Vzajemnost, julij-avgust 2015 by Vzajemnost

št. 7-8, julij-avgust 2015, 4,20 C

Dr. Mateja Kožuh Novak:

Preživimo lahko le s solidarnostjo Preprečimo padce

PRILOGA: Poletje vrača energijo

AKTUALNO

Padce lahko preprečimo Vsak lahko pade, a pri starejših ljudeh so posledice hujše. Kar 30 do 40 odstotkov padcev in vsaj četrtino poškodb starejših ljudi pa je mogoče preprečiti, je za bralce Vzajemnosti povedal prof. klinične geriatrije Clemens Becker, dr. med., eden največjih mednarodnih strokovnjakov za to področje. V Nemčiji je bil njegov program preprečevanja padcev v domovih za starejše tako uspešen, da so ga postopno razširili po vsej državi.

daj po njem delajo že v okoli pet tisoč nemških domovih za starejše in uspehi so vidni. A seveda niso prišli čez noč, pravi strokovnjak. Družinske člane, osebje po domovih in vse druge vpletene je bilo treba najprej prepričati, da je veliko padcev mogoče preprečiti in da lahko k temu prispevajo. »Potrebovali smo sedem do osem let, da smo dosegli pokritost po vsej državi. Zato v Sloveniji ne smete biti nestrpni. Da spremenimo način razmišljanja pri ljudeh in naredimo vse potrebne korake k izboljšanju, terja svoj čas, a se na koncu izplača.« Tveganje padcev je povezano z različnimi dejavniki. Prof. Becker opozarja, da moramo pri tem upoštevati posameznika, njegovo okolje, ne smemo pa pozabiti na njegovo dejansko vedenje. »Prav je, da smo dejavni, a včasih lahko naredimo tudi kakšno neumnost,« opozori. Pri posameznikih moramo bi-

Preprečevanje padcev se izplača Padci so najresnejše nezgode, ki se nam lahko pripetijo doma, in če nekdo pade enkrat, je zelo velika verjetnost, da bo spet. Kar 50 odstotkov s poškodbami povezanih sprejemov v bolnišnicah se zgodi zaradi padcev. Prof. Becker navaja podatke, da padci zajemajo 0,85 do 1,5 odstotka zdravstvenih stroškov oziroma okoli 2000 do 26.000 evrov za vsako žrtev padca ali 1000 do 11.000 evrov za vsak posamezen padec. 10

bifokalna ali multifokalna očala, pa je pomembno, da ne gremo z njimi od doma, saj zaradi njih nejasno vidimo v krogu enega metra. Če gremo ven, moramo nositi običajna očala,« opozori strokovnjak na pogosto napako, ki lahko vodi do padcev. Četrti dejavnik so zdravila, saj jih starejši pogosto jemljejo preveč. »Včasih je treba pregledati, ali jemljejo prava in ali so odmerki še ustrezni,« svetuje.

Okolje je izziv

Clemens Becker

ti pozorni predvsem na stvari, ki jih je mogoče spremeniti, in jih ne smemo obremenjevati z nepotrebnimi pregledi. Prvič, najpomembnejše je ravnotežje. »S staranjem se ravnotežje poslabšuje, zato se poslabša hoja, ki morda ni več tako zanesljiva, kot je bila nekoč.« Druga pomembna stvar je mišična moč. »Še posebno ženske pri sedemdesetih ali petinsedemdesetih letih pogosto opazijo, da so hišna opravila težja, kot so bila, ali pa da težje prinesejo stvari iz trgovine.« Na pešanje moči pomislimo tudi, ko se oseba morda ne more več dvigniti s stola, četudi se opre na naslonjalo. Na oboje, tako na ravnotežje kot tudi na mišično moč, lahko vplivamo z vadbo. Zmanjšamo lahko tudi z vidom povezana tveganja. »Vid se s starostjo poslabša. Če gre za sivo mreno, jo je mogoče operirati. Če nosimo Vzajemnost / julij-avgust 2015

Njegovo ključno sporočilo je, da moramo pri starejših ljudeh ohranjati sposobnost, da se čim dalj časa varno gibajo. Njihovo telesno dejavnost moramo povečati, vendar varno, da ne padejo. A napaka je tudi, če jih ščitimo preveč. Prof. Becker je zelo jasen. »Če je nekdo še dovolj telesno sposoben in ima doma nekaj ovir, je tako povsem prav. Ovire nas urijo. Ne bi bilo prav, da torej vsi po vrsti takoj prilagodijo stanovanje. Razmislek, kako si stvari olajšati, je potreben pri tistih, ki imajo težave z ravnotežjem in so zaradi tega že kdaj padli ali pa so morda že doživeli možgansko kap.« Dve preprosti stvari, ki jih lahko naredijo v stanovanju, sta ureditev primerne nočne osvetlitve doma (za pogoste poti na stranišče) in obojestranska stopniščna ograja, ki se je lahko oprimejo. Nekateri pa seveda potrebujejo pri načrtovanju sprememb tudi strokovni nasvet, na primer ob izgubi vida zaradi makularne degeneracije, po možganski kapi ali po zlomu kolka. Kot je povedal naš sogovornik, tisti z večjimi težavami v Nemčiji lahko prejmejo finančno pomoč (okoli 2500 evrov) za potrebne prilagoditve doma. Po Evropi so oblike pomoči urejene različno. Sicer pa je

zmanjševanje ovir v širšem okolju za tiste, ki imajo pri gibanju težave, tudi naloga mestnih oblasti.

Začetek: domovi za starejše Z ukrepi so v Nemčiji za zdaj najbolj uspešni v domovih za starejše. »20 odstotkov zlomov kolkov se zgodi v domovih za starejše, po drugi strani pa tam živi manj kot pet odstotkov prebivalstva. Če torej živimo in hodimo po takem domu, je tveganje padca razmeroma visoko.« Zato je logično, da so začeli preprečevati padce prav v domovih za starejše. »Z različnimi ukrepi jih lahko zmanjšamo za 40 odstotkov,« verjame strokovnjak. Nekateri stanovalci potrebujejo posebno nego in skrb, a dosti je takih, ki jim lahko s fizioterapijo in vadbo omogočimo boljšo gibljivost. »Predvsem z izboljšanjem telesne pripravljenosti zmanjšamo tudi število padcev,« pravi prof. Becker. »Poleg tega včasih, ne tako redko, dobivajo veliko preveč zdravil, posebno pomirjeval, ki so lahko nevarna in povečujejo tveganje padcev.« S programom so za zdaj dosegli zmanjšanje s padci povezanih poškodb kar za petino, a kot pravi, se še ne bodo ustavili. Nekoliko težje spremembe dosežejo pri domači oskrbi, kjer je vpletenih veliko več ljudi. Naslednje področje nadaljnjega dela pa je delo s starejšimi ljudmi, ki so še vedno dejavni in vključeni v družbo. Tu so najuspešnejši v Veliki Britaniji, kjer imajo v vsaki skupnosti na voljo strokovno pomoč in tudi vadbo. V programu zmanjšanja padcev, ki so ga uvedli v Nemčiji, so različni ukrepi. »Ponudili smo jim možnost vadbe in udeležilo se je je od 20 do 40 stanovalcev domov. Za vse skupinska vadba niti ni primerna. Pregledali smo zdravila, ki jih jemljejo, kar ni zanemarljivo, saj jih je res veliko. Pomembno pa je še, da se kljub pomanjkanju osebja prilagajamo njihovim potrebam – da na primer vemo, kdaj kdo potrebuje tudi spremstvo do toaletnih prostorov.« Stanovalci domov prejemajo tudi vitamin D, ki varuje pred osteoporozo. »Po vsej Evropi je od oktobra

Učinkovite vadbe Pri preprečevanju padcev ter ohranjanju dejavnosti in neodvisnosti je lahko uspešna tako domača telovadba kot tudi vadba v skupinah. ProFouND priporoča: • domači program vadbe za moč in ravnotežje OTAGO za starejše ali šibkejše posameznike, ki še lahko stojijo; • s sedečo vadbo na stolih se lahko pred prehodom na program OTAGO okrepijo starejši, ki imajo težave s stabilnostjo pri stanju; • vadba FAME se je izkazala kot učinkovita za tiste, ki so še nekoliko dejavnejši, a morajo vseeno izboljšati svoje ravnotežje in moč; • dokazano uspešna oblika vadbe za starejše je tudi tai chi. Vaje so predstavljene na spletni strani: http://profound.eu.com/patient-info, vendar vsebina žal ni na voljo v slovenskem jeziku.

do marca premalo sonca. Med ljudmi, ki živijo v domovih za starejše, jih ima zato 80 do 90 odstotkov pomanjkanje vitamina D. Zato je nujno, da vsi, ki še hodijo, ta vitamin prejemajo, saj je razmeroma poceni (stane manj kot pet centov na dan).

Učimo se drug od drugega Prof. Clemens Becker, ki dela v Bolnišnici Roberta Boscha in na Univerzi v Stuttgartu v Nemčiji, se je v Ljubljani udeležil mednarodnega strokovnega srečanja projekta Aktivno in zdravo staranje v Sloveniji (Active and Healthy Ageing in Slovenia – AHA). Zastopal je Mrežo za širjenje preventive pred padci (ProFouND), projekt, ki je namenjen širjenju znanj o preprečevanju padcev in dobrih praks po vsej Evropi. Vključuje 21 partnerjev iz 12 evropskih držav in še 15 pridruženih članov iz 10 držav. »Ponekod so uspešnejši na enem Vzajemnost / julij-avgust 2015

področju in drugod na drugem. Drug od drugega se lahko učimo in ni nam treba ponavljati napak, ki so jih naredili že drugi.« Kar nekaj časa in kar nekaj korakov je treba narediti za preprečevanje padcev pri starejših, a s pripravljenostjo ljudi, ki na tem področju delajo, in seveda z jasno podporo na državni in lokalni ravni, je mogoče padce zmanjšati,« zagotavlja sogovornik. Besedilo in fotografija: Urša Blejc

NAŠ POGOVOR

Družba lahko preživi, če so ljudje solidarni Konec junija je energična, predana in odločna dr. Mateja Kožuh Novak zaključila osemletno vodenje naše najbolj množične civilne organizacije, Zveze društev upokojencev Slovenije. Vedno se je zavzemala za solidarnost, pravičnost in enakopravnost, zadnjih osem let pa se je še posebej borila proti zapostavljenosti in odrinjenosti starejših. Po poklicu zdravnica, ginekologinja, univerzitetna predavateljica in doktorica znanosti, ki je bila en mandat tudi poslanka v državnem zboru, je vodenje upokojenske organizacije prepustila nasledniku, ker je prepričana, da organizacija potrebuje spremembe in novo energijo. Kako se počutite, ko po letih trdega in stresnega dela vodenje slovenske upokojenske organizacije predajate nasledniku? Olajšano, čeprav je bil to izziv, ki me je posebej prevzel. Zadovoljna sem z delom, ki smo ga opravili, čeprav nisem izpeljala vsega, kar sem si zadala. V osmih letih sem se postarala, organizacija potrebuje svežo kri, pred sabo pa imam nov izziv, to so moji vnuki. Zadnje leto sem 16

poskušala opravljati oboje, biti dobra babica in predsednica zveze, pa ni šlo. Sem pa trdno prepričana, da je po osmih letih vodenja nekega društva to treba prepustiti novim močem, ker se sicer razvoj lahko ustavi. S predsednikom se stara tudi upravni odbor in počasi izgubiš stik z mlajšimi generacijami. Ko ste leta 2007 nastopili prvi mandat, ste članstvo prepričali s smelo začrtanim programom Vzajemnost / julij-avgust 2015

in energijo, ki sta napovedovala drugačno vodenje upokojenske organizacije. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli? Dela v Zdusu nisem poznala, tri leta sem bila članica lokalnega društva, kjer nisem bila aktivna in sem plačevala samo članarino, vedela pa sem, kaj bi rada. Moja vizija je bila mobilizirati članstvo, da se bo začelo boriti za svoje pravice. In v bistvu odhajam razočarana, ker mi

to ni uspelo. Ljudje se nočejo izpostavljati, ne čutijo se dovolj sposobne, a hkrati od tebe zahtevajo, da zanje narediš vse. V demokraciji pa en sam človek ne more spreminjati razmer. To se je morda dalo v socializmu, če si bil dobro zapisan. Po spremembi sistema so mladi povzpetniki, ki so prevzeli vladanje, stare politike in strukture takoj odpisali. To je postsocialistični sindrom. Ustvarjalce visoko socialne države je bilo treba odriniti, da so lahko privatizirali, in tudi zvezo društev upokojencev so odrinili in jo označili za komunistično. Če hočemo danes kaj doseči, moramo načrtno izvajati pritisk na tiste, ki smo jih izvolili v parlament. Tri leta smo poskušali, sprva so mi sledili, potem pa je to zvodenelo, prevladala je pasivnost. Poslanci so naši ljudje, in če bi imeli stalen stik z njimi, bi počasi dojeli, da je njihova vrednost v tem, koliko zastopajo interese ljudi. Zdaj so pa osamljeni, ko pridejo v parlament, izgubijo stik s svojim okoljem. Ubogati morajo vodstvo stranke, če ne, čez štiri leta izginejo iz parlamenta. Civilna družba bi morala to spremeniti, sicer bo šlo samo na slabše. Upam, da sem zasejala seme, da bodo ljudje počasi spoznali, da brez množičnega, vztrajnega pritiska ne bo šlo. Naš spomin seže nazaj za 50 do največ 70 let. Prejšnja garnitura je imela 50 let svoje geslo: Delati za ljudi. Seveda je vsak delal zase, vendar kdor je preveč dajal v svoj žep, so ga hitro prijeli. Zdaj smo šli v popolnoma drug sistem: Znajdi se, kdor se more, in več ko jih boš povozil, bolj te bomo cenili. Tu je bistvena razlika in tega ljudje še niso spoznali. Ponosna sem na ljudi, s katerimi sem delala. Vedno manjka ljudi, ki so pripravljeni kaj narediti zastonj. Pa smo jih kar nekaj nabrali, v vrhu Zdusa imamo okrog 30 do 40 ljudi, ki so zelo pridno delali, in skupaj smo tudi veliko premaknili. Uspešno opozarjamo na stiske starejših in njihovih družin, na napake, ki jih delajo vsi, ki nas vodijo. Za marsikoga postajamo moteč element, in

»Starost ni draga, drago je umiranje.« to je dobro, to je del tistega, kar sem si zadala pred osmimi leti. Na kaj ste najbolj ponosni? Na projekt Starejši za starejše, kjer v 298 društvih deluje skoraj 3.500 prostovoljk in prostovoljcev, na to, da je pomoč sovrstnikom hkrati tudi pomoč njim samim in da ta pomoč dviguje kakovost življenja vsem starejšim in tudi njihovim družinam. Težko smo delali, ker je denarja absolutno premalo, ampak vse priznanje gre prostovoljcem, med njimi je večina žensk, ki so v tem našle izziv. Je bil to vaš projekt? Je, začela sem ga po naključju, preden sem prišla v Zdus. Nekega dne so do mene prišle mlajše ženske in mi povedale, da Georg Soros ponuja denar za pomoč starejšim in da bom jaz gotovo znala kaj narediti iz tega. Vedele so, da sem borka, večino svojega poklicnega življenja sem delala na področju načrtovanja družine, da smo zmanjšali splave, bila sem tudi poslanka državnega zbora. Jezilo me je, ker so nam mnogi očitali, da nič ne delamo, zato sem želela narediti nekaj konkretnega. Z Anko Ostrman sva skupaj s ptujskimi upokojenci in invalidi prvi projekt naredili v ptujski občini. Člani Društva upokojencev Ptuj in Društva invalidov Ptuj so obiskali svoje vrstnike in jih vprašali, kaj potrebujejo. Na povabilo Angelce Žiberna smo prvi projekt, kjer smo skušali pomagati pomoči potrebnim, izpeljali v Ljubljani s podporo ljubljanske občine. Za tretji projekt smo dobili mednarodna sredstva, izvedli smo ga slovenski upokojenci skupaj z društvom Osmijeh iz Gračanice v Bosni, leta 2004 pa smo začeli sedanji projekt, za katerega sta prvič prispevala denar tudi ministrstvo za delo in FIHO. Naš cilj je bil v lokalni skupnosti najti vse, ki so starejši od 69 Vzajemnost / julij-avgust 2015

let in potrebujejo pomoč. Začeli smo s 16 društvi, zdaj poteka v 298, naredili pa bi še veliko več, če bi imeli na voljo več denarja. S tem projektom pokrivamo 63 odstotkov starejših od 69 let, prisotni smo v 136 občinah. To, kar delajo naši prostovoljci, niso nikoli delale socialne delavke, gre za pomoč starejšim in njihovim družinam, da je stiske, ki jih prinaša starost, lažje prenašati. Pomoč starejšim bo v prihodnje še pomembnejša, ker bo starejših vse več, država pa socialnim programom namenja vse manj sredstev. Čeprav smo bili nekoč visoko razvita socialna država, smo zdaj po namembi denarja za socialno dejavnost med zadnjimi v Evropski uniji. Zelo sem vesela, da smo poskrbeli tudi za ženske. Društva sicer vodijo v večini moški, čeprav je vanje vključenih 65 odstotkov žensk, vendar ženske zelo težko prevzemajo odgovornost, one rade delajo. To je pač posledica moško usmerjene družbe, zato sem vesela, da nam je uspelo posvetiti posebno pozornost dejavnostim ročnih del naših članic in članov. Tudi pri projektu Starejši za starejše delajo predvsem ženske, imamo pa tudi nekaj zelo dobrih moških. Kaj vas je pa razočaralo? Dva neuspeha sem imela, eden je aktivno državljanstvo, ki ga člani niso sprejeli tako, kot sem pričakovala, in pa Festival za tretje življenjsko obdobje, ki mi ga ni uspelo postaviti v vlogo, ki mu je bila namenjena, in sicer da bi imeli starejši enkrat na leto možnost načrtovalcem razvoja povedati, kaj od njih pričakujemo, kaj lahko družbi še damo in s čim nismo zadovoljni. Žal nisem dojela, kako zelo občutljivo je delo s prostovoljci, ki jih nisem znala pritegniti. Politiki pridejo, se slikajo in povedo svoje, mi pa sami sebi pripovedujemo, kaj bi radi, česa ne maramo, kaj pričakujemo od strokovnjakov in politike. Pri aktivnem državljanstvu pa sem bila prezgodnja. Na harvardski uni17

ZDRAVJE

Zaščitite se pred sončnimi žarki Sončni žarki nas že nekaj časa prijetno grejejo, med počitnicami pa jim bomo še bolj izpostavljeni. Kolesarjenje, sprehodi in različne športne dejavnosti v lepem sončnem vremenu spodbudno vplivajo na naše počutje in razpoloženje ter spodbujajo nastajanje vitamina D v koži, ki je pomemben pri preprečevanju osteoporoze in sodeluje pri mnogih pomembnih presnovnih procesih v telesu. Za tvorbo vitamina D v koži zadostuje že 15-minutno izpostavljanje kože na rokah in obrazu sončni svetlobi trikrat tedensko. Prekomerno izpostavljanje soncu pa lahko škodljivo vpliva na našo kožo.

ončno svetlobo sestavljajo žarki UVC, UVB, UVA, vidna svetloba in infrardeča svetloba, ki tudi prodira različno globoko v plasti kože glede na valovno dolžino. UV-žarki so običajno prisotni v našem ozračju le v visokogorju in predstavljajo veliko nevarnost za alpiniste in smučarje, predvsem zaradi draženja očesnih struktur. Vsaka porjavelost pomeni pravzaprav poškodbo kože. Dolgo je veljalo, da je škodljivo le neposredno izpostavljanje soncu z visoko vsebnostjo UVB-žarkov. Številne raziskave potrjujejo, da so UVA-žarki prav tako škodljivi. UVA-sevanja smo deležni med dolgotrajno vožnjo v avtomobilu, ker steklo prepušča UVA-žarke. Ljudje smo različno občutljivi za sončne žarke, odvisno od prirojene pigmentiranosti oziroma t. i. fototipa naše kože. Tip kože ne vpliva le na nastanek opeklin, temveč tudi na nastanek kožnega raka in procese staranja pod vplivom UV-žarkov. Velika količina UV žarkov zavira tudi imunski odgovor v koži, zato je po dolgotrajnejšem izpostavljanju sončnim žarkom poleti pogost izbruh herpetičnega izpuščaja. Posebno občutljivi za sončne žarke so otroci in starejši ljudje zaradi manjše sposobnosti obnovitvenih mehanizmov v koži. Vsaka opeklina je znak vnetnega dogajanja v koži. Koža je pordela, otekla in boleča, v hujših primerih se

Opečen hrbet

pojavijo tudi mehurji. Opeklinam se lahko pridružijo še slabo počutje, glavobol, mrazenje ali povišana telesna temperatura. Opečeni naj počiva v hladnem prostoru, pije naj dovolj tekočine, na kožo pa si lahko polaga hladne obkladke ali se namaže s hladilno kremo ali gelom. Mehurjev ne predirajte, temveč jih le prekrijte s sterilno gazo. V primeru obsežnejših opeklin je potreben obisk zdravnika.

Sončne alergije Številnim ljudem pokvari počitnice močno srbeč izpuščaj z bunčicami ali mehurčki na tistih delih kože, ki so bili izpostavljeni sončnim žarkom – razvije se t. i. polimorfna fotodermatoza, ki je med laiki bolj znana kot »alergija na sonce«. Navadno se srbeč izpuščaj pojavi na začetku poletja ali že spomladi nekaj ur ali nekaj dni po prvem izpostavljanju soncu in traja običajno nekaj dni do nekaj tednov, tako da se včasih lahko umiri šele jeseni. Srbeč izpuščaj izzveni v nekaj dneh spontano, če se ne izpostavljate več sončni svetlobi. Za zmanjšanje srbenja lahko nanesete na kožo hladilne gele ali gele, ki vsebujejo antihistaminike. V času intenzivnega srbenja olajšajo težave antihistaminiki v tabletah, ki so na voljo v lekarnah tudi brez recepta. Če se opisana polimorfna dermatoza pogosto pojavlja in je v težjih oblikah, lahko opravimo desenzibilizacijsko zdravljenje s posebnimi svetilkami zgodaj spomladi, t. i. fototerapijo. Včasih nastane mehurjast, močno srbeč in boleč izpuščaj po stiku z rastlinami ob sočasnem izpostavljanju sončni svetlobi. Neredko ga povzročajo rastline, s katerimi imamo pogosto stik, na primer peteršilj, zelena, fige, jagode in različne trave. Razvije se t. i. fototoksični oziroma fotoalergični dermatitis. Podoben izpuščaj se lahko pojavi tudi pri uživanju nekaterih zdravil (tetraciklinov, analgetikov, antihipertenzivov) in sočasnem izpostavljanju soncu. Zato se je treba pred dopustom v primeru uživanja različnih zdravil posvetovati s svojim zdravnikom. Ob pojavu opisanega izpuščaja svetujemo obkladke in izogibanje stika z rastlinami, ki so izpuščaj povzročile, ter dosledno zaščito pred UV-žarki. Pri delu na prostem je dobro

Vzajemnost / julij-avgust 2015

ZDRAVA PREHRANA

Skuta in sirotka – najboljša vira beljakovin V telesu imamo okrog 600 mišic, ki predstavljajo skupaj okrog 40 odstotkov telesne mase. In skoraj tretjina mišične mase je iz beljakovin. Če uživamo premalo beljakovin ali imamo nepopolno prebavo beljakovin v želodcu, mišice oslabijo.

drasli človek potrebuje povprečno do dva grama beljakovin na kilogram telesne teže, športniki še več. Vendar ni pomembna samo količina, temveč tudi kakovost. Vedeti je treba, da na primer iz 100 gramov živalskih beljakovin telo pridobi 60 do 80 gramov lastnih beljakovin, iz beljakovin rastlinskega izvora pa komaj 45 do 60 gramov. Temu pravimo biološka vrednost beljakovin in je pri beljakovinah živalskega izvora veliko višja. Pri jajcu in sirotki pa je izkoristek 100 odstotkov. Seveda za življenje in delo potrebujemo tudi energijo iz ogljikovih hidratov in maščob. Skuta, albuminska skuta in sirotka so med najboljšimi viri živalskih beljakovin in nekoliko tudi maščob.

Skuta je lahko prebavljiva Marsikdo toži, da ne more prebaviti mleka in mlečnih izdelkov, zato se jih izogiba. Težava je v njegovem neurejenem želodcu, ki ni sposoben prebaviti mlečnih beljakovin. Toda med mlečnimi izdelki najde-

mo take z lažje prebavljivimi beljakovinami, kot so navadna sveža skuta, albuminska ali sirotkina skuta. Navadna skuta je pridobljena neposredno iz mleka in je po beljakovinski sestavi pravzaprav sveži mehki sir z veliko vode, saj jo sestavlja kazein. Albuminska skuta pa je pridobljena s segrevanjem sirotke (90 do 95 stopinj ), ki ostane v kotlu po pobranem sirnem zrnu pri postopku izdelave sira. V tem primeru gre beljakovina kazein v sir, v albuminski skuti pa ostaneta globulin in albumin. Zakaj je skuta lažje prebavljiva kot mleko, siri in nekateri drugi mlečni izdelki? Ker ima med vsemi osmimi esencialnimi aminokislinami, torej takimi, ki jih telo ne more samo izdelati in jih moramo zaužiti s hrano, še zlasti veliko levcina. Ta aminokislina izredno močno poveča prebavljivost mlečnih beljakovin. Posebno lahko prebavljiva je albuminska ali sirarska skuta, ker ima manj maščob kot navadna in še večji delež levcina. Skuta je dobra tudi za hujšanje, še posebej če jo kombiniramo z ribami (lososom in sardinami), s slivami, ribezom, orehi, jajčnim rumenjakom, papriko in peteršiljem. Poleg tega vsebuje sestavine za boljše delovanje jeter in ledvic. Več kot polovica vse suhe snovi v albuminski skuti so sirotkine beljakovine, le dobra petina je maščob, vse drugo so minerali in laktoza. Z njo lahko pripravimo tudi sladke jedi. Lahko jo dodamo v različne zavitke, kombiniramo s sadjem, pripravimo štruklje in še kaj. Vzajemnost / julij-avgust 2015

Če v skuto zamešamo zelišča in začimbe, nastane dober namaz. Albuminsko skuto lahko oblikujemo kot torto, rezine popečemo in pokapljamo z olivnim oljem, česnom in peteršiljem ali pa z zdravilno polivko iz lanenega olja s peteršiljem in česnom.

Sirotka zdravi, nahrani in lepša V alpskih državah Evrope – v Švici, Nemčiji, Franciji, Avstriji in Italiji – že stoletja cenijo sirotko kot osvežilno pijačo z mnogimi zdravilnimi učinki. Pri nas pa smo jo vedno dajali le živini. V zadnjih desetletjih je postala sirotka priljubljena po svetu, in to še največ po zaslugi prehranskih dopolnil za športnike in dobro počutje. To je razumljivo, saj sirotka vsebuje beljakovine, ki se lahko hitro vsrkajo. Ločimo primarno in sekundarno sirotko. Primarna sirotka je tekočina, ki ostane v kotlu med sirjenjem, ko se iz mleka izločita beljakovina kazein in večina mlečne maščobe. Tedaj nastane tako ime novano sirno zrno, ki ga poberemo iz kotla in iz njega v nadaljevanju postopka dozori sir. Tekočina v kotlu je primarna sirotka. 37

Še vedno se spreminjam in rastem

Foto: Mediaspeed

Lada Leskovarja ni sram priznati, da je tako, čeprav ponosno pove, da je star že 73 let. Še zdaj – tako kot vedno – je videti zelo dobro, mladostno in sproščeno, oblečen v kavbojke in srajco, s čimer morda nakazuje, da spada v generacijo, ki je imela neke druge vrednote, zdaj pa so to prestižne in drage blagovne znamke. »Ni pomembno, kaj ima človek na sebi, pomembno je, kaj ima človek v sebi. Pa odnos do ljudi, do umetnosti. Vrednota ne more biti denar ali dober avto. Včasih nismo imeli dobrih avtomobilov, pa so bile okrog nas kljub temu lepe ženske!«

arsikaj v svetu in doma ga jezi, in to tudi pove. Nekaterim je to všeč, drugim ne, a Lado je legenda. Veliko pesmi, ki jih je tako občuteno zapel, se spominjamo še danes, med njimi so nepozabne Bil sem mlajši kakor ti, Poslednji vlak, Si samotna nocoj, Malokdaj se srečava, Zakaj, Natali … V svoji karieri je posnel več kot tristo popevk in šansonov, se štirikrat poročil, sodeloval in zmagal na neštetih domačih in mednarodnih festivalih, leta 1967 zastopal jugoslovanske barve na Evroviziji s pesmijo Vse rože sveta, za katero je glasbo napisal Urban Koder, besedilo pa Milan Lindič, ki je skorajda predvidel zdajšnje globalne svetovne težave, in z njo je osvojil osmo mesto. Tudi zdaj je še vedno dejaven. Ob 100. obletnici rojstva legendarnega Franka Sinatre je pripravil pro-

gram njegovih uspešnic, s katerim gostuje po Sloveniji. Za začetek smo ga povprašali, kako se je vse začelo ter kdaj in kako je začel peti. »Moj oče je bil kapelnik vojaške godbe in verjetno so mi bili glasbeni geni položeni že v zibko. Kasneje je name vplival učitelj klavirja. Pod njegovim klavirjem sem preživel ure in ure.« Dve leti, od petega do sedmega leta, je živel pri sorodnikih na vasi, pasel krave, in ker mu je bilo dolgčas, je pel. Njegovi sorodniki so to slišali, in kadar je bila kakšna svatba ali celo sedmina, so ga pripeljali tja, postavili na mizo in pel je pesmi, ki so bile primerne njegovim letom. Pel je v osnovni šoli Ledina v Ljubljani, potem na realki na Vegovi, kjer so s sošolci Primožem Lorenzom, Gregorjem Tozonom in Pavlom Gregorcem ustanovili kvartet Veseli dečki in štiriglasno peli slovenske narodne pesmi v modernih priredbah. »Spominjam se, da sem leta 1954 pel makedonsko pesem Bolen mi leži Mile Pop Jordanov, petje je bilo del mene. Počasi sem se razvijal. Ni bilo tako kot danes, ko v oddaji Slovenija ima talent desetletna punčka poje pesem, ki jo je napisal šestdesetletni komponist, v originalu pa jo poje petdesetletna pevka. Pa saj punčka ne more vedeti, za kaj gre. Je samo živ gramofon. Bolje bi bilo, če bi otroci peli otroške pesmice, kot sem jih jaz pel pri desetih letih. Danes se mi zdi vse narobe in vse zlagano.« Kot najstnik se je sam naučil igrati kitaro. Leta 1957, ko je bil na pomorski šoli v Piranu, je začel peti in igrati v šolskem orkestru. »Dobro smo vedeli, kaj pojejo v svetu, poznali smo italijanske kancone, ameriške pesmi, Elvisa Presleya pa Paula Anko, vse to sem spremljal.« V zadnjem letniku pomorske šole je že hodil pet v Ljubljano, predvsem v Festivalno dvorano, kjer je mojster Jenko vodil mladinske plese. Po sedmi uri zvečer, ko so se ti plesi končali, pa je šel v nočni klub hotela Bellevue, kjer je pel Matija Cerar. Ko je bil pri vojakih v splitski mornarici, kjer so imeli svoj orkester, je pel vsako soboto. Končal je tudi šolo rezervnih vojaških oficirjev in bil pomočnik komandanta torpednega čolna. »Ko je imel Tito leta 1962 svoj znameniti govor v Splitu, kjer je bilo 120.000 ljudi, sem pel tudi tam. In ko se zdaj nekateri hvalijo, da so peli pred veliko množico ljudi, se mi zdi kar malo smešno.« Čeprav je končal pomorsko šolo, se je vpisal na več fakultet, najprej na arhitekturo, potem na pravo, ker ga je zanimalo pomorsko pravo,

Vzajemnost / julij-avgust 2015

REPORTAŽA NOVI VINODOLSKI

Prijatelji že enajstič skupaj Po lanskem jubilejnem srečanju bralcev in prijateljev Vzajemnosti v Pulju, kjer nam je bilo pošteno vroče, smo lepo vreme naročili tudi za letos. In res smo se s štiridnevnega druženja v Novem Vinodolskem vrnili z nekaj barve in številnimi lepimi vtisi.

terem so igrali Fantje izpod Lisce, vsak večer polno do poznih ur. Gromko ploskanje je pričakalo Alfija Nipiča, s katerim smo skupaj zapeli. Verjetno njegove pesmi udeleženci enajstega srečanja še rajši pojejo, saj so prav vsi za darilo dobili njegovo zgoščenko.

Kdo se zmeni za leta ...

Dokaz slovensko-hrvaškega prijateljstva

b prihodu so nam domačini sredi mesta pripravili lepo dobrodošlico, saj so člani KUD Ilija Dorčić prikazali nekaj pesmi in plesov iz njihove narodne zapuščine. Zares veličasten pogled pa je bil na osrednji trg, ko smo slovenski gost-

je, ki nas dolga vožnja ni prav nič utrudila, zaplesali skupaj z domačini, ki so bili oblečeni v »novljanske« narodne noše. Utrujenosti udeleženci naših srečanj res ne poznajo. To se je pokazalo tudi letos, saj je bilo plesišče pod odrom, na ka-

Drobne pozornosti za najstarejša udeleženca Draga Lukeka in Terezijo Fekonja, Marija Tanjšek (desno ob urednici Jožici Dorniž) pa je v nedeljo praznovala rojstni dan.

Vzajemnost / julij-avgust 2015

Ponosni smo, da veliko udeležencev prihaja na naša srečanja že več let zapored. Pri tem jih ne ovirajo niti leta. Tako kot ne, recimo, 95-letne Terezije Fekonja iz Razvanja, 89-letne Jerce Pogačar iz Zapisa pri Bledu pa Janka Leskoška iz Kamnika, ki je pri 86 letih s svojo gospo vedno med prvimi na plesišču. A »naslov« najstarejšega mu je letos prevzel 88-letni Drago Lukek iz Domžal. Nekaj izletnikov se je opogumilo in se je udeležilo tekmovanja Vzajemnost ima talent. Ne le da so peli, plesali, recitirali in pripove-

Alfi Nipič nam je pel dva večera.

109

stavila hišo, v kateri sem prišel do svojega ateljeja. Najraje delam akvarele in risbe s tušem, največ slikam stari del Ljubljane,« nadaljuje in nam zaupa, da svojih slik za zdaj ne prodaja. Kdaj pa kdaj kakšno podari, sicer pa jih ima vse okoli sebe, kot svoje ljube otroke.

Nič čez noč Hkrati ima srečo, da mu ne bo treba – kot mnogim novim upokojencem – izpreči čez noč. »Še vedno bom sodeloval pri nekaterih mednarodnih pravnih projektih, na primer pri varovanju človekovih pravic na Balkanu, ostal bom še član Novinarskega častnega razsodišča pri

Društvu novinarjev Slovenije, v okviru Mirovnega inštituta pa bom še naprej podpredsednik Sveta za odziv na sovražni govor, vsaj v času trajanja projekta.« Prepričan je, da bi bilo za ljudi veliko bolj humano, če bi se lahko postopoma upokojevali. »Pred kratkim sem o tem govoril s kolegom iz Danske, ki bo po koncu obvezne delovne dobe delal, dokler bo želel, s polovičnim delovnim časom, ob tem pa prejemal del pokojnine, skupaj pa toliko kot do zdaj. Hočem reči, da so tam veliko bolj prilagodljivi in do starejših prijazni.« Na koncu kot pravnik še omeni,

da ga pri slovenski politiki najbolj moti to, da nima dolgoročne vizije države in da si nihče ne zastavi ciljev na dolgi rok. Tako se mu zdi, da skuša vsaka vlada čim manj boleče le preživeti svoj mandat. Jasno, da je to dolgoročno v škodo države in državljanov. »Razočaran pa sem tudi nad strokovnjaki, ki sem jih spoštoval, a ko so vstopili v politiko, so postali neprepoznavni in so pozabili na vrednote, ki so jih prej zagovarjali.« Besedilo in fotografija:

Neva Železnik

Ameriški pogled na staranje Razviti svet ima poleg gospodarske krize in čedalje večje brezposelnosti še dve ključni težavi: rodnost se zmanjšuje, življenjska doba pa podaljšuje. Zato povsod, z večjimi ali manjšimi odpori, daljšajo pokojninsko dobo in predvsem višajo starost, pri kateri se bo mogoče upokojiti. Ekonomisti namreč predvidevajo, da bodo pokojninske blagajne v nekaj desetletjih prazne, če se aktivna delovna doba ne bo podaljšala. »In čeprav je starejših vse več, gube, sive nitke v laseh in manjša telesna moč niso v modi,« je med drugim dejala dr. Judith Bachay, profesorica družbenih ved na St. Thomas University na Floridi v ZDA, prva Fulbrightova specialistka, ki je pred kratkim predavala v Ljubljani, in sicer o staranju tam čez veliko lužo, za člane Gerontološkega društva Slovenije in za vse, ki jih ta tema zanima. »Uspešno oziroma kakovostno staranje seveda ni kupovanje krem proti gubam, tudi niso kozmetične operacije, pač pa je treba živeti naprej čim dejavnejše, željam in zdravju ustrezno.« Omenila je tudi, da se mnogi ljudje, ki živijo v domovih za starejše, tam dolgočasijo, počutijo se nemoč-

ne in osamljene. Zakaj? »Ker drugi odločajo o tem, kaj je zanje primerno, namesto da bi seniorje vprašali, kaj hočejo in kaj si želijo.« Dejstvo je, da si večina starejših ljudi želi čim dalj časa živeti doma, zato bi morale vse starajoče se družbe razviti različne servisne službe za pomoč seniorjem na domu, a po takšni ceni, ki bi bila Vzajemnost / julij-avgust 2015

vsem dosegljiva. Večina seniorjev si namreč nikakor ne želi biti v breme svoji družini, hkrati pa si želijo biti z njimi v čim boljših odnosih. Ko so že v visoki starosti, pa ne želijo trpeti, a tudi pred koncem življenja želijo sami odločati o sebi. Tako recimo o nadaljevanju zdravljenja, ki ga lahko tudi odklonijo, o tem, ali bi odšli v hospic, komu zapustiti premoženje, če ga imajo, itd. »Domovi starejših bi se morali prilagoditi starejšim, in ne obratno,« je bila odločna. Dotaknila se je tudi stereotipov o staranju. »Starejši naj bi bili sitni, pridigarski, neprestano bolni, a tudi preudarni, molčeči, ki pretežno mirujejo in obujajo spomine itd. Ve se, da na starostne stereotipe o nemočnih starejših ljudeh vplivajo predvsem izkušnje z bolnimi in onemoglimi starostniki, čeprav je takšnih v resnici samo okoli pet odstotkov.« Zahodni politiki, tudi slovenski, pa mislijo, da so višek skrbi za starejše domovi starejših. Za nekatere so, za dejavne in zdrave seniorje pa ne. Besedilo in fotografija: N. Ž.