Revija Družina in Življenje SEPTEMBER 2021

Page 1

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , september , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Živa vera Naš pogovor: Alojz Kovšca Zgodba zakonskega para: Bojan in Nadja Mehle


Pevčeva molitev Ko bi, Ljubezen moja, doumeti v neskončni Tvoji mogel Te lepoti, tedaj bi se pač odpovedal zmoti in le o Tebi hotel zmeraj peti. Zgodi se to, ko nehal bom živeti, ko pridem k Tebi, viru vsej krasoti; a vendar rad bi, Jezus, Bog moj, hoti že zdaj se mi vsaj malo razodeti! In nova pesem bo Slovencem vstala, čez to zemljo, vso Tvojo, se razlila kot vonj sladko dišečega kadila in pot si do vseh bratov poiskala, s sladkostjo svojo srca napolnila in zate jih, Ljubezen večna, vžgala.

Foto: Mojca Golob

Lojze Grozde


Družina in Življenje

Kazalo ŽIVA VERA 4 Težave – znamenje Božje pozornosti? 5 Lahko sem reka žive vode ali hudournik 6 Vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi NAŠ POGOVOR 8 Alojz Kovšca: Od urarskega mojstra do predsednika Državnega sveta MIDVA SVA ZAKON 12 Koliko ljudem si pokazal, da sem Ljubezen? TA STARI IN TA MLADI 13 Duhovna dediščina preproste istrske none SEMINARJI NAS BOGATIJO 14 Duhovni teden za družine Veržej STARŠEVSTVO 17 Naši hišni ljubljenčki (2. del) ODGOVORI NA VPRAŠANJA 18 Žena te je zvabila v zakonsko skupino, da te spravi v red ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 20 Bojan in Nadja Mehle: Ko spustiš nadzor in Bogu izročiš svojo nemoč, on dela čudeže VILMINA SPODBUDA 24 Življenje v obilju ŽIVETI S SVETIM PISMOM 26 Hrepenenje po neskončnem poletju ZAKONSKA SKUPINA 28 Zakonska skupina Gornji Logatec ZA VODITELJSKE PARE 30 Gradiva – pripomoček za delo v zakonskih skupinah DAJEMO NAPREJ 32 Letos kar trije odmiki za moške v divjini 38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 40 EL SHADAI (Bog poskrbi) 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Če bi imeli vero kakor gorčično zrno … Marjeta Bec, urednica

P

red nekaj leti smo se sošolke s fakultete dobile na večerji. Med pogovorom je sošolka povedala resnično zgodbo. Bilo je nekaj dni pred praznovanjem sinovega rojstnega dne. Sin, osnovnošolec, je avtist in težko navezuje stike s sošolci. Toda rojstni dan si je želel praznovati prav z njimi. Pripravili so vabila in jih razdelili, toda večer pred rojstnim dnem niti eden od sošolcev ni potrdil udeležbe. Prijateljica je bila v stiski. Ni bila vzgajana v veri in ne pozna Boga. Toda v trenutku stiske se je obrnila nanj in molila, ga prosila za pomoč. Da bi vsaj kdo od sošolcev prišel. Da sin ne bi ostal sam in razočaran. Naslednji dan so eden za drugim vsi sporočili, da pridejo. Praznovanje je uspelo. Letos sva se z možem udeležila tečaja Alfa, na katerem smo gledali tudi dokumentarni film. Del filma so bili intervjuji z različnimi ljudmi. Spraševali so jih, ali hodijo v cerkev, ali poznajo Jezusa, ali verjamejo, da je vstal od mrtvih … Redki so na navedena vprašanja odgovorili z da. Toda ko so iste ljudi vprašali, ali kdaj molijo, ali verjamejo, da obstaja nekdo nad nami, so bili odgovori drugačni. Vsi so se v stiski obračali na nekoga tam zgoraj, čeprav njegovega imena morda niso poznali. Hrepenenje po presežnem je položeno v vsakega človeka, vernega ali nevernega. V čem je torej življenje nas, kristjanov, drugačno? Ali se iz našega življenja vidi, da hodimo za Jezusom? Pri tem seveda nimam v mislih očitnih dejanj naše vere, kot so obisk maše, krst otroka, cerkvena poroka, obiskovanje verouka … Tudi če delamo vse po spisku, še ne pomeni, da je naša vera živa. Kako pa potem prepoznamo kristjana, ki ima živo vero? Verjetno smo že vsi kdaj slišali misel, da naj bi bil pravi kristjan po naravi vesel človek. Papež Frančišek celo pravi, da kristjan brez veselja ne obstaja. Ali to pomeni, da kot kristjan ne smem biti žalosten? Seveda ne. Imam pa v trenutkih žalosti, nemoči in razočaranja ta privilegij, da za razliko od drugih vem, da sem odrešen. Da je Jezus vzel nase vse moje grehe in jih nesel na križ. Da je dal zame življenje. Da nisem jaz tisti, ki moram in zmorem vse. Tako namesto v strahu živim v zaupanju v Božjo pomoč in varstvo. Tako se v trenutkih nemoči še bolj oklenem Boga. Zame osebno živa vera v vsakdanjem življenju pomeni nekaj na videz preprostih, a v resnici težkih stvari: vedno znova razločevati, ali živim življenje po svojem ali po Božjem načrtu. Nič delati brez Boga in z zanašanjem zgolj na lastno pamet in izkušnje. Zaupati tudi, ko gre vse narobe. Izročati in prepuščati. Se odpovedati kontroli in občutku navidezne varnosti. Se odpovedati popolnosti in priznati nemoč. Vse to so lekcije, ki se jih učim vedno znova. Pomagajo mi ohranjati moj odnos z Jezusom živ. Pomagajo mi, da vedno znova iščem vrelce žive vode.

3


4

Živa vera: po moško …

Družina in Življenje

Težave – znamenje Božje pozornosti? Moja pot vere je bila začrtana tako lepo naravnost: osnovnošolski in mladinski verouk, potem sem se malo razgledoval po gibanjih in tokovih v Katoliški cerkvi, pogledal Neokatehumenat, se za nekaj let našel v Katoliški karizmatični prenovi, se z ženo pridružil Binkoštni dvorani, pa spet nazaj v Prenovo.

Foto: Canva

še na koga drugega malo pogleda, ne samo nanjo.

N

imam teološke izobrazbe, pa tudi pobožen nisem. Zadal sem si, da bom skupaj z ženo vsak dan zmolil en del rožnega venca in rožni venec Božjega usmiljenja, pa prebral nekaj iz Svetega pisma (s pomočjo Besede med nami), vendar je težko. Tudi če mi uspe vse to opraviti, nisem ves čas s srcem pri tem. Saj se trudim, ampak misli kar pobegnejo. K maši hodim ob nedeljah in praznikih, med tednom pa mora biti kaj res posebnega, da grem. Čutim, da je to višek moje pobožnosti, ki jo še zmorem doseči. Pa je to živa vera? Ne vem. Že skoraj pol življenja me tarejo zdravstvene tegobe. Preden so mi diagnosticirali kronično vnetje črevesja in me začeli ustrezno zdraviti, sem na infekcijski kliniki deset dni driskal po štiridesetkrat na dan. Revmatizem in

obraba kolkov sta me udarila s tako hudimi bolečinami, da še iz postelje nisem mogel sam vstati. Protibolečinske injekcije, ki so komaj učinkovale, kilogrami tablet, meseci na berglah, dve operaciji, strah za službo in preživetje družine … Pa vendar nikoli nisem pomislil, da me je Bog zapustil. Morda je bila to živa vera. Nisem sicer dognal, zakaj se mi to dogaja, celo spraševal sem Boga, zakaj se mi vse bolezni, tegobe in bolečine kar nalagajo ena na drugo. Moliti nisem mogel, je preveč bolelo. Celo prepiral sem se z Bogom, češ, ali še nimam zadosti vsega. Ob tem se spomnim, kako mi je nekoč neka invalidka pripovedovala, kako vse svoje težave jemlje kot znamenje Božje pozornosti. Kadar je te pozornosti preveč, pa reče Bogu, naj

Oseben odnos Kaj je torej potrebno za živo vero? Dosledno izpolnjevanje zapovedi, pobožnost, molitev, zakramenti, vsak dan k maši? Ne vem. Vsak človek ima svoj način, kako se bliža Bogu. Verjetno pa farizejsko izpolnjevanje črke postave le ni dovolj za živo vero. Končno imamo v Svetem pismu nekaj primerov, kako je Jezus pohvalil vero nekaterih, ki še Judje niso bili, kaj šele, da bi izpolnjevali postavo: npr. rimskega stotnika, ki je prosil za svojega služabnika (prim. Matej 8,5–10) ali kanaansko ženo, ki je prosila za svojo hči (prim. Matej 15,22–28). Mislim, da je tudi z Bogom potrebno graditi oseben odnos. Da govoriš z njim, namesto da naveličano drdraš molitvene obrazce brez konca in kraja. Da ga poslušaš, ne samo prosiš. Bog tako ali tako ve, kaj potrebuješ, še preden ga prosiš. Bog v bistvu sploh ne potrebuje tvojih molitev. Če ne moliš, Boga zaradi tega ni nič manj. Ti potrebuješ Boga – zato moliš! Zato ga prosiš. Zato se pogovarjaš z njim, čeprav brez besed. Nič ni narobe, če se v svojem prizadevanju ne čutiš uspešnega, če dvomiš, omahuješ, padaš … Pomembno je, da po padcu vstaneš, se boriš naprej, vztrajaš. Prej ali slej živo začutiš, da je Bog v tvojem življenju. Zdaj, ko moje bolezni in bolečine že nekaj let počivajo, lahko rečem samo eno: ko mi je bilo najhuje, mi je bil Bog najbliže. ● Franci Šinkar


Živa vera: po žensko …

Družina in Življenje

5

Lahko sem reka žive vode ali hudournik V poletju, ki s svojimi hladnejšimi jutri počasi že naznanja svoj odhod, se je marsikdo ustavil ob kakšni reki. Ali potoku. Ali, še bolje, ob kakšnem izviru. Tam se namreč vse skupaj začne … b izviru se napolnijo prve kotanje, ki kar prekipevajo od življenja. In če pomislim, da bi bila reka, je tu gotovo najlepše. Tako se počutim ob jutrih, ko sem čisto sama z Božjo besedo. Ko me napolnjuje z najčistejšim izvirom, prekipevam od veselja nad življenjem. Tako kot se prve kotanje napolnijo in se reka izlije preko skal po strugi, tudi jaz začutim: Pojdi! Vzemi me s seboj in greva! Sicer vsa ta sveža voda iz izvira (v mehkem udobju kavča) lahko ostane brez učinka … Včasih me pot izčrpa, včasih pozabim na smisel potovanja čez skale in doline. Vedno manj me je, vedno manj lahko ponudim tistim, ki posedijo ob meni. Včasih celo zavijem iz struge. Dlje kot sem od Izvira, manj ga čutim v sebi. Takrat mi Bog na pot pošlje dež in pritoke, ki me ponovno napolnijo in mi dajo novih moči. Dobro knjigo z bogatimi mislimi. Prijateljico, ki ima vedno modrost na zalogi. Zvon, ki me vabi k sveti maši. Otroški smeh. Izkušnjo, ki okrepi. Osvežitvam kar ni videti konca – in ob vseh sem večja in bogatejša in grem lahko po strugi dalje! Ti pritoki so izjemnega pomena. Je pa res, da včasih ne najdejo poti do reke. Zarastejo se, preusmeri jih človeška roka, preusmeri jih narava sama. V preteklem letu in pol je vsakdo lahko na takšen ali drugačen način občutil, da pritoki usihajo, ko ni bilo mogoče v živo obiskovati svetih maš, zakonskih skupin, verouka … A gotovo ste se kdaj v kakšni reki z nogami dotaknili tal in začutili svež izvir od znotraj. In tako je tudi z nami. Jamranje, da pritokov ni, še nikoli

Foto: Canva

O

ni obrodilo sadov. Potrebno je najti druge vire in načine, da se napolnimo. Srečanja nam je, hvala Bogu, omogočila tehnologija. Dobra duhovna literatura, življenja svetnikov, različna razmišljanja so na voljo v brezčasni obliki knjig – toplo spodbujam, da kakšno kdaj vzamete v roke. Ko razmišljam o velikih, čistih pritokih, ne morem mimo molitve rožnega venca. Hvaležna sem za Besedo med nami in Magnificat, ki me, naju, nas dnevno ohranja pri Izviru. Hvaležna za vse pogovore, ob katerih rastem. Je vse to potrebno? Je! Da lahko tečem dalje, da me ne zmanjka za tiste, ki bi radi posedeli ob meni! Postanek ob reki namreč vedno dobro dene. Osveži. Odpočije. Navdihne. Umiri. In včasih ob večerih s hvaležnostjo ugotovim, da sem bila tiste vrste reka, ki prinaša življenje in veselje. Da sem zmogla ostati mirna ob nergavih otrocih. Da sem možu spoštljivo odgovorila. Da sem se nasmehnila trgovki. Da je nekdo

od mene odšel bolj vesel. Pomirjen. Drobne stvari. In večje. Da sem ljubila. Da je nekoga ob moji strugi vodila pot do Izvira. Včasih pa ob pregledu dneva vidim, da sem bila le hudournik. Neprijetna za vsakogar, ki je iskal osvežitev ob meni. Ali ponikalnica – ni me bilo, ko me je kdo potreboval. Takrat se zavem, da je bilo ali preveč dežja in umazanih pritokov ali pa premalo čistih virov. S čim se napajam, je namreč ravno tako pomembno ko to, s čim naj se ne! Socialna omrežja, brezplodni pogovori, lenoba, nehvaležnost, pritoževanje, skrbi, malikovanje. Včasih si je kar boleče iskreno odgovoriti na vprašanje, koliko tistega, kar ne prinaša življenja, si dovolim spustiti v svojo strugo. Če torej želimo živeti živo vero, smo kot reka. Brez izvira in čistih pritokov nas zmanjka. Brez tega, da smo nekomu svežina in počitek, je naše potovanje zaman. ● Mojca Koren Lapajne


Družina in Življenje

Foto: Pixabay

6

Vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi »Vsem sem postal vse« (1 Korinčanom 9,22). Apostol Pavel v pismu Korinčanom zapiše te predrzne besede, ki sem jih izbral za svoje novomašno geslo in me spremljajo kot duhovnika vedno, ko se srečam z brati in sestrami. Samo Bog je v resnici lahko vsem vse!

P

a še to ne vsem; tistim, ki ga ne sprejmejo, nič ne sili svoje odrešenjske volje za Življenje. Začne se s tem, ko si priznaš, da je Bog večji od tebe. Ja, lahko je reči, težje pa tako živeti. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« je povabilo k delu, da bo vsaj kakšno zrno. Življenje je lahko rodovitno in izpolnjeno samo, če se daruje, če gre iz sebe in preko sebe, če se odpre k drugemu; če se osvobodi strahu zase, če lahko sprejme drugega kot brata in sestro. V tem času epidemije smo se kar nekoliko oddaljili drug od drugega pa tudi od Boga. Ni čudno, ko pa so nam škofje in župniki rekli, da »ni treba več k maši«, in ko so nam voditelji

domovine rekli »ne družite se«. Imamo torej utemeljen izgovor, da ni treba. Pa saj res ni treba, ampak »vsem, ki so Besedo sprejeli, je ta dala moč, da postanejo Božji otroci« (Janez 1,12). Samo v občestvu Cerkve lahko doživljamo moč vere, ki sicer včasih prej premika gore, kot pa kakšno zakrknjeno srce, moč molitve, ki iz prepirov rojeva spravo, moč ljubezni, ki iz samote posameznika izvablja pristno prijateljstvo, moč upanja, ki iz trpljenja prehaja v darovanje, in moč usmiljenja, ki je vir svobode odpuščanja. Družinska kateheza Poslanstvo župnika, ki sem ga začel z mesecem avgustom na Raki in Studencu, mi prinaša veselje, a me je

hkrati strah pred usodo pšeničnega zrna, ki odmre sebi, da obrodi sad. Imeti in živeti vero v vsakdanjem življenju mi predstavlja vedno nov izziv, saj želim oznanjati, da Gospod sprašuje po ljubezni in želi, da bi bili z Njim med ljudmi. Ne bom vam pridigal, kako naj bi kot zakonci živeli živo vero v svojih družinah. Za vsakega je Gospod izbral unikatno pot, ki pa nas vendarle pripelje k istemu cilju – vstalemu Gospodu. Za svoje farane odpiram »nov vrelec žive vode« v družinski katehezi, ker nočem verouka. Nočem verouka, ker gre vsem na živce. Pisanje domačih nalog, testi, zgodnja ura pred šolo ali po šoli, ko imamo že vsi vsega dovolj, težave s prevozom … NE! Ne bo verouka! Dovolj imam »Cerkve«, ki


Živa vera: duhovni pogled

jamra in drsi iz leta v leto v noro ponavljanje enih in istih stvari s pričakovanjem, da bo rezultat drugačen, boljši. V župnijsko glasilo Odlomek sem zapisal: Verouk odpade. Kaj pa bo? Družinska kateheza. Prva misel: še slabše, sedaj bodo morali starši hoditi na verouk, ko pa so že vse dali čez, opravili vse zakramente … Moja srčna in iskrena želja ob vzpostavljanju družinske kateheze je ta, da kot kristjani in katoliške družine začnemo praktično živeti svojo vero. Da vera ni predalček, ki ga odpreš po potrebi (krst, birma, potrdilo za botra, enkrat letno dar za mašo, pogreb) in čimprej zapreš, da se od tebe ne bo kaj preveč zahtevalo. Iz Cerkve vzdrževanja v živo Cerkev S tem želim dati priložnost staršem, ki želijo skupaj s svojimi otroki poglabljati verska znanja. Družine z otrokom, ki se pripravlja na prejem zakramentov (prva spoved, prvo obhajilo, birma), se bodo vključile v osemtedenski tečaj. Priprava na zakramente bo za vso družino. V družinsko katehezo se lahko vključijo tudi družine, kjer za krščansko vzgojo skrbi le eden od staršev, enostarševske družine in družine, kjer se starši še niso odločili za poroko. Edini pogoj je želja po poglabljanju vere, ker ni dovolj le verjeti v Jezusa, potrebno ga je ljubiti. Z družinsko katehezo želim preoblikovati vrednote naših župnij, da iz Cerkve vzdrževanja preidemo v občestvo dejavne Jezusove Cerkve, ki bo svojo vero živela doma in dajala prijeten okus celotni družbi. Ne vem točno, kako bo vse skupaj potekalo, ne vem, kako bomo s časom, s številom družin, otrok, kako bomo pripravili toliko prostorov, kako bo s kateheti, kako bo s to nesrečno korono … Marsičesa ne vem, a verujem v Boga Očeta, ki je v naša srca položil hrepenenje po Ljubezni, naivno zaupam v Jezusa, ki je edini Učitelj, in prosim Svetega Duha, da nam kaže smer, ki vodi v Življenje. Zaupam v Jezusa, ne gre drugače, ker sam tega ne zmorem, in

vem, da mi bo Gospod pomagal, saj želim vedno znova samo oznanjati, da moramo ohranjati živo vero. To je središče, okoli katerega se vse vrti, to je tisto utripajoče srce, ki daje življenje vsemu, je velikonočno oznanilo, je prvotno oznanilo: »Gospod Jezus je vstal, Gospod Jezus te ljubi, zate je dal življenje, vstal je in živi, ob tebi je in te vsak dan čaka. Tega ne smemo nikoli pozabiti.« Manj je več Mislim pa, da nam je čas korone podrl marsikatero področje življenja, ko smo se zanašali na tradicijo, navade in urnike, pa nam je vse odpadlo. Starši ste morali biti v tem času mojstri za vse. Tako smo lahko vsak na svojem področju analizirali vrednote, ki nam zares nekaj pomenijo. Iz »to do« liste smo morali narediti listo »not to do«, spremenili smo urnike, dejavnosti, prioritete. Veliko vsega se je nabralo v teh letih hotenja po »še več«. Moj sošolec in prijatelj br. Luka Modic mi je večkrat rekel: »Manj je več.« Tako lahko tisto malo narediš bolj kakovostno in v miru. Pred nami je novo šolsko leto, vpisi v različne krožke in dejavnosti – mislim, da moramo začeti živeti »manj je več«, če hočemo ohraniti kakovost življenja in predvsem ohraniti čas zase, za naju – kakor rečemo pri DiŽ-u, čas za družino. Kar zmrazi me, ko vsake toliko pride novica o duhovniku, ki je mnogo prezgodaj umrl zaradi kapi ali česa drugega; navadno zaradi nered­ne prehrane, pregorelosti … Niso si vzeli časa zase, saj so jim vsi govorili: »Ti si mlad, ti to vse zmoreš.« Mislim, da je nekaj podobnega tudi v zakonu, ko nate pritiska služba, otroci, družba. Manj je več, da ti ostane čas za zares pomembne stvari v življenju. Otresti se moramo vseh malikov, ki nas odvračajo od bistva. Za začetek si je treba vzeti čas, da si drug drugemu pogledamo v oči in se začnemo poslušati. Ljubljen tak, kot si Če se osamimo, vse izgubi smisel in

Družina in Življenje

7

moč. Tako v zakonu kot tudi v posvečenem življenju smo poklicani živeti in oznanjati novost Gospodove ljubezni: »Jezus te resnično ljubi takšnega, kot si. Napravi mu prostor. Navkljub razočaranjem in ranam življenja mu dopusti možnost, da te ljubi. Ne bo te razočaral.« S tem se izognemo marsikaterim nevarnostim. Ob tem sem se spomnil na priliko o bogatinu in ubogem Lazarju. V priliki bogatin ne opazi Lazarja, reveža, ki je »ležal pri njegovih vratih« (Luka 16,20). Ta bogatin v resnici ne dela nič hudega, nikjer ne piše, da je hudoben. Ima pa bolezen, ki je hujša od Lazarjeve, ki je bil poln ran. Bogatin trpi za hudo slepoto, saj ne uspe videti onkraj svojega sveta praznovanj in oblek. V njegovo srce je vstopila posvetnost, ki je omrtvičila dušo. Papež Frančišek v eni od svojih pridig pravi: »Posvetnost je kot ‘črna luknja’, ki požira dobro, ki ugaša ljubezen, saj vse vključuje v lastni jaz. Tedaj se vidijo le prividi in ni moč opaziti drugih, saj se postane do vsega ravnodušen. Kdor trpi za to hudo slepoto, pogosto prevzame ‘škilaste’ drže, saj s spoštovanjem gleda na slavne osebe visokega ranga, tiste, ki jih svet obožuje, in odvrača pogled od številnih današnjih Lazarjev, revežev ter trpečih, ki pa so Gospodovi ljubljenci.« Lazarjeva revščina pa je v Svetem pismu izražena z velikim dostojanstvom. Iz njegovih ust ni slišati pritoževanja in jamranja. Ne smemo postati preroki nesreče, ki uživajo v iskanju nevarnosti ali stranpoti, niti ljudje, ki izrekajo grenke sodbe o družbi, Cerkvi, o sozakoncu, sosedih, taščah in tastih ter tako onesnažujejo svet z negativnostjo. Tarnajoči skepticizem ne sme biti lasten tistemu, ki je domač z Božjo besedo. Oznanjajmo raje Jezusovo upanje, bodimo prinašalci veselja, ki imajo pred seboj obzorje, kjer se vidi dlje od zla in težav. Pogum in trdno vero privoščim vsem našim zakoncem, družinam in duhovnikom. Veseli vzklikajmo: »Vstal je Kristus, upanje moje.« ● Boštjan Gorišek


8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Alojz Kovšca: Od mojstra v urarski

delavnici do predsednika Državnega sveta Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo v Družini in Življenju na gradu Rajhenburg v Brestanici na pogovornem večeru gostili Alojza Kovšco, predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Del zanimivega pogovora, polnega modrih misli in dragocenih uvidov v to, kako Slovenci živimo odnose, delimo tudi z bralci naše revije.

Kdo je Alojz Kovšca, od kod prihaja? Kolikor vem, je vaša osebna zgodovina zanimiva, intimno prepletena tako z državo, iz katere smo pred 30 leti izšli, kot z državo, ki je potem nastala? Sem Slovenec, preprost človek, bogaboječ, do ljudi večinoma spoštljiv, ampak tudi precej oster, kadar je braniti časti in pravde narodu in jeziku svojemu. Rojen sem bil v družini častnika JLA, ki je služil pri Mostarju, zato sem bil tudi sam bosanski državljan, kar sem ugotovil šele leta 1991, ko sem zaprosil za slovensko državljanstvo, ki sem ga tik pred vojno tudi dobil, da sem se sploh lahko poročil. Po osnovni šoli sem šel na vojaško gimnazijo, po očetovih stopinjah, ter nato na vojaško akademijo, kjer pa sva se z ideologijo razšla. Leta 1988 sem vojsko zapustil. Po vojaški akademiji sem se poročil, to se spodobi. Zaljubil sem se v urarko in ona me je hote ali nehote zaljubila v ure. Pridobil sem tudi ustrezno urarsko izobrazbo in postal urarski mojster in zlatar. Ker mi je bilo nerodno ljudem razlagati, da imam vojaško akademijo (to je zvenelo skoraj kot kakšna spolna bolezen), sem se vpisal še na Fakulteto za družbene vede (danes vem, da je bila to še slabša izbira kot vojaška akademija) in diplomiral iz politologije. Kot obrtnik sem postal aktiven v Obrtni zbornici, najprej na območni ravni, potem pa tudi na državni ravni, kjer sem postal njen predsednik, nato pa tudi državni svetnik in v zadnjem

mandatu predsednik Državnega sveta. Od svoje žene sem prejel tudi vero. Čeprav sem iz verne družine, zaradi očetove službe svoje vere nismo smeli živeti javno. Zakramente sem prejel kot katehumen, ko sva se pripravljala na poroko. Med pripravami na poroko sva v Nazarjah spoznala sestre klarise, s katerimi še danes prijateljujeva. Deli nas mreža (klarise živijo v klavzuri, op. a.), družijo pa molitev in medsebojna ljubezen ter spoštovanje. One so precej vplivale na moje življenje pa tudi na mojo politično pot. Od njih sem se naučil, da vera daje upanje, upanje pa samo po sebi rodi pogum. Če nimaš upanja, ne zbereš poguma za stvari v življenju, kar se precej pozna v politiki. Kdor ima vero in upanje, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano in nikoli ne bo izbrisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem. Danes se to zelo jasno vidi. Se lahko ustaviva še malo pri družini in poveževa izkušnjo iz vaše matične družine (izhajate iz družine z več otroki) z vašo družino s štirimi otroki? Kakšen zgled ste dobili od očeta in kako to prenašate na vašo družino? Bil sem rojen kot drugi otrok v družini s štirimi otroki in tudi midva s soprogo imava štiri otroke. Navajen sem bil, da ima starejši brat prvenstvo in je tisti, ki odloča, jaz pa se mu prilagodim in skupaj skrbiva za mlajši sestri. Me je pa presenetila odločitev

očeta, ki je bratu onemogočil vpis na vojaško šolo, mene pa določil za naslednika. Šele čez leta mi je oče obrazložil, da se je tako odločil zato, ker za častnika ni pomembno samo to, da je najmočnejši in najbolj pogumen in najbolj zvit, temveč to, da zna zmagati tako, da njegovi vojaki ostanejo živi. To očetovo izkušnjo sem prenesel v svojo družino. Imava štiri otroke, pri čemer je tretjerojeni prav poseben. Na svet je namreč prišel z aspergerjevim sindromom in je avtist. S prvo in drugo hčerjo smo praznovali vse njune uspehe. Povsod sta bili uspešni, vse je šlo zlahka. Pri tretjem sva kmalu videla, da ne bo takih uspehov. Bilo je veliko truda, veliko skrbi in tudi solza, da sva tega fanta pripravila, da je funkcionalen, da se lepo ujame z okolico in da je skoraj povsem samostojen. Najbolj pa me veseli, da on zelo dobro pozna svoje stanje in da je vesel in zadovoljen. Da se zaveda tega, da so drugi lahko hitrejši, močnejši, uspešnejši, bolj natančni, on pa v svoji koži in s svojim življenjem ni nezadovoljen. To se mi zdi, da je najin življenjski uspeh. Četrti sin je letos zaključil osnovno šolo z eno samo štirico. Vendar temu njegovemu spričevalu, verjemite, nismo niti približno toliko ploskali, kot smo Petrovemu, ko je osnovno šolo s prilagojenim programom zaključil z dobrim uspehom. To spričevalo je bil uspeh skupnega družinskega truda. Vsaka družina ima svoj križ, bodisi z zdravjem bodisi z otroci.


Družina in Življenje

9

Foto: Posavski obzornik

v javnosti ne naredimo slabega vtisa. To pomeni, da smo resni, odgovorni, spoštljivi in da odpremo vrata javnosti. V tem mandatu smo imeli več posvetov kot v vseh mandatih prej, več zakonskih pobud in ustavnih presoj.

Tudi uspešni otroci lahko postanejo neuspešni, če se oddaljijo od Boga, od družine, od vrednot, ki jih živimo. Ampak prav otroci, ki imajo slabšo izhodiščno pozicijo ob rojstvu, pa z njimi vsi skupaj nekaj naredimo, dajo prav poseben čar in človeka postavijo na njegovo mesto, kjer mora biti. Da se ne dviga nad ostale, da razume, da ne morejo biti vsi najlepši, najpametnejši in najuspešnejši, da pa se z njimi da čisto lepo živeti. Ste predsednik državnega sveta. Nam lahko predstavite vlogo državnega sveta? Vidimo, da sta se pomen in vloga državnega sveta v času vašega vodenja precej povečala. Tega prej nismo bili vajeni. Funkcijo predsednika državnega sveta sem pričel opravljati v tretjem mandatu, prej sem bil dva mandata član. Zato sem imel veliko prednost pred svojimi predhodniki, ki te izkušnje niso imeli. Dva mandata sem imel možnost spoznavati svoje kolegice in kolege, z njimi sodelovati, spoznal sem njihove interese in osebnostne lastnosti. Ti so me potem tudi izvolili, saj so me že poznali, čeprav so imele politične stranke svoje kandidate za mesto predsednika državnega sveta. Tako so šli mnogi mimo volje svojih strank.

S tem želim povedati, da v državnem svetu domuje neka doza medsebojnega zaupanja in spoštovanja, da sta cenjena iskrenost in delo. V tem mandatu imam tudi to srečo, da so svetniki in svetnice res kakovostni, da se o vseh odločitvah iskreno pogovarjamo. Tudi skregamo. Nikdar in nikoli pa se ne naslavljamo osebno, da bi drug na drugega kazali s prstom, tega ne dovolim. Morda je to skrivnost uspeha državnega sveta v tem mandatu. Mislim, da bi tako morali ravnati tudi v državnem zboru. Tak način komunikacije, ko naslavljaš celoten avditorij, predpostavlja dobro pripravo in spoštljivo komunikacijo. To se je v slovenski politiki žal izrodilo. Imamo medosebna naslavljanja, žalitve in poniževanja. To spada bolj v gostilno kot v parlament. To javno povem in mnogi mi to zamerijo. Tudi če nekomu očitaš napako, če kritiziraš, je potrebno ohraniti dostojanstvo tega človeka. Nekje v preteklosti smo nekaj naredili narobe. Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. V politiki nam vedno znova prodajajo nove obraze. Ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo nov način vodenja politike. Državni svet je bil večkrat pred ukinitvijo, zato smo morali zelo paziti, da

Kako naj torej Slovenci pristopimo h gradnji boljših odnosov? Čeprav smo Slovenci samostojni šele 30 let, pa rane naših prednikov, predvsem tiste iz časa med drugo svetovno vojno in po njej, še vedno močno zaznamujejo naš narod. Še vedno smo travmatizirani zaradi bratomorne vojne, celo generacije, ki tega obdobja niso doživele. Vemo, da bi morali delati na odnosih, pa tega nekako še ne znamo dovolj dobro. Gradnje odnosov ne vidim kot spopad, ampak kot soočenje s samim seboj. Poglejmo na primer pisatelja in dramatika Ivana Cankarja. Kot otrok je bil nesrečen. Kot mladostnik je bil prizadet. V mladih letih je bil uporni kritik. V zrelih, ustvarjalnih letih je bil neke vrste izumitelj, poskušal je graditi nov svet. Ko je ostarel, je spoznal svet, samega sebe in našel pot do Boga ter dojel, da ni svet napačno ustrojen, ampak da se mora vsak posameznik v tem svetu znajti in najti svoje mesto in s svojim življenjskim delom napraviti zidak, s katerim drugi za njim zidajo nov svet. Tu so revolucionarji zgrešili bistvo. Cankarja trgajo iz konteksta. Vidijo samo idejo, kako zrušiti obstoječe in graditi novi svet na pogorišču

Kdor ima vero in upanje, kdor ve, da je vsako njegovo dejanje nekje zapisano in nikoli ne bo izbrisano, ker se da čisto vse popraviti in kupiti razen svoje preteklosti, ta sprejema takšne politične odločitve, ki niso v škodo ljudem.


Naš pogovor

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

10

tega sveta. To ni uspelo še nikomur. Bog tega sveta ni tako ustvaril, da bi ga človek vsakič znova požgal in ustvaril po svoji podobi. Če bi bil svet slab, mi danes ne bi sedeli tukaj, ampak bi se skrivali po luknjah in drug pred drugim ter skušali preživeti. Svet je načeloma dober, je pa na njem nekaj slabih stvari in tudi nekaj slabih ljudi. Kot občestvo pa se moramo naučiti s tem živeti in prepoznavati, kar je slabo in kar je dobro. Če se kristjani spravimo v diskurz prerekanja o tem, kdo je slab in kdo dober, smo v bistvu sprejeli nek izziv na dvoboj, v katerem ne moremo zmagati. Naša naloga je, da mi ostanemo dobri, da generacijam, ki prihajajo za nami, damo trdne temelje, da prepoznavajo, kaj je res in kaj ni. Kaj je dobro delo in kaj slabo delo. Nikakor pa ne smemo biti tiho ob tem, kar vidimo slabega. Odpor do slabega ni potrebno izkazati z gorjačo, temveč z moralno sodbo in z zavračanjem tega, da bi mi sami sprejemali to kot nekaj samo po sebi umevnega. Kje smo zgrešili? Zgodovina je kot nihalo. Ko pride do maksimalnega na eni strani, se obrne maksimalno na drugo stran in spet nazaj. Slovensko zgodovinsko nihalo se nahaja na ladji, ki se ji reče svet in je odvisno od tega, kje ta ladja trenutno plove. Po osamosvojitvi smo naredili nekaj napak, gotovo pa se

tudi svet okrog nas spreminja. Tudi Evropa, kamor smo si tako želeli in si predstavljali, da prestavlja stabilen, moralen in pravni svet, ni več takšna, kot je bila, ko smo skušali postati njen del. Zdi se mi, da je Slovenija bolj stabilna od mnogih zahodnih evropskih držav, ki smo jih včasih imeli za vzor. Temeljne vrednote, na katerih je bila Evropa zgrajena, so se ohranile predvsem pri tistih državah, ki teh vrednot po vojni niso bile deležne, kot je tudi Slovenija. Po Franciji vsak teden zgori ena cerkev, ljudje se zapirajo v geta in so skoraj pred državljansko vojno. Kako pa smo Slovenci skozi zgodovino živeli vrednote? Umaknili smo podobo kurirčka, kot so nas učili v osnovni šoli. Kurirček je bil priden, urejen, pomagal je babici čez cesto in mami v trgovino. Sicer ni hodil k maši in se ni pokrižal pred jedjo, bil pa je neka podoba, ki so si jo otroci lahko predstavljali kot vzgled. Kurirčka smo umaknili, nadomestili pa ga nismo z ničimer. Popravljam: verne družine so imele bolj izvirno podobo, in sicer tisto, zasnovano na četrti Božji zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da se ti bo na svetu dobro godilo. Tisti, ki smo imeli to srečo, da smo bili vzgojeni v vernih družinah, smo morali spoštovati pravico, resnico, spoštovanje do ljudi in do Boga. Tisti, ki te podlage niso imeli, so se začeli identificirati z lažnimi idoli,

ki jih ponujajo komercialne televizije, z junaki filmov in športniki. Bojim se, da smo izgubili nekaj generacij, ki jim nismo dali pravih vrednot. Bojim se, da smo tu kristjani premalo pokazali drugim, kako mi živimo. Prišlo je do vakuuma vrednot. Ko sprašujem mlade ljudi, na primer te, ki zdaj protestirajo, zakaj to počnejo, odgovarjajo, da protestirajo proti diktaturi. Pa lahko potujejo, se svobodno izražajo. In ne znajo utemeljiti razloga za protest. Domovinska vzgoja, razlaga demokracije, razlike med anarhijo in demokracijo. Če ne poznaš ustroja Božjega kraljestva, je te vsebine veliko težje razumeti. Kristjani imamo že vgrajeno vase, da je ta svet v resnici svet reda in urejenosti, kjer se ve, kdo je kdo. Kjer nihče ne dvomi v Božjo ljubezen in modrost. Odnosi med nami pa so tudi zelo lepo regulirani: ljubi bližnjega, kakor ljubiš samega sebe. Na tem je lažje graditi. Če pa mladi vsako oblast jemljejo kot nekaj sovražnega in mislijo, da se da zgraditi nov svet brez vsakršne hierarhije, oblasti in spoštovanja, smo pa v težavah. Ko bomo kristjani dovolj jasno živeli in pokazali svoje vrednote, bo tudi v družbi prišlo do prelomne točke. Kako vi vzgajate svoje otroke? Mi nismo idealna družina. Najstarejša hči, ki ima dva otroka, ni poročena in živi »na koruzi«. Za kristjana je to težko sprejeti. Treba pa se je zavedati, da otroci niso naše kopije, da jim sicer lahko ponudimo vse svoje vrednote, ki jih živimo, otroci pa se učijo in sprejemajo tudi iz okolja. Otrokom sem pokazal, da spoštujem njihovo mater in svoje starše; spoštujem pa tudi njih. Nikomur nisem naročal, na katero šolo naj se vpiše in kaj naj v življenju počne. Stal sem jim ob strani in spoštujem njihove odločitve. Nikoli pa ne bom dovolil, da bi se usedli za isto mizo, pa bi bili nespoštljivi do mene ali moje žene ter da se Bogu ne bi zahvalili pred obrokom. Vsakomur od otrok je potrebno


Družina in Življenje

že v mladih letih dati pravico, da razpolaga s svojim življenjem; moraš pa jim dati tudi neka sidra, od katerih se nikoli ne odstopa. To trdnost pri vrednotah je potrebno zagotoviti. Nekateri otroci odidejo, ker se ne strinjajo s starši. Toda vedo, od kod so odšli, in spomnijo se, kaj so doma videli in doživeli. Življenje še tako velikega upornika nauči, da sta sicer svoboda in mladost lepi in ju lahko nekaj časa uživa, potem pa je potrebno pohlevno priti nazaj. Nekateri tega ne zmorejo in se tudi izgubijo. Družin ni potrebno idealizirati ali se sramovati neuspehov svojih otrok. Njihovi neuspehi niso naši neuspehi. Človek ne more dati več kot samega sebe in svoje ljubezni. Včasih vse, kar daš, ni dovolj. Partner odide. Otrok zapusti tvoj nauk in odide. In samo Bog je tisti, ki zmore stvari postaviti nazaj v svoj red. Starši bi se morali zavedati, da niso vsemogočni. Otrok na svet ne pride kot nepopisan list. Imam štiri otroke in vsi so popolnoma različni.

Kdor samega sebe nima rad, tudi ne more imeti rad sveta okoli sebe. Slovencem nam najbolj manjka – in to je epidemija še poslabšala – druženje. Velik del življenja sem preživel na jugu. Tam so ljudje znali spraviti iz sebe togoto, jezo, žalost … tako, da so se družili. Včasih se je pri nas po vaseh pelo, ljudje so bili skupaj pri delu in peli zraven. Moramo priti iz svojih »kokonov«, kjer smo zaprti, ter se začeti pogovarjati drug z drugim. Spoznavati drug drugega, videti, da drugi ljudje niso popolni, so pa vseeno fajn in je lepo biti z njimi v družbi. Skozi druženje lahko človeku na štiri oči poveš tudi tisto, kar ti ni všeč. Če tega ni, ostane jeza in zamera, ki se lahko vleče skozi več generacij. Pozdrav miru pri maši ima zelo velik pomen, saj moraš človeka pogledati v oči in mu stisniti roko. Tradicionalno se Slovenci preveč zapiramo vase, zato se nam zdijo naše težave največje, težav drugih pa ne vidimo; zato smo do sebe zelo tenkočutni, do drugih pa brezčutni. To je naš problem.

Šport je še vedno močan povezovalni element pri Slovencih, na številnih drugih področjih pa se slabše razumemo. Kakšen povezovalni element bi morali najti Slovenci za naslednjih 30 let? Bi se morali naučiti boljše komunikacije? Slovenci živimo v lepi deželi, kjer imamo visoko kakovost bivanja. Bog nam je dal okolje, v katerem smo zelo varni. Največji problem smo Slovenci sami sebi. Poglejmo, na primer, industrijo lepote, ki krade identiteto mladim in jih skuša ukalupiti. Potem imamo razne učitelje samoizgradnje, kjer se ljudje naučijo manipulacije. Industrija široke potrošnje vedno najde način, kako človeka narediti srečnega in mu ponuditi dudo; tisto, s čimer je potem srečen, naj bo ta duda na laseh, v modni obleki ali parkirana pred hišo. Potrošništvo naredi človeka nesrečnega, zavistnega. In zavist je najhujša bolezen človeštva, ki dela revolucije.

Pandemija je poslabšala odnose med ljudmi, prišlo je tudi do pandemije ločitev. Izkazalo se je, da ne znamo sobivati, in na dan so prišle mnoge težave. Vaša zaključna misel na to temo? Pandemija ni povzročila ničesar. Med pandemijo sta dva, ki sta leta živela drug ob drugem, ugotovila, da nista živela drug z drugim. Tudi tu imamo Slovenci velik problem. Ne znamo imeti dobrih partnerskih odnosov. Mene bi zelo motilo, če bi po več letih izvedel, kaj vse je mojo soprogo pri meni motilo. To je nepošteno, če mi ne pove, kaj delam narobe, ker tega ne morem popraviti. In rad vidim, da mi pove, kaj je prav in kaj ne, kaj ji všeč in kaj ne. Jaz imam potem možnost biti dober mož in to popraviti. Če mi soseda reče, da moj pes zjutraj preveč laja, jaz to vzamem resno. In zdaj psov nimamo več zunaj v pesjaku, temveč jih damo čez noč v garažo, da zjutraj ne budijo sosede. To je malenkost zame

11

Človek ne more dati več kot samega sebe in svoje ljubezni. Včasih vse, kar daš, ni dovolj. Partner odide. Otrok zapusti tvoj nauk in odide. In samo Bog je tisti, ki zmore stvari postaviti nazaj v svoj red. Starši bi se morali zavedati, da niso vsemogočni. in moji sosedje lahko spijo. Kaj bi bilo, če bi rekli: rajši mu nič ne recimo, saj je predsednik državnega sveta, in bi še naprej poslušali pasji lajež ob jutrih. Je banalna stvar, ampak kvari medsosedske odnose in na koncu bi lahko nastal vtis, da se mi ne sme zaradi moje funkcije nič reči, cela soseska pa trpi. Naš župnik nam večkrat pove kakšno modro misel, ena je tale: najprej imejte radi sami sebe točno takšne, kakršni ste. Oče in mati sta vas spravila na svet, ampak Bog vas je takšne ustvaril. Če vas je želel imeti takšne, kakršni ste, ste dobro narejeni. Imejte radi tiste, ki so z vami. Nima smisla donirati za organizacijo za zaščito pingvinov, raje pomagajte sosedu, tistim, za katere veste, da nimajo. Imejte radi svojo domovino in imejte radi svobodo. To je prehodni pokal. Nimamo ga v trajni lasti. Pričujte s svojim delom in življenjem. Ne zmerjajte drugih, ampak povejte, če nekaj ni prav. Bodite iskreni do sebe in do ljudi. Tudi do nas, politikov. Povejte, če nekaj ni prav. Če smo vsi tiho, psi lajajo, karavana gre dalje in svet je vsak dan slabši. To so moje misli, misli majhnega človeka, ki je prišel iz urarske delavnice do predsedovanja v državnem svetu. Ko enkrat ne bom več v politiki, bom vesel, če mi prinesete popravit kakšno uro, bom z veseljem to naredil. ● Pogovarjal sem se Benjamin Siter.


Midva sva zakon

Družina in Življenje

Koliko ljudem si pokazal, da sem Ljubezen?

Foto: Pixabay

12

Ob napovedi teme septembrske revije se mi je začel vedno pogosteje pred očmi vrteti prizor sodbe – ne poslednje, ampak moje, osebne.

M

alce po Dantejevo si tudi sam drznem slikati podobe onstranstva, a za razliko od njegovih se moje spreminjajo. Včasih sem si Boga predstavljal kot strogega sodnika, ki našteva moje neumnosti in se privoščljivo nasmiha, ker jih je preveč in za take pač ni prostora pri njem. Bal sem se ga, zato sem se raje skrival pred njim. Danes je slika veliko prijaznejša: predstavljam si sodnika, ki bo pritekel, me objel in nekaj časa ne bova govorila – objeta v tišini bova pustila trenutku, naj govori. Vendar bo sledilo kratko, enostavno vprašanje: »Koliko ljudem si me predstavil? Koliko jih zaradi tebe ve, da sem Ljubezen?« Ali, če ne bo najboljše volje: »Koliko jih ima zaradi tebe skaženo podobo o meni?« Verjamem, da si vsak od nas po svoje predstavlja srečanje, a predstavljajmo si, da bo vsakdo moral odgovoriti na to vprašanje. Zame osrednjega pomena, čeprav ga večkrat pometem pod preprogo. Z vsako pretečeno minuto sem bližje temu, da podam odgovor, in bojazen, da bom jecljaje odgovarjal, je otipljiva. Najbrž bi se rad približal tistim, ki se tega vprašanja ne bojijo: ljudem, ki delajo, kar govorijo. Ena izmed takih je gotovo Ines. Najina zgodba sega v najstniška leta,

zame turbulentna v vseh pogledih. Eden za drugega sva vedela že v gimnazijskih letih, pobliže sva se spoznala v pevskem zboru, kjer sva začela tudi hoditi, študentska leta so nama dala vedeti, da bova gradila življenje skupaj. Vseskozi sem pri njej občudoval dve zadevi: stanovitnost – njena življenjska drža pri osrednjih vprašanjih je še zdaj neomajna – in način, na katerega je znala približati stvari: nežen, subtilen, nenasilen. Tudi približevanje vere, od katere sem bil jaz oddaljen svetlobna leta. Nobenih velikih besed ali prepričevanj – zgolj njena dejanja, ki so me preobražala. Če bo sodba približno takšna, kot si jo jaz slikam, bo ona lahko odgovorila: »Vsaj enemu.« Prepričana sva, da si je za (začetni) cilj potrebno zadati prav ta odgovor. Začetek preobrazbe se začne v družini, kjer je tudi najtežje predati vero. Najini otroci naju opazujejo 24 ur na dan. Komu naj pridigava, če nama spodleti v družini? In tehtna vprašanja najinih otrok trkajo oz. so že vstopila skozi vrata. Odzivi pa znajo biti jezni, hektični. Ko uspeva predati vrednote in način življenja v družini, potem je tudi pot do drugih enostavnejša. Predvsem je pomembno, da ničesar ne počneva

na silo, pridigarsko. Hitro lahko postaneva podobna faranu, ki ga je – čeprav je bil vsa leta ob nedeljah pri maši – duhovnik prosil, naj ne hodi razglašat po vasi, da potrebujejo pomoč pri obnovi cerkve, saj zelo verjetno na njegov poziv ne bo nihče prišel. Najbrž bomo res izjemno presenečeni nad tem, ko bomo videli, kdo vse manjka v nebesih, in še bolj – koga vse bomo srečali, ko prispemo tja. Ljudje obračajo glavo za tistimi, ki delajo, kar govorijo, in jo obrnejo od tistih, ki delajo drugače, kakor govorijo. Osebni odnos z Bogom je nekaj, kar je izjemno težko spraviti na papir. Zgolj ubesediti ljubezen in je ne izkusiti? Bogu hvala za DiŽ in diževce, ki so marsikateri zakon zopet postavili na noge. Za vse, ki pričujejo, kakšna vrednost je zakon(ec). Da so stari okviri zakona, ki smo jih mi gledali kot otroci, sicer v redu, a lepota zakona ni samo to, da zdrživa skupaj do smrti. Da si upamo na glas povedati: »Ej, midva sva zakon!« Da nikogar ne sodimo, ampak vsakogar sprejmemo. Ali niso to dejanja, s katerimi bomo lahko samozavestno odgovarjali na vprašanje: »Koliko ljudem si pokazal, da sem Ljubezen?« ● David Križman


Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

13

Foto: Pixabay

Duhovna dediščina preproste istrske none Poleti je minilo leto dni, odkar smo se poslovili od naše drage none. Moja nona je bila skromna in preprosta ženica iz manjše istrske vasi, a hkrati ženska globoke vere, upanja in ljubezni.

V

em, da mi je veliko dala za življenje. Sedaj, ko je ni več med nami, vedno bolj črpam iz njene zapuščine. In kaj je duhovna dediščina, ki mi jo je zapustila? Moja nona ni nikoli pestovala žalosti. Kljub številnim težkim preizkušnjam je znala na svet pogledati pozitivno. Vedno znova si je ponavljala: »Bog že ve, lahko je za srečo.« Neprestano se mu je iz srca zahvaljevala. V svojem skromnem domovanju je našla nešteto priložnosti, da ga časti: »Hvala Bogu, da imam toplo vodo, hvala Bogu za hladilnik, hvala Bogu, da sem skuhala kosilo, hvala za tekočo vodo v hiši …« Bogu se je znala zahvaliti tudi za položnico za telefon. Nekega dne jo je prinesel poštar ravno takrat, ko sem bila pri njej. Takoj je preverila znesek, in ker se ji je plačilo zdelo sprejemljivo, je še v istem trenutku rekla: »O, hvala Bogu, bom naredila eno telefonado v Trst.« In takoj je zavrtela številko ter poklicala sorodnike v Trst. Življenje v Istri je bilo za male, preproste kmečke ljudi trdo; res so si služili kruh v potu svojega obraza (prim. 1 Mojzes 3,19). Moja nona je bila zelo iznajdljiva ženska, a svojih človeških sposobnosti ni nikoli pripisovala sebi.

Kadar je bila tudi sama navdušena nad svojimi dejanji, je vedno rekla: »Me je Sveti Duh razsvetlil.« In res jo je neprestano razsvetljeval za dobra dela, v katera je vključevala tudi nas, vnuke. Če sem imela na primer pot v Koper, je takoj našla priložnost, da sestri, ki tam živi, pošlje kakšno dobroto s podeželja (krompir, vino, mast, češnje …) Kar je imela, je razdelila. Ko sem kot odraščajoče dekle spoznavala moč molitve, sem jo nekega dne vprašala, ali kaj moli zame. Pa mi je odgovorila, da ona samo moli, Bog pa že ve, kdo je molitve najbolj potreben. Odločitev o tem, kako naj se razporedi milost molitve, je prepustila njemu. Ne vem, če sem takrat (ali danes) razumela njeno nesebično molitev za vse, ki so je potrebni. Jaz sem molila (in še molim) s svojimi prošnjami in zahvalami. Moja nona je bila res ženska globoke vere. Upam, da bom dočakala njeno starost, da bom tudi sama lahko zorela v veri. Prav na njen 80. rojstni dan smo pokopali njenega brata. Po pogrebu sem jo ogovorila, češ kakšna škoda, ker je ravno njen rojstni dan, pa me je osupnila z odgovorom: »Ivana, kaj češ lepše praznovanje za rojstni

dan, kot to, da ima tvoj brat tako lep in veličasten pogreb. Kaj je več kot to, da je sedaj on v nebeškem kraljestvu.« Čeprav je od tega pogreba minilo že več kot 10 let, še vedno premlevam njene besede. Ko je bila tudi sama na smrtni postelji, smo se šli poslovit od nje. Gledala sem jo, nemočno in nebogljeno, ter začutila, da bo kmalu prišel njen čas, zato si nisem mogla kaj, da ne bi jokala. Nona ni sprejela mojega joka in me je bodrila z besedami: »Ivana, na tem svetu smo samo popotniki. Jaz odhajam domov.« Čez nekaj dni je spokojno odšla k svojemu nebeškemu Očetu. Ko je ležala v krsti, je bila tako lepa. Pred tem nisem razumela, ko so govorili, da je mrlič lahko lep. Ob njej sem to spoznala. Pripravljena je bila. Spravljena je bila sama s seboj in s svetom. Molila je za srečno zadnjo uro in bila uslišana. Upam, da bo tudi nam, mlajšim rodovom, dano tako sprejemati Božjo voljo, imeti zdravo kmečko pamet, biti poslušni Svetemu Duhu, da bomo že na tem svetu zoreli za večnost. Naj nam pri tem pomagajo zgledi naših non in nonotov, dedkov in babic, starih staršev. ● Ivana Ranfl


14

Družina in Življenje

Duhovni teden za družine Veržej 2021

Tudi letos je konec julija in v začetku avgusta zavod Marianum v Veržeju napolnila množica skoraj 60 družin, zbranih na duhovnih tednih za družine. Poleg njih pa še več kot 40 animatorjev, ki so – nekateri celo oba tedna skupaj – poskrbeli za varstvo otrok. Program letošnjega Veržeja so oblikovali sodelavci Karitas z delavnico o alkoholu, osrednja gosta pa sta bila osebni in partnerski terapevt Toni Mrvič ter pedagog Marko Juhant, ki ga udeleženci tednov za družine že dobro poznajo. Novost letošnjih tednov je bil večer adoracije, na katerem nas je sodelavec DiŽ Tadej Vindiš popeljal v slavilno molitev pred Najsvetejšim. Tako kot lani smo tudi letos eno dopoldne namenili pogovoru po moških oz. ženskih skupinah. Nekaj družin smo prosili, naj z nami podelijo vtise po duhovnem tednu, preživetem v Veržeju. Takole so strnili misli:

Veržejski teden naši družini predstavlja idealno ravnovesje med počitnicami in skrbjo za naše dušice. Trud in zavzetost DiŽ-eve ekipe za programski del ter veržejske ekipe za udobje bivanja je opazen na vsakem koraku,

zato se tam vedno počutimo prijetno in domače. Če je le mogoče, izberemo bivanje v kampu, ki nudi ravno prav ugodja in hkrati omogoča večji stik z naravo in vključenost v skupnost »sokamperjev«.


Seminarji nas bogatijo

Letošnji program je bil izjemen in je v dobršni meri »šel z nami domov« ter še kar odmeva. Osrednja gosta, Marko Juhant in Toni Mrvič, sta natresla ogromno zlatih zrn z vzgojnega in partnerskega področja. Pristno, realno, nevsiljivo in prepričljivo sta spregovorila o nekonstruktivnem občutku krivde, ki jo nehote prenašamo iz generacije v generacijo in z njo tepemo sami sebe in preganjamo druge. Zelo koristno je bilo slišati o komunikacijskih »trikih«, ki prinašajo tako zelo željeni občutek slišanosti med zakoncema, v družini in širše v družbi. Zelo se nas je dotaknil slavilni večer s Tadejem Vindišem ter, kot vsako leto, izjemne pridige Petra Pučnika. On res zna … Zelo dragocen vidik in razlog, da se želimo vedno znova vračati, je prijetno zasnovan in izpeljan oratorij ter varstvo za otroke z vsemi zgledi animatorjev vred. Očitno je, da niso prepuščeni sami sebi, temveč da svojo nalogo opravljajo pod budnim očesom Erike in vodje animatorjev. Takšne družbe, oblikovanja osebnosti ter spodbude k prostovoljnemu darovanju tedna ali dveh počitnic za druge si želiva tudi za najine otroke in tudi sami izražajo navdušenje nad tem, da bodo (kmalu) tudi oni lahko animatorji v Veržeju. Barbara in Matija Mestnik

Družina in Življenje

Naša družina je zelo vesela, da smo lahko preživeli teden v Veržeju. Domov smo se vrnili drugačni, z novimi znanji, spoznanji in poznanstvi. Ko smo se pred nekaj dnevi pogovarjali, kako si sin Blaž želi, da bi imeli sup, sem mu rekla, da sedaj že tri leta nismo bili na morju in da nima smisla imeti supa, če ne gremo na morje. On pa odgovori, da mu je pomembno samo to, da gremo v Veržej. Da morje sploh ni potrebno. Takšna je vrednost Veržeja v naši družini! Ko smo na petek prispeli v Veržej in zagledali Petra, je bilo domače, kot bi prišli domov. Z njim je teden zares bogat. In zakonca Bec nas nekako nežno in neopazno vodita skozi teden, da ni nobenega občutka urnika – to je pa nujno … Gostje letošnjega tedna so bili zares dobro izbrani. V nagovorih Tonija smo se lahko našli kot otroci, kot zakonci in kot starši. Neprecenljivo. Tudi večer slavljenja še ostaja živo v spominu; Tadej Vindiš je postal sopotnik v poslušanju med vožnjo v službo in domov. Da sta nas obiskala Vilma in Dani in med nas prinesla svojo karizmo, je zares dogodek. Pogovori v manjših skupinah so med nami omogočili, da smo se lažje odprli in nismo imeli občutka izpostavljenosti, ter urice za žene v manjši

15

skupini, kjer lahko razmišljamo, ubesedimo, kako se počutimo kot žene, kot mame! Pa animatorji letošnjega prvega tedna z olimpijado, koliko truda, inovativnosti, idej. Hvala za vse narejeno, da se v tednu, ki ga preživimo v Veržeju, počutimo tako, kot se, da je poskrbljeno za dušo, za zakon, za družino. Naj vas in vaše delo spremlja Božji blagoslov. družina Kržišnik

Odštevava mesece, tedne, na koncu že dneve do 30. julija. V petek popoldne se začne naš družinski dopust. To leto naju nič več ne skrbi, kam se podajamo, kaj nas čaka in ali nam bo všeč. Tokrat se veseliva, da prihajamo v Veržej, med prijatelje iz lanskega leta, kot tudi druge ljudi, ki bodo tekom duhovnega tedna za družine postali naši prijatelji. Veseliva se, da bomo v naših pogovorih kljub komaj nekajdnevnemu poznanstvu lahko kmalu odrinili na globoko. Veva, da bo za nas dobro poskrbljeno in da se bo vsak izmed nas trudil, da bo vsem lepo. Da bomo dan začeli in ga zaključili na najlepši način: povezani v molitvi. Da bo starejša 9-letna hči dopoldneve preživela na oratoriju, kjer bodo njeni nekaj let starejši vrstniki animatorji poskrbeli za odličen program. Da bo 5-letni


16

Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

sin na varnem v varstvu odraščajočih najstnikov, ki so pripravljeni svoj čas podariti malim kobacačem in vedoželjnim otročičem. Da bomo ta čas imeli starši možnost poslušati odlična predavanja Marka Juhanta in Tonija Mrviča, katerih tam pridobljeno znanje bo pomagalo zdraviti naše odnose oz. dobiti pomoč, potrditev ali usmeritev pri vzgoji naših otrok. Veva, da bo za duhovno vodstvo poskrbel Peter Pučnik, veseliva se njegovih sv. maš in veva, da bomo ta teden strune našega

življenja lahko uglasili na najlepšo melodijo. Veva, da bomo popoldneve kot družina lahko preživeli aktivno: s kopanjem v Termah Banovci, s kolesarjenjem po pomurskih ravnicah ali preprosto z odkrivanjem lepot tega koščka Slovenije. Res je, vse to smo doživeli, prejeli in ustvarili v letošnjem Veržeju. Dobili smo še več: intimno izkustvo Božje bližine prek slavljenja, ki ga je vodil Tadej Vindiš, vodeno opazovanje zvezd in spontani koncertni večer pri Štrku, ki

nam bi ga lahko zavidal še prekmurski sosed Vlado s črno kitaro … V časih, ko nismo lačni kruha in žejni vode, temveč lačni in žejni odnosov in druženja, je tak način preživljanja dopusta Božji blagoslov. Naši družini tudi dobra popotnica v nadaljevanje dopusta s kampiranjem ob morju: tja smo prišli umirjeni, povezani in uglašeni. Ali si človek sploh še lahko zaželi več v teh hektičnih časih? Danaja in Silvo Likar


Starševstvo

Družina in Življenje

17

(Foto: Mojca Nuč)

Naši hišni ljubljenčki (2. del)

Odraščajoča hči nama je ničkolikokrat povedala, da je edina od otrok v družini, ki že dve leti ne odrašča ob psu. Čas korone in izolacije je njeno veliko željo po pasji družbi še povečal.

K

o sva z možem tehtala prednosti in slabosti pri odločitvi za nakup psa, ki v marsikaterem pogledu spremeni družinsko dinamiko, se je tehtnica vendarle obrnila v odločitev ZA. Odločitvi je botrovala predvsem pozitivna izkušnja odraščanja ob živalih najinih starejših treh otrok in to, da so oni trije v glavnem že odleteli iz gnezda. Poleg tega živimo na podeželju, kjer naša najmlajša v okolici nima družbe svojih sovrstnikov, kot najstnica pa potrebuje družbo, sprostitev in hkrati odgovornost. Tudi sama sem pri tej starosti dobila svojega psa in se še dobro spominjam, kako veliko mi je ta pes v času mojega odraščanja na samotnem podeželju pomenil.

Iskanje in sprejemanje (pravih) odločitev Sledil je proces izbire prave pasme, pogovorov in dogovorov, kje bo pes in kako si bomo razporedili skrb in delo zanj … Seveda smo v ta namen tudi molili, da bomo sprejemali prave odločitve. Kdaj je bila tista prava, sem

sama pri sebi nekako vedela, ko sem v srcu začutila mir in je hkrati sledilo strinjanje in soglasje ostalih družinskih članov. Verjamem, da smo povsem z Božjim posredovanjem prišli do naše krasne bele švicarske ovčarke, ki je zdaj z nami že dobre tri mesece. Realnost je pogosto drugačna od pričakovanega Njen prihod v naš dom je seveda prinesel precej sprememb. Prikupna, zelo živahna in igriva pasja mladička terja tudi obveznosti; v začetku nočno vstajanje, ker je pač z nami v hiši, čiščenje vsega, kar zgrize, in dlak, ki jih pušča za sabo, ter socializacijo in učenje. Kakšna pa je zdaj razporeditev vseh teh obveznosti med nami? No, realno ni čisto tako, kot je bilo na začetku dogovorjeno. Na dolžnosti je našo najstnico vendarle potrebno pogosto spomniti. Z nekaterimi bolj prijetnimi, kot so na primer šolanje, crkljanje in igra, ni težav. Ko pa je treba čistiti njene kakce in pobruhan avto, vsaj enkrat na dan sesati stanovanje in zjutraj precej

zgodaj vstati ter jo peljati ven, bi ji bilo precej ljubše, da to namesto nje opravi kdo drug. Po dogovoru ji včasih celo popustiva in to narediva namesto nje. Iz dosedanjih izkušenj sva že malo pričakovala, da bo na koncu veliko odgovornosti padlo tudi na naju. Še toliko več, ko bo tudi ona odšla v srednjo šolo. Tu bi vsekakor nastal velik problem, če ne bi bila oba z možem velika ljubitelja psov in živali na splošno. Kdaj naj si torej družina omisli psa? Moj nasvet: ko se z odločitvijo strinjajo vsi člani družine, so pripravljeni sodelovati pri skrbi zanj, hkrati pa se glede odgovornosti postavi tudi jasne zadolžitve. Tako je hišni ljubljenček res lahko vir veselja, smeha in sprostitve, ne pa vir dodatnih nesoglasij in sporov v družini. Ko se gnezdo izprazni in otroci odidejo, pa tudi »poskrbi«, da ostanemo v formi in ne pozabimo na gibanje. ● Mojca Nuč


18

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Žena te je zvabila v zakonsko skupino, da te spravi v red Pred časom smo na spletni strani objavili članek o tem, kako spraviti moža na seminar ali v zakonsko skupino. Na članek se je odzval bralec Andrej, ki je dobro povzel misli mnogih mož, zato naj služi za izhodišče tokratne rubrike Vprašanja in odgovori. Žena te je zvabila v zakonsko skupino, da te “spravi v red”, da ti pokaže, kako zgledno živijo drugi “kristjani”. In kako se moraš spremeniti ti, da bosta dosegla to nirvano. V ta namen ti iz posameznega srečanja servira skrbno izbrane koščke, na katere nimaš odgovora. Včasih jih pripraviš tudi ti, ampak na koncu potegneš kratko. Ženske retorične spretnosti in/ali sposobnost, da se užalijo in kuhajo mulo, so neverjetne. Dokler bosta tako hodila po potrditev, da ima vsak izmed vaju svoj prav, in se zraven še primerjala z bolj ali manj dobrimi igralci (nekateri niso, ampak …), bo enako ali slabše. Na skupinah se ne pove vsega in nikoli ne poznaš celotne zgodbe. Dokler ne bosta slišala drug drugega in se upoštevala in se nehala primerjati z drugimi, ne bo napredka. V tem primeru je boljši izstop in obiskovanje npr. bibličnega krožka in kolesarski izlet v dvoje. Stavki, kot so: o tem se ne bom pogovarjal/a, tega nihče ne dela ali vsi so mi rekli, da imam prav, morajo izginiti iz pogovora. Žal mi je, ampak kot test odnosa pogosto uporabim britje nog in pazduh: če se brije žena le pred poletjem, pomeni, da ji neznanci na plaži pomenijo več kot mož. Kaj bodo sosedje rekli … To so vzorci, ki jih Slovenke prenašajo med generacijami. Na koncu ima to vpliv na moške, ki odidejo v Andrej votlino … Včasih je dobro, da se vprašamo o vzrokih.

S

poštovani Andrej, v vašem razmišljanju je več resnice, kot si jo sama upam priznati. Me, žene, tako željne dobrega zakonskega odnosa in idealne družine, tako hrepeneče po ljubezni, tako neizprosne v iskanju pravih prijemov, da bo ja vse tako kot mora biti, kot si okolica oziroma družba želi, da bo tako, kot so dandanes postavljene lažne vrednote za srečno življenje v dvoje. Ker smo samo tako potrjene ter sprejete od prijateljic (če to sploh so?) in nam vsi zavidajo, ker imamo doma vse “pošlihtano”. Otroke in – kar je največja umetnost – moža. Me pa cvetimo in veselo delimo nasvete vsem, ki jim to, po našem mnenju, ne uspeva, če nas prosijo za nasvet ali ne. Pa še ponosne smo nase, na svoje početje, na svoj “življenjski projekt”. Pa je res tako? Sama sem bila v nekaterih značajskih potezah, ki jih

opisujete, podobna vaši ženi. Bila sem ponosna na svojo družino in na svojega moža, ubogljivega, marljivega in tihega. Vse je bilo lepo in prav in vsi v družini so delali tako, kot sem želela. Toda globoko v sebi nisem bila srečna. Ne tako, da bi me to izpolnjevalo. Hrepenela sem po globljem odnosu, po pogovorih, po možu, ki bi imel svoje mnenje in kaj po svoje naredil. Vsega tega mi mož ni mogel dati, ker sem ga preveč dušila v svojih pričakovanjih in v “komandiranju”. Moj mož se je umaknil v votlino, kot pravite. Verjamem, da se tudi vaša žena tako počuti, samo ne zna si pomagati, ker je preveč “zaparkirana” v svojem dojemanju zakonske sreče in v svojem perfekcionizmu. Vaše razmišljanje me kot ženo boli, tako kot boli resnica, ki ti jo nekdo iskreno pove. In ob tem razmišljam,

da imam, ko izvem resnico o sebi in o tem, kaj počnem narobe, vedno na izbiro dve poti. Lahko se na vse pretege in z vsemi možnimi izgovori branim in zagovarjam svoje početje oz. svoje obnašanje predvsem do moža, ki bi naj bil prvi v mojem življenju, lahko pa se ustavim, začutim bolečino resnice, se zazrem vase, v svoje občutke, v svoje misli, v svoje izrečene besede in dejanja ter priznam, da ne delam prav. Ko izberem prvo pot, bom takšna, kot žena iz vašega opisa. Nečimrna, polna napuha, samohvale, nekritična do svojega početja in ne pripravljena slišati drugo mnenje. Ko izberem drugo pot, ki je pravilna, bo sprva zelo zelo bolelo, kajti videti sebe tako, kot si nisem všeč in ne želim biti, ni lahko. Je pa nujno potrebno, saj temu sledi spoznanje, nato priznanje in kesanje ter končno


19

Foto: Canva

Družina in Življenje

prošnja za odpuščanje. Odpuščanju pa sledi trden sklep, da bom po svojih najboljših močeh poskušala postati drugačna žena. Taka, ki spoštuje svojega moža in mu to tudi pokaže, tako v družbi kot na samem. Taka, ki premisli, preden izreče besede, ki zarežejo v globino srca tistega, ki ga imam najraje in ni moj sovražnik, ampak prijatelj za vse življenje, dokler naju smrt ne loči. Andrej, vesela sem vašega razmišljanja in vašega poguma ter vseh uvidov. V vaših stavkih se čuti bolečina, nemoč, jeza … hkrati pa tudi hrepenenje po drugačnem življenju, po harmoniji v dvoje, po gradnji edinosti. Čuti se ljubezen do vaše žene. Hvala, ker niste obupali, ker še vztrajate tako ali drugače, tudi z obiskom zakonske skupine, tudi če se ne počutite tako. Verjamem, da je v mnogih zakonskih skupinah vzdušje drugačno kot v vaši, da so lahko srečanja lepa, bogata, dopolnjujoča in da mnogi zakonski pari delajo na svojem odnosu in stopajo po pravi poti edinosti, ljubezni in spoštovanja. Ob tem vas spodbujam, da ne odnehate, da se borite za svoj

zakon, da se tudi vi trudite spremeniti in izbrati drugačno pot. Pot sprave, pot ljubezni do žene ne glede na to, kakšna je. Naš nebeški Oče nas brezpogojno ljubi. In vsi zakonci se moramo truditi, da bi se v svoji ljubezni do sozakonca približali Božji brezpogojni ljubezni. Ker takšna ljubezen ozdravlja, odpušča, sprejema zakonca tudi takrat, ko je hudo. Priporočam vam 40-dnevni Izziv ljubezni (priročnik, napisan na osnovi filma Varno pred ognjem), kjer je vsak dan namenjen enemu dejanju ljubezni do zakonca, podkrepljen z bogatim razmišljanjem o sebi in o svoji vlogi v zakonu, vse skupaj pa začinite z iskreno molitvijo in prošnjo k nebeškemu Očetu, saj Gospod dela vse novo (Raz 21,5). Za konec bi namenila še nekaj besed našim otrokom, ki nas gledajo in opazujejo naše obnašanje. Verjemite, pred otroci se ne da nič skriti. Oni točno vedo, kako je z nama. Vedo, kdaj sva skregana in kdaj imava spošt­ ljiv in ljubeč odnos. In slednjega si otrok želi. Spoštljivega in ljubečega odnosa svojih staršev. Starša, ki se

ljubita in spoštujeta, sta sposobna narediti družinsko gnezdo, kjer se bodo otroci dobro in varno počutili, kamor se bodo kasneje kot odrasli radi vračali. In tako družinsko življenje bodo želeli živeti v svojih družinah. Omenjate vzorce, ki jih Slovenke prenašajo/mo med generacijami. Se strinjam. Ampak ne samo Slovenke, tudi Slovenci. Res je, treba se je vprašati o vzrokih, jih prepoznavati, jih ubesediti. Kajti vsak ima izbiro, kako bo živel. Iskati grešnega kozla je nepotrebno delo, ki ne obrodi pravega sadu. In ravno zaradi tega se moramo truditi, da v svoji družini pretrgamo nit podedovanega vzorca in začnemo plesti drugega, ki ga bodo za nami pletli naši otroci in bo zaznamoval novo generacijo Slovenk in Slovencev. Ne gre samo za najin zakon, gre za naš narod in za prihodnost naših vnukov. Vse dobro vam želim. Z Bogom. ● Erika Novak

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

20

Nadja in Bojan Mehle: Ko spustiš nadzor in Bogu izročiš svojo nemoč, on dela čudeže Nadja in Bojan Mehle sta poročena 35 let, sta starša devetim otrokom in stara starša sedmim vnukom. Pet otrok je že od doma: njun najstarejši sin Matevž (34 let), ki je duhovnik, Nataša (33 let), Marija (32 let) in Andrej (26 let), ki so poročeni, in Marta (28 let). Tadej (22 let), Janez (19 let) in Peter (13 let) ter rejenec Boštjan (9 let) so še doma. Živijo v Mengšu. Nadja in Bojan, kje in kako sta se spoznala? Nadja: Usoden je bil Miklavžev večer pri frančiškanih. Oba sva pela pri Cilki (Akademski pevski zbor svete Cecilije, op. a.) in končno sem spoznala nekoga, ki je šel domov v isto smer kot jaz. Potem sva bila skupaj še na silvestrovanju pri frančiškanih in sva hitro ugotovila, da imava veliko skupnega. Jaz sem bila stara skoraj 24 let, Bojan pa 26, oba sva bila že v službah in oba sva imela za sabo bolečo izkušnjo v ljubezni. Oktobra, po desetih mesecih hoje, pa sva se poročila. Bojan: To, da sem spoznal Nadjo, je bilo zame najlepše Miklavževo darilo v življenju. Ko enkrat ugotoviš, da hodiš v isto smer, nima smisla odlašati s poroko. Kako so pa doma sprejeli vajino odločitev? Nadja: Moja mama je Bojana izredno

lepo sprejela, saj se je bala, da bom ostala sama. Sem namreč nezakonski otrok in jo je skrbelo, da se bo zgodovina ponovila. Bojan: Imel sem zlato taščo. Začutil sem, da sem res sprejet, da me ima rada. Nadja: Mene je kregala, njega pa hvalila (smeh). Nadja, nam lahko malo odstreš svojo osebno zgodbo? Nadja: Mene je mama imela zelo pozno, imela pa sem še precej starejšega polbrata, ki bi mi bil po letih lahko oče. Doma smo bili v Kočevju in naša družina je bila zelo zaznamovana s povojnim dogajanjem. Mama je bila po rodu Rusinja, sicer rojena v Sloveniji, hči ruskih beguncev, ki so iz Ukrajine prebegnili v Evropo. Živela sem sama z mamo. Do četrtega leta me je čuvala babuška (babica) in govorila sem samo rusko, slovensko sploh nisem znala. Ko je babica umrla

in sem morala v vrtec, sem se šele naučila slovenščine. Mama je veliko delala in bila sem res veliko sama. Bala se je zame in nisem smela kaj dosti hoditi okrog. Bilo mi je dolgčas, zato sem vedno iskala družbo sosedovih otrok, jih pestovala in pazila. Takrat sem si tudi rekla, da bom imela sama veliko otrok. Očeta sem »uradno« spoznala šele pri petnajstih letih. Si imela potem stike z očetom? Nadja: V resnici sem ga videla že, ko sem bila stara okrog sedem let, z mamo sva stali pred Državno založbo v Kočevju, ko me mama dregne, mi pokaže čez cesto in reče: poglej, tamle se pa na kolesu pelje tvoj ata. Takrat sem prvič videla svojega očeta. O njem nisem nič vedela. Pri petnajstih letih pa se je začel zanimati zame. Prišel mi je voščit za rojstni dan. Potem je občasno prišel na obisk. Nikoli pa si nisva


Zgodba zakonskega para

bila blizu. Kaj pomeni imeti očeta, doživljam šele zdaj ob svojih otrocih. Kako pa je bilo, ko sta z Bojanom ustvarjala svojo družino? Se je odsotnost očeta v tvoji primarni družini poznala v vajinem zakonu, sta imela zaradi tega kakšne težave? Nadja: Midva sva vsak iz svoje družine prinesla precej težak nahrbtnik. Jaz sem bila nezakonski otrok, Bojan pa je imel tudi težko zgodbo. Sama sem imela pred očmi lik moža mamine prijateljice, ki je imela krasnega soproga. Bil je zaščitniški do svoje žene in videlo se je, kako jo ima rad. To je bil moj ideal. Takega moža bi rada imela, sem pomislila. Ko sem spoznala Bojana, je deloval precej očetovsko. Pri njem sem dobila varnost, ki sem jo kot deklica pogrešala pri svojem očetu. Bojan: Jaz sem imel tako slabo izkuš­ njo s svojim očetom, da se mi je skozi otroštvo zelo jasno utrdilo, kakšen oče ne želim biti. Manjkal mi je zgled, kako biti oče, vsega sem se moral naučiti sam, na svojih napakah. Nadja: Bojan ima v sebi močno željo po tem, da me kot ženo zavaruje. Sama pa sem to tudi najbolj potrebovala. Prav to potrebo po primarni varnosti opažam tudi pri drugih ženskah. Ko imaš to zaledje, lahko kot ženska zacvetiš. Si pripravljena služiti in to ti je v veselje. Imam zlatega moža. Prepričana sem, da je mojega moža izmolila moja mama. Ogromno je premolila, da bi jaz imela srečno družino. Torej si doma dobila dobro duhovno dediščino. Kako je bilo pa pri vas, Bojan? Bojan: Že krščen sem bil na skrivaj, ker je bil oče proti. Pri mojih treh letih, ko je bil rojen moj mlajši brat, sta se mama in oče ločila. Kljub ločitvi pa smo še naprej živeli v istem stanovanju. Oče je imel dnevno sobo in souporabo kopalnice, mi pa kuhinjo in spalnico. Bilo je zelo hudo, oče je bil nasilen. Velikokrat sem bil na tapeti. Vsakokrat, ko sem zaslišal, da se je z avtom

pripeljal domov, sem bil v strahu, kaj se bo zgodilo. V stanovanje je vozil tudi druge ženske. Petnajst let smo živeli v takem. Šele ko sem odšel k vojakom, so očeta prisilno izselili, ker enostavno ni šlo več. Mama je bila zelo delavna, po dve službi je imela, da naju je z bratom preživljala. Tudi midva sva bila veliko sama. Moški liki, ob katerih sem se oblikoval, so bili moji strici. K verouku sem šel v tretjem razredu, po dveh letih sem šel k birmi in tukaj se je končalo. Doma pa sicer nismo živeli nobene vere. Po vojakih pa sem spoznal eno punco, ki me je pripeljala k frančiškanom. Tam sem prvič začutil, da sem doma. Začel sem hoditi k maši, v mladinsko skupino, ministrirati, peti pri zboru … Tako me je Bog vlekel ven iz situacije, v kateri sem bil. Takrat se je v meni izkristalizirala potreba po Božji bližini. Bil sem tudi aktiven v športu, igral sem ragbi skupaj z nekaterimi znanimi imeni s področja glasbe, kot je na primer Vili Resnik. Nadja in Bojan, že dolgo se poznamo, pa si nisem mislila, da imata za sabo tako težke zgodbe iz matične družine. Ne morem si misliti, kako lahko človek preseže te rane in si ustvari tako lepo družino. Nadja: Mene kar zaboli, ko za koga slišim, da je tako zaznamovan s svojo preteklostjo, da je zaradi tega nemočen, da ne more ničesar doseči. To ni res. Lahko. Če hočeš, lahko z Božjo pomočjo dosežeš marsikaj. Tako kot dobri temelji niso zagotovilo, da se kasneje v življenju ne boš izgubil, tako tudi slaba dediščina še ne pomeni, da si obsojen na nesrečno življenje. Bojan: Omejitve si postavljamo ljudje sami. Spomnim se, da sem nekoč v knjigi Človek v začaranem krogu prebral, da ko mladostnik pride v nek krog, iz njega ne more izstopiti. Nisem je mogel prebrati do konca. Vem, da sem, ko so otroci odraščali, tudi sam kdaj neprimerno odreagiral, tako kot sem bil navajen od doma, pa vendar

Družina in Življenje

21

sem zmogel velikokrat odreagirati tudi drugače. Naučil sem se obvladovati, kar mi je prav prišlo tudi v zakonu. Ko pride do razkoraka, ko ne gledava oba v isto smer, se je potrebno umiriti in pogovoriti. To je rast. Kadar sem imel občutek, da me Nadja ne razume in bi se najraje obrnil, ko sem imel vsega dovolj, sem se spomnil na poročno obljubo, ki sem jo dal pred Bogom. V današnjem času smo navajeni, da je potrebno vse rešiti takoj, iščemo instant rešitve. Službo lahko zamenjaš, če nisi zadovoljen, žene pa – po mojem prepričanju – ne moreš. Zato se danes ljudje ne poročajo več, ker želijo možnost izhoda. Zakon je napor in ni čarobne paličice. Imata osem svojih otrok. Spomnim se, da sem nekje prebrala, da odločitev za toliko otrok ni bila v vama že od vsega začetka. Da si se ti, Nadja, kar malo »kregala« z Bogom, ko si petič zanosila. Bojan in Nadja (smeh): Takole je bilo: Nadja si je želela štiri otroke in Bojan si je želel štiri otroke. Bog je pa vmes naredil plus. Nadja: Po četrtem otroku sem ostala doma, ker je mama zbolela za Alzheimerjevo boleznijo, v banki, kjer sem delala, pa se je začelo govoriti o evropskem (deljenem) delovnem času. Takrat je bila težka odločitev, mislila sem si pa, da bo tako samo kakšno leto. Takrat sva mamo tudi vzela k sebi, v stanovanje v bloku, kjer smo živeli. In takrat sem nepričakovano zanosila. Bila sem sesuta. Ni bil problem sprejeti otroka kot takega, ni pa mi šlo v račun, kaj Bog pričakuje od naju, saj imava vendar že štiri otroke. Še na Bojana, ki se je novice o nosečnosti zelo razveselil, sem bila huda. Pričakovala sem, da bo jokal z mano. V tistem času smo se tesno povezali s parom, ki ni mogel imeti otrok. Novico o nosečnosti sem podelila s to ženo. Prijela me je za roko in rekla: »Nadja, kaj bi jaz dala, da bi lahko imela otroka.« To je bil zame prelomni trenutek in ta, peta nosečnost me je odprla, spremenila.


22

Družina in Življenje

Zavedela sem se, da je vsak otrok Božji. Da bi jih lahko načrtovala deset, pa mi ne bi bili dani, če niso v Božjem načrtu. Jaz sem samo posrednik temu življenju. Po tem otroku, ko smo dali skozi mamino bolezen in smrt, sva rekla, da bova imela vsaj še enega ali dva. Potem pa nas je, za češnjo na torti, presenetil še osmi. Koliko si bila stara ob osmi nosečnosti? Nadja: 45 let. In sem imela kar nekaj slabih izkušenj z ginekologi, ki so se zgražali nad mojo starostjo in številom otrok, ki jih že imava. Ko se je najin peti otrok pred kratkim poročil, sem mu povedala, da je bil od začetka sprejet, hkrati pa sem bila tudi iskrena, da mi je bilo takrat težko. Ni šlo po mojem načrtu. Ta isti par, ob katerem sem spoznala, da so otroci Božji dar, naju je tudi nagovoril, da sva se odločila za rejništvo. Bog človeka preoblikuje in od posameznika je odvisno, koliko je odprt za Božjo voljo. V času, ko so se rojevali otroci, sta se soočila tudi s finančnimi preizkušnjami, ko je Bojan ostal brez službe. Nadja: Ko je bil peti otrok star devet mesecev, je Bojan ostal brez službe, jaz pa sem ostala doma. Nam se je skoraj podrl svet. Mi je bilo pa dano spoznanje, da bo za nas poskrbljeno in ni nas bilo strah. Bojan: Delal sem v razvoju gostinske opreme in sem že dlje časa vedel, da gredo stvari na slabše. Pristal sem na zavodu, zraven pa sem priložnostno delal. Potem sem naredil izpite za poslovodjo in začel delati v trgovini, ki jo je odprl moj brat. Ko sem ostal brez službe, so se nam začeli nabirati dolgovi. Kljub preizkušnji smo se povezali. Takrat sem se naučil, da moraš stvari spustiti iz rok in zaupati Bogu. Nadja: Bilo je težko obdobje, imela sva pet majhnih otrok in mamo, ki je potrebovala stalen nadzor. Spala sem z enim ušesom vedno na preži. Nobenega časa zase nisva imela. Kljub temu

pa so naju skupno delo, odpovedi, skrb za mamo močno povezali. Varstva v tistem času nisva mogla dobiti. Če sem komu rekla, da bi potrebovala varstvo za mamo, so me vsi gledali, kot bi mi rog na nosu zrasel. J Strinjam se, da je prav, da si zakonca vzameta čas zase, tudi za zmenek. Ko pa pridejo hudi časi, preživiš samo, če si skupaj tudi v preizkušnji. In to te utrdi. Bojan, kako si pa ti kot moški doživljal obdobje brezposelnosti, ko nisi mogel poskrbeti za finančno varnost družine? Bojan: Težko mi je bilo, ker ti delo daje dostojanstvo, občutek, da zmoreš preskrbeti družino. To je temeljna potreba moškega že od prazgodovine dalje. Zato sem tudi na začetku v novi službi v trgovini zdržal, ko smo delali po cele dneve. Delo te fizično, čustveno, intelektualno krepi. Dobiš potrditev. Delaš in vidiš rezultat. V prvi službi sem imel možnost graditi kariero, poslali so me na študij, vendar sem se po enem letu odločil, da dam prednost družini. Ko sem delal v razvoju gostinske opreme, sem pridobil občutek, da sem nekaj ustvaril in da ima to neko korist. To sem potreboval, ker mi je oče doma vedno dopovedoval, da nisem nič vreden. Včasih z besedo, še večkrat pa z dejanji. Imel sem zelo slabo samopodobo in v osnovni šoli mi je slabo šlo, ker se nisem upal izpostavljati. K telovadbi sem prihajal s programi na hrbtu, kar so seveda videli vsi. In pod mojo, na zunaj trdo skorjo, je bilo skrito marsikaj. V obdobju, ko je bilo za vašo družino vprašanje preživetja, ste verjetno potrebovali tudi pomoč od drugih. Ali je, ko si v stiski, težko prositi za pomoč? Nadja: Midva sva bila (in sva še) blagoslovljena z mnogo ljudmi, ki so marsikaj opazili ter sami priskočili. Tudi takrat nisva bila sama. Ni nama bilo treba prositi, ljudje so sami prišli. Ko smo pričakovali šestega otroka, so se Mengšani zbrali in z več akcijami (slikarska razstava, koncert,

sponzorji) zbrali denar za kombi. Bojan: Najprej so prišli vprašat, če smo tako pomoč sploh pripravljeni sprejeti. Ni lahko priznati, da si nemočen. Nadja: Lažje je dati, kot sprejeti. Bojan: Takrat sva razmišljala tako: če sprejmeva, dava tem ljudem možnost, da naredijo nekaj dobrega. Ti mladi, ki so vodili akcijo zbiranja sredstev, so se v tem procesu tudi sami veliko naučili. Nadja: V tem kombiju, ki nam je služil 18 let, smo doživeli toliko lepega. Velikokrat smo peli, ko smo se vozili skupaj. Hvaležni smo bili, da se lahko peljemo vsi. Bojan: Tudi ko smo urejali hišo, smo bili deležni veliko blagoslova. S sedmimi otroki smo namreč še vedno živeli v bloku, v trosobnem stanovanju. Kupili smo staro hišo, zelo potrebno prenove. Nadja: Če sama ne bi zaupala Bojanu, takrat niti pod razno ne bi šla v to hišo. Bojan: Ko smo dobili odobreno vlogo za gradbeno dovoljenje, so se sosedje pritožili in projekt se je zamaknil za več let. Ta čas pa smo v tej dotrajani in vlažni hiši živeli in urejali posamezne prostore, kolikor smo zmogli. Pri tem sem ponovno dal skozi šolo prepuščanja. Naporno delo v službi, zastoj del pri hiši. Padel sem v depresijo in pristal na tabletah. Ko sem Bogu priznal svojo nemoč, je prišel do naju par in se nama ponudil za pomoč pri vodenju del. Še bogoslovci so takrat prišli pomagat. In nenadoma se je vse premaknilo. Ko nam je zmanjkalo denarja za material, nas je v nabiralniku presenetila kuverta z denarjem. S poštnim žigom z Bleda. Veliko takih darov je bilo, ki so nas presenetili in ob katerih

Zavedela sem se, da je vsak otrok Božji. Da bi jih lahko načrtovala deset, pa mi ne bi bili dani, če niso v Božjem načrtu. Jaz sem samo posrednik temu življenju.


Zgodba zakonskega para

smo lahko samo hvalili in slavili Boga. Nadja: Za te ljudi – naše dobrotnike – veliko molimo, saj jim drugače ne moremo povrniti. Bojan: Če bi mi kdo prej rekel, koliko bova prejela po rokah dobrih ljudi, mu ne bi verjel. In ker sva toliko prejela, se čutiva dolžna, da tudi midva dava, kar imava. In zato smo vaju v Družini in Življenju na polno »zaposlili« z vodenjem zakonskih skupin, zdaj sta tudi regijski voditeljski par. J Bojan: Ko sva šla na prošnjo Aleša Čerina prvič na skupino, me je bilo zelo strah. Nisem se vajen izpostavljati. Vedno sem bil raje v ozadju, kot udeleženec. Na poti na skupino sva skupaj molila, in ko sva prišla tja, sem občutil takšen mir, kot še nikoli prej. Gospod poskrbi. In prejeli boste moč, da boste moje priče ... Bojan: Res je. Ko spustiš in izročiš, dobiš. Nadja, ti si kot mama ostala doma. Pa vendar vsi, ki te poznamo, vemo, da nisi samo mama, ki je doma. Kako ostati doma, pa vseeno imeti svoje življenje, živeti svoje talente, si dovoliti rast in se ne preveč »obesiti« na otroke? Nadja: Ko sem ostala doma, o tem sploh nisem razmišljala. Tudi na zakonski skupini so bili vsi proti. Takrat so doma ostale redke mame. Tašča mi je rekla: »Zdaj pa nič ne boš.« Če ne bi Bojanu poponoma zaupala in vedela, da sva eno na vseh področjih, ne bi naredila tega. Nisem tak človek, da bi zmogla Bojana za vsako stvar, ki bi jo šla kupit, prositi. Niti približno si nisem predstavljala, kaj me čaka. Ko smo imeli sedmega otroka, sem bila z živci čisto na koncu. Ves dan sem poslušala: mami, mami … Začutila sem, da moram najti nekaj zase, sicer bo hudo. Takrat sem videla vabilo v katehetsko pastoralno šolo, in ker sem že prej razmišljala o pedagoškem

poklicu, sem se vpisala. Tako sem dobila nekaj zase, šla sem med ljudi. Po opravljeni šoli sem začela učiti verouk, in čeprav sem bila spet med otroki, je bilo drugače. Dobila sem zunanjo potrditev, ki je doma ne moreš dobiti, tudi če imaš zlatega moža. Vse mame vemo, da je dela doma ogromno, ne vidi pa se ga nikjer. Zdaj učim verouk 17. leto, vodim tudi žensko skupino v Mengšu, vodiva zakonske skupine. Je malo lažje, ker se hiša prazni in otroci odhajajo, hkrati pa se tudi polni, ko prihajajo vnuki. Otroci radi pridejo domov in tega sem vesela. Ker to pomeni, da se kljub vsem okoliščinam, odrekanjem, pomanjkanju pozornosti … doma dobro počutijo. Velika družina se namreč lahko sliši lepo, celo romantično, ampak ima tudi svoje pomanjkljivosti. Lahko kaj več poveš o tem? Včasih imamo namreč kristjani občutek, da se velike družine nekako poveličuje, kot da je imeti več otrok edino, kar je pomembno? Nadja: Po velikih družinah se marsikaj dogaja, ni vse postlano z rožicami. Temelj vsake družine je odnos med možem in ženo. Če je dober, je družina srečna. Ne smemo pozabiti na mnoge zakonce, ki ne morejo imeti otrok. Ali so potem take družine po definiciji nesrečne? Število otrok ni glavno, temveč to, kako midva skrbiva drug za drugega. Iz tega izhaja varnost, ki jo potrebujejo otroci. Nadja in Bojan, vajin najstarejši sin Matevž je duhovnik. Kako vidita njegov poklic? Nadja: Midva vidiva to kot blagoslov. Vedno smo molili za duhovne poklice na način, naj Bog tistemu, ki ga kliče, to jasno pove. Za vsakega od otrok si želiva, da bi odkril svojo poklicanost. Ko je šel Matevž v bogoslovje, smo ga podprli z molitvijo, da bi prečistil svoj klic in se prav odločil. Bojan: V prvem razredu je povedal, da bo predsednik ali župnik. Vesela sva bila njegove odločitve, ker sva začutila,

Družina in Življenje

23

da je v tem srečen, da se je odločil svobodno. Nadja: To je milost za vso družino, tudi bratje in sestre dajo precej na njegovo mnenje, jim predstavlja neko avtoriteto. Vsi so zelo povezani med sabo. Nadja in Bojan, vaju lahko za zaključek vprašam, kako živita kot zakonca zdaj, ko otroci odhajajo in imata verjetno več časa, tudi zase? Nadja: Predvsem je lažje, ker je večina otrok odraslih in poskrbijo za mlajša dva. Je pa kar izziv, da razporediva čas tako, da greva od doma sama. Zadnjih nekaj let si privoščiva krajši dopust v dvoje, kjer lahko razvajava drug drugega. Predvsem razvaja Bojan mene J. Bojan: Lansko leto sva začela obiskovati tudi plesne vaje. Tudi na duhovne vaje greva sedaj lažje. Saj sva hodila že prej, večkrat z otroki, a največ odneseva, če sva sama. Nadja: Imeti veliko družino je lepo. Veselje se pomnoži, žalost pa podeli. A najlepša in bistvena je sreča v dvoje. Dlje sva skupaj, lepše je. Draga Nadja in Bojan, hvala za vajino iskrenost in odkrito besedo. Lepo je slišati, da ima Bog z vsakim od nas načrte, ki daleč presegajo človeško domišljijo, in da lahko vsako, še tako težko situacijo, obrne v dobro. ● Intervju sem pripravila Marjeta Bec.


24

Družina in Življenje

Foto: Canva

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Življenje v obilju J

Brene Brown v svoji knjigi Darovi nepopolnosti govori o življenju zadovoljnih ljudi, za katere pravi, da življenje živijo s polnim srcem. Sprašujem se, kaj naj bi to pomenilo zame oziroma za nas, kristjane?

ezus mi odgovarja: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Janez 10,10b). Vesela sem, da tudi psihologija prihaja do enakih zaključkov, kot so v Svetem pismu, ki je bilo napisano že pred več tisoč leti. Vprašanje pa je, ali mi, kristjani, poznamo in zares živimo življenje v obilju ali si krščanstvo zmotno predstavljamo kot skupek nekih pravil in prepovedi, kar pa je daleč od obilja, ki ga obljublja Jezus.

Zgoraj omenjena pisateljica pove, da če želimo resnično živeti to veselo, izpolnjeno in smiselno življenje, moramo govoriti o stvareh, ki nas ovirajo, še posebej o sramu, strahu in ranljivosti. Pravi, da brez priznanja in sprejetja samega sebe kot nepopolnega ne moremo priti do polnega življenja. To pa je težko. Lažje se pretvarjamo, da je z nami vse v redu. Vsako izogibanje resnici, pa naj bo to v družbi, Cerkvi ali v najinem odnosu, vedno

vodi v odtujenost. Za resnico, iskrenost in polnost odnosov, ki so živi in se iz trenutka v trenutek spreminjajo, se mora vsak človek sam odločiti. Moja in najina ranljivost Tiste dni sva imela kar nekaj dobrih in poglobljenih pogovorov, vmes pa sva imela vsak svoja opravila. Mož se je z velikim veseljem ukvarjal z urejanjem stvari na vrtu in res sem ga občudovala, s kakšno zavzetostjo se je loteval


Vilmina spodbuda

projektov, ki jih še nikoli v življenju ni počel. Med drugim je sam zgradil in postavil lično leseno lopo za vrtno orodje. Navdušena sem bila nad njegovimi projekti in mu s številnimi pohvalami večkrat to tudi povedala. Občudovala sem njegovo natančnost in pogum, da se je lotil povsem novih stvari in jih tudi zaključil. In res, on je cele dneve vse svoje moči posvečal svojim projektom. Nič me ni motilo, dokler nisem opazila, da mi tudi v slabem vremenu, ko je delo zunaj skoraj nemogoče, ali pa ob večerih, ko sva končala srečanja z ljudmi, ni priskočil na pomoč pri pospravljanju mize in posode. Sprva me to še ni motilo, saj mi gre to delo dobro od rok, začelo pa me je motiti, da sem v kuhinji ostajala sama, brez njegove družbe. Glede na dejstvo, da sta posvečen čas in usluge zame dva osnovna jezika ljubezni, sem pogrešala prav te izraze ljubezni in pripadnosti. In to sem mu tudi povedala. Pravzaprav ne, očitala sem mu. Kadar pa je v glasu očitek, navadno sledi obramba in iskanje napake v drugem. Tako sem lahko kmalu slišala očitek izza njegove obrambne linije, da ga prejšnji dan celo popoldne nisem prišla pogledat na vrt in ga nisem nič vprašala, če bi potreboval kakšen priboljšek ali vsaj kozarec vode. Besede so obtičale v zraku in zamrznile najino razpoloženje, čeprav sva bila trenutek prej oba navdušena nad parom, s katerim sva se tisti večer pogovarjala. Ko sva se odpravljala spat, sem čutila, da mu moram povedati, kaj dejansko pogrešam in da mi ni toliko do pomoči v kuhinji, kot mi je do njegove prisotnosti ob meni … Vseeno se nisem dobro počutila, slabo sem spala in nisem imela potrebe, da bi se stisnila k njemu. Odtujenost je začela stezati svoje lovke po nama. Komaj sem čakala jutra, ko bom vstala in segla po »Svetilki« (Psalm 119,105), ki mi bo pomagala poiskati pravi korak nazaj v najino edinost. Najprej sem v svoj zvezek zapisala svoje občutke in se čudila, da je jeza še

Družina in Življenje

vedno v meni. Nisem bila zadovoljna sama s seboj, ne s svojim počutjem, ne z njim. Še vedno sem se spraševala, kako mu ni jasno, da bi kljub trdemu delu zunaj lahko nesel svoj krožnik z mize. Bila sem trdno prepričana v svoj prav in sem si govorila, da ima tudi moja jeza domovinsko pravico. Zavedala sem se, da sem jezna zaradi nepomembne stvari, saj sem brez kančka jeze že večkrat vse pospravila za mnogimi ljudmi, ne le za njim. Še danes ne vem, kaj me je takrat tako ujezilo. Mogoče je bil samo občutek, da je vredno le njegovo delo, moje pa ne. Spet je prihajala na površje moja slaba samopodoba. Počutila sem se, kot da je on s tem razvrednotil mene in moje delo, hkrati pa sem bila prepričana, da niti s kančkom svojih misli ni na to pomislil. Kakorkoli že, upala sem si priznati svoje občutke in jih poimenovati ter tako sprejeti svojo trenutno realnost. Že spet! In sram me je tega! Čistka v srcu Vedno znova sem Bogu hvaležna za Njegovo besedo, ki mi pomaga vsako jutro narediti red in čistko v mojem srcu. V veliko pomoč mi je zapisovanje mojih občutkov v zvezek, saj na ta način lažje prepoznam stvari, ki ovirajo moje polno, veselo in smiselno življenje. Pred Bogom mi ni treba skrivati lastnega počutja, tudi jeze ne. Saj dobro vem, da Bog ljubi iskrenost in ponižnost in da me On vedno sprejema, ne glede na moje počutje. Kako odrešilno je to spoznanje! Me pa Božja beseda večkrat preseneti s svojo ostrino in jasnostjo. Tako je bilo tudi tega dne: »Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj v občestvu in kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas« (1 Janez 1,8). Bog je torej luč in v njem ni nobene teme. Jaz pa spoznavam, da kadar sem jezna, nisem »v občestvu« s svojim možem! Razmišljala sem naprej.

25

Psihologi trdijo, da je prav, da damo vsakemu čustvu svoje mesto, ker ga le tako prepoznamo. Vendar Bog tudi glede jeze daje jasna in kratka navodila: »Gospod je rekel Kajnu: ‘Zakaj se jeziš in zakaj ti je upadel obraz. Ali ga ne boš vzdignil, če delaš dobro? Če pa ne delaš dobro, greh preži nate pri vratih. Njegovo poželenje se obrača proti tebi, a ti mu gospoduj.’« (1 Mojzes 4,6–7) Z drugimi besedami, če je prav, da se razjezimo, je tudi prav, da se jeze lotimo zelo hitro, sicer je posledica jeze lahko že greh. Takrat pa ji več ne moremo gospodovati. Ko torej jezo prepoznamo in si jo priznamo, je najpomembnejša faza že za nami. Jeza je namreč čustvo z največjim nabojem, zato se je lotimo, predno prestopi v neobvladljivo fazo. Tudi zatajena jeza, ki se kaže predvsem v zamerah, je greh. Današnja Božja beseda je zame zelo zgovorna. Pouči me, da ne morem biti v prijateljstvu z Bogom, na brata (moža) pa se še vedno jezim. Hoja za Jezusom namreč pomeni upoštevanje in uresničevanje Njegovih navodil. Šele poslušnost Njegovim besedam me vodi k medsebojnemu spoštovanju in sprejemanju, kljub mojim/najinim napakam in pomanjkljivostim. In le to je pot do najine edinosti. Kadar pa se raje oklepam svoje jeze in svojega prav, Jezusova kri, ki teče, da bi mene očistila vsakega greha in krivičnosti, teče mimo in teče zaman! Skrivnost življenja v obilju je torej priznavanje lastne nepopolnosti, ranljivosti in grešnosti. Prav zato je tako neizmerno velik privilegij, da smemo in moremo poznati Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Ob vsem tem mi je še dano spoznati, da priznavanje lastne nemoči in ranljivosti le ni tako težko, kot se je zdelo na začetku, in da ta pot ne vodi le do najine edinosti, pač pa tudi do lažjega sprejemanja napak in grešnosti drugih. To pa je že predokus življenja v obilju, kajne! ● Vilma


Družina in Življenje

Hrepenenje po neskončnem poletju

Foto: Freepik

26

Bil je eden zadnjih vročih avgustovskih vikendov, ko sva si z ženo uspela izboriti 30 ur zgolj zase – od sobote opoldne do nedelje zvečer so otroci ob pomoči sorodnikov (hvala J) prvič ostali sami doma. Zakasnelo darilo drug drugemu ob obletnici poroke.

N

isva šla daleč, zgolj do Dolenjskih toplic, vendar je bilo tistih nekaj ur neizmerno lepih. Veliko sva

se pogovarjala, načrtovala prihajajoče šolsko leto in resnično uživala. Prav posebej se nama je vtisnila v

spomin večerja, ki sva si jo privoščila na priporočilo prijateljev. Šla v Oštarijo in naročila pet hodni meni. Priznam,


Živeti s Svetim pismom

zame je bilo prvič. Nikoli doslej se mi ni zdelo vredno nameniti toliko časa in tudi denarja prehranjevanju, tovrstno “masterchef ” početje se mi je zdelo celo nekoliko dekadentno. Zdaj pa sem v tej večerji, ki sva ji namenila več kot tri ure, videl nekaj več. Za začetek naju je prisilila, da sva brez motenj sedela drug ob drugem dooolgo časa in … se pogovarjala. Kaj pa sva hotela drugega? J Ob izjemnih in zares domišljenih kombinacijah okusov sem se zavedel, da gre resnično za obliko umetnosti. Kuhar, lahko mu torej rečemo kar kulinarični umetnik, zelo natančno ve, kakšen vtis bo njegova umetnina pustila v razstavnem prostoru – brbončicah njegovih gostov. Ko sva po dobri uri in pol na primer ugotovila, da sva že nekoliko utrujena in se vprašala, kako bova zdržala do konca, nama ravno v tistem trenutku natakar ponudi poživitveni sorbet. Zadetek v polno. In ko je naposled ob koncu obroka sledil veliki finale – čokoladna torta z moussom, figami, borovničevim prelivom ter ajdovim drobljencem – in sem prav počasi užival v vsakem grižljaju, sem si zaželel, da bi kulinarični užitek trajal večno. Lepo poletje ni (bilo) dovolj Močno hrepenenje, da bi lepa doživetja tega poletja, kakršna je bila omenjena večerja z ženo, morje s prijatelji, teden duhovnosti v Veržeju, obiski bazena in pikniki trajali vsaj pol leta, če ne kar za vedno, me je v tem poletju ujelo prav pogosto. Večkrat sem se zalotil, da se trudim ujeti, doživeti, »iztisniti« vso lepoto trenutka in jo zavestno “doživeti na polno”. Kako pa je bilo kaj z vami? Se vam zdi, da ste naužili poletja? Da ga je bilo dovolj, da ste si povrnili moči, ki jih je izpila epidemija? Če sklepam iz opazovanja odzivov družin, s katerimi sem se srečal, ter spremljanju zasedenosti kampov in drugih turističnih kapacitet, je bila letos želja iti ven in uživati svobodo

Družina in Življenje

poletja pri večini ljudi nenavadno močna. Prijatelj mi je priporočil poslušanje podcasta avtorja knjige Divji v srcu Johna Eldredge-a, ki je v tem vse-svetovnem pojavu prepoznal nekaj pomembnih trendov. Prvi je zgoraj omenjena želja, oz. hlastanje po tem, da bi se naužili vsega lepega in je nekaj, kar se je v zgodovini že dogajalo. Natančneje, natanko pred sto leti v dvajsetih letih 20. stoletja, ki so postala znana kot »divja« leta. Takrat si je svet skušal opomoči od neizmerne travme prve svetovne vojne, ki ji je sledila še epidemija španske gripe. Ko sta ti dve veliki preizkušnji minili, so ljudje skušali »požreti« vse lepote tega sveta in tako je bilo na zahodu celo desetletje zaznamovano z zabavami, zapravljanjem in posvetnimi užitki. Če se želimo kaj naučiti iz zgodovine je jasno, da po tej poti ne želimo iti. Vendar pa je nauk za nas tu še dosti globlji. Priznajmo si že vendar... Neskončno pomembno je, da si priznamo, da smo tudi mi sami v procesu okrevanja in da je tudi trenutna epidemija z vsemi njenimi podtoni za nas dejansko precejšnja travma. Travma v smislu negotovosti, v smislu spremenjenih medosebnih ter družinskih dinamik, spremenjenega načina funkcioniranja v družbi in tako naprej. Travma, da ob tem, ko so obličja soljudi zakrita z maskami, ne zmoremo razpoznati njihovih občutij in njihovega razpoloženja. Gre za stvari, ki na nas tudi na nezavedni ravni bistveno vplivajo. Ko si to dejstvo priznamo, se seveda (še) ne postavljamo na nobeno od nasprotnih strani. Vendar pa že samo dejstvo, da ti dve strani obstajata, na nas vpliva travmatično. Postavljanje na eno od strani in bojevanje enih proti drugim nam pri tem prav nič ne pomaga. Kako pa je kaj z rezervami? V praktičnem smislu je pri tem priznanju pomembno to, da si ne

27

skušamo zadati vsega, kar smo mislili, da moramo. Vem, kako je z menoj in z vsemi, ki jih poznam. Zdaj, ko je poletja dokončno konec nam (morda) postaja jasno, da smo preveč svojih upov stavili nanj. Obenem smo v “službeno” in šolsko leto ter spremljajoče sestanke in neštete druge obveznosti vstopili “na polno”. Misleč, da moramo in zmoremo vse peljati tako, kot nekoč. Misleč, da smo si poleti odpočili in smo v trenutnem navdušenju pripravljeni začeti znova. Dejstvo, na katerega opozarja Eldredge v omenjenem podcastu je, da smo poleti morda res uspeli pridobiti nekaj malega rezerv. Približno 20%. Do 100% napolnjenih rezerv pa smo še zelo daleč. Rezerve se namreč polnijo počasi. Zato si dovolimo čas. Bodimo prizanesljivi do sebe in do drugih. In ozavestimo dejstvo, da bo pot do popolnega okrevanja še dolga. V tej prizanesljivosti si omogočimo čas zase; čas drug za drug drugega; čas, preživet proč od ekranov; čas, preživet v naravi. Naša duša potrebuje več Obenem pa si priznajmo, da nobena od tolažb tega sveta ni in nikoli ne bo dovolj. Zato ne hlastajmo po njih in ne skušajmo na silo potešiti lakote naše duše, sicer bo razočaranje še večje. Ne, v tej situaciji potrebujemo več. Naša duša potrebuje več in bolj hranljive hrane, ki nam bo omogočila pristno in dolgotrajno rehabilitacijo v globini. Privoščimo si pritok sveže Božje moči. Namenoma se izpostavimo Božjemu – zavestno prejemajmo Božjo moč preko zakramentov sprave (redno, najraje enkrat mesečno) in evharistije, še več časa kot doslej preživimo v prebiranju in premišljevanju Božje besede. Edina, ki zmore napolniti obubožane rezervoarje naše duše je Božja milost. Jezus nas vabi: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek” (Mt 11,28). ● Benjamin Siter


28

Družina in Življenje

Zakonska skupina Gornji Logatec: Povezana skupnost zakoncev, ki se radi smejijo Po temeljnem seminarju na Rogli 2014 sva si zaželela povezati se s podobno mislečimi vernimi zakonci v domači župniji, čeprav zakonske skupine v Gornjem Logatcu takrat še ni bilo. Konec leta 2015 sta nas poklicala zakonca Doljak in zbrali smo se štirje pari. Po treh skupnih srečanjih pa Sare in Bojana ni bilo več in znajti smo se morali sami. Sprva smo se srečevali po domovih, medse smo povabili še en zakonski par in pozneje še enega, po enem letu pa smo se začeli srečevati v domu krajevne skupnosti Tabor, kjer se uradno dobivamo še danes. Veseli smo, da je naš duhovni spremljevalec postal Marko Jeromel, sicer župnik v Šentjakobu ob Savi. V skupini se radi smejemo, ob preizkušnjah posameznih parov, tudi najini, pa so se pokazali blagoslov in podpora skupine, skupna molitev, možnost pogovora. Najini otroci radi vprašajo zlasti dvoje: »A gresta že spet na zmenek?« in »A se že spet na zakonski menite, kako boste vsi enako zafrknjeni pri vzgoji?« In midva veselo prikimava. Korona nam je srečanja malo spremenila, toda povezanost ostaja, zato se veselimo nadaljevanja v jeseni, če bo le šlo tudi v živo. Mateja in Marko Tomazin

Z DiŽ-em sva se prvič srečala na Temeljnem vikend seminarju v Ankaranu, na katerega naju je poslal Mitjev brat. Dokler v naši župniji ni bilo zakonske skupine, tovrstnega povezovanja z drugimi zakonci nisva intenzivneje iskala. Ko pa se je ponudila priložnost, sva z veseljem postala ustanovna člana zakonske skupine. Na srečanjih posebno ceniva možnost, da z ostalimi pari v sproščenem

vzdušju predebatiramo pasti in izzive vzgajanja in skupne rasti. Zaradi priprave na srečanja večkrat tudi sama spregovoriva o temah, za katere si sicer ne bi vzela toliko časa. Veliko nama pomeni tudi, da v preizkušnjah čutiva duhovno povezanost in podporo. Tudi najini otroci so veseli, da sva del zakonske skupine, še posebej so navdušeni nad skupnimi pikniki in izleti. Na letošnjem duhovnem tednu za družine v Veržeju sva jasno začutila, da nisva zgolj del naše zakonske skupine, temveč je s tem naša družina del širšega DiŽ-evega občestva. Fabijana in Mitja Štih

Za zakonske skupine sva slišala že pred selitvijo iz Ljubljane v Logatec pred leti. Ko sva bila še sveža priseljenca, sva se prvič tudi dejansko udeležila srečanja v Gornjem Logatcu, in čeprav je bilo prvič vsaj za naju vse skupaj malce negotovo, sva kmalu videla, da so srečanja prijetna in da je res lepo, ko nas Bog poveže v molitvi na začetku in koncu srečanja. Lažje nama je, ko vidiva, da se z raznoraznimi izzivi srečujejo tudi drugi. Skozi sproščene in ravno prav usmerjene debate nas vodi duhovnik Marko Jeromel, ki se mu iskreno zahvaljujeva za čas, ki nam ga nameni. Posebej pa sva vesela, da so se na širših srečanjih naših družin medsebojno povezali tudi naši otroci! Ana in Boštjan Tušar

DiŽ poznava že dalj časa in strinjava se, da je vloženo delo znotraj DiŽ-a stokrat povrnjeno in blagoslovljeno. DiŽ je za naju kot nekakšen varen otok sredi razburkanega morja življenja,

kamor se zakonci zatekamo vsak s svojimi preizkušnjami in željami po mirni plovbi. Zelo vesela sva bila vabila v zakonsko skupino v Gornji Logatec. Skupina je bila že nekaj časa utečena in hitro sva začutila pozitivno energijo in blagoslov. Tega v skupino prinaša tudi naš duhovni spremljevalec Marko Jeromel, ki v ta namen prevozi kar nekaj kilometrov. In naša Mateja, ki nas v vsakem obvestilu tudi razveseli s kakšno »zakonsko« šalo. Srečanja so v sproščenem domačnem vzdušju, imamo tudi družabna srečanja s celotnimi družinami. Veseli smo, ko so veseli vsi, in žalostni smo, ko so žalostni naši zakonci v kakršnihkoli preizkušnjah. Ogromno, res ogromno nama pomeni molitvena podpora, kakršenkoli drobcen sms podpore, ko nam je težko, in sms veselja in dobrih želja, ko praznujemo, ko se veselimo. Za naju je delo v skupini velik blagoslov in to čutijo tudi najini otroci. Martina in Robert Albreht

Pri naju je bila želja po povezanosti v zakonski skupini živa od poroke dalje. Z velikim veseljem sva se po preselitvi v Logatec odzvala povabilu zakoncev Tomazin v novo zakonsko skupino. Hvaležna sva svojima staršema, da so se na začetku vedno odzvali in poskrbeli za varstvo otrok. Sedaj so najstarejši že dovolj veliki, da poskrbijo za sorojence, in lahko brez skrbi odideva na srečanje. Zelo veliko nama pomeni, da se z ostalimi pari lahko odprto pogovarjamo o vsakodnevnih izzivih, dilemah in preizkušnjah. Zelo nama je všeč, da naš duhovni vodja prepoznava naše potrebe skozi vsebine lekcij in se ne obremenjujemo s časom. Najljubša


Zakonska skupina

Družina in Življenje

Foto: Osebni arhiv

Gašper in Maja Cafuta

Fabijana in Mitja Štih

Ana in Boštjan Tušar

Mateja in Marko Tomazin

Mojca in Boštjan Zajec

Martina in Robert Albreht

pozitivna posledica zakonske skupine pa so »randiji«, saj si drugače ne bi vzela časa za to, čeprav je to najboljša investicija za najin odnos.

Mojca in Boštjan Zajec

Skupini sva se pridružila zadnja. Neko nedeljo pred dvema letoma naju je Mateja po maši povabila na srečanje

29

zakonske skupine. »Pa pojdiva,« sva si rekla, »morda bo pa luštno.« Župnik Marko in vsi pari v skupini so naju zelo lepo sprejeli. Gradivo, ki ga obdelujemo, in pogovori, ki se ob njem razvijejo, nama dajo misliti in mnogokrat se o teh temah pogovarjava še doma. Oba imava srečanja rada, saj se na njih tudi od srca nasmejimo, in čeprav se nama včasih po celem dnevu

ne ljubi od doma, nama na koncu nikoli ni žal, da sva se ga udeležila. Poleg duhovne podpore in še enega življenjskega kompasa sva dobila tudi nove prijatelje. Spoprijateljili pa so se tudi naši otroci. Zakonska skupina je obogatila najin odnos, najina življenja in življenja najinih otrok. Hvaležna sva, da sva del nje. Gašper in Maja Cafuta


Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

30

Gradiva – pripomoček za delo v zakonskih skupinah P oletje in počitniški dnevi se končujejo, naše delo v zakonskih skupinah pa se ponovno začenja. Za nami je leto, ko so bila srečanja okrnjena, na daljavo ali pa jih morda sploh nismo imeli. Srčno upam, da ste se uspeli z zakonskimi skupinami vsaj poleti srečati na kakšnem pikniku, izletu, pri skupni sveti maši. Da ste ohranili in okrepili vezi med vami. Ob začetku novega šolskega leta gradnje odnosov je prav, da rečemo kakšno o gradivih za zakonske skupine. V Družini in Življenju že od vsega začetka za zakonske skupine pripravljamo gradiva. Trenutno poteka prenova gradiv, s katerimi so začele delati zakonske skupine pred 20 leti. Na voljo je 8 letnikov, od katerih sta prenovljena prvi in drugi. Teme letnikov so: Letnik 1 – NOVO: Izboljšajva sporazumevanje (naročilo na: www.diz.si/ gradivo/) Letnik 2 – NOVO: Gradiva edinost (naročilo na: www.diz.si/gradivo/) Letnik 3 – Drug drugemu pomagava

graditi samopodobo Letnik 4 – Sva zares skupaj na poti? Letnik 5 – Starševstvo moj poklic Letnik 6 – Z roko v roki mimo življenjskih čeri Letnik 7 – Otroke vzgajava v veri Letnik 8 – Ljubezen in spoštovanje

Naročila gradiv Prenovljena gradiva (1. in 2. letnik) se naročijo preko spletne naročilnice na DiŽ-evi spletni strani. Gradiva dobite po pošti. Priporočen dar za izvod gradiva je 6 EUR. Za ostale letnike (od 3. do 8. let­ ni­ka) velja, da gradiva dobite v spletni (pdf) obliki pri vaših regijskih voditeljskih parih. Če morda še nimate svojega regijskega voditeljskega para ali ne veste, v katero regijo spadate, se prosim obrnite name: marjeta@diz.si. V pripravi je tudi že tretji (po­polnoma nov – kerigmatični) letnik gradiv, ki pa bo na voljo predvidoma drugo leto, saj je urednica gradiv, naša sodelavka Meta, na porodniškem dopustu.

Pomembno je vedeti Gradiva so pripomoček za delo v zakonski skupini in so še posebej dobrodošla na začetku, ko se skupina šele postavlja in začenja s svojim delom, kasneje pa večina skupin pride do točke, ko vsebine izbira sama glede na potrebe parov. Novi letniki so prilagojeni generacijam, ki prihajajo v naše zakonske skupine. Toda tudi med pari v teh generacijah so razlike. Nekateri so še zelo na začetku svoje osebne duhovne rasti, drugi pa imajo že nekaj kilometrine, si želijo več globine ali več poudarka na Svetem pismu. Zato vas, voditeljski pari, vabimo, da glede na potrebe vaše skupine presodite, ali je na mestu, da poleg obravnavane teme na vsakem sre­ čanju obdelate še npr. nedeljski evangeljski odlomek ali odlomek iz dnevne Božje besede. Res vas prosimo, da na gradiva gledate kot na pripomoček za delo v skupini, pri čemer imate vsa »pooblastila«, da glede na specifiko vaše skupine presodite, kaj skupina potrebuje,


Za voditeljske pare

in temu ustrezno prilagodite vsebino srečanja (tudi izpustite kakšno vajo ali vprašanje ali pa kaj dodate). Ko gradiv zmanjka ... Prej ali slej vsaka skupina pride točke, ko po več letih srečanj predela vse letnike pripravljenih gradiv. Pričakovati je, da je skupina po toliko letih že dovolj zrela in samostojna, da zna sama presoditi, na kakšen način in s katerimi temami bo obogatila svoja srečanja. Nekatere skupine srečanja zastavijo v dveh delih, in sicer tako, da na začetku predelajo en odlomek iz Svetega pisma, par, ki vodi srečanje, pa za vsako srečanje izbere eno temo. Dobra možnost je tudi ta, da skupina dela po knjigi, kot so na primer: Štirje letni časi zakona, Pet jezikov ljubezni, Ljubezen in spoštovanje, ali izbere katero od papeževih enciklik ali vzpodbud (Amoris Laetitiae – Radost ljubezni, Laudato si – O skrbi za naš skupni dom, Fratres Omnes – Vsi bratje). Za vsako srečanje se določi eno

Družina in Življenje

poglavje, o katerem potem na srečanju poodmevate v skupini. Kakovostna gradiva za zakonske skupine pripravljajo tudi na Uradu za družino Nadškofije Ljubljana: https:// nadskofija-ljubljana.si/druzina/ zakonci-in-druzine/zakonske-skupine -oz-obcestva/prirocnik/. Delavnice molitve in življenja za zakonce Skupinam, ki si želijo poglobitve duhovnega življenja in spoznavanja različnih načinov molitve, je na voljo tudi tečaj delavnic molitve in življenja za zakonce. Nekatere DiŽ-eve zakonske skupine so se ga že udeležile in ga toplo priporočajo. Več informacij: https://dmz.si/nasi-programi/za-zakonce/ Prisluhniti potrebam skupine Ko se skupina odloča o tem, po katerih gradivih bo delala, je zelo pomembno, da se o tem pogovorite skupaj. Da naredite refleksijo preteklega leta, si podelite, katere so tiste teme, ki so za

POTREBUJETA UPINO? ZAKONSKO SKUPINO?

31

vas v tem obdobju življenja najbolj aktualne, in sledite potrebam zakoncev v skupini. Ne smemo pozabiti, da so gradiva pripomoček in da je za dobro dinamiko in zaupanje v skupini veliko bolj kot gradiva pomembno to, da se znamo med seboj poslušati in slišati, da smo si v oporo in zgled in da v skupini rastemo, krepimo naš odnos z Bogom in s sozakoncem. Vzpodbuda Toplo priporočamo, da novo šolsko leto v zakonskih skupinah začnemo s skupno sveto mašo (še posebej, če skupne maše v zadnjih nekaj mesecih niste mogli obhajati) in prošnjo za Božji blagoslov. Čas, v katerem smo, je močno vplival tudi na delovanje naših zakonskih skupin in na posa­ mezne družine v njih. Mnoge so dole­ tele preizkušnje na področju edinosti med zakoncema, nekateri zakonci so se oddaljili od župnije in morda tudi od Boga. Maša, zakramenti in moli­ tev so prva pomoč vsakega kristjana. Uporabljajmo jo! ●

ZA VAJINO

ZA INFO IN NAROČILO!


Družina in Življenje

Foto: Matic Jelovčan, Slavko Štern in Marjan Čater

32

Letos kar trije odmiki za moške v divjini Trije odmiki na treh trasah po različnih koncih Slovenije, 28 mož, pet voditeljev, kateheze, ki sta jih navdihovala dva Jožefa, vsak dan sveta maša, preko 120 km poti in okoli 3000 m višine, sledovi divjih živali, Sveto pismo v nahrbtnikih, srca, ki bijejo za Slovenijo, boleče mišice in ožuljene noge, dolge ure globokih pogovorov med možmi, izkušnje spanja v divjini, prijazni in topli domačini, izkušnja Božje milosti, z mislijo na naše družine (biti boljši mož, oče, prijatelj), pogledi na zagorele in prepotene može v smislu ‘rada bi videla, da bi šel tudi moj na kaj takega’, kopanje pod slapovi, učenje moškosti, ki si upa biti ranljiva in podarjajoča, molitev – včasih v solzah … Vse to in še mnogo več so bili letošnji Odmiki za moške v divjini. Vtisi mož Odmaknjen od materialnih dobrin, od domačih, od doma, v neznano z Gospodom in peščico sobratov, somišljenikov, prijetnih mož. S sobrati smo se takoj povezali in spletli močne vezi. Pogovor je stekel že prvi dan in se ni končal do zadnje minute hoje. Vse nas je duhovno povezoval Aleš – Bogu hvala zanj – s svojimi izkušnjami,

trpljenjem, radostmi. Pot je bila čudovita, vredna vsakega koraka in žuljev. Letošnje srečanje mi je pustilo trajno in globoko sled v duši, kar me pomirja in vabi, da sem boljši mož, oče, človek. Biti ponižen, ranljiv, ljubiti, pustiti se ljubiti, slediti Gospodu, se njemu prepuščati, ga slišati; vse to so moji cilji, ki si jih želim uresničevati. Karlo

Rad grem na duhovne vaje, a nerad sedim v zaprti dvorani, zato mi je taka oblika bolj všeč. V petih dneh hoje in bivanja zunaj urejenih mestnih razmer smo se med seboj dodobra spoznali. Hvala za odlične kateheze. Med hojo smo se pogovarjali o osebnih moških zadevah, seveda v zaupnosti. Zaupali smo si težke osebne zgodbe, kar je bila še posebno velika Božja milost. Nato


Dajemo naprej

Družina in Življenje

Podatki in statistika Gorenjska trasa: 115 km, 3750 m višine, 10 mož, voditelj poti Slavko Štern, duhovni voditelj Danijel Golavšek Štajerska trasa: 108 km, 5700 m višine, 8 mož, voditelj Marjan Čater, duhovni voditelj Luka Modic Osrednjeslovenska trasa: 136 km, 2700 m višine, 10 mož, voditelj Aleš Čerin smo zmolili rožni venec s priprošnjo za vse podeljeno. Presenečenja smo doživljali povsod. Bili smo toplo sprejeti, vrata so se sama odpirala, dobri ljudje so nam ponujali hrano, pijačo, prenočišče, pomoč. Med hojo smo zanje in za rane, ki jih je hudi duh zadal ljudem v teh krajih, molili rožni venec. Ko devet mož moli v en glas, je molitev še toliko močnejša. Verjamem, da so ti kraji za nami ostali drugačni, kot smo tudi mi odšli drugačni. K cerkvici na vrhu hriba nam je prijazna gospa ob šestih zjutraj peš prinesla kavo, gospod nam je naslednji dan pustil ključe cerkve, mlada družina nas je gostila na terasi svojega skromnega doma. Večerja, dobrote, sladoled, ki nam ga je pripeljal gospod župnik, spanje pod kozolcem, hrana za na pot, zahvale, molitve, dobre želje. Nepopisno! Veliko je podobnosti med takšnim odmikom in življenjem. Šli smo po svežih medvedovih stopinjah v blatu. Velike nevarnosti v življenju poznam in se jim uspešno izogibam. Bolj nevarne so tiste male, nevidne, kot na primer klopi in mišja mrzlica v naravi. Vem zanje, a jih ne vidim. Vdihavam jih z zrakom. Tudi v življenju je tako. Vsepovsod pa so prisotne Božja milost in neizmerna prijaznost ter toplina vseh, ki smo jih srečevali na poti. Marjan H.

Na odmik sem se prijavil v upanju, da bom doživel naravo in preizkusil svoje telesne zmožnosti. Vedel sem tudi, da kot moški lahko pridem do globljih

spoznanj preko znoja, ko telo premaguje kilometre. Na odmiku sem imel veliko priložnosti, da hodim, hodim in hodim. Z vsakim premaganim korakom sem lahko ne samo razumel, pač pa čutil, da se v meni nekaj spreminja. Možje so mi postali bratje prvi dan. Občutek, da se spoznaš z nekom, ki ti je tako zelo podoben v dobrem in slabem in ti je bil še včeraj kot tujec, je nepredstavljiv. Vsak mož je podaril delček svojega življena ali zbrano poslušanje že od prvega dne naprej, za kar sem iz srca hvaležen Svetemu Duhu. Hvaležen sem za prave moške duhovne vaje. Med odmikom sem

33

prišel do globokih spoznanj, dozorelih odločitev, zaradi katerih sem bližje osebnemu poslanstvu: biti dober mož, dober oče in končno boljši Božji služabnik. Za prav vsak korak, lahek ali boleč, sem hvaležen. V nekaj dneh sem se naučil hoditi z Bogom. Tak odmik bi potrebovalo več slovenskih mož, veliko več. Tako bi spoznali, kakšna je resnična vloga za može. Jože

Kot vse dni od našega odmika sem tudi danes zmolil za vse nas eno desetko. Tako sem vsak dan pomislil na vas in vam zaželel vse dobro v Kristusovem


34

Družina in Življenje

imenu. Še enkrat hvala za vse podeljene misli, besede in tudi za tisto, kar ste storili za druge in tudi zame. Skupnost moških je res nekaj posebnega, hvaležen sem za vse, kar mi je bilo ob tem dano. Ostanite pokončni! Samo

Polni vtisov zaradi moči Božjega delovanja smo se vrnili k svojim lepoticam. Na vsakem koraku smo čutili Božjo prisotnost in dobroto. Verjamem, da nas je tale 5-dnevni odmik za vedno povezal. Ko se srečamo, se objamemo in se spomnimo naših skupnih poti, naših pogovorov, podelitev bolečin in

Zahvala: Hvala, možje, za udeležbo na težki poti – po pokrajini, vase in k Bogu. Hvala vsem voditeljem poti in duhovnim voditeljem: Slavku Šternu, Marjanu Čaterju, Alešu Čerinu, Danijelu Golavšku, Luki Modicu. izkušenj ter tudi dobrote ljudi, ki smo jih na poti srečali. Hvala Bogu za vse milosti, ki smo jih prav otipljivo začutili na poti. Verjamem, da je bilo na poti veliko osebnega razmisleka, veliko novih spoznanj. Verjamem, da je pot, na kateri je bil v središču Bog, močno zaznamovala naše odnose z Njim, z

ženo, z otroki, z bližnjimi, da bodo te izkušnje Boga in najbližje postavile na pravo mesto v našem življenju. Aleš

Kar precej hodimo. Ko prvič snamem gojzarje, opazim žulj, ki ga sploh nisem čutil, tudi gleženj se nekaj pritožuje, telo je prevroče. A sem se odločil, da bom zaupal v Božjo voljo in pri tem vztrajal. Odločil sem se, da bom le premikal noge, eno pred drugo. Pa tako naprej. Neverjetno, kako hitro je minilo teh pet dni. Izkušnje, ki smo jih delili možje na odmiku, so se me globoko dotaknile. Zaupanje, ki je tako globoko, da težko verjameš, da je sploh možno med ljudmi, ki se poznajo šele par dni. Pri možeh čutim neverjetno moč in zaupanje, da Odrešenik vse obrne v dobro. Hvala za »tehnične nastavitve«, da laže spregledam nepomembne cilje in mi pomagajo utirati pogled v bolj smiselno in pomembno. Hvala, Aleš, za organizacijo, za misli, za »očetovsko« skrb. Marjan U.

Odmika v naravo, v samoto, v poglobljeno duhovnost in razmišljanje sem si želel že od začetka prijave. Pričakovanja so se več kot uresničila; poleg omenjenega sem bil deležen blagoslova s super ekipo mož, vsi skupaj pa z gostoljubjem domačinov, lepote domovine, minoritom Danijem, ki nam je vedno dal »glodat kost« iz Svetega pisma. Kljub ožuljenim stopalom in težkim nahrbtnikom so me gor držali vesela družba, pogovori, razmišljanja in molitev. Prepričan sem, da se vračamo bogatejši za izkušnjo velikega prijateljstva v veri in spoštovanju. Aleš


Dajemo naprej

Družina in Življenje

Tak odmik sem želel že nekaj časa, vendar sem bil zmeraj prepozen s prijavami. Bili smo izvrstna ekipa tako rekoč tujcev. Pohodi so mi sicer domači, tu pa je bila še duhovna oskrba minorita Danijela, ki mi je bila tudi zelo všeč. Kombinacija odlične družbe z duhovnikom in odličnim vodjem mi je zares dvignila samozavest in potrdila, da kot mož in oče plujem v pravo smer. Hvala Slavku in vsem možem. Boštjan

Pogosto hodim na peš romanja, a moram priznati, da tako lepih romanj ni veliko. V skupini smo se lepo razumeli in se pogovarjali kot prijatelji. V teh možeh so vera, upanje in ljubezen. Pot je bila čudovito izbrana. Pohvaliti želim tudi duhovno temo, ki je Veliko za hec in čisto malo za res: »Aleš, počakaj, kolega ima težave z žulji.« Aleš: »Dokler ne priteče kri iz čevlja, ni hudega.« Aleš, naslednji dan: »OOOOooooo, kako velik žulj imaš! Kako sploh lahko hodiš?« Aleš, prvi dan: »Tukaj ni demokracije!« Aleš, tretji dan: »Fantje, kaj pravite, po kateri poti naj gremo?«

bila izbrana za to pot: starozavezni in novozavezni Jožef. Vsak dan v našem življenju lahko izbiramo med vero in nevero, med upanjem in obupom, ljubeznijo in sovraštvom. Zagotovo nam bo tudi ta pot v vsakodnevnem življenju v družini in drugod pomagala izbirati pot vere, upanja in ljubezni. Martin

Po zbiranju v Škofji Loki smo se hitro odpravili na pot. Že po nekaj urah smo prispeli na Sv. Ožbolta, kjer so nas po maši za domovino postregli s pijačo in sladkimi dobrotami. Gostoljubje vseh na poti je bilo izjemno. Kot ekipa smo se krasno ujeli, saj se je izkazalo, da smo možje, ki se trudimo za boljši zakon in očetovstvo. Dušan

35

Odmik mi je dal veliko časa za razmišljanje in molitev, kar sem res potreboval. S fizičnim naporom in hojo z nahrbtnikom na ramenih je imel odmik svoj čar, saj nič ni samoumevno v življenju. S perspektive pohodnika sem doživel resnično lepoto naše dežele, kot je nisem še nikoli. Čudovito je, ko se stke bratstvo in ne samo prijateljstvo med udeleženci, naša vez pa je bil Bog. Dominik

Vredno je bilo iti. Zaradi vodene hoje je bilo veliko časa za razmišljanje. Veliko pristnega stika z možmi. Maše ob poti. Možnosti delitve mišljenj. Najbolj pa zaradi novih prijateljev. Zame, za družinskega godca in zapriseženega samohodca, je to neprecenljivo. Stanko

Povabilo za drugo leto V letu 2022 načrtujemo pet odmikov za moške v divjini. Vabimo te, da kar začneš s treningom. Kako? Tako, da hodiš in moliš. Ni časa? Vstani ob 5. uri zjutraj. Takrat ima vsak čas. Ne moreš zgodaj vstati? Pojdi prej spat. Hodi 2–3 ure z 12-kilogramskim nahrbtnikom. Zakaj z nahrbtnikom? Da se rame navadijo in da krepiš mišice. Hodi vedno več: začni s 5–10 km na dan. Vsakič hodi tako hitro, da boš »zašvical«. Za odmik boš pripravljen, če boš lahko prvi dan prehodil 25 km in naredil okoli 800 m višine ter drugi dan to ponovil. Na krajše treninge vzemi s seboj tudi ženo in otroke. Naj »švicajo« s tabo. Kmalu bodo odprte prijave na spletni strani www.diz.si.


36

Dajemo naprej

Družina in Življenje

Poletna pričevanja Po dolgem obdobju, zaznamovanem s pričevanji preko spleta, so naši pričevalci v poletnem času spet okusili lepoto in doživetost pričevanj v živo. Na tednu za družine Aninega sklada v Kančevcih sta pričevala Matjaž in Nina Vidic, na srečanju družin Aninega sklada na Brezjah Aleš in Marinka Čerin, na tednih za mlade na Uskovnici pa smo s pričevalci pokrili kar štiri termine. Pričevali so: Dani in Vilma Siter, Aleš in Marinka Čerin, Marko in Vanja Kocuvan ter Jurij in Jelka Žnideršič. Pričevalci z Uskovnice so se tudi sami vrnili navdušeni nad mladimi, ki so pokazali veliko zanimanja ter postavljali tehtna in zahtevna vprašanja pričevalcem.

deleženci pričevanj so v refleksiji poudarili, da so jih najbolj nagovorile pristnost, odprtost in življenjske izkušnje pričevalcev, ki so – nekateri skozi težke življenjske

preizkušnje, drugi pa tudi brez njih – iskali in našli pot do Boga in drug do drugega. Iz odzivov je bilo razbrati, kako pomembno je mladim pričevati o življenju v zakonu, še preden se tudi

sami odločijo zanj. Naj zaključimo z besedami ene od udeleženk: »Uživala sem v pričevanju zakoncev Siter. Še več takih pričevanj, lepo prosim!« ● Marjeta Bec

Foto: Romarski urad Brezje in donbosko.si

U


Foto: Slavko Štern

Molitev za družine Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Milostno se ozri na družine, da bodo uresničevale tvoj načrt. Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost in z zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje. Ozdravi boleče spomine v razbitih in neurejenih družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo. Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika, ter zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše družine tudi varstvu Marije, Jožefa in drugih zavetnikov. Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem Gospodu. Amen.


38

Dar življenja

Družina in Življenje

Gabrijel Černelič Ta fotografija je uspela šele v 15. poizkusu. Kdor ima fante, ve. Najinim Avguštinu, Ignaciju in Lovrencu se je ob začetku poletnih počitnic pridružil še Gabrijel. Zdaj bo skupinskih fotografij še manj, veselja v hiši pa še več. Srečna Rok in Bogomila.

Izak Grudina »Danes je dan, ki ga dal je Gospod, radujmo se, veselimo se ga …« 25. 7. je našo družino osrečil Izak. Bogu smo hvaležni za ta dar življenja. Mama Mateja, tata Jan, presrečna sestrica Julija in ponosen brat Erik.

Jože Ferenčak Praznik svetega Roka je bil letos za nas še posebej slovesen in nepozaben, saj so tri sestrice dobile bratca Jožeta, ki nosi ime treh generacij. »Velike reči je Gospod storil za nas!« (Ps 126,3) ati Jože, mami Darja ter sestrice Julija, Neža in Ana

Paulina Jurše Po nestrpnem pričakovanju sva 19. avgusta končno le lahko zagledala in stisnila k sebi mali in hkrati največji čudež – najino Paulino. Hvaležna sva Bogu za njeno zdravje in srečo, ki nam jo je prinesla. Ponosna mami Ana in očka Simon


Družina in Življenje

Pavel Čelik Štiriperesni deteljici fantov se je v začetku julija pridružil nov cvet, Pavel po imenu. Hvaležni za nov čudež življenja. Mami Petra in ati Anže

Nejc Čeligoj Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi. (Nejc Zaplotnik) Sredi julija se nam je na naši poti življenja k Njemu pridružil nov družinski član Nejc. Veseli smo te, Nejc! ponosna sestrica Ema, mami Maja in oči Jernej

Klara Gregorc Lanskega septembra se nam je pridružila hčerka Klara. Hvala dobremu Bogu za dar življenja! Petra, Miran in sestrica Ana

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova! Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: marjeta@diz.si.

39


40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

El Shadai (Bog poskrbi) Mislim, da ima vsakdo med nami kakšno izkustvo, kako Bog poskrbi za nas, ko smo v potrebah. Vprašanje pa je, če je to zavedanje v nas dovolj zakoreninjeno, da na Boga in njegovo (po)moč pomislimo, ko smo v stiski, ko se zavemo svoje nemoči in ranljivosti, ko ne vidimo rešitve in za nastalo bolečo situacijo iščemo krivca (običajno zunaj sebe).

B

ogu sem hvaležen, da je zame vedno poskrbel (o tem ne dvomim). Ko sem se napovedal moji revni neporočeni mami, ki je takrat živela v skromni kajži v mali štajerski vasici in je skrbela za svojo nepokretno mamo, verjamem, da sem jo, milo rečeno, zelo presenetil. V tistih časih za ženo, ki si je na stara leta (mama je bila takrat že 40+) »na glavo nakopala« nezakonskega otroka, ni bilo lepih besed. Zlobneži so jo še dodatno poniževali: »No, pa bomo imeli na vasi še enega hlapca!« Mama je bolj verjela Bogu, da bo poskrbel za njenega otroka, kot zlobnim jezikom. In ni se motila. Moje otroštvo ni bilo rožnato. Po smrti stare mame sem moral še ne trileten zapustiti varno mamino naročje, ona pa je morala pri 43 letih s trebuhom za kruhom. Tako sem postal »mali brezdomec«. Nekaj časa sem »gostoval« pri eni teti, nekaj časa pri drugi, eno leto pri očetu in mačehi, ko sem končno pred začetkom drugega razreda spet pristal pri mami. Ona je medtem našla stalno službo v Vojniku, bivala pa je v skromni podnajemniški podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Meni pa vse to ni bilo mar, saj je bilo zame važno le, da sem imel dom, da sem se ob mami, ki je bila sicer stroga, počutil varnega, sprejetega in ljubljenega. Mama je redno hodila k sveti maši in jaz z njo. Sicer pa nisem imel izbire, ker »midva ob nedeljah hodiva k maši«, je vedno poudarjala. Podobno je veljalo za verouk in kasneje tudi za ministriranje. Še danes se sprašujem, kakšna je bila vera moje mame; kako globoka

je bila, da je lahko zdržala vse hude življenjske preizkušnje? Je tudi ona kdaj doživela izkustvo osebnega srečanja z Bogom (o tem mi sicer nikoli ni pripovedovala)? Zase vem, da sem moral na določeni točki življenja svojo otroško vero nadgraditi (jo poglobiti in utrditi). O tem, kako se mi je to zgodilo, sem sicer že večkrat kaj napisal, zato tokrat le na kratko. Vera je odnos Spominjam se, da sem v času študija srečal prijatelja, ki mi je navdušeno pripovedoval o svojih novih spoznanjih glede vere. Povedal mi je, kako ga je prevzelo spoznanje, da vera ni skupek nekih cerkvenih pravil, Božjih zapovedi in prepovedi, da Bog ni nekdo, ki s šibo v roki gleda iz nebes in šteje, koliko očenašev in rožnih vencev kdo zmoli, koliko maš in obredov se kdo udeleži, pač pa je vera ODNOS in je to odnos med dvema osebama: med menoj in Jezusom Kristusom. Priznam, da sem o tem že kdaj prej slišal. Na primer, da so v Bogu tri Božje osebe, da me Bog ljubi …, vendar se me to nikoli ni dotaknilo. Zdaj pa, ko mi je prijatelj povedal, da je Bog Oseba z veliko začetnico, jaz pa oseba z malo začetnico in da ta Bog – Oseba, želi imeti z menoj osebni odnos, me je zadelo. Povedal mi je še, da pri tem ne gre za »kar kakšen odnos«, pač pa za ljubeči odnos oziroma odnos medsebojne pripadnosti, v katerem jaz pripadam Njemu, On pa pripada meni (približno tako kot jaz pripadam ženi, ona pa meni). Ko sem prijatelja vprašal, kaj moram storiti, da bom tudi jaz imel tak

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustano­ vitelj društva DiŽ

oseben odnos z Jezusom, mi je povedal, da se moram sam osebno in prostovoljno (neprisiljeno) odločiti in Jezusa povabiti v svoje srce (tako kot sem se odločil in neprisiljeno izrekel DA svoji ženi). Bil sem takoj za to. Še tisti večer sem Jezusu izrekel svoj osebni DA (pri krstu je zame rekla DA moja botra in teta Neži, ki me je nesla h krstu) in ga povabil, naj me spremlja na vseh mojih poteh, naj bo z menoj noč in dan, naj me vodi in naj mi daje moč. Hkrati pa sem mu obljubil, da bom skrbel za najin odnos, da se bom družil z njim. Nega in skrb Z ženo sva pred kratkim praznovala 43. obletnico najine poroke. Na dan poroke je ona postala moja žena, jaz pa njen mož – postala sva midva. Ko sva drug drugemu izrekla svojo privolitev in si obljubila večno zvestobo, sva se zavezala drug drugemu, da bova skrbela za najin odnos – najin »midva«, ki je najin »prvi otrok«. In podobno kot starši skrbimo za otroke, da ne zbolijo in se ne poškodujejo, sva tudi midva dolžna skrbeti za najin odnos (da ne »presuši« oziroma ne zboli): učiva se pogovarjati, se zaznati, slišati, razumeti, spoštovati, se ljubiti in si biti naklonjena … Skrbeti za odnos z Bogom, kateremu sem se prav tako »zavezal«, je nekaj podobnega. Vsako jutro, ko je dan še mlad, »se napolnim« (kot mobitel) z njegovim Svetim Duhom – za kratek čas se priključim (hitro polnjenje) na njegovo moč. Pri DiŽ-u govorimo o »stotinki dneva« zase in za Boga. Vem, že veste, da je to 14,4


41

Foto: Pixabay

Družina in Življenje

minute na dan (slabe četrt ure). V tej stotinki dneva poskusim najprej ozavestiti, da sem pred Gospodom vesolja (skupaj spijeva kavo), mu povem, kako se počutim in kaj predvidevam, da mi bo dan prinesel, obenem pa ga prosim, naj varuje moje ljubljene domače, moje sodelavce, prijatelje in znance in vse, ki so se mi priporočili v molitev, nato pa preberem še dnevno Božjo besedo in kratko razlago iz knjižice Beseda med nami. Zaključim z molitvijo Oče naš, Sveti angel, O Gospa moja in Tebe ljubim Stvarnik moj. Tako okrepljen grem novemu dnevu naproti vedoč, da nisem sam, da je povsod on z menoj. On, ki me ljubi, zame skrbi in me želi voditi. Križ = vertikala + horizontala Pred kratkim sem prijateljema pripovedoval to mojo zgodbo, ki je na

poseben način »prepletena« z Njegovo zgodbo. In prav ta vidik prepletenosti moje in Njegove zgodbe imenujem »vertikala«, vse ostale odnose, v katere vsak dan vstopam (se z njimi prepletam), pa »horizontala« (odnos do mojih bližnjih: žena, otroci, snahe, zet, vnuki, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedje …). In kadar sta vertikala in horizontala med seboj prekrižani, je to simbol križa – simbol naše vere. Prav zaradi tega križ ni le neko abstraktno znamenje ali nek nakit, ki ga nekateri zaradi mode nosijo okoli vratu, pač pa je simbol našega odrešenja: na križu je umrl naš Gospod in Odrešenik Jezus Kristus, ki je dal svoje življenje v odkupnino za naše življenje. In kadar želimo, da bi Bog na poseben način za kaj ali za koga poskrbel, naredimo znamenje križa, ob tem pa molimo:

»V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« (Tisti namen ali tisto osebo posvetimo – izročimo – Bogu.) Kot skrbnik vertikale in horizontale sem torej dolžan poskrbeti, da sta obe sorazmerno »enako močni«. Kaj to pomeni? Pomeni, da če hočemo, da bo naša horizontala zdržala (včasih so odnosi, v katere stopamo in smo z njimi prepleteni, težki in naporni, nekateri ljudje nam gredo na živce in jih komaj prenašamo …), moramo toliko več časa in naporov nameniti krepitvi vertikale. Kajti močnejša kot je vertikala, boljša in lepša je horizontala ali povedano drugače: boljši in trdnejši je moj odnos z Bogom, boljši in lepši bodo moji odnosi z mojimi bližnjimi. Pa ne pozabimo: El Shadai pomeni Bog poskrbi. ● Dani


42

Družina in Življenje

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec pri Krškem. Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares). Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Malo za šalo malo zares

Gospa pri osemdesetih, še vedno čila in živahna, vstopi v lekarno: – Dober dan, gospod, a imate aspirine? – Seveda, gospa. – Ali imate analgetike? – Vsekakor, gospa. – Kaj pa antirevmatike? – Se razume, gospa. – Kaj pa viagro? – Tudi to, gospa. – Kaj pa gel za hemeroide? – Da, seveda imamo, gospa. – Ali imate zdravila za jetra in proti blaženju težav z žolčnimi kamni? – Vsekakor, gospa. – Imate antidepresive? – Ja, gospa, kaj pa drugega. – Kaj pa za izboljšanje spomina? – Tudi to imamo, gospa. – Kaj pa plenice za inkontinenco? – Tamle na polici, lekarnar že malo s povišanim tonom. – A imate … Farmacevt jo prekine: »Poslušajte, gospa, mi smo centralna lekarna, najbolje založeni smo v vsem mestu, kaj zares potrebujete?« – Ah, veste, konec meseca se bom poročila s 85-letnim Francetom, pa me zanima, če lahko pri vas odpreva knjigo želja?

J Včeraj je v kuhinji eksplodirala plinska jeklenka. Naju z možem je vrglo na dvorišče. Kakšno doživetje! Po ne vem koliko letih sem šla ven skupaj z možem.

J Klemen deset minut prepozno prihiti prvi dan v šolo. Na vratih sreča ravnatelja, ki mu reče: »Deset minut prepozen!« Klemen pa odvrne: »Jaz tudi.«

Naklada: 5500 izvodov. Fotografija na naslovnici: Matic Jelovčan Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760111. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 110. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Ali poznamo koga do obisti? Obisti so staro ime za ledvice, gre za staro poimenovanje, ki pomeni bulo, oteklino v predelu ledij. Če koga poznamo tako dobro, da vemo celo za njegove skrite dele v telesu, potem še danes uporabimo frazem poznati do obisti. Pa se zakonci poznamo tako dobro? Ali poznamo tudi strahove, bolečine, nemoč drugega in ga/jo kljub temu sprejemamo in ljubimo ter ne zahtevamo, da se spremeni zaradi nas? Težko je, v starih časih so mehki deli telesa veljali za nečiste, torej so obisti označevale tudi slabo v človeku, zato frazem označuje zlasti poznavanje napak in slabosti. Toda Jezus nas sprejema v naši nepopolnosti in z našimi smrdečimi napakami vred, pozna nas do obisti, pa nas zato ne obira do obisti ali celo do kosti. Naredimo še mi tako in se sprejmimo – vsak dan znova. Pripravila Mateja Jemec Tomazin


Nadaljevalni seminar

USTVARJENI ZA NEKAJ VEČ Vod dita Danii in Vilma Siter

A V NO IJA! C A K O L

Hotel

26. - 28. november 2021, RIBNO

Prijave: diz.si/seminarji

ali s QR kodo:

Čas je za: OBNOVO NAJINEGA ODNOSA. Pridružita se zakonski skupini: diz.si/zakonska


PROGRAM DiŽ ZA LETO 2021 1.

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju, 1.–3. oktober 2021, hotel Rogla, Rogla (polno, prijave so zaprte)

2.

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju, 15.–17.oktober 2021, hotel Rogla, Rogla (polno, prijave so zaprte)

3.

Tematski seminar Najin odnos do denarja, 22.–24.oktober 2021, Zavod Marianum Veržej, (polno, vpisujemo na čakalno listo)

4

Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več, 5.–7.november 2021, Terme Čatež, prijave (polno, vpisujemo na čakalno listo)

5

Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več, 26.–28. november 2021, Hotel Ribno, Bled prijave na: www.diz.si

Foto: Slavko Štern

POMEMBNO: Pridržujemo si pravico do dodatne omejitve števila udeležencev, spremembe načina izvedbe ali odpovedi seminarja glede na epidemiološke razmere in ukrepe, ki bodo veljali v času izvedbe seminarjev in dogodkov. Prijavljeni boste o teh spremembah obveščeni po e-pošti, ostale ažurne informacije pa lahko spremljate na naši spletni strani. VARSTVO OTROK: Na jesenskih seminarjih zaradi omejitev števila udeležencev ne bo organiziranega varstva, zato otrok ne morete navesti ob prijavi na seminar (izjema so dojenčki). Prosimo za razumevanje. Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (zavihek dogodki/seminarji), kjer boste našli tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@ diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.