bilten fbs 4 ponedeljek, 18. oktober 2010
Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Ines Voršič Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Nina Ditmajer, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si
4 bilten fbs 04
tekmovalna predstava
Vse kategorije okusov, stilov, oblik, barv in velikosti
Ciril Kosmač, Srečko Fišer
Dvema nočema v Mariboru in s tem povezanim medlim kratkoročnim spominom navkljub v naših želodcih še vedno odmeva sladki zven otvoritvene zakuske. Na tem slavnostnem dogodku so se v Kazinski dvorani srečali različni okusi in stili, oblike, barve in velikosti. Predvsem je šlo za slastno mešanico vsega, kar je hotelo osrečiti galantne gospe in častitljive gospode, ki sodijo v vse kategorije okusov, stilov, oblik, barv in velikosti. Razen morda študentov ljubljanske AGRFT, ki so prireditev vzeli za spoznanje bolj neformalno. Na prepolnih mizah se je grmadilo znanih in neznanih prehrambenih in okrasnih izdelkov. Priložnost smo imeli srečati več različnih vrst kruha, pršut, piščanca, piščančjo pašteto, piščančji dunajski zrezek v merilu 1 : 20, goveji karpačo, lososa, okisan krompir, pogrešali smo edinole svinjino, ki je očitno zaradi sramežljivosti ostala zunaj. V izvirnosti neštetih okusov je nedvomni zmagovalec sir. Podobno bi lahko trdili tudi za sadje in njegove derivate – zdrava prehrana nas je osrečila. Letos je izven konkurence ostala zelenjava, pa ni, razen nekaj redkih vegetarijanskih izjem, nihče vihal nosu. Krepki možaki so seveda največ imeli pripomniti nad feminilnostjo hrane, gospice pa niso mogle verjeti, da se tudi ob okrogli mizi lahko naredi taka gneča. A smo se vsi s polnimi usti strinjali, da je otvoritvena pogostitev dosegla visok nivo. Podobno kot odlična raznolikost hrane so se pokazali tudi prvi trije dnevi srečanja. Po treh dneh predstav in dogodkov smo nad izkupičkom lahko več kot zadovoljni in malo je gledalcev, ki bi odhajali iz dvoran razočarani. To je tudi dosežen namen, da bi v čim krajšem času videli celoten pregled najboljših gledaliških dogodkov pretekle sezone. Rekli bi lahko celo, da je skoraj pol stoletja »Borštnika« velika miza, kjer se vsakdo lahko naje odličnih dobrot, ki jih mojstrsko pripravijo kuharski kolektivi. Če pogledamo globalno, pa je Borštnikovo srečanje sladica na pogrinjku slovenske kulture. In bil je večer. In bilo je jutro četrti dan. In bilo je zelo dobro. Rok Andres
Pogovori, samogovori
ATELJE PAVŠIČ-ZAVADLAV
Pokrovitelji
uvodnik
»Rad je pripovedoval, rad je čaral z besedo in rad je pri tem užival. Ko je umolknil, je kakor zmagovalec za hip preletel poslušalce, potem pa se prepustil vsaj malo tudi hvaljenju. Včasih je vpletel v svoj monolog cele odstavke iz objavljenih zgodb, a tudi iz še nenapisanega.« Tako in še veliko več o Cirilu Kosmaču piše njegov kolega in predvsem prijatelj Tone Pavček v gledališkem listu SNG Nova Gorica predstave Pogovori, samogovori. Predstava je osredotočena tako na Cirila Kosmača, njegovo osebnost in življenje, kot na njegova dela ter je posvečena okrogli 100. obletnici njegovega rojstva. Besedilo uprizoritve je oblikoval Srečko Fišer po motivih in odlomkih iz njegovih besedil Življenje in delo Venca Poviškaja, Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku, Tantadruj, Realizem in fantastika. Gledališka priredba je sestavljena iz dveh vzporednih dogajanj. Lirski oz. osebnoizpovedni del, »samogovori«, razgrinja pisateljev notranji svet, nje-
gova preizpraševanja, dvome, odnos do domačega kraja, do sebe in do svojega dela. V dramatiziranem delu, »pogovorih«, interpreti in muza prevzamejo vloge iz zgodbe o vaškem posebnežu Vencu Poviškarju. Štirje liki, pisatelj Peter (Iztok Mlakar – tudi posebnež Venec), Moj Jezus (Branko Ličen), vaški proletarec Izidor (Kristijan Guček) in Zinka (Helena Peršuh), v vaški gostilni obujajo spomin na sovaščana Venca, ki je storil samomor. Razgaljajo svojo vpletenost v njegovo življenje in njegov tragičen konec. Dogajanje je postavljeno v ozek in temen prostor v ospredju, ki je zamejen s črnimi stenami in predstavlja podeželsko gostilno ali krčmo. Domiselno in stilizirano scenografijo odlično izkoristi režiser Jaša Jamnik, saj nam prostor dogajanja razširi tako na simbolni kot na dimenzionalni ravni. V prvem delu postavi Muzo (Heleno Peršuh) v ozadje odra ter jo delno prikrije, jasno se sliši le njeno govorjenje. Režiser nas postavi v intimen
položaj s pisateljem samim in z njegovim ustvarjanjem. Prostor predstavlja notranjost pisatelja, slišimo njegove misli in občutimo navdih, ki vznikne nekje iz zamegljene podzavesti. »V glavo mi šine, pa napišem.« V drugem delu razprto prizorišče omogoča preskoke v času ter prostoru, saj osebe svoja pretekla soočenja z Vencem kar zaigrajo. Zahtevno nalogo prehajanja iz enega lika v drugega so igralci dobro in razumljivo izpeljali. Posebej gre omeniti igralca Iztoka Mlakarja, ki se v uprizoritvi sooča s kar tremi vlogami. Tako o njem piše Slavko Pezdir: »Iztok Mlakar je zrelo in zadržano oživil tako notranjo krhkost in negotovost ter zmagovito vero literarnega umetnika v življenje in večno lepoto, kakor tudi dobrodušno življenjsko izvrženost, odrinjenost in nezadoščenost standardno nerazumljenega vaškega obrobneža Venca.« Tereza Gregorič bilten fbs 04 1
tekmovalna predstava
refleksija
Ciril Kosmač, Srečko Fišer
Pogovori, samogovori SNG Nova Gorica 18. 10. 2010, 20.00 Velika dvorana – tribuna Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora. Režiser Jaša Jamnik Besedila izbral in za oder priredil Srečko Fišer Dramaturginja Martina Mrhar Kostumografinja Maja Ballund Scenograf Jože Logar Avtor glasbe Gregor Strniša Oblikovalec luči Samo Oblokar Svetovalka za jezik Alida Bevk Igrajo Prvi intepret, Peter Iztok Mlakar Drugi interpret, Izidor Kristijan Guček Tretji interpret, Moj Jezus Branko Ličen Muza, Zinka Helena Peršuh
informator
Jaša Jamnik Doslej je režiral v domala vseh slovenskih gledališčih, pa tudi v tujini – skupaj že okrog štirideset uprizoritev v profesionalnih gledališčih in dvajset z amaterskimi skupinami. Od leta 1989 se kot mentor ukvarja tudi z ljubiteljskimi gledališčniki. Redno sodeluje na TVS kot režiser sinhronizacije risank. Nastopa tudi kot igralec v gledališču, na televiziji in v filmu.
Spoznanje o vrednosti intimnega sveta (Specifičnost gledališkega dogodka Počitek od zgodovine zahteva svojevrsten pristop h kritični misli o projektu. Ta misel se tako oddalji od samega subjektivnega komentiranja in prestopi v sfero intuicijske zaznave podob in zgodb okoli sebe. ) Ko ležim v postelji doma, ne opazim več razpok na svojem stropu. Ne čutim rahlega, zatohlega daha stene. Mehkoba moje odeje šteje le kot sredstvo hitrejšega segrevanja, ki pospešuje trenutek, ko bom zaspala. Pred tem ni skoraj ničesar. Ko ležim v postelji v dvorani, kjer strop spominja na izklesane freske, se mi pogled ne zna ustaviti. Vsak šum okrog moje glave mi na svojevrsten način odpira vrata v pozabljena čustva in preko poti spominov, ki se mi na nov način zapišejo. Če je zgodovina pozabljena, prebolena in je čas družbe prišel do točke konca, je odmor, ki ga zahteva ritem življenja, najboljši način prisluškovanju zgodb. Vsak si piše svojo zgodbo in z vsakim novo prebujenim spominom se spreminja. Spreminjajo se njeni konci, spreminjajo se njeni pripovedovalci. Šepetajoča izpoved pripovedovalke o svoji materi v meni zbudi sliko kostanjevo rjavih lic in drobnih dlani moje mame. In nežnost dotikov. Moj spomin se zlepi z njenim šepetom in skupaj oblikujeva
komentar podobe moje preteklosti. Skozi tanke rjuhe njen in drugi glasovi vstopajo v moje misli in rojevajo se podobe, pojavijo se pozabljeni kraji, najdene igrače, praspomini, lastne teatralne uprizoritve. Predstava Počitek od zgodovine obiskovalčevo željo po odrski iluziji spremeni v spoznanje o vrednosti notranjega, intimnega sveta. Počitek se lahko tukaj razume kot počitek od zgodovine izven nas; kolektivne zgodovine, ki je nastajala skozi pronicanje časa in spreminjanje idej v družbi. Tako se v ospredje spet postavijo posameznik in njegove lastne potrebe po prespraševanju o tem, kar je bilo in kar je. Kdo sem, preden zaspim? Ali sem to enaka jaz kot nekoč? Kot otroci prisluškujemo vsakemu premiku, ki se dogaja za vrati preden nas spanec nepredvidljivo pobere. Čustva, ki se rojevajo ob tem, so neobvladljiva. Med potjo do odraslosti jih postopoma »slačimo« in neopazno zdrsnemo med potrošnike vsakdanjosti, ki ne samo, da ne potrebujejo otroških zgodb, temveč jih tudi nočejo. Postopoma poskušamo izbrisati lastno zgodovino, temelje naše človeške eksistence. Počitek od zgodovine je magično potovanje med sanjami in realnostjo in sprehajanje med spomini z neizpodbitnim koncem h koncu zgodovine. Kdo sem? Spomni se. Mojca Ketiš
AGRFT – 18. 10. 2010, ŠTUK, ob 20.00 Lutz Hübner: Marjetka, str. 89 Gledališki kabaret, kot je podnaslovljena Hübnerjeva igra, govori o naši stvari. O gledališču in njegovih bolj ali manj komičnih anomalijah. Hübner se je rodil v Katičinem Heilbronnu in deluje kot dramatik in režiser. Marjetko je napisal med svojimi prvimi igrami leta 1997. Drama je sestavljena iz desetih prizorov, ki opisujejo, kako se različne gledališke osebe ukvarjajo z uprizoritvijo Goethejevega Fausta, natančneje prizora z Marjetko in skrinjico na strani 89 (to drži samo v nekaterih nemških izdajah, pri slovenskih prevodih se dotični prizor pojavi čisto različno, v skrajšani verziji kar trideset strani prej). Tako po vrstnem redu nastopanja spoznamo način dela z režiserji (Mučenik, Stara sablja, Frajer, Črtavec, Freudovec), igralkami (Začetnica, Diva) in karakterji, ki jih je težje kategorično uvrstiti (Dramaturginja, Hospitant). Gledališče, kot ga poznajo posvečeni, se močno razlikuje od pojmovanja gledališča, kot ga dojamejo občasni obiskovalci, abonenti, šolarji in ljudje brez pravega stika z gledališčem. Gre za dogodke, ki jih zamejuje službeni vhod na eni in žametna zavesa z zapornico na drugi strani. Ali abonentke s trajno zanima, kaj se dogaja v teh 2 bilten fbs 04
prostorih vmes? In če si že predstavljajo, ali ni njihova domišljija preveč idealistična? Si upamo predstaviti širni javnosti dogodke izza magičnih desk? Premoremo dovolj samokritike, da bi bila uprizoritev Marjetke s strani 89 uspešna? Zanimivo se je bilo spopasti s Hübnerjevim delom. Potrebno je bilo poiskati precejšnjo količino samoironije, samokritike, samopoznavanja, samodestrukcije, samodrštva, samote, samostojnosti in samostalnikov. Gledališki štosi so specifična stvar. Težava z njimi je taka, da jih razumejo le gledališčniki. Smejimo se jim, ker se v njih prepoznamo, za naključne gledalce bi znali biti neznansko dolgočasni in brez pomena. Zato se je na tem mestu vredno vprašati, zakaj mislimo, da bodo naše interne šale, dogodki, dvotipi in klišeji prijeli tudi na ljudeh, ki teater poznajo samo iz dvorane. Gledalec, ki se udobno namešča v z žametom prevlečen stol, se prav gotovo ne sprašuje, kdo je inspicient ali kaj resnično dela dramaturg (razen da je zapisan v gledališkem listu), koliko spodletelih vaj je za igralci, kaj si šepetajo za zavesami, kdaj imajo igralci osebnostno krizo, zakaj igralci ne želijo ustvarjati z določenimi režiserji, zakaj se ne kadi v zaodrju, zakaj si igralci nalašč obračajo replike, kakšno zadovoljstvo je po prvem aplavzu, koliko knjig je pre-
brala igralka, kdo se je skregal zaradi vloge, koliko kostumov so strgali … Mnogo je vprašanj, ki pestijo tiste, ki se ukvarjajo s predstavo. Ogromno anekdot kroži po gledaliških hodnikih, ki pa, če pridejo do običajnih smrtnikov, ne dosežejo humornega namena, ker ljudje dvignejo zgornjo ustnico, pihnejo skozi nos in rečejo: »Ah, umetniki.« In tu se gledališka šala konča. Očitno smo si pričujoči semester zastavili težko nalogo. Z gledališkim humorjem prepričati ljudi,
svojih poteh srečujemo freudovce, zasanjane starčke, nadebudne piflarke itd. To niso karakterji, ki jih najdemo samo v gledališču. Kar gladko podpre dejstvo, da je cel svet teater. Cel svet je v teatru. Za razliko od sveta se v teatru liki zblojenih umetnikov ohranjajo in živijo. Svet kot tak bi jih že davno povozil in izpljunil. V teatru živijo, kot bi bili ohranjeni v formaldehidu. Ker so stalni, so smešni, dokler ne delamo z njimi. Takrat postanejo zagrenjeni težaki. Če bo publika v
Gledališki štosi so specifična stvar. Težava z njimi je taka, da jih razumejo le gledališčniki. ki ne vedo veliko o samem življenju na oni strani. Problem je v nepredstavljivosti. Za laika so nepredstavljive neskončne ure, ki jih ustvarjalna ekipa preživlja ob delu s tekstom. V našem prostoru je postalo nepredstavljivo že to, da je teater kaj več od »stendapa«, plehkih špasnih komedij o posteljnih težavah in skritih talentih v nacionalnem pogledu. Marjetka, str. 89 je tekst, ki nas sili, da se smejemo svetu, ki nam je drag in je naše življenje. Čar je v tem: ko razgalimo humorne obrise gledaliških dogodkov, anekdot in klišejev, se ob ogledu teh uprizorjenih momentov sprostimo in dokažemo, da je tudi teater krvav pod površino. Vsak dan na
junakih iz Marjetke prepoznala (tipe) ljudi iz svojega življenja, bo uprizoritev zabavnejša in bolj učinkovita. V tekstu namreč nastopajo arhetipski karakterji, kot jih poznamo tudi v našem gledališkem prostoru. Razumljivo pa bo ob uprizoritvi najbolj nasmejana in navdušena gledališka publika. Ne zgodi se namreč pogosto, da bi si svoj specifičen svet lahko ogledali iz dvorane. Ali bo to resnično ali celo resnica, je prepuščeno gledalstvu. Upoštevajoč že sam komedijski žanr, nam Marjetka kaže vsaj nekaj mučnih resnic, ki so prepojene s poskočnim humorjem. Rok Andres
Ideali nedosegljivega »Kdor je cel od tega sveta, s tem se rad hudič igra.« Od predstave Žabe, ki se ukvarja s pomenom duše, k predstavi Love dolls, ki se ukvarja z odsotnostjo le-te. Od ene do druge je bilo dobrih pet minut odmora, zato sem si sposodila nekaj elementov iz prve. V obeh predstavah glavna junaka prodata oz. prodajata svojo dušo za mesene užitke, ki jima jih ponujajo ženske. Če je Strniša svojega junaka naredil za igračo, večni fatalki in krščanski mitski junakinji Evi, je Duda Paiva ženske spremenil v lutke, narejene po moškem okusu, ustvarjene le za določeno vrsto užitka, s preprosto uporabo in shranjevanjem. Po uporabi jih lahko preprosto pospraviš v omaro ali še bolje, kot to stori režiser, v zidno luknjo, da za njimi ne ostane niti sled. Res, idealne žene! Če bi bile malo bolj realne, bi jih v velikih nakladah prodajali v televizijski trgovini Topshop. Vse to odstira trenutno stanje družbe, ki se izgublja v pretiranem individualizmu in ima zamegljen smisel za intimno komuniciranje. Zagledani v svoje lastno življenje, v svojo kariero in v svojo vizijo prihodnosti, iščemo idealnega partnerja, takega, na katerega bi lahko projicirali sebe. Iščemo lutko in ne osebnosti. Lutka, ki jo išče sodoben človek, je najverjetneje vizija marketinga; lepih, v programu Photoshop obdelanih deklet ali moških, ponujajočih sredstva
komentar ali načine, ki naj bi nam »izboljšali« življenja. Ponujajo nam vse, od tega, kako naj bi živeli, da bomo »srečni« in predvsem »naravni«, do splošnih estetskih idealov, ki so vedno bolj groteskni. In prav v grotesko se razvije ta, za otroke strogo prepovedana, predstava. Če seksualno poigravanje z lutkami na začetku še spremlja smeh zadrege, je ob »grupnem seksu« junaka in plešastih lutk v dvorani prevladujoča groza. Kljub vsem tem tragičnim temam, ki jih upodablja, je predstava zabavna in gledljiva. Saj, kaj pa je bolj smešnega kot moška šibkost in kaj zanimivejšega kot človeška tragedija. In priznam, poleg tega me je prevzelo dejstvo, kako naravno lahko deluje lutka, saj so lutkarji tako dobro usklajeni z njimi, da jim preprosto verjameš. V predstavi delujejo tudi ostali elementi, ki krepijo zgodbo in smisel predstave, kot so npr. umetne prsi, ki se spustijo s stropa in so namenjene gospodični, spreminjajoči se v lutko. Opozarjajo namreč na umetne lepotilne pripomočke (tudi plastične operacije), po katerih ženske (in tudi moški) vse prevečkrat posegajo, ko se želijo približati idealu nedosegljive lepote punčke Barbie. In tako človek res postaja vedno bolj – kot bi rekel Strniša – »ves od tega sveta«. Tereza Gregorič
Za zaprtimi vrati Razpadanje družin je velik problem 21. stoletja. Vsa svoboda, ki jo lahko v teh časih dihamo, nas nazadnje že utesnjuje in duši, za posledico pa dobimo serviran upor – upor proti družini, upor proti prijateljem, upor proti družbi. Prav beseda upor je bila moja prva asociacija med predstavo Menažerija. Čeprav so v njej nastopali samo štirje igralci, je bila zgodba zelo nazorno in emocionalno dojemajoče uprizorjena. Tričlansko družino, mater, hči in sina, je oče zapustil iz neznanega razloga. Svojo jezo, razočaranje in upanje so dolgo tlačili v sebi, tlačili do bolečin. In tako nekega večera, ko imajo gosta, vsa njihova potlačena čustva izbruhnejo na plano. Ves srd, gnev in jezo obupane družine so igralci iz HKD Teatra Reka prikazali z zelo konkretno verbalno in neverbalno komunikacijo, izvrstnimi uprizoritvami težke žalosti in tudi z nekaj pevskimi sposobnostmi. Za marsikoga so kričanje, sopihanje in nevrotični napadi jeze dejanja, ki sodijo za zaprta vrata, dejanja, katerih se moramo sramovati, čeprav sosedje za njih vedo, dejanja, ki jih izvajamo za štirimi stenami, nikakor pa pred ljudmi, ki ne sodijo med naše najbližje. Navidez vesela, normalna in brezbrižna družina iz predstave se je z vsemi močmi poskušala držati zadnjega »pravila« izvajanja takšnih dejanj, toda rahlo neuspešno. Dejstvi, da so za zaprtimi vrati in da imajo gosta v stanovanju, sta se tepli
med seboj. Tako smo doživeli družinski izpad jeze, ki se ni usmilil niti nič hudega slutečega gosta. Kljub temu, da je bil jezik predstave jezik sosednje Hrvaške, smo lahko brez branja prevoda z lahkoto razumeli zgodbo, saj se take situacije dogajajo vsepovsod po svetu. Naša država nikakor ni izjema, kar se tiče družinskih prepirov in nasilja. Zakaj prihaja do takšnih nevšečnosti za zaprtimi vrati? Odgovor so (kot ponavadi) čustva. Ljudje imamo dragoceno sposobnost čutenja in občutenja in nekateri je po vseh tisočletjih evolucije še vedno ne znajo izrabiti. Dobro, nekateri že znajo občutiti, ne znajo pa občutka spremeniti v čustvo. Ali pa znajo občutek tudi čutiti v obliki čustva, ne znajo pa tega navzven pokazati. Ali pa znajo čutiti čustvo, znajo ga pokazati svetu, ne znajo pa ga pokazati osebi, proti kateri je čustvo uperjeno. Ali pa bi znali občuteno čustvo, ki ga kažejo širnemu svetu, pokazati tudi osebi, proti kateri je čustvo uperjeno, ampak te osebe ni. In spet se vrnemo na začetek: zakaj nekateri ne znajo izrabiti sposobnosti čutenja in občutenja? Ker te sposobnosti nimajo komu pokazati. Vsako bitje je sestavni del tega sveta, vsako srce bije v telesu bitja, vsaka pljuča »dostavijo« zrak srcu – zato, da lahko bitje obstaja. Vsak družinski član je organ, ki deluje v »družinskem bitju«. Upam, da za čim manj družin velja dejstvo: ko odpove en organ, odpovejo tudi vsi ostali. Viktorija Aleksovska
intervju Pogovor z igralcem Sašem Tabakovićem o letošnjem Borštnikovem srečanju Najdete kakšno razliko med letošnjim festivalom in prejšnjimi, ki ste se jih udeležili? Letos sem tretjič na Festivalu Borštnikovo srečanje, če ne štejem akademijskih let, seveda. Imam občutek, da iz letošnjega festivala veje nek optimizem, perspektiva. Če primerjam s prejšnjimi leti, so bile prej nekatere stvari manj urejene in manj medijsko opazne. Letos opažam, da je z novim vodstvom in organizacijo vse skupaj medijsko mnogo bolj izpostavljeno. Kar se mi zdi prav, kajti Slovenija premore samo en gledališki festival v takem obsegu, če ne govorimo o festivalu Teden slovenske drame. Vključena so gledališča iz vse Slovenije. Lepo je, da sodelujejo najrazličnejše gledališke hiše. Tako postaja to festival »mešane estetike«. Kakšna je razlika med igranjem v matičnem gledališču in igranjem v sklopu tekmovalnega programa? Vedno, kadar greš s predstavo na festival, je to lepa izkušnja, ker se zamenja publika. Kar pomeni, da imaš možnost, da pripoveduješ nekomu drugemu, ne le stalni publiki, abonen-
tom. Pa tudi tvoje delo ni več opaženo samo lokalno. S tem, ko potuješ, preverjaš tudi drugje. Na splošno pa so občutki ob igranju iste predstave vedno različni. Vsakič, ko igraš predstavo, jo pravzaprav delaš znova, ne glede na to, da je ponovitev. Res je, da se čuti, če je predstava v tekmovalnem programu, vsi smo bolj pod adrenalinom. Ampak ocenjevan si pa vedno – kadar ni komisije, te ocenjuje publika. Najbrž ste igralci kot javne osebnosti opazovani in ocenjevani tudi izven odra, zasebno. Ja, najbrž smo. Mislim, da je za poklic igralca pomembno, kakšna persona si in kakšen vtis daješ tudi tedaj, ko nisi na odru. Svojo javno podobo moraš čuvati in negovati. Ustvarjaš jo tudi z izbiro dela, področja tvojega zanimanja. Ste letos že izbrali svojega favorita med predstavami? Ne bi mogel reči, kajti nisem še videl vseh predstav. Ampak Platonov, v katerem nastopam, mi je zelo blizu, pravzaprav je zame ta predstava favorit. Mislim, da dosega visoko kvaliteto. Kristina Mihelj
jutri 11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Pogovori, samogovori in Metamorfoze | 16.00 | Prvi oder Prve gimnazije | 50’ | Iz antike: Žabe, bralna uprizoritev – DAHŠ, AGRFT Ljubljana in Prva gimnazija Maribor | 17.00 | Knjigarna Litera | 1 h | A. Lepecki: Izčrpavajoči ples | J. Rancière: Emancipirani gledalec | N. Pop-Tasić: Dobesednosti | 17.15 | Prvi oder Prve gimnazije | 1 h 30’ | Okrogla miza – Društvo za antične in huma nistične študije Slovenije | 18.00 | Mali oder | 1 h | A. Valdés V šalo zavite resnice | 19.00 | Komorni oder | 45’ | B.-M. Koltès Noč čisto na robu gozdov – Mini teater Ljubljana, ARL Dubrovnik in Novo kazalište Zagreb | 20.00 | Stara dvorana | 1 h 15’ | P. B. Shelley Cenci – Mestno gledališče ljubljansko | abonma | 22.00 | Jazz klub Satchmo | 1 h 15’ | V. Jerofejev Moskva–Petuški – Zavod Imaginarni in Društvo Familija |
bilten fbs 04 3