FBS Bilten 9

bilten fbs 9 sobota, 23. oktober 2010

Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si

4 bilten fbs 09

tekmovalna predstava

Acta est fabula, plaudite!

(Igre je konec, ploskajte!)

Ernst Lubitsch

Festival se bliža koncu in tole bo zadnji letošnji študentski uvodnik, ki ga boste prebrali. In ker je ob tej priložnosti ravno meni pripadla čast, da ga napišem, sem hotel napisati nekaj malce bolj ostrega, pikrega. Prikazati svoj pogled na kulturo, umetnost, gledališče … in na festival ter na stvari, ki so me v zadnjih desetih dneh življenja s festivalom presenetile, ganile, zmotile.

Pa ne bom. Ker res nisem najbolj poklican, da sodim o takih stvareh. In ker morda res še ne vem dovolj. In ker morda s tem res ne bi ničesar spremenil, saj lahko lajam, ampak karavana gre dalje.

Predvsem pa, ker s tem nikakor ne bi zajel bistva Borštnikovega srečanja. Ker bistvo je in ostaja gledališče. Gledališče v vseh svojih oblikah in interpretacijah. To me ni nikoli »zmotilo«. V teh desetih dneh smo gledali, poslušali, čutili veliko predstav in tudi spali na ogromno predstavah. In smo videli ter poslušali veliko ljudi, čutili in, no, tudi spali, z ogromno novimi ljudmi. In se vsi skupaj šli to čudno stvar, vsi smo se šli gledališče. In se ga bomo spet šli – čez eno leto na istem mestu.

In za zaključek si bom izposodil zadnje besede cesarja Avgusta: »Acta est fabula, plaudite!« Ker nekaj tako edinstvenega, kot je Borštnikovo srečanje, si na koncu res zasluži aplavz.

Anže Virant Ker bistvo je in ostaja gledališče.

Gledališče v vseh svojih oblikah in interpretacijah.

Ko sem bil mrtev

TONE STOJKO

Pokrovitelji

uvodnik

»Tudi najbolj dostojanstven človek je vsaj dvakrat na dan smešen.« (E. Lubitsch) Uprizoritev Ko sem bil mrtev režiserja Diega de Bree je nastala po scenariju Ernsta Lubitscha. Istoimenski Lubitschev film iz leta 1916 je veljal za izgubljenega, dokler ga niso leta 1994 povsem po naključju našli v zapuščini Štefana Štekarja, zbiralca predmetov iz prve svetovne vojne.

Gre za Lubitschev prvi celovečerec, ki je za strokovno javnost (v svetovnem merilu) pomenil senzacionalno odkritje. Zgodba govori o Soprogu, Soprogi in Tašči. Soprog se zaradi nevzdržnih razmer doma odloči, da se bo razglasil za mrtvega in prevzel novo identiteto. Sledi vrsta komičnih zapletov in, kot se za komedijo spodobi, srečen konec.

Predstava natančno sledi filmski predlogi in je verodostojen prenos nemega filma na gledališke deske. Gledalec se spozna z osnovnimi filmskimi sredstvi Lubitschevega časa, kot so: igra brez besed in glasu, klavirska spremljava, izvajana v živo, črno-bela kostumsko-scenografska interpretacija, do popolnosti izbrušena gestikulacija in gibalna podoba. In kljub povsem kinematografskemu okvirju, ki nam oži pogled, sedimo v gledališču in gledamo gledališko uprizoritev. Dvojno izobraževanje publike je prednost, ki jo uprizoritev nudi na eni strani gledalcem, ki bi radi začeli z obiskovanjem gledališča (ne špasnih komedij ter komedij stand-up), na drugi pa gledališkim sladokuscem, ki bodo uživali ob izjemni interpretaciji zgodovinske najdbe. Če smo poetike Diega de Bree v zadnjem času vajeni predvsem po adaptaciji zgodovinskih tekstov in značilni vizualni

podobi, v predstavi Ko sem bil mrtev gledamo drugačen režiserski slog, ki ga je zahtevala uprizoritev neme komedije.

Največji delež so z odličnim vložkom prispevali vsi igralci, ki so z debreajevsko natančnostjo oblikovali like, da se gibljejo nekje med tipizacijo in razsežnostjo lika kot individuuma. Igralci so z večplastno interpretacijo in s hitrim menjavanjem vlog predstavi omogočili pohod na vrh slovenskega gledališkega Hollywooda.

Uprizoritev, ki se zgodi nenadno, v enem samem zamahu, je konkretna in edinstvena. Režiser je odprl pot novim interpretacijam neme burleske na naših odrih. Lahko rečemo, da je gledališka uprizoritev s svojo inovativno svežino presegla filmski trak.

Rok Andres bilten fbs 09 1

tekmovalna predstava

Ernst Lubitsch

Bertolt Brecht

Ko sem bil mrtev

Malomeščanska svatba

SNG Drama Ljubljana 23. 10. 2010, 21.30 Velika dvorana – tribuna Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

Drama SNG Maribor 23. 10. 2010, 19.30 Stara dvorana Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora.

Režiser Diego de Brea Scenograf Diego de Brea Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jože Šalej Oblikovalec luči Milan Podlogar

Režiserka Mateja Koležnik Prevajalca Eduard Miler, Irena Novak Popov Prirejevalka prevoda Mateja Koležnik Prevajalec Balade o deviškosti Andrej Rozman - Roza Dramaturginja Tanja Lužar Scenograf Henrik Ahr Kostumograf Alan Hranitelj Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografinja Magdalena Reiter Oblikovalec svetlobe Franci Rampre Lektorica Metka Damjan

Igrajo Soprog Alojz Svete Soproga, Služkinja Janez Škof Tašča Jernej Šugman Snubec, Šahist Boris Mihalj Pianist Jože Šalej/Davor Herzeg

»Ni torej toliko pomembno, kaj se zgodi, ampak kako se zgodi. Črno-beli svet ne potrebuje malenkosti in odtenkov, subtilnosti in namigov. Vse je očitno in ekspresivno na robu in čez rob poudarjeno, podčrtano, zato pa komično zaradi elementarne situacijske komike, ki vedno deluje v okviru veličastne iluzije, ki je prav na odru še posebej poudarjena. In jasno je, da sloni levji delež efektnosti na ekspresivni igri, ki so jo sinoči odlično obvladovali vsi nastopajoči, smešni že zaradi moških vlog žensk, pa tudi v stampedu vseh mogočih prekucij.« Tadeja Krečič, Radio Slovenija 1, 12. 3. 2010

informator

Diego de Brea Študiral je primerjalno književnost in umetnostno zgodovino ter gledališko režijo. Že njegova diplomska predstava je bila leta 1999 nagrajena na mednarodnem gledališkem festivalu v Brnu. Je avtor odmevnih predstav v institucionalnih in eksperimentalnih gledališčih ter dobitnik več nagrad. Loteva se različnih žanrov: mladinskih in lutkovnih iger, glasbenih predstav, različnih avtorskih projektov, predvsem pa intrigantnih klasičnih in sodobnih dramskih besedil. Pogosto je tudi avtor scenske in kostumske podobe svojih uprizoritev.

jutri 11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Malomeščanska svatba in Ko sem bil mrtev | 20.00 | Velika dvorana | 1 h | Sklepna prireditev |

refleksija Zgodba o slovenstvu

Igrajo Nevestin oče Peter Boštjančič Ženinova mati Irena Varga Nevesta Mateja Pucko Njena sestra Maša Židanik Ženin Nejc Ropret Njegov prijatelj Vladimir Vlaškalić Žena Ksenija Mišič Njen mož Davor Herga Mladi moški Matija Stipanič

Svatba nacizma z malomeščanstvom Bertolt Brecht je bil vsestranski in izjemno produktiven avtor. V zgodovino književnosti se je zapisal kot dramatik, režiser, dramaturg, esejist in teoretik.

Hkrati je bil teatralni reformator, ki je v razvoju dramske podloge vnesel nove smernice s potujitvenim efektom.

V obdobju, ko se je v Nemčiji pisala literatura krvi in zemlje, tudi že pred drugo svetovno vojno, je Brechtova Malomeščanska svatba prava mešanica lažne morale, sprenevedanja, hinavščine, lažne iskrenosti, hipokrizije, licemerstva, prešuštva, ljubosumja, sovraštva in posesivnosti. Malomeščanstvo avtor z neusmiljenostjo razcefra na delčke njegove patetične sreče. Prerez tedanje družbe poveže v devetih osebah, ki pokrivajo tako različne generacijske plasti kot tudi razpon na družbeni lestvici. Nastopajoče osebe navede po funkcijah, ki jih nosijo znotraj besedila oziroma znotraj družinsko-družbene pripadnosti. Avtor delo pretvori v tragikomično situacijo, ki v splošnem navdušuje predvsem z absurdnimi trenutki, z duhovitimi, s cinizmom in ironijo nabitimi dialogi med svati. Piko na i dodaja pohištvo, ki se dobesedno seseda pod njihovimi zadnjicami. Vendar je verjetno pohištvo tisti element, ki je najizrazitejši in najbolj zanesljiv primer trpežnosti. V resnici so svatje nerazpoloženi, naveličani življenja, obremenjeni z lastnimi problemi, ki so polni prikritih frustracij ter nerazrešenih sporov. Alkohol v teh trenutkih ne olajšuje situacije, ampak jo samo še slabša, vzdušje postaja zadušljivo in v svatih sproži prave plazove zagrenjenosti.

Drama Malomeščanska svatba je bila napisana sredi kaosa in revolucionarnega leta 1919. Mogoče jo je brati kot nekakšen zgodovinski dokument o rojstvu nemške različice fašizma. Hitler je v malomeščanstvu videl prihodnost, saj so mladini starejši pod prisilo vsiljevali malomeščansko vzgojo. V svojih pripadnikih pa je vseeno videl ljudi, na katerih bi najlažje gradil nov svet.

Vita Zgoznik

informator Pred nami je zaključni vrhunec 45. Festivala Borštnikovo srečanje. V jutrišnji številki Biltena boste lahko prebrali utemeljitve nagrad in utemeljitev podeljenega Borštnikovega prstana: ta letos pripada Janezu Hočevarju – Rifletu … Čestitamo!

2 bilten fbs 09

Mateja Koležnik Režira v vseh slovenskih poklicnih gledališčih in pogosto tudi v tujini. Prejela je številne nagrade, med drugim nagrado Prešernovega sklada, Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev v celoti, s scenografom Jožetom Logarjem Borštnikovo nagrado za scenografijo, nagrado za režijo na festivalu SKUP na Ptuju in dve nagradi za režijo na festivalu Zlati lev v Umagu na Hrvaškem.

Cankarjeva povest Kurent ni samo zgodba o nesrečni usodi fanta »za nobeno rabo«, temveč je zgodba o razvoju osebnih lastnosti, o razvoju življenjske poti in ciljev. V tem pogledu lahko Kurenta primerjamo z razvojem slovenskega naroda ali bolje rečeno slovenske narodne zavesti.

Kurent je monolog vrhunskega igralca Jurija Součka, ki je sam napravil priredbo te povesti. Skupaj z režiserjem Robertom Waltlom sta ustvarila predstavo, ki občinstvu prikaže življenje nesrečnega fanta, ki gre v širni svet iskat samega sebe. Kljub zaničevanju s strani okolice ima Kurent velike želje, želi postati cesar, papež, godec. Vsi bližnji se temu posmehujejo in mu dopovedujejo, da je primeren le za pastirja ali pa za duhovnika. Kurent iz nezadovoljstva nevede proda svojo dušo, da bi lahko v zameno godel vesele pesmi.

Napoti se na pot po lepi slovenski deželi. Naleti na lepe in urejene hiše v prestolnici, po drugi strani pa spozna tudi malo manj lepe stvari, kot je na primer tedanja omejena politika.

Avtor se skozi zgodbo tu in tam ponorčuje iz krščanstva oz. vernikov, ki

kritika naj bi bili vzorni in zgledni ljudje, on pa jih prikaže v realni, manj zgledni luči. Kurent se skozi svoje potovanje preobrazi iz izobčenega, nezadovoljnega, turobnega mladeniča v vodnika in tolažnika. S svojimi moralnimi nauki poskuša slovenski narod razsvetliti, dvigniti kvišku, ga prepojiti z domoljubjem in narodno zavestjo.

Njegov vesel značaj ljudem ponuja optimizem, stremenje k boljšemu jutri, vzbujanje ljubezni do domovine in domačega jezika. A vse je zaman, saj je narod ujet v misli o nezmogljivosti in manjvrednosti Slovencev, namesto optimizmu se predajajo volji drugih, »večvrednih«, in namesto da bi slavili svojo narodno pripadnost in jezik, se ju sramujejo.

Cankar sam je s Kurentom želel slovenski narod spodbuditi k vsem ciljem, h katerim je stremel Kurent, in mislim, da mu je uspelo. Tako kot je Kurent našel svoj prostor pod soncem, se prebil skozi vse grenke situacije in ponižujoče besede, tako se je slovenski narod povzdignil iz naroda hlapčevstva v samostojen in enakopraven narod. S tega vidika vidim zgodbo o Kurentu kot zgodbo o slovenstvu.

Viktorija Aleksovska

refleksija Molčeči upor V četrtek zvečer so gledalci na tribuni v Stari dvorani lahko videli uprizoritev Persone v izvedbi Mini teatra Ljubljana.

Persona ali komorno delo, kot jo poimenuje režiser Ingmar Bergman, sicer eden največjih režiserjev psiholoških filmov, je drama o analizi osebnosti.

Zgodba pripoveduje o igralki Elizabet Vogler, ki se je naenkrat odločila obmolkniti, ne govoriti. Naveličana vseh vlog, ki jih je morala sprejeti v gledališču in v resničnem življenju, se je odločila za molčečo obliko upora, ki kaže na njeno nezadovoljstvo z življenjem. V resničnem življenju pa obstaja vloga, ki jo sovraži in se je nikoli ne more otresti, to je vloga matere. Zanositev in želja po otroku sta bili ideji njenega moža, ona je privolila le zato, da bi dokazala, da ni brezčutna ženska brez materinskega nagona. Vso nosečnost je trpela in tudi ko je rodila, do svojega sina ni čutila nikakršne ljubezni. Zaradi nenadnega molka je pristala v bolnišnici, kjer jo je v oskrbo dobila sestra Alma. Ker Elizabet ne gre nič na bolje, jo zdravnica pošlje na svoj vikend ob morju, seveda v spremstvu sestre

Alme, ki naj bi skrbela zanjo. Vendar tudi v sproščujoči naravi Elizabet ne spregovori besede, se pa zato toliko bolj odpre sestra Alma. Navzven sta sicer zelo različni ženski, a kljub temu imata skupne lastnosti, ena največjih je nezadovoljstvo z lastnim življenjem. Ob Alminih monologih dobimo občutek, da je zdravljenje ob morju namenjeno njej in ne Elizabet. Almina sramežljiva osebnost se spreobrne v klepetavo in živahno, na koncu celo agresivno osebnost, medtem ko Elizabet ves čas mirno molči. Razplet zgodbe ponazarja zamenjava vlog oz. osebnosti. Alma postane Elizabet, zavita v molk in na bolniški postelji, Elizabet pa spregovori in razlaga o svojem življenju, kot je to prej počela živahna Alma.

V predstavi ima vlogo še On, vseprisotni režiser, ki med predstavo daje komentarje oz. opisuje dogodke.

Ustvarja izmišljeno vzdušje in krepi občutek, da je predstava zgolj fikcija in ne resničnost. Tu je še Elizabetin mož, ki jo pride obiskat v času zdravljenja.

Na koncu predstave se jim pridruži še moški, ki z zvokom motorne žage temačnemu zaključku doda še večji učinek srhljivosti.

Grozljiva teatralnost ameriškega sna Al je »umetnik in ameriški vojak«, ki pred ameriško zastavo v vznesenem političnem govoru v južnjaškem narečju, izdatno podprtim z alkoholom, zagovarja vrnitev k tradicionalnim ameriškim vrednotam. Ma je njegovo občinstvo – njegova žena, ki ga voljno posluša in ki se sprva nekoliko uporno, kasneje pa vedno krotkeje prepušča njegovim pijanim izbruhom (spolnega) nasilja. Al je vietnamski veteran. Ma je mati, ki je izgubila edinega sina. Al in Ma sta zakonca Glass iz literarnega opusa Jeroma Davida Salingerja, ki si ju je izposodil Bernard-Marie Koltès.

Ma in Al sta lika v interpretaciji Senke Bulić in Marka Mandića iz istoimenskega performansa v režiji Ivice Buljana, katerega tekst sestoji iz kolaža monologov omenjenih piscev. Ma in Al sta lika, ki eksplicitno pred občinstvom, predvsem pa drug pred drugim, preigravata neskončno propadanje prototipa ameriškega para. Že njuni imeni zgovorno pričata o dinamiki njunega odnosa – Ma je kljub svoji ognjeviti prezenci predvsem prototip južnjaške žene in matere, Al je moški z lastno identiteto, prototip južnjaškega očeta, tj. glave družine. Ma je »prava ženska«. Al je »pravi moški«. Nemočno odvisnost od žene kompenzira z nebrzdanim animaličnim nasiljem nad njo, spodbujenim z nebrzdanim pitjem.

Ustrezna je tudi dramaturgija celotnega dogodka, ki se začne z ženinim histeričnim korakanjem pred občinstvom, njeno absurdno kafkovsko parabolo o banditu »z naukom« brez nauka in njeno pesmijo, nato pa prek insceniranih spopadov/spolnih združitev z močno telesno investicijo obeh akterjev preide na Alove monologe, politične govore, pesmi in interakcije z občinstvom, ki kmalu prevzamejo nadzor in dominirajo do konca. Dinamika njunih zbliževanj in spopadov razkriva širši družbenopolitični kontekst – počasna destrukcija para je paralelna dekonstrukciji mitov ameriške družbe in mentalitete.

Teatralni kontekst, ki preigrava tipično »ameriške« žanre kabareta, komedije

stand-up, političnega govora/pridige, je poudarjen z glasbo v živo, z minimalno, a funkcionalno (barsko?) scenografijo in teatralno kostumografijo, ki Ma in Al umeščajo na spolzka lynchevska tla med teatralno fikcijo, nočnimi morami in realnostjo. Pravzaprav se zdita Ma in Al še izdatna groteskna karikatura že tako grotesknih karikiranih likov iz Lynchevega Modrega Žameta (Blue Velvet, 1989), v katerega je Ma v začetku tudi res odeta. In če sta pri Lynchu Frank in Dorothy svojevrstni spoj mačistično branega Lacana in de Sada, sta ti razsežnosti pri Buljanu z močno telesno investicijo, ki pripelje do nebrzdanega pitja, nasilja, vulgarnosti, celo gnusa (npr. ob Mandićevem nenamernem bruhanju na odru), prignani do skrajne meje vzdržljivosti.

Buljanov »performans« se začne z zgodbo »z naukom« brez nauka, ki jo pripoveduje Ma, in zaključi s ponovno poroko para (pijanega Ala in v črnino odete ter pretolčene Ma) – ob notah pesmi House of the Rising Sun v izvedbi občinstva. Smisel te popolne potrošnje telesa in afektov na odru je tako njena nesmiselnost. Močna raba performativnih sredstev, ki potujujejo teatralnost igre in jo spreminjajo v groteskno farso, razkriva inherentno teatralnost, pa tudi performativnost mita ameriškega sna, ki obstaja zgolj tako dolgo, dokler ga igramo. Sorodna je nebrzdana potrošnja nasilja in perverzne seksualnosti v filmski parodiji žanra slasher z zgovornim naslovom Red, White and Blue (Simon Rumley, 2010) ali v filmu Twentynine Palms (Bruno Dumont, 1999). Oba, umeščena v ameriško južnjaško okolje, z odsotnostjo smiselne žanrske naracije, dekonstruirata mitološke vzorce ameriške mačistične družbe in imperialistične politike.

Pred poroko Al v francoščini prepeva: »Je t'aime New York …« ** AL: »Kaj pa nauk?« MA: »Nauk? Kaj pa jaz vem?« Katja Čičigoj

JASENKO RASOL

tekmovalna predstava

Viktorija Aleksovska bilten fbs 09 3