bilten fbs 7 četrtek, 21. oktober 2010
Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si
tekmovalna predstava
Gledališče: raj ali pekel?
Ingmar Bergman
Borštnikovo srečanje ponuja paleto tako tematsko kot stilno različnih predstav, strokovnih pogovorov, bralnih uprizoritev ter takšnih in drugačnih dogodkov. Vrvež festivala se je letos razširil tudi izven mariborskega gledališča in njegove okolice, saj so dogodki razpršeni po različnih koncih centralnega dela mesta. To se je izkazalo za odlično potezo. Posebej živahni so jutranji pogovori o uprizoritvah, ki so v Naskovem dvorcu. Konflikti ter preizpraševanja o smislu eksistence, ki so obravnavani na gledaliških odrih, se pojavljajo tudi na teoretskih dejavnostih. Kot je na primer preizpraševanje o smislu in obstoju dramaturga na sobotnem simpoziju ter trki različnih mnenj o letošnjem izboru tekmovalnih predstav. Vendar to ni negativno, kot je mogoče razumeti, temveč prav nasprotno, saj vzpodbuja razmišljanja ter vzpostavitev novih mnenj. Vendar se sprašujem, kje je zdaj ta rajskost gledališča, o kateri piše kolegica z mariborske Filozofske fakultete v včerajšnjem biltenu (z vsem spoštovanjem do njenega pisanja ter s kančkom zavisti do njenega dojemanja gledališke umetnosti), kje je stanje večne blaženosti in užitka, ki naj bi nam ga ponujala nebesa oz. v tem primeru gledališče. Vse prevečkrat ga gledam kot trdo delo, pri katerem ni zagotovljenega uspeha, kot pehanje za idejami, ki včasih niso izvedljive ali sprejete. Ob spremljanju predstav se srečujem z brutalnimi posilstvi, umori, vojnami, grotesknimi prizori seksualnosti, izgubljenimi ljubeznimi, bolestnim iskanjem duševnega miru ter s podobnimi grozodejstvi, ki so za nameček še oropana srečnega konca. No, takega raja si pa res ne želimo. Seveda pa še vedno obožujem gledališče ter vse užitke, ki jih ponuja: užitek poslušanja zgodbe, užitek znaka, razumevanja in konec koncev tudi identifikacije, užitek občutiti čustva in strasti, ki nam jih je vsakdanje življenje doslej, na srečo ali na žalost, prihranilo. Tereza Gregorič
4 bilten fbs 07
Persona
MIHA FRAS
Pokrovitelji
uvodnik
Ko tišina kriči in je glas ekspliciten indikator (osebne) nesreče Po februarski uprizoritvi Jesenske sonate, katere scenarij in film sta nastala pod prsti kultnega Ingmarja Bergmana, je režiser Janez Pipan pod drobnogled vzel Švedovo Persono. Psihološka drama, premierno uprizorjena v Mini teatru, je močna in emocionalno nabita gledališka izkušnja – gledalec dogajanje na odru nezavedno transformira v lastno izkušnjo. Dva svetova, prvi tih in introvertiran prostor igralke Elizabet Vogler (Polona Juh/ Pia Zemljič), drugi glasen in neposreden niz vseh psihofizičnih dražljajev medicinske sestre Alme (Janja Majzelj), se v svojem bistvu zlijeta v zaključeno entiteto. Poanta osamljenosti, duševnega nemira in obupanosti, četudi (pri Almi) skritih za masko navidezne zaupljivosti in odprte komunikacije, se mojstrsko izriše ob samem koncu predstave, ko zvok motorne žage predirljivo zareže globoko v ušesa in refleksno spodbu-
di k razmišljanju. Oba svetova namreč predisponira Bergmanov srž dotičnega dela: vsak človek, čeravno svet zase, nosi prtljago, je determiniran, običajno – kot v Personi – že v primarni družini, v najzgodnejšem otroštvu. Alma ne zmore presekati meča preteklosti, (v resnici) želi postati mati devetim otrokom, dobra žena in skrbna gospodinja. Igralka hote izgubi glas, umolkne, torej – v smislu odrske prezence – izgubi tudi sebe. Igra svetlobe in senc je igra človeške psihologije, ki na plano pronica ob dvojici diametralno nasprotujočih si žensk, ki z izjemno izpovedno intenco skonstruirata – ob pomoči budnega spremljevalca, obrobnega in diskretno osvetljenega komentatorja dogajanja – (ne)fiktivni gledališki dogodek. Skozi celotno predstavo se nenehno srečujeta in dopolnjujeta in tvorita ubran ter efektiven duet film – gledališče, združita Bergmanovi najljubši umetnosti. Tako je oblikovanje odrske svetlobe analogno filmskemu kadriranju, kot nekakšen kompromis in poklon ustvarjalcu legendarnih scenarijev in filmov (kopica gledaliških režij ga nekako
ni izpustila iz primeža anonimnosti), in zvesto sledi dejstvu, da je Persona, tako kot (skoraj) celoten Bergmanov opus, stičišče fotografije in gledališča. Predstava bazira na moči besede in molka, ki sta ujeta v preigravanje in manipulacijo z lučjo. Izpovedna moč glasne Alme je enaka nememu, a vendarle jasnemu Elizabetinemu reflektiranju sveta. Bergman je črpal iz senc svojega otroštva, Persona črpa iz vseh najbolj skritih človeških občutenj, strahov in bojazni. Nema Elizabet, katere predikat je lahko zgolj še ena izmed številnih igralskih transformacij, igra pač, se na koncu povrne na oder (po svojo novo vlogo), komunikativna Alma pa igra vlogo ekspeditivne medicinske sestre, bodoče matere čete otrok (še naprej). Njuna identiteta je zopet vzpostavljena, vloge so napisane, občinstvo je pred vrati. Vnovični krog eksistenčnih in intimnih vprašanj je ponovno pripravljen za pogon. Se je sploh pametno (truditi) spreminjati? Anita Volčanjšek bilten fbs 07 1
komentar
Ingmar Bergman
Analiza ali dogodek?
Persona
Na včerajšnjem pogovoru o predstavi Cenci so se povsem nepričakovano razkrila mnenja, ki jih od povsem običajnega pogovora nismo pričakovali. Navadno so tovrstne debate za povprečnega poslušalca pretežno nezanimive in so intrigantne le izjemoma, kadar svoje mnenje izrazi kateri od prisotnih gledalcev predstave. Zanimivost včerajšnjega pogovora, zaradi katerega je nastal ta sestavek, je v nenavadnem priznanju moderatorja, da je od obravnavane uprizoritve odšel, zanimiva pa je tudi pripoved o reakciji na to njegovo dejanje. Dejanje povezovalca debate je povsem legitimno, a prisotni so podvomili v njegovo kompetentnost pri moderiranju. Pomisleke sta najprej izrazila režiser in direktorica gledališča. Čeprav se glasovi niso povzdignili nad običajno mero decibelov, je bilo mestoma čutiti ciničnost in provokacijo. Tekom burne debate se je pojavila zanimiva teza, da je katera koli uprizoritev namenjena dogodku in ne
Mini teater Ljubljana 21. 10. 2010, 20.00 Stara dvorana – tribuna Predstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora. Avtor priredbe in režiser Janez Pipan Kostumografinja Rosana Knavs Scenografinja Ana Rahela Klopčič Avtor glasbe Aldo Kumar Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Volk Svetovalec za gib Branko Završan Igrajo Sestra Alma Janja Majzelj Gospa Vogler Polona Juh/Pia Zemljič Zdravnica Jožica Avbelj On Branko Završan Moški z motorno žago Anže Kreč
informator
Janez Pipan
refleksija analizi. Dogodek kot tak je osnova uprizoritvenih umetnosti. A ker smo na festivalu, ki ocenjuje najboljše uprizoritve pretekle sezone v slovenskem prostoru, se moramo zavedati, da je za vrednotenje posameznih uprizoritev potrebna tudi analiza. Gledalec, ki pride v gledališče, da bi doživel užitek ob gledanju, mora med predstavo samo in po njej nujno analizirati videno skozi lastno rešeto mnenj in načel. Šele tako se ustvari prava ocena posameznega dela. Dogodek nudi nešteto možnih interpretacij in analiz. Vsaka od možnosti je lastna posamezniku. Ali je delo dobro ali slabo, sodi stroka. Ali je dalo kaj v razmislek ali v poduk, sodi občinstvo. Morda je za nastalo situacijo krivo pomanjkanje kritičnosti in analize v našem prostoru, kjer se večkrat prehitro zadovoljimo z enoznačnimi in medlimi kritikami, v profesionalni sferi pa si prepogosto ne upamo na glas spregovoriti o nujnosti gledališke kritike kot kazalcu kakovosti uprizoritvenih umetnosti. Rok Andres
Njegova diplomska uprizoritev Mrožkovega Tanga je kot prva akademijska predstava v zgodovini prejela veliko nagrado Borštnikovega srečanja leta 1979. Od 1980 do leta 1991 je v Slovenskem mladinskem gledališču zrežiral vrsto uspešnih predstav. Režiral je tudi v drugih slovenskih in jugoslovanskih gledališčih. Doslej se je podpisal pod 46 uprizoritev. Za svoje delo je prejel številne nagrade: nagrado zlata ptica, nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a, Župančičevo nagrado, tri Borštnikove nagrade za režijo, nagrado Prešernovega sklada. V letih od 1994 do 2008 je bil ravnatelj SNG Drame Ljubljana, od leta 2009 pa je zaposlen kot hišni režiser v SLG Celje.
Dokaz, da je prihodnost gledališke umetnosti v Sloveniji bleščeča, je bila včerajšnja predstava Marija Stuart v izvedbi igralk z AGRFT-ja. Po nastanku je predstava še dokaj »mlada«, saj je svojo premiero doživela pred slabimi štirimi meseci. Zasnovana je na Schillerjevi tragediji, ki obsega pet dejanj. Zgodba z zgodovinsko obarvano tematiko daje predstavi poseben čar, saj nas popelje v konec 16. stoletja, ko je Angliji vladala kraljica Elizabeta I. Marija Stuart je škotska kraljica, obenem pa, poleg Elizabete I., potencialna kraljica Anglije. V primeru, da bi Elizabeta I. umrla, bi se Marija povzpela na prestol, zato je bila njena največja nasprotnica. Marija je zaradi sumničavih in nerazrešenih okoliščin smrti svojega drugega moža, zaradi pripadnosti katoliški veri, ki se ji za noben denar ni hotela odreči, in ne nazadnje zaradi poroke s protestantom morala z domače Škotske pobegniti v Anglijo. Pričakovala je, da jo bo kraljica Elizabeta tam zaščitila, a jo je ta, na njeno grenko razočaranje, dala prisilno zapreti in izvedla njeno odstavitev. 2 bilten fbs 07
Uprizoritev je zasnovana na izmišljenem srečanju Elizabete in Marije tik pred njeno odstavitvijo. Marija prosi Elizabeto za milost, vendar se ne želi pokoriti njeni volji, posledično Elizabeta seveda noče popustiti. Zaradi domneve, da se želi znebiti Elizabete, je Marija obsojena na smrt. Elizabeta na začetku še dvomi o podpisovanju smrtne obtožbe, a se nazadnje le odloči za to z izgovorom, da njen narod to pričakuje in zahteva od nje. Marija Stuart je zgodba o »velikih« odločitvah, o pohlepu in neusmiljenem boju za vladanje. Odlična igralska zasedba je izrisovala natančne občutke razočaranja, jeze, žalosti, obupa in prošnje za milost na eni strani ter občutke vzvišenosti, pohlepa, veliko brezčutnosti, za vzorec sočutja in dokončen občutek zmage na drugi strani. Neverjetna predstava in izredna igralska zasedba – po zaslugi AGRFT – zagotavljata, da bo naš kulturni prostor v prihodnje zaslužil še večji ugled, kot ga ima sedaj. Ob predstavah, kot je bila včerajšnja, smo lahko ljubitelji gledališča izjemno zadovoljni in lahko uživamo v nestrpnem pričakovanju novih predstav. Viktorija Aleksovska
Gledališki dogodek brez besed je mogoč. Glasba kot medij sporazumevanja in sporočanja je zadostno močan odrski element, ki osmisli gledališki nastop in abstraktira konkretnost. Glasbena predstava Miza poljske skupine Karbido gledalca nagovori z inovativno vpeljavo nenavadnega instrumenta in nas popelje na pot akustičnih užitkov. Miza je prostor za štiri glasbenike, ki predstavljajo vzhod, zahod, jug in sever. Štirje glasbeniki, ki delujejo ubrano in usklajeno diametralnim vlogam navkljub, za mizo ustvarijo veliko več od njenega denotativnega pomena. Goli gledališki rekvizit se preobrazi v simbol. Ob glasbenem užitku, ki ga performans ponudi, se legitimno postavi vprašanje transformacije v igralce. Kakor lahko preberemo iz spodnjih komentarjev, je Miza bolj kot z igralsko intenco prepričala z
Meso ali Razodetje
jutri 10.00 | Dvorana A. Trstenjaka, rektorat UM | 3 h | Mednarodni simpozij AICT in DGKTS Interkritika | 11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Persona in Leonce in Lena | 15.00 | Dvorana A. Trstenjaka, rektorat UM | 3 h | Mednarodni simpozij AICT in DGKTS Interkritika | 15.00 | Naskov dvorec | Delavnica z režiserjem Zoltánom Balászem za študente AGRFT | 17.00 | Amfiteater II. gimnazije | 1 h | C. Collodi, J. Lorenci Ostržek – Lutkovno gledališče Maribor | 18.00 | Komorni oder | 45’ | I. Cankar, J. Souček Kurent – Mini teater Ljubljana | 19.00 | Kazinska dvorana | 2 h | S. Horvat in ustvarjalci Manifest K. – E. P. I. center, Dramsko društvo MUKI | 21.30 | Mali oder | 1 h 45’ | P. Marber Od blizu – Drama SNG Maribor |
Sporočamo vam, da današnja predstava Boga ni. Vse je dovoljeno odpade. Zahvaljujemo se za razumevanje.
inovativnim pristopom glasbeno-gledališkega dogodka. Dva obiskovalca sta se namreč strinjala, da je do izraza vsekakor bolj prišla glasbena plat, kar je tudi Mizin – glede na štiri izobražene glasbenike – atribut. »Miza je koncert, ki se trudi biti uprizoritev. Ampak zaradi predvsem glasbene narave koncepta, mu levitev v uprizoritev ne uspe, četudi bi bila nujna. Potemtakem bi bil lahko vsak koncert gledališki dogodek.« »Pozitivno, sveže, sproščeno, inovativno. Za Borštnikovo srečanje je super, da je vpeljalo predstave, ki se gibljejo med koncertom in gledališčem. Zmotila me je le dramaturgija, saj glasbeniki, ki se želijo transformirati v igralce, niso tako suvereni. Dokler sem predstavo dojemal kot koncert, sem užival, ko pa je koncert želel postati gledališka predstava, se mi je oddaljil.« Anita Volčanjšek in Mojca Ketiš
komentar »Kako je mogoče, da jaz, ki sem jaz, nisem bil, preden sem postal. In da bom jaz, ki sem jaz, enkrat ne bil več ta jaz?« (Peter Handke)
refleksija Zgodba o »velikih« dejanjih
Miza za štiri
refleksija
Otrok je ustvaril svet. Najprej je bil krik, jok in nato besede. Rekel je mama in mama je postala mama, rekel je oče in oče je postal oče. Beseda je postala meso, meso je postala beseda. Vsak posameznik si riše svoje življenje ter s tem tudi življenje drugih. Kot vedno nas je tema pozdravila v uvod predstave, le da je ostala dlje skupaj z »novicami« o smrti. Nekdo je pojedel obilen zajtrk in umrl zaradi prebavnih težav, nekdo ni vedel, kje bi prečkal cesto, zato ga je povozil avto ... Smrt. Povsod okoli nas je, kot življenje, le da ji težje pogledamo v oči. Smrt je prav tako večni del gledališča, tudi lutkovnega. Da, lutke, ki so same po sebi mrtve, lahko s to temo zarežejo v naše meso. Lutkovno gledališče ni nastalo za otroke z ličnimi, nežnimi obrazi. Bistvo lutkovnega gledališča je oživljanje »neživih«, »mrtvih«. Medvedek s človeško roko in pokvarjenim očesom (gumb, ki predstavlja njegovo oko, je visel na nitki) govori o nastanku sveta. Otroškemu risanju našega obličja je sledilo poslušanje delov telesa. Vsak ima svoj zvok, svojo glasbo. Vsak del živi sam zase in hkrati skupaj. Izredno ritmičnemu ter igrivemu začetku je sledil mračen, brutalno obarvan del. Okostja živalskih glav so nam pripovedovala apokalipso, nad njihovimi glavami pa so se odpirale slike in s tem tudi nove teme. Nastanek sveta, religija, naci-
zem in ubijanje nedolžnih jagenjčkov, mučenje in ubijanje živali (za močnejši učinek so takrat živalske lobanje dobile jezik – meso), apokalipsa. Življenje in smrt. V ospredju je na svojem majhnem odru z mikrofonom stalo belo, prestrašeno jagnje. Žrtev naših potreb in potez. Koliko jagnjet smo in še bomo žrtvovali? V tem morbidnem svetu so nas popeljali še globlje. V dveh velikih epruvetah, napolnjenih z vodo, sta spregovorila mrtva obraza z majhnim žuželčjim telesom, ki se je neprestano zvijalo. Njuno sopenje sta obogatila s spraševanjem; nekdo drug je ti, kdo si ti? Skoraj na koncu je bila luč v dvorani ter monolog o izginjanju sveta in nato tema. Predstava je pripovedovala več zgodb na različne načine (ima veliko mesa za prežvečiti) – z besedami, s slikami, z zvoki in s samimi lutkami ter njihovo likovnostjo. Iz trenutka v trenutek so se odpirala in zapirala nova okna. V obraz kričijo dejstva. Mrtvi oživijo in nas nagovarjajo. Grozljivka na odru, ki ima čisto svojo dimenzijo. Preseneti nas s svojimi potezami, vendar nas ne prestraši, ker vse to že vemo, je nekje v nas. Na začetku se smejemo humornim nastavkom tega »mrtvega« sveta, na koncu ni nič, samo mi – dualizem mesa in duše. Teme predstave so nam znane, izgovorjene besede smo slišali že večkrat. Ampak predstava, ker je lutkovni svet lahko grotesken, lahko je samo okostnjak, lahko je brez telesa ali pa telo celo menjava telesa, lahko je mrtev in spet naslednji trenutek živ, prikazuje življenje na nam neprijazen način. Ni srečnega konca, je le življenje, kruto in resnično. To je to. Zadržan aplavz pa je potrdil naše ohlapno meso. Tea Kovše
Brez ljubezni (očitno) preprosto ne gre Lutke in njihovo poplesavanje na odru so odlično sredstvo za popestritev predstav, namenjenih otrokom. Sama sem si ogledala že veliko lutkovnih iger in moram priznati, da sem se zamislila nad nekakšnim stereotipnim vprašanjem, ali so lutkovne predstave res namenjene zgolj otrokom. Včeraj sem dobila svoj odgovor. Seveda so namenjene otrokom! Otrokom vseh starosti in velikosti. »Otroci« so včeraj do zadnjega kotička napolnili dvorano Lutkovnega gledališča Maribor, ki je v okvirih Borštnikovega srečanja uprizorilo Krst pri Savici. In lutke so znova navdušile in prekosile same sebe. Potešile so apetite misterija, ki se skriva v krščansko-poganski vojni. Vojni, ki jo iz zgodovine poznamo kot refleksijo bratske morije. Lutke so s pridihom vzhoda in samurajev odvrgle težke poetološke besede Franceta Prešerna ter ustvarile naelektreno, pestro teatralno vzdušje, kjer si dejansko uvidel vse prikrite resnice zgodbe. Krst pri Savici je najzahtevnejša in najkompleksnejša lirsko-epska pesnitev očeta naše državne himne. Tokrat je doživela zame zagotovo nepozabno predstavo, ki je tako »palčke« kot »velikane« osupnila z odličnimi stranskimi učinki: z barvami, mehurčki, s šumenjem reke Save, z bliskanjem bojnih udarcev in neminljive ljubezni. Saj veste, nobena velika bitka se ne more izbojevati brez velike ljubezni, ki je tako prepovedana in neuslišana, da že boli. Ljubezen med glavnima junakoma, Bogomilo in Črtomirjem, je vzklila sredi vzhajajoče vojne vihre. Nista se borila zgolj s prepovedano
ljubeznijo, temveč sta bíla tudi notranje boje, saj sta pripadala različnim življenjskim filozofijam in načelom, ki jima jih je narekovala vera. Bogomili krščanstvo, Črtomirju poganstvo. Ko smo v zadnji četrtini predstave priče dialogu med zaljubljenima protagonistoma, se zavemo, da je Črtomir poslednji predstavnik poganskega redu. Zavoljo ljubezni verjame dejstvu, da bosta z Bogomilo združena na drugem, če ne že na tem svetu. Tako se dovoli krstiti pri slapu Savica in preda svoje življenje, odvrže svoje bojne muke in prelomi svoje obljube praočetom. Obljube, da bo s krvjo in z mečem izboril pravice resnični veri, v katero je kljub krstu verjel do samega konca. Ko na robu še enega gledališkega dneva sedem za računalnik, se vprašam, kaj je sploh ljubezen, ki jo opevajo vsi pomembni poeti. Ljubezen ni le čokoladni kolaček, da bi vanj lahko ugriznil, kadar si lačen. Niti ni poznana ulica, kamor zaideš, ko ne veš, kam te nesejo koraki. Ljubezen ni niti sredstvo, s katerim bi lahko preprečil življenjske in še marsikatere politične spore. Ljubezen je tista stvar, ki vedno prenese vse. Prenese nenehno razburkanje v odnosih, neizmerljivo valovanje drugačnih čustev in vsakršno zgodovinsko klanje. Vedno nam je na voljo, vedno se ji predamo, vedno znova nas poneumlja in hkrati opogumlja. Vedno znova je naša čokolada, ki v nas sprošča atomčke sreče in nas tako razvaja na tisoče načinov. In ravno to je pri ljubezni neprecenljivo. Vita Zgoznik
BOŠTJAN LAH
tekmovalna predstava
»Resničnost vse pokvari. Tvoje skrivališče ni dovolj neprepustno. Življenje pronica vsepovsod. In ti se moraš odzvati.« Ingmar Bergman
bilten fbs 07 3