Zadnji Borštnikov bilten – jutršnji bo namreč v celoti posvečen nagrajencem in prejemnici Borštnikovega prstana Saši Pavček – odpira prostora za kritično prevetritev dogajanja v preteklem tednu. Lahko bi rekli, da je za nami dober in pester festival, ki je dokazal moč slovenske gledališke produkcije, katere vrhunce nedvomno ne gre iskati le v prestolnici. Z nastopom novega direktorja se za Festival Borštnikovo srečanje zaključuje poglavje in v nadaljevanju zagotovo lahko pričakujemo določene spremembe. Podpreti pa bi bilo potrebno nadaljevanje nekaterih praks, med drugim mednarodnega programa in tudi gostovanja AGRFT. Študentje, ki smo bili tekom festivala večkrat po krivem obtoženi pasivnosti in, kar je s strani strokovne javnosti dokaj ironično, neperspektivnosti, sestavljamo integralni del festivalskega občinstva. Prav tako so gostujoče produkcije dokazale moč mladih gledaliških ustvarjalcev. Izpostavimo denimo magistrsko produkcijo Mirjane Medojević Zločin in kazen, ki bi ji z lahkoto pripadlo mesto na tekmovalnem programu. Zagon mladih ustvarjalcev se kaže tudi v Borštnikovem biltenu, ki pa je, kot sva med urednikovanjem in koordiniranjem ugotavljala s Tery Žeželj, še vedno podrejen razmeroma rigidnim vsebinskim okvirom, kakor tudi občasni cenzuri. S prihajajočim poglavjem Borštnikovega srečanja se zagotovo odpira možnost za prestrukturiranje določenih praks, ki bi se jih dalo izboljšati. Tako zapuščamo Maribor z željo po vrnitvi, predvidevanjem nagrajencev in z zavestjo, da se je 52. edicija festivala odigrala brez večjih zasukov in pretresov, ki pa bodo v bodočnosti morda nujni za ohranjanje živosti festivala. Jaka Smerkolj
FOTO: nejc saje
Retrospekcija 52. Festivala Borštnikovo srečanje
BILTENFBS0928|10|17
2 8 . 10 . 2 017
18.00 | Tribuna na Velikem odru
Tekmovalni program + Showcase
Avtorski projekt
Človek, ki je gledal svet Avtorji besedil so ustvarjalci predstave
Predstava Človek, ki je gledal svet v režiji Žige Divjaka in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča na letošnjem Slovensko mladinsko gledališče tekmovalnem programu Festivala Premiera 22. 1. 2017, Slovensko Borštnikovo srečanje predstavlja mladinsko gledališče horvatovsko linijo posebej družbeno Predstava traja približno 2 uri angažiranega gledališča. Skozi skorajda 5 minut in nima odmora. filmsko montažo prizorov, ki se nizajo pred gledalci – dramaturgija Katarina Režiser Žiga Divjak • Dramaturginja Morano – se avtorski projekt ukvarja z Katarina Morano • Lektor Srečko najražličnejšimi problematikami. Vse pa Fišer • Scenografka Tina Mohorović • prikazujejo nekakšne miniaturne konce Kostumografka Tina Pavlović • Avtor sveta, ki pa niso pripeljani iz distopičnih glasbe Brane Vižintin • Lektorica vizij prihodnosti, temveč zgolj ozaveščajo Mateja Dermelj • Oblikovalec svetlobe aktualno dogajanje po svetu. Tukaj in zdaj, David Orešič • Oblikovalca zvoka Beno ko se zdi, da tako res ne moremo več živeti Gec, Marijan Sajovic • Avtor videa in oblikovalec diaprojekcij Domen Martinčič • pa še kar vztrajamo. Posebej je potrebno omeniti, da najmlajši režiser letošnjega Vodja predstave Janez Pavlovčič tekmovalnega ansambla s seboj prinaša tudi izrazito veliko število mladih igralcev, Igrajo kar polovica zasedbe (Sara Dirnbek, Anja Sara Dirnbek k. g. • Ivan Godnič • Novak,Gregor Prah) je skupaj z Divjakom Anja Novak • Gregor Prah k. g. • v samih začetkih profesionalnega Katarina Stegnar • Matija Vastl gledališkega ustvarjanja. Predstava uteleša eno izmed mladih avtorskih poetik, ki si počasi utirajo svojo pot v gledališče in s tem postajajo nosilci novih, svežih glasov. Jaka Smerkolj
20.30 | Stara dvorana Tekmovalni program + Showcase
Avtorski projekt
Stenica Prešernovo gledališče Kranj & Mestno gledališče Ptuj Premiera 18. 2. 2017, Prešernovo gledališče Kranj Predstava traja 2 uri 10 minut in nima odmora. Režiser Jernej Lorenci Prevajalka Stenice Majakovskega Tatjana Stanič • Koreograf in asistent režiserja Gregor Luštek • Dramaturg Matic Starina • Scenograf Branko Hojnik • Kostumografka Belinda Radulović • Skladatelj Branko Rožman • Lektorica Tatjana Stanič • Oblikovalca svetlobe Jernej Lorenci, Branko Hojnik • Oblikovalec maske Matej Pajtar • Asistentka dramaturga Tjaša Mislej Igrajo Iztok Drabik Jug k. g. • Vesna Jevnikar • Nataša Keser 28. 1 0. 2 0 17
k. g. • Maruša Majer k. g. • Darja Reichman • Blaž Setnikar • Vesna Slapar • Aljoša Ternovšek • Borut Veselko • Gregor Zorc k. g. Pesnika Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega uvrščamo v polje futurizma. Kot dramatik je v obdobju, ki ga je idejno zaznamovala pripadnost proletarski revoluciji, v satirični drami Stenica (1928), ki jo je sam označil za fantastično komedijo v petih dejanjih in devetih slikah, obdeloval pojav birokracije in predvsem malomeščanstva v takratni družbi. Kljub časovni oddaljenosti, ki sta jo prinesla razvoj in propad družbenega eksperimenta komunističnega sistema z vsemi deviacijami, je njegovo besedilo danes spet izjemno aktualno. Lorenci bo danes v svojem slogu, z improvizacijami, dopisanimi monologi, prizori, izmišljenimi situacijami in kolektivnim delom predstavil svojo, balkansko Stenico. Benjamin Zajc
18.30 | Mali oder
Intervju z režiserko Ordinary People Jano Svobodovo
Plesati sanje, sanjati ples Letna produkcija 1. letnika Akademije za ples, Alma Mater Europaea, Akademija za ples v Ljubljani v koprodukciji s Plesnim teatrom Ljubljana Premiera 19. 6. 2017, Plesni teater Ljubljana – PTL Predstava traja 30 minut. Avtorice idejne zasnove Neža Blažič • Ivana Gregurić • Tina Habun • Laura Ivančič • Katja Kolarič • Ondina Kerec • Manca Vukelič Nastopajo Neža Blažič • Ivana Gregurić • Tina Habun • Laura Ivančič • Katja Kolarič • Ondina Kerec • Manca Vukelič Avtorica besedila v predstavi Manca Vukelič Mentorji pri predmetu Kompozicija in ustvarjalno-raziskovalni proces Jana Menger • Gregor Luštek • Rosana Hribar Ne glede na to, kako živo smo sanjali prejšnjo noč, se med pripovedovanjem obnove zavemo, da naši poskusi obrazložitev in opisov nimajo preveč smisla. Abstrakcije dogodkov,pogovorovinabsurdovsinesledijo v logičnem zaporedju in prehajajo iz scene v
foto: nada žgank
28. 1 0. 2 0 17
sceno. Mi dobro vemo za kaj gre, saj smo bili tam. Čutimo emocije doživete v sanjah, te pa težko predstavimo našemu sogovorniku, saj dogajanje ne moremo spraviti v besede. Nekaj tako neorganiziranega in naključnega kot so lahko sanje, potrebuje bolj abstraktno obliko interakcije med pripovedovalcem in tistimi, ki so pripravljeni poslušati. Če ne gre z verbalno obliko izražanja, gre lažje z drugo. S plesom. Ta preko gibov izrazi doživljanje sanjača, hkrati pušča gledalcu lastno interpretacijo, jasno pa posreduje najpomembnejše; čustva. Sodobna plesna predstava Plesati sanje, sanjati ples je letna produkcija študentk 1. letnika Akademije za ples v Ljubljani. V njej avtorice idejne zasnove, preko med študijem osvojenih različnih tehnik in žanrov, spustijo gledalca v intimen svet prepletanja misli, ki se med spanjem oblikujejo v pol realne pol nerealne scenarije. Plesalke preko skupinskih kompozicij in solo točk prikažejo lastno doživljanje sanj ter nas spustijo dovolj blizu, da si te zgodbe ogledamo tudi mi. Deja Bečaj
Kdo je dal pobudo za nastanek tega mednarodnega projekta? JS: »Nastanek je povezan z mojim daljšim sodelovanjem z Wen Hui (sorežiserka in soustvarjalka predstave, op. a.), ki se je začelo, ko je med gostovanjem v Archa Theatru videla eno izmed mojih predstav in me povabila na gostovanje v Peking. Vendar pa je sam koncept predstave plod več ljudi: Ondřeja Hraba, umetniškega direktorja Archa Theatre in mene, saj smo čutili, da lahko veliko povemo o odnosu med Češko in Kitajsko. Naš predsednik Zeman je obisk Kitajske utemeljil s tem, da se bodo pogovarjali o človekovih pravicah, kar je bilo precej nenavadno, saj so bile v tistem času razmere na Kitajskem vse prej kot spodbudne. To je bilo naše izhodišče. Odločili smo se za skupen projekt, ki temelji na zgodovinskih in političnih vzporednicah med državama. Vendar pa smo to naredili na osebni, intimni ravni in ne na globalni. Na odru prisluhnemo zgodbam nastopajočih, ki so običajni ljudje, vendar pa so zgodbe takšne, da bi jih pravzaprav lahko pripovedoval kdor koli izmed nas.« Kaj je glavno sporočilo predstave? JS: »Menim, da je v predstavi moč najti več sporočil. Če izpostavim zgolj eno, bi bilo vsekakor povezano s svobodo: osebna svoboda, občutek svobode ter pomembnost le-te. Mislim, da je to ena izmed glavnih idej.« Če bi morali predstavo opisati s petimi besedami, katere besede bi uporabili? JS: »Močna. Svobodna. Brez strahu. Odprta. Diskusija.« Kaj vam osebno pomeni beseda 'običajen'? JS: »Zaklad. Nekaj osebnega. Gre za zavedanje, da smo vsi enaki, običajni, in da v sebi nosimo zgodbe, ki jih je vredno deliti in si zaslužijo biti slišane.« Janja Sterle
Selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Zala Dobovšek Moja selektorska misija se je pravzaprav šele dobro začela, izogibam se prognozam, umetnim sodbam, kompromisom in pričakovanjem. Izkušnja bo lepa, a tudi naporna. Zelo odgovorna, še bolj dragocena. Teater mora biti poln paradoksov in kontrastov, samo to ga dela neskončnega in privlačnega. Predstavljam si, da mi bo tako intenziven vpogled v domačo gledališko produkcijo razgrnil sliko in stanje, ki brez dvoma presegata spekter umetnosti. Vsaka uprizoritev je vselej seštevek različnih notranjih nians, prek katerih še zdaleč ne zaznavam le umetniškega izdelka, ampak precej več onkraj njega. V vsaki uprizoritvi – če le do nje pristopamo s senzibilnostjo dojemanja in širino pogleda – se skriva mikro princip širšega družbenega razpoloženja. Če me zanima gledališče, me mora zanimati ves svet, in vse, kar določen dogodek (ne)posredno obdaja in nanj vpliva. Vsaka predstava je indikator širšega vzdušja, a pogosto ne zgolj zaradi vsebine/komentarja/ kritike, ki jih prvenstveno podaja; razkrivajo jo vse tiste »nezrežirane« komponente – nelagodje ali strast v igri, neodločnost ali vročekrvnost v režiji, verjetje ali skepsa v interpretacijo. V tem vidim temeljni odnos neke predstave, njeno načelo. Snov, lise, poteze in tok, ki se ustvarjalkam in ustvarjalcem dogajajo vzporedno, pogosto nehote, celo nevede. V tem je največja ranljivost gledališča, ki pa je obenem tudi njegova največja vrednota. Ko predstava spregovori in mi sporoča na nivojih, na katere ni računala. Ko se razodene prav s tistim, kar je (prek utvare) želela prikriti. V tem »počutju« predstave razberemo in razpoznamo njen resnični odnos. Do sebe, do umetnosti, do sveta. Odnos in stališče do lastnega delovanja in ustvarjanja drugih sta nujna. Če tega ni, nam ostaneta na FBS le še pečen kostanj in mošt. Zala Dobovšek
Predstava odpade
Odets
Dramske adaptacije po delih Clifforda Odetsa: Zbudite se in vriskajte!, Zlati deček in Izgubljeni raj Produkcija študentov III. semestra Premiera 20. 1. 2017, Velika gledališka dvorana UL AGRFT Predstava traja 2 uri 10 minut. Prevajalca Jaka Andrej Vojevec, Mira Mihelič • Avtorici adaptacije Maša Pelko, Jasna Pintarič • Režiserka Maša Pelko • Dramaturgi Ida Brancelj, Nina Kuclar Stiković, Jasna Pintarič, Jernej Potočan, Maria Vlasova • Scenografka Nastja
AGRFT
Miheljak • Kostumografka Nina Čehovin • Oblikovalki svetlobe Nastja Miheljak, Maša Pelko Igrajo Lina Akif • Beti Strgar • Lucija Harum • Borut Doljšak • Blaž Popovski • Gregor Podričnik • Anuša Kodelja • Matic Valič • Lovro Zafred • Ana Penca • Timotej Novaković Mentorji Dramska igra in gledališka režija doc. Nataša Barbara Gračner • izr. prof. mag. Sebastijan Horvat Scenografija izr. prof. mag. Jasna Vastl Kostumografija red. prof. Janja Korun • asist. mag. Tina Kolenik Jezik in govor asist. dr. Nina Žavbi Milojević
Odets je akademijska produkcija, ki je nastala po dramskih delih Clifforda Odetsa, enega najbolj prepoznavnih ameriških dramatikov prve polovice prejšnjega stoletja. V njegovi aktualni aktivistični in levičarsko orientirani maniri so napisane tudi drame, ki so v močni adaptaciji uporabljene v pričujočem projektu: Zbudite se in vriskajte!, Zlati deček in Izgubljeni raj. Svet protagonistov je postavljen v čas, ko je bila finančna kriza na svojem vrhuncu in ko si je vsak želel zgolj izboriti svoje mesto pod soncem. Zastavlja se torej vprašanje, kaj je v času popolne razčlovečenosti dovoljeno posamezniku, da vsaj za trenutek zadiha s polnimi pljuči in zavoha svobodo. Lahko upravičimo njihove izdaje, laži, manipulacije, kraje, prevare, sebičnost in žrtvovanje drugega za lastno preživetje? Projekt skuša v svetu, ki se zdi popolnoma brezihoden, poiskati prostor še za neko drugo nujnost: ljubezen. Išče odgovor na vprašanje, če je mogoče ljubiti in biti ljubljen, ko nimaš prostora za živeti in hrane za pod zob. Kakšna ljubezen, če sploh, se lahko rodi in preživi v takšen okolju, ki je včasih tako zelo podoben današnjemu? Maša Pelko
Vodeni ogled Maribora
FBS je v sodelovanju z mariborskim TIC-om za tuje goste organiziral vodeni ogled po starem mestnem jedru, ki pa je bil več kot to, saj smo izvedeli marsikaj zanimivega. Pot smo pričeli na Slomškovem trgu, kjer nam je vodič na kratko predstavil tri pomembne stavbe, ki se nahajajo v neposredni bližini: SNG, rektorat UM in Pošta Slovenije. V Stolnici svetega Janeza Krstnika smo si ogledali njeno notranjost, ki je resnično čudovita. Vodič nam je razkril, da so trije lestenci, ki krasijo glavno ladjo, eden njegovih najljubših detajlov v katedrali. Vsak lestenec namreč krasijo različni zaključki, ki lestencu dajejo piko na i. Tako na prvem najdemo presto, na drugem prstan, na zadnjem pa živalsko glavo z obročem, kar je svojevrsten pečat donatorjev. Posamezen okrasek namreč kaže na to, kateri obrti so donatorji pripadali (pekovski, zlatarski in mesarski). Izvedeli smo, da je kapelico, ki je posvečena Antonu Martinu Slomšku in v kateri je tudi pokopan, papež Janez Pavel II. obiskal kar dvakrat v treh letih, kar se zgodi izjemno redko. Med sprehodom do naslednje točke, Gosposke ulice, so se gostje seznanili z zgodovino mesta, pa tudi s problemi in aferami, ki so in še odmevajo v mestu. Ogled smo po Slovenski ulici nadaljevali do Grajskega trga, kjer smo se ustavili ob spominski plošči, ki obeležuje postavitev in priključitev prve žarnice v mestu. Pod ploščo je napisan še zanimiv grafit »Zasveti! in zasij v stilu«. Na Trgu svobode smo si ogledali spomenik žrtvam II. svetovne vojne, vodič pa je povedal, da je ob vznožju spomenika vklesano pismo nekega vojaka pred usmrtitvijo. Pogovor se je nadaljeval z veselejšo temo: vinom. Naša zadnja postaja je bila Hiša stare trte. Tu smo si ogledali staro vinsko trto, za katero je vodič dejal, da ni zgolj najstarejša trta na svetu, temveč tudi zgodba o preživetju, saj je preživela obe svetovni vojni in še marsikaj. Naše kratko, a sladko potovanje smo zaključili tako, kot se spodobi: s pokušino vin in prijetnim klepetom. Janja Sterle (več na festivalskem blogu)
Refleksije Bibilja, prvi poskus
Vse ima svoj čas. Vsaka stvar in dogodek na svetu, njegov pomen, njegovi vzroki in posledice. Človek ima svoj čas, pred tem časom ga ni in po tem času ga ni, ko pa je njegov čas, človek živi. Dela dobro ali pa greši. Večina ljudi greši, se ne zmeni za to, kako malo časa imajo, mislijo, da so oni čas, da si ga lahko jemljejo in prirejajo, ker, če čas ni v tvoji oblasti, potem se počutiš majhnega in nemočnega. Iščeš oporo in pomoč pri nekom, ki ve več kot ti, ki je zmožen večjih stvari, ki pozna in ustvarja čas. Bog je v krščanstvu tisti, ki od samega rojstva in že poprej ve kaj se bo zgodilo s človekom, on ustvarja njegovo pot in mu sodi na koncu nje. Sodi po tvojih dejanjih, besedah in mislih. Zahteva brezkompromisno zvestobo. Pozna grešnike in jih kaznuje. Kaznuje in si poteši svojo jezo ter ljubosumje. Ve za tiste, ki so mu zvesti, jih preizkuša in, ko se izkažejo za zveste, jih preizkusi še enkrat in še tolikokrat, dokler smrtnik ni na samem robu svojega lastnega preživetja. Takrat se pokaže Gospod in te morda nagradi. Izbira plačilo zate, izbira, če plačilo dobiš. Ker on ima oblast nad vsem, ker je on vse ustvaril. V svoji veličini, s kriki in krili in toliko obrazi in tihimi glasovi, ljubeznijo in strašnim besom, ob medli žarnici v črni temi in ob luči, ki nenadoma zasije in ti zasolzi oči, se ziba in zvija in govori, Gospod govori! Nikogar ni, ki bi bdel nad obema, človekom in bogom, nikogar, ki bi lahko umiril bes in sodil dejanja onega drugega. On bdi nad teboj, nad vsem kar je bilo in še bo. Ti pa imaš sebi odmerjen čas, dokler zopet ne postaneš prah. Iva Š. Slosar
Ordinary People
Predstava ali bolje rečeno glasbenogledališki preformans z naslovom Ordinary people oz. Običajni ljudje je avtorski projekt ustvarjalcev iz dveh različnih držav, a s podobno (komunistično) preteklostjo. Tako tudi nastopajoči sami med seboj komunicirajo v dveh popolnoma različnih jezikih, hkrati pa so med seboj kljub jezikovni prepreki popolnoma skladni in povezani. Skozi predstavo, ki je vsakič malce drugačna in izboljšana, smo lahko priča tako poskočnim melodijam, ki razbremenijo napetost, kot elegantnim gibom igralcev, ki se poigravajo tudi s sceno samo – ta je namreč vsaj delno odvisna tudi od posameznega prizorišča predstave. Predstava je nastajala dve leti s presledki, izhaja pa iz frustracij glavnih likov – pa naj bo to zamuda enega najpomembnejših dogodkov v zgodovini tvojega naroda, ali pa le zamuda svoje prve predstave – občutek je navsezadnje na nek način podoben. Avtorji predstave bistvenega pomena sami sicer ne želijo izdati, vendar pa je rdeča nit, ki na koncu povezuje celoten nastop ravno misel o svobodi – svoboda do izražanja, ljubezni, identitete in sprejemanja, svoboda do nastopanja in uživanja v nastopu brez železnih ograj, ki bi nas omejevale. Svoboda kot nekaj, k čemur stremimo vsi, ne glede na to, kje smo in v kakšnem smislu jo dojemamo. Urša Majcen
Projekcije kratkih igranih filmov študentov UL AGRFT 1. dan – V četrtek smo si v sklopu filmskega
dela Borštnikovega srečanja ogledali tri kratke igrane filme študentov AGRFT. Prvi je bil na sporedu Šum režiserke Ize Skok. Film, v katerem ni dialoga, prikazuje mlado dekle, ki jo je zapustil oče in njeno mamo, ki jo je zapustil mož. Mati si je našla novega ljubimca, hči pa se počuti zapostavljeno, zato dela najrazličnejše reči, da bi pridobila mamino pozornost. Sledil je film Misli Roka Hvale, ki je gledalčevo pozornost z intimne ravni preselil na globalno oz. družbeno. Spremljamo Matejo, hči in starejšo sestro, ki jo pošljejo v prevzgojni center. Prikazan svet je modrih barv, sterilna in futuristična antiutopija, v kateri je kakršnakoli človeškost ali empatija zatrta. Kot zadnjega pa smo si ogledali film Slastni gnus Mihe Možina, v katerem na zelo nazoren način briše mejo med privlačnim in ogabnim. Znanstvenica Petra v želji, da bi izumila probiotični jogurt, ki dejansko deluje, začne izgubljati razum, ustvari pa nekaj, no … slastno gnusnega. Projekcije so potekale v prostoru GT22 ali v »dnevni sobi z dobrim zvokom«, kot se je po projekcijah pošalil Miran Zupančič, eden izmed gostov pogovora, ki je sledil, in profesor filmske režije na AGRFT. Drugi gost je bil Miha Možina, avtor zadnjega predvajanega filma. Govora je bilo o nastajanju filmov na AGRFT oz. predvsem o pogojih njihovega nastajanja. Kako glede na dane možnosti in omejitve (finančne, časovne, etične), posneti najboljši film, ki ga je pod temi pogoji sploh mogoče? In kako te iste omejitve vplivajo na slovenski film, ko se ta preseli izven okvira akademije? Tana Benčan
2. dan – Filmi, ki smo jih videli včeraj,
dokazujejo avtorstvo, izjemnost in individualnost študentov UL AGRFT. Na sporedu so bili trije kratki igrani filmi. Jogi in škatla v režiji Arona Horvatha je kratek road movie, ki na humoren in igriv način predstavil temačno problematiko vključevanja mladine v družbeni sistem. Dva fanta, Jogi in Davor, naletita na birokratsko oviro in sicer, da jima po pomoti dostavijo paket. Protagonist Jogi se odloči, da bo paket vrnil cilja pa ne more realizirati zaradi sistma, ki se ne ozira na posameznika, zato se odloči, da bo vajeti vzel v svoje roke in paket dostavil sam. Drugi film Oropana duša režiserja Augusta Adriana Braatza problematizira odnos med človekom danes in materialistično logiko kapitalizma z nadrealištičnimi primesmi. Braatz je inspiracijo za svoj kratki film dobil ob kraji kolesa. »Vsem mojim prijateljem so že ukradli kolo, ko so ga še meni, sem pa pomislil, kaj če bi naredil zgodbo o nekomu, ki krade kolesa, saj je to tu zelo aktualno, in o tem, da bi tat imel fetiš, povezan s tatvino, da ne bi kradel samo zaradi denarja,« nam je zaupal Braatz. Zadnji na sporedu je bil 1319. dan v režiji Domna Martinčiča. Film se osvobodi zgodbe. En dan. Mož se malo ustavi, nato gre dalje. Vizualno je film močan, nad izrečenim prevlada sugestija, zato filmska pripoved učinkuje s posebno zmožnostjo, da se v vsakem dotakne njegovih osebnih strun. Filmi, ki smo jih videli, dokazujejo avtorstvo, izjemnost in individualnost študentov UL AGRFT, še posebej bi izpostavila igralski govor, ki je bil osvežujoče organski. Ana Kolenc Sobota, 28. oktober 2017 | 3
foto: matej kristovič in boštjan lah
Zapis iz dnevnika Pa smo prišli do zadnjega dneva pred razglasitvijo rezultatov na festivalu. Na tem mestu sta primerni vprašanji: Kaj nam je letos ponudil Borštnik? Kaj se je dogajalo v lanski sezoni? Vsekakor lahko rečem, da je bila lanska sezona razgibana, raznolika in nadvse zanimiva tako v institucionalnih kot tudi neinstitucionalnih gledališčih. Selektoričin festivalski nabor nam je letos omogočil pregled nad razvojem in fuzijsko naravo trenutnega gledališča. Še več ... festival je letos dokazal, da eksperimentalno/sodobno in tradicionalno/klasično gledališče nista v bitki, kjer slednje izgublja, ampak morata in znata sobivati. Sedaj pa lahko le radovedno čakamo, kaj bo ponudila letošnja sezona. Benjamin Zajc
Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica (do 30. 4. 2017) Ksenija Repina, v. d. umetniške direktorice Petra Vidali, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Špela Lešnik, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina, urednica publikacij in spletnih strani Ana Gabrovec, Manja Gatalo, Mojca Kolar, Branka Nikl Klampfer, Maša Stošič, produkcija
Daša Šprinčnik, Špela Lešnik, organizatorki prodaje in oglaševanja Matic Gselman, tehnični vodja Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Simona Hamer in Nina Zupančič, voditeljici pogovorov o predstavah Manja Gatalo, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetah
Strokovna žirija Miko Jaakkola, Milan Madarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Uroš Trefalt Žirija za Borštnikov prstan Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina, Matjaž Zupančič Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan
GLAVNA POKROVITELJA
MEDIJSKI POKROVITELJI
POKROVITELJI
PODPORNIKI
DONATORJI
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM MARIBOR
PARTNERJI
Maribor, oktober 2017 | Bilten FBS ISSN 2385-8818 | Odgovorna urednica Manja Gatalo | Koordinatorja študentov AGRFT UL, Jaka Smerkolj in Tery Žeželj