Kdor hoče ljubiti, živeti ...
Ukrajina joka
Lazaristi iz Misijonske hiše Celje
Tako je naslov povesti, ki jo je leta 1937 napisal in v Münchnu izdal Aleksij Pelipenko, begunski ukrajinski vojaški duhovnik, ki se je povezal s Katoliško Cerkvijo in nato živel in deloval med ukrajinskimi izseljenci v Argentini.
Po zaslugi katoliškega tednika Domoljub smo knjigo dobili v slovenščini že leta 1940. Ponovno jo je izdala Celjska Mohorjeva družba leta 2015 in jo, ne da bi se takrat zavedala, preroško postavila v sedanji trenutek. Stalinovo krvavo nasilje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je sprožilo strahotno lakoto tako v Ukrajini kot Rusiji, in mu zlepa ni para v zgodovini, se v vsej srhljivosti ponavlja tudi danes. Branje povesti, ki ni enostavno in ga rahločutni težko ali pa niti ne prenese, razjasni ozadja in jih razgali v vsej njihovi krutosti, ki preizkuša in kali zlasti preprostega ukrajinskega človeka. Ta, pravzaprav
6
šele nastajajoč narod, se rojeva v krvi, ki jo je prelivala najprej stalinistično-boljševiška in jo žal danes tudi sodobna Rusija. Ukrajina tako še vedno joka in ta jok nam je lazaristom blizu. Iz Misijonišča v Grobljah pri Domžalah so naši sobratje pred drugo svetovno vojno večkrat pisali in zbirali sredstva za pomoč trpečim Ukrajincem. Z Domom sv. Jožef v Celju lazaristi do neke mere nadaljujemo svoje delo iz Grobelj, ki se je nehote vključilo tudi v povezavo s sodobno Ukrajino. Lazaristi smo se takoj po razpadu Sovjetske zveze vključili v skrb
Velika noč 2022
