OKTOBER 2020 / 2,45 €
Most, ki ga ne bi smeli rušiti
IR ENA ULE
Na kmetiji moraš znati živeti
Zgradili so Most, ki ga nihče ne bi smel porušiti »Tale je kriva, da sedim v invalidskem vozičku,« je Janez Krajnc ves nasmejan z roko pokazal na delovno terapevtko Barbaro Župevc, s katero sva ga obiskali v sončnem dopoldnevu. Človek pomisli, da to pač ni privilegij, da si na invalidskem vozičku. A Ivo, kot ga kličejo prijatelji, njegova žena Erna in delovna terapevtka Barbara vedo, da gre za pravo razkošje.
Š
e nekaj mesecev nazaj je namreč nekdaj radoživi Janez nepomičen ležal v postelji, odklanjal hrano, ni več brskal po telefonu, ni gledal televizije, njegovo življenje je izgubilo ves smisel. Različnim starim boleznim so se pridružile nove, slabokrvnost, zaradi katere je moral večkrat v bolnišnico, pa golenska razjeda. K njemu je redno prihajala patronažna medicinska sestra. Rana se je zacelila, a Janez je že povsem oslabel in obležal. Patronažna sestra je predlagala, naj na krškem centru za socialno delo zaprosijo za pomoč na domu. In so jo dobili, z njo pa je v njihovo življenje prišel še Most. Tako so v Krškem poimenovali pilotni projekt, katerega cilj je testira-
S projektom so zadovoljni tudi oskrbovalci. 10
Vzajemnost / OKTOBER 2020
ti nove rešitve na področju dolgotrajne oskrbe za osebe, starejše od 18 let, ki so trajno odvisne od tuje pomoči. Nosilec projekta je Center za socialno delo Krško, sodelujejo še občina, tamkajšnji dom starejših občanov pa zdravstveni dom, brežiška bolnišnica in Varstveno-delovni center Krško - Leskovec, podporni partnerji pa so Območni odbor Dolenjska, Posavje in Bela krajina Slovenskega društva hospic, društvi Sožitje in Sonček, Društvo upokojencev Krško ter Društvo gluhih in naglušnih Posavja Krško.
Pomoč različnih strokovnjakov Poleg plačljive pomoči na domu je Most integrirana oskrba, pri kateri sodelujejo strokovnjaki različnih profilov, in sicer v enoti za oskrbo in enoti za ohranjanje samostojnosti. S projektom poskušajo povezati različne oblike socialnovarstvene in zdravstvene pomoči starejšim in drugim potrebnim osebam v enotno mrežo. »Projekt v resnici povezuje stroko, vsi skupaj pa smo zgradili most do uporabnikov,« ime obrazloži Carmen Rajer, vodja projekta. V poldrugem letu, kolikor projekt poteka, so ocenili 481 oseb, ki so zaprosile za pomoč, med njimi je bilo 376 oseb upravičenih do storitev. Tudi Janez Krajnc. Na enotni vstopni točki (občani v stiski lahko pokličejo tudi na tel. št. 070 585 803, kjer bodo dobili vse potrebne informacije glede izvajanj različnih oblik pomoči) je oddal vlogo za pomoč na domu. Na enotni vstopni točki delajo delovna terapevtka, fizioterapevtka, socialna delavka in diplomirana medicinska sestra. Ena od teh pride na dom pro-
silca in na podlagi pogovora, ki posega na osem življenjskih področij in obsega 24-urno življenje prosilca, naredi oceno, ki je v pomoč pri uvrstitvi prosilca v eno izmed petih kategorij. Najtežja je peta kategorija, a predlog novega zakona te kategorije nima, saj naj bi te osebe dali v institucionalno varstvo. »S primerno podporo stroke in svojcev lahko tudi take osebe, če želijo, ostanejo doma,« meni Carmen Rajer. Ocena za Janeza Krajnca je pokazala, da potrebuje širšo pomoč. Poleg oskrbovalke, ki v okviru pomoči na domu prihaja vsako jutro in pomaga pri osebni negi in preoblačenju, so vključili tudi delovno terapevtko Barbaro Župevc. »Pri gospodu sem
Carmen Rajer, vodja projektov Pomoč na domu in Most
SVET IN MI
PRIPRAVLJA: Lada Zei
Kako ostati srečen v času korone
Negativne misli in demenca
VRSTA KNJIG priporoča, uči ali svetuje z najboljšim namenom, da bi avtor oziroma avtorica pomagala človeku, ki osamljen in nesrečen, nemočen in brezvoljen čemi doma in se smili samemu sebi. Te knjige, »naredi sam sebe«, so privlačne, a v resnici ne pomagajo. Svetujem, da vzamete v roke roman. Pri nas velja: povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si. Seveda jih ni veliko, ki bi ob takem vprašanju odkrito povedali, da najraje berejo kriminalke, ljubezenske romane, znanstveno fantastiko epskih razsežnosti ali podobno literaturo. Kajti pri nas velja, da si preprost in ne učen, če bereš »take« knjige. Pri nas velja, da je knjiga človekova najboljša prijateljica. »Zunaj psa,« dodaja Groucho Marx, »je knjiga res morda človekov najboljši prijatelj. Znotraj psa je pretemno, da bi bilo mogoče brati.« George R. R. Martin je v Plesu z zmaji zapisal: »Bralec živi tisoč življenj, preden umre. Človek, ki nikoli ne bere, živi le eno življenje.« Osebe v knjigi, ki je mnogim ljudem všeč, so takšne, da se bralec lahko poistoveti z njimi. Trpi in se veseli, ljubi in žaluje, se smili samemu sebi in vsa beda, ki jo oseba v knjigi doživlja, prinese spoznanje, da je mogoče vse zagate, ki te pestijo, rešiti z malo poguma in včasih smeha. Spoznanje, da tvoje življenje morda pa le ni tako bedno, kot se ti zdi. Življenjska moč osebe iz romana se prelije vate in tam vztraja lep čas. Zato se ljudje pogosto vračamo h knjigi, ki nas je izvlekla iz vsega hudega. Roman te pelje v kraje in med ljudi, za katere si želiš, da bi jih lahko srečal. Knjiga je letalo, je vlak in cesta. Knjiga je avantura, ki razpira obzorje, nas uči, da so razlike med ljudmi, naj gre za premoženje, znanje, raso, vero …, samo nepomemben konstrukt, kajti ljudje smo vsi samo ljudje, stari ali mladi. Vendar: mladi ne vedo, kako starost misli in čuti. Krivda starih pa je, če so pozabili, kako je bilo biti mlad. In to (tudi) najdeš v knjigah.
V SVETU je najmanj 54 milijonov ljudi, ki jih je prizadela demenca. Zdravila ni, vendar je najmanj tretjina takih, pri katerih je mogoče upočasniti razvoj bolezni, pri večini pa bi preventiva lahko preprečila njen nastanek ali vsaj zmanjšala tveganje za njen razvoj. Med dejavnike tveganja strokovnjaki uvrščajo na prvem mestu genetiko, visok krvni tlak in kajenje. Poleg vsega tega pa je ljudem manj znano, da je duševno zdravje tesno povezano z razvojem demence. Študije kažejo, da so depresija, tesnobnost in posledice stresa prav tako povezane z razvojem demence in alzheimerjeve bolezni, in to še posebno v starejši življenjski dobi. Zadnje študije, zasnovane na teh ugotovitvah, so skušale ugotoviti, ali prizadeto duševno zdravje lahko kaže tudi na poznejši razvoj alzheimerjeve bolezni. Ljudje, ki so doživeli duševni stres ali bolezen, se pogosto oprimejo tako imenovanega negativnega načina razmišljanja. To lahko vodi v negativen odnos do življenja in razmišljanja o prihodnosti (zaskrbljenost) ali preteklosti (ruminacija – trdovratno premlevanje vedno enako čustveno nabitih misli), ugotavlja raziskovalka dr. Nathalie Marchant iz Londona. Njene ugotovitve niso prinesle pravega odgovora na vprašanje o povezavi negativnega razmišljanja in posledično do razvoja alzheimerjeve bolezni. Pa vendar kaže, da je prav človekova misel tista, ki lahko postane ključni dejavnik tveganja za razvoj alzheimerjeve bolezni. Negativno razmišljanje je povezano z naraščanjem stresa. Hkrati pa je tudi razvoj stresa povezan z naraščajočim negativnim razmišljanjem. Zdi se kot začarani krog, ki ga je težko preseči. Šele čas bo pokazal, meni dr. Marchant, ali je človekova misel lahko tako usodna, da sproži razkroj možganov. Ne glede na ugotovitve, ki jih bo znanstvena stroka morda potrdila šele čez čas, pa veliko ljudi verjame, da si bolezen lahko prikličeš sam, če se preveč ukvarjaš z mislijo nanjo. Mnogi ljudje znajo slabe misli odgnati in se jim s pozitivno voljo pravočasno odreči, dokler se še obvladajo.
Povzeto po medium.com
Povzeto po Sharpbrains.com
Vzajemnost / OKTOBER 2020 15
NAŠ POGOVOR
Na kmetiji moraš znati živeti
»Lahko je naporno, obenem pa zelo prijetno - če znaš živeti na kmetiji. Seveda ne gre brez dela, prav tako pa moraš najti čas za sprostitev,« pravi Irena Ule, predsednica Zveze kmetic Slovenije, ki povezuje kmetice, ženske in dekleta na podeželju. Na družinski govedorejski kmetiji v Zasavju se ukvarjajo tudi s pridelavo in predelavo mleka, obenem je zaposlena na biotehniški fakulteti, že 16 let je dejavna v zvezi, tretji mandat kot predsednica. Ob svetovnem dnevu kmetic (15. oktobra) smo se z njo pogovarjali o tem, kakšen je položaj kmečkih in podeželskih žensk in ali jim delo na kmetiji omogoča ekonomsko neodvisnost in socialno varnost. Zadnja leta postaja vse pomembnejša zdrava, po možnosti ekološka in lokalno pridelana hrana. Ali se vam zdi zaradi tega kmečki poklic bolj cenjen? Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da so ljudje med epidemijo covida-19 zelo iskali domače izdelke. Zdaj pa je zanimanja manj. Tisti, ki cenijo zdravo domačo hrano, cenijo tudi pridelovalce. Drugi jim očitajo, da postavljajo previsoke cene. Strinjam se, da nekateri kmetje prodajajo dražje izdelke, kar nam je razumljivo. Moramo namreč vedeti, zakaj. Slovenski kmet se mora držati številnih in strogih predpisov, kar podraži proizvodnjo. Tisto, kar uvozimo, pa zraste kdo ve kako in kdo ve v kakšnih pogojih delajo ljudje, da je tako poceni. Tudi v Nemčiji hrana ni poceni – razen tistega, kar je drugorazredno. Zavračam pa tiste, ki pravijo, da si ne morejo privoščiti domače hrane, ker je predraga. Ni res. Premalo gledamo na kakovost. Pojejmo raje manj, pa naj je tisto res kakovostno. Res je, da kmetje dobivamo subvencije, vendar so to nadomestila za tisto, česar ne smeš – ne za to, kar pridelaš. Sem takoj za to, da se subvencije ukinejo in da imamo možnost hrano toliko dražje prodati. Ker je zdrava in dobra. Pa še en problem vidim: veliko mladih družin pripravlja hrano iz vrečke. Zato je toliko debelosti in z njo povezanih bolezni. Mislim, da to ni poceni, če upoštevamo vse dejavnike. Na enem izmed posvetov ste dejali, da je položaj žensk na podeželju boljši, kot je bil nekdaj, 16
Vzajemnost / OKTOBER 2020
da pa se nenehno srečujejo z novimi izzivi. Kaj ste imeli v mislih? Tudi na kmetiji je treba slediti razvoju, tehnologija se spreminja, stroji se spreminjajo, prav tako zahteve. Nisem pa privrženka velikih sprememb, ki te lahko zapeljejo v čisto drugo smer. Žal lahko marsikatera uspešna kmetija pri velikih korakih hitro pride v težave. Nekaterim pa tudi uspe. Seveda so potrebne nove ideje, mlade moči na kmetiji. A mislim, da dejavnosti na kmetiji ne moremo pogosto menjati, vse je povezano z možnostmi, opremo … Škoda je vsake kmetije, ki ugasne – žal jih je veliko.
ministra za kmetijstvo navezali stik z ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nekaj pove. Sedanja ministrica je to sodelovanje nadaljevala, marca lani smo ustanovili Svet za ženske na podeželju kot posvetovalni organ ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Nimamo velike moči, lahko pa predebatiramo aktualne zadeve, dajemo predloge za spremembo zakonodaje, svetujemo ministrici. Pomembno je, da se o težavah, s katerimi se srečujemo ženske na podeželju, lahko pogovarjamo tudi na vladni ravni, še pomembnejše pa je, da o njih govorimo ženske same ter jih tudi predstavimo.
Zveza kmetic letos praznuje 25. obletnico obstoja. Katere mejnike bi v tem četrtletju poudarili? Zdi se mi, da smo naredile kar nekaj premikov. Pred mano sta bili dve predsednici, ki sta orali ledino, zlasti prva. Zagotovo se je v teh letih dvignila prepoznavnost zveze, za to sem se res trudila. Spomnim se, da me pol leta nihče ni poklical, noben novinar se ni obrnil name, potem ko sem prevzela mesto predsednice. Zdaj sodelujemo z ministrstvom, aktivne smo v kmetijsko-gozdarski zbornici, prepoznavne smo med nevladnimi organizacijami. Lažje kaj dosežemo, ker imamo toliko in toliko članic za sabo, čeprav traja, da se kaj premakne. Uradniki pogosto ne razumejo kmetijske dejavnosti, po eni strani kmetijo enačijo z gospodarstvom, po drugi strani pa marsikaterih socialnih pravic ne bi priznali. Že to, da smo šele lani s posredovanjem tedanjega
Kako deluje zveza, kaj naredi za svoje člane? Imamo približno 6500 članic, ki so vključene v društva kmetic ali društva kmečkih žena ali društva podeželskih žena in deklet … imenujejo se različno. Društva delujejo samostojno in prostovoljno pristopijo k zvezi, po moji oceni je vključenih le nekaj več kot polovica vseh društev. Zdi se mi, da mnogi ne prepoznajo koristi, ki jih prinese tako povezovanje. Materialnih stvari naši člani res ne dobijo, ima pa zveza kar pomembno vlogo. Skrbimo na primer za izobraževanje članic, pridobivanje različnega znanja, veliko naredimo za ozaveščanje. Pripravljamo redne regijske posvete, vsako leto pripravimo tridnevno izobraževanje v obliki delavnic. Pogovarjamo se o aktualnih temah: o socialnih pravicah, zdravstvenih problemih, tudi o duševnih težavah, nastopanju v javnosti, medsebojnih odnosih, nasilju v
FOTO: J. D.
Ženske na podeŞelju naj poskrbijo zase.
Zaslužijo si boljšo obravnavo
Približno 9000 ljudi se pri nas spopada s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi, saj je za alzheimerjevo boleznijo druga najpogostejša nevrološka motnja. Pojavlja se po 60. letu starosti, pri moških pogosteje kot pri ženskah. Zaradi staranja prebivalstva bo bolnikov vse več, že zdaj pa nimajo vsi enake zdravstvene obravnave, prav tako nimajo zagotovljene obnovitvene rehabilitacije, so na skupni novinarski konferenci poudarili bolniki in nevrologi.
P
arkinsonova bolezen pri vsakem bolniku poteka drugače, značilno pa je, da je kronična in neozdravljiva bolezen, da se stanje počasi slabša in večina bolnikov ima sčasoma tako hude motorične težave, da ne morejo samostojno živeti. Veliko bolnikov obišče nevrologa ravno zaradi težav pri gibanju, kot so upočasnjena hoja, težave z ravnotežjem, »vlečenje« ene noge, okorelost, mrtvičenje po eni strani telesa in tresenje, ki je morda najbolj značilen simptom. Vendar pa se bolezen začne že vrsto let prej, in sicer z manj značilnimi znaki. Pogost je nemiren spanec, ko bolnik med spanjem kriči in brca ali tolče z rokami okoli sebe. Pojavijo se spremembe v vedenju in razpoloženju, tesnoba, depresija, zaprtost, motnje pri uriniranju, erektilne motnje, omotice, bolečine v okončinah ali sklepih, izguba voha.
Podpora družine Zelo pomembno je, da bolnik čim prej dobi diagnozo, da spozna bolezen in skupaj s svojci zastavi življenje na novo, kajti bolezen vsem obrne življenje na glavo. Izrednega pomena pri parkinsonizmih je podpora družine, čeprav je skrb za takega bolnika zelo izčrpavajoča, kot izvemo iz zgodbe gospe Helene iz Ljubljane: »Diagnozo je mož Tomaž dobil pred 13 leti, ko je imel 62 let. Da je nekaj narobe, sva ugotavljala že prej, ko si ni znal zavezati kravate in ni več sledil plesnim korakom. S pomočjo zdravil je pet let še hodil v službo. Potem pa se je stanje slabšalo, mož ni bil zmožen delati na vrtu niti v hiši, nobenega vijaka ni mogel priviti, prenehal je voziti avto. Sva pa takrat še hodila na križarjenja, ker mu je zelo prijalo tresenje ladijskega motorja. S črpalko se mu je stanje toliko izboljšalo, da spet bere knjige, kar je prej tako rad počel. Kolikor je mogoče, hodiva na sprehode, ker ima električni skuter, ga pa ne morem niti za trenutek pustiti samega, ker velikokrat pade in izgubi zavest.«
Po diagnozi Vzroka za nastanek bolezni še ne poznamo, imajo pa bolniki na voljo paleto zdravil, ki blažijo simptome. V napredovali fazi jim zdravniki predpisujejo tudi antidepresive, zdravila za zdravljenje demence, halucinacij, nemira ali omotic ... Poleg tablet in obližev zdravila vnašajo v telo s podkožno črpalko, bolnikom v pozni fazi pa svetujejo nevrokirurško zdravljenje – globoko možgansko stimulacijo. Operacija marsikateremu bolniku omogoči boljše počutje in več samostojnosti, jih pa na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana na leto opravijo le od 15 do 20. Bolnikom 32
Vzajemnost / OKTOBER 2020
Trepetlika je simbol parkinsonove bolezni
ob zdravljenju priporočajo uravnoteženo prehrano in več počitka pa tudi zmerno športno aktivnost. Ugotovili so, da na primer igranje namiznega tenisa zelo dobro vpliva na telesno kondicijo, gibljivost in ravnotežje. K izboljšanju psihofizične kondicije in zaviranju napredovanja bolezni bi pripomogla redna in celovita obnovitvena rehabilitacija. Rehabilitacijski programi sicer potekajo v dveh zdraviliščih, a niso na voljo vsem bolnikom. Prav tako nimajo vsi bolniki dostopa do celostne multidisciplinarne obravnave, kot jo imajo tisti, ki se zdravijo na nevrološki kliniki. V tamkajšnjem Centru za ekstrapiramidne bolezni so v zdravljenje poleg nevrologov in specializirane medicinske sestre vključeni še logoped, psiholog, psihiater, fizioterapevt, delovni terapevt in socialni delavec. Celoten tim pripomore k temu, da bolnik poskuša živeti kar najbolj kakovostno kljub omejitvam, ki mu jih nalaga bolezen. Žal pa se večina bolnikov zdravi ambulantno, nimajo dostopa do specialistov različnih strok in se s posledicami bolezni spopadajo sami oziroma ob pomoči družinskih članov. V podporo jim je Trepetlika, društvo bolnikov s parkinsonizmom in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami, ki letos praznuje 30. obletnico delovanja. »Moram reči, da je najboljše, kar se nama je pri tej bolezni zgodilo, to, da sva se pridružila društvu Trepetlika. Ne vem, ali imajo še kje tako dobre in koristne tabore,« opisuje gospa Helena. Gre za večdnevne izobraževalne tabore, ki jih društvo organizira v sodelovanju s strokovnjaki, širijo informacije o bolezni na spletni strani www.trepetlika.si in v glasilu. Poskrbijo za druženje in izmenjavo izkušenj med člani, jih spodbujajo k prostočasnim dejavnostim, obenem pa pristojne opozarjajo, da si bolniki s parkinsonovo boleznijo in drugimi parkinsonizmi zaslužijo enako obravnavo kot bolniki po možganski kapi, bolniki z rakom ali srčno-žilnimi boleznimi. Anita Žmahar
GIBANJE
Vse dobre stvari so tri
Prve tri vaje podpirajo vsako vadbo kot trije močni stebri. Ogrevanje, gibljivost in moč so sestavine vsake dobre vadbe, ki jih je glede na izkušnje dobro upoštevati. In če ob vsem spoštujemo še star slovenski pregovor, ki pravi, kjer je volja, tam je pot, boste vsi zdravi, ki ste se lotili treniranja stoje na glavi, več kot zadovoljni. Preden pa začnete, obvezno ponovite vse vaje iz prejšnje številke.
P
o ponovljenih vajah, ki jih naredite kar se da pozorno, nadaljujte vadbo s pretegovanjem (slika 1). Le-to naj bo v začetku počasno, izjemno nežno in usmerjeno v vse smeri: navzgor, navzdol, naprej, nazaj, desno in levo. Tudi glavo obračajte v smeri pretegovanja, saj s tem razgibate vratno hrbtenico. Zelo pomembno je, da ob pretegovanju dihate skozi nos. Po približno minuti se spočijte s stresanjem celega telesa. Drugo pretegovanje po vrsti nadaljujte hitreje in se po njem spet dobro pretegnite. Tretje pretegovanje pa naj bo močno. To pomeni, da med pretegovanjem začutite vse napete mišice. Tudi komolce in kolena čim bolj iztegnite.
3 Močna opora na rokah sede
2
dihati. Ko se dihanje poruši, je vaje konec. Ponovite trikrat. Tisti, ki redno trenirate uvod v stojo na glavi in ste pri prikazanih vajah iz prejšnje številke stabilni in varni, se lahko začnete počasi z nogami odrivati navzgor (slika 4). Noge naj bo-
Suki telesa vstran in nazaj
1 Pretegovanje navzgor
Druga vaja izjemno ugodno vpliva na vse notranje organe in hrbtenico. Suki, prikazani na sliki (slika 2), naj bodo narejeni čisto po vaše. Pomembno je, da začutite t. i. »šraufanje« telesa. Za začetnike je občutek, ko glavo obrnete v nasprotno smer kot telo in roke, na začetku lahko malce čuden. Prvič nežno naredite tri ponovitve v vsako stran. Med premorom samo globoko dihajte. Pri drugi ponovitvi se potrudite, da ob vsakem sunku z rokami nazaj izdihnete. Ko vajo delate tretjič, pa jo naredite tako, da ob zasuku telesa dodobra začutite celo telo in se ozrete z očmi v nasprotno smer od gibanja rok. Moč celega telesa hitro pridobimo s prikazano vajo sede na tleh (slika 3). Vse, kar je treba narediti, je, da se čim bolj oprete na iztegnjene roke, napnete celo telo in se iztegnete čim višje. Ob tem je treba enakomerno
4 Prvi poskus stoje na glavi s pokrčenimi nogami
do pokrčene, dokler ne boste tega položaja popolnoma usvojili. Dobri učinki stoje na glavi se kažejo v izboljšanju moči, ravnotežju, vplivu na vse organe in predvsem na ožilje ter v izboljšani samozavesti. Ne pozabite, da so najboljši učinki, ko to delate zase in samo zase v miru. Savina Vybihal, prof. športne vzgoje FOTOGRAFIJE: BISERKA ŽELEZINGER
Vzajemnost / OKTOBER 2020 33
ZDRAVA PREHRANA
Orehi in lešniki za izvrstno počutje Mnogokrat sem že rekla, da bi morali biti ljudje bolj hvaležni naravi, kot smo, saj vse, kar v njej raste, dozori ravno ob pravem času in z določenim namenom. Zgleden primer te trditve so orehi in lešniki, plodovi jeseni, močno zavarovani s trdo lupino, da zlahka preživijo mraz, sneg in mokroto.
P
otrjeni viri govorijo, da so v Sredozemlju poznali in uživali lešnike že pred sedem tisoč leti, nekoliko manj pa orehe, kajti pisni viri jih uvrščajo štiri tisoč let nazaj. In če se vrnem v mladost, so bili za nas, otroke, orehi in lešniki poslastica in morda smo jih več potolkli in sproti pojedli kot pa zbrali v skledi za mamino potico. Enake spomine ima bržkone večina izmed nas.
Orehi za srce in spanec Moja mama je vedno rekla: »Sedem orehov na dan, da bosta dolgo zdrava srce in ožilje in bo dober spanec!« Moderna živilska znanost je ta napotek, ki je temeljil na spoznanju prednikov, utemeljila z 42 grami orehov na dan. Oreh velja med našim narodom za visoko kraljevsko drevo, ki ob sebi ne pusti rasti nobenemu drugemu drevesu. Velikokrat je »prvi sosed«, saj raste na dvorišču. Uspeva tudi visoko v hribovitem svetu, zato ima oreh skoraj vsaka domačija na Slovenskem, pa naj bo še tako samotna in odročna. Orehi kot plodovi so bogastvo nenasičenih esencialnih maščobnih kislin, zato pomagajo varovati prožnost in elastičnost žil in srca. V jedrcih je dobrih 15 odstotkov beljakovin, skoraj toliko ogljikovih hidra-
tov, pol manj maščob, veliko vitaminov, zlasti iz skupine B, ter mineralov, to so fosfor, mangan, baker, magnezij, fluor in cink. Orehove beljakovine so v veliki meri iz aminokislin arginin in triptofan; prvi je za srce in ožilje, drugi za srečo in odlično spanje. K nastanku hormonov sreče pripomorejo kar štiri sestavine v orehih: folna kislina, vitamina C in E ter mineral selen. Kalcij in magnezij pa pomirjata. Med vitamini skupine B pa moramo omeniti zlasti inozitol ali vitamin B16, ki znižuje holesterol, izboljša prehranjevanje možganskih celic, kože in las. V orehih je še veliko fluora. Ta mineral preprečuje zobno gnilobo in vrača nasmeh. Čeprav imajo veliko maščob, ne redijo; njihove nenasičene maščobe celo pomagajo pri hujšanju. Vendar ne smemo pretiravati, saj že z osmimi orehi (to je okrog 40 do 50 g) dobimo okrog 300 kcal; nominalna energijska vrednost orehov je namreč 2.724 kJ oziroma 650 kcal na 100 g plodov. Orehi so dobri kar tako, s kruhom pa tudi kot dodatek k solatam, sirom in pršutu. Zmlete orehe lahko dajemo v omake, sadne kupe, sladolede, kolače, piškote in seveda v potico. Veliko tega, kar najdemo v orehovih jedcih, je tudi v orehovem olju, če
je bilo to hladno stiskano ob čim manjši prisotnosti zraka in svetlobe. Orehovo olje čisti kri in jetra, nevtralizira odpadne kisline in pomaga telesu, da jih izloči. Sklepi postanejo bolj gibljivi in zdravi, saj se zmanjšajo vnetna obolenja. Orehovo olje namreč popravlja razmerje med maščobnimi kislinami omega-3 in omega-6 v korist prvih. To zmanjšuje tudi težave z bronhitisom in holesterolom. Orehovo olje tudi temeljito očisti črevesje in kožo, saj pospeši njeno obnavljanje. Odlično »preganja« celulit in je dobro za sončenje. Za lase in lasišče je pravi balzam, zlasti za temne lase. Ti postanejo močnejši, mehkejši in gostejši ter dobijo poseben svetleč lesk. Orehovo olje obnovi lasno korenino po močnejšem izpadanju las. Žganje iz zelenih orehovih listov pa velja v ljudskem zdravilstvu za univerzalno zdravilo zoper vse želodčne težave.
Lešniki za obnovo telesa Tudi lešniki so zdravi in dobri kar tako, surovi. Ali pa v čokoladi, kremah, pudingih in slaščicah. Imajo aminokislino tirozin za zbranost in pozornost ter vse sestavine za obnovo telesa: beljakovine, maščobe, vitamine in minerale. V njih je celo do 60 odstotkov maščob, vendar so lah34
Vzajemnost / OKTOBER 2020
DOBRE STARE VIŽE
Zapela sta s Titom
FOTO: OSEBNI ARHIV
Pevec Jože Černe se spominja, da ko je bil star sedem let in je moral iti v šolo, so vsi otroci v šolo hodili bosi. »Še pri petnajstih letih sem hodil bos na Vič v nižjo gimnazijo! Bil je to res pravi užitek,« se nasmeji. Tudi v času pred 2. svetovno vojno so otroci radi praznovali, predvsem Miklavža in božič. »Če ni bilo snega, smo dejali, ata, kdaj bo sneg. Miklavž ga bo prinesel, je vedno rekel, in enkrat ga je res. To so bila velika pričakovanja, čeprav v peharje, ki smo jih nastavljali, nismo dobili kaj veliko daril, le kakšne sladkarije, arašide, igračke,« pove.
Jože Černe v oddaji Na zdravje!
R
odil se je 18. julija 1932 v Kozarjah pri Ljubljani. Otroci so morali v tistih časih pomagati staršem, delati. »Ko sem bil star deset let sem že nosil hrano živini in skupaj z brati smo 'nafutrali' vseh 20 krav v hlevu. Zlagali smo tudi žito v kozolec pa lovili ribe,« obuja spomine. V družini je bilo kar enajst otrok, njihov oče pa je bil v času od leta 1932 d 1942 tudi župan Občine Dobrova pri Ljubljani. Mama pa je bila izjemna kuharica, pisala je tudi pesmi. Vsi v družini so bili izjemno glasbeno nadarjeni, a so samo peli, solistično, dvoglasno ali pa kot ljudsko petje. Tedaj ni bilo denarja, da bi koga poslali v glasbeno šolo, so pa njihove kraje pogosto obiskovali razni pevci, lajnarji, Cigani z medvedom. Nekoč pa je v vas prišel oče s fantičkom, ki je igral na blokflavto, oče pa ga je spremljal s harmoniko. Ko je mladi Jože Černe to videl in slišal, je kar obstal in potem mamo
prosil, ali bi se lahko učil igranja na kakšno glasbilo. A je rekla ne, ker če bi šel v glasbeno šolo on, bi potem še vsi drugi otroci hoteli iti. So mu pa kupili orglice in hitro se je naučil igranja nanje. Tri leta po končani vojni je začel prepevati v zboru ljubljanske tehniške srednje šole. Ko je šolo končal, se je zaposlil v Litostroju in delal v orodjarni, kasneje je postal inženir strojništva.
Vojak in glasbenik V vojašnici v Bitoli v Makedoniji, ki so jo poimenovali tudi »mala glasbena šola«, je vojsko služil s številnimi glasbeniki, tudi slovenskimi. Imeli so orkester, nekateri so začeli pisati popevke, Jože Černe pa se je naučil približno sto popevk zapeti in zaigrati na kitaro. Nekaj let po prihodu od vojakov je šel v srednjo glasbeno šolo na oddelek za solo petje. Ko je končal še tretjo stopnjo akademije za glasbo, je petje vzel resno. Najprej je leta 1958 zapel z zborom primorskih študentov, potem z Akademskim pevskim zborom Toneta Tomšiča pa z ansamblom za staro glasbo Schola Labacensis. Narodne pesmi je na javnih prireditvah in radiu prepeval tudi ob spremljavi harmonikarja Avgusta Stanka, leta 1963 sta posnela pet pesmi in hitro sta se znašla tudi v prvi televizijski oddaji Iz naših krajev. S Koroškim akademskim oktetom je sodeloval 20 let, potem ko je bil že upokojen, pa je še 23 let pel v Ribniškem oktetu. Kasneje je pel tudi na radiu in koncertih in je tako poleg opernih arij odpel še vsaj osemdeset koncertnih samospevov.
Leta 1962 se je poročil z Vero, rodili sta se jima hčerki. Jožeta Černeta je poneslo tudi v kraje zunaj Slovenije, v mnoge evropske države, Severno in Južno Ameriko, Kanado in celo v Afriko. Z Avgustom Stankom pa sta igrala in pela tudi Titu in Jovanki na Brionih, in sicer pesmi Vinski sem brat, Imam tri ljubice, Moje ženke glas, Sem fantič z zelenega Štajerja ... Na njegovo željo pa je zapel še Pleničke je prala pri mrzlem studenc' in Tito je začel peti z njim. Zadnje kitice pa predsednik ni poznal in mu je potem dejal, da je »nešto priređeno«. Jože Černe mu je odgovoril, da imajo narodne pesmi več kitic. V zadnjih letih pa ustvarjalno sodelujeta s harmonikarjem Janezom Goršičem. Jože je imel 85 let, ko je z njim posnel dvojni CD, pred tem pa še dve CD-plošči in skupaj je izšlo natančno sto narodnih pesmi. »Moram reči, da sem res vesel, da sem pri teh letih še lahko, če je bilo treba, tako visoko zapel, to pride gor do G, kar je za bariton že kar velika višina. Sicer se zavedam, da nisem več mladenič, temveč oldtajmer. Tak avto gre še vedno naprej, a se vidi, da je starejši,« obrazloži in se nasmeji. Drago Vovk
Vzajemnost / OKTOBER 2020 65
Pisanje z roko je dobro 'razgibavanje' V dobi digitalizacije pisanje z roko izginja, nadomešča ga tipkanje, večinoma na računalniku in telefonu. Poslanstvo Društva Radi pišemo z roko je ozaveščati o pomenu pisanja z roko.
R
azvoj informacijske tehnologije in prevladujoča uporaba računalnika v pisnem komuniciranju je privedla do zmanjšanja motoričnih spretnosti, ki jih razvijamo s pisanjem z roko. Napisati eno stran z roko predstavlja pravi fizični napor. Tudi veliko večino osebnih sporočil, kot so čestitke za rojstni dan, zahvale ali pohvale, izrazi sožalja, že kar natipkane pošiljamo oziroma prejemamo po elektronski pošti. Učitelji opažajo, mladi pa tudi priznavajo, da če že pišejo z roko, so njihove kretnje toge in pogosto že kar nerodne. Nevrologi, psihologi, pedagogi pa opozarjajo na potrebo po ohranjanju pisanja z roko, saj le-to zagotavlja boljši spomin, dolgotrajnejšo pozornost, celovitejše delovanje možganov ter izboljšanje finih motoričnih spretnosti. »Nihče na svetu nima take pisave kot vi. Pisanje z roko je izvirna in neponovljiva fina motorična spretnost.
Vzdržujemo jo z vajo oziroma tako, da pišemo. Povezano je z našim živčnim in mišičnim sistemom. Pri pisanju z roko je angažiran drugi del možganov kot pri tipkanju na tipkovnici,« razlaga mag. Marijana Jazbec, grafologinja in forenzična preiskovalka pisav, predsednica Društva Radi pišemo z roko, ustanovljenega leta 2017 v Ljubljani.
Ko možgani delujejo celoviteje »Pisanje z roko je pomembno, ker pozitivno vpliva na sposobnost koncentracije, razvija psihomotorične sposobnosti, uri možgane v povezovanju občutkov, nadzora gibov in razmišljanja. Je pomembno orodje za kognitivni razvoj, večja aktivacija v obeh možganskih poloblah pomaga zbistriti misli in izboljšati spomin. To je dobra miselna vadba, omogoča boljšo osredotočenost na vsebino in bogati pisno komuniciranje,« še razloži sogovornica. Zato v društvu v mesecu januarju prirejajo teden pisanja z roko. Letos je sodelovalo več kot 48.000 učencev, dijakov in učiteljev, sodelovali so tudi obiskovalci knjižnic, udeleženci programov za odrasle in stanovalci
Na eni od uric pisanja z roko.
domov za starejše. Osrednja tema je bila V naši družini radi pišemo z roko. Mladi so zbirali rokopise več generacij v družini, v šolah so organizirali razstave in predavanja, pomembne javne osebnosti pa so vabili, naj z roko napišejo lepo misel. »Vsako leto izmed znanih osebnosti izberemo tudi tri ambasadorje, ki s svojim rokopisom spodbujajo pisanje z roko. Med ambasadorji so že igralka Polona Juh, vremenoslovec Andrej Velkavrh, bivša varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, Uršula Cetinski, direktorica Cankarjevega doma, pa nekdanji kreativni direktor agencije Pristop Aljoša Bagola, smučarka Ilka Štuhec in pevka Nuška Drašček,« je še dejala predsednica društva. Starejši s pisanjem z roko ohranjajo možgane v boljši formi. Zato člani društva vse leto v domovih za starejše organizirajo urice pisanja za starejše. Dvakrat mesečno ponavljajo pisanje pisanih črk, pišejo pesmi in jih potem zapojejo, računajo, dopolnjujejo besede in misli, obujajo spomine in jih zapišejo. Te urice starejšim sprožajo prijetne občutke ob druženju in jih dodatno spodbujajo k razmišljanju. V okviru društva deluje tudi grafološka sekcija, kjer tisti, ki jih zanima grafologija, analizirajo različne pisave in jih povezujejo z osebnostnimi lastnostmi piscev. Člani sekcije trenutno delajo grafološki slovar, v katerem bodo s pomočjo rokopisov pojasnjevali posamezne osebnostne lastnosti, na primer trmo in občutljivost. V kaligrafski sekciji pa se združujejo ljudje, ki imajo radi lepopisje. Dvakrat na leto izdajajo časopis Radi pišemo z roko, kjer seveda obravnavajo teme pisanja z roko. Vlado Kadunec
FOTOGRAFIJI: ARHIV DRUŠTVA
Vzajemnost / OKTOBER 2020 79