Težave – znamenje Božje pozornosti?

Moja pot vere je bila začrtana tako lepo naravnost: osnovnošolski in mladinski verouk, potem sem se malo razgledoval po gibanjih in tokovih v Katoliški cerkvi, pogledal Neokatehumenat, se za nekaj let našel v Katoliški karizmatični prenovi, se z ženo pridružil Binkoštni dvorani, pa spet nazaj v Prenovo.

Foto: Canva

Nimam teološke izobrazbe, pa tudi pobožen nisem. Zadal sem si, da bom skupaj z ženo vsak dan zmolil en del rožnega venca in rožni venec Božjega usmiljenja, pa prebral nekaj iz Svetega pisma (s pomočjo Besede med nami), vendar je težko. Tudi če mi uspe vse to opraviti, nisem ves čas s srcem pri tem. Saj se trudim, ampak misli kar pobegnejo. K maši hodim ob nedeljah in praznikih, med tednom pa mora biti kaj res posebnega, da grem. Čutim, da je to višek moje pobožnosti, ki jo še zmorem doseči. Pa je to živa vera? Ne vem.

Že skoraj pol življenja me tarejo zdravstvene tegobe. Preden so mi diagnosticirali kronično vnetje črevesja in me začeli ustrezno zdraviti, sem na infekcijski kliniki deset dni driskal po štiridesetkrat na dan. Revmatizem in obraba kolkov sta me udarila s tako hudimi bolečinami, da še iz postelje nisem mogel sam vstati. Protibolečinske injekcije, ki so komaj učinkovale, kilogrami tablet, meseci na berglah, dve operaciji, strah za službo in preživetje družine …

Pa vendar nikoli nisem pomislil, da me je Bog zapustil. Morda je bila to živa vera. Nisem sicer dognal, zakaj se mi to dogaja, celo spraševal sem Boga, zakaj se mi vse bolezni, tegobe in bolečine kar nalagajo ena na drugo. Moliti nisem mogel, je preveč bolelo. Celo prepiral sem se z Bogom, češ, ali še nimam zadosti vsega.

Ob tem se spomnim, kako mi je nekoč neka invalidka pripovedovala, kako vse svoje težave jemlje kot znamenje Božje pozornosti. Kadar je te pozornosti preveč, pa reče Bogu, naj še na koga drugega malo pogleda, ne samo nanjo.

Oseben odnos

Kaj je torej potrebno za živo vero? Dosledno izpolnjevanje zapovedi, pobožnost, molitev, zakramenti, vsak dan k maši? Ne vem. Vsak človek ima svoj način, kako se bliža Bogu. Verjetno pa farizejsko izpolnjevanje črke postave le ni dovolj za živo vero. Končno imamo v Svetem pismu nekaj primerov, kako je Jezus pohvalil vero nekaterih, ki še Judje niso bili, kaj šele, da bi izpolnjevali postavo: npr. rimskega stotnika, ki je prosil za svojega služabnika (prim. Matej 8,5–10) ali kanaansko ženo, ki je prosila za svojo hči (prim. Matej 15,22–28).

Mislim, da je tudi z Bogom potrebno graditi oseben odnos. Da govoriš z njim, namesto da naveličano drdraš molitvene obrazce brez konca in kraja. Da ga poslušaš, ne samo prosiš. Bog tako ali tako ve, kaj potrebuješ, še preden ga prosiš. Bog v bistvu sploh ne potrebuje tvojih molitev. Če ne moliš, Boga zaradi tega ni nič manj. Ti potrebuješ Boga – zato moliš! Zato ga prosiš. Zato se pogovarjaš z njim, čeprav brez besed.

Nič ni narobe, če se v svojem prizadevanju ne čutiš uspešnega, če dvomiš, omahuješ, padaš … Pomembno je, da po padcu vstaneš, se boriš naprej, vztrajaš. Prej ali slej živo začutiš, da je Bog v tvojem življenju. Zdaj, ko moje bolezni in bolečine že nekaj let počivajo, lahko rečem samo eno: ko mi je bilo najhuje, mi je bil Bog najbliže. ●