Vzajemnost, september 2019 by Vzajemnost

SEPTEMBER 2019 / 2,10 €

DR. VOJKO KAVČIČ

Možganom koristi vse novo

ZDRAVJE

Hrbtenica se hrani z gibanjem

NAŠ POGOVOR

Zdrav življenjski slog ohranja bistre možgane Primerno izbrane telesne in možganske aktivnosti nam lahko zelo koristijo v zrelih letih, pravi dr. Vojko Kavčič, kognitivni nevroznanstvenik, ki raziskuje delovanje možganov pri umskih in mentalnih procesih. Zanimajo ga povezave med vedenjem in možgani, predvsem pa, kako se možgani spreminjajo s staranjem in kaj se dogaja z umskimi sposobnostmi. Že več kot dvajset let živi v Združenih državah Amerike, na inštitutu za gerontologijo na Univerzi Wayne State v Detroitu se ukvarja z zgodnjo diagnostiko alzheimerjeve bolezni. Redno se vrača v Slovenijo, a ne obišče samo mame na Krasu, pač pa v okviru Mednarodnega inštituta za aplikativno gerontologijo v Ljubljani sodeluje z različnimi institucijami, pri projektih, prireja predavanja, razvija aplikacijo za kognitivni trening, pripravlja pa tudi posodobljeno verzijo knjige Umovadba – za bistre možgane v poznih letih, nad katero so slovenski bralci navdušeni. Prepričan je o koristi kognitivnega treninga, ki ga imenuje umovadba ali kar paša za možgane. Najprej nam razložite, kaj počne kognitivni nevroznanstvenik. Nevroznanost je kombinacija treh znanosti, in sicer biologije, kemije in psihologije, ter se prvenstveno ukvarja s celično-molekularnimi mehanizmi možganskih celic. Kognitivna nevroznanost pa je veja nevroznanosti, ki raziskuje možganske podlage vsega vedenja: od gibalnih sposobnosti, zaznavanja sluha, barv, vida, vonja pa do najvišjih miselnih procesov. Poskuša dognati, »kaj je zadaj«, na kakšen način možgani, nevroni in podporne celice delujejo, da prihaja do teh procesov. V okviru trenutnega raziskovalnega projekta uporabljam kombinacijo računalniško podprtega kognitivnega testiranja (nevropsihološki testi so predstavljeni na računalniških tablicah) s snemanjem nevroelektričnih potencialov (elektroencefalografsko – EEG snemanje) za identifikacijo tistih, starejših od 65 let, ki imajo povečano tveganje za razvoj demence. Kljub raziskovanju in razvoju medicine se zdi, da o demenci, eni najbolj razširjenih bolezni, še vedno tako malo vemo. Kaj menite vi? Najprej razčistiva tole: demenca ni bolezen. Demenca je skupek različnih simptomov, ki se predvsem nanašajo na zmanjšanje umske sposob18 Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

nosti. Pravzaprav je posledica nepravilnega ali poslabšanega delovanja možganov. Poznamo tudi ireverzibilne demence, te so kratkotrajne, rečemo lahko tudi prehodne. Vsaka zastrupitev, ki omeji prekrvitev možganov oziroma dostavo kisika, bo povzročila začasen upad umskih sposobnosti. Pravilno bi torej morali reči tako: pacient ni zbolel za demenco, pač pa je zbolel za neko nevrodegenerativno boleznijo, posledica katere je demenca. Najbolj pogosto demenca nastane zaradi alzheimerjeve bolezni, zanjo so značilne motnje spomina in presoje, tudi depresija, zmedenost … Vaskularna oziroma žilna demenca se pojavi po možganski kapi, pri tej je manj motenj spomina, za frontotemporalno demenco pa so najbolj značilne osebnostne spremembe in spremembe v razpoloženju pa tudi težave z jezikom. Pri bolniku, ki ima demenco z lewyjevimi telesci, pa se poleg drugih simptomov pojavljajo še halucinacije in tresenje. Najpogosteje se pojavi pred 60. letom in hitreje napreduje. Kaj je glavni vzrok naraščanja števila bolnikov? Vzrokov še vedno ne poznamo, govorimo lahko le o dejavnikih tveganja. Med temi je največji staranje prebivalstva. Kar zadeva genetske de-

javnike, za zdaj vemo le, da je za alzheimerjevo bolezen krivo nepravilno delovanje treh genov: APP, presenilin 1 in presenilin 2 na kromosomu 21. Družinska zgodovina ima tudi vlogo pri razvoju bolezni, vendar manjšo, na primer potomci oseb z demenco imajo trikrat večjo možnost, da bodo zboleli. Demenco lahko povzroči poškodba možganov, depresivnost, kronični stres ... Kognitivni upadi, ki so zelo podobni demenci, se zgodijo tudi pri večjih operativnih posegih, zlasti pri starejših pacientih po operacijah srca in pljuč. Vsaka operacija predstavlja za telo velik fiziološki stres, ki posledično zmanjša kognitivno funkcioniranje. Podobno velja tudi za kemoterapijo. Tveganje, da postanejo dementni, je večje pri ljudeh s slabo urejeno sladkorno boleznijo kot tudi s srčno-žilnimi težavami. Možgani ne delajo dobro, če nimajo redne dobave glukoze in kisika ali niso dobro prekrvavljeni. Če ima nekdo slabo ožilje, če srce ali pljuča ne delujejo tako, kot bi morali, ali ima povišan krvni tlak in holesterol, to občutijo tudi možgani. A čeprav je za zdravje srca in ožilja bolje, da imamo čim nižjo raven holesterola, raziskave kažejo, da prenizek holesterol povzroča kognitivne

»Pozitivno razmišljanje odganja bolezen.«

ZDRAVJE

Hrbtenica se hrani z gibanjem

rvi vzrok težav je starost oziroma degenerativne spremembe, ki se začnejo že po 35. letu starosti. Drugi dejavnik je genetika – nekateri so k težavam s hrbtenico bolj nagnjeni kot drugi. Tretji vzrok pa so obremenitve (na primer na delovnem mestu), nedejavno življenje in dolgotrajno sedenje. Dr. Topolovec poudarja, da je bilo človeško telo predvideno za aktiven, torej ne za pasiven način življenja, kot ga živimo zdaj. Proti spremembam na hrbtenici se zato najbolje bojujemo z gibanjem. »Predvsem se moramo izogibati dolgotrajnemu sedenju in vzdrževanju prisilnih položajev, s čimer povzročimo nenaravno obremenitev medvretenčnih ploščic, delov hrbtenice, ki najpogosteje povzročajo težave. Medvretenčna ploščica se namreč prehranjuje z difuzijo, kar pomeni, da mora biti nenehno v gibanju, da pridejo hranilne snovi do nje. Če se zadržujemo v nekem prisilnem položaju je prehrana medvretenčne ploščice slabša, zato hitreje pride do njene poškodbe oziroma degeneracije.« Naslednja zelo pogosta napaka, s katero si mnogi ljudje delajo škodo, je nepravilno dvigovanje bremen. »Ko predmet dvigujemo, mora biti čim bližje telesu, da je sila navora na hrbtenico čim manjša, hkrati pa ga dvigujmo s čim bolj ravnim hrbtom, brez pripogibanja, ker so takrat sile največje in je verjetno poškodba večja,« svetuje dr. Topolovec.

Najbolj obremenjen je križ Bolečina v hrbtenici (lumbalgija in lumboishialgija) je najpogosteje ugotovljena težava mišično-skeletnega sistema, na katero naleti osebni zdravnik. Najpogosteje se težave po22 Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

javijo v ledvenem delu hrbtenice, na drugem mestu so težave v vratnem delu hrbtenice, ker sta to najbolj gibljiva in z najmanj zunanje podpore podprta dela hrbtenice. »Torakalni del hrbtenice je namreč okrepljen s prsnim košem, prilagodljivim in močnim ogrodjem, medtem ko nepodprt ledveni del nosi sile celotnega zgornjega dela telesa. Zato so tam obremenitve največje.« Z bolečino se običajno najprej spopademo sami, in sicer s protibolečinskimi sredstvi in kratkotrajnim mirovanjem. »Pri večini gre za mehanično bolečino, ki se z ustrezno fizioterapijo umiri. Kirurško zdravljenje je potrebno šele, kadar je živec ukleščen in drugo zdravljenje ne pomaga,« razlaga dr. Topolovec. Kot opozarja, nas lahko v hrbtenici zaradi poškodbe ali degenerativnih obolenj pravzaprav boli več različnih elementov. »Lahko gre za bolečine v predelu majhnih (fasetnih) sklepov, boli nas lahko zaradi propadanja medvretenčne ploščice, pride lahko do zdrsa vretenca, seveda pa bolijo tudi vse manjše mišice, ligamenti, ki so v predelu ledvene hrbtenice in jih lahko pri določenih gibih ali ob neki dejavnosti tudi poškodujemo. Seveda ne smemo pozabiti, da so na hrbtenici v nasprotju z drugimi deli gibal v bližini še nevrološke strukture. Če se pojavi kakršno koli draženje živca in gre za ishialgično bolečino, tako imenovani išias, je treba biti pazljivejši.« Prav prizadetost živčevja je glavni vzrok, da do umiritve bolečine kljub vsemu ukrepanju ne pride in je na koncu mogoča le še operacija. »Če pride do draženja živčevja ali utesnitve, utesnjene oziroma dražene nevrološke strukture sproščamo z operacijo,« pojasni sogovornik. Za

FOTO: OSEBNI ARHIV DR. MATEVŽA TOPOLOVCA

Z bolečino v hrbtenici se vsaj enkrat v življenju sreča od 80 do 90 odstotkov prebivalstva, nam je povedal ortoped dr. Matevž Topolovec, dr. med., iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra. K sreči se pri veliki večini bolnikov bolečina z nekaj potrpljenja, prilagoditvijo, aktivnostjo, uživanjem protibolečinskih sredstev in fizioterapijo zmanjša. Nekateri bolniki pa potrebujejo ustrezno kirurško zdravljenje. Le-to pa vsekakor ni brez tveganj.

Dr. Matevž Topolovec, dr. med.

operacijo se odločijo šele, ko druge možnosti ne delujejo. »Običajno je tako, da najprej vzamemo tablete proti bolečinam. A če bolečina ne popusti, je najbolje, da obiščemo osebnega zdravnika, ki lahko presodi, ali gre za nujno ortopedsko stanje ali je potrebno le protibolečinsko zdravljenje. Ko začne bolečina popuščati, sledi napotitev na fizioterapijo, nato pa moramo doma vaje redno izvajati.« Še posebno pri bolnikih z okvarjeno hrbtenico je pomembno, da se izogibajo dvigovanju težjih predmetov in delu v prisilnih položajih. Z obiskom zdravnika ne smemo čakati, kadar pride do akutne poškodbe živca, ki se pokaže s prizadetostjo živčevja na nogah (ne moremo dvigniti stopal ali pa ne moremo zanesljivo stopiti na nogo). »Velikokrat se zgodi, da na primer pacienti po na novonastali parezi stopala pridejo prepozno v ambulanto. Tedaj so možnosti uspešnega operativnega

SPOZNAJTE JIH

Šahira že od petega leta

Miroslava Vospernik Piberl iz Ljubljane je upokojena profesorica zgodovine, šahovska mojstrica in babica, ki je, kot pravi, končno to postala šele pri svojih osemdesetih letih. »Bila sem prepričana, da ne bom nikoli babica, a ko se je 23. marca letos rodil moj prvi vnuček Nik, sem presrečna.« Že 13 let obiskuje tečaj kitajščine in še vedno šahira. Vsak dan tudi kuha za mlajša odrasla sinova, ob koncih tedna pa še za družino starejšega sina.

ira, kot jo kličejo domači in prijatelji, se je rodila tik pred drugo svetovno vojno v Mariboru kot prva od šestih otrok. »Do koder seže moj spomin, in to je od mojega drugega leta naprej, sem čuvala mlajše brate in sestre. Med vojno smo živeli zelo skromno, bolj v pomanjkanju. Očeta na srečo niso vpoklicali v vojsko, saj je delal kot telefonski mojster na pošti,« pripoveduje. Proti koncu vojne je bilo zaradi bombnih napadov nevarno živeti v Mariboru, zato je oče družino poslal v viničarijo pri Šentjurju. Tam je morala mama delati pri kmetu, takrat petletna Mira pa je čuvala dva brata in sestro ter jim kuhala. Po vojni so se vrnili v Maribor, a so živeli siromašno. »Vsi otroci smo nabirali maline ter jih prodajali v Talis za malinovec. Starejši smo hodili še na Pohorje nabirat borovnice in kostanj.« Čeprav je doma kuhala, prala plenice in ribala tla, je Mira vedno našla čas tudi za igro. Ob hiši, kjer so stanovali, so si otroci

uredili nogometno igrišče in s fanti je igrala nogomet. Igrala je tudi rokomet in plavala, saj so stanovali na desnem dravskem bregu. Pri devetih letih je celo preplavala Dravo, kasneje je bila mladinska prvakinja v tenisu kluba Branik v Mariboru. V šoli je bila vedno odličnjakinja. Njena velika ljubezen pa je bil šah. »Oče me je navdušil za šah, ko sem imela pet let. Že kmalu sem ga premagovala, prav tako tudi brate in sestre. Doma smo imeli porcelanast šah, bil je zelo lep, takšnega nisem kasneje nikjer več videla.« V mariborskem klubu Železničar je igrala od devetega leta pa vse do upokojitve. Ko je bila stara petnajst let, je postala klubska šahovska mladinska prvakinja. Dve leti kasneje, leta 1956, je prvič igrala na jugoslovanskem državnem prvenstvu. Od takrat naprej je bila v državni reprezentanci Jugoslavije. »Prepotovali smo veliko držav in večji del Evrope. Jugoslovanska reprezentanca je bila zelo močna, takoj za rusko.« Po maturi na klasični gimnaziji je nihala med študijem medicine in zgodovine v Ljubljani. Odločila se je za zgodovino. Tudi zato, ker ji je ta študij omogočil, da je še naprej tekmovala.

Ljubljana, novi dom Štiri leta starejšega moža Petra, študenta kemije, je spoznala pri šahu. »Ja, kje pa naj bi ga sicer,« se hudomušno zasmeje. Po sedmih letih sta si ustvarila družino. Njena prva služba je bila v Novem mestu, na gimnaziji je učila zgodovino. Po rojstvu prvega sina Andreja se je vrnila v Ljubljano, kjer je učila na eni od osnovnih šol. Diplomirala je šele 1967, po rojstvu drugega sina Marka. Po diplomi pa je šla z otrokoma

v Piran. »Takrat se je bilo težko zaposliti v Ljubljani. Mož je imel službo v Ljubljani na veterinarski fakulteti, tako da je bil starejši sin večkrat pri njem in njegovih starših, mlajši pa pri meni. Kadar sem učila, ga je čuvala varuška. Skupaj smo bili le ob koncih tedna, ko je mož prihajal k nam na Obalo,« se Mira spominja naporno preživetih let. V Piranu je učila 43 ur na teden, poleg zgodovine še sociologijo na gimnaziji, in večkrat nadomeščala tudi na srednji pomorski in srednji medicinski šoli v Piranu. »Piranski gimnazijci me še vedno povabijo na obletnice mature in z veseljem se jih udeležim.« Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlila kot profesorica na centru strokovnih šol. Kmalu je rodila tretjega sina Petra. Kljub družinskim in službenim obveznostim se je še vedno udeleževala šahovskih prvenstev ter ekipnih tekmovanj za mariborski klub Železničar. Ko se je pred dvaindvajsetimi leti upokojila, se je odločila, da ne bo običajna upokojenka. Takoj se je vključila v izobraževanje starejših na ljubljanski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Kratek čas je hodila k šahu in umetnostni zgodovini, nato se je odločila za večji izziv, za učenje kitajščine in francoščine. Zaradi bolezni moža (izgubila ga je pred šestimi leti) je francoščino opustila. A še vedno šahira na »cugerjih« (hitropotezno vlečenje potez, ki se izvajajo na pet minut) in sodeluje na ekipnih turnirjih kot članica Društva upokojencev Ljubljana Rudnik. Skromno pove, da je sicer šahovska mojstrica, a pri osemdesetih vseh priznanj ne šteje več. BESEDILO IN FOTOGRAFIJA:

Zdenka Ferengja

Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

IZ ZGODOVINE

Goli otok – 70 let kasneje

Sedmega julija 1949 je na Goli otok v Kvarnerskem zalivu priplula prva ladja s političnimi zaporniki, tako imenovanimi informbiraši. Začelo se je najbolj žalostno poglavje v zgodovini povojne jugoslovanske države. Sedemdeset let kasneje se za otok zanimajo predvsem tuji turisti, med njimi je največ Slovencev.

o se z ladje izkrcamo na Golem otoku, se nam najprej zazdi, da smo prišli na vojno območje. Za nami morje, pred nami na obali podrte in razrušene stavbe, belo kamenje in skrivenčeni borovci. Tu se je čas zares ustavil. Ureditev otoka Hrvaško do zdaj ni zanimala. Ob letošnjem obisku smo od enega izmed štirih ljudi, ki skušajo na otoku s skromno ponudbo kaj iztržiti od obiskovalcev, slišali, da se premika, sredstva za postopno ureditev otoka naj bi prišla iz Evropske unije. Tokrat smo na otok stopili natanko 70 let potem, ko je tja z Reke priplula prva ladja s 27 političnimi zaporniki. Druga ladja z večjim številom nesrečnikov je priplula 10. julija 1949. Nato pa nove in nove ladje ter novi in novi kaznjenci. Na prvi ladji sta bila tudi Slovenca, ki sta postala zapornika s številko 1 in 2. Zadnja je pripadla danes 88-letnemu Radovanu Hrastu, ki se na ta otok nečloveškega trpljenja, poniževanja in razčlovečenja pogosto vrača in pripoveduje svojo zgodbo in zgodbo nekega preteklega in posebno krutega časa. Slaba tri leta je preživel kot zapornik na Golem otoku, in ker je bil dvakrat tukaj, je bil

Zunanjost zelo kakovostno zgrajene stavbe iz belega kamna, ki kljubuje času. 76 Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

»dvomotorec«, kot so imenovali povratnike. Zanj je to »čas, ki ga ni«.

Ruševine, kamen, spomini Podoba Golega otoka je enaka vse od razpada Jugoslavije: uničene stavbe, vsa napeljava uničena, šipe razbite, okenski okvirji potrgani, naokoli ležijo kovinski okvirji, steklo, cevi … Karkoli je bilo vrednega, so odnesli. Pred leti so se tukaj še pasle ovce, ob letošnjem obisku jih nismo več videli. Opustošenje na glavni ulici

Radovan Hrast

Ostajajo pa pročelja nekoč mogočnih zgradb, narejenih iz tukajšnjega belega kamna, zidanih kakovostno in strokovno, ki jih ni bilo mogoče podreti in tako kot srhljive podobe kljubujejo vremenu in času. Zgradili so jih zaporniki sami, tako kot vse, kar je kdaj bilo na otoku. Ko nas po otoku vodi Radovan Hrast, pove, kaj je bilo v posamezni stavbi, kje so bile barake za kaznjence, kje za osebje in kje za oficirje in vodstvo. Otok je deloval povsem samozadostno, na njem so zaporniki zgradili vse: od delavnic, bivalnih prostorov, kuhinje, jedilnice, prostorov za hrambo živil, sanitarij, bolnišnice, kinodvorane in dvorane za koncerte, prostorov za obiskovalce do zaporniških prosto-

rov in stavb za osebje. Pa posebne prostore za »prevzgojo«, samice, zapor znotraj zapora. Na otoku je potekala zelo dobro organizirana proizvodnja, zaporniki so izdelovali lesene, kovinske in kamnite izdelke. Hrast pripoveduje o življenju zapornikov in paznikov ter drugega osebja, ki so bili po njegovem ravno tako svojevrstne žrtve. »Ko sem začel razmišljati o nas, zapornikih, in tistih, ki so nas fizično in psihično trpinčili, sem spoznal, da smo bili vsi na istem, da so bili morda naši rablji še večji reveži kot mi. Sploh niso bili svobodni. Kot mi so trepetali, ali bodo dovolj podložni svojim gospodarjem in ali se bodo živi vrnili z otoka. Mi in oni smo bili ujetniki tistega časa. Zamerim pa takratnim partijskim funkcionarjem, da ljudem, ki se v tistem zmedenem času niso znašli ali ga niso razumeli, niso povedali resnice, ampak so jih po nedolžnem pošiljali v najhujše trpljenje!«

Kruta usoda političnih zapornikov Goli otok je bil do prve svetovne vojne povsem nenaseljen in neporaščen. V času Avstro-Ogrske so tukaj uredili taborišče za ruske zapornike z

VRT IN DOM

Zakaj paradižniki ne dozorijo? V času zorenja paradižnikov se dogaja, da je plod trd, nedozorel, deformiran. Plod lahko tudi poka, opažamo zvijanje listov in še nekatere težave. Zanje niso odgovorne bolezni, zato jih lahko zlahka rešite.

zadnjih letih vse več plodov ne dozori, trda je tudi sredica. Takšen plod je na zgornjem delu rumen, zelen, na spodnjem delu pa rdeč in dozorel. V tem primeru rastlini primanjkuje kalija, ki je eden izmed treh glavnih elementov, ki jih potrebuje paradižnik za dobro rast in razvoj plodu. Kalija je lahko v tleh dovolj, a zaradi preveč drugih hranil ga rastlini ne uspe posrkati. Največkrat kalij ni dostopen zaradi preveč fosforja in kalcija. Paradižniku ne dodajajte jajčnih lupin za pomanjkanje kalcija, ker takšna dejavnost še povečuje težavo s pomanjkanjem kalija. Vzrok lahko iščete tudi v slabi oskrbi z vodo in pretiranem gnojenju s hlevskim gnojem, ki ima največ dušika. Nekatere sorte so za pomanjkanje kalija občutljivejše kot druge. Če se težava že pojavi, plodov ni mogoče rešiti. Če pa pravočasno ukrepate, je rešitev dokaj enostavna. Kalij dodajate skozi liste v času rasti. Listna gnojila s kalijem lahko kupite v vseh bolje založenih kmetijskih trgovinah. O uporabi povprašajte kmetijskega svetovalca. Paradižnik je treba zmerno in redno zalivati. Na vrtu in v rastlinjaku je priporočljivo uporabljati zastirko, ki ohranja tla dalj časa vlažna tudi v suhem in vročem poletju. Priporočamo, da pred sajenjem paradižnika v tla dodajate kalijeva gnojila v obliki kalijevega sulfata. Uporabite ga v odmerku 20 do 30 dag na 10 kvadratnih metrov. Paziti je treba tudi na zmerno gnojenje s hlevskim gnojem

(2 kg/m²) ali kompostom. Med letom tako dognojujete z gnojili, ki imajo več kalija kot fosforja in dušika.

Pokanje plodov, zvijanje listov Treba je vedeti, da plodovi pokajo zaradi neenakomerne oskrbe z vodo. Če dobijo z zalivanjem preveč vode naenkrat, se zgodi, da plodovi pokajo. Na vrtovih pogosto opažam, da se v razpoke naselijo glivice sajavosti. Določene sorte so za pokanje občutljivejše, zato ne pokajo vse enako. Zvijanje listov je zaščita rastlin pred močnimi sončnimi žarki. Na ta način se paradižnik zavaruje, da ne izgubi preveč vode. Za zvijanje listov na vrtu in rastlinjaku so nekatere sorte dovzetnejše kot druge. Strah pred boleznimi je v tem primeru odveč, ker je to predvsem naravna obramba rastlin pred izsuševanjem. Pri paradižniku opažamo, da so plodovi tudi deformirani ali se ne

razvijejo. Do tega pojava pride zato, ker se cvetni prah pri visokih temperaturah slabo razvija. Posledica visokih temperatur so manjši in deformirani plodovi ali pa jih sploh ni. Vsekakor je v tem primeru treba razmisliti o senčenju. Davor Špehar, Zeleni svet

Agrume sadimo jeseni Na celini agrume gojimo kot posodovke. Najpogosteje v domovih gojimo limonovec. Priporočam sorto limonovca mayer, ki je nižje in kompaktne rasti. Obiramo ga lahko večkrat na leto. Plodovi so okrogli, sočni, s tanko lupino. Poseben izziv je gojenje mandarinovcev. Če želimo obrati mandarine v oktobru, priporočam zgodnjo sorto mandarinovca zorica rana. Plodovi so zelo sočni, sladko-kislega okusa, aromatični in s tanko lupino. Kot posodovke na celini so primerni tudi pomarančevci, kjer toplo priporočam okusno sorto navelina. Zelo sočni in sladki plodovi so brez pešk in zorijo meseca decembra. Sadimo jih septembra in oktobra.

Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

VRT IN DOM

Osvežimo balkonske zasaditve

Ko se nočne temperature začnejo spuščati, to kmalu opazimo pri balkonskem cvetju. Rastline, ki so ljubiteljice vročega poletnega sonca, počasi odmirajo. Takrat v cvetličnih posodah ostane praznina, ki ob preostalem bujnem cvetju kvari videz. Ko pa prazne prostore nadomestimo z drugimi cvetlicami, lahko zasaditve občudujemo še dolgo v jesen.

rtni centri so dobro založeni prav z nezahtevnim cvetjem. Ker pa je novo zasajanje povezano z dodatnimi stroški, lahko uporabimo kar zeleno ali cvetočo lončnico, ki jo imamo pri roki. Iz korita odmrlo rastlino odstranimo in pazimo, da ne poškodujemo korenin drugih vraščenih rastlin. Potrebujemo toliko prostora, da bomo novo rastlino kar z lončkom vred postavili med preostale rastline, ki so še v dobri kondiciji. Med poletjem so balkonske rastline zaradi bujne vegetacije že porabile zadnje zaloge hranil, ki smo jim jih z gnojilom dodali v zemeljski substrat ob sajenju. Če želimo ohranjati njihovo lepoto vse do poznih jesenskih dni, je treba vodi, s katero zalivamo, občasno dodati hranila.

Kako obnoviti poškodovane zasaditve? Atraktivne trave so v tem času najlepše in moja prva izbira. Konec poletja jih ne zavržemo, čeprav nekatere izmed njih spadajo med enoletne rastline. Uporabimo njiho-

Mandevila 90 Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

kombinaciji z balkonskimi rastlinami. Ker jih ne bomo posadili, ampak le umestili med rastline, je strah, da bi druga drugi posegale v življenjski prostor, odveč. Argyranthemum (na fotografiji) in tudi Osteospermum sta rastlini, ki ju uvrščamo v isto družino košarnic. Da gre pravzaprav za različni rastlini, opazijo le pozorni opazovalci. Drugi ljubitelji uživajo predvsem v cvetovih marjetic, ki so vse poletje posute z raznobarvnimi cvetovi. Takšno lončnico, ki mora biti primerne velikosti, z lahkoto uporabimo za popravilo dotrajane zasaditve. Vrtnice

vo raznolikost kot dopolnitev že malo dotrajanih ali poškodovanih poletnih zasaditev. Ker trave spremenijo barvo, jih uporabimo za čudovite poletno-jesenske zasaditve. Pozanimajte se v vrtnarijah, kjer ste kupili travo, katero vrsto imate, da boste znali z njo ravnati. Klasi, ki jih trave nastavljajo v poznem poletju, so vredni občudovanja, ko se na njih pojavi prva slana. Če se vam zdi videz trav preveč neurejen, jih povežite z naravnim okrasnim trakom (uporabni so materiali iz jute, rafije, odsluženega blaga). Na fotografiji je trajna bodalica ali Stipa tenuissima 'Pony Tails'. K njej se lepo podajo pisane mačehe ... in tako ustvarimo simpatično jesensko zasaditev. Cvetoče vrtnice spadajo med najlepše rastline, zato ne preseneča, da so med najbolj priljubljenimi rastlinami tudi na majhnih terasah. Nič neobičajnega ni, če jih gojimo kot posodovke. Pravzaprav je to zelo praktično. Drobnocvetne ali mini vrtnice so se dobro odrezale celo v

Argyranthemum

Mandevile občudujemo v najbolj vročih poletjih. Zvezdasti cvetovi so posuti po celotni rastlini. Cvetijo v številnih barvah. Zadnja leta so najbolj občudovanja vredni oranžni in rumeni cvetovi. Manjše primerke z lahkoto vključimo v pomladne zasaditve. Ker ne gre za trajno zasaditev, jo bomo pred zimo umaknili in ustrezno prezimili. Lavandula ali sivka je v vrtnih cen-

MODA

Pozabite na temne in puste barve

Septembra je v naravi lepo, zato si privoščite izlete in pohode, ki vam bodo okrepili telo in duha. Seveda prej izberite primerna oblačila in obutev. V specializiranih trgovinah s pohodno opremo in oblačili vam bodo gotovo dobro svetovali in vam pomagali tudi ustrezno izbrati.

raktični materiali, udobni in funkcionalni kroji, možnost sestavljanja različnih delov v celoto so prednosti sodobnih pohodnih oblačil, ki jih boste odlično nosili kar nekaj sezon. Zato kupujte premišljeno in kakovostno. Preverite sestavo, funkcije različnih materialov, ki dihajo, a ne prepuščajo vlage, in preverite tudi način zapenjanja, saj gibalna spretnost na starost peša in zapenjanje z majhnimi gumbi in drobnimi zadrgami lahko predstavlja hudo oviro pri oblačenju. Vzemite si čas in oblačilo, če le lahko, pomerite. Ko je znamka preizkušena, si lahko privoščite nakup prek kataloga ali spleta. Pri izbiri oblačil ne smete pozabiti tudi na barvne kombinacije. Vaš obraz bo videti precej bolj mladosten v svetlejših, živahnejših odtenkih kot ob sivi, temno modri ali celo črni barvi. Temne barve so sicer praktične, saj se ne umažejo tako hitro, vendar boste v njih videti starejši in bolj utrujeni.

Za dame •

•

Kombinacije pastelnih barvnih odtenkov delujejo mladostno in sveže. Temne hlače so klasika, barva je neobčutljiva in lahko jo kombinirate s katero koli drugo barvo. Oblačila za hojo v naravi so prilagojena telesni aktivnosti: so zračna, omogočajo neovirano gibanje in se hitro sušijo. Kakovostne vetrovke morajo ustrezati zahtevam po zračnosti, vodoodpornosti in hitrem sušenju. Narejene so iz umetnih materialov, da jih je mogoče enostavno vzdrževati. Tistim, ki jih rado zebe, bo poleg klasične »soft shell« jakne prav prišla tanka prešita bunda, napolnjena z naravnim puhom. Nepogrešljiva je tudi na potovanjih, saj zlože-

•

na zavzame zelo malo prostora. Ne pozabite na barvno skladnost dodatkov. Obutev pa izberite glede na svoje gibalne zmožnosti in obliko nog. Nahrbtnik, ki spada v obvezno pohodniško opremo, naj bo živahnih barv in ravno prav velik.

Za gospode •

Med osnovna pohodniška oblačila spadajo: funkcijska majica s kratkimi in dolgimi rokavi – njun namen sta odvajanje vlage stran od telesa in hitro sušenje, vetrovka – prepušča zrak vendar ščiti pred vetrom in dežjem, »soft

•

shell« jakna – prepušča zrak, je topla in ščiti pred vlago, funkcijska srajca s podobnimi funkcijami kot majice in hlače – iz sodobnih prožnih, vodoodpornih in hitro sušečih se materialov. Dobri športni ali pohodni čevlji morajo imeti ustrezen podplat za varen in čvrst korak. Barvna skladnost oblačil in dodatkov omogoča medsebojno sestavljanje in ustvari mladosten videz. BESEDILO IN FOTOGRAFIJE:

Breda Tesner, inž. obl., CMB Consultant

MODELI: EMPORIUM LJUBLJANA

Vzajemnost / SEPTEMBER 2019

IZ KOŠKA ROČNIH DEL

Moj rdeči pulover V udobnem in toplem puloverju bodo vnučki uživali v brezskrbni igri na prostem tudi, ko bo hladneje. Velikosti: 2/92, 4/104 in 6/116 let. Opisi za 4 in 6 let so v oklepajih. Potrebujemo: 300 (350/400) g volne, pletilke in krožno pletilko št. 4 ali 5. Vzorci. Rebrasti vzorec: menjaje pletemo 3 vrste gladkih levih petelj in 3 vrste gladkih desnih petelj. Pri tem v prvi vrsti, na narobni strani dela, pletemo desne petlje, nato menjaje 1 vrsto levih petelj in 2 vrsti desnih petelj. Vzorec kite: pletemo po vzorčni risbi. Narisane so vrste na licu dela, v vrstah na narobni strani pletemo petlje, kot leže. Po prvi vrsti (narobna stran) pletemo od 2. do 5. vrste, nato ponavljamo od 6. do 11. vrste. Patentni vzorec: menjaje pletemo 2 desni in 2 levi petlji. Poskusni vzorček: 18 petelj in 24 vrst rebrastega vzorca da kvadrat s stranico 10 cm. 25 petelj vzorca kite je 10 cm širine, 63 petelj je 24 cm širine. Hrbtni del: nasnujemo 67 (75/81) petelj. Začnemo z vrsto na narobni strani dela

1/2 sprednjega in hrbtnega dela

in petlje razdelimo takole: krajna petlja, 7 (11/14) petelj rebrastega vzorca, 51 petelj vzorca kite = prvih 6 petelj na vzorčni risbi, nato 3-krat ponovimo vzorčno enoto (VE) na 15 petljah, 7 (11/14) petelj rebrastega vzorca, krajna petlja. Po 4. vrsti imamo 79 (87/93) petelj. 32 (36/40) cm od nasnutka zazankamo za vratni izrez sredinskih 25 (25/27) petelj, nato na obeh straneh zazankamo v vsaki 2. vrsti še 1-krat 3 in 1-krat po 2 petlji. 34 (38/42) cm od nasnutka zazankamo preostale petlje za ramena. Sprednji del: pletemo kot hrbtnega, le z globljim vratnim izrezom. 29 (33/37) cm od nasnutka zazankamo sredinskih 17 (17/19) petelj, nato pa na obeh straneh v vsaki 2. vrsti zazankamo 1-krat 15, 1-krat 2 in 2-krat po 1 petljo. 34 (38/42) cm od nasnutka zazankamo preostale petlje za ramena. Rokav: nasnujemo 31 (33/33) petelj. Začnemo z vrsto na narobni strani in petlje razdelimo takole: krajna petlja, 4 (5/5) petlje rebrastega vzorca, 21 petelj vzorca kite = prvih 6 petelj vzorčne risbe, 1-krat ponovimo VE na 15 petljah, 4 (5/5) pet-

1/2 rokava

lje rebrastega vzorca, krajna petlja. Po 4. vrsti imamo 35 (37/37) petelj. Za rokavno širino dodajamo na obeh straneh v vsaki 4. vrsti 10-krat (9-krat/11-krat) po 1 petljo in menjaje v vsaki 2. in 4. vrsti 4-krat (8-krat/8-krat) po 1 petljo, da imamo 63 (71/75) petelj. Dodane petlje sproti prilagajamo vzorcu. Drugi rokav pletemo enako. Izdelava: dele napnemo, jih pokrijemo z vlažno krpo in pustimo, da se posušijo. Sešijemo vse šive in vstavimo rokava. Iz vratnega izreza naberemo na krožno pletilko približno 68 (68/76) petelj. En krog pletemo leve petlje, nato še 15 cm patentnega vzorca in delo končamo.

Delovni znaki = 3 petlje odložimo na pomožno pletilko za delom, 3 desne petlje, desno popletemo petlje na pomožni pletilki = 3 petlje odložimo na pomožno pletilko pred delom, 3 desne petlje, desno popletemo petlje na pomožni pletilki

Vzorčna risba1

= na licu desna petlja, na narobni strani leva petlja = na licu leva petlja, na narobni strani desna petlja = 1 desno zasukano petljo dodamo iz prečne niti, na narobni strani pleteamo petljo levo VE = 15 oziroma 19 petelj

Vzajemnost / SEPTEMBER 2019 107