Vzajemnost, april 2023

V zdravstvu ni prostora za egoizem

Zdravstveni sistem že dolgo ne deluje več tako, kot bi moral. Da pa pacienti to čim manj občutimo, se lahko zahvalimo mnogim izjemnim posameznikom med zaposlenimi, pravi Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in državna svetnica za področje zdravstva. Obenem poudarja, da so medicinske sestre, tehniki zdravstvene nege in babice, ki predstavljajo najštevilčnejšo poklicno skupino v zdravstvu, preobremenjeni, ker jih je premalo, in vse bolj iztrošeni, predvsem pa naveličani tega, da se morajo vedno znova boriti za pravičnejši zaslužek in boljše delovne pogoje.

V vaši stanovski organizaciji pa niso le medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki iz zdravstvenih domov in bolnišnic, kajne? Naša delovišča so zelo raznolika. V bolnišnicah in zdravstvenih domovih, najdete pa nas tudi v domovih za starejše in drugih socialnih zavodih, zdraviliščih, rehabilitacijskih centrih, zavodih za prestajanje zaporne kazni pa v centrih za duševno zdravje otrok in mladine ter odraslih, ki se zadnje čase vzpostavljajo v lokalnem okolju. Poleg tega opravljamo pomembno zdravstveno vzgojno, preventivno delo v vrtcih in šolah. Naše storitve potrebujeta tako zdrav kot bolan človek, zato vedno govorimo o pacientih, ne o bolnikih. V naših vrstah so babice, te imajo z vstopom v EU samostojno licenco za opravljanje svojega dela. Morda marsikdo ne ve, a v primerjavi z medicinsko sestro sta to tako različna poklica, kot sta različna poklica zdravnika in zobozdravnika. Babištvo ima pri nas dolgo in cenjeno tradicijo, letos praznujemo 270. obletnico ustanovitve prve babiške šole. V nekdanji državi je bil ta poklic malo zapostavljen, leta 1984 smo šolo celo ukinili. Ponovno smo jo odprli leta 1996 kot enovit dodiplomski študij na zdravstveni fakulteti v Ljubljani, od takrat vpišemo le trideset babic na leto, kar je absolutno premalo. Ne zadošča niti za vse potrebe v porodnišnicah, kaj šele drugje. Babice imajo namreč pravico spremljati ženske v vseh življenjskih obdobjih, od mladostnic, nosečnic, porodnic do žensk v menopavzi.

Posebej bi omenila še kolegice, ki jih pogosteje srečujemo pri starejših lju-

deh in tudi ob prihodu mamice z novorojenčkom iz porodnišnice domov. To so patronažne medicinske sestre, trenutno jih imamo 900. Te so edine, ki vstopajo v naše domove, zdravnik pač redkokdaj pride na hišni obisk, in poleg zdravstvenih težav zaznajo še marsikaj, na primer težke socialne razmere, nasilje v družini, včasih tudi potrebo po duhovniku.

Prepričani ste, da bi lahko patronažne medicinske sestre pomembno prispevale k dolgotrajni oskrbi, mar ne? Zagotovo. Na dobro razvit sistem patronažnega varstva smo lahko ponosni, saj nas želi posnemati tudi razviti del Evrope. Tega nikakor ne smemo zavreči, pač pa še nadgraditi. Če bi se medsebojno in trezno dogovorili različni resorji, seveda tudi politika, in bi patronažnemu timu dodali še druge sodelavce, na primer socialne oskrbovalke, bi že zdavnaj lahko uredili dolgotrajno oskrbo. Kot zdravstvena delavka ne vlečem na svoj mlin, ampak kdor zboli, in to ne glede v katerem življenjskem obdobju, je slej ko prej ogrožen tudi socialno, materialno. Bolniška nadomestila so nižja, marsikateri še odplačujejo kredit, tako zdravstveni problem hitro postane socialni problem. In obratno: ljudje, ki jih nenehno skrbi za preživetje, sčasoma zbolijo, če nimajo podpore. Medicinske sestre smo vedno zagovornice pacienta in njegovih pravic, čuvamo njegovo dostojanstvo. Izobražujejo nas, da moramo videti človeka kot celoto z vsemi njegovimi potrebami, od fizioloških do čustvenih, duhovnih, materialnih, socialnih. In tega se držimo.

Merjenje moči med socialnim in zdravstvenim varstvom pa nikomur ne koristi. Več ko imamo vpletenih ministrstev pri urejanju dolgotrajne oskrbe, bolj se zadeve drobijo, slabši je celostni pogled.

Zakaj trdite, da medicinske sestre v zdravstvenem sistemu niso obravnavane enakovredno z drugimi poklici?

Zdravnik je nosilec zdravstvene dejavnosti, medicinske sestre pa smo največja poklicna skupina, edina poklicna skupina, ki je ob pacientu vsak dan, 24 ur na dan od rojstva do smrti. To sta dva ločena, a vendar povezana poklica, vsak s svojim področjem in zahtevnostjo. Drug brez drugega ne moremo dobro opravljati svojega dela, delovati moramo kot dobro uigran tim. Med poklicema je velika razlika v statusu, tudi v odgovornosti, čeprav smo po 55. členu zdravstvene dejavnosti vsi zdravstveni delavci do pacienta enako odgovorni – moralno, etično in tudi kazensko. Čeprav smo medicinske sestre izredno pomemben del zdravstvenega varstva, do zdaj nismo bile vključene v zdravstveno politiko. To so vedno krojili nosilci zdravstvene dejavnosti. Šele z aktualno vlado smo po dolgoletnih prizadevanjih na ministrstvu za zdravje dobili direktorat za zdravstveno nego, kar je pomemben korak za našo stroko. Morda prvi korak, da bomo enakovredno, aktivno vključeni v zdravstveno politiko in razvoj zdravstvenega sistema, ne samo v izvedbene aktivnosti. Premalo je medpoklicnega povezovanja in večdisciplinarnega sodelovanja. Zato sem zelo vesela, da na medicinski fakulteti v Ljubljani uva-

Boleči kolki in kolena

»Ljudje, zlasti starejši, imajo pogosto težave s kolki in koleni zaradi artroze, kot rečemo degenerativnim spremembam sklepov. Gre za obrabo sklepnega hrustanca, ko ta postopno izginja, robovi sklepnih površin se razoblikujejo – nastajajo nekakšni kostni izrastki (osteofiti), pride tudi do osteoskleroze (zgostitve kosti),« začne mag. Alenka Höfferle Felc, dr. med., specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, in doda, da poškodbe še pospešijo degenerativne spremembe; v takih primerih pride do artroze precej prej, ne šele v poznejših letih.

pri starejših posebej nevarni zaradi krhkosti kosti – osteoporoze, ki pri mnogih ljudeh postaja z leti vse izrazitejša, zato hitro pride do zloma, navadno prav v predelu kolka.«

Okvare kolka

zdravljenja, na primer protibolečinsko elektroterapijo, predvsem pa kinezioterapijo – ustrezne vaje za krepitev kolčnih mišic in povečanje ali vsaj ohranjanje gibljivosti kolka.

Zdravniki vedo, da je tistih z bolečimi kolki in koleni vsako leto več, saj se življenjska doba nezadržno daljša. Kolki in kolena so nosilni sklepi, zato so najbolj obremenjeni, še posebej pri prekomerni telesni teži, ki je dostikrat vzrok, pogosto pa tudi posledica tega, da se premalo gibljemo. Potem optimistično pristavi: »Niso namreč izumili boljšega maziva za sklepe, kot je prav gibanje. Zato se tistim, ki so telesno dejavni ter tako ohranjajo moč mišic in ne dopustijo, da bi jim leta naložila preveč kilogramov, precej bolje piše: celo bolečinam v križu se bodo izognili, saj so krepke trebušne in obhrbtenične mišice najboljša opora za hrbtenico.«

Na starejše preži še ena nevarnost: to so padci, ki so zlasti pogosti v domačem okolju. Zato je dobro odstraniti debele preproge in se izogibati delu na lestvi, na primer pri obiranju sadja ali pomivanju oken. »Padci so

»Kolk sestavljata glavica stegnenice (femurja) in ponvica (acetabul), ki je del medenice. Na površini glavice in ponvice je hrustanec. Sklep obdaja sklepna ovojnica, ki izloča sklepno tekočino. Ta maže sklep in zmanjšuje trenje. Pri artrozi se hrustanec obrablja, postopno izginja, nastajajo robni osteofiti – kostni izrastki in vse to povzroča bolečino,« pojasni. Pri zgodnji stopnji artroze kolka kolk boli le občasno, in to predvsem v dimeljskem pregibu. Ko artroza napreduje, postajajo bolečine pogostejše in izrazitejše, tudi gibljivost kolka je vse bolj zavrta. Sogovornica poudari, da postajajo takrat vsakodnevna opravila vse težja: oteženi so na primer sklanjanje, pobiranje s tal, zavezovanje čevljev, tudi šepanje je vse bolj opazno. Ob večjih obremenitvah se sklep nemalokrat tako razboli, da bolečina traja kar nekaj dni. »Pri zelo napredovali artrozi je bolečina stalna, spontana, pojavlja se tudi v mirovanju, zlasti ponoči.«

Ko se pri starejšem človeku pojavijo prve težave s hojo zaradi bolečin v kolku, si pomagajo s palico v nasprotni roki. Če je šepanje izrazito, je bolje uporabiti bergle, saj je le tako mogoče ohranjati simetrijo hoje.

»Pri šepanju se namreč pogosto razboli še hrbtenica, zlasti spodnji del – križ,« nadaljuje in pojasni, da se zdravljenje začne z zdravili za lajšanje bolečin, blokadami in fizioterapijo, ki vključuje fizikalne metode

»Pri zelo napredovali artrozi kolka pa je operacija, pri kateri vstavijo tako imenovano totalno ali parcialno endoprotezo (to je umetno glavico in ponvico ali le glavico), edina in najboljša rešitev. Pred operacijo je treba urediti vse kronične težave –od krvnega tlaka do krvnega sladkorja, pri pogostih vnetjih sečil ali težavah s prostato pa je dobro opraviti urološki pregled.«

V bolnišnico so bolniki sprejeti dan pred posegom. »Imeti morajo kartico zdravstvenega zavarovanja, napotnico za sprejem, vse izvide, rentgenske slike, zdravila, ki jih redno jemljejo, in bergle, ki jih prejmejo na naročilnico, to pa dobijo pri svojem zdravniku.« Priporočljivo je imeti svoje copate, takšne, ki ne drsijo in je v njih noga stabilna.

Največ tovrstnih posegov je med 60. in 80. letom starosti, vendar je presoja ortopeda o ustreznosti operacije vselej individualna, odvisna od jakosti bolečine, oviranosti pri izvajanju vsakodnevnih opravil in tudi od splošnega zdravstvenega stanja bolnika.

»Operativne metode so kirurgi tako izmojstrili, da se mišice kolka razprejo in tako le minimalno poškodujejo, kar pospeši okrevanje in rehabilitacijo. Tudi kožni rezi so vse krajši. Je pa poseg seveda odvisen od okvare kolka: če je ta obsežna, je lahko kožni rez daljši,« nadaljuje in pove, da operacijo izvedejo pod splošno anestezijo ali v spinalnem bloku. Že pred operacijo za vsakogar

Mag. Alenka Höfferle Felc

Kuhamo po starih receptih

Za praznike rada pokukam v stare knjige in pobrskam po zanimivih receptih in najdem jedi, ki jih skoraj ni več videti na naših mizah.

Tokrat sem našla starodavno sladico iz goriške regije, menda izvira iz Goriških brd. Gre za preprosto jed iz starega kruha, kjer se prepletata sladek in

SOLATA IZ STEBELNE ZELENE

Potrebujemo: 2 stebli zelene / pest orehov / 100 g sira (poltrdi ali bolj trd in zrel sir) / 2 stroka česna / oljčno olje / limonin sok / sol, poper

Priprava: To odlično osvežilno in očiščevalno velikonočno solato naredimo tako, da stebla zelene narežemo na hrustljave koščke, liste pa sesekljamo.

Dodamo še na kocke narezan sir in grobo narezane, lahko kar nalomljene orehe. Solato okisamo s polivko iz oljčnega olja, limoninega soka, soli, popra in sesekljanega česna. Dobro premešamo in ponudimo po desetih minutah, ko se okusi nekoliko okrepijo.

FULJE (FUJE)

Potrebujemo: 250 g starega kruha / jajce / 50 g sladkorja / 100 g rozin / lupinico eko limone in eko pomaranče / 50 g slanine / majaron / po potrebi malo drobtin / kristalni sladkor za posip

Priprava: Kruh narežemo na kose in ga namočimo v vodi, v kateri smo kuhali šunko. Potem ga ožamemo, dodamo jajce, sladkor, v vodi ali rumu namočene rozine (lahko jih prej malce nasekljamo), majaron, obe lupinici in tudi sesekljano panceto ali slanino. Dobro premešamo, nato oblikujemo podolgovate cmoke (svaljke). Po potrebi dodamo žlico drobtin, nato oblikovane svaljke previdno vlagamo v osoljen krop ali v vodo, v kateri se je kuhala šunka. Kuhamo jih približno pet minut ali ko priplavajo na gladino. Previdno jih poberemo iz vode, preložimo na servieto, da nekoliko popije vodo in se fulje osušijo, nato jih povaljamo v kristalnem sladkorju. Jed ponudimo kot sladico ali kot dodatek k šunki za velikonočni zajtrk.

aromatičen okus rozin in lupinic agrumov ter slan okus pancete ali šunke, kombinacija, ki je prebivalcem teh krajev nadvse ljuba. Jed je poznana pod imenom fuje ali fulje, najbolj znana je z belim pšeničnim kruhom, pripravili pa so jo tudi iz koruznega kruha, kadar je tako naneslo. Podobna in skoraj pozabljena velikonočna jed je žolca. Več ko je v njej dodatkov, okusnejša je. Meni so najljubši česnovi stroki, kisle kumarice, kapre in vsekakor trdo kuhano jajce, vendar je možnih dodatkov toliko, kolikor je ustvarjalnih idej. Pri velikonočni gostiji pa nikar ne pozabimo na osvežilne in zdravilne solate, ki obrokom dodajo prepotrebna hranila.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Mojca Koman, univ. dipl. inž. živ. teh.

ŽOLCA

Potrebujemo: 5 svinjskih nogic s parklji / 2 svinjski ušesi / vsaj 200 g prekajene svinjine / 2 do 3 litre vode / 2 žlici kisa / korenček, kolerabo ali drugo zelenjavo / peteršilj, timijan, šetraj, rožmarin, lovor, čebulo, česen / sol, poper / po želji kisle kumarice, kapre, trdo kuhana jajca …

Priprava: Nogice in ušesa grobo narežemo, damo v lonec skupaj z mesom, rahlo solimo, začinimo in prilijemo vodo, da je meso povsem prekrito. Zavremo, nato ogenj zmanjšamo in kuhamo pokrito (kot govejo juho) vsaj uro ali še bolje okoli tri ure, ne da bi prilili vodo. V tem času se meso zmehča, iz kosti in veziva pa sprosti kolagen, ki je glavna in ključna sestavina žolce. Proti koncu dodamo še nekaj strokov česna, ki se v vodi kuhajo le deset minut. Pustimo, da se vse sestavine ohladijo v vodi. Nato precedimo, še bolj ohladimo in odstranimo maščobo.

Ohlajeno meso vzamemo iz vode, ga narežemo na manjše kose in porazdelimo v oplaknjene skodelice. Dodamo kose zelenjave, jajce, zelišča, nato prelijemo z juho. Za nekaj ur jo postavimo v hladen prostor, da se strdi, navadno jo pustimo čez noč. Previdno obrnemo skodelico in žolco postrežemo s svežo čebulo in po želji še z bučnim oljem in kosom kruha.

Zlati Daničini prsti

Danica Zeljkovič se zdi običajna ženska v svojem kraju. A kdor jo pozna, ve, da njeni hitri prsti čarajo čudovite izdelke. Na ilirskobistriškem območju velja za prepoznavno rokodelko, morda je tudi že med najstarejšimi. Vendar z leti ne izgublja ne natančnosti ne čuta za estetiko, temveč celo sledi modnim trendom.

Kako ne bi bila navdihnjena za izdelovanje čarobnih reči, ko pa v dolini reke Reke še vedno živijo vile, tista lepa bajeslovna bitja, in tudi Danica ohranja spomin nanje.

Spretnost, veselje in prvo znanje je podedovala od svoje mame. Jožefa Iskra je bila mojstrica ustvarjanja papirnatih rož, ki so jih v preteklosti izdelovali za poroke, pogrebe in naborniške vozove. Ko je bilo služenje vojaškega roka še obvezno, je bila na sončni strani Snežnika tradicija krašenja vozov z rožami močna. Tako zelo, da dogodek še vedno ohranjajo, čeprav le na simbolični ravni in za potrebe turizma. Poleg tega, da je Daničina mama imela talent, je bila tudi iznajdljiva. Ko ni imela na voljo kupljenega materiala, je kale oziroma škrniclje izdelala iz papirnatih prtičkov. Danico pobaram, ali je že mama prodajala svoje stvaritve. Ni imela komu, pravi, takrat je bila mizerija povsod, čeprav bi ji kakšen dinar po strani prav prišel, saj je pri 36 letih ostala sama s petimi otroki.

Danica poleg rož iz krep papirja tudi kvačka in izdeluje prtičke v tehniki rišelje. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica vodi krožek kvačkanja, za vezenje letos ni bilo zanimanja. Izdelke je začela prodajati skupaj s hčerko Damjano, ko je bila ta brezposelna. Sprva jih je le podarjala, kasneje je prišla do točke, da mora zaslužiti vsaj za material. Svojo ljubezen do ročnih del je prenesla na svoji hčerki – starejša hčerka Suzana poprime tudi za čopič, vnukov pa ročne spretnosti še ne zanimajo.

Od pusta do velike noči Nenavadno za njene kraje, pravim jaz, da je moža našla v drugi deželi, čeprav sta se spoznala v njeni vasi, v Zabičah, kamor je Željko prišel s trebuhom za kruhom. Željko je iz Glamoča v Bosni, ostal je vojna sirota, svojih staršev se ne spomni. Poročena sta že skoraj šestdeset let in imata poleg sedmih vnukov tudi tri pravnuke. Danico vprašam, ali je mama nasprotovala njuni vezi. Prav zadovoljna ni bila, pravi, močno proti pa tudi ne. To, da jo mož pri njenem delu podpira, je nekaj neprecenljivega in vem, da jo, čeprav mi tega sama ne pove. Spomnim se ju še, ko sta obiskovala tržnice in lokalne dogodke. Šla sta celo na razstavo cvetja iz krep papirja na Vransko. V časopisu sta izvedela zanjo. Hkrati pa Danica Zeljkovič ostaja zvesta svojemu kraju. Izdelovanje rož rada predstavi na šoli ali vaškemu društvu, če jo seveda povabijo. Pred pustom je v brkinski vasici Harije vodila delavnico, ki se je je udeležilo trideset žensk, tudi nekaj moških se je znašlo vmes. Zdaj pa je glavna izdelovalka papirnatih rož za pustno skupino v Brkinih – Pregarske šjme. Njihov najlepši lik, ki se

pravzaprav imenuje grdin, ima zelo podobno kapo kot brkinski škoromat, in ta je v celoti zapolnjena z rožami. Sprva ji je naročila oddajal vodja pusta, letos so štiri otroške kape naročile kar mame same. Ko pust ni še prav minil, je bila Danica že globoko v pomladi in v pričakovanju velike noči. Pravi, da je letos njen glavni velikonočni izdelek kvačkani zajček, naredila je nekaj piščančkov in pirhov, opazim pa tudi strojno vezene prtičke – za košarice blagoslovljenih dobrot in tiste namizne. Poleg naštetega izdeluje tudi konfete in vizitke. Med korono pa jo je zaposlovalo šivanje mask, teh je sešila okoli petsto. Da postaneš rokodelec, so morda že dovolj dobro razvite ročne spretnosti. A da si odličen rokodelec, moraš imeti tudi umetniško žilico. Kar Danica nedvomno ima.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJI: Sabina Stambulić Pugelj

Daničino mesto v hiši je ob oknu, kjer ima dovolj svetlobe.

Za okras ob veliki noči

Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

Družina Zupančič, po domače Štrohnova, z Muljave se je fotografirala leta 1941 ob poroki sina Franca. Na njej je kot dojenčica tudi

Bernarda Kolbl iz Portoroža, ki nam je poslala fotografijo v objavo.

Na fotografiji, ki je bila posneta leta 1962 v okolici Tržiča, sta zakonca Stana in Anton Costa iz Tržiča s prijateljico, tudi učiteljico, gospo Božo. Fotografijo hrani Mojca Mušič iz Kamnika.

Dijaki prvega letnika učiteljišča v Mariboru so se fotografirali leta 1947 skupaj z razrednikoma Josipom Šegulo in Josipino Gnezda. Fotografijo hrani Rozalija Vremšak iz Kamnika.

Mirtoviški potok pri Kolpi

Porečje zgornje Kolpe spada v deželo Petra Klepca, ki ga imajo domačini za mitološkega junaka. To pravljično lepo območje je zaradi svoje odmaknjenosti še vedno zelo prvinsko in nekateri predeli so še skoraj nedotaknjeni.

Geološko gledano sta dolini zgornje Kolpe in Čabranke vrezani v manj odporne permske kamnine, nad njima so strmi, ponekod celo prepadni robovi visokih dinarskih planot. Osrednji del Kolpe se vije skozi kanjon, kjer prevladujejo apnenci. Spodnji del reke obrobi Belo krajino po znameniti soteski, ki spada v Krajinski park Kolpa. Kolpa je naša mejna reka s Hrvaško, kjer tudi izvira (Risnjak v Gorskem kotarju). Gre za močan kraški izvir vokliškega tipa, ki je globok skoraj 80 metrov in malce spominja na Divje jezero pri Idriji. Pri kraju Osilnica se ji pridruži reka Čabranka. Kolpa je dolga 292 kilometrov, pot si utira skozi kanjone ter se na koncu po mirni ravnini pridruži reki Savi pri Sisku. Njeno porečje zavzema kar 10.032 kvadratnih metrov površine. Ima dežno-snežni vodni režim, običajno je najnižji v avgustu in septembru. Reka Kolpa je v zgornjem delu dokaj hitra, zato njena temperatura tudi v poletnem času običajno ne preseže 20 stopinj Celzija. Reka je poznana po tem, da je čista in bogata z vodnimi živalmi.

Naravna dediščina je na tem območju zelo pestra. Reka Kolpa predstavlja izjemno bogastvo, prepredeno z brzicami, potoki, pritoki in slapovi. Ker je področje kraško, lahko tukaj najdemo različne kraške jame in druge tovrstne pojave. Med izjemne naravne vrednote zagotovo spada Mirtoviški potok, ki privre na plano pod Krempo. Področje je posebno in nenavadno, da ne rečem čarobno. Ima dva izvira in posebno Modri poh, kot ga tudi imenujejo, je bogat s slapovi, koriti, tolmuni, kadicami in prelivnimi žlebovi. V tem kraku živijo potočni raki, kar dokazuje, da je voda izjemno čista. Njegov drugi izvir (glavni) je zelo mogočen v času visokih voda, ko voda dobesedno privre iz jame Obrh, običajno pa voda priteče na plano nekoliko nižje, kjer so skale na debelo obla-

zinjene z mahom. Tudi na tem kraku ne manjka brzic in slapičev ter prekrasnih motivov za fotografiranje. Za sotesko, skozi katero teče Mirtoviški potok, lahko rečemo, da spada med redka ohranjena področja naše naravne dediščine z izjemnimi geomorfološkimi oblikami, hidrološkimi in biotopskimi posebnostmi. Med živalmi lahko vidimo jelene, medvede, v višjih predelih gamse in orle, v potoku pa celo vidre, ki so drugje že zdavnaj izginile iz naših voda. Med rastlinami, ki uspevajo v soteski, velja omeniti blagajev volčin. Spada med zaščitene rastline v Sloveniji že od leta 1898. V samem predelu Mirtoviškega potoka sta se nekoč vrtela mlin in žaga, danes pa je tam manjša hidroelektrarna, zaradi katere je bilo konec 20. stoletja prelito veliko črnila.

Dostop iz vasi Mirtoviči

Na cestni povezavi Kočevje–Petrina zavijemo za Osilnico malo pred mejnim prehodom. Pred vasjo Mirtoviči je most (pod njim teče Mirtoviški potok), čez katerega zapeljemo in zavijemo desno na ozko asfaltirano cesto. Peljemo se mimo hidroelektrarne do parkirišča, kjer se cesta konča. Markirana stezica je speljana po desnem bregu potoka. Na poti je nekaj manjših pritokov, ki jih prečkamo čez mostičke. V zgornjem delu potoka pridemo do razpotja: levo nas usmeri kažipot k Modremu pohu, desni je namenjen glavnemu delu potoka. Nekaj časa pot pelje tik ob potoku, nakar se struga malce razširi, tu so skale polne mahu. Do izvirne jame Obrh je le še nekaj korakov. Od parkirišča do izvira potrebujemo dobre pol ure zmerne hoje. Ob vračanju k izhodišču si lahko ogledamo še Modri poh.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJI: Franci Horvat

Skrivnostni svet narave

Čaroben pogled na reko.

Odporne sorte trte, ki jih ne škropimo

Spoznajmo stare in odporne sorte trte z belimi in črnimi grozdnimi jagodami in nove, ki jih ni treba škropiti. Vse bolj so priljubljene namizne sorte brez pešk. Veliko vinogradnikov se odloča za sorte, ki jih ni treba škropiti, in tako pridelajo ekološko vino.

Vsi se še spomnimo starih sort grozdja, kot so jurka, šmarnica in izabela. Izabela je primerna za brajdo, pergolo in sajenje ob opori. Bela jurka je še posebno primerna za brajde. Samorodno šmarnico marsikdo še vedno goji za sveže namizno grozdje ali preprosto za okras. Ta trta je odporna proti pozebi in boleznim. Prodaja vina iz te trte je zakonsko že dolgo prepovedana. Med belimi sortami je proti boleznim najodpornejša sorta solaris. Uporabljamo jo za sok ali vino. Ta sladka sorta grozdja zori dokaj zgodaj, saj jo trgamo konec avgusta in v začetku septembra. Sadimo jo lahko po vsej Sloveniji, ker dobro prenaša zimo in je primerna tudi za lege, ki niso vinogradniške. Konec julija že lahko obiramo grozdje sorte bianca, ki je primerna za svežo uporabo, ekološko vino in sokove. Med belo grozdje, ki je odporno proti boleznim, uvrščamo tudi sorte arkadia, beograjska rana, johaniter, lakemont, muscaris, palatina, phonix-feniks, pološki muškat, suzy in talisman.

Tisti, ki imate radi grozdje s temno modrimi jagodami, lahko poskusite s sortami kvinton, japonska izabela, rdeča izabela in modra jurka. Odporna sorta regent je uporabna tudi za pridelavo ekološkega vina, lahko pa jo uporabljamo še za uživanje jagod in pridelavo soka. Tudi trta sorte venus je odporna proti boleznim in je brez pešk. Odporne trte z modrimi jagodami so še cabernet cortis, divji gamay, kraljevi ester, moldova, muškat blue, muškat new york, opalina in plavi francoz. Med trtami z rdečimi, rožnatimi jagodami ali grozdi sta odporni sorti coralla in reliance.

Med belimi posebnimi sortami navdušuje julijski muškat, ki mu pravimo tudi biser iz Čabe. Ta sorta zori že konec julija. Naslednja posebnost med črnimi jedilnimi sortami je black magic, ki ima zelo debele jagode in dozori v začetku avgusta. Zelo velike jagode ima tudi jedilna sorta grozdja fuček, ki zori konec septembra. Debele in podolgovate jagode v obliki dateljna ima še sorta souvenir, ki ji pravimo tudi datljeva trta.

Grozdje brez pešk

Črno in belo grozdje brez pečk, ki je odporno proti boleznim, je zelo priljubljeno. Takšna sorta je beograjska rana, ki zori konec julija in jo uvrščamo med zelo zgodnje sorte. Med ljubitelji grozdja brez pečk je priljubljena tudi sorta reliance, ki zori v začetku avgusta in je hkrati odporna proti boleznim. V sredini avgusta vas s pridelkom razveseli sorta venus. Konec avgusta je primeren čas za trgatev grozdja brez pešk, ki ga rodi sorta lakemont. V začetku septembra nas bo z jagodami brez pečk razveselila bela namizna sorta ploški muškat, ki je ravno tako odporna. Najbolje je, da posadimo vse štiri sorte trte in uživamo domače grozdje od sredine do konca poletja.

Za brajdo ali pergolo sadimo trto, ki je hitro rastoča, da nam v kratkem času ustvari senco. Prav takšna je trta sorte odporno, ki ne potrebuje škropljenja proti boleznim. Zelo primerna je tudi za ekološko pridelano vino. V primerjavi z drugimi sortami ima v sončnih letih dokaj visok delež sladkorja. Trgatev opravimo v sredini septembra in se veselimo srednje debelih jagod, ki so zeleno-rumene barve.

Odporne so tudi sorte za vino

Med črnimi sortami trte za vino so odporne sorte cabernet cortis, gamay in regent. Za črno vino ekološke pridelave je zelo uporabna vinska trta regent, saj škropljenje ni potrebno. Ta sorta zori v sredini septembra in raste na vseh vinogradniških območjih v Sloveniji. Vse sorte lahko gojimo na brajdi, pergoli ali ob opori. Med odpornimi belimi sortami, ki jih sadimo za vino, sta odporni tudi sorti cabernet beli in muscaris.

Vinska trta je simbol slovenske kulturne krajine in je dobro, da jo ohranimo za zanamce. Z odpornimi sortami poskrbimo tudi za naravo, saj je ne onesnažujemo s škropljenjem.

Davor Špehar, Zeleni svet

Velikonočna dekoracija

Velika noč, praznik veselja in upanja, je pred vrati. Lepo pogrnjena miza pričara praznično vzdušje, čar pirhov pa prebuja ustvarjalni duh. Idej je na pretek.

Košarice za pirhe

Vtrgovinah z materialom za ustvarjanje lahko kupimo oblikovane pirhe iz stiropora in plastike v beli barvi ali barvnih odtenkih. Barvne lahko vključimo v velikonočni šopek, bele pa z malo spretnosti okrasimo sami. Lahko jih pobarvamo z barvnimi markerji, narišemo vzorce, okrasimo s servietno tehniko, prelepimo s samolepilnimi sličicami, trakovi itd. Pobarvamo tudi naravna jajca. Barvanje se prenaša iz roda v rod, ustvarjalne ideje pa so različne. Jaz sem vzorce narisala s čebeljim voskom, nato sem vsakega posebej namočila v barvo za pirhe, jih obračala, da so se enakomerno obarvali, segrela s sušilnikom za lase in vosek odstranila z mehko krpo. Namizni dekoraciji dodamo ročno izdelane košarice za posamezne pirhe in prikupne zajčke iz valovitega kartona. K ustvarjanju povabimo tudi otroke.

Izdelamo jih iz praznih rolic toaletnega papirja, tako da rolico na sredini prerežemo in dobimo dva oboda za košarici. Potrebujemo le še barvni karton z vzorcem ali brez ali barvni samolepilni trak, s katerim prelepimo zunanji obod, ozek pas kartona za ročaj in dva krajša za držalo za pirhe v notranjosti oboda, ki ju navzkrižno prilepimo in pritrdimo proti dnu košarice. Širino kartona prilagodimo višini oboda, dolžino pa krogu oboda.

Zajčki iz valovitega kartona

Narišemo sliko zajčka na trši karton in ga izrežemo. S svinčnikom ga prerišemo na gladko stran valovitega kartona tako, da so valovi kartona pokončni. Zajčka izrežemo. Z lepi-

lom prilepimo oči, s črnim kemičnim svinčnikom narišemo gobček, prilepimo puhaste kroglice za noge, spodaj v val dodamo zobotrebec in ga postavimo v košarico.

Zajčku, v katerega vstavimo papirnate serviete, dodamo obod, ga na spodnjem delu večkrat zarežemo približno 5 do 8 mm v globino. Obod zalepimo, zapognjeni spodnji del pa prilepimo na podlago iz kartona, ki jo kasneje ob robu oboda obrežemo.

BESEDILO IN FOTOGRAFIJE: Antonija Jereb