Ukrajina joka

Mož bolečin

Jože Kužnik

Razmišljanje ob Torinskem prtu

Prevzet strmim v podobo tvojo, skrivnostni mož, mož bolečin: Kdo si, ti veliki trpin? Kdo ranil te je, kdo umoril? Kdo v prt mrtvaški te zavil?

Iz meglenih tisočletij vame zre obraz: s krvavim potom orošen, opljuvan, pretepen in s trnjevo še krono okrašen. Telo od bičev razdejano, razkriva eno samo rano; na rókah, nógah žebljev sled, ko bil na križu je razpet. In prsna rana, kakor dlan velika, na njej krvi se sled svetlika. Kdo, mož si bolečin? Si to res Ti, ki po prerokih bil si razodet? Si to res Ti, ki si prišél kot Bog na svet? Si Ti, ki si za nas se učlovečil, da bi na križu nas odrešil? Si, Jezus, Ti, ki so te obsodíli, pretepali Te, s trnjem Te ovili, Ti težki križ na rame naložili in končno Te na križu umorili? Si Ti, ki zmagoslavno si zapustil grob, ki si izničil porogljiv pokop, se svojim bližnjim po vstajenju razodel, jim strl strah, jih živ objel? Gospod, si to res Ti? Je to podoba Tvoja prava, ki se je ohraníla do današnjih dni, da bi pustila v srcih nam sledi ljubezni Tvoje neprecenljive, ki šla do konca je, na križ, da bi odprla nam Tvoj paradiž?! Morda si to res Ti – to vera govori. A vendar: če je podoba Tvoja to al' ne, to najbolj odločilno ni zamé. Pomembno zame je le to: podoba Tvoja naj mi v srcu bo! Naj Tvoj obraz nikdar mi ne zbledi in Tvoj pogled naj vedno mi sledi, me vodi po življenja póti, da ne zgubim se, ne pristanem v zmoti; da zvesto hodil bom le za teboj da vedno bom le otrok Tvoj.

»Pomembno zame je le to: podoba Tvoja naj mi v srcu bo! Naj Tvoj obraz nikdar mi ne zbledi in Tvoj pogled naj vedno mi sledi, me vodi po življenja póti ...«

Gospod, le to podobo vtisni vame, da bom slavil te, se zahvaljeval za rane, ki si jih zame Ti pri bičanju prejel, ki zame si na križ odšel, umrl in nato slovesno vstal, da vsem stvarem bi Ti zakraljeval.

Podoba s prta pa naj me spominja, da Tvoja se ljubezen ne spreminja, da Ti ostaneš vedno zvest. Ti, Bog in človek si, Emanuel Gospod med nami in za nas, O, hvala Tebi, Jezus, večni čas!

V naših stanovalcih vidim svojega dedka in babico

Pogovarjal se je Jure Levart

Tokrat smo se pogovarjali z našo sodelavko Olivero Đjordjević. Predstavila nam je svojo življenjsko pot, ki jo je iz Srbije preko Italije pripeljala v Slovenijo in v naš dom. Olivera namreč s svojo družino živi v Celju, kot bolničarka pa je zaposlena v našem domu.

Olivera, prihajaš torej iz Srbije, kjer se je začela tvoja življenjska pot …

Tako je, po narodnosti sem Srbkinja. Kot otrok sem odraščala v mali vas Bistrica v osrednji Srbiji. A že kar nekaj časa ne živim več tam. V Srbiji imam še brata, ki je po poklicu natakar in lastnik manjše restavracije … V Sloveniji pa živim dobro leto in pol.

Kakšni so tvoji spomini na otroške dni?

Ko sem bila stara pet let, nas je doletela nesreča, saj se je moj oče smrtno ponesrečil v prometni nesreči. Mama se je potem dogodku ponovno poročila in odšla živet v mesto, jaz pa sem z bratom ostala pri babici in dedku. Tako sva oba odraščala pri starih starših. Imela sva lepo otroštvo, polno topline in ljubezni. V šoli sem imela odličen uspeh in stara starša sta mi omogočila nadaljevanje šolanja v Nišu, kjer sem se izučila za medicinsko sestro. Kako sem jima hvaležna, da sta mi to omogočila! Vem, da ni bilo lahko, a vztrajala sta, da nadaljujem šolanje. V otroštvu sva imela veliko podporo tudi pri teti (očkovi sestri). Po poklicu je medicinska sestra, veliko mi je pomagala in svetovala. Je moja vzornica, ki že štirideset let predano opravlja delo medicinske sestre. Kot štirinajstletno dekle sem se preselila v Niš, kjer sem uspešno zaključila srednjo in višjo šolo. V času šolanja sem tudi spoznala svojega moža, s katerim sva se poročila in si ustvarila družino. Takrat je mož živel in delal v Italiji, tako da sem nekaj časa živela tam. Razmere so se spremenile in zaradi gospodarske krize sva se ponovno preselila v Srbijo, kjer sem se zaposlila kot medicinska sestra v zavodu za osebe s posebnimi potrebami.

Kako si torej prišla v Slovenijo?

Naj povem, da je to, da sem v Sloveniji, da tukaj živim in delam, zame resnična sreča, veselje in hvaležnost. Naša »vez« s Slovenijo, se je začela že v Italiji, od koder smo večkrat zahajali v Slovenjo na »čevape in burek«. Saj, če Italijani česa ne znajo pripraviti, so to gotovo »čevapi in burek«. Mi smo jih tako zelo pogrešali, da smo se zaradi tega vozili tudi v Slovenijo. Malo za hec, »čevapi« so bili moj prvi stik s Slovenjo. V resnici pa sem Slovenijo takoj začutila kot deželo, kjer bi si lahko ustvarila dom. Tega občutka v Italiji nikoli nisem doživela. V primerjavi z Italijani ste Slovenci bistveno prijaznejši … Ko je naneslo, da je mož dobil službo v Sloveniji, se je s tem odprla tudi možnost, da se mu kot družina pridružimo. Tako smo si dom ustvarili v Celju. Zelo smo veseli in hvaležni, da lahko