Vzajemnost, september 2020 by Vzajemnost

SEPTEMBER 2020 / 2,45 €

DRAGO BULC

Potovali bomo drugače kot doslej

Za marsikatero težavo je kriva ščitnica

AKTUALNO

Žival je odličen družabnik

Vsak pes ni primeren Marsikdo, ki psa kljub želji nikoli ni imel že med službovanjem načrtuje, da si ga bo omislil v pokoju. Metoda Mikuž, inštruktorica v ljubljanski pasji šoli Švrk, kjer so specializirani 12

Vzajemnost / SEPTEMBER 2020

za šolanje družnih psov, na vprašanje, ali si je modro pri 60, 70 ali 80 letih omisliti psa brez pomišljanja odgovori: »Seveda, saj bližina, toplina in brezpogojna naklonjenost, ki jo kosmatinec izkazuje, starejšemu človeku izredno veliko pomenijo. Znanstveno je dokazano, da so starostniki, ki imajo psa, živahnejši (psa peljejo na sprehod večkrat na dan), bolj zdravi in hitro širijo krog znancev. Seveda pa je treba zadostiti kar nekaj pogojem. Tako je pomembno, da vozite avto, saj bo treba psa peljati v veterinarsko ambulanto oziroma pasjo šolo, če stanujete v bloku, je dobro, da je dvigalo, če živite sami, se je treba že vnaprej dogovoriti za pomoč oziroma varstvo, če vi ne boste mogli poskrbeti zanj.« Pove še, da so znanstvena dognanja o sobivanju starostnikov (tudi tistih z demenco) in psov izredno pozitivna. »Pri nas to med drugim opazujemo v projektu Tačke pomagačke: socializirani psi s svojimi lastniki so dnevni gostje v domovih za starejše, kjer lahko vidimo, kako zelo jim popestrijo vsakdanjik.« Za starejše ljudi je najprimernejši dobro socializiran odrasel pes manjše rasti, da ne bo težav ob srečanju s psi in ljudmi. Takega je lažje negovati, obvladovati in voziti k veterinarju. Mlajši upokojenci si seveda lahko omislijo mladička manjše pasme, saj so še dovolj vitalni, da bodo z njim obiskovali pasjo šolo in bodo kos njegovim vragolijam. »V prvih mesecih, ki so, to je treba poudariti, kar naporni, moramo namreč mladiča privaditi na družinski ritem, ga socializirati, lepo vzgojiti in marsičesa naučiti,« dodaja inštruktorica Mira Bizjan iz pasje šole Švrk, kamor na tečaje pripeljejo pse tudi sta-

FOTO: Z. P.

astništvo živali je odgovorna naloga. Pes na primer ne pomeni le sprehodov in crkljanja pred televizorjem, pač pa poleg časa zahteva kar nekaj energije in denarja. Če psa posvojimo, naredimo dobro delo, ognemo pa se tudi začetnemu strošku. Kupiti pa je treba pripomočke oziroma opremo (ovratnico ali oprsnico, transportno kletko itd.), hrano, plačati je treba cepljenja (tako obvezna proti steklini kot priporočena), sredstva za zatiranje zunanjih in notranjih zajedavcev, morebitne veterinarske stroške, morda sterilizacijo oziroma kastracijo ter po potrebi prehranska dopolnila ali zdravila. Če bomo za nego skrbeli sami, potrebujemo še strojček za striženje, škarje in klešče za kremplje, če ga bomo vozili k pasjemu frizerju, pa bo treba vsakokrat pripraviti nekaj deset evrov. Pametno je, da se s psom udeležimo vsaj začetnega tečaja poslušnosti, kar je prav tako treba plačati. Poleg psa nam lahko življenje prav tako popestrijo mačke, ptiči, kunci, morski prašički, činčile, eksotične živali (na primer kače, kuščarji, pajki) in tudi druge. Dokazano je, da dotikanje, božanje in ljubkovanje oziroma bližina družne živali med drugim znižuje krvni tlak in srčni utrip ter tako pripomore k sprostitvi. Vendar za vse živali velja: pred dokončno odločitvijo dobro premislimo in se posvetujemo s poznavalci posamezne vrste.

FOTO: Z. P.

V Sloveniji ima večina ljudi za domačo žival psa ali mačko, ptice, kunci, glodavci in plazilci pa so manj pogosti družabniki. Hišni ljubljenček nam nedvomno polepša življenje, izboljša počutje in širi – zlasti pes – krog znancev, a omislimo si ga le, če mu lahko zagotovimo dobro in odgovorno oskrbo in lahko v primeru naše nenadne odsotnosti kdo drug prevzame skrb zanj. Temeljito pretehtajmo, ali bomo zmogli tako fizično kot finančno.

Živali prinesejo veliko veselja, a tudi obveznosti.

rejši ljudje, ki med šolanjem lahko sedijo, če ne morejo ves čas stati oziroma hoditi in tekati s psom. Pri višji starosti pa je veliko bolj kot mladič primeren umirjen odrasel pes z že oblikovanim značajem: »Če se boste ponj odpravili v dobro zavetišče, vam bodo svetovali, kateri bi bil pravšnji za vas.«

Od kletke do akvarija Mačke so priljubljene hišne živali. Če živimo v bloku, je notranja mačka prava izbira, medtem ko imajo lastniki hiš lahko zunanjo mačko oziroma takšno, ki sicer živi v stanovanju, a ji dovolijo tudi raziskovanje okolice. Ta mačka bo sicer imela več svobode, bo pa bolj izpostavljena nevarnostim, zajedavcem in boleznim.

SVET IN MI

PRIPRAVLJA: Lada Zei

Brezplačen družinski internet

Plasti zemlje izmenjavajo materiale

KORONA NI IZGINILA z vročino, še manj je nakazala, da si bo vzela dopust. Mirovala je po malem le tam, kjer so se ljudje držali strogih pravil, si razkuževali in z milom doma umivali roke, nosili maske in se tako zaščitili, ostajali doma in se srečevali le od daleč in po internetu, pametnih telefonih. Dejstvo je, da koronavirus ne bo zamrl z jesenjo ali kar tako. Nekateri znanstveniki celo napovedujejo, da koronavirus ostaja permanentno z nami. Poskusi s cepivom do zdaj niso dali pričakovanega rezultata, kajti ugibanje, ali cepivo zbudi dolgotrajno odpornost cepljenega, zahteva čas za preverjanje. Osupljive so izpovedi ljudi, ki so koronavirus preboleli. Dva zdravnika iz New Yorka, ki sta se sama izolirala doma, v treh tednih mukoma prebolela najhujše, dihala na škrge, kot je zdravnica opisala neskončne ure ležanja na trebuhu, po internetu sta naročala živila in nujne potrebščine, sta šele po dodatnih 14 dneh izolacije odšla v bližnji park. Kazalo je, da bo vse v redu, ko sta začela opažati, da z njunim spominom in delovanjem možganov ni vse, kot bi moralo biti. Šele takrat sta šla na preglede v bolnišnico. Sta par, ki ga je koronavirus nevrološko prizadel. Imata mravljince v okončinah, hude glavobole in migrene, njun kratkoročni spomin je iz dneva v dan slabši. Tudi od drugod poročajo o hudih posledicah, ki so prišle na dan šele dva meseca po preboleli koronavirusni bolezni. Toliko v svarilo tistim, ki jih ni strah in se brez maske brezskrbno podajajo med ljudi na sobotni tržnici ali na plažo brez edine zaščite, ki nam je za zdaj dana. Vendar so tudi dobre vesti. Italijanski Telekom je namenil visoka sredstva za brezplačno napeljavo interneta 400 tisoč družinam v Italiji. Napeljava bo brezplačna, edini strošek bo za te družine predstavljal modem. V Italiji računajo, da se bosta morala družabno življenje kot tudi delo počasi v celoti preseliti na splet. Tako kaže, da se svet v resnici spreminja in ponovno oživlja misel: Nič več ne bo, kot je prej bilo. Kdo je že to rekel?

ZA SPREMEMBO gremo malo stran od korone, o kateri znanost ne ve vsega. Če bi bil Sokrat še živ, bi vzkliknil: »Vem, da nič ne vem.« Znanstveniki, posebej tisti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem Zemlje, so ostali brez besed. V šoli smo se vsi učili o Zemljinih plasteh. V prerezu krogle/ Zemlje je bila najprej skorja, pod njo pa plasti različnih debelin in različnih imen. Enciklopedije nas poučijo: Zemlja je v svoji notranjosti razdeljena na plasti. Zunanjo plast predstavlja trdna skorja iz silikatov, proti jedru pa ji sledijo viskozni plašč, mnogo manj viskozno zunanje jedro ter trdno notranje jedro. V 21. stoletju pa znanstveniki ugotavljajo, da nič več ni tako, kot je veljalo do zdaj, in da vedo le to, da ničesar ne vedo in da je Zemlja ena sama velika zmeda. Dejstvo je, ugotavljajo znanstveniki, da sredica zemlje »pušča« kot stara dama. Iz sredice kaplja in nihče ne ve, zakaj. Kaplja in pušča že zadnji dve in pol milijarde let, piše v zadnji številki Live Science. V Zemljin viskozni plašč iz sredice pronica element tungsten, znan tudi kot volfram. To je izredno redka in skrivnostna kovina, ki jo je skoraj nemogoče taliti, ima super gostoto, je srebrno bele barve, polirana pa daje nenavaden lesk, ki nikoli ne potemni. Imeti prstan iz tungstena ... Tungsten torej iz jedra prodira v Zemljin viskozni plašč, včasih celo v zadnjo plast, skorjo. Za znanstvenike je to znak, da si Zemljine plasti izmenjavajo materiale. Med drugim pa so odkrili tudi to, da oceani polagoma pronicajo v Zemljino jedro ... Znanstvenikom ni jasno, zakaj jedro Zemlje »pušča«. V dodatku omenjene revije piše, da sta mogoči dve razlagi: ali Zemlja pušča zaradi tektonike ali pa je do tega prišlo že takrat, ko se je Zemlja izoblikovala. Nove raziskave naj bi spremenile poglede na evolucijo Zemlje oziroma njenega jedra vključno z nastajanjem Zemljinega magnetnega polja, ki se zadnja desetletja premika mnogo hitreje, kot so znanstveniki predvidevali.

Povzeto po Senioractu, MedicalNewsToday, FondazioneLeonardo

Povzeto po Futurism.com, LiveScience.com

Vzajemnost / SEPTEMBER 2020 17

NAŠ POGOVOR

Potovali bomo, le precej drugače kot do zdaj Popotniška malha, turistični nagelj in bodeča neža, Dobrodošli, Homo turisticus – to je le nekaj turističnih oddaj na nacionalnem radiu in televiziji, pod katere se je podpisal Drago Bulc, zagotovo najbolj znan slovenski turistični novinar. Vsa njegova poklicna kariera je bila povezana s turizmom. Prepotoval je praktično ves svet, udeležil se je neštetih turističnih srečanj, nekaj let je bil tudi podpredsednik svetovnega združenja turističnih novinarjev, leta 2008 je v Slovenijo pripeljal svetovni kongres turističnih novinarjev. Je predsednik Društva turističnih novinarjev Slovenije in strokovni sodelavec za promocijo pri Mreži postajališč za avtodome. Leta 2012 so ga upokojili po zloglasnem Zujfu. Na turizem gleda s precej širšega zornega kota kot večina, in kot pravi, je zmerni optimist: »Ljudje bodo še vedno potovali in dopustovali, le precej drugače kot do zdaj, prihaja čas individualizacije turizma.« Pravkar (pogovarjala sva se sredi avgusta, op. J. H.) ste se vrnili z daljših počitnic na Kornatih. S kakšnimi vtisi prihajate s Hrvaškega? Na Kornate hodimo že 35 let na robinzonske počitnice, seveda se je v tem času tudi tam marsikaj spremenilo. A letos je hrvaška obala navtično povsem drugače zaživela, čeprav je plovil precej manj, na otokih in obali pa tudi ni izletniških turistov. So pa na morju lastniki s svojimi plovili, vse več je tudi družin, ki plovila najemajo in počitnice preživljajo na barkah, v nekakšni samoizolaciji, kar je povsem v skladu s priporočili. Priče smo svojevrstni individualizaciji turizma. Dejstvo pa je, da hrvaški turizem letos rešujemo Slovenci, poleg nas pa še Čehi, Slovaki, Poljaki in Madžari. Če vemo, da naj bi imeli Slovenci na Hrvaškem okoli 110 tisoč lastnih bivalnih enot, to mojo trditev samo potrjuje. In prav je tako, saj v Sloveniji preprosto nimamo dovolj zmogljivosti, da bi v dveh poletnih počitniških mesecih na našem morju dopustovali vsi, ki si tega želijo. Ves svet se spopada s hudim padcem turističnega gospodarstva. Ali se bodo turistični tokovi, kot smo jih poznali do krize, sploh še kdaj povrnili? Že nekaj zadnjih let je bilo jasno, da takšna množična oblika turizma, kot 20

Vzajemnost / SEPTEMBER 2020

smo ji bili priča zadnja leta, ne bo vzdržala. Spremembe so se dogajale že pred koronakrizo. Videli smo propadanja megalomanskih turističnih naselij, ki so se jih ljudje zasitili. S prihodom azijskih turistov so trende ponekod še zaustavili, a tudi ti so prišli le enkrat. Propadali so ogromni turistični kompleksi na Palmi de Mallorci, Malagi, tudi Turčiji … Ko sem bil sam prvič v Antaliji, so imeli tri tisoč prenočišč, zadnja leta več kot tri milijone … To je postajalo nevzdržno. Zaradi koronakrize so seveda najbolj na udaru turistično najmočnejše države: Španija, Francija, Italija, Turčija, Tajska … Zaradi skoraj povsem ohromljenega letalskega prometa so pod vprašajem vsa dolga potovanja, potovanja na druge celine, križarjenja. Mnoge evropske države že zelo spodbujajo notranja potovanja z vlaki, ki so danes zelo udobni, hitri, z vsemi sodobnimi priključki, s posebnimi prostori za kolesa. Kaj menite o turističnih vavčerjih, s katerimi rešujemo domači turizem? Turistični vavčerji so po mojem mnenju ena najboljših potez aktualne vlade, ki je tako spodbudila domači turizem, saj smo za nekaj časa rešili eksistenco približno 300 tisoč državljanov. Vedeti moramo, da turizem ni samo nastanitev, da gre za množico dejavnosti in ljudi, ki so s tem

povezani. In če bodo lastniki nastanitev, pri katerih so bivali gostje z vavčerji, ta denar pametno obrnili, bodo lažje preživeli krizo. Turistični vavčerji pa nikakor niso dolgoročna rešitev, letošnja sezona nas opozarja, da bo treba zaradi spremenjenih navad ljudi vlagati v individualne turistične zmogljivosti, saj so zaradi razmer veliki turistični kompleksi vsaj za nekaj let preživeli. Do začetka avgusta so državljani v Sloveniji unovčili le okoli 14 odstotkov turističnih vavčerjev. Ali se lahko zgodi, da bodo ostali neizkoriščeni? Vavčerje so v visoki turistični sezoni unovčevali tisti, ki so vezani na šolske počitnice, mnogi drugi, med njimi tudi upokojenci, jih bodo porabili kasneje, ko ne bo več gneče, ljudje se bodo počutili bolj varne in sproščene. Veliko ljudi uporablja vavčerje po delih, mnogi jih bodo prihranili za zimske radosti. Če bo vlada njihovo veljavnost podaljšala v prihodnje leto, kot nekateri predlagajo, menim, da jih bo večina ljudi izkoristila. Kot sam vidim, se večina srednje in starejše generacije državljanov obnaša odgovorno in v skrbi za svoje zdravje, kamor spada tudi dopustovanje v varnih razmerah, predvsem pa tam, kjer je manj ljudi. Sam bom vavčer izkoristil jeseni, najbrž nekje v Prlekiji in na Koroškem, v krajih, ki jih manj poznam. Ker sem

»Prestrašen človek ne potuje.«

SPOZNAJTE JIH

Še vedno sem radovedna

»Krivica me od nekdaj boli. Rada bi več naredila za pravičnejši svet brez laži in nasilja,« začne svojo pripoved Zlata Jeras Pohl, arhitektka in konservatorka, zadnja Plečnikova učenka, ki ljubi slikanje od svoje rane mladosti. Čustveni realizem na platnu S slikanjem se je začela resneje ukvarjati, ko je ovdovela in so se otroci osamosvojili ter odselili. »Slikarstvo je trdo delo. Naučiti se je treba spretno uporabljati barve, izbrati motiv in na koncu biti zadovoljen s svojim umotvorom,« razmišlja Zlata. V rani mladosti so jo navdihovali slovenski impresionisti, kasneje pa krajinarji: France Pavlovec, France Slana, France Mihelič in drugi. Vedno so jo zanimale zgodovina slikarstva in biografije slikarjev.»Učila sem se iz različnih virov in postopoma odkrivala in razvijala svoj slog,

»Pri slikanju čutim povezanost glave z roko, v kateri je kist – slikarski čopič. Roka večkrat dela prehitro, kar me žalosti in obenem jezi. Moj akvarel naj bi bil vesel, barvit, poseben, moj slog viden v njem. Najraje bi slikala dan in noč. Stara sem že 90 let in še vedno sem radovedna. Rada pa tudi berem. Naročena sem na Delo in Vzajemnost, prebiram politične članke in priloge ter seveda gledam televizijo. Rešujem križanke in včasih napišem kakšno kritično pismo bralke,« pravi naša sogovornica, ki ima sina in hčer ter dva vnuka, ki sta že študenta. »Zdaj, ko

Zlata Jeras Pohl

odila se je v Ljubljani leta 1930 v družini premožnega trgovca in industrialca Egidija Jerasa, ki je bil tudi častni meščan mesta Ljubljana. Njena ljubezen do slikanja se je začela, ko je imela 12 let, in od takrat ni nikoli podvomila, da bo izbrani motiv upodobila v sliki in risbi. Veselje in navdih največkrat najde v naravi in kot arhitektka v gradbeni dediščini. Pri študiju se je naučila vrednotiti risarske spretnosti. Ni pa obiskovala nobene umetniške šole. V slikarstvu je pravzaprav samouk. Končala je študij arhitekture v razredu profesorja Jožeta Plečnika, ki je bil takrat že zelo bolan in star, ter diplomirala z nalogo Žale v Kranju. Njena prva naloga, ko je že bila arhitektka, pa je bila sanacija semenišča v pokrito tržnico v Ljubljani. Leta 1970 se je z družino za 20 let preselila v Zagreb, kjer je bila zaposlena v hrvaškem restavratorskem zavodu. V Zadru je na primer sodelovala pri obnovi cerkve sv. Marije. Z možem Emilom Pohlom, akademskim restavratorjem, sta službovala v istem podjetju.

42 Vzajemnost / SEPTEMBER 2020

Njene slike so svetle in barvite.

ki ga imenujem čustveni realizem.« Po upokojitvi se je vpisala v Društvo likovnikov Ljubljana. Sodeluje v vseh društvenih dejavnostih, skupinskih razstavah, ekstemporih in tečajih. Prejela je veliko priznanj in pohval ter imela več samostojnih razstav v Ljubljani in Zagrebu. Leta 2016 je prejela zlato plaketo za najboljšo sliko, ki jo podeljuje Zveza 41 likovnih društev Slovenije.

so poklicne in družinske obveznosti za menoj, imam čas, ki ga vsak dan posvečam slikanju, saj me to sprošča in daje največje zadovoljstvo in veselje,« konča pogovor slikarka. BESEDILO IN FOTOGRAFIJI:

Milena Majzelj

IZBRSKANO IZ SPOMINA Spoštovani bralci, škoda bi bilo, da zgodovina s starih fotografij ponikne v pozabo. Pobrskajte po starih albumih, predalih ali škatlah, pošljite nam fotografije in delite svoje spomine z drugimi bralci. Oddolžili se vam bomo z darilcem.

Fotografija je stara blizu 60 let, z vsakoletnega izleta, ki ga je za žene iz Ivanjkovcev organizirala predsednica aktiva kmečkih žena, sicer pa tudi pisateljica, Erna Meško. Živi sta še dve udeleženki, na levi je Brigita Vraz, na desni pa Tončka Munda, poročena Trop. Fotografijo je poslala Marica Trstenjak iz Ivanjkovcev.

Anton Jeler iz Sevnice, na fotografiji iz leta 1890, je bil aktuar (sodni zapisnikar). Govoril in pisal je slovensko, nemško in srbohrvaško. Fotografijo hrani vnukinja Miri Jeler Dobovšek.

Fotografija iz leta 1934 je s primicije (prva maša) Frančiška Škofa, patra Gabrijela. Kljub hudi tuberkulozi in revščini v družini, ki je štela 11 otrok, je dokončal študij, a nato umrl, star komaj 28 let. Fotografijo hrani Marija Krajnc iz Malečnika. 74 Vzajemnost / SEPTEMBER 2020

REPORTAŽA

S kolesom do slovenske Istre

Proti deveti je šlo, poletne stopinje so že plezale čez 25, ko sem pred domačo stolpnico v Ljubljani na treking kolo naložil dve torbi z vso potrebno opremo za neodvisno kolesarjenje. Neodvisno mi pomeni, da imam s seboj šotor, spalno vrečo, gorilnik s plinsko jeklenko, lonec, nekaj riža, kuskusa, konzerv tune, krekerjev in orehov. Kolo je 'klasično', torej brez električne baterije kot pomočnika v klancih – kljub dobrim 66 letom mi tak pomočnik pomeni 'goljufijo' pri kolesarjenju.

ri svojih kolesarskih potikanjih izbiram manj prometne ceste, a ugotavljam, da kolesarjenje ni varno. Dvomim, da bo nova cestna zakonodaja, ki pri prehitevanju kolesarja terja 1,5 metra bočne razdalje, delovala v praksi. Pa saj tudi večina stranskih cest, ki jih iščemo kolesarji, ni dovolj široka. Zato se na slovenskih cestah kolesarji še dolgo ne bomo počutili varne tako kot na primer na španskih, kjer sem prekolesaril več kot 800 kilometrov znamenite romarske Jakobove poti. Ko španski vozniki dohitijo kolesarja, svojo hitrost zmanjšajo na kolesarjevo, nato pa na razdalji približno 30 metrov vozijo za njim, dokler nimajo pred seboj res preglednega dela ceste za prehitevanje. Tega izvedejo z rahlo pospešeno hitrostjo in res z vsaj 1,5 metra bočne razdalje.

Hotel »Pod borovci« Prvi daljši klanec na poti proti Primorski kolesarja doleti na Vrhniki, za malico se ustavim v Planini, kjer me na kmetiji oskrbijo s svojimi su-

Vhod v Planinsko jamo 76 Vzajemnost / SEPTEMBER 2020

Abitanti - zapuščena vas počasi oživlja

homesnatimi izdelki in brezplačno skodelico kave. Malico pojem v senci bližnjih razvalin gradu Hošperk (Haasberg), v 18. stoletju najmogočnejšega baročnega dvorca na Slovenskem. Danes zaspani kraj Planina je bil nekoč ob živahni pomembni prometnici, ki je že od nekdaj povezovala obalo in notranjost. Goriški grofje so imeli tu mitnico, popotnike pa so v 14. stoletju nadzorovali z mogočnega gradu, od katerega je ostal le še (Ravbarjev) stolp. Ohladim se v največji vodni jami v Sloveniji, Planinski jami, in nato mimo omenjenega Ravbarjevega stolpa presopiham še Kačje ride. Te so tudi motoristični poligon za »polaganje ovinkov«, kar je lahko za kolesarja še posebej »razburljivo«. V Pivki zavijem na še bolj stransko cesto skozi vasi Grobišče in Slavina, kjer se iz »firbca« zarijem v hrib na gozdno stezo. Ta postaja vedno bolj osamljena, gozd vedno bolj gost, ko naletim na gozdarja, ki ga redči. Pobaram ga, ali bom v tej smeri prišel do Senožeč ali Divače oziroma

stare glavne ceste. »Ho, postoj malo in se mi pridruži pri malici,« me povabi, potem ko potrdi mojo smer. Klobasa, sir, kruh, paprika in nekaj žgane kapljice mi ob zanimivem pogovoru o gozdarjenju in gozdnih živalih omehčajo že utrujeno mišičevje, in nekaj kilometrov naprej si posteljem pod borovci. Takih zračnih »prenočišč«, kjer ti šumi narave zapojejo uspavanko, je nekaj deset metrov stran od kolesarskih poti obilo, zakonom na ljubo pa je treba povedati, da je »črno« kampiranje v naravi (tudi) v naši domovini prepovedano. Razen če ti tega ne dovoli lastnik posestva. Še to: umirjen kolesar z ne preveč ambicioznimi ciljnimi željami se prepusti posluhu svojega telesa in sprotnih dogajanj okoli sebe ter dnevno naredi toliko kilometrov, kolikor mu pač znese – dvajset ali pa sto. Če teren ni preveč zahteven, je s treking kolesom in prtljago, težko 25 do 30 kilogramov, kakšnih 80 prekolesarjenih kilometrov dnevno udobno dovolj. Poraba kolesarjeve-

Zimska solata in motovilec

Ali ste vedeli, da motovilec in zimska solata nista v sorodu? Kombiniramo ju lahko na isti gredi in tako prekrijemo vrtna tla z uporabnimi rastlinami. Najbolje je, da ju sejemo v ločene vrste in jima omogočimo dovolj prostora. Setve opravimo v več terminih.

olata spada v botanično družino košaric, motovilec pa v družino špajkovk. Zato ni nič narobe, če med vrste zimske solate sejemo motovilec. Tako na praznem prostoru med solato ne bo rasel plevel, ampak koristna vrtnina. Zimska solata, ki jo bomo sejali, bo bolje prezimila kot tista iz sadik, ki jih lahko kupimo v trgovinah ali vzgojimo sami. Zimske solate pred zimo ne redčimo. Priporočljivo je, da jo prvič sejemo v sredini septembra in drugič v sredini oktobra. V primeru mile zime bo bolje prezimila oktobrska setev, v zgodnji in hujši zimi pa bo uspešnejša septembrska. Solato po navadi sejemo povprek, če jo bomo sejali v vrste, naj bodo le-te 30 cm narazen, tako jo bomo spomladi lažje okopali in razredčili. To storimo, ko so tla primerna za obdelavo. Dobri sosedje zimske solate so špinača, por, repa, blitva, čebula, zelje, cvetača, ohrovt, črna redkev, drobnjak, jagode, meta, korenček, beluši, sladki komarček, zelena in pastinak. Solate ne sejemo poleg peteršilja. Nič ni narobe, če v septembru med vrste zimske solate sejemo motovilec, ki ga bomo v topli jeseni pobrali že to leto. Ljudski izraz za motovilec je repincelj, ki je enoletnica in ena izmed najmanj toplotno zahtevnih vrtnin, zato dobro prezimi

na prostem. Cenjen je kot zimska zelenjava. Bogat je z vitamini in minerali, katerih vsebnost je višja kot pri solati. Odlikuje se tudi po eteričnih oljih, ki mu dajejo poseben okus. Motovilec sejemo običajno od avgusta do oktobra. Na vrtu je mogoča terminska setev vsakih 14 dni. Prve poletne setve motovilca začnemo avgusta. Takrat ga lahko sejemo pod paradižnik, papriko ali v senco visokega fižola, saj seme v senci veliko bolje kali. Lahko ga sejemo tudi septembra, oktobra. V toplejših krajih (Primorska) ga lahko sejemo še oktobra ali novembra.

Setev z zamikom V rastlinjakih ali toplih gredah lahko opravimo dve setvi z zamikom 20 do 30 dni in se tako z motovilcem oskrbimo čez celo zimo vse do pomladi. Med tržnimi pridelovalci je vse pogostejša vzgoja motovilca iz sadik, saj je kalitev semen včasih izziv in si s presajanjem sadik zagotovijo polne gredice. V tem primeru seme motovilca sejemo v multiplošče, iz katerih jih kasneje presajamo na vrtne gredice. Motovilec presadimo na prosto, ko ima oblikovane najmanj štiri liste. V času setve lahko nekaj semena posejemo še v multiplošče. V primeru slabe kalitve ali praznih mest na gredici je to naj-

Marmelada iz domače asimine Plodove asimine uživamo sveže septembra in oktobra. Ali pa pripravimo odlično domačo marmelado. Plodove asimine prerežemo na polovico. Z žličko poberemo semena. Meso nato z žlico postrgamo iz lupine in zmešamo v posodici s paličnim mešalnikom. Potrebujemo 700 g mesa asimine (brez olupka in semen), pol žličke cimeta, sok polovice neškropljene limone, 350 g želirnega sladkorja, žlico ruma, vrečko vaniljevega sladkorja (10 g), nekaj klinčkov.

Zimska solata sorte Vegorka

boljši način za zapolnitev praznih mest. Dobri sosedje motovilca so paradižnik, fižol, bob, paprika, kitajsko zelje, sladka koruza, redkvica, kumare in jagode. Lahko ga sejemo tudi skupaj s prezimnim radičem ali zimsko solato. Motovilec nima slabih sosedov in bo dober prijatelj z vsemi vrtninami. Posevek motovilca oskrbujemo z rednim zalivanjem po setvi in vzniku. Če sadike motovilca gojimo in presajamo, sta priporočljiva sajenje v vrste in zastiranje tal. V primeru dolge in tople zime špinačo, solato, motovilec in druge jesenske vrtnine gnojimo s suhimi namočenimi koprivami ali kupljenimi gnojili na osnovi alg, saj v tem primeru rastline rastejo vso zimo, zato potrebujejo hranila. Davor Špehar, Zeleni svet

www.zelenisvet.com * Za nasvet pokličite:

Davor 040 669 449

Vzajemnost / SEPTEMBER 2020 81

RAZGIBAJMO MOŽGANE IZ BABIČINE SKRINJE

Stare jedi V babičinem loncu se kuha stara jed. V okvirčke vnesite črke, ki jih s pomočjo znakov najdete v loncu.

Pripravila: Darinka Kobal Risba: Anita Vozelj

ŠAH ŠAH ŠAH ŠAH ŠAH ŠAH ŠAH Primer 1 Črni na potezi remizira!

Alexander Grischuk – Sergey Karjakin Moskva 2012 1. … Tc6+! 2.Kc6: pat! Če se beli kralj umakne, sledi serija šahov s topom. Nekateri šahisti govorijo, da gre za »podivjanega« topa! Npr.: 2. Kb5 Tc5+! 3. Ka4 Ta5+! 4.Kb3 Ta3+! itd.

Primer 2 Črni na potezi zmaga!

Sestavil: Adrijan Rožič

Arnold Denker Mihail Botvinik Radijski dvoboj ZDA - ZSSR 1945 1. … Th2:+! 2. Kh2: Th8+ 3. Dh4 (ne 3. Lh6? zaradi Df4:) Th4: 4. Lh4: beli je zamenjal kraljico za dve trdnjavi, toda 5. Df4! napadena sta oba lovca in reši se lahko samo eden. Beli je predal partijo.

Devetka (sudoku)

5 7 8 9 1 7 8 8 4 7 6 2

8 3 9 9 5 7

3 2 5

6 2 5 1

7 9

Prazna polja izpolnite tako, da bodo v vsaki vrstici in vsakem stolpcu vse številke od 1 do 9. To velja tudi za vsak kvadrat 3x3.

7 2 9 1 6 3 8 5 4 5 6 1 7 8 4 2 3 9

Vzajemnost / SEPTEMBER 2020 97