Vzajemnost, maj 2023

BRANKA BUKOVEC

Ne le želje, potrebujemo

dejanja za boljši svet

Misli delujejo na podzavest

Ne le želje, potrebujemo dejanja za boljši svet

Branka Bukovec iz Novega mesta je slovenski sinonim za humanitarnost, prostovoljstvo, strpnost in medkulturni dialog. Je ena tistih redkih oseb, za katere ni nič nemogoče, ko gre za pomoč ljudem. Njeno izjemno delo se odraža še zlasti v organizaciji pomoči beguncem in v povezovanju slovenskih društev po svetu. Pomaga staršem slovenskih korenin, ki želijo, da njihovi otroci študirajo pri nas, zazna in se nemudoma odzove na različne stiske in potrebe. V Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, ki ga je ustanovila, ob tem pripravljajo delavnice za žene priseljencev (trenutno poteka delavnica šivanja), podpirajo negovanje plesnih in kulturnih dejavnosti in spodbujajo tudi druge manjšinske skupnosti k povezovanju in ustanavljanju samostojnih društev. Za vsakim od teh področij pa so ljudje; posamezniki s svojimi pretresljivimi zgodbami. Branka jih je mnogo pripeljala do srečnega izida. Pri tem pa varuje dostojanstvo vsakega posameznika, ki ga je srečala in mu pomagala, zato ne razkriva njihovih osebnih zgodb, ne izpostavlja posameznih imen. Ne govori o zaslugah, ampak o skupnih zmagah.

Rojeni ste bili v družini z velikim posluhom za sočloveka, zato so begunci, ki so leta 1992 pribežali v Novo mesto, imeli srečo v nesreči, saj ste jim pomagali v najširšem pomenu besede.

Po službeni dolžnosti sem jim pomagala najprej pri nastanitvi, kmalu pa sem ugotovila, da potrebujejo še veliko več kot le streho nad glavo. V Novo mesto je v tistih letih prišlo okrog 1000 beguncev, ki so bili nastanjeni pri sorodnikih in prijateljih ter v dveh zbirnih centrih. Njihove stiske so bile velike. Mnogim so razpadle družine, manjkali so jim osebni stiki z domačimi, težko so se znašli v novem okolju, jezika niso znali, bili so tako rekoč brez vsega, izgubljeni v reki beguncev. Takrat sem se naučila prepoznavati ljudi v stiski po njihovem gibanju. Tisti, ki res trpijo, ne tarnajo, ampak so tiho. Poleg tega naše okolje ni bilo preveč naklonjeno njihovemu prihodu; ne biti sprejet pa je nekaj najhujšega. Potrebovali so nekoga, ki jih bo poslušal in razumel ter jim dal občutek, da so kljub žalostni usodi njihove domovine vredni svojega življenja in dostojanstva.

Da bi beguncem kar se le da olajšali bivanje pri nas, ste ustanovili Društvo za razvijanje

prostovoljnega dela in takoj začeli velikopotezno in uspešno. Vzpostavili ste tudi obsežen psihosocialni program.

Ob srečevanju s temi ljudmi se mi je porajalo kup zamisli, ki jih nisem mogla izpeljati v okviru službenih obveznosti na občini, ampak le v okviru prostovoljnega dela. In tako se je začela zgodba Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD). Ker je vojna kar trajala, je Slovenija organizirala pouk za šoloobvezne otroke v njihovem maternem jeziku in po njihovem programu, za kar smo med begunci in Slovenci iskali učitelje prostovoljce. Moja ideja je bila, da šola postane središče dogajanja, a ne le za otroke, temveč tudi za starše in druge pribežnike. Imeli smo kulturne prireditve, na katerih so nastopali tako njihovi kot naši otroci, vključili smo starše obojih in širšo javnost. Organizirali smo predavanja za starše, ki so jih vodili priznani strokovnjaki iz Hrvaške in Slovenije. Imeli smo individualne obravnave družin. Za jezikovne pregrade smo poskrbeli s fakultativnim poukom slovenščine, ki so ga vodili prostovoljci.

Pripeljali smo tudi priznanega madžarskega psihologa prof. dr. Arpada Baratha, ki je začel zelo pomemben

projekt našega široko zastavljenega psihosocialnega programa, in sicer art terapijo ali terapijo z umetnostjo. Imenovala se je Korak za korakom do okrevanja. Namen teh delavnic je bil razbremeniti otroke, učitelje in mladostnike ter jih prek jezika umetnosti, ki ne pozna jezikovnih pregrad, povezati z domačini, ki so sodelovali v projektu. V dveh točkah je ta projekt poseben: prvič, da ni bila le terapevtska obravnava, saj se je socialno delo močno povezovalo s kulturo. In drugič, da je projekt končno podobo dobil šele v danih razmerah in z našimi idejami. Prof. dr. Barath je k nam prišel s programom, ki ga je uporabljal tudi na Hrvaškem, vendar ga je bilo nemogoče v enaki obliki uporabiti tudi pri nas, saj je šlo za povsem druge razmere, kjer sta jezik države gostiteljice in kultura precej drugačna od njihovega jezika kulture. Program danes že pokojnega prof. dr. Baratha je v stroki po svetu še vedno znan kot »model Novega mesta«.

Stalnica vseh teh let našega delovanja pa je bil tudi vsakoletni mednarodni mladinski tabor, ki je bil sprva ob pomoči naše mladine namenjen učenju begunskih otrok za šolo in življenje, nato pa vsako leto menjal temo glede na potrebe in želje udeležencev. Če povzamem, z vključe -

Ljudje, ki prihajajo, niso breme za našo družbo.

FOTO: ROBERT KOKOL –FOTO ASJA

Zdravo črevesje – zdrav človek

Črevesje (lat. intestinum) je tretji del prebavnega trakta od želodca do zadnjične odprtine. V njem se prebavljajo snovi v hrani, ki jih v primerjavi s kislim okoljem želodca kemično razgrajujejo baze. V osnovi ga delimo na tanko in debelo črevo, vsako ima svoje naloge. Ne pozabimo: dobra prebava je odvisna od dobre prehrane.

Pri odraslem človeku je črevesje dolgo od 6,5 do osem metrov, a ima zaradi resic zelo veliko prebavno površino, kar okrog 300 kvadratnih metrov. Dolžina črevesja kaže, da je človek vsejed, saj se živalske beljakovine razmeroma hitro prebavijo v želodcu, medtem ko se v črevesju prebavlja predvsem rastlinska hrana, in to dalj časa. V črevesju je alkalno, bazično okolje. Bazično okolje nastane in se vzdržuje s pomočjo trebušne slinavke, ki v začetni del tankega črevesa, tj. v dvanajstnik, izloča točno določene količine bazičnih bikarbonatnih ionov, da ti nevtralizirajo kislino in kisle ostanke iz želodca. Prevladujoči bazični ioni poskrbijo, da je v dvanajstniku in potem v vsem črevesju bazično okolje. V močno nagubanem tankem črevesju se večina zaužitih hranil absorbira v kri in limfne žile ter prek krvi v celice. Peristaltično gibanje gnete in pomika prebavno kašo naprej, sočasno poteka absorpcija aminokislin, ogljikovih hidratov oziroma sladkorjev. Tu se prebavljajo tudi maščobe. Žolčne soli pomagajo razbijati maščobne kaplje, da nanje laže delujejo encimi lipaze. Nato se v debelem črevesju vsrkavajo še voda in minerali ter vodotopni vitamini; absorpcije drugih snovi ni več. V debelo črevo se izloča le sluz, ki maže iztrebke, da se ti lažje pomikajo proti izhodu.

Tudi če je bazični del prebave v črevesju popoln, je razgradnja hrane kot celote nepopolna, če v črevesje pridejo neprebavljeni kosi iz prvega, tj. kislega dela prebave. V bazičnem okolju črevesja se namreč neprebavljeni kosi, ki jih sicer razgrajuje kislina, ne morejo več prebaviti, zato gnijejo, vrejo ter povzročajo nape -

tost v trebuhu in lahko tudi nevarna vnetja ... Če tako stanje traja in se ponavlja, se telo postopno zastruplja z razkrojki.

Raznolika hrana pomaga prebavi Z astruplja lahko tudi povsem zdrava hrana – če je uživamo preveč, če je enolična in pomanjkljiva. Potem so viri težav poleg alkohola še pesticidi v hrani, razni aditivi, ocvrta hrana, klorirana voda, nekatera zdravila, mamila in stres. Vse to oslabi črevesno steno, da postane bolj prepustna in v krvni obtok spušča nepopolno razgrajene snovi iz hrane ali škodljive snovi. Imunske izvidniške celice te snovi zaznajo kot tujke in jih napadejo, pri tem nastane še več snovi, ki so dejansko toksične. In jetra postanejo preobremenjena s toksini, ki jih ne morejo sproti izločati. Pri obnavljanju imajo nadvse velik pomen celice v steni črevesja. K sreči se te celice naglo obnavljajo, najkasneje v petih dneh. To pomeni,

da so lahko učinki zdravljenja s hrano hitro vidni in tudi učinkoviti. Za pravilno delovanje črevesja so nujne dobre bakterije in vlaknine. V črevesju mora biti deset na štirinajsto potenco teh mikroorganizmov, bakterij in kvasovk ali do dva kilograma človekove teže; v skupini je od 500 do 1000 različnih mikroorganizmov. Pri delovanju je nujen sinergičen učinek več vrst probiotičnih bakterij, saj ene pomagajo presnavljati laktozo, druge preprečujejo gnitje, tretje zavirajo rast bakterij in glivic, četrte obnavljajo sluznico, pete pomagajo pri absorpciji mineralov ... Prav zato jih je dobro uživati v različnih izdelkih: od probiotičnih jogurtov, kislega mleka in kefirja do kislega zelja.

Kruh z drožmi ali kislim testom Če imamo integralno mleto pšenično ali drugo živo moko, v kateri so ohranjene vse koristne kvasovke in bakterije, lahko pripravimo kruh po

Slive pomagajo pri zaprtju.

Prva filmska Mojca

Zdenka Logar Povšič je bila stara dvanajst let, ko je zaigrala siroto Mojco v prvem filmu o Kekcu. Med pogovorom je obudila spomine na čas, ko so s skromnimi sredstvi, a veliko domiselnosti, ustvarjalnosti in zavzetosti posneli čudovit film, ki se je več generacijam vpisal v spomin.

Zdenka Logar Povšič

Takole začne svojo pripoved: »Leta 1949 so v Ljubljani na Viču zgradili pionirsko progo, ki je peljala do živalskega vrta in naprej proti Podutiku. Vsa dela, od prodaje vozovnic, sprevodnikov, strojevodij do kretničarjev, postajnih načelnikov itd., so opravljali pionirji, ki so prej morali opraviti ustrezna usposabljanja, učili so jih železničarji. Bila sem blagajničarka. Delo smo otroci vzeli zelo resno in

na koncu delali tudi izpit. Prav tako so nam podarili zimske železničarske plašče. Ta me je grel od jeseni do pomladi, saj doma ni bilo denarja za nov plašč.«

Ko je bila leta 1950 Zdenka na pionirski progi, so prišli na obisk ustvarjalci iz Triglav filma in iskali igralce za otroške filme. Zdenko so opazili, ker je bila zelo živahen otrok. Povabili so jo na izbirno, nato pa še na poskusno snemanje. »Bilo nas je čez tisoč otrok. Izbrali so mene in Matijo Barla. Nato so posnetke poslali v Beograd, od koder so jim sporočili, da so igralci sicer dobri, ampak naj iščejo boljše. Vendar nas niso zamenjali.«

Na snemanju od pomladi do jeseni

Z animivo je, da so filmske kulise za notranje prizore postavili v Trnovem v telovadnici TVD Partizan in na njenem dvorišču. Soteska med Kosobrinovim in Bedančevim domom je bila zgrajena v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah. Zunanjščina, cela vas, pa je bila postavljena v bližini Gozda - Martuljka. Prav tako Kosobrinova in Bedančeva hiša.

»Vse poletje 1951 sem bila v Gozdu - Martuljku. Takrat sem obiskovala drugi razred nižje gimnazije (to je kasnejši šesti razred osemletke oziroma sedmi devetletke).

Snemali smo od pomladi do jeseni, decembra pa je že bila premiera filma v kinu Union. Vsako jutro ob sedmih zjutraj me je prišel iskat šofer z avtom. Eno uro so me šminkali, nato smo snemali, vmes je bil čas za kosilo in zvečer so me odpeljali domov. Ker šolskih knjig takrat ni bilo, so mi sošolci in sošolke nosili zvezke domov, mami pa jih je prepisovala. Delala sem izpite iz šestih predmetov in tako naredila razred. Takrat sem usvojila način hitrega učenja.« Vsak prizor na snemanju je bil zelo kratek. Največ časa

so porabili za njegovo osvetlitev. »Vsak je dobil snemalno knjigo. Moja je bila čisto počečkana, saj sem si pri vsakem prizoru označila, kaj in kako moram govoriti. Govorili smo v gorenjskem narečju. Govora nas je od prizora do prizora učil profesor Mirko Mahnič. Bilo je bolj malo besedila, pomembno je bilo vedenje. Z Matijo Barlom, ki je igral Kekca, sva se lepo ra-

zumela. Ko pa sta prišla še Tinkara in Rožle, se je začelo rivalstvo. Na snemanju je bila nekaj časa z nama moja starejša sestra, nekaj časa pa Matijeva mama.« Z Matijem se je kasneje še srečevala, z drugimi pa ne. Kekec je na 13. beneškem mednarodnem filmskem festivalu kot prvi slovenski film prejel zlatega leva v kategoriji mladinskih filmov od 11 do 14 let. Mojstrovina Jožeta Galeta je nastala po pripovedki Josipa Vandota Kekec nad samotnim breznom in predstavlja prvi del filmske trilogije o pogumnem gorenjskem fantiču. Druga dva sta Srečno, Kekec (1963) in Kekčeve ukane (1968). Še pred filmsko vlogo je bila Žogica Marogica v Lutkovnem gledališču, kjer je bil njen oče zaposlen kot tehnični pomočnik. Prav tako je po snemanju nekaj časa igrala v amaterskem gledališču v Mostah. Bila je Sneguljčica in celo plesala balet v tej pravljici. Baletne korake jo je učila Lidija Sotlar. Nekaj časa je razmišljala o študiju na igralski akademiji, vendar je ugotovila, da nima dovolj močnega glasu za gledališki oder. Po končani moščanski gimnaziji se je vpisala na arhitekturo. Po diplomi je delala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nato pa v različnih birojih na področju urbanizma in inženiringa, do upokojitve leta 2004 pa na oddelku za urbanizem ljubljanske mestne občine.

Danes uživa v pokoju ob možu Andreju. Sin Jernej je strojni inženir kot njegov oče, vnuk Enej je v gimnaziji, vnukinja Zoja pa v osnovni šoli. »Ostali so mi lepi spomini na snemanje Kekca in na izredno, zavzeto ekipo, ki je bila sposobna v takratnih pogojih ustvariti tako čudovit film,« konča svoje spomine Zdenka.

Milena Majzelj

Kot sirota Mojca leta 1951

FOTO: M. M.

FOTO: OSEBNI ARHIV ZDENKE LOGAR

Ko te življenje sezuje

Sedemdesetletni Vrhničan Andrej Kos, upokojeni uradnik, je nenavaden človek. Na pogovor sredi zime je prišel lahkotnih bosih nog, ob čaju pa nam je zaupal svojo življenjsko pot in svoje veselje. Že desetletja je predan likovnemu ustvarjanju – posveča se predvsem kiparjenju in grafiki v glini. Je tudi ljubiteljski glasbenik in pisec aforizmov. V zimskih mesecih rad plava v ledeni vodi idiličnega Starega malna, ki je znana vrhniška izletniška točka.

Naš sogovornik je bil že v mladih letih veliko bos, kot odrasel je korakal v čevljih, kot upokojenec je obutev spet odložil. In kaj ga je zapisalo med bosonožce? »Odraščal sem v hribovski vasici Studenčice nad Medvodami. Otroci smo bili ves čas veselo bosi, in to željo sem shranil za poznejše čase.«

Pove, da je dolgo pot do šole, postaje, trgovine pogosto kar pretekel ter to navado obdržal še v srednješolskih oziroma študentskih letih. »Študiral sem pa tisto, kar me je najmanj zanimalo – ekonomijo,« se smeje in omeni, da bi lahko kolesaril, a ga to ni pritegnilo.

Leta 1974 se je Andrej priselil na Vrhniko, kjer si je ustvaril dom. »Ko sem

s hribov prišel na asfalt, sem opustil tek in boso hojo.« Posvetil se je družini in službi. Med drugim je bil načelnik Upravne enote Vrhnika in direktor občinske uprave Log - Dragomer. Danes večkratni dedek in oče dveh sinov se rad spominja tistih let, posebej je ponosen, da je poročil več kot 800 parov.

Tek in umetnikovanje

Tek je spet »obudil« leta 1992 po 40. rojstnem dnevu, ko je dokaj mlad zapadel v kar hudo osebno stisko, ki ji rečemo kriza srednjih let. Znano je, da ima tek terapevtske učinke, saj dobro deluje na telo in duševnost. »Ni me rešil, vsekakor mi je pa pomagal. Pozneje sem nekaj let hodil na treninge rekreativne tekaške skupine ter se udeleževal raznih maratonov in drugih tekmovanj.«

Zdaj ne več, s tekmovanji sploh ni imel posebnega veselja, priznava danes.

Ko je pred desetletjem srečal Marka Robleka, promotorja bosega teka v Sloveniji, je spoznal »minimalisti-

čno tekaško obutev«. »V to obutev res verjamem, prav po neumnem je zapostavljena. Še vedno tečem ‘minimalistično’, kakih sto kilometrov na leto pa bos«. In na srečo s podplati nikoli ni imel težav. »Zelo redko stopim na kaj špičastega ali dobim krvavi žulj od vročega asfalta. Po bosi hoji in teku noge namakam v topli vodi z dodatkom soli, podrgnem z grobo gobico za pomivanje posode ter namažem s kremo za noge.« Izvemo še, da celo šofira bos. Le ko gresta z ženo Dani na kulturne prireditve ali pogreb, se obuje, pa tudi doma mora nadeti natikače.

Zaupa nam, da so se leta 2012 začele zdravstvene težave, v 2018 pa so mu operirali benigni tumor v glavi. Po nekaj operacijah se mu je stanje stabiliziralo, ima pa še težavo s tem, da ne more popolnoma zapreti desnega očesa. Skrbna domača nega je pripomogla, da se je Andreju povrnila življenjska moč. In ponovno »sestavljen« se je zagnano podal v nove izzive in zmage.

Že v tretjem razredu osnovne šole ga je bratranec Dominik navdušil za risanje. »Ko sva se dolgočasila, sva začela prerisovati iz knjig. In me je počasi ‘zagrabilo’. Rišem še danes, v glavnem majhne abstraktne sličice. Kar kracam in nič ne mislim.« Ko se je v osemdesetih letih začel nekoliko ukvarjati s politiko, je veliko presedel na sestankih. »Znan sem bil po tem, da vedno

rišem. Še pri vojakih sem imel posebno dovoljenje, da med predavanji rišem, so pa preverjali, ali sledim vsebini.«

Dolga leta je risal like v maniri karikature. »Leta 1982 sem obraz narisal na leseno deščico in ‘odkril’ relief – tako je moj likovni svet postal tridimenzionalen.« S svojimi spretnimi rokami je nato dolgo obdobje izdeloval lesene skulpture, priljubljen motiv so bile različne izpeljave vozlov. »Leta 2001 me je prijazno naključje pripeljalo na delavnico Kamen na Lesnem Brdu. Srečanje s kamnom me

Andrej Kos med svojimi deli

Na poti v bralnico k Močilniku, seveda bos

Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

Na fotografiji so gojenke gospodinjske šole v Šentrupertu pri Velikovcu v Avstriji, letnik 1973/74. Elica oziroma Danijela Kruhar iz Oplotnice (stoji v sredini v predzadnji vrsti) vabi kolegice, da jo pokličejo na telefonsko številko: 041 976 227 in se dogovorijo za srečanje ob obletnici.

Leta 1956 se je družina Kralj, mama Vera in oče Franc s hčerkama Vero in Dani, iz vasi Plemberk pri Stopičah peljala na obisk k botru Gorencu v novomeško bolnišnico kar s sanmi in konjsko vprego. Fotografijo hrani Danica Starešinič iz Srednjega Grčevja.

Na fotografiji, ki je nastala sredi leta 1941, sta Ludvika in Stanko Bizjak iz Podbrda s takrat nekajmesečno hčerko Klaro. Očeta so čez nekaj časa mobilizirali v italijansko vojsko, potem se je priključil prekomorskim brigadam in se šele čez nekaj let vrnil domov. Fotografijo hrani hči Klara Fortunat iz Tolmina.

Tudi najboljši niso preživeli

Marsikdo trdi, da je bilo Tekstilno podjetje Novoteks iz Novega mesta ena najboljših jugoslovanskih tekstilnih tovarn. Novoteks je bil poseben tudi po tem, da so imeli v njem zaključen krog: pripravo in obdelavo surovine, predilnico, apreturo, tkalnico, pletilstvo, izdelavo konfekcije in prodajno mrežo.

Leta 1987 je bilo v Novoteksu in njegovih sedmih enotah po Sloveniji in v republikah nekdanje Jugoslavije zaposlenih 3565 ljudi, več kot dve tretjini je bilo žensk. Pred osemnajstimi leti je šel v stečaj še zadnji del podjetja. Danes so od enega največjih dolenjskih podjetij ostali le bloki, ki jih je podjetje zgradilo za svoje delavce, ter spomini nekdanjih zaposlenih, od katerih so mnogi v podjetju preživeli celotno delovno dobo. Nekaj predmetov, povezanih z Novoteksom, še hranijo v novomeški enoti Arhiva Slovenije, drugo je izginilo kdo ve kam. Leta 2018 je Tina Podbevšek na mariborski univerzi zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Delavstvo od kapitalizma do kapitalizma na primeru Tekstilne tovarne Novoteks, v kateri so podrobno opisane zgodovina podjetja in družbene ter politične spremembe, ki so se odrazile v razvoju in na koncu v propadu tega uglednega podjetja.

Novoteks je nastal iz manjših predvojnih zasebnih tekstilnih in predilnih obratov, ki jih je nova oblast zaplenila ali nacionalizirala. Na temeljih nekdanjih tovarn

Joška Povha, Josipa Pence in Ivana Medica ter z dograditvijo tovarniških objektov v Bršljinu je leta 1947 začela obratovati Tekstilna tovarna Novo mesto. Glavna naloga je bila zagotoviti oblačila za obubožano prebivalstvo, zato so najprej predelovali bombažne odpadke in izdelovali prejo za oblačila, leto dni kasneje so v predilnici že izdelovali volno za moške obleke in leta 1949 so imeli že 323 zaposlenih.

Leta 1953 je podjetje dobilo ime Novoteks, izdelovanje volnenih in polvolnenih odej, tkanin in česane volnene preje in tiskanega blaga za obleke. Nekaj let kasneje so odprli svojo prvo trgovino z metražnim blagom, postopno so lastne trgovine odpirali po vsej Jugoslaviji.

Predilnica Metlika

V razvoju Novoteksa je pomembna letnica 1958, ko so v Metliki odprli predilnico česane volnene preje. Iz nje je prihajala najboljša preja za tkalnico v Novem mestu, viške preje so prodajali tudi drugim tekstilnim tovarnam. V predilnici je bilo zaposlenih med 400 in 500 ljudi, pretežno domačinov z obeh strani takratne republiške meje, večinoma so bile ženske.

V njej je kar 25 let delal Janez Pezdirec, ki je pravkar dokončal knjigo o tovarni in njenih ljudeh. Izšla bo poleti. Poleg zapisov o nastanku in razvoju predilnice je zbral množico fotografij iz zbirk svojih nekdanjih sodelavcev. »Ker se že dalj časa ukvarjam z zbiranjem zgodovinskega gradiva iz svojega okoliša, se mi je zdelo pomembno, da se pisanja o naši tovarni lotim, dokler so ljudje, ki so bili zaposleni v predilnici, še živi in so še ohranjene fotografije in spomini. Novoteksova predilnica v Metliki je bila poleg tovarn Beti in Komet steber metliške tekstilne industrije in belokranjskega gospodarstva,« pripoveduje Janez Pezdirec. Od njenega odprtja leta 1958 pa vse do

FOTO: J.

H.

Marica Siročič ob predilnem stroju okoli leta 1959

V predpredilnici so bili zaposleni predvsem moški, fotografija je iz okoli leta 1959.

Janez Pezdirec z Novoteksovo torbo

Odporne sorte vrtnic, ki cvetijo celo poletje

Odporne sorte vrtnic so zelo priljubljene na številnih vrtovih. To velja še posebej za mnogocvetne vrtnice, ki jih sadimo tudi ob vrtnih poteh ali pred vhod. Številne med njimi so prejele mednarodne nagrade in znak za odpornost.

Vrtnice z oznako ADR (Allgemeine Deutsche Rosenneuheitenprüfung) so prestale enega najzahtevnejših testov na svetu. Testiranje za pridobitev oznake ADR, ki velja za simbol zdravih in lepih vrtnic, traja tri leta, vrtnice testirajo na 11 različnih lokacijah v Nemčiji. Zmagovalke so samo tiste, ki so odporne proti boleznim, zimskemu mrazu in drugim vremenskim razmeram, poleg tega pa imajo lep videz, rast in množico prikupnih cvetov. Prav take vrtnice pa si želi vsak vrtičkar. Cena za vrtnice z oznako ADR bo zagotovo poplačana, saj jih ne bodo »uničile« bolezni. Mnogocvetnice dosežejo višino do 80 centimetrov in širino 50 centimetrov, krasijo jih tudi očarljivi cvetovi. Najlepši učinek na vrtni gredi dosežemo, če sadimo štiri mnogocvetnice na kvadratni meter.

Med prvimi predstavljamo odporno mnogocvetno vrtnico Rosengräfin Marie Henriette®, ki jo tako kot druge mnogocvetne vrtnice sadimo na grede, ob vrtnih poteh ali pred vhod. Ta vrtnica bo navdušila vse romantike, saj nagradi s cvetovi v rožnati barvi, odpornimi proti deževnemu vremenu, hkrati pa imajo čudovit sadni vonj, ki je najbolj intenziven v večernih urah. Zelo je priljubljena kot darilo za rojstni dan. Med mnogocvetnicami, ki jih sadimo v Sloveniji, je tudi sorta Bordeaux®, ki cveti v žametno rdeči barvi, navdušuje z velikim številom polnjenih cvetov in odlično odpornostjo proti boleznim. Ta sorta vrtnic je prejela več nagrad na mednarodnih tekmovanjih na Škotskem in v Italiji. Osrečila vas bo z zdravimi listi in množico žametno rdečih cvetov.

Tudi mnogocvetna vrtnica Rotilia® navdušuje s cvetenjem in visoko odlično odpornostjo proti boleznim. Celo poletje vas nagrajuje z dvojnimi cvetovi v prikupno rdeči barvi in vonjem po divjih vrtnicah. Rastlina je odporna proti neugodnim vremenskim razmeram in ohrani liste vse do jeseni. To velja tudi za druge odporne sorte vrtnic z oznako ADR. Ta vrtnica je osvojila več prvih in drugih mest na mednarodnih tekmovanjih. Zagotovo bo nagradila tudi vas, če jo boste posadili.

S svetlo marelično barvo navdušuje tudi mnogocvetna vrtnica Cremosa® z dvojnimi dišečimi cvetovi. Prepoznavna je po odlični odpornosti proti glavnim boleznim vrtnic, zato je tudi prejela znak ADR. Prav tako je odporna proti mrazu, zato jo lahko sadimo na vrtne grede ob poti, pred vhod ali celo v večje posode.

www.zelenisvet.com *

Za nasvet pokličite: Davor 040 669 449

Davor Špehar, Zeleni svet

Odporne mnogocvetne vrtnice cvetijo celo poletje in ohranijo liste.

Cvetje je različnih barv

Pomladna ruta

Lahko bombažno ruto lahko nosimo v toplejših mesecih, ko nam je volna pretopla. Ob hladnih večerih nas prijetno pogreje čez rame, lahko si jo zavežemo tudi čez kopalke, ko se odpravimo na pijačo na plaži.

Potrebujemo: 200 g bombažne preje dolžine približno 900 m, kvačko številka 4.

Navodilo: Naredimo eno nitno petljo ali 6 verižnih, ki jih sklenemo v krog. Za preskok v prvo vrsto naredimo 3 verižne petlje, sledi 5 šibičnih petelj, 2 verižni in še 6 šibičnih petelj. Obrnemo in spet začnemo vrsto s 3 verižnimi petljami. V prvo petljo naredimo 2 šibični petlji, potem pa v vsako iz prejšnje vrste po eno šibično. Na vogalu rute, kjer smo v prejšnji vrsti naredili 2 verižni petlji, naredimo 2 šibični, 2 verižni in še 2 šibični petlji. Nadaljujemo z eno šibično v vsako iz prejšnje vrste in zaključimo s 3 šibičnimi v zadnjo petljo prejšnje vrste. Tretjo vrsto delamo kot drugo, samo več petelj bo, ker se nam v vsaki vrsti poveča število za 8 petelj (glej shemo).

V četrti vrsti naredimo luknjice, tako da preskočimo vsako drugo petljo iz prejšnje vrste in vmes naredimo eno verižno petljo. Na vogalu rute delamo v vseh vrstah enako.

V peti vrsti spet delamo same šibične

petlje, eno na petlji iz prejšnje vrste in eno pod verižno iz prejšnje vrste. Četrto in peto vrsto izmenično ponavljamo do želene velikosti rute.

Prihranimo si še nekaj metrov preje za zadnjo vrsto. V zadnji vrsti delamo polšibične petlje in na vsaki šesti petlji naredimo po en pikot (po šesti polšibični petlji naredimo 3 verižne petlje, vbodemo nazaj v isto petljo z vrha in delno v stebriček ter pikot zaključimo s polgosto petljo). Nadaljujemo s polšibičnimi petljami in na vsaki šesti petlji naredimo po en pikot po opisanem postopku.

Za ruto smo uporabili prejo Breza (200 g/900 m). Ruta meri po daljši stranici 170 cm, po krajših dveh pa 110 cm.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJA: Darja Franko www.monna-lisa.si

= šibična petlja

= polšibična petlja

= 2 šibični petlji

= 2 polšibični petlji

= 3 šibične petlje

= verižna petlja

= 2 verižni petlji

= 3 verižne petlje

= ponavljanje = pikot

Delovni znaki: = nitna petlja