Živa, maj 2009

Page 1


2

AKTUALNO

13*)0%/045 0(3&7"/+" )-"+&/+" JO 13&;3"ė&7"/+" *40."9 +F TJTUFN PHSFWBOKB IMBKFOKB JO QSF [SBǁFWBOKB [ J[LPSJÝǁBOKFN TPOǁOF JO HFPUFSNBMOF FOFSHJKF

,BLP TJTUFN EFMVKF 1PE TUSFÝOP LSJUJOP TP JOTUBMJSBOF DFWJ LJ BCTPSCJSBKP UFNQFSBUVSP JO KP TISBOKVKFKP W [FNFMKTLJ ISBOJMOJL QPE IJÝP J[ LBUFSFHB TF UPQMPUB WSB ǁB OB TUFOF IJÝF

7 TJTUFNV *40."9 IJÝF OF PHSFWBNP OB LMBTJǁOJ OBǁJO /B [VOBOKJI TUFOBI IJÝF KF J[WFEFO DFWOJ SFHJTUFS W LBUF SFHB TF EPWBKB NFEJK J[ [FNFMKTLFHB ISBOJMOJLB T UFNQFSBUVSP ¡$ JO OB UB OBǁJO VTUWBSJNP UFNQFSBUVSOP CB SJFSP OB TUFOJ LJ QSFQSFǁVKF W [JNTLFN ǁBTV PIMBKBOKF JO W QPMFUOFN ǁBTV QSF HSFWBOKF [HSBECF 1SF[SBǁFWBOKF TF WSÝJ QSFLP QSPUJUPǁ OFHB JOPY J[NFOKFWBMOJLB xDFW W DFWJj LJ KF SBWOP UBLP WHSBKFO W [FNFMKTLFN ISBOJMOJLV QPE IJÝP *[LPSJTUFL UBLFHB

J[NFOKFWBMOJLB KF [FMP WJTPL LFS J[SBC MKB UFNQFSBUVSP [FNFMKTLFHB ISBOJMOJLB JO UFNQFSBUVSP PEQBEOFHB [SBLB UFS EPTFäF J[LPSJTUFL 1PSBCB FOFSHJKF

[B PHSFWBOKF IMBKFOKF JO QSF[SBǁFWBOKF KF PE EP L8I N MFUP [ DN GBTBEF JO PLOJ , )JÝB [ N QPSBCJ [B Π Π FOFSHJKF OB MFUP

LFS OBN TPODF JO [FNMKB OF QPÝJMKBUB SBŘVOPW [B FOFSHJKP 5PQMPUOJ QSFOPTOJL DFW W DFWJ

4USBOKF QSJ ÀLPDKBOV 4* ÀLPDKBO

5FM 'BY NBUFK!EVMD TJ XXX EVMD TJ XXX JTPNBY TJ

KF QBUFOUJSBO QSPJ[WPE H EJQM JOH QIZT &ENPOE % ,3&$,² -BTUOJL QSBWJDF [B 4MPWFOJKP KF %6-$ E P P


VSEBINA

priloga dolenjskega lista

3

4–5

“Že vse vem” kliče po pogovoru o “tistih stvareh” 7 Dnevi so kot zrele češnje 8–9 S Schumaherjem v prestižnem upravnem odboru zaupnikov 10–11 Upor na ladji Bounty in zakaj je zmagala Tanjuška 12 Poplačal dolg staršem in kraju 13 “Šolski” primerek vasi 14 Ko raztegneta meh, zaigra še srce 15 Zelena oaza miru v objemu gozdov 16 Tekač, DJ pa tudi mož in oče 17–31 Posebna priloga 32 Da Titanic ne bo potonil! 33 Njeni vzporedni svetovi 34 Legenda je ponovno med nami 35 Mama Mirjam Bezek – Jakše 36 Leptospiroza, močvirska mrzlica 37 Darja na lastnih nogah 38 Obetavno Novo upanje 39 Potrebna sta čas in potrpežljivost 40 Ne koliko, temveč kdo in kako 40 Nastanitev med delovnim razmerjem 41 Z malo potrpljenja jih vzgojimo sami 41 Kostanjev popek 42 Z govorjeno besedo skozi človeško zgodovino 42 So oviro na cesti odstranili ali je bila odstranjena? 43 Hujšanje – mali triki za velike učinke 44 Lahkotne in barvite kot metulji 45 Pomladni veter za naše moške 45 Horoskop 46 Križanka Na naslovnici: Pred vzletom Fotografija: Mojca Žnidaršič

priloga dolenjskega lista Izdajatelj: Dolenjski list Novo mesto d.o.o., časopisno založniška družba Naslov: Dolenjski list, Germova ulica 4, 8000 Novo mesto Odgovorna urednica Dolenjskega lista: Jožica Dorniž Računalniška izvedba: Igor Rustja Cena oglasov: cela stran 1.380,00 €, pol strani 710,00 €, četrt strani 370,00 €, osmina strani 190,00 € Tisk: SET, d.d., Vevška c. 52, Ljubljana Nenaročenih rokopisov, fotografij, cedejev in disket ne vračamo.

“Tiste stvari” V zadnjem stoletju se ni le podaljšala življenjska doba ljudi, ampak so se korenito spremenila tudi starostna obdobja. Daleč največ sprememb je doživela mladost. Mladi so v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja začeli uveljavljati svoje poglede, preko študentskih uporov so se množično uprli sprijenemu svetu staršev, razglasili so tudi seksualno revolucijo. Ko so se postarali, dobili otroke, so njihove radikalne zahteve zvodenele, prišle so nove generacije, ki pa so drugačne. So vse manj uporne, starše štejejo za prijatelje, udobje, ki ga nudi “hotel mama”, je močnejše od upora. Mladost se zaradi vse daljšega šolanja podaljšuje tja v trideseta leta in dlje. Večini mladim je v materialnem smislu danes lažje kot je bilo njihovim staršem in starim staršem, a ta prednost je lahko tudi pomanjkljivost. Nimajo motivacije in jasnih ciljev, recesija pa je načela tudi ta navidezni svet blaginje. Poiskati bo treba nove vrednote, nove rešitve in življenjske vzorce. Še posebej je to izziv in naloga za mlade. Največ informacij dobijo mladi danes z interneta, svetovno spletišče pa prinaša tudi veliko nepreverjenih in zavajajočih podatkov, napotkov in idej. So jih mladi sploh sposobni pravilno odbrati in ovrednotiti? Mediji in splet so mladim tudi glavni vir informacij glede spolnosti, žal o tej temi v šolah skoraj ne slišijo več, ker je s spremembo šolskega sistema vzgoja za zdravo spolnost izpadla iz obveznega programa. Puberteta se pomika vse nižje, otroci pa v šoli ne morejo neobremenjeno spregovoriti o spolnosti. Kako naj se potem zavedajo, da so odgovornosti za svoje zdravje?! Spolno dejavni postajajo vse bolj zgodaj, v prvi spolni odnos se velik del mladih spusti že pred svojim 15. letom. Če bi imeli v šoli spolno vzgojo, bi lahko izvedeli, kaj s tem tvegajo. “Spolna vzgoja namreč ni učenje o seksu, prava spolna vzgoja bi morala obravnavati spolno prenosljive bolezni, spremembe v puberteti, razliko med spoloma,” je za Živo povedala Fani Čeh, učiteljica svetnica, višja pedagoška svetovalka za zdravstveno vzgojo na Zavodu RS za šolstvo. Čeprav ima vsakdo pravico živeti tako kot misli, da je prav, smo starši in šola vendarle dolžni mlade opozoriti na pasti tudi pri “tistih stvareh”. Velika nevarnost preži na mlade tudi v prometu, še vedno največ prometnih nesreč povzročijo mladi, stari od 18 do 24 let, najpogostejša vzroka nesreč pa sta prehitra vožnja in alkohol. Kot kaže smo zatajili tudi pri osveščanju glede prometne varnosti. Kako zmanjšati število nesreč na naših cestah in obvarovati mlada življenja, je med drugim v pogovoru za Živo govoril Boris Perko, bivši predsednik AMZS, po rodu Sevičan. Nekdaj uspešen gospodarstvenik je bil dolga leta predsednik AMZS, sedaj pa med drugim deluje v mednarodni avtomobilistični zvezi – FIA, v prestižnem upravnem odboru zaupnikov, kjer sta tudi Michael Schumacher in Jean Todt. Jo žica Dor niž ožica Dorniž


4

AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Spolna vzgoja v šoli

“Že vse vem” kliče po pogovoru o “tistih stvareh” S

spremembo šolskega sistema je vzgoja za zdravo spolnost izpadla iz obveznega programa, tako danes številni mladi nimajo možnosti, da bi o spolnosti spregovorili neobremenjeno in ob pravem času izvedeli, kar jih zanima, predvsem pa se zavedli odgovornosti za lastno zdravje. “Pubertetnik je danes popolnoma drugačen, pravzaprav ga sploh ne poznamo. Zbombardiran je z informacijami medijev, spolnost pa postaja tržno blago. Ob tem pa se mladim ne sporoča, kaj je prav in vredno delat,” opozarja Fani Čeh, učiteljica svetnica, višja pedagoška svetovalka za zdravstveno vzgojo na Zavodu RS za šolstvo.

Zadnja nacionalna raziskava o spolnem vedenju slovenskih srednješolcev, ki jo je vodila ginekologinja doc. dr. Bojana Pintar iz Ginekološke klinike v Ljubljani, je pokazala, da mladi vse bolj zgodaj postajajo spolno dejavni. S prvim spolnim odnosom se velik del mladih sreča pred svojim 15. letom. Kar 53 odst. 17-letnikov je povedalo, da že ima spolne odnose. “Mladi hlastajo za zgodnjim spolnim odnosom. Nedolžnost zanje postaja breme. Tisti, ki še nimajo spolnih odnosov, se pogosto sprašujejo, kaj je z njimi narobe. To se dogaja zato, ker je

izpostavljenost tistih, ki zgodaj začenjajo, v skupini tako dobro sprejeta,” meni Čehova.

P rra a v a i n ffo o rrm m a c iijj a o b p rra ave m č a s u Predmet zdravstvena vzgoja je imel do usmerjenega izobraževanja v programih poklicnih šol in programih gimnazij 52 ur. “S prenovami programov so te vsebine kot predmet izpadle in se danes medpredmetno vključujejo in se izvajajo v obliki obveznih izbirnih vsebin. Izbirnost pomeni, da te vsebine šola ponudi ali ne,” pojasnjuje Če-

Zgolj razlaga anatomije, ki jo obravnavajo pri biologiji, ne zadošča, mladi želijo o spolnosti izvedeti več. Tudi zato teme, povezane z odraščanjem in spolnostjo, mladi pogosto izbirajo na otroških parlamentih.

Fani Čeh

hova. V osnovni šoli so se te vsebine vseskozi medpredmetno povezovale, s tem da je prva pomoč potekala v obliki tečaja, spolna vzgoja pa se je pripenjala na biologijo. Učitelji, ki so jo poučevali, so končali tudi usposabljanje za področje zdravstvene vzgoje. S prenovo v devetletni program se je predmet biologija premaknil v 9. razred osnovne šole. “Dokazno je, da se puberteta pomika nižje in medpredmetna skupina za zdravstveno vzgojo vseskozi opozarja na pomanjkljivo izvedbo vsebinskih sklopov: spolna vzgoja, varna raba in zloraba snovi – droge, tečaj prve pomoči. To se sistematično ne izvaja. Najslabše, kar je, je to, da tudi dodiplomsko izobraževanje učiteljev na tem področju ne vsebuje več socialne medicine,” ugotavlja Čehova. Na Zavodu za šolstvo pripravlja in vodi programe tudi za področje spolne vzgoje za učitelje, s katerimi želi vplivati na oblikovanje zdravih stališč in prepričanj, ki jih mladi potrebujejo za osveščeno in odgovorno odločanje o svojem spolnem življenju. “Zanimanje za te seminarje je še premajhno. Učitelji najprej izbirajo svoja predmetna področja,” ugotavlja. Obenem se zaveda, da se tudi mnogi učitelji z zadrego lotevajo pogovorov o spolnosti. “Ljudje smo različni, nekateri imajo to zadrego celo življenje. Ampak pred mladostnikom je odrasli ne bi smeli imeti. Dobro

“Dekleta se več pogovarjajo o menstruaciji, fantje o polucijah zelo malo. ‘Vse vem’ je pogost odgovor, ko se hočejo starši pogovarjati o teh stvareh. Otrok se zapre, če pa bi starši preverili, bi ugotovili, da nič ne ve. Spremembe, ki jih doživljajo na svojem telesu, kličejo po pojasnilu.”


AKTUALNO

priloga dolenjskega lista

Mladi si informacije o tem, kar jih zanima, poiščejo sami, literature s tega področja ne manjka, manjka pa takšnih informacij, ki bi bile prilagojene njihovi starosti.

posredovana vsebina o spolni vzgoji je vedno sprotna, ko se pojavi interes in mora biti pospremljena s prevzemanjem odgovornosti za lastno zdravje.”

P o g l aav v je, ki se izpušča Medpredmetno povezovanje vsebin je sicer zapisano v kurikulumu, ki ga je učitelj dolžan izpeljati, ampak te vsebine se žal pogosto izpuščajo, ugotavljajo na Zavodu za šolstvo. Učitelji se po svoje trudijo, jih ne obsoja Čehova, pogreša pa tisti bistveni del informacij, ki govorijo o spolnem vedenju, spolno prenosljivih boleznih, kontracepciji. Kako naj se učitelji z mladimi pogovarjajo o spolnosti? “Pomembno je, da učitelj to vsebino vzame kot izjemno pomembno in jo skuša s svojim pridihom posredovati učen-

cem. Spolna vzgoja ni nič drugega kot del vsakdanjega življenja. Vsako obdobje otrokovega razvoja ima svoj obraz. Želja po vedenju pa se aktivira v posamezniku v puberteti. Zato je tako zelo pomembno, da ima učitelj, ki dan za dnem vstopa v razred, pred seboj fante in dekleta in jim posreduje tudi znanje, ne le informacije s področja varnega in odgovornega vedenja in tudi spolne vzgoje. Spolna vzgoja ni učenje o seksu,” poudarja. Opaža, da se učitelji pogosto bojijo izzivalnih vprašanj, s katerimi mladostniki le preizkušajo meje in po svoje kličejo na pomoč. “Prva spolna vzgoja bi morala obravnavati spolno prenosljive bolezni, spremembe v puberteti, razliko med spoloma. Pobudo so zdaj prevzela dekleta, ki vodijo fante, ker zorijo kasneje. To postaja velik konflikt.”

Č e n e sstt a r š i , v vss a j š o l a Že omenjena raziskava je pokazala tudi, da se 38 odst. otrok v družini ne pogovarja o ključnih spremembah v obdobju odrašča-

Martina Bučar

“Mladi hlastajo za zgodnjim spolnim odnosom. Nedolžnost zanje postaja breme. Tisti, ki še nimajo spolnih odnosov, se pogosto sprašujejo, kaj je z njimi narobe. To se dogaja zato, ker je izpostavljenost tistih, ki zgodaj začenjajo, v skupini tako dobro sprejeta,” meni Čehova.

5

nja. “Dekleta se več pogovarjajo o menstruaciji, fantje o polucijah zelo malo. ‘Vse vem’ je pogost odgovor, ko se hočejo starši pogovarjati o teh stvareh. Otrok se zapre, če pa bi starši preverili, bi ugotovili, da nič ne ve. Spremembe, ki jih doživljajo na svojem telesu, kličejo po pojasnilu,” iz izkušenj v razredu razlaga Čehova. Zakaj te informacije posredovati v šoli? “Če smo slišali, kaj je prav, se bomo tega tudi takrat, ko se bomo odločali sami, spomnili in lahko bomo ravnali varno. Gorje, če nismo nič slišali. Šola takoj za družino prevzema odgovornost. Nekaterih stvari starši ne zmorejo, ne znajo, šola pa lahko posreduje tudi to znanje. Mora stopiti staršem bliže, ampak eni nočejo, ne morejo. Nihče ne sme nič in potem se problemi stopnjujejo. Eden drugega se napol bojimo,” priznava. Ne zavzema se za predmet spolne vzgoje, ampak vsaj za to, da bi šole te vsebine obvezno in sistematično izvajale. Opaža, da učenci sploh ne vedo, da spolne bolezni obstajajo. “Dekleta uživajo kontracepcijske tablete in mislijo, da so zaščitena. Oba morata vedeti, da to ni dovolj. Pripovedujejo o priložnostnih srečanjih, ko se pod vplivom alkohola ‘dajo dol’, se ne poljubljajo, se ne držijo za roke, se ne poznajo. Spolna vzgoja je pot k odgovornosti do lastnega telesa. Bolezni bodo rasle, če ne bomo odločno posegli na to področje krepitve in varovanja zdravja. Gre za problem družbe.”

K d a j j e p rra a v a sstt a rro o sstt ? Na porast spolno prenosljivih bolezni opozarjajo tudi ginekologi. “Če ne bi hiteli s spolnimi odnosi in bi imeli spolni kontakt s čim manj partnerji, bi mladi to tveganje lahko pomembno zmanjšali,” pravi ginekologinja Martina Bučar, vodja dispanzerja za ženske v novomeškem zdravstvenem domu. Poudarja, da ima vsak pravico živeti tako, kot misli, da je prav. Zaveda se, da ne more zahtevati, da mladi nasvete upoštevajo, čeprav si želi, da bi jih: “Vsaki mladostnici, vsakemu paru pravim, da ni potrebe po hitenju. Ko so mlade, ki so pred 17. letom imeli spolne odnose, kasneje spraševali, ali bi, ko bi imeli možnost zavrteti čas nazaj, prav tako zgodaj začeli, jih je polovica odgovorila, da bi počakali. Da so to spoznali, so potrebovali to izkušnjo.” Tudi zato se ob obisku mladih v dispanzerju trudijo, da bi jim na primeren način razložili, kaj vse lahko s sabo prinese prezgodnji spolni odnos. Na eno najpogostejših vprašanj, ki ga zastavljajo tako mame kot dekleta, to je, kdaj je pravi čas za spolni odnos, pa odgovarja: “Ko je prvič, je najpomembnejše, da je prostovoljno, da si tega želita oba, da se imata rada, da se spoštujeta in, seveda, da se oba zavedata odgovornosti. Ne glede na to, ali se to zgodi pri 15., 20. ali 40. letih.” Besedilo in fotografije:

Irena No Ir ena N o v ak


ZANIMIVOSTI

$FOUFS WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB %PMFOKTLB QSJSFKB WFMJLP CSF[QMBŘOJI BLUJWOPTUJ W TLMPQV 5FEOB WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB ;BQPMOJUF TWPKP SBEPWFEOPTU JO WFEPäFMKOPTU QP OPWFN ÀFOU 7SIPWǏFWB /PWP NFTUP [OBOKV JO TQSFUOPTUJI /JLPMJ OF WFTUF LBN WBT CP UB QPU ,BLP EP EPCSFHB TQPNJOB QSJQFMKBMB y 1VTUJUF TF QSFTFOFUJUJ 7 PLWJSV 5FEOB WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB 576 TF %PN TUBSFKÝJI PCǏBOPW /PWP NFTUP ÀNJIFM CP OB JI MPLBDJKBI QSFETUBWJMP J[WBKBMDFW 3B[ 1PUPQJTOP QSFEBWBOKF &HJQU QPSFE CSF[QMBŘOJI QSFEBWBOK EFMBWOJD JO QSFETUBWJUFW TJ PHMFKUF OB XXX SJD ON TJ OBQPWFE 1SJSFEJUWF 576 ;ESBWP äJWMKFOKF [ OBSBWP [ESB WJMOF SBTUMJOF

130(3". ",5*7/045* $FOUSB WTFäJWMKFOKTLFHB VǏFOKB W PLWJSV 576

À,0$+"/ .FUFMLPW EPN ÀLPDKBO ÀLPDKBO "MJ TNP QP[PSOJ OB TWPKF CF TFEF %JHJUBMOB GPUPHSBmKB **

3*$ /PWP NFTUP -KVCMKBOTLB 1SFETUBWJUFW KBQPOTLJI VNFUOJ ÝLJI UFIOJL JO J[EFMBWB USHBOLF ,BLP OBQJTBUJ &VSPQBTT ÇJWMKF OKFQJT 6TUWBSKBMOB EFMBWOJDB i*[EFMBWB SPä J[ LSFQ QBQJSKBw

,0Ǝ&7+& -KVETLB VOJWFS[B ,PŘFWKF 5SH [CPSB PEQPTMBODFW

/BVŘJNP TF VŘJUJ

1SFETUBWJUFW NPCJMOF TWFUPWBMOF TMVäCF [B 3PNF

,BLP VTQFÝOP JTLBUJ [BQPTMJUFW

1SFETUBWJUFW TFLUPSTLJI QSP HSBNPW -FPOBSEP EB 7JODJ JO (SVOEUWJH QSPHSBN FWSPQTLF TLVQOPTUJ 7TFäJWMKFOKTLP VŘFOKF

/BVŘJNP TF VŘJUJ

À&/5+&3/&+ 0CŘJOB ÀFOUKFSOFK TFKOB TPCB ** OBETUSPQKF 5SVCBSKFWB DFTUB /BÝ QSJTQFWFL I HMPCBMOFN CPKV QSPUJ QPEOFCOJN TQSFNFNCBN OBTWFUJ LBLP WLMKVŘJUJ WBSŘFWBMOF VLSFQF W WTBLEBOKF äJWMKFOKF

"MJ TNP QP[PSOJ OB TWPKF CF TFEF

%PHPELJ QPUFLBKP UVEJ OB -KVETLJ VOJWFS[J ,PŘFWKF OB $FOUSV [B J[PCSBäFWBOKF JO LVMUVSP 5SFCOKF JO OB ;BWPEV [B J[PCSBäFWBOKF JO LVMUVSP ėSOPNFMK JO TP PCKBWMKFOJ OB QPSUBMV XXX DW[V EPMFOKTLB TJ

#3&;1-"Ǝ/0 6Ǝ&/+& 04/07 3"Ǝ6/"-/*À57"

.&5-*," -KVETLB LOKJäOJDB .FUMJLB $FTUB CSBUTUWB JO 8PSE *OUFSOFU &YDFM 1PXFS1PJOU "DDFTT FMFLUSPOTLB FOPUOPTUJ ÝUFWJMP NFTU KF PNFKFOP PCWF[OF QSFE QPÝUB W .FUMJLJ ÀLPDKBOV ÀFOUKFSOFKV %PMFOKTLJI 5PQMJ IPEOF QSJKBWF OB

DBI /PWFN NFTUV ÇVäFNCFSLV JO ÀNBSKFÝLJI 5PQMJDBI 1PLMJŘJUF JO TF OBSPŘJUF %JHJUBMOB GPUPHSBmKB * %JHJUBMOB GPUPHSBmKB ** Ç6Ç&.#&3, 0CŘJOB ÇVäFNCFSL TFKOB TPCB (SBKTLJ USH

;"61/0 47&507"/+& 7 *;0#3"Ç&7"/+6

7QMJW CBSW OB OBÝF QPŘVUKF

4WFUPWBMLF W 4WFUPWBMOFN TSFEJÝŘV /PWP NFTUP CSF[ QMBŘOP QPNBHBKP WTFN PESBTMJN LJ JNBUF LBLSÝOBLPMJ WQSBÝBOKB T QPESPŘKB J[PCSBäFWBOKB JO [BQPTMPWBOKB UFS CJ TF äFMFMJ P OKJI T LPN QPHPWPSJUJ 0HMBTJUF TF MBILP %0-&/+4,& 501-*$& ,VMUVSOP LPOHSFTOJ DFOUFS WTJ LJ SB[NJÝMKBUF P WLMKVŘJUWJ W ÝPMP BMJ UFŘBK QPUSFCVKFUF %PMFOKTLF 5PQMJDF 4PLPMTLJ USH QPNPŘ QSJ JTLBOKV [BQPTMJUWF QSJ VŘFOKV BMJ JOGPSNBDJKF %VP $BWFSPDL UPMLBMB EKFNCF P PQSBWMKBOKV SB[MJŘOJI J[QJUPW DBKPO IBOETPOJD JO BWTUSBMTLJ 4WFUPWBMOJ UFMFGPO %JEHFSJEPP 1PUPQJTOP QSFEBWBOKF 7JFUOBN JO 4WFUPWBOKF QP F QPÝUJ ,BNCPEäB TWFUPWBMOP TSFEJTDF!SJD ON TJ À."3+&5" ,BSMPWÝLB TQPNJOTLB TPCB (PTUJMOB 0TFCOP TWFUPWBOKF $WJŘFL ÀNBSKFUB 3*$ /PWP NFTUP JO W LSBKJI QP QSFEIPEOFN EPHPWP 6TUWBSKBMOB EFMBWOJDB i*[EFMBWB SV ÇVäFNCFSL .FUMJLB ÀFOUKFSOFK ,PŘFWKF 3JCOJDB JO 5SFCOKF SPä J[ LSFQ QBQJSKBw 1SFETUBWJUFW KBQPOTLJI VNFUOJ 6SOJLF EFMPWBOKB UPǏL JO PTUBMF JOGPSNBDJKF QPJÝ ÝLJI UFIOJL JO J[EFMBWB USHBOLF ǏJUF OB QPSUBMV QSPKFLUB XXX DW[V EPMFOKTLB TJ 3FnFLTOB NBTBäB EMBOJ

3B[WPKOP J[PCSBäFWBMOJ DFOUFS /PWP NFTUP -KVCMKBOTLB DFTUB /PWP NFTUP XXX SJD ON TJ t SJD!SJD ON TJ t 5FMFGPO JO t %FMPWOJ ŘBT WTBL EFMPWOJL NFE JO VSP

0QFSBDJKP EFMOP GJOBODJSB &WSPQTLB VOJKB J[ &WSPQTLFHB TPDJBMOFHB TLMBEB UFS .JOJTUSTUWP [B ÝPMTUWP JO ÝQPSU 0QFSBDJKB TF J[WBKB W PLWJSV 0QFSBUJWOFHB QSPHSBNB SB[WPKB ŘMPWFÝLJI WJSPW [B PC EPCKF SB[WPKOF QSJPSJUFUF 3B[WPK ŘMPWFÝLJI WJSPW JO WTFäJWMKFOKTLFHB VŘFOKB QSFEOPTUOF VTNFSJUWF J[CPMKÝBOKF LBLPWPTUJ JO VŘJOLPWJUPTUJ TJTUFNPW J[PCSBäFWBOKB JO VTQPTBCMKBOKB j


ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

priloga dolenjskega lista

7

Tone Plahuta z Bohorja

Dnevi so kot zrele češnje P

otem je Tone stopil še korak naprej. Previdno. Vodna mu je segla tisti trenutek že čez koleno. On pa je šel še naprej. Nikoli še ni videl toliko vode. Bohor ima gozd, a take vode ne – ta je lahko samo nekje drugje, daleč. In Tone je bil tisti trenutek nekje drugje, prvič tako daleč od doma. Niti za svoj lanski 74. rojstni dan ni doživel česa takega. Letos bo star 75 let. Bazen v Moravcih, to je prej omenjena voda, je za Toneta Plahuto iz Stranja 27 pri Zabukovju postal največja želja na svetu nekega lepega dne, ko mu je rekel njegov bližnji sosed in takrat že tudi njegov skrbnik Rudi Žveglič: “Šla bova v Toplice.” Tone, varovanec krškega društva Sožitje, je potem cel teden govoril samo o toplicah. Če bi bilo drugače, bi tudi odšteval dneve do odhoda v Moravce, tako pa je samo nestrpno čakal, kdaj bodo šli. Bivanja v toplicah in še marsičesa prijetnega v Tonetovem življenju najbrž ne bi bilo, če se ne bi pobliže spoznala Dane Mižigoj, predsednik društva Sožitje Krško, in Rudi Žveglič. “S Tonetovim sosedom Rudijem sva se prvič sestala 4. maja 2003 glede praznovanja stoletnice rojstva Tonetove mame. No, potem sva 19. julija organizirala pravo proslavo na Tonetovi domačiji.

Dane Mižigoj

Prišlo je preko dvesto ljudi: vaščani, folkloristi s Senovega, predstavniki krajevne skupnosti Senovo, borčevska organizacija, krški župan Franc Bogovič, gasilci s Senovega, člani društva Sožitje Krško in celo Radovan Tavzes z ministrstva za okolje, ta sicer zasebno, a vendar,” opisuje najbrž prelomni dogodek v Tonetovem življenju. Po materini smrti je Tone z bratom Lenartom, ki ni bil zaposlen, živel na domačiji skromno in neurejeno življenje. Brat je oktobra lani umrl. Tone je ostal v domači hiši sam. Sam in nesposoben za samostojno življenje. “Na srečo ga je takoj vzela k sebi družina Rudija Žvegliča, ki ga je naučila normalnega življenja in osnovnih opravil,” pripoveduje predsednik krškega Sožitja. “Prvi dan smo ga vzeli k sebi. Potem je ostal pri nas. Privadil se je tukaj in je zelo zadovoljen. Imam občutek, da se je na novo rodil,” pravi Rudi. Prihod v Žvegličevo družino je v Tonetovo življenje vnesel veliko novosti. “Šele sedaj je bil prvikrat pri frizerju. In pri svojih štiriinsedemdesetih letih je prvič šel kam od doma; tako je bil 17. aprila letos tudi prvič v vodi v bazenu. Prej je šel od doma samo takrat, ko je šla mati v trgovino, da je nakupljene strani nesel domov,” pove Mižigoj. Tonetova mati je v maju 2003 močno zbolela, morali so jo odpeljati v bolnišnico v Brežice. Tam sta jo Žveglič in Mižigoj večkrat obiskala. Prosila sta zdravniško osebje, naj ženičko zdravijo kolikor mogoče skrbno, da bi dočakala stoletnico. Res jo je dočakala in praznovali so njen 100. rojstni dan.

Rojstni dan – Tako so se zbrali na Tonetovem domu ob 95. rojstnem dnevu njegove matere.

Rudi Žveglič

Tonetova zgodba je z vsem opisanim zgodba o sožitju med ljudmi. In o Sožitju, društvu iz Krškega, ki zna in hoče poskrbeti za ljudi, zaradi katerih so ga ustanovili. “Največja skrb našega društva, odkar sem prevzel njegovo vodenje, je obiskovanje varovancev na njihovih domovih, da ocenimo, kako ti ljudje živijo. Načelo našega društva je tudi pomagati družini varovanca. Počastimo tudi rojstne dneve starejših ljudi. Seveda je bilo tisto na Tonetovem domu za društvo Sožitje praznovanje najstarejšega rojstnega dneva doslej,” niza Dane Mižigoj pomembne, čeprav mogoče nekako prikrite podrobnosti našega skupnega vsakdana. Mižigoj, ki je že 15 let predsednik Sožitja Krško in ki je za delo z osebami z motnjami v duševnem razvoju prejel leta 2002 znak občine Krško, se očitno trudi ne samo za varovance na mestnem območju, ampak po vsej krški občini. Ta pa ima poleg ravnega Krškega polja še, denimo, od občinskega središča 22 km oddaljene Stranje na Bohorju in na drugi strani na Gorjancih 25 km oddaljeno Planino v Podbočju. V vseh teh krajih, tu in tam, življenje piše zgodbe, kakršna je zgodba Toneta Plahute. Vsakokratne sedanje zgodbe se še drži prejšnja in ob njej že nastaja nova. Podobno je npr. češnjevemu cvetu, iz katerega potem zraste tisti slastni sadež. Češnje posebej pozna Tone Plahuta. “Ko bodo češnje zrele, bom imel rojstni dan,” se nasmeje. Dovolj so češnje - Tone ne potrebuje koledarja. Njegov svet šteje dneve drugače.

Martin Mar tin LLuzar uzar

V bazenu – Tone Plahuta (levo) je bil pri 74. letih prvič v bazenu. Ob spremstvu Rudija Žvegliča se je na tej negotovi poti v neznano počutil bolj varnega.


8

POGOVOR

priloga dolenjskega lista

Boris Perko, bivši predsednik AMZS

S Schumaherjem v prestižnem upravnem odboru zaupnikov K

o so predsednika Avto-moto zveze Slovenije, 73-letnega Sevničana Borisa Perka in njegove najožje sodelavce konec lanskega leta na skupščini AMZS odpoklicali, potem ko večina delegatov ni sprejela nekaterih predlogov vodstva o kadrovskih spremembah, je ta zamenjava zadišala po političnem ozadju. Perko je namreč hotel pristriči peruti generalnemu sekretarju AMZS, ki že desetletja vedri in oblači, za svoje delo pa je po Perkovem prepričanju močno preplačan, saj ima višjo plačo kot predsednik vlade Borut Pahor! Namesto, da bi se od AMZS poslovil poklicni sekretar, se je njegov vsestransko dejaven volonterski predsednik, ki se je dokazal kot zelo uspešen gospodarstvenik, tudi direktor Petrola in Avtotehne. Da je bil Perko, univ. dipl. pravnik, pri svojem delu očitno opažen in uspešen tudi v mednarodnem merilu – v močni mednarodni avtomobilistični zvezi FIA, priča njegova izvolitev v prestižni grammy, upravni odbor zaupnikov, fondacijo, ki razpolaga z okrog 280 milijoni evrov in kjer so poleg Perka med 14 člani med drugimi tudi bivši angleški finančni minister pa najbolj zveneča imena Formule 1 kot sta Michael Schumacher in Jean Todt. Perko je zadolžen za vzhodno in srednjeevropsko cono, bil je predsednik in zakladnik za cono, ki pokriva 22 držav, in zatrjuje, da njihove projekte podpira tudi Svetovna banka. Lahko računamo, da bo iz tega ogromnega fonda okrog 280 milijonov evrov prišlo kaj tudi za kakšen naš poligon varne vožnje? Poligon AMZS na Vranskem je sicer že zaključena investicija AMZS, pri kateri ste računali tudi na evropska sredstva. “To sta dve različni zadevi. Pri nas gre za super projekt, recimo mu poligon Vransko; zakaj pravim, da gre za super projekt? Če primerjaš naše razmere in naše številke, število prometnih nesreč s smrtnim izidom

Da so Perka in njegovo delo opazili tudi v mednarodnem merilu – v močni FII (mednarodna avtomobilistična zveza), govori to, da so ga izvolili v prestižni grammy, upravni odbor zaupnikov, fondacijo, ki razpolaga z okrog 280 milijoni evrov in kjer so med 14 člani med drugimi tudi bivši angleški finančni minister, pa najbolj zveneča imena Formule 1 kot sta Michael Schumacher in Jean Todt. Perko je zadolžen za vzhodno in srednjeevropsko cono, bil je predsednik in zakladnik za cono, ki pokriva 22 držav.

pri nas in vzhodnoevropskih državah, je problem v tem, ker je število avtomobilov v zadnjih 15 letih povečalo za petkrat, desetkrat in celo za dvajsetkrat! Gre za problem kulture vožnje, učenja, vzgoje. Zato je Vransko namenjeno temu.” Kje bi potemtakem lahko Slovenija prišla bliže, kako bi lahko konkurirala za sredstva, s katerimi razpolaga ta grammy? “Ne govorim zgolj o Sloveniji, ampak tudi o drugih vzhodnoevropskih državah, za

katere sem zadolžen v grammyju. Mi ne podpiramo investicij, ampak izobraževalne programe, kajti tudi slovenski problem je, da največ hudih prometnih nesreč povzročajo mladi v starosti od 18 do 24 let, da sta najpogostejša vzroka teh nesreč prehitra vožnja in alkohol. Poligon, ki smo ga želeli ustvariti mi, pa pomeni nekaj drugega. Pomeni ustvariti možnost, da se bodoči vozniki v razmerah, podobnih vsakdanjemu cestnem prometu, seznanijo, kako hitrost, dež


POGOVOR in mokre ceste vplivajo na varno vožnjo. Tako dobiš nekakšen rešpekt, strah da, denimo, ne boš divjal s 100 km na uro in več tam, kjer je varno voziti le 40 km na uro … Še za časa Janševe vlade so sprejeli predpis, po katerem mora vsak mlad voznik še skozi vadbo varne vožnje na poligonu.” Kolikor vem, je bil poligon Vransko vaša ideja, ko ste še bili na čelu AMZS “Res je. Zdaj je le še vprašanje znogljivosti, kajti poligon na Vranskem lahko sprejme okoli 15.000 voznikov letno, v Sloveniji pa bi potrebovali še vsaj dva, četudi nekoliko manjša poligona s kapaciteto okrog 10.000 voznikov. Že takrat samo mislili na Primorsko in Brežice kot naslednji možni lokaciji. Pomembno je, da ustvarimo klimo, spoznanje, kako je to koristno in potrebno. Za Vransko je bil sklenjen sporazum, da bo naložbo sofinancirala tudi Zavarovalnica Triglav, ker je študija pokazala, da ima lahko zavarovalnica od tega velike koristi. Janševa vlada se je obvezala, da bo v tej zgodbi partner z 10 do 15 odstotki. Program SDS pa je celo predvideval, naj bi 25.000 novim voznikom omogočili brezplačen obvezni seminar na poligonu Vransko. Naposled smo pri 11 milijonov evrov vredni naložbi ostali sami, kljub vsem obljubam in celo podpisom ...” Ste uporabo poligona Vransko zasnovali tako, da ne bo v ospredju dobičkonosnost, ampak odprtost za vse voznikom? “V Sloveniji je letno okrog 25.000 novih voznikov. Seveda smo razmišljali, da bi moral vsak opraviti dva takšna seminarja z uporabo poligona. Mi smo to prekopirali od Avstrijcev, Fincev … Če je po evropskih normativih človeško življenje vredno od milijona do štirih milijonov evrov, so potemtakem naložbe v poligone varne vožnje še kako upravičene. A, žal, očitno le redki tako razmišljajo.” Potemtakem je poligon v Brežicah ali kje drugje v Posavju ali na Dolenjskem še močno oddaljen, bolj v oblakih? “Mi smo bili pripravljeni dati podporo, znanje in vsebino. Na Primorskem se snuje združba, ki naj bi delala na tem projektu. Zavzemal sem za program, prilagojen državam vzhodne in srednje Evrope. V Avstriji je pač drugačna kultura. Moj zunanji sodelavec je bil Andrej Brglez, izvrsten fant, ki sem ga v AMZS zelo podpiral pri uresničevanju teh programov, ki naj pripomorejo k večji prometni varnosti na naših cestah.” Kaj vam dvigne utrip, ko spremljate dogajanje pri nas na tem področju? “Ko sem zadnjič na TV gledal Trenja, sem slišal, da je stanje katastrofalno, da skušajo tri ministrstva sicer nekaj storiti, a vsako po svoje, da ni prave koordinacije niti vizije. Država je predvsem odgovorna za izgradnjo avtocest. Zakaj? Ker je na evropskih avtocestah štirikrat manj nesreč kot na regionalnih, pri nas je teh, po nepreverjenih podatkih, šestkrat več.

priloga dolenjskega lista

S poceni vinjetami so veliko ljudi pripeljali z lokalnih cest na avtoceste. Podatki kažejo, da je bilo letos za 20 odstotkov manj smrtnih nesreč kot lani, in da je bilo že lani manj nesreč kot leto poprej.” Je pri tem kakšna slovenska posebnost? “Pri nas je 85 odstotkov ljudi vezanih na prevoz, predvsem v službo, z osebnim avtomobilom. Tega v Evropi ni! Hvala bogu, da so na poceni način prišli na avtoceste. Radarjev in policije je vse več, to je prav, kazni pa so res izjemno visoke. Ne vemo sicer, kaj bo čez dve leti, a bilo je dobro, da je država tako ukrepala. Upam, da bomo še naprej pospešeno gradili avtoceste. S poceni vinjetami bi se morali potruditi, da bi čim več ljudi oz. udeležencev v cestnem prometu privabili z nevarnih lokalnih cest, kjer je največ nesreč, na avtoceste.” Štiri leta ste bili podpredsednik in nato še en mandat predsednik AMZS? Kje bi lahko naredili več? “Nisem zadovoljen, ker nismo več naredili za prometno varnost, za kar sem si sicer prizadeval ves čas. Mislim, da smo veliko naredili glede tega, da bi našim članom učinkovito pomagali tudi v najhujših nesrečah, ko gre za vprašanje življenja in smrti, a še veliko premalo.” Na AMZS ste že leta 2007 sprejeli projekt od 0 do 100, ki pa širši javnosti ni dovolj znan. Za kaj gre? “V projektu, ki ga je izdelal Andrej Brglez, gre za osveščanje o prometni varnosti, zajel pa naj bi celotno populacijo: od dojenčka, ki mu moraš dati varen, ne pa nek cenen sedež, do starostnikov. Gre za informacije o vsem, kar zadeva prometno varnost, prilagojene različnim nivojem. S tem smo skoraj tri leta prihajali v vse večje kraje, izvedenci so odgovarjali ljudem na razna vprašanja. Toda, če ni sodelovanja med civilno družbo, AMZS, društvi šoferjev in državo, potem ni pravega uspeha. FIA ima po vsem svetu 180 klubov z 220 milijoni članov in ohranitev človeškega življenja je najvišji cilj angažiranja vseh avto-moto zvez in klubov po svetu.” A zdi se, kot da je pri nas življenje podcenjeno. To morda ponazarjajo tudi vaši spori glede helikopterskih prevozov ponesrečencev, ki so jih odvzeli AMZS?! “Takratni minister za zdravstvo Bručan je podprl koncept, ki smo ga izdelali, ker so bile takšne tudi usmeritve EU. Samo v enem mesecu smo rešili osem življenj! Kasneje se je to spolitiziralo, polemike med levico in desnico, očitki, da je delo nekdo

“S poceni vinjetami bi se morali potruditi, da bi čim več ljudi oz. udeležencev v cestnem prometu privabili z nevarnih lokalnih cest, kjer je največ nesreč, na avtoceste.”

9

dobil brez razpisa, da gre za nezakonitosti. Morda je celo bilo tako, a mi smo imeli osnovo v odredbi in smo zadevo odlično izpeljali. A predali so jo v roke vojski in policiji, nimajo pa helikopterja, ki bi bil tako opremljen, kot je bil naš in tudi odzivni čas je vsaj dvakrat daljši. Pri nas je znašal tri minute. To je v velikem nasprotju z direktivami EU, kjer onemogočajo, da država na tak način nadzira komercialno dejavnost. Če to delata policija in vojska, ki imata čisto svoje kalkulacije, je to najmanj čudno.” Kaj pa mislite o naši policiji? “Mi sicer zelo posplošeno obravnavamo našo policijo. Lahko dokažem, da ni nič slabša kot katerakoli zahodnoevropska. Pri nas ni problem policija, problem je vse ostalo, o čemer sem že prej govoril: dolgoročna vzgoja. Tukaj lahko sicer še veliko naredi civilna družba, AMZS, društva šoferjev in avtomehanikov, v programe osnovnih šol bi morali vnesti več prometne vzgoje in kulture. Če bomo strnili moči, bomo dosegli cilje EU, in bomo do leta 2012 za 50 odstotkov zmanjšali število najhujših prometnih nesreč.” Kako ste uspešni s svojimi pobudami v tako veliki organizaciji kot je FIA? “Velik uspeh je, da smo tudi v EU dosegli, da morajo biti po novembru 2011 izdelani avtomobili opremljeni z napravo (T)SC. V FIA smo dosegli, da bodo v ZDA to uveljavili že pol leta prej kot v EU. Po verodostojnih podatkih je kar 35 odst. manj prometnih nesreč na cestah z avtomobili, ki imajo vgrajeno to napravo. To že imajo avtomobili višjega razreda. A ker je v Sloveniji od 70 do 80 odst. avtomobilov nižjega razreda, bo to pomembna pridobitev. Glede tega je bilo potrebno precej pritiskati na komisarko EU. V FIA so se me zapomnili po agresivnosti do velikih klubov, kakršen je denimo nemški ADAC. Njegovemu predsedniku sem zabrusil, da sem doživel 2. svetovno vojno in naj mi nikar ne govori o demokraciji …” Besedilo in fotografiji:

ercc PPaav el PPer er


10 10

NA KRAJU SAMEM

priloga dolenjskega lista

Prvomajska jadralna regata

Upor na ladji Bounty in zakaj je zmagala Tanjuška P

ovabila, da se posadki novomeškega jadralnega kluba pridružim na jadrnici Mesto Novo mesto na prvomajski regati, sem se razveselil kot otrok in takoj pristal, ne da bi poprej pomislil na vse nevarnosti, ki jih taka odločitev prinaša s sabo. Vendar, kar je, je, in če človek nekaj obljubi, mora obljubo tudi držati. Bolj ko sem razmišljal o regati, bolj so mi pred oči prihajali prizori, ki sem jih nekoč gledal v bogve katerem filmu – veter v viharju po zraku nosi morsko peno, valovi se z jadrnico poigravajo kot z otroško igračko, krmar vpije na posadko, ki dviga in spušča jadra, se premešča z enega na drugi bok jadrnice in tam visi, kot bi hotela na vsak način premagati naravo. Potem pa pride ogromen val in vse skupaj odplakne v morje. Spomnim se na slovenskega lokostrelca, olimpijca, ki ga je pred leti takole odneslo v morje in ga niso nikoli več našli.

C i g a rre e in gole lepo ott i c e Poskusil sem tesnobo pregnati s povsem drugim prizorom – modro nebo skoraj brez oblačka, morje mirno kot olje, bela barka in bela jadra, na palubi se sončijo dolgonoge napol gole lepotice, možje s sončnimi očali in slamniki na glavi pa sedijo v kokpitu s cigaro v eni in viskijem z ledom v drugi roki. A ne gre, še vedno čutim tesnobo. Človeku je marsikdaj žal, da nekaj obljubi, potem pa ga je sram priznati, da se je prenaglil oziroma, še huje, da ga je strah in si je zato premislil. Kar bo, pa bo, sem si mislil in prvega maja zjutraj stal na pomolu v Nerezinah. Klubske jadrnice se ni dalo zgrešiti, saj je bila polna reklamnih napisov, med katerimi sem večino poznal z izveskov nad novomeškimi firmami. Med njimi najdem tudi ime barke – Mesto Novo mesto. Iz kabine

se prikaže znan obraz – Marijan Prešeren, tovariš iz študentskih let, zdaj pa predsednik novomeškega jadralnega kluba. Tak je, kot je bil, ko smo uživali brezskrbno študentsko življenje v garsonjeri v Bežigradu, le lase ima skoraj čisto bele. Zdi se, kot da ga ta trenutek prav nič na tem svetu ne skrbi. To me pomiri. Ko pogledam še na sosednje barke, najdem še nekaj znanih obrazov in prav nihče ni videti zaskrbljen. Vsi so mirni kot morje pred Nerezinami vse tja do Punta Križe, kjer naj bi bil na regati prvi obrat. Tesnoba je izginila. Ob pomisli, da sem bil še malo prej ves zaskrbljen, se zasmejem. Še dobro, da se misli ne slišijo, sicer bi me bilo pošteno sram.

O kka a p i tta a n i h , ffo o rrm mulah i n h e n d i kke epih “Si prišel? Ravno prav, pridruži se nam na sestanku krmarjev. Nikamor se nam ne mudi, ker vetra še ni in bomo štart prestavili za eno uro, da bo vsaj malo zapihalo,” me pozdravi Marijan in zamahne z roko proti hotelu Televrin, kjer se v restavraciji v pritličju s pogledom na luko že zbirajo krmarji. Krmar je človek, ki je na takih jadrnicah glavni, tako rekoč kapitan. Človek, ki se ne spozna na morje, bi mislil, da bo za mizo srečal bradate može z mornarsko kapo na glavi in obvezno pipo, ki nemarno visi s kotička ust. A so bili povsem navadni fantje, eni v kavbojkah, drugi v trenirkah, dva sta

Klubske jadrnice Mesto Novo mesto ni težko najti.

Sestanek krmarjev

Predsednik kluba in krmar klubske jadrnice Marijan Prešeren z zmagovalcem prvomajske regate Dušanom Veselom.

pa zares imela brado. Marijan zavzame pozo človeka, ki odloča, ki je glavni. V študentu ga nisem nikdar videl takega, a se je spremenil. Menda je zelo strog, pred leti je najboljša prijatelja na prvomajski regati grdo kaznoval, ker sta veslala, ko ni bilo vetra. Ni ju diskvalificiral, ampak je jadrnici, na kateri sta bila, prisodil zadnje mesto. To pa boli, in tega ne bosta nikoli pozabila. Najbrž tudi on ne bo pozabil njunega zbadanja tisti večer po regati, a to je že druga zgodba. To, da si vsak želi zmagati, je človeško, a načini, kako priti do zmage, ki so si jih zamislili naši kapitani, so bili preveč za mojo pamet in moje razumevanje tekmovanja. Sem mislil, da zmaga tisti, ki prej pride na cilj, a v jadranju, vsaj na prvomajski regati novomeškega jadralnega kluba, ni tako. Zmaga namreč lahko tudi zadnji. Neverjetno! Najprej so popisali vse barke, ki jih je od 25 prijavljenih prišlo v Nerezine le šest. Zaradi slabega vremena, menda. Ker je bila konkurenca osiromašena, je želja po zmagi tistih, ki so po navadi najboljše gledali le od daleč, močno zrasla. Popisali so barke – koliko so dolge, kakšna jadra, kakšno eliso in kakšno kobilico imajo, kako visok jambor in kakšen izpodriv. Vse to so potem vnesli v neko formulo in izračunali tako imenovani hendikep, odbitek v odstotkih od doseženega časa. Potem pa se je začelo – skoraj nihče ni bil


NA KRAJU SAMEM zadovoljen. “Mi imamo pet ton, vi pa tri … saj je faktor … je, ampak premajhen … vi ste za 25 odstotkov hitrejši zaradi tega in tega … saj vem, kako je na regatah, kakšne razlike so … “ govorijo en čez drugega. Še posebej glasen je zajeten možakar z ožganim kosmatim obrazom in ljubljanskim naglasom na koncu mize. Ko ga poslušam, si mislim: če bi res znal jadrati, bi zmagal s kakršnokoli jadrnico. Mojega prijatelja, odličnega rekreativnega tenisača, je nekoč nek učitelj tenisa za stavo premagal z navadno kuhinjsko desko. Kdor zna, ta zna. Kakšni faktorji, kakšen hendikep, Rossi je imel tudi slabši motor, pa je vse nažgal. Spet sem imel srečo, da se misli ne slišijo. Medtem ko so se krmarji dogovarjali o tako in tako že vnaprej določenih pravilih, so na sonce prilezle tudi posadke Tanjuške, Maka, Altopa, Špele 2 in Marije – tako je bilo ime tekmicam klubske barke. Ko so bili na palubi tudi krmarji, so ena za drugo odvezale vrvi in izplule, le na Maku so še malicali. Človek pač ne more na morje lačen.

Mo a ott o r j i u g a s n e ejj o , j a d rra ejj o se napne Ko je Tomi s klubske jadrnice nasproti nerezinskega svetilnika vrgel v morje ogromno oranžno bojo, je napetost narasla. Barke so ena za drugo pogasnile motorje, posadke so začele dvigati jadra, jadrnice pa krožiti okoli boje kot muhe. Iz radijske postaje za je zaslišalo – še pet minut do štarta … še minuta … štart. V tistih petih minutah je zapihal tudi veter in prej povsem mirno morje je rahlo vzvalovilo. Jadra so se napela, Mesto Novo mesto je zdrselo po modri gladini, Altopo z Andrejem Koscem in Tanjuška z Dušanom Veselom za krmilom, ki sta se pred štartom in še nekaj časa po njem motovilila v bližini klubske jadrnice, sta začeli zaostajati, Špela 2 z Bojanom Krožanom in Marija z Romanom Lesjakom sta bili že precej daleč zadaj, stari dobri Mak z Mavricom Zupančičem je zasedel svojo sojeno pozicijo na repu. Na Mestu Novo mesto je vse potekalo mirno, brez nervoze in vpitja krmarja, povsem drugače, kot sem si predstavljal po pripovedovanju prijateljev, ki so se imeli za

priloga dolenjskega lista

stare morske mačke in so menda nekoč že gledali eno tako regato. Marijan je po posvetovanju s Sašom Novakovičem, ki je tokrat prevzel vlogo taktika, in Tomijem Zupančičem sprednje jadro, genova imenovano, zamenjal s genakrom, to je tisto jadro spredaj v obliki balona, s kakršnim je jadrnica videti najlepše. Vsi trije pa so nekako nehote ob vsaki odločitvi pogledali proti Borutu Šulnu. Ni ga bilo na barki, ki se ne bi od njega učil jadranja. Brez njega ne bi bilo ne novomeškega jadralnega kluba, ne prve klubske jadrnice osemmetrske elan expres, imenovane Vitalis, ne naslednje Y33 Dar Mar 2 pa tudi na sedanji, elegantni fiumanki 33 je naredil precej delovnih ur, čeprav so vlogo vlečnih konjev, ko je pred leti zamenjal službo, prevzeli drugi. Spomini privrejo na dan in odgrinjajo zgodbo za zgodbo. Vsake toliko nas krmar spomni na tekmo, spreminjamo smer in prekladamo jadra z ene na drugo stran, obplovemo prvo bojo in kmalu tudi otoček Osir, ki nadomešča drugo bojo, ter zdrsnemo proti cilju.

Zmaga je naša Zmaga je naša, tekmecem ne pomagajo nobeni faktorji ne hendikepi. Altopo pripluje v Nerezine več kot osem minut za nami, Tanjuška 22, ostali pa še več. S štartom drugega plova počakamo tako dolgo, da na cilj prvega prispe tudi Mak, ki takoj po cilju spusti in pospravi jadra. Mavric nam s krova že malce ostarele rdečkaste lepotice sporoča: “Upor na ladji Bounty. Posadka je utrujena in lačna. Mi gremo kar na privez!”, nam pa se malce dozdeva, da ne gre toliko za posadko, ampak bolj za samega krmarja, znanega gurmana in uživača. Drugi plov se začne podobno prvemu – Mesto Novo mesto elegantno zdrsne v vodstvo, tekmeci zaostanejo, prav nič ne kaže, da klubski jadrnici tokrat prvič v zgodovini prvomajske regate ne bo uspelo zmagati. Končno! Ko komaj še vidimo zasledovalce, Tom izgine v kabino in se vrne z usti do ušes in karlovškim pivom v rokah. Pločevinke gredo od rok do rok, od Marijana do Saša, iz njegove roke k Borutu, od njega k meni in naprej do Borisa Goleša, Žareta Šepica in Bojana Šterna, ki mi zaupa, da je predsednik trebanjskega tarok kluba. Upokojeni policist takoj zraste v mojih očeh. Spomnil sem se na študentske noči s tarok kartami v rokah, na vse durhmarše in berače, ultimo pagate, trule in klope. Sanjam o študentskih časih in ne poslušam več Bojana, ki mi razlaga, kako je tekmovalni tarok povsem nekaj drugega kot naše mučenje kart, ko se črke reklame za novomeško zavarovalnico na ogromnem napihnjenem jadru nad mojo glavo začnejo gubati.

Bonaca Altopo pred štartom – trdno odločeni, da nas premagajo.

Iz sanj me zbudijo Marijanova povelja: “Bonaca (brezvetrje, op. p.)! Glavno jadro na drugo stran … zdaj pa še genaker … Igor,

11

Borut Šuln - ni ga, ki se od njega ne bi učil jadranja.

primi tisti črni štrik!” Kot bi tekmoval za značko najbolj ubogljivega mornarja, zagrabim črn štrik in ga začnem vleči, pa jih hitro slišim. Ni bil pravi. Nisem vedel, da je črni štrik tisti beli, ki ima nekaj črnih pikic in ga že drži v roki Tom, ki me gleda tako, da se ne počutim ravno kot najbolj sposoben član posadke. Kot zmešani smo vlekli vrvi in premetavali jadra z ene na drugo stran. Nič ni pomagalo, vse je viselo ravno na tak način, kot si pravi moški ne želijo, da visi. Ozremo se za tekmeci. Vsi so še precej daleč, le temno modra Tanjuška, ki ima še vedno dovolj vetra, se nam bliža. Zaskrbljeno gledam njena napeta jadra, ko me Marijan potolaži: “Ko bodo oni zapeljali v bonaco, bomo mi že ven.” Ej, zmotil se je. Mi smo še vedno stali kot vkopani, ko je Tanjuška le lučaj stran od nas zdrsnila prek ločnice med gladko in od vetra vzvalovljeno morsko gladino, imela pa je toliko hitrosti in vztrajnosti, da nas je prehitela, čeprav je tudi na njej vse obviselo. Ko je zapihal veter, smo bili spet hitrejši, posadki Tanjuške smo pomahali v pozdrav, jo prehiteli in zdrsnili v cilj, a žal s premajhno prednostjo – Tanjuška se je v seštevku obeh plovov izenačila s klubsko jadrnico, a ker je bila v drugem plovu boljša, je zmaga pripadla njej. Ko smo se zvečer vse posadke zbrale v restavraciji hotela Televrin, kjer so nam pripravili izvrstno morsko rižoto “na crno” in spekli cele skladovnice sardel, je bila regata le še lep spomin. Lanski zmagovalci so na mizo postavili prehodni pokal – desetlitrski sodček s ploščicami z imeni vseh dosedanjih zmagovalcev, napolnjen z izvrstnim belim vinom. Prihodnje leto ga bo na mizo postavil Dušan Vesel, krmar Tanjuške, ki je tega posla vajen, saj je zmago na prvomajski regati slavil tudi leta 2002 in 2005, v zgodovino regate pa so zapisane posadke jadrnic Špela 2 dvakrat, Issa trikrat in po enkrat Magnetka, Liberty in Electra. Besedilo in fotografije:

Vidmar Igor V idmar


12 12

NAŠA DEDIŠČINA

priloga dolenjskega lista

Maticova etno hiša

Poplačal dolg staršem in kraju Ž

elja, da bi se oddolžil staršem in še posebno očetu, ki je imel s sinom drugačne načrte, je v času, ko je Ivan Šega razmišljal, kaj storiti z leta 1928 zgrajenim objektom, ki je do leta 2000 služil na domačiji kot skedenj in shramba za gospodarska orodja, pretehtala v prid odločitvi, da bo ohranil družinsko dediščino in dediščino rojstnega kraja. Ker so imeli v hišnem gospodarstvu ohranjeno še vse orodje, ki se je desetletja nazaj uporabljalo pri vsakdanjem delu, je objekt obnovil v etno hišo. Ko se je Ivan leta 2000 vrnil iz Ljubljane v Ravni Dol, se je v svojem rojstnem kraju počutil tujca. Prijatelji iz obdobja odraščanja v vasici ob vznožju Nove Štifte v današnji občini Sodražica so ubrali vsak svojo pot. Številni so v želji po boljšem življenju ali pa, tako kot Ivan, zaradi utesnjenosti v domačem kraju odšli od doma. Leta, ko je na očetovo kmetijo, ki jo je ta leta 1938 prevzel od svojega očeta Matije Šege, prihajal samo na občasne obiske, pa so tudi s tistimi, ki so ostali, ohladila nekoč pristne prijateljske odnose. “Bal sem se, da mi bodo rekli, da sem starinar,” pravi o strahovih, s katerimi se je soočal, ko se je leta 2000 odločil, da bo arhiviral vse naprave in orodja, ki jih je imel pri hiši. Zavedal se je, da mora za to, da to ne bi bila le zbirka, ki jo je neki ljubitelj postavil zanamcem na ogled, zbirko kmečkega orodja nadgraditi nečim, kar bo kazalo na preteklost kraja. “Po tehtnem premisleku smo se odločili, da bomo prikazali način življenja, ki je bil pred desetletji značilen za te kraje,” pravi o posvetovanju tudi s priznanim etnologom dr. Janezom Bogatajem, ki naj bi Ivanu izrekel priznanje za izvirno idejo.

P r i kka a z ž i v lljj e n njj a p o z i m i Prebivalci ribniško-sodraške doline so si izoblikovali tak način življenja, da so poleti delali na skopi zemlji, pozimi pa so izdelovali lesene izdelke za vsakdanjo rabo - suho robo. Nekateri, ki niso imeli zemlje ali pa so bili iz tako velikih družin, da so pri delu lahko pogrešali kakšnega člana, so šli spomladi kot krošnjarji proda-

Osrednji element v pozimi v delavnico preurejenem prostoru tipične ribniške hiše v času pred drugo svetovno vojno in še leta po njej je bila krušna peč.

Lani odprta Maticova etno hiša stoji na temeljih nekdanjega skednja. Preko 70 odst. vseh del je opravil Ivan sam.

jati pozimi narejene izdelke predvsem v dežele takratne AvstroOgrske monarhije, na Hrvaško in v Vojvodino. Krošnjar je bil tudi Ivanov oče Janez, ki je pričakoval, da bo Ivan njegov dedič in bo nadaljeval njegovo delo. Sina je zato v letih od 1950 do 1955 jemal s seboj na pot. Vendar pa ga je Ivan, kot pravi sam, izneveril. Vsakič je namreč zbolel in ga je oče moral že po dveh tednih poslati nazaj domov, poleg tega pa se je namesto za kmetovanje odločil za šolo. Čeprav je kar 30 let preživel v komerciali tekstilne smeri, večino časa v Ljubljani, dobro ve, kako so živeli ljudje na Ribniškem. Ko se je odločil, da bo skedenj obnovil in preuredil v muzej kmečkega orodja in obenem prikaz “hiše”, v kateri se je v zimskem času izdelovala suha roba, je prebral veliko knjig o zgodovini svojih krajev. Tako lahko z gotovostjo reče, da so v tipični ribniški hiši v jeseni, po končanem delu na polju, od sv. Mihaela do sv. Jurija, hišni prostor preuredili v delavnico. Prostor je še naprej ostal spalnica in bivalni prostor za vso družino, so pa postelje in ostalo pohištvo razmaknili po kotih tako, da so pridobili čim večji uporabni delovni prostor. Osrednji element v takšni sobi je bila krušna peč, v bližino katere so namestili pripomočke za izdelavo suhe robe, ki so jo izdelovali vsi: od napol odraslih otrok do starcev, na peči in gatrih pa so tudi sušili narejene izdelke. Na klopi ob peči so ponavadi sedele ženske, na peči pa poležavali otroci, ki še niso bili sposobni pomagati odraslim. Če je bil pri hiši dojenček, je ležal v zibki pri mami, ki ga je občasno z nogo zagugala, da je zaspal. Ker pri ročni izdelavi večine izdelkov niso povzročali hrupa, so si lahko pripovedovali zgodbe s svojih krošnjarskih potovanj, pri čemur so dogodivščinam marsikdaj še sami kaj dodali; tako so si polepšali sicer skromno družinsko življenje. Za ogled etno hiše, ki ji pravijo Maticova, kot se sicer reče domačiji po domače po Ivanovem dedu Matiji, je potrebno odšteti 2 evra za osebo. Vendar pa Ivan s tem ne bo obogatel, četudi ga predvsem spomladi in jeseni obiščeta tudi po dva avtobusa izletnikov na teden. Z vstopnino mu namreč uspeva pokriti le osnovne materialne stroške. Ivan namreč kot dober gostitelj in vodič po Maticovi etno hiši, ki lahko obiskovalcem iz prve roke pove vse o predstavljenem življenju v ribniških domovih v letih pred drugo svetovno vojno in tudi še dolgo po njej, kakor tudi o bogati zbirki gospodarskega in drugega kmečkega orodja, ki so ga v tistem času uporabljali, vsakega gosta tudi postreže. Besedilo in fotografiji:

Mojca Lesko všek-S -Sv Mo jca Lesk o všek -S vete


NAŠI KRAJI

priloga dolenjskega lista

13

Dobindol

“Šolski” primerek vasi V

Krajevnem leksikonu Dravske banovine iz leta 1937 ni moč najti Dobindola. Pa niso pozabili na vas tedanje in sedanje topliške občine, ampak so takrat rekli in pisali Dobni dol. Preimenovanje ni v ničemer spremenilo značilnosti te vasi (za dr. Janeza Bogataja so tako posebne, da je pred poldrugim desetletjem uvrstil Dobindol v knjigo o svojih stotih srečanjih s slovensko dediščino, zanj je gručasta vas domala “šolski” primerek naselja, postavljenega na obrobje vrtačaste doline). Kot ni dvoma, da je nad zdajšnjo vasjo nekdaj vodila rimska cesta na belokranjsko stran, tako je za Dobince kot pribito, da ime vasi izhaja iz “dob” in “dol” – dob je vrsta hrasta, dol se nanaša na lego vasi; in stari pomnijo, da so jim stari očetje pravili, kako je na začetku prejšnjega stoletja v hostah blizu Dobindola rasel hrast, zdaj pa prevladuje smreka. Sušiški dolini in njenim krajem je pisateljica Ivanka Mestnik posvetila pravljično zgodbo o izletu gorjanskih škratov, pri čemer se je opirala na pripovedi, ki so šle iz roda v rod; ena govori o tem, da Dobindol in bližnji Verdun stojita na treh kamnih – in če bi spodnesli enega, bi se vse podrlo, dolino bi preplavila voda. Slednjo so v Dobindolu še nedolgo nazaj zajemali le iz vodnjakov, z gradnjo velikega vaškega, ki ga polni voda s streh šestih domačij, so začeli pred zadnjo vojno, končali pa po njej. Poprej so gnali živino napajat k dvema bečema na začetku južne dobinske hoste; iz njiju so se oskrbovali, ko so v suši izpraznili vodnjake, zdaj sta

opuščena in obrasla, a do roba polna vode. V gmajni pa je bil še po vojni tako močan talni izvir, da so se v njem celo kopali. Sicer pa Dobinci zase pravijo, da niso preveč navezani na Kotel, Zelenec in Fajfar, kot rečejo najbolj izdatnim bruhalnikom, iz katerih ob deževju privre Sušica, v njih pa je občasno najti človeško ribico. Pred zadnjo vojno je bilo v Dobindolu veliko manj hiš, v njih pa precej več življa kot dandanes, ko je vasi priključen še nekdanji kočevarski zaselek Pleš. Pretežno kmečke domačije so se začele prazniti, ko so vaščane pritegnile službe v mestih, na tuje pa jih ni vleklo. V Dobindolu zdaj kmetujejo le pri petih hišah, mleka ne oddajajo, kar vzredijo v hlevih, gre v zakol. Ponekod niso opustili le polj in travnikov, prazne so že hiše, dve sta povsem zapuščeni, dve služita za občasno bivanje, ob treh so zrasle nove. A za dobinsko prihodnost se ni bati, saj zdajšnji rod ne išče več priložnosti drugod, kajti do služb ne vodijo makadamske ceste, v njihov vaški mir pa se zatekajo ljudje iz mest; pet takih družin že naštejejo v Dobindolu, kjer premorejo le eno društvo gasilsko. Od domala sto gasilcev jih slaba tretjina nosi krilo, ni je hiše, ki ne bi prispevala vsaj enega gasilca, začelo pa se je pred osmimi desetletji, ko so obrambo pred požari os-

O Dobindolu o preteklih časih in sedanjosti veliko vedo (z leve) Matija Blatnik, Smodišev tast, Franc Kobe, ob Blatniku eden redkih, ki v vasi še kmetujejo, in Bojan Kobe, predsedujoči edinemu dobinskemu društvu, gasilcem.

Podoben pogled na Dobindol je tudi na sliki v knjigi dr. J. Bogataja, ki med drugim pravi: “Ob robu vaške gruče / …/ stoji vrsta kozolcev. Vsi temeljni tipi, ki jih poznamo na Slovenskem, od enojnega do znamenitega toplarja.”

novali skupaj s sosednjimi Uršenčani, a so se že čez dve leti osamosvojili. Skoraj ne pomnijo, kdaj nazadnje so gasili kako gorečo stavbo, zato so se bolj usposobili za gašenje gozdnih in travniških požarov, s slednjimi imajo obilo dela. Sicer so gasilci dobinska družabna srčika, letos bodo zaokrožili že ducat veselic, ki privabijo od blizu in daleč, na veseličnem prostoru se vaščani družijo tudi ob drugih priložnostih. V ljubenski smeri imajo Dobinci vinograde (šmarnica ni nobena redkost), z Uršenčani pa jih veže še veliko drugega. K maši hodijo v cerkev sv. Križa, ob njej jih pokopavajo, z Uršnih sel jim nosijo pošto in ko so risali mejo med topliško in novomeško občino, so precej po domače zemljo Dobincev ponekod razdelili med obe, neprijetnosti pa še niso prišli do konca. V sedemdesetih letih so se Dobinci namesto birčenske in novomeških odločili za topliško šolo, pozneje so postali topliški občani, pravilnost odločitve glede šole pa jim zdaj priznavajo vse bolj številni Uršenčani, ki otroke pošiljajo v topliško šolo. Za razliko od drugod, kjer se stavbne dediščine preveč na lahko odkrižajo z rušenjem, Dobinci na tak način ne delajo sile prednikom, brez potrebe ni šel v nič še noben kozolec, skedenj ali pod, le kako kaščo so prestavili. Nad vasjo pa še zmeraj skrbno vzdržujejo kapelico, ki jo je dal zgraditi Povšetov v zahvalo, ker se je živ, četudi brez ene noge pod kolenom vrnil s fronte prve svetovne morije. In zdaj, ko je sicer spet v navadi politično obarvano ščuvanje enih proti drugim, Dobincev ni sram povedati, da je bil dolga leta Titov šofer njihov Kužnikov Ivan ali da je bil po zadnji vojni prvi novomeški politični veljak njihov Zupančičev Viktor; ne bodo zamolčali, da je dobinski zet pri Blatnikovih znani slovenski košarkar Matjaž Smodiš, in s ponosom povedo, da se je njihova Veronika Žurga z dosego vseh točk lani edina z novomeške gimnazije vpisala med zlate maturante. Besedilo in fotografiji:

Drago ustja Dr ago RRus us tja


14 14

NA MLADIH SVET STOJI

priloga dolenjskega lista

Matic in Matej Markeljc, harmonikarja

Ko raztegneta meh, zaigra še srce B

rata Matej in Matic Markeljc iz Mokronoga, ki štejeta deset in trinajst let, sta z dušo in srcem harmonikarja. Igrata diatonično harmoniko, mlajši Matej pa zadnja pol leta še bariton. Pred njima se pri Markeljčevih pravzaprav ni nihče resno ukvarjal z glasbo, zato sta starša Marija in Darko na sinova še toliko bolj ponosna. Sama sta se za to ogrela, in vztrajata, danes za njuna leta kar veliko nastopata in tekmujeta, želita pa imeti tudi svoj ansambel.

Matica je za glasbo pravzaprav navdušila televizijska oddaja Po domače, ki jo je večkrat gledal s prababico. Zaželel si je otroško harmoniko, jo dobil, zaigral nanjo in vedel, da je to to, kar si želi. Podprli so ga tudi starši, mu kupili prvo “frajtonarico” in ga v uk odpeljali k znanemu učitelju igranja na diatonično harmoniko Toniju Sotošku v Krško. Čez nekaj let so podobno ponovili še z Matejem, ki je nekaj časa z navdušenjem poslušal starejšega brata, potem pa tudi sam želel po njegovi poti. Tako Matic meh harmonike pridno razteguje šest let in Matej tri, poleg tega pa se je pred pol leta pod vodstvom Toneta Štritofa iz ansambla Lojzeta Slaka lotil še igranja baritona. “Med božičnimi prazniki sem brskal po podstrešju in našel hudo zdelan pradedkov bariton. Očistil sem ga in začel pomagati Maticu,” je pripovedoval Matej. Vse skupaj mu je bilo tako všeč, da je na spletu sam poiskal, kje bi lahko dobil novega. In dobil ga je.

Zaslužila za no v o h a rrm m o n i kko o nov Prvi njuni javni nastopi, ki so jima prinesli tudi prvi zaslužek, so bili v Šmarjeških

Toplicah. Spremljala sta predavanje Anice Bobič o zgodovini tega kraja, nato pa začela igrati tudi za hotelske goste. “Gostje so navdušeni, posebej Avstrijci, ki so veliki ljubitelji narodnozabavne glasbe. Tako sta si krepila samozavest, se naučila premagovati tremo, kar jima pomaga tudi pri nastopih,” je zadovoljna povedala njuna mama Marija. In ker fanta nista zapravljiva, sta si harmoniko že kupila sama. In to ni kar tako, saj nova stane okoli 3000 evrov. V hotelu nastopata enkrat na teden ali na štirinajst dni, domačini pa so ju lahko videli in slišali na različnih prireditvah v občini Mokronog-Trebelno, denimo na Kresni noči, pohodu po Vorančevi poti, letošnjem srečanju bradačev, na nekaterih šolskih proslavah, na različnih tekmovanjih po vsej Sloveniji in ne nazadnje tudi na televiziji. Tako je denimo Matic lani v svoji kategoriji v Sobračah in Blatni Brezovici osvojil prvo mesto, bil srebrn v Galeriji Avsenik in Moravskih Toplicah, dvakrat srebrn in enkrat zlat na Mirnčanu, absolutni zmagovalec v Frankolovem, se udeležil evropskega tekmovanja v Italiji …, Matej pa po enkrat

Posebno veselje imata s psičko Deasy.

bronast in srebrn na Mirni, tretji v Sobračah, na nedavnem tekmovanju v Škocjanu pa drugi. Z doseženim sta zadovoljna, za cilj pa sta si vsaj za sedaj postavila zlato plaketo Ljubečne. Matic zna zaigrati preko 50 sklad, Matej pa okoli 30. Med Matičeve najljubše sodi Slovenski muzikant, med Matejeve pa Treba ga je srat od Boštjana Konečnika. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da jima je tudi sicer pri srcu prav narodnozabavna glasba.

D e l aav vnica, živ ali in gasilci vali

Matic in Matej Markeljc rada zaigrata tudi sorodnikom in sosedom. A brez vaje ni mojstra, zato enkrat tedensko obiščeta Tonija Sotoška v Krškem in Toneta Štritofa v Grosupljem, vsak dan pa vadita doma.

A da ne boste mislili, da se njuni dnevi vrtijo le okoli glasbe in harmonike ter seveda šole, oba sta pridna učenca mokronoškega hrama učenosti. Matic se rad zadržuje v priročni domači delavnici, kjer pomaga očetu ali pa sam izdeluje kaj iz lesa, Matej pa je velik ljubitelj živali – rad jaha, skrbi za zajčke, mucko, in velik ljubitelj hokeja, navdušen navijač Olimpije. Tistega na ledu spremlja preko televizije, na domačem dvorišču pa igra inline hokej. Markeljčevi so zapisani tudi gasilstvu, prav vsi štirje so člani Prostovoljnega gasilskega društva Mokronog. Dolgčas pri njih doma res ni. Besedilo in fotografiji:

Mojca Mo jca Žnidaršič


PRI NJIH DOMA

priloga dolenjskega lista

15

Pri Vertovškovih na izletniški domačiji

Zelena oaza miru v objemu gozdov V

časih je potreben le trenutek, da se ti celotno življenje obrne na glavo in moraš začeti znova. To se je zgodilo Vertovškovim iz Velikega Kamna pri Krškem. V začetku devetdesetih let je namreč oče Karel po treh desetletjih dela v Sopu ostal na cesti, šok pa je bil še hujši, ker je bila nezaposlena tudi žena Marija, ki je kot gospodinja doma skrbela za tri otroke in kmetijo. Kljub težkemu položaju, v katerem sta se zakonca znašla, pa ju optimizem nikoli ni zapustil in kmalu sta na noge postavila izletniško domačijo, ki je predvsem zaradi njunega trdega dela in želje po uspehu postala znana daleč naokoli.

“Ko sem po 30 letih ostal brez službe, sva se z ženo znašla na prelomnici. Odločila sva se za turizem, zato sva se najprej izobraževala na gostinski šoli v Novem mestu, a zavedala sva se, da na začetku ne bo lahko. Tako kot otrok je namreč tudi naša domačija potrebovala svoj čas, da shodi,” je ob našem obisku dejal zgovoren gospodar Karel. Na prelepi točki Kozjanskega parka, ki mu nekateri pravijo tudi zelena oaza miru, sta tako najprej preuredila notranjost domačije, ko je bilo gostov vedno več, pa sta pod ličnim kozolcem uredila pokrito teraso in celo igrišče za odbojko in nogomet. “Imela sva srečo, da so ljudje, še preden smo imeli izletniško kmetijo, radi zahajali k nam, ker so se tu dobro počutili, dober glas pa se je kmalu začel širiti tudi drugod po

Sloveniji in celo v tujini,” je povedala gospa Marija, ki je na domačiji zadolžena predvsem za kuho.

V delo vpe ett a c e l o ott n a d rru užina Ker se Vertovškovi zavedajo, da se je za vsakega gosta treba potruditi, so že pred leti izdelali poseben sistem, s pomočjo katerega poskušajo ohraniti svojo izvirnost. “Že vseh 14 let vodimo evidenco. Tako je na primer še vedno zapisano, kaj je nekdo jedel na neki dan pred leti, kakšni prti so bili na mizi in kako je bila ta aranžirana. Nočemo se preveč ponavljati, ampak poskušamo naše goste vedno znova presenetiti,” pove Karel. Svojo inovativnost so pred

Vertovškove največ ljudi obišče v spomladanskem in poletnem času, še posebej veselo je 15. avgusta, ko tam praznujejo krajevni praznik.

Marija in Karel sta delu na domačiji predana z dušo in telesom.

nekaj leti nadgradili še z organizacijo porok in na njihovi domačiji ne potekajo le poročna slavja, ampak tudi poročni obredi na prostem. “Na poročni dan se velikokrat zgodi, da so svatje po dolgotrajni vožnji pošteno utrujeni, zato sva z ženo prišla na misel, da bi jim prihranili vožnjo in jim omogočili celotno ponudbo na enem mestu,” pojasni Karel, ki je zaslužen tudi za ustanovitev Turističnega društva Koprivnica pred več kot desetletjem. Skrivnost uspeha izletniške domačije Vertovšek se poleg v izvirnosti skriva tudi v povezanosti družine, saj zlasti ob večjih dogodkih znajo stopiti skupaj in si pomagati. Marija in sin Karli sta tako zadolžena za kuhanje, oče Karel skrbi za strežbo in sprejem gostov, starejši hčerki, ki ne živita več doma, pa priskočita na pomoč tam, kjer je to pač potrebno. Ob obilici dela tako zakoncema Vertovšek ostane le malo prostega časa, na dopustu pa nista bila že leta. “Če se ukvarjaš s turizmom, moraš biti prisoten na polju, v vinogradu, v gozdu in v hiši. To moraš vzeti v zakup, če hočeš imeti urejeno domačijo, zato se mlajši za ta poklic težko odločijo,” pravi Marija. Kljub temu z možem upata, da bosta po njunih stopinjah nekega dne šla tudi sin Karli in snaha Majda, ki sta si dom ustvarila pod streho domačije. Besedilo in fotografiji:

Anja An ja KKerin erin


16 16

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Gorski maratonec Toni Vencelj

Tekač, DJ pa tudi mož in oče J

e eden tistih športnikov, ki si s svojimi vrhunskimi rezultati ne more služiti kruha, kajti ultramaratonci in gorski maratonci v Sloveniji ne morejo biti profesionalci. Podatek, da je bil četrti na nedavnem Marathon des sables v Maroku - to je ultramaraton po puščavskem pesku, ki je v svetu maratona nekaj takega, kar je za kolesarje Tour de France ali za voznike relija reli Pariz – Dakar -, pa pove, da gre za izjemnega športnika, ki zmore nadčloveške napore.

P rre e p o č a s e n z a m a rra a tto on Tako mora denar za družinski proračun zaslužiti v službi, dela kot trgovski potnik, in pravi, da mu ni nič hudega. Velik del prostega časa nameni treningom in tekmam, slednje pa tudi niso zastonj, ta v Afriki ga je

Ko je doma, čas preživlja z ženo Nado in hčerko Zaro.

denimo stala dobra dva tisočaka in pol. Pa se nič ne pritožuje, zaveda se, da ne nastopa v olimpijski disciplini, ampak je ekstremni športnik. Njegov cilj tudi ni nastopati v klasičnem maratonu, za katerega je menda prepočasen, njegov najboljši čas na 42 kilometrov je 2 uri in 31 minut, svetovni rekord pa je skoraj pol ure manj. Začetek njegovega veselja do športa in teka sega v otroštvo. Družina je veliko hodila v hribe, začeli so tudi teči. Starša sta njega in sestro vzpodbujala in večkrat so se družinsko odpravili na rekreativna tekmovanja po Sloveniji, trenirali so vsak zase, dobri rezultati pa so Tonija privedli do tega, da je treniral vedno več. Kot mladinec je nastopal na svetovnih prvenstvih v gorskih tekih, nekaj časa je tekel tudi na smučeh. “Tukaj na Dolenjskem so slabše razmere za trening, zato tudi ni bilo posebnih rezultatov,” pojasni razloge za svoje slovo od te discipline.

Toni Vencelj je ekstremni športnik, ki dela kot komercialist.

samo pred tekmami pojem več ogljikovih hidratov,” pojasni in doda, da si privošči tudi kakšno pivo. Njegova druga velika ljubezen pa je glasba. Že 19 let namreč že dela kot DJ po diskotekah, trenutno v lokalu Na postaji. “V tem delu res uživam,” prizna, čeprav se na prvi pogled zdi nezdružljivo nočno delo in naporni treningi ter tekmovanja. “Vse se da, samo naspati se moram!” Že v kratkem, junija, odhaja v Grčijo, na gorski maraton na gori Olimp, kjer bi rad izboljšal lanskoletno peto mesto. Letos namerava nastopiti tudi na 160-kilometrskem teku okoli Mont Blanca.

Te kk,, t u rrn njj e no smučan in glasba Ključ do uspeha je trening in še enkrat trening. Ko je v formi, mu ni težko preteči 42 kilometrov, tudi z 91 kilometri, ki jih je pretekel po maroški puščavi, ni imel težav, a če bi ga po tritedenskem premoru, ki ga vsako leto naredi oktobra ali novembra, nekdo poslal na 20-kilometrsko progo, je ne bi zmogel, pravi. Njegovi treningi so različni, tri dni v tednu teče na krajše razdalje (tudi po dvakrat na dan), ostali treningi so daljši. “Nerad tečem po asfaltu, zato izbiram gozdne poti in kolovoze,” pojasni. Poleg teka ga zanima še turno smučanje, bolj iz nuje kot iz veselja pa mora nekaj časa preživeti tudi v fitnesu. Pri njegovem zahtevnem športnem udejstvovanju ga podpira žena Nada, ta v času njegove odsotnosti prevzame vso skrb za štiriletno hči Zaro, ki je zelo živahna deklica in kaže talent za ples, jo pa namerava očka vzpodbujati tudi k teku. Sicer Toni pravi, da so povprečna družina, zaradi svojega športa tudi ne potrebuje posebne prehrane. “Nisem izbirčen, ker se veliko gibljem, pokurim energijo, ki jo dobim s hrano, tako da nimam težav s kilogrami,

Besedilo in fotografiji:

Janja Ambro Jan ja Ambr o žič (FOTO: ARHIV T. VENCLJA)

“Imam se za gorskega maratonca, čeprav nastopam tudi na takih tekmah, kot je bila ta v Maroku, in na klasičnih maratonih, na teh bolj za trening,” pove Vencelj, ki je tudi aktualni državni prvak v maratonu, ta naslov si je pritekel lani v Radencih. V Maroku je v štirih etapah, v povprečju so bile dolge 40 kilometrov, z izjemo ene, ki je bila dolga kar 91 kilometrov, je bil najboljši Evropejec, kajti prvi dve mesti sta osvojila domačina, tretje pa Jordanec. Čeprav se v današnjih časih sliši neverjetno, a za ta dosežek ni dobil niti fičnika, le ekipno si je za prvo mesto še z dvema tekačema ekipe Eurosport prislužil nagrado 3500 evrov. “Tu velja, da z rezultati lahko pridobiš sponzorje,” je razložil vso filozofijo tega športa, ki vsaj z denarnega stališča ni najbolj zanimiv.

Na maratonu v Maroku je Vencelj med 800 tekmovalci zasedel četrto mesto.


ZANIMIVOSTI


18 18

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Senčila – funkcionalna estetika Potreba po senčilih se povečuje,saj morajo biti okna ob vse večjih in nepredvidljivih vremenskih spremembah dobro zaščitena in varna. Zato je zaščitna funkcija rolet in žaluzij pred dekorativno. Zunanja senčila nas varujejo pred udarom, vročine v prostor, preprečujejo segrevanje stekla, varujejo nas

pred bleščečo svetlobo in so hkrati tudi zvočna zaščita. Vse več poslovnih in bivalnih prostorov ima klimatske naprave, ki pa same niso več dovolj oz. potrebujejo preveč energije za hlajenje, če okna niso hkrati tudi primerno zavarovana pred vročino, torej če nimajo kakovostnih senčil. “Zaradi teh zahtev upada zanimanje za notranje žaluzije, ki so bile dolga leta zelo priljubljeno cenovno ugodno dekorativno senčilo; pred vse težjim vremenskim izzivom se lahko zaščitimo le s kakovostnimi zunanjimi žaluzijami ali roletami,” pravi Robi Medle, ki je od staršev prevzel vodenje podjetja Roletarstvo Medle, njegov brat Gorazd pa podjetje Senčila Medle. Zunanje žaluzije in rolete so tudi cenovno dostopnejše, saj se z rastjo standarda in posledično vse večjimi količinami teh proizvodov nižajo tudi cene. Tako žaluzije kot rolete je mogoče izbirati v več kakovostnih oz. cenovnih skupinah – gre za različne materiale (plastika ali aluminij), različne dimenzije in sistem upravljana rolet ali žaluzij.

D a lljj i n s kko o v oden vo njj e ni v eč izjema ve To je vse pogosteje daljinsko vodeno. “Nekoč so se za daljinsko upravljanje oz.

Mama Marta in sin Robi

upravljanje z elektro motorjem odločali le za senčila pri večjih okenskih površinah, danes pa to velja tako rekoč za vsa okna. Sodobni sistemi omogočajo avtomatizirano rešitev za celo hišo,” razlaga naš sogovornik. Pojasni tudi, da je daljinsko vodeno upravljanje senčil mogoče tudi naknadno vgraditi v že obstoječi sistem žaluzij ali rolet. Tudi če ni dovoda elektrike, je to mogoče rešiti na baterijski pogon, baterije pa je treba polniti enkrat mesečno. Tak izdelek dobi petletno garancijo, kar jasno govori o zagotovljeni kakovosti. Ob tako enostavni rešitvi pa si daljinsko upravljanje senčila lahko privoščijo tudi stanovalci v blokih ali


POSEBNA PRILOGA starejših hišah, še zlasti pa starejši ljudje, ki imajo težave s sklepi, bolečinami v rokah in podobno. Pritisk na gumb jih bo rešil napora, ki ga morda ne zmorejo več.

P o zzo o rrn n o p r i č i š čče en njj u Da bodo žaluzije ali rolete skozi svojo dolgo življenjsko dobo obdržale vse odlike in lepoto, jih je treba pravilno vzdrževati. Agresivna čistilna sredstva niso priporočljiva, saj lahko poškodujejo lak na lamelah. Ta je sicer tako kakovosten kot lak za avtomobile. Pri avtu pa dobro pazimo, s kakšnimi sredstvi ga čistimo, da ne bi poškodovali lakirane površine. Toliko pozornosti pri izbiri čistila morajo biti deležna tudi okenska senčila. Še posebej pri čiščenju žaluzij lahko pride do poškodb tudi, če lamele pregrobo oz. preveč upogibamo oz. če tega dela ne opravljamo z

priloga dolenjskega lista

občutkom. Zato menijo pri Medletovih, da bi morali biti tudi čistilni servisi, ki prevzemajo vzdrževanje večjih stavb, bolj pozorni pri čiščenju žaluzij, da jih ne bi poškodovali.

19

Zvite žaluzije sicer ne izgubijo toliko na funkciji, kakor na videzu. Sicer pa tako kot pri notranji opremi, tudi pri senčilih veljajo določene modne zapove-


20 20

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Z a kka a kko o v o sstt n o b i v an va njj e

lja mozaik pozitivnih vplivov, ki varujejo naĹĄa okna in omogoÄ?ajo prijetno bivanje.

Niso pa le senÄ?ila tista, ki zavarujejo pred vdorom vroÄ?ine. Nad okni, balkoni, verandami so priporoÄ?ljive tende ali markize. Sodobni tekstilni materiali so zelo kakovostni in omogoÄ?ajo tudi UV zaĹĄÄ?ito ter prepreÄ?ujejo segrevanje tal. Tako se sestav-

L. J.

5SJNP E E 1SJKBUFMKFWB DFTUB 5SFCOKF

di. ÄŒe je oblika in izbor materiala predvsem v funkciji kakovosti in varnosti, je izbira barve v funkciji dekoracije in estetike. Ĺ˝aluzije je mogoÄ?e izbrati v barvi fasade oz. v ĹĄtevilnih barvah in tudi v mnogih vzorcih. Dolgo so bile iskane predvsem bele Ĺžaluzije in rolete, sedaj pa je v ospredju srebrna barva.

*OUFHSJSBOJ TUSFnOJ GPUPOBQFUPTUOJ TJTUFN 5SJNP &DP4PMBS 17 KF TFTUBWMKFO J[ TUBOEBSEOFHB QBOFMB 4/7 - UFS UBOLFHB GPUPOBQFUPTUOFHB NPEVMB +F NPEFSOB BSIJUFLUVSOB SFnJUFW LPSJnÂşFOKB TPOÂşOF FOFSHJKF 6QPSBCMKB CSF[QMBÂşOJ USBKOPTUOJ WJS FOFSHJKF

TPODF

53*.0 &$040-"3 17 &/&3 (*+" /"

0,0-+6 13*+";&/ j &45&54,* j 7"3š&/ j -")&, j 53%&/

* 3"7& +& &/&3(*+" 13*)0%/045 7FÂş JOGPSNBDJK OB & FDPTPMBS!USJNP TJ * XXX USJNP TJ


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

21

Sonce in Zemlja ne izstavljata računa Povezati energijo Sonca in Zemlje je bila ideja, o kateri je Edmond D. Krecké dolgo razmišljal. Dipl. fizik, ki ima lepo število inovacij predvsem s področja gradbeništva, je našel odgovor v Terra-Sol sistemu. “Za ogrevanje in hlajenje poslovnih in bivalnih prostorov gre na državni ravni milijarde evrov. Sistem Isomax pa omogoča, da prostore ogrevamo in hladimo tako rekoč brez stroškov in s tem lahko prihranimo 46% svetovne energije! Pri tem pa je za posameznika tako rekoč zastonj,” trdi Edmond D. Krecké.

Isomax tudi v Slo v e n iijj i ov V 194-ih državah je sistem Isomax patentiran, v 84-ih pa je že uveljavljen. Podjetje Dulc je postalo njegov slovenski licenčni partner. “Z novostjo smo se seznanili na sejmu ISH v Frankfurtu. Pri njihovem partnerju smo kupili stroj za proizvodnjo cevi in tako smo izvedeli za to pomembno novost. Kar nekaj časa smo si prizadevali dobiti licenco in sedaj nam je to uspelo. Na tem koncu Evrope jo imamo prvi, saj je v državah bivše Jugoslavije in tudi na Madžarskem še ni, v Avstriji pa so jo dobili za nami. Po enoletnem dobrem in zaupanja vrednem sodelovanju ter zgrajenem prvem objektu smo dobili licenčne pravice tudi za države bivše Jugoslavije, Madžarsko, Romunijo in Albanijo,” je povedal direktor podjetja Matej Dulc.

K a kko o delu ujj e I s o m a x ? Isomax je sistem ogrevanja, hlajenja in prezračevanja z izkoriščanjem sončne in geotermalne energije. Pri tem sistemu ni klasičnega centralnega gretja in tudi ne toplotne črpalke. Pod strešno kritino so vgrajene cevi, ki absorbirajo toploto in jo nato shranjujejo v zemeljskem hranilniku, ki je vgrajen pod hišo. Od tu se toplota vrača na zunanje stene stavbe pod toplotno izolacijo, kjer se ustvari toplotna bariera, v katero konstantno priteka 18°C topla vodo. S tem je pozimi preprečen vdor zunanjega hladu in poleti vdor vročine v stavbo. S toplotno bariero zadržujemo notranjo temperaturo v stavbi ne glede na to, kakšna je temperatura zunaj; vedno imamo v prostorih ugodnih 22 do 24 şC. Prezračevanje pa je izvedeno preko protitočnega kooaksialnega inox izmenjevalnika cev-v-cevi, kjer izkoriščamo toploto odpadnega zraka za segrevanje svežega zraka. Ta izmenjevalnik je položen v zemljo pod in okoli stavbe, kjer dodatno izkorišča temperaturo hranilnika in temperaturo zemlje. Letni strošek ogrevanja, hlajenja in prezračevanja je za 100 m2 veliko hišo je med 50 in 120 evrov!

K d o j e tta a gospod? Edmond D. Krecké je Luksemburžan, živi pa v Monaku. Pri 75ih letih je zelo aktiven. Bil je prvi sodelavec arhitekta Oscarja Niemeyerja, ki je gradil mesto Brazilijo, kar je bila zanj velika izkušnja. Nato se je posvečal varnosti na avtocestah in njegov izum – varovalne ograje – stoji tako rekoč na vseh sodobnih avtocestah. Predvsem pa g. Krecké v gradbeništvu išče kakovostne in poceni

rešitve. Taka je tudi bio-por-beton, ki je bistveno lažji in okolju prijaznejši od klasičnega betona, pa še pol cenejši je. Predvsem pa je tu Isomax oz. projekt Terra–Sol. Poznajo ga že marsikje - na Kitajskem je zgradil celo mesto s tem sistemom ogrevanja oz. hlajenja. S špansko vlado je podpisal pogodbo o postopni vgradnji Isomax sistema v stare, energetsko zelo potratne stavbe. Ko govori o Isomaxu, poudari, da je to proizvod njegovega širokega tima, sam pa skrbi predvsem za osveščanje in izobraževanje. “Moja predavanja so brezplačna, saj imam sklad, ki je namenjen širjenju znanja. Zato pogosto gostujem na raznih univerzah, kar mi je še zlasti ljubo, saj na mladih svet stoji.” Pravi, da so člani njegove skupine prisotni ob prvih postavitvah sistema pri novih licenčnih partnerjih, saj mora biti ta izdelan perfektno. “Le tako bo deloval brezhibno naslednjih sto let.”

O b a m a , S h u m m a c h e r i n M e rrk klo va ov O svojih izumih enako zavzeto razlaga študentom v Angliji kot gospodarstvenikom na Kitajskem ali predsedniku ZDA. Na spletni strani “Isomax-Terrasol.eu” so med drugim na ogled tudi fotografije, na katerih je z vidnimi svetovnimi politiki, objavljena je tudi korespondenca z uradom ameriškega predsednika Obame. Na pismo, ki mu ga je poslal, je dobil odgovor v pičlih treh urah, potem so le še uskladili termin za sestanek, ki je bil – po besedah gospoda Kreckéja - zelo produktiven. “Naša tehnologija je požela veliko zanimanja in navdušenja. Hillary Clinton je izrekla toliko pohval, kot da bi bila moja PR predstavnica,” je med drugim dejal na srečanju, ki ga je podjetje Dulc organiziralo za slovenske projektante, arhitekte in gradbenike. Na to srečanje je g. Krecké prišel iz Washingtona, v Sloveniji pa je bil že večkrat in jo pozna tudi kot nekdanji uradni predstavnik EU. Z enako zavzetostjo kot v ZDA (in prav tako eleganten, saj je po sliki sodeč imel enako obleko) je predaval tudi pri nas. Na vprašanje, kako vgraditi Isomax pri pretežno steklenih zunanjih stenah, je dal primer Shummacherjevega kristalnega stolpa v Abu Dhabiju. Projektiran je v obliki steklenega vijaka z 62 nadstropji. Navdušenje nad atraktivnim projektom pa je splahnelo ob veliki energetski zahtevnosti. Ko pa je vstopil v igro g. Krecké, so se številke zniževale in presegle najbolj optimistična pričakovanja. Iz prvotnih 17.000 kWh/m2 letno, je izračun pokazal, da bo s sistemom Isomax potreboval samo 100 kWh/m2 letno, kar je glede na prvotni projekt kar 170-krat manj. Prejšnji mesec mu je nemška kanclerka Angela Merkel dejala: “Kako to, da do sedaj nisem vedela za Isomax?!” Verjetno se po pogovoru z g. Kreckéjem to vpraša še marsikdo.

Lidija Ježž Lidi ja Je Pri obnovi starih stavb v Španiji je g. Krecké oblikoval zanimiv način financiranja: povprečno mesečno plačilo za ogrevanje v zadnjem obdobju bodo stranke 10 do 15 let mesečno nakazovale v določeno banko, po preteku tega obdobja pa se bodo greli in hladili brezplačno. Ob vgradnji sistema Isomax so všteti tudi zamenjava oken, izolacija stavbe in nova fasada.


DOBER TEK


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

23

Ne le moderno, tudi klasično pohištvo Nekoč so bili domovi opremljeni enkrat za vselej, današnji čas pa zahteva vedno novo opremo, saj jo proizvajalci v funkcionalnem in estetskem smislu stalno izboljšujejo. V Lesnini v Novem mestu, ki jo vodi Roman Vidic, dvakrat letno zamenjajo razstavne eksponate in kupcem prikažejo novosti.

Dne v n e s o b e - o d čče ešn ev njj e d o v i s o kke e g a l e s kka a Največ pozornosti vedno pritegne oprema za dnevne sobe. Veliko kupcev ostajajo pri svojih zahtevah, da mora biti regal velik, prostoren in večnamenski, zato ima novomeški del Lesnine v svoji ponudbi tudi klasične omare za dnevne sobe. Modni

trendi pa narekujejo minimalistične regale z lesketajočo se površino, pretežno v beli barvi ali v kombinaciji bele z barvo oreha. Moderni regali za dnevne sobe pa so lahko tudi izrazitejših barv, še zlasti rdeča ali svetlo zelena so priljubljene barve med mlajšimi kupci. Modne pa so tudi belo-črne kombinacije za dnevne sobe in za jedilnice, povsod pa je poudarek na laku oz. lesku. Pohištvo z visokim leskom je lahko vzdrževati, saj sta dovolj sredstvo za čiščenje stekla in suha krpa. Glede na omaro, pravi Roman Vidic, izberemo tudi sedežno garnituro. K modernim minimalističnim regalom sodijo predvsem usnjene sedežne garniture bež, bele ali rjave barve. Novost pri sedežnih garniturah so tako imenovane relax funkcije z izvlečenim podnožnikom. Oblikovane so tako, da nudijo kar največ udobja in da so hkrati v okras prostoru. Moda pa ponovno vrača sedežne garniture, oblečene v blago, in sicer z izrazitimi vzorcih in v zanimivih barvnih kombinacijah. Toda g. Vidic ugotavlja, da se kupci, ki prihajajo iz širšega območja Dolenjske, Bele krajine in Posavja, raje odločajo za usnje, ki postajajo tudi cenovno ugodnejše. Sicer pa dobro prodajajo tudi klasične kavče. Klubske mizice ostajajo v klasičnih okvirih - povsem nizke niso zanimive za naše kupce, saj se raje odločajo za srednjo višino in velikost.

Tudi jedilnice so belo-čr ne belo-črn Oprema za jedilnice je v modernejših stanovanjih podobna ali celo enaka kot v dnevnih sobah. Med standardno opremo jedilnic pa so iskane tudi kredence; teh pa veliko pokupijo tudi za zidanice in vikende. Podeželski stil opreme pa je priljubljen tudi v mestih. Ponavadi si kupci omislijo vsaj kakšen kos lepega pohištva v podeželskem stilu. Pri spalnicah ni večjih novosti; še vedno je največ povpraševanja po klasičnih spalnicah z večjimi garderobnimi omarami. Vse več pa je zanimanja za vodne postelje, ki niso bistveno dražje od klasičnih ležišč z boljšimi vzmetnicami. V povprečju prodajo dve vodni postelji na mesec. Stranke pa namenjajo vse več pozornosti tudi opremi predsob. Ponudba tega programa se povečuje in sega že od klasičnega do zelo modernega stila.


VRTNARSKI KOTIČEK


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

'3"/À*;/" 130%"+"-/"

4-",07" 6-*$" 53&#/+&

HTN GBY

%&-07/* ė"4

F NBJM QPTMPWBMOJDB@US!MJQ CMFE TJ

PE QPOFEFMKLB EP QFULB PE JO t TPCPUB PE

/PW QSPHSBN QPIJÝUWB J[ NBTJWOFHB MFTB 7*7" T QSPNPDJKTLJN QPQVTUPN PE EP


26 26

priloga dolenjskega lista

POSEBNA PRILOGA

Obarvajmo si dom Danes je ponudba barv, premazov in lakov ogromna. Ko je Alojz Vilčnik iz Sevnice pred več kot 25 leti ustanovil firmo Chemcolor, ki jo še vedno vodi, pa je bilo sprva v ponudbi le pet različnih izdelkov. “Veliko tržišče in lagodna prodaja nista spodbujala napredka, toda ko se je trg skrčil, je bilo treba za desetkrat manjši trg desetkrat povečati ponudbo,” se slikovito izrazi naš sogovornik iz podjetja Chemcolor, Aljaž Vilčnik. Prosili smo ga za nekaj nasvetov, kako se lotiti barvanja.

N e le s ččo o p i ččem, em, tudi s spužv o ali gla om… spužvo glavv n i kko “Pri pleskanju stanovanjskih prostorov priporočam, da spustimo v naše domove več barv. Na voljo je ogromno nians in pri izbiri in obliki nanosa lahko dodamo še osebno noto in dosežemo unikaten učinek. Lahko se lotimo barvanja sten s spužvo, ki bo dala videz batik vzorca, ali pa z glavnikom dodajamo vijuge in s tem oblikujemo steno. Lahko tudi sami zmešamo dve barvi in z rahlim mešanjem pridemo do neenakomerne barve oz. dosežemo prelivanje, ki je tudi zelo zanimivo. Skratka, barvanje sten je lahko zelo ustvarjalno,” našteva Aljaž Vilčnik bolj pogumne pristope. Pravi tudi, da so na voljo zaščitni laki oz. premazi, ki barvo zavarujejo in omogočajo tudi umivanje sten, kar je seveda dobrodošlo v kuhinjah, hodnikih itd. Premazi tudi zavarujejo svežino barve, da je stena dlje časa “kot nova”. Vse popularnejše so izrazite barve in kombinacije različnih barv sten. Tudi na isti steni se pojavljata dve ali celo več barv v črtah ali drugačnih oblikah. Vračajo se tudi dekorativni vzorci v izrazitejši niansi osnovne barve ali celo v kontrastu. Taki vzorčki so nekoč že krasili stene domov naših babic.

Z a š č i tta a l e s a n a rre e kku u j e tta a n kke e nanose Pri barvanju in zaščiti lesa opozarja, da je nujno nanašati tanke sloje namaza, čeprav je to delo dolgotrajnejše, zagotavlja pa trajnejši in boljši rezultat. Samo končni zaščitni premaz je lahko debelejši, vsi predhodni pa ne, sicer je les naenkrat zapolnjen in zaščita ne prodre v globino. Ko se bomo čez čas lotili obnove zaščite, bo treba strojno odstraniti predhodne debeloslojne nanose. Če pa les barvamo s tankoslojnimi premazi, je ob naslednjem vzdrževanju dovolj le rahlo odstranjevanje z brusilnim papirjem. Pri vzdrževanju lesa so novost barve na vodni osnovi – glede na prvotne


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

27

premaze je delo z njimi drugačno. Uporabiti moramo posebne sintetične čopiče, saj so naravne dlake votle in vpijejo barvo, ki se tam zasuši in tako čopič hitro postane neuporaben. Barve na vodni osnovi se lahko sušijo zelo hitro in tudi zato je potreben drugačen pristop kot pri barvah na osnovi topil, ki smo jih že navajeni. So pa barve na vodni osnovi okolju prijaznejše.

dez na novo prebarvane kovinske ograje. Pri nanosu je pomembna antikorozijska zaščita in šele nato nanesemo sloj ali dva prekrivnega premaza. Nekoč zelo priljubljene nitro barve izginjajo iz ponudbe, saj so zakonska določila, ki varujejo okolje in človeka, vse strožja. Sicer pa je priporočljivo za barvanje kovin izbrati čim boljšo barvo oziroma sistem osnovnega in končnega nanosa.

K o v i n a j e z a h tte ev n a

K a kko o b a rrv va t i b e ett o n

Zaščita kovin zahteva predvsem dobro pripravo površin; večina reklamacij namreč pokaže, da so odstopanja predvsem zaradi površnega čiščenja, slabega odstranjevanja prahu, ostankov barve, rje itd. Samo dobra priprava bo omogočila pravilno zaščito in lep vi-

Barvanje betona pa je odvisno od njegove kakovosti. Na voljo je več vrst zaščite, predvsem pa je izbira odvisna od vsebnosti vlage, od tega, koliko je beton prerasel z mahom ali algami, pomembna je trdnost betona itd., in seveda od tega, ali gre za betonsko steno, ki je predvsem dekorativna, ali gre za površine, ki so zelo obremenjene, ker po njih hodimo ali se celo vozimo. Preden se lotimo barvanja betona, je treba poznati konstantno vsebnost vlage v betonu in poiskati temu ustrezne rešitve. Barve za betonske površine morajo biti kar se da prepustne za vlago, saj se tako izognemo mnogim s tem povezanim problemom. Seveda je treba najprej temeljito očistiti betonsko površino, če je treba, nanesti določeno zaščito in se šele nato lotiti barvanja. Le tako bomo prišli do zadovoljivega rezultata.

L.J.


28 28

POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

Dobra fasada – zdrava hiĹĄa “Pri obnovi fasade na stari hiĹĄi ali pa pri novogradnji je najpomembnejĹĄa izolacija in paropropustnost,â€? pravi Miroslav Strnad. Dvanajsto leto ima svoje podjetje, ki se je specializiralo za fasadne sisteme. Podjetje GradbeniĹĄtvo Strnad ima sedeĹž v Suhi krajini, natanÄ?neje v DraĹĄÄ?i vasi pri Ĺ˝uĹžemberku, poslovno enoto pa imajo tudi v Ljubljani. V podjetju je 27 zaposlenih, za kvalitetno in popolno delo skrbijo tudi zunanji sodelavci. Miroslav pravi, da k sreÄ?i ne Ä?utijo krize, saj imajo veliko dela. Precej delajo kot podizvajalci, ĹĄe veÄ? pa samostojno. Ta Ä?as obnavljajo tudi dve fasadi na starejĹĄih hiĹĄah v srediĹĄÄ?u Ljubljane, taka dela pa investitorji zaupajo le najbolj usposobljenim. HiĹĄe, ki so pod spomeniĹĄkim varstvom, zahtevajo ĹĄe toliko doslednejĹĄo obnovo fasade, saj je velik poudarek ĹĄe zlasti na restavratorskih dodatkih. Predvsem pa morajo biti materiali za obnovo fasad na starih zaĹĄÄ?itenih objektih naravni, ometi pa mineralni. Kakovostna fasada je za “zdravjeâ€? hiĹĄe bistvena. To dobro vedo lastniki starih hiĹĄ, ki niso bile izolirane in niso imele oken, ki bi ustrezno tesnila, zato so bile polne vlage. Ker je potreba po varÄ?evanju z energijo vse veÄ?ja in ker drĹžava obnovo starih hiĹĄ z ustrezno fasado tudi materialno spodbuja, vse veÄ? teh dobiva novo, sodobno fasado. “NaroÄ?niku predstavimo sodobne materiale, ki so parapropustni, predstavimo izolacijska

sredstva, se pogovorimo o optimalni reĹĄitvi. Ta je odvisna od stila hiĹĄe in okolja, kjer ta stoji, in na koncu izdelamo tudi barvno ĹĄtudijo. KonÄ?no je od cele fasade viden le zunanji omet in seveda mora biti barva taka, da je z njo zadovoljen lastnik in da je usklajena tudi z okoljem in stilom hiĹĄe.â€? Ob predstavitvi vsega tega se naroÄ?niki pogosto odloÄ?ijo za najbolj kakovostne materiale, Ä?eprav je najboljĹĄa izvedba lahko tudi do 50 odst. draĹžja. Na celotno fasado dajo 10-letno garancijo, za obstojnost barve pa jamÄ?ijo tri leta. Obstajajo tudi barve z UV filtrom, ki obstojnost ĹĄe uÄ?vrstijo, toda v vsakem primeru je sÄ?asoma priÄ?akovati minimalno odstopanje od prvotnega tona barve.

V tr endu so zzemel emel jsk e bar ve trendu emeljsk jske barv Vse bolj so priljubljene kombinacije barv – ĹĄe vedno so fasade pogosto sivo rdeÄ?e ali sivo rumene. Tudi mareliÄ?na barva ostaja med zelo priljubljenimi; ti toni pa so Ĺže bliĹže tudi novemu trendu naravnih, zemeljskih barv: oker in od svetlo do temno rjave oz. kombinacije teh tonov. Ĺ e zlasti pri obnovi starih hiĹĄ se lastniki pogosto odloÄ?ijo za prvotno barvo fasade, ki je bila nekoÄ? preteĹžno bela. Torej tudi bele hiĹĄe ne izginjajo iz naĹĄih vasi in mest, kot je kazalo ĹĄe pred nekaj leti. NajpogostejĹĄe vpraĹĄanje mojstrom je, kako je z varovanjem pred vlago, kateri ma-

Miroslav Strnad

teriali to zagotavljajo in kakĹĄna izolacija je za posamezno hiĹĄo najprimernejĹĄa – da te ne bi bilo preveÄ? ali, ĹĄe bolj usodno, da je ne bi bilo premalo. Pri obnovah starih hiĹĄ je vedno le vpraĹĄanje, ali bo nova fasada zares omogoÄ?ila, da vlage v tej hiĹĄi ne bo veÄ? in da se toplota ne bo izgubljala. Z novimi fasadnimi materiali pa tudi s kvalitetnimi okni je ta teĹžava vsekakor premagana. Tako kot v novo zgrajenih objektih, teh skrbi tudi v obnovljenih stavbah ne bo veÄ?, saj sodobni izolativni in fasadni sistemi in drugi gradbeni materiali nudijo kakovostno Ĺživljenje, omogoÄ?ajo primerno klimo in varujejo zdravje hiĹĄe - s tem pa tudi zdravje njenih stanovalcev.

L. J.

41-0Ă€/0 (3"%#&/*Ă€570 74" ;",-+6ĆŽ/" (3"%#&/" %&-" *;%&-"7" '"4"% %FMB LJ KJI PQSBWMKBNP

t ;6/"/+" 63&%*5&7 o 63&%*5&7 %703*Àė */ 0,0-*$" ;(3"%# t (3"%/+" o 7*40,& (3"%/+& t 0#35/*À," ;",-+6ė/" %&-" 46)0.0/5"Ç" 1-&4,"34," %&-" '"4"%&34570

/B�F SFGFSFODF 3&;*%&/$" 1"3, -6$*+" t 45"/07"/+4,0 /"4&-+& 0-." ,01&3 t 70%/* 1"3, "5-"/5*4 t %&-"74,* %0. o 5*70-4," t 4,-"%*Àė& 41"3 o À."35*/4," t 104-07/0 45"/07"/+4,0 104-01+& 7*À/+" (03" t 76-,"/*;&34570 53"7/*, 36%/*, -+6#-+"/" t 45"/07"/+4,* #-0, -6*;&1&4+",07& */ t 404&4," 7*ė o ,3"À,* ;*%"3 t Ç61/*+4,* 63"% ".#364 t *5"-*+" o 0#ė*/& 7345/*) )*À t 45"/07"/+4," 404&4," -&/*7&$ 4&Ç"/" t 45"/07"/+4," 404&4," ,3*Ç 4&Ç"/" t */%*7*%6"-/& ;(3"%#& À*30. 4-07&/*+&

(3"%#&/*Ă€570 453/"% 4USOBE .JSPTMBW T Q %SBĂ?Ĺ˜B WBT ;BHSBEFD t UFM GBY HTN t F NBJM NT TUSOBE!HNBJM DPN


POSEBNA PRILOGA

priloga dolenjskega lista

29

Zakaj ne bi imeli pri hiši tudi bazena? Kdo ne bi imel bazena? Tisti, ki imajo hišo, hitro najdejo prostor na vrtu tudi za to razkošje, drugi, ki živijo na vrhu bloka, si zamišljajo bazen na terasi … Vse je mogoče, pa ne le v sanjah, saj hiša z bazenom ni le filmska podoba, ampak tudi v našem okolju pogosto resničnost. Cene bazenov so vse dostopnejše, ponudba je velika, informacij vse več. Mi smo povprašali Uroša Skerbiša iz podjetja Tomcommerce, ki se ukvarja tudi s trženjem bazenov iz skupine Royal Dolphin, za nekaj podrobnosti o tem, kako se naše okolje odziva na njihovo ponudbo, kakšne bazene je sploh mogoče kupiti, kako je s čiščenjem, koliko vode porabijo itd. “Cenovno najugodnejši so montažni bazeni, ki jih lahko vkopljemo v zemljo ali pa jih postavimo na površino. Ti so na voljo v ovalni ali okrogli obliki različnih velikosti. Večja izbira oblik je pri poliesterskih bazenih. Praviloma, razen pri večjih dimenzijah, so izdelani iz enega kosa. Pri teh bazensko školjko postavimo v pripravljeno gradbeno jamo, jo opremimo z instalacijo in bazen je v nekaj dneh pripravljen za uporabo. Stiropol bazeni so zgrajeni s posebno oblikovanimi zidaki – ti bazeni so trdni in izjemo toplotno izolirani- barvo stranka izbira sama, bazeni so poljubnih oblik in seveda z vso potrebno opremo. Neomejene so tudi oblike betonskih bazenov – za oblogo so na voljo različne rešitve, tako kot za dodatno osvetljevanje, ogrevanje itd., kar velja za vse bazene.” Povprečna globina domačega bazena je meter in pol, možne so izvedbe s postopnim povečevanjem globine, taki bazeni so primerni tudi za otroke. Pomemben je vstop v bazen – pri montažnih bazenih je ta določen, pri zidanih pa je mogoče oblikovati stopnice,

ki so še zlasti dobrodošle za starejše ljudi. Bazen ponavadi stoji v zelenem okolju, lahko izberemo tudi manjše bazene, tako da ostane še dovolj vrta in zelene oz. cvetoče površine. Po izkušnjah Uroša Skerbiša imajo hiše v strogih centrih mest malo prostora, vendar se da tudi v takih primerih najti pravo rešitev. Več možnosti pa imajo lastniki hiš na obrobju mest in na podeželju. Še zlasti v Posavju, kjer je ravnina in zemlje dovolj, so bazeni že prav razkošni. Bazen, dimenzije 7x3 m z vso pripadajočo opremo, se da dobiti že za dva do tri tisoč evrov. Zato je zanimanja za bazene vse več. Zunanji bazen je seveda uporaben le v sezoni, ki pa jo lahko podaljšamo s posebno premično streho; to pa je dodatna in dokaj velika investicija. Za podaljšanje sezone si nekateri omislijo tudi ogrevanje vode, za kar so na voljo različni načini. Kupci se odločajo tudi za notranje bazene, ki jih z ustrezno rešitvijo spremenijo v odprte oz. poletne. Za povprečen bazen porabimo približno 45 kubikov vode: ta voda zadošča za celo sezono, če je primerno in skrbno vzdrževana, seveda. Za dezinfekcijo so na voljo različna sredstva - klor, brom ali UV z aktivnim kisikom; zelo pohvalijo metodo z elektrolizo – ta dezinfekcija deluje na bazi soli, tako kot klor, vendar gre tu za nekoliko drugačno obliko klora.


30 30

priloga dolenjskega lista

Redno vzdrževanje bazena pomeni, da morebitno nesnago sproti izsesamo (pripomoček za to je del opreme bazena) in da skrbimo za čistočo. To je lahko dnevno delo in vzame okoli deset minut, ali tedensko, ki ne vzame več kot uro časa. Pomembno je tudi čiščenje strojnice bazena, zato je pomembno, da je ta na lahko dostopnem mestu. Bazen lahko ponoči ali ob neurju zaščitimo s pokrivalom. Na voljo so različna pokrivala, najpogosteje se uporablja termo pokrivalo, ki preprečuje izgubo toplote oz. celo pospešuje ogrevanje vode. To pokrivalo je v obliki roloja in ga je povsem enostavno namestiti. Po končani sezoni bazen delno ali v celoti izpraznimo, lahko pa pustimo vodo v njem in ga pripravimo za zimo. Spomladi bazen primerno očistimo in ga pripravimo za sezono. Ob pravilnem vzdrževanju je življenjska doba bazena tudi 20 in več let, odvisno od izbrane ene od prej opisanih variant, pravi Uroš Skerbiš.

L. J.

POSEBNA PRILOGA



32 32

ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

Družina in življenje: zakonca Siter

Da Titanic ne bo potonil! G

radimo odnose, za katere je vredno živeti. To je temeljni cilj Društva Družina in Življenje, katerega ustanovitelja in voditelja sta zakonca Vilma in Danilo Siter iz Leskovca pri Krškem, specialistka splošne medicine in učitelj angleškega jezika ter višji knjižničar. V skoraj desetletju dela sta pripravila številna predavanja in vikend seminarje, na katerih se je izoblikovalo okrog sto zakonskih skupin po vsej Sloveniji. V njih pari razmišljajo in spoznavajo večplastnost odnosa med moškim in žensko, si izmenjujejo izkušnje, si zaupajo in pomagajo. Kot pravita Siterjeva, ki sta usposobila že okrog 70 voditeljskih parov, v zakonske skupine prihajajo tako mladoporočenci kot starejši, ki mnogi rečejo: “Vseskozi sva živela samo za otroke in vnuke, za naju pa nikoli ni bilo časa.” Niso redki tudi pari tik pred ločitvijo in kakšen si je tudi že premislil. “Sicer pa si najbolj vesel sprememb pri ljudeh in dokaz je eksplozija otrok med zakonci. Ko se izboljša njihovo življenje – kjer se obnovi ljubezen, je tu naravni sad,” pravita Siterjeva. V današnjem svetu je urejeno in lepo zakonsko življenje, žal, redko, srečni in zadovoljni zakonci pa redkost. Vse preveč je ločitev. Kot pravita Siterjeva, zakon živeti gotovo ni lahka stvar, je vsakodnevno garanje, se pa da in predvsem splača. “Ne takoj vreči puške v koruzo! Vzrok za razbite družine je pogosto neznanje in nepripravljenost na odrekanje in borbo za njuno edinost, ki je njun cilj. Res je, da nas v današnjem času lahko toliko stvari ločuje, da so danes službe naporne, dolge, da domov prihajamo utrujeni, a vendar ne smemo živeti drug mimo drugega,” je prepričana Vilma. Vsak pride v zakon z nahrbtnikom stvari iz svoje matične družine: z navadami, miselnimi vzorci, načinom komu-

nikacije, vrednostnim sistemom itd., ki se lahko povsem razlikuje od partnerjevega. “Nekdo morda sploh nima pravega izkustva družine, je živel le z enim staršem ipd. Ob poroki tako treščita skupaj dva različna svetova,” pravi Danilo in dodaja, da ljubezen ni samo čustvo, ampak predvsem odločitev. Ali sta se dva skupaj odločila, da želita graditi svoj odnos in neprenehoma spoznavati drug drugega? Skorajda ni para, ki se ne bi poročil iz ljubezni. Zakaj je potem pogosto že čez nekaj let med njima vse drugače? Kaj se zgodi? To se sprašuje marsikdo, ki mu zveza ne uspe. “Seveda se morata dva pred poroko dobro spoznati, a o vseh stvareh se je težko pogovoriti že prej. Poleg tega tudi ne veš, kaj vse te čaka v življenju,” razmišlja Danilo, ki poroko primerja s Titanicom pred izplutjem. “Na morju življenja zakonca srečata mnogo ledenih gora, a se je treba truditi, da barka ne potone.” Očitno so mladi premalo pripravljeni na zakon, ne vedo, kaj jih čaka in kako ravnati, ko zakon zaide v krizo. Zanimivo – koliko priprav je na poroko, na obred in ves protokol. Kaj pa potem življenje v paru in kasneje v družini? Takrat se vse šele začne.

In kaj je bistveno za srečen odnos? Kot pravita zakonca Siter (in jima gre verjeti, saj se osrečujeta že 31 let), ne gre brez prilagajanja, ki je dosmrten proces. Dva morata skupaj ustvariti svoj svet. Velika nevarnost je sebičnost, ki se ji je treba upirati. “Pomembna je odprtost med zakoncema, ki se morata kar naprej osvajati in boriti drug za drugega. Velikokrat v odnosih pride do bolečine, zato je potrebno tudi odpuščanje. Vsekakor pa vlaganje v odnos prinaša največji donos,” je prepričana Vilma, ki dodaja, da pri njima z Danilom ne gre brez Boga. Vse črpata iz “knjige knjig”, Svetega pisma. Nasploh je treba življenje graditi na vrednotah, ki so bile skozi stoletja razčlovečene in predrugačene: spoštovanje, hvaležnost, poštenost, zaupanje … “Za srečno družino je temeljnega pomena odnos med staršema. Otrok ne potrebuje idealne mame in očeta, ampak potrebuje njuno ljubezen, ker je iz nje izšel. Potrebuje varnost in možnost, da se razvije v zdravo in nerazklano osebnost,” pravita Siterjeva, starša štirih otrok in stara starša dveh vnukinj, Besedilo in fotografija:

Lidija Markkel eljj Lidi ja Mar


NEVIDNE NITI

priloga dolenjskega lista

33

Marijana Klemenc

Njeni vzporedni svetovi N

ovomeščanka Marijana Klemenc je spletla veliko nevidnih niti in si tako ustvarila paralelne svetove, ki jo pomirjajo in navdušujejo. Poleg družine so njen svet predvsem narava, rože in knjige. Bolj kot mladostna nestanovitnost sta zanjo značilni umirjenost in modrost zrelih let, zato ni čudno, da si je prijateljsko naklonjenost poiskala pri starejših od sebe. R ože Pred leti se je s prijateljicami pridružila navdušencem revije Rože in vrt in z njimi obiskala veliko znanih vrtov po Evropi. “V Londonu sem se znašla v čudoviti vrtnariji, kjer sem se počutila kakor otrok v trgovini z igračami. Tako sem na letališče prispela obložena s cvetličnimi lonci. Na letališki kontroli so me kot novopečeno članico EU sprejeli z veliko razumevanja. Ko pa so stevardese zagledale kupe rož na dveh nogah, so celo ustavile kolono potnikov in mi priskočile na pomoč, rože pa so v pilotski kabini varno pripotovale domov. Tako imam sedaj med drugimi lepoticami na vrtu tudi mojega “Bobija”, to je znamenita rambler vrtnica Bobbie James, ki se že nekaj let lepo vzpenja po naši stari slivi.” A Marijana ima najraje hortenzije, ki jih je več kot tisoč vrst. “Lani sem jih občudovala v Franciji, kjer se lastnika vrta že vse življenje ukvarjata samo z vzgojo hortenzij.” Izpolnila se ji je tudi dolgoletna želja videti vrt slikarja Clauda Moneta v francoski vasi Giverny, ki ga je slikar po boleči izgubi žene ustvarjal več desetletij. Pred nedavnim je obiskala vrtnarski sejem v Nemčiji, veseli pa se že julijskega obiska Anglije, kjer bo obiskala vrt Vite Sackville- West, imenovan Sissinghurst, in ogromno posestvo kraljeve palače Hampton Court. Ogleda vreden pa je tud Marijanin vrt. Mnoge njene rože imajo svojo zgodbo, tako

tudi več kot 80 let stara potonika, ki jo je posadila njena babica, ko je nosila Marijaninega očeta. Eno od številnih vrtnic je Marijana rešila z gradbišča. S posebno ljubeznijo je več let ohranjala na prostem rastoč 1,5 m visok grm dišečega rožmarina, letošnje zime pa žal ni preživel, čeprav ga je pokrivala celo z odejami. Nov rožmarin pa je v varnem keramičnem loncu ob grmičkih lavande. Sicer pa je v njenem vrtu – vse od rož in čudovitih vonjav do vrtne garniture – v provansalskem slogu, kot iz knjige Leto dni v Provansi ali Gašparinke. Marijana je otrok vojvodinskih ravnin, pšeničnih polj in sonca. Sveta iz njenega otroštva ni več, neizbrisno pa so zapisani topli spomini. Tudi na varuško, ki je živela v lepi stari hiši z labirintom iz pušpanov, zato je z vonjem pušpana ter jorgovana zaznamovan spomin na njeno otroštvo. Potem so se preselili v Ljubljano, ki je ni bilo težko vzljubiti, saj so živeli v lepem in duhovno bogatem okolju. Zato je težko sprejela selitev v Novo mesto in ne čudi, da je med gimnazijo in tehnično šolo izbrala slednjo, ki je bila v Ljubljani. “Iz dijaških let me spremlja vonj po hiacintah, ki je napolnil čarobna jutra,ko sem s sošolkami pohajale po Trnovem vse do Korunove ulice. Ne vedoč, da je prav tam zadaj Plečnikova hiša – dom človeka z izjemno ustvarjalno močjo in z izjemno moralno in etično držo, ki sem ga spoznala mnogo kasneje in me je popolnoma očaral.”

Kn njj i g e

Marijanin vrt.

Marijana je bila zelo aktivna članica bralnega krožka, knjige pa je predstavljala tudi v Živi. V krožku se je posvečala tematskemu branju in kar dve leti je namenila spoznavanju Plečnika, mojstra nebeške lepote, kot je zapisala v članku o njem. Napisala je tudi brošuro o Plečniku, “da bi podelila košček njegovega

sveta, ki se zdi kot sanje”. Skozi razne zapise in spomine je prodirala v njegove skrivnosti; obiskala je tudi grob Elizabete Fon, Plečnikove nesojene neveste, ki je živela v Kostanjevici. Kasneje je intenzivno prebirala Freuda, Younga pa tudi potopise naše svetovne popotnice Alme Karlin. Tudi o gradovih v dolini Krke je prebrala vse, kar je bilo napisanega. Že nekaj časa tudi sama piše sago o njihovi družini, ki jo bo namenila le sorodnikom. “S pisanjem človek sam pri sebi marsikaj razčisti, analizira in dobi globlji vpogled.”

S t a rro o sstt Starost je čas, ko ni več ihte, hitenja in brezobzirne tekmovalnosti, pravi Marijana. Zato si vsa leta, odkar se uči angleščino, izbira skupino upokojencev. V njihovi družbi se dobro počuti in s svojimi zabavnimi vložki nasmeji cel razred. Pravi, da se veseli starosti in doda: “Nočem hoditi v službo še iz doma starejših občanov. Nimam veliko materialnih želja, želim pa si nekaj zdravih let, ko bi v miru spila kavico na terasi na cvetočem vrtu, brez misli na jutrišnji dan. Pa imeti čas za družino, knjige, kruh iz domače pečice in končno – zase. Želim si, da bi mi to bogastvo namenila starost, zato se je prav nič ne bojim.”

Lidija Ježž Lidi ja Je

Mnoge Marijanine rože imajo svoje zgodbe.


34 34

priloga dolenjskega lista

AVTO TIMES PREDSTAVLJA

Test: VW scirocco 2,0 TSI

Legenda je ponovno med nami Kupeji so, ne glede na razred avtomobila, vedno v modi. Podobno je tudi z novim sciroccom, ki je nastal Ĺže daljnega leta 1974, takrat ĹĄe na osnovi golfa in so ga v dveh generacijah izdelovali vse do leta 1992. Po 17-ih letih pa je na naĹĄem trgu tretja generacija VW scirocca, veÄ?ja, lepĹĄa, zmogljivejĹĄa, tehnoloĹĄko naprednejĹĄa, pod katero se je podpisal avtomobilski oblikovalec Walter de Silva. Pa si za zaÄ?etek oglejmo malo njegov videz. Nedvomno je drugaÄ?en od drugih, nekateri bodo rekli celo, da je konzervativen, a gre za obliko, ki prav gotovo ne bo hitro zastarela. Agresiven sprednji del ne spominja na noben model iz domaÄ?e hiĹĄe, dolga streha, gledano z boka, ima elegantno kupejevsko linijo, nizek zadek s ĹĄirokim in nizkim zadnjim steklom pa zaokroĹža ĹĄportno celoto. Avtomobil je narejen na platformi golfa 5 in ima poudarjeno ĹĄirino in dolĹžino, kar ob majhni viĹĄini kaĹže agresiven videz.

Ĺ p o rrtni tni znaÄ?aj zunaj in zno aj znott rra Notranjost je morda malo manj razgibana in bi bila lahko vgrajena v katerokoli VW limuzino, je pa zato izredno ergonomiÄ?na, saj so vsa stikal in roÄ?ice pri roki, tako da se nanjo navadite Ĺže po petih minutah druĹženja. Seveda ima tudi notranjost nekaj ĹĄportnega znaÄ?aja. Pred voznikom so rdeÄ?e osvetljeni merilniki, pregledni in osvetljeni tudi podnevi, kar omogoÄ?a izvrstno vidljivost podnevi in ponoÄ?i. Pregledna in polna informacij je tudi sredinska konzola, kjer kraljuje velik na dotik obÄ?utljiv displej. Volanski obroÄ? je ravno prav debel in ima profiliran naslon za palec ter raven spodnji del obroÄ?a. Prostora je spredaj na pretek in kljub temu da govorimo o kupe vozilu, je prostora dovolj tudi zadaj, pa ne le za otroka, temveÄ? tudi za dve odrasli osebi (zadaj sta le dva sedeĹža). To so dosegli s posebno konstrukcijo pomika sedeĹža proti dnu vozila. NavduĹĄuje tudi lahkoten pristop do zadnjega sedeĹža, saj se naslon sprednjega preklopi naprej, ob tem pa se naprej pomakne tudi sedalni del, kar ob veliki vratni odprtini omogoÄ?a udoben vstop, ki je celo laĹžji kot pri golfu s trojimi vrati. Da je prostora zares na pretek, govori tudi podatek o

ÇF PE &63

Po 17 letih je ponovno oĹživela Volkswagnova legenda sciroco, ki je luÄ? sveta prviÄ? ugledal leta 1974.

prtljaĹžniku, ki je sprejme kar 312 litrov prtljage. Scirocco je pravi kupe in tako sta tudi sprednji boÄ?ni stekli brez okvirja. Stekli se pred odpiranjem (ko primete za kljuko) v trenutku spustita za pol centimetra, kar omogoÄ?a odpiranje vrat, ko pa vrata zaprete, se steklo zopet samo dvigne. Pri konstrukciji karoserije so veliko pozornosti namenili varnosti, zato so na spodnji del vrat namestili poseben “klinâ€?, ki dodatno ojaÄ?a karoserijo, ko so vrata zaprta.

P rre e p r i Ä? lljj i v ĹĄ p r i n tte er Testnega scirocca je poganja preverjen bencinski dvolitrski turbinski motor, ki razvija 147 kW oziroma 200 KM. S tem motorjem je scirocco res divjaĹĄki, saj do stotice pospeĹĄi v vsega 7 sekundah. Lega na cesti je vozilu primerna, a si jo lahko s pomoÄ?jo sistema DCC prilagodimo, saj sistem ponuja tri stopnje: sport, comfort in normal. DCC bi lahko prevedli v sistem, ki prilagaja trdoto blaĹženja, odzivnost stopalke za plin in (ne)posrednost volana. Vozilo kar vabi k bolj dinamiÄ?ni voĹžnji skozi zavoje, saj se karoserija niÄ? ne nagiba, vozilo je zelo dolgo nevtralno, pri pretiravanju odreagira povsem predvidljivo, Ä?e pa greste preko meja dopustnega, vam bo poskuĹĄala pomagati ĹĄe elektronika. Vso moÄ? na prednja kolesa prenaĹĄa ĹĄeststopensjki DSG menjalnik z dvema sklopkama. Tudi njegovo delo je prilagodljivo, saj imate moĹžnost normalnega pretikanja, pretikanja v programu sport, ki vzdrĹžuje delovanje motorja v viĹĄjih vrtljajih, in moĹžnost lastnega pretikanja preko roÄ?ic za volanskim obroÄ?em. Volkswagen je ob lansiranju scirocca naredil tudi obseĹžno raziskavo in z njo priĹĄel do profila tipiÄ?nega kupca takĹĄnega avtomobila. PribliĹžno 75 odstotkov kupcev je moĹĄkih, in sicer v dveh starostnih skupinah: med 24 in 26 let ter okoli 43 let. Prav gotovo pa bo novi scirocco z zmogljivimi motorji, odliÄ?no lego na cesti, visoko stopnjo varnosti in opremljenosti vĹĄeÄ? tudi kakĹĄnemu dekletu ali dami.

Borut Ĺ tajnaher Bor ut Ĺ t ajnaher

TehniÄ?ni podatki:

"WUPIJĂ?B #FSVT

1PECFWĂ?LPWB /PWP NFTUP 5FM

Motor: ĹĄtirivaljni turbo bencinski, neposreden vbrizg, ĹĄtirje ventili na valj; prostornina: 1984 ccm; najveÄ?ja moÄ?: 147 kW/200 KM; najveÄ?ji navor: 280 Nm pri 1700-5000 vrt/min; dolĹžina: 4256 mm; ĹĄirina: 1810 mm; viĹĄina: 1404 mm; medosna razdalja: 2578 mm; menjalnik: 6-stopenjski samodejni DSG; prtljaĹžnik: 312 l; najviĹĄja hitrost: 235 km/h; pospeĹĄek od 0 – 100 km/h: 7 s; povpreÄ?na poraba na 100 km: 8,5 l.


ZANIMIVOSTI

priloga dolenjskega lista

35

Martina Bezek

Mama Mirjam Bezek – Jakše G

ospa Martina je prijazna, nas mejana ženska, ki ne pozna počitka. Če ne obdeluje vrta pri hiši, če ne pospravlja po hiši, če ne bere Dolenjskega lista, če ne gre na sprehod, rada obišče kulturno prireditev, ki jo pripravijo pridni metliški kulturni delavci. Gospa Mar tina se je rodila v številni Pečaričevi družini v Čurilih. Njen nečak Mar tin Pečarič je daleč naokoli znani vinogradnik s številnimi nagradami za odlična vina.

“Doma v Čurilih pri Pečaričevih nas je bilo enajst otrok, osem deklet in trije fantje. Živih nas je še šest: Štefka je v Ljubljani, Ivanka živi v Ameriki, Anica je v Dragovanji vasi, Jožica na Božakovem, Tine pa je v Čurilih. Ivanka bo prišla avgusta iz Amerike na obisk. Oče Jože je bil kmet, mama Katarina pa je imela več kot dovolj dela s številno družino. Grunt ni bil velik. Imeli smo tri večje njive ter nekaj manjših, pri hiši so bili krave, voli, včasih konji, redili smo prašiče in druge domače živali. Osnovno šolo sem obiskovala do šestega razreda, ko sem hudo zbolela. Mama me je sicer še poslala v osmi razred, a sem bila v prevelikem zaostanku z znanjem. Do poroke sem delala doma na kmetiji vse, kar je bilo potrebno.” Nakar ste si ustvarili družino... “Julij je imel v Sušici njivo in vrt na Kamenici. To sva obdelovala poleg njegovega opravljanja poklica soboslikarja in pleskarja. Pričela sva graditi hišo. Julij je šel vsako soboto plačat material, ki ga je čez teden naročil za gradnjo. Če je kaj ostalo, sva imela za gospodinjstvo. Poročila sem se z dvaindvajsetimi leti, Julij pa jih je imel petindvajset. Letos je 40 let, kar sva končala gradnjo in 59 let od najine poroke.” V zakonu sta se vama rodili dekleti... “Ja, najprej Ivica, ki sem ji mislila po moji mami dati ime Katarina, a tudi ime mi zelo lepo zveni. Čez pet let je prijokala na svet Mirjam. Že kot otroka sta si bili zelo različni in tako je ostalo do danes. Ivica je bila bolj resen otrok, Mirjam pa je bila prikupna, nasmejana deklica. Bila je drobna, krhka in še ko se je učila šofirati, si je morala podlagati blazino, da je videla skozi prednjo šipo avtomobila. Do osmega razreda sem jo nosila v posteljo. Zdelo se ji je zelo lepo, če sem jo pred spanjem pokrila. Rada se je igrala v pesku, zato ni nič čudnega, če je

bila vseskozi umazana. Že s tremi leti mi je pomagala delati na vrtu. Bila je majhna, da je ni bilo videti iz rastlin. Ko me je mož klical, je pritekla k meni in vpila: “Tinka, hodi, Julček te zove!” In obratno: “Julček, hodi, Tinka te zove!” Ivica je imela vedno vse lepo pospravljeno, Mirjam ne. Rada je videla, če je bilo po njeno. Kadar so se prišli k nam na dvorišče igrat otroci iz soseske, jih je komandirala. Počasi so se je naveličali in so drug za drugim odšli. Klicala jih je, naj se vrnejo. Nekaj časa sem morala na njeno zahtevo vsakemu otroku dati kos kruha, ko je prišel k nam. Ivica je končala v Ljubljani vzgojiteljsko šolo, pozneje je doštudirala psihologijo in živi z družino v Mariboru. Julij je kupil v Ljubljani stanovanje, zato se je tam šolala tudi Mirjam. Končala je gimnazijo ter študirala študij novinarstvo.” Odkar vam je umrl mož, živite sami... “Ni mi lahko, a tudi dolgčas mi ni. Obdelujem tri are vrta, pridelam solato, papriko, paradižnik, krompir. Rada grem na Veselico, kjer imam ob zidanici nekaj trt, breskev, tam raste kivi, kaki. Rada hodim. S prijateljico Anico Vivoda greva ob nedeljah na daljši sprehod. S svojimi grem rada na kulturne prireditve. Malo katero Zimsko urico v Ho-

telu Bela krajina sem zamudila. Dolenjski list preberem do zadnje črke. Po televiziji gledam zabavne oddaje, politika me ne zanima. Če ponoči ne morem spati, vzamem v roke revije, priloge raznih časopisov. Ko je bil živ Julij, sva hodila z upokojenci na izlete. Mož je bil zabaven človek, nasmejan, vedno pripravljen za šalo. Pri osemdesetih letih je še obrezoval drevesa in ko se je temu čudila soseda, ji je rekel: “Kdaj pa bom to počel, če ne zdaj.” Toda premagal ga je rak. Zelo rad je delal. Starejši ko je bil, raje je delal. Pil pa ni, nikoli ga nisem videla pijanega. 13. maja je bilo devet let od praznovanja najine zlate poroke. Veliko sorodnikov se nas je zbralo in bilo nam je zelo lepo. Toda čas neusmiljeno hiti. Sploh ne morem verjeti, da se najlepši mesec v letu že izteka.”

Toni Gašperič


36 36

PIKIJEV KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Leptospiroza, močvirska mrzlica L

eptospiroza, močvirska mrzlica, mrzlica sladkornega trsa oz. Weilova bolezen, je nalezljiva bakterijska bolezen, ki je razširjena po vsem svetu razen na polarnih območjih. Je zoonoza, torej za njo lahko obolijo tako živali kot ljudje. Povzroča jo spiralna bakterija Leptospira interrogans sensu lato, znotraj katere najdemo mnogo podvrst – serovarov. Leptospire se v okolju nahajajo v počasi tekoči ali stoječi vodi, močvirjih in vlažni zemlji, kjer lahko preživijo tudi več mesecev. Najpogosteje pride do okužbe poleti in jeseni, saj so takrat temperature najbolj ugodne za preživetje bakterij.

Glavni rezervoar so mali glodavci (podgane, poljske miši), saj se v njih bakterije dolgo časa razmnožujejo in izločajo z urinom, same pa ne zbolijo. Leptospiroza se med živalmi lahko prenaša z okuženim urinom, s spolnim kontaktom, z ugriznimi ranami, z zaužitjem okuženega tkiva, s kontaminirano vodo, zemljo, hrano ali steljo. Bolezen se pogosteje pojavlja pri psih v zavetiščih, kjer večja gostota naselitve omogoča lažji prenos med živalmi, pri psih, ki so v kontaktu s stoječimi vodami (luže, mlake) ali z glodavci. Nevarna je za vse pse, ne glede na starost in spol. Mačke so manj občutljive in skoraj nikoli ne kažejo kliničnih znakov. Zbolijo lahko tudi krave, konji, prašiči, zajci in druge živali. Ljudje se lahko okužijo, če pridejo v stik z urinom okužene živali oziroma z vodo (domači ribniki, čolnarjenje, kopanje v rekah) ali hrano, okuženo z urinom glodavcev. Najbolj so lahko nevarni predvsem mrtvi rokavi in mirni deli reke, kjer voda stoji. Leptospirozo poznamo tudi kot profesionalno bolezen, saj za njo obolevajo večinoma kmetje, delavci na živalskih farmah in veterinarji. Človek je končni člen v verigi okužb, prenos s človeka na človeka je redek.

Okužba poteka skozi sluznico ust, nosu, oči in skozi poškodovano ali od vode razmehčano kožo. Leptospire se razmnožujejo v krvi (to fazo bolezni imenujemo leptospiremija) in se kasneje razširijo na pljuča, jetra, ledvice, možgane in druga tkiva. Kako prepoznati bolezen?

Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do izbruha bolezni) je 5 do 14 dni. Bolezen se pri psih kaže v dveh fazah. Pri akutni leptospiremiji so začetni znaki neznačilni. Pojavijo se lahko povišana telesna temperatura, žeja, bruhanje, bolečine v trebuhu, apatičnost, dehidracija, bolečine v mišicah, odpor do gibanja, tudi krvava driska. Z napredovanjem bolezni bakterija poškoduje jetra, ledvica, prihaja do razpada eritrocitov, pojavi se zlatenica, krvavitve po vidnih sluznicah, prizadetost centralnega živčnega sistema, lahko se pojavi rjavo-črn urin. Pri brejih živalih pride do prezgodnjega poroda ali abortusa.

V nekaterih primerih bolezni lahko pride do kratkotrajne povišane telesne temperature, ki jo lastniki pogosto spregledajo. Kasneje se pojavi prizadetost centralnega živčnega sistema, ledvic in jeter ter občasno ali redno izločanje leptospir z urinom. Smrt nastopi zaradi odpovedi krvožilnega sistema in ledvic. V ambulanti s pregledom krvi ugotovimo povečano število vnetnih celic, znižano število trombocitov ter povišane jetrne in ledvične parametre, z rentgenskim slikanjem ali uporabo ultrazvoka pa povečana jetra, ledvica in vranico. Dokončno diagnozo lahko postavimo samo z bakteriološkimi in serološkimi preiskavami. Pri bakteriološki preiskavi bakterije izoliramo iz krvi ali urina, vendar so takšne preiskave uspešne le v prvih sedmih dneh po okužbi. V praksi pogosteje izvajamo serološke preiskave, s katerimi v krvi ugotavljamo protitelesa, ki so specifična za posamezne serovare. Zdravljenje Zdravljenje je najbolj uspešno, če se začne v prvih štirih dneh po pojavu kliničnih znakov. Ima dva namena, in sicer preprečiti trajne poškodbe jeter in ledvic ter preprečevanje klicenoštva (psi, ki so bolezen preboleli, lahko še več mesecev izločajo bakterije z urinom in s tem predstavljajo neposredno nevarnost

za zdravje ljudi). Bolezen se zdravi z antibiotiki in podporno terapijo. Pri napredovanju bolezni je lahko potrebna tudi transfuzija krvi. Pri ljudeh bolezen navadno poteka v dveh fazah. Začetni bolezenski znaki so neznačilni, podobni gripi: hitro naraščanje telesne temperature, pogosto z mrzlico, hudim glavobolom, bolečinami v mišicah. Pridružijo se lahko še bolečine v trebuhu, slabost, bruhanje, povečanje jeter, redkeje povečanje bezgavk in izpuščaji. Značilen znak, ki pa včasih ni izražen, je vnetje očesne veznice. Povišana temperatura se po tednu dni normalizira, kar pri manjšem delu bolnikov pomeni konec bolezni, pri večini bolnikov pa pride do ponovnega dviga temperature. V tem času se pogosto pojavi meningitis in prizadetost ledvic. Smrt je ponavadi posledica odpovedi ledvic, jeter ali pljučnice. Preprečevanje Ker so glodavci poglavitni vir okužbe za ljudi in domače živali, je osnovni preventivni ukrep proti širjenju leptospiroze redna in učinkovita deratizacija. Ključni so osebna higiena in preprečevanje glodavcem dostop do hrane, uporaba zaščitnih rokavic pri čiščenju domačih ribnikov, prventivno cepljenje psov (z uvedbo cepiva se je očitno zmanjšalo število pasje leptospiroze).

Buko T ina Buk o v ec, absolventka veterinarske medicine


ZABAVNA GLASBA

priloga dolenjskega lista

37

Darja na lastnih nogah D

arja Štravs Tisu je Suhokranj ka, rojena v Stavči vasi pri Dvoru. V Novem mestu je končala gimnazijo in glasbeno šolo. Študij biologije je kmalu zamenjala s študijem na Pedagoški fakulteti.

Že kot najstnica je želela delati na radiju. Najprej je bila tonska tehnica, nekaj let je pripravljala Infonetove novice, v zadnjem času pa je tudi moderatorka nočnega programa na Radiu 1. Celo življenje jo spremlja glasba. V osnovni šoli je začela igrati klavir in uspešno zaključila šest letnikov glasbene šole. Prav tako je dokončala šest let pouka klasičnega solo petja in pet let kontrabasa, ki jo je pripeljal v novomeški simfonični orkester. V najstniških letih je začela prepevati in igrati klaviature v skupini Poljub, po koncu delovanja pa je svojo pevsko kariero nadaljevala v skupini DeŽur. Kvartet je doslej izdal zgoščenko, druga pa je v pripravi. Darja se v prostem času ukvarja še z orientalskim plesom in s fotografijo, piše pa tudi svoj spletni dnevnik. Darja meni, da ni čisto običajno dekle. O sebi je povedala: “Kdo pa sploh je običajen na tem svetu? Vsak ima svoje muhe, svoje sanje, drugačno službo, svoj okus. Vsak ima rad drugačen okus kave, čaja, drugačno čokolado. Sem pač dekle, ki se je namesto s prijateljicami in kupom punčk v mladosti raje potikala okrog avtomobilov in kukala pod pokrov, ko so malce starejši fantje urili svoje znanje mehanike. Bila sem dekle, ki je mamo spravljalo ob živce. Domov sem hodila vsa od peska in blata. Po kopanju tunelov v pesek s plastičnimi bagri in tovornjaki je pač težko ostati čist. Sem dekle, ki se je z najboljšim prijateljem potikalo po avtomobilskem odpadu in si na poni kolo namesto “balance” namontirala volan avtomobila. Ko so se moje vrstnice zvečer ličile pred ogledali, sem se potikala z mulci po vasi in strašila nič hudega sluteče sosede.”

M a kke e up odkrila po 25. le lett u Darja Štravs je imela do štiriindvajsetega leta v svoji zbirki celo vrsto podarjenih parfumov, a uporabljala ni nobenega. To je dekle, ki je make up odkrilo po 25. letu starosti. “Šele v zadnjem času sem spoznala, da biti ženska ni tako slabo kot je kazalo v puberteti. Zdaj menim, da so visoke pete sicer

nekaj podobnega kot srednjeveški strappado, ampak videti so pa izvrstno. Pa vendar je v meni ostalo nekaj divjega. Toliko divjega, da sem prijela za kontrabas, da sem se v začetku svoje radijske kariere zaljubila v drsne potenciometre in mešalne mize. Pa vendar sem ostala romantična. Začela sem zbirati kavne lončke, plišaste medvedke in zanimive svinčnike z različnih koncev sveta.” Prve prave glasbene izkušnje si je nabirala kot pevka in klaviaturistka v skupini Poljub, ki je bila precej znana po Dolenjski. Po razpadu te skupine jo je k sodelovanju povabil Janez Doltar, ki je hotel ustanoviti skupino po vzoru švedske Abbe. Mojca Saje, Janez Doltar in Jani Lipičnik in Darja Štravs so bili prva sestava skupine DeŽur. Njihov največji uspeh je bila zmaga na Slovenski popevki, na kateri so zapeli pesem Na vrh sveta. Darja Štravs Tisu bo letos kot pevka na odru prvič nastopila sama. Spomladi se je prijavila na tradicionalni festival Etnokostel, ki bo letos že četrtič zapored v kostelski Fari. In zakaj se je pravzaprav odločila za ta korak? “V življenju glasbenikov pride trenutek, ko se hočejo izkazati tudi sami, brez pomoči benda. O tem, da bi na oder stopila kot solistka, dolgo časa nisem razmišljala. Sem timski človek, s čimer je povezana tudi moja služba. Ampak v skupini gre vedno za sklepanje kompromisov. Po določenem času začne vsak hrepeneti po tem, da bi se pokazal z nečim povsem svojim.” Pri Darji je očitno ta čas zorel v letih, ki jih je preživela v skupini Dežur. Oder jo je kalil, nabirala si je izkušnje in to jo je pripeljalo do prepričanja, da je dovolj močna, da se predstavi sama. “Glede na to, da mi je od slovenskih avtorjev že vrsto let najbolj všeč Matjaž Vlašič, si štejem v veliko čast, da je

bil pripravljen sodelovati z mano. Besedilo za pesem, ki jo bom zapela na Etnokostelu, je napisal moj svak Matej Kocjančič, ki je, kot je sam dejal, neizmerno vesel, da se pokažemo tudi Suhokranjke.” Dolenjsko glasbenico zadnje čase pogosto sprašujejo, če se je za samostojno pot odločila zaradi prepirov v skupini. Nekateri celo natolcujejo, da je zasedba razpadla. Darja pa še vedno nastopa z Dežur in gre jim dobro. “Zadeva je povsem preprosta - prišel je čas, da se postavim na svoje noge. Ker upam, da ne bo ostalo pri eni sami pesmi in pri enem samem festivalu, me najbolj veseli, da me pri projektu podpirajo ljudje, ki so mi blizu. To so moja družina, prijatelji in predvsem mož.” In brez česa si Darja ne more predstavljati življenja? Pravi, da bi najtežje shajala brez ljubezni, brez glasbe in brez – čokolade ...

R udi Vlašič

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: S stoenko v kurbarijo. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Anico Mihelič iz Kočevja pri Črnomlju. Novo nagradno vprašanje: Na katerem festivalu se bo Darja Štravs Tisu letos prvič predstavila kot solistka? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 15. junija, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.


38 38

DOMAČE VIŽE

priloga dolenjskega lista

Obetavno Novo upanje N

arodnozabavni ansambel Novo upanje sestavljajo Barbara Jamnik, Mitja Šinkovec in Klemen Ceglar. Najstarejši med njimi je dvajsetletni Mitja, ki je tudi vodja skupine. Barbara šteje sedemnajst pomladi, Klemen pa devetnajst. Trio pridno vadi, snema, se uvršča na lestvice lokalnih radijskih postaj. Poslušalci Zelenega vala so lani septembra izglasovali njihovo pesem za vižo meseca septembra, na festivalu v Dolenjskih Toplicah pa so s skladbo Oče osvojili nagrado publike. Pri uveljavljanju jim pomagajo Primož Kutnar, Peter Fink in Jože Jamnik. Gonilna sila v ansamblu je Mitja Šinkovec, ritem kitarist, pevec, skladatelj in pisec besedil.

Barbara Jamnik se predstavi: “Doma sem s Krke in obiskujem 2. letnik Srednje ekonomske šole Ivančna Gorica. Šola je seveda na prvem mestu, veseli pa me tudi ples ter igranje v dramski skupini. Moje življenje pa je glasba. Že kot deklica sem rada pela. Nastopila sem na številnih manjših prireditvah v domačem kraju in v okoliških vaseh. Za igranje bas kitare me je navdušil moj brat Primož Kutnar, ki obvlada več instrumentov in je prekaljeni glasbeni maček, ki ima veliko glasbenih izkušenj. Obiskovala sem grosupeljsko glasbeno šolo in se navdušila za saksofon. Bila sem pevka v ansamblu Napoj, a nismo zdržali več kot leto dni. Po razpadu skupine sem vzela v roke bas kitaro in z Mitjem sva prišla na zamisel, da ustanoviva ansambel, ki sva ga krstila Novo upanje. Saj veste: človek mora upati vse življenje, sicer se lahko zgodi, da prehitro obupa. Tu sem se, lahko rečem, našla.” Vsestranski Mitja Šinkovec posebej za Živo pove: “Doma sem iz Šmihela pri Žužemberku. Sem študent na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poleg študiranja se ukvarjam še z drugimi zanimivimi dejavnostmi: delam

Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: Oton Župančič. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Darinko Kocjan iz Novega mesta. Novo nagradno vprašanje: Kako imenujemo visok ženski vokal? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 15. junija, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, »Za Živo«, ali na elektronski naslov tajnistvo@dol-list.si . Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.

v domačem podjetju, vodim oddaje na lokalni radijski postaji, najraje pa vzamem v roke kitaro ali sedem za klavir, kjer se mi odpreta duša in srce. Takrat privrejo na dan melodije, ki jim dodam besede, da nastane nova pesem, ki jo bomo kmalu ovekovečili na zgoščenki. Tri skladbe smo že posneli, nastajajo še nove. Izkušnje prinašajo zrelost in kakovost. Glasba je moje življenje, melodije so moja prva ljubezen, ki me spremlja od malih nog. Zvest sem ji, pa naj prihaja iz kitare, ki sem jo zapustil, ko sem spoznal v glasbeni šoli klavir, ali iz orgel, ki sem jih tri leta igral v domači farni cerkvi. Slišati doneti orgle v cerkvi je posebno doživetje. Tako kot Barbara sem bil tudi jaz član ansambla Napoj, v katerem sem se igral ritem kitaro. Omama Napoja je trajala dobro leto. Nismo zdržali dlje. Nadaljevanje moje glasbene poti je Novo upanje, ki me zaenkrat zadovoljuje, izpolnjuje, v ansamblu lahko izživim svoje glasbene zahteve in pričakovanja.” Klemen Ceglar, ekonomist s harmoniko, o sebi pove: “Moj rojstni kraj je Stična. Tam končujem srednjo ekonomsko šolo in ekonomija bo

moja življenjska pot, saj sem se vpisal na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. S harmoniko sem se dodobra spoprijateljil ob koncu osnovne šole. Zanjo me je navdušil prijatelj. Nekaj časa sem bil član stiške folklorne skupine, a sem začutil, da potrebujem nove izzive. Našel sem jih v ansamblu Novo upanje. Sem družaben fant, zato v skupini zares uživam. Rad sem med ljudmi in vesel ter srečen sem, če jih lahko s svojim petjem in igranjem razveseljujem. Velik dolgčas bi bil, če se ne bi srečal z glasbo. V majhnih krajih življenje kaj hitro postane pusto, človeka lahko zapelje kam, kamor morda sam niti ne želi. Veliko mladih zaide na stranpota, ker se ne najdejo niti v športu, niti v glasbi, niti v učenju. Toda življenje je predragocen dar, da bi ga človek zapravljal brez pravega smisla in cilja.” Kje nastopajo, pove Mitja Šinkovec: “Igramo na veselicah, na rojstnih dnevih, na obletnicah porok in matur. Veseli smo vsakega vabila in če so naročniki zadovoljni z našim petjem in igranjem, vemo, da delamo prav. Naš moto je: Na tem svetu ni nič lepšega, kot so nasmejani, veseli ljudje.

Toni Gašperič


V KUHINJI PRI NAŠIH BRALCIH

priloga dolenjskega lista

39

Kifeljčki Nevenke Pavšič

Potrebna sta čas in potrpežljivost N

evenka Pavšič z Jelševnika pri Črnomlju je kmečka gospodinja, ki ne le, da se rada suče okrog štedilnika, ampak z veseljem preizkuša nove recepte. Še posebej rada že od mladosti peče pekovsko ali sladko pecivo. Rada peče tudi kruh, naj gre za polnozrnati, črni, ajdov, koruzni, s semeni. “Tudi v Društvu kmečkih žena Črnomelj, katerega članica sem, si ženske izmenjujemo recepte, si izmenjujemo izkušnje in zaupamo drobne kuharske skrivnosti. Veliko priložnosti za to imamo zlasti pozimi, ko se enkrat ne teden za štiri ure dobimo na Zimskih uricah v gasilskem domu v Dobličah, kjer sicer delamo ročna dela,” pove Nevenka. Ob tem si ne more kaj, da ne bi pohvalila tudi prikaza peke belokranjske pogače, ki sta ga konec letošnje zime pripravili predsednica Društva kmečkih žena Metlika Marija Škof in članica Nada Pezdirc. “Prikazi priprave jedi so zelo dobrodošli in želele bi si jih še več, a kaj, ko je težko dobiti dovolj velik prostor za kuho,” pristavi.

Z g o lljj rre ecep v o lljj ptt n i d o ov Iz trikotnikov Pavšičeva zvije kifeljčke.

Ena bolj priljubljenih jedi, ki jo imajo ljudje radi, Pavšičeva pa jo z veseljem pripravi, so kifeljčki iz kvašenega listnatega testa, ki so podobni francoskim kifeljčkom. Kifeljčki so zelo okusni, zato Nevenko marsikdo prosi za recept. “Rada ga dam, a pomembno je, da gospodinja tudi vidi, kako jih naredim. Prav pa je, da tista, ki se bo lotila te peke, ve, da si bo morala vzeti več časa in da jo bo stalo več truda, kot če bi se lotila

kifeljčkov iz kvašenega testa,” opozori Pavšičeva. Za kifeljčke potrebujemo 70 dag mehke bele moke, 4,5 dl mleka, kocko kvasa, dve jedilni žlici kristalnega sladkorja, dve žlici kisle smetane in prav toliko olja, dva rumenjaka, 25 dag margarine in čajno žličko soli. Nevenka zamesi testo iz vseh sestavin razen margarine, oblikuje pet hlebčkov in jih pusti vzhajati 15 minut.

Ker so Nevenkini kifeljčki majhni, jih priporoča predvsem kot prigrizek ob pijači, še zlasti stoje. Besedilo in fotografije:

Mirjam Bez ek -Jakše Bezek ek-Jakše

P r i g r i zze e k o b p iijj a č i

Nevenka polaga testo drugo na drugo.

Hlebčke drugega za drugim razvalja v obliki pravokotnikov dva milimetra na debelo. Vsakega namaže s četrtino mehke margarine in testo polaga drugo na drugo. Potem vseh pet plasti razvalja skupaj, dva do tri milimetre na debelo v obliki pravokotnika in testo razreže na trikotnike, ki imajo krajšo stranico dolgo 6 cm, daljši dve pa po 10 cm. Manjših trikotnikov ne priporoča, lahko pa so večji, če pač želite večje kifeljčke. Ko testo zvije v kifeljčke, jih položi na pekovski papir, ki ga položi na pekač, ter pusti vzhajati eno uro. Stepe celo jajce in s čopičem premaže kifeljčke ter jih posipa s sezamom in drobno soljo. Pečico ogreje na 220 st. Celzija in peče 15 minut. Vendar je čas peke odvisen od štedilnika, zato svetuje, da gospodinje zlasti prvič spremljajo peko.

Nevenkini kifeljčki iz kvašenega listnatega testa.


40 40

DRUŽINSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

Pomoč otroku z učnimi težavami

“Poučevanje, ki zapusti vtis, ni poučevanje iz glave v glavo, ampak iz srca v srce.” Howard g. Hendricks Dejstvo je, da današnji čas, način življenja, tehnološke novosti in storilnostno naravnana prihodnost postavljajo pred otroke velike zahteve. Otrok mora biti vsestranski: pameten, hiter, dosleden, natančen, spreten, zbran, iznajdljiv, zanesljiv, prilagodljiv itd., če hoče, da bo uspešen in da bo njegova šolska in kasneje poklicna pot brez posebnih zapletov in zdrsov. Ker pa vsi otroci niso taki, nastajajo v procesu šolanja težave, ki lahko pomenijo za otroka in njegove starše resne zaplete, ovire in jih postavljajo v stresne situacije. Kadar učitelji ali starši opazijo ali posumijo, da ima otrok težave pri osvajanju učne

snovi, pa ne najdejo natančnega vzroka in razloga za nastale težave, se naj najprej obrnejo na šolsko svetovalno službo, ki lahko pomaga pri natančnejšem ugotavljanju otrokovih težav.

K a j s o s p e c i ffii č n e u č n e t e ž aav ve ? Specifične učne težave so zelo raznolika oblika motenj, ki so skrite (notranje) narave. Ugotavljanje tipa motnje in izražanja primanjkljajev zahteva posebno pri zmernih in predvsem težjih oblikah uporabo specialnih postopkov in specialističnih pregledov. Diagnostika navadno zahteva interdisciplinarni pristop: sodelovanje otroka in staršev, učiteljev, šolske svetovalne službe, pri težjih oblikah učnih težav in ob sopojavljanju drugih motenj pa so potrebni tudi klinični psiholog, pedopsihiater, specialni pedagog/defektolog idr. Poleg interv-

Pravni nasvet

Nastanitev med delovnim razmerjem V sedaj veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR) je uzakonjena posebna vrsta plačila delavcu, ki ga prejšnja delovnopravna zakonodaja v Sloveniji ni poznala. Gre za možnost, da se lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita, da bo delodajalec delavcu zagotovil ustrezno nastanitev (stanovanje) in da se ta nastanitev šteje kot oblika plačila iz delovnega razmerja. Pri tem je treba takoj opozoriti, da takšno plačilo ne more nadomestiti plače delavca, saj je v 126. členu ZDR izrecno določeno, da mora delodajalec plačo delavcu vedno izplačevati v denarju. Tako je zagotavljanje nastanitve delavcu lahko dogovorjeno le kot oblika plačila za druge vrste plačil iz delovnega razmerja oz. zagotavljanja plačil ob plači. Gre torej za primere, ko delodajalec delavcu poleg plače nudi še določene ugodnosti – bonitete. Med takšne bonitete poleg nastanitve spadajo npr. še uporaba službenega vozila za zasebne namene, ugodno posojilo, darila, popust pri nabavi določenih izdelkov delodajalca … Zagotavljanje delodajalca delavcu za njegovo nastanitev kot način plačila iz delovnega razmerja, se uporablja predvsem v primerih, ko delodajalec želi pridobiti ustrezne kadre iz bolj oddaljenih krajev oz. pri tujih delavcih, ki so na delu v Sloveniji. Čeprav je delavcu in delodajalcu prepuščeno, da določita primere in pogoje,

FOTO: M. ŽNIDARŠIČ

Ne koliko, temveč kdo in kako

pod katerimi ima delavec pravico do nastanitve med delovnim razmerjem, pa je v zakonu izrecno določeno, da ima delavec v takem primeru pravico do namestitve ves čas trajanja delovnega razmerja, kot tudi v času, ko ne opravlja svojega dela in ima pravico do nadomestila plače (začasna odsotnost z dela zaradi bolezni ali poškodbe, letni dopust, prazniki in dela prosti dnevi …). Plačilo nastanitve namreč ni povezano z aktivnim delom delavca, temveč jo je treba zagotavljati tudi v primeru, ko delavec iz opravičljivih razlogov ne more delati in zato dobiva nadomestilo plače. Pri tem ni pomembno, ali se nadomestilo plače plačuje v breme delodajalca ali v breme drugega zavezanca (npr. iz zdravstvenega zavarovanja). Zakon pa ne ureja situacije, kako je z zagotavljanjem namestitve delavcu v primerih, ko je delavec (sicer opravičljivo) odsoten z dela, vendar ni upravičen do nadomestila plače. Očitno je to povsem prepuščeno dogovoru delavca in delodajalca ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Ne gre spregledati, da je z davčnega vidika dogovor o nastanitvi delavca kot obliki plačila iz delovnega razmerja obdavčljiva kategorija. Takšna nastanitev delavca se šteje za obdavčljivo boniteto, od katere se plačuje dohodnina, delodajalcu pa je to davčno priznani odhodek.

Markko Št Štamcar amcar,, odvetnik Mar amcar

jujev in vprašalnikov za otroka, starše in učitelje pregledajo tudi otrokove intelektualne zmožnosti in dosežke, analizirajo izvajanje veščin na različnih področjih in aplicirajo preizkuse specifičnih sposobnosti (fonološke, orientacijske sposobnosti, različne oblike pomnjenja, vizualno-motorične zmožnosti, vidna in slušna percepcija …). Pri diagnostični fazi odkrivanja različnih oblik in stopenj učnih težav ter pri pridobivanju podatkov o otroku torej sodelujejo otrok, starši, šola in zunanji strokovnjaki. Zavedati se je treba, da le VSI, ki delamo z otrokom, VSE vemo o njem. Zato je timsko delo nujno potrebno. Vsi, ki živimo in delamo z otroki z učnimi težavami, se zavedamo, da je naša uspešnost pri delu z otroki s težavami odvisna od našega znanja, naše pripravljenosti razumeti stiske, ki jih učne težave povzročajo, in naše vztrajnosti, da strokovna spoznanja širimo v širši družbeni prostor. Za otroke s specifičnimi učnimi težavami šolska zakonodaja določa adaptiran program. Pri prilagoditvah ne gre za prilaganje predmetnika, ampak načina izvajanja učnega procesa! Izobraževalni program v vsebini in obsegu ostaja nespremenjen, kar pomeni, da izobraževalni standard ostaja nespremenjen. Otroci s posebnimi potrebami, ki imajo primanjkljaje na posameznih področjih učenja, sicer pa ustrezne intelektualne sposobnosti za osvajanje učnega procesa, morajo imeti enake možnosti kot ostali učenci, ne pa pod enakimi pogoji. Pri delu z učenci s posebnimi potrebami naj bi šlo za drugačno delo in drugačen učiteljski in starševski pristop. Dejstvo pa je, da pogosto »drugačno delo« zahteva tudi več dela. Toda, kadar smo naklonjeni spremembah in iskanju vedno novih metod učenja, še zlasti pa, kadar s svojim odnosom do otroka na poseben način vzbudimo možnosti soustvarjanja, potem celoten učni proces ni več tako zelo težak. Ali pač …

Mate Mat eja PPe e tric, univ. dipl. pedag.


VRTNARSKI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

41

Pisana kopriva

Z malo potrpljenja jih vzgojimo sami P

isana kopriva je stara okrasna rastlina, ki je bila pri nas znana že pred več kot 100 leti. Zanimanje zanjo je bilo v zadnjih 20 letih manjše, danes pa je spet vse bolj priljubljena. Pa ne samo pri nas, pred kratkim sem bil na Nizozemskem, kjer sem videl celo vrsto novih križancev. Sicer pa do njih sploh ni težko priti. Z malo potrpljenja si lahko sami vzgojimo čudovite primerke. stranimo. Ko namreč rastlina zacveti, ni več lepa, ker starejši listi porumenijo in odpadejo. Pisano koprivo lahko vzgajamo kot vrtno rastlino na vrtu ali pa kot balkonsko rastlino v koritu, na oknu ali balkonu. Ker ima sorazmerno velike liste, mora imeti stalno dovolj vode, da ne bo vsak dan uvela. Najlepše bodo njeni listi obarvani, če bo posajena na sončni legi. V senci bo njena rast mnogo bujnejša, vendar bodo barve precej bolj blede.

Kostanjev popek Bach je imel rad kostanje in je iz divjega kostanja pripravil kar tri cvetne pripravke. Pripravek rdečecvetne podvrste se uporablja pri čustveni ujetosti v pretirani skrbi za naše bližnje, ki se prelevi v pretiran strah. Beli cvetovi divjega kostanja so osnova cvetnega pripravka, namenjenega za miselno ujetost v nenehno razmišljanje o eni in isti stvari, ki nam ponavadi ne da spati dolgo v noč. Poslednji kostanjev pripravek je narejen iz popkov in se uporablja, ko se ujamemo v ustaljene navade in se iz lastnih napak ne le nič ne naučimo, ampak se jih vztrajno držimo. Z jemanjem tega cvetnega pripravka lahko naredimo korak iz ustaljenih navad. »Spet sem zapravil denar na igrah na srečo, pa nič nisem dobil.« »Kadar vidim lepe obleke, si ne morem kaj, da ne bi kupila vsaj ene.« Bach je cvetno zdravilo iz kostanjevega popka (angl. Chestnut bud) pripravil kot prevretek in ga je priporočal »za tiste, ki se iz opazovanja in iz izkušenj nič ne naučijo in potrebujejo zato dalj časa kot drugi, da se naučijo lekcij vsakdanjega življenja«. Cvetni popek navadnega divjega kostanja (Aesculus hippocastanum L.) je zgolj del rastline. Bach je v tem cvetnem pripravku uporabil simboliko novega začetka iz predhodne ujetosti v ponavljajoči

Danes je znanih veliko število pisanih kopriv, od katerih mnoge razmnožujejo s potaknjenci in imajo zelo velike liste, kar je razvidno tudi s fotografij. Besedilo in fotografije:

Slavk vko Sla vk o Zgonec (FOTO: I. N.)

Nabaviti moramo seme in ga posejati. Iz semena bodo zrasle rastlinice, od katerih bo vsaka malo drugače pisana. Potem tiste, ki vam bodo posebej všeč, razmnožujete naprej s potaknjenci; ti se poleti zelo radi primejo. V vodi imajo koprive v tednu dni korenine. Seveda potem prezimite vedno mlade rastline, ker te bolje prezimijo kot pa stare rastline. Stare rastline se do začetka februarja držijo kar dobro, do konca februarja jih večina propade, mladi potaknjenci pa so precej bolj odporni. Pisana kopriva poleti tudi zacveti. Vendar so cvetovi drobni, modrikasti, brez posebne okrasne vrednosti. Zato je priporočljivo, da cvetne nastavke takoj, ko jih opazimo, od-

Beli cvetovi divjega kostanja so osnova cvetnega pripravka, ki pomaga ob miselni ujetosti.

se vzorec. Kostanjev popek je primeren za razvijanje sposobnosti učenja iz naših življenjskih izkušenj. Oseba v negativnem stanju nenehno ponavlja isti vzorec obnašanja, ki ji sicer ne ustreza, vendar sama ne zna oziroma ne more ravnati drugače. Ob jemanju kapljic se prične učiti in delovati na osnovi prejšnjih spoznanj. Cvetno zdravilo priporočamo osebam, ki so že po naravi nekoliko bolj »zemeljske«, razmišljajo bolj počasi, a temeljito. Zanimajo jih predvsem dejanske stvari (posel, telo, denar, hrana …) in ne toliko abstraktne, duhovne stvari. Zato včasih težko vzpostavljajo do sebe distanco in nepristranski pogled.

ozamernik nik,, BFRP Jan KKozamer ozamer nik


42 42

BERITE Z NAMI

priloga dolenjskega lista

Igor Antič: Znameniti govori

Z govorjeno besedo skozi človeško zgodovino M

oč govorjene besede je izredna. Z njo je mogoče učinkovito vplivati na ljudi, posredovati ideje in stališča, prepričevati in navduševati, a tudi zavajati in razjariti. Že starogrški filozof in govornik Gorgias je pred več kot dva tisoč leti ugotavljal, da je govor mogočen gospodar, in v starem Egiptu so bodoče vladarje učili: “Bodi spreten v govorici, da boš močan. Jezik je meč!” V Svetem pismu beremo: “Udarec z bičem dela proge, udarec z jezikom razbija kosti.” In misel najimenitnejšega rimskega govornika Cicerona, da so zaradi govorniške umetnosti skopnela cesarstva, ni tuja dvajset stoletij kasneje živečemu francoskemu socialnemu psihologu Le Bonu, ki je zapisal, da bi lahko iz kosti ljudi, ki so padli kot žrtve besede, postavili večjo piramido od Keopsove. Govorjena beseda je nesporno bila in ostaja pomembna moč, ki je s pridom ne izrabljajo samo politiki in državniki, ki jim je govorništvo že po naravi njihovega delovanja nekako dosojeno, ampak bolj ali manj spretno ter učinkovito še številni drugi. V svet govorjene besede od antike do današnjih dni nas vabi knjižna novost, ki je z naslovom Znameniti govori pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi. Prinaša izbor 139 govorov, ki so po mnenju Igorja Antiča, avtorja izbora, priredb, uvodne razlage in opomb, najbolj opazni v večtisočletni zgodovini govorništva. Naloga izbrati iz množice govorniških nastopov z vseh koncev sveta in iz vseh časov tiste, ki si zaslužijo naziv znameniti, gotovo ni bila lahka. Še toliko manj, ker se je sestavljavec odločil, da bo v izbor uvrstil le po en govor posameznega govornika, četudi bi jih najstrožjim kriterijem zadoščalo več, da bo v knjigi predstavil tudi vse poglavitne vrste govorov, od političnega, sodnega in cerkvenega do vojaškega in priložnostnega, ter da bo upošteval tudi druge kulture in območja sveta. Ob vsem tem je seveda posvetil posebno pozornost slovenskemu deležu, ki je v svetovnem merilu sicer neznaten, a ga v knjigi, namenjeni našemu bralstvu in našemu kulturnemu krogu, nikakor ne gre spregledati. Dobra petina oziroma kar 30 govorov je slovenskih, od opomina k pokori in spovedi iz Brižinskih spomenikov in Trubarjeve Ene pridne inu potrebne pridige do Cankarjevega o Slovencih in Jugoslovanih, Pavčkove Majniške deklaracije 1989 ter Kučanovega slavnostnega govora ob razglasitvi slovenske neodvisnosti.

Da obseg knjige kljub vsem tem omejitvam ne bi preveč narasel in da bi bila za branje privlačnejša, je Antič posegel tudi v dolžino nekaterih govorov, in sicer tako, da jih je skrajšal, pri čemer je skrbel, da krajšava ni prizadela smisla in splošnega vtisa govora. Okrajšava je primerno označena v podnaslovu in tudi v samem besedilu. Večino govorov oziroma odlomkov iz njih je prevedenih iz izvirnih jezikov, nekateri na novo, nekatere pa celo sploh prvič lahko beremo v slovenščini. V 370-stransko knjigo večjega formata se je tako uvrstilo 139 govorov prav tolikih govornikov. Vsak od izbranih govorov je opremljen z uvodno opombo o govorniku ter o značilnostih ter o časovni umeščenosti govora, nekaterim pa so dodane še sprotne najnujnejše opom-

be, ki bralcu olajšajo razumevanje nekaterih malo znanih posebnosti. Govori so v knjigi razvrščeni kronološko. Izbor začenja Mojzesov govor o desetih božjih zapovedih izpred 3300 let, zaključuje pa ga govor ameriškega predsednika Baracka Obame po zmagi na predsedniških volitvah iz lanskega leta. Med njima je v tisočletja dolgem časovnem loku nanizana pestra in bogata govorniška bera, ki jo je zanimivo in poučno prebirati. Ob nji ne bomo le obujali védenja o pomembnih zgodovinskih dogodkih in osebnostih, ampak bomo odkrivali tudi sledove utripa človeškega življenja v minulih stoletjih ter v vseh časih in tudi danes presenetljivo aktualne modrosti. Vsekakor gre za knjigo, po kateri bomo večkrat posegli.

Markkel eljj Milan Mar

Za lepši jezik

So oviro na cesti odstranili ali je bila odstranjena? Slovenski jezik pozna dva glagolska načina: tvornega in trpnega. Pogostejši in primernejši je tvornik. Uporabljamo ga v dveh primerih, in sicer: • kadar je osebek vršilec dejanja ali nosilec stanja in • kadar v stavku ni vršilca dejanja in si ga tudi ne moremo predstavljati. Ana je prebrala zanimivo knjigo. Bilo mu je neprijetno. Pri trpniku pa osebek ni vršilec dejanja in tudi stanja ter poteka ne. Med sestankom se ne telefonira. Sicer lahko sporočilo izrazimo tudi s tvornikom. Med sestankom ne telefoniramo. Za trpnik se odločimo, kadar nočemo, ne moremo ali ne smemo imenovati vršilca glagolskega dejanja. Jože je bil kaznovan. Sicer pa bi tudi to poved lahko pretvorili v tvornik. Jožeta so kaznovali.

Trpnik uporabimo tudi v primeru, ko je predmet, na katerega se dejanje nanaša, neživ. Rože se zaliva zvečer. A lepše zveneč je tvornik in ponavadi ga lahko zelo lepo spremenimo v tvornik. Anja je bila pohvaljena. Anjo so pohvalili. V dnevni sobi se ne je. V dnevni sobi ne jemo. V nekaterih primerih lahko sicer uporabimo trpni ali tvorni način, a je slogovno ustreznejši tvornik. To velja še posebej takrat, kadar sporočilo zadeva tudi tistega, ki piše, sporoča. Trpnik: Ta zakon se upošteva pri komuniciranju z mediji. Tvornik (ustreznejše): Ta zakon upoštevamo pri komuniciranju z mediji. Kot vidimo, se trpniku pogosto lahko izognemo tako, da sporočilo izrazimo s prvo osebno množine.

Irena apežž Ir ena PPo o t očar PPape ape


ZDRAVSTVENI KOTIČEK

priloga dolenjskega lista

43

Hujšanje – mali triki za velike učinke T

ežava s prekomerno telesno težo je v tem, da si pogosto le želimo shujšati, dosti redkeje pa dejansko nekaj naredimo za to. Izkušnje kažejo, da drastične diete največkrat sploh niso potrebne. Dr. Brownel, direktor londonskega Centra za raziskovanje debelosti, pravi: “Prekomerna telesna teže je končni rezultat številnih malih, na prvi pogled nepomembnih dejanj, kot so prigrizek med dvema obrokoma ali uporaba avtomobila za obisk v sosednji ulici. Človek lahko zmanjša telesno težo že, če uvede male, a domišljene spremembe v prehrani, rekreaciji in življenjskem slogu.” Za počasno, a zanesljivo izgubo telesne teže, v svojo dnevno rutino vključite 10 do 15 malih postopkov oz. navad, ki jih bomo opisali v nadaljevanju. Te so na prvi pogled nepomembne, saj vsaka zase najverjetneje res ne bo imela nikakršnega učinka, če pa jih združimo, bodo rezultati kmalu tu. Nemirno telo. Neka študija je pokazala, da ljudje, ki se pogosto pretegujejo, presedajo, trkajo ob tla s stopalom ali s prsti po mizi dnevno porabijo tudi do 800 kalorij več! Kadarkoli je možno, poskrbite za to, da bo vaše telo trošilo dodatne kalorije. Tako lahko prenehate uporabljati daljinec za televizor, knjige in časopise, po katerih pogosto posegate, pa prestavite na višjo polico. Delite sladkarije z drugimi, če se jim že ne morete odpovedati. Zmanjšajte količino sladoleda. Namesto 3 ali 4 kepice si privoščite 1 ali 2. Ne jejte iz škatel. Človek običajno poje manj, če si hrano iz originalnega zavoja odmeri na krožnik. Še boljše je, da si sploh ne delate zalog tiste hrane, ki se ji ne morate upreti. Prisilite se, da odidete ponjo v trgovino šele takrat, ko začutite, da si jo res morate privoščiti. Še posebej koristno bi bilo, če boste v trgovino odšli peš, ali, še bolje, da se odločite, da vse skupaj ni vredno truda in se slastnemu zalogajčku preprosto odpoveste. V trgovino pojdite siti. Mamljiva ponudba v trgovini predstavlja dvojni izziv, če se po nakupih odpravite lačni. Sestavite si spisek za v trgovino. Privoščite si le en nakup, ki ga ni na seznamu.

V trgovino le z gotovino. Pa še ta naj bo v omejeni količini. Ne vstopajte v dvigala. Do nekega razumnega števila nadstropij raje uporabljajte stopnice. Jejte počasi. Na vsaka dva grižljaja odložite pribor. Počasneje kot jeste, prej boste siti. Premor na polovici obroka. Ta lahko traja tudi nekaj minut. Odpovejte se hišnim pomočnicam. Vsaka ura brisanja šip, tal ali drugih gospodinjskih opravil vas bo “stala” od 200 do 300 kalorij. Zmanjšajte avtomatizacijo gospodinjstva. Prisilite telo v več dela.

Uporabljajte mehko maslo ali margarino. Tako boste lahko kruh namazali precej tanjše, kot če mažete trdo maslo. Recite ne in bodite pri tem odločni, kadar vam nekdo ponudi hrano, ko niste lačni. Povejte, da nameravate shujšati. Seznanite s tem svojo družino, prijatelje in sodelavce. Prosite jih za razumevanje, ko boste zavrnili povabilo na kosilo ali ponujeno čokolado. Prosite jih, naj vam takih stvari ne ponujajo in naj vas ne silijo v skušnjavo. Pojdite na ples. Če dneve preživite sede in pred televizorjem na uro ne porabite več kot 100 kalorij. Če bi v isti uri plesali počasni valček, bi porabili od 200 do 300 kalorij, ob kakem hitrejšem plesu pa celo od 300 do 500. Izogibajte se alkoholu. Raje izberite manj kalorične pijače. Med televizijskimi reklamami telovadite. Ne le, da se boste razgibali, tudi hladilnik bo v tem času ostal zaprt. Hrana naj bo le na za to predvidenem mestu. Odstranite torej čokolado, napolitanke, bombone in podobno z mize v dnevni sobi. Prežvečite grižljaj vsaj 10-krat. Tako bolje okusite hrano in počasneje jeste. Ne preskakujte obrokov. S tem boste dosegli le to, da boste kasneje pojedli več. In še: zapustite mizo, ko končate z obrokom, jejte le ob predvidenem času in na za to določenem kraju, ne pojejte vsega s krožnika, naj vam hrano servirajo drugi.

Ivo Iv o Belan, dr. med.


44 44

MODA

priloga dolenjskega lista

Lahkotne in barvite kot metulji L

etošnje kolekcije v pomladno-poletnem svetu so tako kot vsako leto zgodba zase. Kreacije so vedno znova inovativne, privlačne in seveda vseh krojev in vzorcev, med katerimi so v ospredju - kljub idealu vitkosti – oblačila, ki nam dajejo videz volumna. Veliko bomo na ženskih oblačilih opazili asimetričnih volanov, elementov vitraža ali orienta, veliko bomo videli vilinskega plapolanja, materialov od bombaža do indijske prave svile. Močan poudarek je na barvah narave, z nežnimi motivi in diskretnimi detajli. Torej neustavljiva privlačnost modne preprostosti.

Tudi legendarna kavbojska oblačila, izdelana iz trpežnega modrega platna so že desetletja modna stalnica, ki se tudi letošnje poletje ne kaže samo v obliki kavbojk, temveč v vseh možnih kombinacijah. Kreacije iz džinsa vzbujajo nostalgijo po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v letošnja vzdušja pa se vpletajo tudi osemdeseta leta. Mešanica teh dveh desetletij se kaže v džins hlačah, ki so široke in že v pasu položene v gube. Tudi videz spranega, nacefranega, zmečkanega je opaziti na letošnjih hlačah z visokim pasom, čeprav je še vedno tudi veliko spuščenih na boke, z zelo nizko vstavljenimi in našitimi žepi. Mladostne so videti tudi tiste z zavihki ali zavihane do sredine meč. In če je res, da “se vse, kar se zgodi, zgodi z razlogom”, kot pravi Marquez, potem bomo ob vsej poplavi možnosti še vedno veliko improvizirale. Tudi jaknica kot del kostima je v vseh garderobah vedno dobrodošla. Svojih pet minut bodo v tem poletju še vedno imele kreacije v črno-belih motivih s cvetlicami, čipkami in črtami. Cvetlice bodo v različnih variantah, oblikah in velikostih in bodo ženskosti dodale tudi

pridih romantike. Hit letošnjega poletja, v katerem bo še več sproščenosti in brezskrbnosti, pa je za modne poznavalce kombinezon. Čez dan ga bomo lahko nosilke kot moderno obleko (široke hlačnice), zvečer pa v slogu smokinga (svilena obroba na ovratniku). A za modno celovitost ne gre brez modnih dodatkov. Elegantne in športne torbice bodo v vlogi poletne torbe pisane in barvite. Torba je lahko pisana, poletna, usnjena ali podobna cekarju. Poletni dnevi so dolgi, marsikaj nas lahko čez dan preseneti - velike malhe so kot nalašč, da vanje spravimo vse nujno potrebno. Ne pozabite na zaščito oči. Barvastih stekel ni več, za oči se zdijo primernejši temni antracitni, črni in rjavi toni. Bistvo za vaš zunanji videz je okvir, kjer gre za retro pilotske oblike, ki ostajajo kultni kos, seveda pa z barvo okvirja podčrtate tudi barvo oblačila, z obliko poudarite izraz, seveda pa je ob vsem treba najprej gledati na zdravje oči. Brez športne obutve, lahkotnosti in celodnevnega potepanja ne bo šlo. Poleg večnih balerink in salonarjev, ki so letos dobili najrazličnejši okras, celo volančke, sta letos glavni zapovedi pri obuvalih letos tudi debelejši podplati, naj gre za poletne sandale ali čevlje. Cel kup je trakcev in trakov, zelo

veliko bo tudi nizkih sandalov z nešteto spredaj povezanimi trakci. In kot modni dodatek bo veliko nogavičk, ki prebujajo nostalgijo za otroškimi dnevi in jih bomo pri drznejših videli samo pod koleni in z mini krili, druge dame pa jih bodo obule pod krila, krajše ali dolge hlače. Velike rute bodo dobra zaščita za lase in glavo. Iz oblik in dolžin šalov v našem garderobnem predalu lahko lepo popestrimo kakšen enobarven kos garderobe. Veliko bo to pomlad in poletje tudi pisanega etno nakita, žlahtnega in manj žlahtnega, vsekakor tudi z nizanjem ogrlic, zapestnic, narejenih iz barvastih kamnov vseh velikosti in odtenkov, skratka v orientalskem vzdušju pa vse do večno nepogrešljivega futurizma. Smo res v dobi kiča? Tiste, ki si upate, si lahko ustvarite lastno modno zgodbo, ki bo zagotovo unikatna. Korajžno, drzno in veselo proti skorajšnjim počitnicam, ob šepetu, vročici, pisanih barvah, tančicah … Naj bo na vašem travniku veliko romantičnega cvetja, ki bo dolgo cvetelo. mag.

Dr agica Mar nad Dragica Martt a SStt er ernad


priloga dolenjskega lista

Pomladni veter za naše moške Naši partnerji zelo skromno kakšno pristavijo, ko je govor o modnih smernicah, in se sprašujejo, kje so s svojimi problemi, kaj obleči, tudi oni. Ko odvržejo jesensko-zimska oblačila, ta najraje zamenjajo za majice, srajce, poletne hlače. In s tem naj bi bila za večino stvar zaključena. Pa ni ravno tako. Vsekakor je veliko svobode, individualnosti in pristopa pri načinu oblačenja. Tudi všečna podoba našega moškega sodi k uspešnosti in dnevni aktivnosti. In tako smo pri prevetritvi garderobe duha. Moški bodo v svoji garderobi dali poudarek hlačam, ki ne bodo ostale ravno neopazne. Lahko so do bokov oprijete, nato pa, tako pri nežnejšem spolu, v stilu sedemdesetih (hipijevskih) ekstremno zvonasto razširjene. Linijo hlač bodo poudarili tudi zavihki na hlačnicah. Tudi osemdeseta leta so spet aktualna obožujejo, saj se spet nosijo v pasu široke, spodaj zožene ali ozke hlače cigaretneg kroja. Moški, ko potrebujejo vsakdanjo poslovno obleko s srajco in kravato, naj se ne ježijo preveč. Če je nekoč veljajo pravilo, da mora obleka dajati videz poškrobljenosti, potem danes velja, da naj bo ta v prvi vrsti udobna, zračna, svetleča in ležernega kroja. Za slovesnejše priložnosti kravata ni obvezna, če pa že tako mislite, naj bo v odten-

45

OVEN – V juniju se bo vaše življenje sukalo okoli kariere, denarja in dela - vse ostalo pa bo potisnjeno na stranski tir. Vse poslovne in finančne načrte uresničite do 14., kasneje utegnete biti zaradi slabe pozornosti in primanjkovanja energije manj uspešni. V različnih odnosih boste težko nadzorovali svoja čustva. BIK – Junija se boste odlično počutili. Na delovnem mestu bo vaša pozornost usmerjena k uresničevanju ciljev. Večina poslovnih nalog bo potekala po vaših željah. Partnerja bodo navdušili vaš optimizem, hitro sprejemanje odločitev in enostavno gledanje na svet. DVOJČKA – Dvojčki, ki s svojim ljubezenskem odnosom niso nezadovoljni, se bodo lotili temeljite analize in v svoje življenje vnesli potrebne spremembe. Mnogi partnerji dvojčkov ne bodo navdušeni nad uvajanjem sprememb, zato dvojčke čaka napeta domača klima. RAK – Odlično se boste počutili in s svojim življenjem boste zelo zadovoljni. Prijatelji, znanci in sorodniki vas bodo pogosto vprašali za mnenje ali nasvet. Na delovnem področju se obeta napredovanje ali razširitev posla. Proste urice posvetite domačim.

kih srajce, suknjiča. Tudi smoking v stilu filmskega džentelmena iz tridesetih let bomo videli. V moških kreacijah bo veliko modne zelene barve, ki spominja na sveže zalito travo v našem vrtu. Gre za tako zelo intenzivno barvo, da se bo posebej lepo ujemala v kombinaciji z belo ali z – golo kožo. Moški navdušenci nad športnimi oblačili bodo prišli na svoj račun, saj bo veliko jaken, ki niso le usnjene, ampak tudi platnene, vzorčaste, v stilu patchwork barvitih sestavljank, z zavihanimi rokavi ali zavihki, rokavi so lahko podloženi s kontrastno tkanino in potisnjeni proti komolcem. In da ne bodo “cvetele” samo vaše partnerke. Ne gre za nobene priviligije, saj si jih lahko privoščijo moški, naj so ti cvetlični vzorci na srajci, jakni ali majici. Še kako so lahko na suknjičih, družijo se v odtenkih s hlačami in srajcami. In večina cvetličnega vzorčenja je na beli podlagi. Tudi pri modnih dodatkih ne bodo kaj veliko zaostajali za svojim nežnejšim spolom. Veliko bo platnenih klobukov, čepic, svojstveno oblikovanih sončnih očal, ki bodo zaokrožila posameznikov stil oblačenja. K vsemu temu sodijo tudi raznobarvni pasovi, ki bodo vodilni modni dodatek v tem poletju, pa naj gre za rdečega, rumenega, oranžnega ali zelenega, vse do klasičnega črnega in rjavega. Ob vsem povedanem pa v prvi vrsti velja tudi za sodobno urejenega gospoda, da naj bo njegova obleka udobna, čevlji pa naj omogočajo zanesljiv in varen korak. Tudi moški prispevajte, da bosta z vašo izbranko usklajena in omogočila očem, ki vaju bodo opazovale, videti tudi vse tisto, kar je pokrito in skrito, a izžareva vajino toplino in ljubezen. Mag.

Dragica Martt a SStter ernad Dr agica Mar nad

LEV – Mnogi levi bodo v juniju spoznali, da ima vsaka medalja dve plati in da so do sedaj na stvari in osebe gledali preveč enostransko. Na delovnem mestu in med prijatelji boste pogrešali več dinamike. V svoje želje bolj vključite partnerja. Previdno na cesti in v prometu! DEVICA – Ker imate radi čiste odnose, varnost in predvidljivost, boste na začetku junija kar malce izgubljeni. Kasneje pa boste v negotovosti začeli uživati. Mesec je tudi pravšnji za uvajanje sprememb na delovnem mestu, za učenje ali menjavo dela. TEHTNICA – Do 16. vas čakajo nekoliko bolj napeti dnevi. Zaradi oblice dela se boste domov vračali preutrujeni, kar bo tudi razlog, da boste doma sitni in prepirljivi. V drugi polovici meseca se bosta s partnerjem lotila skupnega načrtovanja prihodnosti. Finančne težave boste lahko rešili le z varčevanjem. ŠKORPIJON – Junij bo večina škorpijonov izkoristila za reševanje različnih osebnih in poslovnih težav. Za reševanje poslovnih težav bo najprimernejši agresiven pristop, osebne težave pa boste najlažje rešili na miren način. Ponudba prijatelja za delo bo prišla kot naročena, zato ne oklevajte preveč. STRELEC – V juniju se bodo dnevi vrteli okoli vsakodnevnih obveznosti. Poslovni partnerji bodo zahtevni, neučakani in bodo pogosto spreminjali svoje odločitve. Dodatnim službenim obveznostim, krajšim poslovnim potovanjem ali popoldanskim sestankom se ne boste mogli izogniti. Pomembno je, da si vzamete čas zase. KOZOROG – Junij bo ugoden mesec in pričakujete lahko uspeh prav v vsem, česar se boste lotili. Tu in tam vam bo manjkalo potrpežljivosti in boste zelo neučakani. Ker vam ne bo vam ravno vseeno, kako izgledate, boste prosti čas preživeli športno. Denar utegnete porabiti za modne dodatke, oblačila in kozmetiko. VODNAR – V juniju vas bodo privlačevale skrivnosti. Na delovnem mestu boste največ časa porabili za poslušanje tračev in deskanje po internetu. Do prijateljev in domačih se boste pogosto obnašali popolnoma brezobzirno. Najbolj bo vaše vedenje jezilo partnerja. RIBI – V juniju bolj prisluhnite sebi. Če čutite, da potrebujete čas zase ali za razmislek, se nikar ne pustite motiti. Prosti čas boste izkoristili za zabavo in potovanja. S sorodniki se utegnete prepirati okoli nepremičnin. Ljubezensko stanje je stabilno, odnos s partnerjem pa topel, romantičen in strasten.


46 46

priloga dolenjskega lista

KRIŽANKA

5 . Ž i v i n a n a g rra a d n a k r i ž a n kka a

5. Živina nagradna križanka Sponzor tokratne križanke je podjetje Avon, d.o.o., Vodovodna 99, Ljubljana, www.avon.si, ki podarja: 1. nagrada: Total Radiance dnevna in nočna krema za normalno kožo; 2. nagrada: rdečilo za ustnice s 24-karatnim zlatom; 3. nagrada: krepilo za nohte s 24-karatnim zlatom. Pravočasno smo prejeli 189 rešitev četrte Živine nagradne križanke. YURENA, šola tujih jezikov, Glavni trg 11, Novo mesto podarja darilne bone naslednjim izžrebanim reševalcem: Petra Novak iz Zgornjih Bitenj prejme darilni bon v vrednosti 40 €, Darko Štrucl iz Črnomlja prejme darilni bon v vrednosti 30 € in Marija Vesel iz Novega mesta prejme darilni bon v vrednosti 20 €. Nagrajencem čestitamo! Rešitve tokratne križanke pošljite do ponedeljka, 15. junija, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, na pisemsko ovojnico pa pripišite “5. Živina nagradna križanka”. Ovojnico brez poštne znamke lahko oddate v nabiralnik pri vhodu v stavbo uredništva v Novem mestu.

Pravilna rešitev 4. Živine nagradne križanke se, brano v vodoravnih vrsticah, glasi: IZSLEDEK, NAPOTILO, SPOMENIK, ORNE, ATO, LEK, KRAŠ, VDAJA, EE, ANODA, INKUBATOR, ŠKERJANC, SODOMA, VARIANTA, TLAKA, ELIKSIR, RAK, ČP, DON, ATIKA, OPONA, SKIF, AGENT, OBOR, KUJON, AKTIVNOST, ALENKA, SARASATE. Če boste izžrebani, potrebujemo vaš podpis, da se strinjate z objavo osebnih podatkov. Ime: ............................................................................................ Priimek: ..................................................................................... Naslov: ....................................................................................... ................................................................................................................. Podpis: ........................................................................................


1PMFUKF W 4USVOKBOV /B OBKMFQÝFN LPÝǁLV 4MP WFOTLF 0CBMF [ J[KFNOP MFHP UJL PC NPSKV PC UJTPǁMFUKB TUB SJI TPMJOBI TF OBIBKB PCNPSTLJ DFOUFS ,SLJOJI UFSN 5BMBTP 4USVOKBO ; TPOǁOJNJ VSBNJ OB MFUP KF QSBWJ UBMBTP UFSBQFWUTLJ DFOUFS LKFS CMBHP EFKOF VǁJOLF NPSKB [ESBWJMOB NFEJUFSBOTLB LMJNB NPSTLB WPEB TPMJOTLP CMBUP BMJ GBOHP UFS NPSTLB TPM VQPSBCMKBKP W [ESBWTUWFOF MFQPUOF JO TQSP TUJUWFOF OBNFOF

'BOHP PCMPHB

1P[JUJWOF VǁJOLF NPSKB TP QP[OBMJ äF 4UBSJ (SLJ EBOFT QB TJ MBILP PCOPWJUF FOFSHJKF BMJ QPNMBEJUF UFMP W TQSPTUJUWF OFN DFOUSV 4BMJB LKFS OVEJKP UBLP LMBTJǁOF LP[NFUJǁOF JO UBMBTP QSPHSBNF OBNFOKFOF OFHJ PCSB[B JO UFMFTB ƀVEPWJUB PLPMJDB 4USVOKBOB QPOVKB PCJMP NPäOPTUJ [B ÝQPSU JO SFLSFBDJKP 1PMFH QMBWBOKB W ǁJTUFN NPSKV [B LBUFSFHB TP MFUPT W 4USVOKBOV äF EWBOBK TUJǁ [BQPSFE QSFKFMJ FLPMPÝLJ [OBL .PESB [BTUBWB TF MBILP PEQSBWJUF OB LPMFTBSKFOKF OPSEJKTLP IPKP BMJ TQSFIPE QP P[OBǁFOJI PLPMJÝLJI QP UFI W TLVQOJ EPMäJOJ WFǁ LPU LN 1P QPUFI LJ WBT CPEP QPQFMKBMF QSFLP OBKMFQÝJI SB[ HMFEOJI UPǁL 4MPWFOTLF 0CBMF EP 1PSUPSPäB *[PMF 1JSBOB BMJ

EP TMJLPWJUJI WBTJD 4MPWFOTLF *TUSF TF MBILP PEQSBWJUF TBNJ PQSFNMKFOJ T LBSUP QFÝQPUJ BMJ W TQSFNTUWV WPEOJLPW J[ 5BMBTB 4USVOKBO 0C TUSVOKBOTLJ PCBMJ HPTUKF VäJWBKP W QSFǁVEPWJUJI [BMJWJI

T QSFMFQFHB .FTFǁFWFHB [BMJWB QB W OBKMFQÝJI TPOǁOJI [BIP EJI 7 CMJäJOJ TF OBIBKB UVEJ CJPFOFSHFUTLP TSFEJÝǁF [BUP KF 4USVOKBO QSBWJ LSBK [B PC OPWJUFW FOFSHJKF JO PLSFQJUFW äJWMKFOKTLJI NPǁJ

! # ! " " - / 0 0 -0 / & / / 1 & / 0 1 1 0 0 - $#4%! & 0 / / 5 & $ % ' 2 6 5 / - , / 0 - ! & $ # & 0 - " # $ $ -

' ( """ + """ ' 0 - """"

$ &*) &*) " " ! ! !

*

+ " # $ $ , + + , ) , - + + - , + ! - " ,

! # ! " " *- - - + - , + # - / 0 0 -0 / & / / 1 & / 0 1 0 / / 5 & 0 - & ' , 1 6 - . ! %

# - 3 5 - 0 ' ( """ 5 - # &*) 0 ' 0 - """"

( % ' ) ' & - - -


KRIŽANKA


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.