BILTENFBS0625|10|17
Smo sredi letošnjega indijanskega poletja. Mogoče vidimo sneg v aprilu, da pa bi padal prej, si težko predstavljam. Letni časi se počasi a vztrajno premikajo in zamikajo. Take drastične spremembe v ozračju, ko namesto pričakovanega dobiš nekaj bolj prijetnega, a ta pojav ni na pravem mestu, podrejo cikličnost na katero smo navajeni. Nepričakovani ovinki nas vržejo iz ravnotežja, mogoče celo bolj na podzavestni ravni kot si lahko predstavljamo. Smo komplicirana bitja, a z lahkoto zmanipulirani; vsak dogodek, bolj trda ali narobe razumljena beseda, vsako dejanje, celo polna luna na nas pusti sled. Kot bi bili iz plastelina, polni odtisov, vdolbin in razpok; zaznamovani in preoblikovani. Če ne popokamo zaradi koga/česa drugega, se bomo raztrgali sami. Shakespeare je v središče svojih dram rad postavljal osebe, ki so same sebe pripeljale do pogube; bodisi zaradi hlastanja po moči (Macbeth), bodisi zaradi preobčutljivosti (Hamlet), sproti pa so zaradi nepremišljenosti ali strahu, posredno ali neposredno pogubile druge. Njegove tragedije se šibijo pod težo umorjenih likov. Sreda na Borštnikovem srečanju se bo tudi. Shakespearu bo število trupel na odrih pomagala povečati predstava Ljudožerci. Soočala nas bo s človeško naravo, katera sloni na primarnem instinktu preživetja. Ko je poskrbljeno za osnovne potrebe pa na plan pride oportunističnost. Kako daleč lahko potisnemo mejo iznajdljivosti, je grozljivo. No, pa saj je zgodba o kanibalizmu zgolj prispodoba potrošniške družbe. Ob vzpostavitvi bolj sprejemljivih razlag, se predstava ne zdi tako travmatična. Takšna družba ne bo nikoli obstajala … tako kot ne obstaja globalno segrevanje. 24°C v oktobru ni nič zastrašujočega. Deja Bečaj
FOTO: nejc saje
»Something Wicked this Way Comes«
2 5 . 10 . 2 017
19.00 | Tribuna na Velikem odru Tekmovalni program + Showcase
Avtorski projekt
Slovensko Mladinsko gledališče se v tradiciji svojega mednarodnega sodelovanja letos predstavlja z uprizoritvijo Hitchcock v zasedbi mlade provokativne gledališke ekipe iz Poljske. V režiji Weronike Szczawińske, ki velja za vodilno Slovensko mladinsko gledališče predstavnico mlade gledališke generacije Premiera Première 20. 4. 2017, na Poljskem, ter besedilu in dramaturgiji Slovensko mladinsko gledališče Agnieszke Jakimiak(ove) je moč zaznati svež Predstava traja približno 1 uro metodološki pristop h gledališki predstavi. 20 minut in nima odmora. Z izhodiščno temo Alfreda Hitchcocka, njegove filmografije ter principom psihoanalize, se Ustvarjalci ustvarjalci podajo na pot razčlenjevanja, Agnieszka Jakimiak besedilo in dramaturgija • Katarzyna Leks scenografija raziskovanja, konstrukta in dekonstrukcije, tako filmskega kot gledališkega, tako in kostumografija • Agata Maszkiewicz stilskega kot žanrskega, tako klišejskega kot koreografija • Weronika Szczawińska bizarnega. Uprizoritev Hitchcock je dokaz režija • Piotr Wawer Jr. dramaturgija in glasbena oprema plodnosti mednarodnih koprodukcij, saj preko Prevajalka Tatjana Jamnik • Lektorica le-teh dobivamo uvid v drugačne oblike Mateja Dermelj • Oblikovalec zvoka konceptualizacije predstav ter estetike same. Silvo Zupančič • Oblikovalec svetlobe Scenografija in kostumografija (Katarzyna David Cvelbar • Tolmačka na vajah in Leks) z minimalistično a udarno gesto odpirata šepetalka Špela Kopitar • Strokovni polje igre za tako filmski kot gledališki princip. sodelavec Matjaž Marinič • Oblikovalka Mlada ustvarjalna poljska ekipa odlično vstopa maske Nathalie Horvat • Vodji predstave v dialog z igralskim ansamblom SMG, kjer v Janez Pavlovčič, Gašper Tesner enakovredno raznovrstnih vlogah in različnih Igrajo stilskih variacijah oživi domače igralce (Primož Primož Bezjak • Damjana Černe • Bezjak, Damjana Černe, Daša Doberšek, Draga Daša Doberšek • Draga Potočnjak • Potočnjak, Matej Recer, Katarina Stegnar) Matej Recer • Katarina Stegnar na ravni natančno izpeljane avtorske režije. Hitchcock je ena tistih predstav, ki preko Predstavo je podprlo Veleposlaništvo minimalističnih gest razpolagajo z inteligenco, Republike Poljske v Ljubljani. humorjem in izvirnostjo velikih razsežnosti. Varja Hrvatin
Hitchcock
foto: damjan švarc
25 . 1 0. 2 0 17
20.30 |Stara dvorana Tekmovalni program + Showcase
Gregor Strniša
Ljudožerci Drama SNG Maribor Premiera 12. 5. 2017, SNG Maribor Predstava traja 2 uri 40 minut in ima en odmor. Režiser Ivica Buljan Dramaturginja Diana Koloini • Scenograf Aleksandar Denić • Kostumografka Ana Savić Gecan • Skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar • Koreografka Tanja Zgonc • Lektorica Metka Damjan • Oblikovalec videa Toni Soprano • Oblikovanje svetlobe sonda4 • Asistent režiserja Robert Waltl • Asistent scenografa Danilo Mlađenović
Igrajo Smrt, Tenente Jurij Drevenšek • Prior Peter Boštjančič • Komtur Miloš Battelino • Peter Pajot Vladimir Vlaškalić • Florijan Falac Alojz Svete • Matilda Ksenija Mišič • Marta Mateja Pucko • Marija Nika Rozman • Majdalenka Ana Urbanc • Srčev fant Viktor Meglič • Križeva dama Irena Varga • Pik as Kristijan Ostanek • Goščarka Mirjana Šajinović • Neznanka Eva Kraš • Major Matevž Biber Ljudožerci – besedilo genialnega in vendar zapostavljenega Gregorja Strniše stopa na gledališke deske v režiji uveljavljenega režiserja, sicer umetniškega vodje hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu, Ivice Buljana. V besedilu sledimo ljudožerski družini, ki se pred vojno zateče v samostan. Prior jim odstopi kapelo, sveti prostor, katere tla slepi Falac in gluhi Pajot kmalu poškropita z vročo krvjo. Drama, ki se dogaja v ne natančno definiranem času vojne, nam skozi preizpraševanje
človekove esence kaže banalni pogled na človeško tragedijo. Ljudožerci se vedno slabše nadzirajo. Žrejo sebi vedno bližje ljudi. Kljub temu, da vsi Zemljani jemo, da morajo črne luknje za svoj obstoj jesti vesolje, ni to tisto, kar nas dela ljudi. Strniša, ljubitelj metafizične simbolike, stoji ob strani Brechtove zahteve, da je v gledališču dovoljeno vse razen poveličevanja vojne in nasilja. S Strniševim mrtvaškim plesom tako vstopamo v prostor čistega in absolutnega gledališča. Aktualnost besedila skrita v globini le-tega, se pred nami kaže tudi v scenografiji (navzočnost Idi Amin Dade v ozadju). Priredba z igro, vizualno dramaturgijo in glasbo podpre eno izmed jedrnih idej Strniševe filozofije, izraženo tudi v njegovem delu Žabe: »Kdor je ves od tega sveta, s tistim se rad Hudič igra.« Aljoša Lovrič Krapež
William Shakespeare
Macbeth Produkcija študentov VI. semestra Premiera 11. 6. 2017, Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom Predstava traja 40 minut. Prevajalec Oton Župančič • Režiser Dorian Šilec Petek • Scenografka Nina Rojc • Kostumografka Tina Bonča Igrajo Matej Zemljič • Eva Stražar • Živa Selan • Dominik Vodopivec Mentorji Dramska igra in gledališka režija red. prof. Boris Ostan • red. prof. Branko Šturbej • doc. Jernej Lorenci Scenografija izr. prof. mag. Jasna Vastl Kostumografija red. prof. Janja Korun • asist. mag. Tina Kolenik Jezik in govor doc. dr. Katarina Podbevšek
Pogovor z režiserjem predstave, Dorianom Šilcem Petkom
JS: Nekateri iz gledaliških krogov menijo, da je igra prekleta, zaradi česar niti ne izgovarjajo njenega imena, temveč jo imenujejo »The Scottish Play«. Zakaj si se odločil ugrizniti v to jabolko? DŠP: »Pritegnili sta me tema ekscesa smrti in pogoji vojne, kar je vedno aktualno in ima vedno nek potencial. Zanima me predvsem, kako daleč lahko gremo v različnih maksimah: kako daleč gremo lahko v potencialu smrti, sle, poželenja ipd. Ne morem mimo koncepta brezpogojne smrti.« JS: V kolikšni meri si sledil Župančičevemu prevodu dela? Je zgodba postavljena v današnji čas ali se držiš Shakespearjevega časovnega okvirja? Ali so jezik in kostumi sodobni? DŠP: »Prevoda sem se držal v vseh aspektih razen besedila. Menim namreč, da je Župančičev prevod sicer zares vrhunski, vendar pa je besedilo kot tako za namene uprizoritve preveliko. Zlasti so me pritegnili arhaizmi in njegov slog pisanja, zato je beseda ostala takšna, kot je. Ker pa v uprizoritvi lovimo neverjetno, noro, divje, smo močno posegali v tekstovno gmoto.
Zgodba nima nekega časovnega okvirja, saj je dogajanje postavljeno v brezčasnost, torej »ne zdaj, ne prej, ne potem – v nek prostor med živimi in mrtvimi«. V kostumih, ki jih je izdelala Tina Bonča, se odražajo in prepletajo značilnosti škotskih noš, domišljijskega prostora in vojne teksture. Kostumografka je z njimi ustvarila nov okvir pošasti, ki so na liminalni meji živega in umrlega.« JS: Zdi se, da je Macbeth izjemno aktualen tudi danes. Kaj ga po tvojem mnenju dela takšnega? DŠP: »Mislim, da je to gonja po smrti/ moči, ki je nekaj neverjetnega, najverjetneje neulovljivega, in jo lahko obravnavamo tako s freudovskega vidika v smislu destruktivnega nagona kot tudi z vidika političnih aparatov (oblast, »pohota« v finančnem smislu, različni ideološki mehanizmi) ter brezštevilnimi osebnimi izkušnjami in intimnimi zgodbami. Vse, kar se polni z močjo, s slastjo moči.« JS: Kako bi opisal svoje delo s tremi besedami? DŠP: »Macbeth – vročična gonja smrti.« Janja Sterle
FOTO: željko stevanić
25 . 1 0. 2 0 17 23.00 | Predstava žal odpade AGRFT
Refleksije
FOTO: željko stevanić
Peter Kušter
25 . 1 0. 2 0 17 20.00 | Lutkovno gledališče Maribor AGFRT
Po motivih Williama Shakespeara
Hamlet, Tragedija Odsotnosti Produkcija študentov VI. semestra Premiera 20. 5. 2017, Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom Predstava traja 1 uro 30 minut. Prevajalec Oton Župančič Igrajo Avtorja priredbe Jan Krmelj, Katja Markič Urban Kuntarič • Mario Dragojević • Urša Kavčič • Režiser Jan Krmelj Lea Cok • Žiga Rojs Dramaturginji Katja Markič, Ana Laura Richter Mentorji Dramska igra in Scenografa Karin Rajh, Jan Krmelj gledališka režija red. prof. Boris Ostan • Kostumografka Katarina Šavs red. prof. Branko Šturbej • doc. Jernej Lorenci Oblikovalec mask Tomaž Zarifa Scenografija izr. prof. mag. Jasna Vastl Oblikovalec svetlobe Jan Krmelj Kostumografija red. prof. Janja Korun • asist. Oblikovalec zvoka Gašper Torkar mag. Tina Kolenik Jezik in govor doc. dr. Svetovalec za gib Žiga Kranjčan Katarina Podbevšek Predstava Hamlet, Tragedija Odsotnosti v režiji Jana Krmelja preko metafizike in odnosa med fikcijo in realnostjo preizprašuje sodobno pozicijo kanoniziranega Shakespearjevega besedila. Vzpostavlja dialog med dobesednostjo in poetičnostjo teksta ter ustvarjenimi gledališkimi podobami. Avtorja priredbe Jan Krmelj in Katja Markič sta besedilo strnila in ga prilagodila zboru štirih in pol igralcev (Urban Kuntarič kot Hamlet, Urša Kavčič kot Ofelija, Mario Dragojevič kot Klavdij, Lea Cok kot Gertruda in Jan Krmelj kot Polonij). Besedilo je bilo skozi zgodovino podvrženo mnogim interpretacijam in je doživelo mnogo poskusov iskanja bistva. V pričujoči predstavi zaobjema tako čisto medčloveške in obče problematike, kot tudi tiste metafizične in poetične. Ritmično prehaja med fatalno osebnimi/družbenimi in lahkotnimi, dvorno-meščanskimi prezencami. Ohranja središčni eksistencialno funkcionalni trenutek tragedije, a se od njega tudi odmakne ter besedilo tudi preko tega aktualizira. Hamlet kot junak »amore fate«, moči, ki ni resignirajoča temveč sprejemajoča – tista, ki uspe iti onkraj in preseči predpostavljene ali celo zahtevane dogodke/ prvine/ pravila/ …? Hamlet je predvsem (v najboljšem pomenu ničejanski) junak, ki hrabro strmi v brezno in kljub dvomom in samoti tega početja, v tem pogumno vzdrži. Ana Laura Richter
je prizorišče za 60 minut tudi spremenilo. Zgodba se je začela z uvodno, odmevno pesmijo, ki je v gledalcih nemudoma vzbudila pozornost. Sledila ji je pripoved Rosalee o njeni prvi jubezenski izkušnji. In tako se je začelo. Pripovedovanje zgodb o takšnih in drugačnih ljubezenskih prigodah, v katerih se je prepoznal sleherni gledalec, je bilo začinjeno s pevskimi vložki priredb, ki so bile kot narejene za predstavo. Kaj hitro sem se spomnila na film Chicago, v katerem samozavestne, samozadostne ženske skozi petje suvereno pripovedujejo svoje življenske zgodbe. Ne vem zakaj; morda zaradi koncepta kabareta, ali pa zaradi omenjene samozavesti in suverenosti, ki sta ju igralki neustrašno delili z nami. Predstavi je posebno noto dal tudi pretkan in začinjen medvrstični humor. Kako se še naprej spopadati z željo po moških in nato z moškimi samimi. Kako dobiti to, kar želimo in kako se tega, česar več ne želimo, znebiti. Kako potešiti naše domišljave želje, ki so enkrat črne, drugič bele? Zakaj je jubezen tako minljiva in zakaj je ljubezen smisel življenja? Lahko je plehka, a hkrati tako globoka. In zakaj je ljubezen tako opevana, ko pa lahko, kot smo videli v predstavi, tudi brez nje živimo srečno in zadovoljno življenje. Lana Bauman
Glasbena igra Peter Kušter nas na cirkuški način popelje v svet neubogljivih otrok, ki za svoje grehe plačujejo ceno, ki je bila še v najbolj krutih časih prehuda. Večina otrok zaradi svojih »zločinov« umre, ostali pa so hudo fizično pohabljeni. Predstava, odeta v viktorijansko scenografijo, ustvari odtujen svet beloobraznih likov, ki meni nič, tebi nič z odra pospravljajo trupla majhnih otroških lutk. Bizarna grozljivka kaže vpliv Brechtove Beraške opere, kar je razvidno iz kostumografije in tudi režiserkine postavitve na odru. Da pa dogodek ne bi bil preveč morbiden, ekipa vse skupaj pospremi z groteskno mimiko in gestiko, popačen pripovedovalec pa s črnim humorjem zabava publiko, ki se smeje, pa čeprav so le nekaj sekund nazaj na odru z vilicami zaklali malčka. Ustvari se kontrast, ki je razviden pri vseh elementih predstave in je pospremljen s kičasto, a izjemno dickinsonovo vizualno podobo, v kateri so igralci domači in suvereni. V svojih težkih, izprijenih in izmaličenih vlogah so suvereni in sinhroni, njihov potencial je do konca izkoriščen, ritem predstave pa ne pade niti, ko se pripovedovalec »nonšalantno« zažene v publiko. Nemoč Benjamin Zajc »Na svetu ni nikogar, ki bi razumel klovna. Niti en klovn ne razume drugega.« pravi Sad Songs from the Heart of Europe Hans Schnier v Böllovem romanu Klovnovi je študija žalosti kot nečesa intimnega in pogledi. Kako bi ga v današnjem svetu, ko odmaknjenega od očes družbe, ki pa se sooči znamo s sabo živeti le še preko newagea z javnim. Izhodišče, iz katerega predstava in vse bolj nasilnih reklamnih sporočil, pristopi k temi, je kanonizirana zgodba svet pa reflektirati le preko tvitov, sploh še Zločina in kazni, preko katere pa preverja lahko razumeli? Še zlasti, če nam govori o različne perspektive likov in prekinja z zlomu finančnega trga in družbe? Klovna logiko izvirnika. Modus operandi, ki se smo izgnali iz maneže, ko smo pozabili, izkaže za najprimernejšega pri spopadanju kako se smejati klovnu. Pozabili smo, da je s tematiko, je artikulacija preko pesmi, ki klovn tisti, ki nam pomaga misliti stvari z pa to niso. Deset (pogojno rečeno) pesmi, druge strani, nam pomaga najti nove poti, ki jih z bolj tradicionalno lirično formo veže se razvijati – in ubežati občutku osebne predvsem neka izpovednost, se zvrstijo ena in kolektivne tesnobe in nemoči. Na vse za drugo in zastopajo sicer bolj preslišane to nas je spomnila predstava Nemoč, ki like iz omenjenega romana, s tem, ko jih smo si jo lahko v preteklih treh dneh predstavijo v najbolj ranljivem stanju, pa štirikrat ogledali v okviru tekmovalnega jih naredijo tudi bolj človeške. Hrepenenje programa in showcasea letošnjega po presežnem, ki se izkaže za vseprisotno, Festivala Borštnikovo srečanje. Predstava like spravlja v dilemo, kako se soočati s ponuja celostno doživetje: kot bi se tudi seboj. Na eni strani se vzpostavi težnja po gledalci skupaj s klovnom pustili izgnati samozanikanju, nasproti tej pa se postavi iz arene aktulnega postvolilnega cirkusa želja po samoaktualizaciji. Indici, razbrani v vzporeden svet brezčasnosti, ki ga iz likov, ki se preko desetih sekvenc naselijo ponuja intrigantna in slikovita zapuščena v igralki Liisi Sofii Pöntinen, sugerirajo, vila na Ruški cesti 6. Kraj, ki kar kliče da se prvo izkaže za nezadovoljivo, drugo po tem, da bi bil osvobojen spominov pa za nedopustno v kontekstu družbe. in napolnjen s klovnskim smehom. Nik Odsotnost zmagovalca, protagonista, ki Šrklec se te naloge loti z vso lahkotnostjo, bi izstopal iz povprečja, predstavi obup tako rekoč v enem nonšalantem zamahu. kot nekaj univerzalnega, žalostne »pesmi«, Skozi natančno in premišljeno režijo ki delujejo tako vseprisotne, da bi se Primoža Ekarta stanovanje polni z lahko potegovale za mesto najboljšega vdihovanjem življenja številnim osebam izvoznega artikla Evrope, pa zgolj pričajo o in se igra z najrazličnejšemi načini igre: preslišanih zgodbah njihovih zapisovalcev. od psihološkega realizma osebne izpovedi Jernej Potočan pa vse do ludistične groteske farsičnosti v klovnskih nastopih, kjer ne manjkajo niti drobne čarovnije, žongliranje in drugi Ljubezničenja Moja prva misel ob začetku predstave je bila: klovnski triki. Ravno skozi slednje Šrklečev »Vau, kakšen glas, kakšna moč glasu.« Množica Hans napravi abstraktne in suhoparne v Klubu KGB je osupnila ob zvokih glasov številke in informacije o globalnih dveh deklet, ki so se širili iz mikrofonov. Že minotavrih našega časa neverjetno žive in sam prihod Rosalee in Šarlotte, kot je bilo razumljive, preskoke med izpovedjo osebne ime protagonistkama, je bil nekaj posebnega. nemoči in kritiko družbene pa povežejo Miganje bokov in korakanje v ritmu žive v organsko celoto. Kot bi nenadoma po glasbe, ki jo je na odru bučno ustvarjal band z dolgem času svoj pogled spet zares obrnili k zvoki klavirja, bobna, saksofona in kontrabasa. sebi in v družbo in bi jo razumeli – s tem pa Prizor nam je dal občutek, kot bi sedeli v spet razumeli tudi klovna in njegov pogled. tistem pravem, filmskem kabaretu; v kar se Luka Mercen
Sreda, 25. oktober 2017 | 3
foto: matej kristovič in boštjan lah
Evropske poti zgodovinskih gledališč Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) od leta 2012 sodeluje s Perspectiv – Združenjem zgodovinskih gledališč Evrope. Poslanstvo te neprofitne organizacije je skrb za stavbno gledališko dediščino in širjenje vedenja o njej. Udejanja ga tudi s projektom šestnajstih partnerjev iz dvanajstih držav Evropska pot zgodovinskih gledališč, ki ga je v okviru programa Kultura v letih 2012-2017 finančno podprla Evropska unija. Evropska pot zgodovinskih gledališč je oblika kulturnega turizma. Povezuje najlepša, najzanimivejša in najbolje ohranjena zgodovinska gledališča na nepretrgani poti po Evropi. Začne se z zadnjimi še ohranjenimi renesančnimi gledališči in nadaljuje z gledališči v slogu baroka, rokokoja, klasicizma, historicizma, art nouveauja in art decoja: veličastno potovanje od 16. do 20. stoletja skozi 120 gledališč. Evropska pot zgodovinskih gledališč je razdeljena na posamezne poti, vsaka od njih pa vključuje okoli 10 izbranih gledališč, ki jih je mogoče enostavno obiskati v tednu dni, saj so za obiskovalce poti odprta tudi čez dan.
Evropska pot zgodovinskih gledališč je delo v nastajanju, z vedno novimi potmi. Doslej so zaživele Alpska pot (južna Nemčija, Švica), Baltska pot (Poljska, Litva, Latvija, Estonija), Cesarska pot (Avstrija, Češka, Slovaška), Črnomorska pot (Romunija, Bolgarija, Ukrajina, Gruzija), Francoska pot (Francija), Iberska pot (Španija, Portugalska), Jadranska pot (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora), Kanalska pot (Velika Britanija, Belgija, Nizozemska), Nemška pot (Nemčija), Nordijska pot (Danska, Norveška, Švedska, Finska) in Severnoitalijanska pot (severna Italija). V pripravi je Velika pot, ki nas bo od gledališč srednje Italije preko italijanskega juga popeljala vse do Malte. Ljubitelji evropske stavbne gledališke dediščine si lahko v okviru Jadranske poti ogledajo tudi dve slovenski gledališči, Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana in Slovensko narodno gledališče Maribor. mag. Tea Rogelj, višja kustosinja, SLOGI
Zapis iz dnevnika
Uvrščanje dnevov po temah se zaradi bogatosti celotnega programa počasi sesuva. Sedaj smo priča dogodkom, ki jim je težko najti vsaj kakšno očitnejšo vzporednico, kar je super. Med slovenske predstave, pogovore in predstavitve pa se je končno vmešala tudi Finska! Benjamin Zajc
Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica (do 30. 4. 2017) Ksenija Repina, v. d. umetniške direktorice Petra Vidali, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Špela Lešnik, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina, urednica publikacij in spletnih strani Ana Gabrovec, Manja Gatalo, Mojca Kolar, Branka Nikl Klampfer, Maša Stošič, produkcija
Daša Šprinčnik, Špela Lešnik, organizatorki prodaje in oglaševanja Matic Gselman, tehnični vodja Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Simona Hamer in Nina Zupančič, voditeljici pogovorov o predstavah Manja Gatalo, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetah
Strokovna žirija Miko Jaakkola, Milan Madarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Uroš Trefalt Žirija za Borštnikov prstan Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina, Matjaž Zupančič Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan
GLAVNA POKROVITELJA
MEDIJSKI POKROVITELJI
POKROVITELJI
PODPORNIKI
DONATORJI
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM MARIBOR
PARTNERJI
Maribor, oktober 2017 | Bilten FBS ISSN 2385-8818 | Odgovorna urednica Manja Gatalo | Koordinatorja študentov AGRFT UL, Jaka Smerkolj in Tery Žeželj | Lektura Tana Benčan