56
Z d r av i l n e r a s tline | »Stara mama, kje so tvoje recepture?«
da jo je ona, »še prav posebno skrbno očuvano za posebne namene, prinesla v sveti zakon«. Tega takrat nisem doumel, vendar se spominjam, da se je oče ob takšnih prilikah vedno muzal in se nekako postrani zazrl v nebo. Ko se babičino stekleno čudo dodobra osušilo, sem smel pod njenim budnim očesom v plitvo posodo kuhinjske tehtnice pazljivo natresti toliko sladkorja, kolikor je bilo na drugi strani vršičkov. Tehtanje je bilo zabavno, dokler me ni krepko po prstih, ker sem jih preveč slastno oblizoval in pri tem obilo mljackal. »To se za fanta ne spodobi, raje glej in se uči! In pomagaj, da bova napravila čudovit sirup!« Odtehtani sladkor sem smel pod njenim skrbnim nadzorom v starem lavorju umešati med vršičke. Moje drobne roke so se za polnjene steklenice s širokim vratom dobro izkazale. Nato je babi steklenko prekrila z ročno oprano in na soncu posušeno gazo in trdno zavezala. Na soncu se je bodoči zvarek grel meni neznansko dolgo dni, dokler se ni sladkor raztopil do nerazpoznavnosti. Dozdevalo se mi je, da je vsebino tudi večkrat nekdo premešal, vendar nisem nikdar nikogar opazil pri tem početju. Babi je na moje vprašanje, kdo bi to utegnil biti, odgovorila, da ne ve, vendar se ji zdi, da bi to utegnil biti gozdni smrekov škrat. Tega nisem povsem verjel, da bi to bil kak poseben čira