3 minute read

Ali sem lahko sam, ali sva lahko sama?

Advertisement

»Malo miru rabim, malo bi hotel biti sam,« rečemo včasih in to je tista samota, ki jo človek potrebuje kot vdih, da gre lahko spet naprej. Ko si starejši, ta vdih potrebuješ še večkrat.

Pride pa čas, kot ga živimo sedaj, ko nam zunanje okoliščine določajo, da smo sami; da sva skupaj samo midva, ker so otroci že odšli. Imava različne obveznosti – delo, skrbi, aktivnosti okoli zdravstvene situacije, a kljub vsemu sva lahko sama in celo osamljena. Zdi se, da naju nihče ne potrebuje – naju ne sme in ne more potrebovati. Pa je res tako?

Morda pa nas le kdo potrebuje, morda je prav, da se damo na razpolago ta mladim, ki so v teh časih še bolj obremenjeni kot sicer. Dobro je, da mladi povedo, kaj potrebujejo, včasih pa je potrebno imeti tudi odprte oči in kar kaj narediti. Res je, da je nekoliko lažje, če si zdrav in nisi več v službi, toda vedno je mogoče biti opora – če ne drugače, pa vsaj v molitvi.

Človek ne more biti sam; tudi dva človeka, ki sta po zakramentu postala eno, ne moreta biti sama. Kristus je namreč s svojim življenjem na zemlji, s svojim trpljenjem in vstajenjem postavil Cerkev kot živo telo, sestavljeno iz malih skupnosti.

To so skupine, kjer si člani zaupajo kot bratje in sestre v najbolj žlahtnem pomenu besede, kjer so drug z drugim odkriti in si dovolijo biti tudi šibki, da lahko drug drugega podpirajo v rasti in edinosti. Kristus je vedel, da potrebujemo drug drugega ravno zato, ker smo grešni, ker padamo in dobro je, da je ob nas kdo, ki nam pomaga, da spet lažje vstanemo. Biti v skupnosti je določena obveznost, včasih tudi napor, hkrati pa močna spodbuda.

Čas pandemije pa je takšen, kot bi nam hotel reči :»Ne, ne boste se družili, saj se ne smete, saj se ne morete …«. Bog nam je dal v vseh teh letih, ko smo se lahko po mili volji zbirali, v roke orodja, ki nam pomagajo, da prestopimo tisto »ne gre, ne da se …« in se povežemo s sliko in besedo – pravzaprav v živo.

Tudi e-skupnost je skupnost

Spomnim se, kako je bilo, ko sva midva z Ivanom že imela prve 3 otroke. To je bilo približno 35 let nazaj. V hišo smo dobili telefon. Ne mobitel, klasični telefon. Poklicala sem svojo mamo in rekla: »Ugani, od kod te kličem!« Do takrat sem jo lahko kdaj poklicala zgolj iz službe ali kakšne telefonske govorilnice. Ko sem jo lahko poklicala kar iz naše hiše, se mi je zdelo, da smo sedaj pa res povezani.

Danes imamo na razpolago še bistveno več orodij za ohranjanje povezanosti. Nama ta orodja omogočajo biti v skupini in midva lahko rečeva, da imava res lepe izkušnje. Tedensko se srečujemo z neokatehumensko skupino, v kateri so mnogi, tudi zelo mladi člani in vedno se nekako znajdeva, naj bo na zoomu, teamsih, skypu … Skupaj se dobimo ob Božji besedi, odmevih nanjo, prošnjah. Kaj nama torej skupnost pomeni? Po vsakem srečanju res čutiva Božjo bližino – kot pravi Jezus: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi …« Čutiva tudi to bratstvo, o katerem govori Gospod, kjer ni tako pomembno, ali si mlad ali starejši; ali si sam ali v dvoje.

Če v skupini doživimo zaupanje in lahko podelimo svoje izkušnje, padce in vzpone, če lahko skupaj molimo h Gospodu, je to zelo močna opora na poti; posebno takrat, ko ni vse samo lepo. Nama ta srečanja tudi pomagajo, da lažje odpuščava drug drugemu. To nama daje tudi gotovost, moč in veselje v najinem odnosu.

Vesela sva, da sva še kolikor toliko zdrava, da nam je Bog dal virtualni svet, da se povezujemo, da nam je dal možnost v skupnostih poslušati Njegovo besedo in vedno znova naravnavati svojo pot v pravo smer. Pot ni nikoli dokončana, dokler smo na tem svetu. Zato Bogu hvala tudi za te posebne čase – On že ve zakaj. ● Marija Halas