40
Danijev nagovor
Družina in Življenje
Samopostrežna polnilnica Kako hitro se tvoj mobilnik izprazni oziroma kako pogosto ga polniš? S tem vprašanjem se danes srečujemo že skoraj vsi, saj le redki nimajo mobilnika. Ker govorim iz prakse, poznam odgovor in vem, da je pogostost polnjenja v največji meri odvisna od uporabe oziroma izkoriščenosti mobilnika.
Č
e ga uporabljamo več kot le za nekaj klicev na dan, če uporab ljamo tudi mobilne podatke, omre žne povezave, fotoaparat, kalkulator, svetilko in še kaj, se baterija hitreje izprazni in je potrebno bolj pogosto polnjenje (recimo vsak dan oziroma vsako noč). Pa ne želim razpravljati o mobilnikih, ki jih je danes res veliko na trgu in nam nudijo veliko. Premišljujem namreč o tem, kako je naše življenje podobno mobilniku. Naše življenje danes ni več tako pre prosto, kot je bilo še nedolgo tega. Današnja »raba življenja« je postala zelo intenzivna. Vse, kar se z nami in okoli nas dogaja, zahteva »vzdržljivo baterijo«. »Nujne potrebe« Nekoč je bilo življenje bolj umirjeno – tempo je bil počasnejši, bilo je manj napeto. Ni bilo toliko »vnosov stresnih informacij« kot danes, ni bilo toliko »nujnih opravil« kot danes. Prepričan sem, da bi bilo vredno razmisliti, ali je vse, kar se nam kaže kot nujno, zares nujno. Če dobro premislimo, gre veli kokrat za umetno ustvarjene potrebe, ki jih sploh ne bi bilo, če ne bi bilo izdelka, ki prihaja na trg in ga je treba reklamirati in prodati. Kako prodati? Tako, da tisti, ki se ukvarjajo s psiho logijo reklame, to potrebo po izdelku »zavijejo« tako, da ni več nobenega dvoma, ali jaz in ti to res potrebujeva in morava imeti. To je velik pritisk in hitro »prazni« mojo in tvojo notranjo baterijo. Odnosi so lahko naporni Kako pa korona prazni moje in tvoje notranje baterije? Moja izkušnja je,
da malo že, ne pa premočno. Zakaj tako mislim? Vem, glede na razmere v državi in v svetu je v vseh nas prisoten strah, da bomo zboleli in potrebovali bolnišnično nego. Pri nas smo že doži veli »obisk korone« v blažji obliki in je minilo. Sedaj smo hvala Bogu vsaj za nekaj časa vsi »prekuženi«. Sicer pa na nas ne pritiska le strah, pač pa se preko javnih medijev ustvarja tudi pritisk zaradi ukrepov, ki nas omejujejo. Vsaj jaz imam občutek, da lahko vsak, ki ima pet minut časa, neusmiljeno kritizira vlado, ki je zaradi skrbi za naše zdravje prisiljena uvajati vedno strožje ukrepe. Vsi vemo, da ni tako, kot je bilo in kot smo bili vajeni. Trenutno res nimamo vsega (kon certi, športne prireditve, druženje v kavarnah ali bifejih, gledališča, kino predstave, fitnesi, bazeni …). Če gre mo ven, si moramo nadeti masko, si razkuževati roke, se vzdržati objema nja, stiskov rok … Vendar smo lahko doma (nismo v vojni, čeprav se doma »skrivamo pred napadalci«, ki lahko ogrožajo naša življenja) in nekateri lahko delamo od doma. Je to naporno? Seveda je. Za mar sikoga pa je naporno že samo dejstvo, da moramo biti »doma«, da moramo kar naprej cele dneve prenašati svoje tečne žene/može, otroke, starše … In to še kako prazni naše baterije in je naporno. Odnosi so lahko naporni, še posebej tedaj, ko jih nismo vajeni negovati. Pa smo tam! Kako lahko negujemo naše odnose? Odnosi so najbolj žlahtna člove kova dobrina – so neprecenljivi dar Stvarnika in so v samem bistvu tista
Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ
presežna danost, ki potrjuje, da smo ljudje krona stvarstva. V odnosih spoznavamo sami sebe in drugega. V odnosih lahko rastemo, zorimo in rodimo dobre sadove, ali pa zastajamo, se sušimo in celo umiramo. Odnos, ki ga imam s svojim bližnjim, največ pove o meni samem. Pove mi, ali je odnos z dotično osebo zame naporen, me izčrpava (prazni mojo notranjo baterijo), ali me krepča, gradi, opogu mlja in razveseljuje. In vedno imam na izbiro: ali bom ta odnos negoval ali pa se ne bom zmenil zanj. Zanimivo je dejstvo, da danes v večini primerov odnose jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega, da vanje vstopamo »nezavedno«, da si največkrat mislimo, da tako pač je, da drugače ne more biti, da ne moremo ničesar spremeniti, da so pač eni odnosi (ljudje) bolj naporni, drugi manj … Če tako mislimo, imamo delno prav, vendar sam tega ne morem sprejeti. Osebno sem prepričan, da se za dober odnos da marsikaj narediti. Res pa je, da nekateri odnosi od mene zahtevajo več napora, drugi manj. Predvsem pa »težji odnosi« od mene marsikdaj zahtevajo nekaj, kar presega moje moči, nekaj, česar sam ne zmorem – enostavno nimam moči. In to je odpuščanje. Moč za odpuščanje V Lukovem evangeliju beremo zgodbo o desetih gobavcih, ki jih je Jezus ozdravil. Vem, znana zgodba. Tisti, ki hodimo v cerkev, ali pa celo sami redno beremo Sveto pismo, smo se s to zgodbo že večkrat srečali, pa je morda »šla mimo«, ali z drugimi besedami: ni se nas dotaknila (vsaj mene se ni).
