Živa, oktober 2009

Page 1


2

AKTUALNO

1 3 & % 1 30 %" + " 4 . 6 Ǝ " 3 4 , * ) 70 ;07 / * $ ; " 4 $ $ & 3 , / 0 4NVǁBSTLJ DFOUFS $FSLOP TWPKJN 7TF JOGPSNBDJKF P OB W PUFLBMB ǁJOV OBLVQB DFOBI JO Q P WBMDFN UVEJ MFUPT QPOVKB NPäOPTU C JD O PW EBKB WP[ WP[PWOJDBI W QSFEQSP OBLVQB TNVǁBSTLJI WP[PWOJD W 1SFEQSP O TJDFS PE J I MJ EBKJ EPCJUF OB UFM QSFEQSPEBKJ 7 PLUPCSV TP DFOF F E I EWF JO PE WP[PWOJD [OJäBOF LBS [B ǁFUS BMJ QB OBN QJÝJUF OB NBJM UJOP

+&4&/ 7 )05&-6 $&3,/0 10-1&/;*0/ /" 04&#0 7 %701045&-+/* 40#* Ç& 0% Ƚ /"13&+ #*05&3"1*+" QP NFUPEJ ;EFOLB %PNBOŘJŗB ;ESBWMKFOKF QP OBWFEFOJ NFUPEJ TF KF NFEOBSPEOP VWFMKBWJMP LPU J[KFNOP VTQFÝOB PCMJLB LVSBUJWF JO QSFWFOUJWF [ESBWTUWFOF QPNPǁJ T ÝJSPLJN TQFLUSPN EFMPWBOKB .FUPEB KF J[KFNOP VǁJOLPWJUB ILSBUJ QB KF QPQPMOJNB OFÝLPEMKJWB JO OJNB OFHBUJWOJI TUSBOTLJI VǁJOLPW 5&3.*/ $&/" Ƚ [B SF[FSWBDJKP QSPTUPSB

QSPTUPWPMKOJ QSJTQFWLJ OB MJDV NFTUB

)PUFM $FSLOP E P P 4FEFKFW USH $FSLOP UFM GBY XXX TLJ DFSLOP DPN XXX IPUFM DFSLOP TJ JOGP!IPUFM DFSLOP TJ

63"7/"7"+.0 5&-0 EB CPNP WJULJ JO [ESBWJ [ HB .BSJKP .FSMKBL 4LVQBK [ OKP CPTUF QPTLSCFMJ [B TWPKP QPTUBWP 1SFE TUBWJMB WBN CP QPWF[BOPTU NFE EFCFMPTUKP TMBCPLSWOPTUKP OFQSBWJMOJN EFMPWBOKFN ÝǁJUOJDF JO ÝF WSTUP ESVHJI TUWBSJ W QPWF[BWJ [ [ESBWP QSF ISBOP 5&3.*/* JO PE $&/" %&-"7/*$& Ƚ PTFCP


VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

4–5 6

Vrata duše se odpirajo od znotraj Pristreljal je preko 400 pokalov in medalj 7 Ne on, pisalo je življenje 8–9 “Še vedno se borimo za pravice študentov” 10–11 Učne ure bolj kot psom namenjene lastnikom 12 Hrepenenje po sladkem robu latvice 13 Ne kuga ne požar je nista ugonobila 14 Pavarotti iz Češnjic pri Trebelnem 15 Mojstri premagovanja ovir, športnih in življenjskih 16 Že kot otrok barval in rezal plošče 17–30 Posebna priloga 31 Ključavničar, ki rad obdeluje les 32 Le redki jo še poznajo 33 Zabava za vsak dan 34 Moja pot gre svojo pot 35 Za svoje najbližje se rada potrudi 36 Reševanje španske šprinterke Neli 37 Kill Kenny v polnem zagonu 38 Niko Milič in Silvo Vlašič 39 Najnevarnejša zastrupitev z antifrizom 40 Ko otrok žaluje 40 Zakon o brezplačni pravni pomoči 41 Hibiskus – kralj med cvetlicami 41 Rožice za naše živalce 42 Temna brezna velikih pričakovanj 42 Naslavljanje 43 Bolezen, ki med ženskami seje strah 44 Če vam kreme ne ustrezajo, poskusite z olji 45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Dih jeseni Fotografija: MiM

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

Lučka v srcu Roza pentlja se je prvič pojavila leta 1985 kot simbol boja proti raku dojk. Če jo imate, pripnite si jo, saj je oktober namenjen prav boju proti tej zahrbtni bolezni. Rak dojk je ena najpogostejših oblik raka pri ženskah, ki pa se ga da tudi uspešno pozdraviti, če ga dovolj zgodaj odkrijejo. Ko pride težka bolezen, se svet postavi na glavo. V stiski, kako naprej, se porodi na tisoče vprašanj, na katere ni odgovora. Bolezen je stres za celo družino, čez noč se morajo vloge v družini razdeliti na novo. Za to pa ni ne priprav ne posebnega časa, znajti se je treba v trenutku. Psihiater in družinski terapevt dr. Cveto Gradišar poudarja, da je bolezen preizkušnja, priložnost in izziv za življenje. Pomaga odprt pogovor brez pomilovanja. Vrata duše se namreč odpirajo od znotraj, pravi dr. Gradišar. O tem, kako sprejeti bolezen v družini, lahko preberete v tokratni Živi. Raziskave pravijo, da pozitivno naravnani in vedri ljudje manj zbolevajo, če pa jih bolezen doleti, hitreje okrevajo in so bolj pri močeh. Podpora v družini je pol zdravja. Naložba v dobre odnose je najboljša naložba za življenje. Krizni časi nas opozarjajo tudi na to, da lahko materialno bogastvo izhlapi čez noč, vložek v zdravje in dobre odnose s partnerjem, v družini, v službi ali soseščini pa je nekaj najbolj trdnega in nam je v hudih časih lahko v veliko pomoč. Zalotila sem se, da spet razpredam o življenju in njegovih plateh, ampak ravno to je Živa. Ko smo jo pred osmimi leti snovali, smo dejali, da želimo pisati velike zgodbe o malih ljudeh. V tem času smo jih zbrali že za debelo knjigo, vsem pa je skupno, da prinašajo optimizem in vero v življenje, do katere so mnogi prišli tudi skozi hude preizkušnje, kot so bolezni in nesreče. Živa je več kot žensko ime, je revija, ki prinaša dobre novice, takšnih publikacij pa je danes zelo malo. Zanimive zgodbe in uporabne nasvete boste našli tudi v tokratni Živi. Če razmišljate o tem, da bi nabavili psa, vam bo v pomoč reportaža iz pasje šole. Pasji mladiči so najbolj dojemljivi za učenje od šestega tedna do pol leta starosti, a bolj kot psom je šola namenjena njihovim lastnikom. Slovenci smo veliki ljubitelji psov, če sodimo po število registriranih živali, le-teh je preko 200 tisoč. Vse preveč pa je še zavrženih živali, če nimamo ljubezni in časa zanje, je bolje, da živali nimamo. Pravijo, da je ljubezen edino, kar se ob delitvi ne zmanjšuje, ampak povečuje. V teh prazničnih dneh bomo množično obiskovali pokopališča. Za to, da se pokojnih še vedno spominjamo, nam ni treba prižgati gore sveč vseh oblik in velikosti, zanje in za vse tiste, ki jih imamo radi, nosimo prižgano lučko v srcu. Toplo misel, ki nas lahko vedno pogreje.

Jožica Dorniž Jo žica Dor niž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Ko pride težka bolezen

Vrata duše se odpirajo od znotraj K

o se približujemo zimi, so pogostejši prehladi, gripa. Marsikomu že nedolžna bolezen povzroči težave, prekriža načrte, ga vrže iz utečenih vsakdanjih tirnic. Odpovedati mora načrtovano delo v službi in doma. A kako se počutijo ljudje, ki izvedo za diagnozo, ki je vse prej kot kašelj, prehlad, angina, gripa? Se jim mar ne podre svet, ko iz zdravnikovih ust slišijo, da imajo raka?

O tem, kako sprejemati bolezen v družini, je nedavno v Črnomlju govoril psihiater in družinski terapevt dr. Cveto Gradišar. A četudi naj bi družino poleg otrok sestavljala še mož in žena, slednjih na srečanju tako rekoč ni bilo. Škoda! Kajti, čeprav ženska, kot je dejal predavatelj, drži svet pokonci, pa morajo takrat, ko pride v družino težka bolezen, trdno držati skupaj vsi družinski člani. Seveda lahko bolnik največ naredi zase sam in bog ne daj, da bi se do njega obnašali kot do dojenčka. A pomembna so tudi čustva, naklonjenost, prijazna beseda, sodelovanje, solidarnost, strpnost, tolerantnost vseh družinskih članov. In seveda odločitev o tem, kako si bodo družinski člani na novo razdelili vloge. Pa realen, odprt pogovor brez pomilovanja, da se odpre človeška duša. Kajti, kot pravi Gradišar, se vrata duše odpirajo od znotraj.

Pomembno duše vno ev sta n njj e Beg pred spoznanjem, da je na vrata potrkala bolezen, razmer ne izboljša, ampak jih lahko le še poslabša. Predvsem moški so

Dr. Cveto Gradišar

tisti, ki se težko sprijaznijo z resnico. Lažje je ob spoznanju, da je v družini bolezen, ženski, ker je tudi sicer bolj navajena vseh življenjskih preizkušenj in se lažje spopade z njimi. Če zdravje predstavlja ekonomsko, socialno, duševno in fizično blagostanje, je bolezen preizkušnja, priložnost in izziv, da pogledamo, kako bomo živeli v prihodnje. V ZDA so z raziskavami ugotovili, da so tisti, ki so bili pozitivno nastrojeni in so imeli kaj, v kar so verjeli, manj zbolevali, kot ljudje, ki so jim bila bližje negativna čustva. Dokaz več torej, da je podlaga za številne bolezni duševno stanje. A če ljudje že zbolijo, je prav duševno stanje zelo pomembno pri njihovem okrevanju. Da je res tako, dobro vesta tudi Marija Bukovec iz Semiča in Nada Pezdirc iz Metlike.

D rru u ž i n s kka a p o d p o rra a a vj a j e p o l z d rra Marija Bukovec je zaradi bulic, ki so se premikale iz ene dojke v drugo, preventivno hodila na preglede pet let. Pred devetimi leti, ko ji je bilo 51 let, pa so ji postavili diagnozo: rak na desni dojki. Potrebna je bila nujna

operacija. “Ko mi je zdravnica povedala, da imam raka, je bil to zame šok. A že v istem trenutku sem se odločila, da se bom borila, saj imam veliko voljo do življenja. In ne nazadnje sem vedela, da moram živeti zaradi tistih, ki jih imam rada in ki me potrebujejo, torej za moža, hčerko in sina, ki sta takrat študirala,” se spominja Bukovčeva. Medtem ko sta otroka vedela, da je mama velika borka in da se ne bo prepustila malodušju, je bil mož Toni zelo šokiran. “Vprašal sem se, zakaj je to doletelo prav Marijo, saj smo živeli zdravo. Niti za trenutek pa nisem pomislil, da ne bi ženi stal ob strani, ji pomagal, jo vozil k zdravniku, v toplice. Ob tej preizkušnji sem postal bolj zrel, bolj sem spoštoval vsak dan, ki sem ga preživel,” danes pripoveduje Toni. “Podpora v družini je vsaj pol zdravja. Poznam primere, ko sta se zakonca ločila potem, ko je eden od njiju hudo zbolel, navadno pa je bila to prav žena. Morda je za katerega od družinskih članov zares težko breme ali pa mu je pretežko prevzeti odgovornost, ko spozna, da se bo življenje v družini spremenilo in da si bodo morali družinski člani drugače porazdeliti vloge,” pravi Marija, ki je prepričana, da bolezen veliko vzame, a tudi veliko da. Bukovčeva si je v trenutku, ko je izvedela za diagnozo, dopovedala, da rak ne pomeni smrti. In to je bilo ves čas tudi njeno vodilo v boju proti zločesti bolezni. “Pomembno pa je tudi, da človek pri takšni bolezni naredi pri sebi red. Pomembne so dobra volja, vztrajnost, čustvena stabilnost. In ker verjamem v Boga, sem veliko molila in tudi v molitvi našla uteho,” je odkrita Bukovčeva. Po njenem se slabo godi tistim, ki ne povedo, da so bolni, ampak vse, kar vedo o svoji bolezni, potiskajo vase. Sama je iskala družbo ljudi, različno delo in hobije, ki so ji odvračali misli od bolezni. Veliko ji je pomagalo sodelovanje v skupini za samopomoč žensk, operiranih za rakom dojke, ki jo je najprej obiskovala v Novem mestu, zadnja leta pa v Črnomlju. “V tej skupini sem našla veliko prijaznih žensk in prijateljic. Čeprav smo imeli doma odkrite pogovore, pa se je včasih le lažje potožiti tistemu, ki ima enake težave,” je prepričana Marija, ki danes drugače gleda na življenje, kot pred boleznijo. Je duhovno bolj mirna in hvaležna za vsak dan, ki ga preživi bogato.


AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

5

S p rre emen ed njj e n v rrss t n i rre v rre edno ott Nada Pezdirc si je raka na levi dojki pred 11 leti odkrila sama. Takrat ji je bilo 40 let in bilo je tik pred božično-novoletnimi prazniki. “Nisem mogla zadržati zase in sem takoj povedala možu, hčerki in mami, a so mi rekli, da to ni res. Priznam, da me je bilo strah in da sem bila v veliki stiski. Sredi januarja je bila diagnoza potrjena. Ni pa res, da človeka novica o bolezni ne sesuje. Jaz sem potrebovala veliko moči, da sem se pobrala in se začela boriti. A z bojem sem začela takoj. Za družino pa je bila vest o moji bolezni veliko večji šok. Zgodilo se je celo, da sem jaz tolažila jokajočega moža Martina, hčerko in mamo,” pripoveduje Nada. Ob tem se ji utrne misel, da bi bilo morda dobro, če bi ob tako težki bolezni zdravniki dobili skupaj vse družinske člane in jim razložili, za kaj gre. Kajti težko je že tam, kjer družina drži skupaj, kot je to pri njih. Kako hudo je šele v družinah, kjer ni vse tako, kot bi moralo biti. Ko se je Pezdirčeva po operaciji vrnila iz bolnice, ji je družina stala ob strani. Bolezen jih je še bolj povezala in spremenila vrstni red vrednot. Vsi pa so se še kako zavedali, kako pomembno je, da pogledajo resnici v oči, saj je to manj boleče, kot če bi se zatekali k lažnemu upanju. Nada se je že v bolnišnici srečevala s primeri, ko si ženske po operaciji niso upale domov, češ da jih možje, potem ko so jim izrezali rakavo tkivo, ne bodo več marali. “Večkrat je pač tako, da ženske stojijo ob strani moškim, ki

Marija in Toni Bukovec

zbolijo. Ko pa zbolijo ženske, velikokrat pride tudi do ločitev. Tam, kjer že prej škriplje v zakonu, je bolezen lahko le še pika na i. Navadno pa je tako, da so problemi v družini že prej, potem pa se razvije še bolezen. In če ni psihične stabilnosti in trdnosti vse družine že takrat, ko je pri hiši zdravje, je bo gotovo še manj, ko pride bolezen,” pove.

Z d rru u žže e n i t u d i d rru užinski č l a n i b o l n i kko ov ? Nada je, odkar je izvedela za bolezen, odkrito z vsakim govorila o njej. Njena teorija je namreč, da nima smisla skrivati bolezni, saj človek ni sam kriv, da jo ima. Pogrešala pa je skupino za samopomoč žensk, operiranih za rakom dojke, ki je sicer bila v Novem mestu. A ker ni voznica, ji je bilo to predaleč. Zato je pred šestimi leti pričela z ustanavljanjem skupine v Črnomlju. “Najprej je bilo seveda potrebno ženske najti, kajti nekatere se še vedno skrivajo. V naši skupini je 40 članic, ocenjujemo pa, da jih je v Beli krajini vsaj 100, ki so imele raka na dojki. Ne vem, zakaj ženske čemijo doma. Saj se v skupini še najmanj pogovarjamo o bolezni, ampak teče beseda predvsem o tem, kako premagovati težave. Izmenjamo si izkušnje, nasvete, se odkrito pogovorimo, smo druga drugi v oporo. Prav v rožnatem oktobru, ki je svetovni mesec boja proti raku dojk, sicer najpogostejšemu raku pri ženskah, pa se še posebej potrudimo, da rak ni tabu, da se o njem čim več govori, trudimo se, da bi bilo življenje žensk s to boleznijo čim bolj kakovostno,” pove Nada. Članice skupine za samopomoč velikokrat na pohode, srečanja, predavanja, izlete vzamejo tudi družinske člane. Ob tem pride Nadi na misel, da ne bi bilo nič narobe, če bi v Sloveniji ustanovili tudi združenje za družinske člane bolnikov, ki ga sedaj v naši državi še ni. Gotovo bi lahko pomagali marsikomu, ki se ob spoznanju, da je v družino prišla težka bolezen, ne more prav znajti. Besedilo in fotografije:

Nada in Martin Pezdirc

Bezek ek-Jakše Mirjam Bez ek -Jakše


6

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Peter Flis

Pristreljal je preko 400 pokalov in medalj L

etos so strelci Lovske družine Trebnje že četrtič zapored osvojili naziv ekipnih državnih prvakov v streljanju na tarčo bežečega merjasca, za nameček so zasedli še prva tri mesta v kategoriji posameznikov, na najvišji stopnički je stal Peter Flis iz Šmavra. Ta se je zeleni bratovščini pridružil pred desetletjem, ko se je iz okolice Ljubljane vrnil med rodne dolenjske griče, od koder, je prepričan, ga zdaj nihče več ne more zvabiti kam drugam. Strelska tekmovanja lovcev ponavadi potekajo na odmaknjenih streliščih, kamor javnost nima navade zahajati, čeprav se morajo lovci na tekme pripravljati podobno kot drugi športniki. Imajo več kategorij: streljanje na glinaste golobe, na premično tarčo in streljanje z malokalibrsko puško. Sicer je vsako od teh streljanj neke vrste simulacija lova, zato ta šport ni popolnoma primerljiv s tistim streljanjem, v katerem je blestel Rajmond Debevec.

N i m a j o sstt rre elišča Flis, ki v lovski družini vodi sektor Dečja vas, obžaluje, da njihova lovska družina nima možnosti za ureditev svojega strelišča, ker je območje, na katerem delujejo, preveč poseljeno, zato so doslej največ trenirali na Trebelnem, kjer naj bi strelišče zaprli, pa tudi v Kočevju. “Dan pred tekmo

lahko vadimo tudi na prizorišču tekmovanja,” pojasni in doda, da so poleg njega v ekipi še Klemen Sadar, Jože Golob, Ivan Slak in Janez Žurga. Ob tem ponosno pove, kakšne cilje so si vse postavili v njihovi lovski družini in jih tudi uresničili: zadnjih pet let organizirajo tekme, imajo regijskega in državnega prvaka, poleg tega so štiri leta zapored ekipni in posamični prvaki, imajo državni rekord. “Smo tudi edina lovska družina, ki je dve leti zapored izpeljala vseslovensko lovsko ligo,” se pohvali. Kot v drugih športih in organizacijah, tudi v lovski ne gre vedno vse po maslu, spomladi se je njihova lovska družina oziroma ekipa strelcev zapletla v konflikt z Zvezo lovskih družin Novo mesto, ki so ga uspeli rešiti šele ta mesec, ko je posredovala krovna lovska organizacija. Spor je nastal zaradi tega, ker trebanjska

Na lovu ga pogosto spremlja nemški prepeličar Lumpi.

družina ni članica Zveze, so pa morali njeni strelci nastopiti na zvezni tekmi, če so hoteli na državno prvenstvo.

P o d p o rra a d rru užine Kdor pozna kakšnega lovca, mu je jasno, da gre za dejavnost, ki zahteva ogromno časa, pa tudi denarja, saj puške niso zastonj, prav tako tudi ne municija. Brez podpore najbližjih, življenjske sopotnice Joži in treh hčera, Gaje, Tjaše ter Maje, ki ga včasih spremljajo na tekme, tudi državni prvak iz Šmavra ne bi bil tako uspešen, prizna, saj je strelstvo šport, pri katerem roko umirijo šele urejene misli. Za svoj hobi kot strojevodja z zelo nepredvidljivim delovnim časom porabi večino dopusta in namesto, da bi se poleti z družino “pražil” na plažah, se raje odpravijo na krajše izlete, ki jih združijo z njegovimi tekmovanji. Kot velik lokalpatriot se rad vrača v Šmaver, ki je po njegovem mnenju najlepši kraj na svetu. V svojem okolju je znan kot podpredsednik krajevne skupnosti Svetinja, krajani pravijo, da je na “pripravništvu” pri predsedniku Dragu Perparju in da bo nekoč on prevzel njegovo mesto, a sam ni prepričan, če si res želi tolikšne odgovornosti. Odkar je z lastnimi rokami zgradil in opremil dom, ga osrečuje obdelovanje zemlje, po “nizkem rezu” trte v svojem vinogradu je tam nasadil sadje, ki gre njemu in drugim članom družine bolj v slast kot grozdje: maline, hruške, breskve, kutino in češnje. Na vprašanje, zakaj se je odločil, da bo lovec, odgovori: “Že od nekdaj so me privlačili narava in živali, gojil sem že ogromno vrst, od južnoameriških činčil, goveda, koz, pujsov do puranov in piščancev, poleg tega so moji strici lovili polhe, kri pa ni voda,” hudomušno pove. Besedilo in fotografiji:

V vitrinah ima preko 400 pokalov in medalj.

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Jože Konte z Lopate

Ne on, pisalo je življenje Z

a zapis o Lopati je bil poleti Jože Konte kot odprta knjiga, polna podatkov. Beseda se je večkrat dotaknila njega samega, v vnovičnem pogovoru je nanizal še več drobcev svoje življenjske zgodbe, žal pa mu je, pravi, da ni imel nikoli časa in prave volje dati na papir, kar je o njem spisalo življenje – le on namreč pozna vse podrobnosti.

Prvemu od petih otrok je oče Jožetu rekel, naj se uči, da ne bo kmet, kot je on (četudi največji v vasi) – za zgled mu je dal hinjsko učiteljico, češ da vsak mesec zasluži za sto kil prašiča “na čisto”. Fant je velik, oficir naj bo, si je želel oče; mati je v Jožetu videla duhovnika, pritegnila ji je teta, rekoč, da bo visoko vzdignil monštranco. Zanj ni bilo ne prvo ne drugo, če bi se lahko šolal, bi postal arhitekt, zanimalo ga je, kako so gradili visoke zgradbe, mostove, spraševal se je, kaj vse so postorili, da se ne porušijo. Račune o Jožetovi poklicni poti je prekrižala zadnja svetovna vojna. Na začetku slednje sta z očetom vozila hrano partizanom v Stari Log. Med roško ofenzivo so Italijani na vrtu Kontejevih za internacijo zbrali dva ducata mož in fantov, Jožeta so izpustili šele, ko so jih stari ljudje prepričali, da gre za 13 let starega fantiča, resda visokega 185 centimetrov in težkega 80 kil. Na Rab so odgnali starega Konteja, ki se ni nikoli zanimal za politiko, zanj je bilo važno, da sta siti družina in živina. Ko se je vrnil, so hoteli po italijanski kapitulaciji očeta in sina mobilizirati partizani, skupaj s konjema. Od rabskega gorja shujšanega očeta so izpustili, po bosonoge-

ga Jožeta pa je naslednji dan v Hinje prišla mati, z njo je smel domov šele, ko je s pomočjo hinjskega trgovca dokazala, da je sinu komaj štirinajst let. Italijanom in partizanom torej ni uspelo - in da bi imel sin mir pred vojskami, so ga poslal k sorodnikom v Ljubljano, tam pa spomladi 1944 ni bilo Lopačanov in matere, da bi, ne glede na Jožetovo postavo, domobrance prepričali v njegovo otroškost. S številnimi so ga odpeljali v Trst, kjer so mobilizirancem zatrjevali, da bodo kot člani slovenske narodne varnostne straže branili Primorsko pred zavezniško invazijo. Jože se je selil po domobranskih postojankah na Notranjskem in Primorskem, zvečine so životarili, pravega boja, da bi tekla kri, ni doživel. Po vrnitvi v požgano Lopato, ko je za obnovo primanjkovalo celo lopat, Jože pri zmagovalcih sicer ni bil povsem zapostavljen, ožigosan kot “ta beli” pa je bil vseeno v marsičem prikrajšan - četudi so mu zaupali, navsezadnje je bil dolga leta odbornik, sodnik porotnik ... Ob kmetovanju je želji, da bi bil arhitekt, zadostil, ko je po svojih načrtih zgradil hlev, prenovil delavnico, nakar mu ni šlo v glavo, da je hlev na najlepšem kraju, pa ga je

Kar je na začetku izdeloval samo ročno, zdaj hitreje in bolje opravijo stroji – in tem po svojih močeh še zmeraj streže 80-letni Jože Konte.

Žilici, da bi bil arhitekt, je Jože Konte med drugim zadostil z načrtovanjem hleva, ki ga je kasneje prezidal hišo, v kateri živi.

prezidal v hišo. Kako je bilo v tistih časih, veliko pove Jožetova domala anekdotična prigoda. Ko je hotel na novomeški občini vložiti prošnjo za gradnjo hleva, ga je nek občinski veljak porogljivo vprašal, kje ima pamet, da bo prosil dovoljenje za gradnjo v Suhi krajini, domov naj gre, za denar, ki bi ga odštel za koleke, naj si kupi cement in sezida hlev. Kmetije ni hotel zanemarjati, zato si Jože za razliko od številnih ni poiskal kake službe; ko pa so v šestdesetih letih asfaltirali cesto od Dvora proti Soteski, se je odpravil h kolarju naročit les za nov voz. Kolar je imel v delu ročaje za lopate in krampe, ki so jih zlomili cestarji, zato je Jožeta prosil, naj mu jih nekaj naredi, poračunala bosta pri vozu, ki bo ob njegovi pomoči prej nared. Zgolj s sekiro in obličem se je Jože prvič lotil tega dela, iz bukovine je izdelal po sto ročajev za lopate in krampe, za kolarja je nasekal precej jesenovega lesa, ki je najboljši za ročaje. Ko je dobil naročeno, od mojstra ni bilo nič ne z vozom ne s plačilom dostavljenega, Jože pa mu je bil vseeno hvaležen, saj mu je, čeprav z nepoštenimi nameni, nehote nakazal, s čim bi kazalo dopolniti kmetovanje. Do naslednje pomladi je izdelal po tisoč ročajev za lopate in krampe, z denarjem, ki ga je zanje dobil v kočevski Komunali, pa bi si lahko kupil par bikov. Tega je bil vesel, pravi, kot prve ljubezni, nakar se je ob kmetovanju še bolj zavzeto lotil dela. Dokler ni Lopata dobila elektrike, je ročaje izdeloval ročno, sčasoma, ko je posel zacvetel, kajpak ni šlo več brez strojev. Ko je obrt predal sinu, so pri njem kupovali ročaje za lopate, krampe, motike in železne grablje, zdaj pa je v največji lopaški “tovarni” mogoče izbirati med okoli petdeset različnimi lesenimi izdelki. Za nasledstvo je poskrbljeno, Jožetov vnuk je na klin obesil študij farmacije in se zaposlil v družinskem podjetju, ob delu pa študira ekonomijo. Še lani je Jože Konte na vse konce, blizu in daleč, razvažal, kar so izdelali po naročilu, zdaj za volan sede tudi snaha, on pa po svojih močeh, in teh ni malo, pomaga pri strojih. Besedilo in fotografiji:

Drago ustja Dr ago RRus us tja


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Katja Šoba, predsednica Študentske organizacije Slovenije

“Še vedno se borimo za pravice študentov” M

ed slovensko študentsko populacijo bi verjetno težko našli nekoga, ki je aktiven na tako različnih področjih, kot je nova predsednica Študentske organizacije Slovenije Katja Šoba. 25-letna Posavka je namreč v tako imenovanem študentskem organiziranju opravljala že številne funkcije, poleg organiziranja kulturnih, humanitarnih, izobraževalnih in športnih projektov se je študentka mariborske pedagoške fakultete preizkusila tudi kot urednica študentskega časopisa Varia in prostovoljka v Zvezi prijateljev mladine Krško. Z začetkom novega študijskega leta ste kot prva Posavka zasedli funkcijo predsednice študentske organizacije. Ste izvolitev pričakovali ali ste bili nad njo presenečeni? Če kandidiraš, imaš tudi določena pričakovanja, kljub temu da sem bila edina kandidatka, sem morala iti skozi ozko sito. Kot kandidat moraš svoj program namreč predstaviti na vseh študentskih organizacijah in vseh klubih, da vidijo, če si sploh primeren za to funkcijo. Gre torej za dolg postopek, ki je trajal približno mesec dni. Zakaj ste se odločili za kandidaturo? V študentskem organiziranju delam praktično že od prvega dneva, ko sem stopila na študentsko pot, tako da sem si pridobila veliko izkušenj in znanj. Ko se mi je ponudila priložnost za kandidaturo, sem jo sprejela, saj sem vedela, da me bodo, če ne bom primerna kandidatka, člani študentskih zborov zavrnili. V preteklih letih ste bili podpredsednica Društva študentov Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru (UM), članica Komisije za študijske zadeve na UM, predstavnica študentov v Študentskem svetu študentskih domov v UM, predsednica Študentskega zbora ŠOUM in članica senata za evalvacijo v sklopu Sveta za visoko šolstvo. Študentsko organiziranje za vas potemtakem ni neznanka? Ta scena mi je bila že dokaj poznana od prej. Najprej sem začela delati v Študetskem svetu. Ker pa sva s kolegico ugotovili, da se na fakulteti nič ne dogaja, sva ustano-

vili Društvo študentov Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. Bolj ali manj sva delali kulturne, izobraževalne in humanitarne projekte, s tem, da je ona postala predsednica, jaz pa podpredsednica društva. Takrat sem postala tudi članica Komisije za študijske zadeve na univerzi, ker sem veliko delala s Študentsko organizacijo, so me povabili k sodelovanju. Pred dvema letoma sem postala tudi predsednica Študentskega zbora ŠOUM. Ste večino teh funkcij opravljali na prostovoljni osnovi ali ste bili zanje tudi plačani? Začneš tako ali tako iz želje, da se za študente nekaj dogaja, saj menim, da se mora v času študija človek razviti, da postane celostna oseba in ugotovi, kaj hoče. Sama sem ta razvoj doživela tako, da sem v vse to vložila veliko prostovoljnega dela, ampak danes lahko rečem, da mi ni žal niti za eno minuto, ko sem tudi zastonj delala za študente. Na ta način sem namreč pridobila veliko znanj, s tem so se mi odprla vrata do funkcij, ki jih opravljam danes. To vas sprašujem zato, ker se je v preteklosti ŠOS oziroma njenih funkcionarjev, ki po mnenju nekaterih velikokrat bolj skrbijo z svoje interese kot za interese študentske populacije, oprijel precej negativen predznak. Kako odgovarjate na takšne kritike? Sama imam pozitiven občutek glede delovanja vseh organizacij, saj se študentski predstavniki, ki v njih delajo, večinoma trudijo za študente. Lahko poudarim, da ŠOS še vedno opravlja svoj namen in se bori za štu-

dente oziroma za njihove pravice. Borimo se na primer za štipendije, za študentske postelje, za študentske družine, nedavno smo poslali javno pismo Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, na podlagi katerega so izdali razpis za sofinanciranje doktorskih programov. Tisti, ki se bolj poglobijo v naše delovanje, vidijo, da ŠOS sledi svojemu namenu in dela za študente. Je pa res, da včasih vse informacije na pridejo do študentov, saj določena dogajanja, ki jih organiziramo, jemljejo za samoumevna. Veliko besed je bilo tudi o visokih plačilih funkcionarjev. Ste vi za svoje delo plačani? Za svoje delo, ki večkrat traja tudi 12 ur na dan, dobim honorar, ki znaša okoli 650 evrov. Je pa treba tu ločiti tiste, ki so zaposleni, in tiste, ki so študentski predstavniki. Direktorji študentskih organizacij so namreč zaposleni in skrbijo za delovanje celotne študentske organizacije s svojimi zavodi, so pa tudi kazensko odgovorni za poslovanje podjetja. Dvomim, da bi nekdo za neko borno plačilo sprejel tako veliko odgovornost. ŠOS razpolaga s precejšnjim denarnim fondom, saj od vsakega študenta, ki dela preko študentskega servisa, dobi nekaj odstotkov njegovega zaslužka. Za kaj je porabljen ta denar? Bolj ali manj se sredstva iz koncesijske dajatve razdelijo po določenih koeficientih študentskim organizacijam, ki ga porabijo za humanitarne, izobraževalne, kulturne in podobne vsebine. Osnovni namen ŠOS je, da skrbimo za obštudijsko dejavnost. Včasih


POGOVOR moramo organizirati tudi projekte, ki so nepridobitniške narave, a so pomembni za izobrazbo mladih, z njimi pa poskušamo zadovoljiti zelo različne interese študentov. Denar se torej porabi za študente, je pa res, da gre ta denar tudi za uveljavljanje pravic študentov proti državi. V zadnjem času se ob zaostrenih gospodarskih razmerah spet veliko govori o študentskem delu oziroma njegovi morebitni obdavčitvi. Sami takšni rešitvi niste najbolj naklonjeni. Zakaj? Študentsko delo je ena izmed zakonskih oblik fleksibilnega dela in študentom omogoča izobraževanje. Po naših raziskavah si tretjina študentov študija brez študentskega dela ne bi mogla privoščiti, ker država ne zagotovi dovolj štipendij. Največ študentov zasluži le okoli 200 evrov, kar je podobno znesku ene štipendije. S tem denarjem si lahko veliko študentov ob slabo plačanih ali brezposelnih starših zagotovi študij. Kaj pa boste naredili, če bo vlada vseeno izpeljala napovedane spremembe v zvezi s študentskim delom? Nismo še prejeli uradnega predloga, zato sedaj še ne morem reči, kako bomo reagirali. Vsekakor pa bomo še naprej zagovarjali študentsko delo. Zagovarjamo pa uvedbo enotne evidence vpisa, ki bi zmanjšala fiktivne vpise. S tem bi se odpravile tudi največje pomanjkljivosti, ki jih očitajo študentskemu delu. V svojem programu ste se med drugim zavzeli tudi za nujnost zagotavlja-

priloga dolenjskega lista

nja kakovostnega in dostopnega visokega šolstva, ki pa po nekaterih raziskavah še vedno zaostaja za tujino. Nekateri menijo, da bi se kakovost povečala z uvedbo šolnin. ŠOS nasprotuje uvedbi šolnin, saj menimo, da se kakovost visokega šolstva z njihovo uvedbo ne bi izboljšala. Ne nasprotujemo ustanavljanju zasebnih visokošolskih zavodov, vztrajamo pa, da se uvedejo striktna in jasna zakonska določila, da zasebni interesi ne bi prišli v sfero javnega. Javno šolstvo namreč zagotavlja tudi javno dobro. Bi se pa na tak način verjetno skrajšal sicer v Sloveniji relativno dolg čas študija? Ko enkrat stopiš v tak odnos, postaneš le potrošnik in študent na tako ne more biti sooblikovalec kakovostnega sistema, kar je naša želja. Treba je iti na drug sistem za zagotavljanje kakovosti študija, za kar pa šolnine niso rešitev. Z letošnjim študijskim letom so vse fakultete prešle na tako imenovani bolonjski študij, na račune katerega so bile izrečene številne kritike tako stroke kot študentov. Kje vi vidite njegovo največjo pomanjkljivost? Problem je v tem, da so stari programi bolj ali manj le spremenili fasado, vsebine pa so ostale enake. Kopičijo se dodatne obveznosti, ki služijo same sebi. Otežena je tudi sama mobilnost, saj imajo nekatere fakultete program 3+2, druge pa 4+1. Problem je tudi, da programi mednarodno niso

9

primerljivi, zato se cilji, ki so bili izhodišče za prenovo visokošolskega sistema, niso uresničili. ŠOS zato pripravlja predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu, ki bodo te napake, upam, odpravile. Pripravljamo pa tudi anketo o obremenjenosti študentov, da bomo dejansko obremenitev prevedli v kreditne točke, da se bo videlo, kakšne so obremenitve na posamezni fakulteti. Velik problem je tudi nezaposljivost študentov po 1. bolonjski stopnji. Kakšne ukrepe za rešitev te pereče problematike predlaga ŠOS? ŠOS se že dalj časa udejstvuje na tem področju, predvsem s projektom KAJPAMI, ki se ukvarja predvsem z zaposljivostjo mladih in je tudi v Strategiji zaposlovanja mladih dal predloge, kako bi to zaposljivost povečali. Pred kratkim smo z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve začeli s projektom Študent, aktiviraj in zaposli se!, za katerega je ministrstvo namenilo 2,7 milijona evrov, ŠOS pa je v fazi izbiranja delodajalcev in absolventov, ki jih bomo povezali. Sistem je tak, da se študent poveže z delodajalcem, je pri njem najprej pol leta, po tem času napiše diplomo in je potem še pol leta zaposlen pri njem. Tako študent pridobi delovne izkušnje in tudi prvo zaposlitev, čeprav le za pol leta. Če pa se diplomant izkaže, ga lahko delodajalec zaposli za dalj časa. Kakšno je zanimanje za ta projekt? Doslej se je prijavilo že 200 absolventov, smo pa v fazi izbiranja delodajalcev, zato imajo študenti še vedno čas, da se prijavijo. Več podatkov je na spletni strani www.kajpami.si. Tako imenovano študentsko organiziranje pa ni edina stvar, ki se ji aktivno posvečate. Že pet let ste tudi aktivna članica in prostovoljka Zveze prijateljev mladine Krško. Vedno sem bila zelo aktivna in hotela pridobivati nova znanja, ker prihajam iz pedagoške smeri, sem se želela preizkusiti tudi kot prostovoljka v krški ZPM. Izkušnja je bila zelo dragocena, saj smo v tem času na morje peljali številne otroke in prav zaradi dobrih občutkov, ki me navdajajo ob tem delu, sem v tej organizaciji še vedno aktivna kot pedagoški vodja. Po rodu ste iz Zdol pri Krškem. Se nameravate po koncu študija vrniti nazaj v Posavje ali vas bolj privlačijo velika mesta? Moram reči, da sem se že med samim študijem vsak konec tedna rada vračala v Posavje in tudi moja želja je, da se po diplomi vrnem nazaj. Želela bi si namreč znanja, ki sem si jih že pridobila, tudi med študijem v tujini, prenesti nazaj. Zdi se mi, da je bilo Posavje v preteklosti vedno jug Slovenije in zapostavljeno, tako, da je že čas, da tudi mladi pomagamo Posavju, da se začne razvijati v smeri, kot si zasluži.

An ja K erin Anja Kerin


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

V mali šoli za pse

Učne ure bolj kot psom namenjene lastnikom N

ekateri lastniki psov pravijo, da je skrb za psa podobna skrbi za otroka, le s to razliko, da otrok enkrat odraste, pes pa za vedno ostane otrok. V Kinološkem društvu Novo mesto, kjer to jesen obhajajo 35 let delovanja oz. 245 pasjih let, se s tem kar strinjajo, ob tem pa kot eno najpogostejših napak, ki jo lastniki delajo z živalmi, omenjajo prav to, da jih preveč počlovečijo in jim dovolijo marsikaj, kar niso niti svojemu otroku. Preveč crkljanja brez postavljenih jasnih meja pa marsikateremu lastniku kasneje prinese kup problemov. “Kakor psa naučiš in navadiš od malega, tak bo, ko odraste. Mladič je dojemljiv za doživljanje zunanjih dražljajev že v starosti od devetih tednov do šestih mesecev. V tem času ga je treba navaditi na ljudi, živali, promet, mostove,” pojasnjuje predsednik društva Igor Ravbar. Že zelo zgodaj je torej dobro vsakega psa naučiti vsaj nekaj osnovnih vaj poslušnosti, sicer ga bomo, ko bo večji, vse težje obvladovali. Kot potrjujejo njegove izkušnje, imajo tisti, ki se v tečaje vključujejo s starejšimi psi, običajno že težave. Na tečajih pravzaprav ne učijo psov, ampak njihove vodnike. “K vsakemu paru pes – vodnik ne pristopamo enako. Pomembna je samokontrola človeka, kako ravnati s psom,” pove.

V s a k s e l a h kko o nauči Nedeljsko jutro se za vpisane v malo šolo, odkar se je septembra pričelo novo šolsko

leto, prične na vadišču društva ob reki Krki na Grabnu že ob devetih zjutraj. Prvo oktobrsko nedeljo je bilo tam nadvse živahno. Med vodniki in med psi so se po dobrem mesecu vadbe že stkala znanstva. Psi so veselo tekali po rosni travi in se igrali, medtem ko so vodniki pred pričetkom vaj še klepetali z inštruktorico Mojco Zupančič, ki vodi malo šolo. “Mala šola je namenjena temu, da se pes naveže na vodnika in da ga ta nauči poslušnosti. Vsakega psa je to mogoče naučiti, vse pa je odvisno od vodnika,” je poudarila. Inštruktorica je že 10 let, s svojo Nikito pasme borderski ovčar obiskuje tudi društvo Šent in varovance Doma starejših.

Vse za do o kko oš ott i kk,, klobaso, kko Po uvodni nekajminutni sprostitvi sledijo vaje: premagovanje ovir na poligonu, srečevanje drugih ljudi in psov, vaje pozor-

Igor Ravbar

nosti in učenja poslušnosti … Učenje v pasji mali šoli poteka z motivacijo ob predmetih in priboljških, ki jih ima pes rad, in temelji na nagrajevanju ob osvojeni vaji. Nagrade so različne, od pasjega piškota, koščka sira, bonbonov, do igrač. “Sam moraš preskušati, kaj bo ‘vžgalo’. Naša Tačka ne mara hrane, zato jo samo pohvalim, pobožam in se z njo poigram,” pove lastnice kraške ovčarke. “Svoji nemški ovčarki sem pred nekaj tedni kupil posebno igračo v obliki klobase. Sploh se ji ni zdela zanimiva. Spravil sem jo in ji jo čez nekaj časa spet pokazal. Zdaj je nora nanjo,” pove drug lastnik. Eno najbolj nenavadnih igrač je na vadbi imel mešanec Lucky. Veselo je skakal za kokošjo. Plastično, seveda, čeprav ob njem glede na njegovo živahno naravo najbrž tudi kakšna čisto prava kokoš ne bi bila varna. Zupančičeva poudarja, da je dobro, da vodniki čim bolj spodbujajo svoje pse in z njimi vadijo tudi doma. “Vsak inštruktor ima malo drugačen pristop in se bolj posveča določeni vzgoji glede na to, kakšnega psa ima. Tudi ni samo en načina, ki bi bil edini pravi,” pravi predsednik društva in pove, da želi čedalje več lastnikov opraviti tečaje višjih zahtevnostnih stopenj. Predvsem t. i. izpit po programu IPO, ki ga predpiše mednarodna kinološka zveza, je med lastniki psov že kar nekakšno znamenje prestiža. Društvo omogoča šolanje psov v več kot desetih različnih disciplinah. V zadnjem času je popularna disciplina agility, pri kateri se psi učijo premagovanja različnih ovir, uveljavlja se tudi rally obedience, ki vsebuje vaje iz poslušnosti in agilityja.

Pomirju ujj o č a b l i ž i n a

Dobrodošli nasveti inštruktorice Mojce Zupančič (levo).

V Sloveniji je po nekaterih podatkih registriranih preko 200.000 psov, kar Slovence uvršča med narode, ki veljajo za velike ljubitelje psov. V društvu opažajo, da se več ljudi odloča za družne pse manjših pasem, ki so primerni tudi za bivanje v stanovanjih. “Ljudje so radi v družbi psov. Dokazni so


NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

11

tudi terapevtski učinki, saj se z božanjem zniža človekov krvni tlak, in to človeka pomirja,” utemeljuje Ravbar. Poleg šolanja društvo organizira tudi izobraževalna predavanja o negi, prehrani in zdravju psa in lastnike opominja na nove trende. Je pr vo kinološko društvo na Dolenjskem, kjer se je kalila večina vodij okoliških društev. “Novih, mlajših društev nimamo za konkurenco, vsem bi nam moralo biti skupno širjenje skrbi za psa,” pravi predsednik.

V z rre ej e n z a l o ov v na rise ne s o d i v m e sstt o Čeprav je po opažanjih v šolanje vključenih vse več nerodovniških psov, Kinološko društvo Novo mesto zagovarja čisto pasemsko vzrejo, saj, kot pojasnjuje Ravbar, z mešanjem pasem namreč pogosto prihaja do telesnih hib in psihičnih težav živali. Tudi pri nas se pojavljajo eksotične pasme, a poudarja, da je ključen namen, za katerega je bil pes vzrejen. “Psa, ki je bil vzrejen za lov na rise, ne moreš imeti v urbanem okolju. Za družinsko življenje so najbolj zaželeni labradorci, ki so umirjeni, prijazni. Če se odločate za psa, priporočam samico, saj se bolj držijo družine,” svetuje. Če ob branju oklevate, da bi le ugodili eni od želja svojih otrok in jim kupili psa, premislite še enkrat. “Otroci se živali hitro naveličajo, žival pa ostane na grbi staršev. Pogosto se zgodi, da jo na koncu vsi odrivajo. Otrok je šele okoli 13. leta sposoben sam skrbeti za žival,” opaža Ravbar, ki pozna tudi starše, ki so ob tem, ko so ugodili želji otrok po živali, sami spoznali, da je pravzaprav imeti ob sebi žival nadvse sproščujoče. V dežju pogosto mirujemo doma, s psom pa je namreč treba ven v vsakem vremenu, kar je lahko tudi prav lepo. “S psom doživim veliko več, predvsem pa se počutim bolje. Sprehod zjutraj mi veliko bolje dene kot poležavanje, čeprav bi včasih trdila nasprotno,” prizna tudi ena od lastnic. Besedilo in fotografije:

Vaja pozornosti.

Irena No Ir ena N o v ak

Marsikakšno zadrego ob srečanju drugega psa in ljudi lahko preprečimo s primernimi vajami.

Igra je pomemben del učenja, prav tako kot crkljanje.

Učenje sledenja.

Po uspešno izvedeni vaji sledi nagrada.


12 12

priloga dolenjskega lista

NAŠA DEDIŠČINA

Pregreta smetana

Hrepenenje po sladkem robu latvice S

amo spomnili bi vas radi, kako se zna na jeziku raztapljati pregreta smetana. Njen poln okus, ki se širi po ustih, je mešanica sladkega in mlečnega in skoraj hkrati mogoče še čisto malo kiselkastega in grenkljastega. Kaj ni res? In kdaj ste nazadnje jedli pregreto smetano na kruhu?

Pregreta smetana nastane iz mleka, po ovinkih jo dajo krave, to ni nobena skrivnost. Je pa že malo manj kot skrivnost to, kje tako smetano danes še lahko dobite. Že pred tridesetimi leti je Matevž, humorist ansambla Henček, ugotovil, da so kmetje “hleve spremenili v garaže”. Imel je prav, do danes pa je zaprlo vrata samo še več hlevov. Bolj ko svet postaja v nekaterih pogledih “štala”, manj je nekdanjih hlevov in manj je pregrete smetane, čeprav je raznih drugih vrst smetane na vagone. Fani Zupin iz Velikih Brusnic je ena tistih gospodinj, ki še pripravljajo pregreto smetano iz domačega mleka, ki ga namolzejo v domačem hlevu. Mleko precedi in ga pusti od zjutraj do popoldne, da se ustavi. Potem ga da v peč ali v pečico štedilnika. Tam je poldrugo uro ali dve uri, da se smetana pregreje. To je njen recept, ki pa je enak ali pa zelo podoben receptom, po katerih smetano pregrevajo že od nekdaj vse gospodinje od Jovsov ob Sotli do Vinice ob Kolpi. “Če je mleko dlje časa v peči, da se pregreva bolj počasi, dobiš več smetane,” po letih dela z mlekom pravi Zupinova. Če je peč prevroča, se na sredi posode hitro naredi balon, ki ponavadi začrni prej, preden je druga površine smetane zlatorumena. Če jo gospodinja želi pregreti na hitro, je smetane tudi manj. Čas je torej pomemben. Tudi letni, saj Zupinova ugotavlja, da pozimi iz enake količine mleka iste krave lahko nare-

di več smetane; očitno ima v mrzlih mesecih mleko več maščobe. Zupinova da naenkrat v peč po tri do šest litrov. Mleka je pri hiši sicer več, saj imajo poleg telice dve molzni kravi, ampak nekaj ga oddajo. Kolikor mleka že je, vse gre, kot bi rekli, “skozi roke”. Ročno pobira smetano, ampak to postori na koncu. Že prej ga , ročne seveda, prinese v posodi do peči, pred tem precedi in še prej namolze. Za dve kravi se ne splača imeti molznega stroja. Sploh pa je včasih za molžo samo ena krava. Stroj je v takem hlevu kar malo nepraktičen, saj ga človek čisti najbrž dlje, kot je malo pred tem z njim molzel. No, kakor koli, smetani je vseeno, ali se je naredila na mleku, ki so ga namolzli prsti, ali na tistem, ki ga je iz vimena posrkal stroj. Vseeno ni ljudem, to smo že rekli, kakšna je smetana. Kajti navsezadnje tudi izdelek, v katerem je smetana, govori – ne z besedami, z okusom pa gotovo – kako srečno roko pri mleku v peči je imela gospodinja. Zupinova je svojo smetano v nekem končnem izdelku dala pokusiti že večkrat tudi sama. “Za doma mora biti smetane,” pravi Fani, “za hajano potico, štruklje, štrudelj, za kumare – za vse take reči.” Zavitek, v katerega da svojo smetano, večkrat naredi za češnjevo razstavo v Brusnicah. Lahko si mislimo, da se ta sladica hitro porazgubi v množici obiskovalcev. Zanesljivo pa vemo, da je Faniki prinesel visoko oceno Ježek z družino. “To je biskvit, tortno pecivo,” pojasnjuje Zupinova. Smetana je lahko torej sestavina neke druge jedi, ampak lahko je jed, nekakšna sladica, tudi kar sama. Tega se dobro spominja tudi Albina Luzar iz Gabrja. “Kako smo bili otroci veseli, če mama ni čisto izpraznila latvice, da smo jo potem lahko mi V hlevu in pred njim se začne tudi vse, kar naredi dobro postrgali,” pravi. smetano. Gnoj, ki ga kida Fanikin sin Rudi, je naravni del Podobno je bilo neneke dolge verige, katere člen je tudi pregreta smetana, s mara kar pri vsaki katero so se prav gotovo radi sladkali sam cesar. Sodobni svet pozna samo sladki konec: smetano. hiši, kjer so delali

Latvica. Pri Zoranovih v Gabrju so to posodo za pregrevanje mleka uporabljali vsaj že pred 70 leti.

Fani Zupin pred dnevi v domači kuhinji ob pravkar pregreti smetani.

pregreto smetano. Za otroke je bila kar nagrada, če so jim dovolili “po latvici pomazat’”, saj so tako smeli s kruhom pobrati ostanke pregrete smetane in mleka iz lončene posode za pregrevanje – latvice. Take dobrote in starševska darila pozna seveda tudi Zupinova Fani. Kako jih ne bi, saj ima opraviti s smetano že od mladosti. “Ko sem bila še doma v Brezju (pri Ratežu, op. M. L.), sem že delala smetano. Mama me je naučila, kako se jo dela. Potem sem prišla v Brusnice, tu pa so tudi vsak liter mleka dali pregreti,” pravi Zupinova, ki je velikokrat nesla smetano tudi na tržnico v Novo mesto, od koder je tisti zlatorumeni mlečni klobuk odnesla k sebi domov prenekatera mestna gospodinja. Ker je pregrete smetane tako bilo kar nekaj in ker pregreta smetana ni kar nekaj, smo vam za lep spomin rekli na začetku, da bi vas radi spomnili, kako se zna na jeziku raztapljati pregreta smetana. No, kaj pravite? Besedilo in fotografije:

Martin Mar tin LLuzar uzar


NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

13

Podsreda

Ne kuga ne požar je nista ugonobila P

odsreda, slikovit kraj s šestimi zaselki, z okrog 220 prebivalci, je kakšnih 15 km oddaljena od Brestanice in 10 km od Kumrovca. Razvila se je v dolini Bistrice, nekoliko odmaknjeno od mogočnega gradu na severozahodnem pobočju Orlice, zgrajenega vsaj v začetku 13. stoletja. Podsreda je bila najprej last Breže-Seliških, po letu 1072 pa krških škofov. Trg v Podsredi se prvič omenja leta 1377, konec 19. stoletja pa je štel 38 hiš. Trg je dobil običajne trške pravice in privilegije, tudi več sejmov. Tudi v Posredi je v štirih valovih, v štirih stoletjih morila kuga. Za popotnika je zanimiv pranger (sramotilni steber) z letnico 1667, na obdobje NOB pa spominjata dva spomenika. Travniški sadovnjaki dajejo značilno podobo Kozjanskemu, tudi Podsredi z okolico, kjer je sedež Kozjanskega parka. Direktor Kozjanskega parka Ivo Trošt ocenjuje, da je na območju tega parka kar okrog 50.000 starih jablan in skoraj petino teh so predvsem ob strokovni pomoči sodelavcev parka v zadnjih osmih letih očistili, obrezali in rešili pred nevarno boleznijo - belo omelo. “Bela omela sicer napreduje, dokler se drevo ne posuši. Imamo ekipo petih šestih ljudi, ki preko javnih del zunaj vegetacijske dobe – običajno od novembra do aprila opravijo ta dela,” pravi Trošt. Kakorkoli je že po svoje nerodno, da morajo vsako leto zaradi časovnih omejitev pri javnih delih usposabljati novo ekipo, je to po drugi strani tudi koristno, ker na ta način vse več domačinov spoznava tovrstna dela in so jim kasneje sami kos v svojih sadovnjakih. Ko v Podsredi pobaramo krajane, kdo bi kaj več vedel o preteklosti tega kraja, so nas usmerili k hiši s številko 48, k Ivanu Bokaliču. Pravi, da ima trg v Podsredi 28 številk. Sprva je imela Bokaličeva hiša številko 9. Za časa nemške okupacije so dobili števil-

Podsreda s križevim potom

ko 32, po vojni pa so delili številke od meje Kozje – Podsreda proti trgu in tako je dobila številko tudi Bokaličeva hiša. Gre za eno najstarejših hiš v Podsredi. Ivan pravi, da je iz kronik izbrskal, da je njihova hiša že leta 1776 pogorela, a ne v celoti. Uradni viri govorijo sicer, da je trg v Podsredi katastrofalno prizadel požar leta 1798, ko je pogorela tudi prvotna cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je bila že leta 1426 sedež vikariata, leta 1765 pa je postala župna. V Bokaličevi hiši sta bili nekdaj tudi gostilna in trgovina in prav v njenem skladišču se je, po Bokaličevih besedah, začel požar. Sprva je Ivan delal doma na kmetiji, potem pa v brestaniškem Sigmatu. Ima tri otroke. Sin je doma. Precej Podsredčanov je poiskalo delo v Brestanici, na Senovem in v Kozjem. Naključnemu turistu bi Ivan Bokalič priporočil obisk križevega pota s cerkvijo in kapelico sv. Ane na vrhu. Nekateri obiskovalci (med njimi so tudi znani ljudje, tudi razumniki, ki pa ne želijo biti imenovani) pravijo, da hodijo redno h tej kapelici, saj jim je dovolj že, da čutijo olajšanje, nekateri pa trdijo, da so se s pomočjo neznanega

Ivan Bokalič pred kapelico sv. Ane

Ivo Trošt, direktor Kozjanskega parka

sevanja, ki ga zaznavajo predvsem pred pragom kapele, celo pozdravili … Na vrhu hriba, kamor vodijo podsreške vajnke, kot pravijo domačini križevemu potu, je po besedah 74-letnega Ivana Bokaliča, podružnična cerkev Marije sedem žalosti. “Po pripovedovanju prejšnjega duhovnika naj bi bila polovica cerkve še iz časov turških vpadov, druga je bila pa pozneje dograjena. Za obnovo so prispevali tudi denar iz državnega proračuna. V kapeli sv. Ane blizu te cerkve so trdili, da je pred oltarjem grobnica bivših podsrečkih graščakov. Baje so nekaj raziskovali še za časa kraljevine Jugoslavije, pa se nihče ni upal noter. Če pa hodiš pred oltarjem, čutiš, da res nekaj doni, kot da je votlo. Ne vem pa, zakaj ne gredo zdaj raziskovat? Sevanje pa je pred pragom kapele,” spoštljivo, skoraj šepetaje govori Bokalič. Pravi, da je bil nekoč na sredini glavnega oltarja kip Marije z Jezusom, z dragoceno krono, okrašeno z dragimi kamni, po izjavi prejšnjega, že pokojnega dekana Jakoba Zidanška,” pove Bokalič. To cerkev in kapelo odpre skupinam in tudi posameznikom Bokaličeva sestrična Rozika Babič. Besedilo in fotografije:

ercc PPaa v el PPer er


14 14

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Jernej Žagar, tenorist

Pavarotti iz Češnjic pri Trebelnem P

ravijo, da kdor poje, zlo ne misli. To gotovo velja za Jerneja Žagarja, dobrodušnega mladeniča iz Češnjic pri Trebelnem, kateremu nasmeh z obraza le redko izgine. Obiskuje tretji letnik srednje glasbene šole v Ljubljani, kjer se uči petja pri profesorju Marjanu Trčku, hkrati pa še 2. letnik fakultete varstva pri delu in požarne varnosti. Tisti, ki se spoznajo na petje, pravijo, da je pred 21-letnim tenoristom lepa prihodnost, sam pa se zaveda, da je predvsem odvisna od njega, koliko bo delal in bil ne nazadnje pripravljen za to tudi žrtvovati. Tako kot denimo vrhunski šport, tudi petje narekuje način življenja. “Gotovo je potrebna disciplina. Moja prva profesorica v glasbeni šoli Trebnje Doroteja Cestnik Spasič je dejala, da bom že sam ugotovil, kaj mi škodi. Nekaj sem že, marsikaj pa me še čaka,” je povedal Jernej, ki nasvete in besede profesorice nadvse ceni. Pravi, da je njegova druga mama; kmalu sta presegla odnos učiteljice in učenca ter vzpostavila stik, ki drži in bo držal. O tem sta prepričana oba. Kljub temu da Jerneja ne poučuje več, skrbno spremlja njegovo glasbeno pot in pravi, da zelo lepo napreduje, da sta se s sedanjim profesorjem Trčkom, ki je tudi sam tenorist, res dobro ujela.

P rrv vič zapel v 7 a z rre edu 7.. rra Da ima Jernej lep glas, so pri Žagarjevih ugotovili po naključju, saj nihče v družini nima kakšnega izjemnega pevskega talenta, zapojejo tako, kot večina ostalih - “za domačo uporabo”. Jernejeva mama Jožica

je namreč nekega dne domov prinesla zgoščenko klasičnih arij treh svetovno poznanih tenoristov – Pavrottija, Carerasa in Dominga, ki so ga povsem prevzele. Po posluhu se je naučil arijo A donna e mobille, ki jo je odpel Pavarotti, jo nato enkrat zapel pred sošolci, potem pa še pred učiteljico glasbene vzgoje Loreno Mihelač. Ta je takoj prepoznala njegov talent, ga s klavirjem spremljala, da je arijo zapel še na novoletni šolski prireditvi, in starše spodbujala, naj ga vpišejo v glasbeno šolo. Takrat je bil v sedmem razredu mokronoške osnove šole. Sicer je kot prvošolec prepeval v šolskem zborčku in se dva meseca učil igranja na sintesajzer, to pa je bilo, kar se tiče glasbe, tudi vse. Do glasbene šole je Jernej prišel šele čez nekaj časa, ker je začel mutirati. V srednjo zdravstveno šolo je hodil v Novo mesto. “V prvem letniku še niso vedeli, da znam peti. Potem pa so me sošolke iz osnove šole ‘zatožile’ in od takrat naprej so me porabili za vse šolske prireditve. To so bili nastopi pred največjo publiko, saj se je

Domača publika Jerneja bolj poredko sliši. Letos je nastopil na skupni prireditvi treh občin ob kulturnem dnevu v mokronoškem hramu kulture.

zbrala cela šola,” je pripovedoval Jernej, ki se ga je po prvem nastopu, na katerem je zapel že omenjeno arijo, prijel vzdevek Pavarotti. Ko so se njegove glasilke umirile, sta ga starša odpeljala na avdicijo v glasbeno šolo v Kočevje in Trebnje, v kateri je tudi ostal. “Po hitrem postopku so speljali sprejemni izpit in me po odpeti pesmi le vprašali, kje smo bili do sedaj,” je dejal. Potem je šlo vse zelo hitro, v dveh letih in pol je uspel pod streho spraviti sicer šest let nižje glasbene šole.

P rro o sstt o v o lljec jec v bolnišnici Jernej Žagar je tudi član nekaterih domačih društev – nadvse uspešnega Prostovoljnega gasilskega društva Štatenberk, Društva mladine Trebelno, pa Urbanove konjenice pri turistično vinogradniškem društvu, kar je sedaj, ko je čez teden v Ljubljani, nekoliko potisnil na stranski tir. Bil je tudi med prvimi prostovoljci v novomeški bolnišnici, ki ga je predlagala za naj prostovoljca Slovenije. Z Jernejem glasbeno rastejo tudi domači – starša Jožica in Štefan, brat Simon, babica … Želijo si, da bi večkrat lahko hodili z njim po nastopih, zato pa jim vsak konec tedna, ko pride domov v Češnjice, zapoje vse, kar se je naučil. Tako vikendi minevajo v petju pa tudi delu na domači kmetiji. Tukaj moramo omeniti še psičko Ino, ki ga nestrpno čaka. Jernej želi šolanje nadaljevati na glasbeni akademiji, morda ga bo pot kmalu odpeljala celo v tujino. Jerneju Žagarju so pri srcu predvsem napolitanske arije in vse, kar je pel Pavarotti, ki je njegov veliki vzornik.

Besedilo in fotografiji:

Mojca Mo jca Žnidaršič


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Družina Grubačevič

Mojstri premagovanja ovir, športnih in življenjskih (FOTO: OSEBNI ARHIV)

D

ružina šteje več kot 30 članov. Oče Branko in mati Lucija, hči Tanja in sin Jure s svojima družinama sicer prihajajo iz Grobelj, a je njihov dom glede ne cele dneve, ki jih tam preživijo, pravzaprav v Češči vasi. Njihov Konjeniški šolski športni center bo čez leto dni postal polnoleten. V tem času so del družine poleg treh vnukov, Andraža, Špele in Tina, postali še Robi iz novomeškega VDC-ja in številni otroci ter drugi učenci, kot so Melita, Polona in Lucija, ki so tja prišli na ure jahanja, a se vračajo že leta. In, seveda, družino Grubačevič sestavlja vsaj še 20 konjev. “Ste optimist?” smo vprašali Braneta in je odgovoril kot iz topa: “Grozen.” Če ne bi bil, njemu oz. družini, saj je večkrat zatrdil, da ni ne vodja ne direktor, ne bi uspelo iz nič postaviti konjeniški center. Začelo se je poleti leta 1991, ko je žena Lučka na Studiu D osvojila nagrado - 10 ur jahanja na Strugi. “Prav nič nismo vedeli o konjih. Jure je končal drugi razred osnovne šole in ko sva prvič videla te velike živali, se je kot otrok ustrašil in rekel: ‘Oči, pojdiva domov!’ Pa sva šla osemkrat do konja in ko ga je Vlado Starič dal prvič v sedlo, smo takoj vedeli, da ne bo šel kmalu dol,” se spominja Brane. In ni šel. Jure je že dve leti kasneje s svojo prvo kobilo Jagno skočil 80 cm brez kazenskih točk na svoji prvi tekmi v Stožicah. Potem pa je vsa leta sleherni dan po šoli treniral in ob koncih tedna tekmoval, zamenjal vrsto trenerjev in dosegal vse boljše uvrstitve, vse do leta 2002, ko je osvojil drugo mesto na državnem prvenstvu v Mariboru in celo na Grand Prixu v Zagrebu.

Katerega člana družine Grubačevič je ljubezen do konjev najbolj prevzela, je nemogoče oceniti. Vsekakor mati Lucijo, sicer medicinsko sestro v ZD Trebnje, ki se je med drugim strinjala, da ves znesek od prodane hiše namenijo za nakup konja Garnuša, in ki zaradi Češče vasi več kot 20 let ni bila na dopustu. Vsekakor hči Tanjo, ki je danes inštruktorica jahanja, tako kot Jure, ki skrbi še za pripravo mladih konjev. In vsekakor očeta Braneta, ki je kot vzdrževalec težke gradbene mehanizacije vse skupaj z lastnimi sredstvi in odrekanji postavil na noge. “Bila so obdobja, ko nisem vedel, ali je dan ali noč. Delal sem v štirih izmenah in vmes vozil Jureta in konje od Murske Sobote do Zagreba in še kam. Nenehno smo vlagali v urejanje okolice, saj tu sprva ni bilo ne vode ne elektrike, in v znanje. Finančno nas je vse skupaj povsem izčrpalo, to lahko povem. A znanja nam nihče ne more vzeti in otroka ga podajata naprej.”

Jure, Tanja in oče Brane v Češči vasi, kjer vodijo konjeniško šolski športni center. Letos obhajajo 18-letnico Juretove športne kariere.

Jure in konj Frank, s katerim je opravil kvalifikacije za evropsko prvenstvo.

Tako so letošnjega avgusta v Češči vasi izvedli že 22. konjeniški tabor, poleti še prvega v sodelovanju s Sožitjem, namenjenega osebam z motnjami v duševnem razvoju. “Mislili smo, da se jih bo prijavilo 14, pa se jih je kar 58 iz vseh koncev države,” pripovedujejo vsi trije. Skupaj z novomeškim Varstveno delovnim centrom izvajajo tudi t.i. hipoterapije in so polni načrtov. Radi bi priredili tudi mednarodne tabore, še bolj uredili dva hektarja površin centra, kupili vsaj šest terenskih konjev, da bi lahko obiskovalcem ponudili večdnevno jahanje do Semiča ali Žužemberka … “Projekti so narejeni, a žal naprej ne moremo,” zadnjo oviro, ki je ostala previsoka in do danes nerešena, opiše Brane: “Že 17 let se trudim, da bi z ministrstvom za obrambo rešili vprašanje lastništva, saj imamo vse skupaj le v najemu. Okoli nas prazni objekti propadajo, mi pa si za tabor s Sožitjem od Rdečega križa sposojamo šotor, da je imel lahko dr. Damjan Gazvoda tu ambulanto. Zaradi neurejenega lastništva ne moremo do evropskih sredstev. Z vidika razvoja smo se ustavili, čeprav bi lahko z znanjem, voljo in že izdelanimi projekti napredovali.” Tudi Jure bi še tekmoval, če bi to dopuščale finance. Sedaj na tekmah spremlja svoje učence in pravi, da ga je ob tem precej bolj strah, kot ga je bilo kot tekmovalca. Udeležba na še kakšnem evropskem prvenstvu ostaja njegova želja, tako kot sestra Tanja pa si kakšne druge zaposlitve niti ne predstavlja. A vztrajajo, tako kot so vseh minulih 18 let. “Veste, če ne bi verjel v svojo družino, ne bi zdržal. In ne predstavljam si našega življenja, če ne bi žena takrat dobila tiste nagrade,” pravi Brane, ki se je pred leti po možganski kapi upokojil, dneve pa preživlja v krogu svojih prijateljev v Češči vasi, tistih na dveh in na štirih nogah. Besedilo in fotografija:

Martino tinovič Mirjana Mar tino vič


16 16

ZANIMIVOST

priloga dolenjskega lista

Mama prof. Branka Suhyja

(FOTO: L. M.)

Ĺ˝e kot otrok barval in rezal ploĹĄÄ?e P

riti na obisk k NovomeĹĄÄ?anki, Suhyjevi mami Mariji, je zanimivo doĹživetje. Gospa, ki bo januarja dopolnila 84 let, je bistra kot le kaj. Tudi spomin ima boljĹĄi kot marsikakĹĄen mlad Ä?lovek. V hiĹĄici nad reko Krko, ki jo krasijo ĹĄtevilne slike sina, naĹĄega mednarodno priznanega umetnika, grafika, rednega profesorja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, Branka Suhyja, je doma umetnost, kultura, lepa beseda. “Za rojstni dan me je Branko vedno razveselil s kako svojo sliko. VĹĄeÄ? so mi njegova dela. Ĺ˝al vseh sploh nimam kam dati,â€? pove gospa Marija, ki je na sina seveda upraviÄ?eno ponosna. Vseskozi spremlja njegovo umetniĹĄko pot, hodila je na razstave, tudi v tujino. Suhyjeva druĹžina namreÄ? drĹži skupaj, kar je lepo in prav, je prepriÄ?ana Marija. Branko s svojo druĹžino, Ĺženo Vesno in sinom Mitjo, Ĺživi Ä?isto zraven mame, kjer ima tudi atelje. “Ne mine dan, da se ne bi zjutraj, ko gre v sluĹžbo, in popoldne ob prihodu domov oglasil pri meni in me povpraĹĄal, kako mi gre. Sploh zdaj, ko sem Ĺže Ä?etrto leto vdova,â€? o skrbnem sinu pove mama. NekoÄ? ga je veÄ?krat spremljala pri ustvarjanju v naravi: “Branko je slikal, jaz sem pa ĹĄtikala ‌â€? pove gospa Marija. Zdaj ju je pogosto videti na sprehodu po novomeĹĄkih ulicah in na trĹžnici, ravno tako mamo veÄ?krat obiĹĄÄ?e hÄ?erka KatjuĹĄa Borsan, ki s svojo druĹžino, moĹžem Francijem in sinovo druĹžino, tudi Ĺživi v dolenjski prestolnici. “Rada sem mama, uĹživala sem v tej vlogi in otrokoma sem pomagala, kolikor sem mogla. Ĺ˝elela sem ju usmeriti v kulturo, ki sem jo sama imela tako rada, a zaradi teĹžkih vojnih Ä?asov se na tem podroÄ?ju nisem mogla uveljaviti,â€? pripoveduje Marija, ki je Ĺže kot mlado dekle zapustila dom v SemiÄ?u in se ob obrtni ĹĄoli sama preĹživljala v Ljubljani – s ĹĄivanjem, Ä?uvanjem otrok itd. A kljub skromnosti si je prihranila za harmoniko. Marija je ljubila glasbo in rada je plesala. A zato ni bilo prav dosti priloĹžnosti, le na kakĹĄnih partizanskih mitingih, kjer je spoznala tudi svojega bodoÄ?ega moĹža, NovomeĹĄÄ?ana Branka. Marija, v partizanih aktivna kot kurirka, kuharica ipd., odkrito pove, da iskrica ni preskoÄ?ila takoj, a na pisemÄ?ka, ki so vztrajno prihajala, je enkrat le odgovorila. Pa se je zaÄ?ela njuna 61-letna

Marija Suhy ob svojem portretu. Grafika je delo njenega sina Branka.

pot v dvoje. Leta 1950 je v Mariboru, kjer so nekaj let Ĺživeli zaradi moĹževih sluĹžbenih obveznosti, na svet prijokal Branko. “KatjuĹĄa me je kar naprej prosila, naj ji kupim bratca in potem se je do njega res obnaĹĄala kot mamica,â€? se lepih let spominja Marija in doda, da je bil Branko Ä?eden, bolj debeluĹĄen otrok, saj ni hotel biti laÄ?en. Medtem ko je hÄ?erka KatjuĹĄa vedno rada pela in si potem izbrala glasbeni poklic, je Branko Ĺže zgodaj kazal likovna nagnjenja. “Kot fantek je kar naprej barval in rezal ploĹĄÄ?e in za rojstni dan sem mu vedno kupovala barvice in ploĹĄÄ?e. Harmonike ni maral, je pa poskusil s kitaro, a to ni trajalo dolgo,â€? je povedala mama Marija in poudarila, da je otrokoma vedno govorila: “V Ĺživljenju je

tako malo lepega, zato si za poklic izberita nekaj, v Ä?emer bosta naĹĄla tolaĹžbo, kar bosta res rada poÄ?ela.â€? Verjetno marsikdo ne ve, da je bil priznani slikar Branko kot fant tudi odliÄ?en ĹĄportnik, metalec kopja. Mama ga je rada hodila gledat na treninge. A vseeno ga je pot po novomeĹĄki gimnaziji vodila na ljubljansko likovno akademijo, kjer je bil zelo priden, nadarjen in obetaven ĹĄtudent. Zdaj tam Ĺže veÄ? let uÄ?i mlajĹĄe generacije obvladovati grafiÄ?ne veĹĄÄ?ine. Pozabil pa ni niti na svoj kraj. Dolenjski metropoli je pribliĹžal grafiÄ?no umetnost z ustanovitvijo Bienala slovenske grafike v Novem mestu, ki zdaj Ĺže nekaj let ne Ĺživi veÄ?, a bo morda nekoÄ? spet.

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar

.MBEJ EPQJTOJL UVEJ OB TQMFUV IUUQ XXX EPMFOKTLJMJTU TJ TJ EPQJTOJL 7BCMKFOJ L TPEFMPWBOKV



PRI NJIH DOMA

7(3"%/& 0."3& ,0 1304503 1045"/& ;" Ƚ 10/6+".0 10.*7"-/* 4530+ 73&%&/ Ƚ 1SJMPäOPTU [B UBLP VHPEFO OBLVQ TJ [BHPUPWJUF [ OBLVQPN LVIJOKF (PSFOKF BMJ .BSMFT OBE FWSPW JO ÝF USFI WFMJLJI HPTQPEJOKTLJI BQBSBUPW (PSFOKF QSJQPSPŘFOB NBMPQSPEBKOB DFOB QPNJWBMOFHB TUSPKB (7 KF Ƚ

0 4 53 Ƚ0+ 4".. *7"-/* 10

&

(03&/+

4MJLB LVIJOKF KF TJNCPMJŘOB *[CFSFUF MBILP LBUFSJLPMJ NPEFM J[ QSPHSBNB LVIJOK (PSFOKF BMJ .BSMFT 5SJ BQBSBUF MBILP QPMKVCOP LPNCJOJSBUF J[ OBCPSB LVIBMOJI QMPÝŘ QFŘJD JO IMBEJMOJLPW "LDJKB WFMKB TBNP [B HPTQPEJOKTLF BQBSBUF LVQMKFOF W TLMPQV LVIJOK QSPJ[WBKBMDB (PSFOKF /PUSBOKB PQSFNB E P P

"LDJKB WFMKB NFE JO 1PIJÝUWP 3"+ 5SFCOKF 4MBLPWB VMJDB 5SFCOKF JOGP!QPIJTUWP SBK TJ

*;.&3" 47&507"/+& %045"7" .0/5"Ç"


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

19

Opremljanje stanovanja

Novi aparati ponujajo nove rešitve “V naši prodajalni dajemo velik poudarek kuhinjam, vključno z belo tehniko,” pravi Jože Rantah. Med novostmi najprej omeni bele steklokeramične klasične in indukcijske kuhalne plošče firme Bosh in Gorenje ter Siemensovo ploščo v t.i. metaldesign barvi. “Nekaj posebnega je tudi Aristonov vgradni podpultni predalni hladilnik. Pa tudi napa proizvajalca Faber, v kateri je vgrajena tudi klima naprava, ki hladi ali greje stanovanje. Prav revolucionarno spremembo pa je na področju pečenja letos predstavil Electrolux s popolnoma avtomatizirano pečico Inspiro, ki jo je zelo enostavno upravljati.”

drži svoj bogat vonj. Ker ima tehnologijo samočiščenja, ta opozori, kdaj je dobro pečico očistiti. Z vklopom funkcije za pirolitično čiščenje vsa nesnaga v notranjosti pečice izgori; na dnu ostane le nekaj pepela, ki ga je enostavno pobrišemo. Ta pečica ima še druge odlike in posebnosti, pri vsem tem pa je zelo enostavna za uporabo.

Ku h i n ek njj e - p o u d a rre na de ett a j l i h

P ečica, ki misli names namestt o n a s Ko jed postavimo v hladno pečico Inspiro in pritisnemo tipko za samodejno delovanje, se vklopijo senzorji in nadzirajo pečenje. Pečica prilagaja program na osnovi izkušenj, ki smo jih vnesli v pomnilnik ali na osnovi receptov, ki so že v programu. Na voljo je pet kategorij živil, s pomočjo vrtljivega gumba poiščemo v meniju želeno obliko pečenja in to potrdimo z OK. Na osnovi teže živila pečica sama oceni čas pe-

Jože Rantah

čenja in ta podatek tudi prikaže. Po končani peki se pečica samodejno izklopi in na to opozori z zvočnim signalom. Vgrajen ima poseben filter, ki precej zmanjša vonj po hrani v kuhinji, medtem ko jed v pečici za-

Poleg klasičnih kuhinj, po katerih je vedno povpraševanje, imajo tudi veliko izbiro sodobnih kuhinj. Te so čistih, ravnih linij, ostrejših robov ter v zadnjem času visokega leska. Največkrat se kupci odločijo za kombinacije od zelo svetlih do zelo temnih ali celo črnih. Kakovost domačih kuhinj ne zaostaja za cenovno primerljivimi tujimi, imajo pa nekatere uvožene znamke malo večjo izbiro drobnih dodatkov ter raznih vgrajenih mehanizmov za odpiranje in dostop do shranjenih vsebin. “Pri modernih kuhinjah zadnje generacije je predvsem značilna fronta brez vidnih ročajev. Odpira se s prijemom za zadnji rob fronte, za katerim je utor.”


20 20

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Sogovornik opozori tudi na usklajen dizajn in barvo npr. korita in vgradne pipe in še na razne malenkosti, ki pa so v sodobni kuhinji zelo pomembne.

V o d n e p o sstt e lljj e V Pohištvu Raj Trebnje prodajajo tudi vodne postelje Stillwater avstrijskega proizvajalca posteljnih sistemov Optimo. Zanimanje zanje je precejšnje, saj vodno jedro omogoča naravno lego hrbtenice in opti-

malno porazdelitev telesne teže, kar pomaga tudi pri bolečem hrbtu in motnjah spanca. “Spanje v vodni postelji daje občutek lebdenja, zato je zelo sproščujoče. V zakonski postelji sta vedno dve jedri, ki ju lahko različno polnimo (glede na težo uporabnika) in različno ogrevamo. Med obema jedroma je bariera, ki preprečuje prenos valovanja,” pojasnjuje Rantah. Vode ni treba menjati, enkrat letno pa je v vodni del postelje treba vliti posebno sredstvo, ki preprečuje nastanek alg in bakterij. Tudi pomisleki glede teže vodne postelje so odveč, saj je nosilno podnožje konstruirano tako, da se pritisk na tla porazdeli po večji površini. Varnostna kad pa varuje pred morebitnim izlivom vode. Vodno posteljo lahko postavimo kot samostojno ali kot vgradno v posteljni okvir. Lahko jo tudi selimo, vendar je potrebno vodo izčrpati v najbližji odtok in razstaviti vse elemente. Ko jo ponovno sestavimo, je treba vanjo iz najbližje pipe natočiti vodo ter jo odmeriti glede na težo uporabnika.

po meri. Prednost teh je v fleksibilnosti – od velikosti od stene do stene, pa do vrat, ki so največkrat drsna. Predvsem je pomembna možnost prilagajanja notranje razporeditve – v omari je lahko več obešal ali polic, izvlečnih polic, predalov ipd. “Kuhinje, vgradne omare in vse ostalo pohištvo, kot tudi stavbno pohištvo prodajamo le pod pogojem, da opravimo izmero prostora in potem tudi mi montiramo. Le tako lahko jamčimo za kakovost. Redno se udeležujemo raznih izobraževanj in sejmov, da se seznanjamo z novostmi. Še zlasti pomembno je slediti razvoju na področju bele tehnike pri različnih dobaviteljih. Na tem področju se izboljšave in novosti hitro vrstijo,” pravi Jože Rantah.

Praktične a d n e o m a rre e v g rra Pohištvo RAJ Trebnje ima tudi široko izbiro materialov in rešitev za vgradne omare

{vtêW ê ê ê ê W ê ­

k ±ê : ê ê ê ê ±ê ê ê{vtê ê ­êw ê ê ê O ê ê ¾ ±ê ê ê : ê ê ê W ê ê ê ¾ ê ê ê ê ­êw ¾ ê ê ê ê ±ê ê ê ê ­êw ê ê ê ê ê ê ê ê ­êu ê ê ê ê ê ê êW ê ê ê ê ê ê O ê ê ê êl ­ê r ê ê ê ê ¾ ê ê ±ê ¾ ê ±ê ê ê

ê ê ê ­êz ê ê ê O ê ê ê ê ê ¾ ê ê ê ê ê ¾ ±ê ê ê ê O ê êO ê ê ±ê ±ê ê ê ê ­ {ylukp±êth{lyphsp®ê} ê ê W ê ê ê ê ê ê ê ê ±ê ê ê ê ê ê ê ê ê ê ­êt ±ê ê ê ê ê ê ê W ê ±ê : ê ê ¾ ê ­ê{ ê ê ê ê ±ê ê ê ê ê ê

ê ê ê ê ê ¾ ­êk ê ê ê ê ê ±ê ê ê ê ê ê ­êv ê ê : ê ê ­êt ê ê ê ê ê ê O: ê : ¾ ê : ê ê O ê ê ê W ê ±ê ê : ê W ê W ê ±ê ê ê ê ê ê ê : O ê ê W ­êr êW ê ê: ê : ê ê ±ê ê ê ê ¾ ê êO ê ê ­

0HMBTOP TQPSPŘJMP


DOMAČE VIŽE

{vtêÀê ê ê ê

vj{h}pvêÀê ê W ê ±ê ê ê ê ê ê ê ê O ê ê ê ê ê ê ê ê ê : ­êr êO ê ê ê ê ê ê ê W ê ­

jhlzhyê¾ê ê ê ê W ê ±ê ¾ ê ê : ê W ê ­êw ê ê ê ê ê ê ê ±ê ê W ê ê : ê ­

kpuulyê ê{lylujlêÀêk ®ê ê ê ê ê ê ê ê ê ê ê ê ­ê{ ®ê ê ê ±ê ê W ê ê ê W ê ê :ê ê ê ê ê ê ­êw ê ê ê ê ¾ ê ê ê ­

tll{punêwvpu{êÀê êO ê ê : ê ¾ ê ê ê ±ê ê ê ê ê ê êO O ê ê ê ê ê : ­êw ê ê ê ê ê ê ­

{vtêW ê ê ê ê W ê ­

v O: ê ê ê O ê ê O ê ê ê ê : ê O ê ê ê O ê êz ¾ ­ê} :ê ê ê ­ ­ ­


DOBER TEK


DRUŽINSKI KOTIČEK


24 24

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Mavec je naraven material, prijeten za bivanje Mavec je sodoben gradbeni material z vrsto prednosti: je naraven, negorljiv, uravnava klimo v prostoru, konstrukcije, izdelane z mavÄ?nimi ploĹĄÄ?ami, pa imajo dobro toplotno in zvoÄ?no izolativnost. Predvsem pa je prijeten za bivanje, saj ima enako PH vrednost kot naĹĄa koĹža. ÄŒe so mavÄ?nim ploĹĄÄ?am, ki se uporabljajo pri suhomontaĹžni gradnji, dodana tudi doloÄ?ena impregnacijska sredstva, dobijo ĹĄe dodatno kvaliteto, saj so tudi vlagoodporne. S takimi lastnostmi so uporabne tako rekoÄ? povsod – od predelnih sten v sobah do sten kopalnic, kleti itd. Ob vseh teh odliÄ?nih lastnostih pa vendarle obstaja bojazen, da mavÄ?ne stene niso dovolj nosilne. “Ti pomisleki so pogosti, vendar so odveÄ?. Stena, izdelana z mavÄ?nimi ploĹĄÄ?ami debeline 12,5 mm, je dovolj trdna, da nanjo obesimo tudi razliÄ?ne elemente. SuhomontaĹžna gradnja je sistemsko reĹĄena in ob mavÄ?nih ploĹĄÄ?ah so tu ĹĄe nosilni oz. ojaÄ?it-

veni elementi v obliki kovinskih konzol. Za kuhinje, kjer stena nosi najteĹžje elemente, se stranke pogosto odloÄ?ijo za dvojni sloj ploĹĄÄ?. Sicer pa so veÄ?slojne mavÄ?ne stene nujne le v nekaterih izjemnih primerih, na primer v prostorih z viĹĄjimi etaĹžnimi viĹĄinami, v prostorih, kjer je potrebna boljĹĄa zvoÄ?na zaĹĄÄ?ita in kjer so viĹĄje protipoĹžarne zahteve. Sicer pa zadoĹĄÄ?a Ĺže enojna mavÄ?na stena, Ä?e seveda arhitekt, zaradi posebnih reĹĄitev, ne narekuje drugaÄ?e,â€? pojasnjuje Jernej Starc iz krĹĄkega Segrada. NaĹĄteva tudi ĹĄtevilne oblikovalske moĹžnosti, ki jih nudi ta material. “V sodobni, izÄ?iĹĄÄ?eni arhitekturi je zelo priljubljen tudi zato, ker omogoÄ?a veliko reĹĄitev, kot je na primer pomik drsnih vrat v steno, ki nam omogoÄ?a prehod iz enega v drug prostor v liniji same stene. OmogoÄ?a tudi izdelavo razliÄ?nih vdolbin ali polic in elementov v kopalnicah ter podobne reĹĄitve. S tem materialom lahko delamo okrogline ali lomljen

}zlêuhêlultêtlz{|ê hêz|ovtvu{h%uvênyhkuqvê 47&507"/+& 130%"+" */ 4530,07/" .0/5"Ç" /"+6(0%/&+À& 3";.&3+& $&/" ,7"-*5&5" z|ovtvu{h%upêzpz{ltpê

Jernej Starc

strop in stene, zato je ĹĄe zlasti priporoÄ?ljiv za mansarde.â€? Glede na to, da je mavec povsem naraven material in zato ekoloĹĄko popolnoma neoporeÄ?en, Ĺželijo proizvajalci tudi ostale potrebne materiale za montaĹžo oz. vgradnjo razvijati v tej smeri. Velik napredek so dosegli pri stekleni volni, saj je proizvajalec za vezivo tokrat prviÄ? uporabil naravni material. V ekoloĹĄki smeri pa razvijajo tudi omete, lepila, gradbeni mavec, materiale za bandaĹžiranje (kitanje) itd.

uv}vz{ĂŞ}ĂŞwyvkhqhsuhoĂŞwjr uv{yhuqlĂŞÂ pkulĂŞihy}lĂŞklrvyphĂŞ ÂĄÂŞĂœĂŞÂ“Â•Â’Â?’†ŒÂ?Â–ÂŽÂŒĂŞÂ“Â’Â“Â˜Â–Â—ĂŞ

hrjpqhĂŞuv}ltilyĂŞ ĂŞ ĂŞÂŽÂˆÂ•Â„Â?ÂŒ:Â‘ÂˆĂŞÂ“Â?Â’O:ÂŒÂ†ÂˆĂŞÂĄÂĽĂœĂŞÂ“Â’Â“Â˜Â–Â—ĂŞ ĂŞÂ?ÂŒÂŽÂ’ĂŞÂ‘Â’Â—Â•Â„Â‘Â?Â„ĂŞÂ™Â•Â„Â—Â„ĂŞÂĄÂĽĂœĂŞÂ“Â’Â“Â˜Â–Â—ĂŞ ĂŞÂ?„™:Â‘ÂˆĂŞÂ“Â?Â’O:ÂˆĂŞÂŒÂ‘ĂŞÂ“Â•ÂŒÂ…Â’Â•ĂŞÂŁÂŞĂœĂŞÂ“Â’Â“Â˜Â–Â—

{vwsv{ulêp vshjpqlê

u˜‡ŒÂ?Â’ĂŞÂ–Â—Â•Â’ÂŽÂ’Â™Â‘Â’ĂŞÂ–Â™ÂˆÂ—Â’Â™Â„Â‘Â?ÂˆĂŞÂŒÂ‘ĂŞÂ™ÂŠÂ•Â„Â‡Â‘Â?Â’ĂŞÂŽÂ˜Â“Â?ÂˆÂ‘ÂˆÂŠÂ„ĂŞÂ…Â?„Š„êÂ?꨹¼ê‡‡™­

z{yl uhĂŞvruhĂŞ

uv{yhuqhĂŞ}yh{hĂŞ

rhzl{lĂŞÂ hĂŞkyzuhĂŞ}yh{h¹êzhup{hyulĂŞrvu vsl¹ê vryhzupĂŞwyvmpspêÀê {|rh{|yl¹êwyvmlzpvuhsuhĂŞ vyvkqhĂŞÂ hĂŞz|ovtvu{h%uvĂŞnyhkuqv 4FHSBE E P P 6M OPWFNCSB -FTLPWFD QSJ ,SĂ?LFN 5FM t .UFM

ššš­Â–ˆŠ•„‡­Â–ÂŒĂŞ

}Â?Â?Â˜Â‡Â‘Â’ĂŞÂ™Â„Â…Â?Â?ÂˆÂ‘ÂŒĂŞÂ™ĂŞÂ“Â•Â’Â‡Â„Â?„Â?Â‘ÂˆĂŞwjr u’™’êÂ?ˆ–—’¹ê Ž’†Â?Â„Â‘ĂŞÂŒÂ‘ĂŞtˆ—Â?ŒŽ„

ꪧ꣊£ê¢¨ê¼ª w­l­ê rvjqhu¹êk’…•˜OŽ„Ꙅ–꼪 ꪧ½ê£ª§ê§Œê¥ªê w­l­êtl{sprh¹êj­¥¼­Â…•ŒŠ„‡ˆꢧ ꪧ½ê£ŒŠê¥¢ê¼ªê


POSEBNA PRILOGA N a kka a j m o rramo amo biti poz o rrn ni pozo V Segradu, kjer imajo dolgoletne izkuĹĄnje tako s trgovino z gradbenim materialom za suhomontaĹžo, kot z izvedbo, smo se pozanimali, kje iskati vzroke oz. krivca, Ä?e se v tako rekoÄ? novem mansardnem stanovanju na mavÄ?nem stropu pojavi razpoka.

Izdelava mavÄ?ne stene

priloga dolenjskega lista

“Vzrokov je lahko veÄ? – Ä?e je hiĹĄa nova, je lahko vzrok ne dovolj suh les. Pravimo, da les diha in dokler se ostreĹĄje ne umiri, kar traja dve do tri leta, lahko napetosti v lesu povzroÄ?ijo razpoko. Najpogosteje pa je vzrok za razpoko oz. za napako treba iskati v slabi izvedbi ali v slabem materialu. Na trgu je velika ponudba razliÄ?nih materialov in izvajalcev. Zavedati se je treba, da je suhomontaĹžna gradnja – kljub temu da je videti enostavna - zelo kompleksna dejavnost, ki zahteva izurjenost, znanje, strokovnost. ManjĹĄih suhomontaĹžnih del se posamezniki lotijo tudi kar sami, kar je ob dobrem nasvetu in upoĹĄtevanju priporoÄ?il mojstrov moĹžno korektno izvesti. Toda vsaka zahtevnejĹĄa malenkost, kot je Ĺže obvladovanje spojev ploĹĄÄ?, kliÄ?e po mojstru. Slabo delo ali slab material, ki nima A-testa, se morda ne pokaĹže takoj, so pa napake vidne kaj kmalu in lahko resno vplivajo na funkcionalnost ali trajnost izdelka.â€? Jernej Starc pri uporabi mavÄ?nih ploĹĄÄ? opozarja tudi na spoĹĄtovanje priporoÄ?il glede barvanja sten – dovoljene so vse barve, zaĹželene pa seveda Ä?im bolj naravne. MavÄ?na ploĹĄÄ?a ne prenese le Ĺživega apna. Ob kvalitetnih materialih in strokovni izvedbi ter ob primernem negovanju so mavÄ?ne

iŒ’Â?„–„ê–Â?Â’Â™ÂˆÂ‘Â–ÂŽÂŒĂŞÂˆÂ‘ÂˆÂ•ÂŠÂˆÂ—Â–ÂŽÂŒĂŞÂ“Â’Â—ÂˆÂ‘Â†ÂŒÂ„Â?êÀê Â?„‘ˆ–Â?Â?Œ™’¹êÂ’ÂŽÂ’Â?Â?Â˜ĂŞÂ“Â•ÂŒÂ?„Â?Â‘Â’ĂŞÂ’ÂŠÂ•ÂˆÂ™Â„Â‘Â?ˆ &OLSBUOB QSJMPäOPTU QSFE QPE OFCOJNJ TQSFNCBNJ JO HMPCBMOJN TFHSFWBOKFN KF QSFIPE Ĺ˜MPWFĂ?UWB OB PCOPWMKJWP FOFSHJKP #JPNBTB KF PCOPWMKJW WJS FOFSHJKF LJ QSJTQFWB L J[CPMKĂ?BOKV FOFSHFUTLF VĹ˜JOLPWJUPTUJ JO EPTFHBOKV TLVQOJI [BIUFW &WSPQ TLF VOJKF %SVäJOB J[EFMLPW ,8# PCTFHB TPEPCOF LPUMF QFĹ˜J OB QFMFUF TFLBODF JO QPMFOB W PCNPĹ˜KV NPĹ˜J PE L8 4 UPQMPUP PTLSCVKFNP WTF PE JOEJWJEVBMOJI IJĂ? WFĹ˜KJI [HSBEC EP NBOKĂ?JI EBMKJOTLJI PNSF äJK *OEJWJEVBMOP [BTOPWBOJ TJTUFNJ [B EP[JSBOKF CJPNBTF PNPHPĹ˜B KP JEFBMOP QSJMBHP EJUFW PHSFWBOKB SB[QPMPäMKJWFNV QSPTUPSV "WUP NBUTLJ PEKFN TFLBODFW BMJ QFMF UPW J[ TLMBEJĂ?Ĺ˜OFHB QSPTUPSB EP LVSJĂ?Ĺ˜B JO HPSJMOF SFUPSUF QPUFLB T QPNPĹ˜KP HB QPMäB

-BTUOJLJ IJĂ? LNFUPWBMDJ QPEKFUOJLJ UFS FUBäOJ MBTUOJLJ TLVQBK [ VQSBWMKBM DJ [HSBEC Ĺ˜BT KF [B PDFOP FOFSHFU TLF VĹ˜JOLPWJUPTUJ WBĂ?JI PCTUPKFĹ˜JI PHSFWBMOJI TJTUFNPW -BTUOJLJ FUBäOF MBTUOJOF OF QVTUJUF QSPTUJI SPL QP PCMBĂ?Ĺ˜FOJN VQSBWMKBMDFN [HSBEC LJ VQSBWMKBKP WBĂ?F PHSFWBOKF 1SFW[B NJUF BLUJWOFKĂ?P WMPHP QSJ SFĂ?FWBOKV [BHBU [ PHSFWBOKFN ,8# PHSFWBOKF OB CJPNBTP [BHP UBWMKB [ESBWP UPQMPUP [B WBĂ?F EPCSP QPĹ˜VUKF 1SFW[FNJUF PEHPWPSOPTU [B QSJIPEOKF HFOFSBDJKF JO QSJTQFWBUF L WBSPWBOKV PLPMKB 7FĹ˜ P PHSFWBOKV QSJIPEOPTUJ J[WFTUF OB XXX LXC TJ

7SFNFOTLP PEQPSFO QSJMBHPEMKJW [BMPHPWOJL [B QBMFUF

25

ploĹĄÄ?e trajne. “Vsem, ki kupujejo materiale za suho gradnjo ali naroÄ?ajo izvedbo del, priporoÄ?amo, da se obrnejo na strokovnjake s tega podroÄ?ja, ki jim bodo vedeli svetovati in jim s tem prihranili marsikatero kasnejĹĄo tegobo,â€? ĹĄe dodaja Jernej Starc.

L. J.

Delo na visokem stropu


26 26

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Za ekoloĹĄko in temeljito Ä?iĹĄÄ?enje ÄŒe nekdo Ĺželi povedati, da ima napravo za pranje avtomobila, to imenuje kar Kärcher. Ta nemĹĄka firma ima ĹĄirok program raznih aparatov za Ä?iĹĄÄ?enje, od avtomobilov in strojev do okolice in notranjosti hiĹĄ. V veliki ponudbi njihovih izdelkov in izdelkov drugih proizvajalcev pa je dobro vedeti, kako izbrati pravo napravo oz. zakaj so med njimi dokaj velike razlike v ceni. “Pri najbolj prodajanem izdelku za domaÄ?o uporabo, to je visokotlaÄ?ni Ä?istilec, ima Kärcher kar sedem kakovostnih razredov, cene pa segajo od 120 do 700 evrov. Vse do petega razreda imajo te naprave plastiÄ?no Ä?rpalko in so zato manj vzdrĹžljive in primerne le za obÄ?asno in krajĹĄe pranje manjĹĄega avtomobila. Njihova Ĺživljenjska doba je krajĹĄa zaradi plastike, ki se lahko hitro poĹĄkoduje, popravilo te pa je dokaj drago. PovpreÄ?no se pokaĹžejo teĹžave po treh letih delovanja. Peti in ĹĄesti razred teh Ä?istilnikov imata z rotacijsko ĹĄobo poveÄ?ano moÄ?, najpomembnejĹĄe pa je, da imata aluminijasto Ä?rpalko. NajviĹĄji, sedmi razred Ä?istilnika, pa ima medeninasto Ä?rpalko. Za

pranje cistern, kmetijskih strojev, veÄ?jih delovnih povrĹĄin itd. so primerni le polprofesionalne oz. kar profesionalne naprave. Polprofesionalni visokotlaÄ?ni Ä?istilec lahko deluje nepretrgoma 40 minut, Ä?istilec 7. razreda pa uro in pol. To pa zadoĹĄÄ?a tudi za pranje traktorjev, trosilcev oz. druge kmetijske mehanizacije. NajboljĹĄe, popolnoma profesionalne naprave pa lahko delujejo nepretrgoma tudi veÄ? ur. Kärcher ima vse svoje naprave v hobi in profesionalnemu programu. “VisokotlaÄ?ne pralne naprave delimo glede na delo s hladno vodo (oznaka je HD) ali s toplo vodo (HDS). MoÄ?nejĹĄe in hkrati polovico cenejĹĄe so naprave, ki delujejo na hladno vodo. Imajo pa moĹžnost preklopa na toplo vodo iz sistema (hiĹĄni toplovod ‌) do 65 st. Celzija. ÄŒistilniki na toplo vodo delujejo na gorivo (kurilno olje ali nafto) in segrejejo vodo do 80 st. Celzija, pod prilagojenimi pogoji pa tudi do 150 st. Celzija. S Ä?istilniki te vrste Ä?istimo od avtomobilov, do dvoriĹĄÄ?, ĹĄkarp ‌â€? pojasni JanoĹĄ Kolenc, predstavnik podjetja KuĹĄljan iz Ĺ entjerneja, ki je bilo prvi uvoznik Ä?istilnih naprav Kärcher v Sloveniji. ÄŒistilci s toplo vodo oz. paro so pomembni predvsem za Ä?iĹĄÄ?enje povrĹĄin, kjer je potrebna dezinfekcija, to pa so tudi bazeni, doloÄ?eni industrijski obrati oz. delavnice z zahtevnejLBSDIFS LVTMKBO!TJPM OFU ĹĄo proizvodnjo itd. XXX LBSDIFS LVTMKBO TJ Glede na zahteve, ki za Ä?iĹĄÄ?enje hlevov 5FMFGPO prepovedujejo vnos 'BY kemikalij, je temeljito Ä?iĹĄÄ?enje mogoÄ?e le s paro.

100#-"ÀƎ&/* 4&37*4 */ 130%"+" /B HNBKOP ÀFOUKFSOFK (TN 7*40,05-"ė/* ė*45*-&$

10.&5"Ä— $7 1"3/* 4&4"-&$

,6Ă€-+"/ E P P äF WFĹ˜ LPU MFU

,­3$)&3 ĆŽ*45*-/* 4*45&.*

JanuĹĄ Kolenc

Iz ekoloĹĄkega vidika se za manjĹĄe parne Ä?istilne naprave odloÄ?a tudi vse veÄ? gospodinj. Uporabljajo jih za Ä?iĹĄÄ?enje steklenih povrĹĄin, ploĹĄÄ?ic, tal in drugih plastiÄ?nih povrĹĄin.â€? S takim Ä?istilcem porabimo manj vode kot pri klasiÄ?nem Ä?iĹĄÄ?enju in doseĹžemo mnogo boljĹĄe rezultate. Upravljanje je lahko, saj so krtaÄ?e gibljive. Kärcher izdeluje tudi sesalce v veÄ? izvedbah, s Ä?imer zaokroĹžuje ponudbo Ä?istilnih naprav. Glede na to, da je pred nami zima, se postavlja vpraĹĄanje, kako ravnati z napravami, da ne bi priĹĄlo do poĹĄkodb zaradi mraza. “Poskrbeti je treba, da napravo hranimo v prostoru, kjer temperatura ne pade pod 5°C; Ä?e nimamo te moĹžnosti, poskrbimo, da Ä?istilnik napolnimo s sredstvom proti zmrzovanju oz. da iz naprave izÄ?rpamo vodo. Sicer pa je dobro, da pozimi sproti speremo z avtomobila sol, zato naj bo Ä?istilnik vedno pri roki,â€? doda JanoĹĄ Kolenc.


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

27

Naložba in zavarovanje hkrati Zavarovalnica Triglav je na tržišče že zgodaj ponudila naložbena zavarovanja, ki pa jih ves čas dopolnjuje in prilagaja trenutnim razmeram na trgu ter finančnim zmožnostim posameznika, tako da lahko v njihovi pestri paleti ponudbe prav vsak, od najmlajših do upokojencev, najde naložbeno zavarovanje po svoji meri. “Prednost tovrstnega zavarovanja je, da lahko že z zelo majhnimi mesečnimi vložki vsak pride na trg kapitala, hkrati pa so naši produkti naložba in zavarovanje hkrati - tovrstnim naložbam je možno namreč poleg življenjskega priključiti tudi nezgodna zavarovanja, s čimer zagotovimo želeno varnost sebi in svojim najbližjim,” pojasnjuje Brigita Turk, vodja prodaje pri novomeški območni enoti Zavarovalnice Triglav in dodaja, da je sedaj, ko so cene delnic nizke, pravi čas za vlaganje v sklade. Klasičnemu naložbenemu zavarovanju so pri Triglavu dodali investicijsko zavarovanje FLEKS, ki ima obetavne naložbe in poskrbi za življenjsko varnost, hkrati pa ima velike možnosti spreminjanja, tako dobe trajanja zavarovanja kot višine mesečne premije, omogoča fleksibilna izplačila…” To zavarovanje smo nadgradili z investicijskim zavarovanjem FLEKS za odrasle, ki omogoča tudi nizke mesečne premije, prednost tega zavarovanja je, da ne vključuje zdravstvenega vprašalnika, kljub temu pa je tako tudi starejšim, ki imajo več zdravstvenih težav, omogočeno trdno zavarovanje. Brez zdravstvenega vprašalnika lahko sklenete tudi ABC življenjsko zavarovanje, ki ima prav tako nizke mesečne premije z odprto zavarovalno dobo, njegova posebnost pa je višja zavarovalna vsota za primer smrti v prometni nesreči,” pojasnjuje Turkova, ki je predstavila novost v ponudbi Zavarovalnice Triglav – investicijsko zavarovanje FLEKS za mlade, ki ga lahko sklenemo takoj po rojstvu otroka, traja pa lahko vse življenje. Med trajanjem zavarovanja se lahko celo zamenja zavarovana oseba, je pa zelo prilagodljivo tako glede vplačil kot izplačil. “Pri vseh teh naložbah ponujamo široko paleto investicijskih skladov, naša prednost pa je tudi ta, da je letos Triglav DZU ustanovila krovni sklad, ki pod svojim okriljem združuje 10 skladov, kar prinaša vlagateljem določene ugodnosti:

Brigita Turk

poljubno lahko prehajajo med skladi, s čimer si zmanjšujejo stroške in pridobivajo davčne ugodnosti, je pa vrednost skladov zelo transparentna in jo je mogoče dnevno spremljati tudi po spletu,” je dodala Brigita Turk. Resda pri naložbenem zavarovanju stranka prevzame naložbeno tveganje, vendar pa po preteku zavarovanja dobi izplačano stanje na naložbenem računu, hkrati pa je ves čas tudi zavarovana – zavarovalna vsota za primer smrti je namreč zajamčena. Gazvoda T. Jakše Gazv oda


MODA


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

29

“Kakšna bo končna cena, je odvisno od želja strank.” “Podatkov in različnih možnosti pri polaganju parketa in suhi montaži je toliko, da bi o tem lahko govorila dva dni,” pravi Helena Štravs. Materiali in kombinacije so različni, odvisni od želja strank. Klasični in lamelni parket danes nista več v ospredju, skoraj povsem so izginili topli podi, itisoni in podobne talne obloge. Zadnji hit je gotovi parket, ki je na videz povsem podoben klasičnemu, a je pri polaganju precej manj prahu in neprijetnega vonja, brušenje in lakiranje namreč povsem odpadeta, razlaga Štravsova. Od kupca je odvisno le, ali želi, da ga še premažejo ali ne, tovarniško je namreč že povsem obdelan. “Je pa, podobno kot to velja za klasičnega, obnovljiv, a hkrati bolj odporen na vlago in vročino, ima boljše razteznostne lastnosti, zato ga strankam tudi priporočamo,” pojasnjuje. Njegova prednost je še ta, da je primeren za talno gretje. Tehnike polaganja so različne, odvisno od parketa. V poštev prideta lepljenje ali plavajoče polaganje. Obojega se mnogi doma lotijo tudi sami. “V večini primerov to ni narejeno dobro, vsaj tako vidim na terenu,” razloži Štravsova. Samostojno se je najlažje lotiti polaganja laminata, parket ni tako primeren za to, saj ga je treba zlepiti s pravim lepilom in tudi pravilno očistiti, sicer se na njem poznajo madeži. Cena je precej odvisna od želja kupcev, najbolj ugoden je laminat, sledijo mu lamelni, industrijski in klasični parket, gotovi pa je najdražji. Koliko bo kdo moral seči v žep, je odvisno tudi od želja. Ovir tu ni, barve in kombinacije so številne, od evropskega lesa, med katerimi so cenejši hrast, bukev in javor, dražja pa češnja in oreh, do eksotike, kot so tik, limona, bambus, ki ceno še nekoliko zasolijo. Prav tako ni nujno, da je parket lakiran, lahko je oljan ali voskan, čeprav se slednje na Dolenjskem še ni prijelo. Na voljo je tudi krtačen, beljen ali dimljen, odtenkov je toliko, kot si jih človek lahko zamisli. “Pri mladih družinah je popularen predvsem bambus, tako v naravni kot v drugih barvah, ker je cenovno dovolj

Helena Štravs

ugoden in trendovski, prav tako beli ali dimljeni hrast,” iz izkušenj pove Štravsova. Več dela kot v parketarstvu imajo zadnje čase v suhi montaži, kjer različnim možnostim prav tako ni videti konca. Mavčne obloge se prilegajo različnim konstrukcijam, poleg običajnih oblog so tu še vodoodporne, ognjevarne, ukrivljene itd. Enako velja tudi za zunanje, le da so te iz drugačnega materiala. Predvsem wedi plošče se uporabljajo tudi za zahtevnejše notranje prostore, npr. kopalnice ali savne, saj jim vlaga ne pride do živega. Mavčne plošče varioterm pa zadostijo željam tistih, ki si želijo gretje na stenah, stropu ali v tleh, saj se jih enostavno priključi na centralno kurjavo, poleti pa nadomestijo klimatske naprave. Med mavčnimi ploščami so precej znane armstrong in AMF plošče, najdemo jih predvsem v večjih prostorih, ambulantah, pisarnah ali halah. Poleg klasičnih ravnih


30 30

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

ploĹĄÄ? na stropu v zadnjem Ä?asu v ospredje prihajajo konveksno in konkavno ukrivljene, montirane le na nosilce in kot take v prostoru ustvarjajo Ä?udovit ambient, dodaja Ĺ travsova. Njihova prednost je ta, da jih ni treba beliti, Ä?e se poĹĄkodujejo, je treba zamenjati le uniÄ?eni del, moĹžna pa je tudi izvedba suhomontaĹžnih tlakov. Tovrstni materiali so sicer cenovno manj ugodni kot klasiÄ?ni cementni tlak ali omet, a so dobrodoĹĄli predvsem pri obnovah hiĹĄ, v kateri ljudje Ĺže Ĺživijo. Celoten postopek, od izdelave suhomontaĹžnega tlaka, sten in stropov iz mavca, pleskanja in polaganja gotovega parketa je namreÄ? zakljuÄ?en precej hitreje, obnavljati je moĹžno vsak prostor posebej, ni kamenÄ?kov in betona, torej poslediÄ?no manj umazanije in nenehnega iskanja razliÄ?nih mojstrov, zakljuÄ?i Ĺ travsova.

uhnyhq|qltvĂŞÂ }lz{viv

ruqp%uhĂŞ|zwl upjhꊪžkul}uhĂŞsv l}hsuhĂŞkpl{h [B OBSPĹ˜OJLF %PMFOKTLFHB MJTUB 6HPEFO OBLVQ [B TBNP FWSPW ;BLBK [ EOFWOP MPĹ˜FWBMOP EJFUP TIVKĂ?BUF ;BLBK QP MPĹ˜FWBMOJI PCSPLJI OJTUF VUSVKFOJ BNQBL QPMOJ FOFSHJKF ;BLBK QSFISBOKFWBOKF QP EOFWOJ MPĹ˜FWBMOJ EJFUJ QSJOBĂ?B [ESBWKF 0EHPWPSF OB [BTUBWMKFOB WQSBĂ?BOKB QSFKNFUF OB JI TUSBOFI LOKJäOF VTQFĂ?OJDF oEOFWOB MPĹ˜FWBMOB EJFUB 1SJSPĹ˜OJL [B IVKĂ?BOKF MBILP QSFW[BNFUF JO QMBĹ˜BUF OB TFEFäV %PMFOKTLFHB MJTUB OB (FSNPWJ VMJDJ W /PWFN NFTUV WTFN PTUBMJN QB KP CPNP QPTMBMJ QP QPĂ?UJ TUSPĂ?LJ QPĂ?UOJOF OJTP WĂ?UFUJ W DFOP LOKJHF $FOB LOKJHF KF [B OBSPĹ˜OJLF FWSPW QP UFK DFOJ QB MBILP LOKJHP LVQJUF UVEJ UJTUJ LJ TF CPTUF OBSPĹ˜JMJ OB %PMFOKTLJ MJTU [B OFOBSPĹ˜OJLF QB KF QPTBNF[FO QSJSPĹ˜OJL OB WPMKP QP FWSB

/BSPĹ˜BN

ĂŞr‘Â?ÂŒWÂ‘Â’ĂŞÂ˜Â–Â“ÂˆO‘Œ†’ꊪžÂ‡Â‘ÂˆÂ™Â‘Â„ĂŞÂ?Â’:ˆ™„Â?Â‘Â„ĂŞÂ‡ÂŒÂˆÂ—Â„ĂŞĂ€ĂŞw•Œ•’:Â‘ÂŒÂŽĂŞÂ?Â„ĂŞÂ‹Â˜Â?O„‘Â?ˆ *NF JO QSJJNFL /BTMPW 1PĂ?UB

5FMFGPO

TFN OBSPĹ˜OJL %PMFOKTLFHB MJTUB WQJĂ?JUF UPĹ˜FO OBTMPW OBSPĹ˜OJLB

OBSPĹ˜BN TF OB %PMFOKTLJ MJTU OBSPĹ˜OJL CPN OBKNBOK NFTFDFW

OJTFN OBSPĹ˜OJL %PMFOKTLFHB MJTUB DFOB [B LOKJHP KF FWSB 1PEQJT *[QPMOKFOP OBSPĹ˜JMOJDP QPĂ?MKJUF OB OBTMPW

%PMFOKTLJ MJTU /BHSBKVKFNP [WFTUPCP (FSNPWB VMJDB /PWP NFTUP /BSPĹ˜JMP MBILP QPĂ?MKFUF UVEJ QP FMFLUSPOTLJ QPĂ?UJ OB OBTMPW UBKOJTUWP!EPMFOKTLJMJTU TJ BMJ HB PEEBUF QP UFMFGPOV JO


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

31

MARJAN VIDMAR IZ TUŠEVEGA DOLA

(FOTO: M. B.-J.)

Ključavničar, ki rad obdeluje les M

arjan Vidmar iz Tuševega Dola pri Črnomlju preživi v svoji delavnici po 12 ur na dan, če ga seveda lepo vreme ne zvabi v vinograd v Naklem, kjer je prav tako rad kot v delavnici. In tako mu dnevi minevajo zadnjih dobrih 25 let, odkar je v pokoju ta 77-letni Belokranjec bistrega uma in novih idej. Marjan po drugi svetovni vojni gotovo ni imel kaj prida izbire, ko se je odločal za nadaljnjo poklicno pot. Oče je imel namreč na bližnjem Rožič Vrhu ključavničarsko delavnico in tja se je šel leta 1946 učit tudi Marjan. Dopoldne je delal v delavnici, vsak drugo popoldne pa je obiskoval obrtno kovinarsko šolo v Črnomlju. A po enem letu je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter delal kot kurjač na železnici. Po šolanju se je vrnil v rodno Belo krajino ter se najprej zaposlil v Belsadu kot kurjač, potem je na Cestnem podjetju vozil valjar, leta 1966 pa si je našel delo v črnomaljski kasarni, kjer je tudi dočakal pokoj. V vojašnici se je sicer zaposlil kot kurjač, a pravi, da je na koncu delal vse, še najmanj pa je kuril. Spoznali so namreč, da se zna Vidmar lotiti prav vsakega dela, zato so ga s pridom uporabili kot “deklico za vse”. Ko se je Marjan upokojil, pa je njegov smisel za inovativnost dobil pravi polet. “To

Marjan Vidmar preživi v svoji delavnici večino časa, zanimivo pa bi bilo, če bi kdaj svoje številne izdelke, ki so nastali v njej, predstavil tudi na razstavi.

sta moj hobi in terapija,” pravi, ko s ponosom pokaže številne stroje za obdelavo kovin in lesa, ki jih je naredil sam in jih s pridom uporablja. A kljub temu da ima precej strojev, veliko naredi ročno. In vsak njegov izdelek je po svoje unikat. Zanimivo je, da četudi je po poklicu ključavničar, zelo rad oblikuje les. Toda noben njegov izdelek

NENAVADNI GOST V TRGATVI

Člani Turističnega društva Lovrenc Raka so v trgatvi pri članu Zdravku Žibertu v vinskih goricah Križe pri Studencu naleteli na nenavadnega obiskovalca, ki se ni dal niti malo motiti. “Navadni zelenec je na grozdu takole poziral in užival na toplem soncu. Tako sta nastala tudi ta čudovita fotografija, ki jo je v soboto, 3. oktobra, posnela naša članica Nuša Pirc prav za objavo v Dolenjskem listu,” je zapisala Adelita Cimerman.

ni kopija že videnega. V vsakega vgradi svojo inovacijo ali celo izum, pa naj gre za pasti za polhe, strojček za rezanje rezancev ali kak drug pripomoček, ki ga uporabljajo gospodinje. Vidmar izdeluje in popravlja tudi velike ključavnice za vinske kleti, kašče. “Opažam, da ljudje vse bolj cenijo starine. K meni prinesejo v popravilo tudi 100 in več let stare ključavnice in marsikdaj za popravilo ene same porabim tudi po nekaj dni. Vesel sem, da se ohranja dediščina. Res pa je, da se nihče več noče ukvarjati s tem. Če že zna še kdo popraviti staro ključavnico, se tega dela ne loti, ker to terja veliko časa, vztrajnosti in natančnosti. Zaslužka od tega dela pa ni. In če bi bilo tako enostavno, bi ključavnice lahko popravljal in izdeloval vsak,” ve iz izkušenj Vidmar. Marjanu, ki ga domačini očitno dobro poznajo kot vestnega in natančnega mojstra, prinesejo v popravilo marsikaj. In če se sprva zdi, da bo njihove želje nemogoče uresničiti, se Vidmar vedno dokoplje do rešitve. Kajti vzame si čas za razmislek, dokler ne najde rešitve. In vedno jo najde. Sedaj, ko dela v vinogradu ni več in ko v delavnici s kužkom Kimijem, ki mu vedno dela družbo, preživi vse več časa, že razmišlja, kaj bo počel čez zimo. A gotovo že ima v mislih kakšno zamisel za zanimiv strojček, kajti ko mu to omenim, se le hudomušno nasmehne.

Bezek ek-Jakše M. Bez ek -Jakše


32 32

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Nešplja

Le redki jo še poznajo P

o sadovnjakih je v zadnjih oktobrskih dneh pa tudi še v novembru mogoče opaziti sadež z rjavo lupino, ki je zrel videti tak, kot bi bil že gnil. Gre za nešpljo. Značilnost plodov, ki lahko v premeru merijo od tri do pet centimetrov, je velika muha, ostanek cvetišča. Listopadno drevo ali grm je sorodnik hrušk in jabolk. Drevo sicer cveti od maja do junija in ima cvetove, podobne velikim jabolčnim cvetovom ali cvetovom kutine. Plodovi nešplje zreli še niso užitni, ker imajo preveč taninov. Ti se razgradijo šele po jutranjih zmrzalih, ki povzročijo tvorbo sladkorja in mehčanje mesa. Plodno meso spremeni barvo iz bele v rjavkasto in postane kašasto. Tako omedeni plodovi imajo poseben, eksotičen okus. Nešplje lahko naberemo tudi trde in jih pustimo na prostem, da se zmedijo. Plodove uživamo sveže ali pa iz njih naredimo marmelado, čežano ali sok. Včasih so z njimi pripravljali tudi sadno vino in žganje. Zlata leta nešplje so bila v antiki in kasneje v srednjem veku. Takrat jabolka še niso bila tako močno razširjena kot danes. Nešplja izvira z območja Perzije in so jo v Evropo prinesli grški trgovci.

Nešplje so Rimljani sadili v bližini svojih garnizonov in jih uporabljali za prehrano. Kako so jo čislali v srednjem veku, pove podatek, da je bila uvrščena med sadna drevesa, ki jih je Karel Veliki v svoji okrožnici Capitulare de vilis velel gojiti v svojih deželah. Besedilo:

No ak,, fotografije: V V.. KKukman I. N o v ak ukman


AVTO TIMES PREDSTAVLJA

priloga dolenjskega lista

33

Test: Ford fiesta 1.6 TDCi Trend

Zabava za vsak dan Ĺ

esti naraĹĄÄ?aj enega najbolj priljubljenih majhnih vozil v Evropi je hkrati tudi najbolj atraktiven primerek v razredu. Pa ne le zaradi imena. Fiesta deli platformo z mazdo 2, ki je s filozofijo downsizinga pred dvema letoma temeljito redizajnirala standarde v B segmentu, zato boljĹĄih referenc fiesta ni mogla prejeti. Tudi sama je precej laĹžja od prejĹĄnjega modela, a se vseeno lahko pohvali z bogatejĹĄo opremo, Ä?istejĹĄimi motorji in boljĹĄimi voznimi lastnostmi. Pri novi fiesti izboljĹĄav ni potrebno iskati pod ploÄ?evino, saj so vidne Ĺže na prvi pogled, za kar lahko Fordovim oblikovalcem Ä?estitamo. KarizmatiÄ?ne linije, ki krasijo mondea in S-maxa, tipiÄ?na predstavnika novega „kinetiÄ?nega dizajna“, so veÄ? kot uspeĹĄno prenesene tudi na vsega 395 centimetrov dolgo fiesto. Njeno silhueto krasijo ĹĄtevilni pregibi, zaradi katerih, tudi ko avto stoji, imate obÄ?utek, da kar kipi od dinamiÄ?nosti. Da ni razigrana samo zunanjost, se prepriÄ?ate takoj, ko odprete vrata, saj so tudi videzu kokpita namenili veliko pozornosti. Dvobarvna notranjost in dinamiÄ?ne linije z valovito obliko ploĹĄÄ?e merilnikov puĹĄÄ?ajo prepriÄ?ljiv vtis. Ĺ e posebej je zanimiva sredinska konzola, ki s svojim videzom spominja na velik mobilni telefon. Ni slabo in Ä?eprav na prvi pogled deluje zelo zapleteno, se uporabnik hitro privadi na vsa stikala. Prostora je na pretek, ergonomija pa na visokem nivoju, kar se od fieste tudi priÄ?akuje. Dostop do sedeĹžev tako spredaj kot zadaj je lahkoten. Vsa vrata se odpirajo ĹĄiroko, tako da pri vstopu tudi moÄ?nejĹĄe osebe ne bodo imele teĹžav, pa tudi tiste viĹĄje ne. Zadnja klop je precej ravna, zato se bodo po mestu zadaj lahko peljali tudi trije, za daljĹĄo pot pa bosta dva zadaj Ä?isto dovolj. Glede na dejstvo, da v avtu ni rezervne pnevmatike (ima pa set za hitro popravilo preluknjane gume), se prtljaĹžnik lahko pohvali s povsem solidnimi dimenzijami in prostornostjo, saj nudi 295 litrov prostora, ob preklopu klopi pa kar 979 litrov. Res ima nekoliko poviĹĄan nakladalni rob in malo manjĹĄo odprtino, a to

Pri novi fiesti izboljĹĄav ni potrebno iskati pod ploÄ?evino, saj so vidne Ĺže na prvi pogled.

je davek na sodoben in lep dizajn. Ĺ e ena malenkost krasi tako notranjost kot zunanjost, to sta majhni trikotni stekli izza zadnjih vrat, ki izboljĹĄujeta preglednost pri vzvratni voĹžnji. In morda ĹĄe ena malenkost: Ford je pri novi fiesti konÄ?no opustil svojo posebnost – odpiranje pokrova motorja s pomikom modrega loga v maski in odpiranje pokrova s pomoÄ?jo kljuÄ?a. To sedaj opravite na bolj praktiÄ?en naÄ?in - z vzvodom v potniĹĄki kabini. Testno fiesto je poganjal 1,6 litrski turbodizel. V tem razredu vozil je miren in varÄ?en motor zelo dobrodoĹĄel, a me je zelo zanimalo, ali lahko dizelski agregat bolj mirne narave nudi tudi zabavo v voĹžnji, ki jo obeta videz? Odgovor je pritrdilen. Izkazalo se je, da je motor s 66 kW/90 KM in 204 Nm navora temu povsem dorasel, saj lahko vzdrĹžuje visok ritem voĹžnje. VĹĄeÄ? sta mi bila tudi viĹĄji poloĹžaj roÄ?ice petstopenjskega menjalnika na sredinski konzoli in njena natanÄ?nost. Tudi prenosna razmerja so odliÄ?no usklajena z dizelskim motorjem. S prestavljanjem je moÄ? 100 km/h doseÄ?i v 11 sekundah, nato pa se suvereno spustiti v boj z zavoji, ki jih fiesta premaguje brez teĹžav. ElektriÄ?ni servo volan je dovolj lahkoten za obraÄ?anje koles na mestu in ne prelahek ter dovolj odziven pri viĹĄjih hitrostih, ĹĄe posebej pri zaporednem menjavanju smeri. Volan potrebuje od ene do druge toÄ?ke vsega 2 obrata in 3/4, obraÄ?alni krog fieste pa meri 10 metrov. Na koncu dneva boste ĹĄe posebej zadovoljni. NasmeĹĄek na obraz vam bo izvabil podatek o povpreÄ?ni porabi, ki se redkokdaj dvigne nad 6 litrov. Ĺ esta generacija, 32 let obstoja in veÄ? kot 12 milijonov prodanih fiest so dovolj dobri obeti, da bo tudi nova fiesta nadaljevala uspeĹĄno zgodbo globalnega zelo atraktivnega avtomobila. Mislim, da jih ni veliko, ki bi se ga branili.

Borut Ĺ tajnaher Bor ut Ĺ t ajnaher

TehniÄ?ni podatki: Motor: turbodizel, 4-valjni, vbrizg: common-rail; prostornina: 1560 ccm; najviĹĄja moÄ?: 66 kw/90 KM; najveÄ?ji navor: 204 Nm pri 1750 vrt/min; dolĹžina: 3950 mm; ĹĄirina: 1769 mm; viĹĄina: 1480 mm; medosna razdalja: 2490 mm; menjalnik: 5roÄ?ni; prtljaĹžnik: 295 l; najviĹĄja hitrost: 180 km/h: pospeĹĄek od 0 – 100 km/h: 11 s; povpreÄ?na poraba na 100 km: 5,9 l

1DÂŤ ÂŤVHPÂŤQDURÄ„HQ ÂŤNHUÂŤ SLäHÂŤRÂŤOMXGHK ÂŤNLÂŤMLKÂŤSR]QDPÂŤLQÂŤ]ÂŤQMLPLÂŤĂŚLYLP


34 34

NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

Dominik Černelič, oblikovalec

Moja pot gre svojo pot D

Že kot otrok je skozi igro postavljal cela podjetja in te svoje igre in sanje ustvarja še naprej. “Razvoj blagovnih znamk in razvoj novih produktov je, na kratko povedano, moja dejavnost in moja strast. Imam podjetje, imenovano Lepota oblike, ker iščem lepoto, jo oblikujem in jo obožujem.” Je pa tudi solastnik oblikovalskega studia Provoco, ki sta ga ustanovila s prijateljem in industrijskim oblikovalcem Andrejem Štanto. Ime izhaja iz besede provokacija, ki je rdeča nit njunih idej; izraža drznost in pokaže, da si upaš narediti nekaj več, nekaj, kar seže čez rob običajnega. “Med drugim smo razvili blagovno znamko oblačil, imenovano 69, ki izžareva čutnost. Prva kolekcija je že naprodaj v Sloveniji, nova bo nared 2010 in jo bodo prodajali tudi po svetu, saj tudi nastaja zunaj naših meja.” Že kot dijak brežiške gimnazije je z oblikovanjem spletnih strani kaj zaslužil. Ker se je ta posel obnesel, se je poslovno organiziral v dveh smereh. DominoCorporate pokriva razvoj blagovnih znamk in zunanje oz. celostne podobe podjetij. Na Dolenjskem je oblikoval celostno podobo tudi za Optiko Glasmaher in novomeški fitnes klub Pretorian. Druga smer pa je DominoArtist, ki pokriva področje umetnosti in estrade.

Med drugim je oblikoval spletne strani tudi za Nuško Draščak, za fotografa Toma Brejca, za glasbenika Mateja Filipčiča, Rudolfa Gasa, Sanjo Grohar ... V sklopu studia Provoco pa je Dominik s kolegom razvil tudi dva ekstravagantna izdelka. Prvi je jahta, za katero se obeta investitor v ZDA, prihaja pa iz glasbene industrije. Zato bosta fanta v kratkem odpotovala v New York. Njun drugi izdelek pa je športni avtomobil, narejen namensko za predstavitev v Dubaju, kjer naj bi ga “vzeli za svojega”, sicer pa je namenjen svetovnemu tržišču. S svojo elegantno in hkrati divjo obliko pripoveduje zgodbo o puščavskem vetru … Tudi Dominikova pripovedovanja se zdijo neverjetna in neulovljiva kot veter. Tega se dobro zaveda, toda poudarja, da razmišlja in deluje globalno. Njegove vizije sežejo daleč in povsem prepričan je, da bodo njegove ideje uspele. “Sem uživač – uživam v ustvarjanju, v kvaliteti in v lepoti. Zadovoljne sem, ker že sedaj, vsak trenutek, živim svoje sanje. Sem otrok, ki si ne dovoli odrasti. Hkrati pa sem bojevnik za svojo svobodo in za to, da ostanem sebi zvest. Zgodi se, da me določeni pritiski oz. določena dejanja razžalostijo, toda nikoli me ne morejo stre-

FOTO: L. KRANJC

ominik Černelič je mlad ustvarjalec, doma iz Brežic. Tja se vrača vsak konec tedna, če je le v Sloveniji. Prihaja k svojim domačim in k skupini mladih “Akrobatik Breakers”, ki jih vodi že vrsto let. Toda njegove nevidne niti sežejo še marsikam, o čemer pričajo mnogi projekti in mnogi uspehi. Med drugim je oblikoval blagovno znamko za kolekcijo nakita v Hongkongu, kar pa ni njegov edini izdelek zunaj meja Slovenije.

ti. Popolnoma verjamem v moje ideje, ne glede na vse drugo.” Za uresničitev svojih idej in sanj je pripravljen veliko delati. Da je vztrajen in delaven, potrjuje tudi podatek, da je bil najprej kot učenec in kasneje kot dijak državni prvak v gimnastiki. Rad pleše in ples je zanj ventil. Ta ples uči tudi skupino mladih Brežičanov – da jih bo ples sprostil, razveselil, sprožil ustvarjalnost in zadržal otroštvo. “Tudi sam se učim od njih – zadnjič je trening vodil eden od otrok, kar pa ni bilo prvič. Vsak ima kaj pokazati …” Dominik je tudi navdušen golfist: “Najprej nisem videl veselja v tem športu, ko pa sem ga prvič poizkusil, me je prevzel. To je lepa, plemenita igra, ki zahteva urejenost in uglajenost; pa še sredi narave poteka …” Ob številnih uspehih in podjetnosti, ki jo premore, pa pravi, da je denar pomemben zato, ker mu omogoča svobodo, in zato, da lahko uživa v kvaliteti. Hkrati pa doda, da je denar le posledica tega, kar počne. “Vedno sem užival v svojem delu, in to je univerzalen recept za uspeh, ne glede na to, kaj počneš. Čista otroška sreča, da delaš, kar že delaš. Če je ustvarjanje vrednota in sreča, lahko ustvarjaš na različnih področjih, pa boš povsod uspešen.” Na vprašanje, kakšne cilje ima, najprej pravi, da gre njegova pot svojo pot, potem pa to še pojasni: “Cilji so le točke, obstajajo pa tudi večji, končni cilji, in proti tem grem. Ne obremenjujem se z obstoječimi vzorci in ustaljenimi družbenimi običaji ter normami, ampak se prepuščam ustvarjanju, to me vodi. Čutim, da je prav, kar počnem, zato si upam ven iz običajnega. Moja pot je pot drznosti in ustvarjalnosti, taka pot pa ima svoj namen, in sicer dokazati, da se da narediti več in priti preko vseh ovir: iz neugodnega življenjskega starta do odličnih rezultatov, od običajnih rešitev do neslutene kakovosti ...” Pri svojih 25 letih pravi, da je zaljubljen v življenje, v ustvarjanje in v svoje dekle. Besedilo in fotografija:

Lidija Ježž Lidi ja Je


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

35

Pri Ani Kosten

Za svoje najbližje se rada potrudi Č

eprav je bila od nekdaj zelo aktivna in je takšna tudi še danes, ko je na čelu najštevilčnejšega društva v Kočevju, si je Ana Kosten vedno rada vzela čas tudi za kuhanje. “Nisem najboljša, a tudi ne najslabša kuharica,” mi je zaupala. A ker sem poskusila, kar je pripravila za nas, lahko rečem, da je predsednica Društva upokojencev Kočevje preveč skromna. Prav nič pa ni Ana skromna, ko gre za njene vnuke. “Ne pretiravam, ko rečem, da sem srečna babica,” pravi. Ponosna je in rada ima vse štiri vnuke, še v posebno veselje pa sta ji oba najmlajša. Dva vnuka sta namreč že odrasla, starejši od najmlajših dveh pa ima komaj dve leti, mlajši pa šele 10 mesecev. “Ko sta oba sinova še odraščala, smo si ob sobotah vzeli čas za družino. Takrat sem pogosto kaj spekla. Zelo rada sta imela domač kruh pa jabolčni zavitek in buhteljne, ko sta bila že malo večja, pa pice,” pravi. Sedaj, ko je že tri leta, odkar je po moževi dolgi bolezni ostala sama, sinova pa imata svoji družini, gleda, da je dosti zelenjave in je temu podredila svojo prehrano, ob praznikih in posebnih dnevih, ko se pri njej zberejo vsi njeni najdražji, pa se rada potrudi, da jim pripravi kaj posebno dobrega in okusnega.

Go v e j i z aav v i t i z rre ezki ov Njena specialiteta je, kot pravi, madžarska pita, ki pa je dokaj zahtevna sladica in jo zato pripravi le ob posebnih priložnostih. Zelo dobri so, po zagotovilih njenih najbližjih, tudi njeni goveji zaviti zrezki, za katere

se je zato tudi odločila, da nam zaupa svoj recept. Te postreže kot glavno jed skupaj s kruhovimi cmoki in sezonsko solato, kot je to v tem trenutku denimo radič, kateremu pa je za naš obrok dodala še malo fižola in koruze. Za okusno kosilo za pet oseb je potrebno: 60 dag mlade govedine od stegna, 10 rezin pisane prekajene slanine, 10 rezin sira, sol, velika čebula, česen, žlica gorčice, 2 žlički začimb za mleto meso, pol žličke začimbe čili z mesom ter malo moke in paradižnikove mezge. Ana je meso narezala na bolj tanke zrezke, jih potolkla in malo posolila. “Ne preveč, ker je tudi panceta slana,” je opozorila. Na zrezke je položila slanino in nanjo sir, po okusu pa se lahko doda tudi, kot je povedala, rezino kisle kumarice. Meso je nato zvila in zavitke zašpilila z zobotrebcem, nakar jih je opekla na predhodno zdušeni čebuli. Ko je dobilo meso značilno spremenjeno sivo barvo, je dodala vse omenjene sestavine in toliko vode, da so bili zavitki pokriti. Na koncu je še malo solila. Tako pripravljeno jed je kuhala 35 - 40 minut, da se je meso zmehčalo in se je naredila okusna omaka.

Preden jih postreže, Ana zavite zrezke z obeh strani malo odreže, da so na krožniku lepše videti.

I z S kko opic v K o čče e vj e Ko Ana danes živi na Bregu pri Kočevju, kjer sta si, ko sta bila sinova še majhna, z možem zgradila hišo, na Kočevsko pa je prišla iz Novega mesta, kjer se je, sicer doma iz Skopic, kraja blizu Cerkelj ob Krki, zaposlila v podjetju SGP Pionir, ko je bila stara komaj 15 let in pol. V Pionirju, kjer je delala dve leti in pol, je tudi spoznala moža, poročila pa sta se v Kočevju, kjer sta oba dobila boljši službi in stanovanje. “Danes je način življenja takšen, da se kar naprej nekam hiti. Mladi se sploh ne znajo več ustavit in uživat,” pravi. Tudi sama je imela, ko je bila mlada, veliko obveznosti, saj je ob dveh otrocih, gradnji hiše in službi, sprva na občini, od leta 1969 naprej pa nato leta na Avto Kočevju, ob delu tudi končala najprej srednjo, potem pa še višjo upravno šolo. Kljub temu pa je našla čas tudi za zabavo, za družino in ob večerih tudi za ročna dela. Da je bila vsemu temu kos, je verjetno vsaj nekaj, če že ne pomembno, prispevalo dejstvo, da je imela svoje delo zelo rada, čeprav biti kadrovnik in kasneje vodja splošnega sektorja v podjetju, ki se je ukvarjalo z avtoprevozništvom, ni bilo lahko, ampak pogosto tudi nehvaležno delo. Težave in tegobe je lažje premagovala, ker je rada delala z ljudmi, to, da so ljudje zadovoljni, pa ji še danes veliko pomeni. Vendar pa, prizna, s pomembno razliko: ko je bila mlajša, si je namreč vse veliko bolj jemala k srcu in se zato tudi bolj obremenjevala, z leti pa se je umirila in se sedaj, pravi, zadovoljno stara. Besedilo in fotografiji:

Ana se je za nas zelo potrudila in pripravila tudi sladico –jabolčno pito.

Mojca Lesko všek-S -Sv Mo jca Lesk o všek -S ve te


36 36

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Reševanje španske šprinterke Neli B

i imeli psa? Morda angleškega ali španskega hrta? Nič lažjega, za okoli 150 evrov, kolikor znašajo stroški zdravniškega pregleda, cepljenja, sterilizacije in prevoza v Slovenijo, lahko posvojite enega od tisočih angleških ali španskih hrtov, ki jih sicer čaka prav žalostna usoda. Dveletna Neli je v Slovenijo prišla pred nekaj tedni. Ima španski potni list, njen novi lastnik Peter Geršič iz Novega mesta pa jo še privaja na novo okolje. “Tu jo kar malo zebe, saj ni vajena naše klime, pa tudi avtomobilov in prometa jo je strah. Prišla je s španskega podeželja, kjer svoje hrte množično uporabljajo za lov na zajce, po koncu lovske sezone pa pse preprosto pobijejo ali oddajo v zavetišča, saj jih naslednje leto že zamenjajo z novimi, mlajšimi in hitrejšimi,” pripoveduje Peter, ki je na problem odsluženih hrtov po naključju naletel pred dobrim mesecem. Kmalu zatem je vzpostavil stik s slovenskim društvom za pomoč hrtom, ki mu je po temeljitem preverjanju nato omogočilo posvojitev.

Te kka ači in lo vc i ov Če bi pse primerjali z atleti, bi bili hrti karibsko-ameriška šprinterska štafeta. Vsem pasmam, mednarodna kinološka federacija jih priznava 13, sicer pa jih je prek 40, je namreč skupna izredna hitrost. A ta njihova čudovita tekaška sposobnost, najhitrejši angleški hrti dosežejo hitrost tudi do 65 km/h, je hkrati tudi njihovo prekletstvo. Hrti, sploh tekmovalni, svoj vrhunec namreč dosežejo že pri dveh letih starosti, potem pa postanejo manj konkurenčni. A

namesto častne upokojitve te športnike, ki so v resnici orodje velikega posla, največkrat čaka smrt. Po podatkih britanskih humanitarnih organizacij naj bi se na Otoku vsako leto skotilo okoli 60 tisoč velikih angleških hrtov (greyhound). Ocenjujejo, da jih 40 tisoč ubijejo že kot mladiče, saj naj ne bi dosegali ustreznih kriterijev za pse tekače. Tekmovalno sezono vsako leto začne okoli 20 tisoč novih hrtov, prav toliko pa jih nato vsako leto tudi zavržejo. Le vsak četrti tekmovalni hrt ima to srečo, da ga uspejo rešiti organizacije za pomoč hrtom, ostali končajo na pasjih deponijah, kjer jih evtanazirajo, ali kot psi za poskuse. Podobno je v Španiji, le da španski hrti (galgo) ne tekmuje na dirkališču, ampak pri lovu na zajce, ki je tradicionalno prirejajo v nekaterih španskih pokrajinah. Galgi so nekoliko nižji od angleških hrtov, zato pa bolj okretni in neverjetno vzdržljivi, lažje pa tudi tekajo po zahtevnejšem terenu. “Za španskega hrta sem se odločil nekaj zaradi njihove večje vsestranskosti, predvsem pa zato, ker so bolj družbi in navajeni na ljudi kot angleški hrti. Sprva sem imel glede posvojitve odraslega psa nekaj pomislekov, a Neli se je izkazala za prijazno in socializirano psičko, s katero nimam nobenih

posebnih težav. No, le ko zagleda kako majhno puhasto živalco, bi se najraje strgale s povodca in se pognala v lov,” se nasmehne Peter, ki priznava, da psa še ne obvlada popolnoma. Neli je zdaj družinski pes. Doma je izpuščena, na sprehodih in tudi v naravi pa bo še nekaj časa le na povodcu, in še to kratkem, saj dolgi za te pasme niso primerni. Ti vrhunski atleti namreč že po nekaj metrih dosežejo tako hitrost, da bi ob nenadnem zategu povodca lahko poškodovali sebe, pa tudi osebo, ki drži povodec. Kljub temu Neli gibanja ne primanjkuje, saj Peter z njo vsako jutro teče. “Kmalu sem opazil, da se hoče po kakih sto metrih pognati v poln dir, nakar sem ugotovil, da je to način, na katerega lovijo v Španiji. Skratka, rabi še malo privajanja na novo okolje, nato pa se bo lahko tudi tu gibala bolj svobodno,” meni Peter. Besedilo in fotografiji:

Boris Blaić

POD ARITE DOLENJC PODARITE DOLENJCAA !

t elef on: 0077 / 39 30 500 elefon:


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

Kill Kenny v polnem zagonu N

ovomeška skupina Kill Kenny, ki je na glasbeni sceni slabo leto, je nastala na ruševinah nekdanje nu-metal skupine Wet Bed. Ko je zasedbo zapustil pevec Ujc, so se preostali trije člani odločili, da bodo ustvarjali naprej. Nekoliko so spremenili zvočno podobo, to pa je bil tudi glavni razlog, da so si nadeli novo ime. Fantje so zelo dolgo izbirali ime. Nikakor niso našli pravega, ki bi ustrezal njihovi glasbi. Na dan, ko so postali Kill Kenny, so se na vajah pogovarjali o tem, kako so se končno zbrali pravi ljudje. Ljudje, ki so sposobni narediti nekaj odštekanega, svežega, pristnejšega, kar pa do tistega trenutka ni bilo možno zaradi stalnih kadrovskih sprememb. Do njih je vedno znova prihajalo zaradi posameznikov, ki niso bili na isti frekvenci kot ostali člani benda. Frontman skupine Jure Košir razloži: “Vsi radi gledamo priljubljeno risanko South Park, v kateri v vsakem delu umre lik Kenny in tako smo iz čiste zafrkancije vsakega bivšega člana poimenovali s Kennyem. In ker Kenny vedno umre oziroma zapusti bend, smo se odločili, da ga ubijemo kar sami.” Košir nadaljuje zgodbo o nastanku benda: “Po razpadu Wet Bedov smo bili vsi precej slabe volje in skoraj obupani. Po nekajdnevnem premisleku sem prišel na idejo, da znova vzamem v roke mikrofon in pričnem pisati avtorske skladbe. Poklical sem fante, jim predstavil svoje zamisli in že po prvih vajah smo vsi vedeli, da bomo ustvarjali naprej. Skupina je začela s polnim zagonom novembra lani, prvič pa smo se predstavili aprila letos v Novem mestu.” Kdo sestavlja skupino Kill Kenny? Uroš Kušljan - Leon je svojo glasbeno pot kot basist začel pri šentjernejski skupini Durhmarsh, po njenem razpadu pa se je pridružil zasedbi Wet Bed. V njej je s svojim prepričljivim igranjem in s konkretnimi idejami dokazal, da je eden najboljših basistov na Dolenjskem. Bobnar Marko Grubar, ki je prav tako kot Leon svojo glasbeno pot pričel pri skupini Durhmarsh, je pravi stroj, pod katerim pokajo vse činele in opne. V zadnjih nekaj letih je sodeloval z mnogimi glasbeniki in si nabral veliko izkušenj. Dejan Slak - Slejk se je skupini pridružil junija letos, ko se je trio odločil, da svojo glasbo začinijo z dodatno kitaro. Za Slejka vsak, ki ga pozna, ve, da je glasbenik in pol, saj skoraj ni inštrumenta, ki ga ne bi znal igrati. Dolgo časa že igra bas v skupini Moveknowledgement, vmes pa je nastopal v številnih novomeških pa tudi po drugih slo-

venskih bendih. Pevec in kitarist Jure Košir je svojo glasbeno pot začel pri skupini TNT. Kasneje sta z bobnarjem Anžetom Dergancem ustanovila skupino Blindfold in jo zaradi nesoglasij kmalu tudi zapustila. Juretova glasbena pot se je za kakšno leto ustavila, nato pa so ga medse poklicali fantje iz skupine Wet Bed. Že dalj časa jih je občudoval, zato je z veseljem sprejel njihovo povabilo. Jure si je že dolgo želel v bendu peti in zdaj je napočil čas, da pokaže svoje vokalne sposobnosti. Člani skupine Kill Kenny imajo v Novem mestu najeto zaklonišče, v katerem vadijo dvakrat ali trikrat tedensko. Fantje bi v prostoru za vaje preživeli še več časa, a jim njihove službe in ostale obveznosti, žal, vzamejo ogromno časa. Po duši so vsi rokenrolerji. Odprti so za skoraj vse vrste glasbe, vendar se najlažje izražajo z udarnim “nažiganjem”, pri katerem poskušajo biti čim bolj direktni. Za takšno direktno izražanje pa je zmes trdega rocka in nu-metala odlična kombinacija. Imajo več vzornikov in vsak član ima tudi še kakšnega svojega. Najbolj jih pritegne glasba skupin Queens Of The Stone Age, Deftones, Rage Aainst The Machine, Eagles Of Death Metal, Alice In Chains in Nirvane, od slovenskih pa najbolj cenijo skupini Dan D in Elvis Jackson. Doslej so že imeli nekaj vidnejših nastopov. Najbolj odmeven pa je bil zagotovo na Schengenfestu v Vinici, kjer so dokazali, da mislijo resno. Pri snemanju demo posnetkov jim je kot producent pomagal Tokac iz skupine Dan D, s katerim se že dogovarjajo za nadaljnje sodelovanje pri snovanju prvenca. V repertoarju skupine Kill Kenny je zaenkrat deset skladb, ki jih je ustvaril Jure Košir, aranžmaji pa so delo celotne skupine. Večina besedil govori o avtorjevih življenjskih izkušnjah, rad pa se dotakne tudi družbene problematike. Zelo neradi predalčkajo svojo

glasbo, ker je v njej precej različnih stilov. Kot pravijo, bi najbolj na grobo njihovo glasbo označili kot moderni rokenrol. Upajo, da jim bo s skupnimi močmi uspelo izpeljati projekt do poletja 2010. In če bo vse po sreči, ga bodo predstavili tudi v tujini. Žal še niso v dogovoru z nobeno založbo, upajo pa, da bodo kmalu prepričali kakšnega založnika. In kakšno je vzdušje v skupini Kill Kenny. Košir pravi: “V prejšnjih bendih se je zmeraj našel kakšen Kenny, ki je kvaril ozračje v bendu. Tokrat se mi zdi, da smo prava sanjska ekipa in da se tudi v glasbi čuti naša povezanost.” In še kratkoročni načrti benda. Do novega leta nameravajo posneti singel, mogoče tudi s slovenskim tekstom. Do poletja bodo pripravili kompletno gradivo za prvenec, vmes pa jih čakajo koncertni nastopi, saj se morajo povsem uigrati. Po izidu albuma se nameravajo predstaviti tudi v tujini. Besedilo in fotografija:

RRudi udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: šumenje v ušesih. Tokratna nagrajenka je Marija Deželak iz Sevnice. Novo nagradno vprašanje: V kateri skupini je prej igrala večina članov zasedbe Kill Kenny? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 16. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dolenjskilist.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.


38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Organizatorja srečanja frajtonarjev v Adlešičih

Niko Milič in Silvo Vlašič L

etos je bilo v Adlešičih že peto srečanje igralcev na diatonično harmoniko, tako imenovanih frajtonarjev. Največ zaslug za to imata Niko Milič in Silvo Vlašič, ki sta znala pritegniti k organizaciji številne prijatelje, znance sosede, sorodnike, krajevno skupnost in gasilce. Glavni sponzor je Niko, lastnik Okrepčevalnice Milič. Začetek je bil skromen, saj se je zbralo na prvem srečanju le trinajst glasbenih navdušencev, letos pa je igralo pod velikim šotorom že skoraj stotrideset frajtonarjev. Med njimi je bilo videti tudi nekaj znanih imen narodnozabavne glasbe. Za drugo leto obljubljata Niko in Silvo nekaj vsebinskih sprememb. Na črnomaljski občini njunih prizadevanj ne vidijo.

Vse ima svoj začetek “Frajtanarico sem začel igrati leta 2000. Čez pet let sem se odločil, da bom kupil novo. Nanjo sem čakal kar nekaj časa in ko sem jo za martinovo leta 2005 dobil, sem se odločil povabiti nekaj prijateljev in znancev na krst. Da nam ne bi bilo preveč dolg čas, ko bomo čakali na dobrote z ražnja, sem povabljene prosil, naj prinesejo s seboj harmonike. Pa so prišli: Matjaž Požek iz Gorenjc, Dario iz Tribuč, Štefan Peteh in Darko Jankovič iz Bedna, Tomaž Črnič iz Pribinec, Silvester in Samo Vlašič iz Jankovičev, Gorazd Rožman iz Purge, Milan Butala in Jože Kocman iz Butoraja, Zvone Gačnik iz Sel pri Ratežu, Janez Pe-

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Enega. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Heleno Murgelj iz Starin pri Otočcu. Novo nagradno vprašanje: V katero belokranjsko občino sodijo Adlešiči? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 16. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dolenjskilist.si . Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

ternelj iz Račne pri Gorenji vasi, Jože Vrlinič iz Bojancev ter Robert Grabrijan,” se spominja Niko. Brez pomoči ne gre “Zadeva je prerasla vsa pričakovanja in brez pomoči znancev, prijateljev, krajanov, gasilcev in drugih ne bi šlo. Z Nikom ne delava, kot je to v navadi, ampak s telefonom pokličeva mesec ali dva pred srečanjem vsakega udeleženca, ki ga imava vpisanega v posebnem zvezku. To ponoviva še teden dni pred srečanjem, ki je v oktobru, ko je vino že v sodih. Zavedava se, da je osebni stik še kako pomemben. V času številnih informacij, pisnih reklam in drugih bombardiranj ljudje spregledamo vabila, pozabimo nanje ali jih enostavno vržemo v koš. Ko pa komu obljubimo udeležbo v pristnem pogovoru, je to težko preklicati. To je enostavna formula najinega uspeha in uspeha vseh vaščanov pa tudi nekaj sodelavcev od zunaj. Takšen je na primer Franci Bogataj, ki živi v Ljubljani, sicer pa je doma iz Dolenjec. Priskrbel nam je marsikaterega donatorja, a tudi sam rad prime za vsakršno delo,” se razgovori Silvo Vlašič, sicer tudi član Okteta Prelo ter narodnozabavnega ansambla Vasovalci. Znani obrazi med manj znanimi “Toni Verderber, skladatelj in pevec iz Starega trga ob Kolpi, vodja istoimenskega narodnozabavnega ansambla, je bil naš gost dve leti zapored. Naše srečanje ni tekmovalnega značaja, nam gre za druženje, za to, da se spoznamo, zabavamo, si izmenjamo izkušnje. Porodi se tudi kakšna dobra zamisel. Po zaslugi srečanj poteka v naši okrepčevalnici pouk igranja na frajtonarico.

Nekaj časa je to počel Jože Umek, zdaj pa Jaka Janc iz Vavte vasi. Zanimivo je, da se učijo tako mladi kot tudi možje v zrelih letih; eden med njimi jih ima že petdeset. Letos se je pridružil na odru številnim muzikantom tudi Vlado Matkovič, član ansambla Fantje z vseh vetrov, pa tudi fant iz ansambla bratov Poljanšek. Iz Kamnika je prispel poln avtobus harmonikarjev na čelu z ansamblom Grintovci. Torej smo prebili Gorjance, kar me še posebej veseli,” je ponosen Niko, ki ne pozabi pohvaliti tudi “tehnične” ekipe, brez katere srečanja ne bi bila popolna. Tako izpostavi Nado Cvitkovič, mamo Ano, ki skrbi, da želodci ne bi ostali prazni, Janka Bariča, ki postavi šanke, Staneta in Pavlo Peteh ter še številne druge, ki so se vključili v priprave in izvedbo srečanja. Pa naprej? “Dobrodošla je vsaka zamisel. Zavedamo se, da bi stvar brez novosti kaj hitro zamrla. Morda bomo že drugo leto poskrbeli za to, da bi se predstavile skupine posameznih učiteljev, da bi nastopile skupine glede na starost, morebiti tudi glede na to, iz katere slovenske pokrajine prihajajo. Ne bomo stopicali na mestu, brez skrbi. Predvsem pa si bomo morali omisliti večji šotor, kajti letošnji je bil premajhen. V Adlešiče je namreč prišlo toliko ljubiteljev diatonične harmonike, da človek kar težko verjame. Podcenjevalno do našega dela se obnašajo le tisti, ki bi nam lahko pomagati, pa nimajo za to posluha. A tudi brez njih bomo zmogli, kajti iz leta v leto se nam pridružijo vedno novi ljudje, ki jim ni žal ne denarja ne časa,” je optimističen Silvo.

Toni Gašperič


PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

39

Zastrupitve pri domačih ljubljenčkih

Najnevarnejša zastrupitev z antifrizom V

se tesnejše sobivanje živali in ljudi je povečalo tudi število zastrupitev živali s snovmi iz človeških domovanj. Največji krivci, da živali zaužijejo strup, so vabljivo prijeten vonj, neprimerno nameščanje vab za škodljivce ter radovednost in igrivost živali. Najpogostejša zastrupitev psov in mačk je zastrupitev s strupom za podgane in miši (imenujemo jih tudi rodenticidi, kemijsko pa so to derivati kumarina). Najhujše zastrupitve se zgodijo, če živali zaužijejo zaloge strupa, za zastrupitev pa zadošča že zaužitje ene zastrupljene miši ali podgane. Rodenticidi imajo precej dolgo delovanje, saj so podgane zelo pametne živali in strupa ne bi pojedle, če bi opazile, da je podgana, ki je (zastrupljeno) hrano jedla, poginila. Učinkujejo tako, da v organizmu preprečijo strjevanje krvi, zato zastrupljena podgana izkrvavi v telesne votline in pogine. Znaki zastrupitve pri psih in mačkah se lahko pokažejo takoj, največkrat pa šele po nekaj dneh (odvisno od vrste in količine zaužitega strupa). Kažejo se s slabotnostjo, potrtostjo živali, lahko sta prisotna kašelj in težko dihanje. Pojavijo se notranje krvavitve (v prsno in trebušno votlino), zaradi primesi krvi je iztrebek lahko črno obarvan, v urinu se lahko pojavi kri. Zaradi motenj v strjevanju krvi so možne krvavitve iz manjših ran, nosu ali dlesni. Včasih lastniki opazijo krvavo slino. Veterinar pri pregledu opazi bledost in krvavitve sluznic, zastrupitev pa potrdi s hematološko preiskavo krvi – znižanje rdečih krvničk in kr vnih ploščic (trombocitov). Z biokemijskimi preiskavami lahko izključi jetrna obolenja, pri katerih se kri prav tako ne strjuje. Za zastrupitev obstaja specifičen protistrup – sintetični vitamin K, ki ga pacient dobi v obliki injekcij več dni zapored. Vendar moramo ukrepati hitro, da je zdravljenje uspešno. Ob močnejših krvavitvah in hudi anemiji običajno žival potrebuje tudi transfuzijo krvi ali plazme.

S t rru u p z a p o l žže e Organofosfatni in karbamatni pripravki za odganjanje (uničevanje) polžev povzroči-

jo zastrupitve že v zelo majhnih količinah. Vplivajo na živčni sistem. Znaki zastrupitve se lahko pokažejo že v nekaj minutah – oteženo dihanje, nekoordinirana hoja, motnje zavesti, lahko tudi slinjenje, nekontrolirano uriniranje, krči, slabost, driska, nezavest in pogin. Mačke so še posebej občutljive na zastrupitev s karbamati. Pomembno je, da žival čim hitreje odpeljete k veterinarju in s seboj vzamete tudi embalažo strupa. Veterinar živali nudi podporno terapijo, vendar je tudi v tem primeru uspeh zdravljenja vprašljiv. Na sprehodih po vrtičkarskih območjih bodite previdni.

A v ttomobilski omobilski izdelki Najpogostejša in najnevarnejša je zastrupitev s hladilno tekočino(antifrizom), saj je sladkega vonja in okusa. Že zelo majhna količina vpliva na delovanje živčnega sistema in povzroča odpoved ledvic. Znamenja zastrupitve se pokažejo šele čez nekaj ur (bruhanje, slabost, depresivnost; tem sledijo nekoordinirano gibanje, epileptični napadi). Takoj je potrebno poiskati veterinarsko pomoč, saj ima čas izjemno pomembno vlogo. Bencin lahko povzroči obolenje pljuč, če ga žival vdiha. Znaki zastrupitve ob zaužitju so bruhanje, težave pri dihanju, koma in pogin, ki lahko nastopi zaradi zadušitve.

V r tni insekticidi, gno gnojj i l a , domača čistila Do zastrupitve z gnojili, insekticidi in kemikalijami lahko pride, če jih žival vdihava, liže, zaužije ali pa se absorbirajo skozi kožo, blazinice oziroma oči. Zastrupitve s karbonati, fosfati in insekticidi se kažejo s slinjenjem, solzenjem oči, pogostejšim uriniranjem, z drisko, oslabelostjo živali in s težavami z dihanjem. Gnojila lahko vsebujejo veliko različnih kemičnih snovi, ki povzročajo bruhanje in drisko, lahko tudi nepravilno delovanje mišic, odpoved jeter, ledvic in napade. Strupena so tudi domača čistila, kemikalije: kisline, osvežilci zraka, amoniak, razkužila, šamponi, mila, belila (povzročajo kemične opekline in razjede ust, grla, želodca in črevesja), barve, baterije, parfumi, kozmetični izdelki, detergenti, lepila …

S rre e d sstt v a p rro ot i va vc e m z a j e d aav Do zastrupitev lahko pride, če so preparati zaužiti ali nanešeni na kožo v prevelikih količinah, če se ne upošteva navodil (če ampulo namesto na kožo stisnemo v usta) ali se uporabljajo pri živalski vrsti, kateri niso namenjeni (nekateri preparati za pse so zelo strupeni za mačke in jih pri njih ne smemo uporabljati). Poskusite poiskati vir zastrupitve in odstraniti strup iz ust (spirajte z vodo). Če od zaužitja strupene substance ni minilo več kot 2 uri, takoj poskusite izzvati bruhanje. Če je od zastrupitve minilo več časa, živali v gobec vbrizgajte raztopino aktivnega oglja, ki zmanjšuje pretok strupa iz prebavil v krvni obtok. Če je prišla v stik z različnimi čistili, kemikalijami, insekticidi koža oziroma sluznica, jo takoj izperite z mlačno vodo. Tudi če snov ne draži kože, jo izperite, da je žival ne more polizati. V vsakem primeru je potreben takojšen obisk veterinarja, ki bo živali nudil strokovno pomoč. V veliko pomoč je, če s seboj prinesete embalažo strupa ali zdravila, ki ga je žival zaužila.

Buko T ina Buk o v ec, dr. vet. med.


40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Ko otrok žaluje Če življenja ne poznamo, kako bomo poznali smrt? (Konfucij) Bliža se 1. november, ko se še posebej zbrano spominjamo umrlih. Smrt ostaja večna skrivnost in velika uganka. O smrti vemo le to, da sodi k življenju. Mnogo pravljic, ki se ukvarjajo s smrtjo, sporoča, da imamo prav vsi luč življenja. Nekomu ugasne prej, drugemu pozneje. In to je prava resničnost, ki je ne moremo v ničemer spremeniti. Smrt pri ljudeh pogosto rodi strahove. Ko otrok opazi, da odrasli ne znajo ravnati s svojimi strahovi in se izogibajo pogovoru o smrti in izgubi drage osebe, postane vznemirjen. Slej ko prej se vsak otrok sreča s smrtjo oz. izgubo osebe, ki jo je poznal ali celo imel zelo rad. Po-

membno je, da otrok ob smrti ne izključimo in da jim damo priložnost, da se soočijo z njo. Pozorni pa moramo biti na to, da se otrok ne počuti preobremenjen in da ne začne sam tolažiti starejših. Žalovanje je za vse ljudi zelo pomembno. Vsakomur mora biti dopuščeno, da žaluje, tudi otroku. Kadar se otroku ne dovoli, da bi se udeležil pogreba ljubljene osebe, se lahko zgodi, da zaradi tega nikoli ne bo mogel končati svojega žalovanja za njo. V večini ti ljudje v odraslosti doživljajo nevrotičen strah pred smrtjo. Zato je prav, da imajo otroci priložnost, da se poslovijo od družinskega člana, soseda, prijatelja …

PRAVNI NASVETI

Zakon o brezplačni pravni pomoči Po Ustavi RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva je torej v Sloveniji vsakomur zagotovljena z ustavo, vendar pa tudi vemo, da so postopki pred sodišči kompleksni in pogosto dragi. Stranke so namreč dolžne plačevati sodne takse in druge stroške postopka, poleg tega pa je večkrat nujno potrebno, da si stranka zagotovi še pomoč pravnega strokovnjaka (odvetnika, notarja …). Tako se postavi vprašanje, kako zagotoviti enakopravno pravico do sodnega varstva v primerih, ko stranka nima dovolj sredstev za sodne stroške oz. si ne more privoščiti uslug pravnega strokovnjaka, čeprav bi ga nujno potrebovala. Za takšne primere je bil sprejet Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po tem zakonu ima oseba, ki izpolnjuje določene kriterije in pogoje, predvsem v zvezi z njenim finančnim položajem (upoštevajo se dohodki, prejemki ter premoženje prosilca in njegove družine), pravico do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč, pravno svetovanje, pravno zastopanje in drugih pravnih storitev odvetnika (v določenih primerih tudi notarja ter drugih oseb), in sicer za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči v Sloveniji (tudi pred delovnimi in socialnimi sodišči) ter pred nekaterimi drugimi organi

oz. inštitucijami. Upravičenca do brezplačne pravne pomoči se lahko po ZBPP prav tako oprosti plačila stroškov sodnega postopka. Sredstva za pokrivanje brezplačne pravne pomoči se zbirajo v državnem proračunu. Za brezplačno pravno pomoč (BPP) lahko zaprosijo slovenski državljani, ki v Sloveniji stalno prebivajo, pod določenimi pogoji pa tudi tujci, osebe brez državljanstva, nevladne organizacije in združenja ter druge osebe. Prošnjo za dodelitev BPP prosilec vloži praviloma na okrožnem sodišču, pristojnem za prosilca, glede na naslov stalnega bivališča, in sicer pisno na obrazcu, kateremu priloži zahtevane listine in dokaze. Obrazec se dobi pri strokovnih službah za brezplačno pravno pomoč na sodiščih, v knjigarnah in na internetu (e-uprava). V primeru, da upravičenec v postopku uspe in je na podlagi tega postopka pridobil premoženje oz. prejemke, je v določenih primerih dolžan delno ali v celoti povrniti R Sloveniji zagotovljena sredstva. Prav tako je, ne glede na uspeh, dolžan državi povrniti zagotovljena sredstva, če se v določenem obdobju njegovo premoženjsko stanje tako izboljša, da ne bi bil več upravičen do BPP. Velja še opozoriti, da odobrena brezplačna pravna pomoč ne pokriva plačila stroškov postopka in dejanskih izdatkov ter nagrade pooblaščenca nasprotne stranke.

Markko Št Štamcar amcar,, Mar amcar odvetnik

Smrt sodi k življenju in ne sme biti tabu. Zagotovo je smrt za mnoge starše kočljiva in težka tema pogovora. To gre najbrž pripisati temu, da sami kot otroci tudi niso bili deležni odkritega pogovora na temo smrti in prav zato nezavedno dajejo naprej, kar so dobili. V mnogih družinah o smrti pogosto ne govorijo na glas, predvsem pa ne z otroki in ne pred njimi. Toda otroci imajo do smrti velikokrat bolj naraven odnos, saj vendar verjamejo, da obstaja nekaj tudi po smrti, in to nekaj lepega. Pri otroku je potrebno spodbujati, da z odraslimi v svojem okolju podeli svoje razmišljanje o smrti in razkrije tisočero vprašanj, ki se mu porajajo ob smrti. Otrok se globoko v srcu pogosto čuti krivega za smrt drugega človeka. Sprašuje se, ali ga je ljubljena oseba zapustila zato, ker ni bil dovolj priden, ali pa si je nekoč v jezi do ljubljene osebe za hip zaželel, da umre in potem usoda naredi prav to … Zato je zelo pomembno, da ga z njegovimi mislimi ne pustimo samega. Dajte mu možnost, da vam opiše svoje predstave o smrti, da vam govori o svojih mislih in žalosti ali da te misli kako drugače izrazi: s slikanjem, z igranjem … Vi pa mu poskušajte s poslušanjem in svojimi razlagami pojasniti realnost. Nikar pa se ob pojasnjevanju smrti ne poslužujte laži, kot so: “Nekoč se bo očka morda vrnil. Mamica mora pomagati paziti angele v nebesih. Dedek je zaspal. Babica je odšla na dolgo potovanje …” Otrok bi se sicer sprva oprijel določenega upanja, prej ali slej pa bi sprevidel prevaro in njegovo zaupanje v odrasle bi bilo za vselej skaljeno. Kadar otrok le molči, odrasli niti ne slutimo, kaj vse se plete v njegovi glavi. Otrok lahko doživlja hude duševne bolečine, ki ga lahko spremljajo tudi v odrasli dobi. Ob izgubi ljubljenega družinskega člana pogosto ni lahko pomagati otroku, saj so odrasli zaposleni z lastnim žalovanjem. Žalovanje povzroči pri otroku najprej bes in sovraštvo. Smrt enega od staršev je za otroka popolna katastrofa. Bes in jeza nadomestita občutke žalosti in izgubljenosti. Otrok je besen nad tem, da ga je ljubljena oseba zapustila. Počuti se negotov, razočaran in zapuščen. Ta čustva so povsem normalna in so del procesa žalovanja. Če se otrok želi udeležiti pogreba, mu dovolite, če ne, ga k temu ne silite. Tudi če želi mrtvega obiskati na pokopališču in mu na grob položiti svojo najljubšo risbico ali igračko, mu to seveda dovolite. Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag. (Literatura: Angeline Bauer: Pravljice zdravijo)


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Hibiskus – kralj med cvetlicami H

ibiskus je doma na Kitajskem, od koder se je razširil po vsem svetu. V toplih predelih ga vzgajajo kot vrtno grmovnico, ki doseže okrog 3 metre višine. V hladnejših predelih pa je posodovka. To pomeni, da ga v mladosti vzgajamo v lončku, ko pa je rastlina nekoliko večja, jo presadimo v večjo posodo. Ker je doma v toplih predelih, ga imamo od konca maja do jeseni zunaj, na vrtu ali na balkonu. Prezimimo ga v svetlem in ogrevanem prostoru. Če ga prezimujemo pri temperaturi pod 10 stopinj C, mu odpadejo listi. Pri temperaturi okrog 12 do 15 stopinj C pa liste obdrži. To pomeni, da bo spomladi hitreje pričel rasti in cveteti, kot tisti, ki so odvrgli liste. Hibiskus ima velike, enostavne ali polnjene cvetove različnih barv. V Avstraliji poznajo več kot 180 sort, ki se med seboj razlikujejo tako po barvi, kot tudi velikosti cvetov. Običajno hibiskusov cvet traja samo dva dneva. Najnovejši hibridi so že trpežnejši, saj cvetijo tri dni. Hibiskus marca presadimo in nekoliko obrežemo. Poškropimo ga s pripravkom Agrostemin, da se hitro in dobro ukorenini. Redno ga zalivamo in dognojujemo s teko-

čim gnojilom za cvetoče rastline. Ko posamezna veja nima nobenega cveta več, jo malo prikrajšamo in kmalu po pognala nove popke. Porezane poganjke pa ne zavržemo, temveč jih uporabimo za potaknjence. Ti se pri nekaterih starejših sortah hitro ukoreninijo, že v vodi. Nekatere sorte pa so za-

htevnejše in jih moramo pokriti s folijo, da ohranimo visoko zračno vlago. Hibiskus bogato cveti celo poletje in je s svojimi velikimi cvetovi nekaj posebnega. Zato ga danes imenujemo tudi kralj med cvetlicami. Besedilo in fotografiji:

S l aavv kko o Zgonec

Rožice za naše živalce Domače živali imajo tako kot mi različne občutke in so zelo dojemljive za blagodejno moč cvetnih pripravkov, saj so potem precej bolj mirne. Seveda je lahko dobra pomoč pri različnih šokih tudi “rešilno zdravilo”. Dandanes počasi prihaja do veljave tudi pozitiven vpliv živali na naše počutje. Še posebej mačke prav vedo, kdaj in kje jih potrebujemo. Kljub vsemu pa lahko tudi naše male ljubljenčke sem ter tja prične kaj težiti, saj lahko opazimo, da se ne obnašajo običajno. Takrat bi lahko razmislili, da bi našim živalcam pomagali tudi s cvetnimi pripravki. Z živalmi se človek sicer ne more pogovoriti, da bi izvedel, kaj jih teži. Kljub vsemu pa sta lahko toliko bolj jasni njihova pojava in obnašanje, na podlagi tega pa lahko izberemo pravi cvetni pripravek (prestrašen pogled – krinkar, nepotrpežljivost – nedotika, agresivnost – bodika, posesivnost – potrošnik, neodločenost - mešič, izčrpanost - oljka). Našim hišnim ljubljenčkom, psom, muckom, hišnim kuncem, sobnim pticam, ki so manjše velikosti, nakapamo nekaj kapljic koncentrata iz osnovne stekleničke v po-

sodico z vodo oziroma v posodo s hrano. Večjim domačim živalim, kot so krave, konji, koze, dajemo po eno kapalko koncentrata v posodo z vodo, najbolje dvakrat dnevno. Tako bomo lahko kmalu opazili večjo mirnost v njihovem obnašanju. Če pa bi se živali pretirano vznemirile, nam je lahko v veliko pomoč tudi “rešilno zdravilo”, torej cvetna mešanica, namenjena za vsa stresna stanja, kot tudi za preventivo pred trenutki, ko mislimo, da bi živali doživele stres (vožnja, cepljenje, hrup v času praznovanja novega leta …). Skratka - bachova cvetna lekarna je lahko v pomoč tudi našim živalim.

ozamernik nik,, BFRP Jan KKozamer ozamer nik


42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Carlos Ruiz Zafón: Igra angela

Temna brezna velikih pričakovanj J

esen je s hladnejšimi dnevi in zgodnejšimi večeri že potrkala na vrata ter v pravih ljubiteljih branja zanesljivo dodatno spodbudila tisti starodavni kulturni nagon, ki vabi k poslušanju in pripovedovanju zgodb. Z njimi nezavedno tkemo minevajoče trenutke življenja, poudarjeno občutene v barviti melanholiji jeseni, v vzorce trajnejšega osmišljanja – in se pri tem lepo imamo. Dandanes sicer ne več s pripovedovalcem ob skupnem ognjišču, pač pa s knjigo v roki. Zdi se, kot da nam zlata jesen ta čas polaga v roke predvsem knjige, ki z zanimivimi in spretno povedanimi zgodbami obljubljajo veliko bralnega užitka. Prav taka je knjižna novost, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Roman, in jo to pot ponujamo v branje. Gre za obsežen roman Igra angela sodobnega španskega pisatelja Carlosa Ruiza Zafóna v prevodu Veronike Rot. Ime tega literata našim ljubiteljem branja ni neznano. V slovenščini že imamo njegov roman Senca vetra, s katerim se je pred petinštiridesetimi leti v Barceloni rojeni pisatelj izredno hitro povzpel med najbolj znana imena sodobne španske književnosti. Ni osvojil le srca bralcev v špansko govorečem svetu, ampak je s Senco vetra odšel na zmagovit pohod po svetovnem knjižnem trgu. Roman so v nekaj letih (izšel je leta 2001) prevedli v več kot 35 jezikov, skupna naklada pa je dosegla več milijonov izvodov. Danes je Zafón najbolj brani v španščini pišoči besedni ustvarjalec. Razumljivo je, da je po velikem uspehu romana Senca vetra med bralstvom zbudil veliko zanimanje novi roman z naslovom Igra angela, ki ga je pisatelj napovedal kot sicer povsem samostojno delo, vendar povezano s prvo knjižno uspešnico. Roman je izšel aprila lani in takoj dosegel vrtoglavo naklado ter hitre prevode v druge jezike, med njimi tudi v slovenščino. Prvi odzivi tako bralstva kot kritikov kažejo, da je pisatelju uspelo ustvariti delo, ki Carlosa Ruiza Zafóna še trdneje vpisuje med najbolj znamenita imena sodobne španske književnosti. Pripoved romana gladko teče po tirnicah različnih žanrov, od kriminalke, pustolovskega in ljubezenskega romana do grozljivke in mistične fantastike, vsebuje pa kot posebno žlahtno patino tudi namige na velike teme svetovne literature, kot so faustovska pogodba s hudičem, usodna magičnost skrivnih knjig in neuresničljivost velikih življenjskih pričakovanj. Časovno je pripoved postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, krajevno pa v katalonsko prestolnico Barcelono. Pripoveduje jo prvoosebno mladi pisatelj David Martin, ki mu je težko in sirotno otroštvo lajšala velika ljubezen do branja in knjig, pisanje pa mu je usodno začrtalo tudi nadaljnjo življenjsko pot. Začel je kot novinar v zakotnem lokal-

nem časopisu, kjer se je ob podpori bogatega prijatelja uveljavil z zgodbami o skrivnostih Barcelone. Ta lokalni uspeh mu je omogočil, da se je začel s pisateljevanjem poklicno ukvarjati, kar naj bi bila uresničitev enega od velikih življenjskih pričakovanj, a izkaže se drugače. Za pogoltne založnike mora kot po tekočem traku pisati zgolj pogrošne knjige, ki mu ne dajejo nikakršnega ustvarjalnega zadoščenja, pač pa ga telesno in duševno skrajno izčrpavajo, četudi mu omogočijo, da se izvije iz skrajne revščine in bednega okolja. Naseli se v mrakobni stari vili, o kateri je sanjaril vsa leta. Od tu naprej se začne njegovo življenje vse bolj zapletati v nenavadna usodna naključja, hkrati ko se mu sesuvajo v nič ostala velika pričakovanja, tako ljubezen do izbranega dekleta njegovega življenja kot ambicije postati ugleden pravi pisatelj. Piko na i zada neozdravljiva bolezen. Popolnoma

Naslavljanje Tokratni prispevek je namenjen naslavljanju v nagovorih. V diplomatskih, uradnih, poslovnih in zasebnih stikih je namreč pravilno naslavljanje znamenje spoštovanja in poznavanja pravil lepega vedenja. Če ima oseba, ki jo naslavljamo v nagovoru, akademski naziv, dodamo imenu tak naziv. V tem primeru besedo gospod oziroma gospa opustimo (Spoštovani doktor Janez Novak, Spoštovani doktor Novak, Cenjeni profesor doktor Novak). Ob ženskih imenih uporabljamo žensko obliko (Spoštovana doktorica Jana Novak). Seveda se nagovori razlikujejo glede na vrsto dopisa (poslovni, zasebni, uradni, neuradni …). Če v elektronskem sporočilu prijatelja nagovorimo le z besedo Pozdravljen, tega ne bomo storili v poslovnem dopisu, kjer veljajo pravila poslovnega bontona. Samo z imenom nagovorimo le osebe, ki jih dobro poznamo. Pa še to seveda ne v uradnem dopisu. Izjemno pomembni osebi seveda v nagovoru ne napišemo samo Spoštovani, ampak dodamo še ime, priimek ali funkcijo. Pri krajših besedilnih vrstah, kot so čestitka, vabilo, zahvala …, se še posebej potrudimo. Če pišemo po družbeni hierarhiji zelo visoki in cenjeni osebi, se bomo še boj potrudili in bomo ime in priimek zapisali z roko. Pri tem pa ni zanemarljivo, s čim in kako bomo to napisali. Pisati moramo čitljivo in z nalivnim peresom. Po bontonu je najbolj primerna modra barva črnila. Takšna oblika, ki spada k nebesednemu sporazumevanju, ima zelo močno sporočilno vrednost in pove naslovniku več kot tisoč lepih zapisanih besed in prepisanih verzov.

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape strt in na smrt bolan sprejme ponudbo neznanega založnika Andreasa Corellija, da bo za veliko plačilo napisal knjigo, ki naj bi ustvarila novo religijo. Pogodba s skrivnostnim možem odpre temna brezna zla ter požene silovit vrtinec nepričakovanega in skrivnostnega dogajanja, ki pelje napeto in preobratov ter presenečenj polno pripoved vse do presenetljivega konca.

Markkel eljj Milan Mar


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Rak dojk

Bolezen, ki med ženskami seje strah V

sako leto na tisoče žensk zboli za rakom dojk in mnoge zaradi te bolezni tudi umro. Poleg pljučnega raka je rak dojk največji ubijalec žensk. Pogostost obolenj raste. V dobi med 45 in 50 letom starosti ta rak povzroči več smrti kot vse ostale bolezni skupaj. Pa vendar je velika večina primerov raka dojke, ki jih odkrijejo in zdravijo še preden se razširijo na ostale dele telesa, ozdravljivih. Zakaj toliko žensk umre zaradi raka, ko pa so enostavne in varne metode zgodnjega odkrivanja tako učinkovite? Eden od razlogov se skriva v pretiranem strahu pred obsevanjem. V resnici je ravno nasprotno. Mamografija namreč ne povečuje tveganja, ampak je velik napredek pri zmanjševanju tveganja. V mnogih primerih lahko mamografija pokaže na maligno oz. nevarno tvorbo mnogo prej, kot to lahko zazna sama ženska ali celo njen zdravnik. Naslednji razlog zaskrbljujoče visoke smrtnosti zaradi raka dojk je odnos žensk, ki ga lahko najlažje poimenujemo z besedami “tiščanje glave v pesek.” Številne ženske se tako bojijo izgube dojke, da se izogibajo samopregledovanju, mamografiji in zdravniškemu pregledu, vse dokler zatrdline v dojki ne več mogoče spregledati. Tako odlašanje z diagnozo da rakastim celicam možnost, da prodrejo v limfni in krvni obtok. To pa pomeni, da zdravljenje ne bo več zahtevalo zgolj odstranitev dojke, ampak v veliki meri tudi odstranitev okoliških limfnih žlez in mišičnega tkiva. Skratka, ženske morajo prevzeti večjo odgovornost za svoje zdravje. Katere ženske so izpostavljene največjemu tveganju? Za rakom na dojki lahko sicer zboli prav vsaka ženska, so pa nekatere tveganju za nastanek bolezni izpostavljene mnogo bolj kot druge. Zdi se, da se bolezen pogosteje pojavlja v nekaterih družinah. Ženska, katere mama ali sestra je zbolela za rakom dojke, ima tako dva- do trikrat večjo možnost kot druga ženska, da za tem rakom zboli tudi sama. Zdi se, da pogosteje obolevajo debelejše ženske, pa tiste, ki niso nikoli rodile, pa tudi tiste, ki so prvič rodile šele po 30 letu starosti. Pričakovati je tudi, da bo bolezen pogostejša pri ženskah, ki so imele benigno obolenje dojke ali pa so imele raka na drugi dojki. Kaj vključuje samopregled? Dojke je potrebno pregledati vsak mesec, šest do deset dni po prvem dnevu menstru-

acije. Ženska naj otipa svoje prsi, pa tudi pazdušne jamice in morebitne spremembe na bradavicah ali koži. Če ženska pri tem občuti kakršnokoli bulo ali spremembo, priporočamo posvetovanje z zdravnikom. Kako je z mamografijo? Mamografija je rentgenološka metoda odkrivanja raka na dojki, sprememb, ki jih ni mogoče otipati s prsti. Pogostost raka na dojki se povečuje s starostjo. Ženska v dobi nad 40 let, pri kateri v bližnjem sorodstvu ni bilo rakastih obolenj, bi morale mamografski pregled opraviti enkrat na dve ali tri leta, pregled z ultrazvokom pa vsako leto. Ženske, pri katerih je rak na dojki v bližnjem sorodstvu, bi morale prvo mamografi-

jo opraviti že po 35. letu starosti in nato vsako leto znova, z ultrazvočnimi pregledi pa bi morale začeti že po 20. letu starosti. Ženske, ki so prebolele raka dojke, bi morale na klinični in ultrazvočni pregled dvakrat letno, na mamografijo pa enkrat letno. Pri ženskah nad 50. letom starosti bi se lahko smrtnost zaradi raka dojke zmanjšala za 30 odst., če bi ženske redno opravljale smopreglede ter opravljale redne momografske in klinične preglede. Mobilni aparati so mamografijo približali ženskam v različnih krajih. Ženska, pri kateri odkrijejo raka dojke v zgodnji fazi, nima sreče – ona je pametna!

Ivo Iv o Belan, dr. med.


44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Hranilne mešanice z oljem za nego kože

Če vam kreme ne ustrezajo, poskusite z olji V

oda in olje se največkrat odbijata kot muhasta ljubimca. Vendar se kljub temu v določenih energijskih razmerah kot ljubimca zlijeta v eno. Tako kot v ljubezni je tudi pri tem marsikaj odvisno od kemije. Pri mešanju vode z oljem nastanejo lahki losjoni, nežne emulzije in smetanaste kreme ter, odvisno od sestavin, dragocene mešanice za nego kože. Za zaščito potrebuje koža maščobo in vlago. Česa potrebuje več in česa manj, pa je odvisno od letnega časa, vrste kože in starosti človeka.

Kdor ne želi uporabljati že pripravljene kreme ali losjona za nego kože, lahko poskusi z različnimi olji. Po čiščenju kože z luščenjem ali po masiranju s ščetko (na Japonskem in Švedskem sta to običajna vsakodnevna lepotilna obreda) je koža posebno dovzetna za razvajanje z dragocenimi sestavinami olj in oljnih mešanic. Za nego kože so najprimernejša hladno stisnjena olja. Uporabimo jih lahko kot nosilna olja za mešanice z eteričnimi olji, ki jih imenujemo tudi esencialna olja. Eterična olja so premočna, da bi jih nanašali neposredno na kožo. Po navadi kanemo pet kapljic eteričnega olja v deset mililitrov nosilnega olja. Seveda lahko kožo negujemo tudi s čistimi olji. Rastlinska olja obdržijo kakovost približno šest mesecev. Shranjujemo jih v temnem prostoru, najbolje v temnih steklenicah. Najrazličnejša olja lahko kupimo v samopostrežnih trgovinah ali na oddelku s hrano v večjih blagovnicah, pa tudi v trgovinah z zdravo hrano.

Jo ojj o b i n o z a l a s e , vo za masažo ev m a n d lljj e Avokadovo olje je posebej bogato z vitamini. Uporabljamo ga za nego kože obraza in dekolteja. Posebej primerno je za suho kožo. Jojobino olje je naravni tekoči vosek, ki ga pridobivajo iz listov jojobinega grma. Na koži ne pušča lepljivih sledov. Jojobino olje je zelo dobro za nego las. Kokosovo olje diši po eksotičnih deželah. Nasičeno gosto olje, ki ga zmešamo s soljo, je primerno za luščenje odmrlih celic kože. Uporabimo ga lahko tudi za hranilne obloge, na primer za lase. Makadamijevo olje je zelo primerno za nego telesa, saj so kisline, ki jih vsebuje, podobne kislinam v kožni maščobi. To olje kožo dobro navlaži, zato je primerno predvsem za nego zrele suhe kože. Mandljevo olje ima blag vonj, ki hitro izhlapi, ter veliko vitaminov in beljakovin.

Kožo zmehča in jo nahrani, zato je zelo primerno za nego občutljive kože in hrapavih rok. Mandljevo olje se dobro vpija in je odlično tudi za masažo. Olivno olje vsebuje veliko vitaminov in beljakovin. Ker ima zelo močan vonj, je dobro, če ga mešamo z drugimi olji. Olivno olje prijetno greje, zato je primerno za masažo, kadar nas zebe ali nas bolijo mišice. Sezamovo olje je vsestransko uporabno. Kožo pomirja, gladi in jo učvrsti. Uporabljamo ga lahko za nego normalne in mastne kože. Poleg tega prijetno diši. Olje iz grozdnih pečk je precej redko, zato se hitro vpije v kožo in pusti na njej satenast lesk. Olje iz pšeničnih kalčkov vsebuje veliko vitamina E in je primerno za nego zrele kože. Druga olja postanejo bolj obstojna, če


priloga dolenjskega lista

jim primešamo nekoliko olja iz pšeničnih kalčkov. Pri oljih, ki smo jim primešali nekaj kapljic eteričnega olja, zaznamo najprej dišave, potem pa na koži občutimo še druge ugodne učinke.

Masaža s sezamo vim ov o lljj e m z a l a h kko o noč Masaža trebuha deluje sproščajoče in prežene stres. Sezamovo olje nekoliko pogrejemo, nato pa z njim masiramo trebuh z obema rokama v smeri urnega kazalca, tako da z rokama šestintridesetkrat zakrožimo po trebuhu. Masaža stopal: zvečer zmasiramo stopala s sezamovim oljem, nato si obujemo volnene nogavice in mirno zaspimo.

M a s kka a z a o b rra a z z o lljj e m i z g rro ozdnih pečk Kot pravijo Italijani, naj bi vino chianti koristilo za notranjo lepoto, za zunanjo pa poskrbi olje iz grozdnih pečk. To prefinjeno olje kožo dobro navlaži, jo osveži in učvrsti. Koža je spet videti gladka in napeta, poleg tega pa dobi rahel lesk. Naslednjo masko lahko pripravimo sami. Če jo bomo uporabljali vsaj enkrat na teden, bomo presenečeni nad lepim videzom naše kože. Za pripravo maske potrebujemo: žlico olja iz grozdnih pečk, 2 žlici jogurta. Olje in jogurt zmešamo ter kremo nanesemo na obraz in vrat. Masko pustimo delovati petnajst minut, nato jo speremo z mlačno vodo.

Z a z iijj s k i m i z a k l a d i d o g o sstt i h , z d rra avih las Azijke vedo, kako je treba negovati lase, da ostanejo zdravi in gosti. Njihovi lasje se svetijo kot lakirani izdelki, so močni, a kljub temu prožni. Snovi iz rastlin, ki jih uporabljajo za nego svojih las, so koristne tudi za naše lase. Vse več izdelkov za nego las vsebuje dodatke japonskega ali kitajskega izvora, kot so na primer ginko, divji ingver ali pa olje iz mareličnih jedrc. Vendar so vsi ti izdelki učinkoviti le, če jih pravilno uporabljamo. Šamponi in drugi izdelki za nego las morajo ustrezati kakovosti naših las, pozorni pa moramo biti tudi na sestavine. Za goste lase se lahko zahvalimo dvokrpnemu ginku, ki vsebuje snovi za zdrav in krepak las. Tej rastlini je posvetil svojo pesem celo Goethe. V kozmetični industriji izvlečke iz ginkovih listov uporabljajo pri izdelavi krem, ki ščitijo kožo pred predčasnim staranjem, dodajajo pa ga tudi raznim šamponom in drugim izdelkom za nego las. Ginko krepi in spodbuja prekrvavitev lasišča. Izvlečke iz ginka, ki pomagajo proti izpadanju las lahko kupimo tudi v ampulah. Ingver naredi lase bujne in sijoče. Torej ingverjevo korenino ne uporabljamo samo kot začimbo. Sveže naribana korenina pomaga

proti morski bolezni, ingverjev čaj (dva centimetra korenine prevremo v litru vode) je lepotni napitek, ki spodbuja prebavo in presnovo. Ingverjeve izvlečke pa dodajajo tudi šamponom in drugim izdelkom za nego las. Sok te rastline daje lasem potrebno vlago, volumen in svilnat lesk ter nam olajša razčesavanje. Izdelki za nego las vsebujejo največkrat izvlečke iz divjega ingverja (avapuhi), ki mu pripisujejo izredno zdravilno moč. Ena od azijskih modrosti pravi: Kakovost las je odvisna od plodnosti tal, na katerih so zrasli. Drugače povedano: lasje ne potrebujejo samo zunanje nege, temveč tudi nego od znotraj. Najboljša snov za to je soja. Znano je, da soja zavira staranje, zato jo uporabljamo za izdelovanje krem in zdravil. Aminokisline, ki so v soji, spodbujajo nastajanje rastnih hormonov. Soja vsebuje veliko fitoestrogenov (rastlinski estrogeni). Ta hormonom podobna snov pospeši rast in izboljša prožnost kože. Če vsak dan pojemo petindvajset gramov soje, lahko že čez kmalu opazimo njene učinke. Vseeno je, ali pijemo sojino mleko, jogurt, ali jemo sojin sir (tofu), ali pa beljakovinske ploščice iz soje.

Tr opski vvon on ok e in noge onjj za rrok oke Kdor se sporazumeva z rokami in nogami, bi moral razumeti njihovo govorico. Tempeljske plesalke na Baliju so pri tem posebno ljubke. Me pa se bomo morale za tako čutne roke še nekoliko potruditi. Zato uporabimo najboljše tropske recepte. V kopališčih na Baliju so obloge telesa s papajo del vsakdanje nege. Najprej pretlačijo sadež papaje. Kašo nanesejo na kožo po celem telesu, nato pa telo zavijejo v plastično folijo, kjer se dvajset minut poti. Ko telo očistijo, je koža božansko mehka. Papaja vsebuje encim papain, ki obnavlja kožo in jo naredi gladko. Ta encim učinkuje podobno kot sadne kisline, ki odstranjujejo poroženele kožne celice, ne da bi dražile kožo. Tako počasi izginjajo gubice in sončne pege – celo s kože na rokah. Papajina obloga za roke: potrebujemo majhno, zrelo papajo. Meso izdolbemo iz lupine in ga pretlačimo. Kašo nanesemo na roke, podlakti in komolce ter vse namazane dele rok ovijemo s plastično folijo. Oblogo pustimo učinkovati dvajset minut, nato jo speremo z vodo in roke namažemo s hranilno kremo. Kdor želi, lahko pusti papajino kašo na koži tudi čez noč. Da ne bi umazali posteljnine, si nataknemo bombažne rokavice, ki jih dobimo v trgovini s kozmetiko. Domačinke na Javi pri negi kože največkrat uporabljajo avokado in alojo. Preprosto in učinkovito oblogo za noge dobimo, če z vilicami zmečkamo zrel avokado in kašo namažemo na stopala. Oblogo pustimo učinkovati petnajst minut, nato jo speremo z vodo. Če smo kupili trd, še nezrel avokado, ga zavijemo v časopisni papir, kjer bo dozorel. Mag.

Dragica Martt a SStr trnad Dr agica Mar tr nad

45

OVEN – Ker bodo vaše misli usmerjene na področje dela, kariere in denarja, bo družinsko in ljubezensko življenje potisnjeno na stranski tir. Na delovnem mestu izkoristite vse možnosti. Poslovno bo uspešen mesec za trgovce in organizatorje. V družbi prijateljev se boste odlično zabavali. BIK – Novembra boste veliko delali, končevali začete projekte in poskrbeli za promocijo svojih dosežkov. Zaradi poslovnih uspehov boste veliko bolj samozavestni. Mesec je tudi idealen za spremembo delovnega mesta. Ker pa bo delovni tempo tu in tam zelo stresen, poskrbite za ustrezno sprostitev. DVOJČKA – V novembru se izogibajte ljudi, ki so negativno nastrojeni in vam jemljejo energijo. Stres, ki bo posledica zapletene poslovne situacije, bo vplival na vaše razpoloženje. Iz tira vas bodo spravile malenkosti, svoj jezo pa utegnete stresti na prvega mimoidočega. S partnerjem boste težko našli skupen jezik. RAK – Začetek novembra bo še malce bolj napet. Po svetu boste hodili slabe volje in razdražljivi. Po 8. se bo vaše razpoloženje nekoliko popravilo. V drugi polovici meseca vas čakajo zanimiva prijateljska druženja. Odnosi bodo postali bolj kvalitetni, zahvaljujoč tudi vaši prilagodljivosti in uslužnosti. LEV – Izžarevali boste posebno energijo. V družbi prijateljev se boste vedno postavili na stran šibkejšega, pravzaprav boste za vsakogar našli toplo, prijazno besedo. Ker se na delovnem mestu ne bo dogajalo nič posebno pretresljivega, boste ves svoj delovni dan posvetili neformalni komunikaciji s sodelavci in šefom. DEVICA – Ta mesec je kot ustvarjen za druženje, komunikacijo in potovanja. V različnih razpravah boste zavzeto branili svoja stališča - včasih celo tako močno, da utegne debata izgubiti rdečo nit in se prevesiti v brezploden razgovor. Vedite, da siloviti izbruhi in jeza ne bodo popravila ali izboljšali odnosov. TEHTNICA – Na delovnem mestu bodo stvari tekle po ustaljenem ritmu in ne bodo zahtevale vaše posebne pozornosti. Prav zato se lahko bolj posvetite domačim, sorodnikom in prijateljem. Odnos s partnerjem bo prijeten in topel. Če s partnerjem nimata podobnih pogledov na vzgojo, bo mesec še zelo naporen. Previdno ravnajte z denarjem! ŠKORPIJON – Delovne okoliščine bodo zahtevale več angažiranosti, truda in napora. Tudi doma vam ne bo postlano z rožicam, saj bodo domači postavljali pred vas vedno nove obveznosti. Pogosto se boste počutili utrujeni, a vam vsakodnevna dinamika ne bo dopuščala, da se spočijete in sprostite. Po 18. boste že nekoliko lažje zadihali. STRELEC – Zaradi vaše trmoglavosti in neučakanosti bo komunikacija z okoljem zelo slaba. Ustrezno rešitev za posel boste našli s prijateljevo pomočjo šele proti koncu meseca. Sicer pa se vam bo v drugi polovici meseca vse, kar ste v tem letu vložili v kariero, povrnilo. Proste trenutke izkoristite za športne aktivnosti. KOZOROG – Novembra boste spet imeli občutek, da imate vajeti trdno v svojih rokah. Zaradi uspelega posla si boste tudi finančno opomogli. Vse to vas bo navdajalo s samozavestjo in optimizmom. Mesec je idealen za izboljšanje različnih odnosov. Pokažite okolici, kaj čutite in mislite ter stojte za svojimi dejanji. VODNAR – V novembru bodo vaše misli usmerjene v odnose. V primeru sporov nikar ne zahtevajte od drugih, da se postavijo na vašo stran ali jih celo postavite pred izbiro. Vse nesporazume rešite na štiri oči. Na delovnem mestu vas bodo rutinska dela začela dolgočasiti. Samski vodnarji se bodo zapletli v ljubezenske mreže. RIBI – Če razmišljale o povišici, si pred razgovorom s šefom pripravite nekaj argumentov, zakaj naj bi vam povišal plačo. Finančna tveganja se vam lahko obrestujejo, vendar vseeno ne verjemite lepim besedam. Nov znanec vam utegne uresničiti neko skrito željo. Odnos s partnerjem bo harmoničen in topel.


46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

1 0 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

10. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je Restavracija Trinajstica, Seidlova cesta 27/a, Novo mesto, ki podarja darilne bone v vrednosti 40, 30 in 20 evrov. Pravočasno smo prejeli 150 rešitev devete Živine nagradne križanke. YURENA, šola tujih jezikov, Glavni trg 11, Novo mesto podarja darilne bone naslednjim izžrebanim reševalcem: Ivan Znoj iz Krškega prejme darilni bon v vrednosti 40 €, Marija Gačnik iz Rumanje vasi prejme darilni bon v vrednosti 30 € in Manca Može iz Dol. Težke vode prejme darilni bon v vrednosti 20 €. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 16. novembra, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “10. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 9. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: EPRUVETA, LOJTRNIK, IL, VASKO, PIRAT, VR, STAR, PAD, OBJAVA, II, IGLU, ADRESA, IS, CHAPLIN, OGI, ANT, ORGLANJE, INDIJA, LOREN, ADAPTER, AVESTA, ISTANBUL, RASKAVOST, KVARA, IČO, NALOM, SEGNI, ČAR, ARENA, AR, AK. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ............................................................................................ Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


130(3". 13&7&/5*7/& ",$*+&

CPEJ QSFWJEFO PLUPCFS o PLUPCFS KBOVBS KBOVBS "LDJKB CPEJ QSFWJEFO KF FOB J[NFE BLDJK [B VSFTOJŘFWBOKF OBDJPOBMOFHB "LDJKB UFNFMKJ OB QSPHSBNB WBSOPTUJ DFTUOFHB QSPNFUB JO KF HMFEF OB PHSPäFOPTU QFÝDFW W KFTFOTLJI JO [JNTLJI NFTFDJI [ SB[MJŘOJNJ BLUJWOPTUNJ QSFEWJEFOB PE PTWFÝŘBOKV WP[OJLPW JO QFÝDFW EB NPSBKP CJUJ W KFTFOTLJI JO [JNTLJI NFTFDJI OB DFTUJ ÝF QPTFCFK QSFWJEOJ JO WJEOJ CPEJ QSFWJEFO [BŘFULB PLUPCSB EP LPODB GFCSVBSKB T QPWFŘBOJNJ BLUJWOPTUNJ W NFTFDJI PLUPCFS JO KBOVBS OB UFIOJŘOJI VLSFQJI [B WFŘKP WBSOPTU QFÝDFW OB ESäBWOJI JO MPLBM OJI DFTUBI 4MPHBO CPEJ QSFWJEFO LJ OB[PSOP PQP[BSKB EB NPSB CJUJ QFÝFD OB DFTUJ WJEFO JO QSFWJEFO KF QPWF[PWBMOJ FMFNFOU BLDJKF W EBMKÝFN ŘBTPWOFN OB OBŘSUOFN J[PCSBäFWBMOFN JO W[HPKOFN EFMV W WSUDJI JO ÝPMBI PCEPCKV HSBEJWB [B BLDJKP QB TF WTBLP MFUP PTWFäJKP JO EPQPMOJKP OB EFMV MPLBMOJI TLVQOPTUJ JO EFMV QSPTUPWPMKDFW PSHBOJ[BDJK DJWJMOF ESVäCF 7 MFUV KF W BLDJKJ VWFMKBWMKFOB OPWB TUSBUFHJKB LJ QPVEBSKB PTFCFO QSJTUPQ W MPLBMOJI PLPMKJI JO [B LBUFSP [BHPUBWMKB EPEBUOB HSBEJWB QSFE OB OBE[PSV SBWOBOKB WP[OJLPW JO QFÝDFW WTFN PETFWOF USBLPWF "LDJKP CPEJ QSFWJEFO TP T TWPKJN EFMPN JO EPEBUOJNJ VLSFQJ QPEQSMJ /BNFO %34$ KF EB W J[CSBOJI PLPMKJI [BHPUPWJ UPMJLP PETFWOJI USB .JOJTUSTUWP [B QSPNFU .JOJTUSTUWP [B ÝPMTUWP JO ÝQPSU ;BWPE 34 [B ÝPMTUWP LPW LPU KJI KF QPUSFCOP EB TP WTJ QFÝDJ VTUSF[OP PQSFNMKFOJ 1SFEOPTU .JOJTUSTUWP [B OPUSBOKF [BEFWF 1PMJDJKB 0CŘJOTLJ TWFUJ [B QSFWFOUJWP CPEP JNFMF SFHJKF LKFS KF PHSPäFOPTU QFÝDFW ÝF QPTFCFK J[TUPQBKPŘB JO W[HPKP W DFTUOFN QSPNFUV ".;4 4MPWFOTLF äFMF[OJDF QSFWP[OJLJ W JO LKFS CPEP T TLVQOP BLDJKP [BHPUPWJMJ QPLSJUPTU WFŘKFHB PCNPŘKB KBWOFN MJOJKTLFN QPUOJÝLFN QSPNFUV 3EFŘJ LSJä 4MPWFOJKF ;WF[B [ESVäFOK ÝPGFSKFW JO BWUPNFIBOJLPW 4MPWFOJKF UFS ;BWPE 7BSOB QPU BMJ DFMF SFHJKF


KRIŽANKA


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.