BILTENFBS0827|10|17
S
Še nekaj o prevodu: Stara zaveza je večinoma pisana v hebrejščini, deloma tudi v aramejščini in grščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev – 70. Prvi prevod Svetega pisma v latinski jezik se imenuje Vulgata (latinsko splošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Prevajanje Biblije v slovenščino je potekalo deset let, brez slovarjev in drugih jezikovnih knjig. Dalmatin je sicer poznal hebrejščino in grščino, a je izhajal iz Luthrovega prevoda. Današnji prevodi temeljijo na izvirniku. Uprizoritev Biblije je v korelaciji z logosom. Grška beseda logos pomeni razum, um, besedo ali govor. Etimološko je povezana s slovensko besedo razlog. Že sam prevod besede govori zase. Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: 7 Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Biblija, Pridigar (Kohelet) 3
Ana Kolenc
FOTO: peter uhan
edmi tekmovalni dan Festivala Borštnikovo srečanje si bomo ogledali predstavo Biblija, prvi poskus v režiji Jerneja Lorencija. Dopoldne teče beseda o Antigoni – princesi in upornici. Antigonska dejavna volja je še vedno živa in aktualna saj spreminja ... misel v smisel ... Biblija pa je zapis misli iz katerih izvirajo smisli sveta. Biblija je palimpsest – ostrgano za ponovno rabo. Lorenci z ekipo uprizori raznolika svetopisemska besedila: Visoka pesem, Pridigar ali Kohelet, Ezekijel in Jobova knjiga. Stara zaveza je začela nastajati v 7. stoletju pr. n. št. in je bila dokončno zaključena šele leta 100, ko so v uradni judovski kanon uvrstili tudi Visoko pesem. Slovensko ime Visoka pesem izvira iz nemškega naslova Hohelied oziroma Hohes Lied, ki ga je prvi uporabil Martin Luther. Visoka pesem – ljubezensko lirsko pesnitev, režiser še posebej izpostavi. 2 7. 10 . 2 017
20.00 | Stara dvorana
Tekmovalni program + Showcase
Avtorski projekt
Biblija, prvi poskus Avtorji priredbe so ustvarjalci uprizoritve SNG Drama Ljubljana Premiera 19. 4. 2017, SNG Drama Ljubljana Predstava traja 3 ure in ima en odmor. Režiser Jernej Lorenci • Dramaturg Matic Starina • Scenograf Branko Hojnik • Kostumografka Belinda Radulović • Skladatelj Branko Rožman • Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat • Koreografka Kaja Lorenci • Lektorica Tatjana Stanič • Asistenta režiserja (študijsko) Dorian Šilec Petek, Jan Krmelj Igrajo Janez Škof • Marko Mandić • Nina Ivanišin • Nataša Barbara Gračner • Gregor Zorc • Jernej Šugman • Pia Zemljič • Aljaž Jovanović • Tina Vrbnjak/Maruša Majer
Kako v slike, podobe in prostor postaviti starodavno besedilo? Kako v gledališču danes ravnati z verskim besedilom ali mu odvzeti ta okvir? Biblija ali Sveto pismo je sveto, a ne ker bi bilo od boga, temveč ker je od človeka. Predstava Biblija, prvi poskus ne raziskuje odnosov med človekom in bogom temveč poglablja vprašanja in odnose, na katere smo že pozabili ali pa jih vse preveč pogosto pozabljamo, odnose med človekom in človekom, človekom in občestvom. Tovrstni kod zapove že začetek predstave, Visoka pesem, ki ni prikazana kot alegorična ljubezen med človekom in bogom, kot je bila v zgodovini mnogokrat interpretirana, da bi delovala »čistejše«, ustreznejše in bolj svetopisemsko, temveč je Visoka pesem ljubezen, ki razpreda svoje niti in ovija svoje roke okoli nas vse od rojstva in mladosti pa do smrti in še dlje. Poleg Visoke pesmi ustvarjalci predstave razkrivajo tudi biblijska besedila Pridigar ali Kohelet, Ezekijel, Jobova knjiga in psalme. Nina Kuclar Stiković
foto: jakub hrab
27. 1 0. 2 0 17
18.00 | Tribuna na Velikem odru
Jana Svobodová, Wen Hui
Ordinary People Archa Theatre (CZ) & Living Dance Studio (CN) Koproducenti Coproducers Hellerau European Centre for the Arts Dresden (DE) & European Project Theatron Premieri 22. 1. 2017 (CZ) & 27. 1. 2017 (DE) Predstava traja 1 uro 30 minut in nima odmora. Režiserki in ustvarjalki Wen Hui, Jana Svobodová Oblikovalec zvoka in glasbe Jan Burian • Oblikovalec videa Jaroslav Hrdlička • Oblikovalec svetlobe Pavel Kotlík • Asistentka režije Valida Babayeva • Dramaturg Ondřej Hrab • Asistentki dramaturgije Lonneke van Heugten, Carmen Mehnert • Prevajalci Ian Yang, Anna Vrbová, Andre Swoboda • Producent Jindřich Krippner Zopet si na Borštnikovem srečanju lahko ogledamo produkcijo češkega gledališča; vendar tokrat nekoliko drugače, v sodelovanju s Kitajsko. Divadlo Archa, ki je eno izmed bolj relevantnih čeških gledališč zaradi svojega mednarodnega
Intervju z režiserko predstave Magic Evening, Anico Tomić TL: Tema predstave so predvsem odnosi v partnerskih razmerjih, gre za strahove in frustracije ujete v stanovanju para iz srednjega razreda. Od kod inspiracija? Iz kakšnega zornega kota ste se lotili te kompleksne teme? AT: »Inspiracija je izhajala iz Hanekejevega
filma Caché, ki osvetljuje francoski srednji razred in njihove nepomembne pogovore o ničemer, za poetiko predstave pa je bilo pomembno delo Skušanje nedolžnosti Pascala Drucknerja. S Kovačićevo soavtorico, sva se osredotočili na najino generacijo, ki je zdaj v poznih trideset in spada med zadnje vojne generacije. Doživljamo čas obljubljenega kapitalizma in dežele, v kateri ni nič kot se zdi. Prvenstveno gre torej za zgodbo o generaciji, ki doživlja strahove, a ne ve natančno česa se boji; morda se nelagodje povezuje z ekonomskogospodarsko situacijo v kateri živimo že od otroštva, morda z vojno in s pričanji naših staršev, morda pa je strah zgolj logična posledica sedanjega časa, kjer se konstantno spopadamo z različnimi grožnjami. Prav to metaforo strahu smo prenesli na oder in pokazali kaj se zgodi, ko nek relativno miren večer med prijatelji preseneti trkanje na vrata in na kakšen način začnejo želje, pričakovanja in ambicije razpadati. Naša generacija je zelo ambiciozna in ta žar izhaja iz želje, da bi bili vedno boljši, vedno višje. Predstava je na nek način tudi predstava o delu s katerim se ukvarjamo, zato je izpostavljen še lik pisatelja, ki je stalno podvržen kritiki.«
namreč s svojimi pogovori in vedenjem gledalca bolj napeljujejo k razmišljanju o neizrečenem, o tistem, kar »visi v zraku«. AT: »Da, vprašati se moramo kje so
intelektualci danes? Kaj pravzaprav pomeni biti intelektualec, recimo v Sloveniji? Kakšne so njegove naloge danes in kakšne so bile pred tridesetimi leti? Živimo v času lažnega intelektualizma, kjer posamezniki niso aktivni takrat, ko bi bilo nujno. Vse postaja zelo deklarativno – živimo namreč v zelo liberalnem obdobju, kjer vlada popolna svoboda, vsak lahko reče, kar misli, a vendar nihče zares ne stoji za svojimi besedami.« TL: Pomemben del predstave je tudi glasba, ki potencira gledalčevo doživljanje. Izbor pesmi oblikuje dva pola, z različnimi žanri zastopa oba para - slišimo Vivaldija in moderno elektronsko glasbo. Kako je nastajal »soundtrack«?
AT: »Z Jeleno (Kovačić, dramaturginjo, op.a.) vedno delava glasbeno dramaturgijo in predstavo vidiva predvsem kot glasbeno kompozicijo. Predstavo najprej slišim, šele kasneje jo tudi vidim. Če se osredotočim na Magic Evening konkretno – Vivaldi je izbran, ker tudi on na nek način ni bil priznan v svojem času, a je bil vendarle genij, ki se je moral vse življenje dokazovati. Tukaj smo našli vzporednico z likom pisatelja. Na eni strani imamo torej res klasičen glasbeni repertoar, ki daje posebno atmosfero, a le-to z druge strani preseka neskladana glasba; to je tisto, kar posluša Luka, bolj elektronski, živi in močni ritmi. Tudi publiki je tovrstna glasbena dramaturgija blizu – s strani žirije in občinstva smo bili zaradi glasbenega aspekta nagrajeni na nekaterih tekmovanjih in festivalih. Teater zmeraj vidim kot kompozicijo videnega in slišanega; ritem TL: V enem izmed intervjujev ste dejali, da zato postane enako pomemben element so liki simboli praznih življenj. Ali ste s tem izvedbe kot scenografija in igra.« želeli postaviti ogledalo družbi? Protagonisti Tjaša Lešnik
Mostovi
sodelovanja s priznanimi gledališkimi imeni in skupinami ter zaradi svoje neposredne vpetosti v dokumentarno in politično, se tokrat združuje z neodvisnim gledališčem iz Pekinga - Living Dance Studio. Jana Svobodová, ki se opira na formo dokumentarnega gledališča in se več let ukvarja tako s socialno problematiko na češkem kot konkretnimi globalno političnimi temami, se združi z na videz nezdružljivim, kitajsko pionirko sodobnega plesa Wen Hui. Specifična oblika sodobnega plesa se interdisciplinarno vpelje v dramaturgijo pod taktirko Ondřeja Hraba, ter ponuja tako točke združljivega, kot točke konflikta.Ustvarjalki odpirata polje tako zgodovinskega kot vsakdanjega, kamor vpletata profesionalne igralce in plesalce ter tudi naturščike (Wen Hui, Vladimír Tůma, Jiang Fan, Philipp Schenker, Wen Luyuan, Jan Burian, Li Xinmin, Jaroslav Hrdlička, Pavel Kotlík). Čeprav predstava problematizira kontekst osebnega vezanega na družbeno, se preko napredne digitalizacije (ki se odvija kar direktno na odru, tukaj in zdaj) tako zvoka (Jan Burian) kot vizualne podobe in igre projekcij (Jaroslav Hrdlička, Pavel Kotlík) prepleta v konglomerat vsega človeškega in sodobnega. Ordinary people je duet dveh različnih narodov, dveh različnih pogledov, ki skupaj raziskujeta. Varja Hrvatin
Knjige na FBS Knjižnica MGL in Znanstvena založba FF V torek so se nam v Vetrinjskem dvoru pridružili trije gostje. Petra Pogorevc, urednica Knjižnice MGL, lutkar, režiser in pedagog Edi Majaron in profesorica za slovensko književnost dr. Mateja Pezdirc Bartol. Najprej je bilo govora o knjigah, ki sta izšli v Knjižnici MGL, Gledališče pekarna Iva Svetine in Vera v lutko Edija Majarona. Petra Pogorevc je poudarila, da sta obe knjigi zapolnili pomembno vrzel v založniškem prostoru, saj sta prvi takšni knjigi pri nas in zato dragocena zapisa. Vera v lutko, katere geneza izhaja iz že prej obstoječe istoimenske knjige izdane v srbščini, orisuje Majaronov pogled na lutkarstvo in vsebuje bogata poglavja o slovenskem lutkarstvu, ki delujejo kot dokument nekega časa. Edi Majaron je v pogovoru spregovoril o svojem odnosu do lutkarstva, o usodi lutk na slovenskem, o tem kako regulirati lutkarski ego, o svojem življenju v povezavi s tem poklicem in nas ljubko začaral v svoj svet lutk. Sledil je pogovor z Matejo Pezdric Bartol, ki je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izdala svojo knjigo Navzkrižja svetov: študije o slovenski dramatiki. Ta se še posebno osredotoča na sodobno slovensko dramatiko; vsebuje enajst študij, v katerih se sprehodimo skozi zgodovino slovenske dramatike, med drugim ponuja prvo študijo posvečeno sodobnim slovenskim dramatičarkam, članek o slovenski komediji, posebno poglavje namenja Grumovi nagradi, študijo ženskih likov v Cankarjevi dramatiki, opus Vitomila Zupana kot dramatika ipd. Bartolova je ob pogovoru poudarila izredno bogat ustvarjalni opus sodobnih slovenskih dramatičark, ki jih je oklicala za izredno drzne, inovativne, družbeno kritične avtorice, ki se poslužujejo najrazličnejših tem. Spregovorili smo tudi o usodi slovenskih tekstov v naših gledališčih. Raziskava je namreč pokazala, da je bilo na primer na odru ljubljanske Drame, od začetka njenega obstoja do danes, uprizorjenih pičlih petnajst odstotkov slovenskih tekstov. Nekaj časa smo povsvetili tudi Grumovi nagradi, kot najodmevnejšemu dogodku posvečenemu dramatiki. Nika Prusnik Kardum
27. 10. 2 017 21.00 | GT22
AGFRT
Projekcija kratkih igranih filmov študentov UL AGRFT in pogovor z ustvarjalci
Jogi in škatla
1319. dan
Režija Aron Horvath Snemalec Jan Perovšek Montaža Andrej Avanzo Igrajo Andraž Jug • Benjamin Krnetić
Režija Domen Martinčič Snemalec Rok Kajzer Nagode Montaža Matic Drakulić Igrajo Gregor Zorc • Barbara Cerar • Tines Špik
Oropana duša Režija August Adrian Braatz Snemalec Klemen Kraševec Montaža Špela Bajc Igrajo Petja Labović • Žan Perko • Mario Dragojević
O simpoziju Dopoldanskidelsrečanjanatemo(Ne)pretočnost:vprašanje institucije v sodobnih scenskih umetnostih je odmeval predvsem v zgodovinskem duhu. Govorci: dramaturg in gledališki teoretik Tomaž Toporišič, kritik in dramaturg Rok Vevar, kritik in teoretik Nenad Jelesijević ter doktor sociologije kulture in docent na AGRFT Aldo Milohnić, so preko orisov zgodovinskega razvoja nacionalnega ter neodvisnega gledališča izpostavili problematiko njunih položajev zdaj. Spraševali smo se, zakaj je paradigma institucionalizacije tako globoko usidrana v ideologijo gledališča, da vpliva na kakovost uprizoritev? Repertoar Borštnikovega srečanja je vedno zastopal tudi predstave neodvisnih umetnikov, društev in zavodov. To dokazujejo tudi podeljene nagrade za najboljšo dramo gledališču Glej, Mini teatru, Mladinskemu gledališču in AGRFT-ju. Neodvisna gledališka društva so svoj razmah ustanavljanja doživela v 70. letih in utirala pot lastni viziji. Milohnić je izpostavil zanimiv paradoks, ki nastaja pri opredelitvi gledaliških ustanov. Ta je, da gledališka institucija izhaja iz modela narodnega gledališča, ta pa je v začetku vedno ustanovljen kot društvo. Izhodišče je enako, zakaj potem prihaja do takih diskrepanc? Na okrogli mizi v popoldanskem terminu pa so o razlikah med neinstitucionalnimi in institucionalnimi gledališči, s pomočjo občinstva, razglabljali scenografka Petra Veber, dramaturginji in igralki Nina Šorak ter Maruša Majer, režiser in gledališčnik Marko Bratuš ter že prej omenjeni Nenad Jelesijević, ki so pogovor obarvali z lastnimi izkušnjami in mnenji o upravi gledališč danes. Izpostavili so izginjajoče poklice v gledališču (kostumograf, maskerji, scenografi), predvsem pa je bila v ospredju finančna problematika. Petra Veber pravi, da gledališče izgublja iluzijo. Ne zaradi odločitve oz. želje po tem, ampak zaradi denarja. »Vedno težje je zagovarjati produkt, zagovarja se plačo.« Zanjo bi moralo nacionalno gledališče predstavljati nek presežek, ki ga pa na tem nivoju ne vidi. Če nacionalna gledališča, ne morejo dvigniti standarda, kako ga bi potem lahko preostala? Govorci so se strinjali, da je glavna razlika med neinstitucionalnim in institucionalnim gledališčem honorar. Naslonili so se tudi na odnose, ki so v neodvisnih teatrih bolj harmonični in naravnani k sodelovanju. Odnos v ekipi je ključnega pomena, saj se ta energija posredno prenese na rezultat in kvaliteto projektov. Vprašanje katero izmed dveh polov gledališč je superiorno ni na pravem mestu, saj konec koncev oboje širi umetnost na različnih nivojih. Maruša Majer je svoja vprašanja o gledališču naslovila na družbo in čas v katerem živimo: Zakaj je zanimanja za gledališče upadlo? In zakaj je gledališki kader pripravljen delati za malo denarja, z velikim rizikom izgorelosti? Deja Bečaj
Refleksije Antigona
Uprizoritev Antigone nam ponuja sodoben in aktualen pogled na antično snov in sam pomen protagonistke, ženske, ki se upre. Originalnemu tekstu dodani songi Damirja Avdića razširjajo prostor in čas zgodbe ter nakazujejo na univerzalno potrebo po aktivizmu. V izčiščenem prostoru z urejeno postavljenimi mikrofoni, za katerimi osebe jasno izrekajo svoje replike, ne prihaja do dialoga v pravem pomenu besede. Vsak lik je s svojo vlogo znotraj revolucionarnega gibanja protagonistke postavljen na svoj položaj. Pri tem ne gre zgolj za trk legalnega in legitimnega, pač pa je ponujenih in nakazanih več ravni nezdružljivih izhodišč. Antigona je aktivistka, ki se bori v imenu zakona, nadrejenega zemeljskim zakonom, bori se za pravico in ne nazadnje tudi za pravice žensk, ki so zastopane v več vlogah (poleg dveh sester še v vlogi stražarja in vidca) in katerih moč oziroma že samo delovanje želi onemogočiti Kreon. V bitki med spoloma posebno mesto zaseda in na nek način presega Terezijas, v ženski podobi, a z izmenjujočo uporabo moške in ženske oblike glagolov. Kot že omenjeno, tudi med glavnima nasprotnikoma, Antigono in Kreonom, v začetnem delu, ko vsak trdno zagovarja svoje stališče, ne prihaja do neposrednega stika, do katerega pride šele, ko je o usodi protagonistke že odločeno, čeprav možnost drugačnega razpleta oziroma sprave sploh ni bila zares ponujena. Gledalec je priča sporu, kjer med enako močnima in dominantnima likoma, hodečima vsak po svoji, drug drugemu mimobežni poti, ni trka, ki bi lahko dopuščal kakršno koli rešitev. Njuno ravnanje in konec narekuje usoda, česar se zaveda tako lik kot tudi gledalec. Iva Š. Slosar
Magic Evening
je manjša komorna predstava, ki daje občutek, da gledamo epizodo iz resničnega življenja. Režiserka Anica Tomić in dramaturginja Jelena Kovačić sta oder spremenili v pravcato stanovanje in vanj umestili štiri igralce – dva para, ki vsak s svojo dinamiko odkrivata pisane emocije medčloveških razmerij in indirektno podajata kritiko modernim odnosom. Čeprav na odru spremljamo dinamiko dvojic, je v ospredje postavljen notranji svet vsakega lika; ti se (kot intermezzo banalnim pogovorom) s kratkimi monologi izpovedujejo, na duhovit način razkrivajo svoje fantazije, strahove in želje. Tipizirane karakterizacije postavijo temelj izvrstni satiri, ki jo igralci naredijo izjemno stvarno in intimno. Protagonisti so zgrajeni iz klišejev srednjega razreda, drug v drugem vzbujajo frustracije in zavist – Bruno bi želel biti v formi kot Luka, Sonja želi biti bolj samozavestna, Verica pa bi bila najbrž raje kot z mladim ljubimcem srečna v funkcionalnem zakonu. V predstavi se vseskozi gradi napetost in s količino popitega alkohola v družabnem večeru raste tudi pasivna agresija, ki pri vsakem na svoj način doseže vrh; Bruno skuša ponoviti Lukin akrobatski premet, Sonja pa, preoblečena v kopalke, vsem senzualno zapleše. Poseben suspenz ustvarja tudi nenehno trkanje, čeprav pred vrati nikdar nihče ne stoji – to pri vseh likih ob koncu pripelje do drugačnega, a v vsakem primeru pretiranega odziva, ki kristalizira karakter posameznika. Vsekakor
velja omeniti tudi glasbeno spremljavo, ki spretno barva atmosfero; primerno izbrane pesmi povsem različnih žanrov (od Vivaldija do The Knife) se senzualno zlijejo s prizori in karakterji. Situacije razločuje naglo ugašanje luči, kar deluje kot kratki rezi v filmu in daje občutek, kot bi gledali televizijski sitcom. Magic Evening je z odlično igralsko zasedbo portret resničnega časa in povsem vsakdanjih ranjenih ljudi. Tjaša Lešnik
Slovenija gori!
Naslov Horvatovega avtorskega projekta, ki svoje motive sicer črpa iz Valenčičevega romana Sence ne gorijo, kratko in jedrnato kaže na stanje v naši preljubi dolini šentflorjanski. Čeprav se zdi, da gre v primeru korupcije, razprodaje države, izkoriščanja (tujih) delavcev in drugega za že dodobra prežvečene teme, s katerimi smo se že sprijaznili in smo se jih že tako navadili, da jih jemljemo kot samoumevne in vsakdanje, pa so vsi sodelujoči uspeli ustvariti izjemno predstavo. Žerjavica prične tleti, ko nastopajoči, ki so hkrati soavtorji besedila, želijo napisati scenarij za neko igro. Med izmenjavanjem ter demonstriranjem idej za karakterizacijo glavnih likov, ki »morajo biti takšni, da se bo gledalec prepoznal v njih«, so si glede vsebine enotni – uničiti vse in vsakogar. Zavedajo se, da govorjenje, opozarjanje in kazanje s prstom ne bo ničesar spremenilo, temveč so potrebna dejanja. Malo za šalo malo zares nam korak za korakom, v pisni, ustni in praktični obliki prikažejo tri postopke, ki bodo malemu človeku dale možnost, da si vzame, kar mu pripada. To je tisto, v čemer se predstava razlikuje od ostalih: z deljenjem nasvetom nas neposredno poziva k dejanjem, s čimer nastopajoči še dodatno prilijejo olje na ogenj. Tekom predstave, zlasti pa v njenem sklepnem delu, igralci na velikansko tablo zapisujejo različna imena posameznikov, podjetij ter instanc, ki so tako ali drugače povzročili družbeno, moralno in socialno krizo v državi na sončni strani Alp. Predstava se konča nadvse nenavadno: nastopajoči, ki zadnjo zgodbo pripovedujejo povsem goli, odidejo z odra, gledalci pa medtem na zaslonu op»azujejo – sebe. Le koliko od nas si je samo pri sebi zastavilo isto vprašanje o prihodnosti naše države: bo Slovenija pogorela ali nam bo ogenj uspelo še pravočasno pogasiti? Janja Sterle
Instant drama/predstava
Instant drama je produkt celodnevnega druženja dijakov Prve gimnazije Maribor in študentov dramske igre, gledališke režije ter drmaturgije. Dijaki Prve gimnazije so napisali tekste, študenti AGRFT-ja pa so poskrbeli za dramatuško-režisersko vodenje prizorov ter za njihovo uprizoritev. Letos je bila tematika ljubezenska, na odru pa se je zvrstilo kar pet prizorov. Tako smo bili priča paru fantov, ki sta se v enem pogovoru prepirala vsak o svoji stvari, Juliji, ki je moža Hamleta zapustila kar za nekega Romea iz občinstva, ženi, ki je po skoraj celi steklenici vina in pogovoru s taščo ugotovila, da je njen mož gej, ribi, ki je možu raku ušla kar na galebu in celo dekletu, ki je svojega snubca zavrnila tako, da se je od njega kar odtihotapila. Za dijake je bil to prvi poskus pisanja dramskega besedila, za študente prvega letnika pa prva skupna javna uprizoritev. Tako je instant drama za njene ustvarjalce predstavljala izziv, ki je prinesel kakšno dragoceno iskušnjo in pa seveda veliko smeha. Urša Majcen Petek, 27. oktober 2017 | 3
foto: matej kristovič in boštjan lah
Festivalski žur
danes, 27. 10. / 23:00 / Wetrinsky Klub
Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica (do 30. 4. 2017) Ksenija Repina, v. d. umetniške direktorice Petra Vidali, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Špela Lešnik, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina, urednica publikacij in spletnih strani Ana Gabrovec, Manja Gatalo, Mojca Kolar, Branka Nikl Klampfer, Maša Stošič, produkcija
Daša Šprinčnik, Špela Lešnik, organizatorki prodaje in oglaševanja Matic Gselman, tehnični vodja Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Simona Hamer in Nina Zupančič, voditeljici pogovorov o predstavah Manja Gatalo, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetah
Strokovna žirija Miko Jaakkola, Milan Madarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Uroš Trefalt Žirija za Borštnikov prstan Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina, Matjaž Zupančič Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan
GLAVNA POKROVITELJA
MEDIJSKI POKROVITELJI
POKROVITELJI
PODPORNIKI
DONATORJI
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM MARIBOR
PARTNERJI
Maribor, oktober 2017 | Bilten FBS ISSN 2385-8818 | Odgovorna urednica Manja Gatalo | Koordinatorja študentov AGRFT UL, Jaka Smerkolj in Tery Žeželj