Zacetki evropskega feljtonskega romana

Norbert Bachleitner

Miran Hladnik je profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in avtor več knjig o slovenski književnosti.

Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze, od leta 1995 zlasti s slovenskim zgodovinskim romanom. Znan je tudi po forumu Slovlit, novičarskem in diskusijskem e-poštnem seznamu, ki med seboj povezuje sloveniste in druge humaniste, zainteresirane za slovensko literaturo, jezik in kulturo, v Sloveniji in na tujem.

Doslej je Norbert Bachleitner objavil več del o zgodovini feljtonskega romana. Besedilo, ki ga je prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik, odlična poznavalka književnosti 19. stoletja, je avtor posebej priredil za slovensko izdajo. Na njegovo željo pa je Miran Hladnik napisal spremno besedilo o feljtonskem romanu na Slovenskem.

ISBN 978-961-237-646-8

ISBN 978-961-237-646-8

9 789612 376468

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Začetki evropskega feljtonskega romana

S spremnim besedilom Mirana Hladnika: Začetki slovenskega feljtonskega romana

Norbert Bachleitner je profesor primerjalne književnosti na Univerzi na Dunaju. Proučuje razmerja med angleško, francosko in nemško literaturo od 18. do 20. stoletja, zgodovino literarnega prevajanja in posredništva, moderni roman, e-literaturo in sociologijo literature, zlasti zgodovino knjige in cenzure.

Norbert Bachleitner

ZAČETKI EVROPSKEGA FELJTONSKEGA ROMANA S spremnim besedilom Mirana Hladnika: Začetki slovenskega feljtonskega romana

Ljubljana 2014

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

S spremnim besedilom Mirana Hladnika: Začetki slovenskega feljtonskega romana Naslov izvirnika: Norbert Bachleitner: Geschichte des europäischen Feuilletonromans (Universität Wien, Abteilung für Vergleichende Literaturwissenschaft, 2009).

Prevod besedila Začetki evropskega feljtonskega romana: Katarina Bogataj Gradišnik Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Izdelava imenskega kazala: Milena Repa Fotografija Norberta Bachleitnerja na zavihku: Matjaž Rebolj © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2014.

Vse pravice pridržane.

Založili in izdali: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zanjo Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Alma Mater Europaea – Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, zanjo: Ludvik Toplak, v. d. direktorja Vodja Uredništva strokovnih publikacij: Tone Smolej Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2014 Prva izdaja Naklada: 300 izvodov Cena: 19,90 EUR Knjiga je izšla s podporo Univerze na Dunaju.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82.0-31 BACHLEITNER, Norbert Začetki evropskega feljtonskega romana / Norbert Bachleitner ; s spremnim besedilom Mirana Hladnika Začetki slovenskega feljtonskega romana ; [prevod besedila Začetki evropskega feljtonskega romana Katarina Bogataj Gradišnik ; izdelava imenskega kazala Milena Repa]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete : Alma mater Europaea - Institutum studiorum humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2014 ISBN 978-961-237-646-8 (Znanstvena založba Filozofske fakultete) 273863936

Kazalo

3

Kazalo

NORBERT BACHLEITNER: ZAČETKI EVROPSKEGA FELJTONSKEGA ROMANA Uvod..................................................................................................................................................................... 7 Kaj je feljtonski roman?........................................................................................................................... 7 K teoriji zvrsti.............................................................................................................................................10 Feljtonski roman kot razvedrilo..........................................................................................................10 Fikcija in poročilo..............................................................................................................................12 Pogledi na zgodovino feljtonskega romana...........................................................................16 Začetki feljtonskega romana v Franciji in nemškem jezikovnem prostoru ���������������19 Francija........................................................................................................................................................19 Sprejem feljtonskega romana v dnevno časopisje...............................................................19 Pariške skrivnosti in Večni Jud........................................................................................................20 Sprejem francoskega feljtonskega romana v Nemčiji ........................................................24 Nemčija.......................................................................................................................................................25 Avstrija.........................................................................................................................................................27 Ustanovitev časnika Presse............................................................................................................28 Popularni časopisi............................................................................................................................29 Zgledi romanov iz nemškega jezikovnega prostora...................................................................31 Georg Weerth: Življenje in dejanja slovečega viteza Schnapphahnskega.......................33 Karl Gutzkow: Vitezi duha..............................................................................................................36 Eduard Breier: Oba Grasla..............................................................................................................40 Začetki feljtonskega romana v Angliji, Italiji, Španiji in Rusiji.............................................45 Anglija..........................................................................................................................................................45 Razvoj romana v časopisju............................................................................................................45 Charles Dickens: Hudi časi..............................................................................................................47 Italija.............................................................................................................................................................55 Španija.........................................................................................................................................................57 Rusija............................................................................................................................................................59 Sklepna opomba.....................................................................................................................................61 Nemški jezikovni prostor od 70. let 19. stoletja do 1918......................................................63 Strankarsko in mnenjsko časopisje...................................................................................................63 Liberalni časopisi..............................................................................................................................63 Konservativni časopisi....................................................................................................................64 Socialdemokratsko časopisje.......................................................................................................65 Popularni časopisi...................................................................................................................................66 Rast in razslojevanje na trgu feljtonskega romana.....................................................................68

4

Kazalo

Zgledi romanov........................................................................................................................................70 Ludovica Hesekiel: Pobožno in fevdalno...................................................................................71 Edmund Wengraf: Otroci siromakov. Slika družbe .................................................................74 Adolf Wilbrandt: Pritajeni strup....................................................................................................76 Rudolph von Rosen: Elegantna svojat. Izvirni dunajski roman nravi................................78 Sklepna opomba.....................................................................................................................................81 Francija od drugega cesarstva do konca stoletja......................................................................83 Zgodovina časopisja in značilnosti feljtonskega romana v drugem cesarstvu ���������������83 Ponson du Terrail: Rocambole......................................................................................................86 Od sedemdesetih let do konca stoletja...........................................................................................92 Émile Zola: Germinal........................................................................................................................93 Konec stoletja...........................................................................................................................................97 Gaston Leroux: Skrivnost rumene sobe......................................................................................98

Pogled v prihodnost: konec feljtonskega romana v nemškem jezikovnem prostoru...............................................................................................................................103 Časovna preglednica..............................................................................................................................105 Bibliografija..................................................................................................................................................109 Romani in sočasni viri..........................................................................................................................109 Literatura..................................................................................................................................................111

MIRAN HLADNIK: ZAČETKI SLOVENSKEGA FELJTONSKEGA ROMANA Uvod.................................................................................................................................................................125 Izraz...................................................................................................................................................................126 Format .............................................................................................................................................................129 Metoda.............................................................................................................................................................132 Historiat...........................................................................................................................................................133 Ameriško slovensko časopisje.................................................................................................................138 Analiza..............................................................................................................................................................141 Sklep.................................................................................................................................................................147 Povzetek..........................................................................................................................................................150 Literatura.........................................................................................................................................................150 Seznam feljtonskih romanov v slovenščini do 1918........................................................................152 Tone Smolej: O avtorju in njegovem delu...........................................................................................181 Imensko kazalo.............................................................................................................................................183

NORBERT BACHLEITNER ZaÄ?etki evropskega feljtonskega romana

Norbert Bachleitner

7

Uvod

V množičnih občilih 21. stoletja, posebno v dnevno naraščajoči povodnji informacij, ki se razliva čez nas z medmrežja, postaja čedalje teže razločevati med dejstvi in fikcijami. Izvir novic, podatkov, sporočil ali kolektivno izdelanih besedil (npr. za Wikipedijo), je komaj še mogoče izslediti. Med označbami kakor so data mining in remixing, mapping art ali filtriranje podatkov se je obdelava medmrežnih informacij za umetniške namene razvila v posebno podzvrst net art oziroma net literature.1 Poststrukturalistična filozofija in literarna veda sta teoretsko podvomili o meji med fakti in fikcijami, ker oboje temelji na istih retoričnih strategijah ubeseditve in je konec koncev oboje jezikovna konstrukcija. Če se zdijo take komplikacije na prvi pogled značilne za zadnja desetletja, pa historični pogled nazaj pokaže, da je mogoče slediti razpršeni premešanosti poročil in izmišljij prav do začetkov modernih množičnih občil in prostočasne kulture. Časniki in časopisi so od svojega prvega nastopa v poznem 17. in 18. stoletju poleg stvarnih poročil vsebovali tudi literarne prispevke, kajpada večidel napisane v prozi. Ko so romani okrog srede 19. stoletja v dnevnem časopisju prodirali v ospredje, so bili od »resnega« faktičnega dela v časopisu razmejeni s slovečo feljtonsko črto – ob tem je značilno in močno simbolično, da so bili odrinjeni v spodnjo tretjino časopisne strani ali pa pregnani v priloge.

Bili so nekakšna neugledna možnost za svoboden razmah fantazije in karnevalske razposajenosti, ki naj bi privabljala bralce in še posebno bralke, vendar bi jo bilo treba držati v šahu že zato, ker je odpirala vprašanje razlike med poročili in izmišljijami. Z ene strani so se novice nad črto, npr. o facts divers, zdele dostikrat bolj neverjetne kakor vse romaneskne izmišljije, z druge strani pa je bila fikcijska proza otovorjena s faktično vsebino in se je nanašala na aktualne družbene probleme. V dobi nastajanja političnih strank je tudi leposlovje poskušalo – analogno s časnikarskimi uvodniki in poročili – pridobivati beroče občinstvo za čisto opredeljene poglede na zadeve. Roman se pojavlja v časniku kot neka oblika poročanja. Ob natančnejšem opazovanju bi se utegnilo po izmenljivosti dostavka in središča, kakor je to nazorno pokazala dekonstruktivistična filozofija, hitro izkazati, da so fikcije realne in poročila fiktivna, zatorej naslikane podobe sveta in vse s tem povezane gotovosti obstajajo samo pogojno. Romani so bili v območju suhoparnih, nerazveseljivih novic potrebni kot dejavnik razvedrila, vendar so bili iz zgoraj navedenega razloga zmerom sporni in nanje se je gledalo z nezaupanjem.

Kaj je feljtonski roman?

V raziskovalni literaturi se termina feljtonski roman in njegov starejši sinonim časopisni roman uporabljata različno: 1 Prim. Bachleitner, v: Moser, Russegger, Drumm (ur.), 2011, 131–154.

8 •

•

Začetki evropskega feljtonskega romana

Pogosto se pod tem izrazom razumejo romani, ki so zasnovani posebej za časopis in kažejo neke formalne in/ali vsebinske značilnosti, so torej neka posebna podzvrst romana; predstavniki tega naziranja govorijo tudi o nekakšnem »pravem« ali »tipičnem« časopisnem romanu. Tu se predpo­stavlja, da meri feljtonski roman izključno na napetost in kratkočasje in je neka oblika trivialne literature.2 Kot druga od dveh možnosti se poudarja način objavljanja. Potemtakem naj bi bil vsak roman, natisnjen v časopisu, feljtonski roman. Termin tedaj opozarja zgolj na okoliščino, da so časopisi od nekega razdobja naprej prešli k objavljanju najbolj raznovrstnih romanov.

Že starejše publicistično raziskovanje je kot specifično znamenje feljton­skega romana poleg aktualne in vsesplošno zanimive snovi navajalo zgodbo, ki »se giblje v kratkih valovih«, tako da nenehno vzdržuje napetost, 3 še Umberto Eco govori o »strukturi sinusove krivulje«, ki v rednem zapovrstju zbuja in popušča napetost.4 V skladu s takimi pogledi so dostikrat razlagali, kako feljtonski roman ob koncu vsakega nadaljevanja z grozljivim cliffhangerjem spravlja svoje bralce v stanje nestrpnega pričakovanja, ki terja razrešitev, največkrat rešitev ogroženega junaka/junakinje iz kakega nevarnega položaja. Po tej definiciji je za feljtonski roman značilna tudi večpramenska zgodba, ki pripovedovalcu omogoča, da stopnjuje napetost s pogostnim preskakovanjem sem ter tja med pripovednimi prameni, saj bralec tako ostaja dlje v negotovosti glede na usodo likov. Cilju stopnjevati napetost služijo nadalje dramatični dialogi, priljubljeni v feljtonskem romanu. Časopisnemu romanu občasno tudi očitajo, da njegov obseg ni vnaprej določen, temveč se odmerja glede na uspeh. Ob velikem uspehu se zgodba poljubno nadaljuje, v nasprotnem primeru pa se na hitro konča. Nazadnje navedene značilnosti težijo k temu, da bi feljtonski roman prilagodile okusu občinstva, s tem ga žigosajo kot čisti primerek trivialne literature, kot »izrojenega sorodnika velike literature«.5 Značilnosti, kakor so zavestno razmejevanje med nadaljevanji ter prožni obseg predpostavljajo, da se feljtonski roman piše od dne do dne ali pa vsaj kolikor toliko vzporedno z objavo. Taka zgodovina nastajanja pa se da dokaza­ti le zelo redkokdaj. Celo Pariške skrivnosti Eugèna Sueja, ki jih zmerom znova navajajo kot arhetip »tipičnega« feljtonskega romana, so na dolge proge sledile trdno določenemu načrtu, dokler ni avtor pod vtisom uspeha začel improvizirati.6 Namen, vzdrževati zanimanje bralcev sicer ni nobena posebnost romana, ki izhaja v časopisu, saj služi kot podlaga slehernemu lahkotnejšemu romanu.

Z ustanavljanjem tako imenovanih feljtonskih korespondenc, tj. agencij, ki so od konca 19. stoletja naprej časopisom lajšale težave pri nabavi romanov, je nastal relativno samostojen sektor izdelave in razpečevanja časopisnih romanov. V Angliji so tako imenovani fiction bureaus pridobivali pravice za romane, primerne za časopise, in so jih kar se da dobičkonosno 2 3 4 5 6

Prim. nadomestno za mnoge Dovifat, Zeitungslehre II, 6. izd., 1976, 91.

Prav tam, 92 f.

Eco, v: Zeitschrift für Literaturwissenschaft und Linguistik, Beiheft 2, 1976, 42–72, tu 63.

Dovifat, Zeitungslehre II, 1976, 72.

Prim. Guise, v: Bulletin du Bibliophile 3, 1982, 358–374.

Norbert Bachleitner

9

porazdeljevali med časopise. Te agencije pa so ponujale svoje literarne produkte v kompletu in dostikrat že v celoti postavljene. Posege, ki bi se prilagajali kakemu posameznemu časopisu ali odzivom bralcev med natisom zato lahko izključimo.

Domneve o nekem »tipičnem« feljtonskem romanu se nanašajo samo na majhen del romanov, objavljenih v časopisih, zato je bolje, če govorimo o romanu »v časopisu«,7 še zlasti zato, ker imamo opraviti skoraj izključno z besedili, ki so pred feljtonsko objavo ali po njej izšla v knjižni obliki.8 Podobna zapažanja ob francoskem feljtonskem romanu iz zgodnjega časa so nagnila Renéja Guisea, da je opustil svojo prvotno tezo o novi obliki romana, ki naj bi bila nastala v julijski monarhiji; namesto tega je pred­ložil, da bi feljtonski roman obravnavali kot produkt, ki je nastal, ko se je neki način objave, preskušen že z drugimi oblikami, npr. z novelo, prenesel na roman. Z izidom Balzacove Stare device l. 1836 v Presse, prvega romana v kakem francoskem dnevniku, ni bil odkrit nov način objavljanja in tudi ne rojen popularni roman. Feljtonskega romana zato ne smemo obravnavati ločeno od drugih sektorjev literarnega življenja, temveč kot del obče zgodovine romana.9 Definicija, kakršna je podzvrst z določenimi značilnostmi ali popularni roman je preozka, bolje je defini­rati feljtonski roman glede na mesto in način objave kot roman, ki v nadaljevanjih izhaja v mediju političnega dnevnika.

Z omejitvijo na področje političnega dnevnega časopisja naj bi bil feljtonski roman ločen predvsem od romanov, natisnjenih v revijah. Neka povezava med temi občili nedvomno obstaja, mestoma srečujemo v njih iste avtorje in dela. Razmejitev, ki je bila tukaj utemeljena, naj bi predvsem preprečila, da bi se že tako obsežno in nepregledno raziskovalno področje dnevnega časopisja še bolj razširilo. Poleg tega je treba upoštevati čedalje večjo specializacijo periodike, ki je objavljala leposlovje. Družinski list ali literarna revija postavljata pri izbiri drugačna merila kakor dnevnik in sta namenjena drugačnemu občinstvu. Dnevno časopisje se specializira za aktualne novice, kratkočasenje je zanj tako rekoč postranski cilj. Umestitev romana v dnevnik ustvarja med poročili in romanesknimi fikcijami medsebojno učinkovanje, kakršno bi bilo v kaki reviji nepredstavljivo.

Problematična je naposled tudi razmejitev feljtonskega romana od vseh mogočih drugih oblik, na kakršne naletimo v podlistku, tako od potopisov, črtic, esejev, memoarov in drugega, predvsem pa razmejitev od novele in kratke zgodbe. Če za zdaj pustimo ob strani težavno razločevanje med poučnimi in fikcionalnimi besedili, se moramo torej najprej lotiti samo razmejitve od novele. Tukaj je na voljo postopek, ki ga je v svojem raziskovalnem projektu predložil Hans-Jörg Neuschäfer za francoski felj­tonski roman: Feljtonski roman, ki je predmet raziskave, se loči od povesti po tem, da sestoji iz najmanj 20 nadaljevanj. Prav 7 8 9

Tako Hackmann, 1938, nanašajoč se na razmere v Nemčiji okrog srede 19. stoletja.

Do tega rezultata pride – sklicujoč se na dunajske časopise – Ilse Grabner: »V 19. stoletju se časopisni roman glede na obliko ravna še povsem po knjižnem romanu, le s to razliko, da izhaja v nadalje­vanjih. Po svoji strukturi to ni še nikakršen roman v nadaljevanjih v pravem pomenu besede /.../«, 15.

Guise, del 1, 1975. – Prim. poleg tega raziskovalno poročilo Norberta Bachleitnerja v: Internationales Archiv für Sozialgeschichte der deutschen Literatur, Sonderheft 6, 1994, 159–223.

10

Začetki evropskega feljtonskega romana

zato so teksti z obsegom kakih 20 podlistkov in več po časopisni objavi največkrat izšli še samostojno v knjižni obliki.10

K teoriji zvrsti Zgoraj obravnavane težave z definiranjem izvirajo iz okoliščine, da lahko feljtonski roman štejemo tako za literarno obliko kakor tudi za fenomen objave, ki ga je ustvarilo množično občilo, časnik. Tudi če je roman »lite­rarnega« porekla, se v časniku kaže kot masovnomedijski fenomen, za katerega veljajo njegove lastne zakonitosti. Wolfgang Langenbucher je kot prvi pri analizi prostočasnega romana uporabil namesto estetskih publicistične kriterije. Obravnaval je popularni roman v časopisju in zunaj le-tega kot »fenomen družbenega komuniciranja v tem času«.11 Romanopisec tedaj nastopa kot neke vrste reporter, ki je za petami aktualnim temam.12 Taka razmišljanja sicer kažejo pot, vendar še ne ustvarjajo neke teorije feljtonskega romana.

Teorijo, ki upošteva feljtonski roman kot produkt množičnih občil, je mogoče izpeljati iz zamisli Niklasa Luhmanna o množičnih občilih kot komunikacijskem sistemu, ki se ukvarja s samoopazovanjem družbe. Luhmannov model klasificira v enaki meri časopis in roman kot množični občili, ki se razlikujeta samo po specializaciji na različni »programski področji«, namreč na poročila oziroma na razvedrilo.13 Ker obe programski področji spadata v isti komunikacijski sistem, lahko roman brez nadaljnjega prestopi v modus poročanja, z druge strani pa se časopis lahko posveča razvedrilu. Raznovrstno povezovanje in medsebojno vplivanje med romanom in časopisom je zato že vnaprej programirano. Luhmann sicer ne prezre, da se veliko romanov 19. stoletja oddaljuje od področja zabave in jih je treba umestiti v sistem literature, 14 vendar se večina romanov še naprej podreja razvedrilnim namenom.

Feljtonski roman kot razvedrilo Po Luhmannu temelji razvedrilo na ustvarjanju fiktivnih svetov, ki niso podvrženi pravilom igre »realne« stvarnosti.15 Fikcionalnost ni vezana na kakšne posebne značilnosti besedila, npr. na poseben način pisanja ali na stilistične značilnosti, temveč je opredeljena samo z okvirjem, 10 11 12 13

Neuschäfer, Fritz-El Ahmad, Walter, 1986.

Langenbucher, 1964, 13.

Langenbucher, v: Dovifat (ur.), zv. 3, del II, 1969, 547–551, tu 549.

Luhmann, 2. razširjena izd., 1996, 51 f. Tretje programsko območje, ki ga navaja Luhmann, oglaševanje, tu ni obravnavano, čeprav je feljtonski roman uporaben tudi za vplivanje na porabniške navade.

14 Prav tam, 107. Znamenje umetnostnega oz. literarnega sistema je po Luhmannu bistveno nasprotje lepo/grdo in s tem povezano sklice­vanje umetniškega dela edinole nase, koncentracija na svojo lastno formo, katere izvedba pa je povsem odvisna od opazovalca in načina njegovega dojemanja.

15 Prav tam, 98.

Norbert Bachleitner

11

ki služi kot znamenje fikcionalnosti. Fikcionalnost naznanjajo npr. knjižni ovitki oziroma podnaslovi z žanrskimi označbami kakor sta roman ali novela. V primeru feljtonskega romana naznačuje črta, ki je dolgo časa ločevala poročevalske rubrike od podlistka, mejo med stvarnimi poročili in fikcijo. Zaradi umeščenosti v kontekst časopisa pa je položaj feljtonskega romana ambivalenten, niha med poročilom in fikcijo.

Enovitost fikcionalnih zgodb se ustvarja s »fikcionalnimi identitetami«, z romanesknimi liki, ki hkrati »omogočajo preskok k (prav tako konstruirani) osebni identiteti gledalca. Udeleženec v komunikaciji izoblikuje svojo identiteto v igri posnemanja vedenjskih vzorcev, prikazanih v fikcijah, oziroma odstopanja od njih, z vključevanjem in izključevanjem. Like iz pri­povedi lahko primerja s seboj samim.«16 Bralca še prav posebno vabijo k primerjanju upodobljena dejanja in odločitve fikcionalnih likov.

Tukaj je treba poudariti, da med fikcionalno identiteto ter identiteto bralca pride do primerjave, katere izid je nepredvidljiv, recimo, da vpliva na priličenje bralčeve identitete tisti fiktivnih likov. Ta model primerjave izpodbija domnevo, da bi bila množična občila zmožna manipulirati s svojim občinstvom. Taka manipulacija predpostavlja aktivno sodelovanje recipienta, saj je načeloma prepuščeno bralcu, ali bo fikcijo primerjal s svojim lastnim življenjem.17 Tukaj se odpirajo pogledi na fikcijo kot na antropološko stalnico, kot prehajanje iz »tega, kar je« v »tisto, kar naj bi bilo.«18 Potemtakem se človeško življenje dogaja kot nenehno izumljanje novih možnih svetov, kot teoretsko preigravanje možnosti, kot fictions, ki se delno pretvarjajo v facts.

Fiktivno predvidevanje prihodnjih možnosti in alterna­tivnih svetov z izstopom iz sedanjega stanja je pogoj za sleherni nadaljnji razvoj lastnega jaza in sveta.

Da pa primerjava med fikcijo in življenjskim okoljem ne bi bila čisto pretežavna, v fiktivnih zgodbah ne sme biti vse kar tako izmišljeno. V zadostni meri morajo vsebovati bralcu znane podrobnosti, da jih ta lahko sprejema kot imaginirano realnost.19 Hans Ulrich Gumbrecht imenuje take tendenciozno realistične tekste »iluzijsko tvorne«, prednjačijo pa s tem, »da skušajo zabrisati razliko med fiktivnimi položaji, kakršne prikazujejo, in resničnostjo.«20 Feljtonski roman poskuša ob naslonitvi na priza­devanja literarnega realizma in naturalizma podajati podrobno realistično sliko izmišljenih svetov; z druge strani pa se razvoj literarnega realizma ne da pojasniti brez tesne povezave romana s časopisom, iz nje so prevzemali načine stvarnega popisovanja. Iluzijsko ustvarjalnost so spodbujale podobnosti in navzkrižne povezave med poročili in fikcijami, pa tudi napotila na pragmatična besedila, npr. na historične dokumente.

16 Prav tam, 101.

17 Podobne opise vloge fikcij nahajamo tudi v literarni teoriji, npr. pri Hansu Ulrichu Gumbrechtu, po njegovem se fikcionalna besedila odlikujejo s tem, da »recipientu dopuščajo, celo priporočajo, naj preigrava različna razmerja med njihovimi fiktivnimi položaji in stvarnimi stanji. Če je potrebno, mu torej tudi dovoljujejo, da se odloči za eno od teh razmerij, ne da bi mu natanko predpisovali, za katero bi se moral odločiti.« V: Stückrath, Brackert, Lämmert (ur.), zv. 1, 1977, 188–209, tu 199.

18 Iser, 1990, 5.

19 Luhmann, 2. razširjena izd., 1996, 99.

20 Gumbrecht, 1977, 202.

12

Začetki evropskega feljtonskega romana

Prostočasna literatura pa ne vzpostavlja povezav z resničnostjo samo z realističnimi detajli, temveč tudi s sklicevanjem na domnevno bralčevo vednost. Pri tem je odločilno, da se od nje drži v primerni razdalji, tako npr. »v usmeritvi k tipičnemu (saj tudi drugim ne gre nič bolje)«, »v usmeritvi k idealnemu (tega nam od samih sebe ni treba zahtevati)« ali »v usmeritvi k skrajno neverjetnim domnevam (s kakršnimi nam v vsakdanjem življenju k sreči ni treba računati).«21 Primerov za tukaj navedena preseganja vsakdanjega sveta najdemo več kot dovolj v obeh zvrsteh, ki sta velikokrat zastopani v podlistku, v ljubezenskem in pustolovskem romanu.

Enovitost fikcije ustvarjajo liki in njihovo delovanje. Delovanje poraja negotovost in presenečenja, z drugimi besedami napetost, zazrto v prihodnost. Najimenitnejši cilj lahkotnega romana je povzročanje in sproščanje napetosti. Pomemben pogoj za vzdrževanje napetosti in iluzije je ta, da se pisatelj oziroma pripovedovalec umakne iz besedila, tako da se bralec lahko povsem osredini na doživljanje in nagibe likov, ki jih besedilo prikazuje. Kakor pri slehernem besedilu, ki se opira na nape­tost, je tudi pri feljtonskem romanu drugo branje redkokdaj donosno. Ponavadi pa sploh ni mogoče, razen če so si bralci nadaljevanja izrezovali in jih shranjevali.

Razvedrilo, tako bi lahko povzeli, temelji na ustvarjanju izmišlje­nih svetov, ki jih opazovalec, v našem primeru bralec, primerja s svojim življenjskim okoljem. S posnemanjem ali odklanjanjem upodobljenih fiktivnih likov, njihovih dejanj in odločitev bralec oblikuje svojo identiteto.

Gledano iz te perspektive je nastop feljtonskega romana spremljevalni pojav ob razkroju stanovske družbe in vedenjskih pravil, ki jih je določala. Kakor v celoti vzeto politično mnenjsko časopisje je tudi feljtonski roman izraz družbene liberalizacije, pluralizma mnenj in možnosti, da si vsak po svoje ureja življenje; ali izraženo negativno: izraz negotovosti, ki se pojavi, ko se ustaljeni stanovski vzorci vedenja umikajo družbeni mobilnosti. Negotovost vrednot in obnašanja terja pomoč pri orientaciji in to ne nazadnje daje razvedrilna ponudba.

Fikcija in poročilo Feljtonski roman zelo dobro izpolnjuje naloge, ki jih Luhmann pripisuje programskemu področju prostočasne literature. Večina doslej navedenih značilnosti pa velja prav tako za sleherni lahkotnejši roman, tudi če ni izšel v časopisu. Značilnost, ki označuje roman v časopisu, je intenzivno med­sebojno učinkovanje med obema programskima področjema, razvedrilom in poročanjem. Za opis se kot teoretski raster spet ponujajo najprej tiste značilnosti, ki jih Luhmann pripisuje programskemu območju poročil, te značilnosti pa se večidel prav tako nanašajo na feljtonski roman. Luhmann izhaja iz postavke, da množična občila izbirajo svoje novice po nekaterih kriterijih, ki določene vsebine definirajo kot poročila.22 21 Luhmann, 1996, 109.

22 Prav tam, 58–72. Kriteriji, ki jih Luhmann našteva v ohlapnem zapo­redju, so tu mestoma združeni in drugače razvrščeni.

Norbert Bachleitner

•

•

•

•

•

13

Prvi in najpomembnejši kriterij izbiranja je oznamovan z dihotomijo »novo – že znano«. V poročevalski praksi nastajajo tipi dogodkov (nezgode, kriminalni primeri, vojne, finančne krize itn.), ki lahko računajo na zanimanje občinstva. Podlaga temu procesu je nerazdružljiva povezava novosti, ki nastaja z odmikom od vsega, kar je znano iz preteklosti, s standardizacijo, ki odpira možnost navezovanja na že znane tipe dogodkov. Pomembna je okoliščina, da dostikrat tudi poročila sestavljajo verige nadaljevanj. Vojne, katastrofe in njihove posledice, hudodelstva in preiskave le-teh vse do sodnega procesa in zapora, politično razpravljanje o kakšni temi, volilne kampanje – številni so tipi dogodkov oziroma tem, dostikrat predelanih v dolge serije poročil. Odveč bi bilo, če bi očitnim vzporednicam z romanom v nadaljevanjih sledili še naprej. Sestavljanje serij in navezave na že obstoječo vednost se kažejo med drugim v stereotipnih naslovih, tako v mnogih naslovih skrivnostnostnih romanov (Geheimnis-romane), poimenovanih po vzorcu Pariških skrivnosti Eugèna Sueja. Od romantike naprej velja izvirnost za jamstvo visoke umetniške vrednosti, medtem ko se serijska produkcija uvršča v območje kulturne industrije, ki jo razpečavajo množična občila. Nasprotno pa Umberto Eco poudarja, da ima sestavljanje serije pomembno vlogo tudi v sodobni umetnosti in da produkcija serij – npr. na televiziji, v stripih ali v pripovedni prozi – ne pomeni natančnega ponavljanja, temveč variiranje nekega uspešno vpeljanega obrazca. Ravno v variiranju, v povezavi že znanega z odmiki od tega, tiči posebna draž teh oblik, ki utegnejo ustvarjati zapleteno mrežo medbesedilnih aluzij.23 Sistem množičnih občil šteje kot posebno primerno snov za poročila konflikte. Z negotovostjo, ki jo ti povzročajo, se sproži napetost, ugibanje o prihodnjih zmagovalcih in poražencih. Ker je bila napetost že zgoraj navedena kot značilnost prostočasnega romana, so pojasnila k tej točki nepotrebna.

Kot teme, uporabne za poročila, veljajo tudi prekrški zoper norme, npr. prestopki zoper pravo ali moralo, še posebno, če jih zagrešijo pomembni ljudje in zato lahko prerastejo v škandale, ki zbujajo vse­splošno zgražanje, morda pomešano z nevoščljivostjo in prikritim občudovanjem. Pomen, ki ga množična občila pripisujejo eksplicitnemu ali implicitnemu moralnemu vrednotenju kaže, da se mora morala nenehno reproducirati odnosno na novo definirati.

Slikanje prestopkov zoper normo je osredinjeno na delujoče osebe in ne na ozadja, ki so velikokrat zelo večplastna. To je značilno tudi za popularni feljtonski roman. Na posebni naklonjenosti množičnih občil in romanov do prestopništva lahko zelo zanesljivo ugotavljamo, da gre pri tem za komunikacijo o vedenjskih vzorcih, ki jih bralec z opazovanjem in primerjanjem aplicira na svoje lastno ravnanje.

Za poročilo je nadalje primerno vse, kar je nenavadno in osupljivo, področje, ki ga časniki ponujajo v rubrikah, kakor so »Iz vsega sveta«, »Razno«, »faits divers« in podobno. Te novice se zavoljo komajda preverljive resničnosti približujejo romanesknim izmišljijam.

Temu primerno raznolične so tudi možnosti za povezovanje in delno prekrivanje med tovrstnimi poročili in romani.

23 Prim. Eco, v: The Limits of Interpretation, 1994, 83–100.

14 •

Začetki evropskega feljtonskega romana

Izbira poročil poteka naposled tudi ob upoštevanju lokalnih odnosov. Lokalne teme se navezujejo na že znano in lahko računajo na to, da bodo zbujale zanimanje. Tudi razmeroma vsakdanji pripetljaji, kakor so nezgode, so vredni poročanja, če se zgodijo v bližnji okolici. Čim bolj daleč se je primeril neki dogodek, tem bolj mora biti opozorjiv in senzacionalen.

Z druge strani pa seveda lahko tudi »eksotičnost« neki dogodek kvalificira kot novico.

Feljtonski roman – to naj bi bilo nazorno prikazano v kratkem seznamu izbirnih kriterijev za programsko območje poročil – je poročilom bliže, kakor se je sprva zdelo. Potrditev za tesno zvezo romana v podlistku in rubrike z novicami najdemo v korespondenci naturalističnega pisatelja Otta Ericha Hartlebna. V socialističnem časopisu Berliner Volksblatt je od oktobra 1889 do januarja 1890 izhajal prevod Zolajevega Germinala. Kaže, da je bila Hartlebnova žena ob romanu zgrožena. V nekem neohranjenem pismu možu je morala razkriti, da ne ve nič o avtorju in družbenem ozadju rudarske drame, Hartleben jo namreč v svojem odgovoru ošteva: Romanopisec ne piše svojega romana zato, da bi moškemu in ženskemu elegantnemu občinstvu dokazoval ali potrjeval svojo olikanost, temveč zato, da bi pokazal zvesto in presunljivo podobo resničnega življenja. Beda rudarjev v Germinalu nikakor ni prikazana pretirano. Eno leto po izidu tega romana so v Belgiji izbruhnile velike stavke, ki so potekale kakor po navodilih Zolajevega romana in so razkrile razmere, ki so bile vsaj tako strašne kakor tiste, ki jih opisuje Zola. Zglede za to bi zlahka našla, ko bi bila kdaj pa kdaj pripravljena prebirati Volksblatt tudi nad (!) feljtonsko črto.24 Tukaj so zbrani skoraj vsi že navedeni kriteriji za izbiranje novic: tema napetega konflikta, različne kršitve norme, okolje, ki v zadostni meri zagotavlja nenavadne dogodke, odnos do lokalnih razmer, stavke so bile namreč v teh letih tudi v Berlinu in drugih nemških mestih na dnevnem redu, in ne nazadnje možnost priklopa na poročila o socialnih problemih, ki so bili samoumevno v središču pozornosti kakega socialdemo­kratskega časnika.

Za prepustnost feljtonske črte ne govorijo samo teoretski argumenti, navajati je mogoče tudi historične razloge za to, da se poročila in romana ne da enoznačno uvrstiti v modus fact ali fiction. Področji časnikarstva in pripovedne proze sta spočetka sestavljala enoto. Kakor razlaga Reinhart Meyer, lahko fikcionalno prozo in še posebno novelo pojmujemo kot derivat poročila. Še v 17. stoletju so z latinsko obliko zvrstne označbe poimenovali časopis (novella). Še prav tja v 19. stoletje je bil novelist pripovedovalec novic, nenavadnih dogodkov, ki so se izdajali za resnične – skratka: časnikar.

Za časnikarsko prozo je tudi v 19. stoletju še v glavnem veljalo, kar so teoretiki 17. stoletja zahtevali od svojega občila in kar so določili kot značilnost časopisa, »novele«. In zato tudi v 19. stoletju ni mogoče prepoznati kakega jasnega razločevanja med poročilom in pripovedno prozo.25

24 Hartleben, (ur. in uvod Heitmüller), zv. 1, 1908, 106 (pismo z dne 17. 11. 1889).

25 Meyer, zv. 1, 1987, 63.

Norbert Bachleitner

15

Če je torej skupni izvor novele in poročila očiten, tedaj lahko z Lennardom J. Davisom tudi roman, kakor je znano, v angleščini soimenjak novelle, izpeljujemo iz časnikarske prakse. Po Davisu news in novels začenjajo nov, sprva še ne razmejen diskurz, ki se razlikuje predvsem od dotlej prevladujoče, poljubno izmišljene romance. Roman se orientira po zgodovinopisju in časnikarstvu; prednostno obravnava nedavno preteklost in umešča svoje plots v okolje, ki je bralcu bolj ali manj domače; v tematskem pogledu kaže posebno nagnjenje do hudodelstev in čezmernih strasti, te pa voyeristično spremlja vse dotlej, ko avtor iz njih izpelje moralni nauk; življenje skuša slikati realistično, odtod njegova težnja, da bi tajil fikcionalnost svojih upodobitev.26 Kriterij fact ali fiction ni imel nobene vloge, fiktivne zgodbe in faktična poročila so se brez razlike včlenjevala v diskurz o news/novels. Šele v 17. stoletju so se novičarski listi, ki so redno izhajali in poročali o resničnih dogodkih, razmejili od proznih pripovedi, ki niso težile k temu; vendar je ambivalenca med fact in fiction ostajala še naprej. Če si ogledujemo kariere zgodnjih romanopiscev, zbuja pozornost okoliščina, da so bili mnogi od njih dejavni tudi kot časnikarji. Odličen zgled avtorja, ki je v svoji osebi povezoval literarno in žurnalistično dejavnost, je Daniel Defoe, ta je z Robinsonom Crusoejem ustvaril tudi prvi v časopisu objavljeni roman.27 Še v 19. stoletju je večina avtorjev, dejavnih na področju feljtonskega romana, zaposlena obenem tudi v časnikarstvu. Zato ni kdove kako presenetljivo, da tako povezavo najdemo skoraj pri vseh avtorjih romanesknih zgledov, ki so pobliže osvetljeni v tej knjigi.

Faktična poročila in fiktivne zgodbe ponujajo novosti, te se širijo s tiskanimi občili, ki jamčijo za njihovo resničnost. Od bralca je odvisna odločitev, ali bo pripoved sprejemal kot skladno z resnič­nostjo ali kot izmišljotino. Ker je ta presoja močno odvisna od komuni­kacijskega položaja in ker velja časopis za prostor nefikcijske komuni­kacije, so prehodi čez mejo med fact in fiction v časopisu še posebno pogostni. Zlasti podlistek velja za rubriko, katere vsebina niha med »poročanjem« in »upesnjenim«. Že eden zgodnjih primerkov feljtonskega romana, Suejeve Pariške skrivnosti, je bralce spodbudil, da so avtorju pošiljali pisma, v katerih so romanesknega junaka prosili za pomoč.

Zgodnje časopisje je bilo komaj kaj diferencirano po rubrikah. Iz popularnega cenenega in bulvarskega tiska se je še dolgo obdržalo »načelo vsepovprek«.28 Tam je tudi najlaže slediti drsečemu prehajanju med poročili in fikcionalnimi prispevki. Jürgen Habermas ugotavlja, da so senzacionalna in čustveno obarvana poročila v prvi vrsti prikrojena za občinstvo, ki je porabnik kulture:

Novice in poročila, celo komentarji so opremljeni z inventarjem lahkotne literature, medtem ko so na drugi strani leposlovni sestavki strogo »realistično« naravnani na preslikavanje obstoječih razmer, ki so že tako ali tako vsebovane v klišejih, ter tako še sami odstranjujejo mejo med romanom in reportažo.29

26 Prim. Davis, 1983, 40.

27 Robinson Crusoe je v letih 1719/20 izhajal v Original London Post.

28 Braun, v: Publizistik 10, 1965, 292–301, tu 297.

29 Habermas, 1979 (prvič 1962), 204 f.

Norbert Bachleitner

Miran Hladnik je profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in avtor več knjig o slovenski književnosti.

Ukvarja se s kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze, od leta 1995 zlasti s slovenskim zgodovinskim romanom. Znan je tudi po forumu Slovlit, novičarskem in diskusijskem e-poštnem seznamu, ki med seboj povezuje sloveniste in druge humaniste, zainteresirane za slovensko literaturo, jezik in kulturo, v Sloveniji in na tujem.

Doslej je Norbert Bachleitner objavil več del o zgodovini feljtonskega romana. Besedilo, ki ga je prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik, odlična poznavalka književnosti 19. stoletja, je avtor posebej priredil za slovensko izdajo. Na njegovo željo pa je Miran Hladnik napisal spremno besedilo o feljtonskem romanu na Slovenskem.

ISBN 978-961-237-646-8

ISBN 978-961-237-646-8

9 789612 376468

Norbert Bachleitner: Začetki evropskega feljtonskega romana

Začetki evropskega feljtonskega romana

S spremnim besedilom Mirana Hladnika: Začetki slovenskega feljtonskega romana

Norbert Bachleitner je profesor primerjalne književnosti na Univerzi na Dunaju. Proučuje razmerja med angleško, francosko in nemško literaturo od 18. do 20. stoletja, zgodovino literarnega prevajanja in posredništva, moderni roman, e-literaturo in sociologijo literature, zlasti zgodovino knjige in cenzure.