Velika noč 2022
ZVON S HRIBA Glasilo Doma sv. Jožef, številka 25
Kdor hoče ljubiti, živeti ... Praznujemo veliko noč Pogovor z družino Đjordjević Gostujoče pero: škof, dr. France Šuštar Utrinki iz Doma
KAZALO
Hvaležni smo domskemu zdravniku, prim. Andreju Žmavcu za fotografije, ki bogatijo tokratno številko Zvona.
UVODNIK Kdor hoče ljubiti, živeti … KDOR HOČE LJUBITI, ŽIVETI ... »Česar je polno srce, usta govore.« Ukrajina joka Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni Mož bolečin POGOVOR Z DRUŽINO ĐJORDJEVIĆ V naših stanovalcih vidim svojega dedka in babico GOSTUJOČE PERO Ne pozabimo, da smo Božji otroci PRAZNUJMO VELIKO NOČ Zvonovi zvonijo, iz cerkve se sliši »Aleluja« SADOVI USTVARJALNOSTI Utrinki iz Doma Delo s starejšimi me bogati Pesmi Stari križ Pesmi Pogled v prihodnost VABILA
3 3 4 4 6 8 10 12 12 16 16 18 18 21 21 23 24 25 26 27 29
Dom sv. Jožef Plečnikova ulica 29, 3000 Celje, t: (0)59 073 800, f: (0)3 5481 596, www.jozef.si, info@jozef.si
Glasilo Doma sv. Jožef april 2022
Izdal: Dom sv. Jožef Odgovarja: Irena Švab Kavčič Urednik: Jure Levart Foto: Andrej Žmavc, Miha in Lea Lokovšek Oblikovanje: Uroš Čanžek s. p. Tisk: Atelje 64, d. o. o. Naklada: 700 izvodov
2
Velika noč 2022
UVODNIK
Kdor hoče ljubiti, živeti … Jure Levart
Kakšno modrost je premogel naš pesnik Srečko Kosovel, ki jo je vtkal v verzih svoje pesmi »Veliko moraš pretrpeti!« Verz iz pesmi smo si sposodili za vodilo velikonočne številke Zvona s hriba.
Pa ne gre le za modrost, on je to resničnost tudi doživel, saj je v svojem kratkem, komaj 22-letnem življenju veliko pretrpel. Zato je tako pristen in sporočilen. Njegove pesmi so navdih za poglobljeno razumevanje samega sebe, bližnjega in sveta, v katerem živimo. Verzi kažejo na odgovor za križe in trpljenja, ki se dogajajo med nami in jih ne razumemo ter se sprašujemo, kako je to mogoče … Zakaj vojna, križ, trpljenje, smrti nedolžnih …? A bolj kot vprašanja navdihujejo besede ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki jih je po video povezavi iz bombardiranega Kijeva namenil poslankam in poslancem Evropskega parlamenta: »Življenje bo prevladalo nad smrtjo, svetloba bo premagala temo. Slava Ukrajini!« Besede pesnika in predsednika kažejo na smer in upanje rešitve, dokončno rešitev pa je storil Jezus, ki o križu ni pametoval in pridigal, ampak ga je
Glasilo Doma sv. Jožef
sprejel. Zadal si ga je na rame, pod njim padal in končno na njem umrl. A pri tem se ni končalo! In to je glavni razlog našega veselja in upanja, ki se ne konča na Golgoti, ampak v praznem grobu, iz katerega odmevajo besede: »Ne bojte se!« Blagoslovljeno, veselja in upanja polno Veliko noč! Veliko moraš pretrpeti, prijatelj, da le-to spoznaš: kdo hoče ljubiti, živeti, ta mora ubiti v srcu laž. Veliko moraš pretrpeti da to spoznanje pridobiš: kdo hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ. (Srečko Kosovel 1904–1926)
3
KDOR HOČE LJUBITI, ŽIVETI ...
»Česar je polno srce, usta govore.« Irena Švab Kaučič
S tem vodilom (Lk 6,45) začenjam v poplavi misli, ki mi rojijo po glavi, izbirati tiste, ki bi bile primerne za zapis v tej številki Zvona s hriba. Že samo to, da bo številka izšla, ni več samoumevno.
Vse je drugače, vse se spreminja. Vsak ima pravico do svojega mnenja, a tudi dolžnost, da si v času informacijske inflacije oblikuje lastno stališče. Nič ni narobe, če je drugačno od mojega. Le spoštljivo naj bo; tudi do mojega. V poplavi informacij je težko ločiti zrnje od plev. Vse težje prepoznavamo resnično od navideznega, zlaganega. Hkrati vsi mislimo, da vse vemo, če ne vemo, nam pa hitro pomaga striček Google. Nič več nam ni treba prebirati dolgih člankov, razprav in knjig, saj svetovni splet prinaša pojasnila, krajša od dveh vrstic. Tisti, ki vedo, znajo in imajo o tem potrdila, so pogosto deležni prezira, posmeha in se raje ne izpostavljajo več. Pa bi besede zdravega razuma prišle še kako prav. Prava ponižnost ni vedno
4
v molčanju in umiku, ampak tudi v zvestobi prepričanjem in vrednotam. Ne le na papirju, v intelektualnih razpravah, tudi v dejanjih. V mesecu marcu ne morem mimo praznovanj dneva žena in materinskega dne. Žal svojega pogleda ne morem strniti v dve vrstici. Vse od objave Branka Cestnika (http://branenacesti. blogspot.com/2018/03/) se me ob praznovanju 8. marca loteva nelagodje. Bolj kot druge dni razmišljam o ranjenih ženskah, ki svojo bolečino nemo nosijo s seboj. Še težje mi je, ko se dva dni kasneje veselijo »mučeniki«. Pretrese me divjaštvo sodobnih aktivistk, ki se v imenu žensk, torej tudi mene, v svobodni državi z neobvladano upornostjo vrešče zaganjajo v demokratično izvoljene predstavnike oblasti.
Velika noč 2022
... ta mora poljubiti križ Napadajo ureditev, ki nam omogoča sožitje, in s sklicevanjem na človekove pravice prav te teptajo. Sprenevedanje se niti ne omili, kaj šele konča, ko nedaleč stran začno padati resnične bombe in ves svet ne zna ustaviti morije. S spoštovanjem zrem v zapis, ki ga je 9. marca objavila belgijska profesorica teologije Anne Vandenhoeck. Predavateljica pastoralne teologije na Leuvenski univerzi, je tudi soustanoviteljica evropskega raziskovalnega inštituta chaplanov v zdravstvu. Študente z inovativnimi pristopi usmerja k duhovni oskrbi,
ohranja védenje, da vsak od nas sam odgovarja na vprašanja, ki jih njemu postavlja življenje. V tem je naša veličina. Odgovor, ki ga dajemo, kaže iz kakšnega testa smo. Vse do zadnjega diha bo to naša svoboda. Ne glede na to ali smo ženske, moški, matere, očetje … Šteje le to ali smo ljudje. V vseh odločitvah, malih in velikih. Hvala vsem, ki se trudite oblikovati svoje stališče, ga jasno izražate in spoštljivo prisluhnete tudi drugim, ste se pripravljeni učiti in ne le poslušati, ampak tudi slišati. V tem je svežina, lahko tudi tako želena mladost. Tu,
Hvala vsem, ki se trudite oblikovati svoje stališče, ga jasno izražate in spoštljivo prisluhnete tudi drugim, ste se pripravljeni učiti in ne le poslušati, ampak tudi slišati. ki izhaja iz celovitega pogleda na človeka. Članek govori o vlogi Ruske pravoslavne cerkve in vlogi patriarha Kirilla v ukrajinski vojni. Bolj kot vsebina članka, me je presenetila aktivna drža profesorice. A kljub vsej izjemnosti, je to le ena od ženskih zgodb, ki navdihujejo. Vsak lahko odkrije svoj navdih, morda celo v svoji bližnji okolici. Iz več razlogov se vedno bolj poglabljam v zapuščino Cicely Saunders. V njena iskanja, odkrivanja in potrditve, ki jih ponuja današnji čas. Iskala je poti, odgovore, kako se približati sočloveku v najglobljih stiskah. Njene rešitve niso omejene le na delo s hudo bolnimi in umirajočimi. Sprejemanje in zavedanje omejenosti človekovega razumevanja ob vprašanjih, ki jih postavlja življenje, je aktualno tudi v teh kaotičnih razmerah. Tragedije na makro ravni odsevajo tragedije na mikro ravni; tragedije osebne nemoči in poraza, ki ga prikriva navidezna mogočnost. Kaj je veličina človeka? Biti ob drugem, ko ga vsi zapustijo? Videti človeka, ne glede na telo, ki ga obdaja? Vztrajati v nemoči? Nasprotje, ko velike besede opisujejo mala dejanja velikanskih razsežnosti. Če ničesar ne razumem in so moja stališča vredna posmeha, me pokončno
Glasilo Doma sv. Jožef
pod okriljem sv. Jožefa, se bomo po najboljših močeh trudili, da bo vedno dovolj priložnosti za oblikovanje stališč. Upamo, da bomo kmalu lahko spet hiša živahnih srečevanj. Dokler to ni mogoče, bomo po drugih kanalih poskušali vzpostavljati dialog in odpirati možnosti za oblikovanje vsakemu lastnih pogledov in stališč. Zaupamo, da bo naše iskanje vodilo k spoštljivemu sožitju v miru. Ko priznavam utrujenost od vseh napetosti zadnjega obdobja, hkrati čutim tudi zaupanje. Koliko velikih žena se ni zapisalo v zgodovino, a smo zaradi njihovega neopaženega, morda kar samoumevnega delovanja danes v boljših razmerah kot kadar koli pred tem. Kdo, če ne prav naš duhovni oče Vincencij Pavelski in po njem lazaristi ter sestre usmiljenke so nam v navdih pri tem? Nihče ni po svoji volji ali prizadevanjih priklican v življenje. Že to je razlog za spoštljivost in hkrati optimizem in veselje. Tega nam želim ob letošnjem praznovanju vstajenja. Da bi iz zaupanja Vanj, ki nas resnično pozna in nas ima kljub temu rad, skušali vsaj spoštljivo, če ne zmoremo sočutno, živeti drug z drugim. Vsak, tudi jaz, mora začeti pri sebi.
5
Kdor hoče ljubiti, živeti ...
Ukrajina joka
Lazaristi iz Misijonske hiše Celje
Tako je naslov povesti, ki jo je leta 1937 napisal in v Münchnu izdal Aleksij Pelipenko, begunski ukrajinski vojaški duhovnik, ki se je povezal s Katoliško Cerkvijo in nato živel in deloval med ukrajinskimi izseljenci v Argentini.
Po zaslugi katoliškega tednika Domoljub smo knjigo dobili v slovenščini že leta 1940. Ponovno jo je izdala Celjska Mohorjeva družba leta 2015 in jo, ne da bi se takrat zavedala, preroško postavila v sedanji trenutek. Stalinovo krvavo nasilje v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je sprožilo strahotno lakoto tako v Ukrajini kot Rusiji, in mu zlepa ni para v zgodovini, se v vsej srhljivosti ponavlja tudi danes. Branje povesti, ki ni enostavno in ga rahločutni težko ali pa niti ne prenese, razjasni ozadja in jih razgali v vsej njihovi krutosti, ki preizkuša in kali zlasti preprostega ukrajinskega človeka. Ta, pravzaprav
6
šele nastajajoč narod, se rojeva v krvi, ki jo je prelivala najprej stalinistično-boljševiška in jo žal danes tudi sodobna Rusija. Ukrajina tako še vedno joka in ta jok nam je lazaristom blizu. Iz Misijonišča v Grobljah pri Domžalah so naši sobratje pred drugo svetovno vojno večkrat pisali in zbirali sredstva za pomoč trpečim Ukrajincem. Z Domom sv. Jožef v Celju lazaristi do neke mere nadaljujemo svoje delo iz Grobelj, ki se je nehote vključilo tudi v povezavo s sodobno Ukrajino. Lazaristi smo se takoj po razpadu Sovjetske zveze vključili v skrb
Velika noč 2022
... ta mora poljubiti križ za katoličane tako v Rusiji kot Ukrajini. Prav iz Celja so tja odšli kar trije naši sobratje; Lojze Letonja, Tone Ovtar in Tomaž Mavrič, ki so začeli delati poleg sester usmiljenk in slovenskih Marijinih sester. Trud ni bil zaman. Naši sobratje so bili tisti, ki so s Poljaki, Slovaki in Ircem zasejali seme. To seme raste in je v tridesetih letih oblikovalo samostojno viceprovinco sv. Cirila in Metoda, katere vizitator je bil, preden je postal generalni superior Misijonke družbe, Tomaž Mavrič. Med ukrajinskimi sobrati in nami so se v teh letih spletle izredno lepe sobratske pa tudi prijateljske vezi, ki so jasno pokazale, kako smo si znotraj slovanskih narodov še posebej blizu. V času študija so za eno leto na pastoralno prakso med nas prihajali ukrajinski bogoslovci. Živeli smo v skupnostih, ne da bi kdaj pomislili, da smo iz različnih narodov. To so sedaj naši ukrajinski sobratje, ki delujejo v Perečinu, Kijevu, Harkovu, Odesi … Če se vrnemo k na začetku omenjeni povesti; Strahotno trpljenje Ukrajincev pod stalinističnim nasiljem je že rodilo svoje sadove. Nikoli priznano in največkrat le stiskano ljudstvo, ki je v duhu téme pričujočega Zvona s hriba resnično poljubljalo križ, je doživelo svojo Ukrajino. Žal ne za dolgo. Kakor da je bilo preizkušenj premalo, jih spet okuša. Verjamemo, da tako kot tiste takrat, tudi te ne bodo zaman. Še posebej, ko vidimo in slutimo zaupanje in vero, tega za svoj obstoj borečega se ljudstva. Begunci – že preko tri milijone jih je – so povsem drugačni od tistih, ki sicer zadnja leta prihajajo v Evropo. To niso mladi fantje in možje s tablicami rokah, temveč le otroci, ženske in starčki, ki se umikajo z območij, kjer tudi civilnemu prebivalstvu ni prizanešeno. Na teh območjih pa ostajajo možje in fantje in v krvi branijo svojo domovino, da se bodo enkrat njihovi dragi spet imeli kam vrniti. Nič v zgodovini ni zastonj. Morda smo Slovenci našo domovino dobili s popustom in je to razlog, da z njo delamo tako, kot delamo. Ukrajinska ni poceni. Bog, daj, da njena cena ne bo zaman.
Glasilo Doma sv. Jožef
Naši sobratje Ukrajinci so nam blizu, z njimi pa v teh časih preizkušnje tudi vsega ukrajinskega ljudstva. Z njimi jokamo, kar sicer ni veliko, a je vseeno mnogo. Če že mora biti visoka, naj bo tudi plodna za njeno prihodnost, hkrati pa šola za vse nas, ki smo zaenkrat obvarovani tega vrtinca nasilja. Naši sobratje Ukrajinci so nam blizu, z njimi pa v teh časih preizkušnje tudi vsega ukrajinskega ljudstva. Z njimi jokamo, kar sicer ni veliko, a je vseeno mnogo. Občutek, da je v joku nekdo s teboj, ni malo za trpečega, kakor tudi za sočutnega ne, saj oba uči, da bosta lahko nekoč lažje in v polnosti živela. Je pa to tudi molitev, ki opogumlja trpečega, da bo vztrajal in spreobrača nasilnega. V tem trenutku sicer ne moremo veliko storiti, žrtve padajo med vojaki in civilisti na obeh straneh. Posledice te vojne počasi vstopajo v življenje Evrope in sveta, kot smo to občutili tudi ob epidemiji. Epidemija žal ni razčistila odnosa do situacije in življenja, prej ga je razdvojila in je bila očitno premajhen križ. Kaj bo z ruskim nasiljem nad Ukrajino, ne moremo vedeti, verjamemo pa v odrešenje, ki se nam v teh dneh bliža in ga z veliko nočjo utrjujemo v svoji zavesti. Žal človeka dostikrat tudi vstop Boga v trpljenje ne prepriča. Če bi ga, bi bil svet drugačen. Tako je samo to naša pot. Ne glede na to, kaj in koliko zmoremo storiti, pomembno je, da ne ostanemo križem rok in verjamemo v križ. Jezus nam je pokazal, pesnik nam je zapel, različne priložnosti, ukrajinsko ljudstvo … nam nakazujejo, da le »čez Golgoto gre pot v radost«.
7
Kdor hoče ljubiti, živeti ...
Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni Metka Klevišar
Vera človeku pomaga živeti. Gre za tisto osebno vero, ki jo nosiš v svojem srcu in ki ti pomaga osmišljati vse, kar se ti v življenju dogaja. Moja vera je rasla počasi, korak za korakom, ob vsem, kar sem doživljala.
Odkar sem se kot trinajst-, štirinajstletno dekle začela zavedati sebe, sem se prav intenzivno ukvarjala z vprašanji vere, s svojim odnosom do Boga. Zase osebno sem našla v Svetem pismu pet odlomkov, ki zelo nazorno spregovorijo o moji veri in mi veliko pomenijo. Nanje se oprem tudi v trenutkih, ko mi je težko. Eden od teh odlomkov je v knjigi preroka Izaija, ko spregovori o Ranjenemu zdravilcu:
zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (Iz 53,2-6).
»Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in
Vedno znova me besedilo iz preroka Izaije 53 pretrese. Pri liturgiji ga prebiramo v velikem
8
Velika noč 2022
... ta mora poljubiti križ tednu. Zdi se mi bistven za mojo vero, za vse moje življenje. Bog, v katerega verujemo, si je v Jezusu Kristusu nadel človeško podobo, postal eden izmed nas, hodil po poti našega trpljenja in stisk, celo umrl je. Postal je ranjen in ranljiv, da bi po njegovih ranah ozdraveli. Nekaj nepojmljivega za Boga. Prav to je jedro moje vere in osmišlja vse težko, kar mi prihaja na pot v življenju. To je hkrati naročilo tudi nam za naše življenje. Ne kot močni in zdravi, ampak kot ranjeni in ranljivi smo lahko solidarni med seboj in si pomagamo. To je bistveno sporočilo našega Boga, ki ga svet, v katerem živimo, le težko razume. To tudi pomeni, da imajo vsi bolni, invalidi ali kakor koli prizadeti v svetu posebno mesto in je prav zaradi njih svet drugačen. Zaradi njih lažje živimo in lajže prenašamo vse težave, s katerimi se srečujemo. Zase vem, da bi mnogo težje živela v svetu, kjer bi bili vsi razen mene zdravi, gibčni, mladi, brez problemov. Ko sem se na Onkološkem inštitutu srečevala z bolniki, ki so imeli raka, sem se počutila kot ena izmed njih. Resda z drugo boleznijo, toda prav tako potrebna pomoči. Drug drugemu smo pomagali živeti. Zdelo se mi je, da smo vsi v istem čolnu in med seboj solidarni. Prav te zavesti in solidarnosti pa pogrešam v svetu, kjer hočejo biti vsi zdravi, gibčni in mladi in vsak skrbi samo zase. V svetu, ki je zelo storilnostno usmerjen, mi ranjeni Zdravilec, Jezus Kristus, prinaša sporočilo, ki meni kot osebi, in seveda vsakemu človeku posebej, daje povsem drugačno mesto v družbi, kot bi ga imela, če bi se ozirala samo na kriterije družbe. Moja vrednost ni v mojem delu, v tem, kar naredim, ampak je v meni sami, v mojem odnosu do sebe, do ljudi okrog mene, do stvari in seveda prav posebej do Boga. Pa seveda tudi v odnosu do bolezni in prizadetosti.
Glasilo Doma sv. Jožef
9
Kdor hoče ljubiti, živeti ...
Mož bolečin Jože Kužnik
Razmišljanje ob Torinskem prtu Prevzet strmim v podobo tvojo, skrivnostni mož, mož bolečin: Kdo si, ti veliki trpin? Kdo ranil te je, kdo umoril? Kdo v prt mrtvaški te zavil? Iz meglenih tisočletij vame zre obraz: s krvavim potom orošen, opljuvan, pretepen in s trnjevo še krono okrašen. Telo od bičev razdejano, razkriva eno samo rano; na rókah, nógah žebljev sled, ko bil na križu je razpet. In prsna rana, kakor dlan velika, na njej krvi se sled svetlika. Kdo, mož si bolečin? Si to res Ti, ki po prerokih bil si razodet? Si to res Ti, ki si prišél kot Bog na svet? Si Ti, ki si za nas se učlovečil, da bi na križu nas odrešil? Si, Jezus, Ti, ki so te obsodíli, pretepali Te, s trnjem Te ovili, Ti težki križ na rame naložili in končno Te na križu umorili? Si Ti, ki zmagoslavno si zapustil grob, ki si izničil porogljiv pokop, se svojim bližnjim po vstajenju razodel, jim strl strah, jih živ objel? Gospod, si to res Ti?
10
Je to podoba Tvoja prava, ki se je ohraníla do današnjih dni, da bi pustila v srcih nam sledi ljubezni Tvoje neprecenljive, ki šla do konca je, na križ, da bi odprla nam Tvoj paradiž?! Morda si to res Ti – to vera govori. A vendar: če je podoba Tvoja to al' ne, to najbolj odločilno ni zamé. Pomembno zame je le to: podoba Tvoja naj mi v srcu bo! Naj Tvoj obraz nikdar mi ne zbledi in Tvoj pogled naj vedno mi sledi, me vodi po življenja póti, da ne zgubim se, ne pristanem v zmoti; da zvesto hodil bom le za teboj da vedno bom le otrok Tvoj.
Velika noč 2022
... ta mora poljubiti križ »Pomembno zame je le to: podoba Tvoja naj mi v srcu bo! Naj Tvoj obraz nikdar mi ne zbledi in Tvoj pogled naj vedno mi sledi, me vodi po življenja póti ...«
Gospod, le to podobo vtisni vame, da bom slavil te, se zahvaljeval za rane, ki si jih zame Ti pri bičanju prejel, ki zame si na križ odšel, umrl in nato slovesno vstal, da vsem stvarem bi Ti zakraljeval. Podoba s prta pa naj me spominja, da Tvoja se ljubezen ne spreminja, da Ti ostaneš vedno zvest. Ti, Bog in človek si, Emanuel Gospod med nami in za nas, O, hvala Tebi, Jezus, večni čas!
Glasilo Doma sv. Jožef
11
POGOVOR Z DRUŽINO ĐJORDJEVIĆ
V naših stanovalcih vidim svojega dedka in babico Pogovarjal se je Jure Levart
Tokrat smo se pogovarjali z našo sodelavko Olivero Đjordjević. Predstavila nam je svojo življenjsko pot, ki jo je iz Srbije preko Italije pripeljala v Slovenijo in v naš dom. Olivera namreč s svojo družino živi v Celju, kot bolničarka pa je zaposlena v našem domu.
Olivera, prihajaš torej iz Srbije, kjer se je začela tvoja življenjska pot …
Kakšni so tvoji spomini na otroške dni?
Tako je, po narodnosti sem Srbkinja. Kot otrok sem odraščala v mali vas Bistrica v osrednji Srbiji. A že kar nekaj časa ne živim več tam. V Srbiji imam še brata, ki je po poklicu natakar in lastnik manjše restavracije … V Sloveniji pa živim dobro leto in pol.
Ko sem bila stara pet let, nas je doletela nesreča, saj se je moj oče smrtno ponesrečil v prometni nesreči. Mama se je potem dogodku ponovno poročila in odšla živet v mesto, jaz pa sem z bratom ostala pri babici in dedku. Tako sva oba odraščala pri starih starših. Imela sva lepo otroštvo, polno
12
Velika noč 2022
Pogovor z družino Đjordjević
topline in ljubezni. V šoli sem imela odličen uspeh in stara starša sta mi omogočila nadaljevanje šolanja v Nišu, kjer sem se izučila za medicinsko sestro. Kako sem jima hvaležna, da sta mi to omogočila! Vem, da ni bilo lahko, a vztrajala sta, da nadaljujem šolanje. V otroštvu sva imela veliko podporo tudi pri teti (očkovi sestri). Po poklicu je medicinska sestra, veliko mi je pomagala in svetovala. Je moja vzornica, ki že štirideset let predano opravlja delo medicinske sestre. Kot štirinajstletno dekle sem se preselila v Niš, kjer sem uspešno zaključila srednjo in višjo šolo. V času šolanja sem tudi spoznala svojega moža, s katerim sva se poročila in si ustvarila družino. Takrat je mož živel in delal v Italiji, tako da sem nekaj časa živela tam. Razmere so se spremenile in zaradi gospodarske krize sva se ponovno preselila v Srbijo, kjer sem se zaposlila kot medicinska sestra v zavodu za osebe s posebnimi potrebami.
Glasilo Doma sv. Jožef
Kako si torej prišla v Slovenijo? Naj povem, da je to, da sem v Sloveniji, da tukaj živim in delam, zame resnična sreča, veselje in hvaležnost. Naša »vez« s Slovenijo, se je začela že v Italiji, od koder smo večkrat zahajali v Slovenjo na »čevape in burek«. Saj, če Italijani česa ne znajo pripraviti, so to gotovo »čevapi in burek«. Mi smo jih tako zelo pogrešali, da smo se zaradi tega vozili tudi v Slovenijo. Malo za hec, »čevapi« so bili moj prvi stik s Slovenjo. V resnici pa sem Slovenijo takoj začutila kot deželo, kjer bi si lahko ustvarila dom. Tega občutka v Italiji nikoli nisem doživela. V primerjavi z Italijani ste Slovenci bistveno prijaznejši … Ko je naneslo, da je mož dobil službo v Sloveniji, se je s tem odprla tudi možnost, da se mu kot družina pridružimo. Tako smo si dom ustvarili v Celju. Zelo smo veseli in hvaležni, da lahko
13
Pogovor z družino Đjordjević Spominjam se prvega srečanja, ko si prišla v naš Dom. To je bilo ravno sredi hude epidemije, kjer si na skupnem srečanju pred prvo sredo nagovorila vse sodelavce … Res je, tudi sama se spominjam tistega srečanja. Še danes mi je »nerodno«, da sem vas takrat nagovorila v srbskem jeziku. A slovensko takrat še nisem znala. Vseeno pa sem čutila, da vam moram povedati, kako sem hvaležna, da lahko delam pri vas. Niti v sanjah si namreč nisem predstavljala, da bom kdaj v Sloveniji opravljala svoj poklic. Kot bolničarka delaš s starejšimi. Kaj ti pomeni, da lahko svoj poklic opravljaš ravno v Varstvu starejših v Domu sv. Jožef ?
živimo tukaj. Vsaj zase lahko rečem, da je Slovenija postala moja nova domovina. Tu se počutim kot doma. V Sloveniji torej živite slabi dve leti. Si ob tem naletela na kakšno negativno izkušnjo? Ne, v bistvu je nisem doživela. Nekoliko me je utrudila le birokracija in urejanje dovoljenj, a zavedam se, da to spada zraven. Vse to pa ni nič v primerjavi z občutkom sreče in varnosti, da smo tukaj doma. Seveda me je bilo ob prihodu strah, kako bo. Bila sem pripravljena poprijeti za katero koli delo.
14
Preprosto: to je moje življenje in poslanstvo. Zdi se mi, da sem za to rojena. Moram vam priznati, ko sem dobila službo v Domu sv. Jožef, sem dva dni jokala od sreče. V naših stanovalcih vidim svojega ljubega dedka in babico, pri katerih sem preživela tako lepo otroštvo. Pred štirimi leti sta oba umrla, zame in za brata je bila to velika izguba. Kako sem jima hvaležna za vse, kar sta naredila zame! In zdaj na nek način to ljubezen vračam našim stanovalcem. In res, nekateri me prav fizično spominjajo nanju. Ko se naši pogledi srečajo, v njih vidim svoja stara starša. Starejše spoštujem, ker imajo v sebi veliko modrosti. Naučiti se jih moramo poslušati. Tudi jaz sem v otroštvu in mladosti rada poslušala svojega dedka in babico. Danes vidim, da sta imela v sebi veliko modrosti in resnice. Poslušajmo torej starejše! Z velikim navdušenjem se tudi učiš slovenščine in vztrajaš, da se s tabo ne pogovarjamo v srbohrvaščini, ampak v slovenščini. Zakaj si se začela učiti jezika, kaj ti je pri slovenščini najtežje? Slovenščine se učim, ker želim, da Slovenija postane za vedno moja domovina in neznansko si želim tukaj živeti. Ja, slovenščina je lep, a težek jezik. Najtežja je dvojina, ki jo zelo težko
Velika noč 2022
Pogovor z družino Đjordjević
razumem. In potem seveda sklanjatve. A se trudim. Ko začnem misliti po slovensko, nekako gre. Hvala vsem, ki mi pri tem pomagate. V teh dneh praznujemo Veliko noč? Kako ti kot pravoslavna kristjanka doživljaš naše praznike? S tem nimam težav, saj imamo zelo podobno verovanje. Sama se v Celju udeležujem tako pravoslavnih kot tudi katoliških obredov. Tudi na tem področju se čutim sprejeto. Kulturno pa smo si tudi zelo blizu.
Ste najboljši sodelavci. Smo kot velika družina, ki se skupaj trudimo in delamo na Jožefovem hribu. Posebna hvala vsem, ker ste bili potrpežljivi z mano in me skušali razumeti takrat, ko sama še nisem razumela skoraj nobene slovenske besede. Dejansko ste moji sodelavci in stanovalci našega doma pripomogli k temu, da se v Sloveniji počutim sprejeto. Zaradi vas je Slovenija postala moj dom. Zato sem vam neskončno hvaležna, saj mi je tukaj zelo lepo. Iskrena hvala vsem in vsakemu posebej.
Še kakšna beseda tvojim sodelavcem?
Glasilo Doma sv. Jožef
15
GOSTUJOČE PERO
Ne pozabimo, da smo Božji otroci Škof, dr. France Šuštar
V času priprave na velike dogodke naše vere smo poklicani, da to pripravo vzamemo resno ter da odpremo oči in srca za prepoznavanje različnih znamenj časa. Postni čas – čas priprave na veliko noč je čas upanja in osebnega prečiščevanja vere v Jezusovo vstajenje. Je pa tudi priložnost za veselje, saj je bila 4. postna nedelja dan »laetare«, nedelja veselja. Vstopni spev na to nedeljo se je glasil: »Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda. Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil.« Gre za veselje nad tem, da smo odrešeni, da se tega zavedamo in da to praznujemo. Znova in znova potrebujemo znamenja časov Zdi se, da je človek danes bolj kot kadar koli prej potreben teh močnih »svetih časov«, saj znova in znova sproti pozablja na razloge svojega upanja in veselja. Zato na nek način potrebujemo znamenja časov. Naj naštejem le najbolj aktualne: sinoda, epidemija, stiska in trpljenje zaradi vojne v Ukrajini …
16
Namenoma na prvem mestu izpostavljam sinodo. Papež Frančišek želi slišati Božje ljudstvo, torej vsakega izmed nas! Vsi smo povabljeni k sodelovanju na skupni poti hoje v poslušanju Boga in drug drugega. Najprej poslušajmo, kaj nam sporoča Svetu Duh, in si to povejmo! Pomislimo, kaj vse se kristjani med seboj pogovarjajo, naj bo to o vsakdanjih dogodkih, skrbeh, delu … Povabim vas, da se med sabo pogovarjamo tudi o našem osebnem odnosu do Boga, o Božji besede, o razlogih našega upanja in veselja. Ob tem, ko gledamo žalostno in tragično podobo Ukrajine, smo povabljeni, da pomnožimo tudi molitev, post in okrepimo dobra dela. Podobno kot Izraelci smo v puščavi … A puščava je vedno tudi priložnost prečiščevanja svojega odnosa do Boga in bližnjega. Obnovimo torej odnos z Bogom! Poglobimo vero in zavedajmo se, da smo Božji otroci!
Velika noč 2022
Gostujoče pero Aktualnost prilike o izgubljenem sinu in dobrem očetu Na zelo lep način nas pri tem nagovarja in spodbuja Božja beseda, ki smo jo poslušali pri nedeljskih bogoslužjih v postnem času. Ustavil se bom pri evangeliju 4. postne nedelje, ki govori o izgubljenem sinu, ki se je vrnil k očetu. Vsi trije »glavni junaki« prilike: oče, starejši in mlajši sin, govorijo o nas. Poglejmo kako. Če smo iskreni, se najlažje poistovetimo z mlajšim sinom, ki gre od doma, greši, gre vase, se spreobrne in se vrne k očetu. V njem vidimo sebe, svoje grehe, ki nas oddaljijo od Boga in ljudi; se zamislimo, pokesamo grehov, gremo k spovedi in smo zopet z Bogom. Primer lepo govori o izvoru in posledicah greha. Greh nas loči od očeta, od Boga, od bratov in sester. Greh – pohlep po dediščini razbije občestvo, družinsko skupnost. Mlajši sin dela po svoje, išče užitke sveta, greši. Zabrede pa v hudo stisko. Začne živeti z živalmi, kot žival, s prašiči. A ključno pri tem je to, da je ohranil spomin na očetovo hišo in dobrega očeta. Spomin ga je rešil, šel je vase, se pokesal in se vrnil. Pomembno je, da imamo spomin na Očeta, na njegovo dobroto, na njegovo obličje. Ne pozabimo, kdo smo, da smo ljubljeni sinovi in hčere nebeškega Očeta, da imamo Jezusa zelo blizu, da imamo Božjo Mater Marijo in naše nebeške prijatelje. Smo pa tudi člani Cerkve, imamo duhovnike, brate in sestre v veri, ki molijo in se trudijo živeti po Božji volji. Velikokrat v življenju smo tudi »starejši sin«. On dela doma in spolnjuje vsa Očetova naročila. Živi po zapovedih in postavi. A v srcu je daleč od Očeta; tudi on je odšel proč in ni z Očetom. Sicer je priden in dela, a z veliko slabe volje. Morda celo zavida bratu, da je odšel v daljno deželo. Zato je poln jeze, predsodkov in obsodb. Vse mu je odveč, v sebi je nesvoboden in tako se tudi počuti. Tudi njega Oče čaka, ga zunaj pregovarja ter vabi v hišo, a je sin preveč poln samega sebe, da bi vstopil. Raje obtožuje in očita … Pomislimo ob njem na naša prizadevanja, ob katerih se
Glasilo Doma sv. Jožef
Velikokrat v življenju smo tudi »starejši sin«. On dela doma in spolnjuje vsa Očetova naročila. Živi po zapovedih in postavi. A v srcu je daleč od Očeta; tudi on je odšel proč in ni z Očetom. primerjamo in druge sodimo. Poglejmo na svojo slabo voljo in »vsakodnevne suženjske odnose« – morda se tudi sami veliko jezimo na druge in Boga, če kaj ne gre po naši logiki in načrtih. Morda se niti ne zavedamo, koliko imamo dobrin, ki smo jih prejeli od Očeta, z njimi delamo, vendar jih ne uživamo. Koliko duhovnih spodbud, darov, molitev, možnosti … – pa jih sploh ne vidimo. Ne bodimo podobni starejšemu sinu in si privoščimo »razkošje« nebeškega Očeta, Jezusa Kristusa, Cerkve z brati in sestrami, vseh lepot praznovanja praznikov in bogoslužja. Na koncu nam ostane še dobri oče. On ima rad oba sinova; saj sta njegova. Nobenemu se ne odreče. Razdeli jima imetje in spoštuje njuno voljo. Potem pa potrpežljivo in ponižno čaka na oba, tako na starejšega kot na mlajšega. Trudimo se biti podobni dobremu Očetu Oče se zaveda svojega obilja in je širokosrčen. Obilno deli in dobesedno razmetava svoje bogastvo; nič ne varčuje in ne izstavlja računov. Pripravi gostijo in sinu povrne obleko, prstan ter vse dostojanstvo … Oče je sinonim za usmiljenje. Tudi Jezus nam naroča, da naj bomo usmiljeni, kot je usmiljen Oče. Jezus nam podarja milost, da smo lahko usmiljeni, kot je bil usmiljen dobri oče iz prilike. Ni dovolj, da smo torej podobni samo sinovoma, temveč bodimo kot Oče, ki nas uči odpuščati in nam je vedno pripravljen vrniti dostojanstvo ter nas sprejeti v svojo hišo. Vse vas blagoslavljam in vam želim veselo veliko noč!
17
PRAZNUJMO VELIKO NOČ
Zvonovi zvonijo, iz cerkve se sliši »Aleluja« Valerija Dimec
Stanovalci se zelo radi spominjajo, kako so včasih praznovali veliko noč. Predstavlja jim največji krščanski praznik. Zbrali smo nekaj spominov, misli in želja o veliki noči.
Terezija Oštir
Ferdinanda Vogelsang
Velika noč je bila zame največji krščanski praznik. Bil je poseben čas, čas pričakovanja, priprave. V navadi je bilo, da smo temeljito pospravili hišo in njeno okolico. Na veliki četrtek, petek in soboto smo se udeležili svete maše. V petek sem pekla potico, v soboto sem barvala jajca, nesla jedila k blagoslovu. Košaro, v katero sem dala jedi, sem skrbno pripravila. Imela sem navado, da sem dala zraven tudi pšenico, košaro pokrila s prtom, nanjo dala rože in pomaranče. Za veliko noč smo šli najprej k maši, nato pa pojedli velikonočni zajtrk. Obiskov na ta dan ni bilo. Obiski so prišli na velikonočni ponedeljek, po navadi sestrični, ki sem jima dala pisanko.
Priprava na veliko noč je zajemala postni čas, ki sem ga spoštovala in se ravnala po pravilih Cerkve. Odrekla sem se mesu in mesnim izdelkom. Ko sem bila zaposlena, sem darovala tudi postni dar cerkvi ali Karitasu. Do srede pred veliko nočjo so bila opravljena vsa dela zunaj hiše in na vrtu. Od četrtka naprej pa smo opravljali samo dela v hiši, v glavnem je bilo to čiščenje. Udeležila sem se obredov in maše na velikonočni četrtek, petek in soboto. V soboto smo pripravljali jedila za blagoslov (jajca, potico, meso …), ki sem jih tudi odnesla blagoslovit. V nedeljo smo šli k vstajenjski maši, imeli smo skupni velikonočni zajtrk. Imeli smo kosilo z otroci, vnuki. Zadnji dve leti je bilo
18
Velika noč 2022
Praznujmo Veliko noč praznovanje velike noči spremenjeno. Zaradi covida se nisem mogla udeležiti maše, gledala sem jo po televiziji. Vsem želim zdravja, miru in Božjega blagoslova. Alojzija Čreslovnik Ko sem bila še otrok, je imela velika noč zame velik pomen. Veselila sem se dobrot, ki jih je na ta praznik pripravila mama. Čez leto nismo imeli toliko in takšne hrane, saj nas je bilo v družini sedem otrok, delal je le oče. Mama je morala skrbno ravnati s hrano, da smo lahko imeli za veliko noč na mizi dobrote. Nestrpno sem pričakovala, kaj bom dobila od botre za pisanko. Dobili smo pisanke, šarkelj, tu in tam pa še kakšne nogavice, morda hlače. Ko sem bila poročena, je bil mož tisti, ki je naredil in nesel butaro za cvetno nedeljo. Vejice od butare je zataknil na podstrešje, v bran nevihtam, streli. Upoštevala sem tudi postni čas, odrekla sem se mesu. Na veliko noč smo šli k maši, sedli skupaj z družino k velikonočnemu zajtrku. Obdarovali smo se, izmenjali darila, največkrat kakšno posebno oblačilo. V tem času si želim največ zdravja.
Glasilo Doma sv. Jožef
Marija Ograjšek Velika noč je velik praznik, prehod velikega obdobja, veliko potrdilo krščanstva in vere. Moja priprava obsega 40 dni posta. V tem času grem vsak dan v cerkev, več molim. V cerkev grem eno uro prej in molim. Zame predstavlja molitev pogovor z Bogom. Spoštujem veliki četrtek, petek in soboto. Nekaj veličastnega in lepega je blagoslov jedi. Nepopisen občutek je v nedeljo zjutraj, ko zaslišim zvonove – vstajenjska maša. Na velikonočni ponedeljek so krstni botri prinesli pirhe. Želim si, da bi bili ljudje v tem času dobri drug do drugega, da ne bi bilo razlik med ljudmi, da bi vse ljudi enako spoštovali in ne bi bilo sovraštva. Marija Krt Na veliko noč smo z družino šli na božjo pot na Kalvarijo, kamor smo se odpravili ob peti uri zjutraj. Med potjo smo peli, molili rožni venec. Nato smo se vrnili v domačo cerkev, pred cerkvijo zapeli Alelujo, nato je sledila procesija. V cerkvi smo zapeli Kraljica
19
Praznujmo Veliko noč
rajska, raduj se, sledil je blagoslov in slovesna velikonočna maša. Zame so bili to nepozabni trenutki. Doma smo imeli slovesen zajtrk in si razdelili pirhe. Popoldne smo balinali, k nam so prišli otroci iz cele vasi. Teh spominov se ne da pozabiti. Podelili smo čas Bogu, družini in prijateljem. Letos si želim praznovanja velike noči, kot je bilo pred covidom. Vesela bom, če bo kdo prišel na obisk ali pa bom lahko šla domov. Anton Rihard Žmajde
Slavica Romih Zvonovi zvonijo, iz cerkve se sliši glas, petje Aleluje, saj je tu velika noč. Pri nas je bilo svečano, miza je bila lepo pripravljena z blagoslovljenimi jedmi, sedli smo za mizo, molili, se zahvalili. Pribora pri velikonočnem zajtrku ni bilo, ker je oče tako rekel: »Jezus je kruh z rokami lomil, tudi mi bomo jedli z rokami.« Veliko veselja je bilo na veliko soboto zvečer, v procesiji smo hodili, vsi smo v rokah luči nosili.
Velika noč mi veliko pomeni, zaradi trpljenja. Želim si, več vere med verniki, prijazne obraze, ljubezen svojih otrok, zdravja ter Božjega blagoslova.
20
Velika noč 2022
SADOVI USTVARJALNOSTI
Utrinki iz Doma Ana Kovačič Stepišnik
V Domu smo kljub epidemiji in včasih okrnjenim rednim dejavnostim, ki so na voljo stanovalcem, v času od zadnjega Zvona sodelovali s kar nekaj organizacijami oz. prostovoljci, ki so s svojim delom in prizadevnostjo dodatno popestrili življenje v Domu. Poleg objav na našem Facebook profilu pa nekaj lepih spominov obujamo tudi tukaj.
Pisma svojcem V zadnjih nekaj mesecih smo odposlali kar nekaj Pisem svojcem, ki smo jih v domu pripravili na podlagi temeljitega premisleka, po posvetu s strokovno skupino in vedno z mislijo na naše stanovalce. V preteklem obdobju smo bili vsi prikrajšani za marsikatero prej tako samoumevno stvar. Stanovalci, ki so bili navajeni obiskov, izhodov in veselega druženja v domu, so pogrešali brezskrbnost in druženja. Težko so razumeli, da je nevidni virus kriv za manj obiskov, da so morali kdaj ostati kakšen dan v sobi, opominjali smo jih na varovalne ukrepe, težje smo se sporazumevali, saj so naše obraze zakrivale maske. Zaposleni smo se zelo pogosto testirali, veliko se nas je cepilo, nosili smo odgovornost ne le zase, ampak tudi za svoje družine in stanovalce, predvsem pa smo se spraševali, kako bi lahko kljub
Glasilo Doma sv. Jožef
vsem omejitvam prinašali v dom tisto živahnost in življenje, ki sicer krojita naš delovni vsakdan. Breme teh ukrepov pa so čutili tudi svojci, saj niso mogli kakor prej neovirano prihajati na obisk, vseskozi smo jim sporočali nove omejitve in priporočila. Skoraj vsi so z velikim razumevanjem sledili priporočilom in nam zaupali skrb za naše stanovalce, njihove bližnje. Nekateri so nam pisno ali ustno sporočali, da podpirajo sprejete ukrepe, nam vlivali pogum in zaupanje, da se bomo počasi le vrnili v »normalo« ali kot je bili slišati v »predkoronsko vzdušje«. Z nekaterimi smo iskali in tudi našli ustrezne rešitve. Hvaležni smo vsem, ki so nas z razumevanjem bodrili, kljub morda kdaj nerazumljivim ukrepom. Hvaležni, ker so, tako kot mi, na prvo mesto postavili njihove bližnje, naše stanovalce. V upanju, da bodo naša pisma vedno bolj spodbudna in vedno manj »koronska« se bomo potrudili nadoknaditi zamujene priložnosti in odložene načrte.
21
Sadovi ustvarjalnosti Pisma za lepši dan Za silvestrovo smo našim stanovalcem dodatno polepšali praznične dneve s Pismi za lepši dan. V okviru akcije Pismo za lepši dan so prostovoljci Karitas za starejše ljudi pripravili prisrčna pisma in voščila, ki so narisala nasmeške na obraze prav vsem stanovalcem našega Doma. Delitev pisem je spremljal Miha Plevčak s harmoniko in dobra volja na zadnji dan leta je bila zagotovljena.
Rokavčki pomagavčki V mesecu februarju smo nekatere naše stanovalce razveselili z »Rokavčki pomagavčki«. V Rokavčke je vkvačkane veliko ljubezni, dobre volje in iznajdljivosti spretnih rok, ki morda tudi zato pozitivno vplivajo na osebe z demenco. V Sloveniji se je ta projekt začel pod okriljem dobrodelne akcije Huda volna v povezavi z združenjem Spominčica. Iznajdljivi mentorici Anja in Etka sta bili pobudnici, da so se akciji pridružili tudi udeleženci programa socialne aktivacije JZ Socio Celje Zasavje-Hrastnik, in nastali so čudoviti pisani izdelki, ki so razveselili mnoge naše stanovalce.
Pravna pomoč starostnikom Konec marca je za naše stanovalce Inštitut Aequator izvedel predavanje in individualno svetovanje. Poučno in zanimivo predavanje, prilagojeno tipičnim pravnim problemom starejših, sta izvedli pravnici Eva Ilovar in Tadeja Urbas. Predavanje je potekalo preko aplikacije zoom in je bilo na voljo vsem stanovalcem preko domske televizije. Zagotovili smo tudi možnost individualnega svetovanja, saj smo jim bili po predavanju na voljo s telefoni.
22
Velika noč 2022
Sadovi ustvarjalnosti
Delo s starejšimi me bogati Vid Botolin - prostovoljec
V okviru redne prakse Fakultete za socialno delo se nam je letos pridružil študent prvega letnika Vid Botolin. Sem Vid Botolin, študent 1. letnika Fakultete za socialno delo, in v okviru prakse opravljam svoje delo v Domu sv. Jožef v Celju s stanovalko gospo Marjo Cvikl. Gospe poskušam pomagati in ji kolikor se le da polepšati čas, ki ga preživiva skupaj. Pred prvim srečanjem v mesecu oktobru naju je sprva oba malo skrbelo, kako bo vse skupaj izgledalo in ali se bova sploh ujela. A sva hitro ugotovila, da se zelo dobro ujameva in imava skupnih tem za pogovor veliko. Prve ure sva porabila predvsem za to, da sva se dobro spoznala in izvedela čim več o skupnih interesih. Kasneje pa nama je beseda takoj stekla in je skupni čas izredno hitro minil.
Vid je zelo uspešen športnik. Čestitamo mu za vse uspehe, predvsem pa za osvojeni naziv državnega rekorderja na 3000 metrov.
V času, ki ga preživiva skupaj, po navadi je to vsak ponedeljek, vedno uživava ob pogovoru in predvsem gledava na to, da si prihajava naproti. Večkrat greva na sprehod, kjer opazujeva naravo in mesto. V lepih dnevih poskušava čim bolj izkoristiti svež zrak, saj gospa Marja že od nekdaj zelo rada hodi in kot pravi, v dobri družbi še toliko
Glasilo Doma sv. Jožef
bolj uživa, tako kot tudi jaz. Pravi, da ji v tako lepi okolici Doma sv. Jožef prav nič ne manjka. Tudi sam sem že na prvem srečanju opazil njeno dobro energijo ter pozitivno miselnost. Tudi v razmišljanju ter marsičem drugem se zelo dobro ujemava in ji res vedno prisluhnem z velikim veseljem. Izredno rad poslušam njene zgodbe , v katerih primerjava, kako se je življenje spremenilo v vsem tem času. Večkrat jo zanima, kako kaj živimo mladi, kaj radi počnemo, kako študiramo in podobno, saj se je od njenega otroštva in mladosti marsikaj spremenilo. Dom sv. Jožef zelo rad obiskujem, saj je čutiti dobro energijo, všeč pa mi je tudi pozicija doma. Gospa Marja mi večkrat reče, da ji je mesto, kjer stoji dom, eno najljubših in da dvomi, da je v Sloveniji še kakšen z boljšo pozicijo in okoljem. Zdi se mi, da je zelo pomembno, da se dobro počutimo v okolju, kjer preživljamo večino časa. Všeč pa mi je tudi to, da so stanovalci prijazni in me vedno zelo lepo pozdravijo. Prav tako pa je tudi osebje na visokem nivoju.
23
Sadovi ustvarjalnosti
Pesmi
Slavica Romih Mama Ljuba moja mama. Že dolgo je odkar si odšla, a v mojem srcu boš ostala do konca mojih dni. Spomnim se, kako si me pestovala. Zvečer v posteljo dajala, me pokrila, pokrižala, nato na čelo za lahko noč poljubila. Še enkrat iskrena hvala za vse, kar si mi v življenju dala. Ljuba moja mama. Če bila bi ptica Poj, poj ptiček moj, tam v gozdičku pod mojim oknom in polepšaj mi moj dan. Ko bi lahko, bi krila si nadela in skozi okno poletela v prelepi svet. Najprej bi svoje ljube obiskala, jim zažgolela in ves domači kraj obletela. Morda tudi tam ostala. Samo k svojemu domu ne bi poletela. Če bi to storila, bi me bolečina umorila. Dan Za obzorjem se svetlika, prvi sončni žarek že mežika. Samo malo še in sonce je na nebu že. Oh, kako nas greje, sveti, ko se dela dan, ptički nam začnejo peti. Nihče ni več zaspan. Kako nas greje, sveti, ko potuje čez nebo. Ko za obzorje zahaja, takrat dan v noč prehaja.
24
Velika noč 2022
Sadovi ustvarjalnosti
Stari križ Stanko Jost
Črtica iz knjige Podarjene besede, ki je izšla v samozaložbi leta 2021 Sedem za mizo in prižgem staro namizno svetilko. Odprem škatlo, v kateri so fotografije. Davni, sladki spomini me preplavijo. Srečno otroštvo in vsi dnevi bitk in zmag, žalosti in nepopisne sreče. Samo moja osamljenost ve, da imam čudno navado. Gledam sliko za sliko. Nekatere fotografije gledam dolgo; s počasno kretnjo jih ponesem k obrazu in poljubim. To so moji najdražji spomini … Bilo je pred leti. Mati me je prosila, da bi jo spremljal na božjo pot na goro nad našo zeleno dolino, kjer stoji stara Marijina cerkev. Kakor da bi slutila, da bo to poslednjič v njenem življenju. Najprej se me je polotila lenoba, a sem privolil. Bilo je čudovito poletno jutro. V modrikasti svetlobi so se bleščale kaplje rose na valovečem žitnem polju. Kot vedno sem vzel s seboj fotoaparat. Hodila sva počasi, brez naglice, da bi spotoma obujala spomine. Besed ne morem fotografirati, a govorile so o ljubezni, o dolgih letih trdega dela in žrtvovanja. S prašne ceste sva zavila na kolovoz. Tam ob gozdu je poseben prostor, mimo katerega nikoli nisem šel ravnodušno. Ob studencu, globokem in polnem čiste hladne vode, ki ni presahnila nikoli, tudi ko je bila tako strašna suša, da je zavladala lakota, je stal star križ. Ta križ tam stoji že sto let. Vedel sem, da se bo mati ob njem ustavila. Pogledala me je in znova povedala staro zgodbo: »Bila sem še majhna deklica, ko smo kupili leseno kočo tam v bregu, vinograd in eno njivo. Bili so težki časi. Ob skorji kruha smo garali ves dan in mati (moja stara mati) me je pošiljala s kanglico po vodo k studencu. Vedno mi je rekla, da moram vsaj za hip postati pred starim križem in reči: Križ Božji! To je bil molitveni vzdih kot
Glasilo Doma sv. Jožef
prošnja, kot molitev, da bi se vsak navaden dan dobro končal. Vsi otroci smo storili tako, kakor smo videli svoje starše. Ta molitev je ostala do današnjega dne. V njej je bilo vse najvrednejše: ljubezen, ki smo jo prejemali, in globoka vera, ki je šla z nami iz roda v rod. Globoka vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo in jo spoštujemo.« Mati se je blago nasmehnila: »Ali nisem tako vzgajala tudi vas?« Pokimal sem brez oklevanja. To je moja teologija, to je moja pot, s katere se ne morem izgubiti. Globoko v meni se zgane nekakšna sladka hvaležnost. Ali ni to moj rod, moja domovina? Potem se je zgodilo nekaj neobičajnega. Moja mati se ni rada fotografirala, a tisto čudovito jutro je rekla: »Slikaj me, prosim, ob našem starem križu …« Skoraj osupel sem dvignil aparat. Sončni žarki so padli na njen zguban obraz in posrebrili njene lase. Pogledala je v Križanega in pobožno sklenila roki v molitev … Zdaj sedim za mizo. V rokah držim fotografijo, eno izmed mnogih. Na njej je zgodovina moje osebne krščanske vere. Na njej je ljubezen, ki nikoli ne mine. Po licih mi spolzijo solze. Dvignem sliko k obrazu in jo blagoslovim s poljubom. Zdaj me moja draga mati gleda iz večnosti. Že davno je odšla. Vse je minilo, vse hudo in dobro. V meni se zgane misel na mojo lastno starost in odhod, ki morda ni več daleč. Sliko dam v škatlo. Ugasnem namizno svetilko in vstanem. Pobožno in ponižno rečem: »Križ božji …«
25
Sadovi ustvarjalnosti
Pesmi
Hrovat Marija Varovancev dom starejših Naj leta v zaslugah vam mirno teko, naj pesmi vam lica vedrijo. Starostne tegobe naj lajšajo nam, tega vsi si želimo. Kot mi – tudi vi, v mladosti ste srečo kovali. Kot vi – tudi mi nekoč bomo v varstvu ostali. Z radostjo v srcu sprejmite pomoč, ki nudi vam topla jo roka. V oči si poglejmo, ne zrimo več proč, naj srce v bolezni ne joka. Naj lepe vam misli budijo spomine na leta mladosti, na vaše ljubezni. Naj sreča v spominih nikoli ne mine, naj dnevi teko vam brez bolečine. Domotožje po poletju Spominov najinih kras zakril je zgodnji mraz. Zabrisal je poti poletnih srečnih dni. Ostajajo le sanje, v njih čutim še tvoj dih. Zdaj čase mi nekdanje spomin obuja tih. V samoti iščem zdaj pokoj v spominih izgubljene sreče in s časom, ko sem bila s teboj, tolažim srce krvaveče. Tretje tisočletje – razmišljanje o človekovem nemiru Leto za letom neslišno odhaja. Za nami so leta skrbi in bridkosti. Veselje in žalost nas hkrati navdaja. Želimo si sreče, topline, radosti. Drug z drugim sedimo na barki življenja in skrito nam je, kam odnaša nas tok.
26
Bojimo gorja se, bojimo trpljenja. Le kam naj življenja usmerimo lok. Z vsem, kar imamo, smo nezadovoljni. Ko vse že imamo, imeli bi več. Nič več nas ne ustavi v tej dirki vesoljni, v kateri zadeva nas tisoč nesreč. Le eno vemo: kako čas se zapravlja. Ujeti smo v večno začarani krog. Nihče naših ciljev nam več ne postavlja, kot da je pozabil na nas ljubi Bog. Leta teko, a praznina ostaja. Ničesar velikega se ne zgodi. Šele, ko na vrsti je zadnja postaja, za vedno se naše srce umiri.
Velika noč 2022
Sadovi ustvarjalnosti
Pogled v prihodnost Ana Kovačič Stepišnik
Že leto in pol se vodje služb in njihovi namestniki udeležujemo internih izobraževalnih srečanj. Na njih se pogovarjamo in načrtujemo prihodnost. Z drugimi besedami, načrtujemo vizijo delovanja Doma sv. Jožef. Čas, v katerem živimo in delamo, je turbulenten v več pogledih. Poleg skrbi, ki jih prinašata koronavirus in vojna v naši bližini, vznemirjanje dodaja tudi dogajanje na področju varstva starejših, kjer se pripravljajo dolgo pričakovane spremembe zakonodaje. Spreminjamo pa se tudi ljudje, naša pričakovanja in potrebe, menjujemo se zaposleni in stanovalci v Domu. Vsemu temu se je treba prilagajati in iskati nove rešitve, nove pristope za uspešno sobivanje in delo. Pri nas, v Domu sv. Jožef, kjer izvajamo svoje poslanstvo v okviru duhovno prosvetne dejavnosti, orglarske šole in varstva starejših, iščemo celostne in sistemske rešitve za dom, za skupnost – okolico doma in širše, po zgledu našega ustanovitelja lazaristov, sv. Vincencija Pavelskega. Konkretno, z dejanji, usmerjenimi v človeka in njegove potrebe. Na naših srečanjih smo tako naredili »pregled stanja«, kako in kje mi vidimo naš Dom. Raziskali smo, kje so naše prednosti, na katerih bomo seveda gradili tudi v prihodnje, kje so morebitne pomanjkljivosti, ki jih bomo skušali odpraviti, kje so naše priložnosti, ki jim moramo slediti ter kje so nevarnosti, ki se jim moramo izogibati. Vse to je, če v središče postavimo človeka, njegove
Glasilo Doma sv. Jožef
telesne, duševne in duhovne potrebe, osnovno izhodišče za nadaljnje delo. Na tem se oblikuje naša strategija s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji našega Doma. Upoštevali smo tudi številne zamisli in predloge zaposlenih, ki smo jih povzeli iz skupnih srečanj ob prvih sredah, stanovalcev in ostalih, ki se tako ali drugače vključujejo v življenje na hribu. Na tej podlagi smo zastavili dve strategiji, ki bosta podlaga za nabor ukrepov in ciljev, ki nam bodo vodilo za dobro delo v prihodnje. Prva strategija se nanaša na naše vsebinske in programske usmeritve, druga pa na naše medosebne odnose. Gotovo so dobri medosebni odnosi med sodelavci ter spoštljiva in odprta medsebojna komunikacija z vsemi deležniki osnova našega delovanja. V tem kontekstu pa bomo veliko pozornost namenjali tudi dodatnim znanjem zaposlenih, še posebej na področjih, ki bodo krepila našo identiteto.
27
VABILA
»Skupaj na poti«
Od 20. do 21. maja v Domu sv. Jožef Celje
28
Velika noč 2022
VABILA Program srečanja Petek, 20. maja 2022
Sobota, 21. maja 2022
KONFERENCA
ROMANJE OD PILŠTAJNA DO SV. EME
9.00: zbiranje, evidentiranje in neformalno druženje ob stojnicah različnih društev in romarskih poti iz Slovenije in Evrope 10.00: začetek konference, kulturni program in pozdravni govor: škof Maksimilijan Matjaž 10.30: Predavanje in pogovor: Romanje kot duhovni in občečloveški pojav: msgr. Franci Petrič 11.30: Odmor 11.45: Predstavitev glavnih romarskih poti 12.30: Kosilo in odmor 14.00: Predavanje in pogovor: Izkušnja z romanji na Avstrijskemu Koroškem: mag. Roland Stadler 15.00: Predstavitev Slomškove romarske poti
6.30: avtobusni prevoz izpred Doma sv. Jožef do Pilštajna 11.00: romarska sv. maša v Olimju, kosilo 15.00: sklep romanja v cerkvi sv. Eme 16.00 -16.30: avtobusni prevoz do Celja Predviden čas hoje: Pilštajn-Olimje: 3,5 ure Olimje-Sv. Ema: 1,5 ure Avtobusni prevoz v Celje, večerja in nočitev. Organizator srečanja: Dom sv. Jožef, Plečnikova 29, Celje www.jozef.si
16.00: Odmor 16.30: Predstavitev projekta »Pilgrimage in Europe«: Jure Levart 17.30: Sklep konference 18.30: Degustacija vin in lokalnih kulinaričnih dobrot na Kozjanskem (dogodek je samo za penzionske goste)
Projekt:
& �a. Celje
�::,�:�.
-...... podjetje
www.train2eupilgrimage.eu
train2eupilgrimage
-Erasmus+ Komu je srečanje namenjeno: Vsem ljubiteljem peš romanj in pohodništva, romarskim vodnikom, članom različnih društev pešpoti iz Slovenije in tujine. Konferenca bo potekala v slovenskem in nemškem jeziku in bo simultano prevajana v slovenski jezik. Stroški: Udeležba na konferenci je brezplačna. Stroški bivanja in romanja (2x polni penzion, avtobusni prevozi, romarsko kosilo): 100 € v enoposteljni sobi, 88 € v dvoposteljni sobi. Stroški se znižajo, če penzionov ne koristite v celoti. Posamezni stroški brez bivanja: 8,5 € (kosilo v petek). Prispevek za stroške romanja (avtobusni prevoz in kosilo na romanju): 14 €. Prijave: Do 10. maja 2022 na info@jozef.si. Prosimo za pravočasne prijave, saj je število mest omejeno!
Vljudno vabljeni, da se podamo »SKUPAJ NA POT!«
Glasilo Doma sv. Jožef
29
VABILA
30
Velika noč 2022
REVIJO IZDAJA: Dom sv. Jožef - LAZARISTI Plečnikova ulica 29, 3000 Celje
Večji dogodki
UREDNIŠTVO REVIJE: T: 059 073 805; E: revija.prijatelj@rkc.si
Naročite revijo
Prijatelj
zase, za prijatelja bolnika ali invalida! • • • • • • •
Pričevanja bolnikov in invalidov Predlogi izletov za gibalno ovirane osebe Koristne informacije za bolnike in invalide Dogodki in srečanja Duhovna spodbuda Na leto izzide 6 številk Letna naročnina znaša 13,80 €
Glasilo Doma sv. Jožef
31
Velikonočno voščilo »Življenje je prevladalo nad smrtjo. Svetloba je premagala temo. Blagoslovljeno in veselo Veliko noč!« Lazaristi in zaposleni v Domu sv. Jožef
