bilten fbs 3 nedelja, 17. oktober 2010
Kdo je kaj na FBS Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentka Ksenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih strani Mojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostov Branka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programa Nevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketing Danijela Grgić, oblikovanje vizualne podobe Darko Štandekar, tehnični vodja Ivan Vinovrški, fotograf Janez Klenovšek, fotograf Franci Rajh, arhivar Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavah Robert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanje Urednica Ksenija Repina Kramberger Pomočnica urednice Anita Volčanjšek Lektorica Nina Ditmajer Uredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Nina Ditmajer, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela Grgić Prelom Tomislav Strnad Tisk Dravska tiskarna Maribor 250 izvodov Maribor, oktober 2010 Več informacij na www.borstnikovo.si
4 bilten fbs 03
tekmovalna predstava
Bor{tnik presega svoje okvirje
G. Strni{a Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju
Letošnji 45. Festival Borštnikovo srečanje nam ponuja številne novosti. Tako imamo poleg tekmovalnega in spremljevalnega programa tudi generacije, showcase, ter mostove. V programu lahko najdemo tudi razne bralne uprizoritve in pogovore o knjigah. Najbolj spodbudno pa je to, da letos poleg študentov AGRFT sodelujejo na festivalu tudi študentje Filozofske fakultete Maribor. Razlog za sodelovanje študentov FF je v njihovem prepričanju, da so se kot edina družboslovna fakulteta v Mariboru dolžni vključevati v pomembna kulturna dogajanja v Mariboru, kot je Festival Borštnikovo srečanje. Zato so pripravili kulturno-izobraževalni projekt Literatura na cesti. Posameznih prireditev niso organizirali samo slovenisti, temveč tudi prevajalci. Program je namenjen vsem, tudi naključno mimoidočim po mariborskih ulicah, saj bodo študentje recitirali dela raznih pisateljev v samem središču mesta, s svojo poezijo pa se bo predstavila tudi mlajša pesniška generacija. Povabili pa so predvsem mariborske osnovne in srednje šole ter seveda študente. Festival je v določeni meri pripomogel k informiranju o samem dogodku in je Literaturo na cesti predstavil v Almanahu, vendar so študenti sami poskrbeli za promocijo dogodka in izdelali brošure ter plakate, kar jim je otežilo samo organizacijo - predvsem zaradi pomanjkanja časa in denarja. Kljub začetnemu pesimizmu verjamejo, da bo njihov trud požel velik uspeh in jim zagotovil nadaljevanje projekta v naslednjem letu. Upam, da jih bo na prihodnjem festivalu vodstvo bolj podprlo, sploh ker se približuje EPK 2012. Festival Borštnikovo srečanje se želi vpeti v mednarodni kontekst. To mu bo vsekakor tudi uspelo, saj so odgovorni že sam izbor predstav uskladili z mislijo na mednarodno promocijo. Vendar si upam trditi, da bo z vključevanjem raznih drugih kulturnih dogodkov, srednjih šol in družboslovnih ter umetniških fakultet preraslo te okvirje in tako postalo osrednji kulturni, in ne samo gledališki, dogodek v Mariboru oz. celotni Sloveniji.
Privid idealnosti ali večna poguba?
Nina Ditmajer
ČRTOMIR GOZNIK
Pokrovitelji
uvodnik
Slovenska plodovita samonikla dramska in pesniška osebnost Gregor Strniša je v svoji drami Žabe želel bralcu pričarati fantomski svet, ki je popolnoma in neizbežno prepleten z dejansko stvarnostjo. S slednjo bije neprestano bitko Lazar, ubog, reven in patetično naiven pismonoša. Pri prihodu v krčmo Žabe, kjer starka cvre žabje krake, niti v sanjah ne sluti, kakšno presenečenje mu je ukrojila usoda to noč. Namreč, babica se kaj kmalu prelevi v Evico, prelestno mladenko, ki hlepi po debeli denarnici svojih ljubimcev. Neprestano doživlja grešna, bolestna, nenazadnje tudi ljubezenska trčenja z moškimi v drami. Njen mož Točaj je hkrati svoji nedolžni ženički zvodnik, a neprestano, ljubosumno hrepeni po njuni platonski dimenziji ljubezni. Ko Točaj odvrže masko, pokaže svoj demonski obraz. Spremeni se v Luciferja, ki Lazarju ponudi mamljivo kupčijo – če pozabi na svojo preteklost, mu napolni žepe z zlatom in mu nadene častivredno ime Mynherr Lazarus van Guldenmeer. Med mletjem mlinov v Lazarjevi glavi se prika-
že kot neuresničljiva silhueta mlada Točajeva žena, ki ga ne bo imela brez cekinov pod palcem. Čim se Lazar zave dvojnosti duše glavne protagonistke drame, si zarije nož v srce. Pred navidezno smrtjo ga reši Točaj-hudič, ki mu izdre nož in Lazar se preslika v Lazarusa v večerni obleki. Le-tega zapelje Evica, ki jo, po njegovem mnenju, umori z opravičljivim razlogom. Lazarus si zakrije svoj, morilčev obraz z oblekami Lazarja in pobegom, hip trenutka pa ga priklene na tla, ko doživi srhljivo, nepojmljivo prikazen Evice. V tem trenutku se zgodi dvoje – Lazarusa vrag zabode, Lazar pa se povrne v svoje “staro telo”. Težka glava mu zarisuje gnusne sanje, srce ponovno uboštvo in duša poslanstvo pismonoše – reveža. Vsi trije protagonisti drame se vrtijo v začaranem življenjskem krogu, ki ga kot omamno pregrešni prvi grižljaj stvarnosti pričarajo igralci Mestnega gledališča Ptuj s podpisom režiserja Jerneja Lorencija. Igra nas popelje v spopad z našimi angelskimi in hudičevskimi poli. Slednji so del našega ideala in nedvomno tudi naše
pogube. Predstavljajo svobodno voljo, pot, po kateri nas vodi bodisi usoda bodisi življenje. Vsi smo na dotični točki Evice in Točaji. Na tisti točki, ko je potrebno naprej. Kam naprej? »V lazenje dan za dnem, v cestni prah ...« Tematika drame nam tako hkrati sezida gradove v oblakih, ki jih že naslednji delček sekunde podre orjaška fantazma. Fantazma, ki je v drami prikazovala poslednji pogled Lazarja, ki bi okamnil možnost odrešitve Evice in njenega moža, ki jima jo podaja. Opustošil bi vse možnosti odrešenja vsega luciferskega, hudičevskega, demonskega in vražjega v nas samih. Pogubil bi sleherna upanja, da lahko kljub luciferskosti v nas samih prižgemo luč, ki bo gorela tam nekje. Nekje, kjer je pot. Pot do nas samih. Ali je tudi ta pot zgolj fantazma, ki se zdi kot privid idealnosti in hkrati večna poguba? Vita Zgoznik
bilten fbs 03 1
tekmovalna predstava
refleksija
Gregor Strniša
Izgubljena otroštva
Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju Mestno gledališče Ptuj 17. 10. 2010, 19.00 Stara dvorana – tribuna Predstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora Režiser Jernej Lorenci Dramaturg Krištof Dovjak Kostumografinja Belinda Radulović Scenograf Branko Hojnik Skladatelj Branko Rožman Lektor Simon Šerbinek Asistentka režije Yulia Roschina Oblikovalec luči Simon Puhar Igrajo Točaj Igor Samobor Lazar, Lazarus Radko Polič Babica, Evica Pia Zemljič
informator
Jernej Lorenci Docent na AGRFT v Ljubljani. Za svoje režije je prejel več nagrad, med njimi veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti, dve Borštnikovi nagradi za režijo, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo Tedna slovenske drame, veliko nagrado za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu na Hrvaškem, veliko nagrado za najboljšo predstavo na festivalu Ex Ponto, nagrado kritikov in teatrologov BiH za najboljšo predstavo leta, nagrado mednarodnega inštituta ITI »Music theatre now«, nagrado za režijo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu na Hrvaškem, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo predstavo sezone.
Škrip orkestra je gledališka predstava. Škrip orkestra je koncert. Škrip orkestra se igra v gledališčih. Škrip orkestra se gleda v klubih. Škrip orkestra se pojavlja na glasbenih festivalih. Škrip orkestra se posluša na CD-ju. Kontradiktorno? Niti najmanj. Škrip orkestra je avtorski prvenec igralke in plesalke Jelene Rusjan. Nastal je v koprodukciji Gledališča Glej in Mesta Žensk leta 2009 in je nekakšen antikabaret, noir-kič, ki skozi specifično estetiko, ki na trenutke spominja na Tima Burtona, podaja svoj pogled na zelo resno temo. Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z minimalistično uporabo gledaliških sredstev popelje skozi izgubljena otroštva, nam predstavi zlorabe otrok, ubijanje otrok, otroke, ki morijo in nas na koncu pusti pretresene, brez upanja. Na koncu je otrok mrtev. Predstava (oziroma koncert oziroma »performans«, no, v nadaljnjem besedilu vse to nadomešča izraz dogodek), ki svoj navdih črpa iz drame Blazinec (The Pilowman) irskega dramatika Martina McDonagha, otroških pesmi ter surovega rocka, nas ne pusti hladnega kot britev, prav nasprotno, s svojo neposrednostjo nam prikaže v družbi popolnoma zamolčan aspekt otroštva. Že same igralke (zavoljo boljšega razumevanja jih bom imenoval tako, čeprav bi lahko bile tudi pevke ali performerke ali kaj čisto tretjega) – poleg Jelene Rusjan jedro skupine tvorita še hrvaška igralka Ana Franjić in igralka Barbara Krajnc – sku-
bralne uprizoritve paj s še štirimi (v tokratni uprizoritvi je, očitno izjemoma, nastopil tudi igralec), nam s svojim izgledom, ki je po eni strani izjemno zapeljiv, po drugi strani pa otroški in predvsem krvav (vsaka igralka izgleda, kot da je padla po stopnicah) vržejo v obraz bistvo dogodka – me bomo govorile o stvareh, ki vam niso všeč in to na način, ki vam ne bo všeč, hkrati pa vam bomo to tako servirale, da vam bo vse skupaj všeč. In res nam je bilo, vsaj sodeč po aplavzu med songi in na koncu. Že tako neprijetno tematiko dodatno okrasijo z minimalistično scenografijo in rekviziti, ki so vsi dejanske igrače igralk ter neusmiljena preobrazba igrač v instrumente, s katerimi ustvarjajo zvočno podlago. Na nekaterih mestih se igračam pridružijo tudi dejanski instrumenti, recimo klaviature in kitari, vendar so vsi uporabljeni na nekonvencionalen način (kitara, ki jo dobesedno zlorablja grozeč zajček na baterije, ima prav lep zvok). Končni učinek vseh elementov (kostumov, maske, rekvizitov, scenografije, spektakularnega »lightshowa«, pa seveda petja, igranja in igranja) je presunljiv. In brutalen. In ti ne pusti spati. Dobesedno. Morda za konec še manjša opazka – zakaj se predstave, ki nedvomno presegajo uveljavljeno gledališko prakso pri nas in bi kot take zaslužile več kot samo pohvalo v obliki uvrstitve na spremljevalni program Borštnikovega srečanja, nikoli ne prebijejo v tekmovalni program? Bi s tem komu stopili na žulj? Anže Virant
Iz antike Projekt v organizaciji Festivala Borštnikovo srečanje, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in Društva za antične in humanistične študije sestavljajo bralne uprizoritve in okrogla miza. Besedila Peržanov, Oktavije in Žab bodo pod vodstvom Jere Ivanc uprizorili študentje AGRFT na Prvem odru Prve gimnazije, o kontekstu pa bodo na simpoziju in okrogli mizi spregovorili prevajalci ter ostali strokovnjaki s področij klasične filologije, umetnostne zgodovine, antropologije in zgodovine. Peržani (472 pr. Kr.) so najstarejše in Oktavija (ok. 90 po Kr.) najmlajše ohranjeno dramsko besedilo iz antike, hkrati pa sta drami edina ohranjena predstavnika svoje vrste. Iz grške antike so znane štiri drame z zgodovinsko tematiko, iz rimske antike jih je približno petnajst. Najstarejše grške tri črpajo snov iz perzijskih vojn: Frinihovo Zavzetje Mileta (492), ki govori o perzijski zmagi nad jonskim mestom, prav tako njegove Feničanke (476), ki opevajo grško zmago nad perzijskim ladjevjem pri Salamini, ter Peržani, ki jih je Ajshil napisal po zgledu Feničank in veljajo danes za začetek političnega gledališča. Je pri tem dejstvo, da je bil horeg oz. finansje pri uprizoritvi prvih dveh Temistokles, politik in zmagovalni vojskovodja pri Salamini, horeg pri uprizoritvi Ajshilovih Peržanov pa Perikles, mladi politik v vzponu, zanemarljivo? Kje je meja med kritičnim, političnim gledališčem in panegirično, politikantsko dramatiko? Pri Rimljanih je bil vpliv politikov na gledališče več kot očiten, predvsem
refleksija v primeru zgodovinske drame (fabula praetexta), 'igre v senatorski togi', tipično rimske zvrsti. A od nje je ostalo, žal, le malo: iz obdobja zgodnje republike nekaj konteksta – skoraj vsak ovekovečeni vojskovodja je bil tak ali drugačen pesnikov finansje – in izredno malo teksta, samo fragmenti posameznih dram, iz obdobja cesarstva pa resda celoten tekst ene, Oktavije, a tako rekoč brez konteksta; precej verjetno je nastala enkrat v obdobju Flavijcev (71–96), njen avtor pa je bil dober poznavalec Senekove dramatike. Dogajanje je postavljeno na cesarski dvor leta 62, ko se je Neron poročil z nosečo ljubico Popejo Sabino, prvo ženo Oktavijo pa obsodil na smrt v izgnanstvu, čeprav je imela – vsaj v drami – na svoji strani Seneko in zbor Rimljanov. Se v kritiki Nerona skriva hvalnica novi cesarski dinastiji ali kritika aktualnega cesarja? Je njen avtor Senekov apologet? Je Oktavija politična ali politikantska? Iz Aristofanove komedije Žabe (405 pr. Kr.), ki velja za prvo 'teoretsko besedilo' o dramatiki, je jasno razvidno, kako pomembna je bila v Atenah pri presoji tragiškega pesništva politika: da bi rešil krizo, v kateri sta se znašli atenska dramatika in država, izčrpana od peloponeških vojn, se Dioniz po Sofoklovi in Evripidovi smrti odpravi v podzemlje iskat najboljšega pesnika, pri njegovi presoji pa odigra odločilno vlogo predlog strategije reševanja iz krize – zmaga Ajshil. A pri vsem tem se ne moremo otresti občutka, da je bil edini resnični avtor političnega gledališča Aristofan.
Večer z Milo Včerajšnji dogodek, Večer z Milo Kačič, je bil poln čustev, občutenj, približanj in oddaljevanj. Poezija te izvrstne pesnice, igralke in predvsem ženske se je dotaknila prav vsakogar od nas, obiskovalcev. Na obrazu vsakega posameznika je bilo opaziti pritajeno zadrževanje solzice ali dveh, saj so besede nesmrtnih čustev drezale v našo notranjost in nas opominjale, da smo tudi mi del Miline ustvarjalnosti. Če je Mila Kačič ob pisanju pesmi imela namen čustveno premakniti bralce oz. poslušalce, ji je to vsekakor uspelo. K odlični interpretaciji so pripomogle Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Iva Zupančič ter čutna glasbena in plesna spremljava. Posebno čutno ozračje je tvorila sama postavitev odra. Trije stoli, odeti v rdeča ogrinjala, so se ujemali z rdečimi modnimi dodatki igralk, na tleh so ležale pisemske ovojnice z Milinimi pesmimi, v ozadju pa so bili postavljeni glasbeniki. Ob zvokih jokajoče violine smo se razžalostili, ob zvokih basa smo se globoko zamislili, harmonika pa je v nas prebudila občutek živahnosti. Vse to sta spremljala nežna osvetljava in tudi projekcija Milinih fotografij. Mila Kačič je bila za svoje delo in ustvarjanje večkrat nagrajena, npr. leta 1978 je dobila Zlato areno, leta 1986 je bila razglašena za igralko leta na Festivalu slovenskega filma v Celju, leta 1994 je bila proglašena za Slovenko leta.
Najpogostejše teme, katerih se je kot pesnica posluževala, so ljubezen, materinstvo, zvestoba in smrt. O zvestobi je imela Mila posebno, dokaj zapleteno mnenje, in sicer da lahko nekoga, ki si mu telesno zvest, varaš v mislih, in da si lahko nekomu ves predan, kljub temu da se zapletaš z drugim. To sicer ne velja za prijateljstvo, ki zahteva brezpogojno in popolno zvestobo, brez vsakršnih oblik varanja. Prijateljstvo je le ena od oblik človeških odnosov, ki potrebuje zvestobo za svoj obstoj. Drugače pa je v ljubezni – ta lahko preživi tudi nezvestobo, prikrito in odkrito. Sprašujem se, zakaj je ravno ljubezenski odnos ta, ki prenese vse. Zakaj ljubezni nič ne poruši, jo poplavi, zažge, sesuje, raztrga, zasiplje? No ja, to je najbrž retorično vprašanje in nima smisla iskati odgovora nanj. Vendar je Mila ta odgovor našla in ga zapisala v svoje pesmi. Ta odgovor lahko najde prav vsak izmed nas, je pa pot do njega težavna. Moramo se prebiti skozi čustva grenkobe, veselja, upanja, obupa, žalosti, padanja, pobiranja, izgube, pridobitve, ljubezni in skozi čustva čistega življenja. In ko prehodimo, prebrodimo, preplavamo in preplezamo pot skozi ta čustva in občutenja, pridemo do odgovora, do katerega je prišla tudi Mila: ljubezen je bila, je in vedno bo. O njej se ne sprašujemo, v njo ne dvomimo. Enostavno jo sprejmemo in ji prisluhnemo. »Če te pokliče ljubezen, prisluhni ji, morebiti zadnjikrat slišiš njen sirenski glas.« Viktorija Aleksovska
Jera Ivanc
simpozij Žabje zatohlosti ni več, tesnoba se je spremenila v prijazno zagato, tema v svetlobo, jok v glasbo, človekova zaprtost v osebno satisfakcijo, medsebojna razmerja v prevratniški aktivizem in megla v potujoč snežni oblak.
Dramaturgija med realnostjo in vizijo
Zdenko Kodrič, Večer, 24. 3. 2010
jutri 11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Žabe in Počitek od zgodovine | 16.00 | Prvi oder Prve gimnazije | 50’ | Iz antike: Oktavija, bralna uprizoritev – DAHŠ, AGRFT Ljubljana in Prva gimnazija Maribor | 17.00 | Kazinska dvorana | 45’ | Rudi Šeligo – digitalne zbirke – Slovenski gledališki muzej in Novi Zato. | 18.00 | Mali oder | 1h 30’ | G. Fon Pes, pizda in peder – Mestno gledališče ljubljansko in Zavod Imaginarni | 20.00 | Tribuna na VO | 1h 25’ | C. Kosmač, S. Fišer Pogovori, samogovori – SNG Nova Gorica | 20.00 | ŠTUK | 1h 10 | L. Hübner Marjetka, str. 89 – AGRFT Ljubljana | 22.00 |
Stara dvorana | 2h | A. Popovski, J. Mijović Metamorfoze – Jugoslovensko dramsko pozorište Beograd, Srbija | abonma |
2 bilten fbs 03
Festival Borštnikovo srečanje I SNG Maribor I Maribor Theatre Festival Slovenska ulica 27, SI-2000 Maribor, Slovenija T +386 (0)2 250 62 27, 250 61 00 F +386 (0)2 250 62 28 E borstnikovo@sng-mb.si I www.borstnikovo.si
Na simpoziju so z referati svoja razmišljanja o ustvarjalnem prostoru dramaturgije predstavili slovenski in tuji znanstveniki in raziskovalci, uveljavljene dramaturginje in dramaturgi. Vsi sodelujoči so poudarili raznolikost dramaturškega dela in odpirali tudi nove poglede na bodočnost tega poklica. Raznolikost dramaturških praks v različnih okoljih evropske gledališke tradicije je izziv, da se že tako široko področje dramaturškega udejstvovanja razširi in postane vezni člen v interdisciplinarnosti družboslovja in humanistike. Dramaturgija je že zdavnaj prestopila meje gledališča. Synne K. Behrndt iz Univerze Winchester (Velika Britanija) je svoj referat posvetila uporabnosti dramaturga in njegovi prisotnosti (tako v gledališču kot v terminologiji). Dr. Tomaž Toporišič je svojo tezo naslonil na termin emancipirana dramaturgija (reinterpretacija pojma emancipirani gledalec Jacquesa Rancierja). Ugotavlja, da funkcija dramaturga, ki sodeluje v veliko raznolikih funkcijah, ni več enoznačna,
in da je dramaturško delo pogojeno z mnoštvom. Vodja dramaturškega oddelka v Mannheimski operi dr. Regine Elzenheimer (Nemčija) se je posvetila še nedefinirani dramaturški funkciji v sodobnem glasbenem gledališču in prihodnosti le-te. Tatjana Ažman (dramaturginja SNG Opera in balet Ljubljana) se je ukvarjala s problemom dramaturgije v glasbenem gledališču v Sloveniji, saj je pri nas tovrstna praksa še zelo neprepoznavna. O dramaturgiji v Združenih državah Amerike in odnosom do nje je v svojem referatu razpravljala dr. Shelley Orr (ZDA), še posebej s poudarkom na mladih ustvarjalcih. Magnus Florin (vodja dramaturškega oddelka v Kraljevem dramskem gledališču v Stockholmu, Švedska) je poudaril nejasnost vsebine dramaturgovega dela in je pripravil predloge za razjasnitev vloge dramaturga v gledališču. Po odmoru za kosilo je svoj pogled na dramaturško ustvarjanje podala Ursula Werdenberg, svobodna dramaturginja, ki deluje v Švici, pa tudi v Nemčiji in
Avstriji. Svoje predavanje je razdelila na dva dela. V prvem je orisala svoje začetke kot dramaturginja v času (sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), ko je bil poklic dramaturga pretežno moška domena in ko v Švici ni obstajala nobena šola, kjer bi se lahko izučila za praktično dramaturginjo. V drugem delu je opisala svoj način dela kot dramaturginja, predvsem kot nekdo, ki mora koncept vsake predstave prilagoditi mestu, kjer ustvarja, ter publiki, za katero ustvarja. Za zaključek pa je svoje poglede na dramaturgijo predstavila mag. Diana Koloini, ki je kot dramaturginja med drugim sodelovala v SNG Nova Gorica ter SNG
Drama Ljubljana. V njenem prispevku naj bi podala dvaindvajset misli o dramaturgiji, do katerih se je dokopala v dvaindvajsetih letih praktičnega udejstvovanja. Vendar je svoje misli predstavila strnjene v desetih točkah, ki so njen osebni pogled na dramaturgovo delo, ki je kot servis za vse in ki, ker dramaturg edini nima lastnega mesta v gledališču, si mora vseskozi svoje mesto na novo osmišljevati in ga na novo definirati, saj dramaturg ni več zgolj intelektualno zavetje kolektiva, ampak počne vse. Dramaturg je vse ali nič. Rok Andres in Anže Virant bilten fbs 03 3