V ritmu rim spoznati jezero želim! Iščeš zaklad? Pri nas ga najde čisto vsak. Pač 55 ha(ha!) ne moreš skrit'. Jih moraš pa kljub temu prej odkrit'... Naš zaklad je dragocen, v vsakem letnem času kaže drugačen ten. In še posebej blesti, ko ga sploh ni. Kar se pogosto zgodi. Ampak brez skrbi, naj te jezero ne jezi. Kajti jezero vedno je, le vode včasih ni, ker v podzemlju spi. Zato se zdaj na pot podaj - in pridi še kdaj, spreminjajoče obraze jezera spoznaj! Dolžina poti v obe smeri: 5,5 km
lov na jezero
Trajanje: min. 1,5 h
R A Z I S K O VA L N I S P R E H O D O D E K O M U Z E J A D O P E T E L I N J S K E G A J E Z E R A
8 4
Ekomuzej
Pivka
1
3
2
5
6
7
PRVI POSTANEK
DRUGI POSTANEK
TRETJI POSTANEK
ČETRTI POSTANEK
suhi
ta rdečč in ta črn
brin pobalin
kraljica trojica
Zagrizi v pot navzgor in pusti Ekomuzej za seboj. Po nekaj minutah se razglej: na desni - strmo pod potjo Pivška kotlina; na levi - blago nad vasjo - čuvaj kamnit leži stasit. Suhi, po domače suhi zid, to so kamni brez veziva, umetnina brez priziva. Ni znosila jih Krpanova kobila, kmetje so se le zbudili, razmetane kamne v niz zložili, umetelno pašnike uredili. Suhi starodavni je mejnik, ovčjim tropom neuničljiv branik. Suhi vročo kri gasi, saj požara čezse ne spusti. Le naprej, mimo kamnitih mej! Ko pred tabo bo očak Snežnik in na levi kraljica Lonica (danes ji pravimo tudi Sv. Trojica), vedi, da pot je prava, da se tu prične zabava!
Postoj, miza in klop na obzorju! Prvi postroj pa kar takoj - pri rdečem in črnem! Če pred stoletji ne bi vseh hrastov posekli, nas rdeči in črni danes ne bi iz zadrege vlekli. Črni bor ni črni stvor in ni črni humor, ampak suhljat orjak, poln dolgih iglic in zato košat, brkat. Rdeči bor njegov je brat, en tak revolucionar-gozdar, veliki storži so njegov naravni dar. Sovraštva ni, oba sta združila moči in gresta z roko v roki, to boste čudili se na tej poti! Kam zdaj, poti je več? Ne skrbi, samo k boru se obrni. Naslednji par - rdeči in črni - se dvigata na levi pred teboj in z vejami migljata, prisluhni, pravo pot ti šepetata.
Prav na vrhu poti, preden se pot navzdol zlomi, se na levi oglasi: »Živijo, moje ime je Brin in nisem potepin, saj mirno ždim sredi teh pašniških pustinj. Hej, pust’ že enkrat moja strica, ta rdeč in ta črn sta malo manj vesel’ga lica, pa preveč visoko sta nad tabo, da bi ti bila v zabavo. Nabrit sem, da je kaj, zato pogost je običaj, da palice po meni švigajo in z mojih hlač prah dvigajo. Pa vendar se me nič ne prime, ostajam oster in oprezen, kar v modre jagode izjočem jezen. Iz modrih solz si kuhaš brinjevec-žganico, svojo zdravilno tovarišico. No, vidiš, jaz ne kuham nič, še mule ne, delim pa s tabo vse!« Na razpotju naprej navzdol! Nad tabo bdi ves čas Trojica, zidovje v vrhu krona, ona pa kraljica.
Na dnu poti razpotje. In kažipot, ki vpije, kje pot se k jezeru vije. A pobalinski Brin jo preglasi: »Če danes bi še Miroslav živel, takole bi o jezeru zapel: Po jezeru bliz’ Trojice, čolnič plava sem ter tje! Zato le drži desne se stezice, ki gor te pelje, v smer kraljice, po poti, kjer hodile so noge Krpanove in tolkla tla kopita so kobilice. Posluh, gospa – gospod, tako gre pot: najprej navzgor, nato navzdol, še malo in na levo v leskov dvor. Vse to v zavetju nje, se ve, kraljice matere Trojice, in v spremstvu še Martin Krpan, naš tihi hišni velikan.« Si si zapomnil pot? Tu možno polno je zablod: krvavo stegno, kraško brezno, na stranpoteh ni nič brezzvezno. Še najmanj zmajevi mladiči, ti jamski tiči pravi so hudiči! Zato pozor, še en napor, pred leskovimi vrati zbor!
PETI POSTANEK
ŠESTI POSTANEK
SEDMI POSTANEK
OSMI POSTANEK
junga junga junglca*
zajemi jezero
obrat in mimo vrat
jezero - neusahljiv zaklad
Leskove duri so odprte ob vsaki uri. Zajemi zrak, prestopi prag in vstopi v gozdni grad. Na desni klop in gugajoči tron – junglca, ki junga se – pred tronom pa balkon in čudovit pogled nizdol. Oj, jungaj, jungaj se, pogled na jezero resnica je in ta naj ti umiri srce. Z vodo ali brez nje, jezero vedno je, ker to je svet, ki nima mej, ko vsakič vidiš ga, drugačen je. O jungaj, jungaj, jungaj se, razmisli, kam so šle vode. Če pa so tu, na dnu, napni oči, pomisli, kaj se vse lahko zgodi. Legenda pravi: so šli ljudje iz vasi izpod Trojice čez spodnje zmrznjene vodice k polnočnici v soseščini. Pa poči led in hop ledena voda si pobere vse, gorje, nihče se vrnil ni od tle. *Guga guga gugalnica Sosednja postaja zelo je blizu tega kraja. Zapusti leskovo graščino, zagazi spet v stezico, ki vodi na Trojico.
Korakov nekaj le odmeri, potem pa zopet se na levo usmeri. Skoz prehod v odprt razgled, jezero zajemi spet! Premeri ga s pogledom, lahko pa tudi z daljnogledom. Da pa vtis ostane večen, poišči štor si všečen. Stopi gor, izvleci telefon in klik, pritisni nekaj slik. Nato naredi si reklamo in brž objavi jih na Instagramu. Prisloni tudi lojtrce: #lovnajezero in #petelinjskojezero. Podobe avtorske izbrane vam nudijo predstave prave - o jezeru, ki se spreminja, skrivnostni kraški svet odgrinja. A najpomembnejše je le, da Petelinjskemu jezeru zlezel boš v srce. Ne bodi štor! Skoči dol in hop na pot, po stezi v log. Če vidiš pa, da jezero po zadnji modi ždi v vodi, se brž nazaj podaj, tja do četrtega postanka. Na razpotju stoj, v desno še zavoj in spust nizdol, kjer je vodovja vrhnji sloj.
Posluh, ker to ni duh: »Še zadnjič javljam se, Brin Pobalin! Jaz nočem, da si sotrpin, zato prisluhi mi, kje vodi pot do jezera globin. Ko se nebo nad stezo bo razprlo, le brž naprej in točno tja, kamor se steza v kolovoz konča! Ne bodi vol, poišči raje kol, z markacijo rdečo, in poleg se postavi, kar tako, za srečo. A veš, da tukaj včasih so ovčice gnali? Jih vidiš? V tropu grejo zdaj na levo in ovčji zbor bo šel navzdol. Ti pa nikar na desno, ograjo tikati ni umestno. Pa pusti vrata, rogatec puhajoči te na drugi strani čaka, pa se bojim, da od tam res ti ni povrata! In kot Martin Krpan bi d’jal: srečno hodi, dragi tič!« Minister Marjan pa nič! Pa ponoviva: le levo od količka, vzdolž pašnika te vodi kolovoz kot mladega žrebička. Nato se pot navzdol prelomi, in glej ga, Zlodej, tam se po jezeru hodi ali brodi.
Ekomuzej Pivških presihajočih jezer - www.pivskajezera.si - 1. natis, 2020
Besedilo in oblikovanje: Pisarna (Sonja Dolenc, Andrej Rijavec, Boštjan Martinjak)
Poglej, mar voda danes jezero obliva? Če ga, dotakni se, naj zadrhti gladina-srebrnina. Če vode ni, poišči si v jezeru zlati mir. Na desni strani – kraterja, in človek vpraša katero se, če od topovskega predatorja al’ pa je to samo odtok korita, skozi katerega se voda v podzemni svet premika. Pred tabo lesketajoča stepa, ki kamnov divje se otepa. Ker pridejo poleti kosci – eni na traktorjih sedijo in dno jezera pokosijo, drugi pa s krili plaho plahutajo, s krek krekom dolgo v noč igrajo. Zbor borov zdaj pred tabo se zgosti in prosi te, da nad zakladom skloniš se, pobereš kamen, odložiš ga na kup in rečeš amen. Da pot nazaj ne bo kot beg iz raja, se ustavi ob pomniku rekordnega vodostaja. Tam tabla z letnico stoji in govori, da pomni leto 2014, ko gladina jezera se tam mudi. Le urno pot naj nese te navzgor. Domov? Nikar! Misterijev o jezeru je še nebroj, zato v muzeju z začetka romanja postoj.