BILTENFBS0726|10|17
Ob pogledu na današnji večerni program bi se nemara lahko vprašali, kaj povezuje te tri predstave. Nekateri bi rekli, da nič. Nekateri bi se morda spomnili, da je Sofoklejevo delo tragedija, s to oznako pa bi glede na naslov morda povezali tudi projekt Sebastijana Horvata. Ali pa tudi ne. Toda: Magic Evening vendar namiguje na to, da se nam obeta čaroben večer, ali ne? Predstava Anice Tomić in Jelene Kovačić, ki jo lahko označimo kot preplet komedije, drame absurda in tragedije z elementi grozljivosti, se resda prične povsem nedolžno in lahkotno, vendar pa to razpoloženje na neki točki zamenja strah. Strah pred kom? Pred drugimi, samim seboj ali nečem tretjim? Kdaj strah postane paranoja, kdaj pa »je votel, zunaj pa ga nič ni«? Z vprašanjem oziroma tematiziranjem strahu na eni ter poguma na drugi strani se v manjši ali večji meri ukvarja tudi grški dramatik. Ne le, da nas tragedija Antigona spomni in opomni, da nismo na svetu zato, da bi sovražili, ampak ljubili, temveč nas tudi nagovarja k temu, da postanemo uporniki. Da naredimo tisto, kar mislimo in vemo, da je prav, ne pa da zgolj (slepo) sledimo zakonom. Tako kot Sofoklej se tudi Horvat loteva socialnih, moralnih in psiholoških vprašanj. Avtorski projekt Slovenija gori!, ki je bolj poetičen kot dokumentarističen, je črn in tesnoben, vendar resničen. Je prikaz sodobne družbe in sistema, v katerega smo ujeti. Očitno je, da je vsaj med Antigono in Slovenijo gori! moč najti skupni imenovalec: moč države in nemoč posameznika. Kršenje in krčenje človekovih pravic. Človeško dostojanstvo. Iskanje pravice in resnice. Zastavljanje takšnih in drugačnih vprašanj ter iskanje odgovorov nanje. Janja Sterle
FOTO: peter uhan
Magic Evening, Antigona, Slovenija gori! 2 6 . 10 . 2 017
20.00 | Stara dvorana Tekmovalni program + Showcase
Sofokles
Antigona Naslov izvirnika Αντιγόνη SNG Drama Ljubljana Premiera 28. 1. 2017, SNG Drama Ljubljana Predstava traja 1 uro 10 minut in nima odmora. Režiser Eduard Miler • Prevajalec Kajetan Gantar • Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska • Scenograf Branko Hojnik • Kostumografka Jelena Proković • Koreograf Matija Ferlin • Skladatelj Damir Avdić • Glasbeni opremljevalec Eduard Miler • Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak • Oblikovalec videa Atej Tutta • Lektor Jože Faganel • Asistentka kostumografke Neli Štrukelj Igrajo Antigona Nina Ivanišin • Kreon Jurij Zrnec • Ismena Iva Babić • Hajmon Nik Škrlec • Tejrezias Saša Pavček • Stražar Vanja Plut • Zbor Damir Avdić
Vsem dobro poznana starogrška junakinja Antigona, ki jo upodobi Nina Ivanišin, se v dramaturški priredbi Žanine Mirčevske in režiji Eduarda Milerja predstavi v drugačni luči. Antigona tokrat ni več dekle, ki služi bogovom in ljubi pokojnega brata, ampak je upornica sistema. Že v Sofoklesovi tragediji Antigona umrlega brata, ki ni smel biti pokopan, zagrebe dvakrat. Uprizoritev ne postavlja na ogled vprašanja o pieteti do mrtvega, temveč vprašanje podrejenosti živega v družbi. Njeno uporništvo jo umori, Antigona se odreče lastnemu življenju za že mrtvega brata in kot herojka pobegne v oni svet, se reši kraljevine svojega strica. Je lahko nekdo, ki rine v smrt junak? Lahko moralno zmaga njegova ideja? Je njena smrt zadnja beseda in s tem premoč nad Kreonom ali le beg pred prekletstvom, ki so ga zasejali že njeni predniki in bi se, v kolikor bi jih imela, preneslo tudi na njeno potomstvo? Njen odpor do življenja in upor do sistema ni komentiran s strani Sofoklesovega zbora, ampak ga v uprizoritvi podkrepi agresivna glasba, ki jo v živo izvaja Damir Avdić. Nina Kuclar Stiković
foto: damir žižić
26. 1 0. 2 0 17
18.00 | Lutkovno gledališče Maribor Mostovi
Anica Tomić, Jelena Kovačić
Magic Evening Teatar &TD, Zagreb (HR) Premiera 2. 2. 2017 Predstava traja 1 uro 5 minut in nima odmora. Režiserka Anica Tomić Dramaturginja Jelena Kovačić • Avtor glasbe Nenad Kovačić • Scenografka in kostumografka Anica Tomić • Oblikovalec svetlobe Miljenko Bengez • Avtor podobe Marko Petrić • Fotograf Damir Žižić Igrajo Ivana Krizmanić • Nataša Kopeč • Marko Makovičić • Marko Petrić
En večer, dva para in nekaj steklenic vina. Kaj se lahko zgodi? Vsekakor »magične« reči. Gostujoči prihajajo iz Zagreba, bolj natančno iz zagrebškega Teatra &TD. Pod vodstvom režiserke Anice Tomić se igralci Ivana Krizmanić, Nataša Kopeč, Marko Makovičić in Marko Petrić na odru Lutkovnega gledališča Maribor podajajo v že poznano, a v drugi luči prikazano predstavo o tem, kako delujejo (ali ne delujejo) človeški odnosi. Kaj se zgodi z odnosi, ko se v njih poglobimo? In kaj ostane, ko odpadejo tradicionalne oznake, okvirji, v katere postavljamo odnose? »Prijatelj«, »partner« in »sodelavec« postanejo prazne besede. In kaj ostane? Tana Benčan
Avtorski projekt
Slovenija gori! Anton Podbevšek Teater Premiera 22. 5. 2017, Anton Podbevšek Teater Predstava traja 2 uri 15 minut in nima odmora. Avtor in režiser Sebastijan Horvat Dramaturg Andrej Zupanec • Scenografka Barbara Kapelj • Avtor glasbe Drago Ivanuša • Kostumografka Belinda Radulović • Oblikovalec zvoka Uroš Bon • Oblikovalec svetlobe Simon Žižek • Oblikovalec vizualij Gašper Brezovar • Asistent oblikovanja svetlobe Srečko Malovič Nastopajoči in soavtorji besedila Nejc Cijan Garlatti • Iztok Drabik Jug • Alja Kapun • Noemi Veberič Levovnik • Aljoša Ternovšek
Avtorski projekt Slovenija gori! je v novomeškem Anton Podbevšek teatru nastal pod režijsko taktirko Sebastijana Horvata in v soavtorstvu nastopajočih: Nejca Cijana Garlattija, Iztoka Drabika Juga, Alje Kapun, Aljoše Ternovška in Noemi Veberič Lebovnik. Predstava obeležuje stoletnico oktobrske revolucije in gledalca postavlja pred vprašanje, če je morda čas, da se zgodovina ponovi. Predstava, katere naslov je jasna aluzija na Valenčičev roman Sence ne gorijo, za prevpraševanje smisla, namena in posledic revolucije uporablja različne narativne in gledališke postopke: od igralcev, ki v svojem imenu izmenjujejo izkušnje in vprašanja današnjega upora, do fiktivnih pripovedi možnega aktualnega revolta, kot je razstrelitev Cankarjevega doma pa na drugi strani neposredno nagovarjanje korporacij, ki za svoje delovanje ne sprejemajo nobene odgovornosti. Projekt skozi intimen pogled ekipe razpre tesnobno in zastrašujočo brezizhodnost situacije ter pušča gledalca v absolutno nelagodni poziciji, ko ga postavi pred izbiro: prevzeti krivdo za žrtvovanje posameznika v imenu nečesa večjega ali ostati tiho in prav s tem podpisati svojo obsodbo. Maša Pelko
Finski fokus Bralne uprizoritve finskih dramskih besedil, ki so bila prevedena v okviru Finskega fokusa, so v torek in sredo zaključevale mednarodni del Borštnikovega srečanja, ki pa bo v prihodnjih dneh dobilo svoj odzven še z nekaj gostujočimi predstavami. Bralne uprizoritve je zrežiral Dorian Šilec Petek, brali pa so študentje igre AGRFT Luka Bokšan, Lara Fortuna, Lucija Harum, Lovro Zafred, Eva Stražar, Mario Dragojević in Dominik Vodopivec. V prvem dnevu se je predstavilo Drobiž S. Peltola. Relativno klasično dramsko besedilo, ki je svojo vrednost pokazalo že v bralni uprizoritvi, saj je za razliko od These Little Town Blues are Melting Away, veliko lažje pritegnilo pozornost občinstva. Slednje besedilo Pipse Lonka
FOTO: barbara čeferin
26. 1 0. 2 0 17 21.30 | Tribuna na Velikem odru Spremljevalni program + Showcase
26. 1 0. 2 0 17 14.00 | Alma Mater Europaea - ECM
je morda še najbolj izpolnilo pričakovanja glede finske atmosfere, a je s svojimi dolgimi deskriptivnimi didaskalijami morda primernejše za dejansko odrsko uprizoritev. Drugi dan so se branja zaključila z uprizoritvijo Ledenih slik Kristiana Smedsa, ki je bil na branju tudi prisoten. Dramski družinski album, kakor je besedilo podnaslovljeno, je poglobil poetičen razpad, ki ga slikajo izbrana dramska besedila. Skozi kontinuirano scenografijo in izvrstne igralske interpretacije so po zaslugi študentov AGRFT besedila naredila prve korake v slovenski gledališki svet. Dogodek se je končal s pozivom mladim ustvarjalcem, da se lotijo odrskih postavitev. Jaka Smerkolj, dramaturg uprizoritev
Okrogla miza v okviru simpozija (Ne)pretočnost bo
skušala pretresti razmerje, ki ga zaznamuje bližina javnih zavodov in nevladne gledališke scene, in sicer skozi izmenjavo ustvarjalcev in idej ter različne koprodukcijske sprege ter očitno birokratizacijo in institucionalizacijo delovanja na obeh koncih. Trasirali bomo teren, v katerem se paralelni strukturi prepleteta in postaneta ena za drugo viskozni, tako da se jasne ločnice zabrišejo. O materialnih pogojih dela se bomo pogovarjali z gledališkimi praktiki, ki nenehno prehajajo iz javnih zavodov v nevladno krajino in spet nazaj ter pomembno soustvarjajo gledališko-performativni zemljevid. Gostje: Maruša Majer, Nina Šorak, Petra Veber, Nenad Jelesijević in Marko Bratuš. Anja Lobnik, moderatorka okrogle mize
26. 1 0. 2 0 17 21.00 | GT22 AGFRT
26. 1 0. 2 0 17
Projekcija kratkih igranih filmov študentov UL AGRFT in pogovor z ustvarjalci Šum
Misli
Slastni gnus
Režija Iza Skok Snemalec Rok Kajzer Nagode Montaža Sara Gjergek Igrajo Mia Skrbinac • Maruša Geymayer Oblak • Aljaž Jovanović
Režija Rok Hvala Snemalec Vid Izlakar Montaža Klemen Golobič Igrajo Lea Cok • Matej Zemljič • Ana Dolinar
Režija Miha Možina Snemalec Jan Perovšek Montaža Olga Michalik Igrajo Miranda Trnjanin • Petra Govc • Stane Tomazi
16.00 |Prvi oder Prve gimnazije Maribor
Instant drama/ predstava
AGRFT
Ob 16.00 bo na Prvem odru Prve gimnazije Maribor uprizorjena esperimentalna Instant drama/predstava, ki bo nastala v sklopu štirurne delavnice v sodelovanju študentov UL AGRFT in dijakov Prve gimnazije Maribor pod mentorstvom izvrstne dramatičarke in profesorice Žanine Mirčevske. Nika Prusnik Kardum
Intervju z igralko Liiso Sofio Pöntinen o predstavi Sad Songs from the Heart of Europe po romanu Zločin in kazen DB: Dobrodošli v Mariboru. Kako doživljate svoje dosedanje bivanje tu? SP: »Uživam v festivalu. To je moj prvi nastop v nacionalnem gledališču. Na Finskem nisem nikoli igrala v nacionalnem gledališču, tako da je SNG Maribor moj prvi. Celotno izkušnjo doživljam zelo praznično.« DB: S to predstavo ste veliko potovali. Se vam zdi, da je bila predstava drugače sprejeta v različnih mestih ali so obiskovalci gledališč podobni povsod? SP: »Ne bi rekla, da obstajajo velike razlike. Se pa spominjam veliko lepih trenutkov. Recimo v Litvi, čeprav nisem govorila v njihovem jeziku, so do mene po predstavi prišli starejši gospe in me brez besed tesno držali za roko. Takšni trenutki so neprecenljivi, ker mi dajo vedeti, da sem prestopila neko mejo. Da so gledalci razumeli čustva.« DB: Predstava se je razvijala skozi daljše časovno obdobje. Koliko se je predstava spremenila oz. oddaljila od prvotne ideje? SP: »Rekla bi, da je bil proces konstantna pot sprememb. In še vedno smo na tej poti. Male nianse so se spremenile, vendar je jedro še vedno isto. Predstava govori
o ljubezni in žalosti. Gre za Sonjin ritual, za njeno obliko Sizifovega mita. Govori o nečem kar mora znova in znova storiti. Kamen vedno znova pade, ona pa še kar vztraja pri poslušanju svoje plošče in se spominja ljubljenih.« DB: Koliko pa se Sonja v predstavi razlikuje od Sonje v knjigi Zločin in kazen? SP: »Mislim, da je njeno srce ostalo isto. Seveda pa je na odru naša interpretacija. Ideja je do potankosti enaka; Sonja, ki je vedno ob robu in nikoli v centru. Tu pa je zanimivo, da je edina oseba na odru, vendar še vedno ni v ospredju, čeprav gre za njeno zgodbo.« DB: Se vam zdi, da vaša predstava prikazuje tudi današnje stanje Evrope? Je res tako mračna ali v njej vidite kakšno svetlo točko? SP: »Predstava govori tudi o izobčencih družbe. V tem pogledu se mi zdi, da se najbolje naveže na Evropo danes. Ampak kot pravi predstava, se ljubezen lahko najde tudi v najnižji točki življenja. To je ta luč, ki jo želim prikazati in posredovati.« Deja Bečaj
Refleksije Hitchcock
Predstava Hitchcock se v precizni režiji Weronike Szczawińske manifestira kot nekakšna igra variacij na Hitchcocka – tako elemente njegove filmografije, kot specifike njegovega odnosa predvsem do dela z igralkami. Uprizoritev se kljub pomanjkanju koherentnosti celostne vsebine v drobcih po malem analitično loti tako odnosa do suspenza kot do žanrskega filma, kot so v tem primeru grozljivke. Z natančno režijo, ki vodi igralca skozi minimalistične situacije, se v uprizoritvi izpostavijo vse primarne prvine gledališkosti in dramske situacije kot take. Najbolj pomembno se mi zdi izpostaviti koherentnost celostne estetike predstave, ki z minimalistično kostumografijo, scenografijo in uporabo gledaliških rekvizitov, omogoča da so situacije izčiščene vsega balasta in se preigravajo preko detajlov ter referenčenga materiala. Čudovita je igra svetlobe in senc, ki so regulirane preko velikih žaluzij. Te se s svojo preprostostjo poigravajo s pozicijo opazovanja in opazovanega ter se preko intervencijskih gest igrajo s poglavitnim Hitchcockovim sredstvom – suspenzom. Čeprav besedila ni veliko in ga predstava ne izpostavlja, uprizoritev bolje deluje v nemi obliki, kjer nam vzdihljaji, kriki in močna tipizirana igra ustvarjajo večjo narativnost kot besedilo samo. Kljub temu, da je dramaturgija predstave precej logična v svoji epizodičnosti, se proti koncu uprizoritve, kjer sledi nekakšna dekonstrucija – igralci so igralci, igrajo drug za drugega, prestavljeni so na fiktivni simpozij, ki komentira tako predstavo kot konceptualno ideologijo ustvarjalcev – vendar nekako ne doseže nikakršne katalizacije, nikakršnega suspenza, presenečenja, strahu, ki bi ga pričakovali. Pusti nas v nedefiniranem koncu brez stališča, kjer ostanemo praznih rok in v izpraznjenosti šoka. Kljub temu je Hitchcock uprizoritev, ki mojstrsko obvladuje tako bazične gledališke elemente kot originalne filmične pristope k analitičnosti ter igralskemu ansamblu omogoča velik manevrski prostor. Varja Hrvatin
Ljudožerci
Gregorja Strniše v režiji Ivice Buljan so včeraj zaključili letošnjo izjemno prezentno predstavljanje SNG Drama Maribor na Festivalu Borštnikovo srečanje. Poetična drama je predstavljena na zelo svojevrsten princip, ki znotraj sebe zaobsega elemente marsikaterega žanra. Besedilo uprizorjeno integralno je, podobno kot nekaj večerov prej predstava Tisti občutki padanja, na odru prikazalo moč mariborskega igralskega ansambla. Med
impozantno scenografijo, barvitimi lučnimi spremembami in na trenutke nadvse duhovito glasbeno spremljavo so zažareli čisto vsi igralci. Posebno omembo pa si zagotovo zasluži Ana Urbanc, ki je občinstvo popolnoma navdušila v obeh omenjenih mariborskih produkcijah. Čeprav so Ljudožerci ob strani pustili klasične pomenske plasti poetične drame ter se uprizoritve lotili z zelo avtorskimi rešitvami, so uspeli razživeti festivalsko občinstvo in pobrati bučen aplavz. Jaka Smerkolj
Hamlet, Tragedija Odsotnosti
Težko je v kratki refleksiji zaobjeti vso simboliko, mogočnost in večplastnost predstave Hamlet, Tragedija Odsotnosti, ki nas je v vsej svoji silnosti oblila včerajšnji večer. Že na prvi pogled, še pred začetkom izrekanja teksta igralcev (Lea Cok, Urša Kavčič, Mario Dragojević, Urban Kuntarič, Jan Krmelj), se je pred nami razprostrla bajna, izrazito pomenljiva scenografija Janje Vastl, razdeljena na tri kvadratne enote, ki je sugestirala, da se bomo podali na gledališko ali pa celo obredno potovanje. Začetni nagovor režiserja, avtorja priredbe (skupaj s Katjo Markič), pesnika, tokrat tudi igralca, Jana Krmelja nas je popeljal v čas, ki je in ga hkrati ni, v prostor, ki naj bi bil Danski dvorec pa je bil vse prej in mnogo več kot to, v polje transfromativne lepote in poetičnosti, v črnost, ki te presvetli. V tem magično poustvarjenem svetovju smo se gledalci s pomočjo igralcev ukvarjali z odnosom do smrti, te brezdanje odstonosti, s katero se je primoran soočiti slehernik. Hamlet je v igri služil kot spoznavno orodje za svojo okolico, oklican za blazneža blaznežev, v resnici pa edini, ki se je zavestno odločil, da bo pogledal črnini, ki jo smrt pusti, v oči, dovolil da ga ta obgrize in predrugači. Tema in tekst sta večna in brezčasna, Krmelj pa jima je vdahnil dušo sodobnosti s sintezo vseh prvin gledališkega ustvarjanja, ki so se mehko dopolnjevale. Pomembno je izpostaviti glasbo Gašperja Torkarja, ki je močno in hkrati subtilno narekovala ritem predstave, dodala posebno vrednost poetičnosti besedila in nas začarala v svoji žlahtnosti. Za igralce pa bi lahko rekli, da so služili kot kanal, skozi katerega je majestetično bruhala ideja, zlita z režiserjevo globoko intuitivnostjo in njegovim bogatim notranjim svetom, ki je lahko zaradi dobre premišljenosti zasijala na gledališkem odru. Če je smoter umetnosti to, da nam ponudi več kot golo in surovo resničnost, je bila to predstava, v kateri je bil smoter zagotovo in z odliko dosežen. Nika Prusnik Kardum Četrtek, 26. oktober 2017 | 3
foto: matej kristovič in boštjan lah
Festivalski žur
petek 27. 10. / 23:00 / Wetrinsky Klub
Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica (do 30. 4. 2017) Ksenija Repina, v. d. umetniške direktorice Petra Vidali, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Špela Lešnik, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina, urednica publikacij in spletnih strani Ana Gabrovec, Manja Gatalo, Mojca Kolar, Branka Nikl Klampfer, Maša Stošič, produkcija
Daša Šprinčnik, Špela Lešnik, organizatorki prodaje in oglaševanja Matic Gselman, tehnični vodja Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Simona Hamer in Nina Zupančič, voditeljici pogovorov o predstavah Manja Gatalo, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetah
Strokovna žirija Miko Jaakkola, Milan Madarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Uroš Trefalt Žirija za Borštnikov prstan Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina, Matjaž Zupančič Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan
GLAVNA POKROVITELJA
MEDIJSKI POKROVITELJI
POKROVITELJI
PODPORNIKI
DONATORJI
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM MARIBOR
PARTNERJI
Maribor, oktober 2017 | Bilten FBS ISSN 2385-8818 | Odgovorna urednica Manja Gatalo | Koordinatorja študentov AGRFT UL, Jaka Smerkolj in Tery Žeželj