja vse preostalo življenje zelo prizadet. Pričakoval je skorajšen propad komunizma in odpravo povzročenih krivic, vendar tega ni dočakal in je razočaran, takrat še zelo mlad, umrl. Zaradi te »antikomunistične omadeževanosti« naše družine nisem imel nikakršne možnosti, da bi dobil štipendijo za študij. Vpisal sem se na agronomijo in vztrajal prva dva letnika s študentskim delom na Kmetijskem inštitutu in pri Prometni milici. Pozneje pa sem prek študentske izmenjave odšel na delovno prakso v tujino. Z delom v Nemčiji in na Danskem sem si gmotno opomogel, da sem lahko končal študij in nekaj let delal na zadružnih in državnih posestvih.

Svoje otroštvo sem preživel med drugo svetovno vojno in po njej. Moj oče, ki je pred vojno prodajal suho robo pretežno po Koroškem in Štajerskem, je bil dobro informiran o nevarnosti, ki je pretila od nacistične Nemčije oz. fašistične Italije in komunističnih Sovjetov. Imel je na skrbi kmetijo in mlado družino s tremi predšolskimi otroki, zato se v vojnem času, tako kot mnogi kmečki gospodarji ni priključil ne k partizanom, ki so jih vodili komunisti, ne k domobrancem. Medtem ko so bili okupatorji do njegove nevtralne drže tolerantni in so do neke mere celo oskrbovali vaščane, pa so komunisti že takoj pokazali svojo zlobo.

Pogosto so iskali očeta, ki se jim je k sreči spretno izmikal, zato pa so našo kmetijo vsakokrat dobesedno izropali brez milosti do družine.

Prikaz moje službene aktivnosti na območju Občine Domžale Leta 1971 sem se zaposlil na upravi Občine Domžale z namenom pospeševanja in razvoja, zlasti zasebnega kmetijstva, nato sem služboval na Kmetijski zemljiški skupnosti in na koncu na Upravni enoti Domžale.

V zadovoljstvo mi je bilo, da sem kljub skoraj sovražnemu odnosu politike do zasebnega kmetijstva, razlaščanju kmetov in arondacij ikmetijskih zemljišč v korist državnih posestev po službeni dolžnosti lahko deloval prav na področju pospeševanju zasebnega kmetijstva in varstva kmetijskih zemljišč. Rezultat mojega truda je bila izvedba ureditve poplavnih vodotokov in zložba (zaokrožitev) kmetijskih zemljišč v korist zasebnih kmetovalcev ter uveljavitev zakonskih predpisov o varovanju kmetijskih zemljišč pred nesmiselno pozidavo.

Z mojim delom so bili kmetovalci zadovoljni, občinski politiki pa so mi nasprotovali, saj so z zemljšči imeli povsem drugačne načrte.

Ob osvoboditvi se je oče moral umakniti na Koroško, sicer bi ga najverjetneje likvidirali, zaradi česar so ga obsodili in mu zaplenili del kmetije. Za našo družino z mamo in majhnimi otroci so nastopili težki časi. Ljudska oblast, ki so jo sestavljali medvojni terenci, nam je zaplenila najboljše njive in gozdove in nam predpisala visoke davke in obvezno oddajo.

Brez sredstev za delo na kmetiji, kjer se je mučila mama, sama s tremi otroki, smo bili potisnjeni v hudo revščino. Ker sem bil takrat ministrant pri osiromašenem duhovniku, sem bil v šoli pogosto šikaniran od tovarišice − tečajnice.

Po Titovi smrti leta 1980 je bilo v Jugoslaviji obdobje prerivanja vodilnih politikov za njegovo nasledstvo, republiška vodstva pa so

Kljub vsem nevšečnostim in težavam me je

284

se poskušala čim bolj osamosvojiti. Takrat sem bil zaposlen na Kmetijski zemljiški skupnosti.

Za mojo službo je bilo pomembno, da so se pričeli uveljavljati predpisi s področja varstva in urejanja kmetijskih zemljišč, preprečevanja drobljenja kmetijskih zemljišč in kmetij z omejitvijo pri prometu in dedovanju ter prepovedjo posega na najboljša kmetijska zemljišča. Zelo se je povečal interes kmetov za ohranjanje in urejanje kmetijskih zemljišč in jaz sem jih z vso vnemo podpiral in s svojim strokovnim delom tudi vplival na krepitev njihove organiziranosti v okviru Kmetijske zemljiške skupnosti. Skupnost je pridobila tudi politično moč soodločanja pri namenski uporabi prostora, zato je za lokalne politike postala moteč element. Krepitev zasebnega kmetijstva namreč ni bila v skladu s socialistično doktrino razvoja kmetijstva v občini, ki je imela na svojem območju velika državna posestva. To je sprožilo odkrit konflikt z občinskim vodstvom, kar sem na svojih plečih občutil predvsem jaz. Očitno je namreč bilo, da je organiziranost kmetov posledica mojega aktivističnega in strokovnega dela.

Izvajal sem program urejanja vodotokov, osuševanja ter zložbe kmetijskih zemljišč v korist zasebnih kmetij na celotnem območju takratne občine. Pri izvajanju programa urejanja zemljišč, zlasti komasacij, je bilo mnogo nedopustnih intervencij za »zaslužne« občane, člane političnih organizacij (ZB, ZK), ki so si hoteli prisvojiti boljšo kmetijsko površino v bližini potencialno zazidljivih površin. Občinskim političnim veljakom moja doslednost pri delu in aktivnost pri varovanju kmetijskih zemljišč nikakor ni bila po godu.

Sprejeli so celo sklep o moji odstranitvi in zgolj čakali na ustrezen razlog in trenutek, da se me znebijo. Razlog so našli v informaciji o mojem rodu in dolgotrajnem bivanju v tujini v času študija. Vendar se je takrat na nivoju Republike Slovenije že pričela uveljavljati politika o varovanju kmetijskih zemljiščih in razvoju zasebnega kmetijstva. Zato sem imel pri svojem delu močno podporo na Zvezi kmetijskih zemljiških skupnosti, pridobil pa sem si tudi zaupanje drugih republiških

inštitucij, celo Socialistične zveze, ki so me vse podprle pri prizadevanjih za realizacijo nove usmeritve v kmetijstvu in me zaščitile.

To dejstvo mi je bilo v oporo pri razrešitvi konflikta z lokalno politiko, ki je morala na koncu, osramočena, opustiti namero o mojem izgonu in se meni preko medijev javno opravičiti (osebni dosje).

Za urejanje in varstvo kmetijskih zemljišč v občini sem skrbel kot strokovni tajnik pri KZS, pozneje pa kot upravni delavec pri UE Domžale še vse do ustanovitve Sklada kmetijskih zemljišč v letu 1993, ki je bil v domeni Slovenske ljudske stranke. Prenos upravne in strokovne službe s področja varstva in urejanja kmetijskih zemljišč na državo pa za kmetijstvo ni bil najbolj posrečen. Skrb za najboljša kmetijska zemljišča je zelo slabela.

Pri posegih v prostor se SLS ni izkazala, ampak je dopustila, da so prevladovali drugi, nekmetijski interesi (gradnja avtoceste po najboljših kmetijskih zemljiščih), kar ima dolgotrajne negativne posledice za razvoj podeželja.

Moje družbeno angažiranje v prejšnjem sistemu Po letu 1975 se je območje, kjer sva z ženo zgradila hišo, komunalno opremljalo, zato sem se vključil v gradbeni odbor. Nato sem kar tri mandate predsedoval Krajevni skupnosti Slavka Šlandra in tako pobliže spoznal občinsko politiko in njene voditelje.

Od leta 1978 do 1990 sem bil strokovni tajnik pri Kmetijski zemljiški skupnosti Domžale, na Zvezi kmetijskih skupnosti pa sem bil član strokovne komisije pri Izvršilnem odboru Zveze.

Povečala se je tudi ozaveščenost ljudi za varstvo okolja in ustanovljeno je bilo Društvo za varstvo okolja Domžale−Kamnik, kjer sem bil ustanovni član in večletni član Upravnega odbora.

285

Slutnja prihoda slovenske pomladi V tem obdobju sem navezal tesnejše stike s svojim sorodnikom, stričkom in soimenjakom, akademskim kiparjem Francetom Goršetom, ki se je vrnil iz Amerike in se naselil v Svečah na avstrijskem Koroškem.

V povojnem obdobju je bil nekaj časa profesor na tržaški gimnaziji, ko pa je bilo jasno, da bo Trst pripadal Italijanom, v Ljubljani pa mu je povojna komunistična oblast zaplenila atelje, je bil zelo razočaran, zato je leta 1952 odšel v Ameriko. Ko se je želel leta 1974 vrniti v domovino, mu komunistična oblast tega ni dovolila. Naselil se je v Svečah na Koroškem in si tam uredil atelje in galerijo. Dopisoval si je z razumniki iz celega sveta. Imel je neposredne stike s slovensko inteligenco v diaspori in med povojno emigracijo. K njemu so prihajali na obiske duhovniki, umetniki in tudi drugi kulturniki, tudi iz Slovenije, ki niso bili indoktrinirani s komunistično ideologijo.

Za Slovence na Koroškem je bil velika kulturna osvežitev in pravi animator slovenske zavesti (Inzko). Umrl je leta 1986 in je pokopan v Svečah. Njegova zapuščina obsega preko šest tisoč plastik in grafik, ki so razpršena po Severni in Južni Ameriki, v Moderni galeriji, v Kostanjevici na Krki in v sakralnih objektih širom po Sloveniji ter v mnogih zasebnih zbirkah. Obiski pri njem so mi odpirali širši vpogled na politična dogajanja v Evropi in v svetu. Takrat so se okrepila moja pričakovanja o skorajšnji spremembi političnega sistema in propadu komunizma v Jugoslaviji ter možnosti za osamosvojitev Slovenije.

so bili usmerjeni v spreminjanje družbenega reda in osamosvojitev Slovenije: ustanovitev Slovenske kmečke zveze, ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, ustanovni kongres Slovenske demokratične zveze 11. januarja 1989, ustanovitev Socialdemokratske zveze, zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani (Majniška deklaracija).

občinske organe oblasti so bile izvedene 8. aprila 1990, 12. aprila 1990 in 22. aprila 1990, kjer je zmagal Demos. Vendar na žalost za predsednika Republike ni bil izvoljen kandidat Demosa Jože Pučnik, temveč komunist Milan Kučan. Iz naše občine sta bila za poslanca izvoljena Anton Tomažič v Družbenopolitični zbor in Ervin A. Schwarzbartl v Zbor občin.

Ustanovni zbor SDZ, Odbora za Domžale, je bil 6. junija 1989 v kino dvorani – sedanjem Bernikovem kulturnem domu, ko smo se mnogi simpatizerji tudi včlanili v Zvezo (gostje so bili Bučar, Janša, Rupel, Tomažič), vodja podružnice je postal Anton Tomažič.

Zbor je sprejel svoj program in je postal nosilec aktivnosti pri organiziranju javnih shodov in tribun v podporo pripravam na osamosvojitev Slovenije in spremembo družbenopolitičnega sistema.

Na občinskih volitvah je prepričljivo zmagala združena koalicija Demos. Na konstitutivni seji Skupščine občine Domžale 21. maja 1990, je bil za predsednika Skupščine izvoljen Ervin A. Schwarzbartl, jaz pa sem bil izvoljen za predsednika Družbenopolitičnega zbora. Z izvolitvijo novega vodstva Občine Domžale, zlasti Ervina A. Schwrzbartla za predsednika, se je zelo povečala dinamika delovanja občine, kar se je ugodno odrazilo v odnosih do vseh institucij v občini in do občanov, znatno pa se je izboljšalo tudi delo občinske uprave.

Pestro dogajanje se je nato nadaljevalo tudi v letu 1990. Podobno kot v republiki se je tudi v občini Domžale formirala združena, še nekoliko širša opozicija, poleg pomladnih strank tudi socialistična mladina, Demos in ZSMS za volitve v zbore skupščine občine Domžale, kar je bil edinstven primer širšega združevanja pomembnih potencialov v občini za spremembo družbenega reda.

Vse aktivnosti so bile usmerjene na pripravo izvedbe prvih demokratičnih volitev in oblikovanje ustrezne kandidatne liste, zlasti za Družbeno politični zbor občine. ZSMS pa se je iz lokalnega Demosa kmalu izločila in zavila močno na levo ter se končno priključila Liberalni demokratski stranki. V organizaciji SDZ Odbora za Domžale je 31. marca 1990 potekal veliki in zelo odmeven vseslovenski shod Demosa pri papirnici Količevo, kjer so bili prisotni ugledni gostje Jože Pučnik, Karel Smolle, Dimitrij Rupel, Ivan Oman, Franc Miklavčič, France Tomšič, Dušan Plut in naš predsednik Anton Tomažič, ki je močno aktiviral politično delovanje desnice v Domžalah.

Moji spomini na aktivnosti v času delovanja Demosa na Domžalskem V letih 1988 in 1989 sem pozorno sledil poročanju časopisov o dogajanju na vzhodu Evrope (propad SZ) in na političnem področju pri nas. Nekaterih dogodkov sem se tudi udeležil, nisem pa bil neposredno aktivno vključen v politična dogajanja. Navduševali so me časopisni prispevki in politični dogodki, ki

Prve demokratične volitve v republiške in

286

Novi Slovenski zavezi (NSZ), ki je poskušala povezati preživele žrtve komunizma med vojno in po vojni ter njihove sorodnike in zaradi komunizma razseljene Slovence po svetu.

Tam sem spoznal čudovite ljudi, med njimi pokojnega profesorja Justina Stanovnika, ki je bil vsem vzor in moralna avtoriteta. Med vojno in po njej so mi komunisti pobili dva strica in kar sedem bratrancev, mladih fantov, ki so se uprli komunističnemu nasilju nad slovenskim narodom in so bili pripadniki prave slovenske vojske brez ideoloških oznak. Čutil sem moralno dolžnost pomagati, da jim v mojem rojstnem kraju, ob bok slovenskim žrtvam iz prve svetovne vojne, postavimo farno spominsko ploščo.

Vsi smo bili neskončno srečni, ko je naši politiki uspela razglasitev samostojne neodvisne države Slovenije 26. junij 1991. Vendar pa so nastopili za nas hudi časi, saj se je JLA takoj po razglasitvi plebiscita pripravljala, da s silo pokori uporno republiko. Napeta situacija je takoj po razglasitvi samostojnosti privedla do vojaškega napada JLA na Slovenijo. Slovenski teritorialci, zametek slovenske vojske, so se uspešno uprli velikanski vojaški premoči in končno s podpisom brionskega sporazuma osamosvojitveno vojno za Slovenijo tudi uspešno končali. Takrat sem bil član strokovne skupine za pripravo planskih dokumentov občine za preskrbo občanov v izrednih razmerah, deloval pa sem tudi v Krajevni skupnosti Slavko Šlander, kjer se mi je iztekal zadnji mandat. Od poverjenika teritorialne obrambe sem prevzel v hrambo komplet zaščitne in sanitarne opreme za en vojaški vod, ki ga imam (za spomin na tiste čase) še danes shranjenega v hišnem zaklonišču.

Kot občinski funkcionar in upravni uradnik se živo spominjam spopada teritorialcev z JLA pri Trzinu dne 28. junija 1991, kjer je bil hudo ranjen tudi moj sosed Aleš Kodra. Prestali smo letalski napad in raketiranje radijskega oddajnika v Domžalah. Ob grožnjah in izvedbi novih letalskih napadov se je morala moja družina kar nekajkrat zateči v hišno zaklonišče.

Na članskem sestanku dne 21. junija 1990 je SDZ, Odbor za Domžale, izvolil Izvršni odbor, katerega član sem postal. Za predsednika je bil izvoljen Anton Tomažič, za sekretarja Janez Stibrič, mene pa so določili za predstavnika v Svet Slovenske demokratične zveze. Menim, da smo bili po volitvah člani SDZ zelo aktivni in uspešni. V Hali komunalnega centra v Domžalah smo organizirali pogovor o aktivnosti Demosa za izvedbo plebiscita za osamosvojitev Slovenije, ki je bil nato izveden 23. decembra 1990 in razglašen na zasedanju Skupščine Republike Slovenije 26. decembra 1990. O zavezah uspešno izvedenega plebiscita sem tudi sam nekaj malega poročal v občinskem glasilu. Na našo pobudo je Skupščina Občine Domžale imenovala skupščinsko komisijo za preimenovanje ulic in šol, ki so imela do takrat komunistična imena, kar je bilo pozneje tudi uspešno izvedeno. Na pobudo A. Tomažiča je pričela delovati Komisija za evidentiranje žrtev komunističnega nasilja in množičnih povojnih pobojev in bilo odkritih več spominskih plošč. Sam sem pomagal

287

Demosova vlada, ki jo je vodil Lojze Peterle, v sestavi, kakršna je bila, ni bila sposobna izvesti lustracije komunističnih kadrov in je bila zaradi neenotnosti kratkega diha. Zaradi neizvedene lustracije komunističnih kadrov in velikih težav v gospodarstvu in neenotnih političnih stališč glede zakonov o privatizaciji in denacionalizaciji družbenega premoženja, je že oktobra leta 1991 razpadla SDZ in decembra še koalicija Demos. Del njegovega

bil sprejet v jeseni 1991. Na območju Domžal je bilo po 2. svetovni vojni zaplenjenih kar nekaj gradov ter razlaščenih in pozneje arondiranih celo nekaj tisoč ha kmetijskih površin, ki so bile v lasti države in na katerih je potekala socialistična kmetijska proizvodnja (posestva: Pšata, Črnelo, Drnovo, KPC Jable, Krumperk, Brdo, Kolovec). Te površine naj bi po omenjenem zakonu vrnili razlaščencem, v največjem obsegu kmetom in to delo je padlo prav na moj referat na Upravni enoti Domžale, torej je konkretno mene čakalo ogromno upravnega dela. Zakon sodi med sistemske predpise, ki pomenijo bistveno spremembo družbenoekonomskega sistema, saj ukinja družbeno lastnino in vzpostavlja privatno last, premoženje pa vrača pravim, zasebnim lastnikom, ki jim je bilo krivično odvzeto po revolucionarnih zakonih. Zato je pri komunistično orientiranih politikih in prejšnjih oblastnikih pa tudi pri nekaterih posameznikih, ki so si iz družbenega fonda pridobili posest, ta zakon sprožil ostro nasprotovanje. Vračanju kmetijskih zemljišč so močno nasprotovali takratni upravljalci velikih kmetijskih posestev Agroemone in tudi državne kmetijske inštitucije, kot je Biotehniška fakulteta z Zootehniko v Grobljah, Kmetijski inštitut s sadovnjakom Brdo, Kmetijski poskusni center Jable. Vodili so jih kmetijski strokovnjaki, tudi nekateri moji stanovski in strankarski kolegi, ki so se zaradi svoje eksistence v konkretnih postopkih dvolično sprenevedali in ovirali izročitev zemljišč upravičencem. Tako so nekateri postopki trajali dolgo in še danes niso vsi ustrezno zaključeni. Je pa res, da je bil zakon deloma tudi nestrokovno napisan in je v obdobju desetih let doživljal vrsto dopolnitev in sprememb, sledilo pa mu je še kup podzakonskih aktov in navodil ter ustavnih razveljavitev. Nasprotniki denacionalizacije so celo zahtevali izvedbo referenduma za odpravo tega zakona. (Te sem zavedel prav jaz, ker sem jim sugeriral za njihovo akcijo absurden transparent z besedilom »UKRADENEGA NE BOMO VRNILI«, ki so ga pripeli na stojnico za zbiranje podpisov in se grdo osmešili).

Zaščitna sanitarna oprema teritorialne obrambe v našem zaklonišču

političnega vrha, Hribarjeva, Bavčar, Peršak, Bučar, se je orientiral prokomunistično levo in se izločil iz koalicije. Vse stranke na državni ravni, tudi stranke slovenske pomladi so šle odslej v politiki naprej po svojih programih.

Iz SDZ je takrat na koncu nastala njena naslednica, stranka Narodni demokrati, ki jo je vodil Rajko Pirnat, ustanovila pa se je leva Demokratska stranka. Zbori republiške skupščine pa so vendarle še pred razpadom Demosa sprejeli Zakon o denacionalizaciji in dne 23. decembra 1991 Slovensko ustavo.

Demosu s Peterletovo vlado je uspelo spremeniti družbeni sistem in ustanoviti suvereno državo Slovenijo, mnogih bistvenih stvari, ki bi jih moral narediti in dokončati, pa mu ni uspelo opraviti (lustracija, privatizacijski zakon). Zato pa je, v naše veliko razočaranje, prišla na oblast prva Drnovškova vlada z LDS in levimi prokomunističnimi strankami v večini.

Moje službene naloge po osamosvojitvi Ker sem bil v službi na Upravni enoti kot svetovalec, pristojen za področje kmetijstva, me je v tem obdobju najbolj angažirala uveljavitev Zakona o denacionalizaciji, ki je

288

V postopkih denacionalizacije sem imel priložnost spoznati marsikatero usodo ljudi iz obdobja vojne in povojnih zločinskih dejanj komunističnega režima. V mojih spominih so postopki vračanja premoženja nekdanjega barona Abfaltrerna na Črnelem, graščine Krumperka, Kersnikovega Brda, Kosslarjevega Češenika pa tudi vračanje cerkvene posesti v Grobljah in vrste kmetijskih površin nekdaj aktivnih domžalskih kmetov (tudi posest staršev kardinala Rodeta v Sp. Jaršah pa kmetije Luke Grintala iz Vrhovelj, tasta dr. A. Bajuka).

Ribniška dolina, kar je od vseh zahtevalo še dodatni napor. Skupaj z kandidatko za predsednico države gospo dr. Alenko Žagar Slana in Antonom Tomažičem smo 17. novembra 1992 organizirali predstavitveni predvolilni shod v Miklovi hiši v Ribnici z zadovoljivo udeležbo.

Na volitvah dne 6. decembra 1992 stranka ni bila uspešna (moj rezultat niti ni bil zelo slab 2,9 %) in ni dosegla praga za vstop v parlament.

Manj uspešne so bile tudi druge pomladne stranke. Očitno je bil glavni razlog za neuspeh na volitvah razpad Demosa. Menim pa, da je volilnemu polomu Narodnih demokratov botrovalo dejstvo, da se je v stranko vrinilo preveč ideologov iz prejšnjega režima pa tudi anemično vodstvo s predsednikom Pirnatom na čelu, ki je pozneje s svojim delovanjem pokazal povsem drugačen politični obraz,

V Domžalah Demos še ni razpadel Kljub zmedi, ki je nastala po razpadu koalicije Demos na republiški ravni, smo v Domžalah Narodni demokrati, kot dediči Slovenske demokratične zveze, skrbeli za ohranitev povezovalne moči Demosa med pomladnimi strankami. V stranki je postala zelo aktivna mlada iniciativa MLIN, ki je bila prepoznavna tudi na republiški ravni. Stranke pa so že pričele s predvolilno kampanjo za predčasne volitve v Državni zbor leta 1992. Ker je bil Tomažič močno angažiran pri vodenju stranke v Ljubljani in predsednik Zakonodajnopravne komisije, so nagovorili mene, da prevzamem vodenje stranke v Domžalah.

Narodni demokrati, kandidirali naj bi na skupni listi s Slovensko gospodarsko stranko, so zaradi bližajočih se volitev zelo povečali svoje aktivnosti. Poleg Antona Tomažiča so tudi mene evidentirali kot možnega kandidata za poslanca v Državni zbor. Zaradi te odločitve sem se pogosto udeleževal javnih dogodkov. Kandidacijski postopek zahteva povečano aktivnost volilnega štaba in tudi prav konkretna tehnična opravila. Zelo so se angažirali mlajši člani stranke z Janezom Stibričem, predsednikom volilnega štaba, na čelu. Zelo se je angažiral naš idejno-politični vodja in vodja volilnega štaba na državni ravni Anton Tomažič. V delo sem takrat vključil tudi svojo družino in dal na razpolago svoj prostor pri hiši. Moje kandidacijsko območje naj bi bila za naš volilni štab oddaljena moja rodna

Predvolilni shod v Miklovi hiši v Ribnici

289

kakršnega kaže še danes. Vlado je sestavil Janez Drnovšek s stranko LDS v koaliciji z levimi strankami, kamor je pristopila tudi Socialdemokratska stranka Slovenije, ostale pomladne stranke pa so prešle v opozicijo.

sem sam prevzeti tudi nadzor nad finančnim poslovanjem, saj Nadzorni odbor ni preverjal poslovanja stranke.

V taki situaciji je stranka na podlagi odločitve preostalih, še aktivnih članov vendarle z velikim trudom sestavila volilni štab in šla na volitve.

Vse politično programsko in propagandno gradivo smo pripravili z angažiranjem moje družine, moja žena pa je tudi skrbela za pravočasnost izvedbe vseh upravnih predvolilnih opravil in akcij. Pripravili smo samostojno kandidatno listo, tudi z županskim kandidatom (P. Brlec). V volilni kampanji smo, verjetno iz nam sorodnih strank, Socialnih demokratov, tudi Krščanskih demokratov, doživljali uničevanje in krajo naših panojev in plakatov. Seveda smo v takšnih razmerah na volitvah povsem pogoreli, posledično pa se je tako stranka po volitvah tudi na nivoju občine sesula. Na izrednem 6. Kongresu ND v maju 1995 je bil nato sprejet sklep, da se Narodni demokrati združijo (priključijo) s Socialdemokratsko stranko, naši člani pa lahko postanejo njeni člani. Vsa zapuščina Narodnih demokratov se je tako prenesla na Socialdemokratsko stranko, ki jo je po odstopu Jožeta Pučnika vodil Janez Janša.

Kot predsednik IO Narodnih demokratov Domžale sem se udeležil Kongresa Socialdemokratske stranke in na podlagi sklepa o podpisu Sporazuma o združitvi postal član njihovega občinskega odbora, pogojno do sklica redne seje konference OO SDSS. Dobil sem zadolžitev, da v tem času poskrbim za korektno izvedbo postopka združitve, prenosa finančnih sredstev na OO SDSS in zaprtje žiro računa NDS. Mučnih zapletov, ki smo jih doživljali ob pokopu NDS v Domžalah z Občinskim odborom SDSS, ni vredno omenjati. Zelo nekorektno, gospodovalno in podcenjujoče pa so se vedli do svoje bivše stranke in kolegov, bivših članov Narodnih demokratov, nekateri naši, takrat že člani Socialdemokratske stranke.

Zaton Narodno demokratske stranke − NDS Po neuspehu na volitvah so Narodni demokrati na nivoju države vidno slabeli, saj so izgubili vire financiranja in s tem možnosti delovanja.

Na predsedniškem mestu je Rajka Pirnata zamenjal Marjan Vidmar, Anton Tomažič pa je preudarno stopil med podjetniške vrste. Očitno je bilo, da stranka nima več nobene perspektive. V Domžalah pa smo še prejemali občinska sredstva, ki so zadoščala za minimalno delovanje stranke. Kljub precejšnjemu osipu članstva, ki je prehajalo k drugim sorodnim strankam, smo bili aktivni in se pripravljali na volitve v novo nastalo občino Domžale. Po 4. Kongresu stranke smo na občinski odbor Domžale prejeli priporočilo, naj z OO Socialdemokratske stranke podpišemo sporazum o skupnem nastopu na občinskih volitvah 4. decembra 1994.

Občinski odbor Socialdemokratske stranke Domžale tega sporazuma ni hotel podpisati, še več, pričel nas je obrekovati in celo blatiti nekatere naše člane. Mi pa smo OO SDSS v času njegove finančne stiske dobrohotno celo nakazovali v pomoč finančna sredstva za njihovo delovanje. Takrat nas je iz meni povsem nerazumljive indolence zapustil naš sekretar Stibrič. Gotovo ga je iritiralo obnašanje g. Končana, predsednika OO Socialdemokratske stranke, lahko pa, da so obstajali tudi še drugi, meni neznani razlogi.

Dejstvo je, da smo bili Narodni demokrati takrat v kočljivi situaciji. Sekretar naj bi vendar imel vse vajeti poslovanja stranke v svojih rokah. Stranko je zapustilo tudi kar nekaj vidnih članov, centrala v Ljubljani pa se nam ni več odzivala. Ugotovil sem tudi splošno ohlapnost v poslovanju strokovne službe stranke, posredovala so se nepreverjena stališča, izvajali nepotrjeni sklepi. Moral

290

Zaključek Moje udejstvovanje na političnem področju in sodelovanje pri Slovenski demokratični zvezi in nato pri Narodnih demokratih ni imelo nikakršnih ambicij za politično kariero, vsekakor pa je vredno mojih spominov. Bil sem blizu, ko se je osamosvajala Slovenija, ko sta propadala Juga in njen komunistični sistem ter se je vzpostavljal nov demokratičen družbeni red. Pri svojem delovanju nisem imel nikakršnih predsodkov tvorno sodelovati tudi z ljudmi, ki so imeli nasprotna politična stališča. Kljub nespornemu dejstvu, da članstvo stranke sestavljajo takšni in drugačni ljudje in da se v njihove vrste naplavi tudi mnogo balasta, ki tja ne sodi, sem imel priložnost spoznati kar nekaj izvrstnih posameznikov, ki jih v tekstu sicer vseh ne omenjam. Tudi pozneje sem simpatiziral s strankami slovenske pomladi in jih tudi finančno podpiral.

S političnim angažiranjem pa sem gotovo lažje uspešno deloval na svojem strokovnem področju, najprej na področju pospeševanja zasebnega kmetijstva ter varstva in urejanja kmetijskih zemljišč, potem pa na področju izvajanja denacionalizacije, vračanja podržavljenih kmetijskih zemljišč in ostalega premoženja razlaščencem, pravim lastnikom. Ob tem svojem službenim delu pa sem se tudi intenzivno ukvarjal s sodnim izvedenstvom in cenitvami nepremičnin v sodno-odškodninskih, izvršilnih in dednih postopkih. Bil sem kar štiri mandate predsednik Združenja sodnih izvedencev in cenilcev kmetijske stroke Slovenije ter tudi na ta način vplival na ohranjanje in razvoj kmetijskih gospodarstev in kmetij širom po Sloveniji.

291

IMENSKO KAZALO

A

C

Aksentijević, Milan, 117 Aleš, Franc, 80 Aleš, Ivan, 80 Aleš, Leon, 80 Alpenc, Andrej, 159 Antonaz, Tamara, 221 Anžič, Anton, 80 Anžič, Jernej, 80 Anžin, Ivan, 245 Apfaltrearn, Čmak Lea, 75, 80 Apfaltrearn, Leopold, 75, 80 Arah, Janko, 41 Auda, Marija, 109 Avbelj, Danica, 109 Avbelj, Jakob, 80 Avbelj, Viktor, 174 Avsec, Ivan, 80

Cajhen, Jožef, 106, 108 Capuder, Franc, 80, 264 Capuder, Marjan, 106 Cedilnik, Vinko, 110, 182 Cencelj, Marjan, 106, 111 Cerar, Anamarija, 109, 111, 179, 180, 232 Cerar, Franc, 80 Cerar, France, 280 Cerar, Janez, 106, 111, 254 Cerar, Marjan, 35, 67, 205 Cerar, Metod, 110 Cerar, Nuška, 231, 232 Cerar, Pavle, 69 Cerkvenik, Bill, 270 Cernjak Meglič, Andreja, 171, 173 Cigler, Željko, 171, 173 Cimperman, Linda, 178 Curk, Igor, 232

B Bajc, Marko, 134 Bajc, Slavko Alojz, 134 Bajuk, Andrej, 221, 289 Bakračević, Tomislav, 130 Balažic, Ivan, 40 Balažic, Milan, 213 Bastel, Franc, 28, 29 Bavčar, Igor, 35, 40, 196, 213, 215, 221, 288 Berk, Pavla, 80 Berlot, Jurij, 103, 106, 108, 111, 181, 210, 232, 233, 264 Bernik, Franc, 163, 279 Bernot, Anton, 80 Bernot, Franc, 107 Beznik, Vinko, 125, 126, 132, 133, 160 Bijedić, Djemal, 59, 94 Bitenc, Janez, 159, 163 Bizilj, Ljerka, 178 Bizjak, Ivan, 160, 175, 280 Bizjak, Janez, 174 Bizjak, Urša, 80 Blažič, Viktor, 181 Bobić, Nikola, 128 Bole, Janez, 178 Bolka, Janez, 184 Borec, Bojan, 92, 106, 108, 198, 199, 238 Borec, Metod, 31 Borštnar, Ivan, 194, 196 Božič, Peter, 171 Božičnik, Dušan, 249 Bregar, Poldka, 254 Brejc, Miha, 168 Bremšak, Jože, 80 Breznik, Herman, 78, 79 Breznik, Janez, 78 Breznik, Vinko, 166 Brezovar, Anton, 233 Brnot, Rok, 110 Brodnik, Jože, 277 Brodnik, Kristina, 212 Brodnik, Kristjan, 174 Brojan, Matjaž, 62, 113, 145, 152, 154, 160, 163, 172, 235, 266 Bučar, France, 35, 47, 67, 155, 160, 162, 164, 166, 167, 169, 175, 215, 221, 286, 288 Bulovec, Franc, 33 Bunčev, Tone, 80 Burin, Štefan, 243 Burja, Andreja, 246

Č Čavž, Vlasta, 168 Čebela, Simon, 109 Čebokli, Milan, 80 Čebulj, Srečko, 242 Čermelj, Zmago, 154, 264 Černivec, Julijana, 106, 231, 232, 234 Černjak-Meglič, Andreja, 171 Črmelj, Zmago, 245 Črnivec, Stane, 80 Čulk, Franc, 232, 234 Čulk, Franci, 231

D Demojzes, Anton, 183, 231, 232, 233, 234 Demšar, Drago, 35 Doberšek, Tit, 156, 173 Dolenc, Anton, 109 Dolničar, Janez, 80 Dragar, Toni, 78, 108, 111, 182, 201 Dremelj, Franc, 80 Dremelj, Jože, 80 Drevenšek, Silvester, 29 Drnovšek, Janez, 31, 85, 148, 169, 171, 176, 180, 181, 182, 270, 280, 288, 290 Drobnič, Anton, 62 Duhovnik, Jože, 251, 264 Dular, Janez, 250

E Erbežnik, Lenart, 80 Erjavec, Emil, 232, 233

F Fakin, Samo, 35 Flis, Dare, 216 Flis, Drago, 254 Flis, Janez, 110 Flis, Polona, 232 Fortuna, Marko, 139, 143 Franco, Jurij, 169, 170 Frangeš, Marko, 135 Franjič, Jakob, 142 Fugger, Danijel, 159 Fugger, Frančiška, 106, 108

G Gaber, Slavko, 199, 218

292

293

Gaberšek, Janez, 106, 232 Gagel, Angelca, 75 Gerbec, Franci, 40, 180 Gerbec, Silva, 110, 210 Gerčar, Srečko, 110 Gerden, Franc, 109 Glavič, Peter, 166, 174 Gnezda, Franc, 80 Gnezda, Ludvik, 80 Gnidovec, Franc, 110 Gobenšek, Janez, 232 Golob, Andrej, 110 Golob, Edvard, 124, 130, 143 Golob, Marjan, 108 Golob, Stanislav, 108 Gomboc, Tatjana, 109 Goričan, Lado, 154 Gorše, Danica, 154, 201 Gorše, France, 85, 87, 92, 106, 108, 111, 181, 182, 199, 233, 283, 284, 286 Gorše, Martin, 284 Gorza, Marjan, 109 Gosar, Andrej, 59, 94 Gosar, Anton, 108 Gostinčar, Klara, 79 Gošnik, Vane, 29 Gošte, Stane, 148 Gottardi, Giovanni, 273 Grabrijan, Boris, 234, 264 Grad, Karel, 107, 110, 182 Gradič, Miro, 35 Grčar, Amanda, 109 Grčar, Jakob, 80 Grčar, Mirko, 80 Grčar, Srečo, 232, 234 Grčar, Vencelj, 81 Grčar, Viktor, 81 Gregorič, Janez, 120, 130, 136, 142, 143 Gregorin, Anton, 81 Gregorin, Jakob, 81 Gričar, Irena, 110, 154, 172, 264 Grintal, Luka, 289 Grmek, Dominik, 240 Grobler, Matjaž, 35 Groenen, Fons, 255 Gros, Vitomir, 168, 169, 175 Grošelj, Ivan, 106, 108 Grošelj, Janez, 46, 180, 183, 239, 240 Grošelj, Martin, 107, 110, 179, 180, 201, 209 Grum, Darinka, 106, 111, 159, 163, 165, 210 Gubanc, Peter, 233 Gutnik, Marija, 154

H Habe, Franc, 103, 180 Habjan, Jelka, 108, 111 Habjan, Jelko, 180 Habjan, Ludvik, 81 Habjan, Marija, 254 Habjan, Stanko, 81 Habjan, Vito, 254 Hace, Rudolf, 108 Hafner, Rajmund, 109 Hallerstein Ferdinand, Avguštin, 246 Hanžek, Matjaž, 170 Heferle, Brane, 152 Heferle, Branko, 264 Herle, Franc, 110, 178, 184, 264 Hiršman, Alojz, 81 Hočevar, Ivan, 26 Hojs, Aleš, 13 Hols, Stanko, 29

Holzelenberg, Mirjam, 171, 173 Holzelenberg, Thona, 173 Hribar, Albina, 81 Hribar, Andrej, 230 Hribar, Anita, 230 Hribar, Grega, 81 Hribar, Janez, 81, 99, 100, 104, 106, 107, 108, 111, 229, 230, 231, 232 Hribar, Marko, 249 Hribar, Spomenka, 35, 171, 215, 216, 221, 224, 288 Hribar, Stanko, 81 Hribar, Tine, 171, 215, 224, 288 Hribernik, Tomaž, 33, 34 Hrovat, Franc, 81 Hvastja, Marjan, 28, 29

I Ibraimi, Iljaz, 92, 199 Ipavec, Tone, 241, 242, 244, 245 Ivan, Korošec, 69 Ivanuša, Ksenija, 242 Ivelja, Ranka, 173

J Jambrek, Peter, 35 Jamnikar, Peter, 29 Janež, Urša, 81 Janežič, Drago, 92, 199 Janežič, Peter, 247 Janša, Janez, 30, 35, 42, 47, 60, 67, 136, 180, 181, 194, 195, 221, 224, 240, 280, 286, 290 Jarc-Pogačnik, Andreja, 108 Javornik, Jože, 81 Javrh, Petra, 86, 173 Jazbinšek, Miha, 169 Jelovšek, Franc, 246 Jemc, Janez, 232 Jemec, Anton, 74, 81 Jenčič, Milan, 239, 264 Jeran, Maks, 36, 88, 198, 231, 233 Jeras, Vinko, 111 Jereb, Matjaž, 110, 182 Jeretina, Franc, 75, 81 Jeretina, Ivanka, 165 Jerman, Božena, 109 Jerman, Peter, 107, 110 Jerman, Vinko, 140, 141 Jerovšek, Tone, 36, 40, 108 Jež, Boris, 169 Jovanović, Ratko, 139 Judež, Ciril, 81 Judež, Pavel, 81 Jug, Andrej, 46 Juhant, Franci, 264 Juhant, Milan, 110, 182 Jurič, Evgen, 170 Juteršek, Mirko, 250 Jutršek, Mihael, 81 Juvan, Franci, 260 Juvan, Janez, 81

K Kaliman, Marjan, 254 Kanduscher, Mojca, 108 Kaplan, Janez, 284 Kaplja, Bojan, 111 Karba, Maksimilijan, 118 Kardelj, Edvard, 59, 94, 167

Karlin, Alma, 159, 163 Karlovšek, Matija, 108 Karlovšek, Matjaž, 106, 152, 184, 185, 238, 264 Kastelic, Janez, 178 Kašn, Leopold, 231 Kavčič, Franc, 29 Kavčič, Marko, 232 Kavka, Marija, 184 Kepec, Vinko, 69, 232 Kepic, Ivan, 60, 180, 182, 261 Keršman, Ivan, 81 Keršmanc, Ivanka, 106, 108 Klajderič, Darko, 171 Klopčič, Ciril, 74 Klopčič, Franc, 81 Klopčič, Janez, 74 Klopčič, Lojze, 81 Klopčič, Marija, 232 Klopčič, Nande, 81 Klopčič, Roman, 109 Klopčič, Valentina, 74 Kmetič, Slavko, 195 Kocbek, Edvard, 59, 94 Kocjančič, Igor, 81 Kočar, Albin, 81 Kočar, Alojz, 82 Kočar, Jože, 82 Kodra, Aleš, 122, 137, 138, 287 Kokalj, Franc, 82 Kokalj, Francka, 82 Kokalj, Ivan, 82 Kokalj, Jakob, 82 Kokalj, Miha, 82 Kolešnik, Ciril, 167 Koncilja, Janez, 246, 247 Koncilja, Kranc, 242 Koncilja, Marija, 218 Koncilja, Matjaž, 201 Končan, Bojan, 123, 124, 125, 129, 130, 132, 133, 134, 143, 160, 166 Konečnik, Joža, 35 Kopušar, Jožef, 109 Kordeš, Bine, 155 Koritnik, Domine, 143 Koritnik, Vlado, 144 Korošec, Damjana, 109 Korošec, Franc, 154, 172, 264 Korošec, Ivan, 82 Kos, Irena, 110 Kos, Ivan, 82 Kos, Marko, 35 Kosec, Irena, 264 Kosmač, Jože, 108 Kosmatin, Rok, 82 Kotar, Andrej, 110 Kotnik, Janez, 78 Kovač, Franc, 28, 29, 82 Kovač, Igor, 108, 111 Kovač, Janez, 154, 180, 264 Kovačevič-Beltram, Marjan, 67, 205 Kovič, Franc, 74 Kovič, Ivanka, 82 Kožar, Albin, 82 Koželj, Franc, 82 Kralj, Irena, 78 Kralj, Janez, 82, 108 Kralj, Serša Simon, 109 Kramberger, Ivan, 31 Kramžar, Zoran, 264 Kravanja-Janščeva, Francka, 242 Kreft, Ivan, 174 Kreft, Lev, 171

294

Krek, Janez Evangelist, 59, 94, 148 Kren, Tilka, 35 Krivec, Kristina, 179 Križnar, Peter, 110, 182 Krkovič, Tone, 178 Krušič, Ivan, 74 Krušič, Ivanka, 74 Krušič, Tone, 74 Krušnik, Franc, 82 Krušnik, Ivan, 82 Krušnik, Martin, 75, 82 Krušnik, Peter, 75, 82 Kržan, Zdravko, 231, 232 Kržišnik, Ivan, 82 Kučan, Milan, 31, 35, 37, 67, 148, 155, 164, 166, 174, 175, 178, 180, 200, 205, 206, 221, 287 Kugler, Miroslav, 29 Kuntner, Tone, 70 Kveder, Janez, 232

L Lajevic, Janez, 69 Lavrič, Ivo, 82 Lavrinc, Vojko, 232 Lebar, Franc, 107 Lebar, Stanislav, 109 Leben, Slavko, 82 Lednik, Štefan, 35 Lenček, Miha, 131 Lenič, Jernej, 111 Lenič, Jože, 32, 39, 108, 111, 152, 164, 179, 182, 201, 260, 264 Leskovar, Bojana, 166 Lešnik, Peter, 29 Letnar, Ivan, 75, 82 Letnar, Miha, 75, 82 Letnar, Vinko, 75, 82 Lipar, Branko, 180, 248 Lipovšek, Igor, 111, 152, 177, 208, 272 Lipušček, Uroš, 155 Logar, Mihaela, 37 Lokar, Sonja, 171, 173 Lončar, Lovro, 68, 78, 79 Lovšin, Peter, 245 Ložar, Franc, 232 Ložar, Ivan, 82 Lukančič-Mori, Emil, 60 Lukman, Janez, 82 Lynch, David, 270

Martinjak, Janez, 141 Martinjak, Miljenko, 61 Marušič, Dragan, 35 Matevžič, Bojan, 154 Matjan, Stane, 110 Matos, Milan, 207 Mav, Franc, 82 Mav, Janez, 82, 111 Mav, Niko, 83 Mavsar, Frančišek, 108, 164 Mavsar, Simon, 109, 111, 171, 179, 180, 181, 182, 201, 260 Mejač, Franc, 246, 247 Mejač, Vidko, 247 Mencinger, Jože, 162 Merhar, Janez, 284 Merkužič, Marjan, 109 Merlin, Danica, 110, 180, 182 Merljak, Ivan, 70 Merljak, Rudi, 169 Metlikovič, Peter, 29 Mežnar, Ivan, 83 Mihalič, Dušan, 134, 143 Miheljak, Vlado, 42, 169, 170 Mihevc, Damjan, 221 Mikanec, Željko, 106, 108 Miklavčič, Franc, 19, 26, 149, 164, 286 Miklavčič, Maks, 238 Milič, Ljudmila, 83 Miš, Leopold, 232 Miš, Polde, 174 Mivšek, Janez, 107, 231, 232 Mivšek, Luka, 110 Mlakar, Igor, 108 Mlakar, Ivan, 83 Močnik, Marjan, 74 Močnik, Milan, 74 Moderndorfer, Jani, 37 Mokorel, Marko, 108 Mozetič, Alojz, 83 Mrvič, Stane, 249 Mušič, Franci, 108, 231, 232

N Nahtigal, Stane, 83 Nakrst, Franc, 83 Narat, Milan, 134 Nemec, Jože, 269, 273, 275 Novak, Janez, 233 Novak, Ljudmila, 10

M

O

Maček, Pepca, 174 Magajna, Andrej, 19, 41, 221 Mahnič, Marjan, 130, 141 Maister, Rudolf, 59, 94 Majdič, Janez, 110 Majhen, Janez, 82 Majhenič, Marija, 108 Makarovič, Svetlana, 150, 159 Mamula, Branko, 195 Mancini, Metka, 171 Marcijan, Vida, 166 Marin, Marko, 110, 182 Marinček, Lojze, 67, 205 Marinčič, Vesna R, 169 Marinšek, Lojze, 171 Marjanovič Umek, Ljubica, 171 Markeš, Marija, 29 Markovič, Štefan, 108 Marn, Franc, 82

Oberwalder, Jože, 273 Ocepek, Aleš, 109 Ocepek, Janez, 231, 232, 234 Ocepek, Stanislav, 264, 270 Ocepek, Vlado, 232 Ocvirk, Drago, 170 Ogrinc, Martin, 243, 247 Okršlar, Vinko, 110, 184 Olup, Jože, 40, 62, 213 Oman, Ivan, 221, 225, 235, 286 Omersel, Bojana, 109 Omerza, Igor, 88 Oražem, Stane, 111, 180, 210, 264 Orehek, Pavel, 232 Orehek, Rok, 83 Orehek, Tomaž, 83 Osolin, Bogdan, 46, 107, 150, 161, 165, 169, 170, 181 Ozimič, Milan, 28, 29

155, 160, 161, 162, 205, 206, 213, 221, 286, 287, 290

P Pahor, Boris, 37 Pahor, Borut, 218, 221 Pajnič, Jože, 180 Papler, Miha, 137, 138 Partljič, Slava, 173 Partljič, Tone, 169, 170 Pavli, Peter, 46, 107, 110 Pavliha, Vojko, 129 Pavlovič, Alojz, 29 Pavlović, Ljubo, 233 Pečnik, Damjana, 250 Pečnik, Jurij, 108 Pečnik, Vlado, 69, 184 Pengal, Peter, 154 Peperko, Edvard, 134, 135 Per, Janez, 106, 108, 239, 241, 244, 245, 246, 260, 264 Perčič, Anton, 178 Pergar, Janez, 74 Peršak, Tone, 35, 39, 62, 86, 88, 170, 215, 221, 288 Pesek, Rosvita, 160 Petan, Dušan, 139 Peterca, Franc, 83 Peterca, Vinko, 83 Peterka, Edvard, 165 Peterka, Franc, 69 Peterka, Pavelj, 254 Peterle, Lojze, 19, 37, 67, 148, 150, 159, 160, 161, 163, 164, 169, 171, 176, 181, 182, 183, 221, 224, 225, 262, 280, 288 Peternel, Edvard, 36 Petkovšek, Janez, 24, 39, 173 Petrka, Vili, 83 Pevc, Simon, 83 Pevec, Ivan, 28, 29 Pevec, Pavel, 150, 212 Pirc, Ignacij, 83 Pirc, Ivan, 83 Pirman, Milan, 108, 111, 164, 179, 201, 264 Pirnat, Ani, 231 Pirnat, Janez, 106, 111, 231, 232, 234, 247 Pirnat, Rajko, 19, 30, 35, 37, 89, 215, 217, 218, 221, 267, 288, 290 Pisanski, Tomaž, 221 Plut, Dušan, 26, 171, 286 Podbevšek, Breda, 108 Podbevšek, Mihael, 83 Podbrežnik, Igor, 6, 29, 221 Podržaj, Vidko, 149 Pogačar, Matija, 107 Pogačnik, Hinko, 166, 267 Poglajen, Jože, 175 Popović, Duško, 133 Popović, Rade, 130, 131, 132 Potočnik, Alojz, 83 Potočnik, Vika, 171 Požarnik, Hubert, 19, 35, 38, 40, 87, 221 Prašnikar, Zdravko, 107, 110 Pregelj, Živko, 150 Prelovšek, Ivan, 83 Premk, Francka, 83 Presečnik, Andrej, 28, 29 Preskar, Anton, 36, 108, 152, 164, 172, 264 Prešeren, Peter, 92, 199 Primožič, Peter, 36, 108, 111, 182, 195, 240 Prosenc, Miloš, 148 Prvinšek, Kati, 107, 111 Puc, Matjaž, 29 Pučko, Vinko, 83 Pučnik, Jože, 19, 26, 27, 40, 67, 106, 114,

295

R Raduljević, Frane, 130, 131 Rajk, Lojze, 268 Ravbar, Adam, 178, 279 Ravnikar, Franc, 232, 233, 234 Razpotnik, Jože, 110 Reberc, Peter, 221 Rejc, Dore, 166 Rems, Jakob, 83 Rems, Janez, 106 Rems, Viktor, 83 Repič, Marinka, 110, 180, 182 Ribič, Ivan, 107, 111 Ribič, Jože, 107 Ribičič, Ciril, 166, 178 Ribnikar, Ivan, 167 Rifelj, Jurij, 179 Rihtar, Aleksander, 109 Rihtar, Minka, 75, 83 Rihtar, Stane, 75, 83 Rode, Marko, 107 Rode, Miro, 231 Rode, Nande, 83 Rokavec, Franc, 221 Rop, Tone, 280 Rotar, Andrej, 107 Rotar, Matej, 83 Rovanšek, Marija, 74 Rožman, Ivan, 245 Rožman, Jože, 108, 239 Ručigaj, Marjan, 110 Rupel, Dimitrij, 26, 30, 41, 42, 47, 67, 88, 89, 166, 171, 215, 221, 224, 286 Rus, Veljko, 170, 171, 173, 174 Rusjan, Lovrenc, 83

S Sadar, Tone, 240 Sagaj, Zlatko, 189 Santer, Jacques, 164 Savič, Živko, 108 Savio, Dominik, 150, 174, 178 Schwarzbartl, Bizjak Marija, 170, 182 Schwarzbartl, Ervin Anton, 39, 40, 46, 62, 89, 106, 108, 111, 147, 151, 167, 169, 172, 173, 175, 177, 179, 181, 182, 184, 206, 208, 214, 221, 238, 260, 261, 279, 280, 287 Schwarzbartl, Marija Bizjak, 148, 150, 157 Selko, Mirjana, 110 Semolič, Dušan, 159 Senica, Andrej, 107, 111, 181 Seničar, Iztok, 140 Seničar, Vlado, 140, 141 Senjur, Marjan, 158 Serko, Franc, 83 Sivec, Ivan, 158, 246 Skamen, Matevž, 67, 205 Skok, Franc, 231 Skok, Jože, 254 Slabanja, Branka, 110 Slapar, Marjan, 179 Slavinec, Uroš, 36, 150 Slobodan, Milošević, 31 Slomšek, Anton Martin, 59, 94 Smej, Štefan, 29 Smerdelj, Matjaž, 92, 199 Smerkolj, Ciril, 104

Smerkolj, Ivanka, 231 Smerkolj, Katja, 232 Smole, Janko, 158 Smolej, Linda, 168 Smolle, Karel, 26, 286 Smolnikar, Milan, 280 Smolnikar, Tone, 155 Smrkolj, Ciril, 39, 98, 103, 110, 178, 181, 182, 184, 231, 232, 233, 234 Smrkolj, Franc, 110 Smrkolj, Nada, 110 Sonc, Franc, 84 Souissi, Marjeta, 92, 199 Sršen, Anton, 74 Sršen, Francka, 75, 82 Stanič, Vladimir, 131, 138 Stanovnik, Justin, 287 Starbek, Marko, 69, 107, 110, 184 Starbek, Mihael, 106, 111 Stare, Janez, 84 Starin, Lojze, 84 Starman, Danijel, 168 Stenko, Franc, 107 Stenovec, Marjeta, 254 Stiasny, Dimitrij, 67, 205 Stibrič, Janez, 28, 29, 39, 58, 67, 87, 92, 106, 108, 111, 152, 173, 181, 187, 192, 199, 203, 204, 205, 216, 217, 218, 259, 287, 289, 290 Stojković, Slobodan, 139 Stotinac, Domagoj, 139 Stražar, Helena, 69 Stražar, Marinka, 165 Stražar, Stane, 69, 145, 154, 174, 178, 210, 270 Stražar, Stanislav, 106, 108, 111 Stražer, Alojz, 166 Strehar, Karel, 107, 110 Strgar, Jože, 178, 180 Stupica, Mihael, 84 Stupica, Miro, 84 Svetlin, Karel, 107, 111 Svetlin, Samo, 108

Š Šalej, Boris, 108 Šarc, Marjan, 107, 111 Šeligo, Rudi, 35, 221 Šešerko, Leo, 37 Šetinc, Mile, 40, 158, 166, 213 Šetinc, Zlatko, 173 Šinigoj, Rudi, 137, 138 Šinkovec, Leopold, 107 Šinkovec, Marko, 109 Šinkovec, Matjaž, 37, 41 Šircelj, Mitja, 108, 111, 180, 210 Širme, Jurij, 247 Škerjanc, Borut, 122 Škerjanc-Ogorevc, Ema, 36 Školč, Jožef, 261 Škrjanc, Borut, 137 Škrjanc, Herman, 84 Škrlep, Helena, 246 Škrlep, Janez, 107, 110, 181, 237, 238, 240, 268 Šlander, Slavko, 285 Šoško, Martin, 35 Špende, Romana, 159 Špendl, Robert, 109, 179 Špenko, Janez, 74 Šribar, Želimir, 35 Štebe, Miro, 272

Štebe, Tomaž, 106, 108, 111, 152, 178, 180, 181, 182, 183, 184, 204, 216, 253, 255, 257, 259, 268, 271, 277, 279, 281 Štefan, Frančiška, 232 Šter, Andrej, 33 Šter, Jože, 174 Štern, Emil, 148, 157 Štiftar, Franc, 84 Štiftar, Margareta, 108 Štih, Tomaž, 268 Štrekelj, Branko, 109 Štuhec, Ivan, 155 Štuhec, Jožica, 106, 111, 204, 216 Šubelj, Anton, 270 Šuklje, Boris, 37 Šuštar, Alojzij, 178, 243

T Tasić, David, 194, 196 Taufer, Veno, 35 Tepež, Anton, 84 Tepina, Jasna, 155 Terček, Tomaž, 27 Terčelj, Boro, 29 Tič, Jernej, 232 Tito, Josip, Broz, 31, 33 Tito, Josip Broz, 148, 174, 188, 190, 191, 209, 285 Tomažič, Anton, 7, 13, 26, 27, 28, 33, 34, 39, 40, 45, 48, 58, 59, 60, 62, 64, 68, 69, 73, 76, 77, 78, 79, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 94, 107, 148, 149, 150, 165, 181, 184, 196, 197, 198, 199, 201, 202, 203, 204, 205, 211, 212, 213, 215, 216, 217, 221, 223, 259, 267, 286, 287, 289, 290 Tominec, Alma, 240 Tominec, Ivo, 240 Tomšič, France, 27, 40, 41, 195, 213, 221, 286 Tomšič, Tone, 174 Toplak, Ludvik, 62, 169, 170 Topler, Vladimir, 29 Toplišek, Janez, 92, 199, 203, 212 Trdina, Janez, 250 Trojanšek, Anton, 84 Trstenjak, Anton, 180 Trstenjak, Verica, 180 Turnšek, Tit, 148

U Učakar, Ciril, 84 Učakar, Ernest, 84 Učakar, Janez, 84, 110 Uhan, Stane, 156 Ukmar, Janko, 243 Umek, Igor, 277 Urbanc, Alojz, 84 Urbančič, Ivo, 221 Urbanija, Jože, 84 Urbanija, Marina, 110 Urbanija, Tine, 84 Urbanija, Tomaž, 232 Urbanija, Vinko, 107, 110 Urbas, Janez, 110

V Valenčič, Rafko, 62 Vasle, Janez, 110, 184 Vasle, Vinko, 139, 176 Vatovec, Jadran, 29, 35 Vavpetič, Stane, 141

296

Velepec, Jože, 84 Velepec, Marjan, 110, 182 Vencelj, Peter, 35 Vida, Bajc, 134 Vidergar, Urška, 110, 154 Vidergar, Viljem, 84 Vidmar, Marjan, 290 Vidmar, Milan, 179 Vlahović, Veljko, 59, 94 Vlaj, Florjan, 108 Vlaj, Stane, 239 Vodlan, France, 84 Vodlan, Jože, 69 Vodnik, Vinko, 110 Vojnovič, Maja, 171 Vojska, Vera, 154, 160 Volasko, Peter, 29, 199, 221 Voljč, Marko, 169, 171 Volk, Matija, 29 Volk, Vojko, 213 Volmajer, Konrad, 84 Vošnjak, Anita, 184 Vovk, Matjaž, 69, 78, 92, 106, 111, 199, 204 Vrankar, Marko, 107 Vrbnjak, Viktor, 176 Vrenjak, Slavko, 84 Vrenjak, Srečko, 84 Vresk, Marko, 110, 171, 180, 181, 260 Vrhovnik, Francka, 244 Vršaj, Stane, 171 Vuk, Janez, 35

Z Zabret, Franc, 108 Zagožen, Franc, 62, 221, 225, 232, 234 Zajc, Franc, 272, 273, 275 Zajc, Tatjana, 109 Zajc, Tine, 245 Zalar, Vinko, 29 Zalokar-Oražem, Cvetka, 108, 111, 180, 184, 209, 212, 221 Zanoškar, Franc, 84 Zarnik, Jože, 84 Zavrl, Franci, 194, 196 Zej, Lada, 155 Zlatnar, Irena, 231, 232, 234 Zlobec, Ciril, 162, 167 Zlobec, Jaša, 170 Zule, Milan, 84 Zupan, Bogdan, 154, 179, 244, 264 Zupan, Ivan, 238 Zupan, Olga, 249 Zupanc, Jože, 84 Zupančič, Blaž, 88 Zupančič, Boštjan M., 37, 41 Zupanič, Jelka, 30

Ž Žagar Slana, Alenka, 211, 217, 289 Žakelj, Viktor, 166 Žavbi, Stane, 26 Železnik, Anton, 130 Žontar, Bogo, 106