FBS Bilten 6 by Ksenija Repina

bilten fbs 6 sreda, 20. oktober 2010

uvodnik

tekmovalna predstava

Gledališče je raj ...

Oliver Frljić in igralci

Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si

4 bilten fbs 06

Zato hodimo v gledališče. Vsakodnevna rutina utruja, stresne situacije najedajo živčni sistem, naporna družina povzroča glavobole, dolgočasna predavanja dajejo občutek lakote. Zato hodimo v gledališče. V svetem hramu kulture se začnejo nebesa, začne se raj. Pred vhodnimi vrati gledališča umremo in z naslednjim korakom vstopimo v raj. Korak postane lahkotnejši, telo prožnejše, gibi elegantnejši in dovršeni, vid ostrejši, dotik čutnejši kot kdaj koli. Nihče se med seboj ne pozna, a vsi čutimo enako. Čutimo neustavljivo željo po kulturi, po vonju gledaliških desk, po zgodbi. Hočemo dobre zgodbe, slabe zgodbe, razumljive, nerazumljive, težko dojemljive, provokativne, otročje, smešne, mračne, vulgarne, življenjske, nadrealistične zgodbe. Ste se kdaj vprašali, zakaj dejansko ljudje hodimo v gledališče? Zato, ker tam vidimo vse, o čemer v resničnem življenju sanjamo. Vsaka zgodba so uresničene sanje nekoga, vsaka vloga je nekdo izmed nas. Le tam si lahko navdušen nad smrtjo, se smejiš največjim izprijenostim, zaničuješ zasluženo srečo in obtožuješ pošteno delo. V gledališču si lahko to, kar si, ali pa to, kar želiš biti. Ni navadnih in nenavadnih ljudi, dobrega ali slabega okusa, pravega ali napačnega mnenja. So samo predstave, ki uresničujejo naše dolgo sanjane sanje. Vsi smo enaki, le naše sanje so različne. In vsaka zgodba je (za nekoga) dobra in vsaka predstava vrhunska. Zato hodimo v gledališče. Ker tam dobimo tisto, kar dejansko želimo. Ker ni meja in okvirov, je le zrak, prepojen s svobodo. Zato hodimo v gledališče. Ker je tam vsega v izobilju, vsi so prijazni, vsak je sprejet, nihče ni izobčen, nikoli ničesar ne zmanjka, ni dolžnosti, ni pravic. Dobite lahko samo rajski užitek. To je vse. Zato hodimo v gledališče. Viktorija Aleksovska

ŽIGA KORITNIK

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!

Pokrovitelji

Ponavljanje iste zgodbe Uprizoritev Oliverja Frljića se ubada z mednacionalnimi spori nekdanje Jugoslavije in s trenutnimi odnosi med državami Balkana. Opozarja, da se odnosi niso spremenili ali omilili, ampak so spori še vedno močno prisotni in se manifestirajo tako na področju politike kot na osebni ravni. Nacionalne težave bivše države nakaže že v uvodnem prizoru s spečimi glasbeniki, ki se prebujajo ob igranju nekdanje himne Hej, Slovani. Konec prizora zaključi s pobojem; Primož Bezjak vzame strelno orožje in ubije svoje kolege. Nato v vlogi Hrvata grdo ozmerja Slovence z grobimi izrazi, kot so »pičke slovenaćke«, pa tudi z bolj argumentiranimi in zgodovinsko obarvanimi obtožbami. Igra je tipično ansambelska, vendar pa prične proti koncu predstave skupina počasi razpadati. Do tega pride zaradi različnih narodnosti ali pa ideoloških prepričanj. Gledalec počasi spozna, da je popolnoma nekonfliktno skupino

nemogoče ustvariti. Med posamezniki se vedno ustvarjajo neka trenja in usklajeno delovanje posameznikov na odru je zmeraj le iluzija. Mogoče ravno zato predstava bazira na improviziranih prizorih, ki jih zaokroža vedno isti način pobijanja in zmerjanja. Dramaturška zgradba nenehnega ponavljanja gledalce oropa presenečenja. Pri prvih dveh ali treh strelih se še streseš, pri vseh nadaljnjih pa si že avtomatično zamašiš ušesa. Poki strelnega orožja učinkujejo na enak način kot vsakdanje bombardiranje medijev s senzacionalnimi novicami, ki nas zaradi prenasičenosti pustijo neprizadete. Zato je zelo učinkovit grob in direkten način dopovedovanja gledalcem, saj jih s soudeležbo prisili izoblikovati svoje mnenje. V teh prizorih so igralci postavljeni v vlogo žrtev neenakosti, ki imajo moč, da se izživljajo in poskušajo gledalce postaviti v nelagoden položaj. Eden takih prizorov je, ko se vsi moški igralci postavijo v vrsto in gledajo publiko, nato pa si eden od njih izbere naključno žrtev, nujno moškega, in mu

začne opisovati perverzen spolni akt, ki bi ga rad počel z njim. Prenos občega problema v intimno življenje posameznika še dodatno nadgradi in izostri obravnavano temo. Uprizorijo tipično nerazumevanje, ljubosumje in tekmovalnost, ki je prisotna v gledaliških ansamblih in tudi drugih profesionalnih kolektivih. Igralci so spet postavljeni en face publiki. Med njimi poteka večgovor, poln zmerjanja in obtoževanja. Glavni povod nerazumevanja je razpon med generacijami. Pokaže se v prizoru, ko eden za drugim pripovedujejo svojo izkušnjo s Titovo smrtjo. Režiser ne pozabi niti na publiko, ki ne odobrava moderne forme ugledališčenja in si želi bolj dramskega teatra. Tudi ta zmerljivka je izrečena iz ust Primoža Bezjaka, ki takoj po množičnem umoru vpraša: »Hočete tradicionalni teater, zgodbo, nekaj, s čimer bi se identificirali?« Tereza Gregorič bilten fbs 06 1

tekmovalna predstava

na kratko

Oliver Frljić in igralci

Ples, gledalec, dramaturgija

Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Slovensko mladinsko gledališče 20. 10. 2010, 19.00 Velika dvorana – tribuna Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora. Režiser Oliver Frljić Dramaturga Borut Šeparovič, Tomaž Toporišič Scenograf, kostumograf in glasbeni opremljevalec Oliver Frljić Asistent režije (študijsko) in svetovalec za gib Matjaž Farič Oblikovalec zvoka Silvo Zupančič Oblikovalec luči Oliver Frljić, Tomaž Štrucl Igrajo Primož Bezjak Olga Grad Uroš Kaurin Boris Kos Uroš Maček Draga Potočnjak Matej Recer Romana Šalehar Dario Varga Matija Vastl

Včeraj se je v okviru Borštnikovega srečanja odvila predstavitev treh knjig s področja dramske umetnosti, in sicer André Lepecki: Izčrpavajoči ples, Jacques Rancière: Emancipirani gledalec in Nebojša Pop-Tasić: Dobesednosti. Predstavitev je potekala v Literini knjigarni, koordinirala pa sva jo Robert Titan Felix in Viktorija Aleksovska. Publika je bila sicer maloštevilna, pa vendar dokaj zgovorna in pripravljena sodelovati pri debatah. Skozi knjigo Izčrpavajoči ples smo se navezali na debato o povezavi med plesom in filozofijo, na razlago plesa s pomočjo filozofije. Vprašali smo se, kdaj ples preneha obstajati oz. kateri je tisti mejnik, ki loči ples od navadnega giba. Tudi knjiga Emancipirani gledalec je bila predstavljena z zelo zanimivega, filozofsko podkrepljenega stališča. Brez dodatnih vprašanj smo dobili vse informacije, potrebne za razumevanje odnosa gledalca do umetnosti in obratno. Sprehodili smo se od pasiv-

informator

premiera ne do aktivne vloge gledalca, od opazovanja do spoznavanja predstave. Vstopili smo tudi v okvirje dramaturgije, v Dobesednosti Nebojše Pop-Tasića, ki nam je iz prve roke opisal delo in funkcijo dramaturga ter navezavo na dramaturško poezijo. Slednjo avtor dojema zelo »dobesedno«, kot je tudi naslov njegove knjige, in pojasnjuje, da se pojma dobesednost in poezija med seboj povezujeta in si nikakor ne nasprotujeta. Po razgreti debati smo prišli do sklepa, da je delo dramaturga postavljeno na stran, mogoče celo zanemarjeno, zasenčeno z režiserjevo »božanskostjo« in »pomembnostjo« igralcev. Dramaturgija je v slovenskem prostoru postavljena na stranski tir, podobno pa je tudi v drugih državah, o čemer so izčrpno pričali tudi na sobotnem simpoziju Dramaturgija med realnostjo in vizijo. Predstavitev smo zaključili s povabilom na predstavitev današnjega sklopa knjig, Ajshil: Pribežnice in Marin Držič: Nunc Maroje, ter z okusno pogostitvijo, ob kateri smo nadaljevali gledališko-literarno debato.

2 bilten fbs 06

Mojca Ketiš

Ob zvokih odpiranja pivskih steklenic in šumenja aparata za kavo, ob ropotu s kozarci in krožnički, ob vonju po alkoholu, neslišnemu šepetu in vzpostavljanju dialoga med igralci in obiskovalci kluba Satchmo smo si včeraj razbijali glavo s filozofskimi, deliričnimi, fantazmičnimi, ironičnimi, erotičnimi, mogoče celo nelogičnimi idejami predstave Moskva–Petuški Venedikta Jerofejeva. S filozofsko-pijanskimi življenjskimi vprašanji se je ukvarjal glavni igralec Primož Ekart, ki je hkrati tudi režiser predstave. V vlogi Venje, polagalca telefonskih kablov na moskovskem letališču Šeremetjevo, nam je orisal nazorne vzporednice socializmu in demokraciji, bedi proletarcev in navidezno vladavino ljudstva. V blodnjah je opisoval svoje bedno, ubogo, sprevrženo in naveličano življenje, ki se prevrača iz dneva v dan kot začaran krog in mu tako krade trenutke večnosti. S polnim kovčkom steklenic opojne omame, ki mu jo zadaja uživanje »napitkov za odrasle«, in dvema sendvičema se je odpravil na popotovanje iz Moskve, na katero ga vežejo le še megalomanske stavbe, zanj že davno odklenkani socializem in mrakobne aleje usode, ki so ga potegnile vase. Ulice, ceste, zgradbe in ljudje, prežeti z razpadlimi življenjskimi filozofijami, demonskimi napakami in prežvečenimi usodami, ki so srkali Venjino peklensko energijo in mu zadajali krvaveče rane na vsakem koraku. Te ljudi kliče entuziasti

Meso je. Tudi razodetje? Se ima v resnici zgoditi apokalipsa? Klic v nebo. Klic onkraj. Krik. Kako zvenijo velike besede človeka, ko prenehajo biti človeške? Je to Knjiga vseh knjig? Confessiones? Rekviem? Ko slišim sebe skozi nejaz, ko spregovori materija (= mrtvo) – ko stopi na moje obupano mesto – kako zvenim? Ko nimam obraza in ostane le glas. In telo. Ki je meso. Kako zveni meso? Moj obraz je maska, ki je ni mogoče sneti. Moje telo boli. Moj glas išče zven pred končnim piskom. Moje meso nima imena. Umetnost gledališča naj bi po eni izmed teorij nastala iz kulta oživljanja mrtvih, vračanja v prazačetek, v točko singularnosti. Umetnost lutke je umetnost oživljanja mrtvega, prastari arhetip totema in klana: božansko/transcendentno je navzoče v (navidezno) mrtvem, do kraja zgoščenem, možnem, zato tudi nepredvidljivo nevarnem. Ustvariti želimo nekakšen radikalno morbiden, mrtev, muzejski, pozabljeni svet (s preparati, okostji in živalskimi replikami), da bo ta po poti humorja in posledično absurda to »dvakrat mrtvo« dvignil v polje neznanske živosti. V prispodobi tako skušamo poustvariti univerzalni odrski jezik, temelječ na arhetipski simboliki, ki bi bil sposoben nagovoriti vsakogar.

refleksija

in pravi, da bi bil svet brez njih brezmadežen. Mar res? Lumpenproletarec Venja je pesnik, kurbir, pianist, metafizik, ki v iskanju boga sanja o raju na zemlji, o Petuških, kamor potuje. Tam naj bi ga pričakala njegova trenutna ljubezen. Ima sina, ki pri treh letih že izgovori črko r in si vedno zaželi orehov, a jih žal nikoli ne dobi, saj očka ves denar porabi za nektar in ambrozijo. Izumitelj neponovljivih koktajlov, Komsomolske zvezde, Kanaanskega balzama in Pasjih črev, je izgubil ritem življenja, založil je svoje škarje, s katerimi bi si lahko krojil srečo. V sami igri se je tako glavni protagonist zavil v kokon nerešljivih vprašanj, v prazno vrteče se kolo sreče in najbrž zamudil vlak za Petuške zaradi svoje neozdravljivo nore pameti. Venjini sopotni angelčki, ki mu ves čas razumno svetujejo, so vedeli, na katere strune bo zaigral končne tone. V vlogi njegovega drugega jaza, ki so ga nepopisljivo lepo zapeli, zaplesali in odigrali Žiga Saksida, Luka Ropret in Marko Brdnik, so nam protagonisti predstavili, kako pomembno je včasih poslušati srce in ne razuma, kajti on nas večkrat zavede v delirij nerazumne evforičnosti. S pesmimi so med gledalce sejali salve smeha, privabili kakšen poreden nasmeh na obraz in obarvali naša lica z že znano rdečico. Trenutno so v »teatralni modi« pač seks, droge, filozofija, perverznost in golota, ki skušajo postaviti gledalca v šokantno realno stanje. Brez tabujev in cenzure. Takšni smo in tako je. In pika. Vita Zgoznik

poročilo Okrogla miza Iz antike

GREGOR LORENCI

Besedilo Noč na robu gozdov je Bernard-Marie Koltès napisal leta 1977. Predstava je nastala leta 2000 v Mini teatru, ob 20. obletnici smrti avtorja; režiral jo je Ivica Buljan. Deset let kasneje so se odločili rekonstruirati Buljanovo uprizoritev, ki je polna razpoznavnih Koltèsovih idej: samota, želja po ljubezni, smrt. Govorec (Robert Waltl) se neposredno obrača na fiktivnega Drugega in ga skozi pogovor (samogovor) popelje čez pester svet svoje notranjosti in usodnosti. Njegovo »pripovedovanje« poteka sicer precej odločno in spretno in ni prostora za dvom, a občutek o jedru njegovega bivanja se postopoma razkriva do neosebnosti. Usoda govorca se vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identitete, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji. Lik Govorca tako posredno spoznamo skozi razkrivanje in odkrivanje na odru. Skozi pester domišljijski tok, ki pripovedovanju poveča užitek. V včerajšnji uprizoritvi je režiser dal po-

Meso ali Razodetje

Igralci Aja Kobe Zvezdana Novaković k. g. Elena Volpi Andrej Vršič Anže Zevnik

Najprej se je odločil za študij filozofije in teologije, pozneje pa je diplomiral na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu. Kot teoretik sodeluje s 3. programom hrvaškega radia, ustvarja kot plesni dramaturg ali soavtor plesnih predstav, tesno sodeluje s skupino BADco. ter z Borutom Šeparovićem in skupino Montažstroj. S svojimi provokativnimi predstavami razburja javnost, med drugim je spodbudil tudi burno javno razpravo o cenzuri v gledališču na Hrvaškem.

udarek na govoru in delal na tem kot osrednji točki zanimanja. Waltl je lik Govorca odigral skoncentrirano, strastno, meseno in z zavidljivim tempom, ki ga je (z)držal vse do konca. Ko se monolog konča in se luči prižgejo, realnost za sekundo kasneje udari v glave občinstva, kot smo vajeni drugod. Kot da zbudi ljudi iz začaranosti in hipnotiziranosti, ki jo je povzročil igralčev glas. Dimenzije realnosti so nasploh zelo zanimiv aspekt igre. Priča smo dogodku zgodbe v zgodbi in na neki točki se začnemo spraševati, ali nismo tudi mi le del nekega popolnoma drugega pripovedovanja. Ker je občinstvo tretirano kot tisti Drugi, na katerega se lik v drami nanaša, smo del predstave tudi mi. Na tej točki opazimo, da tu ne gre za običajni monolog, ampak prej za solilokvij, kvazimonolog, govor, namenjen nekomu, ki ne odgovarja. V besedilu je Koltès prvič dosegel ravnotežje med govorjenim in napisanim jezikom, kar je postalo razpoznaven pečat njegovega dramskega opusa. Uprizoritev sama ima prepoznaven pečat režijske originalnosti (če je to najmanj, kar mi formalno opisovanje občudovanja lahko dovoli). Iz kritiškega in dramaturškega stališča – zelo za.

Delirij, seks in realnost

Režiser Jernej Lorenci Oblikovalec lutk Gregor Lorenci Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe in korepetitor Branko Rožman

Oliver Frljić

Dimenzije realnosti

Jernej Lorenci Lutkovno gledališče Maribor 20. 10. 2010, 21.00 in 23.00 Minoriti – Lutkovno gledališče Maribor Predstava traja 1 uro in 15 minut in nima odmora.

Viktorija Aleksovska

refleksija

Bralne uprizoritve treh antičnih dramskih besedil, Ajshilovih Peržanov, Senekove Oktavije in Aristofanovih Žab, so se zaključile z okroglo mizo, kjer smo se pod spretnim vodstvom Jere Ivanc pogovarjali tako o pomenu antičnih tekstov in gledališča v takratnem času kot o pomembnosti uprizarjanja grških in rimskih besedil danes. Glavno besedo so imeli trije pomembni strokovnjaki s področij klasične filologije, umetnostne zgodovine, antropologije in zgodovine. Legendarni slovenski literarni zgodovinar in prevajalec dr. Kajetan Gantar je govoril predvsem o Peržanih. Poudaril je, da je dramski tekst napačno naslavljati kot prvo ohranjeno zgodovinsko dramo, temveč jo je zaradi njene aktualnosti, bila je namreč uprizorjena šele osem let po slavnih perzijskih vojnah, bolje označiti kot politično dramo. Govoril je tudi o njenih uprizoritvah danes in pomembnosti ter aktualnosti le-teh, saj je bilo in še bo veliko tovrstnih političnih situacij. Naslednji govorec je bil dr. Marko Marinčič, ki ga, če ne kot profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani

ter po mnogih priznanjih, poznamo kot lanskega dobitnika nagrade Dominika Smoleta za prevod Ajshilove drame Oresteja, ki mu je bila podeljena na 44. Festivalu Borštnikovo srečanje. Prav tako kot starejšega kolega tudi njega zanimajo politični vidiki grškega gledališča, posebej pa je razočaran nad nezainteresiranostjo svojih študentov do te teme. Poleg tega primerja Platonovo ter Tertulijanovo filozofsko stališče do gledališča. Prvi zavrača gledališče kot tako, saj mu predstavlja eksistencialno prevaro, drugi pa nasprotno gleda na dogajanje na odru kot resnično. Zadnja govornica je bila priznana antropologinja dr. Svetlana Slapšak, ki je zagovarjala teorijo, da je grško gledališče bolj kot umetnosti pripadalo takratnemu političnemu sistemu (demokraciji) in da so dramatiki, kot sta tudi Aristofan in Evripid, postali priznani ne toliko zaradi umetniške vrednosti njihovih del, temveč bolj zaradi državne koristi. Živahni gostje so po končanem »uradnem« pogovoru pozvali poslušalce, ki so se z veseljem odzvali, ter skupaj razrešili še nekaj nerešenih vprašanj. Tereza Gregorič bilten fbs 06 3