Vzajemnost, januar 2023

Zaradi alpinizma drug drugemu nisva samoumevna

Andrej in Marija Štremfelj sta med najbolj znanimi alpinisti pri nas in tudi v svetu. Andrej se je v zgodovino slovenskega alpinizma zapisal leta 1979, ko sta z Nejcem Zaplotnikom kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh Mount Everesta. Pozneje je osvojil še več osemtisočakov. Pred štirimi leti je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo. Tudi Marija je bila na več alpinističnih odpravah, na nekaterih sama, na štirih pa skupaj z možem. V Guinnessovo knjigo rekordov sta vpisana kot prvi par, ki je osvojil najvišjo goro sveta. Oba sta bila zaposlena v šolstvu, Marija je poučevala biologijo na kranjski gimnaziji, Andrej pa športno vzgojo na lesarski šoli v Škofji Loki. Zdaj sta upokojena, a ostajata enako aktivna kot prej, le da so se, tako pravita, aktivnosti zamenjale. Ena od novih aktivnosti je pisanje – pred dvema letoma je izšla njuna skupna knjiga Objem na strehi sveta, letos pa Andrejeva Kristali sreče.

Kako je sploh videti skupno življenje alpinističnega para?

Predstavljamo si, da je zelo posebno, zelo drugačno od življenja drugih. Marija: Če primerjava najino življenje z življenjem drugih parov, lahko rečeva, da je najin način življenja drugačen. Predvsem je veliko več odhajanja, prihajanja, slovesov in spet snidenj. To za sabo potegne drugačen odnos. Menim, da je najin način življenja zelo popestril najin odnos. Vedno znova ozavestiva, da drug drugemu nisva nekaj samo po sebi umevnega. Človek se lahko na drugo osebo zelo navadi in ta oseba postane samoumevna – kot neki predmet, ki je tam, ko prideš domov. Najine odprave, najini odhodi in čas brez partnerja pa je čas, ko se zavedaš, da je to oseba, ki jo potrebuješ.

Andrej: Najino življenje je zaradi alpinizma silno nepredvidljivo. Ni načrtovano vnaprej, nenehno se nekaj dogaja. Že današnji dan je nepredvidljiv, ves čas je neka akcija.

Marija: Zdaj sva oba upokojena. Letos sva šla z vnuki v Nepal, vrnili smo se pred štirinajstimi dnevi. Dan pred odhodom je bilo treba najprej peljati psa na sprehod. Potem je bil neki intervju, potem sem šla na Vransko, kjer sem se dobila s prijateljico in sva šli plezat za tri ure. Ko sem se vrnila domov, sva šla že čez pol ure v Žiri,

kjer sva bila gosta misijona, in sva tam ostala do poznega večera. Naslednji dan pa na pot.

To je zdaj, ko sta upokojena in so otroci odrasli.

Andrej: Prej je bilo pa še hujše, še bolj dinamično. Marija: Kakšen dan si narediva okviren načrt. In če se nič drugega ne zgodi, pokliče sin ali hči, ki se najavi na kosilo. Hočem povedati, da imava pestro in hitro življenje. Med najinim alpinističnim življenjem sva se naučila hitro prilagajati novim okoliščinam. To imava rada. Dokler tega ni preveč, seveda.

Kako sta se spoznala?

Andrej: Prek plezanja. Bil sem član alpinističnega odseka – dve leti pred Marijo. Tam sem spoznal njenega brata, ki je bil že uveljavljen alpinist in načelnik odseka. Velikokrat sem si pri njem izposodil kakšen kos opreme. Takrat je še nisem spoznal. Pri hiši jih je bilo namreč deset in vsakokrat mi je predstavil drugo sestro ali drugega brata. Star sem bil šestnajst let. Potem je ona sama prišla na odsek in na začetku je bila ena izmed mnogih pripravnic, ki so hotele, da bi šel z njimi plezat po lažji smeri. Na odseku je tako, da jih starejši vzamejo s sabo na turo, saj sami še ne morejo, ne znajo in ne smejo. Izkušenim alpinistom pa je to včasih

malo odveč, saj bi raje plezali zase, po kakšnih težjih smereh … No, počasi pa spoznaš tudi kaj drugega kot težke smeri.

Marija: Alpinizem me je res zanimal. Velikokrat so sestanki potekali kar pri nas doma. Gledali smo diapozitive z odprav in začel me je privlačiti. Zato sem šla na odsek. Potem smo se družili in skupaj tudi zabavali. Niti ne vem, kdaj točno je preskočila iskrica. Spoznavanje je trajalo kar dalj časa.

Andrej: Ne veva datuma, kdaj sva začela hoditi. Mogoče nama je približno znano leto, kdaj se je to zgodilo.

Potem sta bila oba na veliko odpravah. Marija: V primerjavi z Andrejem jaz niti ne, a sicer lahko rečem, da sem se jih kar nekaj udeležila. Na vsake štiri ali pet let sem šla. Večkrat ni bilo mogoče, saj so bili tu otroci. Andrej pa je šel vsako leto. Če kakšno leto ni šel, je šel pa naslednje leto dvakrat.

Koliko časa traja ena odprava? Marija: Tiste prve odprave so bile večje in izpeljane na drugačen način, trajale so dva meseca ali več. Ko smo se leta 1990 odpravili na Mount Everest, smo šli na pot 15. avgusta, vrnili pa smo se 5. novembra. Kasneje se je čas odprav skrajšal.

Zaradi česa so odprave postale krajše?

Andrej: Dostopnost se je izboljšala, hitreje se pride pod goro kot nekoč. Ceste so boljše, letališča so bližje. Leta 1977 (dve leti pred vzponom na Mount Everest) smo se do Gašerbruma denimo odpeljali še z avtomobili. Spremenil se je tudi način plezanja, boljša je tudi oprema. Zdaj se tabori ne postavljajo več, pleza se na alpski način. Za aklimatizacijo se porabi največ tri tedne in potem greš in splezaš v nekaj dneh.

Marija: Himalajski način plezanja je pomenil, da smo na primer na odpravi na Everest iz baznega tabora potrebovali približno štiri dni, da smo splezali in napeli vrvi do tabora ena. Tja je bilo treba znositi opremo, da smo lahko prespali. Potem smo nadaljevali proti taboru dve. Pa nam prvič ni uspelo in smo šli drugič … Trajalo je kakšen teden ali dva, da nam je uspelo priti do tabora dve. Za to smo potrebovali tudi nosače (šerpe), da so za nami nosili opremo. Ko smo tako plezali in postavljali ta-

Kot gorska vodnika odkrivava nov svet.

bore, smo se tudi aklimatizirali oziroma prilagajali organizem tistim višinskim razmeram – poveča se število rdečih krvničk v krvi. Ko sva šla na Everest, je bil zadnji tabor na višini 7500 metrov in tam sva bila midva že pripravljena, da sva lahko plezala na vrh.

Andrej: Danes se pleza na alpski način. Bazni tabor se postavi na enaki višini kot pri himalajskem načinu plezanja – odvisno od gore – na višini od štiri tisoč do pet tisoč metrov. Vendar se plezalci običajno aklima-

FOTO: TINA HORVAT

Prehranske vlaknine za trdno zdravje

Prehranske vlaknine so tiste vrste živil, ki smo jim šele v zadnjih desetletjih zapeli hvalnico in pripisali pravi pomen. Spominjam se, da smo se v moji mladosti v šoli učili, da so vlaknine samo balast, torej snovi, ki dajejo maso živilom rastlinskega izvora, a jih telo ne more prebaviti, koristile naj bi le prebavi. Danes vemo, da so prehranske vlaknine zelo pomembne v naši prehrani tudi za mnoge druge stvari.

počrpalo hranilne snovi. Korist je samo posredna, saj so vlaknine hrana številnih bakterij v debelem črevesju, kjer je več milijard dobrih mlečnokislinskih bakterij, ki vlaknine razkrajajo. Zato se te bakterije ob hrani, bogati z vlakninami, lažje in hitreje razvijajo in tako preprečujejo, da bi se razvijale patogene bakterije debelega črevesja, ki bi nam škodile.

Prehranske vlaknine so topne in netopne snovi in so pomemben del uravnotežene prehrane in imajo ugoden vpliv na nekatere fiziološke procese v prebavnem traktu, kar ob zadostnem vnosu zmanjša tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. Res je sicer, da so za naše črevesje prehranske vlaknine neprebavljive in jih telo ne more izkoristiti kot druge sestavine hrane, da bi iz njih

Vlaknine obeh vrst imajo pozitivne učinke že v ustih. Tu pomagajo krepiti in masirati dlesni in zobno sklenino, odstranjujejo ostanke sladkorja z zob in pospešijo izločanje sline, ki razkužuje in s svojimi encimi pomaga razkrajati sladkor. Zdravju koristi, če dolgo žvečimo hrano z vlakninami, na primer polnovredni kruh in jabolko. Vlaknine povečujejo prostornino hrane, zato se hitreje pojavi občutek sitosti. Ker vlaknine v tankem črevesju upočasnijo potovanje hrane, prebavni sokovi dalj časa učinkujejo in telo dobi več hranilnih snovi. V želodcu vlaknine zadržijo izločanje želodčne kisline in posredno varujejo želodec.

TOPNE IN NETOPNE PREHRANSKE VLAKNINE:

LASTNOST KAJ SO V ŽIVILIH

Netopne prehranske vlaknine celuloza, hemiceluloza, lignin

Topne prehranske vlaknine

pektin, betaglukan, gume, inulin-oligosaharidi, obstojni škrob

v zelenjavi, sladkorni pesi, žitnih otrobih, sadju, žitu, lesnatih rastlinah

v sadju, zelenjavi, stročnicah, sladkorni pesi in krompirju; v celičnih stenah zrnja ovsa in ječmena; v semenih stročnic, morskih alg, v stročnicah, žitu, bananah, koruzi;

Na začetku tankega črevesja, v dvanajstniku, vlaknine vežejo presežke žolčnih kislin in tako upočasnijo razgradnjo maščob. Če uživamo mnogo vlaknin, se odvečne maščobe ne morejo kopičiti v telesu ali vsaj ne v tolikšni meri. Zato so vlaknine primerne za hujšanje. Vlaknine posredno ugodno vplivajo na holesterol. Telo pri velikem deležu vlaknin v celoti zaužite hrane zazna relativno manjšo količino snovi, ki se prebavljajo v želodcu in tankem črevesju, zato so tudi potrebe po snoveh, ki jih izločajo jetra, torej tudi po holesterolu, manjše. Pri holesterolu je pomembno, da zaužijemo veliko topnih vlaknin. Topne vlaknine preprečujejo hitro sproščanje sladkorja iz že prebavljenih ogljikovih hidratov iz črevesja v kri in posredno uravnavajo glikemični indeks. Vlaknine izboljšujejo prehodnost hrane v črevesju; celuloza, čreslovine in pektini s svojo prostornino vzburjajo in pospešujejo črevesno peristaltiko, ki potiska kašasto vsebino predelane hrane naprej. Če v prehrani nimamo dovolj vlaknin, potem bo naše črevesje lenobno, kar zaznamo kot zaprtje. Posredno prehranske vlaknine izboljšujejo inzulinski odziv telesa, ugodno vplivajo na maščobe v krvi, na telesno maso in krvni tlak, varujejo pred sladkorno boleznijo tipa 2. Najbolj znan fiziološki učinek prehranskih vlaknin je predvsem sposobnost vezave vode. S tem vlaknine povečajo volumen blata v debelem črevesu in ga zmehčajo, s čimer se skrajša čas in izboljša potek odvajanja blata. Redno odvajanje blata pa zmanjšuje tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke.

Slivov napitek zoper stres PRIREJENO

Redno,

a

v manjših količinah

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije je dobro zaužiti vsaj po 30 g topnih in netopnih prehranskih vlaknin na dan. Resnici na ljubo jih v povprečju zaužijemo le polovico potrebne količine. Vlaknine je dobro uživati redno ob vsakem obroku, vendar ne preveč naenkrat, ter ob tem piti zadostne količine vode.

Skratka: če se želimo zdravo prehranjevati, moramo v prehrano vključevati zelo različna polnovredna živila, ki so bogata tudi s prehranskimi vlakninami. Tako ne bomo zadostili zahtevi samo po zadostnem vnosu količine vlaknin, marveč bomo sočasno vnesli tudi druga pomembna hranila, ki so v sadju in zelenjavi.

Priporočila pri pripravi hrane: 1.) Pri pripravi solate uporabimo mešanico rdečega radiča, solate ali endivije, motovilca, narezane zeljne solate, naribano korenje, ajdovo kašo ..., v polivko pa dodamo česen, zdrobljena orehova jedrca, sesekljan peteršilj, več dobrih olj (oljčno, bučno, orehovo ...) in limonin sok ali dober vinski kis. 2.) Tradicionalne enolončnice, v katerih je veliko različnih sestavin, kot so ričet, jota z zeljem ali repo, smukavc, šara, pohorski pisker, korejevec, štajerska kisla juha, bujta repa, matevž, ribniška trojka, primorski bobiči, ždruc z zeljem, dovški krapi, kvočevi nudelni, ajdovi ali koruzni žganci, so jedi, ki so jih ljudje kuhali posebno po praznikih in z namenom, da dobijo več moči za delo, a tudi več zdravja. Vse sestavine pa so bile vzete ob pravem času glede na sezono in kraj, v katerem so živeli.

Žitna ploščica s semeni, oreščki in suhim sadjem: čez noč namočimo suhe fige, jabolčne krhlje in suhe hruške. Naslednji dan vse skupaj zmeljemo v mešalniku. Pri tem prilivamo vodo, v kateri smo čez noč namakali sadje. Dodamo še rozine, mlete orehe, lešnike, mandlje, neslane arašide, ovsene kosmiče, sezam, sončnična in lanena semena. Dobro premešamo in prenesemo zmes na desko, jo oblikujemo v za prst debele rezine ter jih prestavimo v pekač, obložen s papirjem za peko. Pečemo, pravzaprav sušimo, pri 120 stopinjah Celzija vsaj eno uro, da rezine postanejo čvrste. Zavijemo jih v folijo in tako jih lahko na hladnem hranimo več tednov. Češpljev kompot zoper zaprtje: nekaj deset suhih sliv ali češpelj do deset minut kuhamo v vreli vodi, odstranimo, počakamo, da se ohladi, in pijemo večkrat na dan po eno skodelico ali dve. Po želji okus okrepimo z limoninim sokom.

Kroglice, bogate z vlakninami: suho sadje, na primer krhlje iz jabolk, hrušk, sliv, kakijev in marelic, čez noč namočimo v pomarančnem soku, nato ga zmeljemo, oblikujemo kroglice in povaljamo v zmletih orehih, lešnikih, mandljih, kokosu ali čokoladnih mrvicah. Kroglice so lahko privlačno darilo ali pa pomoč ob padcu energije, pomanjkanju navdiha ali dobre volje. Sadna solata iz sliv

Potrebujemo: 8 do 10 sliv, kivi, breskev, marelico, pest borovnic, lonček tekočega jogurta, žlico meda, sveže stisnjen limonin sok, 50 g maskarponeja in pest zdrobljenih orehov, lešnikov ali lističev mandlja.

Priprava: Sveže slive operemo in jim odstranimo koščice. Vse sadje narežemo na rezine in jih prelijemo z zmesjo jogurta, limoninega soka, maskarponeja in meda. Potresemo z zdrobljenimi orehi, lešniki ali mandlji in po želji okrasimo s poprovo meto, meliso, lahko tudi pehtranom. Ljubitelji eksotike pa lahko jed potresejo tudi s cimetom.

Pomnimo

Tako kot pri vsaki stvari tudi z vlakninami ne smemo pretiravati, saj imajo veliko fitinske kisline, ta pa zavira sprejem nekaterih mineralov, zlasti kalcija, železa, fosforja in cinka. Še največ fitatov je v semenih sončnic, lanu, maka in sezama. Torej če nam ta trenutek primanjkuje vlaknin, ne smemo naenkrat močno povečati njihovega vnosa, marveč moramo to delati postopno.

3.) Različne vrste polnovrednega kruha s semeni, v nadev za potico pa dodamo nekaj suhega sadja.

4.) Pripravimo si različne frtalje, gobe z jajci, zlasti lisičke ... 5.) Fižolov namaz in drugi namazi.

Marija Merljak, univ. dipl. inž. živ. teh.

FOTOGRAFIJE: IVAN MERLJAK

Počutje je takšno, kot si ga ustvarim

Marija Primožič iz Slovenj Gradca je pomagala na svet marsikateremu prebivalcu, saj je še edina živeča babica iz stare slovenjegraške bolnišnice. Svoje delo sem rada opravljala, večkrat pove. Mnoge zgodbe hrani v spominu, na pobudo njenih najbližjih jih je zapisala tudi v knjigi. Ta je izšla februarja lani na njen 85. rojstni dan. Nekaj spominov na svojo življenjsko pot je delila tudi z bralci Vzajemnosti.

culo zopet tovorile nazaj na oddelek.« Spominja se, da je bila njena prva plača pet tisoč dinarjev. Takrat si je v trgovini Borovo kupila prve nizke čevlje, ki so stali dva tisoč osemsto dinarjev. Po treh letih dela kot bolniška strežnica si je zaželela dodatnega znanja. Uspešno je opravila sprejemni izpit in leta 1957 začela obiskovati babiško šolo v Ljubljani. Po prvem letniku je imela en mesec obvezne prakse v mariborski porodnišnici in za zaključek je morala opraviti dvajset porodov, po koncu drugega letnika pa je prakso opravljala v ljubljanski porodnišnici in je za uspešno zaključen letnik morala opraviti kar trideset porodov. »Iz tistih časov imam ohranjeno knjigo porodov. Prvi novorojenček je bil deček, teh-

tal je 2760 gramov, velik pa je bil 53 centimetrov. Njegova mama je bila gospodinja, oče pa delavec,« je natančno zapisano. Doda še, da je v času šolanja stanovala v internatu, vladal je strog režim, med tednom ni bilo izhodov, velikokrat tudi v soboto in nedeljo ne. »V šoli smo imeli tudi folklorno skupino in pevski zbor in nastopale smo na raznih prireditvah.«

Z mopedom do porodnic

Po končanem šolanju se je leta 1959 kot terenska babica zaposlila v slovenjegraškem zdravstvenem domu. V tistih časih ni bilo vedno mogoče, da bi žene rodile v bolnišnicah, zato so bile navajene rojevati doma, in tako je na svet pomagala številnim novorojenčkom v Slovenj Gradcu z

Pripoved začne takole: »Med Uršljo goro in Pohorjem, v mali vasici Stari trg, je stala hiška, kjer sem se rodila v družini Krebs in odraščala s tremi brati. Oče je bil zaposlen v Tovarni usnja Slovenj Gradec, mama pa je bila gospodinja.« Po uspešno zaključeni takratni gimnaziji se je zaposlila na ginekološko-porodniškem oddelku Splošne bolnišnice Slovenj Gradec kot bolniška strežnica. »Delo ni bilo lahko. Hrano smo iz kuhinje, ki je bila v pritličju, nosile na oddelek v prvem nadstropju. Še težje je bilo nošenje umazanega perila v pralnico. Perilo smo sortirale, preštele in zavezale v rjuho. To 'culo', ki je bila ničkolikokrat težka tudi 40 kilogramov, smo si dale na ramo in odnesle v pralnico v pritličju. Čez dva dni, ko je bilo perilo oprano, pa smo isto

Družina Krebs leta 1960, Marija je druga z leve v zgornji vrsti.

Vedno optimistična Marija Primožič

Mag. Edmond Pajk, namestnik generalnega direktorja, direktor sektorja informacijskih tehnologij

tev zaradi varovanja osebnih podatkov zahteva registracijo v portal Moj eZPIZ, ki je mogoča s kvalificiranim digitalnim potrdilom ali računom SI-PASS.

Storitev Stanje zadeve vam je na voljo tudi kot telefonska (glasovna) storitev na telefonski številki 01 4745

999. Za prijavo potrebujete svojo identifikacijsko številko (za več informacij) ali EMŠO (za osnovne informacije).

• Potrebujem strokovno svetovanje Zpiza.

Če potrebujete informacije z določenega področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, jih najhitreje in najlaže dobite z uporabo telefona. S klicem na neposredno številko klicnega centra za področje, ki vas zanima, boste v zelo kratkem času na drugi strani dobili usposobljenega svetovalca ali svetovalko. Številke kontaktnega centra so objavljene v spodnjem okvirju kot tudi na Zpizovi domači strani: www.zpiz.si.

• Potrebujem splošne informacije.

Splošne informacije o posameznih pravicah iz obveznega pokojninskega zavarovanja najdete na spletni strani www.zpiz.si. Pri iskanju informacij na spletni

Enotni kontaktni center Zpiza – neposredne številke klicnih centrov za vsebinska področja:

• 01 4745 901 – bremenitve prejemkov (odtegljaji)

• 01 4745 902 – nakazila zavoda

• 01 4745 903 – uveljavljanje pravic pokojninskega zavarovanja

• 01 4745 904 – uveljavljanje pravic invalidskega zavarovanja

• 01 4745 905 – uveljavljanje pravic mednarodnega zavarovanja

• 01 4745 906 – posredovanje podatkov na obrazcih i-REK in M4 ter informacije glede obvestil o neobračunanih prispevkih

• 01 4745 908 – obdobja zavarovanja, osnove in prispevki

• 01 4745 909 – pomoč pri uporabi elektronskih storitev eZPIZ in BiZPIZ

• 01 4745 910 – druge informacije

• 01 4745 100 – avtomatski telefonski odzivnik

Če ne poznate neposredne številke ali ne veste natančno, na katero področje spada vaše vprašanje, lahko pokličete klicni center za druge informacije ali pa avtomatski telefonski odzivnik, ki vam omogoča izbiro možnosti za dostop do odzivnikov, glasovnih storitev in klicnih centrov.

strani www.zpiz.si vam pomaga digitalni pomočnik ZPIZ, ki dnevno odgovori v povprečju na do 1000 vprašanj. Uporaba je povsem preprosta. V okence le vpišete, kaj vas zanima, ali izberete izmed ponujenih možnosti.

Besedila na spletni strani lahko tudi poslušate, za kar poskrbi storitev eBralec. Splošne informacije lahko poslušate tudi po telefonu z uporabo avtomatskega telefonskega odzivnika na telefonski številki 01 4745 100.

• Sem oseba z oviranostjo, potrebujem pripomočke za izboljšano dostopnost do informacij in storitev.

Prizadevamo si za dostopnost vsebin spletišča za ranljive skupine uporabnikov, med katerimi so tudi mnogi starejši uporabniki. Tako so vam na voljo informacije o storitvah zavoda v obliki videovsebin v slovenskem znakovnem jeziku z zvočnim zapisom in podnapisi ter vrsta drugih pripomočkov za osebe z različnimi vrstami oviranosti.

• Res nisem za digitalno. Storitve Zpiza želim uporabljati tradicionalno, čeprav se zavedam, da bo to zahtevalo več mojega napora in časa.

Kljub digitalnim storitvam pa bomo seveda še vedno veseli vašega obiska, če vam je tako ljubše; vlogo lahko oddate tudi v papirni obliki, jo pošljete po pošti ter svetovanje opravite v živo z obiskom poslovalnice. V poslovnih prostorih pa vlogo oddate tako, da vam jo pripravi svetovalec, vi pa jo le pregledate na zaslonu in podpišete z elektronskim peresom.

Želim vam veliko zadovoljstva pri uporabi naših digitalnih (in drugih) storitev.

Mag. Edmond Pajk

FOTO: OSEBNI ARHIV

Posoda z nostalgijo

Emajlirana posoda, s katero smo se v svojem otroštvu srečevali praktično vsi, vzbuja nemalo nostalgije. Le kdo se ne spomni brezčasnih belih pik na modri ali rdeči podlagi, cvetličnega vzorca v krem barvi ali pa skodelic in krožnikov z različnimi motivi.

Tovarna emajlirane posode je eno prvih industrijskih podjetij v Celju, ki je močno zaznamovalo podobo mesta, zlasti mestnega predela Gaberje. Tu, kjer je od leta 1873 že stala Cinkarna, je leta 1894 Adolf Westen ustanovil kovinarsko podjetje za izdelavo posode. V Westnovi tovarni so izdelovali raznovrstno emajlirano, pocinkano ter brušeno hišno in kuhinjsko posodo, kotle in posode za vodo ter jeklene radiatorje in emajlirane reklamne table. Poleg tega je podjetje proizvajalo tudi za vojsko, na primer jeklene čelade ter emajlirane porcije in čutarice med prvo svetovno vojno, menažke, čutare, ohišja za

protioklepne mine pa za jugoslovansko vojsko. Podjetje je bilo izjemnega pomena za Celje in okolico: dajalo je zaslužek ne le velikemu številu zaposlenih in njihovim družinam, ampak tudi okoličanom, ki so podjetju dobavljali seno in slamo za ovojni material ter les za izdelavo zabojev. Ves čas je bil namreč glavni proizvodni izdelek te tovarne emajlirana posoda.

Emajlirani lončki v muzeju –brez nostalgije ne gre.

INFORMACIJE:

Muzej novejše zgodovine Celje Prešernova ulica 17, Celje tel. št.: 03 428 64 10 www.muzej-nz-ce.si e-naslov: info@mnzc.si

Emajlirani set za umivanje, začetek 20. stoletja

Tovarna je hiter razvoj doživljala zlasti po letu 1918, saj je bila edino tovrstno podjetje v tedanji Jugoslaviji. V tridesetih letih 20. stoletja so dnevno proizvedli do 20 ton emajlirane posode. S svojimi izdelki niso oskrbovali le domačega trga, ampak so veliko izvažali zlasti na Balkan in Bližnji vzhod. Po drugi svetovni vojni je podjetje prešlo v državno last in je delovalo pod blagovno znamko Emo; zaščitni znak dveh levov je bil mednarodno registriran leta 1928.

Prospekt za sokovnik, šestdeseta leta 20. stoletja

Še vedno je osnovni proizvodni program predstavljala emajlirana posoda, ki so jo prodajali v kar petindvajset držav, med drugim v Italijo, Avstrijo, Nemčijo, Veliko Britanijo, ZDA itd., in še vedno sta pomembno tržišče predstavljala Bližnji vzhod in severna Afrika; leta 1978 so na primer izvozili kar 1990 ton posode. Na žalost je čas tranzicije povzročil skorajšnji propad tovarne Emo. Danes podjetje kot Emo Novum še vedno izdeluje emajlirano posodo. Muzej novejše zgodovine Celje beleži tradicijo te tovarne, saj v svojih depojih hrani zbirko izdelkov Westen/Emo. Zbirka šteje skorajda 1800 kosov, ki nedvomno predstavljajo del naše identitete. Tradicija tovarne Emo in druge celjske industrije, ki je zaznamovala razvoj mesta ob Savinji, je v vsebinskem sklopu Delavsko Celje na ogled na stalni razstavi Živeti v Celju v Muzeju novejše zgodovine Celje.

Dr. Marija Počivavšek

FOTO: TOMAŽ LAUKO

FOTO: MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE

FOTO: MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE CELJE

Visoka greda ni samo za zelenjavo

Predstavljamo vam inovativne rešitve za zasaditev visoke grede na vrtu, terasi ali v atriju. Poleg idej za kombinacije zasaditev skozi vse leto boste izvedeli tudi, kako poskrbite za zdravje rastlin.

Zemljo vsako leto zamenjamo. Najbolje je, da kupimo zemljo, ki je namenjena prav za polnitev visoke grede. Pred sajenjem celotno gredo pognojimo s polovičnim odmerkom organskega gnojila. To naredimo zato, ker solate in rukole ni treba močno gnojiti. Tako je gnojilo v granulah rastlinam dostopno že po dobrem tednu dni. Kompost večinoma kombiniramo s konjskim gnojem v obliki pelet in ga uporabimo na vrtnih gredicah in v rastlinjaku za gnojenje zelja, cvetače, ohrovta, paradižnika, bučk, paprike in drugih plodovk. Visoko gredo vedno zalijemo po vsej površini. Vodi za zalivanje pa občasno dodamo tekoče organsko gnojilo, ki okrepi sadike takoj po sajenju in v času bujne rasti. V primeru sušne pomladi tako zemlja v okolici rastlin ne bo »kradla« vode, ki je namenjena sadikam. Bolje se bodo razvijale tudi sadike, ki bodo imele dovolj hranil takoj po sajenju. Treba je vedeti, da so sadike takoj po sajenju ali setvi najbolj občutljive za pomanjkanje vode. Zato jih vsaj prvih 14 dni skrbno zalivamo. Rastline v visoki gredi bodo bolj zdrave kot na vrtu. V mokrih letih so še posebno dobrodošle, ker se hitro sušijo, voda ne zastaja v zgornjih plasteh tal in območju korenin.

Sadimo ali sejemo vse leto

Na visoki gredi kombiniramo vrtnine, ki na njej ostanejo dalj časa s tistimi, ki jih hitreje poberemo. Tako na majhni površini pridelamo več vrtnin, manj je tudi zalivanja, ker bodo hitro rastoče rastline hitro pokrile tla. V marcu sadimo sadike solate, med vrste solate pa sejemo rukolo. Lahko poskusimo tudi s setvijo vrtne kreše ali redkvice. Pridelek bo hitrejši, če ga bomo pokrivali z vrtno tkanino in sadili solato iz sadik. Odlična je tudi barvita kombinacija s čebulo, blitvo in solato. Med zelje, cvetačo, ohrovt, brokoli in druge kapusnice lahko sejemo grah, nizki fižol, lečo, čičeriko in druge stročnice, ki

jih z visoke grede poberemo še pred glavnim pridelkom. V maju lahko med paradižnik sadimo solato, čez poletje na prazen prostor sejemo novozelandsko špinačo, konec poletja tudi motovilec. V jesenskem času lahko sejemo še špinačo, sadimo blitvo, jesenski česen. Ne pozabimo tudi na setev zimske solate in drugih jesenskih vrtnin. V visoko gredo je vsekakor priporočljivo saditi tudi jagode ter nizke sorte malin, robid, ki so primerne za gojenje na balkonih in terasah. Poskusimo lahko tudi z aronijo, jagodo haskap, ribezom, kosmuljami, josto in drugim nižjim jagodičjem. V visoko gredo lahko posadimo tudi miniaturno sadno drevje in stebričasto sadje. Priporočljivo je, da posadimo še različne cvetlice in zelišča. Poskusimo lahko tudi z nizkimi vrtnicami in sivko, ki nam polepšajo poletne dni. Privoščimo si tudi katero drugo žlahtno cvetlico. Visoka greda omogoča lahkotno vrtnarjenje tistim, ki imajo težave s sklanjanjem. Tako vrtnarjenje še v visoki starosti ni ovira, saj izboljša kakovost tretjega življenjskega obdobja. Priporočljivo je, da januarja in februarja postavimo visoko gredo in začnemo že marca vrtnariti na inovativen način.

Davor Špehar, Zeleni svet

www.zelenisvet.com

*

Za nasvet pokličite: Davor 040 669 449

Visoko gredo na vrtni zelenici obdaja mini sadni vrt

Ledene cvetke

Leden zimski nadih na nežnih cvetkah ustvarja svetlikajoča se biserna prejica.

Za prtiček potrebujemo 60 x 45 cm finega belega platna in belo prejico za beli vez (rišelje). Četrtino vzorca, ki ga s pomočjo fotokopirnega stroja povečamo za 20 odstotkov, prerišemo na svileni papir tako, da ga smiselno sestavimo v celoto. Svileni papir z izrisanim vzorcem položimo na platno in vmes vložimo kopirni papir za tkanine. Blago in oba papirja ob straneh spnemo z risalnimi žebljički, da se med prerisovanjem ne bodo premikali.

Najprej s sprednjim vbodom podložimo vse oblike. Ko pridemo pri podlaganju do mostičkov, napeljemo tri niti od ene do druge obrisne črte in jih z gostimi zančnimi vbodi obzankamo. Ko so podložene vse oblike in obzankani mostički, oblike motiva obzankamo z gostim zančnim vbodom. Sredino manjših cvetov in lističe vezemo s polnim vbodom, stebelca pa s stebelnim vbodom.

Izdelan prtiček operemo in zlikamo. Nato na narobni strani, tik ob obzankanem robu, z ostrimi škarjicami previdno odrežemo odvečno blago.

sredina

1 /4 vzorca

sredina