4 minute read
Kaj napolnjuje najino življenje, ko otroci odidejo?
Kaj napolnjuje najino življenje, ko otroci odidejo?
Saj ne odidejo, saj so še vedno nekje tu, morda celo blizu, se srečujemo vsak dan, se redno vidimo ali bomo na neki način še vedno skupaj živeli … To so razmišljanja, ki se jih zakonci pogosto sploh ne zavedamo, ampak jih kar živimo in se zdijo logična.
Otroci so šli na samostojno pot, začeli živeti svoje zakonsko in družinsko življenje in to je zanje eden največjih korakov, ena največjih in najpomembnejših odločitev v življenju. Želijo v svojem življenju “uspeti”, kar je lahko za vsakega nekoliko drugačen cilj, ampak želijo to sami in na svoj način. Tako je bilo, ko sva midva stopila na najino skupno pot (pred 40 leti), in nič drugače ni sedaj, ko so najini otroci odšli na svoje poti.
Kaj naj starša odraslih otrok – zakonca – narediva sedaj?
Ali naj še skrbiva, kako so, kaj potrebujejo, kdaj kam gredo, kdaj se bodo vrnili …? Ali naj prekineva z njimi kakšne tesnejše odnose in greva povsem svojo pot?
Najbrž sta obe varianti neke skrajnosti, ki nikoli nista dobri ne za mlade in ne za stare. Najti pot, ki bo gradila najin medsebojni odnos odslej naprej in ki bo gradila najin odnos do otrok in njihovih družin v blagor vseh, je včasih težka naloga, v praksi pa naravno preprosta.
Zavedava se, da je najina glavna skrb sedaj skrb eden za drugega in za to, da skupaj in vsak zase izpolnjujeva poslanstvo, ki nama ga je dal Bog. Seveda se rado zgodi, da je bolj enostavno malo povprašati “tamlade”, če kaj potrebujejo in ali ne bi morda jedli pri naju …, kot pa prisluhniti možu in njegovim željam in potrebam, ker mi kdaj niso všeč.
Ker pa se zavedava tega in nama je dana možnost, da sva še toliko zdrava, da lahko veliko stvari delava skupaj, čutiva, da naju te preproste stvari tudi izpolnjujejo.
To, da imava neko skupno delo, obveznost, načrte, kako in kaj v bližnji prihodnosti, to naju obrača drug k drugemu in ne čutiva, da bi morala še vedno “skrbeti” za otroke. Skupaj delava stvari v hiši, skupaj določena dela pri živalih, skupaj tudi na vrtu ali na travniku, pa skupno pospravljanje pridelkov v jeseni – preproste stvari, ki dajejo veliko skupnega zadovoljstva, ko jih narediva. Prav tako sva tudi zadovoljna, ko greva kam skupaj (na izlet ali za vikend), si vzameva čas ob večerih za skupno molitev ali ob jutrih, ko jaz ne grem v službo, tudi za skupne hvalnice, in to naju napolnjuje z eno vezjo – morda bi lahko rekli edinosti.
Vedno se učimo
Najini otroci so naju naučili, malo pa sva se tudi sama, da povedo, ko naju potrebujejo, da vprašajo, če imava čas in ali bi lahko … To je tisto, kar naju še bolj postavlja na pot in v položaj samostojnih zakoncev. Imava veliko izkušenj, vidiva pa, da so leta, v katerih sva, nova in se vsak dan učiva biti poslušna – predvsem Bogu. Tako sva tudi lažje poslušna drug drugemu in tako tudi bolje in lažje čutiva in slišiva najine otroke in vnuke.
Bog nama je v življenju že toliko podaril, da mu dolgujeva predvsem in samo zahvalo in slavo in meniva, da morda mnogi zakonci ne uspejo opaziti vseh teh darov, ki so jih v življenju prejeli. Zato se nama zdi pomembno, da nekoliko upočasniva tempo življenja, da bi mogla, dokler nama je dano, skupaj gledati otroke svojih otrok, prinašati v okolje, kamor naju Bog pošilja, veselo oznanilo Njegove ljubezni, po kateri smo odrešeni. Pogosto to ni lahko, večkrat nama tudi ne uspeva, ampak Gospod naju vedno znova išče in daje moč in pogum in to želiva tudi najinim otrokom in njihovim družinam. ● Marija Halas
Starša sva ... kaj pa zdaj?
(tematski seminar) Postala sva starša. Poleg navdušenja nad otrokom, naju lahko včasih navdajajo dvomi. Bova znala vzgajati? Bova zmogla? Da ne bova česa zamudila! Kaj pa najin odnos?
Življenje družine ni enostavno in ni vedno romantično. Vedenjske vzorce, ki jih pri starših nisva marala, sedaj ponavljava tudi sama. Zakaj je tako? Kako najti pot ven iz tega?
Sin, hči. Moški, ženska. Kako naj mati vzgaja svojega sina? Kako naj oče svoji hčeri pokaže, kakšen je pravi mož?
Z mlajšim zakonskim parom s tremi otroki in zrelejšim parom s šestimi otroki boste na tematskem seminarju odkrivali in utrjevali pomembno življenjsko vlogo starševstva. Seminar je namenjen vsem (tudi bodočim) staršem – tako z majhnimi kot z odraščajočimi otroki.
Seminar vodijo zakonci Ines in David Križman ter Katarina in Klemen Lajevec.
Razpisan termin: 6.–8. november, pastoralni dom Stella Maris, Strunjan
Iz puščave v svobodo
(nadaljevalni seminar) Vabimo vaju na pot. Prehodili jo bomo skupaj z Mojzesom in izvoljenim ljudstvom. Spoznavali bomo razsežnosti svoje puščave, razloge, da smo se znašli v njej, in kakšna je pot, ki vodi v svobodo mišljenja in čutenja, v svobodo (najinega) odnosa, da prispemo tja, kamor si Bog želi za naju in najine bližnje. Seminarja se lahko udeležita le, če sta se že udeležila seminarja Nepozabni trenutki za naju. Seminar vodita Dani in Vilma Siter.
