Vzajemnost, november 2019 by Vzajemnost

NOVEMBER 2019 / 2,10 €

MIHA LOBNIK

Družba mora vključevati, ne izključevati

Naj vas šen ne prestraši

AKTUALNO

Spremembe pokojninske zakonodaje ne bodo dovolj

daj nas je na svetu okrog 7,7 milijarde, 65 odstotkov je delovno aktivne populacije, 15 odstotkov otrok, 20 odstotkov pa starejših. Čez 35 let (2056) predvidevajo, da nas bo 10 milijard, od tega slabih 55 odstotkov delovno aktivne populacije, enako število otrok (15 odstotkov) in kar 30,5 odstotka starejših. Ob predpostavki enakega selitvenega prirasta bo do leta 2060 v Sloveniji delovno aktivnih manj kot polovica prebivalcev. Dr. Jože Sambt z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da smo po koeficientu starostne odvisnosti primerljivi z drugimi evropskimi državami, vendar pa je problem, ker se ljudje pri nas prej upokojujejo in pozneje vključujejo na trg dela. Starostni razpon, ko dohodki presegajo potrošnjo, je bil leta 2012 od 26 do 57 let, kar je znatno manj kot v drugih državah, pa tudi pri nas je bil v preteklosti večji (leta 1983 od 20 do 56 let). Obdobje finančne odvisnosti se v otroštvu naslanja predvsem na zasebne vire staršev, v starosti pa je delež zasebnih transferjev zanemarljiv. To pomeni, da aktivna generacija ne preživlja starejših, saj se financirajo pretežno iz javnih sredstev, majhen pa je tudi delež iz privarčevanih sredstev. Zato so starejši bistveno ranljivejša skupina. Dr. Sambt vidi eno od rešitev v podaljševanju delovne aktivnosti.

Za dostojnejše pokojnine Po prvotnem predlogu ministrstva za delo je bil pri spremembah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Zpiz-2) predviden postopen dvig upokojitvene starosti s 65 na 67 let, vendar je bil predlog kasneje umaknjen. Z zadnjimi spremembami pokoj12 Vzajemnost / NOVEMBER 2019

ninske zakonodaje, ki čakajo še na potrditev parlamenta, je udeležence strokovne konference Pokojninska družba A seznanil generalni direktor Zpiza Marijan Papež. Poudaril je, da ne gre za reformo, ampak le za prilagoditve, ki sledijo načelu dostojnejših pokojnin. Glavne spremembe se nanašajo na dvig odmernega odstotka za 40 let pokojninske dobe, ki se z letom 2020 določi v višini 63,5 odstotka za ženske, brez sprememb bi namreč do leta 2023 padel na 60,25 odstotka, za moške pa se bo postopno v šestih letih izenačil z odmernim odstotkom za ženske. Po koncu prehodnega obdobja se bodo pokojnine za moške dvignile za skoraj 11 odstotkov, za ženske za 5,4 odstotka. Spremembe pa bodo veljale le za nove upokojence. Dodatni odmerni odstotek bodo lahko pridobili zaposleni, ki so izpolnili pogoje za starostno upokojitev in bodo še naprej delali. V takem primeru se pol leta pokojninske dobe brez dokupa vrednoti 1,5 odstotka, na leto je to 3 odstotke. Je pa ta možnost omejena na največ tri leta.

Višji odmerni odstotek za otroka Novost je tudi povečanje odmernega odstotka za največ tri otroke zaradi skrbi za vsakega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu otrokove starosti. Največje povečanje je za 4,08 odstotka oziroma za 1,36 odstotka na otroka. Ti odstotki se bodo priznali ob izpolnitvi pogojev za pridobitev predčasne, starostne ali invalidske pokojnine zaradi skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Predvidena je tudi možnost izbire med znižanjem starostne meje zaradi otrok

FOTO: J.D.

Človeštvo se na vsej zemeljski obli stara, še posebej pa v razvitem svetu, kar je že dolgo znano dejstvo. Tudi v Sloveniji se bo število starejših še povečevalo, zato bo treba poleg napovedanih sprememb veljavnega pokojninskega sistema v bližnji prihodnosti razmišljati tudi o novi pokojninski reformi. Prej ko slej bo moralo priti do podaljšanja delovne aktivnosti, saj se v primerjavi z evropskimi državami pri nas prej upokojujemo in tudi kasneje vstopamo v delovno aktivnost. Več bi morali nameniti tudi za dodatno pokojninsko zavarovanje.

ali dodatnim odmernim odstotkom. Novosti so predvidene tudi na področju dvojnega statusa. Zavarovanec, ki bo izpolnil pogoje za starostno pokojnino, bo lahko namesto sedanjih 20 odstotkov dobil izplačilo 40 odstotkov pokojnine. Prejemal jo bo lahko največ tri leta. Po treh letih bo lahko prejemal 20 odstotkov starostne pokojnine. Bistvena sprememba pa je, da bodo lahko pridobili del pokojnine le tisti, ki bodo izpolnili pogoje za starostno, ne pa tudi za predčasno pokojnino. Papež meni, da bi morali imeti pri izpolnjevanju upokojitvenih pogojev delavcev večjo besedo tudi delodajalci. In čeprav je osnovni pokojninski steber pri nas dober, pravi, da bi morali glede na slabe demografske napovedi bolj spodbujati ljudi k dodatnemu zavarovanju. Jožica Dorniž

STARANJE V EVROPI

Revščina med starejšimi v Sloveniji

ami se s takšnimi presojami ne bomo ukvarjali. Pogledali pa si bomo nekaj podatkov na področju revščine starejših v Sloveniji, ki temeljijo na prispevku, ki sva ga z dr. Nado Stropnik, vodilno raziskovalko področja revščine pri nas, pripravila v letu 2015, in na podatkih SHARE za leto 2011 (četrti val raziskave). Evropska socialna politika se osredotoča na preprečevanje in zmanjševanje tveganja revščine ter socialne izključenosti, pri čemer posameznike primerjajo z drugimi osebami v isti državi. Mera tveganja revščine je torej relativna in temelji na porazdelitvi dohodkov. Če želite v državi povsem odpraviti revščino, kot se je pri nas na veliko pisalo v zadnjih letih, se zagotovo ne smete navezati na prag revščine – ta vedno obstaja, in to v prav vsaki preučevani populaciji. Kot sva ugotovila z dr. Stropnik, se Slovenija po povprečnem tveganju relativne revščine med celotnim prebivalstvom zelo dobro odreže (boljše so le Češka, Danska in Francija), a je hkrati med najslabšimi, kar zadeva tveganje relativne revščine med starejšimi od 50 let (relativno revnih

Nedavna podelitev Nobelove nagrade za ekonomijo Abhijitu Banerjeeju, Esther Duflo in Michaelu Kremerju, raziskovalcem na področju revščine, je sprožila veliko diskusij. Nekateri so opozorili na preveliko, nekateri spet na premajhno oziroma prešibko metodološko usmerjenost njihovega dela. je 38 odstotkov; slabše je le še v Španiji ter na Portugalskem in Poljskem). Tudi subjektivno občutenje revščine je med starejšimi v Sloveniji drugo najvišje (višje je le na Portugalskem): približno 22 odstotkov starejših oseb samo ocenjuje, da zelo težko shaja z dohodkom svojega gospodinjstva.

Med revnimi največ upokojenk Primerjava med državami je pokazala, da je tveganje relativne revščine med osebami nad 50 leti starosti najvišje v sredozemskih, najnižje pa v skandinavskih državah. Razvidno pa je bilo tudi, da je bila situacija v vzhodnoevropskih državah in Sloveniji vsaj v letu 2011 le malenkost manj neugodna kot v sredozemskih državah. Praviloma se revščina povečuje pri starejših osebah, manj revščine pa je med moškimi, tistimi, ki živijo s partnerjem, in tistimi, ki živijo v urbanem okolju. Zanimivo je, da če oseba živi v gospodinjstvu z dohodkom pod pragom tveganja revščine, ni ne potreben ne zadosten pogoj za to, da je ta oseba dejansko revna. To pomeni, da moramo hkrati spremljati več kazal-

FOTO: J. D.

PIŠE: doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja

nikov revščine in materialne prikrajšanosti, da bi celovito zajeli pojav revščine. Vseeno pa podatki niso razveseljivi. Čeprav Slovenija velja za eno izmed držav z najmanjšo dohodkovno neenakostjo na svetu in se tudi glede tveganja relativne revščine v splošnem uvršča dokaj dobro, pa je stanje med starejšimi bistveno slabše. V Sloveniji živi z dohodki, nižjimi od 616 evrov, kolikor znaša prag tveganja revščine, vsaj okrog 83 tisoč upokojencev, od teh 57 tisoč žensk. Več kot očitno je dohodkovna situacija med starejšimi potrebna nujnih korekcij in ukrepov. Vzajemnost / NOVEMBER 2019

NAŠ POGOVOR

Most med posameznikom in njegovimi pravicami

Etnične pripadnosti, starosti, spola … si ljudje ne izbiramo sami. Zato družba ne sme izključevati ljudi na podlagi osebnih značilnosti, na katere nimamo vpliva, poudarjajo pri Zagovorniku načela enakosti, kjer ponujajo pomoč vsem, ki se počutijo diskriminirane oziroma neenako obravnavane. »Včasih ljudje vedo, da se jim godi krivica, pa ne zmorejo ničesar narediti. Predstavniki manjšin, šibki, starejši, invalidi … se težko sami postavijo za svoje pravice. To lahko storimo mi. Potrudimo se, da jim pridemo naproti,« pravi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti. Ob tem pa poudarja, da je lahko vsak izmed nas zagovornik enakopravnosti, kadar zagovarja tiste, ki zaradi svojih stisk tega ne zmorejo. Kako prepoznamo diskriminacijo? Za diskriminacijo štejemo neenako obravnavo, ki je je posameznik deležen zaradi svoje osebne značilnosti oziroma osebne okoliščine. Te so spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, jezik, vera ali prepričanje, invalidnost, starost, spolna usmerjenost, spolna identiteta in spolni izraz, družbeni položaj, premoženjsko stanje, izobrazba ... Kot druge osebne okoliščine, ki v zakonu o varstvu pred diskriminacijo niso izrecno navedene, štejemo tudi državljanstvo (državljanstvo druge države članice EU ali tretje države), nosečnost, starševstvo, zdravstveno stanje, kraj rojstva, barvo kože, kraj bivanja itd. Naj poudarim, da vsaka slaba obravnava še ni diskriminacija. Pogosto se srečujemo s primeri, ko se ljudem dogaja huda krivica, ki pa vseeno še ne pomeni nujno diskriminacije. A tudi v teh situacijah skušamo ljudem svetovati in jih usmerjati k tistim, ki jim pri njihovi stiski lahko pomagajo. Diskriminacija je v bistvu kršenje človekovih pravic, mar ne? Kako nekdo, ki meni, da se mu godi krivica, ve, ali naj se obrne na Varuha človekovih pravic ali Zagovornika načela enakosti? Varuh človekovih pravic se ukvarja s človekovimi pravicami v najširšem smislu, predvsem pa s kršitvami države do posameznika. Zagovornik načela enakosti se ukvarja z delom pravic, to je pravico do enakopravnosti. S kršitvami teh pravic se mi ukvarjamo globlje, to pomeni, da tudi 20 Vzajemnost / NOVEMBER 2019

odločimo, ali je neko ravnanje diskriminatorno – kar ugotovimo v postopku. Na neki način smo podobni inšpektoratu. Pri nas najprej ocenimo, ali so elementi diskriminacije. Kadar prepoznamo neenako obravnavo, nadaljujemo postopek. Povežemo se tudi s kršiteljem. Včasih se izkaže, da kršitelj ni namerno izvajal neenakopravne obravnave, zato svoje ravnanje spremeni. To nas veseli, saj odigramo neke vrste mediatorja, kar je v korist žrtvi, kršitelju in družbi sploh. Kadar pa kršitelj meni, da žrtve ni diskriminiral, pa po celotnem postopku proučevanja, dogovarjanja in ugotavljanja izdamo odločbo. Če kršitelj vztraja, da ni diskriminiral, imajo stranke možnost spora na upravnem sodišču. V primerjavi z Varuhom človekovih pravic se Zagovornik načela enakosti ukvarja tudi s kršitvami v zasebnem sektorju, torej tistimi, ki jih povzročajo delodajalci, ponudniki dobrin in storitev ali izvajalci s socialnega ali zdravstvenega področja. Se pravi, da imate večjo moč. V okviru svojega področja imamo večjo in celo več vrst moči. Na nas se ljudje lahko obrnejo za nasvet ali pravno pomoč, mi pa jim pomagamo pri uveljavljanju pravic. Zagovornik načela enakosti ima možnost zastopanja ali spremljanja diskriminirane osebe v sodnih postopkih. Ko je nekdo žrtev diskriminatornega ravnanja, potrebuje podporo. Zanj ni dovolj, da obstaja zakon,

ki prepoveduje diskriminacijo, ker ni dovolj močan, da bi uporabil sodne postopke. Zato potrebuje zagovornika. Mi smo most med posameznikom in pravico, ki mu jo sistem v pravnem smislu zagotavlja. Ugotavljamo, da so ljudje sicer vse bolj opolnomočeni, vendar v vlogi žrtve potrebujejo tudi drugo podporo. Kakšen je postopek, da nekdo dobi nasvet zagovornika načela enakosti? Za nasvet lahko vprašate svetovalce po elektronski pošti na naslovu: gp@ zagovornik-rs.si ali po telefonu na brezplačni številki: 080 81 80 vsak dan od 10. do 12. ure, ob sredah še od 15. do 18. ure. Če želite, lahko ostanete anonimni. Po predhodnem dogovoru po telefonu se lahko dogovorite tudi za osebno srečanje z našimi svetovalci. Če naši svetovalci v pogovoru ugotovijo, da gre za elemente diskriminacije, stranki predlagamo, da vloži prijavo pri Zagovorniku načela enakosti. Pri izpolnjevanju in nadaljnjem postopku jim pomagamo. Ni dovolj, da obstaja pravna pot, človek mora imeti podporo. In vsak izmed nas potrebuje drugačen pristop, nekateri samo nasvet, ker se sami dobro znajdejo, druge moramo voditi skozi ves postopek. Nekateri so zadovoljni že, ko jih nekdo posluša, saj ljudje običajno redko naletijo na možnost, da lahko razložijo svoje tegobe. Kako ukrepate naprej? Ko ugotovimo diskriminacijo in jo

»Družba mora vključevati, ne izključevati.«

ZDRAVA PREHRANA

Z vztrajnostjo nad slabokrvnost

Neprestana utrujenost in zaspanost, pomanjkanje energije, šibkost, krhkost las in nohtov, pogoste viroze so tipični znaki težave, ki ji pravimo slabokrvnost. Pomanjkanje železa je v današnjem času še toliko pogostejše, saj sodobna priporočila spodbujajo uživanje perutninskega mesa, ki vsebuje precej manj železa v primerjavi s temnim govejim in konjskim mesom.

zroki za slabokrvnost so različni, nekateri tudi zelo zapleteni, vendar je daleč najpogostejši vzrok pomanjkanje železa v krvi, ki je ključen za nastajanje rdečih krvničk in krvnega barvila hemoglobina. V sam proces vstopajo nekateri vitamini (A, C, B1, B2, B 6, karoten) in minerali (baker, kobalt, mangan); ob pomanjkanju le katerega izmed omenjenih je slabokrvnost verjetnejša. Na pomanjkanje železa morajo biti pozorne ženske, ki nosečnost šele načrtujejo, in nosečnice, saj so takrat potrebe po železu močno povečane. Otrokova imunska odpornost je vsaj v prvem letu namreč krepko odvisna od količine železa v mamini krvi. V otroštvu se slabokrvnost pojavi tudi zaradi hitre rasti otrok in oslabelosti po številnih boleznih. S primerno prehrano poskrbimo, da se stanje ne slabša

in sčasoma izboljša, vendar se vse to pokaže šele po več mesecih skrbnega sestavljanja jedilnikov in obrokov z visokimi vrednostmi železa. Bogati viri železa v hrani so poleg govedine in konjetine še jetra, divjačina, jajčni rumenjak, marelice in slive, oreščki, sardele, stročnice, črni riž, temno zelena listnata zelenjava, melasa, vsaj nekaj od tega naj bo na jedilniku vsak dan. Jedilniki naj vsebujejo veliko svežega sadja in zelenjave, kjer smemo upati še na visoko vsebnost potrebnih dopolnilnih hranil, ne le železa. Absorpcija železa je nekoliko slabša, če ga uživamo ob mleku in mlečnih jedeh, vendar naj vas to ne odvrne, da si ne bi privoščili fižolove solate s kockami sira. Zato pa dodamo v solato še peteršilj ter trdo kuhano jajce in zraven popijemo sveže pripravljeno limonado.

Ščepec koristnih nasvetov

• Vsak dan pojemo nekaj oreščkov (mandljev,

lešnikov, pinjol) in nekaj semen (bučnih in sončničnih semen, sezam). Vse to dodajamo v solate, peciva, v zmes za polpete.

• Jedi bogato začinimo z zelišči, posebej z listnatimi (na primer s peteršiljem, baziliko, koriandrom, zeleno). Ne branimo se olupkov poletnih kumar in temnih zunanjih listov jesenske endivije.

• Na jedilnik uvrstimo svinjska jetra in goveje ali

konjsko meso, ribe (sardine) in tudi morske sadeže.

• Stročnice naj bodo pogosteje na jedilniku. Ne le fižol, pač pa tudi leča in grah.

• Posladkajmo se raje s temno čokolado kot pa z mlečno čokolado ali bomboni.

• V obroke dodajamo veliko svežega sadja in

zelenjave, kjer je vitamin C, ki olajša absorpcijo železa.

• Navadimo se na pitje koprivnega čaja. 38 Vzajemnost / NOVEMBER 2019

LOSOSOVI TRAKCI S SEZAMOM Za 4 osebe potrebujemo: 8 trakov lososovega fileja (debeli približno 2 cm) / 6 žlic sezama / 3 žlice olja za peko / sol Priprava:Trakove lososovega fileja povaljamo v sezamovih semenih, nato pa nataknemo na lesene paličice, da dobimo nabodala. V ponvi segrejemo olje in v njem po obeh straneh popečemo nabodalca. S količino olja ne pretiravamo, prav tako ne s previsoko temperaturo in časom peke. Gotovo zadošča 5 minut, prej kakšna minuta manj. Pečena nabodala posolimo na krožniku in ponudimo s kuhanimi njoki, ki jih zabelimo z lososovo maščobo, in z veliko skledo solate iz pisanega radiča s toplim fižolom.

IZ ZGODOVINE

Rudarji iz krajev, kjer ni rudnika

Obiskovalec, ki v Logu pod Mangartom, idilični vasi v Zgornjem Posočju, naleti na kapelo sv. Barbare, zaščitnice rudarjev, je nemara presenečen, saj še ni slišal, da bi bil v tem kraju rudnik. Ne gre za naključje niti ni pomota. Mimo kapelice so dolga leta rudarji odhajali na delo, a na drugo stran meje.

Iznajdljivi rudarji Po drugi svetovni vojni, ko so se rudarji iz Zgornjega Posočja znašli v eni državi, rudnik pa v drugi, so bili na poti z dela podvrženi strogi obmejni kontroli. Med domačini so še vedno žive zgodbe o kruti strogosti nekdanjih stražarjev meje, ki so preprečili vnos celo malenkosti, kot so limone. Ob takih neživljenjskih omejitvah so se rudarji znašli po svoje. Tako je eden izmed njih izdelal za vodo neprepustno skrinjico in jo v trenutku nepazljivosti stražarja odvrgel v potok Roja, ki teče skozi predor, na naši strani pa jo je ujel kdo od njegovih domačih. V skrinjici ni bilo nikakršnega zaklada, šlo je za kakšen priboljšek za otroke ali živila, ki jih na naši strani ni bilo mogoče kupiti.

Pred kapelo sv. Barbare stoji rudniški vagon.

FOTO: ROMEO ČERNUTA

sosednji Italiji leži v prav tako odročni Rabeljski dolini naselje Rabelj ali Cave del Predil. Tam je do leta 1991 deloval rudnik svinca in cinka. Ne v Rablju niti v okoliških krajih delovne sile ni bilo ravno na pretek, na Bovškem pa je bilo delovnih mest manj kot tistih, ki so iskali delo. Tako se je vzpostavila vzajemna povezava med obema dolinama. Med Rabljem in Bovcem ni bila samo meja, temveč tudi gore. Do leta 1974 so se rudarji vozili v rudnik po ozkotirni električni železnici skozi malo več kot 4800 m dolg predor, ki je bil zgrajen leta 1905 za potrebe odvajanja vode iz rudnika. Kasneje se je njegova namembnost spreminjala in so jo določale zgodovinske okoliščine. Med prvo svetovno vojno je služil prevozu tovora in ljudi na soško fronto, nazadnje pa so si skozenj rudarji skrajšali pot na delo. Največ jih je bilo iz Loga pod Mangartom. Ti so se tja vozili dnevno, medtem ko so tisti iz drugih vasi, recimo iz Soče, ostajali v Rablju ves teden in se vračali domov le ob koncu tedna.

Štoln, vhod v rudnik, je lepo obnovljen.

Od leta 1974 pa vse do zaprtja rudnika je rudarje iz več vasi na Bovškem vozil čez Predel poseben avtobus in so tako postali dnevni migranti. Delali so v enem režimu, živeli v drugem. Plačo so prejemali v takrat zelo zaželenih lirah. To so bili časi, ko se je veliko kupovalo v Italiji, in ker je bila tam menjava dinarjev v lire neugodna, je veljalo za javno skrivnost, da je na Bovškem pri rudarjih mogoče kupiti lire po ugodni ceni. Domet te črne borze pa ni segal dlje od vsakodnevnih potreb prebivalcev Zgornjega Posočja. Kljub navideznim ugodnostim, ki so jih imeli rudarji v primerjavi z delavci na naši strani meje (posebni družinski dodatki, odpravnine ...), ter nedolžnemu tihotapstvu in »črni borzi« je treba priznati, da ni obogatel nihče med njimi, zbolel in izčrpal pa se je marsikdo. Samo kdor je vsak dan delal osem ur pod zemljo, ve, kako težko prislužena je bila vsaka lira. Rudnik na italijanski strani je že desetletja zaprt, del je preurejen v muzej. Vendar pa so vsako leto ob godu sv. Barbare (4. decembra) na slovesnost povabljeni predstavniki bovške občine, udeležijo pa se je tudi nekateri še živeči rudarji iz Posočja. Maša je v slovenskem jeziku, v slovenščini preberejo še rudarsko molitev k zavetnici. Tudi v Logu pod Mangartom z mašo ob godu sv. Barbare ohranjajo spomin na knape, kot jim rečejo domačini. Leta 2005 so obnovili obokan vhod v predor (za domačine Štoln) ter postavili pano, na katerem je nazorno prikazano zgodovinsko ozadje, povezano s krajem. Letos poleti so obiskovalcem predstavili delo rudarjev ter jih nato odpeljali še na ogled rudnika v Rablju. BESEDILO IN FOTOGRAFIJI:

N. Š.

Vzajemnost / NOVEMBER 2019

VRT IN DOM

Krizanteme – rože življenja

Čeprav jih lahko kupujemo vse leto, ostajajo krizanteme pri nas najbolj iskano cvetje za okrasitev groba. Medtem ko v vzhodnih deželah velja za rožo življenja, se pri nas le stežka odločimo, da bi jo podarili v šopku ali kot rojstnodnevno darilo.

jeno staro botanično ime je Chrysanthemum, pod katero spadajo številne vrste. Pred nekaj desetletji so jih botaniki razdelili na več rodov. Predvsem gospodarsko pomembne cvetličarske krizanteme so postavili v rod Dendranthema. Slovenski ljubitelji cvetja pa jo poznamo predvsem po imenu krizantema, mraznica ali vsesvetnica. Zanjo je značilno, da v naravi začne cveteti, ko se dan začne krajšati. Vrtnarji pa s pravilnim zagotavljanjem svetlobe (z zatemnjevanjem krajšamo dan) umetno pripomoremo, da zacveti v želenem času. Z barvitimi cvetovi, ki so različnih oblik, nas razvajajo od avgusta do novembra oziroma do prve zmrzali.

Prvi vzgojitelji so bili Kitajci Prve krizanteme so vzgajali na Kitajskem, kjer so jih uporabljali v zdravstvene namene. Uporabljali so celotno rastlino, od cveta do korenin. Kitajski pregovor pravi, če želiš biti srečen vse življenje, vzgajaj krizanteme. V Evropo naj bi iz Kitajske prvo krizantemo (Chrysanthemum morifolium) pripeljal pomorščak Pierre-Louis Blancard. Velikocvetne

krizanteme pa največkrat povezujemo z Japonsko. Našli jo bomo v grbu japonskih cesarjev in simbolizirajo moč in oblast. S selektivno vzrejo se je prvotni preprost cvet razvil v številne oblike, ki jih ne bi prepoznali kot krizantemo, kot sta vrsta z dolgimi in tankimi pajkovimi cvetnimi listi, in vrsta, ki je podobna čopiču. Krizanteme, kot jih poznamo v današnjem času, so cvetoče rastline, ki spadajo v družino košarnic (Asteraceae). So

sorodnice dalij, ognjiča, sončnic in cinij. Najbolj cenjene in iskane so velikocvetne krizanteme. Pinciranje oziroma pravočasno odstranjevanje stranskih vršičkov vpliva na velikost cveta. Na videz med seboj podobni cvetovi se med seboj razlikujejo po dolgih jezičastih cvetovih, ki so združeni v cvetni koš. Ravno na podlagi ukrivljenosti teh cvetov so znotraj te skupine dodatno razvrščeni. Temeljne barve so bela, rumena, bakrena, oranžna in vijoli-

Krizantema v obliki marjetice

Krizantema anemona

Krizantema pompon

90 Vzajemnost / NOVEMBER 2019

AVTOMOBILIZEM

Zima nas ne sme presenetiti!

Bom odkrit. Zoprno mi je pisati o takšni temi, ki se s koledarsko natančnostjo ponavlja iz leta v leto in bi po vseh merilih morala biti že vsem znana vsaj kot slovenska himna. Ko pa pade prvi sneg, človek ne more verjeti svojim očem. Nekateri avtomobilisti očistijo le za en komolec široko režo na vetrobranskem steklu in s snežnim turbanom na glavi hitijo najprej v vrtec, potem pa v službo. Kot da niso pri zdravi pameti ...

ivljenje z zimo je rahlo specifično, zato je potrebnih nekaj vedenjskih pravil in osnovnih priprav, da ne pride do zoprnih situacij in presenečenj. Ni je sile na tem svetu, ki bi bila sposobna razumeti, zakaj tako veliko voznikov ne upošteva varnostne razdalje. Drug drugemu se »prilepijo na odbijač«, peljejo razmeroma hitro, in ko se nekaj zaplete, seveda poči. Fizika pove, da mora biti varnostna razdalja dolga za vsaj dve sekundi vožnje: pri 80 km na uro avtomobil v eni sekundi prevozi 22 metrov. Torej? Varnostna razdalja 44 metrov ali 8 dolžin avtomobila je komaj dovolj dobra. Kako bomo torej šli v zimo? Previdnejše. A to ne pomeni cincajoče. Seveda je precej težko razumeti, kako se avtomobil vede na mokrem in spolzkem vozišču. Zato naj vam ne bo nerodno na meglen dan, ko so vse ceste smrkave, zapeljati na prazno parkirišče pred katero izmed trgovin. Tam pošteno pritisnite na pedal zavore, da začutite, kako reagirajo in kaj naredi avtomobil. Ne bo odveč, če malce zaokrožite v levo in desno in zraven dodajate plin. Tako boste hitro dobili občutek, kdaj pnevmatike zdrsnejo. Povejte za ta trik še svojemu polnoletnemu naraščaju. Zimske gume? Tu ni dileme. Na mrzlem asfaltu, mokrem asfaltu in v svežem snegu so boljše od letnih ali celoletnih. Pika. Stanejo, seveda stanejo, a niso drage. Dobro zimsko gumo premera 15 palcev lahko kupite za 50 evrov. Ker je njihova doba trajanja štiri, pet sezon, je strošek na eno zimo dobesedno zanemarljiv. Najbolj praktično seveda je, da so zimske gume že na svojih platiščih, tako odpade premontaža, ki tudi nekaj stane.

Morda ni odveč opozoriti na kakovost pnevmatik. Najmanj tvegano je kupiti pnevmatike dobrih znanih znamk, ki morda stanejo deset ali petnajst evrov več za kos. Pnevmatike iz tretjega sveta so še vedno neznanka in dosegljivi podatki s testov govorijo, da so vozne lastnosti lahko vprašljive.

Avtomobil potrebuje nego Kaj pa tekočine? Nekaj malega nege je seveda treba posvetiti tudi avtomobilu. Kot prvo je treba v rezervoar za pranje stekel naliti tekočino, ki ne zmrzuje. A to verjetno ne bo dovolj, da bi bila stekla zares čista. Tudi gumice na brisalnikih se starajo. Na srečo nadomestni brisalniki niso več dragi, prodajajo jih že v samopostrežnih trgovinah, zato ni smiselno vztrajati pri izrabljenih, ki umazanijo na steklu le razmažejo. Da ne bi po deževju ali pranju avtomobila zmrzal blokirala ključavnic, jih je treba popršiti z ustreznim sredstvom, ki maže in odstranjuje vlago. Popršite še tečaje vrat, pa ste že skoraj zmagali. Skoraj – kajti namazati je treba še tesnila. Glicerin je čisto dovolj dober, da z njim namažemo vsa gumijasta tesnila okoli vrat in pri steklih. Ali se vam pozimi meglijo stekla? To je zoprno in nevarno. Klimatska naprava razvlaži zrak! Z vklopljeno klimatsko napravo in nastavljeno prijetno temperaturo bodo stekla v hipu suha. Če pa imate občutek, da je v avtomobilu stalno preveč vlažno, je to znak za alarm. Povsem mogoče je, da karoserija v dežju pušča in se pod preprogami nabira voda. Preverite. V prtljažniku in kabini poglejte in potipajte, ali je vse suho. Včasih se voda nabira za stranskimi oblogami prtljažnika. Če ima avtomobil v

oblazinjenju vratca, preverite, kaj se skriva za njimi. Avtomobil bi bilo pametno zračiti vse leto. Kar pozabljamo, da lahko ob odprtih vratih in prtljažniku avtomobil dobro presušimo. Pa še vonj se popravi. Preveč snega? Po pameti in po zakonu snega ne smemo voziti na strehi. To pomeni, da je treba avtomobil pred vožnjo pošteno očistiti. Učinkuje mehka metla na dovolj dolgem ročaju. Zamrznjena stekla je treba dobro zdrgniti, da se iz avtomobila neovirano vidi v vse smeri. Če avtomobil parkirate na prostem, potem je dober trik pokrivanje sprednjega in zadnjega stekla s kartonom ali namenskim aluminijastim pregrinjalom za stekla. To močno skrajša priprave za vožnjo. Predvsem pa pomislite, ali je vaša vožnja res tako nujna, da je treba zapeljati v sneg, led in kaos na slabo očiščenih cestah. Ko pa greste na pot, poskrbite, da bo v rezervoarju dovolj goriva, sicer boste imeli problem z ogrevanjem kabine. Rokavice, kapa, odeja in bolj topli čevlji naj bodo stalno v prtljažniku. Pa tudi kakšen prigrizek pride prav v zastoju. BESEDILO IN FOTOGRAFIJA:

Mitja Gustinčič

Vzajemnost / NOVEMBER 2019

Zvezde, zvezdice Prijetno praznično počutje prinaša v naš dom prelep prt z velikimi in majhnimi zvezdami, vezenimi v toplih jesenskih barvah.

Vzorec meri približno 63 x 63 cm oziroma 316 x 316 križcev. Na vzorčni risbi je narisan del vzorca. Motiv (glej risbo) ponovimo štirikrat oziroma po želji, če želimo večji ali manjši vzorec. Manjšo zvezdo vezemo v enega od vogalov manjših prtičkov. Izdelava: Preden začnemo vesti, preštejemo križce na vzorčni risbi, nato preštejemo niti na tkanini. Blago preganemo po dolgem in počez in vse štiri sredinske zagibe označimo s sprednjimi vbodi. Križce vezemo (od sredine navzven) s tremi nitkami deljive prejice v označenih barvah. Izdelano vezenino prelikamo na narobni strani. Prt zarobimo z dvojnim robom, po želji še z ažurjem.

Delovni znaki za vzorec A in B: 1

= rumena

2 l = oranžna 3

= svetlo zelena

4 X = zlata

Motiv

Vzajemnost / NOVEMBER 2019 107