46 3.
S t r o ko v n o s t i n e t i è n a z a v e s t zdravstvenega delavca
Imperativni sestavini vsake poklicne etike sta strokovno znanje in vest strokovnjaka. Obe sestavini poklicnega delovanja sta enako pomembni pri oblikovanju etiène osebnosti zdravstvenega delavca16. Pri skupinskem delu medicinskega osebja se z vidika etike zastavlja temeljno vprašanje, ali je za bolnika pomembnejši zdravnik posameznik, ki ga zdravi, ali pa zdravstvena ustanova. Za bolnika je odgovorno na zdravstveno osebje, predvsem zdravnik, in ne ustanova. Pravna odgovornost je na ustanovi, moralna in etièna odgovornost pa pri posameznih zdravstvenih delavcih. Zdravstveni delavec mora v skrbi za bolnika ustvariti moralno primerno ozraèje v zdravstveni ustanovi. Specializacija medicine atomizira èloveka, èeprav je bolnik predvsem osebnost, ki jo je z moralnega vidika potrebno spoštovati. Medicina se danes posveèa predvsem medicini telesa, vendar pa, (kot se to v teoriji medicinske etike poudarja) ne obstajata dve medicini, medicina telesa in medicina èloveškega duha. Obstaja le enotna medicina, ki bolnika obravnava kot enotno bitje. Etièna vest je utemeljena na absolutnem zaupanju in vseobsežnemu sodelovanju med bolnikom in zdravstvenim delavcem na vseh stopnjah zdravljenja in rehabilitacije. Etièno je nedopustno, da se bolnik "zdravi" in da pri tem ni v celoti ugotovljeno, zakaj bolnik boleha17. Doloèitev zdravja (Svetovna zdravstvena organizacija) pravi, da morajo medicinski strokovnjaki upoštevati vse èloveške reakcije in težave bolnika, ki so socialno pogojene. Zdravje èloveka ni doloèeno kot odsotnost bolezni, temveè kot socialno, ekonomsko, fizièno in psihièno blagostanje. Z etiènega vidika mora biti zdravstveni delavec optimistièen, bolniku mora dati toliko informacij, kolikor je potrebno, da bi mu to pomagalo pri zdravljenju. Bolnika mora pripraviti na nove razmere, èe zdravljenje ni možno ali bolnik utrpi stalne posledice. To velja predvsem za
obvešèanje o možnih komplikacijah in incidentih med zdravljenjem. Medicinsko delo je obremenjeno s stalno napetostjo, prièakovanji in odgovornostjo. Medicinsko osebje je profesionalna skupina, ki je nenehno v stresu. Temeljno etièno pravilo delovanja zdravstvenega osebja je, da zdravi bolnika, mu pomaga, nikoli pa ga ne sme raniti, poškodovati ali pa prispevati, da umre. Zdravniški poklic ni vešèina, ni usmeritev, ampak je dolg do soèloveka in posvetitev drugemu èloveku. Etika na podroèju medicine temelji na spoštovanju osebnosti èloveka in vdanosti idealov humanizma. Etika zdravstvenih delavcev se kaže predvsem kot odnos poklicnih dolžnosti zdravstvenega delavca do bolnika in družbene skupnosti in pa tudi kot odnos v razmerju med samimi zdravstvenimi delavci kot posebne družbene skupine. Zdravniški poklic je poklic dolžnosti do soèloveka18. Zdravniki in drugo zdravstveno osebje se vedno znova sprašuje, kaj je možno storiti za bolnika, oziroma ali se to sme storiti19. Vsako zdravniško ravnanje potrebuje etièno premišljevanje o poklicnih postopkih 20. Pravilen odgovor na vprašanje, kaj se sme, lahko ponudita strokovno znanje in visoka etièna zavest, ki temelji na spoštovanju osebnosti èloveka in brezpogojni in trajni privrženosti idealom humanizma21. Obe sestavini sta za poklicno zdravniško delo enako pomembni. Vest brez strokovnega znanja je brezkoristna. Strokovno znanje brez vesti pa je lahko nemoralno in nevarno. Ne moremo govoriti o profesionalni etiki zdravstvenega delavca, èe nima potrebnega strokovnega znanja. Etiènost v zdravstvu èrpa vso svojo utemeljenost, vsebino, èloveško toplino do soèloveka in življenjsko moè iz notranje moèi zdravstvenega osebja, posameznika, ki svoj poklic spreminja iz rutinskega dela v humani odnos do soèloveka.