10 minute read

Samopostrežna polnilnica

Kako hitro se tvoj mobilnik izprazni oziroma kako pogosto ga polniš?

S tem vprašanjem se danes srečujemo že skoraj vsi, saj le redki nimajo mobilnika. Ker govorim iz prakse, poznam odgovor in vem, da je pogostost polnjenja v največji meri odvisna od uporabe oziroma Dani Siter, z ženo izkoriščenosti mobilnika. Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

Advertisement

Če ga uporabljamo več kot le za da malo že, ne pa premočno. Zakaj presežna danost, ki potrjuje, da smo nekaj klicev na dan, če uporab tako mislim? Vem, glede na razmere v ljudje krona stvarstva. V odnosih ljamo tudi mobilne podatke, omre državi in v svetu je v vseh nas prisoten spoznavamo sami sebe in drugega. žne povezave, fotoaparat, kalkulator, strah, da bomo zboleli in potrebovali V odnosih lahko rastemo, zorimo in svetilko in še kaj, se baterija hitreje bolnišnično nego. Pri nas smo že doži rodimo dobre sadove, ali pa zastajamo, izprazni in je potrebno bolj pogosto veli »obisk korone« v blažji obliki in je se sušimo in celo umiramo. Odnos, polnjenje (recimo vsak dan oziroma minilo. Sedaj smo hvala Bogu vsaj za ki ga imam s svojim bližnjim, največ vsako noč). Pa ne želim razpravljati o nekaj časa vsi »prekuženi«. pove o meni samem. Pove mi, ali je mobilnikih, ki jih je danes res veliko Sicer pa na nas ne pritiska le odnos z dotično osebo zame naporen, na trgu in nam nudijo veliko. strah, pač pa se preko javnih medijev me izčrpava (prazni mojo notranjo

Premišljujem namreč o tem, kako ustvarja tudi pritisk zaradi ukrepov, ki baterijo), ali me krepča, gradi, opoguje naše življenje podobno mobilniku. nas omejujejo. Vsaj jaz imam občutek, mlja in razveseljuje. In vedno imam na Naše življenje danes ni več tako pre da lahko vsak, ki ima pet minut časa, izbiro: ali bom ta odnos negoval ali pa prosto, kot je bilo še nedolgo tega. neusmiljeno kritizira vlado, ki je zaradi se ne bom zmenil zanj. Današnja »raba življenja« je postala skrbi za naše zdravje prisiljena uvajati Zanimivo je dejstvo, da danes v zelo intenzivna. Vse, kar se z nami in vedno strožje ukrepe. Vsi vemo, da ni večini primerov odnose jemljemo okoli nas dogaja, zahteva »vzdržljivo tako, kot je bilo in kot smo bili vajeni. kot nekaj samo po sebi umevnega, da baterijo«. Trenutno res nimamo vsega (kon vanje vstopamo »nezavedno«, da si certi, športne prireditve, druženje v največkrat mislimo, da tako pač je, da »Nujne potrebe« kavarnah ali bifejih, gledališča, kino drugače ne more biti, da ne moremo Nekoč je bilo življenje bolj umirjeno predstave, fitnesi, bazeni …). Če gre ničesar spremeniti, da so pač eni – tempo je bil počasnejši, bilo je manj mo ven, si moramo nadeti masko, si odnosi (ljudje) bolj naporni, drugi napeto. Ni bilo toliko »vnosov stresnih razkuževati roke, se vzdržati objema manj … Če tako mislimo, imamo informacij« kot danes, ni bilo toliko nja, stiskov rok … Vendar smo lahko delno prav, vendar sam tega ne morem »nujnih opravil« kot danes. Prepričan doma (nismo v vojni, čeprav se doma sprejeti. Osebno sem prepričan, da se sem, da bi bilo vredno razmisliti, ali je »skrivamo pred napadalci«, ki lahko za dober odnos da marsikaj narediti. vse, kar se nam kaže kot nujno, zares ogrožajo naša življenja) in nekateri Res pa je, da nekateri odnosi od nujno. Če dobro premislimo, gre veli lahko delamo od doma. mene zahtevajo več napora, drugi kokrat za umetno ustvarjene potrebe, Je to naporno? Seveda je. Za mar manj. Predvsem pa »težji odnosi« od ki jih sploh ne bi bilo, če ne bi bilo sikoga pa je naporno že samo dejstvo, mene marsikdaj zahtevajo nekaj, kar izdelka, ki prihaja na trg in ga je treba da moramo biti »doma«, da moramo presega moje moči, nekaj, česar sam reklamirati in prodati. Kako prodati? kar naprej cele dneve prenašati svoje ne zmorem – enostavno nimam moči. Tako, da tisti, ki se ukvarjajo s psiho tečne žene/može, otroke, starše … In In to je odpuščanje. logijo reklame, to potrebo po izdelku to še kako prazni naše baterije in je »zavijejo« tako, da ni več nobenega naporno. Odnosi so lahko naporni, Moč za odpuščanje dvoma, ali jaz in ti to res potrebujeva še posebej tedaj, ko jih nismo vajeni V Lukovem evangeliju beremo zgodbo in morava imeti. To je velik pritisk in negovati. Pa smo tam! o desetih gobavcih, ki jih je Jezus hitro »prazni« mojo in tvojo notranjo ozdravil. Vem, znana zgodba. Tisti, baterijo. Kako lahko negujemo naše ki hodimo v cerkev, ali pa celo sami odnose? redno beremo Sveto pismo, smo se s to Odnosi so lahko naporni Odnosi so najbolj žlahtna člove zgodbo že večkrat srečali, pa je morda Kako pa korona prazni moje in tvoje kova dobrina – so neprecenljivi dar »šla mimo«, ali z drugimi besedami: notranje baterije? Moja izkušnja je, Stvarnika in so v samem bistvu tista ni se nas dotaknila (vsaj mene se ni).

Tokrat je bilo drugače. Lahko rečem, da se mi je, ko sem prebiral razmišljanje v Besedi med nami (BMN), odprlo novo poglavje oziroma novo razumevanje te zgodbe. Postalo mi je jasno, kaj se je z gobavci v resnici zgodilo in kako ta zgodba mene danes, v tej situaciji, v kateri sem, nagovarja.

Najprej me je zadela misel, ki pravi: »Krščansko življenje vključuje hojo k Jezusu in nato poslanstvo v svetu«. Ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu, je »padel na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval« (Luka 17,16). Mislim si, da si je ta srečni človek v tistem trenutku najbolj želel, da bi lahko ostal pri Jezusu, da bi lahko hodil z njim. Vendar mu je Jezus rekel: »Vstani in pojdi!« Zaupal mu je poslanstvo: pojdi in pripoveduj ljudem, kaj ti je Bog storil, kako te je očistil in osvobodil.

Gobavec v tej zgodbi se ni očistil sam, saj ni imel te moči. Gobavost je bila v tistih časih hujša, kot je danes korona. Gobavci so bili izobčeni iz družbe – tudi iz lastne družine. Gobavci so morali nositi napis »NEČIST« oziroma so morali, če se jim je kdo približeval in bi se naj z njimi srečal, kričati: »Nečist!«

Tudi mi, kot je bilo rečeno, večkrat nimamo moči, da bi se sami »očistili« oziroma da bi osebi, ki nas je hudo prizadela, odpustili. Počutimo se ranjeni, prevarani, izigrani, nezaželeni – kot da sploh ne bi obstajali, ali pa si mislimo, da si oseba, ki nas je prizadela (in to ne prvič, pač pa že tolikokrat) želi, da bi bilo bolje, da ne bi obstajali … Žal je ta oseba večkrat naš najbližji – mož ali žena, oče ali mama, otrok, prijatelj … Kako boleča in krvaveča je ta rana! Zdi se nam, kot da smo popolnoma izpraznjeni, kot da naša notranja baterija nima niti toliko moči, da bi ob srečanju s to osebo, »prižgala nasmeh«, kaj šele, da bi jo objela, ji rekla lepo besedo, ali celo besedo oprosti.

Zgodba o gobavcih me je poučila, da »Boga vselej zanima moje življenje« (BMN) in da ni nikoli preveč zaseden, da ne bi slišal moje zgodbe in želel, da pridem k njemu.

Polnilnica Božje besede

Vedno bolj spoznavam, da je to prihajanje k njemu POLNJENJE moje notranje baterije. Brez tega res ne zmorem. Preveč me izpraznijo vsakdanje obveznosti in nekateri odnosi, ki so lahko zares naporni in od mene terjajo »močno baterijo«, baterijo, ki zdrži velike napore. Preveč me praznijo tudi okoliščine, v katerih se nahajam.

Kako je z vami, ne vem. Vem, kako je z menoj. Če preveč gledam ali poslušam poročila in razna zavajanja in sprenevedanja zdaj tega, zdaj onega, me to zelo »izprazni« in mi jemlje moči. Nekdo je celo rekel, da ga vse to »zastruplja« in potrebuje detoks.

Zase vem, da s prazno baterijo ne zmorem »prižgati niti lučke nasmeha v mojih očeh«, da vedno znova potrebujem polnjenje. Vesel sem, da je »polnilnica« odprta 24 ur na dan, sedem dni v tednu, da nikoli ni izobešen znak »Danes zaprto! Ni goriva!«

Spoštovani bralec/bralka! Če se tudi tebi zgodi ali dogaja, da ti za nekatere odnose (ljudi) zmanjkuje moči, da ob spominu nanje ali ob srečanju z njimi ne zmoreš »prižgati lučke veselja« v svojih očeh, da se počutiš izpraznjenega/izpraznjeno, te vabim, da v tem trenutku zapreš oči in si v srcu predstavljaš, da si pravkar prišel/prišla na »polnilnico«, kjer piše AGNUS DEI (Jagnje božje, op. a.). Pozor, še to: polnilnica je samopostrežna. Prideš, napolniš in greš. O tem »polnjenju« apostol Pavel pravi: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Filipljanom 4,13). ● Dani

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Mateja Jemec Tomazin (mateja.tomazin@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares). Grafi čna priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5500 izvodov.

Fotografi ja na naslovnici:

Unsplash Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760111. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 110. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo! Zdaj mi je pa dovolj te diskriminacije! Zbirajo se lahko samo ožji družinski člani … Kaj pa mi, ki smo malo širši?

Jakob doma razlaga staršem: »Mami, oči, učitelj je prepričan, da je vsak moj rezultat na testu zaklad.« Starša začudeno: »Zakaj tako misliš«? Jakob: »Pri vsakem rezultatu je zraven narisal X.«

Zaskrbljena starša pišeta učitelju: »Otroka naju sploh ne poslušata, ne sledita navodilom, nočeta opravljati nalog, kaj naj narediva?« Učitelj: »Res? V razredu se nikoli tako ne obnašata.«

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice

Prej ali slej se vsakdo med nami sooči z otroškimi boleznimi. Poleg pravih bolezni, ki jih dobijo naši otroci in nam povzročijo skrbi, od tistih, imenovanih po vrstilnih števnikih (peta, šesta …), do tistih izjemno hudih, ki so preizkušnja naših temeljev življenja, vere in zaupanja v Boga, otroške bolezni v jeziku označujejo začetniške težave, s katerimi se moramo soočiti vsi. Na začetku odnosa je to lahko le način pozdravljanja, poslušanja, morda odlaganja in pospravljanja, pogosto pa prav te otroške bolezni naš odnos zaznamujejo. Kako hitro in dobro jih prebolimo, je odvisno od naše odpornosti, ne le vitaminov, pač pa tudi dnevnega odmerka Božje besede. Tak Vitamin (pisano z veliko začetnico) namreč resnično pomaga, ko za otroškimi boleznimi zbolimo v odraslosti. In, kot je dobro znano, to ni nikoli mačji kašelj. Pripravila Mateja Jemec Tomazin

1.

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2021

E-moški zajtrk, gost Ciril Komotar, 23. januar 2021,prijave po novem letu na spletni strani DiŽ 2. Nadaljevalni spletni seminar Skozi puščavo v svobodo, začetek 19. februar 2021 Zaradi nepredvidljive situacije terminov za seminarje, ki potekajo v živo, tokrat ne objavljamo. Kljub temu pa ohranjamo rezervirane termine za izvedbe spomladanskih seminarjev. Takoj, ko bodo razmere to dopuščale, bomo termine za seminarje razpisali in vas o tem obvestili preko DiŽ-eve spletne strani, e-novic in v naslednji številki revije.