Nives Ličen, Maja Mezgec, Dušana Findeisen, Otto Gerdina, Tadej Stegu, Urša Kapler, Klara Hudournik, Silva Bratož, Ema Meden, Meta Furlan, Sara Rihtaršič, Mojca Suhovršnik, Jasna Podreka, Sanja Novaković, Nina Tušek, Maja Furlan de Brito, Ana Šegula, Brigita Marc, Damjan Slabe, Mateja Šmid, Meta Kutin, Monika Šparl
Tip publikacije: univerzitetni učbenik
Urednici: Nives Ličen in Maja Mezgec
Avtorji in avtorice: Nives Ličen, Maja Mezgec, Dušana Findeisen, Otto Gerdina, Tadej Stegu, Urša Kapler, Klara Hudournik, Silva Bratož, Ema Meden, Meta Furlan, Sara Rihtaršič, Mojca Suhovršnik, Jasna Podreka, Sanja Novaković, Nina Tušek, Maja Furlan de Brito, Ana Šegula, Brigita Marc, Damjan Slabe, Mateja Šmid, Meta Kutin, Monika Šparl
Recenzentki: Sonja Kump, Jurka Lepičnik Vodopivec
Recenzenti za posamezne enote: Danijela Lahe, Borut Mikulec, Klara Kožar Rosulnik, Polona Vesel Mušič, Janez Vodičar, Alijana Šantej, Jadranka Cergol, Nevenka Ferfila, Tadej Košmerl, Ana Vogrinčič Čepič, Klelija Štran car, Mojca Blažič
Fotografije: Jelena Milohanić, arhiv Ljudske univerze Kranj, Rebeka Furlan, Brigita Marc, Ana Šegula, UTŽO Ljubljana
Fotografija na naslovnici: Jelena Milohanić
Jezikovni pregled: Špela Vidmar
Tehnično urejanje: Jure Preglau
Prelom: Irena Hvala
© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2022. Vse pravice pridržane.
Založila: Založba Univerze v Ljubljani
Za založbo: Gregor Majdič, rektor Univerze v Ljubljani
Izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
Za izdajatelja: Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete
Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Janica Kalin
Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Ljubljana, 2022
Prva izdaja, prvi natis Naklada: 200 izvodov Cena: 24,90 EUR
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 374.7-053.9(082)
HOMO senescens : dolgoživost in izobraževanje starejših / Nives Li čen ... [et al.] ; [urednici Nives Ličen in Maja Mezgec ; fotografije Jelena Milohanić ... et al.]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba Univerze, 2022
ISBN 978-961-7128-91-8 COBISS.SI-ID 121417475
Uvod 5
1 Izobraževanje starejših: dejavno staranje in dejavno učenje 9 Nives Ličen
2 Prostori izobraževanja starejših: organizirane prakse izobraževanja starejših 31 Nives Ličen
3 Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, od zibelke do današnjega dne 55 Dušana Findeisen
4 Upokojitev in priprava na upokojitev 69 Maja Mezgec
5 Starizem in starostni stereotipi 85 Otto Gerdina
6 Duhovna rast starejših 99 Tadej Stegu
7 Učeči se starejši: človek je bitje učenja 113 Nives Ličen Podobe aktivne modrosti (fotografije) 141
8 Razvoj učbenikov za starejše na področju poučevanja tujega jezika 159 Urša Kapler, Klara Hudournik in Silva Bratož
9 Podkasti in učenje starejših 173 Ema Meden in Meta Furlan
10 Ozaveščanje javnosti o nasilju nad starejšimi 187 Sara Rihtaršič, Mojca Suhovršnik in Jasna Podreka
11 Umiranje, smrt in žalovanje pri starejših: pot transformativnega učenja 205 Sanja Novaković, Nina Tušek in Maja Furlan de Brito
12 Izobraževanje starejših za zdravje: primer izobraževalnega programa za usposabljanje iz temeljnih postopkov oživljanja 221 Ana Šegula, Brigita Marc in Damjan Slabe
13 Medgeneracijsko učenje in sodelovanje v Kranju 237 Mateja Šmid
14 Procesi staranja med umikom in urbanostjo 249 Meta Kutin in Dušana Findeisen
15 Face: platforma izmenjavanja znanja za ohranjanje aktivnosti starejših 259 Monika Šparl
Avtorice in avtorji 271
Ljudje živijo dlje. Pričakovana življenjska doba je približno za tretjino daljša kot pred stotimi leti. Izobraževanje starejših je področje, ki zelo hitro širi svoj obseg na ravni prakse: nastajajo novi programi, vznikajo organizacije za izobraževanje starejših, veliko je mednarodnih projektov o učenju in izobraževanju v starosti. Nastajajo tudi samostojne znanstvene revije, npr. Educational Gerontology, in raziskovalni projekti. Starejši ljudje so dragoceni za razvoj skupnosti, blagostanja, medsebojnih odnosov, čeprav se zdi, da so v sodobnem času pogosto v položaju odvečnosti in nepomembnosti, ker so cenjeni predvsem hitrost, moč, denar.
Starost je enako vredno obdobje življenja kot vsa druga, enako vredno kot otroštvo, mladost in odraslost. Tako kot se spreminja življenje otrok in odraslih, se spreminja tudi življenje starejših. Razvija se nova starost. Novi starejši so ljudje, ki so rojeni po drugi svetovni vojni, so dobro izobraženi ter pričakujejo dolgo življe nje in dobro starost. Italijanski psihiater Andreoli (2020) piše o novem obdobju, ki je »zadnje poglavje«, starost je pomembna bivanjska izkušnja, v kateri se ni treba dokazovati, ni treba tekmovati, temveč razumeti svoje življenje. Starost ni upadanje in bolezen, kot se pogosto prikazuje, temveč je tudi obdobje transfor macije, ustvarjalnosti. Znanstvena odkritja o regeneraciji nevronov tudi v poznej ših letih omogočajo optimizem. »Starost je mlada«, lahko ponovimo za psihologom Baltesom. Starost, kakršna se danes razvija, je nekaj novega, zato je mlada. Sodobni starejši ustvarjajo poteke, kakršnih nismo poznali, in jih sedaj odkrivamo.
Nihče ni rojen star. Vsak posameznik, ki doseže starost, ima veliko življenj skih izkušenj. Vprašanje je, kako lahko izkušnje uporablja, da bi bila starost dobra, da bi razvijal modrost in dobrobit ali dobro počutje. Demografsko staranje je pogosto zaznano kot negativen proces, kot težava in ovira za razvoj družbe. Po drugi strani pa vidimo, da je staranje izreden dosežek sodobne civilizacije in da bo z razvojem medicine mogoče pričakovati zdravo staranje vse do 100 let, zato nas ne presenečajo naslovi, kot so »100 let mlad« ali »Živeti in delati 100 let v času dolgoživosti«. V sodobnem besedišču se pojavljajo poimenovanja: uspešna starost, aktivna starost, blagostanje v starosti, kakovostna starost … Vsako poimenovanje ima sicer svoje značilnosti, a večinoma želijo poimenova nja poudariti, da je za starejše ljudi pomembno tako subjektivno, doživeto kot objektivno okolje, ki omogoča, da starejši zadovoljujejo svoje potrebe, da so (razmeroma) zdravi, imajo dovolj dohodkov, da so samostojni, da lahko razvijajo svoje znanje in identiteto, da so povezani v skupnosti.
Izobraževanje starejših, ki ga imenujemo z različnimi imeni: izobraževanje v poznejših letih, izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju, izobraževanje starejših odraslih, prispeva k samostojnosti in neodvisnosti, kar vključuje osebni razvoj, samostojno učenje in odločanje; prispeva k socialni participaciji, kar
vključuje medsebojne odnose, pravice starejših, vključenost; prispeva tudi k blagostanju: emocionalnemu, telesnemu, materialnemu in duhovnemu. Poljski profesor Homplewicz je v svojih predavanjih in zapisih menil, da je staranje pre bivalstva izziv za izobraževanje 21. stoletja, da je izobraževalna gerontologija ali geragogika področje, ki odgovarja na potrebe in želje starejših ter njihove zmo žnosti v njihovi realnosti. Izobraževanje starejših je namenjeno dobrim odloči tvam, delovanju, presojanju.
Sistem izobraževanja starejših se razvija prek različnih elementov, ki izhajajo iz spoznanja, da je staranje dinamični proces, ki ga uokvirjajo: socialni in kulturni kontekst, biološka in fiziološka ter psihološka spoznanja o staranju, evropska in globalna omrežja organizacij in modelov izobraževanja starejših, razvoj metod, usposabljanje strokovnega kadra, raziskovanje področja, profesionalizacija po dročja … Izobraževalni programi so namenjeni raznolikim skupinam starejših: od tistih, ki razvijajo drugo kariero, do tistih, ki se spoprijemajo z boleznijo in izguba mi. Programi so namenjeni tudi širši skupnosti, da bi ozaveščali o pomenu stara nja in o težavah staranja, in tudi izobraževanju strokovnjakov. Avtorji in avtorice tega dela v svojih prispevkih razmišljajo o različnih področjih. Vsi pa izhajajo iz ugotovitev, da sta učenje in izobraževanje za starejše pomembni in da je učenje o starosti pomembno za skupnost.
Besedilo je razdeljeno v dva dela. V prvem so predstavljene uvodne oprede litve, opisi dejavnikov, ki vplivajo na razvoj izobraževanja starejših, in kratek vpo gled v zgodovino razvoja izobraževanja starejših. Temu sledijo poglavja o razvoju Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, pripravi na upokojitev, težavah starizma in o duhovnem razvoju v starosti. V drugem delu so naslovljene speci fične teme. Didaktične izzive orišeta poglavji o razvoju učbenikov za starejše in o vlogi podkastov. Sledijo teme o ozaveščanju o nasilju nad starejšimi ter razvoju programov za izobraževanje o zdravju s posebnim poudarkom na razvoju veščin prve pomoči in poglavje o žalovanju. V sklepnem delu sta dva primera dobre pra kse, in sicer opis dejavnosti s področja medgeneracijskega izobraževanja v Kranju in razvoja inovacije v Centru aktivnosti Fužine v Ljubljani. Zbornik je namenjen vstopu na področje izobraževanja starejših, lahko ga beremo kot celoto ali pa zgolj posamezna poglavja.
Izobraževanje starejših je v Sloveniji že dokaj dobro razvito, dogaja se v mreži univerz za tretje življenjsko obdobje, na univerzah, v dnevnih centrih aktivnosti, v društvih in domovih za starejše, vendar še vedno nagovori razmeroma malo sta rejših. Želimo si, da bi bilo v izobraževanje vključenih med 5 in 10 % upokojenih ali starejših ljudi, zato je treba pripraviti nove oblike, programe, dogodke, ki bodo spodbudili motivacijo pri različnih skupinah starejših.
Izobraževanje starejših je namenjeno oblikovanju izpolnjujoče starosti (Cordella in Poiani, 2021), razvoju aktivne modrosti in spodbujanju starejših, da
imajo vredno mesto v skupnosti. Psihosocialni in komunikacijsko-odnosni modeli so izhodišča za nove razmisleke in razumevanje sodobnega staranja. Kako se bo dejansko razvijalo ob hitrem znanstvenem napredku in družbenem spreminja nju, bomo vedoželjno opazovali.
Izobraževanje starejših pomeni tudi ozaveščanje o starosti in pripravo za sta rost, pomeni razpiranje predsodkov o starosti, pomeni prisluhniti starejšim in opaziti rezilientnost, odpornost ali vzdržljivost ob preizkušnjah, razmisliti o lepoti. Izobraževanje prispeva k uvidu, da se lahko čustveno in duhovno blagostanje z leti stopnjuje, in k premisleku, kaj bi želeli početi v starosti. Carstensen (2011), profesorica psihologije na univerzi Stanford, poudarja, kako pomembno je, da si predstavljamo, kaj bomo počeli v starosti. Pri iskanju odgovora je dobro vedeti, da so starejši bolj zadovoljni z življenjem kot mlajši.
Pomemben koncept za razmišljanje o izobraževanju in učenju starejših je dolgoživost. Poudarja prednosti, ki jih prinaša podaljšanje življenja, in potrebo po tem, da te prednosti izkoristimo. Izobraževanje starejših prispeva k temu, da okrepimo prednosti in čim dlje časa odlagamo negativne učinke staranja. Na Univerzi Stanford so začeli razvijati nov »zemljevid« (The New Map of Life, 2021), ki bo kazal pot dolgoživi družbi, pri čemer je vseživljenjsko izobraževanje ena od osnovnih značilnosti.
Staranje prebivalstva prinaša prednosti za vse generacije. Raziskave namreč kažejo, da so starejši ljudje bolj nagnjeni k zaznavanju pozitivnih strani življenja in so bolj sprejemljivi za različnost. S staranjem so ljudje bolj osredotočeni, manj sprejemajo krivičnost, so bolj dialoški. Družbe z več starejšimi ljudmi lahko raz vijejo odnose, ki bodo temelj za najboljše družbene prakse, kar smo jih do zdaj poznali.
Nives Ličen in Maja Mezgec
Andreoli, V. (2020). Una certa età: Per una nuova idea della vecchiaia. Solferino. Carstensen, L. (2011). Older people are happier. https://www.ted.com/talks/ laura_carstensen_older_people_are_happier#t-88602
Cordella, M. in Poiani, A. (2021). Fulfilling Ageing. Springer. Homplewicz, J. (b. l.) Gerontologia wezwaniem dla pedagogiki xxi wieku. www.utwstrzelin.pl/trzeci-glos/gerontologia-wezwaniem-dla-pedagogiki-xxi-wieku/ The New Map of Life (2021). https://longevity.stanford.edu/the-new-map-of-lifeinitiative/
»Ko sem diplomirala na Filozofski [fakulteti] kot psihologinja in pedagoginja, takrat je bila ta kombinacija še mogoča, nisem imela pojma o andragogiki. Še manj o geragogiki. Komenskega smo poznali, ampak samo Veliko didaktiko. Nismo slišali za njegove ideje o vseživljenjskem izobraževanju. Po diplomi sem dolgo časa delala v podjetju. Tam sem »learning by doing«, kot se reče, spo znavala učenje odraslih. Zdaj sem že nekaj let v pokoju in se učim ... Včasih preberem, kaj menijo o »veliki sliki«, raje pa imam svojo »malo sliko« skupine upokojenk v naši krajevni skupnosti. Ko se kdo včasih posmehne naši skupini stark – pa nismo tako stare! –, se mi zdi, da še vedno vlečemo za sabo rep »pue rocentrične kulture«. Kot da se lahko samo otroci učijo! Puerocentrični model 1 ni dober model, kako bi rekla, ni dobra perspektiva za razmišljanje o učenju.«
(Ivanka, 73 let; iz intervjuja v raziskavi o razvoju izobraževanja starejših)
• kako je izobraževanje starejših umeščeno v okvir vseživljenjskega učenja,
• kako demografske spremembe in nastajanje dolgožive družbe implicira jo razvoj izobraževanja starejših,
• kako utemeljujemo izobraževanje starejših iz zornega kota blagostanja, pravičnosti, opolnomočenja.
1 Besedno zvezo je intervjuvanka uporabila izhajajoč iz teze, da je bilo 20. stoletje stoletje otroka. Če to besedno zvezo razumemo kot metaforo za poimenovanje pojava, da sta vzgoja in izobraževanje še vedno večinoma razvita glede na potrebe družbe v odnosu do otrok in mladih prebivalcev, razumemo, da so preostala obdobja v življenjskem poteku – še posebej starejše obdobje – iz zornega kota vzgoje in izobraževanja še vedno nerazvita področja. Puer aeternus je sicer naslov dela Marie-Louise von Franz in govori o večnem otroku, ki nikoli ne od raste. Intervjuvanka je v nadaljevanju dejala, da sta tudi naša vzgoja in izobraževanje kot proces v prepočasnem razvoju, ker ne odgovarjata na potrebe starejših po učenju.
Izobraževanje starejših je zelo hitro rastoče področje, ki ga opredeljuje več de javnikov. Demografske spremembe so izziv za vzgojno-izobraževalni sistem in še posebej za izobraževanje starejših. Ena od vidnejših razlik v primerjavi s preteklostjo je prav podaljševanje (pričakovane) življenjske dobe. Zdi se, da se dogaja ne kaj zelo zanimivega: sodobna znanost odkriva, kako se lahko človek zdravo stara. Razvoj znanosti in tehnologije kaže, da se bo trend zdravega staranja nadaljeval. Napovedujejo, da bo človek z novimi odkritji dosegal tudi 120 let zdravega življenja. Mnogi Zemljani, rojeni leta 2000, bodo doživeli prelom stoletja leta 2100. Znanstveni in tehnološki napredek določata izobraževanje starejših, tako na rav ni izvedbe dejavnosti (npr. izobraževanje na daljavo, igrifikacija izobraževanja) kot na ravni spoznavanja starosti (potrebe in zmožnosti starejše osebe, socialne značilnosti ipd.). Mnogo novosti omogoča sodobna računalniška tehnologija, na notehnologija. Veliko raziskav na področju biologije celice se ukvarja s staranjem celice. Celično staranje lahko upočasnijo, ne morejo pa ga zaustaviti. Vse to omo goča misliti in živeti staranje na nove načine.
Prebivalstvo zahodnih držav se hitro stara, tako da se včasih pojavi izraz srebrni cunami (ang. silver tsunami), ki dobi v kulturi različne pomene (Summer, 2007). Pozitivni pomeni so naslednji: to je največji dosežek civilizacije; stari ljudje prinašajo izboljšanje skupnega življenja; stari ljudje ne vodijo vojn. Negativni pomeni: to je veliko tveganje za sistem socialne države; ne podaljšuje se življenje, podaljšuje se hiranje; starost je izgubljanje vseh zmožnosti. Staranje prebivalstva vpliva na vse generacije in na vse vidike življenja: socialne, gospodarske, kulturne, medicinske, politične in izobraževalne. Razumevanje staranja in razvijanje možnosti za »nove načine staranja« sta izziva za 21. stoletje, o čemer je bilo veliko govora leta 2012, ko je bilo evropsko leto aktivnega staranja. O tem piše tudi Zelena knjiga o staranju, 2 ki jo je januarja 2021 objavila Evropska komisija in med drugim poudarja tudi vseživljenjsko učenje. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je na začetku tega stoletja pripravila model aktivnega staranja (dejavnega staranja), po katerem naj bi razvili optimalne možnosti za sodelovanje starejših v družbi, možnosti za nove dejavnostii starejših ter za njihovo zdravje in varnost v pozni starosti. Desetletje 2021−2030 je Generalna skupščina OZN razglasila za desetletje zdravega staranja (UN Decade of Healthy Ageing).3 Svetovna zdravstvena organizacija je pripravila načrt, katere teme bodo v ospredju: starosti prijazno okolje, nasprotovanje starizmu, razvoj kompetenc, dati glas starejšim, dolgotrajna oskrba, raziskovanje in inovacije. Razvoj kompetenc je področje, ki mu služi izobraževanje starejših.
2 Evropska komisija (2021). Green Paper on Aging: Fostering solidarity and responsability between generations. https://ec.europa.eu/info/sites/default/files/1_en_act_part1_v8_0.pdf
3 UN Decade of Healthy Ageing 2021-2030. https://www.who.int/initiatives/decade-of-healthy-ageing
Izobraževanje starejših se razvija in organizira glede na spoznanja s področja izobraževanja in področja staranja ter glede na odnos ali držo do obeh področij. Tako izobraževanje kot staranje imata veliko pomenov, ki jih bomo v tem zbor niku spoznavali. Staranje je proces. Ljudje ne postanejo stari naenkrat. Staranje je intenzivna socialna in psihološka dimenzija naših življenj. Poleg bioloških zna čilnosti, ki se nanašajo na staranja telesa, staranje in starost opredeljuje mnogo kulturnih konstruktov in stereotipov o staranju, ki jih soustvarjamo in ohranjamo z vsakdanjimi praksami. Ljudje smo od rojstva vzgajani v svojih kulturah o tem, kaj je primerno ravnanje za določena obdobja. Oblikuje se starostna diferenci acija, kaj je primerno za dvajsetletnika in kaj za šestdesetletnika. Pričakovanja, kdaj je pravi čas za neko ravnanje, pa niso povezana le z zmožnostjo človeka, temveč pogosto tudi s starizmom. Starizem (ang. ageism) je nabor predsodkov in diskriminacij, ki slonijo na starosti ljudi in so pogosto ovira za iskanje novih poti za doseganje dobrega počutja in blagostanja. Predsodki o starih ljudeh so trdo vratni – še posebej zato, ker jih starejši sprejmejo kot resnične, usvojijo jih in se začnejo vesti skladno s predsodki.4
Izobraževanje – kot proces pridobivanja in razvrščanja ter hranjenja razno vrstnih informacij, upravljanja z informacijami in znanjem, oblikovanja pomenov, konstrukcije znanja, formiranja modrosti5 in oblikovanja stališč, vrednot in vrlin ter sebstva ali oblikovanje identitete – ni le prilagajanje danim pogojem, temveč tudi konstruiranje življenja v nekem obdobju in okolju, zato lahko izobraževanje v poznejših letih razumemo kot poiesis, to je tvorjenje, formiranje (o)sebe in staranja. Izobraževanje kot vseživljenjski proces je del konstrukcije staranja, saj se v vseh obdobjih oblikujejo prepričanja o staranju. Izobraževanje starejših kot organizirana družbena praksa vpliva tudi na oblikovanje podob in praks staranja. Izobraževanje lahko za starejše pomeni dejavnost, ki jo nekdo organizira.
V teh primerih govorimo o formalnem in neformalnem izobraževanju. Lahko je proces učenja v vsakdanjem življenju, (samo)oblikovanja ali (samo)vzgoje, lju dje ponovno odkrivajo svoje zmožnosti in interese ter postanejo ustvarjalci svoje identitete v odnosih z drugimi. V teh primerih govorimo o informalnem učenju.
V vseh treh oblikah ima velik potencial za življenje starejših. V angleških besedilih mdr. zasledimo oznako selfreinventive za poimenovanje potenciala izobraževa nja v poznejših letih. Starejši so socialni akterji (delovalci), so dejavni ustvarjalci svojega staranja in starost je vredno obdobje, v katerem se starejši lahko obliku jejo. Izobraževanje starejših razumemo kot proces na makro ravni, kot del večjih družbenih sistemov in kot proces na mikroravni ali proces pri posamezniku. V
4 O besedah starizem in starostizem glej Burcar, L. (2017). Starizem ali starostizem. Glej tudi poglavje o starizmu v tem zborniku.
5 Koncept modrosti je primeren za razmislek o izobraževanju starejših. Monika Ardelt in Ursula Staudinger že dlje časa raziskujeta staranje z uporabo koncepta modrosti (wisdom).
sodobnosti6 je že precej raziskav na področju izobraževanja starejših in lahko go vorimo o razvijajočem se samostojnem področju védenja.
1 2 Izobraževanje starejših kot del vseživljenjskega učenja in izobraževanja
Nekatere drobce o izobraževanju starejših kot delu vseživljenjskega izobraževa nja zasledimo že v zamislih, ki jih je v svojih delih zapisal Komenski (1592–1670).
V 20. stoletju pa se je zamisel hitreje razvijala, na kar so vplivale različne teorije. Pomemben vpliv na razvoj razmišljanja o vzgoji in izobraževanju v poznejših letih je imela Eriksonova teorija, ki je tudi v obdobje starosti umestila koncept razvoja. Erikson (1902–1994) je v svoji teoriji o razvojnih stopnjah opisal starost kot obdobje, ko ima človek še vedno neke naloge, ki jih mora razrešiti, da razvije svojo integriteto, da doseže celovit odnos do življenja. Drugi vplivni teoretski tok je bil sklop teorij o življenjskem poteku (life course) in učenju. V sodobnosti pa npr. longitudinalna Harvardska študija7 kaže, da je za kakovostno starost pomem ben nabor izkušenj in nenehnega delovanja. Starejši razvijajo svojo delovalnost (agency), pri čemer so zelo pomembni odnosi z okoljem, z ljudmi in prostorom, pomembna je ustvarjalnost. Ker pa se starejši razlikujejo in ker je starost dolga, se tudi znotraj starosti diferencirajo obdobja in vrste učenja.
Komenski je v delu Pampaedia opredelil vseživljenjsko izobraževanje tako, da je celotno linijo izobraževanja razdelil v več šol, ki segajo od rojstva do smrti. Zadnji dve sta šola starosti in šola smrti. Starost je obdobje, ko mora vsak poskrbeti, da ne bo zaman vse, kar je v življenju delal, zapiše Komenski (Comenius, 1993, str. 289). Starost je zadnje poglavje v zgodbi in daje pomen vsem drugim poglavjem. Šola starosti ima tri razrede. Za vsakega so jasno postavljeni cilji in izbrane metode. Prvi razred je razred tistih, ki so vstopili v obdobje starosti in zdaj raziskujejo, katere so njihove naloge in kaj lahko naredijo. Drugi razred je razred tistih, ki so vstopili v obdobje zrele starosti in morajo zaključiti svoja dela. Tretji razred sestavljajo tisti, ki so nemočni, onemogli in pričakujejo konec življenja. V tretjem razredu razmišljajo o smrti. V vseh prejšnjih obdobjih ljudje namreč lahko umrejo. V zadnjem obdobju ne morejo neumreti. Komenski zapiše, da umreti ni nobena umetnost. Smrt se zgodi. Dobro umreti – to je umetnost umetnosti (Comenius, 1993, str. 291).
V zahodni družbi ne omenjamo priprave na smrt kot dela izobraževanja, saj je izobraževanje še vedno usmerjeno predvsem v pridobivanje kompetenc
6 V 90. letih prejšnjega stoletja so se avtorji še spraševali, zakaj geragogika ali izobraževalna gerontologija še ni samostojno področje študija. Glej npr.: Glendenning, F. (1997). Why educational gerontology is not yet estab lished as a field of study.
7 Harvardska študija je longitudinalna študija, ki so jo izvajali na Univerzi Harvard. Več o tem glej v Vaillant, G. E. (2015). Triumphs of Experience: The Men of the Harvard Grant Study
za obvladovanje sveta, za spreminjanje sveta. V najbolj skrajnih primerih je na menjeno predvsem usposabljanju za delo na aktualnem trgu dela in sledi neo liberalnim načelom trga. Izobraževanje, ki bi bilo namenjeno poglabljanju vase ob soočanju z odhajanjem, običajno ni del formalnih sistemov, o čemer kritično razmišljajo mnogi avtorji, npr. švicarska psihologinja Marie Christine Josso. Smrt in umiranje sta še vedno tabuizirani področji, to je tema, ki ni del izobraževanja, še več, to je tema, ki je zamolčana. Ko o tej temi razmišljamo v kontekstu izobraževanja starejših, lahko ugotovimo, da se pojavljajo sicer programi za spoprije manje z boleznijo svojih staršev, smrtjo svojih staršev, ne pa z lastno umrljivostjo. V zadnjih letih se sicer počasi razvijajo tudi programi, ki so jih poimenovali Zadnja pomoč/Last Aid, vodijo pa jih predvsem zdravstvene ustanove (Zelko idr., 2021).
V evropskem okolju se je razvilo predvsem izobraževanje v t. i. tretjem ži vljenjskem obdobju,8 ki je vitalno obdobje življenja, ljudje so lahko še vpeti v svet produkcije, lahko razvijejo drugo kariero, potujejo ... To obdobje bi lahko primer jali s prvim in z drugim razredom šole starosti. Zadnje življenjsko obdobje ali šola smrti ima le rudimentarne plasti na področju izobraževanja, razen v nekaterih praksah, ki potekajo v domovih za starejše, hospicih, so del delovne terapije ali psihoterapije ob spoprijemanjih z boleznijo.9
Starost/staranje je v zahodni družbi pričakovano dolgo obdobje. Živimo v času, ko ne le upamo, da bomo dosegli starost, temveč pričakujemo, da jo bomo dosegli, zato danes govorimo o dolgoživi družbi10 (ang. long life society, fr. la so ciété de longue vie). Izobraževanje starejših se razvija v samostojno področje in se tudi že diferencira po skupinah, temah, starosti. Zamisel vseživljenjskega učenja11 in izobraževanja se v pomenu trajanja na časovni črti uresničuje z razvojem izobraževanja do smrti. Izobraževanje starejših vključuje vsa področja (life-wide) in različne dimenzije (telesno, kognitivno, emocionalno in socialno ter spiritualno) ter različne oblike glede na stopnje organiziranosti. Tudi izobraževanje starej ših poteka kot formalno izobraževanje na univerzah, ko se starejši vpisujejo na dodiplomske in podiplomske študijske programe ali le k nekemu izbirnemu pred metu. Vključijo se v programe formalnega izobraževanja, prejmejo certifikate in
8 Pozorni moramo biti pri uporabi besednih zvez tretje (še bolj pa četrto) življenjsko obdobje, da ne bi že poime novanje vodilo v stereotipno razumevanje starosti. O tem je pisal že Laslett. Bolje se je izogniti kategorizaciji po starosti, ker so razlike pri starejših velike (odvisno od okolja, predhodnih izkušenj, interesov, zdravja, nesreč ipd.).
9 Izobraževanje in učenje v povezavi z izgubami in umiranjem raziskuje tanatogogika. Primeri takega izobraže vanja se imenujejo death education, primeri projektov: Death Cafe, Last Aid. Glej tudi poglavje v tem zborniku o žalovanju.
10 Glej http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1031.html
11 Pojem vseživljenjsko učenje vključuje več razsežnosti učenja: razsežnost časa – traja do konca življenja (li fe-long learning), razsežnost vsebin in praks ter oblik – zajema vsa področja (life-wide learning) in razsežnost globine duševnih in duhovnih procesov (life-deep learning). Teoretsko lahko procese osvetlimo s konceptom postajanje (becoming) kot nenehno vzgajanje ali oblikovanje človeka. Več o povezavi med vseživljenjskim učen jem in konceptom postajanja glej v delu Beighton (2015) Deleuze and Lifelong Learning
Staranje v 21. stoletju je »novo staranje«, ki ga ustvarja generacija »baby boom« in se kaže kot izreden dosežek sodobne civilizacije. Prvi visokošolski učbenik za geragogiko je nastal s sodelovanjem raziskovalcev, strokovnjakov v praksi in študentov. V skupini za pripravo učbenika so svoje znanje in zamisli ter vizije združili avtorji in avtorice z univerz v Ljubljani, Mariboru in Kopru ter s Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Tem so se pridružili študenti, ki so za učbenik
pripravili besedila, nastala z raziskovanjem v študentskih inovativnih projektih (ŠIK). Zanimivi so opisi razvojnih praks, ki animirajo mnoge starejše v lokalnem okolju, da se vključijo v programe izobraževanja, in sporočajo o tem, da so starejši vedoželjni. V prvem delu so opisani temeljni pojmi in dejavniki, ki vplivajo na razvoj izobraževanja starejših. V drugem delu so izbrane teme, povezane tako z izobraževanjem starejših kot z ozaveščanjem javnosti o staranju in starizmu.
