134 emocionalno boleèino, ali je otrok zanemarja do te mere, da je ogroženo njegovo emocionalno zdravje in razvoj (Kempe,1979 v Killen, 2007). Osnovne oblike trpinèenja so: telesno, emocionalno in spolno trpinèenje in zanemarjanje otroka.
TELESNO TRPINÈENJE OTROKA Gre za namerno poškodovanje otroka ali za ne- prepreèevanje poškodb. Trpinèenje povzroèa telesne poškodbe in znake, ki so posledice poškodb. Hematomi zaradi udarcev, klofute, padci, všèipi, opekline (ugašanje cigaret grelna telesa) ter zlomi ekstremitet. Poškodbe glave pri malih otrocih niso takoj vidne. Posebne oblike trpinèenja so še stradanje otroka, dajanje strupenih sestavin, zapiranje v doloèene prostore itd. Poškodbe so lahko namerno izzvane ali pa nastanejo, èe starši ne zašèitijo dovolj svojih otrok (Graham, Moore, 2005).
EMOCIONALNO TRPINÈENJE OTROKA Emocionalno trpinèenje otroka je kronièno stališèe ali postopek staršev oz. drugih skrbnikov, ki ogroža otrokov razvoj pozitivne podobe o sebi (Killen et al., 2006). Poškodbe niso vidne, posledice pa so lahko težje od katere koli vrste trpinèenja. Starši ne izkažejo ljubezni in pozornosti svojemu otroku, ki zaène razmišljati, da si ne zasluži starševske ljubezni, zato ne razvije samozavesti in samospoštovanja. Starši lahko doživljajo otroka negativno že od samega rojstva.
SPOLNO TRPINÈENJE Spolno trpinèenje obsega skupno gledanje pornografskih èasopisov in filmov, do
opazovanje odraslega pri masturbiranju in spolnih igrah, dotikanju, masturbaciji in oralni, analni ali genitalni seks. Odrasla oseba koristi otroka za zadovoljitev svojih seksualnih potreb (Killen, 2007). Na eni strani gre za prièa uvajanje strožjih sankcij za mladoletniško deviantnost, ki zagotavljajo varnost družbe (interes otroka je potisnjen v ozadje), po drugi strani pa je vedno moènejše gibanje za prepoved strožjih vzgojnih metod v družini (varovanja interesov otroka). Upravièeno lahko trdimo, da gre za dva izkljuèujoèa pristopa pri obravnavanju neposlušnih otrok. Država predpisuje staršem vzgojo in prepoveduje vse oblike nehumanega ravnanja z otrokom (vse oblike fiziènega, psihiènega kaznovanja, pri katerem se otrok poèuti zapostavljenega, neljubljenega), kadar pa se samo sreèuje z prestopniškim vedenjem, odstopa od družini zapovedanih metod vzgoje. Starši so lahko kaznovani, èe ne spoštujejo interesov otrok, medtem ko jih država ne spoštuje (oziroma postavlja na prvo mesto druge interese). Starše država razoroži, sebi pa zagotavlja vedno moènejše orožje. Država dosledno zagotavlja koristi otrok v družini, , manj pa je za to dovzetna, ko bi jih morala zagotavljati sama; (takrat gleda na to vprašanje s povsem drugimi oèmi). Družba se mora zavedati, da lahko vstopa med starše in otroka samo takrat, ko je nujno potrebno zašèititi otroka pred neprimernim ravnanjem staršev. Ravnanje pa je neprimerno, kadar vzgojne metode staršev ogrožajo otrokov razvoj; ena klofuta je za otroka prav gotovo manj nevarna (kljub negativnim posledicam na katere opozarjajo nekateri psihologi) kot, da postane njegov zašèitnik neosebna država (formalni mehanizmi namesto èustvenih vezi s starši). Izhodišèe za zakonsko prepoved vseh oblik fiziènega kaznovanja otrok, torej tudi klofute, izhaja iz naslednjih predpostavk: