Revija Družina in Življenje SEPTEMBER 2020

Page 1

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , september , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Najina edinost Naš pogovor: Julija Pelc Zgodba zakonskega para: Petra in Nejc Vernik


Duhovna misel

Foto: Unsplash

Kakor je namreč nekoč Bog z zavezo lju­ bezni in zvestobe prišel svojemu ljudstvu naproti, tako sedaj Odrešenik ljudi in Ženin Cerkve pride krščanskim zakon­ cem naproti z zakramentom zakona. In ostane z njimi ter jim daje moč, da bi hodili za njim in sprejemali svoj križ nase, da bi po svojih padcih vstajali, da bi si medsebojno odpuščali, nosili bremena drug drugega (prim. Galačanom 6,2), da bi se “iz spoštovanja do Kristusa drug drugemu podrejali” (Efežanom 5,21) in se ljubili z nadnaravno, rahločutno in rodo­ vitno ljubeznijo. V radostih njihove ljubezni in dru­ žinskega življenja jim daje že tu na zemlji predokus gostije Jagnjetove svatbe:

»Kako bi mogel opisati srečo tistega zakona, ki ga Cerkev združuje, evharistična daritev potrjuje in blagoslov zaznamuje, ki ga angeli oznanjajo in nebeški Oče priznava? Kakšen jarem: dva verujoča, združena v enem upanju, v eni želji, v eni obliki življenja, v enem služenju; otroka enega Očeta, služabnika enega Gospoda! Nikakršne ločenosti v duhu, nikakršne v mesu, temveč zares dva v enem mesu. Kjer je meso eno, je eden tudi duh.« (Tertulijan) Katekizem Katoliške Cerkve, 1642


Družina in Življenje

Kazalo 4 Naloga moža je, da ne izgubi

svojega bistva, hkrati pa dopolnjuje svojo ženo 5 Nama bo sploh kdaj uspelo biti edina? 6 Za edinost potrebujemo pogum NAŠ POGOVOR 8 Julija Pelc: »Dokler sami sebe ne sprejmemo, se ne moremo spremeniti.« MIDVA SVA ZAKON 12 Koristi dolge vožnje STARŠEVSTVO 13 Družina – prva in zadnja varna utrdba ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Biblična kultura spora ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 »Suša« v zakonskem odnosu TA STARI IN TA MLADI 18 Kaj napolnjuje najino življenje, ko otroci odidejo? VILMINA SPODBUDA 20 Na sončni strani srca ZA VODITELJSKE PARE 22 Spet bomo skupaj ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 24 Jernej in Petra Vernik: »Če želiš nekaj, kar bo pravo, se moraš biti pripravljen učiti.« ZAKONSKA SKUPINA 28 Zakonska skupina Čatež ob Savi: »Po poklicih in značaju se razlikujemo, ampak to nič ne ovira našega druženja.« SEMINARJI NAS BOGATIJO 30 Duhovni počitniški teden za družine v Veržeju DAJEMO NAPREJ 32 Odmik za moške v divjini 2020: »Moška duša kliče po taki izkušnji« 34 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 36 Polnjenje baterij 38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Vroča ali mrzla? Meta Halas, urednica

M

orda podobno doživljate tudi vi: pred šolo ali vrtcem, ko srečam kakšno mamico, na pikniku s prijatelji ali v debati na socialnih omrežjih – težko ubežimo temam, kjer sogovorniki stojimo na dveh polih. Danes pa je (ob vseh »korona ukrepih«) včasih že vrsta na blagajni dovolj, da nam nekdo ognjevito postreže s »svojo« resnico. Ob takšnem pripetljaju se običajno v zadregi le hladno nasmehnem, če pa je debata resna pa, pri­ znam, (pre)večkrat le poslušam in … si mislim »svoje«. Tako me je zadnjič zadel evangelij o tem, kako je »brata treba posvariti« (prim. Matej 18,15–20). Naš kaplan je to v pridigi komentiral, kot da smo kristjani pogosto le »kartica ugodnosti« s popusti za druge, katerih račun bomo na koncu morali plačati sami. Auč! A kaj, ko večkrat slišim toliko nasprotujočih si »dejstev« od različnih ljudi, ki jih imam načeloma za razumne. Zato se mi je težko oglasiti: ker računam samo na svojo pamet in osveščenost, ki je sicer pomembna, ni pa nikoli popolna – ne računam pa na Jezusovo obljubo: »Ne skrbite vnaprej, kaj boste rekli, /…/ Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh.« (Marko 13,11). Vem, da resnica ni »moja« in »tvoja«. Je ena in edina. Treba jo je iskati, a tudi znati povedati: ne tako, da si jo lastim, ampak spoštljivo in s pripravljenostjo biti tudi sam o nečem poučen. V Razodetju beremo, da šteje le, če si »mrzel ali vroč«. In to lahko priznamo: vsem glasnim ljudem z enega ali drugega pola je skupno to, da so tako prepričani o svojem prav, da bi bili verjetno pripravljeni dati roko v ogenj za to, kar zagovarjajo. Vsi zelo goreči v vročih debatah. Tudi zakonca sva pogosto dva različna pola. Mož mi je v gorečnosti veli­ kokrat zgled. Čeprav mu ni enostavno, se izpostavi ali pove svoje stališče (v službi, na roditeljskem sestanku …) takrat, ko bi jaz verjetno »zmrznila«. Navdušena nad njegovim pogumom se včasih tolažim s tem, da naju bo morda Bog obravnaval kot »eno« J. Prav o edinosti pa Jezus dalje govori v prej omenjenem evangeljskem odlomku: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih.« Ob tem najprej pomislim na čudež­na uslišanja! A če dobro pomislim, uslišanja za Boga niso čudežna (On je navsezadnje vsemogočen). Kar je pravi čudež, je to, da se dva resnično zedi­ nita. To je očitno težko že v eni sami prošnji, kaj šele v zakonu ali pogledu na svet in njegovo problematiko! Edinost je zelo pomembna za dober zakonski odnos, žal pa si jo preveč­ krat tudi »po svoje« razlagamo. Zato upam, da bodo članki tokratne številke tudi vam odstrli nekaj prave resnice o tej temi in da se zedinjeni srečamo na katerem od naših seminarjev ter »užgemo« kakšno debato.

3


4

Družina in Življenje

Najina edinost: po moško …

Naloga moža je, da ne izgubi svojega bistva, hkrati pa dopolnjuje svojo ženo

T

o ne pomeni, da se mora eden popolnoma prilagoditi drugemu. V zakon stopita dva značaja, z različ­ nima zgodovinama. Hočeta biti sku­ paj. Toda tudi v zakonu mora mož ostati to, kar je, se pravi samostojna oseba s svojimi darovi, talenti, znanji, sposobnostmi. Vse to mora v ljubezni, skrbi in spoštovanju do žene še izpo­ polnjevati, skratka izgrajevati svojo osebnost, da bo svojo ženo ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja. Naloga moža je, da ne izgubi svojega bistva, hkrati pa dopolnjuje svojo ženo, da sta lahko eno telo. Isto velja za ženo. Tako nekako razumem edinost. Morava si dajati prostor za dihanje Kajti edinost ne pomeni, da morata biti ves čas skupaj. Dedci namreč potrebujemo tudi svoj prostor, čas in mir. Pa tudi, če gre samo za dve uri, da si sami, z užitkom pogledamo kakšen pravi moški akcijski film, kakršni so bili npr. prvi Terminator, Predator ali Umri pokončno. Tudi ne pomeni, da mora biti ženi všeč moževa glasba.

Foto: Unsplash

Eno od poslanstev, ki jih vidim v zakonski zvezi, je, da fant in dekle, ki s poroko postaneta mož in žena, zaživita kot eno telo (prim. 1 Mojzes 2, 24) in da globoko povezanost in edinost, ki jo čutita na poročni dan, z Božjo pomočjo še naprej razvijata in negujeta.

Ampak pameten mož bo našel knjige, filme in glasbo, ki so obema všeč. Tukaj pa se začne tisto, kar lahko mož naredi za edinost. Po drugi strani pa tudi žene včasih potrebujejo svoj mir. Kje vidim edinost v najinem zakonu? Izraža se na nekaj načinov. Najprej to, da sva se našla dva iste vere in istih moralnih vrednot. Potem molitev. Nisem ne vem kako pobožen, ampak vseeno molim skupaj s svojo ženo. Skupaj sva molila že kot fant in dekle in potem tudi po poroki. Ko so pri­ hajali otroci, je to postala družinska molitev. Zdaj, ko otroci počasi odha­ jajo, pa spet prihaja v ospredje najina zakonska molitev, pa branje Svetega pisma in stotinka za Gospoda. K nedeljskim mašam rada hodiva skupaj in tudi sediva skupaj. Niti pred­ stavljam si ne, da bi eden od zakoncev hodil k maši v svojo bivšo župnijo. Vsak k svoji maši sva hodila le, ko so bili otroci majhni in so potrebovali varstvo. Vzgoja otrok mi sicer ni šla

najbolje od rok, ampak z ženo nikoli nisva igrala vloge »dober policaj, slab policaj«; v vzgojnih prijemih, kakršni­ koli so že bili, si nisva nasprotovala. Nimava vsak svojega denarja, ampak je »šparovček« skupen. Ali je to zato, ker sva se našla Gorenjka in ban­ čnik, ne vem, je pa to vsekakor krepka kombinacija, ki zagotavlja preudarno ravnanje z denarjem. Zadostuje nama, da sva drug drugemu pooblaščena na bančnem računu. Žena je že kmalu po poroki začela voditi finančne evi­ dence: kdaj kdo od naju plačuje v trgovini in s katero kartico, koliko je še prostega limita, koliko denarja gre za varčevanje, koliko bo trajnikov in položnic, skratka pravcato zakonsko knjigovodstvo. Edinost se kaže tudi v povsem obrobnih zadevah, kot je recimo odnos do nakupovanja. Če se da, nakupujeva skupaj. Ne zdi se mi namreč prav, da samo žena hodi v trgovino, mož pa le nerga, kadar zmanjka piva v hla­ dilniku. Sicer nimam nobenih težav s tem, da bi sam hodil v trgovino. Moški namreč opravi nakup hitreje, če je sam. Samo natančno napisan naku­ povalni listek mu mora žena potisniti v roke, ali pa, še bolje, kar reklamni letak z obkroženimi izdelki. Vendar se mi zdi, da je vseeno bolje, če skupaj nakupujeta. Mož se drži nakupoval­ nega listka, žena pa vidi tudi tisto, kar je doma pozabila napisati nanj. Edinost ima še veliko izrazov. Vsak zakonski par jo odkriva in živi po svoje. Bog pa nas vabi, da jo živimo v besedah, mislih in dejanjih. ● Franci Šinkar


Najina edinost: po žensko …

Družina in Življenje

5

Nama bo sploh kdaj uspelo biti edina? Najlažja pot do edinosti med nama je ta, da bi mož vedno imel zadnjo besedo: “Da, draga!” Bilo bi sebično, a za voljo mojih idej, potreb in želja bi bila vedno složna. To seveda ne gre, ker sem poročena z moškim, ne z nitko na cofku ženinega copatka.

do neki si je izmislil besedno zvezo “edinost med zakoncema”? Nekdo s smislom za humor! Edinost je v SSKJ­ju razložena kot složnost oziroma vzajemnost. Složnost pomeni stanje brez prepirov in nasprotovanj. Vzajemnost pa medsebojna podpora. Kar težko je biti “edin” s svojim zakon­ cem. Pravzaprav se resno sprašujem, če nama bo to kdaj uspelo in ali si tega sploh želiva? Če pomislim, da je del edinosti tudi “stanje brez prepirov in naspro­ tovanj”, se sama pri sebi hahljam in si mislim: “Kaj pišeš te vrstice? Pojma nimaš. Nisi čisto noben zgled.” Prav­ kar sem sinu, ki zaradi vznemirjena pred prvim šolskim dnem ne more zaspati, dovolila, da v posteljo vzame knjigo in potiho bere. Mož pa je prišel v njegovo sobo in slišala sem, kako mu je prepovedal ponočevanje in branje v postelji ob tako pozni uri. Jaz točno vem, kaj misli on (sem preverila, preden pišem naprej J): če ne bo šel spat sedaj, bo jutri težko vstal. Če ne more zaspati v miru, ne bo zaspal niti s knjigo. In moje misli: “V prvi razred greš. Ni se ti treba vzne­ mirjati. Toliko stvari je v življenju, zaradi katerih boš težko zaspal. Kar vzemi knjigo in malo preusmeri misli.” Ista situacija, dva pogleda. Ne na­ pačna, samo drugačna. On izhaja iz svoje izkušnje, jaz iz svoje. Primer je res banalen. In vpleten je otrok, ki sedaj vidi, da starša nista enotna.

Strinjati se v temeljnih stvareh. Prepirati se v malenkostih. Čeprav je šel danes sin spat z neenot­ nimi navodili, se midva strinjava v vseh temeljnih rečeh. In to se mi zdi najpomembnejše. Če se v nečem ne

Foto: Freepik

K

strinjava, ni nič narobe, če se malce prerekava ali godrnjava en čez dru­ gega. Ker bi bilo sila dolgočasno, če bi bila ves čas edina. Mislim, da je glavni cilj edinosti poslušanje. In razumevanje tega, kar je drugi povedal. Če bi mož slišal moj ton glasu, s katerim sem sina želela pomiriti in če bi jaz prej pomislila, da je ura res že pozna za šestletnega dečka, bi morda ravnala drugače. Edinost namreč od mene zahteva, da svoje, večkrat sebične, ideje, želje in potrebe potlačim in dam prostor moževim idejam, željam in potrebam. To zares ni lahko. Kakšna žena moram postati? Odgovor seveda najdem v “navodi­ lih za uporabo” – v Svetem pismu. Idealna ženska v Božjih očeh je opi­ sana v Pregovorih 31, 10–31. Če se zelo pesniško izrazim, je taka žena iznajdljiva, ambiciozna, učinkovita, sočutna, optimistična, skromna, neu­ trudna. Njen “to do” listek pa obsega gospodinjska opravila, poučevanje,

malo marketinga, nepremičnine in, če ji ostane kaj časa, še dobrodelne dejav­ nosti. Svetopisemska žena se smehlja prihodnjemu dnevu. Z nasmehom zre v prihodnost. Hkrati pa je možu podrejena. Idealna, ni kaj! V pismu Efežanom 5 beremo, “Žene naj bodo podrejene svojim možem …” (Efežanom 5, 22) Katera gospa pa bi se prostovoljno podredila možu in mu bila pokorna? Še dobro, da je tudi možem naložena zahtevna naloga: “Možje, ljubíte svoje žene”. (Efežanom 5, 25) Če se jaz pošteno ozrem vase, je to težko, sploh, ker sama vem, da vča­ sih z mano ni lahko živeti J. Prav tu lahko potegnemo vzpore­ dnico – gre za vzajemen odnos. Koliko sem se pripravljena jaz odreči lastnim vzgibom zanj in obratno? Potem lahko računam na to: “In bosta eno meso” (1 Mojzes 2,24). Torej se moram zavezati k edinosti, zato, da naju ne raztrgam. Vadim ponižnost. Vadim skromnost. Potrpljenje. Pa ščepec humorja, da ne postane preveč … zatohlo. ● Meta Zajec Bevk


Družina in Življenje

Za edinost potrebujemo pogum

Foto: Slavko Štern

6

Neki učitelj meditacije je vsakemu od svojih učencev odmeril samo kvadratni meter prostora za meditacijo. Eden od njih se je začel pritoževati, da je ta prostor zanj preveč utesnjen in da ga bo zadušilo. Učitelj mu je odgovoril: »Obstaja skrivnost, s katero lahko rešiš to težavo: Bolj, ko se boš naredil majhnega, toliko večji bo postal prostor.«

D

anes pogosto slišim: »Življenje z njim/njo me je začelo utesnjevati. Počutim se omejen/­a. Dom postaja utesnjen.«

Po zakramentu Kristus daje zakoncema enkratno možnost, da v svojem domu Božjemu načrtu doda­ jata prostor. Čisto zares! To je njuna

poklicanost. Znotraj koordinat vid­ nega sveta dejansko utelešata to, kar je že v nebesih: skrivnost odnosa. Vsa­ kič, ko se pokrižamo, spomnimo na


Najina edinost: duhovni pogled

Ko zakonec odkrije, da mu ni treba biti velik, se začne edinost. skrivnost, da so trije eno. Zakonca pa to nevidno skrivnost naredita utele­ šeno. In zato dejansko dodajata pro­ stor. Zgodi se nekaj podobnega kot v evharistiji. Nebeška edinost postane telesna. V hostiji namreč ne prejmem Jezusa kot posameznika. Prejmem nje­ govo telo, ki smo mi – Cerkev. Odnosi niso več dodatek, naprezanje, trud. Zato se Jezus nikjer ne čuti več ute­ snjenega. Naredil se je majhnega. To je skrivnost nebeške edinosti. Veličasten Bog postane majhen. To je skrivnost Svete Trojice, nebeške edinosti. In ko zakonec odkrije, da mu ni treba biti velik, se začne edinost. Začne živeti evharistično. Skozi odnose Bog lahko dodaja prostor. »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev« (2 Korin­ čanom 5,17). V tej luči čisto drugače gledamo napoved v raju: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mojzes 2,24). Gre za novo stvarje­ nje in ne za, ne vem kakšno duhovno ujemanje. Obstaja le dve vrsti ljudi Tisti, ki se prilagajajo, in tisti, ki se spreminjajo. Seveda, boš rekel, v zakonu se je pač treba tudi prilagajati. Pa še kako. Toda prilagajaš se lahko tako, da se tudi spreminjaš ali pa se samo prilagajaš in morda na primer čakaš, da se bo žena spremenila (nekaj podobnega se dogaja pri meni, duhov­ niku v odnosu do Cerkve. Še dobro, da je ženskega spola J). Kristus se Cerkvi ni prilagodil, ampak jo je vzljubil in zanjo dal sam sebe. »Možje, ljubíte svoje žene, kakor

je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Efežanom 5,25). Za Boga filozofov nekaj nesprejemljivega: Bog se je spremenil. Zakaj se torej ne bi spremenil jaz? Za zavezo in edinost je potreben pogum. Tega pa danes manjka. Okrog hodi veliko herojev in mačov. Toda to še ni pogum od znotraj. Pogum za zavezo. Pogum vključuje hojo v neznano, tveganje in zaupanje. Ko

Mož in žena se ne poročita zato, da bi se ujemala. Poročita se za to, da bi drug drugega ljubila. žena zazna, da se je mož zares odlo­ čil, da jo bo ljubil »ne glede na« in da ne bo več »čakal, da …«, se oddahne. Potem tudi ona lahko postane pogu­ mna na njej lasten način. Nevarna laž Opažam, da se je razrasla čudna kul­ tura edinosti. Pojmovanje skupnega življenja, pri katerem ni več potreben pogum. Samo usklajevanje. Odlašanje s poroko in zunajzakonska skupnost je le eden od sadežev te kulture. Z oseko poguma se gladini približa veliko čeri prikritih strahov. Strah ustvarja posa­ meznike. Strah zase potem z lahkoto izkoristi potrošniški stroj. Nasproti evangeliju, »dobri novici o zakonu«, kot je poslanstvo zakon­ cev imenoval sv. Janez Pavel II., je hudič uspel razširiti nevarno laž, da se morata zakonca ujemati. Od kod ven­ dar?! To je lažniva podoba edinosti. V tej laži ne bomo nikoli razumeli Pavla, ki v Efežanom 5 govori o podrejenosti v Kristusu. Mož in žena se ne poročita zato, da bi se ujemala. Poročita se za to, da bi drug drugega ljubila. To pa

Družina in Življenje

7

ni isto. Ljubezen je tista, ki spreminja. Narava pa išče ujemanje. Ni čudno, da je danes moderno reči, da morata imeti kemijo. Mrtvo kemijo! Nazaj k naravi pomeni tudi nazaj v grob. Kristjani smo se znašli v Kristusu in zato raje rečemo »naprej k naravi«. Narava čaka, da bi po člo­ veških rokah vstopila v odnos, v Kri­ stusa. Pri vsaki maši se to vnaprej zgodi. Kruh in vino vstopita v Kri­ stusa. Narava postane hrana za edi­ nost. In zgodi se nov prostor. Zakonca s svojim vsakdanjim darovanjem delata isto. Kako utesnjeno postane, ko je na oltarju zakoncev le še daro­ vanje brez spremenjenja. In kako dol­ gočasna postane maša, ko smo tam le zaradi darovanja in ne tudi spremenje­ nja. Jezus je kruh vzel, ga blagoslovil, razlomil in dal. Ne gre za nikakršno ujemanje. To je počelo edinosti. In vsa štiri dejanja se zgodijo med zakon­ cema. Kakor je hudič na začetku uspel člo­ veka zapeljati prav z lažnivo podobo o Bogu, nas je s to lažnivo podobo uspel oropati evangeljske novosti in svežine. Zato smo kristjani pri zakonu in dru­ žini marsikje postali le še moralisti. Papež Frančišek je z Amoris Laetitia ponovno obrnil krmilo, da bi zazrti v Kristusa pravilno videli red stvarjenja. Mnogi so pričakovali samo »jasna pra­ vila«, papež pa nas je »potegnil ven« iz ukvarjanja s seboj in nas poklical, da ljudem sodobnega časa kažemo pot evangelija. Če bomo kristjani utesnjeni, ne bomo nikomur pokazali poti. Postali bomo podobni tistemu učencu, ki se je začel pritoževati, da ima za meditacijo le kvadratni meter. Ne pritožujmo se, da nam v tem svetu dajejo vedno manj prostora. Vzemimo to navidezno utes­ njenost kot priložnost. ● Rafko Klemenčič

Prilagajaš se lahko tako, da se tudi spreminjaš ali pa se samo prilagajaš in morda na primer čakaš, da se bo žena spremenila.


8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Julija Pelc:

»Dokler sami sebe ne sprejmemo, se ne moremo spremeniti.« Na tokratni intervju smo povabili Julijo Pelc, psihoterapevtko in gestalt terapevtko, ki je bila letos tudi gostja duhovnih tednov za družine v Veržeju.

Kako pa si se odločila za ta poklic? Za psihologijo sem se odločila v gim­ naziji, ko si še nisem predstavljala samega poklica. Rada sem bila v bli­ žini otrok, sem si pa želela, da moj poklic ne bi bil vezan samo na otroke. In pri tem se mi je zdela psihologija takšna izbira, ki mi nudi oboje. Šele med študijem sem spoznavala, kaj psi­ hologija v resnici je. Največ pa sem se naučila v službi. Začela sem v osnovni šoli, kjer sem delala 26 let. Kar veliko razredov sem »ponavljala«. Potem sem bila nekaj let v zdravstvu, zdaj pa sem na samostojni psihoterapevtski poti, že 6 let sodelujem tudi pri programih varne vožnje za voznike začetnike in za voznike s kazenskimi točkami. Sem tudi supervizorka. Znanja in izkuš­ nje rada prenašam strokovnjakom v

različnih poklicih, rejnikom in bodo­ čim terapevtom. Kakšni vozniki smo Slovenci? Imamo še veliko prostora za izboljšave J. Vsaka nezgoda ima za sabo paleto posledic – veliko (ne)vidnih žrtev, ki nosijo to breme skozi celo življe­ nje. V promet prihajajo vedno nove generacije, ki jih moramo naučiti naj­ prej sobivati v življenju in prevzemati odgovornost zanj, za svoje odločitve,

da lahko potem to udejanjajo tudi v prometu. Zdi se, da nekateri potrebu­ jejo res dolgo učenje v pozno odraslost. Kako pa se na cesti kaže to, da današnje generacije mladih ne prevzemajo več odgovornosti za svoja dejanja, ker za vse morebitne težave poskrbijo starši? Mnogokrat se ljudje jezijo na druge voznike, trobijo, preklinjajo … imajo veliko neustrezne neverbalne

Foto: osebni arhiv

Julija, se nam lahko na začetku na kratko predstaviš? Kdo si, od kod prihajaš? Sem Štajerka, živim pa na Gorenj­ skem. Imam družino, moža in tri otroke. Ena hči je že poročena in jeseni bom postala babica, česar se neizmerno veselim. Imam čudovit poklic. Celo življenje se srečujem z ljudmi, otroki – majhnimi in velikimi – in njihovimi starši, katerim lahko za nekaj časa postanem sopotnica na nji­ hovi poti odraščanja in raziskovanja, kako premostiti ovire, na katere nale­ tijo v življenju. Zase bi rekla, da sem večna učenka, željna dodatnega zna­ nja, poglabljanja razumevanja sebe, da bi bila ljudem lažje v pomoč na njihovi poti samoraziskovanja.


Družina in Življenje

komunikacije, sporočajo: s tabo je nekaj narobe, z mano pa je v resnici vse v redu. Prelevijo se v »policiste v civilu«. Nekateri načrtno izrivajo voz­ nika z voznega pasu, se lepijo na zadek vozila, prehitevajo in na hitro zavirajo – skratka, ko poslušam voznike, ki prihajajo v programe varne vožnje, se včasih sama čudim … Ne smemo pa posploševati na celo generacijo vozni­ kov začetnikov, mnogi med njimi se zavedajo tveganja in pomena prido­ bivanja izkušenj, takšne, ki so »fotri svojemu očetu«, zrelejši od tistih, ki naj bi jim bili za zgled. Prelaganje odgovornosti na drugega je lahka pot, da se ne soočiš s sabo, ampak prevališ svoje slabo počutje na drugega. To je nezrela drža, ki je ne moremo enačiti le z mladimi vozniki, žal je prisotna v vseh generacijah, na cesti, v medoseb­ nih odnosih v družini in drugje. Katera čustvena stanja, bolezni, nas naredijo nezanesljive voznike? Vsi vemo za alkohol in droge. Za varnost sta pomembni kakovostno psihično in fizično stanje. Več, kot je obremenitve v našem življenju, bolj bi morali presojati, ali je varno sesti v avto ali ne. So posamezniki, ki doživljajo vožnjo kot prostor sprostitve. Zelo jezni gredo v avto, da se bodo pomi­ rili. Znano je, da naš razum, ko smo čustveno preplavljeni, ne deluje enako kot takrat, ko smo čustveno umirjeni in spočiti. Primer: zgodba osebe, ki ni nikoli vozila opita, enkrat samkrat, ko pa se je zgodilo, da je sedla za volan opita, je povzročila prometno nesrečo s smrtnim izidom. To je breme, ki ga nosiš celo življenje. Zaradi sicer pomembnega kriznega dogodka se je oseba opila, se usedla v avto … in povzročila niz novih posledic, ki do­­ smrt­no zaznamujejo njo, svojce in pri­ jatelje žrtve in povzročitelja prometne nesreče. Zato je zelo pomembno, da se v življenju naučimo obvladovati stres­ne situacije, imeti strategije samo­ uravnavanja svojih čustev in nadzor nad izbiro vedenja, odzivanja. Tudi ko se ne odločiš, se odločiš!

Kako pa je s starejšimi vozniki? So zelo izkušeni, previdni, in malo bolj počasni. Če ni zdravstvenih ome­ jitev, z izkušnjami še nekaj časa lahko nadomeščajo daljši odzivni čas zaradi počasnejših refleksov. Ko pa pridejo bolezni, je pomembna vloga svojcev, ki naj spodbudijo obisk pri zdravniku in imajo nadzor nad uživanjem spe­ cifičnih zdravil in vožnjo. Res pa je, da večkrat takšna pobuda ni sprejeta z razumevanjem. Izguba vozniškega dovoljenja predstavlja starejšim izgubo samostojnosti, neodvisnosti, mobilno­ sti in zmanjša občutek svobode, kar so vse pomembne psihološke potrebe. Zakaj je med mladimi vozniki toliko prometnih nesreč? Mladi niso najpogostejši povzročitelji prometnih nesreč, je pa le-ta žal naj­ pogostejši razlog njihove smrti. Mla­ dost sama po sebi prinaša poudarjeno potrebo po dokazovanju, tveganju in doživljanju ugodja. Avtomobil je prostor, kjer do tega prideš na lahek način. Če mlad človek nima izpolnje­ nega življenja z drugimi možnostmi, kjer se potrdi in dokaže; da se s prija­ telji zabava na zdrav način, da je pre­ pojen s hormoni sreče in zadovoljstva – tudi prek športa, druženja in hobi­ jev, potem je avto bolj sredstvo do teh ciljev kot cilj sam po sebi. Daniel Sie­ gel pravi, da je od 12. do 24. leta naj­ nevarnejši čas za preživetje, ker v tem času še ni zrelosti, ki se pričakuje od odraslih – zmožnosti samouravnava­ nja, odpovedovanja ugodju, da pred­ hodno razmislimo, preden sprejmemo odločitev o ukrepanju. V tem obdobju deluje psihološki mehanizem nereal­ nega optimizma. Gre za temeljno zau­ panje v človeku, da se bo življenje zanj dobro izteklo. V prometu se to »preo­ bleče« v prepričanje: meni se nesreča ne bo zgodila. Poglej, koliko je »pleha« na cesti, da bi ravno jaz doživel nesrečo … Tako si ti vozniki privoščijo preveč drznosti in zato so tako ranljivi. Če se dotakneva področja vzgoje: starši smo oziroma bi morali biti,

9

zgled svojim otrokom. Kaj moramo starši delati pri sebi, da smo lahko dober zgled otrokom? Poznati moramo sebe, se poglobiti vase. Ljudje se razlikujemo po oseb­ nosti pa tudi po vrednotah, ki jih živimo znotraj nekega družbenega okolja. Prepoznavanje sebe, lastnih prepričanj in vrednot – kako delu­ jemo v svetu danes – nam bo poma­ galo uravnavati same sebe. Človek ima izjemno sposobnost in priložnost zreti v svoje ogledalo (reflektiranje) in opa­ zovati, kako s svojim načinom soobli­ kujemo odnose. Starši in zakonci, ki si vzamejo čas, kot tokrat na duhov­ nem tednu, negujejo prav to veščino in s tem ustvarjajo okoliščine, katerih posledica je boljši odnos in komuni­ kacija, več povezanosti in dopuščajoče avtonomnosti. Na ta način so lahko dober zgled tudi svojim otrokom. Zakaj se izogibamo pogledu vase? Večinoma se začnemo ukvarjati sami s sabo šele, ko gre nekaj v družini zelo narobe. Naši kulturi to ni lastno. Da bi pogle­ dali sami vase in to prenašali znotraj družine in v delovna okolja. Usmer­ jeni smo k nalogam, k cilju. Se ne ustavimo. Če bi se ustavili, bi morda ugotovili, da imamo pomembno vlogo pri tem, da nekaj ne gre tako naprej, kot bi želeli. Lahko ugotovimo, da se sami ne počutimo dobro, lahko smo razočarani sami nad sabo. To niso prijetna čustva. Rušijo podobo o nas samih, kakršno smo zgradili. Ta podoba je lahko nerealna, idealna, lahko pa je celo blizu realnosti, pa tega

Nekateri ljudje imajo željo po boljšem, pa se pozabijo ozreti k sebi. Nekateri pa nimajo želje po napredku in so na istem mestu ter želijo, da se svet prilagaja njim.


10

Naš pogovor

Družina in Življenje

nismo sposobni videti. Menimo, da smo že dovolj dobri. Nekateri ljudje imajo željo po boljšem pa se pozabijo ozreti k sebi. Nekateri pa nimajo želje po napredku in so na istem mestu ter želijo, da se svet prilagaja njim. V odnosih zavzemajo držo: »Ko se bodo spremenili drugi, bom tudi jaz v redu.« V takšnih odnosih je težko vzpostaviti dialog in potrebne kompromise. Ko imajo naši otroci izpade trme ali so zelo žalostni, smo starši v stiski in včasih bi jim najraje ukazali, naj se umirijo. Zakaj to ni prav? Neprijetna čustva otrok praviloma starši doživljamo osebno, kot napad nase. Včasih kdo reče: ne smeš tega jemati osebno. Toda, kako naj tega ne jemljem osebno, če so čustva usmerjena k meni? Vendar se lahko odločimo, da vklopimo razum in si rečemo: to ni osebno proti meni, to je pot otrokovega izražanja. Lahko deluje kot nespoštovanje, je pa izraz potrebe otroka. Če jim ne dovolimo, da

izražajo neprijetna čustva, jih otroci obračajo k sebi in potem v sozvočju z drugimi obremenitvami pride tudi do čustvenih motenj, anksioznosti, depresije, samopoškodovanja … ali pa na drugi strani do prekomerne prijaznosti, da bi dobili pozornost in potrditev. Družine, ki ne spodbujajo pogovora in ne zmorejo reševati kon­ fliktnih situacij, navzven pa ohranjajo držo, kot da je pri njih vse v redu, ki so obremenjene s tem, kaj bo okolica menila o njih, ne zmorejo zagotavljati otrokom ustrezne podpore, ko se ti srečujejo z izzivi odraščanja, reagirajo pa lahko z uporom in neprilagojenim vedenjem. Verjetno je jeza tudi del razvoja? Seveda. Jeza je eno od osnovnih čustev, ki nas usmerja v ravnanje, ukrepanje, da se soočimo z oviro. Nastopa v primeru oviranosti, neu­ godja. Razvojno se pojavi že v sta­ rosti 6–8 mesecev, razvoj se okrepi ob vstopu v šolo, ko sta na vrhuncu razvoja tako jeza kot čustvo strahu.

Lahko se odločimo, da vklopimo razum in si rečemo: to ni osebno proti meni, to je pot otrokovega izražanja. Lahko deluje kot nespoštovanje, je pa izraz potrebe otroka. V uporništvu jo prepoznamo tudi v mladosti. Pomembno je, da ima otrok oziroma mladostnik v tem obdobju na drugi strani dovolj trdnega (in ne togega) odraslega, ki mu nudi oporo. Pri tem discipliniranje ni prava pot. Če ne iščemo kompromisov in vsi­ limo svojo voljo, bo otrok našel drugo področje, kjer se bo upiral. Za starše je najbolj pomembno, da se ne uma­ knejo, da ne bežijo, ampak z mlado­ stnikom zdržijo. Razvojne naloge, ki jih morajo odraščajoči otroci opraviti, so velik posel. Njihov svet čez noč postane nestanoviten, so v neravno­ vesju, polni notranjih konfliktov, ki


Družina in Življenje

se navzven pogosteje kažejo kot jeza, zavračanje, nestrpnost, »sikanje«. Vse to je posledica notranjega viharja. Če starši ostanemo samo na ravni vede­ nja, ki ga vidimo, ostajamo na površini in se zataknemo v konfliktu. Za mlade je značilno, da se zapirajo v svoj svet intimnosti, razmišljanj in čustvovanj. In seveda tudi v svojo sobo. Vrata nji­ hove sobe predstavljajo mejo spošt­ ljivosti med notranjim in zunanjim svetom. Mnogim staršem bo lažje, če se bodo zavedali, da to obdobje mine, da ni nič narobe ne z otrokom in ne z njimi kot starši. Moj nasvet: nikakor ne snemajte vrat s podbojev. Najstnik v stiski se ponavadi zapre, umakne z besedami: pusti me pri miru. Kako naj takrat starši odreagiramo? Spoštujemo njegovo željo ali se mu skušamo približati? Ponudimo svojo pomoč in spoštujemo željo, da mladostnik rabi umik v svoj prostor. Tudi če dolgo ostane zaprt v svoji školjki, spoštljivo pristopimo. Spoštljivost mladostniku pove, da je za nas vreden, pomemben in da ga kot osebo jemljemo enakovredno. V taki situaciji je spoštovanje mladostnika izraz naše ljubezni do njega.

Prelaganje odgovornosti na drugega je lahka pot, da se ne soočiš s sabo, ampak prevališ svoje slabo počutje na drugega.

Če starši ne zmoremo mirne reakcije na stiske otrok, je čustven (tudi jezen) odziv verjetno vseeno boljši kot ignoriranje otroka? Tudi čustven ali manj primeren odziv je vseeno boljši kot ne-odziv. Vselej imamo možnost, da ga popravimo. Naš odziv nudi otroku odboj, v kate­ rem vidi sebe in se čuti v stiku, ki lahko, tudi če ni dober, omogoča potencial, da se pogovarjava naprej. Če ni stika, dotika, ni odnosa. Brez odnosa pa ni napredka. Ljudje hrepenimo po stiku z drugimi. Biti prezrt je zelo boleče. Če te tebi najpomembnejša oseba vztrajno ne vidi, je to globoka rana, ki jo je težko zaceliti. Spregledan otrok se nauči, da se lahko zanese samo nase in da življenje v odnosu z drugimi ljudmi ni varno. Tak otrok in kasneje odrasel hrepeni po ljubezni, sprejetosti, je vse­ skozi na preži, ostane v senci in lahko postane predmet zlorabe. Kakšna je razlika med sočutnim starševstvom in permisivnostjo? Primer: Otrok si pred kosilom zaželi bombon. Ker mu ga ne damo, znori in se vrže po tleh. Permisiven starš bo takemu otroku takoj dal bonbon in čez 10 minut še enega, samo da se otrok umiri. Sočuten starš bo opazil otrokov bes, kar ne bo težko J in bo ta čustva poimenoval: vidim, da si jezen, kaj bi rad? Če je otrok dosto­ pen za pogovor, se bo izrazil in starš bo slišal njegovo željo in potrebo, mu dal vedeti, da razume njegovo željo, ampak bo hkrati povedal, da je čas kosila in da dobi bombon lahko po kosilu. Sočutno starševstvo pomeni, da se ustavimo, nagovorimo reakcijo otroka, jo prevedemo v potrebo, sprej­ memo njegova čustva in postavimo okvir, kdaj bo ta potreba morda lahko uresničena. Pri tem je pomembno, da otroka ne kaznujemo zaradi nje­ gove reakcije (izpad trme). Posledica je že to, da ne dobi bombona, glede načina komunikacije, pa mu umir­ jeno rečemo, če lahko ponovi, ker ga ne razumemo dobro. Na ta način pomagamo otroku uravnavati čustva,

11

pomeni pa tudi, da jih moramo naj­ prej tudi sami pri sebi. Smo starši lahko sočutni do otrok, če nismo sočutni do sebe? Starši smo lahko sočutni do otrok, pri čemer ni nujno, da smo enako soču­ tni tudi do sebe. Gremo prek sebe za otroke, sami do sebe pa smo lahko še pretirano kritični, nestrpni. Narobe pa je, kadar svoje neuresničene načrte skušamo uresničiti skozi svoje otroke ali ko tisto, kar čutimo sami do sebe, očitamo svojim otrokom. Sočutnost je pomembna sestavina kakovostnih medosebnih odnosov, ki se je bodo otroci učili od nas odraslih, zato je pomembno, da smo sočutni, blagi in dopuščajoči, sprejemajoči do sebe in da znamo začutiti drugo osebo, se vživeti v njeno situacijo in se odzvati z dopolnjujočim, komplementarnim čustvom, dejanjem. Ljudje radi bežimo od negativnih čustev, se ne želimo soočiti z njimi, jih sprejeti kot del sebe. Zakaj? Negativna ali neprijetna čustva so z vidika preživetja pomembna, saj so varovalka. Dajejo informacijo o neki nevarnosti ali o tem, da nekaj potrebu­ jem, pa tega ne dobim. Pomagajo nam, da začnemo razmišljati o spremem­ bah. Tudi v odnosu je to pomembno. Neprijetna čustva ali kritiko je treba sprejeti, se o njih pogovarjati in raz­ mišljati, kaj lahko naredimo, da bi bilo drugače. Govorijo o nekih neza­ dovoljenih potrebah, pričakovanjih, ki jih morebiti drugi niti ne pozna. Ko poznamo in sprejmemo svoje pomanjkljivosti, imamo možnost, da rastemo. Dokler sebe ne sprejmemo, se ne moremo spremeniti. Draga Julija, hvala za vse podeljene misli in vpoglede. Verjamem, da bodo naši bralci našli nekaj zase v teh vrsticah in upam, da se naše poti še kdaj srečajo. ● Pogovor sem pripravila, Marjeta Bec


12

Midva sva zakon

Družina in Življenje

P

ar ur vožnje do letovišča vsako leto pride ravno prav za dobri stari angleški rock. Vsaj po navadi je veljalo to tiho pravilo. A edina konstanta v življenju so spremembe, zato po nekaj kilometrih, ko otroci zaspijo, utišava Freddieja, Micka, Johna in Paula ter raje poiščeva kakšno predavanje. (Ne vem, zakaj mi po uvodu sili v misli tisti vic: Kakšna je razlika med pravim moškim in copato? Moški kuha slive za šnops, copata pa za marmelado J.) Čeprav mi na začetku menjava standardov ni najbolj sedla, sem danes hvaležen, da sva jo naredila. Čas vožnje je dobro modro izkoristiti, gre za ure, kjer dobijo priložnost teme, ki v vrvežu vsakdanjika ne najdejo svo­ jega mesta. V avtu jim pač ne moreš ubežati – ne samo v metaforičnem smislu. Večinoma izbereva predava­ nja o vzgoji in odnosih, ti dve nalogi jemljeva za prednostni. Tako sva naletela na predavanje pokojnega Bogdana Žorža, ki je razla­ gal o vzgoji za kritičnost. Neverjetna spoznanja! Najprej nama je pojasnil dva pojma, ki jima nisva pripisovala večjih pomenskih razlik: kritičnost in kritizerstvo. Kritika namreč vodi in usmerja želja po resnici, odprt in pripravljen je na odkrivanje ter prepo­ znavanje napak v svojem življenju. Tak človek dvomi in išče. Kritizerja pa resnica ne zanima, ker

jo poseduje. Vse, kar ni v skladu z nje­ govo resnico in kar ne prinaša ugodja, brezpogojno zavrača. Zanima in vodi ga sla po moči, ki je močan polnilec takega vedenja. Obenem je tu prisotna tudi nepripravljenost za priznavanje lastnih napak. Se vam odvrti kakšno ime, ko pomislite na ljudi v svojem življenju? Meni so se vrtela kot na ‘tro­ tel bobnu’. Kritikov sem poznal malo, a enega dobrega: sebe. Danes se tolažim, da bi tudi sam prišel do spoznanja, da tako razmišljanje ni značilno za kritika, za katerega se tako rad izdajam. V avtu mi je to resnico takoj povedala Ines. Najini otroci, kritiki Ko sem začel poučevati, sem bil pre­ pričan, da bom spremenil svet. Če ne sveta, vsaj sistem; če ne sistema, pa vsaj ureditev šole – in to v nekaj mese­ cih. Ničesar in nikogar nisem spreme­ nil – vsaj ne v taki meri. Videl sem, da bom spreminjal, če bom najprej začel pri sebi, kajti samo tako lahko upam, da v kom zasadim kal, ki mu bo v raz­ mislek. Tako se začnejo spremembe in prej, ko prideš do tega spoznanja, manj stresno je. Tako spreminjamo v vseh vlogah, ki jih igramo na tem svetu, še posebej kot starši. Kako torej vzgojiti kritičen um? Začne se z zapovedmi in prepo­ vedmi. Otrok mora poznati meje, saj ne more govoriti o prestopanju mej

Foto: Freepik

Koristi dolge vožnje

drugih tisti, ki jih sam ne pozna. Isto­ časno mu je treba zgodaj nuditi mož­ nost, da išče, in možnost, da dvomi. Ko otrok začne govoriti in spraševati, je zelo pomembno, da mu znamo dati nepopolne odgovore. Ta ugotovitev je bila posebej skeleča zame, kajti kako naj me otrok spoštuje, če mu ne znam znanstveno pojasniti vsake malenko­ sti? Nič hudega ni, če mu priznamo, da nečesa ne vemo ali ne poznamo. Saj veste, katero vprašanje in kateri odgovor sta najbolj neumna? Tisto vprašanje, ki ga ne zastavimo, in tisti odgovor, ki si ga izmislimo. Zadeva ni preprosta, v skušnjavo nas že vlečeta dva enostavnejša vzgojna modela: vzgoja v slepi pokor­ ščini, s katero otroku lomimo hrbte­ nico in ga vzgajamo za naivnost, ter permisivna vzgoja, ki že nekaj let kaže, kakšna polomija je v praksi. Ob izvozu za Kranjsko Goro sem si želel, da bi dopustovali kje dlje. Res sva bila ponosna na kakovostno izko­ riščen čas vožnje, a sva morala ohla­ diti glave, kajti napake v vzgoji, ki jih delava, pogrejejo duha in telo. Prižgala sva nazaj stare dobre hite. Bogdan naju je soočil z izjemnimi resnicami in pomislila sva, kako dobro bi bilo, da jih uzavestiva in da postanejo večne, kot so uspešnice, ki nama krajšajo pot. ●

David Križman


Starševstvo

13

Foto: Tatjana Fičur

Družina in Življenje

Družina – prva in zadnja varna utrdba V

zadnjem obdobju smo tudi pri nas v Sloveniji ob vsesplošnem razvoju razširili ponudbo šolskih in obšolskih dejavnosti ter starši te vloge podelili ljudem, ki s strokovno uspo­ sobljenostjo bdijo nad našimi otroki, iščejo in razvijajo njihove talente, kar naj bi jim bila odskočna deska na poti do želenega cilja postati nekaj. Vendar, ali je to res otrokov cilj, ali morda naš lastni nedoseženi cilj ali frustracija?

Virus zamaje ustaljen vsakdan Virus je čez noč ustavil vse aktivnosti. Zamajali so se ustaljeni tokovi in posle­ dično je prišel tudi dvom, ali so vsi ti cilji še uresničljivi. Kaj pa če sploh niso pravi? Uvedlo se je šolanje na daljavo, mame z več otroki so ob vseh ostalih obveznostih dobile na glavo še učitelj­ sko vlogo in kaj kmalu se je začelo vpi­ tje v nebo, kdaj bo vsega konec. Ostali razvijalci otrokovih talentov so ostali brez dela ali pa so prek raznih e­kana­ lov prikazovali in izvajali tečaje, bolje rečeno, imitacije tečajev. Vprašanje je bilo samo, ali imamo dovolj hitro internetno povezavo. Prišle so počitnice, aktivnosti so se končale, korona se je malce prita­ jila, starši smo lažje zadihali. Dopust je letos postal osnovna tema debat in

razmišljanj, kako optimalno izkori­ stiti tistih nekaj dni, ki ti jih delodaja­ lec in država poklonita kot pridnemu delavcu, da bi si napolnil baterije, izpra­ znil glavo, zadovoljil potrebe partnerja in otrok. Umni gospodarstveniki so predlagali Slovenijo, nostalgija je dišala po Jadranu, otroci želijo brezskrbno kopanje, avtomobilčke in sladoled. Komaj smo pribežali v svoje varne domove brez nalezljivega virusa, že je tukaj novo šolsko leto. Kakšno bo? Bo pouk klasičen? Ali bodo možni treningi, vaje? Ali bo novi Messi, ki brca žogo na moji zelenici pred nad­ streškom, moral postaviti »kopačke« predčasno v kot? Kopico vprašanj je mogoče slišati v starševskih, učiteljskih, vzgojiteljskih in trenerskih krogih. Otrok v tebi Dragi starš, kdaj si se nazadnje zazrl v oči svojega otroka? Kdaj si nazad­ nje videl v njegovem odsevu otroka v sebi? Kdaj si v odsevu otrokove brez­ pogojne ljubezni, ki kliče po tvoji bli­ žini, ti brezpogojno zaupa in vidi v tebi svojega boga, povedal temu otroku, da ga imaš rad točno takšnega, kakršen je? In ne podobe, ki ti jo je nekdo nalepi pred oči. Za pristno doživetje primarne medsebojne navezanosti ni potrebna

slana voda, zlate »kopačke« in odlične ocene. Tudi ni dovolj, da svojega otroka oddaš ob 7⁰³ pred vhodom šole in ga prideš iskat ob 15³⁰, ter ga nato pelješ še na popoldansko dejavnost. Učitelj v šoli in trener na igrišču ne more nado­ mestiti starša, ki je v najgloblji organski in psihofizični povezavi s svojim otro­ kom. Tudi ni treba čepeti cele popol­ dneve z njim za knjigami in računal­ niki, da bi dosegel najboljše rezultate vsaj na šoli, če že ne v občini. Ko odmaknemo vse nadomestke, ostane želja in hrepenenje po ljube­ čem odnosu, ki je grajen na Ljubezni. Lahko imamo pozlačene kelihe ali nezaribane stene, lakota po tem pri­ marnem odnosu ostaja enaka, le da nam je kapital to spretno preoblekel v materialno. Tudi in ravno sedaj, ko se v primežu virusa omejeno družimo, ko morajo otroci omejevati socialne stike s svojimi vrstniki in šola do nadaljnjega zgublja eno od temeljnih nalog, je še toliko bolj pomembno, da otroci ne bodo oropani bistva človeka – odnosa s sočlovekom in osebnega odnosa z Bogom. Družina tako ostaja prva in postaja še zadnja varna utrdba, kjer se lahko razvija pristni (med) osebni odnos. ● Boštjan Čepin


14

Družina in Življenje

Biblična kultura spora Biblično kulturo bi lahko z drugimi besedami poimenovali tudi kulturo spora. Kaj imam s tem v mislih? Najprej pogostost pojavljanja (med)osebnih konfliktov, ki jih Sveto pismo opisuje. Če odštejemo izjeme, v Svetem pismu skoraj ne najdemo strani ali oseb brez konfliktov. O prvem konfliktu beremo že v t. i. prazgodovini, torej v prvih enajstih poglavjih Prve Mojzesove knjige, ki govorijo o človeku na splošno, o človeku kot takem. V resnici je prvi konflikt posebne vrste opisan že v raju. V celotni reviji ne bi bilo dovolj prostora, če bi želeli samo našteti vse konflikte v Svetem pismu.

T

o preprosto pomeni, da Sveto pismo izpostavlja konfliktne in problematične človeške like. In prav takšne Bog kliče in spreminja v svoje sodelavce, nosilce in posredovalce življenja. Ali kot radi rečemo: »Bog piše s krivimi črkami.« Bog ne kliče »usposobljenih« ljudi, saj teh ni, tem­ več usposablja poklicane. Sveto pismo torej ne opisuje popolnih odnosov, temveč konfliktne, in sicer zato, ker so takšni odnosi in posamezniki življenj­ ski, normalni in resnični. Tehnike reševanja konfliktov v Svetem pismu Sveto pismo se bolj kot samemu

dejstvu prisotnosti konfliktov posveča načinom, »tehnikam« razreševanja konfliktov. Najpogosteje naletimo na tehniko »menjave vzorca«. To pomeni, da lahko v ozadju pripovedi in med­ osebnih odnosov pogosto opazimo menjavo vzorca bivanjske drže; iz nevere, dvoma, strahu … v zaupanje, vero. To lahko ponazorimo z znanim rekom »Ko je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.« Samo člo­ vek, ki uspe postaviti Boga na pravo mesto, konflikt obvlada in tako kon­ flikt postane generator (osebne, druž­ bene …) rasti. Ena najlepših Jezusovih prilik, prilika o izgubljenem sinu, je v tem oziru še posebej nazorna. Še prej

Jožef, po velikih dvomih in precepu med Postavo in vestjo, na prvo mesto postavi Boga: »Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.« (Matej 1,24) Pomenljivo, če bi Jožef sledil Postavi ali človeški logiki – pomnimo, Jožef je že sklenil Marijo odsloviti –, bi svoj »konflikt« rešil z javno osramotitvijo Marije. To pomeni, da bi s sledenjem Postavi v resnici povzročil (fizično ali vsaj socialno) smrt Marije in nerojenega Jezusa. Kazen za prešuštvo je bila smrt s kamenjanjem. Ker je sledil Bogu, je razrešil svoj konflikt, predvsem pa je omogočil življenje Mariji in Življenje samo – prihod Odrešenika.


Živeti s Svetim pismom

Foto: Freepik

neke vrste kompromisom, poravnavo. Abraham se ob konfliktu z Lotom, ko »dežela ni mogla preživljati obeh« (1 Mojzes 13,6) podredi. Lotu predlaga razrešitev konflikta z lastno podredit­ vijo: »Če pojdeš ti na levo, grem jaz na desno, če se ti obrneš proti desni, bom jaz krenil na levo.« (1 Mojzes 13,9)

Opisano pa ne velja za vse konflikte. V mnogih sporih svetopisemski avtor podčrta modrost razlikovanja (razlo­ čevanja). To lahko ponazorimo z neko drugo ljudsko modrostjo: »Pametnejši odneha!« Obstajajo konflikti, ki jih je smiselno in potrebno razreševati, in tudi takšni, za katere to preprosto ne velja, kjer se »računica« ne izide. Npr. Ezav, ki je umiral od lakote, se ni bil pripravljen »bosti« s svojim bratom za pravico prvorojenstva in se je odrekel svoji pravici: »Vidiš, da umiram, čemu mi bo prvorojenstvo?« (1 Mojzes 25,32) Spet drugi se konfliktu izognejo tako, da se podredijo in se zadovoljijo z

Samo človek, ki uspe postaviti Boga na pravo mesto, konflikt obvlada in tako konflikt postane generator (osebne, družbene …) rasti.

Psihološka izurjenost torej ali vera? Ob tem je nujno povedati, da svetopi­ semski avtorji v vseh zgodbah jasno podčrtajo, da niso ključne posamezni­ kova »psihološka spretnost« in druge tehnike, saj te niso resnično jamstvo za dober razplet, pač pa je to lahko le drža predanosti in zaupanja v Boga (primer tega je zgodba starozaveznega Jožefa v 1 Mojzes 37–50). Nedvomno s tem ne želim zanikati, da v zgod­ bah, predvsem daljših, lahko zaznamo osebni razvoj protagonistov. Staro­ zavezni Jožef je res predstavljen kot razumen in moder človek – modrost je bila v Egiptu cenjena – a ključen je njegov odnos z Bogom, njegovo razu­ mevanje Božjega načrta. Bratje, ki so ga prodali v Egipt, so mu nasprotovali, toda Jožef ohrani vero: »Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.« (1 Mojzes 50,20) Ta družin­ ski konflikt daje sprva vtis družinske tragedije. Toda prav prek te tragedije Bog najprej poskrbi za preživetje dru­ žine, v Kanaanu je bila lakota, ter še pomembneje, da se razbita družina ponovno poveže. Konflikt v družini tako postane sredstvo odrešenja. In to je prvič, ko lahko v Svetem pismu beremo o povezani družini po razdoru v raju. Na poti iz pekla do raja, kot poje priljubljeni slovenski glasbenik, stopamo torej po stopnicah konfliktov. Na tej poti je v ospredju razvoj odnosa z Bogom in ne njegovih psi­ hičnih (ali drugih) sposobnosti razre­ ševanja konfliktov. Ključno vlogo pri tem igra dejstvo, da mora vsak prota­ gonist spora prevzeti svojo odgovor­ nost. Pa naj bo to Kajn, »izgubljeni

Družina in Življenje

15

Sveto pismo torej ne opisuje popolnih odnosov, temveč konfliktne, in sicer zato, ker so takšni odnosi in posamezniki življenjski, normalni in resnični. sin« z začetka Stare zaveze, ali izgu­ bljeni sin, tj. izgubljeni in najdeni sin iz Jezusove prilike. V pripovedi o Kajnu in Ablu je tako prelomna točka prav Kajnovo priznanje in prevzema­ nje odgovornosti: »Moja krivda je prevelika, da bi jo mogel nositi.« (1 Mojzes 4,13) Podobno v priliki o izgubljenem sinu: »Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹« (Luka 15,17–19) Konflikt kot sredstvo odrešenja Beseda »konflikt« ima v vsakdanjem jeziku nekoliko negativen prizvok. Toda pogostost sporov v Svetem pismu nas opozarja, da imajo prav konflikti poseben pomen. Najprej, so nekaj povsem normalnega, človeškega. Sveto pismo pa, čeprav se lahko hitro spo­ taknemo ob njegovo »pravljičnost«, o človeku govori realno in resnično. Konflikti niso »napaka v sistemu«, temveč sredstvo odrešenjske zgodo­ vine. Ker bi radi bili vzorni – Bog ne daj, da bi sosed slišal kakšen prepir ali videl skozi okno letečo posodo – pogosto spregledamo, da je konflikt enakovreden nosilec Božje obljube odrešenja! Konflikti imajo torej, če se smem tako izraziti, »odrešenjsko ustvarjalno moč«. V Svetem pismu so ne le navzoči, temveč imajo tudi svojo pomembno, nenadomestljivo vlogo. Zato, če se vrnemo na začetek, lahko v določenem smislu govorimo o biblični kulturi spora. ● Samo Skralovnik Biblično gibanje, biblicnogibanje.si


16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

»Suša« v zakonskem odnosu Rad bi opisal svojo nedavno izkušnjo. S pridružitvijo zakonski skupini sem ugotovil, da sva z ženo čisto običajna zakonca, čeprav bi ona vedno nekaj »popravljala« pri naju (mene), ampak tudi to je menda normalno, sem spoznal. Na enem od zadnjih srečanj pred karanteno, smo možje in žene imeli ločeno srečanje. Pogovor je nanesel tudi na temo spolnosti. Večina možakarjev smo si bili enotnih, da bi si želeli več seksa, a je v današnjem tempu to misija nemogoče. Delo v službi, delo doma, delo z otroki … in na koncu dneva so žene utrujene. Večkrat smo utrujeni tudi mi, možje, a bi zdržali. Vendar se je v času karantene pri naju marsikaj spremenilo. Bila sva tista srečneža, ki jima je »korona« dobro dela. Žena je bila na čakanju, jaz sem deloma delal od doma, deloma sem bil na čakanju, otroci so dopoldne običajno hitro naredili šolske obveznosti. Imava tri šoloobvezne otroke, ki so že dokaj samostojni. Popoldneve (pa tudi dopoldneve, včasih), smo tako pogosto imeli zase in se dobro povezali kot družina. To se je poznalo tudi na področju najinega spolnega življenja, saj je žena dobesedno zacvetela J. O tem sem povedal prijatelju, pri katerem je bil čas karantene zelo naporen (on je še hodil v službo, ona je delala od doma, imata štiri majhne otroke). Zaupal mi je, da je v njunem odnosu že dolgo časa zelo »sušno«. Žal mi je zanju, vendar mu nekako nisem znal svetovati, razen opisati svoje izkušnje. Kaj bi jima svetovali vi? Rok

P

redvidevam, da sta prijatelj in nje­ gova žena mlajša in da se v zakonu sicer dobro razumeta. Če je tako, bo morda potrebno le nekaj prilagoditev življenja in bo »sušno« obdobje prešlo. Pravite, da se o tej temi z ženo težko pogovarjata. Iztok Mlakar v pesmi Var se čeča pravi (v cerkljanskem narečju): Sej uiste, če čeča zraun puba leži, se hitra zgadije tiste rči. Uad neh gauarit pa ni lih najbel prou, zatu nam neč pauidau, sam tu bom djau: »Uabenga se dila jest neč na bajim, mpa zmirej use tak, kt je triba, nardim.« Res ni prav kar povprek in še nespoštljivo govoriti o spolnosti. Bog je spolnost ustvaril kot najbolj intimen prostor odnosa med možem in ženo, zamislil si je izključno okvir zakonske zveze, zato se o konkretnosti intimnega odnosa med zakoncema govori le v njunem osebnem prostoru. Le tako je moč zgraditi varen prostor in le v tem prostoru je zaupen pogovor mogoč. Tudi jaz ne bom nič povedal o nama z ženo, »samo to bom djal« – na splošno, a še vedno, upam, da uporabno.

Spolnost je ustvaril Bog, da bi sodelovali v Njegovem načrtu stvar­ jenja (po domače »delanja otrok«) in tudi, da bi povezovala zakonca. Papež Frančišek takole pove o spolnosti: »Utemeljeno je mnenje, da šele strastna ljubezen, polna slasti, lahko simbolizira združitev človeškega srca z Bogom.« (Radost Ljubezni, 142). Papež z zelo sočnimi izrazi opisuje spolni odnos med možem in ženo ter ga primerja z najpomembnejšim odnosom – med človekom in Bogom. A le spolni odnos, poln strasti in slasti, je tak. Zakonci se moramo potruditi za oboje – strast in slast. Kdo točno? Oba. In to ne samo v postelji. Sveto pismo pravi: Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. (1 Korinčanom 7,3–4). Obojestransko torej nimamo »oblasti« nad svojim telesom! In obojestransko moramo izpolnjevati (zakonsko) dolž­ nost. In tole zveni kot zapoved, kajne?

V nadaljevanju zgornjega odlomka pravi sveti Pavel: Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi. Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. (1 Korinčanom 7,5) Zakonca se ne smeta odtegovati drug drugemu, razen morda(!) takrat, ko bi se posvetila molitvi, torej duhov­ nemu in celo za to postavi dva pogoja: sporazumno in za kratek čas. Da drug drugega ne vodita v greh. Spolnost je namreč ena najbolj priljubljenih igračk hudiča, da zakonca razdvaja. Pravijo, da hudič pred poroko skrbi, da bi fanta in punco čimprej spravil v posteljo, po poroki pa, da ju čim­ prej spravi iz postelje … v kako drugo posteljo. Spolnost je močna zadeva. Kako poskrbeti, da bo manj »sušno«? Najprej, naj prijatelj »pomete pred svojim pragom«. V molitvi naj prosi Boga za modrost in milost, da bo spoznal, kje je njegov delež pri »sušno­ sti«. Ker sta Bogu dober zakon in


17

Foto: Freepik

Družina in Življenje

dobra spolnost zelo pri srcu, bo gotovo odgovoril na take molitve. In če nekaj časa ne bo rezultatov, naj vztraja. To je morda tudi preizkus njegove vere. Še to: nismo mi gospodarji časa, Bog je. Potem naj prijatelj pomisli, kaj bi lahko spremenil pri sebi (ne pri njej!), da se bo žena lažje in z vese­ ljem spolno predala. Če še kar ne bi šlo, naj se prijatelj vpraša, kako spra­ vlja v prakso znano vrstico iz Svetega pisma: Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe. (Efežanom 5,25). Kako je Kristus vzljubil svojo nevesto Cerkev? Da je dal zanjo samega sebe. Celega. Koliko je podoben Jezusu, koliko »daje samega sebe« svoji ženi? Pomeni, koliko njenega trpljenja vzame nase, koliko »udarcev, ki bi prileteli vanjo«, prestreže, koliko »umira svojemu ego­ izmu«? Recimo, ko se odloča med svo­ jim hobijem in med nečem, kar je všeč ženi … se odloči za to, kar je všeč njej? Se trudi, da bi nekatere pomembne stvari delala skupaj? Prav tako naj prijatelj pomisli, če v razumevanju živi s svojo ženo (prim. 1 Peter 3,7). Morda se ona počuti nesa­ mozavestno, odrinjeno, morda spre­ gledano ves dan, ko pa pride večer, čas za nežnosti, jo pa skoraj nasilno

postavi v središče zanimanja. Ne bo šlo. Žene so bolj kompleksna bitja kot mi dedci, ki smo kaj hitro pripravljeni na »akcijo«. Spolni odnos se ne začne zvečer, ko od teže dneva utrujena padeva v posteljo. Začne se zjutraj. Prva spolna akcija pravzaprav ni povezana s spol­ nostjo, pač pa je zahvaljevanje v moli­ tvi za svojo lepotico. Potem naj si prijatelj postavi vprašanje: »Kaj lahko danes naredim lepega za svojo lepo­ tico?« Naj ji tega ne govori, samo ure­ sničuje naj. Pomaga, če ve, kateri jezik ljubezni govori njegova žena: besede, dejanja, darila, podarjen čas, dotik (5 jezikov ljubezni je). Verjame naj, da bo opazila. Mož je služeči voditelj družine. To pomeni, da mora on poskrbeti, da žena zvečer ne bo izčrpana. Tako, da naredi kaj namesto nje. In organi­ zira otroke. Možje tudi lažje prene­ semo izčrpanost kot žene in imamo kljub utrujenosti lahko spolni odnos. Še to – da nisi toliko utrujen, moraš imeti kondicijo – fizično, psihično in duhovno. Prijatelj naj torej poskrbi za red v hiši. Recimo, otroci morajo biti v postelji nekako med 20. in 21. uro. Potem imata čas zase, da skupaj kaj

prebereta, se ob tem pogovorita. Prija­ telj naj bolj posluša in manj govori. In naj ne rešuje težav. Samo posluša. Tele­ vizija, telefon in računalnik naj se zgo­ daj ugasnejo. Prijatelj naj poskrbi, da si ustvarita navado skupnega odhoda v posteljo. Daje možnost za »akcijo«. Saj vem, da se bo spomnil polno izgovo­ rov v stilu “jutranji/večerni tip”. Vse­ eno naj tako bo. Kolikokrat pa Bog priporoča, da bi imeli spolne odnose? Ne priporoča. Zakonca naj se o tem dogovorita. Nekje sem pa našel podatek, da imajo krščanski zakonci v povprečju spolne odnose 2 x na teden. Morda je fino, da se dogovorita za kakšen tedenski ritem: recimo 2–3 x na teden, torek, četrtek, sobota. Najbrž se ne bosta točno držala, a dobro je, da imata načrt. Če se kdaj spusti, se pa da nado­ mestiti. Hvala, ker ste postavili tako zani­ mivo vprašanje za svojega prijatelja. J● Aleš Čerin

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


18

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Kaj napolnjuje najino življenje, ko otroci odidejo? S

Kaj naj starša odraslih otrok – zakonca – narediva sedaj? Ali naj še skrbiva, kako so, kaj potre­ bujejo, kdaj kam gredo, kdaj se bodo vrnili …? Ali naj prekineva z njimi kakšne tesnejše odnose in greva pov­ sem svojo pot? Najbrž sta obe varianti neke skraj­ nosti, ki nikoli nista dobri ne za mlade in ne za stare. Najti pot, ki bo gra­ dila najin medsebojni odnos odslej naprej in ki bo gradila najin odnos do otrok in njihovih družin v blagor vseh, je včasih težka naloga, v praksi pa naravno preprosta. Zavedava se, da je najina glavna skrb sedaj skrb eden za drugega in za to, da skupaj in vsak zase izpolnjujeva poslanstvo, ki nama ga je dal Bog. Seveda se rado zgodi, da je bolj eno­ stavno malo povprašati “tamlade”, če kaj potrebujejo in ali ne bi morda jedli pri naju …, kot pa prisluhniti možu in njegovim željam in potrebam, ker mi kdaj niso všeč. Ker pa se zavedava tega in nama je dana možnost, da sva še toliko zdrava,

Foto: Andrej Ranfl

aj ne odidejo, saj so še vedno nekje tu, morda celo blizu, se srečujemo vsak dan, se redno vidimo ali bomo na neki način še vedno skupaj živeli … To so razmišljanja, ki se jih zakonci pogo­ sto sploh ne zavedamo, ampak jih kar živimo in se zdijo logična. Otroci so šli na samostojno pot, začeli živeti svoje zakonsko in dru­ žinsko življenje in to je zanje eden največjih korakov, ena največjih in najpomembnejših odločitev v življe­ nju. Želijo v svojem življenju “uspeti”, kar je lahko za vsakega nekoliko dru­ gačen cilj, ampak želijo to sami in na svoj način. Tako je bilo, ko sva midva stopila na najino skupno pot (pred 40 leti), in nič drugače ni sedaj, ko so najini otroci odšli na svoje poti.

da lahko veliko stvari delava skupaj, čutiva, da naju te preproste stvari tudi izpolnjujejo. To, da imava neko skupno delo, obveznost, načrte, kako in kaj v bliž­ nji prihodnosti, to naju obrača drug k drugemu in ne čutiva, da bi morala še vedno “skrbeti” za otroke. Skupaj delava stvari v hiši, skupaj določena dela pri živalih, skupaj tudi na vrtu ali na travniku, pa skupno pospravljanje pridelkov v jeseni – preproste stvari, ki dajejo veliko skupnega zadovoljstva, ko jih narediva. Prav tako sva tudi zadovoljna, ko greva kam skupaj (na izlet ali za vikend), si vzameva čas ob večerih za skupno molitev ali ob jutrih, ko jaz ne grem v službo, tudi za skupne hvalnice, in to naju napolnjuje z eno vezjo – morda bi lahko rekli edinosti. Vedno se učimo Najini otroci so naju naučili, malo pa sva se tudi sama, da povedo, ko naju potrebujejo, da vprašajo, če imava čas in ali bi lahko … To je tisto, kar naju

še bolj postavlja na pot in v položaj samostojnih zakoncev. Imava veliko izkušenj, vidiva pa, da so leta, v kate­ rih sva, nova in se vsak dan učiva biti poslušna – predvsem Bogu. Tako sva tudi lažje poslušna drug drugemu in tako tudi bolje in lažje čutiva in slišiva najine otroke in vnuke. Bog nama je v življenju že toliko podaril, da mu dolgujeva predvsem in samo zahvalo in slavo in meniva, da morda mnogi zakonci ne uspejo opa­ ziti vseh teh darov, ki so jih v življenju prejeli. Zato se nama zdi pomembno, da nekoliko upočasniva tempo življe­ nja, da bi mogla, dokler nama je dano, skupaj gledati otroke svojih otrok, pri­ našati v okolje, kamor naju Bog poši­ lja, veselo oznanilo Njegove ljubezni, po kateri smo odrešeni. Pogosto to ni lahko, večkrat nama tudi ne uspeva, ampak Gospod naju vedno znova išče in daje moč in pogum in to želiva tudi najinim otrokom in njihovim druži­ nam. ● Marija Halas


Seminarji

Družina in Življenje

19

Starša sva ... kaj pa zdaj?

(tematski seminar)

Postala sva starša. Poleg navdušenja nad otrokom, naju lahko včasih navdajajo dvomi. Bova znala vzgajati? Bova zmogla? Da ne bova česa zamudila! Kaj pa najin odnos? Življenje družine ni enostavno in ni vedno romantično. Vedenjske vzorce, ki jih pri starših nisva marala, sedaj ponavljava tudi sama. Zakaj je tako? Kako najti pot ven iz tega? Sin, hči. Moški, ženska. Kako naj mati vzgaja svojega sina? Kako naj oče svoji hčeri pokaže, kakšen je pravi mož? Z mlajšim zakonskim parom s tremi otroki in zrelej­ šim parom s šestimi otroki boste na tematskem seminarju odkrivali in utrjevali pomembno življenjsko vlogo starše­ vstva. Seminar je namenjen vsem (tudi bodočim) staršem – tako z majhnimi kot z odraščajočimi otroki. Seminar vodijo zakonci Ines in David Križman ter Katarina in Klemen Lajevec. Razpisan termin: 6.–8. november, pastoralni dom Stella Maris, Strunjan

Iz puščave v svobodo (nadaljevalni seminar)

Vabimo vaju na pot. Prehodili jo bomo skupaj z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom. Spoznavali bomo razsežnosti svoje puščave, razloge, da smo se znašli v njej, in kakšna je pot, ki vodi v svobodo mišljenja in čutenja, v svobodo (najinega) odnosa, da prispemo tja, kamor si Bog želi za naju in najine bližnje. Seminarja se lahko udeležita le, če sta se že udeležila seminarja Nepozabni trenutki za naju. Seminar vodita Dani in Vilma Siter.

Razpisani termini: 13.–15. 11. 2020, hotel Čatež 20.–22. 11. 2020, hotel Rose, Bled 27.–29. 11. 2020, hotel Čatež 11.–13. 12. 2020, hotel Čatež


20

Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Na sončni strani srca

Do nedavnega sem vedela, da živimo na sončni strani Alp, nisem pa vedela, da ima tudi »najino srce« sončno in senčno stran.

N

aslov se je sam od sebe ponudil na dan obletnice najine poroke, ki sva jo tokrat praznovala na Bledu. Le nekaj dni pred obletnico sva se uspela zediniti, da bi koristila bone in nekam odšla. To poletje nisva bila na morju in oba sva si želela nekaj dni oddiha. Vedela sva, da so kapacitete dokaj zasedene, zato sva bila presene­ čena, ko sva že naslednji dan dobila sobo v lepem hotelu na Bledu. Za naju je bil to velik dar! Na Bledu živi najina dobra pri­ jateljica, en velik sonček. Njo sva na dan obletnice povabila za »osebno vodičko in fotografinjo«. Zaželela sva si njene družbe. Tako so nastajale lepe fotografije in lepi spomini. Čeprav nimam rada pocukranih slik v modelu srčka ob jezeru, se tokrat nisem upi­ rala. Na eni teh slik pa se je izkazalo,

da stojiva na »sončni strani srca«. Vprašala sem se, kaj za naju pomeni stati na sončni strani srca in kaj v nasprotnem primeru pomeni stati na senčni strani srca. Napisala sem dva stolpca in zanimivo, kaj vse se je znašlo v enem in drugem. Verjamem, da bi vsak par lahko naredil podo­ ben seznam. V tistih treh dneh sva na Bledu uživala sočno stran, čeprav je bilo napovedano slabo vreme. Za naju je bilo vse idealno. Bila sva si naklonjena, pozorna drug do dru­ gega, vedela sva, da sva si podarjena kot poseben dar. Zato sva se počutila ljubljena in spoštovana. Vzela sva si čas drug za drugega in uživala v vsa­ kem trenutku. No, vse to gre torej na seznam pod naslov: sončna stran. Čeprav bi še lahko naštevala, se močno zavedam, da je v najinem

odnosu velikokrat tudi čas, ko se sonce skrije. Takrat postane temačno, mrzlo in tudi midva ne stojiva več sku­ paj tako, kot sva stala na tisti sliki. V senčnem obdobju stojiva vsak na svoji strani srca, če vzameva srce kot pri­ spodobo za najino zavezo in poročno obljubo. Takrat tudi ne gledava drug v drugega, pa tudi v isti cilj ne, s hrbti sva obrnjena proč drug od drugega in strmiva vsak v svoj prav. O, kako si ne želim takih dni! Vem pa, da se lahko hitro stemni in zoblači, celo brez napovedi, in tema pride kot »strela z jasnega«, če uporabim vremenski besednjak. Tudi senčni seznam je lahko dolg, ponavadi daljši kot sončni in ga veliko hitreje sestavimo. In zanimivo je to, da ima vsak svojega, zelo osebnega. Pri meni se stemni takrat, ko se začnem


Vilmina spodbuda

pogrezati vase, v svoj negativizem, v svoje občutke, ko zmanjka prostora za drugega. Takrat je videti, kot da se mora vse podrejati meni in mojemu počutju, vsi drugi okrog mene pa so krivi za to, kar se mi dogaja. Senčna stran naših zakonov je vedno obar­ vana tudi s trpljenjem. Trpljenje v družinah Trpljenja v naših družinah je veliko, kljub obilici lepih slik, objavljenih na socialnih omrežjih. Javno mnenje zelo podpira te lepe slike, ni pa naklo­ njeno temu, da je tudi trpljenje del normalnega življenja, tudi zakonskega in družinskega. Če se trpljenju lahko izognemo, smo to dolžni storiti, ven­ dar ne na račun trpljenja drugih, še najmanj otrok. Ko je trpljenje neizbe­ žno in se mu ne moremo izogniti, pa je prav, da se ga učimo sprejeti in ga poskušamo osmisliti. V knjigi Jaquesa Philippea Notra­ nja svoboda je o trpljenju napisa­ nih veliko uporabnih in konkretnih nasvetov. Avtor vidi problem v tem, da današnja uživaška miselnost vsako trpljenje dojema kot slabo, zato se mu je treba za vsako ceno izogniti. Trdi, da najbolj boli trpljenje, ki ga zavra­ čamo. To je, kot bi zavračali življenje samo. Govori tudi o moškem in žen­ ski, ki ju je Bog na začetku ustvaril in je nadnju poslal obilen blagoslov, ki ga nič ne more odtegniti. Niti gre­ šnost ne, ki jo spremlja trpljenje, kajti Bog se ne »kesa svojih darov in svojega klica« (Rimljanom 11,29). Kadar nam je težko, možje in žene na to dejstvo tako hitro pozabimo. Obnova upanja Omenjeni pisatelj trdi, da je vsako živ­ ljenje, tudi ko je v primežu bolečine, neskončno blagoslovljeno in drago­ ceno. Tudi tega mi zakonci ne bi smeli nikoli pozabiti. V težkih in senčnih časih bi morali pritisniti tipko »reset«. To pomeni, da bi si morali zavestno priklicati v spomin svoj poročni dan in ponavljati poročno obljubo, pa čeprav potihem in samo v srcu, čeprav

Družina in Življenje

v trenutkih osamljenosti – na senčni strani srca, in sicer toliko časa in toli­ kokrat na dan, da bi se v srcu ponovno prebudila najprej vera, nato upanje in potem tudi ljubezen: »Sprejmem tebe in ti obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.« Nič hudega, če poročne obljube ne znam na pamet. Važno je le, da jo spreminjam v moli­ tev: »Gospod, prosim Te, pomagaj mi, da bom lahko sprejela svojega moža …« Ob tem se spomnim svojih napač­ nih odločitev, ko sem svoje otroke postavljala pred moža, ker so me oni bolj potrebovali kot mož, ki je vendar odrasel. Pozabljala pa sem na dejstvo, da je najin zakon zakrament, in iz tega izvira materinska in očetovska naloga. Še zdaj se nama pogosto zgodi, da se skregava zaradi tega in pozabljam, da sem možu najprej obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala. Bog najprej bla­ goslavlja najino zavezo, najino skupno pot, najino edinost. Obljublja celo neverjetne rezultate, če se dva zedinita v isti prošnji. Prevečkrat spregledam te obljube in se zaprem v »svoj koti­ ček«. Vem, da je tudi ta nujno potre­ ben, vendar le zato, da se potem lažje odpravim v »najin odnos«, nikakor pa ne z namenom, da ostanem zaprta v svojo ozkost. Najina edinost in najin sovražnik Prav na področju družine in zakonske zveze se bije boj, boj med tistim, kar je prav in potrebno, in med tistim, kar se samo zdi, da je prav. Pred kratkim so se v naši kopalnici raztreščila vrata tuš kabine. Z velikim hrupom so se sesula na tisoče drobnih koščkov. Hvala Bogu, da ni bil nihče huje poškodovan. Ko je mojster po nekaj dneh vstavil novo tuš kabino, in so se nova vrata lepo odpirala, sva bila vesela, da se je zgodil »reset«, čeprav tako hrupno in nenačrtovano. Iz temnih in senčnih trenutkov se je rodilo nekaj lepega, novega in uporab­ nega.

21

Morali bi si zavestno priklicati v spomin svoj poročni dan in ponavljati poročno obljubo toliko časa in tolikokrat na dan, da bi se v srcu ponovno prebudila najprej vera, nato upanje in potem tudi ljubezen. Zame je bil ta dogodek prispo­ doba tega, kar se mnogim dogaja v teh čudnih časih. Marsikomu se je zrušila podoba odnosa, zakona in družine. Marsikateri par se ne zaveda, da mož in žena nista nasprotnika drug dru­ gemu, pač pa imata skupnega naspro­ tnika, ki si prizadeva, da bi mož in žena postala drug drugemu nasprotna. Nje­ gova največja prevara je laž in mnogi zakonci mu bolj verjamejo kot Bogu, bolj kot Božji besedi, bolj kot lastni odločitvi, izrečeni na poročni dan. In če je Jezus prosil Očeta za svoje učence, da bi bili eno, koliko bolj to velja za zakonca, ki ju je Bog ustvaril in združil z namenom, da bi bila eno. Prav midva na vsem svetu, prav vidva na vsem svetu. Dvojina v ednini. Ednina v dvojini. In ne glede na to, kaj se nama dogaja, ne glede na to, na kateri strani »srca« sva, Bog ostaja velik prosjak ljubezni, kot ga imenuje mala Terezika. Pretresljivo! On prosi mene in tebe, naj ostaneva zvesta poročni obljubi, pa naj bo to na sončni ali na senčni strani srca. On naju pozna bolj, kot si misliva, On ve, da potrebujeva ljubezen bolj kot hrano, On naju spodbuja, naj vsak od naju prevzame osebno odgovornost in naredi korak več. Tudi, če se ti zdi, da si jih naredil že preveč, tudi če se ti zdi, da jih drugi ni naredil nič ali pa krepko premalo. Uporabi moč osebne svobode in osebne odločitve in Sveti Duh ti bo vedno stal ob strani in ti bo pomagal tudi in predvsem tam, kjer obupuješ, ker misliš, da ne zmoreš več. Edinost je Božja volja za naju in Božja volja vedno vodi v mir in srečo, za naju in za najine otroke. ●


Za voditeljske pare

Družina in Življenje

Foto: DiŽ

22

Spet bomo skupaj Z začetkom šolskega leta se navadno začnejo tudi srečanja zakonskih skupin. Za razliko od preteklih let, ko se skupina ni srečala v povprečju po dva meseca, je morda zdaj za marsikatero skupino bistveno daljše obdobje, ko zaradi epidemije ni bilo »pravega« srečanja skupine. Morda so se »dobili« prek spleta. A vendar vsi vemo, da srečanja prek spleta niso in ne morejo biti enako doživeta in osebna kot tista v živo. Kdaj začeti? Nekatere skupine začnejo z rednimi sre­ čanji že v septembru, druge se odločijo za oktober. September je za starše šolo­ obveznih otrok, še posebej pa za tiste, ki so sami zaposleni v šolstvu, naporen mesec, saj usklajujejo urnike, vozijo sla­ lom med roditeljskimi sestanki, konfe­ rencami … Vsak voditeljski par naj za svojo skupino (in v posvetu z njenimi člani) sam presodi, ali prvo srečanje izpeljati že v septembru ali počakati na

oktober. Vsekakor je prav, da se sku­ pina na prvem srečanju v novem šol­ skem letu dobi v polnem ali vsaj čim večjem številu. Kako spet začeti ... Po nekajmesečni prekinitvi si težko predstavljamo, da se skupina dobi v živo, prime v roke gradiva in se loti lekcij. Tudi sicer bi bilo dobro, da zakonske skupine konec šolskega leta (ali v tem primeru njegov začetek)

izkoristijo za refleksijo preteklega leta – da skupaj pogledajo, kako so dihali kot skupina, kaj jim je bilo na srečanjih všeč, kaj bi bilo morda treba spremeniti. Morda ste med letom ugo­ tovili, da bo treba spremeniti termin srečanja. Ali pa da je treba vložiti več energije in prizadevanja v »domače naloge« oziroma Trenutke za naju, kot jim lepše rečemo. Lahko boste ugoto­ vili, da si želite kot skupina narediti korak naprej in se dati na razpolago


Družina in Življenje

v župniji ali kot voditeljski pari novih skupin. Potrebe po voditeljskih parih so kar velike! Zato bomo veseli vsa­ kega para, ki bi se dal na razpolago za vodenje nove zakonske skupine. Novi duhovni spremljevalci Nekatere skupine bodo sezono ver­ jetno začele tudi z novimi duhovnimi spremljevalci, saj so se v avgustu zgo­ dile premestitve duhovnikov. Zato je na mestu tudi »spoznavno srečanje«, na katerem se novi duhovni spremlje­ valec in zakonski pari spoznajo med seboj. Voditeljskim parom priporo­ čamo, da se z novim duhovnim spre­ mljevalcem povežejo že pred prvim srečanjem. To še posebej velja v prime­ rih, ko gre za spremljevalca, ki še nima izkušenj z načinom dela v zakonskih skupinah Družine in Življenja. Obnovimo temeljna načela Začetek novega šolskega leta je tudi pri­ ložnost, da v skupini obnovimo pravila delovanja. Opozorimo na točno priha­ janje, na prizadevnost pri zmenkih in domačih nalogah. Če so se gospodi­ nje v skupini v preteklem letu preveč trudile s postrežbo po koncu srečanj,

se zavežemo, da se bomo držali dogo­ vora o skromnosti pogostitve. Mimo­ grede: v anketi o zakonskih skupinah je bilo izraženo, da v neki skupini kar »tekmujejo«, kateri par bo poskrbel za boljšo postrežbo. To gotovo ni namen srečanj zakonske skupine, saj odvrača pozornost od namena srečanja, hkrati pa lahko sprav­lja v stisko tiste pare, ki jim postrežba predstavlja finančni ali časovni zalogaj, ki ga težko zmo­ rejo. Prav bi bilo, da se skupina zmore o takih in podobnih »odstopanjih« odprto pogovoriti, saj neizrečena nezadovoljstva lahko vodijo v odhod posameznih parov ali celo razpad sku­ pine. Postavimo si kak nov cilj Začetek leta je tudi priložnost, da skupina razmisli o tem, kako bi »nad­ gradila« svoje delovanje. To še pose­ bej velja za skupine, ki se srečujejo dlje časa. Lahko se zavežete, da boste redno molili drug za drugega (ideja: vsaka družina izžreba eno družino, ki jo redno vključuje v svoje molitve). Če se do zdaj niste družili izven srečanj skupine, se lahko dogovorite za skupen izlet ali romanje z družinami. Lahko

23

si za cilj postavite, da v svojem kraju/ župniji ustanovite novo zakonsko sku­ pino ali organizirate pričevanje. Kaj pa gradiva? Dobili smo izredno pozitivne odzive od skupin, ki so se odločile delati po prenovljenih gradivih. Še vedno velja povabilo, da skupine vzamete v roke prenovljeni 1. letnik, če ste že prede­ lali vse »stare« letnike. Prvi letnik smo ponovno natisnili, skupina za prenovo gradiv pa pospešeno zaključuje z delom prenovljenega 2. letnika gradiv. Raču­ namo, da bo ta na voljo konec oktobra. V letošnjem letu pripravljamo tudi novost za vse zakonske skupine: v sodelovanju s Slovensko karitas pri­ pravljamo posebno gradivo na temo alkohola. Gre za pomembno temo, ki bo pripravljena v obliki lekcije za eno srečanje zakonske skupine. Povabili vas bomo, da ga uvrstite na seznam letošnjih srečanj (verjetno v okviru postne akcije 40 dni brez alkohola). Gradiva lahko naročite na spletni strani www.diz.si za kakršnakoli vpra­ šanja pa vedno lahko pišete na mar­ jeta@diz.si. ● Marjeta Bec


Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

24

Jernej in Petra Vernik: »Če želiš nekaj, kar bo pravo, se moraš biti pripravljen učiti.« Na vrhuncu poletja nam je razmeram navkljub uspelo pripraviti dva Duhovna tedna za družine v Veržeju. Na drugega je bil prijavljen tudi prvi voditeljski par kakšne DiŽ-eve zakonske skupine, ki deluje na tujem. Sklenil sem izrabiti priložnost in ju nekega popoldneva povabil na prijeten klepet. Res mi je bilo všeč, kar sta mi zadnjič povedala – kako vidva prebereta DiŽ-evo revijo. Lahko povesta še drugim,? Petra: Običajno najprej na Facebo­ oku vidiva objavo, da je izšla. Potem pa v Bruslju komaj pričakujemo, da kak dan, dva kasneje pride. Nestrpno odpiramo nabiralnik in ko končno pride, jo običajno v prostem času zve­ čer na kavču prebereva na en mah. Eden od naju si jo prvi izbori in drugi lovi vmes trenutke, da prebere kakšne članke, tako da zelo hitro použijemo te vsebine, ki so res super. Se mi zdi tako zelo značilno za nekoga, ki živi v tujini, da zna ceniti nekaj, kar pride iz domačih logov.

Koliko let že živita v Bruslju? Petra: Februarja bo petnajst let. Pa se vrnimo v predzgodovino: Kdo sta Petra in Jernej? Od kod in iz kakšnih družin izhajata? Petra: Oba sva iz Maribora, iz krščan­ skih družin, k maši se je hodilo; skrbeli so, da smo imeli vsi vse zakramente, to je bilo to … Potem sva se spoznala in začela na najini skupni poti bolj gra­ diti na tem. Sta bila še zelo mlada, ko sta se spoznala? Petra: To je tudi ena najina posebnost. Poznava se več kot polovico svojega življenja. Spoznala sva se leta 1994, ko sem bila stara … dvanajst (smeh). Par

sva postala leta 1995, potem sva sicer vmes malo prekinila, tako da sva res že dolgo par in sva gradila svoj odnos že skozi najstniška leta. Jernej: Tista vmesna prekinitev leto in pol, ko »uradno« nisva bila par, sva se kljub temu srečevala na treningu sabljanja – kjer sva se tudi spoznala. Nisva se mogla drug drugemu izogniti; videvala sva se po večkrat na teden. Tako da je morda nekaj posebnega, da sva par iz zgodnjih najstniških let, pa sva vendarle obstala skupaj. Jernej, kakšen pa je tvoj del zgodbe? Jernej: Veliko časa sem preživel pri babici in ona je imela odločilen vpliv na mojo duhovno vzgojo. Ko sem bil


Zgodba zakonskega para

Večkrat se je zgodil kak povsem nepričakovan dogodek, ko je bila povsem očitno Božja roka nad nami. z njo, sva bila vsak dan pri maši – tudi čez počitnice. Tam sem veliko mini­ striral, tudi v družini smo veliko hodili v cerkev in veliko časa preživeli skupaj. Moji starši so se začeli srečevati že kot mladinska skupina in potem je to pre­ šlo v zakonsko skupino, v kateri se zdaj dobivajo redno že 40 let. Imel sem tudi možnost dvakrat letno preživljati mla­ dost na družinskih vikendih, kjer je bil pripravljen program tako za otroke kot za starše, podobno kot tukaj v Veržeju. Ko sva se spoznala, je tudi Petra začela hoditi z nami. Zavedava se, koliko je to prineslo nama in si tega želiva tudi za svoje otroke. Zato za nas ni nobeno breme, da se pripeljemo v Veržej iz Bruslja 1200 kilometrov. Okoli tega gradimo svoj dopust, ko pridemo v Slovenijo. Zato smo letos prav molili, se pazili in bili v karanteni, da bi nam bilo vendarle omogočeno priti in ne bi s seboj še česa »prinesli« ostalim dru­ žinam. Odlično, zelo navdihujoče. Pa se vrnimo še malo v preteklost. Kaj je botrovalo vajini odločitvi, da se preselita v Bruselj? Jernej: Leta 2005 sva začela urejati svoj prvi dom v Sloveniji, vendar pa sva bila ves čas zelo odprta do tega, kaj bova v življenju počela. In potem

se je povsem naključno pojavila infor­ macija, da ena od evroposlank išče asistenta in jaz sem se nekega jutra prijavil. Petra je popoldne prišla s štu­ dentskega dela in tega najprej ni vzela povsem zares, ko pa je videla življenje­ pis – ki sem ga že poslal, bil pa je dokaj amatersko pripravljen – mi je rekla, da bi vendarle lahko imel možnost. Takoj je vedela. Po razgovoru so me prosili, če čez teden dni pridem v Bruselj. No, v tednu dni ravno ni šlo, v štirinajstih dneh pa sem se s polno naloženo staro škodo dejansko odpeljal v Bruselj. In sedaj je iz načrtovanih prvih treh let nastalo petnajst let, trije otroci in – v mojem primeru – peta služba v Bru­ slju. Bruselj nam je postal zelo ljubo okolje. Tudi naš dom nam je ljub. V zadnjih mesecih karantene smo še bolj spoznali vrednost svojega doma – da imaš malo vrta in hišo, v kateri se res počutiš doma. Otroci imajo prijatelje, družbo – tako mednarodno kot tudi slovensko … Kaj ti tujina da in kaj ti vzame? Jernej: Tujina ti da nove, drugačne priložnosti in drugo socialno okolje, v katerem so družbene norme in vred­ note postavljene malo drugače kot v Sloveniji. Nekatere višje, druge nižje; pogledi na življenjske izzive so dru­ gačni … Na primer, ljudje se veliko manj obremenjujejo s tem, kaj bo rekel sosed. Sosed se ne ukvarja z mojimi problemi. Ko prideš na obisk, se on ne ukvarja s tem, ali je hiša pospravljena ali ni. Če se s tem obremenjuješ, je to tvoj problem, ne njegov. V Sloveniji mora biti navzven vse »tipi-topi«. To se kaže tudi v naših odnosih – navzven mora biti vse idealno. Tudi če pridemo k nekomu na obisk, pa se lepijo tla, se oni s tem ne ukvarjajo. Če se meni zdi to čudno in bi rad pospravljal, je to moj problem. Obstajajo še druge navade Belgijcev in drugih. Ko je ura, te vržejo ven. Ni »gostoljubja«, prideš na obisk za dve uri in ko se jim zazdi ali imajo neke druge obveznosti – hvala, lahko greš. Ni podobno kot pri nas, Sloven­ cih, ko se kosila zavlečejo v večer.

Družina in Življenje

25

Petra: Tudi to je res tipično: ko greš na obisk, polovico stvari prineseš s seboj. Ko te povabijo na prigrizek – po naših standardih je to polna miza – pri njih dobiš samo pivo in čips. Na takšne stvari se moraš navaditi. Jernej: Zdaj vidiva, koliko predno­ sti in širine to prinaša otrokom, ko imajo stike z različnimi kulturami, pa tudi »barvami« ljudi. To prinese več strpnosti, več medsebojnega razume­ vanja razlik med njimi. Obenem se v takšnem okolju otroci naučijo jezikov; govorijo vsaj štiri, tudi pet jezikov na dovolj operativni ravni, da jih lahko uporabljajo. Verjetno se v tujini težje »zaparkiraš«? Praviš, da si v Bruslju zamenjal pet služb? Kot vem, si bil zadnji čas kar leto dni brez službe? Pa imaš vendarle neko zaupanje vase, v svet, v Boga – da nekako bo? Kako je s tem? Jernej: Zdaj, ko spet imam službo, je seveda preprosto pogledati nazaj in narediti refleksijo. Meni se je to zgodilo prvič v življenju, mislil pa sem, da se mi ne bo nikoli. Če pa se bo že zgodilo, se bo stvar rešila v mesecu ali dveh. Prej sem službe menjaval na tri leta; ko sem se »zagledal« v neko službo, sem se prijavil in jo dobil. Pri vseh službah je bilo veliko Božje pomoči; nekateri bi temu rekli naključje ali sreča. Več­ krat se je zgodil kak povsem nepri­ čakovan dogodek, ko je bila povsem očitno Božja roka nad nami. Tokrat – ob peti menjavi službe pa je bilo dru­ gače. Službe ni in ni bilo. V meni se je prebudil strah, negotovost, »katastro­ faličnost«. Prejšnjo službo sem izgubil povsem nepričakovano, sredi drznih

V Sloveniji mora biti navzven vse »tipitopi«. To se kaže tudi v naših odnosih – navzven mora vse zgledati idealno.


26

Družina in Življenje

načrtov in tudi po nekaterih vidnih uspehih. Nič mi ni bilo jasno. Petra je jokala, sam nisem vedel, kaj naj si mislim. Bilo je težko. Hvala Bogu je pomoč na socialnem področju in tudi pri iskanju nove službe v Belgiji inten­ zivna. Da skrajšam zgodbo; v tem letu sem bil štirikrat tik pred podpisom pogodbe. Vsakič je po padcu sledila nova priložnost. Proces čakanja pa ubija. Kaj sta se v duhovnem in v odnosnem smislu naučila v tem času? Jernej: Veliko časa sem preživel v dnevni sobi, kjer imava prekrasen lesen križ, ki nama ga je dal kano­ nik msgr. Jože Goličnik in ki potuje z nama po vseh stanovanjih, kjer koli sva bivala. Veliko časa sem se z Jezu­ som pogovarjal in vsakič znova sem ga spraševal: »Kaj je zdaj to? Kako to, da ne morem čez cilj?« Vedno znova se mi je zdelo, da mi govori: »Ni še »ta prava« služba. Počakaj še malo.« Ko sem se dvakrat na teden v poznem večeru vračal s sabljanja, sem se fizično izmučen usedel na kavč, še enkrat prebral Besedo med nami za tisti dan in sva se s Petro pogovarjala pozno v noč. Skušala sva razumeti sporočila. Dobila sva dejansko veliko »feedbacka« od zgoraj, vedno znova

Je pa Bog res Bog presenečenj. Vedno se je pokazalo še nekaj boljšega – tudi, ko sam že misliš, da se še kaj boljšega sploh več ne more pojaviti. pa se je ponavljal refren: »Ali še vedno ne verjameš? Saj bo … počakaj malo.« Ta čas je bil tudi priložnost za posto­ riti stvari, ki so čakale leta in leta in ki jih sicer še zelo dolgo ali nikoli ne bi imel časa postoriti. Zdaj sem res vesel, da so končno narejene. Bog ve, koliko prepirov in slabe volje nama je s tem prihranjenih (smeh). Za Petro pa je bilo zelo naporno, ker sem takšen tip, ki je tiho, ko se pojavijo težave. In jih premlevam v sebi. Ne želim je preveč obremenjevati. Njej pa je najtežje, ko vidi, da nekaj meljem v sebi, pa tega ne povem. O tem sva se pogovarjala, da bi poskušal stopiti ven iz te slabe navade. Petra: Res je bilo naporno. Ravno pred Veržejem – ko smo končno vedeli, da pridemo – sva imela pogovor kot že dolgo ne. Najprej je iz mene privrelo vse in potem še iz Jerneja. Dve uri sva se pogovarjala in skupaj jokala na postelji. Za moškega je bilo res naporno, da je bil doma. Ko smo pri­ šli v Bruselj, sem bila tudi jaz tri leta doma z otroki, preden sem začela delati. Meni je bilo tudi zdaj super. Za otroke je bilo poskrbljeno, kosilo je bilo skuhano in tudi sicer sem ga vedno bodrila, naj si vzame čas zase in si privošči kaj, česar že dolgo ni mogel. Ko ves čas delaš, pogrešaš, da bi imel kak trenutek zase. In je začel plavati. Res pa je bilo težko, da je bil osem­ krat v ožjem izboru; poslal je skoraj petdeset prijav, pa tudi čisto na koncu nismo vedeli … Ta služba je zdaj pri­ šla zadnji trenutek, ko sva bila oba že čisto izčrpana. Saj sva ves čas molila in zaupala, da se bo služba pojavila, ko bo pravi čas. Naj se zgodi Božja volja, sem neprestano molila. Čeprav

moram priznati, da sem na koncu tudi to molitev že nekoliko spremenila in dodala »ampak kar čimprej – samo, da nekaj bo«. Jernej: Je pa Bog res Bog presenečenj. Vedno se je pokazalo še nekaj boljšega – tudi, ko sam že misliš, da se še kaj boljšega sploh več ne more pojaviti. Čisto vsakič pa sem se nekaj naučil. In če želiš nekaj, kar bo pravo, se moraš biti pripravljen učiti. Kako pa v tako razkristjanjenem okolju, kot je Bruselj, skrbite za versko življenje družine in vzgojo otrok? Petra: Zelo sva vesela, da imamo v Bruslju gospoda Zvoneta Štrublja. On drži našo skupnost pokonci in je tudi dvakrat letno začel organizirati dru­ žinski dan, pri čemer mu tudi poma­ gam. ... in tako ste se tudi spoznali z Družino in Življenjem, kajne? Petra: Leta 2016 smo se spoznali z Danijem in Vilmo, ko sta bila gosta v Bruslju. Takoj sta nas »zasvojila«. Spomnim se, da sva prišla zvečer s seminarja, kjer sva dobila revijo. Na zadnji strani so bili razpisani DiŽ­ -evi seminarji. Še tisti večer sem Eriki poslala email, da smo zainteresirani za Duhovni teden v Veržeju. V Bruslju imamo dvakrat letno takšna srečanja. Marca imamo en dan, septembra pa vikend za družine. Zberemo se slo­ venske družine iz Belgije, Luksem­ burga, Nizozemske, Francije – kar naš župnik pokriva. Povabimo raz­ lične goste. Na ta način sta bila poleg Vilme in Danija z nami tudi Marko in Monika Zupanc in seveda drugi. To nama in najinim otrokom res veliko pomeni. Otroci imajo svoj program, mi pa svojega. Najino versko življenje se je tako res okrepilo s prihodom g. Zvoneta v Bruselj. Res je dosti odvisno od duhovnika. Sedaj imate tudi zakonsko skupino? Prvo DiŽ-evo zakonsko skupino v tujini ...


Zgodba zakonskega para

Petra: Zbralo se nas je nekaj parov. Eno leto smo se najprej sami trudili, potem pa sta nam Monika in Marko predstavila delo po DiŽ-evem sistemu in od takrat se srečujemo enkrat na dva meseca. Ker sva midva edini par iz Bruslja, ostali pa so iz Luksemburga, se pač zapeljemo tja – 180 kilometrov v eno smer. Otroci se tudi zberejo in že kar sami popazijo drug drugega. So pa same velike družine. Midva imava najmanjšo – ostali imajo po štiri, pet in šest otrok. Jernej: Medtem, ko mi na zakonski skupini delamo, se naši najstniki učijo odgovornosti in kot neke vrste anima­ torji skrbijo za mlajše. Ko jih situacija potegne, stopijo iz svojega »trmarje­ nja« in prevzamejo odgovornost za otroke – ker pač to naredijo vsi iz vseh

Vedno sem ga bodrila, naj si vzame čas zase in si privošči kaj, česar že dolgo ni mogel. Ko ves čas delaš, pogrešaš, da bi imel kak trenutek zase.

družin. Tudi starši se z vsebinskim delom srečanja in tudi z neformalnim delom zelo nahranimo. Vsem veliko pomeni, da so srečanja strukturirana; da imamo gradiva – tudi tistim, ki so bili od začetka neko­ liko skeptični. In kljub temu, da smo vsi pari izjemno zaposleni s službami, si radi vzamemo čas za srečanje zakon­ ske skupine – ker nam je tako drago­ ceno. Sicer pa je v multikulturnem okolju zelo težko skrbeti za versko vzgojo v družini. Je res treba namerno delovati v tej smeri. Petra: Vsaka belgijska šola ima tudi možnost izbire religije. Lahko jih vpi­ šeš v eno od petih različnih religij, ali pa vpišejo predmet Etika in morala. Šola vsem ponuja iste možnosti. Tako imajo v šoli tudi katoliški verouk – to je dvakrat na teden del uradnega programa šole, ves čas. Do 18 leta je to del ocene v spričevalu. In sva več­ krat prav navdušena, ko doma beremo Sveto pismo in otroka iz šole poznata zgodbe, ki jih prebiramo. Gospod Zvone ima tudi vsako nedeljo sv. mašo, za kar smo zelo hvaležni. Otroke tudi pripravlja na prejem svetih zakra­ mentov. To res ni samoumevno in to doživ­ljava kot veliko milost.

Družina in Življenje

27

Za zaključek še eno vprašanje. Kaj bi vidva s svojim pogledom »od zunaj« sporočila parom, s katerimi se vsako leto srečujeta tu v Veržeju in tudi ostalim, ki se srečujemo pod okriljem Družine in Življenja? Petra: Nič drugega kot to, da je možnost obiskovanja seminarjev in zakonskih skupin res nekaj izjemno dragocenega. Vsakič, kadar prideva v Slovenijo, iščeva priložnosti, da bi obe­ nem obiskala še kak seminar. Doslej nama je to uspelo samo enkrat. Tu pa se lahko »zmisliš« in greš na seminar in se izobražuješ na področju gradnje odnosov. Všeč nama je bil tudi spletni seminar – bil nama je pisan na kožo. Jernej: Kot je rekla žena. Da bi znali ceniti to, da lahko istočasno gradiš medsebojni odnos s krasnimi preda­ vatelji; starši imajo svoj intimni čas; z možnostjo duhovnega pogovora z duhovnikom … Zdi se mi, da je v slo­ venskem okolju še vedno veliko ljudi, ki so navajeni socialističnega pogleda, kjer je bilo treba vero skrivati. Slovenci premalo cenimo vero in se premalo upamo izpostaviti navzven. Ampak če tega ne bomo storili, se nam bo kmalu zgodilo to, kar je v tujini. Tam pa – ne, da se ljudje ne bi želeli izpostaviti, tam se je to preprosto izgubilo. Mi še ven­ dar imamo jedro, ljudje so intimno še vedno tukaj, v območju vere. V tujini ljudje z odprtostjo in liberalnim pri­ stopom izgubljajo te vrednote. Zato bi se morali še dosti bolj zavedati vred­ nosti tega, kar imamo, iz tega še dosti bolj živeti, biti pripravljeni izpostaviti se in delati na tem, da to širimo in širimo … To je najino glavno sporo­ čilo za zaključek. Draga Jernej in Petra; hvala za vajin čas. Hvala za trud, ki sta ga pripravljena vložiti v to, da se nam pridružita v domovini in za delo, ki ga opravljata kot voditeljski par »tam zunaj«. ● Pogovarjal sem se Benjamin Siter


28

Družina in Življenje

Zakonska skupina Čatež ob Savi: »Po poklicih in značaju se razlikujemo, ampak to nič ne ovira našega druženja.«

P

o pričevanju zakonskega para iz DiŽ-a in ustanovitvi zakonske skupine je na mesečna srečanja priha­ jal gospod župnik. Ko se je zgodilo, da večkrat ni mogel priti, je prosil mene, naj grem namesto njega. Tako sem postala spremljevalka čateške zakon­ ske skupine. Bogu sem hvaležna za ta dar. Vesela sem našega vodilnega para – Janeza in Darinke, ker znata na tako ponižen in domač način voditi sku­ pino. Resnično se vidi, da želita pode­ liti z drugimi to, kar sama spoznavata in kar jima pomaga v medsebojnih odnosih. Nikdar ne modrujeta ali vsiljujeta svojega znanja, zato ustvar­ jata zelo prijateljski odnos z drugimi. Tudi oba druga para, Franci z Mileno in Joco z Andrejo, sta zelo iskrena in prisrčna. Srečna sem, da vsi prihajajo na srečanja z veseljem. Če se daljši čas ne vidimo, se pogrešamo. Čutim, da je

med nami veliko dobre volje, zaupanja in razumevanja. Po poklicih in značaju se razlikujemo, ampak to nič ne ovira našega druženja. Vesela sem, da vsa­ kemu izmed nas Bog veliko pomeni in vera nam je v pomoč pri gradnji medsebojnih odnosov. Zelo sem hva­ ležna, da sledimo enemu načrtu, ki ima korenine v Božji Besedi in da je Sveto pismo prav tista modrost, ki nas usmerja. Tukaj se učimo prisluh­ niti, kaj nam Bog pravi, kako naj se med seboj ljubimo. Osebno me je zelo nagovorila knjiga »Ljubezen in spo­ štovanje« – prav zaradi tega, ker ima izhodišče v Božji Besedi. Letos sem tudi prisluhnila spletnemu seminarju in se Daniju in Vilmi iskreno zahva­ ljujem za povabilo. Z veseljem priča­ kujem naslednje srečanje, ker vem, da smo si iskreni prijatelji na poti vere. BOG JE DOBER! Sm. Jasia, duhovna spremljevalka

Vsaka pot se začne s prvim korakom, za to pa je potrebna odločitev. Ko sva pred sedmimi leti stopila na DIŽ­ -evo pot, sva spoznala, da je to pot, ki naju vodi v pravo smer. Ta pot je vredna napora, vztrajnosti in trdega dela s ciljem izboljšati najin partner­ ski odnos. Spoznala sva, da zakon ni le bojno polje, temveč, da je mogoče živeti lepo drug z drugim in ob tem uživati sad poročenosti. Učiva se umi­ rati v svoji sebičnosti in odpuščati drug drugemu. Za to pa je potrebna dobra komunikacija, veliko potrpežljivosti in zaupanje v Božjo pomoč. Hvaležna sva DiŽ-u, njihovim številnim seminar­ jem, ki sva se jih udeležila in ki nama pomagajo ostati na pravi poti. Vse, kar se učiva in spoznavava v zakonski skupini pri Vilmi in Daniju, njunih seminarjih, tematskih večerih in dru­ gih dogodkih DIŽ-a, dajeva po svojih najboljših močeh naprej v »najini«


Zakonska skupina

zakonski skupini na Čatežu ob Savi. Z zakonsko skupino na Čatežu sva kot voditeljski par začela delati pred tremi leti, seveda na pobudo in prošnjo Danija. Na Čatežu ob Savi do našega pričetka ni delovala nobena zakonska skupina, zato smo začeli delo na novo in od začetka. Kot zakonska skupina smo posebnost v slovenskem prostoru, saj smo številčno najmanjša skupina, ki vključuje tri zakonske pare in duhov­ nega spremljevalca. Se pa lahko pohva­ limo s stoprocentno udeležbo, odkar se v treh letih mesečno dobivamo. Prav tako smo kot zakonska skupina posebni po tem, da z nami sodeluje in nam s svojimi izkušnjami in odlič­ nim poznavanjem in razlagami Sve­ tega pisma kot duhovna spremljevalka pomaga pri delu sestra Jasia iz Skup­ nosti Sester Corpus Christi. Glavna skrb sester je molitev in delo za duhov­ nike in nove duhovne poklice. V svoji hiši na Čatežu so uredile tudi manjši dom, kjer duhovniki lahko pridejo na duhovne vaje, oddih ali okrevanje po bolezni. In v teh prostorih je bila

Družina in Življenje

toplo in velikodušno sprejeta tudi naša zakonska skupina, za kar smo sestram nadvse hvaležni. Na koncu naj poveva še, da število udeležencev zakonskih parov ni tako pomembno, kot nama je dragocena njihova pripravljenost in odgovornost do dela v zakonski sku­ pini. Lepo se počutiva v tej sredi. Darinka in Janez Klavžar

Na Krku sva se udeležila temeljnega seminarja DiŽ in tako izkoristila darilni bon. Že v jeseni pa sva bila povabljena v novoustanovljeno zakon­ sko skupino na Čatežu ob Savi. Za sodelovanje sva se zlahka odločila, saj sva poznala voditeljski par že od prej, vožnja iz Brežic pa zaradi kratke razda­ lje ne predstavlja problema. Tretji par, ki sestavlja našo skupinico pa tako ali tako poznava že iz mladosti. Naša sre­ čevanja so postala del naših življenj, so iskrena, neposredna in pisana. Čeprav izhajamo iz različnih družin in se naše družine razlikujejo v marsičem, smo si pravzaprav podobni. Iščemo poti, kako teorije dobrega zakona spraviti

29

v prakso in si vzeti čas za sozakonca. Najbolj pa so navdihujoča razmišljanja in modri nasveti naše duhovne vodje s. Jasie. Hvaležni smo, da nas je s svo­ jimi sosestrami sprejela v prostorih njihove skupnosti in se počutimo pri njih dobrodošli. Moto najinega zakona sva pre­ vzela iz Danijevega govora na najini civilni poroki (takrat je bil še župan v Krškem): »Ne pričakujta popolnosti eden od drugega.« Andreja in Jože Volčanšek

V naši zakonski smo se skupaj našle sorodne duše. Ta naša srečanja nas medsebojno povezujejo in izpopol­ njujejo. V medsebojnih pogovorih v zakonski skupini si delimo skrbi in polagamo pred Boga vse svoje težave, tako v družini kot v službi, družbi in drugje. S samim delom v zakonski skupini se učimo graditi svoje medse­ bojne odnose, pri tem pa nam pomaga tudi sestra Jasia kot zvesta in priza­ devna duhovna spremljevalka. Milena in Franc Tomše


Družina in Življenje

Duhovni počitniški teden za družine v Veržeju

Foto: Alma Bažec

30

Tudi letos so se na dveh duhovnih tednih za družine v Veržeju zbrale družine iz vse Slovenije. Letošnja osrednja gostja je bila psihoterapevtka Julija Pelc, s predavanji in delavnicami pa so svoj delež prispevali še Peter Pučnik (predavanje: Otroci odhajajo, kaj pa midva?), Uroš Jelen (delavnica naravnega gibanja za starše) ter Mirko Robba in Benjamin Siter (predstavitev programa Exodus za može). »Remont v Veržeju« Smo tričlanska »mlada« družinica, ki je letos drugo leto preživela počitnice v Veržeju. Veržej doživljava kot prostor, kjer vsak najde nekaj zase. Odrasli imamo možnost se nekaj novega naučiti, duhovno poglobiti, spoznati nove ljudi in se poveseliti s starimi znanci. Glede na to, da so otroci v varstvu in da je za jedačo in pijačo zelo dobro poskr­ bljeno, se najde tudi čas za kakšno knjigo, za pogovor z zakoncem in za kratek zmenek. Prosti popoldnevi in celodnevna prosta sreda je na voljo družini, kopa­ nju v bližnjih termah ter spoznavanju lepot Pomurja in Prekmurja (skorajda od Goričkega do »Pirana«). Domov se vračamo spočiti, z novimi spoznanji in zalogami misli za osebni premislek in seveda tudi s stkanimi novimi prijateljstvi. Nenado­ mestljivo. Lani so v naju odzvanjale misli, (spo)znanja in modri nasveti g.

Juhanta, letos pa se naju je dota­ knilo več zvezdnih utrinkov, na primer vedno spontani in prijetni sogovornik duhovnik Peter Pučnik s čudovitimi pridigami, predavanjem in s klepetom pri »Štrku«, pogovor v sku­ pini za ženske ter sproščeno in umir­ jeno vodenje novega voditeljskega para: Marjete in Mateja. Tudi moški smo dobili svoj delež časa za »brato­ vščino«, ob predavanju prvega med enakimi Mirka Robbe, pri tem pa spo­ znali, da še kako močno potrebujemo povezovalnega in so­razmišljujočega druženja v tem pospešenem vsakdanu. Ravno delitev pridobljenih in potrje­ nih življenjskih izkušenj med starši – udeleženci, je velika dodana vrednost k tako preživetim družinskim počitni­ cam. Zopet, nenadomestljivo. Preden pa strneva svoj krajši zapis, naj dodava, da z besedo Veržej ne pomisliva več samo na kraj, umeščen na obronke prekmurske melanholije, temveč zlasti na izjemno »energetsko« točko, kjer vsak izmed nas in obenem

vsi skupaj lahko napolnimo svoje zaloge moči – od miselnih, telesnih, družinskih, duhovnih in zakónskih, pa vse tja do prijetnih popotniških in pustolovskih spominov. Naša petletna Ajda bi srčno rada želela dodati še svoj vtis z DIŽ­evih počitnic: »Všeč mi je bilo, da sem spoznala prijateljico Izabelo. Skupaj sva si sposojali skiro, se igrali in gledali risanke. Najbolj smešna mi je bila risanka Garfield. Delali smo tudi lončke iz gline. Animatorji so bili super. Z nami so se igrali. Tudi župnik Peter je bil v redu, nam je delil bonbončke. Popoldne smo se kopali, všeč mi je bilo, da sem se kopala s prijateljico Izabelo in da sem jo srečala na stolpu.« Naj velja zahvala in pohvala vsem preteklim in novim organizatorjem in voditeljem družinskih počitnic. Lepo je gledati, kako se začetno delo Vilme in Danija Siterja nadaljuje z novimi močmi. Kar tako naprej! ● Družina Vrtačnik


Seminarji nas bogatijo

Družina in Življenje

31

Foto: Andrej Ranfl


32

Družina in Življenje

Odmik za moške v divjini 2020: »Moška duša kliče po taki izkušnji«

Letošnji Odmik za moške v divjini je imel drugačen začetek z dveh vidikov. Prvi je bil ta, da je korona skoraj prepovedala Odmik, in drugi, da Aleš, idejni vodja, začetnik in pobudnik vseh Odmikov do sedaj pri DiŽ-u, ni vodil tega odmika. Aleš, bil si v naših mislih, molitvah in brez tebe tudi tega Odmika ne bi bilo!

K

o sem dobil »žegen« žene Metke, sem poklical Aleša, da bom vodil Odmik. Bil je le še en mesec časa za pri­ prave. Poiskal sem traso in jo podelil z dvema izkušenima možakarjema. Pa se je prikradel dvom, če je trasa prava. Vsak mi je dal svoje predloge in bil sem zmeden, prikradla se je neodločnost. Ko sem dva tedna pred začetkom v molitvi izročil pot Odmika Gospodu, je vse to izginilo, občutil sem notranji mir in se res začel veseliti odhoda! Na praznik državnosti, 25. 6., se je v Ljubljani zbralo 13 mož, kjer nas je pred odhodom pozdravil Aleš. V Škof­ji Loki smo začeli s sveto mašo. Povabili smo našega Gospoda na našo pot in v naša srca. Med potjo smo premagali dolge kilometre z veliko »višincev«, a šte­ vilke niso pomembne. Pomembna je povezanost med možmi in pripadnost, ki smo jo čutili od prvega dne naprej, da smo bratje v Kristusu. Noge so postajale boleče in težke, pojavili so se žulji, boleče rame, iz sebe smo iztisnili litre »švica«, svoj »ego« spreminjali v ponižnost in šele takrat smo se resnično lahko poglobili vase in se poistovetili s svetopisemskim Davi­ dom. Na poti je bilo vseskozi čutiti pri­ sotnost Gospoda, v mislih pa so bile prisotne tudi naše žene in otroci. Hvala možem za nepozabno izku­ šnjo in da smo na cilj prišli skupaj – tako, kot smo začeli. Vseh 13 in vsi celi. Zahvala pa gre tudi našim ženam, ki nam stojite ob strani, tudi ko mi tega ne vemo! ● Marjan Čater voditelj Odmika

Nekaj vtisov mož »Najlepši trenutki so bili zvečer, ko smo se, utrujeni in nahranjeni z Lukovo besedo, posedli skupaj in se odprli drug drugemu. Res bogate izkušnje sobratov, ki smo jih nese­ bično delili med seboj. Hvala ti Bog za DiŽ, za ljudi, ki se trudijo za lepši jutri in seveda za povezanost v Bogu.« Karlo »Odmik je izpolnil vsa moja priča­ kovanja ob prijavi: duhovnost (vsa­ kodnevna maša in odlična kateheza brata Luke), fizični napor – odlično vodenje poti z veliko občutka, koliko še zmoremo tisti dan – in nepozabno druženje z enakomislečimi možmi.« Marjan U. »Odmik 2020 je pri meni in mislim, da tudi pri ostalih možeh pustil neizbri­ sen pečat, kako si lahko trinajst mož, ki se večinoma še nikoli niso srečali, podeli svoje najgloblje zgodbe in stra­ hove, in v teh petih dneh postanejo tovariši ter malo boljši možje in oče­ tje.« Karel »Ko sem hodil po lepotah stvarstva v tišini in Božji previdnosti, sem veliko razmišljal o svojem položaju očeta in moža v družini. Prepričan sem, da sem tu po Božji volji. Hočem storiti nekaj za bogatejši odnos do žene, otrok in družbe. Vesel sem vas možje (div­ jaki – naš slogan), ker ste konkretni in iskreni. Tako smo se lahko največ naučili drug od drugega. Bog vas bla­ goslovi.« Peter

»Pot je kmalu dala priložnost za med­ sebojno spoznavanje in navdušilo me je, kako odprti smo bili možje za pogo­ vor. Glavne teme niso bile, ali je boljši Audi ali BMW, ampak so se tikale predvsem tega, kako postati boljši oče, mož, kaj se naučiti iz preizkušenj, ki smo jih doživeli v življenju.« Dušan »Začeli smo v sproščenem vzdušju pod uro na postaji v Ljubljani. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Obenem pa me je vsake toliko pokljuvala misel: bo šlo, imam vse, kar potrebujem, se bom ujel z »ekipo« … Kmalu so se ti strahovi razblinili med sproščenimi pogovori z možmi. Pot je bila dolga, a ob dejstvu, da je enako naporna tudi za ostale, smo zmogli in si dokazali, da je mogoče v dobri družbi in podpori podobno mislečih ljudi, premagati tudi velike težave.« Andrej »Vsak s sabo nosi svojo zgodbo o vzponih in padcih v življenju, pa ven­ dar nas povezuje vera. Ob vseh teža­ vah, ki me ali pa so me pestile, sem na Odmiku spoznal, da ima Bog pripra­ vljen načrt tudi zame, da mi bo načrt razkril, le dovolj moram zaupati, se zahvaljevati, prositi in iskati.« Vinko »Zgodba kralja Davida, ki je premagal Goljata, nas je nagovorila, kako bomo mi uporabili 5 kamnov v boju s sodob­ nimi Goljati, ki prežijo na nas. David kot pastirček ni premagal orjaka na bojevniški način, ampak z Božjo pomočjo, ki mu je bila dana kot mazi­ ljencu. Romanje je postavilo na pravo mesto naše misli, ki so lahko v znoju poti dozorele. Mnoge med njimi smo si med večernimi katehezami podelili


Dajemo naprej

Družina in Življenje

33

Foto: Slavko Štern

Foto: Slavko Štern

med seboj. Bogu hvala za voditelja Marjana, brata Luko in može, ki smo lahko skupaj poromali po tej poti.« Boštjan Š. »Doživetje je tako močno, da bi name­ sto zaključka najraje pot nadaljeval še nadaljnjih pet dni. Celoten Odmik je edinstveno pastoralno delo, ki bi se mu z veseljem priključil tudi naslednje leto (kot tudi številni drugi). Moška duša namreč kliče po taki izkušnji in stremi k njej kot k studencu žive vode.” Mitja »Hvaljen bodi Gospod Bog, ki si me spravil na to pot. Na pot po prelepi deželi Slovenski v družbi klenih, v srcu poštenih slovenskih mož. Na pot brez nepotrebnega balasta, ki nam ga pro­ dajajo skozi pametne ekrane. Možje z ramo ob rami, ki smo hodili proti cilju

z namenom, da postanemo vredni svojih žena, vredni besede mož, oče, prijatelj.« Boštjan Č. »V svetopisemski zgodbi o Davidu se moški marsikje vidimo. Luka nam je s slikovitimi (saj je slikar po izobrazbi J) in sočnimi besedami predsta­ vil pasti in skušnjave za današnjega moškega in kako jih z Božjo pomočjo lahko premagujemo. Najbolj pa se mi je vtisnila v spomin pridiga zadnji dan. Brat Luka nam je pokazal pogodbo z Bogom, prazen list z njegovim podpi­ som. Brez zahtev, pogojev in raznih če­ -jev. Vsak dan izpolnjevati to, kar Bog želi od mene, kar je moje poslanstvo v zakonu, družini, družbi. Ljubiti. Vsak dan se zavedati stavka, ki je bil zapisan ob poti na kapelici: Bog je Ljubezen.« Slavko


34

Družina in Življenje

Dar življenja

Ivana Novak

Junija smo se razveselili našega tretjega čudeža, deklice Ivane! Hvaležni smo Bogu za dar življenja, zdravje in ljubezen, ki se je pomnožila med nami. Bratca Izak in Drejc ter mami Neža in oči Jernej

Pavel Nidorfer

Na velikonočno jutro nas je Gospod razveselil s prihodom Pavla. Polnost življenja se je razodela v vsej ljubezni. Hvaležni smo ga sprejeli v objem: brata Irenej in Emanuel, sestra Mirjam, mami Anja in ati Matej

Sofia Kristina Sterle

“Mnogo cvetlic imam,” je rekel. “Vendar so otroci najlepše cvetlice od vseh”. (Oscar Wilde) Presrečni, da smo na zadnji junijski dan v našo družino sprejeli deklico z zvedavim pogledom in velikim veseljem do življenja. Ati Maximiliano Luis, mami Lara in bratec Luka Alexander


Družina in Življenje

Danijel Juvan

Jezus ljubi vse otroke, malčke vse na svetu tem, On ne gleda barve las, niti barve kože ne, Jezus ljubi vse otroke zemeljske. Tako smo vsak večer prepevali, se zahva­ ljevali, prosili za blagoslov in srečen porod. ALELUJA in tako se je Danijel pridružil sestricama Mirjam in Dolores ter bratcema Izaku in Benjaminu. Hvaležna Monika in Robi

Aljaž Kukenberger

8. septembra zgodaj zjutraj se je rodil nas težko pričakovani Aljaž. Bogu hvala! Neža, David, Nina in Toni

Julija Zaletelj

1. septembra 2020 sva dobila Julijo in z njo dva najlepša naziva, hvaležna Alenka in Slavko

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova! Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: meta@diz.si.

35


36

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Polnjenje baterij Spominjam se najinega poročnega dne. Bilo je skromno – zbralo se nas je 16. Civilni obred je bil v Ljubljani na Magistratu, kjer so naju na najino skupno pot pospremili prijatelji, od tam pa smo se z enim avtom odpeljali na cerkveno poroko v domačo cerkev v Leskovcu, kjer so naju pred cerkvijo pričakali domači. Po cerkveni poroki in dobrem kosilu, ki so ga pripravili pri Vilminih doma, sva še isti večer odpotovala na najino poročno potovanje.

K

aplan, ki naju je poročil, gospod Tone Marinko, naju je še isti večer s svojim wartburgom odpeljal na žele­ zniško postajo v Zagreb, od koder sva s spalnikom krenila proti Splitu. Tja sva prispela v zgodnjih jutranjih urah. Kmalu sva bila na trajektu, s katerim sva se odpeljala proti Jelsi na Hvaru. Še danes sva hvaležna prijateljem, ki so nama to omogočili, saj sva bila takrat oba še študenta – brez denarja. Hrepe­ nela pa sva drug po drugem, želela sva biti skupaj. Ker nisva želela živeti na koruzi, sva vedela, da je najina edina izbira poroka. Nikoli ne bova pozabila, kako naju je nagovoril sedaj že pokojni župnik iz Jelse, don Božidar Medvid. Vprašal naju je: »Ali vesta, kaj je to zaljublje­ nost?« Vem, da sva poskušala nekaj »modrovati«, pa naju je don Boži­ dar presenetil in nama razodel večno načelo, ki sva ga za vedno zapisala v srce: »Zaljubljenost je to, da dva, ki želita drug drugemu pripadati, gle­ data v isti cilj – v Jezusa Kristusa!« In prav tega sva si takrat najbolj želela – pripadati drug drugemu – biti vedno skupaj.

Večno načelo v praksi V času najine poroke sva bila zaljub­ ljena, zato se nama je takrat zdelo, da večno načelo ni nekaj težkega, da je enostavno. Kmalu sva pristala na trdnih tleh in sva morala priznati, da zaljubljenost ni trdna in ne trajna, da ne bo zdržala preizkušenj in pritiskov, ki jih prinaša življenje v dvoje, da bo morala slej ko prej prerasti v ljubezen.

Kaj pomeni, da zaljubljenost »preraste v ljubezen«? Zaljubljenost običajno ni načr­ tovana – »zgodi se sama od sebe« – pride nenapovedana. Žal pa ima zaljubljenost eno veliko pomanjk­ ljivost: ima »omejen rok trajanja« (običajno traja 2 do 3 leta). Ljubezen pa je drugačna od zaljubljenosti, je nekaj trajnega in trdnega, je nekaj, za kar se človek odloči. Pri ljubezni gre torej za osebno, zavestno in svobodno odločitev ene odrasle osebe za drugo odraslo osebo: »Hočem ti pripadati in skupaj s teboj graditi najin odnos!« To zavestno, osebno in svobodno odloči­ tev po navadi potrdimo s poroko. Na poročni dan pred Bogom in pričami drug drugemu izrečemo tiste pomen­ ljive besede: »Jaz …, sprejmem tebe …, in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja!« Za nama je več kot 42 let najine sreče in nesreče, bolezni in zdravja, ljubezni in spoštovanja. Danes bolj pripadava drug drugemu, se imava bolj rada in bolj hrepeniva drug po drugem kot na začetku najine poti. Danes veva, da nama je v viharnih in sončnih trenutkih najinega življe­ nja pomagalo uresničevanje večnega načela, ki sva ga takrat osvojila na Hvaru in si ga vtisnila v srce. Mar večno načelo ni nekaj zastarelega? Povedano drugače: kako sta lahko zakonca nenehno zazrta v isti cilj

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

– v Jezusa Kristusa? Zakaj je to danes sploh potrebno? Jezusove besede: »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Janez 15,4). Morda bi Jezus danes uporabil drugo analogijo: »Ele­ ktrični aparati bolje delujejo, če so pri­ ključeni na elektriko.« To Jezusovo sporočilo je name­ njeno nam kristjanom, ki smo bili krščeni v njegovo ime in se trudimo hoditi za njim. Naš Bog nam želi spo­ ročiti, da »ne delujemo« (ne moremo roditi sadu), če nismo zazrti ali bolje rečeno »priključeni« na Njega, ki je Vir moči za naše življenje oziroma za gradnjo naših odnosov (Pozor: »grad­ bišče« medsebojnih odnosov in »grad­ bišče odnosa z Bogom« je venomer odprto!). Na temelju osebnih izkušenj veva, da nimava druge izbire, da se morava vsak dan znova priključiti na ta neusa­ hljivi vir moči in vsak dan znova »pol­ niti« svoje baterije. Da bo to stalnica v najinem življenju, sva sklenila na začetku najine skupne poti. Vsak zase sva, najprej sebi, potem Bogu in nato drug drugemu, obljubila, da si bova prizadevala vsak dan preživeti nekaj trenutkov v samoti z Bogom. Vilma pravi, da kot nekoč Marija, tudi ona sede k Jezusovim nogam, jaz pa z Njim vsako jutro popijem kavo. To pomeni, da si vsako jutro vzameva nekaj časa za tišino in umiritev, za branje Svetega pisma, za premišljevanje ob določe­ nem odlomku … Nato si nova spozna­ nja zapiševa in vse, ki vas nosiva v srcu,


37

Foto: osebni arhiv

Družina in Življenje

izročiva v Jezusovo usmiljeno srce, ter ga prosiva, naj bo navzoč v vsakem trenutku dneva, ki je pred nama. Po »polnjenju« z močjo z višave, si nova spoznanja podeliva (žal to ne delava dovolj pogosto), kratko skupaj zmo­ liva in greva, če je le mogoče, k sveti maši (to počneva skoraj vsak dan). Kaj pa ovire? Dobro jih poznava! Jasno nama je, katere so in kakšne so! Veva, kako težko je zjutraj vstati pol ure ali uro prej. Veva, kako težko je vztrajati in se iz dneva v dan in iz leta v leto vsak dan znova »priključevati na Božji vir moči«. Pa da ne pozabim: ta »priklju­ čitev« je moja osebna odločitev. Nihče me k temu ne sili. Preprosto vem, da to potrebujem. Ker vem, kako je, ko »moje baterije niso napolnjene«, ko se med nama, ne da bi želela, pojavi pre­ pir, ko sebičnost – zdaj pri enem zdaj pri drugem – udari z vso močjo, ko mislim samo nase in vidim samo sebe, svojo prizadetost in svojo bolečino, ko zmanjka moči za ljubezen, spoštovanje in odpuščanje. Pred dnevi sem začel pisati ideje za ta članek in sem »čisto notri padel«.

Sredi pisanja sem se spomnil, da mi je Vilma, preden je sama odšla na spre­ hod skozi gozd (Ste pozorno prebrali? Sama je šla na sprehod, ker jaz nisem mogel z njo, saj sem imel »pomemb­ nejše delo« – pisanje članka), naro­ čila, naj zalijem vrt in rože. Že to, da nisem šel z njo, čeprav me je prosila, je dovolj velik dokaz, da je bila tisti dan moja jutranja priključitev neza­ dostna ali pa kratkotrajna. In ko sem pomislil na zalivanje vrta in rož, se je v meni »sprožil« moj notranji samo­ govor: »Ti sedaj piši ta članek, saj veš, da se rok za oddajo približuje. Za zali­ vanje vrta in rož bo že še čas.« Skoraj sem že verjel temu »glasu«, ko sem zaznal še en glas – tihi šepet (Prepri­ čan sem bil, da je to bil glas Svetega Duha): »Dani, ti dobro veš, da je vera brez del mrtva, kajne. Zato le pojdi zdaj in zalij vrt in rože.« In sem res šel. Ko sem vse dobro zalil in si v kuhi­ nji pripravil zajtrk, sem opazil, da je v pomivalnem stroju oprana posoda. In takoj spet ista pesem. Najprej glas: »Saj bo še čas za posodo. Nikamor se ne mudi. Ti imaš veliko pomembnejše delo, kot je zlaganje posode iz pomi­ valnega stroja. Pojdi pisat članek in

pusti posodo pri miru!« Temu glasu je tako nevsiljivo kot nekaj minut prej, sledil tihi šepet Svetega Duha: »Dani, saj veš, kako si vesel, kadar Vilmo raz­ veseliš z dejanjem ljubezni. Potrudi se in zloži oprano posodo na svoje mesto. Vzelo ti bo le nekaj minut.« Kmalu je bil stroj izpraznjen, posoda pa na svo­ jem mestu. To so najine zgodbe in najina dina­ mika. Takih zgodb je veliko. Kako zelo si želim, da bi znal in zmogel vedno slišati tisti tihi šepet Svetega Duha! Pa ne le slišati, pač pa mu tudi slediti. Apostol Pavel pravi: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa« (Filipljanom 1,6). V to zares upam. Sprašujem pa se, kako bi sploh prepoznal tihi šepet Svetega Duha, če se pred mnogimi leti ne bi odločil, da bo »jutranje polnjenje baterij« moja življenjska stalnica. Če take odloči­ tve še niste sprejeli, vas vabim, da to storite zdaj, da se tudi vi odločite za redno jutranje polnjenje svojih baterij (ob Jezusovih nogah ali ob pitju jutra­ nje kavice). ● Dani Siter


38

Malo za šalo malo zares

Družina in Življenje

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec. Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Mateja Jemec Tomazin Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Marjeta Bec (Za voditeljske pare, marjeta@diz.si). Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o. Naklada: 5500 izvodov. Fotografija na naslovnici: Matjaž Očko, www.slovenia.info. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Misli o zakonu Zakon je naša zadnja in najboljša priložnost, da odrastemo. Joseph Barth Srečni zakoni se začnejo, ko se poročimo z osebo, ki jo ljubimo, in vzcvetijo takrat, ko ljubimo osebo, s katero smo se poročili. Tom Mullen Velika skrivnost uspešnega zakona je, da na vse katastrofe gledamo kot na nezgode in na nobeno od nezgod kot na katastrofo. Sir Harold George Nicolson Popolna družina ne obstaja, saj ni ne popolnega moža ne popolne žene, da o popolnih taščah ne govorim! Smo samo mi, grešniki. Če se naučimo reči »žal mi je« in prositi za odpuščanje, bo zakon trajal. Papež Frančišek Zakona ne držijo skupaj verige, temveč niti. Na stotine drobnih niti, ki stkejo zakonca skupaj skozi leta. Simone Signoret Za uspešen zakon se moraš večkrat zaljubiti. Vedno v isto osebo. Mignon Mclaughlin Popoln zakon zahteva dva nepopolneža, ki nočeta obupati drug nad drugim. Kate Stewart

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice Včasih rečemo, da je nekaj ali nekdo edina svetla točka v našem življenju. Bog daj, da bi bili naši odnosi vedno in povsod taki. Svetloba je namreč v jeziku vedno simbol lepega, ugodnega, pozitivnega. Tudi v filmih so »dobri« ljudje navadno oblečeni svetleje. Potrudimo se biti »svetle točke« drug drugemu vsak dan. Pripravila Mateja Jemec Tomazin


Ob poroki, obletnici, rojstnemu dnevu ali drugi priloĹžnosti, lahko svojim bliĹžnjim podarite

darilni bon za vikend seminar in jim tako pomagate graditi odnose, za katere je vredno Ĺživeti. www.diz.si


PROGRAM DiŽ ZA LETO 2020 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 2.–4. oktober 2020, Hotel Rogla na Rogli. Vpisujemo le še na čakalno listo!

2.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju naju, 23.–25. oktober 2020, Hotel Čatež, Čatež ob Savi. Vpisujemo le še na čakalno listo!

3.

Tematski vikend seminar za zakonce Starša sva, kaj pa zdaj …?, 6.–8. november 2020, Stella Maris, Strunjan.

4.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo svobodo, 13.–15. november 2020, Hotel Čatež, Čatež ob Savi.

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo, 20.–22. november 2020, Bled Rose Hotel, Bled.

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo svobodo, 27.–29. november 2020, Hotel Čatež, Čatež ob Savi.

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Skozi puščavo v svobodo svobodo, 11.–13. december 2020, Hotel Čatež, Čatež ob Savi.

POMEMBNO: Pridržujemo si pravico do dodatne omejitve števila udeležencev, spremembe načina izvedbe ali odpovedi seminarja glede na epidemiološke razmere in državne ukrepe, ki bodo veljali v času izvedbe seminarjev in dogodkov. Prijavljeni boste o teh spremembah obveščeni po e-pošti, ostale ažurne informacije pa lahko spremljate na naši spletni strani. VARSTVO OTROK: Glede na razmere s koronavirusom zaradi zagotavljanja večje varnosti udeležencev na jesenskih seminarjih ne bo organiziranega varstva, zato otrok ne morete navesti ob prijavi na seminar (izjema so dojenčki). Prosimo za razumevanje, obenem pa sporočamo, da bo temo nadaljevalnega seminarja možno pogledati tudi v obliki spletnega seminarja.

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (zavihek dogodki/seminarji), kjer boste našli tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.