Če bi morala za peti dan festivala izbrati pridevnik, rdečo nit ali nemara besedno zvezo, ki bi se približala opisu tega borštnikovega torka, bi si izposodila naslov knjige Mateje Pezdirc Bartol in ga naslovila kot Navzkrižje svetov. Razlaga je logična, saj nas že bežen pregled današnjega programa opozori, da bo danes vse od enajste zjutraj pa do desete zvečer festival oživljal vse veje povsem različnih odrskih umetnosti in umetnikov – tako domačih kot tujih. Zjutraj se bomo pogovarjali o igri usode, funkciji veseloigre in procesu nastajanja lete in tako skupaj z ustvarjalci uprizoritve Leonce in Lena zakorakali v drugo polovico 52. festivala Borštnikovo srečanje. Sledil bo drugi pogovor v sklopu Knjig na FBS, tokrat s poudarkom na eksperimentalnem, lutkovnem in dramskem gledališču. Dvorano Vetrinjskega dvora bomo naposled zamenjali za Prvi oder Prve gimnazije Maribor, kjer bomo priča dvema bralnima uprizoritvama finskih dramatikov Sirkku Peltola in Pipse Lonka. V nadaljevanju se bosta srečala še dva umetniška pola, in sicer glasba ter gledališče (Zgodba o harfi), prav tako pa bo festival še enkrat opozoril na gostujoče finske umetnike. Sad Songs from the Heart of Europe bo logično nadaljevanje že videnega Zločina in kazni, Peter Kušter in Ljubezničenja pa lep zaključek glasbeno-gledališkega torka. Tako kot včeraj, nam bo tudi danes z odra mahal Nik Škrlec (Nemoč ) in tako bomo pod streho pospravili še en festivalski dan. Skupaj z ustvarjalci bomo danes dokazovali, da se lahko tudi povsem navzkrižni umetniški svetovi povežejo v povsem smiselno, funkcionalno in zagotovo uspešno celoto. Prepričajte se, da je temu res tako in se nam pridružite tudi v petem festivalskem dnevu. Eva Kučera Šmon
FOTO: peter uhan
Navzkrižni umetniški svetovi
BILTENFBS0524|10|17
2 4 . 10 . 2 017
20.00 | Stara dvorana
Tekmovalni program + Showcase
The Tiger Lillies, Julian Crouch, Phelim McDermot
Peter Kušter Naslov izvirnika Struwwelpeter SNG Nova Gorica Premiera Première 7. 12. 2016, SNG Nova Gorica Predstava traja 1 uro 30 minut in nima odmora. Režiserka Director Ivana Djilas • Prevajalec Andrej Rozman Roza • Dramaturginja Ana Kržišnik Blažica • Lektor Srečko Fišer • Avtorji aranžmajev Boštjan Narat, Blaž Celarec, Joži Šalej • Korepetitor Joži Šalej • Scenografka in oblikovalka lutk Barbara Stupica • Kostumografka Jelena Proković • Koreografka Maša Kagao Knez • Svetovalec za animacijo lutk Brane Vižintin • Oblikovalec svetlobe Samo Oblokar • Oblikovalka maske Tina Prpar • Asistentka scenografke Ana Žerjal • Asistentka kostumografke Neli Štrukelj Igrajo Ana Facchini • Kristijan Guček • Peter Harl • Gorazd Jakomini • Patrizia Jurinčič Finžgar • Jure Kopušar • Matija Rupel • Marjuta Slamič • Andrej Zalesjak Glasbeniki Blaž Celarec • Boštjan Narat • Joži Šalej
Bizarna opereta kultne londonske skupine Tiger Lillies je nastala kot priredba slikanice Struwwelpeter, ki jo je leta 1845 napisal nemški umetnik in psihiater Heinrich Hoffmann. Njihova uprizoritev je prejela mnoge nagrade ter besedilo poslala v svet. Uprizarjali so ga skorajda v vseh večjih gledališčih od burghtheaterskih do brodwayskih odrov. Svoje mesto je našla tudi v ciničnih ameriških serijah, kot je npr. Family guy. Zgodba pripoveduje o slabem vedenju otrok in posledicah, ki sledijo, hkrati pa pokritizira tudi starše. Navdana je s črnim humorjem in pedagogiko, ki strah uporablja kot učni pripomoček – tako za odrasle kot otroke. Skozi predstavo, ki jo je režirala Ivana Djilas se bomo sprehodili skozi zgodbe več otrok, ki zaradi slabega vedenja (skoraj) umrejo. Deklica, ki se igra z vžigalicami, se bo zažgala in fant, ki noče jesti, se bo izstradal. Skorajda Wilsonovski karakterji bodo publiko s črnim humorjem in groteskno morbidnostjo popeljali v svet, ki se zdi skrajno fantazijski, a je pod vsem kičem še kako naš, sedanji.
Benjamin Zajc
2 4 . & 25 . 1 0. 2 0 17
18.00 |Mali oder
Mostovi + Finski fokus
Kristian Smeds
Sad Songs from the Heart of Europe sadsongskomplex:fi (FI) Predstava traja 1 uro 30 minut in nima odmora. Režiser Jari Juutinen Scenografi Riitta Ukkonen, Jari Juutinen, Liisa Sofia Pöntinen • Oblikovalec luči Teemu Nurmelin • Oblikovalci zvoka Opa Pyysing, Jari Juutinen, Liisa Sofia Pöntinen Igra Liisa Sofia Pöntinen
foto: Aki Loponen
Sad Songs from the Heart of Europe je predstava finske produkcije, ki razkriva zgodbo skozi deset pesmi. Temelji na romanu Dostojevskega Zločin in kazen, a fokus premakne z Razkolnikovega na njegovo izvoljenko Sonjo, ki je prisiljena v prodajanje svojega lastnega telesa. Protagonistka govori o svojem zapitem očetu, o mačehi, ki jo je pahnila v prostitucijo in o srečanju z mladeničem z grozljivo skrivnostjo. Predstava pa je hkrati tudi odraz Evrope. Govori o naraščajoči brezposelnosti in revščini, deziluziji, ki nam jo vsiljujejo politični programi, melanholično pa osvetli tudi razmerje med srečo, bogastvom in obupom mladega človeka. Mračna podoba Sonje naslika surovo in obenem ganljivo ljubezensko zgodbo, ki navkljub žalostnim podobam premore usmiljenje za ubogo človeško dušo in ohrani vero v čisto ljubezen. Tudi v najtemnejših časih je moč najti luč in čudež. Tjaša Lešnik
Intervju s pevko, igralko, harfistko in performerko Zvezdano Novakovič o avtorskem projektu Zgodba o harfi DB: V vaši glasbeno-lutkovni predstavi nas popeljete v mistični svet finske mitologije. Kaj vas je pritegnilo ravno k njej? ZN: »Finska ljudska glasba me že od nekdaj spremlja. Gre za Karelijsko glasbo; to so ljudske pesnitve iz finske pokrajine Karelija. Delo, iz katerega predstava izhaja, se imenuje Kalevala in je zbirka epov. Že pri Carmini Slovenici sem se srečala s Kalevalo in prvič slišala melodijo, ki jo v samem začetku igram. Epska pesnitev se v celoti poje, Kalevala ima, mislim da preko 5000 verzov, 52 spevov, vsak spev pa ima svojo melodijo. Prejšnja leta sem sodelovala tudi s finskimi ljudskimi pevci, ki so me naučili napeve iz Kalevale. Ti napevi pripovedujejo zelo močne zgodbe, nato pa sem izvedela, da obstaja celo en spev, ki govori o tem kako je nastala harfa. Ampak ta harfa ni tak instrument kot ga poznamo mi, imenujejo ga Kantele ali tudi Arpa. Kantele so bolj podobne citram, torej se jih položi na noge in se igrajo vodoravno. Ko sem izvedela za zgodbo o harfi, sem si zaželela naredit predstavo. K sodelovanju sem povabila Tina Grabnarja s ciljem, da v predstavi odpremo
še drugo dimenzijo, ne samo glasbene.« DB: Torej je bila predstava zasnovana od samega začetka kot preplet glasbe in lutkovnega gledališča? ZN: »Bila sem odprta za Tinove predloge. Ker gre za res velik tekst, ki lahko zelo hitro izgubi pozornost in koncentracijo gledalca, sem se zavedala, da ne smem ostati pri avtentični izvedbi, pri kateri se ne izraža emocije in se samo poje. Tekst je potreboval novo dimenzijo, zato sem želela predstavo tudi gledališko, performativno odpreti. V drugem delu predstave se glasbeni del začne prepletati z lutkovnim gledališčem.« DB: Je besedilo, ki ga izvajate vaša, interpretacija ali se držite prevoda originalnih spevov? ZN: »Original je napisal Elias Lönnrot, ki je 50 let zbiral ljudske zgodbe po celi Finski in jih združil v mitološko Kalevalo. Prevod je naredila Jelka Ovaska. Menim, da je to fantastičen prevod, ker lahko vzamem avtentično pesem in jo izvajam v slovenskem besedilu. Zgodba je res zelo dobro napisana in opisana, lepo teče; gre pa za višji jezik in moram biti pozorna katere besede naj izpostavim, da se zgodba jasno razvija naprej.« Deja Bečaj
Knjige na FBS Založba Maska in KUD AAC Zrakogled
scenskih umetnosti z izrazito mero sociološke in filozofske razsežnosti. Omenjena je bila še Maska, časopis za scenske umetnosti, ki tokrat obravnava gledališče animiranih form in zgodovino Tanztheatra. Sledil je Zrakogled s Simono Semenič, eno najbolj prepoznavnih slovenskih dramatičark, performerk in dobitnico treh Grumovih nagrad, ter urednikom Gašperjem Malejem. Spregovorila sta o Simoninem esejistično-romanesknem prvencu Me slišiš? (Zrakogled, 2017), ki vsebuje tri avtobiograske drame (za njih je izvedla tudi performanse) Jaz žrtev (2007), Še me dej (2009) in Drugič (2014), v katerih avtorica s pomočjo romanesknih didaskalij, komentarjev in refleksij vstopa v prostor bralca oz. gledalca in v njih problematizira denimo proces prijavljanja projektov na razne inštance. Brezkompromisno razgali tudi osebno stisko ob soočenju z raznimi bolezenskimi diagnozami, ki še danes ostajajo, čeravno zadevajo vse človeštvo, izrazito tabuizirane in se o njih težko govori. Prijeten in zelo informativen enourni pogovor je zaključila Simona z branjem odlomka iz svoje knjige.
V nedeljo smo se zbrali v dvorani Vetrinjskega dvora z namenom, da se seznanimo s svežimi publikacijami zavoda Maska in kulturnoumetniškega društva Zrakogled. V pogovoru z Manjo Gatalo so se nam predstavili štirje gostje. Prvi je govoril Tomaž Kraigher, ki je predstavil knjigo Ko se zgodi ples/ Zapisi, dokumenti, spomini (Maska, 2016) v kateri je na približno tristo straneh v različnih oblikah predstavljeno življenje plesalke, koreografinje, vélike pedagoginje in pionirke sodobnega plesa pri nas, Tomaževe matere, Žive Kraigher. S pomočjo Živinih učenk – Neje Kos, Brede Kroflič, Gordane Schmidt in pa Amelie Kraigher (Maska), Nine Meško (JSKD) in likovnega urednika Dušana Muca je Tomaž posthumno uredil Živine dnevniške zapiske, fotografije, kritke, še ne slišane zgodbe, razvoj njene plesne metode, skratka zajetno gmoto izredno kvalitetnega, pomembnega materiala, ki se postavlja kot prvo knjižno delo in v celoti ter zelo nazorno orisuje sceno sodobnega plesa Nika Prusnik Kardum od 30. pa do 90. let prejšnjega stoletja v Sloveniji. Urednica Amelia Kraigher je v nadaljevanju kot zanimivo izpostavila še knjigo Družbena koreografija (Maska, 2017) avtorja Andrewja Hewitta. Avtor v njej razširja pojem koreografije in jo misli skozi razne družbene in politične strukture, hkrati se ukvarja z bistvenimi obdobji iz zgodovine plesa in nam ponuja vpogled v mehanizem
FOTO: željko stevanić
Refleksije Leonce in Lena
2 4 . 1 0. 2 0 17 22.00 | Klub KGB AGFRT
Kaj neki se zgodi, ko oder postane pista? Lahko uživamo ob podobah, slikah in ob njih čutimo? Nas lahko zadovolji vizualna podoba? Ali res hodimo v gledališče po zadovoljitev? Morda po provokacijo? Smeh? Novost? Spremembo? Ne glede na privlačno estetiko in ujemanje gibljive scenske konstrukcije, ki odraža ujetost in izkrivljenost družbe in družbenih norm, po katerih se ljudje pač moramo ravnati, na drugi strani pa ji stoji »nedvorjansko« življenje, zunanja svoboda, ki ni ujeta med stropom in tlemi, med vsem tem še vedno najbolj privlačijo medčloveški odnosi oziroma dramski karakterji, igralci. Oni tudi v redkobesednosti s svojo energijo vnašajo življenje na pisto, ki nepristnost tako dobro imitira, da se že sama zateka vanjo. Ta »pista« in dvorjansko življenje parafrazirata včasih takoimenovani višji sloj, danes pa lahko kar vse nas, ki smo prisiljeni živeti po družbeno sprejemljivih normah. Leoncu in Leni je zapovedano, da se morata poročiti, pa se sploh ne poznata. Za njiju je to nuja in ljubezni tako ni mogoče vzgojiti. Zgodi pa se lahko v naravi, na svobodi, izven zidov, kjer se na begu mlada prestolonaslednika tudi spoznata in zaljubita. Potem pa to pripeljeta na dvor, med zidove. Živost zakleneta v formalnost, kar prikazuje tudi sama vizualna podoba predstave.
Ljubezničenja
Nina Kuclar Stiković
Produkcija magistrskega programa Dramska igra, smer Gledališko petje
Težko je pisati o predstavi Zločin in kazen, zato naj mi bralci oprostijo skromnost v besedah in stavkih pa tudi v koherentnosti zapisanega. Lahko napišem, da gre za intimno in celovito izkušnjo gledališča. Ni bilo konja, ne konjske glave, ne CD predvajalnika na avtobusu (skoraj še tega ne bi bilo), ne Georgeja, ampak kakor je rekla Tamara Avguštin, je na koncu pomembno to, da se družimo. Gre za dogodek, za druženje … Ustvarjalci in gledalci so prijatelji. Realnost in tisto drugo, fikcija, predstava, igra, se stapljata in prelivata prva v drugo in obratno. Prehajanje med liki, prostori, glasbo in tišino, plamenom in temo se ne konča, kakor tudi predstava še po poklonu odmeva po tunelu. Ni pretvarjanja, ampak je, kar je, kakor je. In to, kar je, je čisto blizu nas, okoli nas, v nas in nemara tudi o nas. Ustvarjalci se ne ukvarjajo s t. i. aktualizacijo, ni potrebna. Zgodba napisana v več kot 500 strani dolgem romanu ni bila črtana, skrčena na nekaj prizorov, ki naj bi bili po mnenju »nekoga« najvažnejši in bi najbolje reprezentirali tisto, na kar naj bi se predstava osredotočala. Ta predstava, ta zgodba se odvija v vsem svojem obsegu. Gre za neizmerjene širine, po drugi strani pa za detajle, vse se vrti okoli njih in se nebrzdano zaletava vanje, kakor vešča v plamen. Povedano nam je bilo česa vsega ni bilo, priča pa smo bili vsemu, kar je bilo, a tega ne bi znala našteti. Kakor pravzaprav ne znam napisati ničesar tehtnega in mogoče je tako tudi prav, saj nenazadnje ne gre za teorijo, pač pa za meso in kri.
Premiera 22. 5. 2017, SOHO Bar Predstava traja 1 uro. Kabaretistki in avtorici besedila Zala Ana Štiglic • Sara Dirnbek Glasbeniki Rok Lopatič klavir • Primož Fleischman saksofon • Aleš Rendla bobni • Aleš Avbelj kontrabas Avtor glasbenega aranžmaja Žare Prinčič Dramaturginja Pia Vatovec Kostumografka Lilijana Ban
Oblikovalec zvoka Jakob Ostanek Avtor likovne podobe Anže Korenjak Mentorji Gledališko petje red. prof. Žare Prinčič • Darja Švajger Jezik in govor asist. dr. Nina Žavbi Milojević
Mesto, v katerem živita in ustvarjata kabaretistki Rosalee in Šarlotta, ima eno kavarno, eno beznico, eno kinodvorano, eno špecerijo, en park in nešteto moških, z njimi pa nešteto zgodb, ki imajo različne akterje, dogajalne prostore in začetke – ter podobne konce. Skozi glasbo (in neredko tudi strategije zapeljevanja) iz preteklosti iščeta vsaka svojo prihodnost v tem mestu in zdi se, da jima srečo v njej lahko prinese le ljubezen določenega pravega moškega – pa naj bo slikar ali ornitolog – a do takrat se morata preljubezničiti čez kup blesavih vicev, praznih obljub in umazanih nogavic. Število ljubimcev in z njimi povezanih razočaranj pa vztrajno narašča … Kabarejska predstava je nastala kot zaključno delo študentk podiplomskega študijskega programa gledališko petje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, Sare Dirnbek in Zale Ane Štiglic, na odru pa ju spremlja glasbena zasedba v sestavi Roka Lopatiča, Primoža Fleischmana, Aleša Rendle in Aleša Avblja. »Vse nesrečne zaljubljenosti vodijo do enakih zaključkov.« - Rosalee »Na svetu je toliko čudovitih moških, pa imam samo par rok in eno samo srce« - Šarlotta Pia Vatovec
Zaničniško odmaševanje suverenosti: Pogovor z Andrejem Rozmanom Rozo Odmaševanje je politična predstava, ki meji na obred. Vsaka ponovitev ima namreč novo pridigo, nove pesmi, včasih tudi nove pevce. O tem zanimivem projektu sem se pogovarjal z očetom Odmaševanja, Andrejem Rozmanom Rozo: »Projekt obstaja že zelo dolgo, začeli smo ga 2009 in ga v enem letu že imeli v tem formatu, kot ga vidite danes – odmaševanje. Samo, da se je potem zelo širil. Zdaj imamo ogromno pesmi, imamo še
Zločin in kazen
Iva Š. Slosar
Zgodba o harfi Zgodba o harfi je čudovito srečanje glasbe, pripovedi in lutkovnega gledališča. Zvezdana Novaković, avtorica glasbe in izvedbe, gledalca v predstavo povabi z nagajivo zarotniškim nasmehom; s svojo celostno podobo primerno izžareva čarobno naravo zgodbe. Gre za finski ep o kalevali, čudežnem glasbilu, ki ga junak zgodbe napravi iz okostja ulovljene ščuke in nanj zmore igrati le on sam. Harfa, sorodnica mistične kalevale, je medij za oblikovanje zgodbe in občutja, kot tudi glavni scenski element – z ostalimi minimalističnimi, a skrbno premišljenimi predmeti tvori atmosfero starodavnosti in mitičnosti. Režiser Tin Grabnar se znova dokazuje s preprostimi, a izjemno inteligentnimi pristopi; igralka zgolj z nekaj drobnimi figurami, ki jih nosi na obleki in s svojimi gestami (dlan prepričljivo spremeni v ribo ali z njo pokaže junakovo čustvovanje) poda zgodbo, pospremljeno z začaranim izvajanjem glasbe. Tudi prostor GT22 sinhrono diha s predstavo in ji nudi posebno intimo, ki dopušča svojevrstno zavezništvo med izvajalko in občinstvom. Kot je zapisani ep Kalevala zbirka poetičnih prikazov življenja v finski preteklosti, je Zgodba o harfi poetična glasba, ki uokviri gledalčev moment sedanjosti. Tjaša Lešnik veliko več, za vsaj eno uro več in tudi ta material včasih še igramo. Danes ga pač nismo. To Odmaševanje se lahko z izborom pesmi naredi krajše ali pa daljše – od pol pa tudi do tri ure.« Roza je še dodal, da je bila tudi njegova politična kampanija del tega projekta, saj meni, da je vloga predsednika biti verski vodnik. Včerajšnji obred je ubral srednjo pot, trajal je uro in 45 minut. V tem času smo slišali kar nekaj humornih in družbenokritičnih Rozinih pesmi ter njegovo pridigo o slovenskem jeziku, politiki in suverenosti. Benjamin Zajc Torek, 24. oktober 2017 | 3
foto: matej kristovič in boštjan lah
Zapis iz dnevnika Festivalski tempo se stopnjuje, vedno več je predstav in spremljevalnih dogodkov. Teme, ki so jih umetniki tokrat pihnili v borštnikov balon, so se dotikale predvsem družbenokritičnih problemov in osamljenosti. Nekatere so to izražale bolj očitno, druge malo manj. Morda je tudi to do neke mere prispevalo k rahli morbidnosti v zraku, ki je nastala po predvajanju posnetka predstave Svetovalec, ki je v junijski tragediji izgubila prvaka svoje gledališke hiše. Benjamin Zajc Predstavitev mednarodnega projekta Evropske poti zgodovinskih gledališč jutri, 25. 10. 2017, ob 12.00 bo na Komornem odru. Za jutrišnjo predstavo Macbeth se toplo oblečite, ker bo poteka v avditoriju Lutkovnega gledališča Maribor.
Kdo smo Alja Predan, umetniška direktorica (do 30. 4. 2017) Ksenija Repina, v. d. umetniške direktorice Petra Vidali, selektorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmi Špela Lešnik, producentka mednarodnega programa Ksenija Repina, urednica publikacij in spletnih strani Ana Gabrovec, Manja Gatalo, Mojca Kolar, Branka Nikl Klampfer, Maša Stošič, produkcija
Daša Šprinčnik, Špela Lešnik, organizatorki prodaje in oglaševanja Matic Gselman, tehnični vodja Nenad Cizl, oblikovalec Boštjan Lah in Matej Kristovič, fotografa Saša Huzjak, spletni skrbnik Franci Rajh, arhivar Simona Hamer in Nina Zupančič, voditeljici pogovorov o predstavah Manja Gatalo, voditeljica pogovorov o knjižnih novitetah
Strokovna žirija Miko Jaakkola, Milan Madarev, Maja Šorli, Simona Semenič, Uroš Trefalt Žirija za Borštnikov prstan Ljerka Belak, Blaž Lukan, Vlado Novak, Ksenija Repina, Matjaž Zupančič Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan
GLAVNA POKROVITELJA
MEDIJSKI POKROVITELJI
POKROVITELJI
PODPORNIKI
DONATORJI
SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM MARIBOR
PARTNERJI
Maribor, oktober 2017 | Bilten FBS ISSN 2385-8818 | Odgovorna urednica Manja Gatalo | Koordinatorja študentov AGRFT UL, Jaka Smerkolj in Tery Žeželj | Lektura Tana Benčan