TUTELA E VALORIZZAZIONE DEL CARCIOFO VIOLETTO VENETO E DELL’ASPARAGO MONTINE

Page 1

σ SIGMA2

Čezmejna mreža za sonaravno upravljanje okolja in biotske raznovrstnosti Rete transfrontaliera per la gestione sostenibile dell’ambiente e la biodiversità

CAMPO DI CONSERVAZIONE DI BIOTIPI LOCALI PER LA TUTELA E VALORIZZAZIONE DEL CARCIOFO VIOLETTO VENETO E DELL’ASPARAGO MONTINE KOLEKCIJSKI NASAD LOKALNIH BIOTIPOV ZA ZAŠČITO IN VALORIZACIJO VIJOLIČASTE ARTIČOKE IZ VENETA (VIOLETTO VENETO) IN BELUŠA MONTINE


σ SIGMA2

Čezmejna mreža za sonaravno upravljanje okolja in biotske raznovrstnosti Rete transfrontaliera per la gestione sostenibile dell’ambiente e la biodiversità

Il contenuto della presente pubblicazione non rispecchia necessariamente le posizioni ufficiali dell’Unione europea. La responsabilità del contenuto della presente pubblicazione appartiene all’autore, Azienda Regionale Veneto Agricoltura. Vsebina te publikacije ne odraža nujno uradnega stališča Evropske unije. Za vsebino te publikacije odgovarja avtor, Veneto Agricoltura.


AZIENDA REGIONALE VENETO AGRICOLTURA

Centro Sperimentale Ortofloricolo “Po di Tramontana” via Moceniga 7 - 45010 Rosolina (Ro) tel. 0426.664917 fax 0426.664916 www.venetoagricoltura.org

Index CAMPO DI CONSERVAZIONE DI BIOTIPI LOCALI PER LA TUTELA E VALORIZZAZIONE DEL CARCIOFO VIOLETTO VENETO E DELL’ASPARAGO MONTINE

Pubblicazione finanziata nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia–Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali. Projekt sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

KOLEKCIJSKI NASAD LOKALNIH BIOTIPOV ZA ZAŠČITO IN VALORIZACIJO VIJOLIČASTE ARTIČOKE IZ VENETA (VIOLETTO VENETO) IN BELUŠA MONTINE

Descrizione botanica e origine del carciofo violetto Veneto 4 Botanični opis in izvor vijoličaste artičoke iz Veneta

Editore / Založnik: Regione del Veneto

5

Descrizione botanica e origine dell’asparago verde/violetto amaro Montine 10 Botanični opis in izvor zelenega/ grenkega vijoličastega beluša Montine 11 Allestimento del campo di studio e conservazione di biotipi locali per la tutela e valorizzazione di carciofo violetto veneto e asparago verde amaro Montine 12 Zasnova poskusnega nasada za preučevanje in ohranjanje lokalnih biotipov, da se zaščitita in ovrednotita vijoličasta artičoka iz Veneta in grenki zeleni beluš Montine 13

Autore / Avtor: Azienda Regionale Veneto Agricoltura Servizio di traduzione / Prevod: Studio Moretto Group s.r.l. Foto / Fotografije: Veneto Agricoltura e Regione del Veneto Grafica / Grafična: AD3 snc www.ad3.it Stampa / Tisk: AD3 snc www.ad3.it Edizione e tiratura / Izdaja in naklada: 2012 - 300 copie Luogo e data di stampa / Kraj in datum tiska: Venezia, 24 Aprile 2012 Copia gratuita / brezplačno kopijo


Descrizione botanica e origine del carciofo violetto Veneto 4

Il Carciofo (Cynara scolymus) è una pianta di origine mediterranea appartenente alla Famiglia delle Compositae, Specie: Cynara cardunculus L. scolymus, molto nota fin dall’antichità per i pregi organolettici del capolino. Il nome del genere sembra derivare da “cinis” perché il terreno destinato a ospitare le piante di carciofo veniva cosparso di cenere e qualcuno suggerisce un’analogia col colore grigio-verde delle foglie. Secondo la mitologia deriverebbe da Cynara, una bella fanciulla dai capelli color cenere trasformata da Giove innamorato; in greco il nome kinara sembra fosse comune a molte piante spinose. Il termine carciofo probabilmente prende origine dal neolatino

articactus, da cui la parola italiana, ora in disuso, di articiocco. È originario dei Paesi del Bacino del Mediterraneo orientale, comprese le isole Egee e Cipro, e dell’Africa settentrionale compresa l’Etiopia, dove tuttora crescono spontanee altre specie di Cynara. In generale, il carciofo richiede un clima mite e sufficientemente umido, per cui il suo ciclo normale è autunno-primaverile nelle condizioni climatiche del bacino mediterraneo; mentre nelle zone più fredde si raccoglie nel periodo estivo. Tra le malattie crittogamiche quella che interessa maggiormente questa orticola è rappresentata da marciumi del colletto presenti soprattutto nei terreni drenati.


Botanični opis in izvor vijoličaste artičoke iz Veneta 5

Artičoka (Cynara scolymus) je sredozemska rastlina iz družine nebinovk, vrsta: Cynara cardunculus L. scolymus, že iz davnih časov zelo znana zaradi organoleptičnih kakovosti cvetne glavice. Rod je ime najbrž dobil iz besede “cinis”, saj so prst, kamor so posadili artičoke, posipali s pepelom (ita: cenere), nekateri pa menijo, da listi spominjajo na pepel, ker so sivozelene barve. Mitološko naj bi ime prihajalo od Cynare, lepega dekleta s pepelnatimi lasmi, ki naj bi jo v artičoko spremenil zaljubljeni Jupiter. Grško ime kinara pa naj bi bilo skupno raznemu bodičevju.

Izraz artičoka najbrž izhaja iz novolatinskega articactus, od tod pa prihaja danes razširjena italijanska beseda articiocco. Rastlina prihaja iz vzhodnega Sredozemlja, tudi z Egejskih otokov in Cipra ter iz severne Afrike, vključno z Etiopijo, kjer še danes v naravi same rastejo druge vrste iz rodu Cynara. Na splošno zahteva artičoka blage klimatske pogoje in dovolj vlage. V sredozemskih podnebnih razmerah je torej njen običajni ciklus jesen-pomlad, v hladnejših krajih pa jih obirajo poleti. Med kriptogamnimi boleznimi to povrtnino najbolj prizadene bela gniloba koreninskega vratu, ki je najpogostejša na območjih z dobrim odvajanjem vode.


6

Le varietà del carciofo sono numerose, ma solo alcune presentano un’ampia diffusione, mentre altre rivestono solo importanza locale e, talvolta, varia solo la denominazione nelle diverse località di coltivazione.

Il carciofo violetto di S. Erasmo, oltre

che nell’omonima isola, viene prodotto anche nelle isole di Vignole e Mazzorbo, a CavallinoTreporti, nelle zone dell’estuario lagunare e in alcune aree del Comune di Chioggia (VE). Tale bacino produttivo è l’unico di tutto il Veneto e rappresenta la zona di produzione più a nord per il carciofo a conferma non solo della particolarità climatica della zona, ma anche della tradizione e vocazione “mediterranea” che storicamente caratterizza la città di Venezia. La coltura di questa pianta perenne è iniziata a Chioggia tra il 1400 ed il 1500 ed è stata segnalata come coltura di pregio negli Atti notarili del catasto austriaco (1827).


7

Artičok je več sort, vendar jih je le nekaj razširjenih, druge pa so lokalnega pomena. Včasih se v različnih krajih, kjer jo gojijo, spreminja le ime sorte.

Vijoličasto artičoko Sv. Erazma, razen

na otoku Sv. Erazma, pridelujejo na otokih Vignole in Mazzorbo, v Cavallino-Treporti, na območju lagunarnega ustja in v nekaterih območjih v občini Chioggia (pokrajina Benetke). Navedeno področje pridelave je edino v celotnem Venetu in predstavlja najsevernejši predel, kjer raste artičoka, kar ne le potrjuje klimatske posebnosti tega območja, temveč tudi “sredozemsko” izročilo in tradicijo, ki je zgodovinsko značilna za Benetke. Gojenje te trajnice se je začelo v Chioggi med letoma 1400 in 1500. V notarskih listinah avstrijskega katastra je zabeležena kot plemenita kultura (1827).


8

Il carciofo violetto di Chioggia: la storia di questa tipologia, seppur ancora incerta, è similare per non dire la medesima del violetto di Sant’Erasmo, infatti sembra che fino agli inizi del 1800 tutto il carciofo prodotto in queste zone lagunari fosse denominato “violetto di Chioggia”, o anche “violetto dell’estuario” da cui poi derivò il “violetto di Sant’Erasmo”. Il “carciofo di Chioggia” potrebbe derivare dal “livornese”, per il fatto che nel 1929 la storica gelata distrusse gran parte delle “carciofere” nostrane, che vennero successivamente sostituite dal più resistente “violetto di Toscana”. A differenza del violetto di S. Erasmo dove i pochi produttori sono raggruppati nel consorzio del Carciofo Violetto di Sant’Erasmo con lo scopo di tutelare e promuovere la tipica produzione del carciofo violetto coltivato nell’isola di Sant’Erasmo e zone limitrofe, la produzione del violetto

di Chioggia è relegata a poche persone per lo più anziane che lo coltivano a livello hobbistico. Una caratteristica macroscopica utile per distinguere queste due tipologie risiede nei capolini: brattee esterne ben serrate con la presenza di piccole spine apicali conferiscono al “violetto di S.Erasmo” una forma più “affusolata” rispetto al “violetto di Chioggia” che presenta capolini più rotondi e privi di spine. Molto importante quindi risulta il lavoro di conservazione del prezioso germoplasma di queste due tipologie di carciofo, ma soprattutto anche la possibilità di caratterizzare le due tipologie cercando di trovare eventuali differenze che possono essere estetiche, ma anche organolettiche.


9

Vijoličasta artičoka iz Chiogge: zgodovina te sorte sicer še ni zanesljivo izkazana, vendar je podobna, če ne enaka kot pri vijoličasti artičoki Sv. Erazma. Vse artičoke, pridelane do leta 1800 naj bi tod imenovali “vijoličaste artičoke iz Chiogge” ali tudi “vijoličaste artičoke z ustja”. Od tod je nastala “vijoličasta artičoka Sv. Erazma”. “Artičoko iz Chiogge” bi tja utegnili prinesti iz območja Livorna, saj je huda zmrzal leta 1929 uničila pretežni del tamkajšnjih nasadov artičok, ki so jih kasneje nadomestili z odpornejšo “toskansko vijoličasto artičoko”. Za razliko

od vijoličaste artičoke Sv. Erazma, ki jo v istoimenskem konzorciju prideluje manjše število pridelovalcev - njihov cilj je zaščita in promocija tipične pridelave vijoličaste artičoke, gojene na otoku Sv. Erazma in okolici - vijoličasto artičoko iz Chiogge kot hobi goji le še nekaj starejših pridelovalcev. Ti dve sorti lahko ločimo po makroskopski značilnosti cvetnih glavic: dobro zaprti zunanji krovni listi z drobnimi trni na vrhu so značilni za “vijoličasto artičoko Sv. Erazma”, ki je bolj “podolgovata” od “vijoličaste artičoke iz Chiogge”, ta ima bolj okrogle cvetne glavice brez trnov. Zato je pomembna skrb za ohranjanje dragocene dednine teh dveh sort artičoke. Še posebej pa je pomembno, da lahko določimo lastnosti obeh sort in skušamo ugotoviti morebitne razlike estetske in tudi organoleptične narave.


Descrizione botanica e origine dell’asparago verde/violetto amaro Montine 10

L’asparago comune (Asparagus officinalis) è un germoglio proveniente dall’Asia Minore coltivato anche in Egitto, Medio Oriente e Grecia, conosciuto e coltivato già da 2000 anni. L’asparago fa parte della famiglia delle Liliacee e viene identificato in botanica con il nome Asparagus officinalis L. (Tesi, 2001). Per l’alimentazione, oltre all’Asparagus officinalis comunemente coltivato e che produce turioni grossi (0,5-3 cm di diametro) dal caratteristico sapore dolce, si consumano anche altre specie quali l’A. teunifolius Lam. e l’A. acutifolius L. che crescono spontanei nei boschi e caratterizzati da turioni sottili (0,2-0,6 cm di diametro). L’asparago comune, già molto noto e apprezzato in epoca romana, trova un suo naturale ambiente di vegetazione nelle aree di bassura a ridosso delle coste della nostra penisola. Nella laguna nord di Venezia, passeggiando in primavera lungo i verdi corridoi che dividono le barene e le valli da pesca, non è difficile imbattersi nei turioni

di asparago spontaneo. È da queste piante selvatiche che deriva la coltivazione dell’asparago verde amaro Montine. La classificazione botanica di questa liliacea quindi, sia spontanea che coltivata, potrebbe rientrare nella catalogazione come una varietà dell’Asparagus officinalis e più propriamente come varietà Marittimus. L’asparago spontaneo della zona, con tutta probabilità, è stato nel tempo oggetto di incroci successivi con le più comuni varietà coltivate allo scopo di ingentilire il prodotto e aumentare la quantità della produzione. La situazione Cavallino-Tre Porti invece è differente: grazie al fatto che l’orticoltura specializzata della zona è abbastanza recente (1950-60) si sono conservati i caratteri del “selvatico” nelle forme, nel gusto e nella rusticità della pianta. Tutto ciò allo stato attuale potrebbe in verità essere un grande vantaggio, un patrimonio genetico da salvaguardare per il futuro, se non altro per poterlo eventualmente usare per trasmettere ad altre varietà i pregiati caratteri della precocità e della resistenza ad alcune malattie.


Botanični opis in izvor zelenega/grenkega vijoličastega beluša Montine 11

Navadni beluš (Asparagus officinalis) je poganjek iz Male Azije, ki so ga poznali in gojili tudi v Egiptu, na Srednjem vzhodu in v Grčiji že pred 2000 leti. Beluš spada v družino LIliacee, v botaniki je poznan pod imenom Asparagus officinalis L. (Tesi, 2001). Za prehrano se poleg splošno gojenega Asparagus officinalis, njegovi poganjki so debeli (premera 0,5 - 3 cm) in imajo značilen sladek okus, jedo tudi druge vrste, kot sta A. teunifolius Lam. (lasasti špargelj) in A. acutifolius L. (divji špargelj), ki v naravi rasteta v gozdu in imata tanke poganjke (premera 0,2 – 0,6 cm). Navadne beluše so poznali že stari Rimljani in so jih zelo cenili. Naravno okolje za njihovo rast predstavljajo nižinski predeli ob obalah na našem polotoku. V beneški severni laguni boste med spomladanskim sprehodom po zelenih pasovih, ki ločujejo sipine od ribolovnih območij, pogosto naleteli na brstičje divjega šparglja. Iz teh divjih vrst so začeli gojiti zeleni grenki beluš Montine. Botanično bi to divjo in

gojeno čebulnico torej lahko uvrstili kot sorto Asparagus officinalis, ustrezneje kot sorto Marittimus. Divji špargelj iz teh krajev so sčasoma najverjetneje križali z najpogostejšimi gojenimi sortami, da bi postal pridelek bolj plemenit in obilnejši. Drugače je v Cavallinu-Tre Porti. Ker specializirano vrtnarstvo na tem območju ne sega tako daleč nazaj (195060), se je v obliki, okusu in pristnosti rastline ohranilo nekaj “divjega”. Dejansko bi danes to lahko šteli kot prednost. To je genetska dediščina, ki jo je potrebno ohraniti za bodočnost, tudi samo

zato, da se na druge vrste prenese zgodnje brstenje in odpornost na določene bolezni.


Allestimento del campo di studio e conservazione di biotipi locali per la tutela e valorizzazione di carciofo violetto Veneto e asparago verde 12 amaro Montine L’attuazione dell’azione pilota “Campo di conservazione sperimentale della varietà carciofo violetto Veneto e asparago Montine” si sviluppa nell’ambito del progetto di Cooperazione transfrontaliero ItaliaSlovenia 2007-2013 denominato “SIGMA2 – Rete transfrontaliera per la gestione sostenibile dell’ambiente e la biodiversità”. Un progetto comunitario, di cui la Regione del Veneto è partner, che pone tra i suoi principali obiettivi quello di incentivare la conservazione della biodiversità attraverso la realizzazione di Campi di conservazione agricoli e Giardini mediterranei. Per il raggiungimento di questo obiettivo la Regione del Veneto si è fatta promotrice della costituzione di tre Campi sperimentali per la conservazione di biotipi locali della vite, olivo e colture orticole. Grazie alla collaborazione di Veneto Agricoltura, attraverso la maturata esperienza nel settore del Centro Sperimentale Ortofloricolo “Po di Tramontana”, è stata

avviata l’attuazione dell’azione pilota relativa alle orticole con la realizzazione di Campi di studio e conservazione di biotipi locali per la tutela e valorizzazione di carciofo violetto Veneto e asparago verde amaro Montine, in due siti localizzati in loc. Lio Piccolo di Cavallino Treporti (VE) e nell’Isola di Sant’Erasmo di Venezia. Le principali finalità del progetto sono quelle di raccogliere e conservare il germoplasma di queste due varietà locali, carciofo violetto Veneto e asparago verde amaro Montine, per le peculiari caratteristiche storiche culturali, oltre a quelle squisitamente organolettiche e sensoriali. Risulta quindi fondamentale preservarne il materiale da una eventuale estinzione. Infatti la superficie complessiva coltivata a carciofo nella zona tipica di coltivazione si aggira attorno ai soli 30 ettari, con una produzione annua di circa 150 tonnellate di prodotto commerciabile, relegata ormai a pochi produttori con carciofaie molto vecchie. Per quanto riguardo


Zasnova poskusnega nasada za preučevanje in ohranjanje lokalnih biotipov, da se zaščitita in ovrednotita vijoličasta artičoka iz Veneta in grenki zeleni beluš Montine 13 Izvedba pilotne aktivnosti “Poskusni nasad in ohranjanje lokalnih biotipov, da se zaščitita in ovrednotita vijoličasta artičoka iz Veneta in grenki zeleni beluš Montine” poteka v okviru Projekta čezmejnega sodelovanja SlovenijaItalija 2007-2013. Projekt se imenuje “SIGMA2 – Čezmejna mreža za sonaravno upravljanje okolja in biotske raznovrstnosti”. Pri tem projektu EU je partner dežela Veneto, ki si med glavne cilje postavlja spodbujanje ohranjanja biotske pestrosti z zasnovo Kmetijskih nasadov za ohranjanje vrst in Sredozemskih vrtov. Za doseganje tega cilja je dežela Veneto prevzela pobudo za zasnovo treh poskusnih nasadov za ohranjanje lokalnih biotipov vinske trte, oljke in vrtnin. V sodelovanju z Veneto Agricoltura se je, na podlagi izkušenj, ki jih je na tem področju pridobil Poskusni vrtnarskocvetlični center “Po di Tramontana”, začela izvajati pilotna aktivnost, ki vključuje vrtnine in sicer so bili zasnovani


14

l’asparago verde “Montine”, invece, la situazione è ancora peggiore, infatti, sembra che fino agli anni ’70 fosse coltivato su almeno 50 ha, ora la

superficie dedicata a questa produzione si è ridotta a non più di 0,1 ha e per lo più, sembra, ad un solo produttore. Fondamentale risulta, quindi, recuperare e selezionare il materiale dalla zona tipica di coltivazione, caratterizzarlo con opportune schede descrittive e cercare anche di formare i produttori per affinare al meglio la tecnica di coltivazione, e soprattutto nel caso del carciofo di migliorare

la parte vivaistica per la costituzione di nuovi impianti. Questo perché le carciofaie, soprattutto quelle più vecchie, cominciano ad essere colpite da verticilliosi (fungo patogeno) e questo comporterà molto probabilmente, come già successo in altre zone di coltivazione (sud Italia), ad una riduzione della produzione e, nel giro di poche decine di anni, una probabile scomparsa di tale varietà dall’area di attuale coltivazione. Indispensabile sarebbe, fin da ora, la predisposizione di vivai di piante madri per la conservazione e propagazione controllata (in sanità e con preciso controllo varietale) che permettano il rapido e sicuro impianto di nuove carciofaie oltre che l’impostazione di rotazioni colturali, da parte dei produttori, che consentano il contenimento delle patologie fungine collegate al terreno.


15

nasadi za preučevanje in ohranjanje lokalnih biotipov za zaščito in ovrednotenje vijoličaste artičoke iz Veneta in zelenega grenkega beluša Montine v dveh nasadih v kraju Lio Piccolo di Cavallino Treporti (pokrajina Benetke) in na otoku Sv. Erazma pri Benetkah. Glavna cilja projekta sta zbiranje in ohranjanje dednine navedenih lokalnih vrst, vijoličaste artičoke iz Veneta in grenkega zelenega beluša Montine zaradi posebnih zgodovinsko-kulturnih lastnosti poleg izvrstnih organoleptičnih in senzoričnih značilnosti. Zato je bistveno, da se material ohrani in ne izumre. Artičoke v tipičnem gojitvenem območju goji le še nekaj pridelovalcev na skromnih približno 30 hektarjih. Letno pridelajo približno 150 ton prodajnega pridelka. Nasadi so zelo stari. Pri zelenem belušu “Montine” je stanje še slabše, saj naj bi ga v 70. letih gojili še najmanj na 50 hektarjih, danes

pa je njegovi pridelavi namenjenega 0,1 ha. Na tej površini ga prideluje en sam pridelovalec. Zato je bistvenega pomena, da se iz tipičnega območja gojenja pridobi in izbere material, da se ga opredeli na ustreznih popisnih preglednicah in da se pridelovalci izobrazijo na področju tehnike gojenja, zlasti pri artičokah pa je potrebno izboljšati tudi razmnoževanje, da se bodo zasajali novi nasadi. Nasade artičok, zlasti starejše napada uvelost listja (patogena gljiva). Zato bo verjetno prišlo do krčenja predelave, kot se je to že zgodilo v drugih nasadih (na jugu Italije), v nekaj desetletjih pa bo ta vrsta najbrž izginila z današnjega gojitvenega območja. Zato bi bilo že sedaj nujno zasnovati matične nasade za ohranjanje in nadzorovano širjenje (z zagotavljanjem zdravja rastlin in natančnim nadzorom nad vrstami). To bi zagotovilo hitro in varno zasaditev novih nasadov ter omogočilo, da bi pridelovalci kolobarili in tako preprečili širjenje glivičnih bolezni, ki se širijo preko prsti.


Ministero dell’Economia e delle Finanze

Projekt sofinanciran v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007-2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev.

STAMPA 04/2012

Pubblicazione finanziata nell’ambito del Programma per la Cooperazione Transfrontaliera Italia–Slovenia 2007-2013, dal Fondo europeo di sviluppo regionale e dai fondi nazionali.

REPUBLIKA SLOVENIJA REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA GOSPODARSKI MINISTRSTVO ZA GOSPODARS RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO

RAZVOJ IN TEHNOLOGIJO


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.