Kunsthaus no. 5 - Frenk Fidler

In Memoriam Photografer

KunstHaus Fanzine No. 5, 99 izvodov, marec MMXII

Ohne lektur!!!

Po poteh kulturnih sledi ...

ŽIDOVSKI DEČEK

Na poti molitve in priprošenj posvetitve v polnoletnost… …nedvomno mu bo na tej poti v veliko pomoč Talmúd.

Foto: Frenk Fidler, 1993 P.S. Fotografijo je Frenk pripravil nekje v začetku januarja 2012 za objavo v KunstHausu.

Nastavljeno s podnapisom sem jo našel po njegovi smrti na pisalni mizi v Slatinskem stanovanju.

In memoriam Franci FidlerFrenky Boy 1943-2012

Prva 10. letka Metelkove by Frenk Fidler

4-8

22-23 Rogaško Slatino je ljubil

Frenky Boy foto: Mihaela Imenšek Miša 10 Pri delu na otvoritvah avtoportreti

24 Wandelbahn, 2 dni pred barbarskim rušenjem

11 Obširen opus umetniške fotografije

25 Del vabil razstav Frenka Fidlerja

20 Številne nagrade posameznih fotografij

26-29 Ena zadnjih fotografij, ki jih je posnel

23

31

In memoriam

Franci Fidler - Frenky Boy (1943 – 2012) Mnogo prekratko življenje fotografske legende Še danes ne verjamem, da je zares odšel,

Osmega marca 2012 sem se konkretno

lotil priprave pričujoče pete, izredne številke fanzina KunstHaus, ki je v celoti posvečena Frenku Fidlerju. Istega dne, pred letom dni je bila ustanovljena naša ilegalna grupa Kunsthaus, katere član in sodelavec je bil tudi Frenk. Vesel sem, da je pričujoči fanzin ugledal luč na lokaciji glavnega mesta naše domovine, kjer se nahaja mesto v mestu z imenom Metelkova, katere župan Terrah je nocojšnji gostitelj na 14ti dan meseca marca leta Gospodovega 2012. Metelkova je bila Frenkova velika platonska ljubezen s katero je živel, dihal, se boril in jo foto – dokumentiral, dan za dnem, njenih prvih deset let obstoja.

Podoba since 1994 Na začetku se moram iskreno zahvaliti

prijatelju Matiji Kvesiću, direktorju in lastniku podjetja PODOBA, ki nam po sponzorski ceni tiska in računalniško pripravlja fanzin KunstHaus. Dan po smrti je velikodušno ponudil popolnoma brezplačen tisk in pripravo fanzina na 32 straneh v nakladi 99 izvodov, ki bi bil v celoti posvečen Frenku, ki ga je poznal več let. Matija, s to gesto si udaril neizbrisen pečat Fidlerjeve ustvarjalnosti, ki bo zahvaljujoč tebi dostopnejša širšim množicam.

tja daleč nekam… in ga nikoli več ne bo.

Njegov odhod je bil Junaško dejanje, brez obiska bolnice, brez zdravnika, brez zdravil, brez obremenjevanja okolice. Nasprotno.

Odšel je Junaško, tiho in postal je legenda. Zapustil je drago mamo Marijo, sestri Miro in Slavico z družinama, ter številne prijatelje. Zadnjič sem ga v njegovem stanovanju v starem delu zdraviliškega jedra, Zdraviliškem trgu 1 v Rogaški Slatini, obiskal v nedeljo, 22. januarja. V torek, 24. januarja 2012 sem našel mrtvega…ležal je spokojno in me spominjal na umirajočega profesorja Eisenbacha v Viscontijevem filmu »Smrt v Benetkah«, manjkala je le peta simfonija v cis – molu: četrti stavek, Gustava Mahlerja.

Eden zadnjih učencev Antonije Prut - Tonke Franci Fidler - Frenk se je rodil leta 1943 v Celju in svoja prva leta preživel v Gaberniku in Kostrivnici, kjer je obiskoval osnovne šolo. Nakar sta se z mamo Marijo preselila v majhno stanovanje objekta Gol v Rogaško Slatino v neposredni bližini Fotografskega ateljeja Tonka. Prav tukaj

Frenki stopi na svojo umetniško pot, saj ga že kot najstnika v vajeniški stalež vzame priznana jugoslovanska umetniška in dvorna - kraljeva fotografinja Antonija Prut -Tonka, ki ga izuči fotografskega poklica v visokem estetsko umetniškem duhu. Za tem odide v Ljubljano, kjer konča Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in živi v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Po končanem šolanju se zaposli kot fotograf v Ateljeju Tonka, kjer dela vse do začetka 70tih let prejšnjega stoletja. Leta 1970 nekaj časa dela v studiih za propagandno fotografijo Schreiber v Kőlnu in za tem še v Foto Statut v Ljubljani, kjer se mu ponudi priložnost, da se zaposli kot reprodukcijski fotograf na Zavodu za statistiko Republike Slovenije. Najprej živi v Ljubljani kot podnajemnik, v drugi polovici sedemdesetih let odkupi novo stanovanje na Bratovževi ploščadi 21, novem blokovskem naselju, kjer so kakšno leto pred tem snemali legendarni slovenski mladinski film »Sreča na vrvici« 1977.

… njegov izgled Hollywoodskega igralca Navduši se za potovanja in do sredine

devetdesetih let prepotuje vseh 5 kontinentov planeta od koder se vedno vrača z bogatim materialom popotniške fotografije iz katerega kreira številne

razstave in piše potopisne članke v službenem glasilu Zavoda za statistiko RS »Statistična SPOROČILA«. Frenk je ohranil neizmerno ljubezen do Rogaške Slatine, njeno okolico, zdraviliški park in jedro je fotografiral vse do zadnjega diha.

Na znamenitih plesih v stari Šviceriji in Kristalni dvorani Zdraviliškega doma, ki so zaznamovali takratno družabno življenje v Rogaški Slatini, je preplesal lep del svoje mladosti s prijatelji. Kljub skromnim prihodkom je bil vedno v svetovnem trendu modnega oblačenja, nosil najmodernejše frizure, kar je lepo vidno na številnih fotografijah, ki jih je posnela Frenkova fotografska mentorica in prijateljica Miša Imenšek v Ateljeju Tonka. To dejstvo in njegov izgled Hollywoodskega igralca sta botrovala temu, da je bil izbran za manekena na več modnih revijah v drugi polovici šestdesetih let. Bil je tudi finalist natečaja »Dekle filma« in »Mladenič filma«, ki ga je razpisala jugoslovanska revija »Filmski svet«. Fidler Frenk, Rogaška Slatina, je bil najprej v širšem in v naslednji številki v ožjem izboru deset naj »Mladiča filma«.

5

Njegovo delo se omenjena v nemškem Saurovem Umetnostnem Slovarju

Vseskozi se je ukvarja s fotografijo:

reportažno, krajinsko, portretno, socialno, umetniško akt fotografijo. Bil je kronist številnih sub-kultur osemdesetih in devetdesetih. Do potankosti je fotografiral začetke slovenske pomladi, aretacije četvorke JBTZ in vse shode povezane s tem dogodkom in za razliko od ostalih fotografov, fotografije obdržal zase in jih umestil v unikatno knjigo z več kot 400 stranmi z glavnim naslovom »Slovenec sem, tako je mati djala« in podnaslovom Slovenska pomlad, ki jo je opremil še z odličnim avtorskim tekstom. Upajmo, da bo tudi ta knjiga nekega dne ugledala luč sveta. Med drugim je celih 10 let vsak dan fotografiral »Rojstvo Kulture na Metelkovi«, ki ga je navduševala kot dogodek, ki v slovenski kulturni zgodovini nima primerjave. Njegovo ime in delo sta obsežno omenjena celo v nemškem Saurovem Umetnostnem Slovarju iz leta 2003 in številnih katalogih, kjer je sodeloval bodisi na skupinskih ali samostojnih razstavah. Bil je kronist Glbt scene največ v klubu K4 in tudi na Metelkovi, kjer je postavil na ogled številne razstave, prispeval številne fotografije in tudi članke za revije Revolver in Kekec. Fotografije in občasno tudi tekste objavlja v revijah: Ars

Vivendi, Fotografija, Glamur in Mladina.

Ob projektu Trabakula, potujoči skupinski razstavi »Karavane slovenskih umetnikov po hrvaški obali«, ki je bila v Rijeki, Splitu in Dubrovniku 1996, kjer so ga v katalogu takole opisali: »…Pogled brez predsodkov usmerjen v kulturno podzemlje….Jean Genet slovenske fotografije…« Na predanost svojemu kraju nas spomni njegov članek v reviji Telex in časniku Delo v začetku osemdesetih, v katerem je prvi in dolgo časa edini uporniško - kritično pisal o rušitvi slatinskega arhitekturnega bisera Wandelbahn-a, pokritega sprehajališča, ki se je nahajal pred modernim hotelom Donat, Terapijo in zdraviliškim parkom. Z veseljem in navdušenjem se ob fotografijah njegove odmevne razstave Rogaška Slatina pozdravlja Laibach, spominjamo njegovega delovanja v Društvu prijateljev Rogaške Slatine, kakor tudi fotografij, katere je prispeval za naslovnice in razne reportaže lokalnega časopisa Rogaške novice. Frenk je bil do zadnjega trenutka aktivni član ilegalne skupine KunstHaus. Serijo fotografij Ljubljane Frenka Fidlerja hrani Mestni muzej Ljubljana. Zahvaljujoč njegovim sorodnikom se njegov fotografski arhiv in vsa ostala dela odslej nahajajo v bogati zbirki Ljudskega muzeja Rogaška Slatina vključno z avtorskimi pravicami.

Bil je moj mentor, vzornik in foto kronist mojih projektov

Fenka sem spoznal v začetku devetdesetih

let prejšnjega stoletja, ko se je odzval vabilu kiparja Jirija Kočice, da bi sodeloval z Društvom prijateljev Rogaške Slatine. Že ob njegovi prvi samostojni razstavi smo našli iste smernice ustvarjanja. Kot začetniškega fotografa me je navdušil ravno zaradi preprostega pristopa do umetnosti.

Občudoval sem njegov stil fotografije, ki je izžarevala neko posebno energijo in je bila tako živa, da se na trenutke vprašamo če je to fotografski posnetek ali ena izmed sličic filmskega traku, tako so bile fotografije žive. Bil je mojster stare šole, ki je odlično obvladal retušo, delal številne eksperimente z različnimi filtri, ki jih je uporabljal tako pri ČB kot tudi pri barvni fotografiji in z njimi na analogen način dosegal neverjetne rezultate, ki so v današnji dobi računalniških programov za obdelavo fotografij samoumevni. Na določenih fotografijah je razvidna spretna ročna montaža negativa v velikosti Leica formata z deli klasičnega repro-filma. Veliko je eksperimentiral tudi s fotokopijami fotografij, posebno umetnostjo, ki se je razvila v osemdesetih letih. Fotokopirane fotografije je montiral na izdelane fotografije in jih zopet fotografiral… tako lahko rečemo, da je bil tudi FotokopirArtist. Fotografiral je večino mojih večjih projektov, ki sem jih ustvaril in me nenehno bodril med nastajanjem le teh: koncert kultne skupine Laibach 1992 v Rogaški Slatini, mojo prvo avtorsko fotografsko razstavo, ki sem jo postavil na ogled, prvič pod imenom Nani Poljanec v galeriji Stopnišče v Ljubljani leta 1993, kjer je bil tudi moj

mentor, razstavo »Portreti« v Kranju 1994, »10 + 1 Stefanova kaprica« v Slovenskih Konjicah 1996, »Kristusova leta ljudskega ustvarjalca« 2001 na Boču, »Inštalacije Poljanec« v Komnu na Krasu in Lembergu 2004, Ljudski muzej Nanija Poljanca 2005 v Rogaški Slatini, »Poljanec Bulldog / 48ur« 2006…ter številne druge. Zadnji moj projekt v sodelovanju s Srečkom Žgajnerjem, ki ga je Frenk z nekaj posnetki ovekovečil je bil »Rogaška Slatina 1572 – 2069« v Anini galeriji v Rogaški Slatini, kjer je nazadnje užival na koncertu vrhunskega šansonjerja Matija Puža in to je bil njegov zadnji koncert med stoterimi, ki jih je v življenju slišan in fotografiral.

S pisanjem memorialov je ovekovečil številne umetnike…

Nazadnje je še napisal članek o življenju

in smrti Klausa Nomija zares posebnega umetnika, pevca in preformerja, ki je vnesel v glasbo nekaj povsem novega. Članek je

7

bil objavljen v KunstHausu št. 2., ki je izšel 8. julija 2011 in ga tokrat objavljamo še 1x na straneh 14 in 15. Rad je imel umetnike, ki so izstopali izven ustaljenih okvirjev in v katerih je na trenutke spoznaval tudi samega sebe. Več memorialov znanih umetnikov je pisal za revijo Revolver in tako slovenskim bralcem približal življenje: Jamesa Deana, Riverja Phoenixa, Freddia Mercurya, Alme M. Karlin ter števinih drugih. Nekatere, kot npr. Klausa Nomija je ob pomoči imitatorja Mirča Janče celo oživel na eni izmed svojih razstav na Metelkovi Mestu. Na koncu svojega zadnjega članka je zapisal: »Klaus Nomi in njegova umetnost, živita naprej.« sam pa dodam »Frenk Fidler in njegova umetnost, živita naprej!«. Upam, da se je že srečal z vsemi njimi o katerih je pisal in, da se imajo vsi skupaj lepo tam, kjer pač so.

pripravljene za tisk, kot, da bi vedel, da boš odšel dosti prehitro in popolnoma tiho, tiho in umirjeno, kot si živel. Zbogom Frenki in naj ti bo lahka zemljica slovenska, ki si jo tako neizmerno ljubil ! Danes, 14. marca 2012, se z izidom izredne številke fanzina KunstHaus poklanjamo tvojemu obširnemu opusu tukaj na Metelkovi, Mestu kjer si preživel lepe trenutke svojega življenja.

Besedilo: Nani Poljanec, KunstHaus

…kot, da bi vedel, da boš odšel dosti prehitro Frenki hvala za tvoje prijateljstvo in

navdih. Tvoje delo in spomin nate ostajata vzidana v temeljih naše hiše umetnosti. Frenk kjerkoli že si in kamorkoli si namenjen, tvoj duh ostaja naš večni in neumrljivi del. Naša dolžnost je, da v bližnji prihodnosti izdamo najprej monografijo tvojega obširnega fotografskega opusa in kasneje tudi posamezne zgodbe, ki si jih že sam uredil tako z avtorskim besedilom kot seveda s fotografijami v unikatnih knjigah, kot so: Slovenska pomlad, Metamorfoza – Slovenija, Almi Karlin v spomin…ki so že P.S. Štiri dni po Frenkovi smrti je bil prirejen poseben večer v KunstHausu. SMS vabilo se je glasilo: »Danes od 18h naprej KunstHaus Frenkov večer. Ogledali si bomo del njegovega foto opusa, dobro jedli in pili. Upam, da prideš. javi. KunstHaus!« Ob tej priložnosti je bil odkrit posthumni Kvadrat Frenka Fidlerja, ki ga je odkrila njegova prijateljica iz mladosti Minka L. (op.p. v sklopu projekta / objekta KunstHaus, se nahaja tudi »Top Sekret galery«, kjer se nahajajo posthumni kvadrati osebnosti, ki so vplivale na razvoj KunstHausa).

PP.S. Pričujoča številka fanzina KH zajema samo pravkar prebran tekst in nekaj podnapisov.

Ter eden že objavljen tekst. Ves preostali prostor zajemajo po večini Frenkove fotografije po sistemu ena fotografija tisoč besed. Nagradno vprašanje, ki ga pošljete na naslov: KunstHaus, PosteRestante, 3250 Rogaška Slatina, najkasneje 21 dni po izidu fanzina, se glasi: Koliko besed je objavljenih v fanzinu KunstHaus No. 5?

Nagrada je Vikend paket v KunstHausu, »olinkluzif« + brezplačni vzpon na Janino.

8

LAIBACH, Foto: Frenk Fidler, fotomontaža dveh fotografij na fotokopiji

Lado Leskovar, Foto: Frenk Fidler, ena izmed številnih ročno izdelanih razglednic, posneta je bila na eni izmed številnih prireditev v klubu K4.

10

FRENKY BOY, Foto: Foto Tonka / Mihaela Imenšek – Miša, Frenkova mentorica in prijateljica, ki je naredila na desetine mojstrskih portretov mladega Frenky boya, ko se je učil fotografskega poklica v njihovem priznanem ateljeju.

Frenk Fidler v fotografski akciji, na otvoritvah svojih razstav, v ljubljanskem stanovanju, na gorniškem pohodu in v propadajoči hiši, kjer je živela Alma Karlin…

Foto: Iztok Dimc, Mare Vavpotič, ASJ, Miran Žnidarec, Matjaž Mauser ter 6 avtoportretov.

Triptih Tonka; Mišina barvna fotografija Frenka pred ateljejem, Antonija Prut – Tonka, ki je mladega Frenkiya povabila, da ga izuči fotografske obrti ter Delavniški dnevnik, Francija Fidlerja, ki je za stroko/poklic: fotograf, opravljal prakso pri delodajalcu: Foto »Tonka« Rog. Slatina v šolskem letu 1959 / 1960.

Frenkova brezskrbna leta mladosti, ki jih je preživljal v službi, ki jo je vzljubil tako močno, da ga je (fotografija) spremljala vse do zadnjih dni. Bil je eden redkih fotografov, ki je do konca prisegal samo klasični fotografiji. Več kot 30 let je bila njegov zaščitni znak fotografska kamera znamke NIKON FM2.

13

KLAUS NOMI umetnik za vse čase Verjamem, da je mnogim, če že ne večini ime Klaus Nomi popolna neznanka. Tudi meni je bila, ko sem se prvič soočil z njim.

Ko sem nekoč po radiu, pa ne na našem, slišal komad Simple Man (preprost človek), nisem mogel ostati ravnodušen. Hitro sem stopil v »akcijo«, da bi kaj več zvedel o njem in ga seveda bolje spoznal. Njegova glasba mi je zlezla pod kožo in me popolnoma prevzela. Ko pa sem po TV-ju tudi videl njegov performans, se je moja domišljijska predstava o njegovi podobi povsem ujemala s tem, kar sem gledal. Njegovo premikanje je bilo podobno gibanju robota, šminka obraza rezka in kričeča, oblačila ekstravagantna, njegov nenavaden sopransko obarvan moški glas, tako vzvišen, kot sam Bog, je stopil pred gledalce kot neko drugo Bitje iz oddaljenega ozvezdja, zunaj zemeljskega časovnega ustroja in pred njih je stopil takšen in tako, kot da prinaša sporočilo iz daljnega, neznanega sveta…Moja pričakovanja so bila presežena. Bil je neprimerljiv s komerkoli, hkrati je bil tudi edinstven in neponovljiv. Takrat sta bili na tržišču edini plošči »Klaus Nomi« in »Simple man«.

Kdo je pravzaprav Klaus Nomi?

Nekoč, leta 1982 je dejal: »V zgodovino bi rad prišel kot lik iz stripa, kot potujoči papirnati heroj, ki potuje skozi galaksijo.« Časopisi so ga opisovali kot nedostopnega, trmastega in vase zaprtega človeka. Lakiran smoking, ki ga je nosil na mnogih nastopih, je bil kot oklep ranljivega Bitja. Z apneno belim obrazom, črnimi ustnicami, ekstravagantnimi oblekami, presunljivim mezzosopranom in tenorjem je bil kot popolni umetni Nestvor, ki stopi iz stripovske lepljenke in zaživi kot nadčloveški papirnati heroj perfektnega umetniškega izraza – kot se je sam razumel – sposoben svoje gledalce in poslušalce navdušiti, v najslabšem primeru pa jih šokirati že samo s svojo pojavnostjo. Uspelo mu je izraziti glasbeno protislovnost rocka, popa in klasike ter vse povezati v ustvarjalno nov glasbeni slog. Glasbeni strokovnjaki so ga poimenovali New Wave. Kot popolni izrazni – umetniški osebnosti mu je uspevalo z izrazno močjo duha, telesa in glasu izvajati izvrstne in svojstvene interpretacije tako evergreenov kot so Fallin in Love Again – Marlene Dietrich, The Twist Chubbyaja Chekerja ali pa Lighting Strikes – Louja Christiya kot tudi klasikov od Purcella, Saint-Saensa do Schumanna, verjetno tudi z namenom, da bi jih približal rock in pop generaciji. Med njegove največje uspehe štejejo Purcellov, The Cold Song in Mon coeur s,ouvre a ta voix iz Samsona in Delilah, od popa pa komada Simple Man in Total Eclipse, katere je izvajal v glasbenem filmu Urgh – A music war Dereka Burbidgea, v katerem je postal pozneje opažen. Tako nenavaden in nekonvencionalen kot je bil na odru, je bil tudi v življenju. Njegova biseksualnost oziroma homoseksualnost je bila zanj povsem vsakdanja. Ni skrival da živi z ženo in s prijateljem hkrati, tako da je s svojim »Coming autom« nehote pomagal in olajšal življenje številnim fantom in dekletom, ki so bili v večni stiski in osebi dilemi.

Kot rojenega Berlinčana, ga je življenje postavljalo pred številne preizkušnje. Na študijski in poklicni poti je doživljal same poraze. Najbolj ga je prizadel neuspeh v Berlinski operi, kjer si je prizadeval da bi združil rock in klasično glasbo. Glasbene šole ni končal niti v Berlinu, niti v Švici. Za preživetje je delal kot biljeter in prodajalec programov v Berlinski operi. Zaradi nerazumevanja, tako svojih sanj ni mogel uresničiti, zato je leta 1973 zapustil Nemčijo in odšel v New York, kjer je upal, da bo vstopil v glasbeni svet. Na začetku tudi tu ni imel sreče, ukvarjati se je moral z vsem mogočim, dokler ni srečal »prave« ljudi, ki so njegov nastop posneli na super – 8. Ta posnetek se je po naključju znašel na mizi Davida Bowieja. Z njim je nastopal na ameriškem Saturdey Night Live – TV Show. Pot mu je bila odprta, sledili so nastopi, zelo uspešni, ter pogodba z RCA za snemanje plošč. Evropa se je za Nomija začela zanimati šele leta 1981, vendar je pravo zmagoslavje doživel le v Franciji.

Njegovi plošči sta postali uspešnici. Načrtoval je veliko evropsko turnejo, na kateri bi se predstavil v vsej svoji veličini.

Januarja 1983 so vsi njegovi načrti propadli. Evropsko turnejo je moral zaradi nenadnih bolečin, ki so ga onemogočile, prekiniti.

Vrnil se je v New York, kjer se pa je, tako kot ves svet moral soočiti z novo boleznijo, aidsom. V naslednjih mesecih se je trudil da bi premagal zloslutno bolezen. Ko je v newyorško bolnišnico Memorial Hospital, poklical svojega odvetnika, s katerim sta uredila poslovne zadeve kot tudi oporoko. 6. avgusta 1983, je v krogu svojih najbližjih, žene Lise Moon, tajnice Josephine in dolgoletnega prijatelja Jeana Dierra Bommela, umrl kot ena prvih eminentnejših žrtev te bolezni. Umrl je vsekakor prezgodaj, kajti, ni mu bilo dano, da bi še v večjem obsegu nam vsem izpovedal svojo umetniško dušo, katere bogastvo je bilo nesluteno.

Poleg že omenjenih plošč, je posthumno izšel še »Encore« (Nomis Best 1983), kot tudi »The Concert« (1986), posnetek live performasa iz leta 1979, ter še »Collection« (1991).

Klaus Nomi ni bil kot kakšna rock zvezda, za katerim bi drle množice, bil pa je velik umetnik, ki je pustil sled na svoji umetniški poti, zato le – ta živi naprej. Njegovo petje, oblačenje, šminka izraznost, scenografija, koreografija, vrhunska estetika in vse kar sodi zraven, so večna inspiracija za umetnike, poznavalce in ostale ljubitelje, katerih se je dotaknila njegova edinstvena osebnost.

Sam sem se mu poklonil tako, da sem ga leta 1994 na svoji fotografski razstavi na Metelkovi Mestu oživel s pomočjo Mirča Janče, ki je uspešno upodobil njegov lik. Klaus Nomi in njegova umetnost, živita naprej.

FRENK FIDLER

Članek o Klausu Nomiju je Frenk Fidler napisal za fanzin KunstHaus No. 2, ki je izšel 8. julija 2011.

Zaradi aktualnosti objavljamo članek še 1x.

Umetnik, imitator MirÄ?a JenÄ?a alias Klaus Nomi, Foto: Frenk Fidler

15

Das p

Rohitsch Sauerbrunn Grüsst Laib

po koncertu skupine Laibach in nastopu »Kovačev bodočnosti« v organizaciji N. Poljanca in N. Bertalan

plakat:

bach - Foto projekt Frenka Fidlerja

niÄ?, oktobra 1992, razstava je bila postavljena v Kulturnem domu RogaĹĄka Slatina od 26. 3. do 4. 4. 1993.

Foto: Frenk Fidler, primer Frenkovega spoštljivega odnosa do fotomodela, ki ga je spoznal preko revije Lady. Primožu je najprej pisal, mu razložil, da bi rad naredil nekaj fotografij za enega izmed fotografskih natečajev. Fotografije so uspele in poleg njih je Frenk zapisal še čudovit (vizionarski) tekst o Primožu, kakor, da bi slutil, da bo fant postal eden vidnejših fotomodelov. Primož je danes poleg manekenstva tudi eden najboljših osebnih fitness trenerjev v Sloveniji.

John Lennon alias Frenk Fidler (ali obratno?) pred sliko Leonardo da Vincijeve; Mona Lise v Louvru, Pariz. Foto: neznan.

19

20

Obširen opus umetniško – erotične fotografije je neponovljiv v slovenskem prostoru, ime in delo Frenka Fidlerja sta obsežno omenjena celo v nemškem Saurovem Umetnostnem Slovarju iz leta 2003.

Poleg Stojana Kerblerja in Vinka Skaleta, mojstrov fotografije ljudi iz dna socialne lestvice ni prav niÄ? zaostajal tudi Frenk. Nekatere med njimi so bile tudi nagrajene na Sejmu Alpe Adria – Fotostik z Diplomo za posamezno barvno fotografijo. Foto: Frenk Fidler

METELKOVA,

Prvih 10 let je vsak dan fotografiral

Photo by Frenk Fidler

»Rojstvo Kulture na Metelkovi«

RogaĹĄko Slatino je ljubil. Fotografiral jo je do konca svojih dni. Njegovi posnetki so zanimivi zaradi odliÄ?nih zornih kotov, Ä?udovitih izrezov, mojstrski fotografiji in nenazadnje tudi zaradi foto dokumentarne vrednosti.

Ob vsaki taki rušitvi je bil zgrožen…na ovojnici ČB negativa je zapisal: »Wandelbahn« - dva dni pred barbarskim rušenjem.

Zraven je še njegovo protestno pismo, ki je bilo objavljeno v častniku DELO, 5. junija 1982. Foto: Frenk Fidler. Po njegovi smrti sem prejel tale SMS: »Legenda Frenk! Jaz imam v kuhinji na steni 3 njegove fotke Wandelbahna in so vsak dan lepše…NK« (Nataša Koražija) 24.1.2012 – 17:52

25

Del vabil na fotografske Razstave Frenka Fidlerja,

ki jih je v večini izdelal po svojih idejah in ostajajo poleg fotografij edini pisan dokument njegovih projektov. Žal v vseh teh letih ni izšel niti eden obsežen katalog ob njegovi razstavi. Upajmo, da nam bo ob pomoči več institucij, društev in ustanov s katerimi je Frenk Fidler sodeloval, uspelo zbrati sredstva za izdajo njegove obsežne Fotomonografije.

26

29

Pogled s pokopališča Sveta Trojica v Rogaški Slatini, na dan pogreba Frenka Fidlerja, 26. januarja 2012. Foto: Zlatko Jaklin – Zlato/Goldy. O njegovi veličini priča tudi tale SMS kolega fotografa: »Moje iskreno sožalje. Za njim ostaja bogata kulturna dediščina zapisana na neprecenljivih fotografijah. Naj Počiva onkraj nemira. MV« (Mare Vavpotič) 25.1.2012 – 13:36 Častni pokrovitelj večera: Nj. Eks. TERRAH, župan Metelkove in njen veleposlanik, ko se nahaja izven MM Klub SOT 24, 5 – Metelkova mesto Nani Poljanec – Čiburaška, urednik fanzina KunstHaus Sodelavci: PSNR, Akažu, Simona Kmetič, Matija Kvesić, Janko Zorin, Vito Korbar, Fotografi: global fotografij Foto: Frenk Fidler ter: Mihaela Imenšek – Miša, Antonija Prut – Tonka, Blaž Lah, ASJ, Zlatko Jaklin – Goldy/ Zlato, Mare Vavpotič / zaklop, Iztok Dimc.

Fenk Fidler je bil več kot 30 let zvest fotografski kameri znamke NIKON FM 2.

Zahvaljujoč njegovim sorodnikom se njegov fotografski arhiv in vsa ostala dela odslej nahajajo v bogati zbirki Ljudskega muzeja Rogaška Slatina vključno z avtorskimi pravicami.

Pišite nam na naslov: KunstHaus, poste restante, 3250 Rogaška Slatina, Slovenija PODOBA - OBLIKOVANJE, FOTOKOPIRANJE IN TISK KVESIĆ MATIJA S.P. Podoba: Matija, Davor, Primož, Marko, Ines, Bizhub PRO C5501, Skre-Ring Häftklammer, STUDIO CORNER - RAČUNALNIŠKO GRAFIČNO OBLIKOVANJE STUDIO CORNER SIMONA KMETIČ S.P. FOTO ZORIN - FOTO IN REKLAMNE STORITVE, JANKO ZORIN S.P Foto Zorin: Janko Zorin, Vito Korbar, Tine Zorec Zavod Ljudski muzej Rogaška Slatina v ustanavljanju

Izrezek častnika DELO, petek, 8. novembra 1996, kjer iz natečaja Slovenska fotografija leta 1996, objavljen nagrajen portret avtorja Frenka Fidlerja.

Frenkov zadnji koncert, kjer ga je navdušil eden najboljših inerpretov Edith Piaf, odličen mlad šansonjer Matija Puž. Anina galerija, projekt »Rogaška Slatina 1572 – 2069«, Foto: Blaž Lah

Frenk je bil nepogrešljiv fotograf na vseh družinskih obletnicah. Fotografijo rojstnega dne njegove sestre Mire Pokorn je posnel v začetku decembra 2011. To je tudi eden zadnjih klikov in njegov zadnji negativ, ki ga je vstavil v Nikona FM2.

www.pegasus-boutique.com

info@pegasus-boutique.com

Promocija Fanzina Kunsthaus, klub SOT 24,5 Metelkova mesto, Ljubljana 14. 3. 2012, od 20.00 do 21.30 ure, nastop: Matija Puž - šanson