Zvon s hriba, Velika noč 2021 by Dom sv. Jožef Celje

Velika noč 2021

ZVON S HRIBA Glasilo Doma sv. Jožef, številka 23

Z očetovim srcem - leto sv. Jožefa Gostujoče pero - Marjana Bernot 30-letnica samostojne Slovenije Ples Jerusalema Celjska škofija ima novega škofa

KAZALO

V letu sv. Jožefa

V letu sv. Jožefa našo cerkev krasi prošnja k sv. Jožefu, s čimer želimo poživeti zaupanje v njegovo priprošnjo v teh težkih časih, ki jim še kar ni videti konca in to ob 340 letnici naše cerkve, ki so jo Celjani postavili prav v času kuge.

Z OČETOVIM SRCEM – LETO SV. JOŽEFA Uvodnik Sv. Jožef – mož, ki je poslušal Boga Jožef – oče Že vrsto let me spremljaš … Sveti Jožef – mogočni priprošnjik Spomini na romarske dneve pri sv. Jožefu Sveti Jožef Modrost srca GOSTUJOČE PERO Z vsaj kančkom razumevanja in čutnosti... POGOVOR Z ROBIJEM SEKAVČNIKOM Imel priložnost postati del velike družine... SADOVI USTVARJALNOSTI Neskončna želja, da vam v zahvalo... "Posnetek me je ganil" Česa smo se učili v enem letu pandemije? Spomin na leto 1991 "Radi imamo našo Slovenijo" Dobrodošli na današnjem preprostem... Leta so samo številka "Odpira se vama nova prihodnost" DOSTAVA HRANE NA DOM Z dostavljeno hrano na vaš dom... CELJSKA ŠKOFIJA IMA NOVEGA ŠKOFA Celjska škofija ima novega škofa!

3 3 4 6 7 8 10 11 12 14 14 17 17 19 19 21 22 24 26 28 30 31 32 32 34 34

Dom sv. Jožef Plečnikova ulica 29, 3000 Celje, t: (0)59 073 800, f: (0)3 5481 596, www.jozef.si, info@jozef.si

Glasilo Doma sv. Jožef april 2021 Izdal: Dom sv. Jožef Uredniški odbor: J. Planinšek, J. Levart, S. Črepinšek, J. Kužnik Foto: Miha in Lea Lokovšek, Uroš Čanžek Oblikovanje: Uroš Čanžek s.p. Tisk: Atelje 64, d. o. o. Naklada: 900 izvodov

Velika noč 2021

Z OČETOVIM SRCEM – LETO SV. JOŽEFA

Uvodnik Jure Levart

»Oče ustvarjalnega poguma« S temi besedami je papež Frančišek med drugim opisal svetega Jožefa v svojem apostolskem pismu, Z očetovskim srcem, s katerim je razglasil leto sv. Jožefa.

Vsaj delček ustvarjalnega poguma, ki je krasil sv. Jožefa in za katerega upamo, da odseva tudi v našem delu v Domu sv. Jožefa, vam želimo predstaviti v tokratni številki našega časopisa. V prvem delu prinaša razmišljanja in navdihe ob njegovem svetniškem liku. Poseben pogum izžarevajo tudi misli gospe Marjane Bernot, medicinske sestre na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in pogovor z našim prostovoljcem, duhovnikom Robijem Sekavčnikom. In seveda prispevek o skupnem plesu vseh zaposlenih, ki smo ga v zahvalo za potrpežljivost in pomoč v epidemiji, pripravili našim stanovalcem. Pozabili nismo niti na 30- letnico naše samostojne

Glasilo Doma sv. Jožef

države. Brez narodovega ustvarjalnega poguma pred tridesetimi leti ne bi bilo samostojne Slovenije. V nadaljevanju predstavljamo tudi dejavnost razvoza hrane, s katero dnevno razveseljujemo otroke iz Vrtca Danijelov levček in preko sedemdeset posameznikov v Celju in okolici. In nenazadnje – »ustvarjalni pogum« nam je končno dal novega celjskega škofa, ki ga ob koncu na kratko predstavimo. Želim vam prijetno branje in blagoslovljeno Veliko noč.

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Sv. Jožef – mož, ki je poslušal Boga Rok Žlender CM

Dragi bratje in sestre, ne vem, kako je z vami, a sam sem imel v življenju, kar se tiče govorjenja, opravka predvsem z dvema vrstama ljudi. S tistimi, ki veliko govorijo in malo povejo. In s tistimi, ki malo govorijo in veliko povejo.

In potem je tukaj sveti Jožef, čisto posebna kategorija človeka, katerega god praznujemo danes. Človek, ki je gotovo v svojem življenju govoril, a vendarle v Svetem pismu ne najdemo niti ene besede, položene v njegova usta. To je človek dejanj. To je človek, katerega dejanja so bila glasnejša od besed. To je človek, ki je vse povedal s svojimi dejanji. In končno, to je človek, ki je poslušal Boga – kar štirikrat mu je Bog po angelu spregovoril v sanjah – in je storil, kar mu je Bog naročil. Brez ugovarjanja in nepotrebnih vprašanj. V pokorščini in veri, da bo Bog z njim.

se, koliko so takšna praznovanja in obletnice velikemu svetniku pravzaprav po volji. Najbrž bi se v svoji skromnosti in ponižnosti potegnil kam v ozadje in bi rekel: »Ah, pa saj se ne gre zame, v ospredju sta Jezus in Marija, jaz sem samo storil, kar mi je bilo naročeno s strani Boga.« Kar predstavljam si ga, kako stoji v cerkvi tam pod korom, daleč od soja žarometov in sramežljivo gleda v tla. Kajti sveti Jožef je, kot je lepo opisal papež Frančišek, mož »druge vrste«. Človek, ki ostaja neopažen in skrit, človek, trden v sebi, ki ne potrebuje zunanjih potrditev in pohval.

Smo v letu, posvečenem svetemu Jožefu. Obenem obhajamo 150-letnico razglasitve svetega Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Sprašujem

A vendarle, četudi sveti Jožef ne potrebuje kakšnih zunanjih obeležij, smo tega potrebni mi. Nam je potrebno, da se ga spominjamo. Sveti

Velika noč 2021

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa Jožef Marija Escriva je nekoč dejal: »Največji svetnik, ki je kadarkoli živel, ni bil diakon ali duhovnik, niti škof ali papež, ne puščavnik ali menih. Bil je mož, oče in delavec.« Kot mož, oče in delavec je lahko za zgled tudi številnim možem današnjega časa. Pa ne samo možem, tudi ženam današnjega časa, saj v svojem odnosu do Jezusa in Marije kaže pristno ljubezen, dobroto in skrb. Sveti Jožef je človek, ki ne zbeži, ko je težko. Je človek boja, ki je bil sposoben vzeti križ na svoje rame še preden je Jezus k temu pozval svoje učence. Sprašujem se, koliko 'materiala' za razne prilike in prispodobe je Jezus v času svoje

Njegova čista vest, čisto srce, pa se ne more oblikovati v hrupu in trušču. Zato je sveti Jožef zagotovo mož tišine, ki je živel intenzivno notranje življenje. Če kdo, nam prav on kaže, kako pomemben dejavnik za naše življenje je tihota. Še posebej danes, ko smo preplavljeni s kopico informacij, ki nam jih mediji neprestano servirajo na pladnju. Zmeraj moramo biti z vsem na tekočem, zmeraj moramo biti odzivni in vsem na voljo. To nas lahko hitro utrudi in slej ko prej opazimo, kako potrebni smo trenutkov, ko se lahko zatečemo v kamrico našega lastnega srca, kjer smo sami z Bogom. Kajti tihota ni in ne

»Ah, pa saj se ne gre zame, v ospredju sta Jezus in Marija, jaz sem samo storil, kar mi je bilo naročeno s strani Boga.«

mladosti črpal prav od svojega krušnega očeta in rednika, ko se je ob njem učil. Jezus, učlovečena Božja beseda, je namreč v svoji človeški naravi prav tako napredoval v modrosti in rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh (Lk 2,52). In tukaj je bila Jožefova vloga varuha in skrbnika nenadomestljiva. V današnjem evangeliju smo slišali, da je bil Jožef pravičen mož. Gre za pridevnik, ki je v tistem času pomenil najvišjo možno integriteto, ki jo lahko ima kak človek. Če bi ta pridevnik prevedli v današnji čas, bi lahko rekli, da je bil svet mož. Zato se je odločil, da bo Marijo – potem ko je izvedel, da je noseča kljub temu, da nista živela skupaj – skrivaj odslovil, da ji prihrani sramoto. Bodimo pozorni na to navidezno kontradiktornost, na katero opozori že sveti Kromacij Oglejski. Po takratnih judovskih predpisih bi bilo prav, da bi moški takšno ženo naznanil pristojnim oblastem in bi sledile predpisane sankcije. To bi bilo 'pravično' po takratnih predpisih. A sveti Jožef gre čez to. Zmožen je iti onkraj nepravičnih predpisov. Kako to? Ker ni človek, ki se ravna zgolj po črki, ampak je človek, ki se ravna po vesti. In njegova vest je čista vest, je pravilno oblikovana vest.

Glasilo Doma sv. Jožef

more biti sama sebi namen, tihoto namreč iščemo zato, ker iščemo Boga. Sveti Jožef je dobro vedel, da brez trenutkov tišine, namenjenih poslušanju Boga, ne bo zmogel opraviti poslanstva, ki mu ga je Bog zaupal. In končno, sveti Jožef je tudi priprošnjik za srečno smrt. Sam je bil v trenutku slovesa s tega sveta v najboljši družbi, obdan z Jezusom in Marijo. Ne glede na to, koliko smo stari, z vsakim dnem, z vsako uro smo bližje smrti. In prav je, da se nanjo skušamo čim bolje pripraviti. Morda nam je prav današnji čas, čas epidemije, ko se vse vrti okrog zloglasnega virusa covid-19, to življenjsko realnost, kateri nihče ne bo ubežal, nekoliko približal. »Ne mudi se, sestra smrt,« je dejal že sveti Frančišek Asiški. »A Bog daj, da bom nate pripravljen,« bi dodal jaz. Da bi bil ob trenutku slovesa okrepčan s poslednjimi zakramenti svete pokore, svetega maziljenja in svete popotnice. Sveti Jožef, prosi zame! Sveti Jožef, prosi za nas! Amen. *pridiga na Jožefovo 2021 v Celju – sv. Jožef

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Jožef – oče

Irena Švab Kavčič

Ob omembi sv. Jožefa se mi vedno najprej prikaže leseni kip sv. Jožefa, ki z roko vodi otroka Jezusa. Potem se spomnim na lilijo, papirno. Podarila mi jo je sodelavka in od takrat krasi mojo pisarno. Misel spontano splava k mojemu očetu, ateku. Ko me je poklicna pot privedla na Jožefov hrib, smo sem prišli tudi s starši. Vidim ga, kako je poln zaupanja še svoj zadnji godovni dan začel v naši cerkvi. Njegovo romanje se je izteklo. Ostajajo spomini. In obžalovanje, da poslušano ni bilo tudi slišano. Danes bi razumela, slišala. Sedaj, ko skušam prenesti mlajšim, ki so takšni, kot sem bila nekoč jaz. Prijazno prisluhnejo, a ne slišijo. Nekoč se vse postavi na svoje mesto. Lahko bi si olajšali, a moramo prehoditi svojo pot. Morda bi, če bi v sv. Jožefu prej odkrili vzornika, naše romanje bilo preprostejše. Tudi trenutne razmere nas učijo preprostosti. Bolj kot raste naš ego, težje nam je in vsem, s katerimi delimo svoj bivanjski prostor. Z zaskrbljenostjo zremo v, spet naraščajoče število odkritih okužb. Nisem še uredila vtisov zadnjega leta, saj ni priložnosti za predah. Edina gotovost je negotovost. In vedno nova spoznanja, koliko dobrega je v ljudeh, ki mi jih Bog pošilja na pot. Tudi nasprotno se dogaja, a ne more pretehtati. S kolikšnim zaupanjem v prav to dobro, ki je v vsakem od nas, se zatekajo pod okrilje sv. Jožefa na naš hrib romarji že 340 let! Prisluhne in sliši, če prav to kdaj ni takoj vidno. Ko spoznavam, da je prava moč v sprejemanju svoje nemoči, spoznavam bogastvo in lepoto življenja. Vedno lahko izbiram med poslušanjem in slišanjem. Spet ne morem mimo Saundersove. Veliko je brala, razmišljala, iskala, da bi zmogla vztrajati ob življenju, ki ugaša. Odgovor je našla v besedah našega Učitelja, ki od svojih učencev v vrtu Getsemani ni pričakoval razumevanja, ampak čuječnost. Čuti z Njim, s skrivnostjo, ki je morda nikoli ne bom

razumela. Obžalujem, da nisem slišala, kaj mi je imel povedati atek. V uteho mi je, da lahko ohranjam naše skupne spomine, da njegov vpliv prepoznavam v izjavah otrok, njegovih vnukov. Da tradicionalno Jožefovo preživljamo z mamo in sestro, trojica njegovih žensk, ki jih je gotovo imel vsaj toliko rad, kolikor jih kdaj ni bil najbolj vesel. Nesporno je bil glava družine, ki bi za svojo trojico naredil vse. V mojih očeh je največji zaradi pogleda, ki ga je hranil samo za mamo. Pesem je bila dobro odpeta, če je to potrdila mama, vino je bilo pravega okusa, ko je prestalo končno degustacijo za družinsko mizo, kjer je bil mamin nasmešek najvišje in edino veljavno priznanje. Če lahko človek doživi raj na zemlji, ga je atek zase in tiste, ki so to želeli, ustvaril v vinogradu. Tam sem mu povedala za tretjo nosečnost. Ne brez zadrege, on pa se je zahvalil Bogu in dogodek zapisal v kroniko, kjer je trajno ohranjal najpomembnejše dogodke v vinogradu. Ne vem, o čem sta na povratku iz enega od zadnjih obiskov vinograda govorila z mojim možem, a vem, da je takrat svojo trojico zaupal v varstvo naslednjemu v rodu. Še takrat ga je bolj kot iztekanje življenja skrbela njegova ženska trojica. Atek, hvala za zgled družinskega očeta, ki ga, žal kot toliko drugih tvojih sporočil, odkrivam šele v letu sv. Jožefa. Morda pa ta zapis, podobno kot sporočilo zaposlenih v našem Domu koga nagovori, odpre oči, srce, da bomo čuli v vsakem trenutku podarjenega nam življenja. Sv. Jožef, prosi za nas!

Velika noč 2021

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Že vrsto let me spremljaš … Jure Levart

vsako jutro, ko stopim v Dom. Vse odkar te je umetnikova roka izklesala in postavila na podest pred Slomškovo kapelo v našem Domu. Vsako jutro te pogledam, a tvojega pogleda nikoli ne ujamem. Prav je tako, saj kot mož in rednik zreš tja, kamor moraš. Zreš v Jezusove otroške oči in ga trdno držiš za roko. Kot pravi pedagog in učitelj …

Nekega dne sem te vzel iz podstavka, te postavil na mizo in se od blizu zazrl v vajin pogled. V tvojem očetovskem pogledu je vse: zaupanje in skrb, nepopustljivost in nežnost, zgled in pravičnost … Ne, dragi sv. Jožef, ti res ne rabiš ničesar govoriti. Koliko besed je danes izrečenih v prazno … ti pa otroka zgolj pogledaš in poveš vse. S kakšnim zaupanjem te gleda Jezus, kako ga pomirjaš s svojim pogledom! Priznam, tudi mene umiriš …

Glasilo Doma sv. Jožef

Opazim tudi tvoje zavihane rokave in mišičaste, delovne roke. Si mož akcije, vedno pripravljen na izzive. Ne sramuješ se svojega stanu, ampak si ponosen na svoje tesarsko kladivo. Svoje znanje in delovne navade z veseljem predajaš naprej. Verjamem, da si ponosen, da se tudi Jezus ne sramuje tesarskega orodja. Zagotovo si mu ga ti podaril … Hvala ti, sv. Jožef za tvoj pogled, tvojo tišino, delovne roke in tesarsko kladivo …

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Sveti Jožef – mogočni priprošnjik s. Alma Šturm HKL

S sv. Jožefom tam na nebeških višavah sem se povezala še kot otrok, saj izhajam iz verne družine na Pohorju. Sv. Jožef je bil praktičen človek, ki še sedaj podpira tiste, ki se mu priporočajo v boju za pošteno življenje in za srečno smrt.

K našemu župniku g. Štefanu Kušarju je rad zahajal misijonar g. Matija Čontala. Tako sem po njegovi zaslugi zelo zgodaj, kot enajst letna punčka, prvič prišla na Jožefov hrib in se seznanila še z »našim« sv. Jožefom. G. Čontala je našo družino ob vsakem obisku g. Kušarja obiskal, česar smo bili vsi veseli. Tako nas je povabil za Jožefovo na romanje. Ker je ata moral iti na delo v Cezlak, mama pa ni mogla, smo odšli le otroci- sestra Danica, brat Drago in jaz. Bilo je posebno doživetje, peljati se z vlakom v Celje. G. Čontala nas je lepo sprejel in nas v zakristiji pogostil s skromnim kosilom. Občudovali smo lepo cerkev, namena moje molitve takrat se sicer ne spominjam več, a otroci smo bili ponosni nase, da smo sami, brez spremstva staršev poromali v Celje in nazaj domov. Vodila nas je najstarejša sestra, ki je takrat imela le dvanajst let. Ko se oziram nazaj sem prepričana, da nas je sv.

Jožef sam vodil in čuval na poti. Občudujem tudi korajžo staršev, da sta nam zaupala in nas pustila same na pot. Tudi moja pot v samostan je povezana z Jožefovim hribom. Pred odhodom v Beograd sem namreč prenočila pri sestrah usmiljenkah v naši bivši hiši na Zvezni cesti na Jožefovem hribu. Ko sem v samostanu prvič slišala molitev k sv. Jožefu, sem jo velikokrat molila. Prepričana sem, da mi je ravno po tej pesmi prišla pomoč iz nebes. Zaupam jo tudi vam, spoštovani bralci. Priporočam vam, da to molitev redno molimo, posebej še v letu sv. Jožefa. Prepričana sem, da nam bo sv. Jožef, ki je mogočni priprošnjik, izprosil uslišanje za naše iskrene prošnje …

Velika noč 2021

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

O Sveti Jožef , ti vsekdar nam bodi skrben gospodar! Izlij nebeški blagoslov na vso družino pod naš krov: da bo ljubezen naša vez, da z nami bo pomoč z nebes Naj k Bogu pelje naša pot, krepost naj vodi nas povsod! O Sveti Jožef, bodi ti med nami danes in vse dni! Glej, srečo svojo, hiše te izročim zaupno ti v roke. Odvrni milostno vsekdar, kar bi nam moglo biti v kvar. Zakleni mene, moje vse, v Srce presveto, prosim te, da v Bogu skrito in sveto življenja dnevi nam teko. Amen Glasilo Doma sv. Jožef

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Spomini na romarske dneve pri sv. Jožefu Vladka Blažič, Eva Esih

Slovenci smo vedno radi romali; velikokrat predvsem na Marijine božje poti. V daljni preteklosti so naši predniki romali tudi v Rim, Jeruzalem in Santiago de Compostela. Od tod tudi beseda romanje: Roma (romanje v Rim). Drugače pa smo radi poromali tudi k drugim svetnikom: Antonu Padovanskemu v Padovo, k Frančišku in Klari Asiški v Assisi itd. Skozi zgodovino so romanja in romarski shodi pritegnili vernika, da se je podal na versko pot, poglobil vase in pridobil zase in svoje domače obilo milosti. V Celju pa so radi prihajali na Jožefov hrib, v cerkev sv. Jožefa, odkar je bila postavljena, kot zaobljuba Celjanov, za rešitev pred kugo leta 1681. Kot vemo je Jožef močan priprošnjik v hudi stiski. K njemu se zatekajo delavci, tesarji, obrtniki. Je tudi priprošnjik za srečno zadnjo uro. Svoje spomine iz otroških let, na romarski shod, na praznik sv. Jožefa, mi je zaupala stanovalka našega Doma in dolgoletna članica Župnijskega pastoralnega sveta v župniji sv. Jožefa, gospa Eva Esih, rojena leta 1932.

Romarji so prihajali tudi od daleč, iz širše okolice; iz Savinjske, iz Kozjanskega. Še v otroških letih, se je s starši, leta 1937 preselila iz Kostrivnice v Celje. To so bili časi »stare Jugoslavije« oziroma Kraljevine Jugoslavije. Jožefov hrib takrat še ni bil gosto poseljen, kot je danes. Spominja se pet ali šest hiš. Ob vsaki hiši je bilo sadno drevje. Zelo veliko je bilo breskev, ki so cvetele v roza barvi in je vse skupaj izgledalo zelo lepo. Tudi kostanji so bili in smreke pri Kalvariji. Na hribu in v okolišu se spominja tudi večjih zgradb: Dajčeve vile, Jelenčeve in Žumrove vile, pa tudi ena kmetija je bila tu. Samih ulic, kot jih poznamo danes, ni bilo. Bili sta samo dve označitvi naselja: Cesta na Grad in Hrib sv. Jožefa, številka ta

in ta. Pravi, da je bil praznik izredno slovesen dan. Romarski shod pri cerkvi je bil množično obiskan. Z veseljem se spominja tega vrveža. Prihajali so ljudje vseh stanov in poklicev: kmetje, obrtniki, meščani iz mesta s svojo služinčadjo. Romarji so prihajali tudi od daleč, iz širše okolice; iz Savinjske, iz Kozjanskega. Prihajali so peš ali z vozovi. Veliko je bilo oblečenih v narodne noše in žensk z belimi rutami na glavi. Na sedanjem zgornjem delu Plečnikove ulice, proti cerkvi, je bilo postavljenih veliko "štantov". Tu so prodajali medico, lectova srca, medenjake, pomaranče, sveče. Za okrepčilo so poskrbeli v romarski hiši, kjer so romarji tudi prenočili, posebej tisti, ki so prišli od daleč, že na predvečer praznika. Ta hiša še danes stoji ob vznožju hriba - ulica Na rebri 10. Na dan romarskega shoda je bilo več maš, ki so bile slovesne, s spremljavo orgel in lepim petjem. Pred spovednicami so bile dolge vrste ljudi. Vedno je bilo na voljo več spovednikov. Iz tedanjega časa se spominja tudi nekaterih misijonarjev, ki so takrat delovali tukaj, kot npr. Leopold Šmit, Janez Pediček, Anton Zorko. Ob koncu maše so, v spomin na slovesen dan, prejeli spominsko podobico. Pričevanje naše stanovalke naj nam pričara vzdušje, kot je bilo nekoč, z željo, da bi se sedanji časi koronavirusa kmalu spremenili na bolje in bi smeli slovesno, sproščeno in bolj množično praznovati cerkvena slavja in se udeleževati romarskih shodov, tudi na priprošnjo sv. Jožefa.

Velika noč 2021

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Sveti Jožef Jože Kužnik

Sveti Jožef, zvesti mož Marije, za Božjega ti Sina srce bije, mož pravični, modri, bil si vedno in v vsem poslušen Bogu, vedno, redno.

Ko vrnili ste se v Nazaret, bil vam Jezus je pokoren spet. Znova opravljal očetovsko nalogo, nič govoril, a si delal mnogo.

Mož molčeči, tih si in neznaten, skrben delavec, tesar privaten; skrbel skrbnó za sveto si družino nje blagor ti pomenil je edino.

Ko izpolnjena je b'la naloga, življenja tvojega je kroga, si zaspal v naročju Sina Božjega, odšel v objem Očeta svojega.

Ti učil si Jezusa hoditi, prve ga besede govoriti, z njim bežál pred krutim si Herodom, rešil ga pred njega zlim pohodom.

Zdaj v nebesih ti stanuješ, se z Marijo, z Jezusom raduješ, naš mogočni, velik priprošnjik, naš zavetnik, vzornik in vodnik.

Ko si končno se iz Egipta vrnil svoje si življenje znova strnil v eno samo skrb za vso družino, nje blagor ti pomenil je edino.

Prosimo te, Jožef za očete naše, naj z ženami si gradijo boljše čase; odgovorno naj izpolnijo nalogo in v družinah okrepijo svojo vlogo.

V tempelj z Jezusom si potoval, da je »sin postave« tam postal. Ko se izgubil je, si ga z Marijo žalosten iskal med tovar'šijo.

Ob pomoči tvoji naj družine ohranijo zvestobo, in naj mine vse, kar od znotraj jih razdira da ljubezen pristna gasne, hira.

Tri sta dni iskala ga po mestu končno našla ga na istem mestu, v templju, ki je pravi dom Očetov, prvi kraj preroških vseh obetov.

Sveti Jožef, varuh naš, varuj naše nam družine, varuj domovino, narod naš, da obstane tu in da ne izgine!

Glasilo Doma sv. Jožef

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa

Modrost srca Jože Planinšek CM

Kakšni so vzvodi, koliko jih je ter kateri so, ki nosijo sodobno življenje, so vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Enoznačnega odgovora zagotovo ni, lahko pa bi jih strnili tudi v dvoje; v odnosu do sveta in življenja na znanost in v medsebojnih odnosih v deklaracijo o človekovih pravicah. Oboje je zagotovo dobro izhodišče, nikakor pa ne edino in samo v sebi. Gre za stvari, ki so nekako »zunaj« človeka na deklarativni ravni.

Znanost je predvsem stvar narave in v njej zapisanih zakonitosti. Človek je ne ustvarja temveč jo samo odkriva in v tej luči je resnični znanstvenik lahko le ponižen in skromen, sposoben poklekniti pred veličino stvarjenja. A če ostane le na njenem zunanjem nivoju, lahko sicer pridobi zelo veliko znanja, kar pa še ni modrost. To postane šele, ko ga ponotranjimo, poduhovimo in iz njega živimo. Tudi deklaracija o človekovih pravicah je sicer hvalevredna poteza človeštva, ki pa je žal nastala zaradi odklona tega istega človeštva od Boga, kjer je s tem nastala določena praznina, ki jo je bilo treba nekako nadomestiti. Iz nje nastajajo ustave in zakoni posameznih družb, čemur sledi zakonodaja, zakonski in podzakonski akti in

razlage teh aktov. A vse to je nekako zunaj človeka, v predpisih in določbah, znotraj česar nastajajo vedno nova določila, se odkrivajo vedno nove podrobnosti, ki jih je treba opredeliti in stvari se začno zapletati. Več kot je opredelitev in bolj ko želijo biti natančne, k čemur danes družba teži, več je možnosti za izigravanja in za krmarjenje v kalnem. Zaradi množice opredelitev in sle po popolni opredelitvi, ki ni uresničljiva, zmedenost in kalnost dobita gojišče. Kljub veličini znanosti in pomembnosti deklaracije o človekovih pravicah ostaja toliko stvari neodgovorjenih in življenje težko razvozljiva skrivnost. Izhodišče sodobnega časa pa je tako, da ne sprejema nerazložljivosti, temveč hoče za vsako

Velika noč 2021

Z očetovim srcem – leto sv. Jožefa ceno odgovor. Če ga ni, potem pa krivca za to. Nekdo mora biti kriv, da so stvari čiste in seveda nekdo zunaj mene, preprosto drugi. Vrnimo se k izhodišču. Ko znanje ponotranjimo, to šele začenja postajati modrost, s katero si lahko pomagamo, in ko človekove pravice postanejo stvar srca, ne pa napisana deklaracija, lahko z njimi in predvsem iz njih živimo. To dvoje pa je drugje, tam, kjer tega sodobni svet več ne išče ali pa žal, celo noče iskati. Smo še v postu, čeprav že tik pred Veliko nočjo, a ostanimo še malo v njem, to vedno dobro dene. Z Veliko nočjo namreč Veliki petek ni odpravljen. Postno razpoloženje ter sočutje v njem nam je lahko močan temelj, tudi tam, kjer bi si morda najmanj mislili, kot recimo s preprosto ljudsko pobožnostjo križevega pota. Ta molitev in ponavljanje nekakšnih, na prvi pogled celo malo sladkobnih fraz o Božjem trpljenju, pa o mojem sodelovanju pri tem, mi dolgo ni šla v račun. Z življenjem pa stvari postanejo drugačne in odprejo se razsežnosti, ki jih le izkušnja omogoči. Ko iščemo razloge za modrost naših prednikov, s katero so dojemali življenje in se brez tako natančno določenih pravil, kot jih imamo danes, niso pokončali med seboj. Seveda so v skladu s človeško naravo po malem vedno to tudi počeli in v tem lahko najdemo močan odgovor tudi v spremljanju svojega Boga na njegovem križevem potu, od koder so ljudje črpali za veliko bolj sočutno življenje, kot ga poznamo sedaj. Videti, premišljevati svojega Boga v njegovem trpljenju, sočustvovati z njim v preizkušnjah, ki jih prestaja po krivici, je nagovor, ki je človeka spodbudil k pokleku pred življenjem. Gre za izrazito nasprotje logičnemu, kjer preprosto ni odgovorov, kaj šele, da bi lahko bile stvari čiste, črno bele. Tu dobi ta preprosta ljudska pobožnost veličastno razsežnost učiteljice življenja, katerega največja modrost je, da malo vemo ali nič ne vemo, kot pravi Sokrat. Ob trpečem Bogu, ki ga ne razumemo kaj mu je, da to počne, zaslutimo njegovo neskončno ljubezen, v kateri je »nor« na nas ljudi. Globlje, ko je to spoznanje v nas, bolj

Glasilo Doma sv. Jožef

čutimo vrednost našega življenja in lažje začnemo ceniti tudi druge. V naravi, po Stvarnikovi zamisli izpričana zakonitost o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da zraste in obrodi, ki dobi svojo odrešenjsko razsežnost v Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, ki ubere isto pot, je edina učiteljica človeštva, ki ji lahko verjamemo. V njej in po njej nam govori tisti, ki edini ima resnično kaj povedati, naš Bog. Tu se srečata znanost in človekove pravice. Ne prva ne druge niso več zunaj nas. Kot take slej ko prej s svojimi izsledki in zakoni pometajo, temveč v nas, v dnu naše notranjosti, kjer se nas dotika Bog. Tu sta na delu ljubezen in modrost, ki se zlijeta iz množice predpisov in zakonov v eno samo zapoved, kjer je končno spet vse enostavno, preprosto in jasno. To je življenje tudi sv. Jožefa. Veliki petek bo ostal in ostaja tudi po Veliki noči, nima pa zadnje besede. Tudi v epidemiji smo še in ji tudi še ni videti pojenjanja, slutimo pa vendarle, da ne bo imela zadnje besede. Nam pa pripoveduje stvari, ki jih ne smemo preslišati. Uči nas poklekovanja, kot križev pot in daje nam čas, ki nam ga sicer manjka, za razmislek, za ponotranjanje vsega, kar zunaj izgubi pomen in se lahko sprevrže v prekletstvo. Zmagoslavje velikonočnega jutra ja neizmerno, tudi takrat, ko ni ali ne more biti vstajenjske procesije, ker je stvar človekove notranjosti. Veliki petek je boleč, še posebej, ko se slej ko prej tudi z njim znajdemo sami v svoji notranjosti, a prav zaradi tega ga lahko zmagamo, kajti le v dnu svojega srca, tam je namreč zapisana Božja postava že s stvarjenjem, še posebej pa z odrešenjem, je moč odkriti Odrešenika. Če nam pri tem karkoli in na kakršen koli način pomaga, je dobrodošlo. Epidemija v vseh svojih razsežnostih je dejstvo, ki se mu ne gre izogibati, roko na srce, ni pa najtežji Veliki petek človeštva, zato jo je treba sprejeti in preprosto uporabiti. Z njo preizkušena pobožnost križevega pota dobiva spet novo, sodobno obliko, ki nas, kot vedno, tudi danes vabi k bližini z Bogom in preko nje do sočloveka. Izredna priložnost, ki je ne gre spregledati in obetavno prinaša velikonočnost našemu življenju. Da, to vam vsem želim za praznike!

GOSTUJOČE PERO "Z vsaj kančkom razumevanja in čutnosti, se nam porušijo predstave, življenje pa dobi nove dimenzije" Marjana Bernot

Misli izpod peresa gospe Marjane Bernot ob knjigi Cicely Saunders, Čujte z menoj (Celjska Mohorjeva družba 2020). Gospa Marjana Bernot je od leta 1998 zaposlena na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Bila je vključena v zdravstveno nego in zdravljenje pacientov z rakom po različnih področjih. Od leta 2004 vse do maja 2016 je bila vključena v vodenje in management zaposlenih. Zadnja tri leta opravlja delo koordinatorja paliativne oskrbe. Znanje iz področja paliativne oskrbe in vodenja redno dograjuje, v letu 2019 je uspešno zaključila Evropsko akademijo za paliativno oskrbo (EUPCA) s projektom Prepoznavanje žalovanja in podpora žalujočim.

Mineva natanko dve leti, kar smo kot udeleženci Evropske akademije za paliativno oskrbo, imeli priložnost obiskati Inštitut za paliativno oskrbo Cicely Saunders in St Chrisopher's Hospic v Londonu. Polni pričakovanj smo zakorakali v prostore kjer so nas pričakali profesorji, strokovnjaki in študenti paliativne oskrbe z vsega sveta. Pričakala nas je tudi, danes žal pokojna

Mary Baines, da nam pove svojo življenjsko izkušnjo s prijateljico in sodelavko dame Cicely Saunders. In, ko smo lani dobili slovenski izvod knjižice ČUJTE Z MENOJ, sem ob njenem branju dobila potrditev modrosti, za katere smo slišali in jih doživeli v Londonu. Modrosti, katere lahko dopolnjujemo in se jo učimo v praksi oskrbe neozdravljivo bolnih z dneva v

Velika noč 2021

Gostujoče pero dan, od primera do primera. Tudi v slovenskem prostoru se odpirajo poti, ki so jih začeli že naši predhodniki; a vendar, si priznamo kaj sploh imamo in kam želimo? Pričujoča knjižica, daje doprinos, da posameznik v slovenskem jeziku doživi poti, ki so jo nekateri že prehodili. Pot, ki pokaže na dragocene izkušnje in obogati vpogled v potrebe neozdravljivo bolnih in njihovih bližnjih. V razumevanje ter uvid kaj si pravzaprav ti bolniki želijo in končno v prepoznavo vrednosti, za katere se je vredno truditi. Zavedanje, da bomo kmalu tudi sami uporabniki zdravstvenih storitev, nam je dodaten motiv za vlaganje v to, kar naši bolniki in njihovi bližnji potrebujejo danes. Izkušnje pionirjev paliativne oskrbe so nam na tej poti lahko sveto pismo poklicnega zorenja.

ki jo moramo prehoditi, ni zato nikoli ravna. S staranjem, pridobivamo izkušnje, pravijo, da tudi modrost. Tu pa postane lahko življenje tudi težko. Ne le zaradi zmanjšanja fizične energije in moči, temveč zaradi spoznanj. Soočamo se z okolico, minljivostjo, omejenostjo časa, ki je na voljo in končno, najtežje – s samim seboj. Kako se torej opolnomočiti, da gremo tudi v izvajanju oskrbe neozdravljivo bolnih, v pravo smer, spoštovanja in razumevanja, vse različnosti in kompleksnosti tega specifičnega obdobja. Velikokrat se pritožujemo, da smo »bosi, brez čevljev« potem pa srečamo nekoga »brez nog«. Da pridemo do novih spoznanj, moramo poslušati druge ali pridobiti lastne izkušnje. Prav medsebojno dopolnjevanje je tisti element v paliativni oskrbi, ki doprinese »moč nemoči«.

Življenje ni enostavno. Čeprav je novica o minljivosti slaba, smo sami piloti našega življenja. Imamo lahko dober razlog, da verjamemo, da bomo tudi sami enkrat umrli.

Razumevanje hospic oskrbe v Angliji se razlikuje po svojih organizacijskih in vsebinskih značilnostih, od razumevanja hospica v slovenskem prostoru. Prvi hospic v Angliji je bil ustanovljen že leta 1967, od katerega nadih je šel dalje za danes stotine novih hospicev. Že takrat so začeli z novo vejo medicine, znano kot paliativna oskrba, ki obravnava celostno oskrbo bolnikov z življenjsko neozdravljivimi boleznimi. Čeprav je bil v tistih časih, po pričevanju Mary Braines, za zdravnika »karierni samomor«, pustiti splošno medicinsko prakso in se lotiti oskrbe umirajočih, so uspeli. Ob branju knjižice pa misli bežijo dalje kot bi pihal veter, zato usmerimo svoja jadra v njeno globino. Življenje ni enostavno. Čeprav je novica o minljivosti slaba, smo sami piloti našega življenja. Imamo lahko dober razlog, da verjamemo, da bomo tudi sami enkrat umrli. Človek je po svoji naravi nagnjen k stabilnosti, a hkrati dnevno izpostavljen spremembam in prilagajanju. Pot,

Glasilo Doma sv. Jožef

Z vsaj kančkom razumevanja in čutnosti, se nam porušijo predstave, življenje pa dobi nove dimenzije. Kaj torej je tisto, kar nas privede do golobjih spoznanj v obravnavi neozdravljivo bolnih in zakaj to uspe le izbranim? Vrnimo se k »posebni ženski«, dame Cicely Saunders. Izjemna je bila v vseh pogledih. Izstopala je kot zelo inteligentna oseba, ki je neprestano izstopala, tako iz višinskega povprečja, dosegla celih 6 čevljev (~183 cm), kot tudi sicer. Začela je s študijem politike, filozofije in ekonomije, med vojno pa se je odločila postati medicinska sestra. Kmalu se je prekvalificirala v socialno delavko in sčasoma se je izučila za zdravnico. Preživela je 87 let. Vse vloge, ki jih je imela v življenju so Cicely omogočile, da je bila multidisciplinarni tim, vse v eni sami osebi. Njena vizija je združevala poglede različnih strok, kar ji je omogočilo, da je imela uvid v razvojno pot. Bila je karizmatična oseba, močan vodja, jasnih misli, ki je znala v svoja razmišljanja pritegniti

Gostujoče pero tudi ostale. Vedela je kaj želi in to je dosegla, vendar ne brez vloženega truda in trdega dela. Čeprav se je s svojo pronicljivostjo dotikala globokih, občutljivih področij posameznika, je imela dober smisel za humor. Tudi o teh pogledih smo slišali v Londonu. Edinstvenost njenega prispevka k znanosti tudi za današnji čas, o njem piše knjiga, pa se kaže v pogledu na celostno obravnavo posameznika. Znala je izstopiti iz medicinskega modela usmerjenosti v fizične simptome in enakovredno obravnavati duhovna in psihološka področja. Celostnost, ki jo je izkazala je prav v prepoznavanju nemoči in osamljenosti, ki prepogosto postaneta del obdobja umiranja. To ji je omogočilo, da je znala prepoznati bolečino kot »totalno bolečino« in jo posledično celovito obravnavati, kar je bil velik napredek v obravnavi bolečine. Koncepta, da trpljenje ni povezano le z patofiziologijo bolezni ampak ga spremljajo tako psihosocialni, eksistencialni in duhovni vidiki, se še dandanes premalo zavedamo, da bi lahko imeli popoln nadzor nad bolečino. Pomemben prispevek k stroki je bil tudi njeno opažanje, da je potrebno bolnika in bližnje, družino, obravnavati skupaj kot celoto. Gre za takrat revolucionarno razmišljanje, ki še danes, toliko bolj velja. In še en pogled pride do izraza, ko podrobno pogledamo njeno delo. V vsej medicinski znanosti in vsem, kar je poznala, je izhajala iz bolnikov in njihovih individualnih potreb. Znanost je znala povezovati s stroko in praktičnim pristopom, kar vidimo v njenih načrtih obravnave in pristopu do bolnika. Primer te povezanosti je paliativni načrt obravnave simptomov, kjer je za končni povzetek obravnave nespečnosti kot priporočilo napisano: »Alkohol kot večerni napitek je verjetno še najboljši sedativ od vseh navedenih zdravil, posebej za moške in starejše.« V Sloveniji smo k razumevanju umirajočih pristopili v poznih devetdesetih letih, ko je zdravnica Metka Klevišar kot prva zdravnica v slovenskem prostoru opisala vlogo zdravnika pri spremljanju umirajočega in osvetlila pomen

podpore žalujočim. Minilo je še nekaj desetletij, da smo si končno priznali, da vsem bolnikom bolezni ne pozdravimo. Leta 2010 je bil potrjen Državni program paliativne oskrbe in začeli smo dejansko udejanjati organizirano paliativno oskrbo. Mnogi zdravniki, medicinske sestre, ki se danes vključujejo v oskrbo neozdravljivo bolnih, se niso dodatno izobraževali iz paliativne oskrbe. Ni redko, da naletimo na vrhunske strokovnjake, ki si še vedno zatiskajo oči pred tem, da ljudje umrejo. Umreti pa si želijo brez bolečin in trpljenja. Izobraževanj v paliativni oskrbi je danes še vedno premalo, zlasti na področju duhovne oskrbe in prepoznavanja psiholoških potreb. Pričujoča knjižica je še en kamenček k priznavanju in prepoznavi duhovnih potreb ter psiholoških stisk v oskrbi neozdravljivo bolnih. K potrditvi pomena lajšanja duhovnega in duševnega trpljenja, ki ga strokovnjaki v paliativni oskrbi ne znamo vedno prepoznati, še manj obravnavati. Je smerokaz za golobji pristop do bolnika, k sočutni prisotnosti ob bolniku in aktivnemu poslušanju. Namenjen vsem, ki se vključujemo v obravnavo neozdravljivo bolnih in končno smerokaz do samega sebe. Predvsem posamezniki, ki čutimo odgovornost za razvoj paliativne oskrbe v slovenskem prostoru, moramo ceniti pionirska dela naših predhodnikov in vztrajno graditi nova spoznanja ter mostove med novimi znanji. Zgodba o izjemni ženski nas pri tem uči, da so za korake potrebni moč, pogum in dovoliti si odstopati od samo naučenega. Iskrena pohvala gospe Ireni Švab Kavčič za njen pogum in pobudo, da si lahko vsak posameznik, vključen v oskrbo neozdravljivo bolnih, prebere temeljne modrosti paliativnega pristopa dame Cicely Saunders v slovenskem jeziku. V Dom sv. Jožefa, center duhovnosti, pa iz prakse paliativne oskrbe sporočamo, bodite še naprej naša pot za duhovno rast in doprinos k kakovostnejši celostni oskrbi naših bolnikov! Iskrena hvala za vse sodelovanje in doprinos k razvoju paliativne oskrbe!

Velika noč 2021

POGOVOR Z ROBIJEM SEKAVČNIKOM »Imel priložnost postati del velike družine, ki me je lepo sprejela v svojo sredino« Pogovarjal se je Jure Levart

Spoštovani Robi, na hodnikih Doma sv. Jožef te že kar lep čas srečujemo kot prostovoljca – medicinskega tehnika, ki nam pomagaš v času preizkušnje s korona virusom. Kdo je pa sicer naš prostovoljec Robi, ko ne nosi medicinske oprave? Pozdravljeni! Kdo je Robi? … Lahko povem, kdo bi rad bil … Preprost fant s Koroške, ki se v svojem življenju trudi odkrivati srečo. Sicer pa kadar nisem pri sv. Jožefu kot prostovoljec, opravljam poslanstvo duhovnika kot župnik v župniji sv. Jakob v Slovenskih goricah, kot župnik Univerzitetne župnije Maribor ter kot profesor na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška. Prosti čas rad namenim delu z mladimi in stvarem, ki me osebno osrečujejo - predvsem dobri družbi in športu. Veliko delaš z mladimi, pri nas pa imaš izkušnjo dela in srečevanja s starejšimi. Kaj ti osebno prinaša delo s starejšimi? Že kot duhovnik se pri svojem delu srečujem s starejšimi. Ta izkušnja mi v prvi vrsti prinaša priložnost, da se sočloveku naučim prisluhniti. Mladi, (če sebe štejem mednje) se preredko

Glasilo Doma sv. Jožef

zavedamo, da so poleg nas ljudje polni modrosti in izkušenj, ljudje polni zgodb, ki jih je napisalo bolj ali manj lepo življenje … Tako bi rekel, da mi delo z starejšimi prinaša predvsem dobro družbo in širjenje obzorij. Predvsem pa me osrečuje. V čem so starejši lahko mlajšim za zgled? V vsakem človeku lahko odkrivamo dobre – pozitivne stvari in tu se pojavi priložnost za zglede. Sicer pa v starejših vidim predvsem zgled v njihovem sprejemanju starosti, prenašanju trpljenja, bolezni, bolečine … Imaš tudi izkušnjo dela v šolskem kolektivu. Kaj pa meniš o našem kolektivu, kako se počutiš med »svojimi« sodelavci? Spomnjam se prvih trenutkov, ko sem prišel v Dom sv. Jožef. Priznam, bil je prisoten strah in negotovost glede odnosov, ki me čakajo. Pa je že v prvih minutah – ob jutranji kavici - ta strah “izvenel«. Sicer pa ste kolektiv, ki pritegne… Človek se zelo hitro počuti domačega. Kot duhovnik bi bil v času ukrepov zelo verjetno večino časa sam doma – v velikem praznem župnišču. Tako pa sem

Pogovor z Robijem Sekavčnikom Velika noč je praznik veselja, radosti. Trenutno smo vsi še rahlo pod vtisom premiere našega “Jerusalema” plesa. Gotovo ga ni posameznika, ki bi ob tem ostal ravnodušen. V nas so se spontano začela dogajati prijetna, ganljiva čustva in občutki. Rad bi, da bi tako radostno in čustveno doživljali Veliko noč. Da Velika noč ne bi bila tradicija in običaj, ampak, da bi jo vsak znal praznovati z iskrenim veseljem. Jezus nam je pokazal, da je življenje močnejše od smrti, da za vsakim trpljenjem, boleznijo, stisko, za vsakim velikim petkom pride Velika noč. Vem, da se dobro poznaš tudi z novim celjskim škofom. Kaj meniš o papeževi izbiri?

imel priložnost postati del velike družine, ki me je lepo sprejela v svojo sredino. Hvala vsem! V času prostovoljstva me je spremljala misel: “Za čudež so dovolj že dobri ljudje s prijaznim srcem!” Mislim, da je ta misel ravno prava, da se zavedate v kakem čudežnem okolju živite in delate. Smo v letu sv. Jožefa. Sv. Jožef je sinonim za potrpežljivost in ponižnost. Kaj meniš, kako danes kaže tema dvema vrlinama? Potrpežljivost in ponižnost … Vrlini, na katerih se lahko vsak od nas trudi delati korake naprej… To so verjetno koraki k svetosti. Mogoče se v tem vprašanju odkriva odgovor na zgornje vprašanje – v čem so nam starejši lahko zgled. Če se kdo sprehodi po hodnikih vašega - no našega :) Doma in pokuka v katero izmed sob, lahko vidi in spozna ogromno potrpežljivosti in ponižnosti.

Blagoslovljena naj bo celjska škofija s to papeževo izbiro! Vašega novega škofa sem imel priložnost spoznavati najprej kot profesorja, kasneje kot sobrata duhovnika in pa predvsem kot prijatelja. Veseli bodite nad papeževo izbiro in, če še niste, začnite moliti za blagoslov njegovega škofovskega delovanja in poslanstva. Upam, da se kmalu vidimo. Načrtuješ v kratkem kakšne obiske našega Doma? Tudi sam upam, da se bomo po hodnikih sv. Jožefa še naprej srečevali. Bolj kot se bo epidemija umirjala, bolj me bodo klicale moje običajen dolžnosti. V meni je še vedno želja po tem, da kakšen dan ali uro namenim prostovoljstvu, saj mi to pomaga pri tem, da postajam boljši človek. Kot sem pa že omenil, pa sem tudi profesor na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. V okviru predmeta, ki ga poučujem (Vera in kultura), z dijaki vsako leto odidemo na dvodnevno duhovno srečanje. Tako bomo najverjetneje pri vas v mesecu aprilu, v različnih terminih, preživeli čas z našimi gimnazijci (skupaj jih bo kar okrog 160). Izbira ni težka, saj imate odlične pogoje, predvsem pa tukaj živite in delate dobri ljudje.

Kaj nam želiš sporočiti za Veliko noč? Mogoče kakšna posebna misel stanovalcem in sodelavcem?

Velika noč 2021

SADOVI USTVARJALNOSTI »Neskončna želja, da vam v zahvalo nekaj podarimo« Bernarda Jakopič

Spoštovani stanovalci! Po težkem letu smo vam pred časom podarili malo razvedrila. V zahvalo za vašo potrpežljivost, razumevanje in podporo vseh nas tukaj zaposlenih. Sporočamo vam, da vas imamo radi in, da vas cenimo in, da ste z nami ena velika srčna družina, ki plemeniti naš dom. Hvala vam.

Preteklo leto je bilo zaznamovano z virusom Covid 19 in nas prestavilo na veliko preizkušnjo. Ne samo nas zaposlene, temveč predvsem vas, stanovalci našega doma. V času boja z virusom, ste nam stali ob strani na vsakem koraku. Bili ste potrpežljivi, razumevajoči, bodrili nas in sostanovalce in se dotaknili naših src z vzpodbudami. Sporočamo vam, da smo to opazili, občutili in cenili, zato smo skupaj naredili načrt, kako vas presenetiti. Odločili smo se za projekt - ples, v katerem lahko sodelujemo vsi.

Glasilo Doma sv. Jožef

Ples Jerusalema je bil enkratna priložnost, saj smo na ta način lahko sodelovali res vsi zaposleni. Za nas ples ni le izziv (chalenge), temveč priložnost, da vam pokažemo, kako zelo vas cenimo in vas imamo radi. Najprej smo morali dobiti dovoljenje nadrejenih, zato smo sklicali sestanek, predstavili idejo in njen namen. Dovoljenje smo dobili! Pa ne le to, vodstvo je bilo nad našo idejo navdušeno. To nam je dalo dodatnega zagona.

Sadovi ustvarjalnosti

Na plesno predstavo se nismo pripravljali dolgo, v mesecu dni je bilo vse pripravljeno.

da vam bomo končno nekaj podarili. In upali smo, da vam bo všeč.

Vaje so potekale doma, vsak pred svojim televizorjem, enkrat tedensko po testiranju na covid19, pa smo povadili skupaj, skriti na zadnjem parkirišču Doma. Na vajah se je izkazal velika solidarnost med zaposlenimi, saj so nekateri ostajali dlje na delovnem mestu, da smo ostali lahko vadili.

Vaši obrazi med plesom in po njem, vaš nasmeh, ploskanje in dobra volja so bili naša nagrada. Tisti trenutek smo vedeli, da nam je uspelo. Za trenutek ste pozabili na svoje skrbi in uživali v našem nastopu, namenjenem le vam.

Žal na premiero plesa zaradi epidemioloških razmer nismo mogli povabiti svojcev. Smo pa dogajanje posneli in video objavili. Produkcija, režija, snemalna ekipa, vse smo uredili sami, priskrbeli smo tudi »domačo« snemalno opremo. Ob sklepu plesa pa smo v zrak spustili razgradljive quatelex balone iz naravnih materialov. Nadrejeni so nam dali popolnoma proste roke za izvedbo tega projekta. Niti z besedo ali dejanjem se niso vplivali na naše načrte, kar nam je dalo vedeti, kako zelo nam zaupajo in verjamejo v nas. To je bila le še dodatna gonilna sila za vse. Spoštovano vodstvo, iskrena hvala. Na sam dan plesa, je bilo čudovito sončno vreme. Zato smo, kolikor je bilo le mogoče, stanovalce peljali ven, da ste imeli dober pogled na dogajanje. Ne bom lagala, na dan nastopa je bila trema zaposlenih očitna, ampak ne zaradi samega nastopa, temveč zaradi neskončne želje,

Nikoli ne bomo pozabili trenutke v dnevih po nastopu, ko ste nas ustavljali in nam izrekali pohvale. Všeč vam je bila naša sproščenost, nasmehi, veselje … Ponosni smo na vaše odzive, nekateri ste bili tudi vidno ganjeni. Navsezadnje pa smo ponosni tudi na video, ki bo tudi ostalim in svojcem prikazal delo in povezanost našega Doma. Ponosni pa smo tudi nase, da smo laično izpeljali projekt, ki ima rezultate profesionalcev. Dovolite, da se na koncu zahvalim: Mihu Lokovšku in Viliju Kaučiču za snemanje in montažo videoposnetka, Urošu Čanžeku za fotografiranje, dr. Andreju Žmavcu za snemanje z dronom. Posebej pa vam, dragi naši stanovalci, ker ste in da lahko z vami delimo tudi delček svojih src. Pripis uredništva: Vsi skupaj pa se iskreno zahvaljujemo naši Bernardi, ki je bila gonilna sila dogodka.

Velika noč 2021

Sadovi ustvarjalnosti

"Posnetek me je ganil" Slavko Pezdir

Spoštovani, izredno ste me razveselili, navdušili in ganili s posnetkom kompleksne plesne in video stvaritve zaposlenih v vašem domu, s katerim ste na najbolj živ, neposreden, ustvarjalen in očarljiv način izkazali občudovanja vredno pozitivno energijo vseh sodelujočih, njihovo zgledno požrtvovalnost, spoštljivost, pozornost in ljubezen do svojih varovancev.

Posnetek me je toliko bolj ganil, navdušil in prepričal, ker sem imel v preteklosti tudi sam nadvse pozitivne izkušnje s številnimi ljudmi iz vašega kolektiva, ki so prijazno in požrtvovalno poskrbeli tudi za poslednja leta, dni in ure moje mame Jožice. Hvala vam za lep skupinski ustvarjalni dosežek in še posebej za vse, kar vsak dan, vse dneve in

Glasilo Doma sv. Jožef

noči človekoljubnega in požrtvovalnega storite za svoje varovance in njihove najbližje. Veliko ustvarjalnih uspehov in osebnih zadoščenj vam voščim tudi za naprej, saj potrebe po vašem človekoljubnem delovanju in poslanstvu ne bodo nikoli usahnile. Prijazen pozdrav in vse dobro.

Sadovi ustvarjalnosti

Česa smo se učili v enem letu pandemije? Metka Klevišar

Ko smo se marca lani znašli s korona virusom, si gotovo niti malo nismo znali predstavljati, kaj to pomeni za naše življenje. Bili smo pred nečim čisto novim in mnogi smo bili skoraj prepričani, da bo za Veliko noč že vse minilo. Zdaj je pred nami že druga Velika noč, pa virus ne samo, da ni izginil, vedno več ga je, pojavljajo se novi sevi virusa, ki se širijo še hitreje in napovedujejo tretji val pandemije. Vseh številnih ukrepov za zajezitev širjenja okužbe smo se že malo naveličali, eni bolj, drugi malo manj, pa veliko ne pomaga.

Prepričana sem, da se nam vse v življenju dogaja z nekim namenom, da nam vsaka stvar, ki se nam zgodi, želi nekaj povedati, mi pa smo tisti, ki moramo razbrati kakšno je sporočilo. Da bi nam to uspelo, moramo skrbno ovrednotiti vse zunanje dogajanje okrog sebe. Vprašanje je, ali to sploh znamo.

Tu v Domu pri sv. Jožefu v Celju živimo v lepem varnem mehurčku, počutimo se varne, razen seveda tega, kar čaka nas vse. Staramo se in pridružuje se nam vedno več starostnih neprijetnosti, s katerimi ni vedno lahko živeti. Ampak to čaka nas vse, če prej ne umremo. Ne glede na to, kje živimo. Tudi ne vem, ali se kaj

Velika noč 2021

Sadovi ustvarjalnosti dosti ukvarjamo z vprašajem, kaj nam virus sporoča. In ko gledam poročila in poslušam, kaj se dogaja po svetu, tudi nimam občutka, da bi ljudje kaj več razmišljali o tem. Ljudje čakajo, da bo čim prej na voljo dovolj cepiva, da se bomo spet vrnili na naše stare poti. Zaupanje v medicino je še vedno veliko, čeprav se je prav ob korona virusu izkazalo, kako nemočna je tudi medicina, ki sicer zmore prav neverjetne stvari. Zdi se nam skoraj nemogoče, da ne bi mogla ukrotiti tega čisto majčkenega virusa. Potreben je samo čas, pa bo spet šlo vse po starem. No, nekaj ljudi bo medtem še umrlo, ampak dokler ne gre za nas osebno ali za naše najbližje, to ni tako hudo. Zdi se, da večina res razmišlja tako. Gotovo smo se v tem zadnjem letu učili živeti v negotovosti, upati v konec epidemije, pa vendar prav nič vedeti, kdaj in kako se bo končalo. To je za življenje gotovo zelo pomembna šola, ki pa jo bomo obvladali šele takrat, ko bomo v večnosti. Morda smo se malo učili tudi biti brez česa, kar nam je sicer dragoceno, pa vendar v upanju, da bomo kmalu to spet imeli. Smo pa videli, da se brez marsičesa tudi da živeti. In prisiljeni smo bili, da zreduciramo svoja srečanja in smo se morda ravno ob tem zavedli, koliko nam kdo pomeni. Priznati moramo, da je vse to učenje ob izobilju, ki smo ga živeli in ga še živimo, za vse nas dobrodošlo, čeprav nismo preveč navdušeni. Zdi se, da se naučili nismo prav veliko. Morda nam ravno sedaj, ob naši drugi obletnici Velike noči, to razmišljanje lahko pomaga, da bomo letošnjo Veliko noč doživljali bolj zavestno, se bolj zavedali, kaj Velika noč za nas pomeni. To bi se mi zdelo od vsega najbolj dragoceno. Verjetno bomo tudi letos prisiljeni opustiti marsikatere zunanjosti, ki dejansko za Veliko noč niso tako bistvene, so pa dragocen del naše tradicije. Velika noč je naš največji praznik, ki povzema bistvo naše vere. Jezus s svojimi apostoli postavi evharistijo, iz katere črpamo moč, da vzdržimo. Sledi dogajanje Velikega petka z velikim trpljenjem našega

Glasilo Doma sv. Jožef

Gospoda. In nazadnje velikonočno slavje ob vstalem Kristusu. To je naša vera, s katero gremo skozi življenje, ki nam pomaga premagovati vse težave, na katere naletimo. Teh je v življenju vsakega od nas kar precej, ampak tako kot ni Velike noči brez Velikega petka, tako tudi vsak od nas na svoj način doživlja svoj veliki petek, v katerem se prečisti in dozori za večnost. Morda nam bo letos bolj uspelo razmišljati o tem in začutiti, kako velik je naš Bog, ki nas sprejema takšne, kot smo in nam s svojim trpljenjem osmisli naše trpljenje

Gotovo smo se v tem zadnjem letu učili živeti v negotovosti, upati v konec epidemije, pa vendar prav nič vedeti, kdaj in kako se bo končalo. To je za življenje gotovo zelo pomembna šola, ki pa jo bomo obvladali šele takrat, ko bomo v večnosti.

in nas pospremi v večno praznovanje. Bog, ki nas mora včasih na to spomniti tudi s korona virusom. Če nam bo letos bolj uspelo tako doživljati Veliko noč, bomo tega seveda lahko samo veseli. Včasih si mislim, da se je današnji človek veliko preveč zakopal v potrošništvo in uživanje, v prepričanju, da je on tisti, ki lahko ureja vse na svetu. Pa se je zelo zmotil in mu zdaj ta čisto majčkeni korona virus dokazuje, da ni tako.

Sadovi ustvarjalnosti

Spomin na leto 1991 Jože Kužnik

Leto 2021 zaznamuje tudi 30- letnica samostojnosti Slovenije. V hvaležnosti za našo samostojno in neodvisno državo, namenjamo misli naših stanovalcev o domovini in spomine na čas osamosvajanja.

Leta 1991 sem bil rektor v mariborskem bogoslovju. Tisto leto je imel spiritual dr. Alojz Pirnat z diakoni in novomašniki duhovne vaje pred posvečenjem pri Sv. Roku ob Sotli. Sredi duhovnih vaj pa se je zgodil napad JLA na Slovenijo. Sv. Rok leži tik ob meji s Hrvaško, ki so jo slovenski teritorialci močno zastražili. Zaprte so bile tudi vse glavne ceste, tako da je bila vrnitev bogoslovcev v Maribor zelo otežkočena.

Vračali so se po zavitih lokalnih poteh in so komaj prišli v Maribor do posvečenja 29. 6. 1991. Jaz sem bil v tem času v Mariboru. Videli smo letala, ki so preletavala mesto in sejala strah med ljudi. Nekateri so se zatekli tudi k nam, v kletne prostore pod teološko knjižnico, ki je bila v stavbi, povezani z bogoslovjem. Tam so v strahu molili rožne vence. O dogodkih, ki so

Velika noč 2021

30-letnica Slovenije se takrat dogajali v Pekrah pri Mariboru, ko je JLA obkolila center za usposabljanje slovenskih vojakov, pa v samem mestu takrat nismo vedeli ničesar. Za te dogodke smo izvedeli šele preko medijev, ki so o tem poročali. Mene je že pred tem g. Martin Horvat, izseljeniški duhovnik v Berlinu, naprosil, da bi ga v počitnicah nadomeščal v slovenski župniji v Berlinu. Z napadom na Slovenijo pa je bilo seveda vsako potovanje prekinjeno in je bil odhod v Berlin nemogoč. K sreči se je vojna kmalu končala in 7. julija 1991 so se nekoliko odprle poti in meje. Izkoristil sem prvo priložnost za odhod v Berlin. Prvi avtobus za Berlin je odpeljal 7. julija popoldan in z njim sem odpotoval v Nemčijo. Ko smo se približali Šentilju, smo na železniški progi videli tovorne vagone, ki so bili tam postavljeni, da so varovali cestni prehod. Razmaknili so jih samo toliko, da je lahko šel avtobus mimo, sicer pa je bilo še vse naokrog videti sledove vojne. To me je tako prevzelo, da sem kar na avtobusu napisal spodnji sonet. V Berlinu sem našel razgreto domoljubno vzdušje. Slovenci in Hrvati so se vsak dan zbirali pred Brandenburškimi vrati (takrat skoznje še ni potekal promet) k molitvi in maši za domovino. Kar se tiče zunanjih državniških znamenj Slovenci nismo bili dovolj pripravljeni na samostojnost. Slovensko zastavo, edino, ki so jo imeli v Berlinu, so si berlinski Slovenci sešili sami, medtem ko so Hrvati imeli precej svojih zastav in drugih znamenj svoje države. Celo na svečah, ki so jih prižigali na kraju srečevanja, so imeli označen svoj grb. Tedaj se je ravno začela vojna tudi na Hrvaškem in Hrvati so glasno protestirali proti Jugoslaviji ter z mnogimi zastavami kazali svojo nacionalno pripadnost. Nekateri so si tam postavili celo šotore, da so noč in dan varovali svoj prostor. Kljub temu smo tedaj v Berlinu eni in drugi skupaj molili za mir v domovini. Tudi Slovenci smo se tam, pred Brandenburškimi vrati, vsako popoldne zbirali k molitvi in obhajali sv. mašo. Naše zbiranje pred Brandenburškimi

Glasilo Doma sv. Jožef

vrati je pritegnilo pozornost berlinskih medijev, objavili so celo posnetek naših zbiranj pri večernih novicah na TV. Mediji so nam posvetili kar precej pozornosti in so s tem nemško javnost obveščali o prelomnih dogodkih v nekdanji Jugoslaviji. Domoljubje je tedaj res prišlo do izraza. Takrat sem začutil, kaj našim zdomcem pomeni domovina, mnogo več kot nam, ki živimo v njej in se ne zavedamo vrednot slovenstva! Danes, trideset let po osamosvojitvi in oblikovanju svobodne države, žal levičarji s svojimi dejanji in besedami spodkopavajo našo samostojnost, ko se ozirajo nazaj v čase Jugoslavije in komunizma. Menim, da je to veleizdaja slovenskega naroda. Žal, mladi, ki niso izkusili tega usodnega in odločilnega trenutka naše zgodovine, nasedajo lažnivim prikazom nekdanje ujetosti v jugounitarizem in ne cenijo današnje stvarnosti svobodne in neodvisne Slovenije. Bodimo ponosni na svojo državo, ponosni na svojo domovino, ponosni na slovenski narod, ki je po tisočletju tujčevanja dosegel svobodo! Bog čuvaj Slovenijo! OGROŽENA SLOVENIJA (Napisano ob napadu JLA na Slovenijo, 5.7.1991) Kaj storili smo vam, bratje, da ste - smrtni zdaj nam svatje v nas usmerili topove, s tanki rušite domove?! Kdo z lažjo vas je prevaral, kdo vam srca je začaral, da sovražne dvigate pesti in želite naše si krvi? Bratje, pustite orožje! Naj bo mir - in naj spet božje k srcu vodijo poti! Naj ljubezen spet zavlada v srcih naših! - To bo nada za srečnejše, lepše dni.

Sadovi ustvarjalnosti

"Radi imamo našo Slovenijo" Misli in želje naših stanovalcev ob 30-letnici samostojne Slovenije. Eva Esih: »Domovina mi pomeni vse. Veselje na vsak način. Ko se spominjam osamosvojitve, se takoj spomnim na let vojaških letal ter na zvok alarma. Preživela sem 2.svetovno vojno in vem, kako je takrat vse to izgledalo. Bilo mi je žal vseh mladih, ki so morali iti v vojno, saj mnogi niso niti vedeli za koga in za kaj se borijo. Poleg vsega hudega pa smo potem zaživeli drugače, kako naj rečem, v miru. Sedaj sem mogoče malce razočarana, saj vidim, da nismo dosegli tistega, kar so nam obljubljali.«

Marica Kovačič: ˝Domovina mi pomeni največ. Na osamosvojitev imam zelo lepe spomine, saj smo po osamosvojitvi imeli vsega dovolj. Sedaj je poskrbljeno za delavce, za upokojence, kmete in moram reči, da tako lepo kot nam je sedaj, nam še nikoli ni bilo.«

Stanko Jost: »Bistvo življenja je, da nisi egoističen in da imaš rad vse ljudi, saj ti to pomaga živeti. In pri nas doma smo vedno ljubili domovino, saj smo bili tako vzgojeni in naučeni. Ob osamosvojitvi sem bil vesel, ampak sem vedel, da bo težko in da bomo Slovenci to težko izvajali, ker smo že od začetka bili bolj negotov narod. Drugače pa je zelo lepo, da imamo svojo domovino, da lahko živimo normalno in da nam je marsikaj omogočeno.«

Velika noč 2021

Sadovi 30-letnica ustvarjalnosti Slovenije

Marija Cvikl: »V življenju sem veliko potovala, vendar sem se vedno s ponosom vračala nazaj v svoj rodni kraj. Tudi, ko smo nekaj časa živeli v Splitu, sta mama in oče vedno govorila o Sloveniji. Prav tako smo brez zadržkov govorili slovensko tudi med vojno. Mislim, da sem to ljubezen do domovine podedovala po starših, ki sta me v tem duhu vzgajala. Prav tako pa sem vesela, da sem nekaj te ljubezni prenesla tudi na hčerko, ki sicer živi v Nemčiji, vendar še vedno govori slovensko in rada pride na obisk v Slovenijo.«

Ana Kosi: »Rada imam svojo domovino. Imam zelo lepe spomine na osamosvojitev. To potrjuje tudi dejstvo, da sem zavrnila morebitno življenjsko priložnost, da bi odšla v Avstralijo, vendar je bila ljubezen do domačega kraja močnejša. Domovino ne bi zamenjala za nobeno bogastvo.«

Milica Ojstršek: »Domovina mi zelo veliko pomeni, saj sem bila rojena med vojno in je bilo takrat zelo hudo. Ob osamosvojitvi smo si mislili, da nam bo lepo. No, saj nam je, vendar se vsi tega ne zavedajo. Škoda mi je tistih mladih fantov, ki so dali življene ob osamosvojitveni vojni. Veliko obljub ob osamosvojitvi se je uresničilo, vendar ne vse. Lahko rečemo, da je sedaj bolje poskrbljeno za delavce, kmete in da imamo dosti dobrin, vsekakor mnogo več kot v prejšnjem sistemu.«

Glasilo Doma sv. Jožef

Sadovi ustvarjalnosti

Dobrodošli na današnjem preprostem, a prazničnem kosilu! Jože Planinšek

V prazničnem letu, ko naša Slovenija praznuje 30. rojstni dan smo bili na praznik kulture, 8. februarja, deležni posebnega presenečenja našega direktorja, gospoda Jožeta Planinška. G. Jože je oblekel predpasnik in nam pripravil posebno praznično pogostitev in ga pospremil z naslednjim besedilom.

Skupna miza je temeljno okolje človekovega oblikovanja in veliko več kot le skrb za telesno preživetje. Je tudi oltar, preko katerega se ljudje darujemo drug drugemu s svojo skrbjo in delom, zato ni slučajno, če družinsko okolje imenujemo tudi Cerkev v malem in domačo mizo za prvi oltar. Tudi Jezus izbere prav obed za izhodišče zakramenta svete Evharistije. Zato je obed, skupna miza in hrana na sploh, veliko večjega pomena, kot si mislimo. Gre za človekovo primarno kulturo, ki je odraz njegove siceršnje drže. Človekov odnos do hrane in mize pa je močnejši izraz njegovega značaja, kot bi si na prvi pogled mislili. Ob letošnjem prazniku kulture nimamo posebnih prireditev. Odločili smo se, da pa

nekaj vendarle bo. Ob pomoči naših kuharic in kuharjev, vam pripravljam preprost, a prazničen obed. Naj bo izraz hvaležnosti najprej njim, ki se vsak dan s srcem trudijo za vse nas, hkrati pa pozornost do vseh vas, ki vas bo to, malo posebno kosilo, doseglo. Ljubezen gre skozi želodec, pravi modrost, kar zagotovo drži oziroma mora držati, če hočemo, da bo katerakoli jed dobra in človeku v veselje. S tem želim še posebej poudariti, da je pripravljanje jedi vedno tudi razmišljanje o ljudeh, ki jim kuhamo in seveda tudi obratno, razmišljanje tistih, ki jemo o onih, ki so nam skuhali in pridelali hrano, predvsem pa razmišljanje o Bogu, ki nam vse daje. Zato ni pravega obeda brez hvaležnosti in molitve. Naj vam tekne to preprosto kosilo, ki v duhu naše tradicije in sosedstva želi biti vpeto v letošnji kulturni praznik.

Velika noč 2021

Sadovi 30-letnica ustvarjalnosti Slovenije Hladna predjed - košček kruha z domačo zaseko Kruh, ki je simbol hrane, je bil v preteklosti dostikrat edina jed, če sploh, odnos do njega pa znamenje človekove kulture in omikanosti. Z namazom je postal obogaten. Eden najstarejših slovenskih namazov je gotovo svinjska mast z ocvirki. Kasneje so se pojavile poleg raznih namazov tudi različne zaseke iz kuhanega špeha. Eno takih sem vam pripravil na četrtkovih kolinah in upam, da vam bo teknila. Topla predjed – pašta (pasta) z gobicami Ta jed ni pristno naša, temveč mediteransko sredozemska. Pripravil sem vam tamkajšnje »šurle« in »ljiljane«. Resnično omikan človek spoštuje svojo tradicijo in zna ceniti in pohvaliti tudi sosedove dobrote.

malico ali pa kot prilogo k suhemu mesu ali mesu iz tunke. Vsekakor pa je to zelo zdrava jed in dobra za prebavo. Današnjo čebulo z jajci sem vam pripravil iz sladke čebule.

Ljubezen gre skozi želodec, pravi modrost, kar zagotovo drži oziroma mora držati, če hočemo, da bo katerakoli jed dobra in človeku v veselje.

Pijača – rdeče vino iz Šmarsko Virštanjskega vinorodnega okolja

Mar ni lepo in prijetno, da smo dobili z Balkana jedi kot so čevapčiči, burek in podobno ali pa iz sosednje Italije pašto in še veliko drugih jedi od koderkoli. Ponos na svoje in odprtost ter navdušenje do drugega, je znamenje človekove širine in njegove veličine ter s tem kulture. Seveda pa v vsaki deželi takšno jed pripravimo malo po svoje, kot sem to naredil tudi jaz z današnjo pašto.

V našem Domu je vino sestavni del obeda, hrana. Danes vam bomo postregli le z rdečim, ki se še posebej poda k zaseki in mesu, k pašti pa bi sicer bolj ustrezalo belo. Gre za zvrst, pretežno iz modre frankinje in delno žametne črnine. Ne pozabimo, da je iz istih krajev, od koder je rdeče vino pil tudi dunajski dvor.

Glavna jed – zalito meso ali meso iz tunke, krompir v oblicah in čebula z jajci

Morda ste pričakovali potico ali nekaj drugega slovenskega, jaz pa sem se odločil za tradicionalni poobedek na Štajerskem ob kolinah, ki se nikoli niso drugače končale, kot po obilni večerji, s slivami v žganju. Če imajo Francozi konjak in podobne pijače, imamo pa mi slivo v žganju. Škoda, da je ne znamo bolj ceniti.

Tudi v davni preteklosti so bili ljudje iznajdljivi in so pečeno ali kuhano meso zalivali v mast ter ga tako ohranjali, saj še ni bilo hladilnikov ali zmrzovalnikov. V večjem delu Slovenije smo to poznali, še posebej pa na Štajerskem. Današnje meso je iz naših lanskih kolin, staro torej več kot eno leto, a še vedno okusno. Krompir v oblicah ni potrebno posebej predstavljati, saj se ga vsi spominjamo. Čebula z jajci pa je bolj štajerska specialiteta, zlasti iz Ptujskega polja, kjer so znani »lukarji« in kjer je značilno tudi bučno olje. Jedli so ga kot samostojno jed za

Glasilo Doma sv. Jožef

Poobedek - sliva v žganju

S tem preprostim obedom smo se povezali s hrano, z njeno preteklostjo pa tudi med seboj in z našimi predniki. Ob hvaležnosti zanjo mora pri vsakem obedu biti tako! »Bog vam požegnaj!«

Sadovi ustvarjalnosti Leta so samo številka Sara Črepinšek

Sredi izrednih razmer je do nas prišlo vabilo, da bi se s stanovalci vključili v priprave na evropsko nogometno prvenstvo do 21 let, ki ga v marcu in juniju gostita Slovenija in Madžarska.

Ker je to največji športni dogodek za Slovenijo doslej in ker imamo med našimi stanovalci kar nekaj nogometnih navdušencev, smo vabilo z veseljem sprejeli. V dogovoru z gospo Katarino Karlovšek smo se odločili, da s stanovalci spoznavamo države, ki bodo nastopale v Celju. Tako smo že sredi februarja začeli spoznavati Slovenijo, Italijo, Španijo in Češko. Ogledali smo si njihove kraje, znamenitosti, posebnosti, spoznavali jezik, kulturo, zgodovino ter v vsakem tednu enkrat okušali njihove dobrote. Vsak teden smo na naše stojalo dodali zastavo iz določene

države. Ena zanimivejših reči so gotovo bili jeziki. Seznanili smo se z najpomembnejšimi frazami za vsak primer, če nas morda obiščejo ekipe iz teh držav. Iz celjskega nogometnega kluba so nam posodili nogometno žogo in pokal, kar smo uporabili pri fotografiranju. Tik pred pričetkom prvenstva pa smo izdelovali še navijaške rekvizite. Z videi, ki smo jih ob tem posneli, smo le dokazali, da slogan tokratnega prvenstva še kako drži in da so leta resnično samo številka.

Velika noč 2021

Sadovi ustvarjalnosti "Odpira se vama nova prihodnost"

Naši sodelavki, Štefka Mernik in s. Emanuela Žerdin, sta se pred kratkim upokojili. Vse dobro na vajini nadaljni poti in hvala za vse. Vajini sodelavci

Glasilo Doma sv. Jožef

DOSTAVA HRANE NA DOM Z dostavljeno hrano na vaš dom pripeljemo delček sebe

Že vrsto let v Domu sv. Jožef dostavljamo hrano (kosila) v vzgojne ustanove in številnim posameznikom na njihov domač naslov. Dnevno tako dostavimo preko 170 kosil v Vrtec Danijelov levček in preko 70 kosil na domove v Celje in okolico. Poseben pomen tega dela se je izkazal v času epidemije, ko smo morali začasno prekiniti s to dejavnostjo, predvsem pa s hvaležnostjo naših naročnikov ob ponovnem dostavljanju. Zbrali smo nekaj njihovih misli. Hvala za zaupanje.

Jože Lesjak

Silva Jurjevčič

O tem, da v Domu sv. Jožefa dobro kuhajo, sem slišal že pred leti, ko je še živela moja žena. Nekaj let kasneje sem se odločil, da tudi sam naročim kosilo pri vas. Še vedno lahko skrbim sam zase. Redni obroki kosila pa mi veliko pomenijo. Ker so moji domači v službi, sem vesel, da mi vsak dan kosilo pripeljejo že pred 12. uro. Kosilo je zelo dobro, raznovrstno in obilno. S prehrano sem zelo zadovoljen. Včasih vidim tudi koga od dostavljavcev, ki so vsi po vrsti prijazni.

Že nekaj let sem naročena na vaše kosilo. Vsak dan mi ga dostavite na moj dom. S kosilom sem zelo zadovoljna. V dopoldanskem času k meni prihaja moja prijateljica in skupaj pojeva kosilo. Kosila je dovolj za obe. Tudi osebje, ki mi ga pripelje je prijazno in vljudno. Kosilo, ki ga pripeljete je še toplo in s prijateljico ga z veseljem pojeva, saj je kosilo, ki ga poješ v družbi, še okusnejše. Kosilo pohvali tudi moja prijateljica.

Emilija Šopar

V tem zahtevnem »COVID«času, ki nas je zajel s tolikimi neznankami in negotovostmi, so – hvala Bogu – mnogi našli veliko mero moči in občutka za pomoč sočloveku na mnogih področjih. V Domu Sveti Jožef služba za oskrbo stanovalcev skrbno opravlja svoje poslanstvo pri pripravi hrane in tudi dostavi le-te na dom širšemu krogu odjemalcev. Zelo zadovoljna prejemnica hrane na dom sem začasno tudi jaz. Z vsakim dnem dobim poleg dobrega in okusnega obroka še prijazen pozdrav in nekaj vzpodbudnih besed, ki v tem času Hvala vam za vsa dobro dela hvaležno odmevajo, kadarkoli jih v vašem Domu in upam, da slišimo. Iskreno se zahvaljujem takšni ostanete še v prihodnje. vsem in vsakemu posebej za vaše skrbno opravljeno delo.

Velika noč 2021

Dostava hrane na dom

Vabimo vas, da si

NAROČITE DOSTAVO KOSILA NA DOM! (od ponedeljka do petka)

Okusno, domače in zdravo

z veseljem do vas pripeljano! Naročila in informacije:

059 07 38 00 Cena kosila: 6€. Dietno kosilo: 6,2€. Hrano pripeljemo v naših dostavnih posodah.

Glasilo Doma sv. Jožef

CELJSKA ŠKOFIJA IMA NOVEGA ŠKOFA

Celjska škofija ima novega škofa! Viljem Kaučič

V Domu sv. Jožef je novi škof večkrat predaval na temo Svetega pisma. Zadnja leta pa je pri nas redno gostila njegova biblična šola Evangelii Gaudium. Dr. Maksimiljan Matjaž se je rodil 23. avgusta 1963 v Črni na Koroškem. Po osnovni šoli v Mežici, srednji v Slovenj Gradcu, je opravil študij na Teološki fakulteti in bil 29. junija 1989 v Mariboru posvečen v duhovnika. Dve leti je bil nato kaplan v Zrečah in od leta 1991 do 1995 na študiju Svetega pisma na Papeškem bibličnem inštitutu v Rimu. Tam je magistriral iz bibličnih ved. Študij je nadaljeval na Papeški univerzi Gregoriani in leta 1998 doktoriral iz biblične teologije. Istega leta je postal asistent na ljubljanski Teološki fakulteti in od leta 2001 profesor asistent za Sveto pismo in judovstvo in nato leta 2011 izredni profesor za svetopisemske vede in judovstvo. Vsa leta, ko je predaval na Teološki fakulteti, je sodeloval tudi v pastorali kot duhovni pomočnik v župnijah Dravograd, Zreče, Slovenj Gradec in Šentilj. Škofovsko posvečenje bo prejel 30. maja, ko bo tudi uradno prevzel vodenje škofije. V molitvi podpirajmo našega novega škofa!

Foto: Jure Viltužnik

Papež Frančišek je 5. marca 2021 za novega celjskega škofa imenoval dr. Maksimiljana Matjaža, duhovnika mariborske nadškofije in dosedanjega profesorja Svetega pisma na Teološki fakulteti. Dve leti in pol dolgo pričakovanje novega škofa, se je tako končno uresničilo.

Pozdrav novemu škofu Celje, mesto svetega Maksimil'jana veselí se milosti, ki mu je dana, novega dobiti škofa in vodnika, za povrh še bibličnega učenika! Dolgo, kar predolgo nanj'ga smo čakáli, smo bali se, da bi brez škofa še ostali, zdaj doba čakanja je končno le končana in Celje ima zdaj novega Maksimil'jana. Bog te živi, novi naš pastir, vodnik naš, in ponižno Božjo voljo ti sprejeti znaš, po stopinjah svojega zavetnika hoditi moral boš, v trpljenju zvesto mu slediti. Ne bo lahkó voditi Božjo čredo tebi, miriti kozle, klicati jih vztrajno k sebi. A pogum! Pomoč bo svetega Maksimil'jana spremljala te, in milost Božja ti bo dana! Pozdravljen torej, naš Maksimil'jan, Bodi škof nam, z nami pa kristjan! Jože Kužnik

Velika noč 2021

Kraj sveta Ko majhna sem bila, med cvetjem legla sem na tla in modrovala, modrovala, kako prišla bi tja na kraj sveta. To mora biti dolga pot in tam na kraju je gotovo plot, da padel ne bi kdo in se razbil, le kje zdaj varnost mladega je sna? Ko sem prišla na kraj sveta, ograja je že trhla vsa, a duh mi plove do neba, in se na vda, ne vda, saj Božja milost spremlja ga. Elizabeta Gorenjak

Glasilo Doma sv. Jožef

Velikonočno voščilo Zmagoslavje velikonočnega jutra ja neizmerno, tudi takrat, ko ni ali ne more biti vstajenjske procesije, ker je stvar človekove notranjosti. Veliki petek je boleč, še posebej, ko se slej ko prej tudi z njim znajdemo sami v svoji notranjosti, a prav zaradi tega ga lahko zmagamo, kajti le v dnu svojega srca, tam je namreč zapisana Božja postava že s stvarjenjem, še posebej pa z odrešenjem, je moč odkriti Odrešenika. Če nam pri tem karkoli in na kakršen koli način pomaga, je dobrodošlo. Epidemija v vseh svojih razsežnostih je dejstvo, ki se mu ne gre izogibati, roko na srce, ni pa najtežji Veliki petek človeštva, zato jo je treba sprejeti in preprosto uporabiti. Z njo preizkušena pobožnost križevega pota dobiva spet novo, sodobno obliko, ki nas, kot vedno, tudi danes vabi k bližini z Bogom in preko nje do sočloveka. Izredna priložnost, ki je ne gre spregledati in obetavno prinaša velikonočnost našemu življenju. Da, to vam vsem želim za praznike! Jože Planinšek z lazaristi in zaposlenimi